Okoljeinodpadki 3

OO

revija ZA POOBLAŠČENCE ZA VARSTVO OKOLJA, direktorje, menedžerje in vse, KI JIM JE MAR ZA OKOLJE. • AVGUST/SEPTEMBER 2009 • ŠTEVILKA 3

kolje in dpadki

REVIJA JE TISKANA NA RECIKLIRANEM PAPIRJU

Osrednja tema

Bioplin

- obnovljiv vir energije ODPADNA EMBALAŽA

Uvajanje sistema ravnanja z embalažo in odpadno embalažo. stran 8

VARČNA RAZSVETLJAVA

Načrtovana razsvetljava mora biti tudi kakovostna. stran 10

PODJETNIŠKA IDEJA

Osnovna navodila kako se lotiti priprave projektne prijave. stran 13

EKO NAČIN ŽIVLJENJA

Železniški sistem ekološko najbolj sprejemljiv prevoznik stran 18

Na 2. strokovnem posvetu bomo govorili o: - Ravnanju z odpadno embalažo - Ravnanju z odpadno električno in elektronsko opremo - Problematiki odlagališč in vzpostavitvi regijskih centrov - Oceni odpadkov - Predstavili finaliste in zmagovalce

Informacije in prijava na: www.okolje.eu Prijavite inovativno ekoprakso in izpolnite vprašalnik na: www.okolje.eu Vaše prijave pričakujemo tudi na: okolje@zfm.si do 30. septembra 2009.

Finalisti izbora boste skozi publiciteto, ki jo omogočajo naši medijski in drugi partnerji vplivali na povečanje prepoznavnosti in s tem prodaje!

UVODNIK

AVGUST/SEPTEMBER 2009

tiskamo na recikliranem papirju

Založba Forum Media d.o.o.

Prešernova ulica 1, 2000 Maribor T: 02/ 25 01 800 F: 02/ 25 24 092 E: info@zfm.si W: www.zfm.si

Spoštovani!

Časopis si lahko ogledate tudi v digitalni obliki na spletu www.okolje.eu Direktorica: Mihaela Mravlje Odgovorna urednica: mag. Medeja Brglez E: medeja.brglez@zfm.si T: 02/ 230 28 56 Strokovni urednik: Anes Durgutović Vodja projekta: Simona Lobnik E: simona.lobnik@zfm.si T: 02/ 250 80 55 Redaktorica: Violeta Vučićević E: violeta.vucicevic@zfm.si T: 02/ 230 28 57 Lektoriranje: Saša Gojčič Oglasno trženje: Danijela Kmetič Štajnbaher Igor Oblak Judita Tihec Marjan Risman Oblikovanje in prelom: Aritmija oblikovalski studio Fotografije: Turistična zveza Slovenije, Istockphoto, www.sxc.hu Tisk: Delo TČR Distribucija: Pošta Slovenije Naklada: 8.000 izvodov Revija Okolje in Odpadki Izhaja 6-krat na leto Vaša mnenja: okolje@zfm.si ISSN: 1855-6183

mag. Medeja Brglez ODGOVORNA urednica revije

Pred vami je že tretja številka naše in vaše revije »Okolje in Odpadki«. Veseli me, da ste jo odlično sprejeli! V tokratni številki osrednjo temo namenjamo pridobivanju bioplina kot pomembnega in okolju prijaznega vira energije, s katerim izrabljamo biološke odpadke. Zaradi pomembnosti nadzora plinov na odlagališčih prikazujemo tudi postopek analize, razlago parametrov in uporabo instrumentov na odlagališčih.

Zaradi stalnega povečanja ogljikovega dioksida in ostalih toplogrednih plinov smo priča globalnemu segrevanju ozračja. Podnebnim spremembam smo tako ponovno namenili nekaj vrstic. Preberite o podnebno-energetskem paketu in bližajočem se svetovnem sporazumu s področja podnebno-energetskega paketa v Kopenhavnu.

Kako skrbimo za reciklažo odpadne embalaže, kako in ali je že uveden sistem ravnanja z odpadno embalažo ter kritičen pogled na trenutno shemo ločenega zbiranja odpadne embalaže naniza član združenja za odpadno embalažo (ODEM GIZ) - predstavnik gospodarstva oz. zavezancev za ravnanje z odpadno embalažo Matej Stražiščar, o pomembnosti predelave odpadne embalaže pa smo govorili tudi z dr. Francom Lobnikom, predsednikom Sveta za Varstvo okolja Republike Slovenije. Preberite si njegova razmišljanja.

Pomembno področje proučevanje je tudi razsvetljava; tako z vidika njenega vpliva na naše počutje, kot z vidika njene energetske učinkovitosti. Preberite si zanimiv prispevek o notranji razsvetljavi.

Pa še o obveznosti plačila sedmih okoljskih dajatev, ki jih podjetja in ustanove morajo plačevati glede na dejavnost, ki jo opravljajo, pišemo.

Podrobneje predstavljamo kratek pregled okoljskih dajatev zaradi nastajanja Co2, izrabljenih motornih vozil (IMV) ter mazalnih olj in tekočin (MOT).

Vsi, ki se lotevate okoljskih projektov, pa ponovno ne spreglejte aktualnih razpisov z navodili, kako pristopiti k pripravi prijave.

Izrazili ste, da želite biti dnevno obveščeni o novostih s področja varovanja okolja. Zato vas vabim, da obiščete naš novi spletni portal www.okolje.eu. Na njem najdete članke o ravnanju z okoljem in obnovljivih virih energije, zanimivosti EKO načina življenja, elektronsko različico revije in video posnetke ter informacije o izobraževanjih s tega področja! Pričakujemo vas torej na portalu www.okolje.eu, vaše misli, pripombe in pohvale pa ponovno zbiramo na: okolje@zfm.si.

Vabim vas, da “ obiščete naš novi spletni portal www.okolje.eu.

”

Pa prijetno branje in mirne počitnice vam želim! mag. Medeja Brglez, Odgovorna urednica revije

Revija Okolje in Odpadki je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo RS. Razmnoževanje publikacije delno ali v celoti brez dovoljenja Založbe Forum Media d.o.o. ni dovoljeno!

AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

3

Osrednja tema

Bioplin –

obnovljiv vir energije PIŠE Polona Kolenc, univ. dipl. inž. kemijske tehnologije

Na svetu je danes več kot pet milijonov naprav za pridobivanje bioplina. Večina je zelo preprostih in predvsem v Indiji in na Kitajskem z njimi pridobivajo plin za kuhanje in razsvetljavo.

V EU je proizvodnja bioplina najbolj razvita na Danskem, v Nemčiji in v Švici. Večinoma sodobne naprave so namenjene zlasti za soproizvodnjo električne in toplotne energije. Poleg gnojevke se vse bolj uporabljajo tudi odpadki iz kmetijstva, gostinstva in živilskopredelovalne industrije. Klavniške in nekatere živilske odpadke je treba predhodno 4 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

higienizirati v posebnih komorah z visoko temperaturo in pod visokim pritiskom, da se uničijo bakterije in klice, ki bi sicer lahko zašle v prehrambno verigo. Nekaterih živalskih odpadkov, kot npr. možganov in hrbtenjače govedi, pa zaradi preprečevanja širjenja nevarnih bolezni ni dovoljeno uporabljati kot »surovine« za proizvodnjo bioplina.

Kaj je bioplin?

Bioplin je zmes plinov, ki nastane pri anaerobnem vrenju (brez prisotnosti kisika) v napravi, ki jo imenujemo digestor oz. fermentor. Razkroj biomase in živalskih odpadkov poteka s pomočjo razkrojnih organizmov, kot so bakterije in plesni. Bioplin nastaja z vrenjem ali gnitjem organskih snovi oziroma odpadkov brez prisotnosti kisika oziroma zraka (anaerobno vretje) v enostavnejše sestavine pod vplivom fermentov, kvasov. Pridobivanje bioplina je ena izmed možnosti za učinkovito obdelavo organskih odpadkov. Bioplin lahko pridobimo skoraj iz vseh organskih materialov, ki vsebujejo zadosten delež ogljika: fekalij domačih živali, poljedelskih odpadkov, gospodinjskih odpadkov, odpadkov živilske industrije, klavniških odpadkov, ostankov košnje in obrezovanja rastlin, vseh organskih bioloških

snovi, katerih sestava se spremeni z delovanjem mikroorganizmov. Če proces gnitja poteka pri točno določenih pogojih, se začne sproščati bioplin.

