Dr. Alojzij Trstenjak by Pokrajinski arhiv Maribor

viri 10

dr. alojzij trstenjak

spomini iz svetovne vojne 1914â&#x20AC;&#x201C;1918

Maribor 2015

VIRI 10 Alojzij Trstenjak SPOMINI IZ SVETOVNE VOJNE 1914 – 1918 Izdal in založil: Pokrajinski arhiv Maribor Zanj: Ivan Fras, direktor Uredil: mag. Jure Maček Jezikovni pregled: Nada Granduč Grafično oblikovanje in prelom: Nina Gostenčnik Obdelava fotografij: Nina Gostenčnik Priprava zemljevidov: dr. Zvonimir Bratun Tisk: MA-TISK d. o. o. Maribor Naklada: 300 izvodov

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 94(497.4)«1914/1918« TRSTENJAK, Alojzij, dr. Spomini iz svetovne vojne 1914 - 1918 / Alojzij Trstenjak. Maribor : Pokrajinski arhiv, 2015. - (Viri / Pokrajinski arhiv Maribor, ISSN 1408-1083 ; 10) ISBN 978-961-6507-66-0 COBISS.SI-ID 84760833

Izdajo publikacije je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.

uvodne opombe urednika Pričujoči Trstenjakovi Spomini iz svetovne vojne 1914–1918 so del osebnega fonda Trstenjak Alojzij, ki ga hranimo v Pokrajinskem arhivu Maribor.1 Gradivo je Trstenjak podaril oziroma v manjši meri prodal arhivu malo pred svojo smrtjo, to je v letih 1962 in 1963. Fond obsega šest arhivskih škatel dokumentov. Največji del zavzemajo rokopisi oziroma osnutki Trstenjakovih krajevnozgodovinskih, gospodarskih in etnografskih razprav, predvsem Ormoža in okolice. Drugi del dokumentov prikazuje pestro Trstenjakovo službovanje v politični upravi Slovenije v letih 1922–1945. To so dekreti in ukazi o imenovanjih na delovna mesta in o napredovanjih v takratni uradniški strukturi ter uradni dopisi različnih nadrejenih upravnopolitičnih organov. Največjo vrednost temu delu gradiva dajejo Trstenjakovi osebni pogledi in pričevanja o političnih razmerah v času službovanja na mestu sreskega načelnika v Ljutomeru in Dolnji Lendavi ter o politično spodbujenih premestitvah. Omenim naj le Trstenjakova zapisa Kako so me preganjali kot sreskega načelnika v Ljutomeru in Dolnji Lendavi in še posebej Spomenico o političnih prilikah v srezu dolnjelendavskem. Oba sta izvrsten vir za poznavanje lokalne zgodovine ljutomerskega in lendavskega sreza v prvi polovici tridesetih let 20. stoletja, saj natančno in sistematično opisujeta politična nesoglasja v obeh srezih. V fondu je ohranjeno tudi gradivo, nastalo neposredno ob lokalnih volitvah leta 1933 v Dolnji Lendavi, ter ob odmevnem političnem obračunavanju med glavnimi političnimi akterji v srezu. To so, recimo, izjave županov ob uvedbi insceniranega sodnega postopka proti Trstenjaku in ostalim političnim somišljenikom, propagandni letaki in plakati kandidatnih list za lokalne volitve, sodba Okrajnega sodišča v Dolnji Lendavi in odzivi nadrejenih organov nanjo. Iz Trstenjakovih utemeljitev za premestitev z mesta policijskega komisarja v Mariboru na politično manj izpostavljeno uradniško mesto pri banovinski upravi v Ljubljani izvemo marsikakšno podrobnost o napetih odnosih med mariborskimi Nemci in slovensko večino na samem pragu druge svetovne vojne. Na podlagi poznavanja Trstenjakovega poklicnega dela ter njegovih značajskih lastnosti – te lahko dobro spoznavamo v »Spominih« – smemo zapisati, da njegove zapise in opažanja, kljub osebni vpletenosti in prizadetosti, krasita objektivnost in stvaren prikaz. Številne podatke o življenju in delu Alojzija Trstenjaka, in to vse od dokončanja študija prava v Gradcu do prisilne upokojitve leta 1945, je moč izbrskati iz prizadevanj in prošenj, poslanih na različne upravne organe, za pridobitev pravice do veteranske »dobrovoljske« zemlje, za priznanje in odmero pokojnine po drugi svetovni vojni ter iz Trstenjakovih pritožb zoper odvzeto posest na Kajžarju. Skromne socialne razmere, v katerih se je Alojzij Trstenjak znašel po drugi svetovni vojni, so opazne v večletnih prizadevanjih za pridobitev primernega družinskega stanovanja. Uradne prošnje in dopisi oblastem so namreč pisani v jasnem in doslednem pravniškem jeziku, opremljene s številnimi spremljajočimi podatki, pojasnili in podkrepitvami.V fondu so ohranjeni še fotografije Trstenjaka kot sreskega načelnika v Dolnji Lendavi, osebni dokumenti, kot so spričevala, uradne službene ocene, ter številni časopisni izrezki Trstenjakovih poljudnih prispevkov, bodisi zgodovinske, pravniške oziroma narodnogospodarske tematike. Največjo vrednost daje fondu nedvomno Trstenjakov dnevnik Spomini iz svetovne vojne 1914–1918. Dnevnik sestavljajo trije deli: V avstro-ogrski vojski, V ruskem vojnem ujetništvu od 28. marca 1915 do 2. aprila 1918 in V jugoslovanski legiji (Dobrovoljski korpus Srbov, Hrvatov in Slovencev) od 9. aprila 1918 do 31. decembra 1919. Prvi del je pisan deloma v rokopisu in deloma v tipkopisu, preostala dva dela pa le v tipkopisu. Trstenjak je dnevnik, kot je razvidno na več mestih v »Spominih«, pisal dnevno, tako na bojišču na prvi bojni črti kot kasneje za časa bivanja v Rusiji, ter nanj nadvse skrbno pazil. Kljub temu izvirnik ni ohranjen. 1

V Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM), v Rokopisni zbirki, Ms 310, hranijo korespondenco med Alojzijem Trstenjakom in Nikom Vrablom ter izvod »Spominov« s fotografijami.

