Hiperzaposlovanje

Celoletni program, osredotočen na družbo brez dela, spletno delo in avtomatizacijo #hiperzaposlovanje Razstave, simpozij, predavanja, performansi, projekcija

Kuratorja: &

Domenico Quaranta Janez Janša

November 2019 November 2020 Ljubljana info: http://aksioma.org/hyperemployment 1

http://aksioma.org/hyperemployment

Hiperzaposlovanje Celoletni program, osredotočen na družbo brez dela, spletno delo in avtomatizacijo Kuratorja: Domenico Quaranta & Janez Janša Vodja produkcije: Marcela Okretič Izvršna producentka: Sonja Grdina Urednika knjižice: Domenico Quaranta in Janez Janša Prevajalka za slovenščino: Maja Lovrenov Lektorica za slovenščino: Nataša Požun Celostna grafična podoba: Federico Antonini, Alessio D’Ellena (superness.info) Tisk: Grafex d.o.o.

Finančna podpora:

Negotovost v zanki Sanele Jahić, Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino. skupine !Mediengruppe Bitnik, in Oblomo Saša Sedlačka so sestavni deli Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture, ob podpori Oddelka za kulturo mesta Reka, Ministrstva za kulturo Republike Hrvaške in Ministrstva za turizem Republike Hrvaške.

Produkcija: Aksioma – Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana, 2019–2020

Program Zavoda Aksioma podpira tudi Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega razpisa za sofinanciranje projektov razvoja in profesionalizacije NVO in prostovoljstva.

V sodelovanju z:

Medijski partnerji:

Kontakt: aksioma.org/kontakti Vse slike: Silvio Lorusso Ne bi morali delati?, 2016

PROGRAM ULIČNA RAZSTAVA

Sašo Sedlaček Zaposlen z nedelom 5.–28. november 2019 Ulična galerija TAM-TAM → str. 18

PROJEKCIJA

Michael Mandiberg Postmoderni časi 7.–10. januar 2020 Aksioma | Projektni prostor → str. 19

PERFORMANS

Sašo Sedlaček Om za kovanec 6. november 2019 Aksioma | Projektni prostor → str. 18 SAMOSTOJNA RAZSTAVA

Sašo Sedlaček Om za kovanec 12.–29. november 2019 Aksioma | Projektni prostor → str. 18

SKUPINSKA RAZSTAVA

Domenico Quaranta (kurator) Hiperzaposlovanje 7. november 2019–19. januar 2020 MGLC, Ljubljana → str. 8

SIMPOZIJ

Različni avtorji AVTOMATIZIRAJ VSE ŽIVO! – Taktike & praksa #8 PREDAVANJE

Domenico Quaranta Prikazovanje nevidne množice 14. januar 2020 Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani → str. 14 PREDAVANJA, OKROGLA MIZA

Sodelujoči: Elisa Giardina Papa Sanela Jahić Silvio Lorusso Michael Mandiberg Sašo Sedlaček Sebastian Schmieg Moderator: Domenico Quaranta 15. januar 2020 Moderna galerija → str. 14

SAMOSTOJNA RAZSTAVA

Elisa Giardina Papa Družba brez dela? Naučila se bom videti sebe natanko tako, kot si želiš 15. januar–14. februar 2020 Aksioma | Projektni prostor → p. 20

SAMOSTOJNA RAZSTAVA in PREDSTAVITEV

Anna Ridler Mozaični virus in Neskončna množica (Tulipani) 19. februar–20. marec 2020 Aksioma | Projektni prostor → str. 21

SAMOSTOJNA RAZSTAVA

Sanela Jahić Negotovost v zanki 9. september–2. oktober 2020 Aksioma | Projektni prostor → str. 21

SAMOSTOJNA RAZSTAVA in PREDSTAVITEV

!Mediengruppe Bitnik Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino.

7.–30. oktober 2020 Aksioma | Projektni prostor → str. 22

#hiperzaposlovanje

PREDSTAVITEV KATALOGA

Domenico Quaranta & Janez Janša 7. oktober 2020 Aksioma | Projektni prostor → str. 23

SAMOSTOJNA RAZSTAVA

Sašo Sedlaček Oblomo 4.–27. november 2020 Aksioma | Projektni prostor → str. 23

UVOD V sedanji fazi poznega kapitalizma vsak dan doživljamo ključno protislovje. Po eni strani obljuba družbe brez dela Johna Maynarda Keynesa zaradi naraščajoče avtomatizacije proizvodnih procesov očitno postaja ne le realnejša, temveč tudi bližja; po drugi strani pa delo – daleč od tega, da bi izginjalo – kolonizira in spreminja vsak trenutek in vidik našega obstoja. Porast prekarnega dela nas je osvobodila odtujitve stalne službe, vendar je zaradi nje naše življenje bolj nestabilno in tesnobno, poleg tega pa povzroča nove družbene bolezni. Zaradi naraščajoče avtomatizacije smo bolj brezposelni, kar je stanje, ki mu skušamo frenetično ubežati z mikrodelom, to pa nas spreminja v »podjetnike sebstva«. Hkrati s tem je eksplozija informacijske družbe z vzponom osebnih medijskih naprav, kot so pametni telefoni, in družabnih medijev prinesla pantagruelsko rast tega, kar se imenuje periferno delo: dnevno, fragmentarno, neprekinjeno, neplačano delo, ki ga opravljamo zase, denimo branje e-pošte in odgovarjanje nanjo ter oblikovanje naše spletne identitete na več platformah, in vedno bolj tudi za podjetja, ki služijo z našimi spletnimi interakcijami in podatki. Vsakič ko kaj iščemo, pošljemo sporočilo, naložimo ali uporabimo vsebino, rešimo captcha ali dovolimo aplikaciji, da dostopa do našega položaja oziroma nadzoruje naše sprehode ali spanje, delamo za nekoga. Čeprav tudi vedno bolj razvijajoče se polje umetne inteligence, od strojnega vida do nevronskih omrežij in pogovornih robotov, obljublja avtomatizacijo vseh stvari, pa dejansko poraja več nevidnega, nereguliranega in podplačanega človeškega dela, pogosto pa se tudi informira iz našega spletnega vedenja. 6

