Ana Baraga diploma Postajam zival by Ana Baraga

univerza v ljubljani akademija za likovno umetnost in oblikovanje diplomsko delo

Ilustrirana avtorska knjiga kot kurioziteta

Ana Baraga Ljubljana, maj 2014

Nothing significant ever happens until a pattern is broken. Faig Ahmed

univerza v ljubljani akademija za likovno umetnost in oblikovanje diplomsko delo b

Ilustrirana avtorska knjiga kot kurioziteta

Mentor: red. prof. Milan Erič mag., akad. slik. Kandidatka: Ana Baraga Študentka rednega študija Vpisna številka: 42060039 Oddelek in študijska smer: Oblikovanje - Vizualne komunikacije Ljubljana, maj 2014

Gesla: knjiga ilustracija šamanizem vzorec noša book illustration shamanism pattern tribal costume

UDK 766:096(043.2)

Povzetek Diplomsko delo analizira in raziskuje ilustrirano avtorsko knjigo kot kurioziteto. Z razkrivanjem teoretičnega ozadja in materializacijo ilustriranih avtorskih knjig delo nadalje razvija ilustrirano totemsko nošo Postajam žival. Analitičnoraziskovalni del s pomočjo koncepta vizionarske umetnosti ter z obravnavo narave vzorca in vsebine ornamentalike izpostavlja mnogoterost vidikov in funkcij vizualnega komuniciranja. Ta izhodišča eksperimentalno raziskujejo štiri knjigeobjekti: Knjigatla, knjiga kot škatla, knjiga Fotografske poezije, v kateri je poezija ilustrativno gradivo fotografijam, Totemska harmonika, ki je obenem knjiga in totemski steber, ter Platnice perutnice, ki kreativno obuja srednjeveško opasno knjigo (girdle book).

Abstract The thesis analyses and explores the illustrated artist book as a curiosity. By further development of the Becoming An Animal: Totem Costume project, the thesis deepens the project by unveiling theoretical backgrounds as well as materialising artist books to contextualise the illustrated totem costume. The theoretical analysis is based on the concept of visionary art, the nature of the pattern and the content of the ornament to lay out the multitude of aspects and functions of visual communication. To explore these analytical concepts, four book-objects have been produced – The Boox (a book as a box), the Photo Poetry Book, where the poetry serves as an illustration to the photographs, the Totem Foldout, serving both as a book and as a totem column, and the Cover Wings booklet, creatively reviving the medieval girdle book.

Kazalo

str.

Uvodni del

str. 13

Zakaj kurioziteta?

str. 14

Zakaj ustvarjam?

str.

Analiticnoraziskovalni ˇ del

str. 20

Vizionarska umetnost

str. 28

Šamanizem

str. 36

Narava vzorca, vzorec v naravi

str.

str. 52 str. 58 str.

Projektni del Idejna zasnova projekta Postajam žival Vsebinsko-tehnični pregled dela

Ovrednotenje projekta

str. 62

Totemska noša

str. 75

Knjigatla (knjiga škatla)

str. 89

Fotografska poezija

str. 92

Živalski totem v ilustrirani knjigi harmoniki

str. 96

Kaligrafska ekspresija - Platnice perutnice

str.

101

Zakljucek

str. 103

Seznam literature in virov

str. 105

Izjava o avtorstvu

Uvodni del

Sapere aude

Kabinet kuriozitet, Ferrante Imperato, Naples (1550-1631), from Ferrante Imperato, Dell'historia Naturale (Venice, 1599) www.zymoglyphic.org/exhibits/ baroquemuseums/imperato.jpg, marec 2014

Zakaj kurioziteta?

SSKJ Kuriozitetno besedo kurioziteta sem v naslovu diplomskega teoretičnega dela kurioziteta uporabila z namenom, da izpostavim kuriozitéta -e ž nenavadnost dela, ki je nastalo, in reflekknjiž. nenavadnost, tiram njegov obstoj. posebnost, znamenitost: zanimajo ga razne Unikatna avtorska knjiga Postajam žival, kuriozitete; gledališka totemska noša je kot nekakšna kurioziteta kurioziteta / knjigo mi je zrasla na njivi imaginacije in raziskovaposlal kot kuriozitet nja izraznih zmožnosti medija knjige, ilustracije in likovnega jezika nasploh. V času virtualnega sveta in e-knjig je tovrstna obravnava knjige obenem redkost in nuja, saj v tej dobi ponorele mehanične reprodukcije, v poplavi poceni in hitro izdelanih knjig pozabljamo, da ima knjiga posebno vrednost že samo s svojo materialno telesno pojavnostjo. Tako se sploh lahko pojavljajo vprašanja, kot je »Ali bo knjiga v svoji tiskani obliki izumrla in jo bodo nadomestile le e-knjige?« Moj odgovor na to vprašanje so knjige, ki jih ustvarjam.

Z besedo kurioziteta želim spomniti tudi na sobo čudes oz. salon kuriozitet (cabinet of curiosities, wunder kammer). Le-ta je bil v 16. stoletju predhodnik muzejev, galerij in znanstvenih zbirk. Aristokrati so v njih zbirali in si na ogled postavili kuriozitete takrat še ne ločenih vej znanosti in umetnosti (naravoslovne vede, matematika, …), npr. knjige, grafike, slike, kipe … Z izbiro te besede sem torej želela poudariti lastno neumeščenost in neopredeljenost za strogo določeno mesto v kaki ozko določeni stroki, saj sva tako avtorica kot projekt, ki je nastal težko umestljiva le v en predalček in združujeva široko paleto znanj, raziskovanj, vedenj in področij ustvarjanja.

Zakaj ustvarjam? Umetnikova naloga je, da reši dušo človeštva. Če umetnik ne more najti poti, potem pot ne more biti najdena. Terence McKenna

Ko sem bila majhna, sem se pogosto igrala tako, da sem se pretvarjala, da sem Indijanka, še večkrat pa sem bila žival. Zdaj sem malo večja, a še vedno skrbim za otroka v sebi. Menim, da se moramo za srečno življenje in ustvarjalno delovanje znati igrati in zavestno negovati svojo domišljijo. Živimo namreč v civilizaciji, ki se jemlje preveč resno in ustvarja turobno vzdušje s tem, ko izsesava otroško navdušenje, čudenje, smeh, igro in imaginacijo iz vsakdanjega življenja. Zakaj Indijanci? Menim, da so v naši kulturi ostali kot spomin in simbol tega, kako se živi v ritmu narave, na kar smo mi pozabili. Predstavljajo mi simbol tega, kako smo nekoč znali, pa zdaj ne več, simbol tega, kako bi lahko bilo in v katero smer, naj gledam. So moji starejši bratje, kot se tudi sami imenujejo, od katerih se učim, kako živeti.

dozdeva. Smrt ni nasprotna sili ljubezni, smrt je transformativna in ciklična in torej ni destruktivna, le nam ljudem je težko sprejeti navidezno fizično minljivost. Menim, da je naloga in poslanstvo ustvarjalca, da ustvarja in kreira tako, da sodeluje z naravo in vesoljem pri procesu kreacije. Da se daruje, saj mu je bil dan dar talenta. To pomeni, da dela z energijo ljubezni in resnicoljubnosti, in ne iz strahu, egoizma, destrukcije, prikrivanja, pohlepa, manipulacije.

Dela, ki v sebi ne nosijo radosti do življenja, ljubezni, rasti, kreacije in predvsem resnice, zame niso umetniška ustvarjalna dela. To pa ne pomeni, da bi po mojem mnenju morali vsi ustvarjati le lepa, lahkotna ali celo kičasta dela. Katerakoli tema, naj je še tako tragična, žalostna, boleča, šokantna, je lahko izražena resnicoljubno in s spoštovanjem do življenja. In Zakaj živali? Ker preprosto so to, kar so. ravno to je bistveno poslanstvo ustvarLjudje pa smo pozabili, kaj smo, in se jalca - da osvetljuje senčna področja pretvarjamo, da smo nekaj drugega, ter nosimo maske. Zato se lahko preprostosti človekove duševnosti in govori o temah, obstajanja in bivanja v vsej svoji fantastič- ki se jim ljudje sicer radi zavestno ali podzavestno ognemo. ni kompleksnosti učimo od živali. Kot ustvarjalka menim, da je, pri kateremkoli delu, ki ga človek opravlja, pomemben ustvarjalen odnos do življenja in dela. Posledično je tudi njegovo delo ustvarjalno. A kaj sta pravzaprav ustvarjalnost in ustvarjalno delo? Moja definicija ustvarjalnega dela je, da le-to nekaj ustvarja in rojeva, da nekaj raste, da je nekaj živo in se transformira. Da je resnično in ne lažno, navidezno. Ustvarjanje je kreativna sila narave, vesolja. Ustvarjanje je ljubezen. Nasprotje tej sili je destrukcija, je strah, laž, gnitje, stagnacija, trdenje, plesnenje, in ne smrt, kot se nam zahodnjakom to

Kot ustvarjalka se v svojem procesu dela vedno sprašujem: Zakaj nekaj delam? Kaj se bom s tem naučila? Kaj bom s tem dala drugim, jih bom česa naučila? Ali bi lahko s svojim delovanjem komurkoli ali čemurkoli škodovala?

Vse mine, ljubezen je vecna Z besedo ljubezen mislim na življenjsko silo, ki preveva celotno vesolje, mislim na to, iz česar je vse sestavljeno. Ne govorim o ljubezni kot le o ljubezni v medčloveških odnosih, le o seksualni ljubezni med moškim in žensko in nikakor ne govorim o pogojevalni ljubezni, ki sploh ne bi smela nositi tega imena. Govorim o ljubezni, ki je inteligentna sila, prezentna v vsem, kar je. Je naravna sila kreacije univerzuma. Ljubezen = vse = stvarnik = svetloba = rast = Življenje

Ustvarjanje je zdravilno Ustvarjanje = zdravljenje = rast = medicina Človek je duhovno bitje. Telo je njegova začasna oblika, vozilo duha in duše. Ko sta njegov duh in duša bolna, človek tudi telesno zboleva. S svojimi zavednimi in nezavednimi mislimi in emocijami vplivamo na fizično realnost okoli nas, pa naj je to naše lastno telo, ostala bitja ali okolica. Vendar danes živimo v materialistični kulturi, ki materialistično mehanično gleda na človekovo telo, čustva, obstoj, in pravi: »Človek je telo in telo je stroj. Možgani so organ v stroju. Posledica razvoja možganov je zavest. Ko umremo, zavest izgine.« Odrezali smo se od narave in vesolja in s tem zgubili ravnotežje. Tako duševno, psihično kot telesno. Fizične in tudi psihične bolezni poskuša sodobna medicina zdraviti le z materialnimi zdravili, ki lajšajo simptome in zakrivajo vzroke, ki so zunaj meja ozkih specializacij. Posledično živimo v svetu, v katerem so bolezenska stanja nekaj vsakdanjega in normalnega, redkokdo se sploh zaveda, kaj je to resnično celostno zdravje; ne le fizično, temveč duševno zdravje, ki posledično prinaša psihično in fizično zdravje. Indijanski zdravilci - šamani in večinastarodavnih ljudstev in plemen so v svojih verovanjih in vedenjih zdravili s holistič-

nim pristopom in človeka obravnavali kot Bolezen telesa celostno bitje, povezano z naravo. Zdravili je zdravilo so (in nekateri to še počnejo) z zvokom, za dušo. besedo, petjem, glasbo, plesom, spremeSergej njenim stanjem zavesti, z duhovnimi obre- Nikolajevič Lazarev di, pomočjo duhov, sanjami, magičnimi simboli, mandalami, narisanimi, magičnimi diagrami, živalmi in seveda rastlinami. Tovrstni načini zdravljenja se zahodni civilizaciji zdijo smešni in neverjetni, z lahkoto jih ovržemo, češ da so to le pripovedke in miti. Prepričani smo, da nimajo učinka, včasih celo, da so nori. Pa je res tako? Če je človek duhovno, zavestno, energijsko bitje, ustvarjalno delo pa je delo zavesti, srca in intuicije, je delo delo duha, je delo ljubezni. Ustvarjalno delo je torej duhovno delo, saj ga beremo ne le z očmi in razumom, ampak predvsem s srcem in duhom. Ustvarjalno delo torej deluje na duhovni ravni. Deluje sicer tudi na fizični ravni, saj naše oči zaznavajo barvo, teksturo, ritem, obliko, vzorce, a brez dodane vrednosti, ki je berljiva na vsebinski, metafizični, duševni ravni, bi bile te zaznave le skupek nekih elementov. Ustvarjalna umetniška dela beremo med vrsticami (npr. dobro poezijo ali verske tekste), ravno ta dodana, racionalnemu umu neulovljiva metafizična kvaliteta pa je ključna, da nekemu delu sploh rečemo ustvarjalno umetniško delo. In posledično, če ustvarjalno delo beremo na duhovni ravni, lahko z njim sežemo v to raven. Ustvarjalno delo seže v človekovo notranjost, v bistvo človeka, seže v srce in dušo in tako lahko človeka transformira, zdravi, mu celi rane, daje odgovore, namigne nove vpoglede, spreminja njegova prepričanja. Če umetniško ustvarjalno delo povzroča spreminjanje misli, emocij in prepričanj, povzroča tudi spreminjanje dejstev in stanj, ki so posledica misli, emocij, prepričanj. Kot sem že predhodno ugotovila, pa so naše misli, prepričanja in emocije tiste, ki soustvarjajo našo fizično realnost, naše telo, psiho-fizično zdravstveno stanje in našo okolico. Ustvarjalno delo je torej zdravilno - tako za ustvarjalca kot za bralca. 19

O mojem delovanju skozi moje delo Kar je strojeno iz Skozi ustvarjalno delo se zdravim, učim in raziskujem življenje. Ne moljubezni, je onkraj rem trditi, da zdravi in vpliva pozitivno tudi na bralce mojih del, lahko dobrega in zlega. pa povem, kakšen je moj namen, ko svoja dela dajem javnosti. Nietzsche S svojimi deli želim razveseliti, vzradostiti, presenetiti, hudomušno navdušiti. Z njimi želim požgečkati otroka v vsakem gledalcu, tisti del njega, ki je iskren, mehak, nežen, srčen, otroški, subtilen. Želim se dotakniti ravno tega mehkega dela, ki je največkrat ranjen, zatrt, potlačen, zanemarjen, prezrt - in ga zvleči na površje v zavedanje. Ljudem želim pokazati vsebine, ki se mi zdijo pomembne za kakovost bivanja posameznika in za katere se mi zdi, da nam jih primanjkuje in da so potisnjene na rob ali pod gladino javnega diskurza. Vedno se trudim biti iskrena in delovati resnicoljubno, saj lahko le iskrena izpoved nekaj iskreno premakne. Zato v svojem delu največkrat upodabljam sebe ali pa iz sebe izhajam, saj le sebe lahko zares spoznavam, raziskujem in transformiram. Vsakokrat znova se sprašujem, ali je to, da se želim skozi svoja dela razkazati v javnosti, le egotrip in narcizem. Ne bom trdila, da nikoli ni, boj posameznika z lastnim egom je najzahtevnejši in najpomembnejši boj v življenju. V spreminjanju sveta na boljše pa menim, da je edina prava pot navznoter vase. Če sebe ne poznaš, ne moreš poznati niti sveta, saj zunanji svet odseva človekovo notranjost. Načinov in poti vase je toliko, kolikor je ljudi. Vsak lahko raziskuje in spreminja le sebe. Gre vase in dela iz sebe, se uči pustiti, da skozenj teče Življenje. Kot ustvarjalka javnosti kažem svojo transformacijo, spremembo, kažem iskren zgled (nikakor ne vedno dober). Prelivam svojo notranjost na papir ali kak drug medij. Ljudem želim pokazati, da se lahko tudi oni raziskujejo, da se jim ni treba bati gledati vase, se poslušati in tako izstopati iz množice. Kažem jim, da se lahko poskušajo otresti strahov, slabe vesti, krivde, da so lahko tudi oni to, kar v resnici so, da so lahko otroci. In kažem jim, da je to vseživljenjski proces. Zato se trudim dejavno Živeti ustvarjalnost, rast, ljubezen in se poskušam nenehno transformirati. V mojem ustvarjalnem delu se mi zdi najpomembnejša vsebina, ki jo dajem ljudem. Ustvarjalci nenehno dajemo ljudem darila, soustvarjamo svet, vplivamo na posameznika in zato je naša odgovornost, da dajemo ljudem tisto, kar je iskreno in zares privre iz nas samih. Dajati tisto, kar potrebuje vsak izmed nas: vzpodbudo, nasmeh, rast, cvetenje, radost, globlja spoznanja resnice, solze, včasih kakšno klofuto ...

