Troika

TROIKA

Domenico Quaranta

TROIKA

Domenico Quaranta

Domenico Quaranta (uredil) Troika Založnik: Link Editions, Brescia 2013 www.linkartcenter.eu Sozaložnik: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana www.aksioma.org Prevod: Polona Petek Lektoriranje: Nataša Simončič Oblikovanje: Luka Umek To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Attribution-NonCommercial-ShareAlike 3.0 Unported License. Besedilo licence je na voljo na internetnem naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/3.0/ ali po pošti na naslovu Creative Commons, 171 Second Street, Suite 300, San Francisco, California, 94105, USA. Tisk in distribucija: Lulu.com www.lulu.com ISBN: 978-1-304-75701-2

TROIKA

Iz osebnih razlogov Ni umetniπko delo

5 13

Dokumentiranje æivljenja Troika

Credits

I ♥ Germany Sklep

TROIKA

Poleti 2007 so trije umetniki, ki živijo v Ljubljani, Emil Hrvatin, Davide Grassi in Žiga Kariž, svoje ime spremenili v »Janez Janša«, ime slovenskega premierja in vodje SDS (Slovenska demokratska stranka). [1] Uvodna izjava iz besedila umetnostne kritičarke Amelie Jones se v podobni obliki pojavlja v malodane vsakem eseju, recenziji ali razstavnem besedilu, napisanem od tedaj o delu treh ustvarjalcev, znanih pod imenom Janez Janša. Ko pisci razmišljajo o njihovih umetniških karierah, kot kaže, ne morejo prezreti tega posebnega biografskega dogodka. Prav tako pa se ga zdi zelo težko razumeti kot kar koli drugega kot umetniški projekt. To besedilo ne obravnava spremembe imena, toda preden nadaljujemo, moramo opozoriti na nekaj, kar ti trije ustvarjalci ponavljajo kot mantro: namreč da je šlo pri spremembi imena za »intimno, osebno odločitev, ki je ni potrebno javno argumentirati«. [2]

str. 6 - 7 Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Dvojno državljanstvo, 2013

1 Amelia Jones, »Naming Power and the Power of the Name: Janez Janša Performs the Political in/for the Art World«, v: VVAA, Name Readymade, Moderna galerija, Ljubljana 2008, str. 33. 2 Blaž Lukan, »Projekt Janez Janša«, Amfiteater, 1,1 (2008), str. 71.

Iz osebnih razlogov

TROIKA - Iz osebnih razlogov

Nekaj časa pred spremembo imena so se Emil Hrvatin, Davide Grassi in Žiga Kariž včlanili v Slovensko demokratsko stranko (SDS). V zameno za to so dobili tri članske kartice SDS in pismo Janeza Janše, ki jim je izrekel dobrodošlico ob sprejemu v stranko, pospremljeno s sloganom SDS: »Več nas bo, prej bomo na cilju.« Težko je reči, ali so se trije umetniki odločili za spremembo imena še pred včlanitvijo v SDS ali pa je odločitev spodbudilo preveč dobesedno tolmačenje tega slogana. Vemo pa, da so 30. julija 2007, takoj po spremembi imena, na Janeza Janšo, takratnega premierja Republike Slovenije, naslovili pismo, v katerem so zapisali: Naša odločitev je zavestna in posledica tehtnega premisleka. Za nas ni meja med našim delom, našo umetnostjo in našimi življenji in menimo, da se v tem prav nič ne razlikujemo od Vas. Skupaj živimo za to, kar ustvarjamo, in če nam dovolite, bi navedli besede iz pisma, ki ste nam ga poslali ob včlanitvi v SDS, »več nas bo, prej bomo na cilju« [3] SDS je slovenska desna stranka, ki jo od leta 1993 vodi Janez Janša. Janša, disident v zadnjih letih jugoslovanskega režima, je svojo stranko kasneje radikalno populistično prenovil in družboslovci, kot je Rudi Rizman, so ga obdolžili nacionalistične in ksenofobične retorike. [4] Že površen pregled predhodnega dela omenjenih treh ustvarjalcev zadošča za ugotovitev, da se z ideologijo stranke, v katero so se včlanili, niso strinjali in da niso bili veliki oboževalci Janeza Janše. A v stranko so se vendarle včlanili in po »tehtnem premisleku« spremenili imena. Možnost, da to odločitev razumemo kot dejanje »subverzivne afirmacije« ali »nadidentifikacije«, je zapeljiva in mnogim se zdi ta interpretacija privlačna. Kot pravita Inke Arns in Sylvia Sasse, ko se sistemu posreči kooptirati celo 3 Pismo je na voljo v: VVAA, Name Readymade, Moderna galerija, Ljubljana 2008, str. 8. 4 Rudolf M. Rizman, »Radical Right Politics in Slovenia«, v: The Radical Right in Central and Eastern Europe since 1989, Pennsylvania State Press, 1999, str. 159–162.

TROIKA - Iz osebnih razlogov

najbolj kritična stališča in si jih prikrojiti, je edina učinkovita strategija odpora subverzivna afirmacija: Hkrati z afirmacijo pride do vzpostavljanja distance do samega predmeta afirmacije ali njegovega razkritja. Pri subverzivni afirmaciji vedno pride do presežka, ki destabilizira afirmacijo in jo obrne v njeno nasprotje. [5] Subverzivno afirmacijo pogosto dosežeš z izposojanjem jezika, navad, drž in simbolov identitete, ki jo hočeš kritizirati. Nekateri aktivisti in ustvarjalci – najopaznejša sta Yes Men – gredo tako daleč, da javno interpretirajo

Devete poletne športne igre stranke SDS, Celje, 2007

identiteto, ki jo hočejo »korigirati« v javnosti ali množičnih medijih, in se včasih lotijo celo lažnih kampanj podpore. [6] Včlanitev v stranko in uradna sprememba imena se morda zdita kot način, kako to strategijo pripeljati do skrajnosti – toda ali je to res tisto, kar so dejansko hoteli storiti ti trije 5 Inke Arns in Sylvia Sasse, »Subverzivna afirmacija: O mimezisu kot strategiji upora«, Maska, pomlad 2006, let. XXI, št. 98-99, str. 6. 6 Yes Men imenujeta svojo taktiko »korektura identitete« in jo opisujeta kot »nastopanje v vlogi velikih kriminalcev, da bi te javno ponižala in še drugače dala novinarjem povod za poročanje o pomembnih zadevah«. Glej http://theyesmen.org/.

TROIKA - Iz osebnih razlogov

slovenski umetniki? Po včlanitvi v SDS niso svoje nove identitete nikoli izražali »fanatično« [7] – ravno nasprotno, še naprej so bili takšni kot prej in občasno so celo ustvarjali dela, ki so bila odkrito kritična do politike SDS. [8] Nikoli niso izrabili »moči«, ki jim jo je podelilo njihovo ime, da bi javno napadli Janeza Janšo, »korigirali« njegovo identiteto ali prisilili njega in njegovo stranko, da razkrijeta svojo temno plat; tudi ko se je to navsezadnje zgodilo – denimo tik pred premiero dokumentarnega filma Jaz sem Janez Janša (2012) in takoj po njej –, tega niso izkoristili. [9] In čeprav so se po spremembi imena pogosto pojavljali v domačih in tujih medijih, niso nameravali spremeniti javne podobe osebe, ki stoji za tem imenom. Poiščite Janeza Janšo na Googlu, pa boste takoj videli, da se pretežni del informacij še vedno nanaša nanj, na politika, in ne nanje, umetnike. A tudi če o spremembi imena nehamo razmišljati kot o dejanju nadidentifikacije, bomo morda še vedno v skušnjavi, da jo razumemo kot neke vrste performativno gesto, zato za hip razmislimo o posledicah spremembe imena za življenja teh treh ustvarjalcev. Uradna sprememba imena ne pomeni le izbire novega imena iz kakršnega koli razloga, temveč tudi zavrnitev starega imena z vsemi posledicami, ki jih ta zavrnitev prinaša. Pomeni – vsaj za ljudi okoli tebe – zavrnitev lastne preteklosti, zavrnitev družinskega imena in – pri dveh od treh ustvarjalcev, ki nista Slovenca po rodu – zavrnitev nacionalnosti. Pomeni pojasnjevanje te odločitve svojim otrokom, partnerju, staršem, prijateljem – ljudem torej, ki morda ne bodo zadovoljni z razlago, da to počneš »iz osebnih razlogov«. Sprememba imena je pri vseh treh vpletenih posameznikih, čeprav različno, povzročila manjšo družinsko dramo. 7 Slavoj Žižek pravi, da je za vladajočo ideologijo »sovražnik ›fanatik‹, ki se ›pretirano identificira‹, namesto da bi držal primerno distanco«. Glej »Das Unbehagen in der Liberal-Demokratie«, Heaven Sent, št. 5, 1992, str. 49. Navedeno in prevedeno v: Inke Arns in Sylvia Sasse, »Subverzivna afirmacija: O mimezisu kot strategiji upora«, str. 10. 8 Primer tega je Slovensko narodno gledališče, predstava, ki vnovič podaja fragmente medijskega viharja, ki je nastal ob rasističnem incidentu, ki je v Sloveniji leta 2006 doletel romsko družino Strojan. Za podrobnejše informacije glej Antonio Caronia, Janez Janša, Domenico Quaranta (ured.), Re:akt! Reconstruction, Re-enactment, Re-reporting, Link Editions 2013, str. 92–97. 9 Pred prvo projekcijo je desničarski tisk trdil, da film vsebuje pohujšljive vsebine vključno s pornografijo, homoerotiko in posnetki nacistov in fašistov. Za podrobnejše informacije glej Jela Krečič, »Nedokončani film Jaz sem Janez Janša buri duhove«, Delo, 5. april 2012, dostopno na spletnem naslovu http://www.delo.si/ kultura/film/nedokoncani-film-jaz-sem-janez-jansa-buri-duhove.html, in Marcel Štefančič, jr., »Jaz sem Janez Janša! Ekskluzivni vpogled v dokumentarec, ki je vznemiril Slovenijo, ne da bi ga sploh kdo videl«, Mladina, 18. maj 2012, str. 58–60.