#hiperzaposlovanje

Rezultat je, da se delo še zdaleč ni razblinilo, ampak je preseglo delovne dneve in ure in je postalo nonstop dejavnost: toda namesto da bi nas naredilo bogatejše, srečnejše in stabilnejše, nas je naredilo bolj tesnobne in revne in nas ropa naše prihodnosti. Ta razvoj in kriza dela sta predmet trajajočega umetniškega raziskovanja iz različnih razlogov: prvič, ker se pravilno dojemata kot vidika splošnejše krize prihodnosti in njenih imaginarijev, na katero se umetniška praksa mora odzvati; drugič, ker je ta razvoj neizbežno vplival na umetniško delo, in to z vseh vidikov: po definiciji je to delo prekarno in temelji na samozaposlenosti in proizvajalnih sredstvih, ki so jih radikalno spremenili globalizacija, zunanje izvajanje (outsourcing) in avtomatizacija; in končno, ker nam razvoj dela omogoča opazovati »človeško-strojno kompleksnost«, ki je eno ključnih vozlišč naše sedanjosti. Hiperzaposlovanje – beseda, ki je izposojena od medijskega teoretika Iana Bogosta in opisuje »utrujajoče delo uporabnika tehnologije« – je celoletni program, ki se osredotoča na družbo brez dela, spletno delo, umetno inteligenco in avtomatizacijo in je zamišljen kot poskus natančne preučitve in raziskave nekaterih od teh vprašanj. S skupinsko razstavo, simpozijem, nekaj samostojnimi razstavami in predstavitvijo končnega kataloga Hiperzaposlovanje pokriva paleto tem, od avtomatizacije do ekonomije na poziv, konca prostega časa, aplikacij za samopomoč, utrujenosti zaradi družabnih omrežij, kvantifikacije, umetne inteligence in družbe brez dela.

http://aksioma.org/hyperemployment

SKUPINSKA RAZSTAVA Domenico Quaranta (kurator) Hiperzaposlovanje 7. november 2019–19. januar 2020 Odprtje: četrtek, 7. november 2019, ob 18.00 MGLC - Mednarodni grafični likovni center Grad Tivoli, Pod turnom 3, Ljubljana

Sodelujoči umetniki: Danilo Correale Elisa Giardina Papa Sanela Jahić Silvio Lorusso Jonas Lund Michael Mandiberg Sebastian Schmieg Guido Segni Delo – eden od odločujočih vidikov naših kapitalističnih družb – je tudi ena od strani sodobnega življenja, na katero so tehnološke inovacije in nastop postfordizma močneje vplivali. Čeprav je naraščajoča avtomatizacija dejansko povzročila izginotje veliko oblik človeškega dela, pa v nasprotju z napovedmi številnih mislecev dela ni odpravila. Namesto tega je skupaj z drugimi inovacijami, kot je vzpon kulture naprav in družabnih omrežij, vodila k njegovi fragmentaciji v mnoštvo mikrodel in njegovi infiltraciji v vsak trenutek življenja. Z drugimi besedami, ne glede na to, ali smo brezposelni, samozaposleni ali redno zaposleni za polni delovni čas, danes kot »uporabniki tehnologije« vedno delamo. Hiperzaposlovanje je skupinska razstava, ki te in druge 8

#hiperzaposlovanje

razsežnosti tega, kar je delo postalo, raziskuje v delih osmih mednarodnih umetnikov, ki se osredotočajo na teme, kot so avtomatizacija in ekonomija na poziv, konec prostega časa, aplikacije za samopomoč, utrujenost zaradi družabnih omrežij in kvantifikacija. V koprodukciji z MGLC – Mednarodnim grafičnim likovnim centrom. V partnerstvu z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji.

RAZSTAVLJENA DELA Danilo Correale Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela, 2017 Ob koncu dobe, ki je večinoma temeljila na delu kot praksi in etični vrednoti, je razmišljanje o družbi brez dela lahko težje kot njeno uresničenje. V Sanjarjenje – o osvoboditvi od dela Danilo Correale sodeluje z newyorškim hipnoterapevtom pri pisanju dveh scenarijev za vodeno hipnozo, katerih cilj je sprostiti telo in duha v pripravi na družbo brez dela. Delo je predstavljeno kot instalacija, ki občinstvo izolira od okolja in tako omogoči popolno potopitev, in ni mišljeno kot sredstvo bega pred pragmatičnimi razpravami o samoorganizaciji in državljanskih pravicah, ampak je prej poskus vzpostaviti drugačno narativno interakcijo s časom in subjektnostjo, da bi porodili globljo povezavo s samimi sabo, našimi vlogami državljanov in zaveznikov in vlogo umetnosti v našem času. Elisa Giardina Papa Delo spanja, 2017 »Delo spanja [...] je serija kratkih videoodlomkov, ki se humorno navezujejo na aplikacije za samopomoč. Delo preučuje idejo, da je spanje postalo najnovejše mejno 9

http://aksioma.org/hyperemployment

območje raziskovanja vedenjskih in bioloških podatkov za optimizacijo spalnih vzorcev, s čimer pa se čas, ki ga naša telesa uporabljajo za počitek in obnovo, spreminja v obliko dela, namenjenega pridobivanju podatkov. Tako digitalne naprave delujejo kot strup in hkrati kot zdravilo zanj, pri čemer nudijo olajšanje za čas, ki ga vzamejo. Dnevne vaje in ocene, ki jih predlaga Delo spanja [...], se zanašajo na vrsto motivov, ki razkrijejo absurdnosti tehnološko podprte samooptimizacije. Videoodlomki ponazarjajo, kako tehnologijo uporabljamo, da bi človeške spalne navade uravnavali po ritmih širšega sistema, ki vključuje tako ljudi kot neljudi, od organske materije do digitalnih naprav samih.« (Christiane Paul) Sanela Jahić Delati zginotje delanja, 2018–2019 Avtomatizacija dela je proces, ki v zahodnih družbah poteka že od prihoda prvih strojev, z razvojem umetne inteligence pa se nam obeta njeno dokončanje. Bo umetniška dejavnost imuna za te dogodke? Slovenska umetnica Sanela Jahić predstavlja ambiciozno raziskavo v teku, v temelju katere je programiranje napovednega algoritma, ki naj bi namesto nje zasnoval umetniška dela. Na razstavi bodo nova, strojno predlagana dela javno predstavljena. Projekt, ki se uvršča v dolgo tradicijo avtomatizacije umetniškega dela v medijski umetnosti, postavlja neprijetna vprašanja: Se proces umetniškega ustvarjanja lahko popolnoma avtomatizira? Kaj pa če se umetnica v temelju ne strinja s tem, kar stroj proizvede? Če bi umetnica in algoritem vzporedno ustvarjala dela za razstavo, bi občinstvo lahko razlikovalo med obema produkcijama? 10