Od kod pride ideja? Dobivanje ideje se odvija v mislih in srcu, v prstih in drobovju, pri tem sodelujejo telo, psiha in duša. Ideja pride nekje od zgoraj. Saj tudi pravimo, da smo idejo dobili, in zelo redko, da smo jo ustvarili. Človek se lahko toliko pozna, da se zna pripeljati v stanje, v katerem dobiva ideje. Raziskovanje kreativnih psihičnih stanj človeka je vsekakor zanimiva tema, ki pa bi zahtevala samostojno obravnavo. Čeprav lahko o teh stanjih in o načinu, ki najbolje funkcionira pri vsakem posamezniku, raziskujemo, študiramo, marsikaj preberemo in se marsičesa naučimo, kot ustvarjalka vseeno čutim, da je dobivanje idej nekako misteriozno. Počutim se kot antena, kot ribič in včasih kaj ulovim, včasih pa ne. Ko idejo ulovimo in jo imamo v mislih, jo zaznavamo v očesu svojega uma (tretje oko) in zbrati moramo moč in voljo, da jo materializiramo, realiziramo - pripeljemo v materialno realnost. Ideja gre skozi nas! Gre skozi naše misli, skozi naša čustva in skozi naše telo. Mi smo transformatorji idej iz nam nevidnega sveta v materialni svet. In v tem procesu transformacije in materializacije jih formiramo, oblikujemo, jim dodamo značaj svoje osebnosti. Ideja ni naša, mi nismo njeni avtorji, temveč lovci, ribiči, prišla je iz vesolja. Prišla je iz polja kolektivnega nezavednega.

Jaz nisem avtor svoje ideje. Ona pride k meni, jaz jo vabim, in če se dovolj odprem in sprostim, če se očistim skrbi, strahov in egotripa, se mi pusti ujeti. Potem moram zanjo skrbeti tako dolgo, dokler se z mojo pomočjo ne materializira. Gre skozi moje telo, misli in emocije. Nosim jo v sebi in rodim.

Know thyself 21

Analiticno raziskovalni del

Vizionarska umetnost

Vizionarska umetnost (visionary art) je umetnost, katere namen je transcendentirati fizični svet in prikazati širšo sliko zavedanja, prikazujoč spiritualne ali mistične teme in izkušnje, ali pa umetnost, katere inspiracija in obstoj izhajata iz tovrstnih izkušenj in zavedanj posameznih ustvarjalcev, ki jo ustvarjajo.

Vizionarske mistične izkušnje so najbolj neposreden človekov stik z božanskim in so kreativen izvor vseh svetih umetnosti in tradicij modrosti na svetu. Trenutno najbolj razvita tehnologija za dokaz in prikaz ter širjenje mistične izkušnje imaginarnih svetov je dobro izdelana umetniška upodobitev, ki jo naslika priča.

Vizionarska umetnost je v svojem likovnem izrazu raznolika, kot so raznoliki ustvarjalci, ki jo ustvarjajo. Skupno pa jim je, da upodabljajo bolj ali manj realistično in skrbno naslikano figuraliko ali abstraktno geometrijo, ki pa ni odslikavanje fizične realnosti, temveč imaginarnih notranjih svetov. Značilna je močna zapoljnenost z detajli in mrgolenje površine ali horror vacui. Sicer odvisno od teme, ki jo upodabljajo, a prevladujoča sta uporaba živih barv in močno imaginarno barvno poudarjanje.

Alex Grey, Why Visionary Art Matters, www.alexgrey.com

Ker gre za sodobno umetniško gibanje, je pri njem zanimiva tudi uporaba slikarskih tehnik, ki se gibljejo od strogo klasičnih (olje na platno, tempere, grafike), malo bolj modernih (akril, paintbrush) do čisto sodobne tehnike digitalnega slikanja z računalnikom, 3d računalniške grafike, fraktalne računalniške grafike in kolažiranja več tehnik skupaj. Kot je zapisal Alex Grey, je to umetnost, ki »nas uči nasprotno od naše znanstvene, materialistične kulture, ki nas uri predvsem v razvijanju oči za percepcijo zunanjega sveta. Vizionarska umetnost namreč vzpodbuja razvoj našega notranjega vida. Da najdemo vizionarsko dimenzijo, uporabljamo svoje intuitivno notraje oko, oko kontemplacije, oko duše, tretje oko. Vse inspirativne ideje prihajajo od tam.« (Alex Gray, What is Visionary Art?, esej, alexgrey.com/media/writing/essays/whatis-visionary-art, marec 2014)

Namen in vloga tovrstne umetnosti sta upodabljati naše notranje svetove imaginacije. Tisto, kar je vsem umetnikom, ki ustvarjajo vizionarsko umetnost, skupnega, pa je njihova nadpovprečna intenzivna imaginacija. Temu je William Blake pravil božanska imaginacija, Platon idealni arhetipi, Aborigini so temu rekli sanjski čas, Tibetanci sambhogakaya, teozofija temu reče astralna, mentalna in nirvanič24

na raven zavesti, Carl Gustave Jung je to poimenoval kolektivno nezavedno. In čeprav se tovrstni umetnosti morda šele v zadnjih desetletjih reče vizonarska umetnost, pa so teme in način, na katerega se teh tem loteva, imanentne človekovi ustvarjalnosti in se začnejo že v prazgodovinskih časih, torej odkar pomnimo. Leta 1946 je bila ustanovljena Dunajska šola fantastičnega realizma, ki se smatra za pomembno katalizatorko in vplivno silo sodobne vizionarske umetnosti. Predstavniki te šole so med drugimi Ernst Fuchs, Rudolf Hausner in Arik Brauner. Vizionarski umetniki za svoje prednike štejejo tudi Hieronymousa Boscha, Williama Blakea, Morrisa Gravea, Gustava Moreaua in druge. Tudi delom Kandinskyja, Salvadorja Dalija, Fride Khalo in Maxa Ernsta bi lahko rekli vizionarska dela. Predhodna gibanja vizionarske umetnosti so surrealizem, simbolizem in psihadelična umetnost 60. let, pa tudi vse vrste verskih in mitoloških podob, ki jih poznamo skozi zgodovino umetnosti. V sodobnosti je opaziti širjenje gibanja vizionarske umetnosti, ki pa se skoraj izključno ne pojavlja v mainstream toku sodobne (institucionalizirane) umetnosti, prav tako ne izvira iz univerzitetnih ustanov in akademij, čeprav so nekateri izmed predstavnikov klasično šolani. Vizionarska umetnost se pojavlja predvsem v subkulturnih gibanjih, undergroundu. Njen primarni medij širjenja je svetovni splet, sicer pa se pojavlja v obliki raznoraznih sodelovanj, razstav, projekcij, instalacij, performansov, slikanj v živo pred občinstvom (painting jamming), in sicer predvsem na raznih transformativnih festivalih.

Poleg interneta in festivalske kulture se rojevajo tudi ustanove, ki gojijo to vrsto umetnosti, meni poznane so: Temple of Visions v Los Angelesu (templeofvisions. com), Dunajska akademija vizionarske umetnosti (The Vienna Academy of Visionary Art, academyofvisionaryart.com) in Alex Greyova Kapela svetih ogledal CoSM - Chapel of Sacred Mirrors v New Yorku, kjer je razstavljenih njegovih 21 slikarskih del, ki odsevajo in proučujejo človekovo telo, psiho, dušo in energijo. Američan Alex Grey je tudi najopaznejši in najbolj priznan predstavnik gibanja, CoSM pa je poleg galerije tudi prostor druženj, predavanj, predstavitev in grajenja skupnosti.

Umetnikova molitev Stvarnik vesolja, kako neskončni in osupljivi so tvoji svetovi. Hvala za tvojo umetnost in sveto prisotnost. Božanska domišljija, odpusti moji slepoti, odpri mi vse oči. Razkrij svetlobo resnice! Naj izvorna lepota vodi vsako mojo potezo. Univerzalna kreativnost teci skozme iz mojega srca, skozi moj um do moje roke, napolni moje delo z duhom, da nahrani lačne duše. Alex Grey, Art Psalms alexgrey.com/media/writing/art-psalms/ artists-prayer/

Alex Grey, Umetnikova roka (Artist’s Hand), olje na platnu, 1997, www.alexgrey.com, marec 2014

Greyeva vizija ranjljivega in pomanjkljivega, vendar popolnega človeštva stoji kot antiteza cinizmu in spiritualni degradiranosti, prevladujoči v večini sodobne umetnosti. New York Times o delu Alexa Greya, www.alexgrey.com

Pablo Amaringo, Unicornio dorado, marec 2014, images.fineartamerica. com/images-mediumlarge-5/unicornio-doradopablo-amaringo.jpg

na desni strani

Amanda Sage, Ana-Suromai, jajčna tempera in olje na platnu, 2011, amandasage.com/gallery/paintings-2011/

Alex Grey, Slikanje, olje na platnu, 1998, www.alexgrey.com, marec 2014

Martina Hoffman, Zdravilka (Curandera), marec 2014, www.vagallery.com/ uploads/2/5/9/7 /2597378/ 945678197.jpg?635

Martina Hoffman, Pablo Amaringo, Cought in the Web, Ayahuasca, elvism.squarespace. com/cards/gtc-lowerdeck/10924476

www.vagallery.com/ uploads/2/5/9/7/2597378/ 945678197.jpg?635, marec 2014,

Transformativni festivali And those who were seen dancing were thought to be insane by those who could not hear the music. Friedrich Nietzsche

Transfromativni festivali so multimedijski dogodki, katerih namen je poleg praznovanja Življenja z glasbo in plesom tudi izobraževanje, povezovanje ljudi in predvsem ustvarjanje prostora ljubezni, svobode in kreative, ki omogoča transfromativno izkušnjo enosti vsakemu sodelujočemu posamezniku. Največji predstavniki transformativnih festivalov so Burning man v Nevadski puščavi (www.burningman.com), bienalni Boom festival na Portugalskem (www. boomfestival.org) in Universo Paralello v Braziliji (www.universoparalello.org). Vizionarska umetnost je le majhen likovni del kulturne raznolikosti, ki jo ti festivali porajajo, ustvarjajo in ji dajejo prostor življenja. Na velikih mednarodnih festivalih, ki jih obišče na tisoče posameznikov iz držav vsega sveta (Boom festival prb. 30.000 obiskovalcev, Burning man prb. 60.000 obiskovalcev), se v nekaj dni trajajočem socialno-ekološko-umetniškem eksperimentu zgradi globalno vas, ki se zgleduje po starodavnih načinih bivanja naših davnih prednikov, ki jih poskuša združiti z najsodobnejšo tehnologijo. Tovrstni festivali se trudijo postavljati inovacije na področju ekologije (biorazgradljivi WC-ji, filtriranje odpadnih voda, uporaba odpadnega olja iz prehrane za energijski vir ozvočenja ...).

Hard times Festivali potekajo v naravi in v skrbi ter require furious spoštovanju do naravnega okolja. Za čas dancing. festivala se zgradi konstrukcije, ki so Alice Walker načrtovane skoraj izključno iz naravnih in recikliranih materialov, oblikovane so tako, da ne kazijo narave, obiskovalcu pa nudijo prostor za izkušnje, polne doživetij in presenečenj. Plesni odri so načrtovani z zavedanjem o kroženju plesalcev, energije, glasbe in izhajajo iz kroga - mandale in svete geometrije. Njihov center je središče kroga, DJ-ji in ostali nastopajoči pa so sicer spoštovani, vendar niso postavljeni v ospredje dogodka. Vsak udeleženec festivala tega tudi soustvarja, ni le potrošnik, ki gleda kulise predstave (Potemkinove vasi). V tovrstni krožni zasnovi javnega prostora se uveljavlja krog ljudi (krog okoli ognja), ki

vzpodbuja povezanost in enakovrednost ljudi, za razliko od vrst (sem spadajo na primer šolske vrste, duhovniška prižnica, politični govori ...), ki vzpodbujajo hierarhijo in podrejenost avtoriteti. Po koncu festivala se gradnje ali odstrani iz narave in ponovno uporabi nekje drugje ali pa se jih naslednje leto za potrebe festivala spet reciklira. Vsa gradnja je ustvarjena z mnogo ročnih, obrtniških in tehnoloških spretnosti in individualno kreativno. Veliko pozornosti je dane tudi festivalski dekoraciji, umetniškim instalacijam, nenavadno oblikovanim prostorom in predmetom, kiparstvu in vizualijam, ki se jih naroča pri lokalnih in tujih ustvarjalcih iz področij arhitekture, industrijskega in grafičnega oblikovanja, mojstrih domačih obrti, lutkarjih, scenografih, kostumografih, ilustratorjih, maskerjih. Ti festivali so tudi edinstveni nekomercialni prostori, osvobojeni vizualne polucije reklam, logotipov, brandinga, vse, kar ponujajo, namreč organizatorji izdelajo sami oz. dajejo priložnost za sodelovanje majhnim obrtnikom in posameznikom, ki ponudijo svojo hrano, pijačo, oblačila, nakit, uporabne predmete, glasbila, umetniška dela. Pokrajine, kjer se festivali odvijajo, torej ne vsebujejo nobene komercialne multinacionalne korporativne vizualne komunikacije in so s tako pojavnostjo in načinom delovanja edinstveni javni prostori svobode in raznolikosti v sodobnem svetu. Nimajo namreč sponzorjev in ne podlegajo mainstreamovskim zabavljaškim trendom, so sami sebe ustvarjajoči in samozadostni. Kot pove že ime, so festivali transformativni tudi v zdravstvenem in transcendentalnem smislu. Na njih je poskrbljeno za pisano paleto terapevtskih delavnic in terapij, obredov in praks različnih veroizpovedi, sistemov zdravljenja, veliko znanja pa jemljejo iz starodavnih šamanističnih tehnik, kultur in tradicij.

Glavni oder Plesni tempelj (Main Stage Dance Temple) Festival BOOM 2012, Portugalska, naÄ?rt, pogled od zgoraj in od znotraj, UmetniĹĄko vodenje in oblikovanje: Heather Shaw in

Josh Fleming

Produkcija in izvedba:

Boom festival in The Do Lab vitamotus.com/portfolio/ dance-temple_-boomfestival_-portugal-2012/

Tiago Machado, celostna grafična podoba za Festival BOOM 2014, www.behance.net/ gallery/BOOMFESTIVAL-20132014/9442963, marec 2014

desno: Umetniška galerija, festival

BOOM 2010, Portugalska

http://static.panoramio.com/photos/ large/64413257.jpg

Glavni oder Plesni tempelj (Main Stage Dance Temple) Festival BOOM 2012, prazen podnevi

Glavni oder Plesni tempelj (Main Stage Dance Temple) Festival BOOM 2012, ponoči poln ljudi 31

Samanizem Kaj je samanizem? Šaman bobna , Po arheoloških in primerjalno etnoloških sodobna eskimska risba, dokazih mnogi znanstveniki verjamejo, da je skenirano iz knjige šamanizem star najmanj 30.000 let, povsem Andreas Lommel, mogoče pa je še starejši. Nedvomno je najbolj Shamanism, the Beginning časovno preverjen sistem zdravljenja z of Art, namenskim združevanjem umskih, čustvenih str. 8 in duhovnih sposobnosti. Beseda šaman sicer izhaja iz tunguško govorečih ljudstev v Sibiriji in na severnem Kitajskem, toda podobnost osnovnih praks po vsem svetu je napeljala antropologe k splošni uporabi za vsa ljudstva. Vse do našega stoletja so staroselci izvajali šamanizem na vseh naseljenih celinah, vključno z izoliranimi ljudstvi, kot so Samiji (Laponci) na skrajnem severu Evrope, Aborigini v Avstraliji, Bušmani Kung v južni Afriki in staroselska ljudtstva v Severni in Južni Ameriki. Toda zaradi novih bolezni, vojn, misionizacije in preganjanja se je v minulih petih stoletjih število staroselskih šamanov korenito skrčilo. V zadnjih nekaj desetletjih pa so se stvari začele spreminjati. (Michael Harner, Zgoraj spodaj, Eno, 2014, str. 56)

Slovenska raziskovalka šamanizma Ana Marija Kolman, ki je napisala knjigo Šamanizem in Prebujenje zavesti, je zapisala, da je »šamanizem najstarejša filozofija, psihologija, religija in medicina.« (Ana Marija Kolman, Šamanizem, str. 17)

Harner pa piše, da »Šaman namerno prestopa v spremenjeno stanje zavesti z namenom priti v stik s skrito resničnostjo, ki je normalnim ljudem nedostopna, jo prepoznati, ovrednotiti in iz nje črpati znanje, moč in pomoč za ljudi.« (Michael Harner, Zgoraj spodaj, str. ) Metode za prestopanje v drugo stanje zavesti pa Ana Marija Kolman opiše kot »popolnoma vsakdanje, skoraj trivialne izkušnje, kot so izolacija, utrujenost, lakota in ritmičen zvok.« (Ana Marija Kolman, Šamanizem, str. 13)

Za šamanizem najbolj temeljna je lastna individualna izkušnja in spoznanje, ki ga ta prinaša. Kot pravi Ana Marija, je 32

temelj šamanovega svetovnega nazora spoznanje, da je vse živo in med seboj povezano. Šaman torej v obstoj druge resničnosti ne le verjame, ampak ve, da je resnična, saj jo je izkusil v lastni izkušnji, zato ne potrebuje papirjev, meritev in ostalih dokazov, ki so za zahodno znanost nujni in edini resnični. Šamanistične tehnike so preproste in dostopne vsem, šamanizem tudi ne vsebuje nikakršne stroge hierarhije - je individualistična praksa in verovanje, ki posamezniku daje (vrača) njegovo osebno moč in hkrati ustvarja močan občutek za dobrobit skupnosti. Vsak posameznik se lahko namreč na podlagi lastne izkušnje sam zdravi, uči, pridobi vedenje in moč, vsak lahko sam komunicira s svetom duhov, umrlimi, božanstvi ... Šaman obred sicer vodi in udeležencem nudi pomoč, a ti v njem niso le gledalci in nemočni opazovalci, temveč prisostvujejo v obredu in se vsak po svojih zmožnostih in potrebah samo-zdravijo in spoznavajo svet duha. Zaradi tega so šamanizem skozi zgodovino načrtno preganjale in tudi skoraj izkoreninile religije, saj šamanizem posamezniku daje tehnike, s katerimi si lahko sam pomaga, se sam zdravi in sam dostopa do vedenja, ki je dostopno v drugem stanju zavesti. Michael Harner je ustanovitelj Inštituta za šamanske študije, ki po zahodnem svetu širi znanje o šamanskih tehnikah in zavedanje o šamanstvu. Njegova v Sloveniji ravnokar izdana knjiga Zgoraj spodaj govori o šamanskih potovanjih ob enakomernih repetativnih udarcih šamanskega bobna. Harner ugotavlja, da je uporaba šamanskega bobna najbolj razširjena šamanska tehnika vstopanja v drugo zavest, in ne - kot v splošnem velja - le psihadelične rastline. Prva polovica knjige opisuje zgornji in spodnji svet, v katerega se šaman med potovanjem spušča, v drugi polovici knjige pa so zapisi osebnih izkušenj ljudi, ki so potovali v zgornji ali spodnji svet. Ti ljudje niso zares šamani, temveč sodobni navadni ljudje, ki so se z bobnanjem naučili šamanskih tehnik vstopanja v drugo zavest. In Harnerjevo delo ob-

sega ravno trud, da čim več zahodnjakom približa znanje in vedenje o šamanizmu, a ne le teoretično, temveč tudi praktično, saj uči tehnike, s katerimi lahko vsak sam izkusi šamansko potovanje.