TROIKA - Iz osebnih razlogov

Poleg tega za umetnika, ki je leta in leta trdo delal, da bi svoje ime spremenil v »blagovno znamko«, in ki mu je svoje ime uspelo narediti prepoznavno v specializiranih krogih tudi v mednarodnem prostoru, sprememba imena pomeni vnovičen začetek umetniške kariere. V tem primeru pa tudi vnovičen začetek umetniške kariere pod imenom, ki je že tako ali tako močna »znamka«, zlasti v državi, kjer umetnik živi in dela, toda ne znamka, s katero bi povezovali umetnika. Ob vsem tem pa niti ne omenjamo dejstva, da sprememba imena v tem primeru pomeni tudi vnovičen začetek umetniške kariere z imenom, ki ga vsak od omenjenih treh ustvarjalcev sedaj deli z dvema drugima pomembnima kulturnima akterjema in javnima figurama, ki delujeta v isti skupnosti in si prizadevata uspeti na istem področju tako doma kakor v tujini. Za povprečnega ustvarjalca takšen umetniški projekt morda sploh ni vreden truda. In da bi bil vreden truda, bi se moral umetnik karseda potruditi, da kar najjasneje posreduje sporočilo, ki ga želi izraziti. Pokazati hočem, da je telo zastarelo, pravi Stelarc, in da bi to pokazal, na roki vzgoji napol živo uho. Dobro. Pokazati hočem, da žensko telo oblikuje lažni ideal lepote, pravi Orlan, in da bi to pokazala, s pomočjo plastične kirurgije maliči svoje telo. Dobro. Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša pa vztrajno ponavljajo, da je njihova sprememba imena intimna, osebna odločitev, in sporočila njihovih kasnejših del so večplastna, včasih protislovna, večinoma pa se sploh ne dotikajo spremembe imena, temveč se ukvarjajo z dejstvom, da ljudje sploh imamo ime. In tudi če domnevamo, da ti trije slovenski ustvarjalci niso povprečni, ampak izjemni umetniki, se zdi interpretiranje spremembe imena kot umetniškega projekta preozko v primerjavi z vplivom tega dogodka na njihova življenja in s stranskimi učinki, ki se še vedno kažejo v dojemanju njihovega dela.

Ni umetniĎ&#x20AC;ko delo

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Poročni obred, Ljubljana, 2007

TROIKA - Ni umetniško delo

Pa jih vzemimo resno. Domnevajmo, da so se trije posamezniki iz Slovenije v nekem trenutku odločili, da v svojem življenju potrebujejo veliko spremembo. Svoje stare identitete so želeli pustiti za sabo in začeti s povsem novimi. Vzpostaviti so želeli težavno situacijo, začeti novo življenje v tej situaciji in analizirati njene posledice za svoje življenje in delo. To ni bil umetniški projekt; to je bil življenjski projekt. Obstaja mnogo načinov, kako popolnoma spremeniti svoje življenje. Nekateri ljudje se preselijo v drugo državo. Drugi spremenijo spol. Nekateri postanejo duhovniki, nune, menihi, puščavniki. Drugi se odpovejo civilizaciji in si v divjini postavijo kočo. Nekateri postanejo potepuhi. Omenjeni trije slovenski umetniki pa so se odločili, da se včlanijo v stranko, s katere ideologijo se menda niso strinjali, in privzamejo ime njenega vodje. Odločili so se, da postanejo Janez Janša. To je bila popolna preobrazba, ni pa vključevala odpovedi lastnim umetniškim identitetam. Še naprej so ustvarjali umetniška dela, tako vsak zase kakor tudi skupaj. Če se umetnik preseli v drugo državo, spremeni spol, postane menih in tako naprej, ta odločitev verjetno vpliva na njegovo delo. Bolj ko je življenjska sprememba za ustvarjalce, ki ne vidijo nobene meje med svojim delom, svojo umetnostjo in svojimi življenji, intimna, globoka in osebna, toliko bolj zaznamuje njihovo delo. A tudi če vpliva na njihovo delo, to še ne pomeni, da je sprememba sama po sebi umetniški projekt, razen če ni to eksplicitno navedeno. Kar v tem primeru ni bilo. A zakaj je tako pomembno, da spremembo imena razumemo kot življenjski dogodek, in ne kot umetniški projekt? Prvi odgovor je skrit v vsem, kar smo povedali doslej. Umetnost je dejanje komunikacije in ustvarjanja vsebin. V umetnosti ne smeš storiti ničesar brez pomena. Lahko trdiš, kot so storili že mnogi, da dogodka ali podobe ne ustvarjaš zato, da bi nekaj povedal, temveč da bi izzval reakcijo, da bi ljudi vpletel v proces in dialog; in ta povratna informacija z vso svojo kompleksnostjo tvori vsebino dela. Pri spremembi imena omenjenih treh ustvarjalcev pa ljudje vselej reagirajo precej ozko: večina meni, da želi umetnik, ki si je izposodil ime znane politične osebnosti, bodisi slaviti ali kritizirati to osebo bodisi pritegniti medijsko pozornost. 16

TROIKA - Ni umetniško delo

Poleg tega se utegnejo ljudje in mediji zabavati ob tovrstni svobodi, ki jim jo omogoči umetnik s tem, ko lastno ime spremeni v občno ime, ki torej ne označuje več ene same osebe. To se je zgodilo, ko je hrvaški novinar Ivo Sanader leta 2007 objavil članek z naslovom »Ali je Janez Janša kreten?« [10] To je pomembna »kolateralna škoda«, ki je ne smemo

Ivo Sanader Ali je Janez Janša kreten?, Objektiv, Dnevnik, 2007

podcenjevati: s spremembo imena, kot je pravilno ugotovil Blaž Lukan, [11] so ustvarjalci spremenili ime Janez Janša v prazni označevalec in tako omogočili medijem, da ga uporabljajo na načine, ki jim niso bili na voljo, dokler je bilo ta označevalec mogoče javno povezovati le z eno osebo (politikom), s tem pa so učinkovito prispevali k »spodkopa[vanju] realne ideološke, ekonomske in politične moči nosilca«. [12] Toda kot pravi Lukan, to ni »cilj […] dejanja spremembe imena«, temveč eden od njenih številnih 10 Ivo Sanader je psevdonim, ki ga je ob tej priložnosti uporabil hrvaški novinar in publicist Boris Dežulović, ki se je pod svoj članek podpisal z imenom takratnega hrvaškega premierja, s čimer je filozofsko izjavo šaljivo spremenil v državno zadevo. Glej Ivo Sanader, »Ali je Janez Janša kreten?«, Dnevnikov Objektiv, 1. september 2007. 11 Blaž Lukan, »Projekt Janez Janša«, Amfiteater, 1,1 (2008), str. 79. 12 Ibid, str. 79.

TROIKA - Ni umetniško delo

možnih učinkov – učinkov, ki so jih ustvarjalci, kot bomo videli, raziskali še podrobneje in jih izkoristili za ustvarjanje novih del. V življenju pa je drugače. V življenju je dovoljeno sprejemati nesmiselne odločitve in početi reči iz neumnih razlogov. V življenju se lahko odločiš za spremembo imena v Janez Janša preprosto zato, ker ti je všeč, kako zveni. V življenju lahko odgovoriš drugače vsakokrat, ko te kdo vpraša, zakaj si to storil. V življenju si lahko protisloven, nečimrn, dvoumen, zapleten ali neumen, in to vse hkrati. Povedano drugače, kot umetniški projekt ima sprememba imena lahko le en pomen. Kot življenjski dogodek je lahko brez pomena ali pa jih ima mnogo. Drugi odgovor je tesneje povezan z razumevanjem del, ki so jih ti trije umetniki razvili po spremembi imena. Večina – zlasti dela, ki so jih ustvarili skupaj – je močno povezana z njihovo novo identiteto ali pa z vprašanjem, kaj sploh pomeni imeti identiteto v dobi biopolitike. Če spremembo imena razumemo kot umetniški projekt, so ta dela lahko

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Jaz sem Janez Janša, 2012

TROIKA - Ni umetniško delo

zgolj dokumentacija performansa. In ker ima, kot smo videli, sprememba imena kot performans lahko le en pomen, tem delom preostane le ena funkcija – dokumentiranje, potrjevanje in krepitev tega pomena. Njihov navedeni namen postane manj pomemben od dokumentiranja »Projekta Janez Janša«; njihova avtonomna umetniškost je izgubljena. Na primer, če spremembo imena razumemo kot dejanje subverzivne afirmacije, usmerjeno zoper politika Janeza Janšo, razstavljanje uradnih dokumentov pomeni zgolj potrditev te performativne geste; dokumentarni film Jaz sem Janez Janša se skrči na primer politične propagande, podpisovanje – zlasti če se dogaja v simbolnem javnem prostoru – pa je zreducirano na krajo identitete.