#hiperzaposlovanje

Silvio Lorusso Ne bi morali delati?, 2016 »Ne bi morali delati? (2016), katerega naslovno vprašanje je natisnjeno na prozornem ozadju v navadnem operativnem fontu, je serija nalepk, ki naj bi jih postavili v katerokoli prostočasno ali deloma prostočasno okolje, od prenosnika do stranišča, da bi delovale kot večni opomnik napornih dolžnosti pred nami. Ne bi morali delati?, poimenovan po besedilu, ki ga vtičnik brskalnika StayFocusd z več kot 600.000 uporabniki sproži, ko se konča čas, ki je uporabniku odmerjen za družabne medije in druge zavlačevanju prijazne strani, vsaki površini omogoča, da delavce na daljavo opomni, da so še vedno privezani na stroj.« (Nicola Bozzi) Delo, ki bo predstavljeno v novi iteraciji, razviti posebej za Hiperzaposlovanje, simbolično predstavlja novo kategorijo delavcev, ki jih je Lorusso opredelil kot »podjetni prekariat« (entreprecariat) in ironično povzema shizofren odnos »uporabnika tehnologije« do dela in prostega časa. Jonas Lund Govori z mano, 2017–2019 Govori z mano, ki je bil lansiran leta 2017 kot spletni projekt, je bil predstavljen kot pogovorni robot, ki je bil narejen po vzoru in se je učil iz vseh prejšnjih pogovorov z neposrednimi sporočili (skype, whatsapp, facebook messenger), kot jih je natipkal umetnik sam, da bi ustvaril pametno, strojno naučeno, avtomatično govorečo verzijo umetnika. Do oktobra 2019 je pogovorni robot sogovornikom odgovarjal z glasom, ki je bil verzija umetnikovega glasu, sintetiziranega na podlagi napisanega besedila. V knjižni verziji, ki je bila razvita v sodelovanju z umetnikom in oblikovalcem Federicom Antoninijem in 11

http://aksioma.org/hyperemployment

bo prvič pokazana na razstavi Hiperzaposlovanje, niso le zbrani vsi pogovori, opravljeni za projekt od leta 2017, ampak se tudi razkrije obrat, zaradi katerega je projekt celo bolj pomenljiv: večinoma se je dejansko pogovarjal umetnik sam, igral je robota, zasužnjen s programom, ki ga je ustvaril. Michael Mandiberg Kvantificirani avtoportret (enoletni performans), 2016–2017 Kvantificirani avtoportret (enoletni performans) je trikanalna videoinstalacija, ki dokumentira enoletni performans, v katerem je Michael Mandiberg sodeloval_a v letih 2016 in 2017. Michael Mandiberg je uporabil_a samosledilno tehnologijo gibanja quantified self, trenda v panogi velnesa, ki skuša doseči poznavanje samega sebe s sledenjem lastnim osebnim podatkom. Umetnik_ca je svoj računalnik in iphone sprogramiral_a tako, da sta eno leto vsakih petnajst minut zajela posnetke zaslona in podobe, kar je tehnika, ki se uporablja za nadzorovanje dela v svobodnih poklicih. Poleg tega je sledil_a svojim duševnim, fizičnim in čustvenim stanjem s pomočjo fitbita in dnevnika. Namesto da bi si prizadeval za dobro počutje in popolnost, Kvantificirani avtoportret (enoletni performans) razkrije položaj umetnika_ce kot mikrokozmosa patološko preobremenjene in vedno bolj kvantificirane družbe. Sebastian Schmieg Pričakovanja in izvedbe (preživetvena ustvarjalnost), 2017–2018 Fiverr je globalno spletno tržišče dela na poziv, na katerem se cena vsake naloge ali storitve začne pri petih dolarjih za izvedeno opravilo. Umetnik je izkoristil pomanjkanje 12

#hiperzaposlovanje

varnostnih ukrepov na tej platformi dela na poziv in tako prenesel na tisoče videov, ki so jih za svoje stranke ustvarili delavci na poziv. Izbor iz arhiva je prikazan na dveh pametnih telefonih, ki sta s trakom za mobilne telefone pritrjena na rokav prazne trenirke. V videih množično podjetništvo in množična inovacija postaneta vidna kot izvajanje preživetvene ustvarjalnosti, tj. kot zamišljanje kakršnekoli ideje, s katero je moč preživeti na konkurenčnem področju. Pričakovanja in izvedbe hkrati naslovi tudi voajerizem, in sicer na dveh ravneh: po eni strani naredi vidne ljudi, ki na fiverrju naročajo take videe, po drugi strani pa ponudi vpogled v intimnejše kotičke ekonomije na poziv. Guido Segni Zahtevajte popolno lenobo, 2018–2023 V času obsedenosti z delom, strahu pred roboti in močnega tehnološkega pospeška kolektivno domišljijo vznemirja nov pomp: pomp dolgočasne avtomatizacije in popolne lenobe. Zahtevajte popolno lenobo je petletni načrt in trajajoči performans o umetnosti, delu, samopreživljanju in lenobi. V prihodnjih petih letih (2018–2023) bo italijanski umetnik Guido Segni z uporabo množice algoritmov globokega učenja delegiral in avtomatiziral del ustvarjanja svoje umetniške produkcije, zato da bi povečal produkcijo, presegel delo v umetnosti in se vedno bolj prepuščal lenobi. V prvem letu (2018) se je stroj z globokim učenjem naučil ustvariti edinstvene portrete umetnika, ki je ležal v postelji. Projekt lahko podprete na platformi za množično financiranje Patreon, ki je bila zasnovana posebej za pokroviteljstvo v umetnosti, s čimer Segni raziskuje model umetniške ekonomije, ki bolj ustreza družbi brez dela.