S tem, ko vidi prek meja fizičnega sveta, tega tudi bolje razume in se vanj vrača z večjim razumevanjem univerzalnega reda, ki ga vnaša v vsakdanje življenje.

»Šamani ves čas uporabljajo prispodobe pri svojem delu, tudi pri vizualizaciji. Vidijo s srcem, ne le z ‘močnim’ ali tretjim očesom, srce pa se prebudi z zdravilnimi prispodobami Vizualni svet ima v šamanizmu poseben in s simbolnim sporazumevanjem. Jezik v pomen. Šamanizem uči, da ta resničnost, šamanskih pesmih je zato poln prispodob ki jo zaznavamo z očmi, ni edina rein petje okrepi zavednje enosti. Največkrat sničnost, ki obstaja. Uči nas, da nam oči pride do ozdravitve med občutenjem te lažejo in da obstaja še druga resničnost, ki enosti.«(Michael Harner, Zgoraj spodaj, str. 16) pa je navadni ljudje ne znajo videti.

Samansko videnje

»Beseda ‘videc’ se lahko nanaša na starodavne evropske šamane, tiste, ki so videli. Indijanci Macigenka iz zgornje Amazonije imenujejo šamana ‘tisti, ki vidi’. Obenem pa ‘videnje‘ v šamanizmu pomeni več kot vizualiziranje, saj se nanaša na zaznavanje z vsemi čutili, vključno s sluhom, dotikom, vohom in okusom.« (Michael Harner, Zgoraj spodaj, str. 58)

Za šamana fizični vidni svet ni iluzija, kot je za budista, in tudi ni manjvreden, kot je za kristjana, ki čaka na nebesa po smrti. Šaman fizični vidni svet bolj spoštuje, ljubi in pozna ravno zaradi tega, ker zna videti za tančico njegove meje resničnosti v drugi svet. Šaman vidi duha (živali, rastlin, predmetov, ljudi ...), lahko bi rekli, da šaman vidi bolje in več od navadnih ljudi, saj se je izuril v gledanju. Če videnje razumemo le kot zaznavanje z očmi, se nam lahko zdi nenavadno, da šaman ravno oči zapira, prekriva z zaveso za oči in deluje v temi. Vendar se s tem, ko izklaplja svoje gledanje z očmi, nauči zaznavati in videti drugače: v očesu svojega uma (tretje oko) in v srcu poskuša začutiti resničnost in pomen videnja. »Šamansko ‘videnje’ zajema tudi videnje s srcem ali vedenje v srcu, da je tisto, kar zaznava, resnično. Ta čustvena gotovost je temeljna za izkustvo neposrednega razodetja in sodi med lastnosti, ki navadno označujejo šamansko videnje.« (Michael Harner, Zgoraj spodaj, str. 58−59)

Čeprav pravi, da je poleg naše realnosti še druga realnost, svet duha in duhov, šamanizem ne zanika telesa in fizičnega sveta, temveč ima do njega pozitiven odnos.

Šamanov plašč plemena Nanais iz reke Amur http://eurasian-shamanism. tumblr.com/page/2, marec 2014

Zamaskiran šaman v transu, pol-žival pol-človek Trois Freres Cave, Francija, Magdalensko obdobje 13000 p.n.š. skenirano iz knjige Andreas Lommel, Shamanism, the Beginning of Art, str. 108

Skalna poslikava, žival z notranjimi organi, rengentska risba, vzhodna Sibirjia skenirano iz knjige Andreas Lommel, Shamanism, the Beginning of Art, str. 131

Zacetek umetnosti upodobitve cloveka in zivali Šaman prvotno sicer ni likovni umetnik, temveč je pogosto tudi to. Dosti je šamanov in na splošno ljudi, ki niso šamani, a imajo šamanske izkušnje, te izkušnje pa potem upodabljajo in s tem ostale ljudi učijo o šamanizmu, svetu duhov in drugi resničnosti. Eliade je zapisal, da so »tako imenovane rentgenske risbe, to so risbe, ki prikazujejo okostje in notranje organe živali, povezane s šamanizmom. Nastale so v Franciji med Magdalenskim obdobjem (13000−6000 pr. n. št.) in na Norveškem med 6000 in 2000 pr. n. št., najdene so tudi v vzhodni Sibiriji med Eskimi, v Ameriki, Indiji, Maleziji in na Novi Gvineji ter v severovzhodni Avstraliji. Gre za lovsko umetnost, ki je značilna za kulturo lovcev, toda verska ideologija za njo je šamanistična. Le šaman, ki je izuril svoje nadnaravno videnje, lahko vidi ‘svoje okostje’«. (Mircea Eliade, A History of Religious Ideas, volume 1, The University of Chicago Press, 1978, str. 19)

O jamskih upodobitvah živali je Carl Gustav Jung zapisal, da je »naslikana žival dvojnik in [...]da je to oblika sočutne magije, ki predvideva resničnost dvojnika, upodobljenega na sliki: kar se zgodi na sliki, se bo zgodilo tudi v resnici. Psihološko dejstvo je v močnem poistovetenju živega bitja z njegovo podobo, ki jo razumemo kot dušo tega bitja (to je eden od razlogov, zakaj se pripadniki naravnih ljudstev še danes branijo fotografiranja).« (Carl Gustav Jung, Človek in njegovi simboli, str. )

Tudi Eliade in Harner pišeta o jamskih slikarijah, in sicer se Eliade o njih sprašuje in postavlja teorijo, da so bile naslikane v šamanskem obredu, Harner pa podaja zanimivo zgodbo, ki jo lahko beremo kot odgovor na vprašanji, čemu so bile jamske slikarije namenjene in kdo jih je narisal.

SPET O JAMI sklepna beseda Walter Cline je poročal, da so sališki Okanagani poslikavali skalne stene z duhovi, ki so jih srečali v jamah. Zakaj so jih poslikavali? Okanaganski starešine so mu razložili, da so jih ‘ljudje velike moči’ naredili kot »nekakšne oglase«, in slike so ‘na neki nejasen način pomagale slikarju, da je uporabil svojo moč’. Predstavljale so ‘močna bitja’. Cline je dodal, da so otroci, ki so iskali moč, smeli obiskovati poslikane jame. Očetje so jih pošiljali k skalnim poslikavam, ki so jih naredili mnogo let poprej. Navadno so jim dali le nekaj namigov o ‘poslikavah moči’ (moj izraz) in o tem, kje so, nikoli pa niso govorili neposredno o njih. Toda v primeru, ki sem ga omenil, je oče ‘spustil sina po vrvi v votlino, ki je zevala v čereh, in ga naslednje jutro izvlekel. Ponoči je deček prejel moč zgodbarske skale, ki ga je varovala pred vsem hudim.‘ ‘Zgodbarska skala’ je izraz, ki ga včasih uporabljajo severnoameriški Indijanci za poslikane skale. V tem primeru je bila znana tudi po tem, da ima moč. Kakor koli, namera Okanaganov je bila pomagati otrokom, da najdejo zaščitniškega duha, v idealnem primeru očetovega. Morda ni naključje, da so se v Franciji, torej na drugi strani zemlje, pred kakimi šestindvajset tisoč leti otroške stopinje za večno utisnile v zdaj otrdela blatna tla jame iz zgornjega paleolitika v Chauvetu., katere stene so poslikane z živalmi. Raziskave so potrdile, da v poslikanih jamah iz kamene dobe skoraj vse stopinje pripadajo otroškim nogam. Morebiti so okanaganski starešine podarili svetu manjkajoči člen za boljše razumevanje poslikav v starodavnih evropskih votlinah. In zakaj so bili okanaganski otroci na iskanjih moči deležni le posrednih namigov o poslikavah? Ne morem odgovoriti za Okanagane niti za ljudstva izpred šestindvajset tisoč let, toda med Šuari velja, da vse do pozne starosti ne smeš povedati, kaj si srečal na takšnem potovanju. Zdaj mi je triinosemdeset let, zato sem na začetku knjige opisal, kaj se mi je zgodilo v jami, ko sem iskal moč. Ta knjiga je v nekem pogledu moja jamska poslikava za druge, ki hodijo to pot, in daje namige za iskanje moči. Vendar so vse to le besede. Dragi bralec, sam se moraš odločiti, ali boš stopil v skrito resničnost duhov in srečal pravo stvar. (Michael Harner, Zgoraj spodaj, str. 228−229)

Saman postaja zival »Realistične slike živali so obogatili s pridihom magije in privzele so simbolni pomen. Postale so podoba živega bistva živali. Najzanimivejši liki so človeška bitja v živalskih preoblekah, ki jih nekje najdemo naslikane ob živalih.« (Carl Gustave Jung, Človek in njegovi simboli, str. 237)

Šamanov duh pri vstopanju v drugo zavest potuje in komunicira s svetom duhov in božanstev. V tem svetu se srečuje in komunicira z duhovi rastlin in živali, ki so njegovi pomočniki. Velikokrat prevzema obliko živali, to pomeni, da se njegov duh spoji z duhom določene živali, da prevzema njene značilnosti, njene vrline in njena znanja. Da bi se spojil z duhom živali, si lahko pomaga z različnimi talismani te živali, kot so rogovi, peresa, kosti, zobje, pri tem pa mu pomaga tudi njegova obleka, ki žival ali več živali ponazarja.

Totemski steber, ljudstvo Kwakiutl, polikromiran les, 1920−1930, skenirano iz knjige Judith Miller, Tribal Art, str. 157

Tunguška šamanska oprava, Sibirija, skenirano iz knjige Andreas Lommel, Shamanism, the Beginning of Art, str. 85

Samanov plasc »Šamanov plašč je bistven del njegove oprave. V sebi nosi globoke simbolne pomene in tudi vsebuje šamanovo moč,« kot piše Nicholas Breeze Wood v članku Coats of Many Spirits, objavljenem v 42. številki revije Sacred Hoop. Ko šaman obleče plašč, ga ta ne le spomni na in ponazarja drugo realnost, ampak mu tudi pomaga vstopiti v svet duhov in moči. Narejen je iz raznoraznih naravnih materialov, najdenih predmetov in drobnih simbolov, hkrati pa upodablja pol-živalsko/polčloveško naravo šamana. Velikokrat je upodobljena žival ptica, uporabljeno je ptičje perje, ki simbolizira krila, s katerimi šaman lahko leti. Carl Jung, ki je raziskoval arhetipe človeštva in prvi pisal o kolektivnem nezavednem, pravi, da je »ptica gotovo najprimernejši simbol transcendence. Predstavlja nenavadno naravo intuicije, ki deluje prek ‘medija’, se pravi posameznika, ki si lahko v nekakšnem transu pridobi vedenje o oddaljenih dogodkih ali dejstvih, o katerih zavestno ne ve ničesar.« (Carl Gustave Jung, Človek in njegovi simboli, str. 153)

Selkupški šaman s šamanskim bobnom, fotografija N.A.Ostroumov, 1926, http://eurasian-shamanism.tumblr. com/page/2, marec 2014

Vladimir Nikishin, Sibirski šaman, serija 20 slik http://eurasian-shamanism.tumblr.com/page/2, marec 2014

Šamanova vizija, pleme Huichol, ime avtorja neznano a je šaman, slikanje z nitjo, http://visionaryartshow.com/ gallery/art-of-the-shaman/

Ilustrator kot saman Podobno kot nočne sanje tudi zgodbe pogosto uporabljajo simbolni jezik, torej obidejo ego in persono in potujejo naravnost k duhu in duši, ki prisluhneta starodavnim in univerzalnim naukom, vsajenim vanje. Zaradi tega procesa zgodbe lahko učijo, popravljajo napake, razveselijo srce in razsvetlijo temo, dajejo psihično zavetje, spremljajo preoblikovanje in celijo rane. Clarissa Pinkola Estes, Čar zgodbe, 2004, Založba Eno, Nova Gorica, zadnja stran

Ilustrator je pripovedovalec vizualnih zgodb. Ilustrator upodablja imaginarne svetove, razsvetljuje in prikazuje očem sicer nevidne domišljijske vsebine. Ilustracija govori v vizualnem, likovnem jeziku - v prvinskem, simbolnem, metaforičnem jeziku domišljije nam dostikrat prikazuje arhetipske podobe naše psihe. S tem se nas dotakne neposredno v čustva, dušo in srce, saj s svojo igrivostjo in simboliko predre skozi racionalno dojemanje sveta na drugo stran - na stran iracionalnosti, nezavednega, domišljijskega, sanjskega - in jo ozavešča. In ravno ta preboj na drugo stran je značilen tudi za šamana. V tem sta si ilustrator in šaman podobna, zaradi česar se ilustratorji od šamanov lahko dosti naučimo. Šamani so bili in so pripovedovalci zgodb, zdravilci, tudi risarji, tisti, ki vedo. Bili so in so neke vrste javne osebe v službi za dobro skupnosti, prav tako, kot smo to ilustratorji. V knjigi Education of an Illustrator, ki jo je zbral in uredil Steven Heller z ostalimi avtorji, je profesor in ilustrator Marshall Arisman zapisal: »Pripovedovanje (storytelling) v podobah je starejše od besednega jezika. Bilo je in še vedno je človekova primarna potreba. Poznopaleolitske jame - Lascaux, Altamira, El Castillo in ostale prikazujejo brezčasne slike mitoloških zgodb. Vprašanje je: Zakaj je kljub tako bogati zapuščini zgodba sodobne ilustracije tako razvodenela in izpeta?«

starodavna in globoko pomembna za kulturo. Zares dobri ilustratorji si delijo šamanov plašč skupaj s pesniki, skladatelji, režiserji in filmskimi ustvarjalci.« (Steven Heller, Education of an Illustrator, str. 51)

S tem, ko se ilustratorji ne zavedamo vloge in moči, ki ju imamo v družbi, ker ji darujemo svoje delo, sebi in svojemu delu jemljemo moč, saj slednjega zbanaliziramo le na okrasne podobe. Seveda nismo le ilustratorji tisti, ki si jemljemo moč. Ilustraciji (in kulturi oz. ljudem nasploh) moč odvzema neoliberalna kapitalistična miselnost, ki se kot miselno-duševna kuga v obliki hude epidemije razlega po vsem planetu Zemlja in srka Življenje iz ljudi, živali in okolja, vse zavoljo lastnega egoističnega rakastega obstoja in rasti. Tako okolje ilustratorje (in ostale) sili v prodajanje lastnega izvedbenega znanja, časa, življenjske enegije in duše in dostikrat vodi v ugašanje možganov, src, vsebin in idej zavoljo všečnosti in prodajnosti, ki jih narekujejo umetno ustvarjeni trendi. Moje mnenje je, da je (r)evolucija lahko le individualna notranja sprememba in transformacija pozameznika. Torej menim, da ima vsak ilustrator (in človek) moč, da spremeni sebe, svoje delovanje in pogled na Življenje ter tako spremeni en delček sveta.