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Podpis (hollywoodski pločnik slavnih), Los Angeles, 2007

TROIKA

Dokumentiranje ĂŚivljenja

TROIKA

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Delo, Mali salon / MMSU, Reka, 2013

TROIKA

TROIKA - Dokumentiranje življenja

O konceptu »umetniškega dokumentiranja« je pred kratkim razpravljal Boris Groys v enem od esejev v knjigi Moč umetnosti (Art Power). Groys meni, da »umetniško dokumentiranje po definiciji ni umetnost; se zgolj nanaša na umetnost, in natanko v tem smislu postane jasno, da umetnost v tem primeru ni več prisotna in neposredno vidna, ampak prej odsotna in skrita«. [13] Nato uvede razlikovanje med dvema oblikama dokumentiranja umetnosti: dokumentiranjem preteklega dogodka, denimo predstave, happeninga ali začasne instalacije, in dokumentiranjem umetniške dejavnosti, ki še ne sodi v preteklosti, hkrati pa tudi ne prispeva k nastanku zaključenega umetniškega dela. Kot primere lahko naštejemo zapletene in raznolike umetniške posege v vsakdanje življenje, dolgotrajne in zapletene procese debat in analiz, ustvarjanje nenavadnih življenjskih razmer, umetniške raziskave recepcije umetnosti v različnih kulturah in okoljih, politično motivirane umetniške podvige in tako naprej. [14] Po Groysovem mnenju je dokumentiranje umetnosti v tem primeru »edina možna oblika nanašanja na umetniško aktivnost, ki je ni mogoče predstaviti na drugačen način«. Če je v prvem primeru dokumentiranje oblika prilagajanja antiinstitucionalnih praks institucionalnim okvirom (in odziv na potrebo umetnostnega trga po fizičnih artefaktih), v drugem primeru dokumentiranje postane edina možna oblika tega, kar Groys opisuje kot umetnost v dobi biopolitike. 13 Boris Groys, »Od umetniškega dela k umetniškemu dokumentu«, Likovne besede št. 67-68, 2004, str. 40. 14 Ibid. .

TROIKA - Dokumentiranje življenja

Za tiste, ki se ne posvečajo produkciji umetniških del, ampak produkciji umetniških dokumentov, je umetnost istovetna z življenjem, ker je življenje v svojem bistvu čista aktivnost, ki ne vodi h končnemu rezultatu. […] [Umetniško dokumentiranje je] poskus, kako uporabiti umetniške medije znotraj umetniškega prostora, da se nanašajo na življenje samo, se pravi na čisto aktivnost, čisto prakso, umetniško življenje, ne da bi ga na neki način predstavljali neposredno. Umetnost s tem postane življenjska oblika, medtem ko umetniško delo postane neumetnost, golo dokumentiranje te življenjske oblike. Lahko bi tudi dejali, da umetnost s tem postane biopolitična, ker začne uporabljati umetniška sredstva za produkcijo in dokumentiranje življenja kot čiste aktivnosti. Umetniška dokumentacija kot oblika umetnosti se dejansko lahko razvije le v razmerah današnje biopolitične dobe, v kateri je življenje samo postalo predmet tehnične in umetniške intervencije. [15] Ta obsežni citat ustrezno oriše konceptualni okvir, znotraj katerega lahko interpretiramo tako spremembo imena kakor tudi dela, ki so jih v letih po spremembi ustvarili Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša. Sprememba imena ni umetniški projekt, temveč dogodek v umetniškem življenju (»za nas ni meja med našim delom, našo umetnostjo in našimi življenji«); umetniška dela, povezana s spremembo imena, niso dokumentacija performansa, temveč dokumentacija življenja kot čiste aktivnosti.

15 Ibid., str. 40–41.

TROIKA

Troika

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Troika, galerija Calvert 22, London, 2013

TROIKA - Troika

Prevladujoči medij moderne biopolitike je tako birokratsko in tehnološko dokumentiranje, ki obsega načrtovanje, odloke, dejstvena poročila, statistične raziskave in načrte projektov. Nobeno naključje ni, da tudi umetnost uporablja isti medij dokumentacije, ko se hoče nanašati na samo sebe kot življenje. [16] Po spremembi imena so Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša uporabljali različne strategije »umetniškega dokumentiranja«, ki si jih moramo na kratko ogledati ločeno: ●

Skupaj ali ločeno so nastopali v javnosti in pri tem ustvarjali podobe, ki prefinjeno utelešajo kontrast med njihovo identiteto, kontekstom, v katerem je dejanje izvedeno, in namigi oziroma sklicevanji na simbole, zgodovinske ali nedavne dogodke in starejša umetniška dela, ki so tako ali drugače vpeta v te podobe. Takšna primera sta, denimo, Triglav na Triglavu (2007) – performans, v katerem so Janše vnovič izvedli zgodovinski performans skupine

OHO Triglav, Ljubljana, 1968 16 Ibid., str. 41.

TROIKA - Troika

OHO (Triglav, 1968), ki ga je v svojem delu leta 2004 citiral že kolektiv Irwin – in pred nedavnim I ♥ Germany (2013), v katerem Janše pozirajo v različnih situacijah, oblečeni v majice z natisnjenim naslovom serije. To delo bomo v nadaljevanju obravnavali podrobno. ● Javno so se podpisovali in razstavljali svoje podpise ter pri tem raziskovali vprašanja avtorstva, izvirnosti, kolonizacije in samopotrditve, ki jih implicira dejanje podpisovanja. Na primer, v performansu Signatura Dogodek Kontekst (2008), ki so ga izvedli pri spomeniku žrtvam holokavsta v Berlinu, opremljeni z GPSnapravami in nenehno ponavljajoč »Jaz sem Janez Janša«, so ubrali različne poti po hodnikih spomenika in tako sestavili skupen

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Signatura Dogodek Kontekst, Berlin, 2008

podpis, ki je bil viden le na spletu, v poskusu afirmacije lastne identitete ob hkratni rekontekstualizaciji prizorišča podpisa. To rekontekstualizacijo so izvedli v številnih javnih prostorih, kamor so ponesli svoj podpis, od hollywoodskega pločnika slavnih prek medijskega pročelja graškega muzeja Kunsthaus 31

TROIKA - Troika

do plaže Copacabana v Riu de Janeiru, kjer so podpis izdelali s pomočjo sončnikov na plaži. Za razstavo Podpis (2010) pa so pri slikarju naročili »prevod« svojih podpisov v slike, zbrane v devet triptihov, avtorji projekta pa so jih navsezadnje podpisali z različnimi kombinacijami svojih sedanjih in nekdanjih podpisov. ● Razstavili so dokumentacijo, povezano s spremembo imena, vključno z osebnimi izkaznicami, potnimi listi, strankarskimi članskimi izkaznicami in kreditnimi karticami. Ta proces se je začel leta 2008 z razstavo Name Readymade v graškem Forumu Stadtpark, kjer je bila v obliki instalacije na ogled vsa dokumentacija v zvezi s spremembo imena in z njo povezano knjižno publikacijo. Nadaljeval se je leta 2010 z dražbo veljavnega potnega lista, ki je bil kot umetniško delo Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše prodan za 1900 evrov. Trenutno se proces nadaljuje s projektoma Troika in Credits (2013). ● Spominjali so se zgodbe o spremembi imena, v pripovedni obliki dokumentirali dogodke in reakcije javnosti ter vključevali občinstvo v javno razpravo o vprašanjih identitete in identifikacije,

Slovenske parlamentarne volitve (tiskovno središče), Ljubljana, 2008

TROIKA - Troika

multitude in multiplikacije, imena kot vmesnika med zasebnimi in javnimi sferami ter osebnega imena kot blagovne znamke. Ta proces se je začel leta 2008 z izidom knjige Janez Janša Biografija, v kateri je avtor Marcel Štefančič jr. ustvaril biografijo Janeza Janše s pomočjo »kolaža« življenj treh umetnikov. Nadaljeval se je z gledališko predstavo Več nas bo, prej bomo na cilju (2010), v kateri je dokumente, intervjuje z umetnostnimi strokovnjaki, politiki, teoretiki in mimoidočimi na ulici uprizoril igralec oziroma so bili predstavljeni na odru, in z dokumentarnim filmom Jaz sem Janez Janša, ki je bil prvič javno predvajan septembra 2012. Kot je razvidno iz tega kratkega pregleda, se ta dela ujemajo z Groysovim pojmom umetniškega dokumentiranja in ga hkrati izpodbijajo. Po eni strani jih je mogoče razumeti kot dokumentiranje življenja treh Janš v novih okoliščinah, ki jih je vzpostavila sprememba imena. Po drugi strani večina del daleč presega to zelo preprosto raven. Groys v svojem eseju pojasnjuje, da je umetniško dokumentiranje običajno predstavljeno v razstavnih prostorih v obliki instalacij: to je medij, ki umetniškemu dokumentiranju omogoči, da pokaže svojo pravo naravo (ne umetnosti, temveč nekaj, kar se »nanaša na umetnost«), hkrati pa ga spremeni v umetnost prav s pomočjo umestitve v specifičen prostor. Groys, ki omenja Benjaminov koncept »topološke« avre, sklene: »Če reprodukcija dela kopije iz izvirnikov, dela instalacija izvirnike iz kopij.« [17] Te ugotovitve veljajo le za majhen segment del, ki so jih Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša razvili po spremembi imena – za fotografsko dokumentacijo, potrdila, pisma, članke v revijah in nastope na televiziji. Večina drugih del sodi v druge kategorije medijske klasifikacije: to so performansi (ki so bili dokumentirani in kasneje predstavljeni v institucijah v obliki instalacij), knjige, filmi in celo slikarska dela. Poleg 17 Ibid., str. 45.