Sestava bioplina V bioplinu so prisotne gorljive in negorljive snovi. Sestava je močno odvisna od organskih snovi, ki nastopajo pri procesu fermentacije. Kakovost bioplina s stališča energetske izkoriščenosti nam podaja koncentracija metana, vendar lahko to izboljšujemo z

Osnovna “ enačba anaerobne

razgradnje biomase se glasi: 2C + 2H2O = CH4 + CO2

”

Osrednja tema

zmanjševanjem deleža negorljivih snovi (odstranjevanje ogljikovega dioksida in žveplovodika).

Nastanek bioplina V praksi se za pridobivanje metana uporabljajo komunalne in industrijske odpadne vode, človeški in živalski ekskrementi ter odpadna (rastlinska) biomasa. Osnovne zahteve teh snovi pri ekonomični pridelavi bioplina so: da imajo sestavo, ki omogoča

hotelov, letališč), v prehrambni industriji (ostanki pri predelavi sokov, piva, sladkorja, mleka) ali kot klavnični odpadki.

Osnovne surovine za pridobivanje bioplina so gnojila, energetske rastline, rastlinski odpadki, živalski stranski proizvodi. Med njimi pomenijo energetske rastline prihodnost za kmetijstvo.

Večina kmetijskih bioplinskih naprav pri delovanju uporablja za osnovni substrat gnojevko in gnoj,

Skupine surovin Osnovni substrat gnojila

Kosubstrat* energetske rastline

rastlinski odpadki

živalski

ostanki prašičja, goveja in koruzna in travna maščobe krme in silaža piščančja ostanki hrane pridelkov silirani pesini listi gnojevka biološki ostanki sveži odkos žitna silaža gnoj trave * Kosubstrati so snovi, ki jih dodajamo v fermentor za izboljšanje proizvodnje bioplina.

učinkovito in ekonomično proizvodnjo bioplina, zadostne količine so na razpolago vse leto, ne vsebujejo substanc, ki bi delovale toksično ali inhibitorno na proces.

Organske substrate lahko razdelimo na naslednje skupine: ekskrementi domačih živali in ljudi, organski odpadki industrije, poljedelski odpadki, gojena biomasa in kanalizacijske odpadne vode.

Rastlinski substrati (koruza, trava, sudanska detelja, krmna pesa, sončnice, hmelj, ostanki krompirjeve lupine) se dovajajo v fermentor sveži ali kot silaža. V fermentor se lahko dovajajo tudi zunanji kofermentorji, ki nastajajo v vsakodnevnem življenju (ostanki hrane – pomije iz gospodinjskih objektov, restavracij,

ki pomagata vzpostaviti ustrezno bakterijsko floro v fermentorju. Vrednost pH se pri sveži goveji gnojevki giblje od nevtralne do blago alkalne, stara gnojevka je lahko tudi kisla.

Količina proizvedenega plina je odvisna od vrste gnojevke, izvedbe bioplinskih naprav in obratovanja, pri čemer so pomembni specifična obremenitev razkrojnega prostora (časovna in volumska z organsko snovjo), potreben oziroma tehnični čas fermentiranja pa tudi intenzivnost mešanja.

Naprave za pridobivanje bioplina iz živalskih odpadkov se razlikujejo glede na: velikost (za enega uporabnika, skupinska, velika oz. centralizirana), vrsto substrata (biomasa iz gnoja ali iz dru-

Proces anaerobne razgradnje je štiristopenjski 1 Hidroliza biopolimerov

sladkorji, aminokisline, glicerin, maščobne kisline

2 Razgradnja produktov hidrolize

H2, CO2, etanol in hlapne maščobne kisline

3

Acetogeneza

razgradnja hlapnih maščobnih kislin do ocetne kisline, H2 in CO2

4

Metanogeneza

metan in CO2

gih organskih odpadkov), uporabljeno tehnologijo (zbiralni ali pretočni sistem).

V digestorju, ki se ogreva, je nameščeno mešalo, s katerim se pospešuje razgradnja substrata in preprečuje tvorba usedlin.

Hitrost presnove organskih snovi in reprodukcija mikroorganizmov sta funkciji temperature. Večina digestorjev je konstruirana za delovanje v mezofilnem območju s temperaturo okoli 35 ºC, njihova zmogljivost pa je lahko od nekaj kilovatov do več megavatov moči. V nastalem bioplinu je tudi žveplo, ki ga je mogoče biološko odžveplati (do 80 %) z nadzorovanim dovajanjem zraka. Po tem procesu je žveplo v sledovih v pregnitem substratu in ne več v bioplinu. Preko preliva se pregniti substrat zbira v zbiralniku izrabljene gnojevke. Po končanem procesu se gnojilna vrednost gnojevke izboljša (večja vsebnost dušika, vendar povišana pHvrednot, kar pa zahteva ustrezno ravnanje pri gnojenju).

Začne se s hidrolizo biopolimerov do sladkorjev, aminokislin, glicerina in maščobnih kislin. V naslednjem koraku se produkti hidrolize razgradijo do vodika (H2), ogljik-

Surovine za pri“dobivanje bioplina so gnojila, energetske rastline, rastlinski in živalski odpadki.

”

hranilnik digestata ali pofermentor, hranilnik plina, črpalke, mešala, plinski motor, generator itd.

Plinski hranilnik – je večinoma predviden za sprejem 6–16urne produkcije plina, za boljše pokrivanje dnevnih konic porabe elektrike. Običajno je v obliki nekakšnega balona iz folije iz umetnih snovi.

Prednosti uporabe bioplina Prednosti izrabe bioplina – obnovljivega vira energije: zmanjšuje emisije CO2 in metana, proizvaja in uporablja se decentralizirano, zato povečuje zanesljivost energetske oskrbe, električna energija in toplota iz bioplina se dobavljata iz uskladiščene sončne energije v skladu s trenutnimi potrebami, neodvisno od letnega časa in natančno v predvidljivih količinah, omogoča

Pridobivanje bioplina iz živalskih odpadkov z dvostopenjsko fermentacijo

ovega dioksida (CO2), etanola in predvsem hlapnih maščobnih kislin. V pomembnem tretjem koraku, acetogenezi, se hlapne maščobne kisline razgradijo do ocetne kisline, H2 in CO2. V četrti stopnji se proces nadaljuje v metanogenezo.

Poleg digestorja so za pridobivanje in uporabo bioplina potrebne še nekatere druge naprave, kot so: hranilniki subtrata in kosubtrata,

smotrno rabo opuščenih kmetijskih površin, z možnostjo izvajanja dodatne energetske dejavnosti ponuja kmetom dodatno ekonomsko oporno točko, povečuje dodano vrednost in s tem kupno moč podeželskih regij, zagotavlja dodatno delo domači industriji in obrti, omogoča zmanjšanje uporabe umetnih gnojil, pomembno prispeva k ohranjanju naše kulturne krajine.

Podjetje ECHO d.o.o. je specializirano za svetovanje, dobavo , montažo, kalibracijo in servis merilnih sistemov za merjenje različnih plinov. V svojem prodajnem programu vam nudi prenosne in stacionarne merilnike za različne aplikacije. Podjetje ima prav tako lasten razvoj za specialne potrebe potrošnika in laboratorij s kalibracijsko postajo. PR AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

5

OSREDNJA TEMA

Analiza plinov na deponijah PIŠETA dr. Andrej Holobar, univ. dipl. inž. kem. in Polona Kolenc, univ. dipl. inž. kem. teh.