Dnevnik je po prihodu domov očitno v več izvodih prepisal in dopolnil ter ga ponudil v odkup Banovinskemu arhivu v Mariboru in nekaterim drugim inštitucijam (Narodni muzej v Ljubljani, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani). Nekaj krajših izsekov iz dnevnika, predvsem tistih o revoluciji in državljanski vojni v Rusiji leta 1917, je objavil v dnevnem časopisju (Jutro, 1926), vožnjo iz Samare na sever Rusije pa je opisal v knjigi Dobrovoljci – kladivarji Jugoslavije 1912–1938. Banovinski arhivar Franjo Baš je že novembra 1940 ocenil, da imajo »Spomini« zgodovinski pomen kot izpoved, ki jo je avtor tekoče pisal v vojnem času. »So doprinos k zgodovini slovenskega človeka, častnika, v času svetovne vojne in kot taki podajajo iskreno izpoved o mišljenju časa in generacije in gledanja na razmere carske in revolucijske Rusije,« je zapisal. Priporočal je odkup in uvrstitev dnevnika v javno zbirko, do katerega pa zaradi pomanjkanja sredstev ni prišlo.1 Ob urejanju »Spominov« se je porajalo vprašanje, koliko in kako posegati v avtorjev izvorni tekst. Kot izobraženec in pravnik je Alojzij Trstenjak »Spomine« pisal v jasnem, razločnem in kljub nekaterim arhaizmom dobro razumljivem jeziku. Zato so posegi lektorja v »Spominih« bolj redki.Večinoma zaobsegajo manjše pravopisne napake, stavčna ločila in tu in tam tudi besedni red stavčnih členov. Po današnjem pravopisu smo uskladili sklanjanje krajevnih imen. Te Trstenjak včasih zapiše v starejši, danes nedopustni obliki. Z ohranitvijo izvorne strukture teksta in nekaterih Trstenjakovih tvorjenk in prevodov smo poskušali kar najbolj plastično preslikati podobo takratnega časa, izpričano tudi skozi besedilne in skladenjske značilnosti dnevnika. Nekatere starejše, danes redko rabljene izraze oziroma hrvatizme, smo pustili nedotaknjene in jih napisali v kurzivi. Prav tako smo ohranili ustaljene, takrat splošno uporabljene strokovne vojaške izraze ali besede, povezane z vojaškim življenjem. Tudi te smo pisali v poševnem tisku oziroma v narekovajih.V tekstu se na več mestih pojavljajo ruski izrazi, ki jih je Trstenjak navadno poskušal posloveniti. Te smo praviloma zapisali v narekovanjih, tiste, ki jih ni moč razumeti, smo prevedli in pojasnili. Trstenjakova izjemna natančnost in doslednost se najbolj kažeta v zapisovanju krajevnih imen. Na premikih z bojišča na bojišče oziroma iz enega ujetniškega taborišča v drugo podrobno navaja traso poti s prevoženimi razdaljami v kilometrih in ruskih vrstah. V letih 1914 do 1919 je tako prepotoval današnjo Hrvaško, severno Srbijo (Vojvodino), Madžarsko, zahodni del Romunije, Avstrijo, Češko, Slovaško, Poljsko, Ukrajino, Rusijo, ob vračanju iz Rusije pa še Francijo in Jugoslavijo. Večino krajev, zapisanih v dnevniku, najdemo na zemljevidih še danes, z izjemo nekaterih manjših zaselkov in železniških postaj. Zaradi tega je mogoče Trstenjakovi poti skoraj do potankosti slediti. Trstenjak je imena krajev večinoma slovenil, zlasti ruske, ponekod pa je v pojasnilo dodal v oklepaju še takratno poimenovanje naselja. Ker se je politična pripadnost krajev, skozi katere je potoval, do danes večkrat menjala, so se seveda spreminjala tudi uradna poimenovanja krajevnih imen. Zapise Trstenjakovih krajevnih imen sem načeloma pustil v prvotni obliki. Popravil sem le očitne črkovne napake ali napačno postavljene akcente. Na mestih, kjer se mi je zdelo potrebno in kjer bi bilo morda težje ugotoviti, kateri kraj je imel v mislih, sem v uredniških opombah zapisal današnje poimenovanje. Pri daljših potovanjih sem za boljšo preglednost in lažje spremljanje premikov dodal še karte poti v različnih merilih. Tretji del spominov bogati tudi nekaj dragocenih fotografij iz službovanja v »dobrovoljskem« korpusu na severu Rusije. Celoten tekst spremljalo opombe. Številne je dodal že sam Alojzij Trstenjak (Op. A. Trstenjaka), sam pa sem pridal še nekaj uredniških opomb (Op. ur.). Te se nanašajo na razlago krajevnih imen, prevode iz nemščine in na nekatere dele v dnevniku, ki zaradi celovitejšega razumevanja in poznavanja zgodovinskega okvira terjajo strokovna pojasnila. Zahvaljujem se Nadi Granduč za lektorski pregled teksta in jezikovne nasvete, dr. Zvonimirju Bratunu za izdelavo zemljevidov ter Francu Krnjaku za vzpodbudo in koordinacijo pri izdaji Trstenjakovih »Spominov«. mag. Jure Maček

UKM, Rokopisna zbirka, Ms 310. Pismo Franja Baša Alojziju Trstenjaku, november 1940.

alojzij trstenjak (14. 6. 1887–25. 1. 1964) (nekaj utrinkov iz poklicnega zivljenja alojzija trstenjaka)