TROIKA - Troika

tega so se nekatera razvila v življenjske dogodke; ta dela so torej več kot le dokumentacija življenja Janš, kajti nanj tudi vplivajo na način, ki ga Groysov model ne upošteva. Takšen je, na primer, dokumentarni film Jaz sem Janez Janša, ki zbere in v pripovedni obliki predstavi dokumentacijo, povezano s spremembo imena, hkrati pa je pred premiero in po njej postal velik medijski dogodek v Sloveniji in drugod, in to tudi zaradi burne reakcije medijev, ki so blizu SDS, in vpliva filma na javno razpravo v pomembnem trenutku v nedavni preteklosti Slovenije, ko je padla druga Janševa vlada, ko je bil Janša obsojen na dve leti v sodnem postopku, v katerem so ga obtožili korupcije, ko so se od novembra 2012 do marca 2013 vrstili različni javni protesti in ko je bila vzpostavljena nova vlada. Paradoksalno pa je, da so dela, ki se najbolj izmikajo Groysovemu modelu, dela, ki uporabljajo ravno tisto »birokratsko in tehnološko dokumentiranje«, ki ga Groys opisuje kot »prevladujoči medij moderne biopolitike«: osebne izkaznice, potni listi, kreditne kartice. Verjetno je tako zato, ker je razstavljanje tovrstnih dokumentov v izvorni obliki, in dokler so še veljavni kot uradni dokumenti, tako nenavadno, da Groys te možnosti sploh ni upošteval. Njegova definicija »birokratskega in tehnološkega dokumentiranja« se popolnoma prilega potrdilom, deklaracijam, pismom, posnetkom nadzornih kamer (CCTV) in fotografski dokumentaciji. Poleg tega ima po Groysovem mnenju ta dokumentacija, ko je predstavljena v obliki instalacije, zgolj pripovedno funkcijo: pripoveduje zgodbo, a ne s pomočjo avtorske pripovedi, temveč s pomočjo bežnega gradiva, povezanega z zgodbo. Kar zadeva delo Janš, je ta definicija primeren opis dokumentov, kot so kopija pisma, ki so ga poslali Janezu Janši, rojstni listi vseh treh umetnikov, državna korespondenca, ki jim daje dovoljenje za spremembo imena, fotografije, ki jih prikazujejo na strankinih shodih, fotografska dokumentacija poroke Janeza Janše, na katero sta bila kot njegova druga povabljena tudi Janez Janša in Janez Janša, poročni list in tako naprej. Vse pa se spremeni, ko začnemo razmišljati o osebnih izkaznicah ali potnih listih, na primer. Če bi bila njihova funkcija v kontekstu ume34

TROIKA - Troika

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Čakajoč JJ, Los Angeles, 2007

tniške instalacije zgolj pripovedna, bi jih zlahka prikazali v obliki reprodukcij, bodisi kot slabe fotokopije bodisi visokokakovostne fotografije. Toda ustvarjalci so se odločili, da jih predstavijo kot originalne, veljavne dokumente, in s tem zavestno sprejeli niz s tem povezanih tveganj: krajo identitete, izgubo denarja, škodo in celo tožbo zaradi zlorabe dokumentov in malomarnega ravnanja z njimi. Zato pozabljamo, da pripovedujejo zgodbo, in to poudarja njihov negotovi status umetniških del. S čim se soočamo, ko Troiko (2013), na primer, srečamo na razstavi? Uradno besedilo tega dela se glasi: 35

TROIKA - Troika

DELO Troika obravnava tri stebre sodobne biopolitike: politiko, pravo in ekonomijo. Umetniki razstavljajo zbirko uradnih dokumentov, ki izpričujejo njihovo politično usmeritev, pravni status in ekonomski način delovanja: tri SDS-ove članske izkaznice, tri osebne izkaznice in tri kartice MasterCard z reprodukcijo njihove zgodnejše akcije Triglav na Triglavu […] Ti dokumenti so razstavljeni, pismo, ki so ga ti trije ustvarjalci napisali politiku Janezu Janši kmalu po spremembi imena, pa je prikazano v videoposnetku. [18] To je zgodba, ki jo pripovedujejo – zgodba, ki bi jo lahko z uporabo reprodukcij namesto originalov povedali ravno tako dobro, če ne celo bolje, kar zadeva možnost prikaza. Če umetniki razstavljajo originale in jih zato začasno vzamejo iz svojih denarnic, nam verjetno hočejo povedati nekaj več. Natančneje, hočejo nas prisiliti, da bi jih razumeli kot umetniška dela, in ne kot dokumentacijo umetnosti. Toda kakšna umetniška dela? Uradni dokument je nekaj, kar izda javna ustanova ali zasebno podjetje na zahtevo imetnika. Imetnik ima le malo – ali pa sploh nič – nadzora nad tem, kaj dokument prikazuje: elemente, ki so povezani z ustanovo oziroma podjetjem (logotip, vodni žig, hologram, mikročip), nadzoruje ustanova oziroma podjetje, elementi, ki so povezani z imetnikom (ime in priimek, osebni podatki, fotografski portret), pa morajo biti karseda blizu realnosti – tako blizu, da jih štejemo za »resnico«. Fotografski portret ti mora biti kar najbolj podoben, podatke, ki jih navedeš, morajo potrditi tvoji drugi uradni dokumenti. Med dokumenti, ki so vključeni v Troiko, je le eden, ki dopušča določeno prilagodljivost – kreditna kartica, na kateri je umetniško delo Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše uporablje> Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Troika (detajl), 2013 18 Glej www.aksioma.org/troika/.

TROIKA - Troika

no kot slika za ozadje. K temu se bomo še vrnili. Na tej točki pa lahko zgolj opozorimo, da so uradni dokumenti zelo kodificirani predmeti z bore malo prostora za prilagajanje in da so to funkcionalni predmeti. Njihova funkcija je potrjevanje nečesa: da se je Janez Janša – ko je bil še Emil Hrvatin, Davide Grassi ali Žiga Kariž – včlanil v SDS; da je Janez Janša slovenski državljan moškega spola, čigar videz se ujema z videzom moškega, upodobljenega na osebni izkaznici; da ima Janez Janša bančni račun pri banki NLB, kar mu omogoča, da je imetnik kreditne kartice; in tako naprej. Toda uradni dokumenti niso funkcionalni za zmeraj: imajo rok trajanja, po preteku pa jih je treba obnoviti; v nekaterih okoliščinah pa se uradne dokumente lahko tudi razveljavi. Na primer, osrednji del Troike – osebna izkaznica Janeza Janše, ki se je prej imenoval Žiga Kariž – je preluknjan. To potrjuje, da dokument ni več veljaven, čeprav je na njem zapisano, da velja do »04.07.2018«. Razlog je v tem, da se je Žiga Kariž čez nekaj časa odločil, da bo privzel svoje prvotno ime, in sedaj uporablja ime Janez Janša kot psevdonim, živi pa kot Žiga Kariž in tako tudi razvija svojo samostojno kariero. Če povzamemo: uradni dokument je začasen funkcionalni predmet, ki ga prav za imetnika izdela nekdo drug (ustanova, podjetje). Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša kažejo te predmete v umetnostnem kontekstu. Torej, ali je to poseg v dolgo umetnostno tradicijo »najdenega predmeta«, readymada? To se morda sliši kot privlačna hipoteza, toda obstaja več protiargumentov. Readymade je predvsem rezultat selekcije, izbire; ti predmeti pa niso bili izbrani: razstavljeni so kot nekaj, kar pomaga povedati zgodbo treh Janezov Janš v okviru obstoječe politične, pravne in ekonomske infrastrukture. Ko je izbran, readymade izgubi svojo funkcijo in postane predmet estetskega oziroma filozofskega raziskovanja; [19] > Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Troika (detajl), 2013 19 Čeprav, kot je pojasnil Marcel Duchamp, »ta izbira temelji na odzivu vizualne ravnodušnosti ob sočasni popolni odsotnosti dobrega ali slabega okusa – pravzaprav gre za popolno anestezijo«. Glej Marcel Duchamp, »Lecture at the Museum of Modern Art, New York, October 19, 1961«, objavljeno v Art and Artists let. 1, št. 4, London, julij 1966.