http://aksioma.org/hyperemployment

SIMPOZIJ V okviru Hiperzaposlovanja želi simpozij AVTOMATIZIRAJ VSE ŽIVO! raziskati protislovje, ki je implicitno prisotno v naraščajoči avtomatizaciji dela: ali ta proces, ki bi domnevno moral odpreti novo dobo prostega časa, nedela in univerzalnega temeljnega dohodka, ljudi nasprotno spreminja v programske agente, nevidne sužnje strojev? Avtomatizacija, ki so jo ludisti na samem začetku industrijske dobe sprejeli kot prekletstvo, v 20. stoletju ni uničila človeškega dela, ampak je v globalnem merilu temeljito spremenila njegovo organizacijo. Tehnološke inovacije so jo v poznem 20. stoletju pripeljale do čisto nove ravni in s tem pospešile premik k postindustrijskemu ekonomskemu modelu. Danes ko številne službe, ki so jih prej opravljali ljudje, postajajo popolnoma avtomatizirane, se zdijo sanje – ali mora – družbe brez dela bliže kot kadarkoli; toda če si stvari ogledamo pobliže, avtomatizacija v svoji trenutni obliki ne uničuje človeškega dela. Prej ga dela nevidnega. PROGRAM Domenico Quaranta Prikazovanje nevidne množice PREDAVANJE 14. januar 2020, ob 11.00 Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani Erjavčeva cesta 23, Ljubljana, soba 7, prvo nadstropje

Elisa Giardina Papa, Sanela Jahić, Silvio Lorusso, Michael Mandiberg, Sašo Sedlaček, Sebastian Schmieg PREDAVANJA, OKROGLA MIZA 15. januar 2020, ob 17.00 Avditorij Moderne galerije Cankarjeva cesta 15, Ljubljana

#hiperzaposlovanje

PREDAVANJE

Domenico Quaranta Prikazovanje nevidne množice Skozi zgodovino je bilo prikazovanje delavcev pogosto korak k prepoznavanju njihovega obstoja, kar jim je omogočilo dostojanstvo, da so bili obravnavani kot subjekti in predstavniki »razreda«. Kurator Hiperzaposlovanja Domenico Quaranta bo s poglabljanjem v raziskovanje za razstavo ponudil pregled različnih umetniških prizadevanj, da bi prikazali spletne delavce, od kitajskih »farm zlata« do skeneristov, od delavcev na poziv do moderatorjev spletnih vsebin. PREDAVANJE

Elisa Giardina Papa Opombe o družbi brez dela: prosti čas in človeške infrastrukture, ki vzdržujejo avtomatizacijo in umetno inteligenco Večina akademskega in političnega diskurza o družbi brez dela se osredotoča na odnos med avtomatizacijo in prostim časom. Predpostavlja, da ima avtomatizacija emancipacijski potencial, da nas vse osvobodi dela: da zaradi nje zmanjšamo nujne delovne ure ali vsaj da se posvetimo bolj intelektualno zadovoljujočim službam (nematerialnemu delu). To, kar pri tem pristopu ni povsem prepričljivo, je njegova utemeljenost na hierarhični ločitvi med stroji in ljudmi. Manjka priznanje človeške infrastrukture, ki vzdržuje avtomatizacijo in umetno inteligenco. Neizbežne, prekarne, odtujene, slabo plačane in offshore delovne sile, ki jo avtomatizacija potrebuje, da bi ustrezno delovala. Predavanje se osredotoča na te delavce in njihove naloge.

http://aksioma.org/hyperemployment

PREDAVANJE PERFORMANS

Sebastian Schmieg Pred pico bom rekel, karkoli hočeš, 2017 Pred pico bom rekel, karkoli hočeš je spekulativni prezi, ki raziskuje digitalno delo, spojenost ljudi in programske opreme in možnost posegov v algoritemske sisteme. Video, narejen s predstavitvenim programom Prezi s perspektive delavca v oblaku, predstavi digitalne delavce kot razširitve programske opreme. Vseprisotno omrežje in kompjuterizacija vsega nista le zabrisala mej med roboti in ljudmi – domnevno avtonomni programi so včasih ljudje, ki se morajo obnašati, kot da so programi; pač pa je zaradi tega razvoja tudi zelo lahko, da kdorkoli najame, programira in upokoji ljudi kot del kateregakoli poteka dela, tj. telesa in ume, ki se lahko priklopijo, na novo ožičijo in odvržejo, kot se nam zdi primerno. PREDSTAVITEV KNJIGE

Silvio Lorusso Entreprecariat Entreprecariat (Krisis Publishing, 2018; Onomatopee, 2019) raziskuje in izriše trenutno podjetniško ideologijo s prekarne perspektive. Entreprecariat nakazuje realnost, v kateri je sprememba naravna in zdrava, karkoli že prinese. Realnost, ki jo naseljujejo motivacijski posterji, orodja za storilnost, mobilne pisarne in tehnike za samopomoč. Realnost, v kateri je mešanica podjetniške ideologije in razširjene prekarnosti tisto, kar regulira profesionalne družabne medije, spletna tržišča za samozaposlovanje in platforme za množično financiranje za osebne potrebe. Rezultat? Življenje v stalni beti z včasih tragičnimi implikacijami.

#hiperzaposlovanje

OKROGLA MIZA

Michael Mandiberg Sašo Sedlaček Sanela Jahić Domenico Quaranta – moderator Umetniško ustvarjanje v dobi avtomatizacije Kako vse večja avtomatizacija dela vpliva na umetniško prakso na vseh ravneh vsebine, procesa in forme? Kako vpliva na sedanjo družbo in našo vizijo prihodnosti? Kaj lahko umetnost stori, da se spopade z naraščajočo fragmentacijo človeškega dela in njegovim izginotjem iz vidnosti ter mu vrne prisotnost in dostojanstvo? Sodelujoči umetniki bodo izhajajoč iz lastnega dela in izjav drugih udeležencev simpozija skušali ponuditi odgovore na ta in druga vprašanja. V koprodukciji z Moderno galerijo in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. V partnerstvu z Italijanskim inštitutom za kulturo v Sloveniji.

