1 minute read
Uvodnik
Gorenjski muzej je osrednja muzejska in galerijska ustanova na Gorenjskem in v njem hranimo premično kulturno dediščino. Eksponati – od zlatega nakita do enostavnega lesenega orodja – so neprecenljivo narodno bogastvo, saj kažejo na našo identiteto. Vsak predmet ima svojo zgodbo preteklosti in mi jih posredujemo javnosti v obliki razstav, predavanj ali publikacij. V tokratni seriji Gorenjski kraji in ljudje – Zbirke predstavljamo kratko zgodovino nabiranja borovnic po drugi svetovni vojni na Gorenjskem. Vse do uveljavitve poljedelstva in reje domačih živali v mlajši kameni dobi sta bila nabiranje gozdnih sadežev in lov edina vira človekovega preživetja. Verjetno se sama tehnika nabiranja gozdnih sadežev v tisočletni zgodovini ni bistveno spreminjala, izpopolnjevalo se je le orodje. Danes poznamo orodje za nabiranje borovnic z imenom grabljice, ki ga po različnih krajih tudi različno poimenujejo. Zato tudi ni naključje, da je naslov te publikacije Grabljice. V njej avtorica predstavi čas nabiranja borovnic po drugi svetovni vojni in zgodbe, ki so pri tem nastale.
Marija Ogrin, v. d. direktorice
Advertisement
Po besniških gozdovih je bilo včasih zelo veliko borovnic. Otroci smo jih dosti nabirali, pojedli smo jih večinoma doma, nekaj malega pa smo jih znosili v Kranj. Borovnice za prodajo se morajo nabirati ročno, kar gre zelo počasi; s tem se ni dosti zaslužilo, ker niso bile drage. Kadar so borovnice dobro obrodile – to se je večkrat zgodilo –, so jih nabiralci brali s posebnimi grabljicami v škafe. Te borovnice so bile pomešane z listjem od borovja (borovje pravijo bilki, na kateri rastejo borovnice), vendar to ni bilo tako hudo, kajti stresali so jih v velike kadi, da so prevrele, potem pa so iz njih kuhali žganje, imenovali so ga borovničar. To žganje je bilo eno izmed najboljših na svetu, škoda je, da je zdaj pravi borovničar težko dobiti. Včasih so ga imeli na zalogi pri mnogih hišah, pili pa so ga samo ob posebnih priložnostih, če so dobili gosta itd.
Franc Kozjek, Besnica pred 60 do 70 leti (1, 2), Gorenjski glas, 28. 6. 1967, str. 7, in 1. 7. 1967, str. 15.