TROIKA - Troika

ti dokumenti pa so še vedno veljavni in funkcionalni predmeti, vsaj dokler jim ne poteče rok veljavnosti ali jih ne razveljavijo. Poleg tega readymade ni unikat ne kot množično proizveden, izdelan predmet ne kot umetniško delo. [20] Ti dokumenti pa so unikati tako kot dokumenti kakor tudi kot umetniška dela, čeprav so proizvedeni industrijsko s pomočjo šablone; osebne izkaznice ni mogoče reproducirati, ne da bi pri tem prekršili zakon, in umetniškega dela Troika ni mogoče spremeniti v umetniški multipel. In končno se pri readymadih izgubi tudi funkcionalnost zaradi takšnega ali drugačnega materialnega ali konceptualnega posega: izbiranja, razstavljanja, podpisovanja, vnovičnega poimenovanja, vnovičnega uokvirjanja, sestavljanja; za Troiko so dokumente izbrali (izmed drugih dokumentov), jih predstavili na steni v okvirju iz akrilnega stekla, v kontekstu instalacije z naslovom Troika, ki vključuje tudi video in stensko poslikavo in ki jo spremno besedilo potrjuje kot delo Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše; toda to ne zadošča za to, da bi ti dokumenti izgubili svoj funkcionalni status. Lahko so »tudi umetnost«, ne morejo pa biti »samo umetnost«, vsaj dokler jih nekdo drug – javni uradnik, pooblaščeni uslužbenec, ne pa ustvarjalec in nikakor ne kustos – ne odveže njihovega funkcionalnega statusa dokumentov. Povedano drugače, rituali sveta umetnosti in njegovih uradnikov ne morejo spremeniti narave teh predmetov, ker to niso navadni predmeti; to so sveti predmeti, ki pripadajo nekemu drugemu, močnejšemu ritualu, ki ga nadzirajo drugi uradniki. V tem pogledu umetniki niti niso odgovorni za njihov obstoj. Emil Hrvatin, Davide Grassi in Žiga Kariž niso prosili za članske izkaznice SDS; prosili so le za članstvo v SDS. Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša niso prosili za nove osebne izkaznice; vložili so prošnjo za > Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Troika (detajl), 2013 20 Duchamp: »Druga razsežnost readymada je pomanjkanje edinstvenosti … Dvojnik readymada posreduje isto sporočilo; pravzaprav skoraj noben od danes obstoječih readymadov ni original v običajnem pomenu besede.« Ibid.

TROIKA - Troika

spremembo imena in nove osebne izkaznice so bile stranski učinek. Povedano drugače, prej kot dokumenti življenjskih odločitev teh treh umetnikov so ti artefakti predmeti, ki so jih sistemi proizvedli spontano in samostojno, kot odziv na odločitve; so konkretizirana reakcija sistema na posameznikovo odločitev. Skoraj vse, kar počneš v sodobni družbi, proizvede podoben odziv: rodiš se in dobiš rojstni list, greš v šolo, se poročiš, se ločiš, imaš otroke, dobiš službo ali jo izgubiš, zaslužiš, plačuješ davke, kupuješ pohištvo v Ikei, kavbojke v lokalni trgovini Levi's ali knjigo na Amazonu, hodiš v telovadnico, se včlaniš v politično stranko – in sistem ti dostavi ustrezen dokument. Del dela Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše je zbiranje sledov, ki jih je v njihovem življenju ustvaril nenavaden dogodek (sprememba imena), tako kar zadeva odziv medijev kakor tudi institucionalne postopke, in prikazovanje teh sledov takšnih, kakršni so. Umetniki to imenujejo »kolateralna umetnost«, kajti sledove ustvarjajo bodisi mediji bodisi politični, ekonomski ali pravni sistem kot odziv na spremembo imena in njen stranski učinek. Ustvarjalci pojasnjujejo: Dela, kot so osebni dokumenti, se proizvajajo rutinsko, izdelana bi bila v vsakem primeru, takoj ko se spremeni neki podatek, ki je pomemben za identifikacijo posameznika. Temu se ne da izogniti, nobene možnosti ni, da se to ne bi zgodilo. [21] Ti dokumenti so pravzaprav rezultat sodelovanja in njihova dvoumna narava je posledica tega; kot uradne dokumente jih lahko obravnava in z njimi manipulira sistem, ki jih je proizvedel; kot dokumentacija umetnosti so lahko prikazani v umetnostnem kontekstu. Njihov obstoj v teh dveh kontekstih pogosto povzroča trenja in nasprotja, ko se mora eden od teh dveh sistemov – običajno svet umetnosti – odpovedati 21 Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša, »Kolateralna umetnost«, 2013. Neobjavljeno.

TROIKA - Troika

nekaterim od svojih pravic do teh artefaktov. Kot dokumenti pripadajo enemu od treh ustvarjalcev; kot umetnine pripadajo vsem trem; toda druga raven lastništva je šibkejša, dokler so še veljavni kot dokumenti. Denarnica nikakor ni dober sistem za arhiviranje, zaščito in ohranjanje umetnosti – je pa zelo uporabna v svetu, v katerem moraš s seboj vedno nositi svoje izkaznice in kartice. Potni listi so predmet sprememb in posegov, vsakokrat ko prečkaš mejo; osebne izkaznice in kreditne kartice pogosto razveljavijo in fizično poškodujejo ali zasežejo, ko jim poteče rok veljavnosti. Ko je bilo novembra 2010 na dražbi prodano delo PB0241891 (Potni list) je bilo v dražbenem katalogu navedeno, da je umetniško delo (predmet št. 12) »veljavno tudi kot osebni dokument, ki velja do: 06.07.2017«, in kupec je moral

Mag. Andrea Jungmann, direktorica avstrijske podružnice Sotheby’s, dražba v palači Sturany, Dunaj, 2010

TROIKA - Troika

sprejeti ta pogoj.[22] Umetniki pa so, ko so se leta 2008 odločili, [23] da razstavijo dokumente, zaprosili državo Slovenijo, da jim izda začasne nadomestne osebne dokumente, pri čemer so priskrbeli izjave in mnenja umetnostnih strokovnjakov, ki so »potrdili«, da so dokumenti, ki jih želijo razstaviti, tudi umetniška dela. Ta podatek razkriva tudi to, da so morali ustvarjalci, ker so želeli, da se njihovim osebnim dokumentom prizna dvojni status, vložiti prošnjo za izdelavo dodatnih dokumentov in so zato sodelovali z ustreznimi ustanovami in si prizadevali za »sostorilstvo« drugih institucij. Leta 2011, ko je ljubljanska Moderna galerija skušala vključiti osebne izkaznice Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše v svojo stalno zbirko, je zaradi dvojnega statusa teh predmetov zaprosila Ministrstvo RS za notranje zadeve za dovoljenje za njihov nakup – vključno z dokumentacijo, ki dokazuje njihov umetniški status v omenjeni prošnji. Ministrstvo se je odzvalo s trditvijo, da so to veljavni dokumenti, ki ne bi smeli imeti nobenega drugega namena razen tistega, ki ga predpisuje zakon. Leta 2013 se je galerija obrnila na Ministrstvo RS za kulturo, da bi posredovalo v tej situaciji, ki še vedno traja. Soobstoj in občasno navzkrižje teh dveh ravni v delih Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše, ki temeljijo na uradnih dokumentih, nista stranski element prakse »umetniškega dokumentiranja« v Groysovem smislu; sta natanko tisto, zaradi česar so ta dela nekaj več kot preprosta dokumentacija dogodka v živo. Dokler bodo obstajala kot veljavni dokumenti, bodo živa protislovja, dvoumni artefakti, ki lebdijo med sfero življenja in sfero umetnosti ter dokazujejo, da ni mogoče bivati v obeh kontekstih hkrati. Ko bo njihova veljavnost potekla, pa ne bodo izgubila statusa umetnin, temveč se bodo pridružila stabilnejšemu, običajnejšemu statusu umetniških del, statusu, ki ga imajo tako readymadi kakor tudi običajna dokumentacija umetnosti. Organi, ki so jih izdali, bodo izgubili oblast in nadzor nad njimi, zato bodo dela nared, da postanejo del muzejskih 22 Za videodokumentacijo dogodka glej www.aksioma.org/name/auction/ . 23 Glej www.aksioma.org/name/.

TROIKA - Troika

zbirk. Doživela bodo drugo obliko novosti – tisto, o kateri Boris Groys v Moči umetnosti razmišlja takole: Novo umetniško delo je videti res novo in živo le, če je nekako podobno sleherni drugi običajni, posvetni stvari oziroma vsakemu drugemu vsakdanjemu produktu pop kulture. Le v tem primeru lahko novo umetniško delo funkcionira kot označevalec za svet onstran muzejskih zidov. Novo je mogoče doživeti kot takšno, le če proizvaja učinek nesprejemljive neskončnosti – če odpre neskončen pogled na realnost zunaj muzeja. In ta učinek neskončnosti je mogoče proizvesti oziroma, bolje, uprizoriti le znotraj muzeja: v kontekstu realnosti same lahko realno doživljamo le kot končno, ker smo tudi sami končni. [24] Temu pa, seveda, sledi druga oblika staranja.