Alojzij Trstenjak je bil rojen v Pušencih pri Ormožu.V Ormožu je končal štirirazredno ljudsko šolo in se v šolskem letu 1899/1900 vpisal na Klasično gimnazijo v Mariboru. Med šolanjem v Mariboru je stanoval v škofijskem dijaškem semenišču. Po uspešno opravljenem gimnazijskem zrelostnem izpitu (maturi) 19. julija 19071 je od 1. avgusta 1907 do 31. marca 1909 služboval v pisarni Zadružne zveze v Celju, registrirane zadruge z omejeno zavezo.Tukaj je opravljal dela pomožnega uradnika, istočasno pa je študiral pravo na univerzi v Gradcu. Službo pri zvezi je zapustil prostovoljno, saj je želel nadaljevati študij. Med svojim delom pri njej je bil »glede vseh dodeljenih mu opravil vesten in natančen ter v vsakem oziru zanesljiv in točen v izpolnjevanju svojih dolžnosti v naše popolno zadovoljstvo«. Še posebej se je izkazal kot stenograf za slovensko in nemško stenografijo, dobro pa se je izučil tudi v strojepisju.2 Julija 1909 je odvetnik Vekoslav Kukovec osebno povabil Alojzija Trstenjaka k sodelovanju v svoji odvetniški pisarni, ki jo je nameraval odpreti oktobra istega leta.3 V njej je bil Trstenjak nato od 1. oktobra 1909 do 15. septembra 1910 zaposlen kot stenograf, strojepisec in administrativni vodja.Tudi iz te službe je odšel prostovoljno zaradi nadaljevanja študija. Med službovanjem v pisarni odvetnika Kukovca se je Trstenjak izkazal kot vesten in zanesljiv sodelavec. Pri administrativnem delu se mu je sicer pripetil manjši prekršek, zaradi katerega je bil obsojen na deset kron globe. Na neko privatno dopisnico je namreč nalepil znamko s črno obrobo, z datumom 10. 9. 1909, izdano v spomin na žrtve ljubljanskih izgredov leta 1908, ki pa jo je oblast v začetku leta 1910 zaradi političnih razlogov kot narodni kolek oziroma tiskovino zasegla in prepovedala vsako njeno nadaljnjo uporabo. Sodišče v Celju ga je spoznalo za krivega, saj je s tem dejanjem prekršil 24. člen veljavnega »tiskovnega zakona«. Omenjeni prekršek očitno ni vplival na Trstenjakovo oceno v spričevalu, saj mu je odvetnik Kukovec za opravljeno delo v pisarni podelil najvišjo oceno.4 Študij prava je Alojzij Trstenjak uspešno končal leta 1911. Od konca novembra 1912 do februarja 1913 je nato opravljal kot odvetniški kandidat prakso pri Okrajnem sodišču v Ormožu.5 Med 18. februarjem in 31. oktobrom 1913 je bil kot pripravnik zaposlen v odvetniški pisarni Josipa Karlovška v Celju,6 od 1. novembra 1913 do 28. julija 1914 pa kot odvetniški kandidat v odvetniški pisarni Ferda Lašiča v Ormožu.7 Med 1. oktobrom 1911 in 30. septembrom 1912 je Trstenjak odslužil enoletno prostovoljno vojaško službo pri Cesarsko-kraljevem bosansko-hercegovskem polku št. 2 v Gradcu, 1. januarja 1913 pa je bil imenovan za cesarsko-kraljevega rezervnega kadeta pri pešpolku št. 70 v Petrovaradinu. Tukaj je avgusta 1913 opravil še štiritedenske orožne vaje. Med prvo svetovno vojno se je z 12. stotnijo tega pešpolka udeležil bojev na severnem bojišču in na bojišču v Galiciji ter bil 1. marca 1915 imenovan za rezervnega poročnika. 28. marca 1915 je s celotnim moštvom prišel v rusko vojno ujetništvo.V ujetništvu je ostal do 8. aprila 1918, ko se je kot prostovoljec pridružil Dobrovoljskemu korpusu Srbov, Hrvatov in Slovencev s činom rezervnega pehotnega poročnika.V njegovem sestavu se je v severni Rusiji boril proti boljševikom in se šele konec decembra 1919 vrnil domov v Ormož.8

1 2 3 4 5 6 7 8

Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), fond Klasična gimnazija Maribor, vpisnice 1906/1907, št. te. 241. PAM, fond Trstenjak Alojzij (dalje Trstenjak A. ), AŠ 1, Spričevalo zadružne zveze v Celju, registrirane zadruge z omejeno zavezo, 31. 3. 1909. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Vekoslava Kukovca, 16. 7. 1909. Trstenjak A., AŠ 1, Sodba Okrajnega sodišča v Celju, 14. 5. 1910. Glej tudi spričevalo odvetnika Vekoslava Kukovca z dne 17. 9. 1910, izdano Alojziju Trstenjaku. Trstenjak A., AŠ 1, Obvestilo Okrajnega sodišča v Ormožu o nastopu in prenehanju prakse Alojzija Trstenjaka, 29. 11. 1913 in 17. 2. 1913. Trstenjak A., AŠ 1, Spričevalo Josipa Karlovška za Alojza Trstenjaka, 31. 10. 1913. Trstenjak A., AŠ 1, Potrdilo (spričevalo) Ferda Lašiča, 2. 3. 1920. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Alojzija Trstenjaka Komandi mariborskega vojnega okrožja, 12. 11. 1921.

Uradniško službeno pot je Alojzij Trstenjak začel pri Okrajnem glavarstvu Ptuj. Z ukazom Predsedstva Poverjeništva za notranje zadeve pri Deželni vladi za Slovenijo je bil 24. februarja 1920 sprejet v pripravljalno službo kot »konceptni praktikant« pri Okrajnem glavarstvu Ptuj,9 že kmalu pa je napredoval v »provizoričnega vladnega koncipista« na istem delovnem mestu, in sicer 24. avgusta 1920, s pogojem, da mora najkasneje v treh letih opraviti praktični politični izpit.10 »Vladni koncipist« je z ukazom Predsedstva Deželne vlade za Slovenijo postal 3. julija 1921.11 Pred tem je aprila 1921 opravil praktični ustni in pisni izpit iz političnega in administrativnega poslovanja s prav dobrim uspehom.12

Alojzij Trstenjak kot enoletni vojaški prostovoljec, 1913 Trstenjak, A. AŠ 3 9 10 11 12

Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Predsedstva Poverjeništva za notranje zadeve pri Deželni vladi za Slovenijo, 24. 2. 1920. Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Predsedstva Poverjeništva za notranje zadeve pri Deželni vladi za Slovenijo, 24. 8. 1920. Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Predsedstva Deželne vlade za Slovenijo, 3. 7. 1921. Trstenjak A., AŠ 1, Spričevalo Deželne vlade za Slovenijo, Poverjeništvo za notranje zadeve, 14. 4. 1921.