Ilustracija je skupaj s pravljicami močno orožje v boju za Življenje in umetnost, saj je z nami v otroški dobi, ko smo najbolj V drugem eseju v isti knjigi pa Steve Bro- prvinski, se največ in najhitreje učimo, ko dent celo omeni šamanizem in primerja rastemo in smo za vse najbolj dovzetni. ilustratorja s šamanom, a se ne spušča v Za mnogo ljudi je skoraj edina vizuopise in podrobnosti, kaj točno s tem mi- alna umetnost, ki pride do njih in ki sli in kaj to pomeni: »Razlika, ki jo vidim, jo poznajo in si jo zapomnijo za vse je v vsebini. Kar dela ilustratorjevo delo življenje. Tako ilustrirane pravljice, ki jih drugačno od ostalih umetniških izražanj, gledamo v otroški dobi, oblikujejo naš je, da mora narediti vsaj dve stvari hkrati: okus in odnos do kulture v odrasli dobi. rešiti formalistične likovne, prostorske in Prav tako pa oblikujejo našo osebnost barvne probleme vseh vrst in zraven še in celoten odnos do sveta, saj se skozi pripovedovati zgodbo. arhetipsko simboliko pravljic v otroštvu Pripovedovanje je kultivirana umetnost, srečujemo in učimo o nas samih. (Steven Heller, Education of an Illustrator, str. 11)

Alex Grey, Potovanje ranjenega zdravilca (Journey of the Wounded Healer), olje na platnu, 1984−1985, www.alexgrey.com Izjemna stanja so pogoj umetnika: vsa globoka, sorodna in zrasla z bolnimi pojavi: tako da ni videti mogoče, da si umetnik in nisi bolan. Nietzsche, Volja do moči, 453, Berilo, str. 210

Alex Grey, Čudenje (Wonder), akril na papirju, 1996, www.alexgrey.com

Narava vzorca vzorec v naravi Kaj je vzorec? Smo živali, ki iščemo vzorce, dobivamo energijo iz aktiviranih polj, iz živih površin, iz ritma in ponovitve. Vzorec je treba najti in narediti, simultano z organiziranjem prostora ga tudi kompliciramo − red in kaos v njem soobstajata. Mike Perry, , Over & over, str. 14

Vzorci in teksture se pojavljajo povsod v naravi. V naravi vse mrgoli in migota, kamorkoli oko pogleda, vse je polno življenja in le redkokje se pojavi gladka enobarvna površina ravnih robov. Lahko bi rekli, da je bel kvadrat - tabula rasa eno izmed temeljnih odkritij človeka. Vendar ustvarjalni človek že od prazgodovine polni površine z vzorci in dobiva navdih v naravi. Kot piše James Trilling v eni redkih teoretično zgodovinskih knjig, posvečenih vzorcem (dostopnih v Sloveniji op. p.): »Ornamentalika je ena izmed fundamentalnih vej umetnosti, poleg arhitekture, kiparstva in slikarstva. JJe umetnost s svojo zgodovino, ki vsebuje vse oblike in vzorce, ki so jih človeška bitja od pradavnine naprej upodobila na svojih stavbah, predmetih, pohištvu, orožju, na tekstilu in oblačilih, celo na svojih telesih. Toda drugače kot arhitektura, kiparstvo in slikarstvo ornament nima priznanega mesta v današnji kulturni pokrajini.« (James Trilling, The Language of Ornament, str. 14)

Poleg širše poznane jamske slikarske umetnosti je iz prazgodovine, natančneje paleolitika (35 000−12 000 pr. n. št.), znanih tudi veliko predmetov, ki so bili skrbno in umetelno ornamentirani. Največji preboj v razvoju ornamentalike se je zgodil v neolitiku, ko se je razvijalo poljedelstvo in vaško življenje ter so se začele graditi monumentalne hiše z gladkimi zidovi, odkrilo se je tkanje in začelo se je sistematično izdelovati keramiko. Vsem trem je skupna gladka površina, katere obliko in velikost določa izdelovalec znotraj tehničnih zmožnosti. To je tabula rasa, največji doprinos neolitika k zgodovini umetnosti. (James Trilling, The Language of Ornament, str. 95) In vzporedno z odkritjem tabule rase, ki je zagotovo eno od najpomembnejših odkritij, lahko opažamo tudi tako imenovani horror vacui oz. strah pred praznim prostorom, ki se pojavlja po raznih plemenskih kulturah po vsem svetu. Gre za popolno zapolnitev likovne površine z vzorčenjem, ornamenti, simboli, geometrijskimi liki in podobami iz stvarnega sveta (žival, rastlina, človek, predmeti).

Splošno sprejeta definicija vzorca pravi, da je to večkrat ponovljen okrasni ornament. Ornament pa je okrasni dekorativni motiv, ki ima zgolj estetsko funkcijo. Tekstura, kot likovna spremenjljivka, je otipna in vidna lastnost površine, ki je lahko v nasprotju z ornamentom tudi naravna, in ne le človeško ustvarjena. Takšni definiciji ne nasprotujem, vendar v njej vidim pomanjkanje širine pomena in vsebine, ki jo vzorec in vzorčenje vsebujeta, saj je zbanalizirana le na dekoracijo, pozablja pa na zgodbe, pomene in ideje, ki so zapisani v vzorcih. Ob pomanjkanju zavedanja, da je vzorec lahko nosilec pomenov, zgodb in globoke vsebine, se ne da ustvarjati vsebinskih vzorcev z globino. Ob pomanjkanju razumevanja vsebine in izvora vzorca lahko nastajajo kičasti vzorci, ki so le sami sebi namen in ki ne premorejo globine in večplastnosti. V knjigah o vzorcu, ki so mi bile dostopne, in teh ni bilo prav veliko, Mnogo jezikov, eno oko. pogrešam širše razumevanje vzorca kot polnopomenskega medija in Navaški pregovor poglobitev v njegovo simboliko. 40

Volnena preproga, zahodna Turčija, 18 st. skenirano iz knjige David Maclagan, Creation Myths, str. 32

Vzorec na preprogi simbolizira odnos med končnim in neskončnim. Okvirjen vzorec ni končen (Alah) in se razteza v neskončnost pod okvirjem - borduro, ki je končna (človek).

Vzorec pesem plemena Shipibo Pesem korenin čakrune (sveta zdravilna rastlina) za kreativnost, veselje in obilje, http://shamaniceducation.org/ product/song-of-the-roots-ofthe-chacruna-for-creativityjoy-abundance/

Vzorec pesem plemena Shipibo Pesem boaske in rennequie (sveti zdravilni rastlini) za vedenje, modrost in zdravljenje, http://

shamaniceducation.org/product/ song-of-boaska-rennequiafor-great-knowledge-healingwisdom/

Vzorec je vizualna glasba Če je vzorec ritmično ponavljanje likovnih elementov na površini znakov, simbolov, likov, risb -, ga lahko razumemo kot ritmično ponavljanje vsebine teh simbolov. In že samo ritmično ponavljanje per se ima svojo vsebino. Vse v naravi se namreč dogaja v ritmih in kontrastih. Vse v tem svetu nastopa v dualističnih parih. Vzhajanje in zahajanje sonca, dan - noč, sonce - luna, budnost - spanje, letni časi, življenje - smrt, vdih - izdih, korakanje, leva - desna, moški - ženska. Narava pleše v čudovitem ritmu glasbe življenja. In na neki ravni je vzorec podoben glasbi. Je ritmičen in repetativen. In je poetičen. Kot je glasba balzam za ušesa, je vzorec balzam za oči. Vzorec je vizualna glasba. V plemenu Shipibo iz zgornjega dela Amazonije v Peruju vzorca ne ločijo od glasbe. Vzorce rišejo, tkejo, vezejo in pojejo pesmi. Njihovo izročilo pravi, da narisan vzorec sam sebe poje. In ko pojejo pesem, vidijo njen vzorec. V vzorcih pojejo o nastanku sveta, pravijo pa, da se, medtem ko pojejo in rišejo vzorce, svet tudi ustvarja (slikovna primera na prejšnji strani).

Geometrični lik Seme življenja (Seed of life), ki prikazuje 6. fazo geneze življenja (6. dan). Take formacije najdemo v naravi, primer je človeški embrio, ki ima 6. dan od spočetja takšno strukturo.

V Seme življenja (Seed of life) vrisane premice skozi središča krogov tvorijo šesterokrako zvezdo oz. Davidovo zvezdo oz. Merkabo.

Seme življenja se razširi v Cvet življenja (Flower of life), ki je naslednja zaključena razvojna stopnja. Na sliki je vanjo vrisano še kabalistično drevo življenja. http://upload.wikimedia.org/ wikipedia/commons/9/94/ Tree-of-Life_Flower-of-Life_ Stage.jpg

Nastanek semena življenja in embrio 6. dan od spočetja, Sthephen Bower, http:// www.pinterest.com/ pin/43635665136 7719381/ marec 2014

Simbolnost in geometricnost vzorca Sveta geometrija

geometrična telesa in principe lahko opažamo povsod v naravi in človekovem delovanju. Opazimo jih lahko tako s prostim očesom kot na mikroravni s pomočjo mikroskopov, opazimo pa jih lahko tudi na makroravni, in sicer Če iz vzorca osamimo delček, iz katerega z letalskih posnetkov in teleskopskih posnetkov vesolja. Molekulska sestava je sestavljen, mnogokrat opazimo, da kristalov, razporeditev semen v sončnici, je njegov osnovni del − modul v bistvu oblika storža, gradnja čebeljega panja, znak ali simbol. razmerja v našem telesu, spiralna rast Če je simbol sonca, ki ga večina kultur rastlin, gibanje oblakov, vodnih vrtincev, časti kot božanstvo ter izvor življenja, gibanje nebesnih planetov, galaksij, krog, potem lahko že najbolj preprost pikast vzorec beremo kot večno ritmično, razporeditev milnih mehurčkov ... Odkrivamo, da v svetu obstajajo ciklično vzhajanje in zahajanje sonca in nekakšen univerzalni red in zakoni, po njegovo čaščenje. katerih se giblje celotna manifestacija V islamski umetnosti, v kateri je vzorčenje Življenja. In če se poglobimo v raziskovanje svete priznano za najvišji izraz kulture, je geometrije in njenih osnovnih teles, oblik v zapletenih geometričnih vzorcih in vzorcev, začenjamo počasi opažati zrisana geneza sveta. Arabski svet, ki je neukemu očesu skriti red. razvil izjemno poznavanje matematike in geometrije, je v geometriji videl abstraktno filozofijo o nastanku sveta. In marsikateri geometrični vzorec v sebi skriva ključe poznavanja in razumevanja vesolja za tistega, ki jih zna videti in brati. Takšno ukvarjanje z metafiziko geometrije pa ni poznano le v islamskem svetu, ampak tudi v azijskem (npr. mandale in yantre) in zahodnem svetu (Zlati rez, da Vincijev človek v razmerjih, grška geometrija in arhitektura itd.). Iz grške filozofije in znanosti poznamo Platonov idealni trikotnik, katerega podoba je vedno le nepopoln približek popolni ideji o trikotniku. Platonu pripisano (ne ve pa se zanesljivo) je tudi odkritje Platonskih teles (Platonic solids), o katerih je pisal in jim pripisoval simbolne pomene. Platonska telesa so osnovne tridimenzionalne geometrične forme Evklidske geometrije in so princip geometrične osnove sestave sveta. Takšni geometriji se reče sveta geometrija (Sacred Geometry), saj je metafora univerzalnega reda. Iz te vede poznamo širše razširjeni zlati rez in fibonaccijevo število, manj pa so poznani vzorci, ki se tvorijo iz razmerji in razvoja likov in teles v mrežo (Življenja). Sveta geometrija je veda o tem, kako je svet sestavljen in kako se življenje manifestira v različnih pojavih. Osnovna

Razumeti pomeni razbrati vzorec.

Isaiah Berlin, Historical Inevitability

Islamski vzorec, iz naslovnice knjige Islamic Patterns, An Analytical and Cosmological Approach, Keith Critchlow

Geometrija simbolizira genezo Življenja, neznan avtor, marec 2014, http:// img828.imageshack. us/img828/3660/ bdaysofcreation.gif

Sveta geometrija neznan avtor, marec 2014 http://blog.worldmysteries.com/ wp-content/ uploads/2011/07/ fl_sl_4.png

Indijska Sri Yantra, Cvet življenja, Kabalistično drevo življenja, Islamska Square rose - vse imajo enako geometrično izhodišče, strukturo in tudi simbolni pomen, avtor neznan, marec 2014, http://www.dyedheaven. com/img/products/detail/ sacred%20geometry%20 collage.jpg-1361843466.jpg

spodaj:

Metatronova kocka, avtor in spletna stran neznana

Platonska telesa (Platonic solids) z vrisano mre탑o iz krogov oz. simbola Sade탑 탑ivljenja (Fruit of Life), Wikipedia, marec 2014, http:// upload.wikimedia.org/ wikipedia/commons/ thumb/3/31/Metatron_ solids.svg/2000pxMetatron_solids.svg.png

Platonska telesa (Platonic solids): vsakemu telesu je pripisan njegov osnovni princip oz. element v naravi, Becker - Hagens, marec 2014 http://www. bibliotecapleyades.net/ ciencia/antigravityworldgrid/ images/antigravitywg030.gif

Storž, zaprt in razprt, avtor neznan, http://www. warrenphotographic. co.uk/photography/ bigs/08748-Pine-coneopen-and-closed-whitebackground.jpg

Čebelji panj - mreža šestkotnikov ,avtor neznan, http://2.bp.blogspot. com/-IbWs-J3AYmw/ TZFcArmHL1I/ AAAAAAAAA4o/ kyNJ-63DO_k/ s1600/003LR+ Mixed+Brood.jpg, april 2014

Risba storža, avtor River Buddha, http://riverbuddha. squarespace.com/storage/ PineCone7.small.jpg, april 2014

Rozeta v srednjeveški katedrali, avtor neznan, http://mathmunch. files.wordpress. com/2013/06/wikisacred-geometrye1325031356204.jpg

Razporeditev sončničnih semen in listov, avtor neznan, http://www. spirituallifemagazine. com/wp-content/ uploads/2011/01/ sunflower-1.jpg

Torus, toroidno gibanje, rast, spirala, avtor neznan, http://upload.wikimedia. org/wikipedia/commons/b/ b4/Torus_vectors_oblique. jpg, april 2014

Manj geometrično pravilne in na prvi pogled skoraj neurejene poteze v kitajskem taoizmu so še en primer, ko likovni jezik vzorca in ornamenta pomeni več kot zgolj dekoracijo. Taoistični diagrami, ki bi jih sodobni človek lahko površno označil le za okrasni ornament, so bili temeljni gradniki magije, njihovi začetki pa segajo v čas, ko je bil tudi na Kitajskem še prisoten šamanizem. Laszlo Legeza v knjigi Tao Magic: The Secret Magic of Diagram zapiše: »Taoistična magija nudi človeku vpogled vase in mu pomaga komunicirati z različnimi duhovi, ki so v njem. Ker pa je telo mikrokozmos, so vsi ti notranji duhovi tudi duhovi zunanjega sveta - makrokozmosa. Z uporabo kaligrafije in talismanov je taoist zmožen sežemati kozmične embleme znotraj sebe in jih projicirati v zunanji svet, tako da tvori meditativno mandalo - njegovo osebno interpretacijo kozmosa z njim v centru.« (Laszlo Legeza, Tao Magic: The Secret Magic of Diagram, str. 30)

Taoistični diagrami mnogokrat zarišejo pot energije določene stvari ali pojma in na ta način usmerjajo in upravljajo z njo in povečujejo njeno moč in učinek.