24 Boris Groys, “On the New”, v: Art Power, str. 30.

Credits

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Credits, MSUM, Ljubljana, 2013

TROIKA - Credits

Ta status že imajo dokumenti, katerih rok veljavnosti je potekel oziroma ki so bili preklicani, kot je bila osebna izkaznica Janeza Janše, ki se je prej imenoval Žiga Kariž. Kratkoročna veljavnost je tudi osnova projekta Credits (2013), ki izkorišča pred nedavnim vpeljano možnost oblikovanja kreditnih kartic po meri uporabnika. Po eni strani je ustvarjalce pritegnila retorična raba konceptov, kot so svoboda, ustvarjalnost, osebnost, edinstvenost (»Naredite svojo kartico tako edinstveno, kot ste sami«), v oglasih, ki ponujajo te storitve: Plačilne kartice z motivi, ki jih določa uporabnik, so tipični izdelek postfordističnega načina produkcije, v katerem je končna podoba izdelka prilagojena končnemu uporabniku, ki ima zato občutek, da sodeluje pri nastanku izdelka, da je izdelek narejen zanj, da je sam s tem izdelkom nekaj posebnega, da s tem izdelkom izstopa. [25] Po drugi strani umetnike privlači ogromen potencial, ki ga lahko ustvarijo soobstoj različnih označevalcev – njihovega imena, kodificiranih elementov kreditne kartice in podobe, ki jo izberejo za ozadje – in trenja med njimi, kadar so povezani v eno samo miniaturno podobo. Poleg tega projekt dvigne na novo raven tudi sodelovanje z ustanovami in podjetji ter njihovo sostorilstvo, zlasti kadar se podoba, ki jo želijo uporabiti kot ozadje na svojih kreditnih karticah, ne ujema z običajnim protokolom. In navsezadnje je delo Credits še ena plast raziskovanja dvojne narave teh »artefaktov«, njihove sposobnosti, da obstajajo v dveh različnih kontekstih. Kot ustvarjalci pojasnjujejo v opisu projekta: > Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Janez Janša na kartici MasterCard, serija Credits, 2013 25 Glej opis projekta Credits, dostopen na spletnem naslovu http://janezjansa.si/credits/index_slo.html.

TROIKA - Credits

Janša, Janša in Janša z novo serijo del odpirajo vprašanja razmerja med umetnostjo in kapitalom, med virtualnostjo finančnega sektorja in realnostjo umetniške pozicije, med tem, kako finančni sektor dojema umetnost, kakšne meje ji postavlja. […] Plačilne kartice so za banke sredstvo plačevanja, takoj ko se znajdejo v muzeju, pa začnejo funkcionirati kot umetniška dela. Tako kot za druge objekte, značilne za delo Janše, Janše in Janše, tudi za plačilne kartice velja, da je njihova umetniškost časovno omejena, saj z dnevom izteka veljavnosti niso več zanimive kot živi umetniški objekt (umetniškost teh predmetov je ravno v dvojnem statusu), ampak postanejo le muzejski eksponat, dokument nečesa, kar se je zgodilo, ostanek, relikt. [26] In tako se vrnemo do izhodišča. Čeprav imajo kreditne kartice rok veljavnosti, ko naročiš novo, vezano na isti račun, prejšnjo deaktivirajo. Umetniki pravijo, da bi jo to moralo spremeniti v relikt, toda v resnici se to ne zgodi. Ko se soočamo s temi deli, v nas še vedno vzbujajo nelagodje, tako kot njihova navzočnost v galeriji ali muzeju – in nekoliko mučno nam bo celo tudi po tem, ko bo rok veljavnosti, natisnjen na njih, postal stvar preteklosti. Težko jih je videti kot »dokumente nečesa, kar se je že zgodilo«. Vrtnica je vrtnica in kreditna kartica je kreditna kartica, tudi po poteku veljavnosti. Kartica morda ne deluje več, toda na njej so še vedno simboli MasterCarda in Maestra z vso svojo »avro«. Kreditne kartice imajo ogromno simbolno moč. Ko dobimo prvo, > Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Triglav na zlati kartici MasterCard, serija Credits, 2013 26 Ibid.

TROIKA - Credits

uradno odrastemo. Ves čas jih imamo pri sebi, skrbno ravnamo z njimi in jih uporabljamo za nakupovanje, potovanja in uživanje tiste vrste svobode, ki jo ponuja globalizirana kapitalistična ekonomija. Brez njih smo nihče. Z njimi lahko naredimo vse. »So stvari, ki jih denar ne more kupiti. Za vse ostalo je tu MasterCard.« [27] S tem ko jih postavljajo na ogled, umetniki kršijo pogodbo zaupanja, ki so jo sklenili s svojo banko, in skrunijo edino sveto stvar, ki se je še ohranila v naši brezbožni dobi: denar. Zato so celo po izteku roka veljavnosti kreditne kartice še dolgo zahrbtni, dvolični artefakti. Kljub temu pa se zdi, da banke in podjetja, ki izdajajo kreditne kartice, projekta ne dojemajo kot grožnje – prav nasprotno. Ko se je projekt začel, so se ustvarjalci odločili, da bodo v celoti spoštovali protokol in njegove podrobnosti. Na treh karticah MasterCard, ki so jih naročili pri banki NLB in ki so del projekta Troika, je kot slika za ozadje uporabljena reprodukcija Triglava na Triglavu. Ta izbira je pomenljiva. Triglav – vodilni simbol slovenskega naroda – vidimo tudi na drugih dveh nizih kartic, ki sestavljajo Troiko: na članskih izkaznicah stranke SDS in na osebnih izkaznicah umetnikov. Umestitev tega zgodovinskega in političnega simbola na kreditno kartico v tako pretirano posredovani obliki – vnovična uprizoritev vnovične uprizoritve vnovične uprizoritve – ustvari toliko plasti pomenov, da morda niti knjiga ne bi zadoščala za njihovo izčrpno obravnavo, vse pa jih je mogoče doživeti naenkrat, če si preprosto ogledamo podobo. Triglav se vnovič pojavi na prvih dveh triptihih serije Credits: v Triglavu na zlati kartici MasterCard vsaka kartica prikazuje eno od ponovitev tega performansa – od izvirne intervencije skupine OHO do ponovitve Janše, Janše in Janše; v Zlatem Triglavu > Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Zlati Triglav na zlati kartici Maestro, serija Credits , 2013 str. 56 - 57 Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Podpisi na kartici Maestro, serija Credits , 2013 27 O tem nas prepričuje znani MasterCardov oglas.

TROIKA - Credits

na zlati kartici Maestro pa je na vseh treh karticah uporabljena slika Spomenika nacionalni sodobni umetnosti (Zlati Triglav), skulpture, ki so jo Janša, Janša in Janša ustvarili leta 2008 po svojem performansu. Vse to je bilo izvedljivo s konvencionalnim spletnim postopkom za naročanje kreditnih kartic po meri uporabnika, za produkcijo naslednjega triptiha – Podpisov na kartici Maestro – pa so se umetniki morali pomeniti z banko, kajti podpisi imajo na kreditnih karticah ustaljeno funkcijo in ne morejo biti slika za ozadje. To je privedlo do tega, da so ustvarjalci navezali stik z bankami, vpletenimi v projekt, jim pojasnili ozadje projekta in dali informacije o vpletenih institucionalnih partnerjih. Začuda (ali pa tudi ne?) se je bankam menda zdelo zabavno, da umetniki uporabljajo njihove storitve za produkcijo umetniških del, in pomagale so jim na nepričakovane načine. Ko je bila oktobra 2013 serija Credits postavljena na ogled v ljubljanskem MSUM, je banka obvestila ustvarjalce, da njihovih kartic niso deaktivirali, čeprav so jim za iste bančne račune izdali nove kartice – to je bila izjema, ki so jo naredili posebej zanje. Za novo delo v seriji – z naslovom Mojstrovina na kartici MasterCard, ki bi kot slike za ozadje prikazovala slike njihovih osebnih izkaznic – je lokalna banka privolila, da bo njihovo prošnjo poslala na upravo podjetja MasterCard; sicer so jih želeli podpreti, toda prošnje niso mogli obravnavati sami, ker je vprašanje prikazovanja uradnega dokumenta na drugem dokumentu preobčutljivo za lokalnega imetnika licence. Če jim bo uspelo, bo Mojstrovina na kartici MasterCard ne le prepričljiv primer tega, da umetniki in institucije lahko – iz različnih in včasih nasprotujočih si razlogov – sodelujejo pri produkciji artefaktov, ki pomenijo izziv za meje med umetnostjo in življenjem, ampak bo skupaj z drugimi deli v seriji ta izziv pripeljala tudi v muzej. Muzej ali galerija je na neki način tudi prostor zaupanja. Medtem ko banke hranijo denar in zanj skrbijo, ga oplajajo, posojajo in z njim ustvarjajo 58