18. avgusta 1921 je bil z dekretom Predsedstva Pokrajinske uprave za Slovenijo razrešen službovanja pri Okrajnem glavarstvu Ptuj in premeščen k Okrajnemu glavarstvu Slovenj Gradec.13 Tukaj je 10. marca 1922 napredoval v naziv »okrajnega komisarja« s plačo prve stopnje devetega uradniškega plačilnega razreda.14 Ob službovanju v Slovenj Gradcu je v šolskih letih 1921/1922 in 1922/1923 poučeval tudi predmet državoznanstvo na obrtnonadaljevalni šoli v Slovenj Gradcu.15 Med letoma 1921 in 1924 je bil še tajnik Društva Rdečega križa za slovenjgraški politični okraj. Pri Rdečem križu je ostal dejaven tudi kasneje. Tako je bil med službovanjem v Ljutomeru v letih od 1929 do 1931 predsednik Krajevnega odbora jugoslovanskega Rdečega križa v Ljutomeru, kot delegat pa je sodeloval na letni skupščini Oblastnega odbora Rdečega križa v Ljubljani.16 Z nalogom Okrajnega glavarstva Slovenj Gradec je bil Alojzij Trstenjak v smislu razpisa ministrstva za socialno politiko zadolžen še za pregled vseh stanovanj v okraju, ki bi jih bilo mogoče zaseči, za leti 1923 in 1924 pa so ga oblasti po pravilniku za izvajanje zakona o stanovanjih imenovale za predsednika posebnega razsodišča za razreševanje morebitnih sporov pri določanju višine stanovanjskih najemnin.17 V skladu z izvajanjem uredbe o razdelitvi države na oblasti je bil Alojzij Trstenjak z odlokom ministra za notranje zadeve 23. junija 1924 dodeljen v službovanje k oblastni upravi v Mariboru.18 Ob razrešitvi službovanja v Slovenj Gradcu se mu je sreski načelnik zahvalil za uspešno delo, še posebej pa za »marljivost in temeljito poznavanje naših zakonov in zakonskih predpisov«.19 V Mariboru je opravljal posle v notranjem resorju, in sicer državnozaščitnega in javnovarnostnega značaja pri drugi instanci, ter posle upravnega in samoupravnega značaja pri isti instanci. Od druge polovice leta 1926 je kot vodja prvega odseka opravljal tudi vodstvene posle. Skladno z zakonom o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih je bil za vsa leta svojega službovanja ocenjen z oceno odlično.20 Kot že v Slovenj Gradcu je bilo Alojziju Trstenjaku tudi v Mariboru zaupano posredovanje v stanovanjskih sporih. V letih 1925 in 1926 je tako opravljal naloge člana stanovanjskega sodišča (stanovanjskega »oblastva« druge stopnje) v Mariboru, sodnika prvostopenjskega sodišča za stanovanja za mesto Maribor in sreza Maribor levi breg in Maribor desni breg ter funkcijo namestnika predsednika stanovanjskega sodišča prve stopnje pri oblastni upravi v Mariboru.21 Z dekretom ministrstva notranjih zadev z dne 13. aprila 1927 je Alojzij Trstenjak napredoval v politično-upravnega uradnika šeste položajne skupine prve kategorije na dosedanjem delovnem mestu pri velikem županu mariborske oblasti.22 Z ukazom kralja Aleksandra I. in dekretom ministrstva notranjih zadev je Alojzij Trstenjak iz Maribora napredoval na mesto upravitelja sreza v Ljutomeru. Posle načelnika sreza je prevzel 22. septembra 1928.23 Kot sreski načelnik v Ljutomeru se je še posebej posvečal razmeram na narodnostno mešanem Apaškem polju. Njegova prizadevanja, da bi nemško manjšino čim bolj približal novi jugoslovanski državi, niso ostala neopažena, saj jih je večkrat pohvalila Kraljevska banska uprava Dravske banovine. Ob tem mu je posebej naročila, naj vsako službeno potovanje v te kraje izrabi za to, da pride v »stalnejši stik z ljudstvom v apaški kotlini« ter da naj redno pregleduje narodnostno mešane občine v teh krajih.24 25. junija 1931 je bil povišan v sreskega načelnika pete položajne skupine,25 istega leta pa je bil na podlagi zakona o lekarnah imenovan tudi za člana komisije za letni pregled javnih lekarn v srezu Ljutomer.26 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26

Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Predsedstva Pokrajinske uprave za Slovenijo, 18. 8. 1921. Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Predsedstva Pokrajinske uprave za Slovenijo, 10. 3. 1922. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Okrajnega glavarstva Slovenj Gradec, 9. 12. 1921. Trstenjak A., AŠ 1, Alojzij Trstenjak: Moje delovanje pri jugoslovanskem Rdečem križu. Trstenjak A., AŠ 1, Alojzij Trstenjak: Stanovanjsko pravo in njega izvrševanje, 31. 12. 1924. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Velikega župana mariborske oblasti, 27. 6. 1924. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis sreskega poglavarja v Slovenj Gradcu, 2. 7. 1924. Trstenjak A., AŠ 1, Starešinska poročila za leta od 1924 do 1927. Trstenjak A., AŠ 1, Dopisi Velikega župana mariborske oblasti, 13. 2. 1925, 30. 5. 1925 in 30. 9. 1926. Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Ministrstva notranjih zadev, št. 214/26, 13. 4. 1927. Trstenjak A., AŠ 1, Dekret Ministrstva notranjih zadev, št. 145/28, 3. 9. 1928. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis načelstva sreza Ljutomersko-radgonskega sreskemu načelniku dr. Alojziju Trstenjaku, 10. julij 1930. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine z dne 19. 7. 1931. Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 19. 11. 1931.