Magični diagram »shou«, ki pomeni dolgoživost, vkomponiran v ornament na skodelici za vsakdanjo rabo, skenirano iz knjige Laszlo Legeza, Tao Magic: The Secret Magic of Diagram, str. 93

Torus, W. Daeumler, http://www.horntorus.com/ illustration/horntorus_ hexagonal.jpg

Zaton vzorca? Čeprav je ornamentalika kot panoga umetnosti stara toliko kot človeštvo, je bila večino dvajsetega stoletja sistematično izključena iz in omaloževana v zahodni umetnosti. Posamezne stile, subjekte ali uporabe umetnosti so večkrat zatrle religije, politična gibanja ali radikalne spremembe v modi, vendar je modernistična polemika proti ornamentaliki kakovostno drugačna od vseh predhodnih zatiranj. Še nikoli prej ni bil tako fundamentalen izraz ustvarjalnega duha zapisan izbrisu. (James Trilling, The Language of Ornament, str. 6)

V sodobnem mehaničnem svetu se je zgodil zaton vzorca, ki ga je ustaličil Adolf Loos v legendarnem eseju Ornament je zločin (Ornament is a Crime), v katerem med drugim trdi, da je »evolucija kulture simultana z odstranjevanjem ornamentalike iz predmetov, ki so v dnevni rabi.« Loosove ideje so vsekakor izjemno drzne in zanimivo jih je brati, v njegovem času so močno premaknile takratno zavest človeka in s tem posledično njegovo ustvarjalnost. To je bil čas, ko sta se rojevali industrija in mehanična reprodukcija in se je svet zelo močno in hitro spreminjal. V današnjem času smo po več kot stoletju takšnih hitrih sprememb utrujeni in dobesedno zakopani v industrijsko narejenih izdelkih ter smo s smetmi prekrili dobršenj del planeta, izropali in uničili prenekateri naravni ekosistem. Tako ob finančni in duševni krizi počasi ugotavljamo, da smo kot človeštvo zatavali v slepo ulico in da moramo spremeniti svoje funkcioniranje. Po sto letih se Loosove besede berejo dosti drugače. Meni zvenijo arogantno, evropocentristično, ironično, noro in pretenciozno. Zanimivo pa je, da je v bistvu ravno on ubesedil dejstvo, da sodobni človek več nima svojega ornamenta, saj se je odrezal od svojega izvora, svojih prednikov, preteklosti, narave same. Tako smo pozabili, kaj ornament v svojem bistvu je, zaradi česar za nas ni več smiseln, postane le okrasek, ki ga ne znamo brati: »Ornament je zapravljeno delo in s tem zapravljeno zdravje. Od vedno je bilo tako. Ker ornament ni več organsko povezan z našo kulturo, tudi ni več izraz naše kulture. Sodobno proizveden ornament ni več povezan z nami, saj ne stopa v odnos s človekom in nima nobene povezave s tem, kako je naš svet sestavljen.« (Ornament and crime, Adolf Loos)

Moje mnenje je, da je modernistična pozaba vzorca simultana pozabi naše povezanosti z naravo. Naši pozabi svojega izvora, bistva. Naši pozabi, da se vse v naravi odvija v ritmih in da smo vsa bitja, povezana v vzorec Življenja. Vzorec Marian Bantjes, I Wonder

Zdi pa se mi, da v tem času velikih sprememb in transformacije - ob koncu nečesa in ob začetka nečesa novega, kar marsikdo vidi kot krizo - vzorec zopet prihaja v modo in ospredje, saj se ob njem počutimo domače in se vračamo h koreninam človeštva, k svojim prednikom, k svojemu izvoru. Spet začenjamo ceniti ročna dela, kar lahko preberemo tudi v sodobni knjigi, posvečeni ročno risanim vzorcem, Mika Perryja, ki je nasprotno Loosovim trditvam zapisal: »Ustvarjanje vzorca lahko povzroči, da pademo v meditativno stanje. S tem, ko je zavedni um okupiran z repetativnimi gestami, podzavesti dovoli, da opravi svoje delo, in mnogo prelomnih kreativnih trenutkov je zraslo iz tovrstnega predanega opravila.« (Mike Perry, Over & over, str. 14)

Danes je z digitalno tehnologijo in ukazoma kopiraj/prilepi ustvarjanje vzorcev hitro in enostavno kot še nikdar v zgodovini, nekoč je bilo to delo, ki je zahtevalo čas, predanost in znanje. Morda se je delno tudi zaradi tega izgubil del vrednosti vzorčenja, saj je v nekatere instant digitalno narejene vzorce vloženega manj truda. Ogromno je tovrstne slabe produkcije, vendar pa je po drugi strani digitalna tehnologija omogočila ustvarjanje podob in vzorcev, ki jih ročno ni mogoče ustvariti. Kot primer naj navedem matematika Benoita Mandelbrota in njegove fraktalne vzorce (slikovni primer na strani 47). Z razvojem digitalnega vzorčenja in »copy paste« ukaza se je ročno narisana ornamentalika znebila potrebe po popolnosti, matematični pravilnosti in kanonu. Sodobna ročno risana ornamentalika je zaživela v nesimetričnih, nepravilnih oblikah, včasih zapletenih, včasih enostavnih, večkrat izhajajočih kar iz skice, krace. Namerno se uporabljajo nedoslednosti in napake, ki so se jim nekoč poskušali izogniti, danes pa so ravno one tiste, ki ročnemu delu dajejo svoj značaj. Ob tej osvoboditvi manire in sprostitvi poteze postaja sodobna ornamentalika, enako kot sodobna umetnost, večkrat podobna tako imenovani primitivni,

naivni umetnosti, ljudski umetnosti, prazgodovinski umetnosti. Iz nje včasih tudi črpa inspiracijo, a vedno s sodobnosti lastno dinamiko, pomenom in interpretacijo (slikovni primeri na strani 47). Naj navedem še citat sodobne kraljice vzorčenja, ilustratorke, tipografinje in oblikovalke Marian Bantjes, ki v svoji čudoviti knjigi I Wonder v poglavju Wonder pravi, da ob modernistični racionalnosti in funkcionalnosti ostane malo prostora za začudenje, zanimanje, navdušenje in zbujanje domišljije (wonder):

Nad čim naj se navdušujemo in čemu naj se čudimo, če je vse, kar vidimo, jasno in evidentno, vključno s procesom izdelave? S tem, ko razumevamo funkcijo zgolj skozi fizično uporabo, ignoriramo spiritualno vrednost, ki je lahko izkušena skozi stvari, in pozabimo na domišljijo in užitek, nujna elementa uživanja Življenja. (Marian Bantjes, I Wonder, str. 23)

Ob koncu dvajsetega stoletja nepopolno in ročno narejeno povzroča fascinacijo in občudovanje: stvari, ki dajo vedeti, da so čas, energija in trud najpomembnejši vložek človeških bitij v njihove izdelke. Lepota je sicer v očeh opazovalca, a tudi brez subjektivnega ocenjevanja so zelo detajlirane in monumentalno izdelane stvari tiste, ki nas vedno znova navdušujejo. Gorivo začudenja in imaginacije je fascinacija z obsesivnostjo »outsiderske« umetnosti - ti nori detajlisti, ki delajo ure in ure z raznoraznimi orodji, s pisali, tekstilom in steklom. Ne samo v materialu in v obliki sami zase, temveč predvsem v času, ki je porabljen za ustvarjanje tolikšne kompleksnosti, lahko začutimo, kako življenje žari iz tako izdelanih stvari. (Marian Bantjes, I Wonder, str. 26)

Li Kitajci poznajo vedo, ki se imenuje li. Na zahodu za li nimamo ustreznega prevoda, saj je nekaj, kar bi lahko opisali z vzorcem in s principom hkrati. Li je princip energije, ki se meša s formo, je gibanje, zamrznjeno v času. David Wade v knjižici Li napiše, da li nastane, ko se energijske sile združijo z oblikotvornimi principi in ustvarijo prepoznaven li. (David Wade, Li, str. 42) Li je vzorec v razširjenem pomenu te besede. Vključuje tudi strukturo, kako je nekaj nastalo, zato lahko v njem vidimo tudi proces nastanka. Li obsega izjemno raznovrstne pojave: vzorce, ki jih tvorijo peščene sipine ali rečne struge, razpoke v skalah, rast plesni, korenin, ožilja v telesih in listih rastlin, mreže milnih mehurčkov, vrtinčenja vode, formiranja oblakov, zaledenelih kristalov na steklu, pajkovih mrež in vse do živalskih vzorcev, pa tudi od človeka povzročenih stvari, ki se ne morejo izogniti principu lija.

Različni primeri Li-ja: razvejanost ožilja, rečne struge in živalski vzorci, kamuflaže, Skenirano iz knjige David Wade, LI, Dynamic Form in Nature, str. 10, 11, 39 in 53

Mandelbrotov set, fraktalna grafika, poveÄ?ava, detajl, Wikipedija, marec 2014, http:// en.wikipedia.org/ wiki/File:Mandel_ zoom_08_satellite_ antenna.jpg

Yayoi Kusama v svojih vzorcih in slikah, fotografija: neznan avtor, marec 2014 http://whitney. org/image_ columns/0037/7964/ kusama_800_626. jpg, http://www. nyartbeat.com/media/ event/2013/D870-620 spodaj:

vzorec Vegetacija in Afrika, avtor Ksenija Baraga, risba s tuĹĄem

Dvojno raztegljivo (Double Stretching), 250 cm x 100 cm, Volnena ročno tkana preproga, 2010

Faid Ahmed, Sodobne preproge Contemporary Carpets Nothing significant ever happens until a pattern is broken. Faig Ahmed

Tekoča preproga (Fluid Carpet), 150 cm x 100 cm, Volnena ročno tkana preproga, 2010 Slikovno gradivo na teh dveh straneh je z avtorjeve facebook strani: https://www.facebook.com/ media/set/?set=a.33950595605996 7.89745.229688570375040&type=3

Pogovor (Conversation) 150 cm x 100 cm, Volnena ročno tkana preproga, 2011

Tradicija v pikslih (Tradition In Pixels), 150 cm x 100 cm, Volnena ročno tkana preproga, 2011

Luknja (Hole), 100 cm x 100 cm, Volnena ročno tkana preproga, 2011 53

Projektni del projekt Postajam zival, totemska nosa

Idejna zasnova projekta Postajam zival

Ljubezen do zivali ˇ +

preobleke +

ilustracije +

knjige =

Postajam zival, ˇ totemska nosa ˇ

Pobudo in vzpodbudo, da sem zastavila projekt Postajam žival, sem prejela z vabilom k razstavljanju na IV. Bienalu neodvisne ilustracije 2013. Povabilo, ki sem ga prejela na podlagi priporočila prijateljice Milanke Fabjančič, ki je svoja dela razstavljala v prejšnji ediciji Bienala neodvisne ilustracije, me je ujelo v času, v katerem sem združevala svoja zanimanja in iskala skupne poti na več ravneh življenja. V družbi namišljenih, narisanih (in včasih tudi resničnih) živali sem že od malih nog. Ob času povabila sem se ravno poglabljala v njihov pomen in simboliko v kulturah severnoameriških Indijancev ob izposojeni knjigi Medicine Cards piscev Jamieja Samse in Davida Carsona, ki vključuje tudi paket divinacijskih kart z ilustracijami Angele Werneke. Izziv, s katerim sem se soočila ob povabilu, se je dotikal združevanja področji, na katerih delujem z ljubeznijo. Ljubezen do živali, tako namišljenih, ki jih ustvarjam v svojih risbah, kot tudi tistih, ki živijo ob meni, sem se namenila združiti z ljubeznijo do slikanja, tekstilne umetnosti, vzorcev in preoblek, ki mi jo je predala moja mama, ter ljubeznijo do ilustracije, vizualne umetnosti in knjig, h kateri me je privabil moj oče. Podlago za takšno združitev ženskega in moškega principa sem našla v šamanizmu ter kulturah plemenskih skupnosti staroselskih kultur, v katerih se globok odnos z naravo še ni umaknil iz skupnega življenja. V luči vabila k razstavljanju na Bienalu neodvisne ilustracije, ki se usmerja k mladim ilustratorjem, ki širijo splošno razumevanje ilustracije in potiskajo njene meje k novim izraznim sredstvom, medijem in okoljem, sem tako našla prostor za globoko intimen in eksperimentalen projekt Postajam žival, totemska noša. V njem sem združila ljubezen do živali, (pre)obleke, ilustracije in knjige v ilustriranem oblačilu, v katerem postajam žival.

Zivalski totem Osrednji motiv projekta Postajam žival je živalski totem, ki ga sestavlja devet živali, ki sem jih našla z metodo divinacije, opredeljene v knjigi Medicine Cards Samse in Carsona, ter v pripadajočih kartah ilustratorke Angele Werneke. Na teh kartah so narisane podobe živali, prek katerih duh živali komunicira z Zahodnjakom, ki je od živalskega sveta v današnjem pretežno urbanem okolju skorajda povsem ločen. Nekoč so Indijanci živali srečali v gozdu in tako z njimi komunicirali neposredno, danes pa morajo živali priti do nas po drugačnih poteh (sanje, podobe, slike, fotografije ...). Divinacija je torej pripomoček, s katerim komuniciramo z živalskim svetom, od katerega smo danes tako duhovno kot fizično oddaljeni. Ne pripisujem ji zmožnosti napovedovanja prihodnosti, ampak metodo razumem kot orodje za vpogled vase v danem trenutku ter kot pripomoček za stik z lastno intuicijo in nezavednim. Razumem jo kot učenje pozornega opazovanja in razumevanja simbolov, kot vpogled v svoje procese in kot učenje poslušanja intuicije. Knjiga Medicine Cards pravzaprav opisuje načine zdravljenja in verovanja različnih plemen severnoameriških Indijancev. Pisca, oba indijanskega porekla, sta znanja zapisala po ustnem izročilu svojih prednikov. Knjigo sta napisala, da Zahodnjakom predata ta starodavna znanja, in sicer kot kratek in jedrnat začetni vpogled v drugačen način dojemanja sveta in živih bitij.

Tako sem tudi devet živali, ki sem jih izbrala v kartah oz. so po njih prišle do mene, po metodi iz omenjene knjige razdelila glede na devet smeri (zgoraj, spodaj, sever, jug, vzhod, zahod, znotraj, levo in desno) in glede na svoje telo. Živali in njihova razporeditev namreč v odnosu na posameznikovo telo v prostoru sestavljajo njegov živalski totem. Indijanci živali razumejo kot prijateljice in učiteljice, kot brate in sestre. Vsaka žival nam skozi svoj značaj, svojo esenco in sporočilo, pripovedovano v zgodbah o njihovem bistvu, prinaša določeno življensko lekcijo. Posameznik lahko s tem, da razume lekcijo, ki mu jo žival prinaša, integrira ta arhetip v svojo osebnost in se tako zdravi. Kot zapišeta Samsa in Carson, če želimo »razumeti koncept medicine v izročilu severnoameriških Indijancev, moramo drugače razumeti ta pojem [zdravila, medicine op. p.]. V tej knjigi medicino razumemo kot karkoli, kar izboljša posameznikovo povezanost z Veliko skrivnostjo in vsem življenjem. To bi vključevalo zdravljenje telesa, uma in duha. Takšna medicina je tudi karkoli, kar prinaša osebno moč, vzdržljivost in razumevanje.« (Samsa, Carson, stran 13)

Osrednje sporočilo knjige je, da je človek povezan z naravo in da veliko trpljenja in bolezni sodobnega človeka in družbe izhajajo iz izgube te povezanosti. To sporočilo, da pozabljamo na svoj izvor in na starodavna znanja, kako lahko človek živi v sožitju z naravo in s seboj, sem izbrala za idejno izhodišče projekta Postajam žival. 57

Nosa V nasprotju s kulturno določeno ljudsko nošo se mi je ideja o individualni noši kot o avtorskem umetniškem projektu zdela zelo oseben, celo intimen portret posameznika in se mi je že dolgo smukala po glavi. Tako so se mi ob vabilu na Bienale kar zasvetile oči! Končno sem imela priložnost, da združim ljubezni do ilustracije in do obleke v novem mediju − v preobleki. Pri oblekah, ki so na voljo v trgovinah, pogrešam unikatnost in izvirnost uporabljenih vzorcev. Že dolgo si želim svoje ilustracije prenesti na oblačila. Po mislih so se mi že nekaj časa plazile ideje o izdelavi ilustriranih oblek. Ko sem spoznala, da je tehnika sublimacijskega tiska na tekstil dostopna tudi pri nas, sem v mislih in skicah nemudoma začela združevati ilustracijo s krojenjem in tekstilnim materialom. Ko sem poizvedela, kje delajo s tehnologijo za sublimacijski odtis na tekstil in kako je potrebno tehnično pripraviti datoteke za tisk, sem videla, da sva si z ilustrirano nošo pravzaprav usojeni. Za uporabo ilustracije v tako eksperimentalnem mediju, kot je noša oz. preobleka, sem se odločila, ker sem se tako želela bolj povezati z živalmi v svojem živalskem totemu. Lahko jih bom hkrati nosila s seboj vseh devet! Tako sem zastavila unikatno oblikovano ilustrirano obleko − avtoportret, ki ga lahko oblečem. Poimenovala sem ga totemska noša, da bi poudarila, da ne gre za modno ali delavsko obleko, niti za maškaradni kostum, temveč za mojo individualno nošo. Totemsko nošo vidim kot materializirano ilustracijo. Ilustracija, ki je skočila iz knjige in jo lahko nosim. Postanem ilustracija. Nosim jo na sebi. Knjige, ki jih preberemo, nosimo v sebi. Tokrat pa se zgodi obrat in iz knjige pride ilustracija − knjiga nosi mene.

Razvoj projekta Postajam zival Razvoj projekta Postajam žival se je odvijal v dveh fazah. V prvi sem se osredotočila na ilustrirano preobleko, totemsko nošo Postajam žival, ki se je premierno predstavila na IV. Bienalu neodvisne ilustracije. V drugi fazi sem razširila projekt v diplomsko delo ter tako skušala poglobiti in natančneje osmisliti izvedeno totemsko nošo. Razširila sem ga z zasnovo in oblikovanjem unikatnih knjig ter zanj preštudirala in zapisala analitičnoteoretsko podlago mojemu ustvarjanju.