TROIKA - Credits

novo vrednost, muzeji počnejo tako rekoč isto z umetninami. Umetniško delo v muzeju takoj dobi dodatno vrednost. Muzej brez umetnin je kot banka brez denarja. Ustvarjalci zaupajo muzeju plačilne kartice in s tem muzeju predajo tudi del svojih življenj, vsaj tisti del, ki je neposredno povezan z njihovimi bančnimi računi. Dve instituciji zaupanja sta v delu Credits postavljeni na enako raven: banke ustvarjajo pogoje za proizvodnjo in proizvajajo plačilne kartice ter skrbijo za denar, ki je na računu teh kartic; muzej skrbi, da ima javnost dostop do predmetov, in obenem, da se tem predmetom nič ne zgodi. Umetniško delo niso bančne kartice same, ampak ravno vzporednost dvojnega zaupanja: Credits = zaupanje v banko + zaupanje v muzej. [28] Zagozdena med dvema institucionalnima okviroma in dvema različnima sistemoma vrednot, serija Credits izpodkoplje oba, hkrati pa obema dolguje svoj obstoj kot tak. Kot so se spretno izrazili Janša, Janša in Janša v svojih zapiskih o kolateralni umetnosti, institucionalna kritika se je spremenila v institucionalno sostorilstvo.

28 Glej opis projekta Credits, dostopen na spletnem naslovu http://janezjansa.si/credits/index_slo.html.

TROIKA - Credits

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Mojstrovina na kartici MasterCard, serija Credits, 2013

TROIKA - Credits

I ď &#x2122; Germany

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Edvard Kardelj, serija I ♥ Germany, 2013

TROIKA - I ♥ Germany

Umetniki postanejo virusi, ki se vživijo v temo intervencije. Stroj zmotijo tako, da ga poganjajo. [29] To sostorilstvo se morda zdi cinično in oportunistično; vsekakor je bolj razumljivo, če ga postavimo v kontekst nedavne razprave o aktivizmu in opoziciji v dobi pospešenega kapitalizma. V svoji knjigi Omrežne motnje (Networked Disruption) se Tatiana Bazzichelli osredotoča na strategije, ki so jih razvili hekerji in drugi, ki se ukvarjajo z omrežji, in ki so jih kooptirala podjetja, ki krojijo družbeno mrežo. Bazzichellijeva raziskuje dvojno naravo »motnje«. »[H]ekerji in umetniki so hkrati aktivni akterji na področju poslovnih inovacij in tisti, ki to področje izpodkopavajo,« [30] trdi avtorica in dodaja: Umetniki in hekerji uporabljajo moteče tehnike mreženja v okviru družbenih medijev in spletnih storitev za ustvarjanje novih načinov uporabe tehnologije, ki so v nekaterih primerih nepredvidljivi in kritični; v poslovnih podvigih se motnja uporablja kot oblika inovacije za ustvarjanje novih trgov in mrežnih vrednot, ki so prav tako pogosto nepredvidljive. Motnja torej postane dvosmerna strategija v kontekstih mreženja: praksa za generiranje kritike in metodologija za ustvarjanje poslovnih inovacij. […] Ali ima še smisel šteti hektivizem za radikalno kritiko sistema, ko pa so hekerji prispevali k njegovemu nastanku in krepitvi moči? In če so kapitalizmu in tistemu, kar se je nekoč imenovalo protikultura, zdaj skupne retorika in strategije, 29 Tatiana Bazzichelli, Networked Disruption. Rethinking Opposition in Art, Hacktivism and the Business of Social Networking, Raziskovalni center za digitalno estetiko, Univerza v Aarhusu 2013, str. 12. 30 Ibid., str. 9.

TROIKA - I ♥ Germany

si je sploh mogoče zamišljati alternative sedanjemu stanju kapitalizma? [31] Bazzichellijeva se sicer osredotoča na spletno ekonomijo, v kateri so odprtokodne platforme ustvarile povsem nov način služenja denarja, najboljše hekerje pa dandanes najema Google, vendar je njen model zlahka mogoče aplicirati na širši ekonomski in politični kontekst. V razmerah, v katerih lingvistične inovacije nemudoma pogoltne pop kultura, gverilsko trženje pomeni najboljšo oglaševalsko strategijo, provokacije se takoj spremenijo v oglase, papež v svojih pridigah uporablja promocijske »trike«, politika pa mora slediti trendom, ki jih narekujejo ljudje, kot je Silvio Berlusconi, je subverzivna afirmacija v nevarnosti, da postane kot kritika precej neučinkovita; v teh razme-

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Angela Merkel na zlati kartici Maestro, serija I ♥ Germany, serija Credits, 2013

rah si morajo umetniki in hekerji zamisliti nove strategije akcije in komunikacije, s katerimi se opozicija prelevi v infiltracijo, zavrnitev pa utre pot empatiji; in teorija se mora razvijati v skladu s tem, vnovič mora razmisliti o kooptaciji kot procesu in spremeniti okvir dialektike v kontekstu motnje: 31 Ibid., str. 11.

TROIKA - I ♥ Germany

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Grška garda na kartici Visa, serija I ♥ Germany, serija Credits, 2013

Ker so protislovja in dihotomije dandanes inherentna poteza poslovne logike,je izziv v raziskovanju simbolnega razkroja moči, s katerim hekerji in umetniki neposredno izvajajo takšna protislovja in tako izvabljajo nepričakovane posledice kot umetniško obliko […]. Izzivanje trga ne pomeni njegove zavrnitve, temveč transformacijo v »igrišče«, zato da bi se ga polastili in tudi razgalili njegove neskladnosti […]. To ne pomeni da opozicije popolnoma izginejo, temveč da postanejo mnogovrstne, vzajemne, virusne in porazdeljene – kot številni vozli omrežja. [32] 32 Tatiana Bazzichelli, Networked Disruption, str. 11–13.

TROIKA - I ♥ Germany

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Britanska kraljeva garda na zlati kartici Maestro, serija I ♥ Germany, serija Credits, 2013

Za Janšo, Janšo in Janšo institucionalno sostorilstvo in sodelovanje s podjetji tako postaneta učinkovit način vmešavanja v naravo in pomen predmetov, simbolov in struktur moči, ne da bi se zadovoljili z delovanjem zgolj na ravni reprezentacije, kot se običajno pričakuje od umetnikov. Manipulirana podoba kreditne kartice je morda res močna podoba, a le s spremembo resnične kreditne kartice v prizorišče svoje umetniške intervencije lahko ustvarjalci vplivajo na vedenje institucij, kot so banke in muzeji, in domiselno povzročijo spremembo njihovih predpisov ali pa jih vsaj prisilijo – in s tem tudi nas –, da razmislimo o predpisih z drugačnega zornega kota. Poleg tega kreditna kartica kot podpora in »medij« podobe uveljavlja pomen in moč podobe same. Oglejmo si, na primer, projekt I ♥ Germany (2013), serijo fotografij, na katerih so Janša, Janša in Janša upodobljeni v različnih situacijah, oblečeni v majice z napisom »I ♥ Germany«. Serija kaže, da lahko celo klišejski označevalci, kot je »I ♥«, dobijo nepričakovan, močan pomen, ko so postavljeni ob druge označevalce in na novo 69

TROIKA - I ♥ Germany

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša I ♥ Roška on Gold Maestro, I ♥ Germany series, Credits series, 2013

premešani z njimi, in da podobno klišejska gesta (turistični portret) lahko postane močna politična gesta. Medtem ko so majice z napisom »I ♥«, ki so se pojavile kot priročen turistični trik, zdaj globalni fenomen in univerzalni označevalec, ki ga takoj razumejo vsi, majic z napisom »I ♥ Germany« « ni lahko najti. Janezi Janše so potovali po Nemčiji od Berlina do Kölna, da bi jih kupili, in navsezadnje našli nekaj primerkov v skladišču turistične trgovine v Frankfurtu. Nemčija je najmočnejša in najvplivnejša država v Evropski uniji, je dežela Bunda, desetletne obveznice, ki je merilo pri ocenjevanju in vrednotenju stabilnosti gospodarstva druge države. Poleg tega je Nemčija dežela, ki privlači priseljence z vsega sveta, vključno z mladimi, ki iščejo službo, poceni najemnino, kakovostno življenje in možnost, da bi imeli otroke in da bi jih bili sposobni preživljati. Čeprav obstaja mnogo razlogov za ljubezen do Nemčije, se ta ljubezen redko razkazuje. Z nošenjem teh majic v različnih situacijah Janša, Janša in Janša povzročajo medseboj70