S kraljevim ukazom z dne 20. februarja 1932 je bil Alojzij Trstenjak »po potrebi službe«, kot se je glasila uradna obrazložitev, razrešen z mesta sreskega načelnika v Ljutomeru in premeščen na mesto sreskega načelnika pete položajne skupine v srezu Dolnja Lendava.27 Novo službeno mesto v Dolnji Lendavi je lahko s privoljenjem oblasti – na razpolago namreč ni bilo primernega stanovanja zanj in za družino – nastopil z manjšim odlogom, to je 30. aprila 1932. Nepričakovana premestitev v Dolnjo Lendavo je Alojzija Trstenjaka osebno prizadela in zanj pomenila »najhujšo krivico«, ki se mu je do tedaj pripetila.28 Za premestitev ni bilo namreč nobene potrebe in zato je menil, da so jo povzročili posamezniki, s katerimi ni bil v najboljših odnosih.29 Poleg tega se je kot sreski načelnik v Ljutomeru, sodeč po ocenah v uradnih poročilih o delu in prejetih pohvalah, zelo izkazal. Enako marljivo, korektno in strokovno, brez pripomb nadrejenih oblasti, je opravljal tudi ostale posle.30 V Ljutomeru so proti Alojziju Trstenjaku zaradi »osebnih zamer«, kot je sam zapisal, nastopali ljutomerski železniški postajni načelnik Avgust Lukačič s pomočjo sreskega vojaškega referenta Jakoba Žnidariča in sreskega kmetijskega veterinarskega referenta ter uradnega živinozdravnika Alojza Škofa. Pri tem so jih podpirali tudi nekateri osnovnošolski učitelji v Ljutomeru. Politične razmere v Jugoslaviji na začetku tridesetih let 20. stoletja pritrjujejo domnevi, da so se sprva osebne zamere proti Trstenjaku kasneje prepletle s političnim obračunavanjem in z željo odstraniti domnevnega političnega nasprotnika. Z Lukačičem se je Trstenjak sprl, ko se je ta ob neki prireditvi v Sokolskem domu neprimerno obnašal in ob tem žalil kralja, saj ga je kot sreski načelnik moral poklicati na zagovor in mu izreči opomin. Od takrat naprej je bil njegov nasprotnik. Ko so v Ljutomeru ustanavljali vsedržavno Jugoslovansko nacionalno stranko, je Lukačič postal njen glavni vodja. Poleg njega sta bila v novi stranki najdejavnejša Trstenjakova sodelavca Jakob Žnidarič in Alojz Škof. Obema se je Alojzij Trstenjak večkrat zameril, saj ju je moral zaradi nevestnega dela in zlorab v službi kot njun predpostavljeni večkrat opozoriti in o tem poročati banski upravi v Ljubljani. Nasploh so ogrodje nove stranke v Ljutomeru sestavljali zlasti uradniki in učitelji.31 Potem ko je zavladala nova vsedržavna stranka, so vsi trije napeli vse moči, da ga odstranijo iz Ljutomera. Pod krinko sokolstva in nove, vsedržavne politične stranke so ga po volitvah v Narodno skupščino 8. novembra 1931 sramotili pri narodnih poslancih in ga poskušali na vse načine očrniti pri banski upravi v Ljubljani. V službenem pogledu mu namreč niso mogli ničesar očitati, in to kljub poskusom stalnih provokacij. Od svojega banovinskega odbora v Ljubljani so zahtevali, da ga mora spraviti stran, češ da je »klerikalec«. Izjavili so celo, da bodo razpustili sresko organizacijo nove stranke, če njihovi zahtevi v Ljubljani ne ugodijo. Pri Trstenjakovi zamenjavi naj bi imel ključno besedo Otmar Pirkmajer, pomočnik bana Dravske banovine, saj je prijateljeval z ljutomerskim postajnim načelnikom Lukačičem, imel pa je tudi politične ter prijateljske povezave z narodnim poslancem iz ptujskega sreza.32 Alojzij Trstenjak je poskušal z vsemi sredstvi preprečiti premestitev. Na dogajanje je opozoril bansko upravo ter jo zaprosil, naj uvede proti njemu disciplinsko-kazenski postopek, da bi lahko uradno preiskali vse obdolžitve in očitke, ki so jih proti njemu navajali. Želel je, da se natančno ugotovi, ali je v službi in zunaj nje prekršil svoje službene dolžnosti in ali je škodoval ugledu svojega uradniškega stanu. Obenem je tudi zaprosil, da se uvede postopek proti vsem trem najhujšim nasprotnikom zaradi oškodovanja ugleda politične in upravne stroke, ki naj bi ga povzročili s svojimi neutemeljenimi ovadbami in intrigami proti predstavniku oblasti. Kraljevska banska uprava po pričakovanju ni našla razloga za disciplinsko postopanje ne proti njemu in ne proti ovadeni trojici. Trstenjaku je znova zagotovila, da so bili za premestitev merodajni zgolj »službeni interesi«.33 27 28 29 30 31

32 33

Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 25. 2. 1932. Trstenjak A., AŠ 1, Alojzij Trstenjak: Da ne pozabim, 8. 4. 1932. Prav tam. Trstenjak A., AŠ 1, Starešinska poročila za leta od 1928 do 1942. Jugoslovanska nacionalna stranka kot vsedržavna stranka se je začela formirati po volitvah v narodno skupščino novembra 1931. 4. maja 1932 je bila ustanovljena Jugoslovansko radikalnokmečka demokracija. Iz Dravske banovine so se ji priključili liberalci, del članov Samostojne demokrat stranke in Samostojne kmetijske stranke. Strankin program je temeljil na idejnih osnovah šestojanuarskega režima: integralno jugoslovanstvo in državni unitarizem. Julija 1933 se je preoblikovala v Jugoslovansko nacionalno stranko. Trstenjak A., AŠ 3, Alojzij Trstenjak: Kako so me preganjali kot sreskega načelnika v Ljutomeru in Dolnji Lendavi, september 1934, str. 2–3. Trstenjak A., AŠ 1, Alojzij Trstenjak: Da ne pozabim, 8. 4. 1932.