Postajam zival na Bienalu neodvisne ilustracije Projekt Postajam žival je bil v začetni obliki razstavljen na skupinski razstavi IV. Bienala neodvisne ilustracije v razstavišču Kamera v centru urbane kulture Kino Šiška od 28. oktobra do 21. novembra 2013. Ob vabilu k razstavljanju na Bienalu je bil v okviru projetka v enem od parkov v Ljubljani načrtovan tudi performans, a se je zaradi logističnih in pravnih omejitev s soglasji izkazal kot neizvedljiv. Ob vztrajnem navdušenju organizatorjev nad idejo, da bi performans vseeno izvedli, smo se dogovorili za improvizirani performans na otvoritvenem dogodku. V otvoritenem perforamsu sem bila oblečena v totemsko nošo in se med otvoritvijo deloma obnašala kot žival, deloma pa tako, kot se na otvoritvah pač obnaša. Oponašala sem živalske glasove, se valjala po jesenskem listju, ki je bilo del moje razstave, in se kot žival smukala in drgnila ob ljudi.

To je bila gotovo najbolj zabavna otvoritev lastne razstave do sedaj. Na njej se mi ni bilo treba pretvarjati, vljudno kimati ali se udeleževati pogovorov o dobrem vinu in slabem vremenu (ali slabem vinu in dobrem vremenu). Ob izstopu iz svoje družbene vloge in civiliziranosti človek vsekakor lažje zadiha. Tudi reakcije obiskovalcev otvoritve so potrdile zabavno, zanimivo, navdušujočo in sproščujočo vlogo performansa. Seveda sem najbolj navdušila otroke in otroke po srcu.

Postavitev razstave Postajam zival Dva razstavna boksa, ki sem ju imela na razpolago, sem razprla v trapezno obliko okoli obstoječega zelenega stebra v razstavnem prostoru Kamere Kina Šiške. Mednju sem napela laks, na katerega sem obesila totemsko nošo s kljukicami za perilo. Notranjo površino boksa sem zapolnila z bledimi ostanki transfernega printa sepia barve, ki mi je služil kot nežno ozadje. Na zunanjih stenah boksov sem v smiselno kompozicijo obesila originalne risbe, ki so osnova za grafiko totemske noše, in diagram svojega totema. Okrogli steber z zelenimi ploščicami, ki me je sprva motil, sem vključila v kompozicijo postavitve in nanj postavila 8 velikih fotografij Monike Jankovič. Po tleh pod svojo instalacijo sem posula jesensko rjavo listje javorja in rumeno listje ginka, ki je delo povezalo z naravo in ustvarilo jesensko toplo vzdušje. Na dan otvoritve je v postavitvi manjkal osrednji del postavitve, saj sem imela totemsko nošo oblečeno in s tem tudi sama postala živi del razstave.

Postajam diplomirana zival Projekt Postajam žival mi je bil tako dobesedno pisan na kožo, tako da sem se odločila, da ga razširim v diplomsko delo. Z nadgradnjo sem želela še bolj jasno prikazati, da ustvarjena totemska noša ni navadna obleka in da torej ne sodi v zvrst modnega oblikovanja. Izpostaviti sem želela, da je totemska noša ilustracija, ki jo lahko oblečeš. Totemska noša je knjižna, pravljična ilustracija, ki je iz knjige skočila name. S tem namenom sem se poglobila v študij oblike knjige in ustvarila veliko knjigo knjigatlo (knjigo/škatlo), ki vsebuje tri knjige (fotografsko, ilustrirano in kaligrafsko), totemsko nošo in tudi teoretični del diplomskega dela. Na ta način sem totemsko nošo umestila v drugačen kontekst in ji s tem razširila in preoblikovala pomen. Totemska noša je postala ilustracija, ki se materializira in skoči iz knjige name kot obleka. Tako me spremeni, da postanem pravljično bitje, postanem svoj lasten avtoportret. Tako lahko postanem del svojega dela, sem svoja lastna kreacija. Tako ustvarjam samo sebe.

Opis projekta Postajam zival Na naslednjih straneh bom opisala kreativni in tehnični proces ustvarjanja vsakega posameznega dela projekta in razložila ter zagovorila svojo uporabo likovnih prvin v nastalem delu, ki ga sestavljajo kuriozitetna knjigatla (knjiga/ škatla), tri knjige in totemska noša.

Postavitev Postajam žival na IV. Bienalu neodvisne ilustracije v galeriji Kamera v Kino Šiška fotografija: Ana Baraga, oktober 2013

Postavljanje razstave fotografija: Natan Esku, oktober 2013

spodaj: Otvoritveni dogodek IV. Bienala neodvisne ilustracije, foto Natan Esku, oktober 2013

Vse binsko tehnicni pregled dela Knjigatla Glavni motiv projekta Postajam žival je 9 živali, ki tvorijo moj živalski totem: krokar, jelen, jaguar, divja svinja, kača, medvedka, vrana, vidra in puran. Po šamanističnem razumevanju sveta so živali naše učiteljice in prijateljice. Učijo nas o naravi, ki je živa, ki komunicira z nami in ki ni ločljiva od nas samih.

49,5 cm x 40 cm x 20,5 cm, lepljena lepenka, 130 gsm Flora avorio, digitalni print, digitalni sublimacijski tisk na žametni poliester, unikat Knjigatla je unikatna knjiga s funkcionalnostjo škatle oz. škatla, ki ima podobo knjige. Izdelana je ročno s klasičnimi knjigoveškimi metodami in materiali. Konstrukcijo sestavlja lepljena lepenka. Platnice so oblečene v potiskan tekstil, ostalo ohišje pa v potiskan papir. Risba na knjigatli je izvedena s tušem, risana s čopičem in peresom, kasneje računalniško barvana in obdelana.

Postajam zival, totemska nosa digitalizirana risba s tušem, vektorska grafika, digitalni sublimacijski tisk, različni poliestri, šivano, unikat Totemska noša je unikatni ilustrirani avtoportret, ki ga lahko oblečem. Na njej je upodobljenih vseh devet živali iz mojega živalskega totema. Sestavljajo jo trije kosi oblačil: Krokarjev plašč, Obleka štirih smeri neba in Spolne pajkice s Prizemljevalnogibalnimi gamaši. Odtisnjena je v tehniki digitalnega sublimacijskega printa na različne poliesterske materiale. Nošo je zašila Nina Tomažin.

Zivalski totem v ilustrirani knjigi harmoniki 18 cm x 18 cm, 10 strani in zgibanj z zavihki, knjiga harmonika, trde platnice, 240 gsm Flora avorio, digitalni print, 5 izvodov Živalski totem v harmoniki je indijanski totemski steber, preveden v knjižno obliko. Knjiga v vezavi harmonike se odpre in obesi na steno in tako tvori totemski steber. Po svoji pojavnosti spominja na otroško slikanico. Sestavlja jo preprosta, ekspresivna, a realistična risba s tušem in čopičem. V ilustraciji se spogleduje s plemensko ljudsko umetnostjo, ki v poenostavljanju motivov zajame njihovo bistvo.

Velika knjiga fotografske poezije

Kaligrafska ekspresija s platnicami perutnicami 8 cm x 10 cm, 84 strani, ročno šivana klasična vezava, ročno šivan ovitek iz potiskanega tekstila Platnice perutnice, 130 gsm Flora avorio, digitalni print, 7 izvodov Leteča knjižica hvalnic s platnicami perutnicami vsebuje opis projekta, kolofon in zahvale. Z ekspresivno kaligrafijo, ilustracijami in barvnimi eksplozijami vizualno interpretira emocionalni naboj vsebine. Platnice perutnice so ovitek, ki da knjižici ptičja krokarjeva krila, da knjižica lahko leti. Navdih zanje predstavlja srednjeveška zapasna knjiga (girdle book) iz usnja, ki so jo menihi in aristokrati nosili za pasom in je predhodnica žepnih knjig ter prva prenosna knjiga.

Slast oblikovanja in preoblikovanja − praslast! Razumeti moremo samo svet, ki ga sami naredimo. Nietzsche, Volja do moči, 287

30 cm x 29 cm, 66 strani, japonska vezava, trde platnice, 130 gsm Flora avorio, digitalni print, 7 unikatno vezanih izvodov Velika knjiga fotografske poezije pripoveduje vizualno zgodbo, kako postajam žival v štirih letnih časih. Na prvi pogled spominja na prestižni modni katalog ali fotografsko umetniško monografijo. Sestavljajo jo fotografije Monike Janković in Jureta Matičiča, ki jih besedno ilustriram z avtorsko poezijo, ki je nastala po fotografijah.

Projektni del Ovrednotenje projekta Postajam zival, totemska nosa

Totemska nosa Kroj Pri načrtovanju kroja noše sem izhajala iz velikosti preše za sublimacijski tisk, ki ima maksimalni format odtisa 105 cm x 70 cm. Krojenja se nisem nikoli strukturirano učila, čeprav od otroštva doma opazujem tekstilno ustvarjanje mame Ksenije Barage in ji včasih tudi pomagam. Zato sem bila pri ukvarjanju s tekstilom in krojem začetniško, otroško sproščena, saj nisem bila omejena s pravili in znanji, hkrati pa se mi je bilo v izziv lotiti in učiti nečesa novega. Prav tako tega področja svojega ustvarjanja ne silim v ospredje svoje poti, zato od sebe na tem področju tudi ne zahtevam vrhunske profesionalnosti in inovativnosti. Pri krojenju sem tako dala večji poudarek grafiki in se usmerila h kroju le kot površini, ki jo nosim. H kroju sem pristopila tako, kot bi pristopila k slikarskemu platnu. Najprej je bil nepopisan list − »tabula rasa«, ki se je ovil okoli mojega telesa. Dvodimenzionalna površina materiala je postala, potem ko jo je napolnilo telo, tridimenzionalna, risba pa je postala plastična, kot da bi postala kiparsko delo. Ta proces se zgodi vedno, ko se v nošo oblečem. Ob krojenju sem seveda upoštevala svoje telo, svoje mere, svoj estetski okus za oblačenje ter svoj osebni stil. Ohraniti sem želela funkcionalnost in nosljivost kroja, saj sem ustvarjala obleko, ki jo bom rada nosila ob za to primernih priložnostih. Predvsem je namenjena poletju in plesu ter je za ta namen tudi oblikovana. Narejena je tako, da se v njej lahko svobodno gibam. Franžice na koncih obleke in na gamaših so prevzete iz indijanskih narodnih oblačil in še dodatno poudarjajo gibanje.

Je unikatno avtoportretno ilustrirano oblacilo, natisnjeno v tehniki digitalnega sublimacijskega tiska na razlicne poliesterske materiale. 66

Kroje sem po prvotnih skicah na papirju vektorsko risala v realni velikosti v programu Adobe InDesign. Vektorsko risanje omogoča enostavno konstrukcijo geometričnih preslikav in zrcaljenj, oblikovanja simetrije ter pomanjševanja in povečevanja. Pri klasičnem načinu krojenja, kjer se kroje ročno riše na velike pole papirja, bi bil tak način oblikovanja dosti težje dosegljiv, ustvarjeni izdelek pa bi zagotovo izpadel malo drugače. Pri vseh krojih sem upoštevala približno dvocentimeterski dodatek za šiv.

Material

Plasc

Materiali, ki se lahko uporabljajo v tehniki sublimacijskega tiska, morajo biti poliestrski, saj so v postopku izpostavljeni temperaturam nad 200 stopinj Celzija. Sublimacijski tisk se večinoma uporablja za tiskanje športnih dresov, tudi zato, ker poliestrski materiali prenesejo velike obremenitve in mnogotera pranja. Tehnologija digitalnega tiska na naravne materiale pri nas ni dostopna.

Osrednji motiv plašča je krokar. Krokarjev plašč me pokrije, je nad menoj. Kroj plašča sledi poenostavljeni obliki ptice in ilustracija se tej obliki prilagaja in jo izpostavlja. Krokar mi sporoča, od kod prihajam, kaj sanjam, kako dostopam do drugih dimenzij in kakšna je moja povezava z nebom, magijo, nadzemeljskim, božanskim.

Tekstil sem izbrala med materiali, ki jih je imel mojster Janko Kek na razpolago v studiu Primagrafika. Na njih je že preverjeno tiskal, tako da sem imela zagotovilo, da bo odtis kakovosten. Materiale za športne drese lahko opišem kot izjemno udobne in praktične: so lahki, raztegljivi, se hitro sušijo, so trpežni in prepustni. Kljub temu bi, če bi bilo to mogoče, glede na svoja prepričanja in vsebino projekta raje uporabila naravne materiale. Kroje sem vektorsko izrisala in si tako pripravila površino za ilustrirano grafiko. Vsebino grafike sem snovala že med risanjem krojev, ki so torej nekako zrasli skupaj z grafiko. Nošo sem razdelila na tri kose oblačil: na plašč, obleko in pajkice z gamaši. Pri umestitvi devetih živali s totema sem se ukvarjala z vsebinsko logiko in iskala smiselno kompozicijo na površini obleke. Devet živali v totemu obkroža moje telo iz devetih smeri neba (zgoraj, spodaj, sever, jug, vzhod, zahod, znotraj, levo in desno). Položaj vsake živali v totemu glede na moje telo je tako določil njen položaj v likovni kompoziciji noše.

Obleka Obleki, ki me obkroža, sem določila živali štirih strani neba − severnega jelena, južno vidro, vzhodnega jaguarja, zahodno vrano. Severni jelen mi kaže, kako biti vzdržljiva, potrpežljiva, kdaj molčati in kdaj govoriti, kako poslušati in kako biti hvaležna za vse, kar imam. Južna vidra me uči ženskega sprejemanja in nežnosti, kako ohranjati igrivost in otroka v sebi, kako ostanem nedolžna, a ne naivna. Vzhodni jaguar mi kaže, kako naj bom zvesta sama sebi, resnicoljubna, varuje mojo pot in me vodi do spiritualnih izzivov. Zahodna vrana mi kraka zakone stvarstva, me uči opazovati in sprejeti lastno senco, mi kaže, kaj je resnica, in mi govori notranje odgovore na vprašanja. Kroj obleke je zasnovan z oprijetim zgornjim delom dekolteja na preklop in z mehkim izrezom na hrbtni strani. Krilo obleke se geometrično razširi, kar na telesu izpade zelo organsko. Nagubano, elegantno, igrivo pada ob bokih do meč, daljše kot na sredini telesa, kjer je krilo do kolen. Obroba obleke je poudarjena z franžicami, ki poudarjajo gibanje in plastenje. Obleka se na levi strani zapre z vijoličasto zadrgo, ki sva jo z Nino namenoma zašili tako, da se jo v celoti vidi, s čimer deluje kot dodaten likovni element v kompozicji. Ko imam oblečeno obleko, lahko z rokami primem krilo ob straneh in ga raztegnem od telesa. Tako se razkrije celotna površina likovne kompozicije in na ogled se postavita še jaguar in vrana, ki sta sicer malo skrita v gubah. 67

Pajkice

Risba

Pajkice so najbolj skrit in intimen del celotne noše, zato so na njih ilustrirane kača v moji notranjosti, medvedka na levi ženski strani in merjasec na desni moški strani. Okoli gležnjev sta puran na desni in puranica na levi nogi. Kača v meni me uči transformacije, tega, da je strup zdravilen, zvestobe svoji lastni resnici in srcu ter varuje skrivni prostor v meni. Medvedka na levi strani me povezuje z žensko v meni, uči me ženstvenosti, introspekcije, negovanja sebe v tišini, materinstva in odnosov. Divja svinja oz. merjasec na moji desni strani me povezuje z moškim v sebi in me uči poguma, možatosti, soočenja s svojimi strahovi in razkrinkavanja laži. Puran pod menoj me povezuje z Zemljo, uči me dajati brez pričakovanj in tega, kako naj ostanem prizemljena na poti.

Totemsko nošo krasi osnovna risba, narisana s čopičem in črnim tušem, ki je nato skenirana, plastena ter podložena z barvami v programu Adobe InDesign.

Pajkice sem ukrojila z visokim pasom, ki ga rada nosim, in si obenem s tem povečala površino grafike. V grafiko pajkic sem kolažno vpletla tudi že obstoječo starinsko anatomsko grafiko ženskih rodil na za to primernem mestu v kompoziciji in dodala slovenski narodni motiv srčkov na zadnjico. Kače, ki se vijejo od kolen navzgor po stegnih, se ob popku usločajo simetrično ena proti drugi, med njimi pa je tako imenovani cvet življenja (flower of life), ki je simbol začetka življenja po sveti geometriji in ki se v zgodovini umetnosti pogosto pojavlja, na primer v rozetah gotskih katedral in islamskih vzorcih.