Zbiranje plina in njegov nadzor sta nujno potrebna pri večini odlagališč. Za izvajanje meritev je treba na odlagališču namestiti cevi, vrtine, sonde za nadzor zemljine in sonde na odprtini ter izvajati monitoring emisij na površju. Za ustrezno ureditev območja vrtin in predvidevanje morebitnih težav je potrebna pravilna interpretacija podatkov, poleg tega pa je zelo pomembna ustrezna postavitev sistema, ki je potrebna za nadzor površja odlagališča. V nadaljevanju je predstavljeno, kako pravilno interpretirati podatke o plinih, izmerjenih na odlagališčih.

di. Elektrolit in površina elektrode se s časom izrabljata. Če se senzor ne odziva in kalibracija ni več mogoča, je treba senzor zamenjati. Po zamenjavi sta obvezna kalibracija in test senzorja s testnim plinom. Velik vpliv na meritev imajo tudi plini, hlapi ali pare, ki so korozivne in kemično reaktivne. Velik problem je vodikov disulfid (H2S), ki reagira z elektrodo in povzroči njeno kontaminacijo. V teh primerih se lahko uporabijo filtri, ki selektivno odstranijo molekule plina neposredno pred senzorjem, saj s tem podaljšamo življenjsko dobo senzorja.

Infrardeči senzorji za merjenje ogljikovega dioksida in metana

Pravilna interpretacija izmerjenih podatkov je lahko v pomoč pri postavitvi sistema za nadzor odlagališčnega plina. Podatki pomagajo operatorju določiti, ali se pri sistemu za odvajanje plina pojavljajo težave oziroma ali obstajajo morebitne težave, ter njihov izvor. Podatke lahko uporabimo tudi za določanje stopnje emisij plina na odlagališču ali za oceno, koliko zraka je prisotnega na odlagališču. Prav tako nam pomagajo ugotoviti, ali so težave trenutne (zaradi spremembe zračnega tlaka) ali konstantne.

Tipična vprašanja, na katera lahko operator najde odgovore, so: 1 Ali so podatki utemeljeni?

2 Ali obstaja na odlagališču možnost požara?

3 Koliko plina se sprošča s površja in iz podpovršja odlagališča?

4 Ali je na odlagališču treba namestiti perimeter in ali je potreben nadzor površja?

6 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

Ali struktura odlagališča pomeni nevarnost onesnaževanja na odlagališčnem prostoru ali v neposredni bližini odlagališča?

6 Ali lahko plin, ki nastaja na odlagališču, povzroča onesnaževanje podtalnice?

7 Ali na odlagališču nastaja dovolj plina za zbiranje?

To niso pravila, kdaj je potrebna interpretacija podatkov, ampak so samo primeri, kdaj se lahko izvaja. Meritve pa so potrebne tudi v naslednjih primerih: 1 ko je treba potrditi podatke, 2 ko je treba pregledati podatke, ki odstopajo, 3 pri primerjavi starih podatkov z novimi, 4 pri izdelavi objektivnega priporočila za ureditev ali izboljšanje nadzornega sistema odlagališčnega plina, 5 za izboljšanje specifičnega problema, potrditev domnev v primeru težav in za testiran5

je trenutnih podatkov in s tem ugotavljanje, ali so utemeljeni.

Merjenje plina na odlagališču se običajno izvaja z ustreznimi instrumenti.

Elektrokemijski senzorji za merjenje kisika, ogljikovega monoksida, vodika in vodikovega sulfida Elektrokemijski merilniki delujejo na dveh principih: galvanskem ali amperometričnem. Vsi merilniki vsebujejo elektrode in elektrolit, kjer merimo napetost ali tok, ki je posledica reakcije plina na elektro-

V nasprotju z elektrokemijskimi senzorji plina so infrardeči senzorji manj občutljivi na interference in spremembe vplivov v zraku.

Ker merijo absorpcijo plina, so zelo selektivni in nimajo interferenc, kot je značilno za elektrokemijske senzorje.

Kako ocenimo pravilnost podatkov?

Prvi korak pri interpretaciji podatkov je ugotoviti, ali so dobljeni podatki logični. Pri meritvah se namreč velikokrat pojavijo napake. Vzroki za napake so:

OSREDNJA TEMA

omejitev instrumentov (neustrezno območje merjenja glede na instrument), 2 neustrezna kalibracija, 3 pomanjkanje vzorcev v seriji meritev in 4 neprimeren postopek meritev.

1

Primeri so: 1 Vrednost metana v katalitič­ nem tipu gorljivega plinskega indikatorja je nič. Če indikator kaže, da ni metana, bi lahko vrednosti nič, ki jih kaže ta tip indikatorja, smatrali kot dobre. Napaka se lahko pojavi samo, kadar je v vzorcu zadostna količina kisika, da lahko pride do katalitičnega zgorevanja ogljikovodikov v vzorcu. Kadar se merjenje kisika ne izvaja oziroma je kisika manj kot 10 odstotkov in kadar se določa odstotek metana, se uporablja katalitični tip instrumenta (potreben je instrument, pri katerem za pravilno delovanje ni potreben kisik).

Kontrolna sonda kaže nizke koncentracije metana in ogljikovega dioksida ter visoke koncentracije kisika in dušika.

Za določanje količine zraka v plinski mešanici in ugotavljanje, ali zrak potuje skozi zemljino ali se odbija, se lahko uporabljata dve metodi. Ti predpostavljata, da zrak potuje skozi zemljino v večji ali manjši količini, kar omogoča prepojenost zemlje z zrakom. Kisik, ki se nahaja v zem2

ljini, porabljajo aerobne bakterije. Pri prvem testu gre za razmerje CH4/CO2. Za čist odlagališčni plin je to razmerje 1,3–1,5. Nižje razmerje je tipičen dokaz aerobne razgradnje. Pri drugem testu se primerja odstotek dušika (glede na težo) z odstotkom kisika. Kadar je ta vrednost blizu 3,76, je vzorec najverjetneje razredčen s čistim zrakom. Odvzem zraka in normalizacija rezultatov dajeta običajno nizke koncentracije odlagališčnega plina.

Ta test se uporablja za preverjanje povezave vzorčevalne sonde z merilnikom in ugotavljanje, ali pride do kontaminacije ali ne.

Ob uporabi modernih ročnih instrumentov na odlagališču se lahko pojavijo težave pri interpretaciji podatkov.

To je zaradi algoritma, pri katerem instrument večkrat izračunava odstotek izmerjenih koncentracij, tako da skupna vsota ne presega 100 odstotkov. To vpliva na oceno tehnika, ali je kaj narobe z instrumentom ali ne. Ta problem se lahko pojavi na odlagališčih, kjer se uporabljajo trije različno kalibrirani instrumenti. Za merjenje se uporablja plinska kromatografija, pri čemer je izmerjena koncentracija metana višja od dejanske koncentracije. Tako je na primer dejanska vrednost metana 40 odstotkov in ne 50 odstotkov, kot je izmerjeno z instrumentom.

3

Podjetje ECHO d.o.o. je specializirano za svetovanje, dobavo , montažo, kalibracijo in servis merilnih sistemov za merjenje različnih plinov. V svojem prodajnem programu vam nudi prenosne in stacionarne merilnike za različne aplikacije. Podjetje ima prav tako lasten razvoj za specialne potrebe potrošnika in laboratorij s kalibracijsko postajo. PR

Koroška cesta – stari jašek, 3320 Velenje

Bioplin – »green source of renewable energy« PIŠE Anes Durgutović, strokovni urednik revije

Pravijo, da rešuje problem razgradljivih odpadkov in hkrati proizvaja elektriko in/ali toploto in da je prava rešitev za vaše razgradljive odpadke. Ali je to res?

Vse pogostejše so trditve, da je bioplin zeleni vir obnovljive energije. To poudarjamo mnogi proizvajalci bioplinskih naprav in energetski svetovalci. In če se o tem veliko govori in piše, lahko rečemo, da je v tem tudi nekaj resnice.