V okviru serije konferenc Taktike & praksa.

http://aksioma.org/hyperemployment

SAMOSTOJNE RAZSTAVE, PREDAVANJA, PROJEKCIJA Sašo Sedlaček Zaposlen z nedelom ULIČNA RAZSTAVA 5.–28. november 2019 Odprtje: torek, 5. november 2019, ob 17.00 Ulična galerija TAM-TAM Vegova Ulica, Ljubljana

Om za kovanec PERFORMANS Sreda, 6. november 2019, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

RAZSTAVA 12.-29. november 2019 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Z vzponom umetne inteligence in avtomatizacije dela se bo vrednost človeškega nedela radikalno spremenila. Performans Om za kovanec bo lansiral platformo Oblomo, ki bo s pomočjo tehnologije veriženja blokov spremenila nedelo v vrednost. Na platformi bodo uporabniki kovali kriptovaluto oblomo tako, da bodo mirovali, sedeli, meditirali ali ležali pred svojimi napravami, s katerih jih bo opazoval program za strojno učenje. V performansu Om za kovanec trije mirujoči posamezniki – »rudarji« – pred občinstvom v živo izvajajo meditacijsko mantro om. Pri tem jih nadzoruje program za strojno učenje in njihovo meditacijo zapisuje v verigo blokov. Na performansu bo tako ustvarjen prvi sklop v dolgi verigi blokov, ki bodo sledili v nadaljevanju projekta. Osrednji del performansa je izvedba protokola za rudarjenje omov, v katerem morajo biti izpolnjeni trije pogoji: zahteva mirujoče rudarje, ki jih nadzoruje umetna inteligenca, vse skupaj pa overi občinstvo. Protokol se uporablja za nadzor nad količino om blokov, iz katerih bo mogoče nato 18

#hiperzaposlovanje

kovati kriptokovance. Gre za nadzor nad količino surovine v sistemu in se bo moral ponoviti vsakič, ko je bo zmanjkalo. Ta sistem rudarjenja kriptovalut v nasprotju z vsemi drugimi načini ne porabi skoraj nič elektrike in je inovativna ekološka alternativa sicer neskončno potratnemu rudarjenju. En dan pred performansom bo v ulični galeriji TAM-TAM in drugod po Ljubljani lansirana plakatna kampanja s sloganom »Zaposlen z nedelom«: urbana intervencija med golo reklamo in vabilom, naj nedejavnost na novo premislimo kot ultimativno obliko dela. V koprodukciji z organizacijo Drugo more v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture. V sodelovanju z družbo TAM-TAM.

Michael Mandiberg Postmoderni časi PROJEKCIJA 7.–10. januar 2020 Odprtje: torek, 7. januar 2020, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Moderne čase (1936) Charlieja Chaplina, modernistično mojstrovino in simbolični portret velike gospodarske krize in industrializacije, je v zadnjih treh desetletjih povozila nova organizacija dela, ki sta jo vpeljala pozni kapitalizem in postfordizem, in sicer tako zelo, da je mlajšim generacijam težko sočustvovati z malim potepuhom. Ko je ameriški_a umetnik_ca Michael Mandiberg delavce na poziv prosil_a, naj ponovno uprizorijo prizore iz filma, je ne le posodobil_a film za 21. stoletje, ampak je sprožil_a tudi porazdeljeno gledališče (postfordističnih) zatiranih, ki je zdaj dokumentirano v tem rimejku z naslovom Postmoderni časi. Če so Moderni časi portret fordistične organizacije dela 19

http://aksioma.org/hyperemployment

(tekoči trak), pa Postmoderni časi s tem, da vpletejo 182 digitalnih svobodnjakov, ki živijo v 25 državah, portretirajo digitalno tovarno in postfordistično organizacijo dela, v kateri delavci nimajo plače in delajo (običajno od doma) majhne, podplačane naloge za pogosto neznane stranke. Elisa Giardina Papa Družba brez dela? Naučila se bom videti sebe natanko tako, kot si želiš SAMOSTOJNA RAZSTAVA 15. januar–14. februar 2020 Odprtje: sreda, 15. januar 2020, ob 20.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Družba brez dela? Naučila se bom videti sebe natanko tako, kot si želiš je videoesej in serija digitalnih slik, ki preučujejo avtomatizacijo in strojni vid v odnosu do družbe brez dela. Natančneje, projekt se osredotoča na človeško infrastrukturo, ki podpira in vzdržuje delovanje strojnega vida, poleg tega pa še na naslednja vprašanja: Katere človeške naloge so nujne, da strojem omogočimo videnje? Kako je človeško delo restrukturirano kot ena od številnih operacij strojnega vida? Za kaj gre v srečanju med delavci in stroji, ki vidijo? Kako računalniški vid omejuje človeško zaznavo? Instalacija Elise Giardina Papa, ki je zadnji del v trilogiji, osredotočeni na delo, avtomatizacijo in digitalne ekonomije, črpa iz osebne izkušnje umetnice, ko je opravljala mikronaloge za tehnološka podjetja, ki se ukvarjajo s strojnim vidom. Delo, ki združuje pripovedovanje zgodb in estetsko raziskovanje, bo prvič predstavljeno v Projektnem prostoru Aksioma. 20

#hiperzaposlovanje

Anna Ridler Mozaični virus in Neskončna množica (Tulipani) SAMOSTOJNA RAZSTAVA 19. februar–20. marec 2020 Odprtje in predstavitev: sreda, 19. februar 2020, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Zaradi vpeljave generativnih antagonističnih mrež (GAN) leta 2014 in lansiranja Google Deep Dream leta 2015 je umetna inteligenca (AI) v preteklih letih postala tema in medij številnih umetniških del. Toda v večini se je razprava osredotočala bodisi na primerjavo med človeško in strojno inteligenco bodisi na spraševanje, ali algoritmi lahko nadomestijo umetnike in sami »ustvarjajo umetnost«. V tem okviru delo Anne Ridler izstopa zaradi njenega prizadevanja, da bi vzpostavila povratno zanko med sabo in strojem in tako proizvedla delo, ki prikaže in tematizira količino človeškega dela, vpletenega v ta proces, od programiranja do proizvajanja podatkovne množice in izobraževanja stroja. Nadalje, njeni seriji Mozaični virus in Neskončna množica (Tulipani) sta bili navdihnjeni s »tulipansko manijo«, raziskujeta pa finančne balone, prihodnje trge in kriptovalute v obliki nadgrajenega, dinamičnega tihožitja. Sanela Jahić Negotovost v zanki SAMOSTOJNA RAZSTAVA 9. september–2. oktober 2020 Odprtje: sreda, 9. september 2020, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Ustvarjalnost se običajno dojema kot nekaj novega, drugačnega in originalnega, kar ljudi preseneti; nekaj, kar nikoli ne bi moglo biti izraženo v obliki izvršljive kode, oziroma nekaj, česar stroj nikoli ne bi mogel posnemati. In vendar se številne naloge, ki bi 21