Ko je Alojzij Trstenjak izvedel, da so tudi številni člani kluba narodnih poslancev iz Dravske banovine naperjeni prosti njemu, se je po pomoč obrnil na nekatere osebno poznane poslance in jim skušal pojasniti, da je premestitev nepravična, ter jih prosil, da mu popravijo škodo, ki jo je utrpel.Vse je bilo zaman, saj je tudi pri njih naletel na gluha ušesa. Nasprotniki so uporabili različna podtikanja, da bi ga čim prej spravili iz sreza. Pri kraljevski banski upravi in poslancih so ga tako na primer obdolžili, da se je, ko je bil razrešen z mesta načelnika sreza, poslovil le od duhovščine v srezu. Podobno mu je očital tudi ban Drago Marušič v svojem pismu, »češ da »si še vedno ni na jasnem glede svojega stališča,« kar naj bi dokazovalo tudi poslovilno pismo vsem župnim uradom. Pismo bi bilo namreč mogoče razumeti tako, kot da je Trstenjak podprl njihovo ravnanje pri volitvah, ko so le-ti podpirali volilno abstinenco. Trstenjak je temu očitku oporekal, saj se je na enak način poslovil tudi od vseh županov, občinskih odbornikov ter šolskih upraviteljev v srezu. Prav tako ni bila resnična obdolžitev, da je svoji služkinji prepovedal hoditi k prireditvam v Sokolski dom. Potem ko mu je banska uprava rok za predajo službenih poslov zaradi neurejenih stanovanjskih razmer podaljšala za dva meseca, so v imenu sreske organizacije nove vsedržavne stranke predvsem učitelji in nekateri drugi znani člani bivše Samostojne demokratske stranke takoj protestirali in od oblasti v Ljubljani zahtevali, da ga brez odlašanja premesti iz Ljutomera.34 Ob odhodu iz Ljutomera je Trstenjak razočarano ugotovil, da je režim, ki je na volitvah leta 1931 zmagal s parolo jugoslovanske državne ideje in enotnosti, vse to (premestitve) odobraval in da sta ban in njegov pomočnik zmago jugoslovanske ideje začela izkoriščati proti »neljubim« članom banskega sveta, županom, občinskim odbornikom in državnim uradnikom. »Prve sta odstavljala en gros ter jih nadomeščala s pristaši bivše Samostojne demokratske stranke, državne uradnike pa sta premeščala predvsem s pomočjo intrig in raznih neresničnih ovadb,« je zapisal.35 Kakšna je bila politična usmeritev Alojzija Trstenjaka? V začetku leta 1910 je pristopil k telovadnemu društvo Celjski sokol. Kot odposlanec ormoškega Sokolskega društva se je udeležil občnega zbora mariborske sokolske župe v Mariboru v začetku leta 1914, na občnem zboru ptujskega Sokola pa je bil izvoljen v odbor, kjer je opravljal blagajniške naloge. V času službovanja v Slovenj Gradcu je bil leta 1922 izvoljen za odborniškega namestnika v znanstveni odsek in v odsek za izgradnjo sokolskega doma v Slovenj Gradcu, ob tem pa še za društvenega podstarosto. Iz sokolske organizacije je kasneje izstopil predvsem zaradi osebnih zamer do Otmarja Pirkmajerja. Ta naj bi ga iz nje »s svojim nekolegialnim postopkom« – zapostavljanje in premeščanje po službeni potrebi – izrinil. Kasneje se je Trstenjak predvsem iz razloga, »da je imel mir v službi«, bolj naslonil na Slovensko ljudsko stranko.36 Kljub temu smemo zapisati, da je pri svojem delu političnega uradnika Trstenjak vedno, brez izjem, sledil spoštovanju prava, predpisov in zakonov, in to ne glede na to, katera politična stranka oziroma režim je bil na oblasti. V kar nekaj zapisih je Alojzij Trstenjak izrecno poudaril, da se politično-upravni uradnik, če želi ohraniti »ugled in avtoriteto svojega dostojanstva«, s politiko ne sme ukvarjati.37 Tudi iz ohranjene zapuščine Alojzija Trstenjaka ne moremo razbrati, da bi se med svojo uradniško kariero kadar koli spuščal v politične vode. Res je, da se je po ustanovitvi vsedržavnega Sokola Kraljevine Jugoslavije, decembra 1929,38 želel priključiti tej organizaciji, da bi dokazal svojo privrženost novemu režimu, vendar do vstopa ni prišlo. Glavni predstavniki odbora stranke v ljutomerskem srezu so ga namreč pred sprejemom želeli preizkusiti s šestmesečnim poskusnim predpristopnim rokom. Kot načelnik sreza poniževalnega ravnanja političnih nasprotnikov ni mogel sprejeti in je zato prijavo za članstvo sam umaknil. Čeprav se ni politično opredeljeval, mu je režim Jugoslovanske nacionalne stranke brez dvoma predstavljal največji trn v peti. Menil je namreč, da je prav v tem obdobju najbolj padla avtoriteta državnih oblasti in da so oblasti izgubile med ljudmi ves ugled in vse spoštovanje. Razlog za takšno stanje je bil po njegovem mnenju v tem, da so pristaši Jugoslovanske nacionalne stranke vpletli vse nivoje oblasti »ne toliko v politično borbo za uresničevanje strankinih idej, kakor za svoje osebne egoistične cilje.«39 34 35 36 37 38 39

Trstenjak A., AŠ 1, Alojzij Trstenjak: Da ne pozabim, 23. 4. 1932. Prav tam. Trstenjak A., AŠ 3, Alojzij Trstenjak: Sokolstvo. Trstenjak A., AŠ 3, Spomenica Alojzija Trstenjaka o političnih prilikah v srezu dolnjelendavskem, september 1934. Uradni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, 11. kos, 19. 12. 1919. Trstenjak A., AŠ 3, Alojzij Trstenjak: O oblasti, 1935.

Naloge sreskega načelnika v Dolnji Lendavi je Alojzij Trstenjak opravljal samo dve leti. Bil je tudi član uprave Gasilske župe v Dolnji Lendavi in predsednik strelske družine.40 Pri svojem delu se je poskušal kar najbolj prilagoditi tamkajšnjim političnim razmeram in v primerih, ko je njegovo delo poseglo na področje politike, se je po pomoč zatekel k sreskemu odboru Jugoslovanske nacionalne stranke in k narodnemu poslancu Antonu Hajdinjaku. Upošteval je predloge, ki jih je dajalo njeno vodstvo, čeprav se z njimi marsikdaj ni strinjal, saj pogosto niso bili v skladu z interesi državne politike. Še posebej tesno je s predstavniki Jugoslovanske nacionalne stranke sodeloval pri združevanju občin v srezu. Predlog, ki so ga sestavili, je vedno nastal v soglasju z vsemi gospodarskimi in kulturnimi činitelji posameznega kraja in tudi prebivalci so bili večinoma zadovoljni z izvedeno združitvijo občin.41 Sodelovanje je slonelo na medsebojnem zaupanju in je potekalo, kolikor je bilo to mogoče, složno, vse do volitev v občinska zastopstva 15. oktobra 1933. Občinske volitve so bile nato v resnici povod za Trstenjakov predčasni odhod iz sreza, vzroki pa seveda globlji in enako kot že v Ljutomeru političnega in osebnega značaja.