V zadnjem času smo lahko priča hitremu tehnološkemu razvoju bioplinskih naprav, ki omogočajo vse bolj učinkovito izrabo različnih vhodnih surovin v bioplin in pretvorbo bioplina v električno in/ali toplotno energijo. Zadnje ugotovitve kažejo, da proizvodnja energije iz bioplina prispeva k trajnostnemu razvoju. Proizvodnja te “zelene energije” pomeni obetaven in za okolje manj škodljiv način pridobivanja energije, saj zmanjšuje emisije CO2 v okolje in energetsko odvisnost od uvoženih virov energije.

Torej vse kaže, da je izraba bioplina prava izbira. Mogoče je celo res, da bi to bila prava rešitev za vaše razgradljive odpadke. Toda ne za vsako ceno in ne na najbolj preprost način. Pred odločitvijo o izrabi bioplina preverite različne alternative in izberite optimalno.

Načrtovanje in obratovanje naprave za proizvodnjo in izkoriščanje bioplina (bioplinarne) zahteva premišljenost in previdnost. Odločitev o izvedbi takega projekta naj temelji na ugotovitvah študije izvedljivosti, katere obvezna vsebina naj bo analiza stroškov in koristi ter priložnosti in nevarnosti.

Skoraj prepričan sem, da se bo velika večina tistih, ki se bodo lotili izrabe bioplina po načelu »naredi si sam« in ob enostavnem kopiranju načrtov sosedove uspešno delujoče naprave, opekla. Pri načrtovanju vsake posamične naprave se pojavljajo številne neznanke, zato ni mogoče uporabiti »copy-paste« načina, ampak je treba upoštevati značilnosti posameznega primera.

Torej, preden se lotite vašega projekta, pretehtajte vse možnosti.

Delovni čas Muzej je odprt od torka do nedelje med 8.30 in 17. uro (15.00 vstop zadnje skupine). Vsak prvi četrtek v mesecu je muzej odprt od 11.30 do 19.30 (18.00 vstop zadnje skupine).

OB PONEDELJKIH JE MUZEJ ZAPRT. Informacije in rezervacije Priporočljive so predhodne najave ogleda. T: 03/587 09 97 AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

7

odpadna embalaža

Kako ravnati z odpadno embalažo?

PIŠE Matej Stražiščar, univ. dipl. inž. živ. teh.

V Poročilu o stanju okolja 1995, ki ga je sprejela Vlada RS januarja 1996, so med drugim napisane naslednje ugotovitve: • pri ravnanju z odpadki so razmere kritične, • ravnanje z odpadki je temeljni okoljski problem in • potrebno je prednostno reše­va­ n­­je te problematike.

Zaradi tega je Vlada RS leta 1996 sprejela strateške usmeritve Slovenije za ravnanje z odpadki. Z njimi je opredelila temeljne usmeritve in cilje pri ravnanju z odpadki ter določila hierarhijo možnih načinov ravnanja z njimi.

Za uresničitev usmeritev RS za ravnanje z odpadki je bilo treba, predvsem posodobiti zakonodajo z vsemi podzakonskimi predpisi, ki bodo zagotavljali z EU primerljive pogoje ravnanja z odpadki.

Ključen dokument je bil Nacionalni program varstva okolja DZ (NPVO) iz l. 1999 z okvirnim programom aktivnosti do leta 2008 in programom ukrepov do leta 2003.

V sklopu pristopnih pogajanj je Slovenija zahtevala prehodno obdobje za uresničitev zahtevanih deležev predelave in recikliranja odpadne embalaže, kot jih predvideva Direktiva o embalaži (94/62/ES).

Na tej podlagi je bil leta 2000 izdan Pravilnik o embalaži in odpadni embalaži (Uradni list RS, št. 104-4360/2000), leta 2002 pa Operativni program ravnanja z embalažo in odpadno embalažo, kjer so bili ugotovljeni ključni problemi in opredeljeni cilji, hkrati je bil predložen časovno opredeljen program ukrepov. V ciljih operativnega programa se zahteva, da je do konca leta 2007 50 odstotkov odpadne embalaže predelane in od tega najmanj 25 odstotkov reciklirane ter najmanj 15 odstotkov reciklirane mase posameznega materiala.

Za usklajeno in učinkovito izvajanje aktivnosti sta Vlada RS in 8 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

GZS decembra 2002 podpisali dogovor o doseganju ciljev in usmeritev v zvezi z embalažo in odpadno embalažo. V njem so navedeni cilji in usmeritve ter naloge podpisnikov.

Ocene o količini embalaže, ki je bila takrat na trgu, so bile narejene na podlagi letnih poročil zavezancev, ki so jih ti oddajali v skladu s pravilnikom o embalaži in odpadni embalaži.

Za vzpostavitev in delovanje učinkovitega sistema ravnanja z odpadno embalažo je pomembna tudi Odredba o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami pri opravljanju javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki.

V letu 2002 je 21 podjetij ustanovilo Družbo za ravnanje z odpadno embalažo. Družba je za svojo dejavnost 8. julija pridobi-

li 80–85 odstotkov obveznosti za embalažo na slovenskem trgu.

Tu je treba omeniti še deljeno odgovornost, ki jo je vpeljala omenjena zakonodaja. Stroške vzpostavitve in izvajanja ločenega zbiranja odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, plačajo lokalne skupnosti (občine) s ceno izvajanja lokalne javne skupnosti in ceno izvajanja lokalne javne službe zbiranja komunalnih odpadkov (t. i. smetarine) ter s sredstvi občinskih proračunov za investicije. Stroške sortiranja, transporta, recikliranja, predelave in končne odstranitve od zbirnih centrov za vso odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, pa v celoti plačajo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo.

Pravilnik o embalaži je definiral tudi družbo za ravnanje z odpad-

Količina odpadne embalaže (v tonah) vrsta materiala

2001

2002

2003

Indeks 02/01

Indeks 03/02

papir in lepenka

45.891

57.575

52.120

125,5

90,5

steklo

24.118

21.842

22.823

90,6

104,5

kovine

13.329

13.769

14.506

103,3

105,4

plastika

29.883

31.463

32.598

105,3

103,6

7.364

7.284

7.086

98,9

97,3

sestavljeni material les

36.510

44.972

34.393

123,2

76,5

drugo

385

642

864

166,8

134,5

skupaj

157.481

177.547

164.390

112,7

92,6

Vir Analiza letnih poročil o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo za leto 2003, MOP, ARSO.

la dovoljenje Agencije RS za okolje, kar je bil pogoj za njeno delovanje. S tem je bil omogočen prenos obveznosti zavezancev na družbo, družba pa je imela nalogo organizirati shemo ravnanja z odpadno embalažo, ki je temeljila na neprofitnosti in ekvidistančnosti do embalažnih materialov. Do konca leta 2003 je bilo sklenjeno 386 pogodb o prenosu obveznosti na podlagi 15. člena pravilnika. Ocenjeno je bilo, da so zavezanci prenes-

no embalažo in določil pogoje, pod katerimi družba pridobi dovoljenje. Predvideval je, da je družba ena, ustanovili naj bi jo zavezanci za ravnanje z embalažo.

Ministrstvo za okolje in prostor in zavezanci, ki so ustanovili družbo za ravnanje z odpadno embalažo, so s korektnim sodelovanjem z gospodarsko zbornico do tega trenutka v celoti uveljavili osnovna načela, ki so nujna za trajnostno vzdržen sistem

odpadna embalaža

ravnanja z odpadno embalažo.

Ključni kriteriji, ki so bili upoštevani, so bili: kriterij doseganja postavljenih ciljev, kriterij učinkovitosti z vidika stroškov zavezancev, ki financirajo sistem, kriterij pravičnosti do vseh vrst odpadne embalaže in zavezancev v embalažni verigi, kriterij prijaznosti do uporabnikov in kriterij prostega trga.