http://aksioma.org/hyperemployment

lahko zahtevale človeške zmožnosti, kot so intuicija, empatija in ustvarjalnost, že oddajajo v zunanje izvajanje vedno bolj zmogljivim avtomatiziranim in avtomatizirajočim sistemom, ki jih le drugače izvršijo. V svojem nedavnem delu je Sanela Jahić svoje umetniško ustvarjanje pretvorila v podatke, potem pa odločanje predala napovednemu algoritmu, ki določi vsebino in estetiko njenega naslednjega umetniškega dela. V končni fazi projekta, ki bo prvič prikazana na tej razstavi, je Sanela Jahić v algoritem začela vnašati ne le podatke o svojem preteklem delu, ampak tudi pogled na svoje aktualne raziskave kot zgodnje okno v sedanjo dezorganizacijo njenih misli. Kako bo to vplivalo na njeno prihodnje delo? V koprodukciji z organizacijo Drugo more in Loškim muzejem v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture. V partnerstvu s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani.

!Mediengruppe Bitnik Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino. SAMOSTOJNA RAZSTAVA 7.–30. oktober 2020 Odprtje in predstavitev: sreda, 7. oktober 2020, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Danes algoritmi po svoje oblikujejo, zaznamujejo ali nadzorujejo skoraj vsak del našega življenja. Sistemom za nadzor nad podatki dovoljujemo vse več vpliva nad našim življenjem. In delo ni izjema. Algoritmi in podatkovni sistemi so še posebno razširjeni na področjih dela, ki zadevajo hitro dostavo in potovanja. Na teh delovnih področjih so podjetja privzela algoritmično upravljanje kot sredstvo za usmerjanje, spremljanje in ocenjevanje množice priložnostih delavcev, ki pa jih ne zaposlijo, za zagotavljanje odzivnih, tekočih, standardiziranih storitev. Tisti, ki uporabljajo algoritmično upravljanje, pravijo, 22

#hiperzaposlovanje

da ustvarja nove zaposlitvene priložnosti, boljše in cenejše potrošniške storitve, transparentnost in pravičnost. Toda kaj zares pomeni to, da je tvoj šef algoritem? Kako to spremeni strukture moči na področju dela? V svojem novem projektu Pridno delaj. Zabavaj se. Ustvari zgodovino. želi !Mediengruppe Bitnik raziskati to obskurno področje s fokusom na vprašanju nadzora in trenutku izgube nadzora, ko osnovne kodne strukture zaradi napak in motenj nenadoma postanejo vidne. V koprodukciji z organizacijo Drugo more in Loškim muzejem v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.

Domenico Quaranta in Janez Janša Hiperzaposlovanje PREDSTAVITEV KATALOGA Sreda, 7. oktober 2020, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

Poglobljeni katalog Hiperzaposlovanje. Družba brez dela, spletno delo, umetna inteligenca in avtomatizacija, ki ga bosta uredila Domenico Quaranta in Janez Janša, izdala pa ga bo Aksioma, bo vseboval vse dogodke in programe, ki bodo dokumentirani s fotografijami in povezavami do zunanjih virov in podprti s teoretičnimi besedili Silvia Lorussa, Domenica Quarante in Luciane Parisi. Na voljo bo v (barvni in črno-beli) tiskani različici in kot datoteka pdf za brezplačen prenos. Sašo Sedlaček Oblomo SAMOSTOJNA RAZSTAVA 4.–27. november 2020 Odprtje: sreda, 4. november 2020, ob 19.00 Aksioma | Projektni prostor Komenskega 18, Ljubljana

http://aksioma.org/hyperemployment

Projekt Oblomo, ki si je ime izposodil pri nesporno najbolj lenem liku svetovne literature Ilji Iljiču Oblomovu, junaku horizontale Ivana Gončarova, je kriptovalutna platforma za trgovanje nedela z delom. Projekt postavi vprašanje: ali je lahko to, da ne počnemo nič, ultimativna oblika dela v dobi avtomatizacije? Platforma Oblomo z uporabo tehnologij, ki nas sicer silijo v nenehno delo, kot je biometrika, lenobo spreminja v vrednoto, tako etično kot ekonomsko. Nekoč privilegirane vrednote demokratizira, naše stališče do lenobe pa spremeni tako, da je ne vidimo več kot nizkotno, temveč plemenito lastnost, pri čemer jo spremeni v produktivno dejavnost s kupno močjo. Platforma temelji na tehnologiji veriženja blokov in ima lastno kriptovaluto, s katero nagrajuje uporabnike za njihovo mirovanje. Ko program, ki temelji na strojnem učenju, zazna nedejavnost uporabnikov, jih nagradi s kovanci oblomo. V tem postopku, ki se imenuje kovanje, sistem ustvarja kovance iz om bloka, to je iz osnovne verige blokov, ki je v sistemu surovina in se rudari po protokolu, določenem v performansu Om za kovanec. Z zasluženimi kovanci, spravljenimi v e-denarnici, lahko uporabniki na platformi trgujejo oziroma kupijo različne storitve in blago, ki jih ponujajo drugi uporabniki, da bi zaslužili več kovancev. V koprodukciji z organizacijo Drugo more in Loškim muzejem v okviru Dopolavora, vodilnega projekta Reke 2020 – Evropske prestolnice kulture.