Ocenjevanje goveje živine v Beltincih, november 1932 (Alojzij Trstenjak v uniformi sreskega načelnika) Trstenjak A., AŠ 3

40 41

Trstenjak A., AŠ 1, Dopis Sreskega načelstva v Dolnji Lendavi, 28. 11. 1933 in Alojzij Trstenjak: Strelska družina v Dolnji Lendavi, 31. 12. 1933. Združevanje občin je potekalo na podlagi Uredbe o spojitvi občin v Dravski banovini z dne 12. 9. 1933 (Službeni list Kraljeve banske uprave Dravske banovine, 73. kos). Od takrat je bilo v dolnjelendavskem srezu dvanajst občin, in sicer: Beltinci, Bogojina, Bratonci, Črenšovci, Dobrovnik, Gaberje, Genterovci, Dolnja Lendava, Odranci, Orešje, Poljana, Turnišče.

Obisk Alojzija Trstenjaka v Dobrovniku, 30. 6. 1933 Trstenjak A., AŠ 3 Spore in osebna obračunavanja v lendavskem srezu so, kot rečeno, sprožile občinske volitve 15.oktobra 1933.Za volitve sta bili po vseh dvanajstih občinah vloženi dve kandidatni listi. Prvo, uradno, je postavilo vodstvo Jugoslovanske nacionalne stranke, drugo, »kompromisno«, pa so sestavljali zmernejši pripadniki stranke, ki se večinoma niso strinjali z ravnanjem njenega vodstva, in tudi nekateri nečlani. Slednjo so prvi označili za opozicijsko, čeprav to v resnici ni bila. Nosilci kandidatnih list, ki niso bili organizirani v stranki, so morali namreč podati pisne izjave, da so pristaši državne in narodne enotnosti in da se v celoti strinjajo s politiko Jugoslovanske nacionalne stranke. Lojalnost in pripadnost vseh kandidatnih list režimu sta bili torej nedvomni in obe listi bi morali nastopati enakovredno. Sresko vodstvo Jugoslovanske nacionalne stranke in narodni poslanec so priredili več shodov, ki so bili vsi dobro obiskani. Videti je bilo, da bo na volitvah brez težav zmagala lista, ki jo je razglašalo vodstvo stranke za svojo. Kljub temu so na volitvah, razen v eni občini, zmagale »kompromisne« liste, sestavljene iz zmernejših pripadnikov stranke. Samo v občini Orešje je zmagala uradna strankarska lista.42 Že dan po volitvah je narodni poslanec Hajdinjak za poraz okrivil oblasti, žandarje in sreskega načelnika Alojzija Trstenjaka. Menil je celo, da bi bilo treba pred volitvami zapreti vse »opozicijske« kandidate ter »da v teh krajih poprej ne bo reda, dokler ne pride za sreskega načelnika Srb, in tudi sedanji žandarji bi se morali zamenjati s srbskimi.«43

Trstenjak A., AŠ 3, Alojzij Trstenjak: Kako so me preganjali kot sreskega načelnika v Ljutomeru in Lendavi, str. 12. Uradni rezultati volitev v časniku Jutro, 17. oktober 1933, št. 243, kažejo drugačne rezultate. V srezu sta res nastopili dve listi, in sicer lista JNS in »kompromisna« lista. (To so bile liste posameznikov, ki so se z JNS dogovorili za kompromisni nastop in pristali na načela narodne in državne politike »narodnega edinstva«. Pod takimi pogoji za kandidaturo, kandidat seveda več ni bil opozicionalec.) JNS naj bi zmagala v vseh dvanajstih občinah dolnjelendavskega sreza. Enake podatke predstavi v svoji študiji Občinske volitve v Dravski banovini 15. oktobra 1933 in nekdanja Slovenska ljudska stranka tudi Jure Gašparič, Zgodovinski časopis, št. 1–2, 2004, str. 62. Kako pojasniti razlike med uradno objavljenimi podatki in Trstenjakovim navajanjem? Domnevam, da uradni podatki niso niti razlikovali med obema listama in so tudi »kompromisno« listo šteli za listo JNS. Trstenjak A., AŠ 3, Poročilo komandirja policijske postaje v Črenšovcih.