TROIKA - I ♥ Germany

no interakcijo vsaj treh označevalcev znotraj iste podobe: »klišejskega« označevalca majice »I ♥«, apliciranega na objekt (Nemčijo), ki je običajno predmet neizgovorjene, diskretne ljubezni; »ugrabljenega« označevalca imena Janeza Janše, ki pripada tako vodji SDS kakor tudi trem umetnikom; in golega označevalca ozadja, ki je povezan bodisi s politiko in zgodovino (kot spomenik Edvardu Kardelju na Trgu republike v Ljubljani ali poslopje, kjer je leta 1988 potekal proces proti Janezu Janši), [33] bodisi z lokalno in globalno ekonomijo (grška garda in znak »I ♥ razprodaja«) in negotovo politično identiteto Evropske unije (britanska kraljeva garda, predvolilni plakat Angele Merkel). S pomočjo posrednih strategij (ki niso niti kritične niti pritrdilne), ki so del njihovega prepoznavnega sloga, Janša, Janša in Janša zastavljajo nekaj mučnih vprašanj: Kako zavzameš pozicijo aktivnega subjekta v globaliziranem svetu? Kako uskladiš tradicijo in potrošništvo, torej dejstvo, da si globalni turist in žrtev finančne krize? In navsezadnje: Kaj imaš rad? Čeprav je bilo nekaj teh podob prikazanih v obliki natisnjenih fotografij na papirju [34] in nekaj jih je bilo objavljenih v medijih, so vse pristale na kreditnih karticah. [35] Lahko bi celo trdili, da so ustvarjalci razvili celoten projekt z delom Credits v mislih. Te preproste, neposredne podobe se malodane popolnoma ujemajo s filozofijo prilagajanja kreditnih kartic uporabniku in ravno tako bi bile primerne kot slike na facebookovih profilih: njihovi nosilci kažejo, kaj imajo radi in s tem navsezadnje tudi, kdo so. Hkrati pa medij kreditne kartice nedvoumno kaže raziskovanje pomembnosti ekonomije v oblikovanju evropske identitete in izzive temu (pomislite na posnetek iz Aten), kar je osnova vseh teh posnetkov.

33 V enem od del iz te serije Janša, Janša in Janša stojijo pred plakatom, na katerem piše »I ♥ Roška«. Plakat je oglas za Srednjo ekonomsko šolo, ki trenutno deluje v zgradbi, kjer je leta 1988 na vojaškem sodišču Jugoslovanske ljudske armade potekal proces proti Janezu Janši in še trem državljanom. Stavbo so za svojo vojsko zgradili Avstrijci, kasneje pa so jo uporabljali vojaki Jugoslovanske ljudske armade. Ulico so leta 1952 preimenovali v Roško cesto. Prej je bila to Domobranska cesta, kar je ime z drugačnimi zgodovinskimi konotacijami, kajti »domobranci« so bili sodelavci nacističnih okupatorjev v Sloveniji. 34 Na samostojni razstavi Dražba (Projektni prostor Aksioma, Ljubljana, 23. oktober–22. november 2013). Glej www.aksioma.org/i.love.germany/index.html. 35 Na skupinski razstavi Jaz sem drug svet/Umetniško avtorstvo med desubjektivizacijo in vnovično kanonizacijo (Akademija za likovno umetnost, Dunaj, 21. november 2013–12. januar 2014).

TROIKA - I ♥ Germany

Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša I ♥ razprodaja na zlati kartici Maestro, serija I ♥ Germany, serija Credits, 2013

TROIKA - Sklep

Sklep [...] ŽIVLJENJE spreminja življenjske situacije v delo. V tem smislu življenje postane delo […]. Vidimo dela, ki so nastala kot produkt okoliščin. [36] Ko so spremenili ime, so Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša ustvarili razmere, ki jim omogočajo zabrisovanje mej med umetnostjo in življenjem do točke, od koder ni vrnitve. Odtlej je njihova umetnost posledica njihovih poskusov živeti lastna življenja karseda preprosto. Kot so opozorili v naslovu nedavne razstave, [37] to niso več »umetniška dela«, temveč zgolj »delo«: kontinuum, ki ga včasih ustvarjajo podjetja in ustanove kot odziv na njihova življenja, včasih pa nastaja z izločanjem in dokumentiranjem specifičnih epizod iz njihovega življenja. Kontinuum, ki obstaja, ker jim je ime Janez Janša.

> Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Podpis (Kunsthaus Graz) na zlati kartici MasterCard, serija Credits, 2013

36 Janez Janša, osebna komunikacija, 20. november 2013. 36i Samostojna razstava Delo (Rad/Work), Muzej moderne in sodobne umetnosti, Mali salon, Reka, 14. november–4. december 2013.

TROIKA - Sklep

TROIKA str. 14-15 fotografirala: Nada Žgank/Memento

Fotografije: str. 9, 19, 22-23, 28-29, 35, 43, 48-49 fotografiral: Janez Janša

str. 64-65 fotografirala: Myriam Détruy

str. 32 fotografiral: Željko Stevanić Vse slike so objavljene z dovoljenjem zavoda Aksioma razen str. 30 OHO, Mount Triglav Objavljeno z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana

Razstave: str. 22-23 Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Delo, kustosinji Ksenija Orelj in Sabina Salamon, Mali salon / MMSU, Reka, 2013 Del projekta Antologije tihotapljenja (Antologije krijumčarenja) str. 28-29 Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Troika, del razstave Draga umetnost (Dear Art), kustosinje What, How & for Whom/WHW, galerija Calvert 22, London, 2013 str. 48-49 Janez Janša, Janez Janša, Janez Janša Credits, del Vmesne postaje 1:1, kustosinja Zdenka Badovinac, MSUM, Ljubljana, 2013

TROIKA Produkcija knjige: Aksioma - Zavod za sodobne umetnosti, Ljubljana www.aksioma.org

Program Aksiome podpirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna obÄ?ina Ljubljana..

VeÄ? nas bo na:

www.janezjansa.si

LINK Editions http://editions.linkartcenter.eu/

Clouds Domenico Quaranta, In Your Computer, 2011 Valentina Tanni, Random, 2011 Gene McHugh, Post Internet, 2011 Brad Troemel, Peer Pressure, 2011 Kevin Bewersdorf, Spirit Surfing, 2012 Mathias Jansson, Everything I shoot Is Art, 2012 Domenico Quaranta, Beyond New Media Art, 2013

In My Computer Miltos Manetas, In My Computer # 1, 2011 Chris Coy, After Brad Troemel, 2013 Martin Howse, Diff in June, 2013 Damiano Nava, Let the Right One In, 2013

Catalogues Collect the WWWorld. The Artist as Archivist in the Internet Age, 2011. Exhibition Catalogue. Edited by Domenico Quaranta, with texts by Josephine Bosma, Gene McHugh, Joanne McNeil, D. Quaranta Gazira Babeli, 2011. Exhibition catalogue. Edited by Domenico Quaranta, with texts by Mario Gerosa, Patrick Lichty, D. Quaranta, Alan Sondheim Holy Fire. Art of the Digital Age, 2011. Exhibition catalogue. Edited by Yves Bernard, Domenico Quaranta Ryan’s Web 1.0. A Lossless Fall, 2012. By Ryan Trecartin RE:akt! Reconstruction, Re-enactment, Re-reporting, 2014. Exhibition Catalogue. Edited by Antonio Caronia, Janez Janša, Domenico Quaranta, with texts by Jennifer Allen, Jan Verwoert, Rod Dickinson

Open Best of Rhizome 2012, 2013 Edited by Joanne McNeil Co-produced with Rhizome, New York (USA). The F.A.T. Manual, 2013. Edited by Geraldine Juárez, Domenico Quaranta. Co-produced with MU, Eindhoven (NL). Troika, Edited by Domenico Quaranta, 2013. Co-produced with Aksioma - Institute for Contemporary Art, Ljubljana (SLO).

LINK Editions is a publishing initiative of the LINK Center for the Arts of the Information Age. LINK Editions uses the print on demand approach to create an accessible, dynamic series of essays and pamphlets, but also tutorials, study notes and conference proceedings connected to its educational activities. A keen advocate of the idea that information wants to be free, LINK Editions releases its contents free of charge in .pdf format, and on paper at a price accessible to all. Link Editions is a not-for-profit initiative and all its contents are circulated under an Attribution-NonCommercial-ShareAlike 3.0 Unported (CC BY-NC-SA 3.0) license.

Poleti 2007 so trije umetniki iz Slovenije uradno spremenili svoje ime v Janez Janša. Ta življenjski dogodek je naznanil prelom v njihovi umetniški praksi, ki se je razvil v eno najradikalnejših raziskav življenja v dobi biopolitike. Knjiga dokumentira nedavno delo ustvarjalcev in razpravlja o kontinuumu, ki nastaja kot posledica odziva podjetij in ustanov na življenjske dogodke teh treh umetnikov in hkrati kot rezultat odbiranja in dokumentiranja specifičnih epizod v njihovih življenjih. Z uporabo osebnih izkaznic, potnih listov in bančnih kartic skušajo ustvarjalci izpodbijati koncepte »umetnosti« in »umetniškega dela«. Njihova praksa se loteva finančnih in birokratskih sistemov, ki si prizadevajo regulirati naša življenja, in ruši poskus elit umetnostnega sveta, ki skušajo določati in ščititi vrednost umetniških del, pri čemer si ustvarjalci aktivno prizadevajo doseči sostorilstvo obeh skupin institucij.

ISBN 978-1-304-75701-2

90000

9 781304 757012