#hiperzaposlovanje

http://aksioma.org/hyperemployment

UMETNIKI !Mediengruppe Bitnik (Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo) živita in delata v Berlinu. Sodobna umetnika, ki ustvarjata na internetu in z njim, v svoji praksi segata onkraj digitalnega in vplivata na fizične prostore; pogosto namenoma izgubita nadzor, da bi izzvala ustaljene strukture in mehanizme. Delo !Mediengruppe Bitnik je bilo predstavljeno na samostojnih razstavah na glavnih mednarodnih prizoriščih, najbolj nedavno v Centre Culturel Suisse v Parizu (2016); Haus of Electronic Arts v Baslu (2015) in Helmhouse v Zürichu (2014). V okviru skupinskih razstav je bilo njuno delo predstavljeno v Kunsthaus v Zürichu (2017); Łódź Art Center (2016); Fondazione Prada v Milanu (2016); Kunsthalle v Düsseldorfu (2015) in Minsheng 21st Century Museum v Šanghaju (2014). wwwwwwwwwwwwwwwwwwwwww. bitnik.org Danilo Correale je italijanski umetnik in raziskovalec, ki živi in dela v New Yorku. Analizira vidike človeškega življenja, kot sta razmerje med delom in prostim časom in spanje, in sicer v luči časa in telesa. Njegovo delo je bilo predstavljeno na številnih skupinskih razstavah, med drugim na 5. uralskem bienalu v Jekaterinburgu (2019); trienalu Broken Nature v Milanu (2019); Istanbulskem oblikovalskem bienalu (2018); Bienalu v Rigi (2018);

#hiperzaposlovanje

Somatechnic v Museionu v Bolzanu (2018); razstavi Work It Feel It! na dunajskem bienalu (2017). Njegove nedavne samostojne razstave vključujejo: TheyWillSayIKilledThem v centru MAC v Belfastu (2017); At Work’s End v Art in General v New Yorku (2017); Tales of Exhaustion v La Loge v Bruslju (2016); The Missing Hour. Rhythms and Algorithms v galeriji Raucci/Santamaria v Neaplju (2015). Correale je nedavno objavil The Game – A three sided football match (FeC, 2014); No More Sleep No More (Archive Books, 2015) in Reverie. On the Liberation from Work (Decelerationist Reader, 2017). Leta 2017 je prejel nagrado New York Prize za mladega italijanskega umetnika, bil izbran za program novih naročil galerije Art in General, dobil pa je tudi štipendijo programa Italian Council Grant in raziskovalno štipendijo na Univerzi Columbia v New Yorku. danilocorreale.com Elisa Giardina Papa je italijanska umetnica, katere delo raziskuje spol, spolnost in delo v odnosu do neoliberalnega kapitalizma in globalnega juga. Med drugim je bilo razstavljeno in prikazano v newyorški MoMi, muzeju Whitney [naročilo Sunrise/Sunset], na bienalu Seoul Mediacity Biennale 2018, v neuradnem internetnem paviljonu 54. beneškega bienala, na XVI Quadriennale di Roma, rhizome.org [naročilo za serijo Download] in v newyorškem

The Flaherty. Elisa Giardina Papa je magistrirala iz likovne umetnosti na RISD in diplomirala na Politecnico di Milano, trenutno pa pripravlja doktorat iz medijskih in spolnih študij na Univerzi Berkeley. Živi in dela v New Yorku in Sant’Ignaziu (Sicilija). elisagiardinapapa.org Sanela Jahić je leta 2008 diplomirala na oddelku za slikarstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, leta 2010 pa je magistrirala iz Umetnosti v javnem prostoru in novih umetniških strategij na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Je intermedijska umetnica, ki gradi tehnološko podprte kinetične objekte in instalacije. Njena umetniška praksa pogosto vključuje sodelovanje s strokovnjaki za strojništvo, avtomatizacijo, programsko opremo in elektroniko. Živi in dela v Škofji Loki. Njeno delo je bilo razstavljeno na številnih prizoriščih v Sloveniji in na tujem. sanelajahic.com Delo Silvia Lorussa se osredotoča na kulture in retorične režime, vgrajene v tehno-družbene sisteme. Ukvarja se z naracijami in protinaracijami, ki opredeljujejo platforme, naprave in vmesnike. S tem se loteva napetosti okoli idej dela, produktivnosti, avtonomije, samooblikovanja, podjetništva, prekarnosti in neuspeha. Lorussova praksa združuje različne medije, kot so video, spletne strani, knjige umetnika, instalacije, predavanja.

Je pridruženi raziskovalec na Institute of Network Cultures v Amsterdamu, predavatelj na Kraljevi akademiji lepih umetnosti v Haagu in raziskovalec na Akademiji Willema De Kooninga. Njegovo delo je bilo predstavljeno v mednarodnem prostoru, na prizoriščih, kot so Re:Publica v Berlinu; MAXXI v Rimu; Transmediale v Berlinu; Drugo more na Reki; Kunsthalle Wien; MoneyLab v Amsterdamu; IMPAKT v Utrechtu; Sight & Sound v Montrealu; Adhocracy v Atenah. O njegovem delu so med drugim pisali Guardian, Financial Times in Wired. Živi v Rotterdamu in predava po svetu. Njegovo knjigo Entreprecariat je v italijanščini izdala Krisis (Brescia, 2018), v angleščini pa Onomatopee (Eindhoven, 2019). silviolorusso.com Jonas Lund je švedski umetnik, ki ustvarja slike, kipe, fotografije, spletne strani in performanse, v katerih kritično razmišlja o sodobnih omrežnih sistemih in oblastnih strukturah nadzora. Lund je magistriral na Inštitutu Pieta Zwarta v Rotterdamu (2013) in diplomiral iz likovne umetnosti na Akademiji Gerrita Rietvelda v Amsterdamu (2009). Imel je samostojne razstave v Whitechapel Art Gallery v Londonu (2016), Steve Turner v Los Angelesu (2016, 2015, 2014), Växjö Konsthall na Švedskem (2016), Showroom MAMA v Rotterdamu (2013) in New Museum v New Yorku (2012), sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah, med

http://aksioma.org/hyperemployment

drugim v Carrol/Fletcher v Londonu; ZKM v Karlsruheju; Van Abbemuseum v Eindhovnu; Witte De With v Rotterdamu; De Hallen v Haarlemu in Moving Museum v Istanbulu. O njegovem delu so med drugim pisali Artforum, Kunstforum, Metropolis M, Artslant, Rhizome, Huffington Post, Furtherfield in Wired. jonaslund.biz Michael Mandiberg je interdisciplinarni_a umetnik_ca, ki v svojem delu križa več oblik in disciplin, da bi orisal_a politično in simbolno moč, kakor se ta oblikuje na spletu. Michael Mandiberg je magistriral_a iz likovne umetnosti na California Institute of the Arts in diplomiral_a na Univerzi Brown. Projekti Michael_a Mandiberg_a so bili med drugim predstavljeni v newyorški MoMi; Los Angeles County Museum of Art (LACMA); New Museum v New Yorku; Musée d'Art Moderne de la Ville de Paris; Denny Dimin Gallery, Art-in-Buildings Financial District Project Space v New Yorku; Arizona State University Museum & Library v Tempeju in Transmediale v Berlinu. O delu Michael_a Mandiberg_a so obširno pisali Artforum, Art in America, ARTnews, New York Times, New Yorker in Wall Street Journal. mandiberg.com. Anna Ridler je umetnica in raziskovalka. Njeno delo je bilo razstavljeno v ustanovah, kot so V&A