Za risbo s čopičem sem se odločila, ker je zelo živahna, ekspresivna in pušča individualno sled skozi potezo in naključnost. Risala sem z najtanjšimi čopiči (000, 00, 0 in 1) iz naravnih kuninih dlak. Formati vseh originalnih risb so največ do velikosti A3, saj imam skener velikosti A4 in tudi precej majhen atelje, ki se zelo hitro prenapolni v procesu dela. Vpliv delovnega prostora na naš ustvarjalni proces je zelo zanimiv. Večkrat pomislim, da z delom doma v precej majhni sobi ter s tem povezano majhno površino za delo večinoma ustvarjam v majhnih priročnih formatih. Miniaturnost in natančnost majhnih formatov je priročna, a včasih pogrešam zamah cele roke, ki sem ga izkusila pri studijskem risanju in slikanju na Akademiji. Ob risbah za totemsko nošo pa se mi zdi zanimivo ravno to, da so risane na majhne formate, nato skenirane v zelo visoki resoluciji (800 dpi) in v končni kompoziciji na tekstilu natisnjene zelo povečano. V takšni povečavi se v liniji razkrijejo podrobnosti, ki jih sicer na originalu ne bi opazili, in ravno ti detajli, sledi čopiča, drobne nepravilnosti tvorijo karakter linije in živost risbe. Skeniranim risbam sem nato v programu Adobe Photoshop popravila kontraste in čistost zapisa. Vse risbe sem tudi spremenila v bitmap zapis formata TIFF, ki kljub velikosti zapiše majhne datoteke in mi omogoča lažjo obdelavo in barvanje v programu Adobe InDesign.

V programu Adobe InDesign sem na vektorsko izrisane kroje vstavila posamezne risbe in jih zložila v kolažne kompozicije. Osnovno črno risbo sem podvojila in spodnjo plast pobarvala na belo. S tem sem dosegla optični učinek migotanja in premikanja ter močan grafični kontrast med svetlobo in temo. Tako je grafika v vsej kurioziteti Postajam žival polna ekspresivne, neposredne risbe, ki tvori vzorce in optične efekte migotanja. Vsa grafika v celotni kurioziteti Postajam žival je polna, ekspresivna in neposredna risba, ki tvori vzorce in optične efekte migotanja. Iz narave, ki je polna tekstur, ritmov in vzorcev, in iz »primitivne« umetnosti sem črpala svoji likovni govorici lasten izraz. Strah pred praznim prostorom oz. horror vacui je zavestno uporabljen likovni element, ki je včasih pripeljan do roba berljivosti in zmede, tako kot neke vrste kamuflaža.

Vzorec Celotna površina obleke je obravnavana s strahom pred praznim prostorom (horror vacui) kot tekstura in vzorec − posamezna risba se pretaka v drugo risbo. Na prvi pogled, torej namenoma, ne vidimo posamičnih figur živali in le-te namenoma niso jasno ločene od ozadja, ampak zaznamo celotno vizualno eksplozijo risbe, torej črte, pike in barve v energičnem migotanju. S tovrstno likovno govorico sem se želela približati naravi in živalim v njej. Slednje se največkrat stapljajo s svojim okoljem, so kamuflažnih barv in vzorcev. Kot sta v naravi vzorec in tekstura prisotna zaradi procesov nastanka v njej sami (Li), tako se vzorec in tekstura grafike na obleki gradita z vidnimi, povečanimi potezami in sledmi čopiča, ki so po moje najboljše, ko so najbolj sproščene, lahkotne, a precizne in narisane s fokusom. Tudi v teksturi risbe s čopičem je zaznati svojevrsten Li.

Barva Pod risbo živali sem v vektorjih risala oblike površin živali in jih barvala. Uporabila sem naravne realistične barve živali, ki sem jim dodala barvne detajle, poudarke in pretiravanja po občutku, ki mi ga posamezna žival daje. Vsaka žival ima določen svoj barvni odtenek, ki ga zanjo z nekaterimi odstopanji uporabljam skozi celotno delo Postajam žival. V delu je uporabljen močan svetlo temni kontrast s plastenjem risane linije. Podložena barva še poudari in zapolni karakter risbe in grafike, ki je poln, dinamičen, zasičen, živ. S tem, ko tako na gosto v narisani vzorec postavljam črno-bele in barvne linije, ploskve in pike, se med barvami in svetlo temnim zgodi dinamični učinek barve oz. barvna vibracija, ki jo občutimo kot nekakšno migotanje. Ta učinek mi pomaga doseči polnost in živost grafike, ki me spominja na polnost in živost narave. Na šelestenje listja v vetru, na migotanje drevesnih senc na travi, vrtinčenje potočka, na ščetinasto sršenje živalske dlake in na letenje ptic v jati.

Krokar nad menoj Jelen na severu Jaguar na vzhodu Merjasec na desni Kača v meni Medvedka na levi Vrana na zahodu Vidra na jugu Puran pod menoj

Sivanje nose Šivilja ima pri tovrstnem načinu krojenja delo olajšano, saj je skupaj z grafičnim odtisom kroj že izrisan na materialu. Pole se obrežejo nekaj milimetrov stran od tam, kjer se konča odtis grafike in kroja, pri šivanju pa se upošteva 2 cm dodatka, ki je na voljo za šiv. Pri snovanju grafike sem upoštevala, da je tekstil mehak, organski in nepredvidljiv material, da se razteguje, guba in viha, zato celote nisem načrtovala tako, da bi od šivilje in materiala zahtevala popolno natančnost. Odtisnjene kroje je zašila moja draga prijateljica, oblačilna ustvarjalka Nina Tomažin.

Skice krojev

Vektorsko naÄ?rtovani kroji v razmerju 1:20 76 cm

44 cm

22 cm

105 cm 100 cm

45 cm

105 cm 105 cm

18,6 cm 9,3 cm

9,3 cm

105 cm

18,6 cm 9,3 cm

9,3 cm

105 cm

46 cm

46,5 cm

45 cm

105 cm 105 cm

46 cm

46,5 cm

Ilustracije živali, risanih za kroj, risba s tušem in čopicem

Končna grafika, pripravljena za tisk, vstavljena v vektorske kroje: obleka, pajkice in podloga plašča. Velikost 1:10 in 1:20

Končna grafika Krokarjevega plašča, pripravljena za tisk, vstavljena v vektorske kroje velikost 1:10

Knjigatla knjiga - skatla Če hočeš zares videti, Totemsko nošo sem želela predstaviti kot knjigo, kot knjižno ilustracijo. moraš gledati s Tako sem prišla do rešitve, da jo zložim v embalažo, ki bo videti kot srcem. Bistvo je očem knjiga. Nastala je knjigatla, hibrid med knjigo in škatlo. nevidno. Mali Princ, Format knjigatle je 49,5 cm x 40 cm x 21,5 cm. Antony de Saint Določen je z velikostjo zložene obleke, ki se zloži tako, da je na vrhu Exupery vidna kapuca, ki je krokarjev portret. Krokarjevo oko nas gleda, ko odpremo knjigatlo. Format določa tudi tehnična omejitev, in sicer maksimalni format odtisa digitalnega tiskalnika pri Janji Baznik v Tiskarskem škratu, ki je 32 cm x 47,5 cm. Nošo sem želela ločiti od ostalih tiskovin in tako zasnovala 7 cm globok vstavek, ki se položi nad spodnji prostor. Vanj se zložijo ostale tri knjige, dviguje pa se s črnim trakom. Pri načrtovanju knjigatle sem proučevala različne materialne izvedbe in se na koncu odločila za najbolj vsebinsko, oblikovalsko in izvedbeno primerno varianto − knjigatlo narejeno iz knjigoveških materialov in v knjigoveški tehniki. Končna oblika knjigatle se je lahko razvila šele ob sodelovanju z knjigoveško mojstrico Marušo Hren, ki mi je pomagala z nasveti in mi razjasnila, kaj je sploh mogoče narediti. Maruša ohranja starodavna ročna knjigoveška znanja, ki zaradi masovne in poceni produkcije izginjajo, in je ena redkih ali pa skoraj edina v Ljubljani in Sloveniji, ki se rada loti raznoraznih izzivov, ki jih prinašata ročna izvedba in eksperimentiranje. Pri tovrstnem delu je za kakovost izvedbe nujna obojestranska komunikacija med oblikovalcem in knjigovezom. Na tak način se skozi sodelovanje oba učita drug od drugega in izpopolnjujeta svoje strokovno znanje. Konstrukcijo knjigatle je Maruša sestavila iz lepljene lepenke, in šele ko je bila narejena, sem natančno po njej lahko izmerila in zrisala načrt za njen plašč.

Papir in ostali materiali Ko sem imela natančno zrisan načrt plašča knjigatle, sem lahko ilustrirala in oblikovala grafiko na njem. Grafika je digitalno natisnjena na papirju Flora avorio 130 gsm, ki mi ga je za ta namen priporočila Maruša, saj ima izkušnje z njegovim kaširanjem. Kakovostni materiali zelo veliko pripomorejo h kakovosti izvedbe in končnega izdelka. Žal se to pozna tudi v ceni. A moja ugotovitev je, da je vsa sodobna hiperprodukcija lahko tako poceni in dostopna le, ker nujno vključuje znižanje kakovosti materialov, produkcije, storitev in izkoriščanje delavcev, ustvarjalcev. Dandanes si lahko skoraj vsakdo privošči marsikateri predmet, ki je bil v preteklosti dostopen le zares premožnim ljudem, a zdi se mi, da le v nekakovostni izvedbi. Zares kakovostni izdelki in materiali so še vedno stvar luksuza. Ker je projekt Postajam žival zastavljen kot unikatni objekt, kot umetniško delo, kot kurioziteta in kot sveti predmet, sem po svojih zmožnostih zanj tudi uporabila materiale, tehnologijo in izvedbo, ki je kakovostna, posebna, luksuzna, unikatna. Uporabljen je papir Flora barve avorio, znamke Cordenons, debeline 130 gsm in 240 gsm. Papir Flora avorio je narejen iz 10 % bombažnih vlaken, ki mu dajejo mehkobo in voljnost, 30 % reciklirane razbarvane brezlesne celuloze in 60 % brezlesne celuloze. Papir je biorazgradljiv in primeren za ponovno recikliranje. Rahla teksturiranost papirja, njegova slonokoščena barva in vidna reciklirana vlakna dajejo občutek naravnosti in umirjajo in poenotijo natiskane barvne kontraste v ilustracijah in fotografijah. V specifikaciji nisem uspela ugotoviti, ali je Flora tudi brezkislinski (acid-free) papir, kar bi mu zagotovilo dolgo obstojnost ob arhiviranju.

Naslovnica knjigatle in Platnice perutnice so natisnjene na enakem poliestrskem žametu kot Krokarjev plašč, tako da se ujemajo barve in materiali. Žamet s svojim sijajem in globino ustvarja občutek bogatosti, vzvišenosti, misterioznosti. Take globoko sijoče modre, kot se je natisnila na ta material, na papirju ali kakem drugem tekstilu ne bi mogla nikoli doseči.

Grafika knjigatle Grafiko celotne knjigatle sem zastavila v enaki likovni govorici kot ilustracije na obleki; risba s tušem in čopičem, digitalizirana in vektorsko barvana. Da sem na prvi pogled dosegla čimvečjo podobnost knjigi, sem okoli zunanje strani knjigatle ilustrirala knjižnji blok, sestavljen iz devetih knjižnjih snopičev. Vsak snopič predstavlja eno žival in je tudi v njej odgovarjajoči barvi, ki jo vedno uporabljam za to žival. V notranjosti knjigatle najdemo, ko vzamemo ven vse tiskovine, ilustracijo Srce, ki vidi. Srce, ki se razprede v razvejano ožilje, ima oči, kot bi imelo drevo listje ali cvetove na svojih vejah. Slika simbolizira šamanistično učenje gledanja s srcem. Ilustracija prav tako govori o tem, da vse v naravi »vidi«, čuti, je inteligentno in kot nekakšno ožilje vsepovezano. »Šamani pri svojem delu ves čas uporabljajo prispodobe, tudi pri vizualizaciji. Vidijo s srcem, ne le z ‘močnim’ ali tretjim očesom, srce pa se prebudi z zdravilnimi prispodobami in s simbolnim sporazumevanjem. Jezik v šamanskih pesmih je zato poln prispodob in petje okrepi zavednje enosti. Največkrat pride do ozdravitve med občutenjem te enosti.« Michael Harner, Zgoraj spodaj, str. 16

Naslovnica Naslovnico sem zasnovala v malo drugačnem, bolj grafično jasnem likovnem izrazu. Vzorčenje in migotanje se umakneta v borduro in na sredinsko postavljenem avtoportretnem profilu je v ospredju kaligrafski ročno pisan dekorativen (lettering) naslov, iz mojega silhuetnega profila pa lezejo živali. Pri oblikovanju naslovnice mi je bilo pomembno, da je dovolj opazna in kričeča, da jo pogled opazi in se pri njej ustavi, mora biti tudi preprosta, takoj razumljiva in všečna, ne sme pa biti toliko enoplastna, da bi nam kmalu postala dolgočasna in da bi na prvi pogled že videli vse. Tako sem vizualno najmočnejše zastavila profil in napis, ki sta prva, ki ju oko prebere. Šele kasneje opazimo, da iz tega profila lezejo živali in kaj je narisano v vzorčkih v borduri. Profil je podložen z belo grafiko kril, ki tvorijo nekakšno aureolo in spominjajo na viktorijanske škarjereze. V na roke napisanem naslovu sem se trudila uloviti značaj celotnega projekta, ta je divji, hudomušen, zelo intimen, a vseeno nekako vzvišen, estetski, domišljen, meni osebno svet. Po mnogih poskusih s čopičem sem odkrila neki dvodebelinski mehak kaligrafski flomaster in linija je z njim dosti lepše stekla. Pri kaligrafskem − lettering − risanju tipografije je podobno kot pri risbi zanimiv proces nastajanja napisa. Velikokrat je prva skica najboljša, a vseeno preveč nenatančna. Potem prvi skici sledi kar nekaj poskusov, polno popisanih papirjev se zlaga ob strani delovne površine. Menjaš pisalo, način, papir, tuš. Spoznavaš oblike črk, da že skoraj pozabiš, kaj v resnici pišeš, in na črke gledaš le kot na oblike. Pozoren si na prazne prostore, na negativ-pozitiv, berljivost, značaj, svetlobo in temo. Nekatere poskuse narediš v eni potezi, pri nekaterih se zelo mučiš z natančnostjo in detajli ... Potem že postaneš kar malo utrujen, si morda vzameš kratek odmor in potem se znova usedeš in rišeš napis. In v trenutku, ko si sproščen, a popolnoma skoncentriran, ko je roka sproščena in lahka, ampak natančna, nastane tisti »ta pravi«. Kup papirjev

in napisov gre v pozabo in uporabiš tistega enega, ki si zvadil v vseh poskusih pred njim. Celotni ovitek knjigatle je oblikovan tako kot knjižnji ovitek, čeprav je knjigatla že kar monumentalen objekt in se bo redko kdaj dvignila, da bi jo lahko pogledali od spodaj. Na hrbtu se ponovijo naslov, avtor in slogan. Na zadnji strani knjigatle pa je napisan opis projekta. Odtisnjena na žametnem poliestru naslovnica deluje misteriozno in bogato. Celotna oblika knjigatle pa se zaokroži z zaobljenimi platnicami, ki jih je Maruša prav skiparila iz treh slojev lepljene lepenke. Zaobljeni vogali dajejo občutek mehkosti in tudi starinskosti, saj so nekoč knjige zelo velikokrat imele zaokrožene robove. Naslovnica knjigatle se ponovi v dveh verzijah tudi v notranjih knjigah. Pri fotografski veliki knjigi, ki je položnega formata, se kompozicija naslovnice spremeni v položnega, elementi pa ostanejo enaki. Odtisnjena je na papir, na katerem pa barve izpadejo drugačne kot na tekstilu. Na papirju je modrina že skoraj vijoličaste barve in dosti manj žari. Na žametu pa je sijoča globoko indigo modra. Tem razlikam se zaradi različnih strojev, na katerih je bilo tiskano, predvsem pa zaradi različnih materialnosti in tekstur, ne da izogniti, dalo pa bi se jih med seboj bolje uskladiti. To bi zagotovo lahko naredila z več poskusi, pri unikatni izdelavi pa si tega nisem mogla privoščiti. Pri ilustrirani totem harmoniki je naslovnica postavljena v kvadratni format 18 cm x 18 cm. Ker je dosti manjša od ostalih dveh, sem v tej verziji naredila malo bližji kader in manj ozadja. Bela peresa, ki tvorijo aureolo, se malo dvignejo in bežijo v živi rob, padejo iz formata. Obe naslovnici sta nakaširani na lepenko.