O napetostih med glavnimi političnimi akterji v srezu priča dogajanje pred volitvami. Po mnenju Alojzija Trstenjaka je bil rezultat volitev posledica metod in načinov delovanja Jugoslovanske nacionalne stranke v srezu, ki jih prebivalstvo ni odobravalo, ter številnih napak in pritiskov v volilni kampanji. Tako je bil, recimo, narodni poslanec Anton Hajdinjak pred leti obsojen zaradi tatvine drv, ljudje pa so mu najbolj zamerili, da je kot predsednik odbora za oskrbo s senom v času suše leta 1932 prodajal le-to dražje, kot je bilo določeno, in da je tudi sam trgoval z njim za svoj dobiček. Kot sreski načelnik je Alojzij Trstenjak sprožil proti njemu preiskavo in poročal o zlorabi Kraljevski banski upravi Dravske banovine v Ljubljani. Poleg tega ljudje niso simpatizirali z nastopi odbora Jugoslovanske nacionalne stranke v Lendavi proti banu Dragu Marušiču. Temu je ta že od nekdaj nasprotoval. Na nekem strankarskem zborovanju maja 1933 so namreč vpili: »Dol z Marušičem, proč z Marušičem!« Takšne izpade so ljudje večinoma obsojali.Vodstvo stranke je Trstenjaku tudi očitalo, da je on kriv, da je ban Marušič prevzel pokroviteljstvo proslave ob 60-letnici Gasilskega društva Dolnja Lendava in je ob tej priložnosti obiskal Lendavo. Sreski odbor stranke je slavnost zato bojkotiral in si s tem nakopal še več nezaupanja. Precejšnje ogorčenje je Jugoslovanska nacionalna stranka požela, ko je v banskem svetu zamenjala med prebivalstvom priljubljenega Štefana Litropa, zastopnika lendavskega sreza. Nadomestil ga je Mihael Erjavec, župan v Bratoncih, Hajdinjakov tovariš in sodelavec pri sporni prodaji sena. Pod pritiskom odbora stranke so bili brez potrebe odstavljeni tudi nekateri dobri in ugledni župani ter več občinskih odbornikov. Jugoslovansko nacionalno stranko je po Trstenjakovem mnenju slabila še sporna moralna in politična preteklost nekaterih članov v Lendavi.Trije so med drugim vzdrževali preveč »tesne stike« z Madžari. Ljudje, večinoma globoko verni, so Hajdinjaku ob vsem še zamerili, da je podpisal v Narodni skupščini predlog zakona za izgon jezuitov iz Prekmurja. Vsi omenjeni primeri so povzročili politično atmosfero, neugodno za uradne zastopnike stranke v srezu.44 Najbolj je stranko kompromitiralo delovanje med samimi volitvami. Odbor stranke je poskušal na vse načine onemogočiti kandidatne liste, ki jih ni imel za svoje. Enako so zahtevali tudi od Alojzija Trstenjaka. Potegovati bi se moral le za uradne liste stranke, da bi te brezpogojno zmagale, in preprečiti agitacijo »kompromisnih« list, na dan volitev pa celo zapreti najuglednejše pristaše teh list in njihove nosilce. V primeru, da bi bil izid volitev zanje slab, so pristaši Jugoslovanske nacionalne stranke nameravali preprečiti razglas ob izidu volitev na način, da bi predsednikom volilnih odborov odvzeli volilne spise in jih nato uničili. Zato ni čudno, da se je na dan volitev zgodilo več incidentov. Nanje se je že po službeni dolžnosti Trstenjak moral odzvati. V Dolgi vasi je predsednik volilnega odbora, recimo, odstranil predstavnika »kompromisne« kandidatne liste iz volilnega lokala.Volivci so se zaradi tega razburili in Alojzij Trstenjak je nato zaukazal, da morajo odstranjenega predstavnika kandidatne liste zopet pripustiti k poteku volilnega dejanja. Takšna in podobna dogajanja so povzročila, da so volivci vedno manj glasov namenjali uradni listi Jugoslovanske nacionalne stranke in se raje odločali za »kompromisne« liste.45 Trstenjak se osebno ni želel vmešavati v volilno gibanje, saj ni imel povoda, da bi dajal prednost kateri od list, moral pa je spremljati narodnega poslanca na vseh njegovih agitacijskih potovanjih. Kot sreski načelnik je bil dolžan poskrbeti, da bodo volitve potekale mirno, svobodno in brez pritiskov s katere koli strani. Z namenom obvarovanja avtoritete, objektivnosti in zakonitosti poverjenega mu »oblastva« se kljub grožnjam, da bo izgubil svoj položaj in moral oditi iz Lendave, ni želel izpostaviti za nobeno listo. Ob tem je bil trdno prepričan, da vodstvu stranke ni šlo za državno in narodno korist, ampak za osebne in materialne koristi.46 Za splošno politično smer je bilo tako ali tako nepomembno, katera lista je zmagala, saj so vse priznavale politiko Jugoslovanske nacionalne stranke in celo Albert Kramer, glavni tajnik stranke, je čestital Hajdinjaku za lep uspeh »jugoslovanske nacionalne misli«. Kljub temu vodstvo stranke ni hotelo navezati stikov z novimi župani, čeprav so ti večkrat izrazili pripravljenost sodelovati z narodnim poslancem Hajdinjakom. Prevladali so osebni interesi in osebna antipatija, resničnih političnih razlogov za skupno sodelovanje namreč ni bilo. Z 44 45 46

Trstenjak A., AŠ 3, Alojzij Trstenjak: Kako so me preganjali kot sreskega načelnika v Ljutomeru in Lendavi, str. 2–9. Prav tam. Prav tam, str. 13. Glej tudi Spomenico Alojzija Trstenjaka o političnih prilikah v srezu dolnjelandavskem, september 1934.

namenom čimprejšnje primopredaje poslov med starimi in novoizvoljenimi župani je Alojzij Trstenjak 21. oktobra sklical vse župane na sestanek. Po uradnem zaključku posvetovanja je župane nagovoril še banovinski zdravnik in lendavski odbornik Fran Klar. Ob koncu govora je prebral izjavo, v kateri je znova poudaril neomajno zvestobo in vdanost kralju in domovini ter obljubil, da bodo vsi delovali v smislu izvajanja idej vsedržavne politike, izhajajoče iz kraljevega manifesta z dne 6. januarja 1929. V zvezi s tem se je opredelil proti dotedanjemu političnemu delovanju sreskega odbora Jugoslovanske nacionalne stranke v Lendavi, saj se ljudje nikoli niso strinjali z njegovimi ravnanji. Izjavo so navzoči navdušeno sprejeli, nato jo je dal odbornik Klar vsem podpisati.47 Ob prebiranju izjave je bil navzoč tudi Alojzij Trstenjak, vendar ni posredoval za podpisovanje oziroma ni pritiskal na župane, da bi jo podpisali. V svojem kasnejšem pojasnilu banu je sicer dopustil možnost, da je kateremu od županov rekel, da jo lahko podpiše, če so jo že z navdušenjem sprejeli in se z njeno izjavo resnično tudi sam strinja.48 Alojzij Trstenjak je menil, da z izjavo niso podpisniki nikogar napadli ali ga užalili in da ni bila naperjena proti posamezni osebi, ampak da je le povzela večinsko razpoloženje med ljudmi. Navzoči na sestanku so celo enoglasno poudarjali, da želijo župani in novi občinski odbori sodelovati s poslancem Antonom Hajdinjakom kot najvišjim političnim predstavnikom v srezu. Podpisniki so izjavo iskreno podpisali in želeli z njo pomiriti politične razmere v srezu. Zato so jo poslali Generalnemu sekretariatu Jugoslovanske nacionalne stranke v Beogradu, banskemu tajništvu stranke v Ljubljani ter uredništvom časnikov Slovenec, Jutro in Novin Slovenske krajine. Poslali so jo tudi Alojziju Trstenjaku, ta pa jo je uradno predložil Dragu Marušiču, banu Dravske banovine.49

Obisk bana Draga Marušiča v Lendavi (Župan Lendave Arpad Bačič, sreski načelnik Alojzij Trstenjak, narodni poslanec Anton Hajdinjak) Trstenjak A. AŠ 3

47 48 49

Prav tam, str. 12. Trstenjak A., AŠ 4, Pismo Alojzija Trstenjaka, poslano banu, 2. 12. 1933. Trstenjak A., AŠ 3, Alojzij Trstenjak: Kako so me preganjali kot sreskega načelnika v Ljutomeru in Lendavi, str. 13–14.