V prvem obdobju za doseganje ciljev (2004–2008) so se pojavile nekatere težave pri izvajanju pravilnika, zato so bila sprejeta dodatna navodila, pojavila pa se je tudi težnja po ustanovitvi več družb za ravnanje z odpadno embalažo. Posledično je ministrstvo za okolje in prostor izdalo novo Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (UL RS, 84/2006), ki ni spreminjala osnovnih pravil igre, temveč je bolj natančno definirala obveznosti med družbo in izvajalci javne službe in družbo. Dodatno pa je ministrstvo v uredbi zapisalo, da (6. odstavek 19. člena): »Če ravnanje z odpadno embalažo, ki je komunalni odpadek, ureja več družb za ravnanje z odpadno embalažo, deleže prevzemanja odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe ter druge obveznosti v zvezi s tem podrobneje določi minister, pristojen za okolje.« Družba(e) mora(jo) po 39. členu

(obveznosti) zagotavljati predpisano ravnanje z odpadno embalažo na celotnem območju, na katerem odpadna embalaža nastaja – to je na celotnem območju Republike Slovenije. Pod temi (in drugimi) pogoji naj bi družbe dobile okoljevarstveno dovoljenje, na podlagi katerega smejo zavezanci prenesti odgovornost o ravnanju z embalažo na družbo. Z dodatno Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (UL RS, 32/2006) si je država s sistemom takse zagotovila od družbe neodvisne podatke (in seveda tudi sredstva) o količinah embalaže in embalažnih materialih, danih na slovenski trg, s katerimi je mogoče narediti porazdelitveno shemo med družbami.

Do tu je imelo ministrstvo dokaj jasno strategijo, kako postaviti temelje družbam za odpadno embalažo. Na podlagi principov o prostem trgu je imelo več družb možnost pridobiti dovoljenje za ravnanje z odpadno embalažo, niso pa jim bile naložene enake obveznosti pri prevzemu na celotnem teritoriju Republike Slovenije. Ves prevzem in storitve na odpadni embalaži so jasno povezani s stroški, ki se pokrivajo iz prihodkov prenosa obveznosti (embalažnine in prodaja ločeno zbranih materialov, ki imajo ceno).

Na račun visokega tržnega deleža v letu 2006 vodilne družbe na trgu

Zahteve čistilnih naprav za čiščenje odpadnih vod

Na trgu se pojavlja več ponudnikov čistilnih naprav različnih vrst in kvalitet, vse pa morajo ustrezati določbam v aktualni zakonodaji:

(ocena je, da okrog 90 odstotkov) v primerjavi z drugimi, in ker se je del stroškov pri zagotavljanju predelave in reciklaže, ki jih je imela ta družba, pokril z odprodajo materiala, se nedejavnost manjših družb pri prevzemanju odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, od izvajalcev javnih služb na nacionalnem nivoju ni poznala. Državni cilji po operativnem načrtu so bili doseženi in vsi so bili srečni (eni bolj kot drugi).

Manjšinske družbe lahko na takih principih zaračunavajo nižjo embalažnino, ker se izogibajo ob­veznostim prevzema odpadne embalaže pri izvajalcih javnih služb, kjer so ločeno zbrane frakcije odpadne embalaže, za katere je treba vložiti več energije in sredstev za zagotavljanje predelave in reciklaže (beri: to je občutno dražje).

Z ukinjanjem deponij in uvajanjem intenzivnega ločenega zbiranja pri gospodinjstvih količine komunalne od­padne embalaže izredno hitro na­ra­ščajo, kar je tudi namen in cilj teh aktov, in to je dobro. Ni pa korek­t­no, da se s povečanjem stroškov iz tega naslova spopada izključno ena družba.

Z večjimi količinami ločeno zbrane odpadne embalaže, ki je komunalni odpadek, s povečanjem tržnega deleža manjših družb na račun dumpinških cen, ki si jih lah-

ko te privoščijo, ker pristojni organi tolerirajo neenakopravne razmere, in zaradi padca cen sekundarnih surovin (ki so v preteklosti delno kompenzirale neenakopravne pogoje na trgu) je močno ogrožena dolgoročna vzdržnost in posledično vzdržnost največje sheme ločenega zbiranja odpadne embalaže, ki je bil in je še zgleden sistem prenosa obveznosti na zavezance, kjer so bili doseženi cilji varstva okolja. S tem je kompromitirano doseganje ciljev na nacionalnem nivoju, ogrožen pa je tudi nacionalni sistem ravnanja z odpadno embalažo. S takimi razmerami na trgu so grobo kršena načela prostega pretoka blaga in storitev in so ustvarjene neenake možnosti poslovanja za načeloma enakopravne družbe.

Rešitev je lahko enostavna in je že predvidena v veljavni regulativi. Nujno je treba sprejeti akte, ki bodo na državnem nivoju zagotavljali pravilno razmerje med deleži prevzetih obveznosti ravnanja z odpadno embalažo in deleži prevzete odpadne embalaže od izvajalcev javnih služb, trgovcev in končnih uporabnikov, ki jih na letnem nivoju sklene posamezna družba za ravnanje z odpadno embalažo, s tem da bo zagotovljeno, da bodo vsi deli Republike Slovenije in vsi embalažni materiali obravnavani enakopravno.

• uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih vod iz malih komunalnih čistilnih naprav (u.L. 98/2007) • uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo (u.L. 47/2005) • zakonu o varstvu okolja (u.L. 41/2004) • uredbi o emisijah snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda iz virov onesnaženja (u.L. 35/1996 IN 21/2003) • pravilniku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (u.L. 105/2002) • uredbi o taksi za obremenjevanje voda (u.L. 41/1995, 44/1995, 8/1996, 125/2000, 49/2001).

Laboratorijski center

Analiziramo, preskušamo, izvajamo, svetujemo Merilna oprema, akreditirani preskusni postopki, znanje in izkušnje pomagajo rešiti tudi vaše probleme.

Varovanje okolja, monitoring odpadnih voda, ocena odpadkov, polimeri, kovine, tiskana vezja, kemija in korozija so naše naloge.

LC@iskraemeco.si, http://www.iskraemeco-lab.si AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

9

ENERGIJA

Energetsko učinkovita razsvetljava PIŠE Mag. Andrej Orgulan, Univerza v Mariboru, Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI)

Razsvetljava postaja vse bolj tehnološko intenzivna panoga. Tehnologije na tem področju se spreminjajo hitro in neprestano. Poznavanje njihovega stanja in trendov je ena izmed možnosti za povečanje energetske učinkovitosti razsvetljave, druge možnosti so povezane s poznavanjem vplivov razsvetljave na obnašanje in počutje ljudi ter s tem tudi na delovni proces.

Upoštevanje standardov, veljavnih za razsvetljavo, še ni zagotovilo, da je načrtovana razsvetljava tudi kakovostna.

vanje energijske učinkovitosti razsvetljave lahko razdelimo na naslednjih sedem področij: sodobni svetlobni viri, predsti-

ojem kakovostne razsvetljave zajema vplive P treh večjih področi Človekove (vidne) potrebe

Arhitekturcni vidiki

Ekonomske in okoljske omejitve

- vidljivost,

- oblikovna skladnost,

- nakup in namestitev svetilk,

- zmožnost opravljanja - kompozicija in stil, - vzdrževanje, delovne naloge, - vidno udobje,

- zakoni in uredbe,

- nadzor in krmiljenje,

- družabna komunikacija,

- standardi.

- energija in

- razpoloženje,

- vpliv na okolje.

- zdravje, varnost in dobro počutje, - sposobnost estetske presoje.

Zahteve za kakovostno razsvetljavo, ki so opredeljene tudi v priporočilih in standardih so: nivo osvetljenosti, omejevanje bleščanja in indeks barvnega videza Ra za uporabljene svetlobne vire.

Ekonomski vidiki razsvetljave (energetska učinkovitost) Mednarodna agencija za energijo (IEA) je leta 2004 organizirala program (raziskovalno skupino) za varčevanje z energijo v stavbah in komunalnih sistemih (ECBCS). Ena izmed delovnih skupin (Annex 45) je osredotočena na energetsko učinkovito razsvetljavo v stavbah. Spoznanja te skupine naj bi vse članice EU uveljavile v svoji zakonodaji. Vlada RS je leta 2008 v Uradnem listu št 93/2008 sprejela Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, ki pa je v členu o razsvetljavi podobno nestrokoven kot npr. Uredba o preprečevanju svetlobnega onesnaževanja.