Idejne skice širitve projekta Postajam žival, totemska noša

Vektorski naÄ?rt Knjigatle in notranjih tiskovin

Izdelava Knjigatle pri knjigovezki

Naslovnica in plaĹĄÄ? Knjigatle na sosednji strani Srce, ki vidi, ilustriran predlist in zalist

Proces nastajanja napisa in naslovnice Postajam 탑ival 86

Fotografije projekta Postajam žival, totemska noša fotografija: Blaž Ferjan

Velika knjiga fotografske poezije Fotografije Monike Janković in Jureta Matičiča so nastale v dveh snemalnih dnevih. Prvi je bil v cvetu jeseni konec oktobra na meni zelo ljubem otočku narave v Ljubljani na Viču, drugi pa januarja, tik pred umetno povzročeno žledno katastrofo v Rakovem Škocjanu in na Cerkniškem jezeru, ko so podzemne vode že zelo narasle. Destinacija je prišla precej spontano, vsekakor pa (Ljubljančani) nismo slutili, kakšne so tam stanje voda in vremenske razmere. Med fotografiranjem mi je v gumijaste škornje prodrla voda, iin ker nisem imela s seboj ničesar za preobleči, sem se med snemanjem totalno podhladila in si še isti dan konkretno prehladila jajčnike. Vse za umetnost. :-) »Izjemna stanja so pogoj umetnika: vsa globoka sorodna in zrasla z bolnimi pojavi: tako da ni videti mogoče, da si umetnik in nisi bolan.« (Nietzsche Volja do moči, str. 453, Berilo) V svoji totemski noši se zelo dobro počutim in v njej postajam žival. Monika in Jure sta oba nadarjena in predana fotografa ter moja bližnja prijatelja, to nam omogoča, da smo ob fotografiranju sproščeni in spontani in se v njem zabavamo. Le tako so lahko nastale tudi takšne fotografije. Pri opisovanju procesa dela poudarjam svojo intimno povezanost s sodelavci, saj sem prepričana, da le-ta vpliva na kakovost sodelovanja in posledično izdelka. Fotografije, ki so nastale, ne bi mogle nastati takšne, kot so, če bi me fotografiral kdo drug. Prav tako ne obleka, knjigatla ... Fotografski material, ki sem ga dobila, se je začel nekako zlagati v fotografsko knjigo. Šele ko sem dobila ves material in začela z njim delati, so se izoblikovala štiri poglavja, ki odgovarjajo štirim letnim časom:

Kontemplativna zima Intimna pomlad Enteogeno poletje Medena jesen Fotografije so barvno obdelane tako, da ustvarjajo atmosfero letnih časov, in zložene v prelivajoče se kompozicije, ki delujejo pravljično, poetično, surrealno. Kontemplativna zima je hladna, mirna, razmišljujoča, avtor fotografij je Jure, ki je tudi naredil postprodukcijo in s tem zaključeno serijo v svojem značilnem nordijskem občutku. Intimna pomlad je nastala iz bližnjih detajlov, ki jih je fotografirala Monika, jaz pa sem jih barvno uskladila med seboj in izvlekla iz njih močne kontraste in svežino pomladi, čeprav so bili posneti mrzlega januarja. V enteogenem poletju sem poskušala fotografije pripeljati do barvnih in svetlobnih ekstremov, v katerih delujejo že skroraj narisane, kot grafike, surrealne. Z močno poudarjenimi barvami, podvajanji, zamiki, ekstremnim svetlo temnim kontrastom in irealnimi, že skoraj fluorescentnimi barvami sem ustvarila sanjski občutek poletne svodobe, vročine, spominov na počitnice, potovanja, festivale ... V Medeni jeseni, ki je tudi zares fotografirana jeseni, sem v Monikinih fotografijah poudarila toplo, medeno, veselo atmosfero, ki se zadovoljno umiri po divjem poletju. Umirijo se tudi kompozicije, ki so zopet tiha, skoraj neopazna pretakanja iz ene fotografije v drugo, tako da je na prvi pogled vse videti kot en posnetek. Na zadnjem »spreadu« se zavita v plašč kot čarovnica poglobim v karte, na zadnji fotografiji izginem, ostane le plašč.

Skozi vso knjigo komuniciram sama s seboj in z naravo, v kateri sem, s čimer reflektiram pomenskost tega projekta. Poetičnost nastalega slikovnega materiala me je navdahnila in nenačrtovano je nastala poezija, ki je kot nekakšna besedna ilustracija fotografij ilustrirane totemske noše. Nastalo je osem pesmi, ki jih imenujem Pesnim naravi. V pesmih izražam hvaležnost in ljubezen naravi in z njo komuniciram. V knjigo sem vključila tudi Večerno pravljico Grege Strniše, ki je ena mojih ljubših pesmi in zelo paše v vsebinskost fotografij. V spomin nedavno preminulemu poetu Tomažu Pengovu pa sem v knjigo zapisala tudi njegovo pesem Drevesu. Strani iz knjige Fotografska poezija: Roza - Enteogeno poletje, Drevesu Kontemplativna zima, Ljubljana bo gozd Intimna pomlad, fotografija: Monika Janković in Jure Matičič, obdelava: Ana Baraga in Jure Matičič, poezija: Ana Baraga, print: Janja Baznik, japonska vezava: Ana Baraga

Knjiga fotografske poezije je velikega formata (30 cm x 39 cm) in ima 66 strani. Vsako poglavje ima 16 strani. Vezana je v unikatni japonski vezavi z na lepenko nakaširano platnico. Oblikovana je brez mreže, ves fotografski material pa je obravnavan nekako slikarsko, preliva se eden v drugega in s tem tvori nove pomene. Na roke napisana poezija in naslovi poglavji to prelivanje še poudarjajo. Pisala sem s kaligrafskim peresom in tušem, a napisano je moj osebni rokopis in zavedno se ga nisem nič kaj trudila spraviti v neko kaligrafsko pravilnost in popolnost, saj sem želela doseči to intimnost, izraznost, pa čeprav včasih celo na račun berljivosti.

Zivalski totem v ilustrirani knjigi harmoniki 96

Ta knjiga je igra med dvema umetniškima oblikama - lesenim totemskim stebrom severnoameriških Indijancev, ki je kiparsko delo, in knjigo harmoniko, ki prihaja iz Azije, a se v sodobnem času pojavlja povsod, vendar redko. Trde platnice in trakci, ki knjigo zavežejo skupaj, na prvi pogled skrivajo, da gre tudi za tridimenzionalni objekt. Ko se knjiga odpre, je mišljeno, da se vsa razpre in obesi na steno, da sega do tal in tako postane totemski steber. Osnova je kvadrat 18 cm x 18 cm, knjiga ima 10 strani in tako je, ko se razpre, totem visok 180 cm. Na vsaki strani je ilustrirana ena žival iz mojega totema. Zložila sem jih drugo vrh druge, kot da stojijo ena na drugi po meni logičnem vrstnem redu. Vsaka je v svoji barvi, ki sem ji jo določila, vrstni red pa je enak kot na ilustraciji knjižnega bloka knjigatle. Iz osnovnega formata knjige se zložijo še iz organskih oblik izrezani dodatki, to so krila krokarja, rogovi in ušesa jelena, krila vrane in puranov okrogli rep. Ti dodatki naredijo totemski steber organski, že skoraj tridimenzionalen in oblikovno živahnejši, obliko živali pa bolj realistnično. Ilustracija je tudi tukaj risana z zelo tankim čopičem na mali format in je skenirana, barvana in povečana. V tem delu nisem zamikala in plastila risbe z belo linijo, saj bi to ustvarilo preveliko zmedo in je tukaj popolnoma nepotrebno, saj sem želela v ilustarciji zajeti bistvo živali in njeno esenco. Živali sem sicer risala precej realistično, vendar sem jih stilizirala v format kvadrata in jih tudi sicer poenostavljala. Ohranila pa sem vzorčenje v risbi, in sicer teksturo dlak, lusk in peres. Ta knjiga je odtisnjena na 240 gsm papirju Flora. Ta gramatura je potrebna, da se zgiba in zlepi, da je celota dovolj močna in kompaktna, torej ‘da stoji skupaj’.

Kaligrafska ekspresija Mala besedna leteča knjižica je velika 8 cm x 10 cm in ima 84 strani. V njej je opis projekta, kolofon projekta in vse zahvale in posvetila. Ker je vsebina tako intimna, je knjižica tako majhna in vsa kaligrafsko pisana na roko s starim peresom, ki se ga pomaka v črnilo. To pomakanje v črnilo diktira vizualni ritem zapisa. Takoj ko pero pomočimo in z njim pišemo, je zapis nekaj potez zelo močan, debel, včasih se črnilo kar zliva, nekaj besed kasneje pa se začne tanjšati, slabeti, potem pero spet pomočimo v črnilo itd. Zaradi tega je taka linija neprimerno bolj zanimiva, živa in nepredvidljiva kot je pisanje s peresom na bombico ali ostalimi pisali (kuli, flomaster ...).

100

V projekt nisem želela vključiti nobene ravne linije in nobenega že vnaprej izdelanega izdelka, niti tipografije. Vse je nastalo ročno in prav posebaj za ta projekt. V današnjem času podivjane mehanične reprodukcije je nekaj takega prava kurioziteta, odtod tudi tako poimenovanje celotnega dela. V podlagi knjižice sem svobodno menjala barve, ki se pojavljajo v grafiki obleke in knjigatle, in se ne obremenjevala s tlačenjem vsebine v matematično zastavljeno mrežo. Ekspresivni kaligrafski rokopis sem včasih podkrepila z ilustrativnimi poudarki ali zgolj kaligrafskimi vinjetami ali potezami s peresom in čopičem. Včasih pa sem napis oblikovala bolj ilustrativno in dekorativno, samozadostno. Tudi tukaj sem tipografijo obravnavala kot oseben zapis emocionalne vsebine in berljivost ni bila moja prva skrb.

Platnice perutnice Vezava knjižice je šivana na roke, posebnost pa so Platnice perutnice. Navdih zanje sem dobila v girdle book vezavi iz 15. stoletja. To je bila takrat prva in edinstvena prenosna knjižna oblika. Ostale knjige v tistem času so bile namenjene hranjenju in branju v knjižnicah. Girdle book pa je bila majhna in v usnje zavita knjiga, ki so jo nosili za pasom. Girdle book, ki je bila po navadi iz usnja, sem preoblikovala in Platnice perutnice natisnila na enak žametni material, kot je v plašču in naslovnici. Grafika na platnicah so krokarjeva krila, s katerimi knjiga, ki se odpira in zapira, ‘vzleti’. V procesu izdelave Platnic perutnic je Maruša poskusila dve različici. V eni je iz kartona izrezala obliko platnic in tekstil nakaširala na karton. Vse je tudi zašila in obrobila. Ta različica sicer izgubi mehkobo in možnost, da bi se knjiga nosila za pasom, ter se tako oddalji od forme in funkcije Girdle book-a, vendar postane samostojni objekt, saj lahko razprta stoji na površini.

V drugi različici je Maruša tekstil Platnic perutnic zašila skupaj, da bi ohranila mehkobo tekstila. Na koncih perutnic pa so vstavljeni metalni obročki. Tako se lahko knjižica nosi za pasom, Platnice perutnice pa se lahko tudi ovijejo okoli knjižice, ta pa se potem zloži v žep ali torbico. Ta različica bolj ustreza obliki Girdle book-a, toda ko sta bili obe izdelani, sem videla, da bolje deluje tista z podloženimi in čvrstimi platnicami.

101

102

103

104

Zakljucek Totemska noša, ki je več kot pol leta nastajala le kot miselna oblika, me je po svoji materializaciji oktobra 2013 tako prevzela, da sem se odločila iz nje zgraditi diplomsko delo. Tako sta od januarja do maja 2014 nastajala pričujoča študija in eksperiment iz področja knjige, ilustracije ter vizualnega jezika človekove zavesti. Izdelovanje diplomske naloge lahko najbolje opišem z besedo proces. Težko mu določim točne začetke in konce, saj sem obravnavala in študirala teme, ki so tesno povezane z mojimi osebnimi zanimanji in tudi siceršnjimi strokovno-zasebnimi delovanji. Temu procesu sem se v popolnosti prepuščala in ga obenem vodila, ustvarjala in nadzirala, kolikor je bilo to mogoče. V potapljanju vanj sem izjemno uživala. Čeprav je v njem vsebovanih mnogo krvavega potu in vozlanja možganov ter drobovja, je celoten proces skozme tekel gladko in sijoče kot še nikoli poprej. Nastali projekt je nekako zaokrožil in združil moja vseživljenjska zanimanja, predmete študija z mediji, v katerih delujem. Z besedo »vseživljenjska« pravzaprav poimenujem zanimanja, ki jih gojim, odkar pomnim. In verjamem, da je prav to osebno in otroško zanimanje tista gonilna sila, ki lahko tako silovito teče in zraste v nekaj močnega. Pri diplomskem projektu sem sodelovala s kar nekaj drugimi ustvarjalci in izvedbenimi mojstri, s čimer sem pravzaprav stopila iz znanih okvirov ter razširila svoje področje delovanja, ki je običajno dosti samostojno, celo samotarsko. Takšno delovanje mi je bilo v še večji izziv, saj sem se po divjem ustvarjanju na praktičnem delu projekta, pri katerem sem sodelovala z različnimi ljudmi, sočasno stalno zapirala med štiri stene, se poglabljala v literaturo in v teoretični del diplome.

V njem sem v uvodnem delu razložila izbor besede kurioziteta in se nato osredotočila na osmišljevanje lastnega delovanja. Poglobila sem se v izvor pomena in moči ustvarjanja kot takega. V analitičnoraziskovalnem delu sem opredelila pojem vizionarske umetnosti, ki cveti v sodobnosti zunaj okvirov mainstreama, in opisala, kje in kako se ta umetnost pojavlja. To me je vodilo k šamanizmu, ki je tudi eden od temeljev mojega projekta. Poglobila sem se v naravo vzorca, ki je najpogosteje slabšalno označen kot zgolj dekoracija. Izpostavila sem pomanjkljivosti takšnega razumevanja vzorca, zato sem se trudila razširiti pogled na ornamentaliko. V projektnem delu diplomske naloge sem pisala o idejni zasnovi praktičnega dela projekta in ga vsebinsko in tehnično utemeljila. Ker praktičen del naloge sestavlja več stvaritev, sem vsako posebej opisala, utemeljila in predstavila v slikovnem gradivu. V procesu risanja in pisanja diplomske naloge sem prebrala in se poglobila v mnogo knjig, člankov in stanj zavesti in si tako odgovorila na mnoga vprašanja, ki sem si jih zastavljala že leta. Ob tem čutim zadovoljstvo osmišljanja svojega življenja in dela in prijetno žgečkanje novih in novih vprašanj, ki se porajajo in nakazujejo radovedno pot naprej ...

HVALA vsem, ki ste bili na kakršenkoli način vpleteni v ta proces.

105

106

Seznam literature in virov Alex Grey, What is Visionary Art?, esej, http://alexgrey.com/media/writing/essays Alex Grey, Why is Visionary Art Important?, esej, http://alexgrey.com/media/writing/essays Judith Miller, Tribal art, the essential world guide, DK publishing, New York, 2006 David S. Rubin, Psychedelic - optical and visionary art since the 1960, San Antonio Museum of Art and The MIT Press, USA, 2009 Camillo Semenzato, Nataša Golob, Svet umetnosti, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1979 Nina Šuštaršič, Likovna teorija, Debora, Ljubljana, 2004 Alan Fletcher, The Art of Looking Sideways, Phaidon Press Limited, 2001 Marian Bantjes, I Wonder, Thames and Hudson, London, 2010 Steven Heller, The Education of an Illustrator, Allworth press, New York, 2000 David Wade, LI - Dynamic Form in Nature, Wooden books Ltd, Glastonbury, 2007 James Trilling, The Language of Ornament, Themes & Hudson Ltd, London, 2001

Laszlo Legeza, TAO MAGIC: The Secret Language of Diagrams and Calligraphy, Thames and Hudson Ltd, London, 1975 Carl G. Jung, Človek in njegovi simboli, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003 Ami Ronnberg, The Book of Symbols, reflection on archetypal images, Taschen, Koln, 2010 David Maclagan, Creation myths, Man's introduction to the world, Thames and Hudson, Printed in Yugoslavia, 1989 Ana Marija Kolman, Šamanizem, Založba Sebur, Kranj, 2011 Michael Harner, Zgoraj spodaj, Založba Eno, Ljubljana, 2013 Mircea Eliade, A History of Religious Ideas, Volume 1, The University of Chicago Press, Chicago, 1978 Jamie Sams, David Carson, Medicine Cards, St. Martin's Press, New York, 1988 Nicholas Breeze Wood, Coats of Many Spirits, Sacred Hoop Magazine, številka 42, 2003 Lommel Andreas, Shamanism: The Beginnins of Art, Univerzitetna knjižnjica Maribor Clarissa Pinkola Estes, Čar zgodbe, Založba Eno, Nova Gorica, 2004

Mike Perry, A catalog of hand drawn patterns - OVER & OVER, Princeton Architectural Press, China, 2008

Robert Lawlor, Sacred Geometry Philosophy and Practice, Thames and Hudson, London, 1982

Ornament and Crime, Adolf Loos, esej, 1908 Claude Humbert, Ornamente, Munchen, 1981

Keith Critchlow, Islamic Patterns, An Analythical and Cosmological Approach, Thames and Hudson, New York, 1976

107

108

Izjava o avtorstvu V skladu s 171. ﾄ考enom Statuta Univerze v Ljubljani izjavljam, da sem avtorica diplomskega dela z naslovom Postajam ﾅｾival, totemska noﾅ｡a, Ilustrirana avtorska knjiga kot kurioziteta. Ana Baraga

109

Konec 110 je zacetek.

111

112

113

114