#hiperzaposlovanje

Museum v Londonu; Ars Electronica v Linzu; HeK Basel; IMPAKT v Utrechtu in Barbican Centre v Londonu. Študirala je na Royal College of Art, Univerzi v Oxfordu in University of the Arts London. Leta 2018 je bila izbrana na razpisu EMAP/EMARE, Artnet pa jo je navedel kot eno od devetih »pionirskih umetnikov in umetnic«, ki raziskujejo ustvarjalni potencial umetne inteligence. Zanima jo delo z zbirkami informacij, posebej samogeneriranimi podatkovnimi množicami, zato da bi v različnih medijih ustvarila nove in nenavadne naracije. Poleg tega jo zanima, kaj se zgodi, ko stvari ne spadajo v diskretne kategorije. Njena trenutna zanimanja vključujejo tudi presek strojnega učenja in narave in to, kar se lahko naučimo iz zgodovine. annaridler.com Sebastian Schmieg je umetnik, ki živi in dela v Berlinu. V svojem delu se ukvarja z algoritmičnim obtokom podob, tekstov in teles v kontekstih, ki zabrišejo meje med človekom in programom, posameznikom in množico, delom in prostim časom. V središču njegove prakse so igrivi posegi v najdene sisteme, ki raziskujejo skrite – in pogosto absurdne – vidike za bleščečimi vmesniki naše omrežene družbe. Schmieg dela s široko paleto medijev, kot so video, spletne strani, instalacije, knjige umetnika, programi po meri in predavanja performansi. Schmiegovo delo je bilo med drugim prikazano v The Photographers'

Gallery v Londonu; Rhizome v New Yorku; Transmediale v Berlinu; NRWForum v Düsseldorfu; Panke Gallery v Berlinu. Živi in dela v Berlinu in Dresdnu. sebastianschmieg.com Sašo Sedlaček je diplomiral iz kiparstva in videa na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer od leta 2015 dela kot izredni profesor za video in nove medije. Za svoje delo je dobil različne nagrade, med njimi sta trend za izjemne dosežke v vizualni kulturi (Ljubljana, 2012) in VIDA 11 (Fundación Telefónica, Madrid, 2008). Njegovo delo je vključeno v različne zasebne in javne zbirke, med drugim v zbirko MGML. Od leta 2001 je bilo razstavljeno v Sloveniji in na tujem na različnih prizoriščih, od katerih so najbolj nedavna: Mestna galerija v Ljubljani (2019), Espace Apollonia v Strasbourgu (2018), Contemporary Art Palazzo Torriani, Gradisca d'Isonzo (2018), Autostrada bienale Prizren (2017), Handel Street Projects v Londonu (2017); UGM v Mariboru (2017); MSUM v Ljubljani (2016); AND Festival v Manchestru (2015); Wro Art Center v Vroclavu (2015); Ars Electronica v Linzu (2014); Transmediale v Berlinu (2014). sasosedlacek.com

halucinacije. Za njegovo delo, ki se večinoma osredotoča na dnevne (zlo)rabe interneta, so značilne minimalne geste na tehnologiji, ki združujejo konceptualne pristope in tradicionalni hekerski odnos do tega, da stvari narediš čudne, neuporabne in disfunkcionalne. Je soustanovitelj Les Liens Invisibles, v preteklosti pa je deloval na področjih hektivizma ter mrežne in videoumetnosti. Njegovo delo je bilo razstavljeno v galerijah, muzejih (MAXXI v Rimu; New School v New Yorku; Muzeju umetnosti KUMU v Talinu) in na mednarodnih festivalih umetnosti in medijske umetnosti (beneškem bienalu; Transmediale v Berlinu). Predava na Accademia di Belle Arti di Carrara in vodi imaginarni laboratorij REFRAMED in spletno galerijo greencube.gallery. guidosegni.com

Guido Segni, alias Clemente Pestelli, živi in dela na presečišču umetnosti, pop internetne kulture in podatkovne

http://aksioma.org/hyperemployment

KURATORJA IN UREDNIKA Domenico Quaranta je kritik sodobne umetnosti in kurator. Njegovo delo se osredotoča na vpliv trenutnih sredstev produkcije in distribucije umetnosti in na način, kako se ta – sintaktično in semantično – odzivajo na tehnološki premik. Je avtor In My Computer (2011), Beyond New Media Art (2013) in AFK. Texts on Artists 2011–2016 (2016). Pisal je za številne knjige in kataloge, jih uredil ali souredil, med drugim GameScenes. Art in the Age of Videogames (2006) in THE F.A.T. MANUAL (2013). Od leta 2005 je kuriral in sokuriral številne razstave, med drugim Holy Fire. Art of the Digital Age (2008); RE:akt! (2009–10); Playlist (2009–10); Collect the WWWorld (2011–12); Unoriginal Genius (2014); Cyphoria (2016), Janez Janša® (2017–18) in Escaping the Digital Unease (2017–18). Predava po svetu in dela na Accademia di Belle Arti di Carrara. Je soustanovitelj Link Art Center v Brescii (2011–19). domenicoquaranta.com

#hiperzaposlovanje

Janez Janša je umetnik in producent, ki živi v Ljubljani. Je avtor številnih videov, performansov, instalacij in novomedijskih umetniških del, ki so bila predstavljena na razstavah in festivalih po svetu. Je režiser filma Jaz sem Janez Janša, soustanovitelj in direktor Aksiome – Zavoda za sodobne umetnosti, Ljubljana (skupaj z Marcelo Okretič), in umetniški vodja Projektnega prostora Aksioma. Od leta 2016 predava na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. janezjansa.si

http://aksioma.org/hyperemployment

#hiperzaposlovanje