Celostne pristope za obravna10 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

kalne naprave, sodobne svetilke (učinkoviti optični sistemi), sistemi vodenja razsvetljave (časovni, s senzorji za regulacijo v odvisnosti od dnevne svetlobe, s senzorji prisotnosti), lokalno izklapljanje, učinkovito načrtovanje razsvetljave (izkoriščanje dnevne svetlobe v kar največji meri, uporaba lokalnih svetilk za delovna mesta), energijski in svetlobni menedžment.

Sodobni svetlobni viri Razsvetljavo zagotavljamo s kombinacijo naprav in opreme, ki vsaka zase doživlja intenzivni tehnološki napredek. Izgube energije so prisotne pri svetlobnih virih, svetilkah, predstikalnih napravah in sistemih vodenja, dodatni potenciali prihranka energije pa so skriti še v načinu uporabe (sistemi vodenja in integracije) ter uporabi dnevne svetlobe.

Svetlobni viri so komponenta razsvetljave, kjer se manjše izgube poznajo najbolj očitno. Tudi v

industrijski razsvetljavi so najbolj uporabljan in vsestranski vir svetlobe fluorescenčne cevi. V zadnjih letih najbolj opazna novost so t. i. T5-cevi. Če primerjamo nove fluorescenčne cevi (v svetilkah) s T8 fluorescenčnimi cevmi z magnetnimi dušilkami in svetilkami z zrcalnimi reflektorji, so možni prihranki do 65 odstotkov. V naslednjih letih bo poudarek na razvoju zelo kompaktnih fluorescenčnih sijalk večjih moči, ki bodo lahko zamenjale visokotlačne sijalke v reflektorjih, istočasno pa na prilagodljivih sistemih vodenja razsvetljave, ki bodo ob uporabi široke spektra senzorjev prilagajale razsvetljavo trenutnim potrebam delavcev.

Visokotlačni svetlobni viri so sijalke, ki proizvajajo velike količine svetlobe ob relativno malih dimenzijah sijalk. To omogoča uporabo učinkovitih optičnih sistemov za usmerjanje svetlobe. Večinoma uporabljamo dve tipični izvedbi sijalk: metalhalogenidne in visokotlačne natri-

dobrega barvnega videza svetlobe, vendar so dražje, imajo krajšo življenjsko dobo in dolg čas vžiga. Visokotlačne natrijeve sijalke imajo najboljši svetlobni izkoristek (do 150 lm/W) in zelo dolgo življenjsko dobo, vendar tudi zelo slabe barvne lastnosti svetlobe, kar jim zelo omejuje področja uporabe. Visokotlačne natrijeve sijalke obstajajo tudi z belo barvo svetlobe, vendar imajo zaradi tega bistveno zmanjšan svetlobni izkoristek.

Svetleče diode (LED) in organske svetleče diode (OLED) so novi svetlobni viri, s katerimi bo treba v zelo bližnji prihodnosti resno računati. Trenutni omejitvi v tehnični razsvetljavi sta pregrevanje zaradi relativno visoke temperature okolice in visoka cena, vendar velja, da se njihove svetlobne lastnosti povečujejo zelo hitro in so zaradi manjših izgub svetlobe v optičnih sistemih marsikje tehnično že blizu klasičnim svetlobnim virom.

Prednosti svetlečih diod so v glav-

Potenciali prihrankov pri uvajanju novih tehnologij (www.licht.de – FGL)

jeve sijalke. Za obe vrsti sijalk so v zadnjih letih na voljo elektronske predstikalne naprave, ki omogočajo krmiljenje moči in s tem tudi svetlobnega toka sijalk.

Metalhalogenidne sijalke imajo ob ugodnem svetlobnem izkoristku (do 110 lm/W) tudi možnost

nem: usmerjeno sevanje, kar jih zaradi več virov v svetilki naredi primerne za usmerjanje brez dodatnih optičnih sistemov, stabilno delovanje z dolgo življenjsko dobo (vendar to še ni potrjeno v praksi), stabilne barvne lastnosti svetlobe, možnosti spreminjanja

ENERGIJA

barve svetlobe (več virov v svetilki), velik razpon moči – večanje moči z večanjem števila elementov, enostavno krmiljenje svetlobnega toka.

Predstikalne naprave in svetilke Tehnološki napredek pri predstikalnih napravah prinaša izboljšave na različnih področjih: zmanjšujejo se izgube na elementu vezja, omogoča napredno krmiljenje svetlobnega toka in vključevanje v napredne sisteme vodenja razsvetljave.

Izkoriščanje dnevne svetlobe je v industrijskih halah povezano z nekaj večjimi stroški ob gradnji, vendar so lahko vplivi dnevne svetlobe na energetske bilance v stavbah veliki.

Vzdrževanje razsvetljave je del svetlobnega menedžmenta, ki mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Načrtovanje vzdrževanja se začenja že ob načrtovanju razsvetljave, saj so od načina in tipa

vzdrževanja odvisne začetne vrednosti osvetljenosti v prostoru. Predpisani nivoji osvetljenosti so namreč vzdrževane vrednosti. To pomeni, da osvetljenosti v času delovanja naprave ne smejo pasti pod te vrednosti. Zaradi tega bomo na delovnem mestu na začetku imeli do 30 odstotkov višje osvetljenosti, kar lahko delno zmanjšamo ob variabilnih intervalih čiščenja svetilk ali popolnoma zmanjšamo z uporabo sistemov krmiljenja razsvetljave.

Precejšen potencial varčevanja z energijo je v uporabi sistemov za vodenje razsvetljave, ki lahko v obdobjih po čiščenju ali ko je razsvetljava nova, zmanjšajo svetlobni tok v svetilkah.

Med primerjavami nove razsvetljave s staro (ob zamenjavi naprave) so največkrat prisotne napake v tem, da primerjamo zadnje stanje s stanjem po namestitvi nove razsvetljave. Primerjati bi morali načrtovane vrednosti, saj je razsvetljava, ki jo bomo zamenjali,

običajno na koncu vzdrževalne dobe ali celo pod njimi, saj smo načrtovali novo investicijo in smo zanemarili vzdrževanje. Nova naprava bo v začetku zagotavljala približno 30 odstotkov večje vrednosti od načrtovanih (če nismo predvideli regulacije osvetljenosti na želene vrednosti). Že s primerjavo teh dveh razmer bomo vnesli v našo primerjavo napako velikostnega razreda 50 odstotkov, ob upoštevanju preskoka najmanj dveh generacij tehnologij ob življenjski dobi razsvetljave 15 do 20 let bomo dobili povsem nerealno primerjavo naprav.

Pri zamenjavi razsvetljave v objektih je treba najprej premisliti, kaj vse želimo z novo razsvetljavo doseči, in naše želje ovrednotiti. Ekonomske in energetske primerjave moramo vedno opraviti za nove oz. načrtovane vrednosti razsvetljave, saj je primerjanje iztrošene razsvetljave z novo povsem neprimerno. Nova spoznanja in tehno­ lo­gije nam omogočajo ne samo energetsko bolj učinkovito razsvetljavo, temveč tudi razmišlja­

nje in vplivanje na dobro počutje delavcev in s tem večjo storilnost, produktivnost in manjšo odsotnost z delovnega mesta.

Kot primer, kako lahko pravilna izbira razsvetljave bistveno vpliva na energetsko učinkovitost, lahko navedemo razsvetljavo knjižnih polic v knjižnici oz. polic na splošno.

Splošno razsvetljavo (na stropu) lahko precej zmanjšamo in dodamo ločeno razsvetljavo polic, ki je nameščena mnogo bliže ciljni površini in zaradi tega tudi bolj učinkovita, saj povečamo vertikalno osvetljenost polic. Ponekod lahko s pravilno izbiro tipa razsvetljave povečamo kakovost in dobro počutje brez poslabšanja energetske učinkovitosti. Primer je uporaba pretežno direktnih svetilk v šolah in pisarnah. Če je strop dovolj visok, da lahko svetilke spustimo na še vedno primerno višino in del svetlobe usmerimo v stop (običajno manj kot 25 odstotkov), dosežemo izboljšanje počutja v takšnem prostoru ob dobri energetski učinkovitosti.

AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

11

PROJEKT

Ekoprofit Slovenska podjetja se v zadnjih desetih letih srečujejo z nenehnimi spremembami zakonodaje v zvezi z varstvom okolja, ki je vedno strožja in ob nepravilnem ravnanju pomeni za podjetja tudi velike stroške.

Skozi Ecoprofit pa upoštevanje okoljske zakonodaje prinaša tudi pozitivne ekonomske učinke.

PIŠE Vesna Čanč, univ. dipl. inž., spec., Mestna občina Maribor

Ideja projekta Ecoprofit je podpora podjetjem, ki so jo razvili v Gradzu, da z uvajanjem in uporabo inovativnih okoljskih tehnik poleg pozitivnega finančnega učinka dosežejo tudi izboljšanje lokalnega okolja. Od leta 1991 je bil projekt Ecoprofit izveden že v 70 mestih po vsem svetu. V prvih desetih letih programa je bilo v regiji srednje in vzhodne Evrope vključenih 105 podjetij iz 38 panog, ki so izvedli okoljske ukrepe in s tem povezane pozitivne ekonomske učinke v višini 22 milijonov evrov.

Potek izvajanja projekta Ecoprofit v podjetjih Podjetja, ki se v projekt vključijo, se najprej v osnovnem programu udeležijo osmih tematskih delavnic, na koncu posamezne delavnice pa dobijo udeleženci naloge, ki jih morajo preizkusiti v svojem podjetju. V podjetju je treba ustanoviti Ecoprofit tim, ki ga sestavljajo zaposleni z različnih področij (nabava, prodaja, proizvodnja, kontrola kakovosti, varstvo okolja, kadrovska služba, varstvo pri delu). Ecoprofit tim sodeluje s strokovnimi svetovalci, načrtuje in izvaja ukrepe ter pripravlja poročila projekta. Strokovni svetovalci izvajajo poleg delavnic tudi oglede podjetja in s svetovanjem pomagajo pri načrtovanju in izvedbi okoljskih ukrepov. Podjetja morajo pripraviti program, v katerem si zastavijo okvirne in izvedbene okoljske cilje ter način izvajanja zastavljenih izvedbenih ciljev. Poleg tega morajo izdelati načrt ravnanja z odpadki in si določiti letni tematski sklop. Podjetja, ki izpolnijo vse zgoraj navedene zahteve, dobijo naziv Ecoprofit podjetje.

Nadaljevalni program projekta Ecoprofit je namenjen podjetjem, ki so uspešno končala osnovni program. V tem programu podjetja 12 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

sama oblikujejo teme in področja, na katerih bi želela izpopolniti svoje znanje, da bi lahko v naslednjih letih izvedla še več ukrepov varstva okolja. Vsa podjetja, ki so uspešno končala ta program, postanejo člani Ecoprofit kluba.

Slovenske Bistrice, Ptuja in Lenarta.

V projekt so se vključila tudi javna podjetija, ki v mestu skrbijo za oskrbo s pitno vodo, gospodarjenje z odpadki, odvajanje odpadnih voda, distribucijo plina, pogrebno dejavnost in dejavnost mestne tržnice.

Učinki projekta Ecoprofit v podjetjih iz Maribora in okolice V obeh projektih (osnovni in nadaljevalni) Ecoprofit je sodelovalo 36 podjetij. Z znanjem, ki so ga pridobili v osnovnem in nadaljevalnem

Znak projekta Ecoprofit Projekt Ecoprofit v Mariboru V letu 2002 je bil v Mariboru v sodelovanju z mestom Gradec in podjetjem Cleaner Production Center Austria izveden prvi projekt Ecoprofit, ki je trajal od februarja 2002 do aprila 2003. V osnovni program projekta se je vključilo 20 podjetij iz Maribora in okoliških občin.

Vsa podjetja so ob konca projekta dosegla vidne učinke na okoljskem področju in s tem osvojila naziv Ecoprofit podjetje.

Dobri učinki uvodnega projekta Ecoprofit so bili podlaga za nadaljevalni projekt Ecoprofit International, ki je bil nadgradnja osnovnega projekta. Projekt smo izvajali od leta 2004 do 2006. V projektu so sodelovale tudi univerze iz partnerskih mest, ki so analizirale različne podatke. Glavni namen tega sodelovanja je bil prenos znanja, ki bi pripomoglo k boljšemu okoljskemu upravljanju pri podjetjih in posledično zmanjšanju vplivov na lokalno okolje.

V sklopu tega projekta smo v Mariboru izvedli nadaljevalni program za skupno 21 podjetij iz Maribora, Ruš,

uporabo odpadkov, javno podjetje pa je vpeljalo sistem za izboljšanje logistike zbiranja ločenih frakcij.

Med pomembnejšimi ukrepi, ki so podjetjem prinesli velike prihranke, so tudi optimizacija tehnoloških procesov ter zamenjava vhodnih surovin, zmanjšanje porabe električne energije in drugih energentov, celovito gospodarjenje z vodnimi viri. Izvedeni so bili še ukrepi v zvezi s trajnostno mobilnostjo, kot na primer nakup varčnejših avtomobilov in izvedba

Področja, na katerih so bili izvedeni ukrepi, in ocenjeni letni prihranki v podjetjih v sklopu Tematski sklop odpadki

Ocenjen prihranek v evrih 366.797

energija

452.210

voda

196.894

ekološki nakup optimizacija procesov

12.500 462.004

pogonsko gorivo

8.800

zmanjšanje emisij v zrak skupaj

11.893

SKUPAJ

programu, ter s sodelovanjem strokovnih svetovalcev so Ecoprofit timi v podjetjih izvedli številne ukrepe za zmanjšanje vplivov na okolje in dosegli prihranke v skupni višini 1,5 milijona evrov.

Največ podjetij se je v prvem letu projekta odločilo za ukrepe v zvezi z ravnanjem z odpadki. Vzrok za to so predvsem nizki investicijski stroški in vidni učinki v relativno kratkem času. Poudarek je bil predvsem na ločenem zbiranju odpadkov, saj posamezne pravilno ločeno zbrane frakcije manj obremenjujejo okolje, hkrati pa lahko podjetja z njimi celo tržijo. Nekaj podjetij je zmanjšalo količine nevarnih odpadkov in uvedlo ukrepe za ponovno

1,511.098

organizacijskih ukrepov z namenom zmanjševanja števila prevoženih kilometrov ter zmanjševanje emisij v zrak. Ukrepi, izvedeni na področju varstva in zdravja delavcev, izobraževanju zaposlenih, pa žal niso finančno ovrednoteni.

Podjetja so pri projektu ugotovila, da zmanjšanje vplivov na okolje lahko velikokrat dosežemo že z majhnimi spremembami v organizaciji dela, s spremembo energenta, z zamenjavo vhodnih surovin, z ločenim zbiranjem odpadkov, z varčevanjem s pitno vodo in energijo. Za izvedbo ukrepov niso vedno potrebni veliki investicijski stroški, temveč v nekaterih primerih zadostuje že učinkovito informiranje vseh zaposlenih.

Nepovratna sredstva za okolje

Podjetniško idejo je treba predstaviti v obliki, ki bo razumljiva

V prejšnji številki smo predstavili vrsto aktualnih razpisov, ki so bili odprti v tistem času. Tudi danes boste na tem mestu našli odprte razpise. Še prej pa nekaj osnovnih navodil, kako se lotiti priprave prijave.

PIŠE Jurij Kobal, OIKOS

Premislite o svoji ideji in jo poenostavite Podjetniki imamo veliko poslovnih idej, to nas ne nazadnje naredi podjetnike. Večina naših poslovnih idej je na začetku nedodelanih in meglenih, in čeprav vemo, kaj bi z določeno aktivnostjo radi dosegli, in čutimo, kakšen trg bo imela, je o njej treba nekoliko bolje premisliti. Pravo orodje za to je poslovni načrt, a ne tisti, o kakršnem so nas učili na fakulteti ali kot nam ga ponujajo nekateri svetovalci.

Poslovni načrt mora imeti nekaj osnovnih vsebin; v njem mora biti razumljivo oz. jasno opredeljeno, kakšen bo vaš produkt ali storitev v okviru velikosti trga, kamor ga lahko prodate, ter kako velik bo vaš tržni delež. Predvideti morate, kakšne stroške boste imeli s pripravo, naložbo in obratovanjem ter po kakšni ceni ste sposobni izdelek ali storitev prodati. Če boste v poslovnem načrtovanju razumeli svoje poslovanje za nekaj let naprej, ste že dosegli vse, kar vas tako zelo zanima o vaši poslovni ideji. Seveda se lahko lotite še razumevanja nevarnosti in tveganj, konkurence, tehnologij, ki prihajajo, in tako naprej, ampak najbolj pomembno je razumeti, kaj boste prodajali in koliko lahko prodate. S tako premišljeno poslovno idejo se boste pripravili tudi na prijavo na razpis. Seveda bo poslovni načrt za prijavo vseboval še kup drugih vsebin, vselej pa je najbolj pomembno razumevanje poslovnega modela.

Kako se pripraviti na prijavo – po korakih, ne naenkrat Najprej boste preverili, ali se namen vašega projekta in njegovi cilji ujemajo s cilji in pogoji programa in razpisa, na katerega se nameravate prijaviti. Natančno preberite razpisne pogoje, preverite, katero doku-

PRIHODNJIČ

mentacijo boste potrebovali za prijavo, in ugotovite, ali se na razpis sploh lahko prijavite. Če ste se odločili, da je projekt primeren za prijavo, se lotite zbiranja dokumentacije, ki priča o vašem finančnopravnem stanju. Zberite dokumentacijo in

dovoljenja, ki jih potrebujete za izvedbo naložbe (gradnja ali nakup oprema), in pripravite terminski načrt izvedbe projekta.

Zatem začnite pripravo poslovnega načrta ali študije stroškov in koristi glede na zahteve razpisa. Predvsem študija stroškov in koris-

ti bo dala odgovor na vprašanje, do koliko nepovratnih sredstev ste upravičeni za projekt, za projekte, pri katerih kupujete opremo, pa boste po pravilu de minimis lahko dobili toliko nepovratnih sredstev, kot je določeno v razpisu.

Razpisi: www.zfm.si/eu-razpisi

Javni razpis za spodbujanje tujih neposrednih investicij v letu 2009 Rok za oddajo vlog: 4. 9. 2009 oziroma do porabe sredstev

Objavila: Javna agencija RS za podjetništvo in tuje investicije, več informacij na: http://www.podjetniski-portal.si/index. php?t=Razpisi&id=41&l=sl&type=1 Predmet javnega razpisa: dodelitev spodbud za začetne investicije, ki jih bodo prijavitelji, tuje osebe zasebnega prava oz. nerezidenti, izvajali na ozemlju Republike Slovenije Upravičenci: gospodarske družbe v RS Prijavitelji: tuje osebe zasebnega prava oz. nerezidenti Upravičeni stroški: • stroški odpiranja novih delovnih mest, ki so neposredno ustvarjena z investicijskim projektom, izračunani za obdobje dveh let in jih mora prejemnik sredstev dejansko plačati v zvezi z zadevno zaposlitvijo (tj. stroški bruto plač pred obdavčitvijo in obvezni prispevki za socialno varnost); • stroški materialnih investicij (investicije v opredmetena osnovna sredstva (stavbe in oprema, komunalno in infrastrukturno opremljanje zemljišč, nakup, gradnja in posodobitev stavb, nakup novih strojev in opreme oziroma pri MSP tudi nakup rabljenih strojev in opreme)); • stroški nematerialnih investicij (investicije v neopredmetena dolgoročna sredstva (nakup patentov, licenc, znanja in izkušenj (knowhowa) ali nepatentiranega tehničnega znanja)); • pri investicijah v mala in srednje velika podjetja so to lahko tudi stroški pripravljalnih študij in svetovanj, povezanih z investicijo, v višini do 50 odstotkov dejanskih nastalih stroškov. Upravičeni so le stroški svetovalnih storitev, ki jih izvedejo zunanji svetovalci. Če znesek spodbude za svetovalne storitve v korist malih in srednjih podjetij iz vseh virov preseže 2 milijona evrov na podjetje in na projekt, je potrebna predhodna individualna priglasitev spodbude.

Life+ 2009 sofinanciranje projektov za zaščito biotske raznovrstnosti, izboljšavo varovanja okolja, povečavo zavedanja o okoljskih vprašanjih

Upravičenci: službe, lokalne in regionalne oblasti, države, agencije, zbornice, združenja, raziskovalni centri, razvojne nevladne organizacije, mala in srednje velika podjetja, centri za usposabljanje, univerze Upravičena področja in cilji: 1. LIFE+ Narava in biotska raznovrstnost 2. LIFE+ Okoljska politika in upravljanje 3. LIFE+ Informacije in obveščanje Rok za oddajo: 15. 9. 2009 Več informacij: http://ec.europa.eu/environment/life/funding/lifeplus2009/call/index.htm

Rok za oddajo vlog: 15. 9. 2009

Tudi prihodnjič bomo predstavili razpise, ki se bodo pojavili. Zelo pomembno pa je, kot smo že zapisali, da vsakič preverite vsebino razpisa in vaše možnosti za prijavo. Šele nato se lotite priprave projekta in dokumentacije za prijavo.

AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

13

TRAJNOSTNI RAZVOJ

Podnebne spremembe – globalni izziv

– Od EU-sheme trgovanja z emisijami do globalnega sporazuma V prejšnji številki revije smo opisali razvoj trgovanja z emisijami toplogrednih plinov od Kjotskega protokola do uvedbe EU-sheme trgovanja z emisijami (EU ETS) in začetka izvajanja kjotskega trgovalnega obdobja.

Končali smo z napovedovanjem cen emisijskih kuponov in projektnih kreditov za obdobje do konca leta 2012 in kakšna naj bi bila njihova raven po letu 2013, ko naj bi se začelo počasno okrevanje svetovnega gospodarstva.

PIŠE mag. Aleksandra Murks

Poudariti je treba, da naj bi se morebitni presežek emisijskih kuponov v 2. fazi (2008–2012) prenesel v 3. fazo, tj. po letu 2013. Nekaterih dejavnikov, ki vplivajo na višino primanjkljaja/presežka, ni mogoče predvideti – npr. vremenske razmere, sprememba goriva itd. –, a imajo zagotovo znaten vpliv na količino proizvedenih emisij. Z januarjem 2013 se bo torej začela izvajati 3. faza EU ETS, ki naj bi bila osrednja strateška aktivnost za krepitev in širitev sheme trgovanja za preostale dele sveta in ne več samo države, ki so ratificirale Kjotski protokol oziroma sodelujejo v EU ETS. Sistem trgovanja z emisijami naj bi ostal ključni instrument za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. S tem namenom je Evropska komisija v januarju 2008 objavila obsežen paket z ukrepi za doseganje nujno potrebnih ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami in obnovljivimi viri energije, t. i. podnebno-energetski paket.

14 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

Podnebno-energetski paket Podnebno-energetski paket vsebuje številne ukrepe, s katerimi naj bi prišli do nizkoogljičnih rešitev v smislu zmanjšanih emisij toplogrednih plinov v različnih sektorjih, tako trgovalnih kot netrgovalnih. Območje trgovalnega sistema naj bi se razširilo tudi na druge velike proizvajalce emisij toplogrednih plinov, kot sta kemijski in aluminijski sektor, ter na preostale toplogredne pline, kot so dušikovi oksidi in PFC-ji.

Zdajšnji sistem je sestavljen iz 27 nacionalnih alokacijskih načrtov, te pa naj bi nadomestila samo enojna EU-kapica. Brezplačno dodelitev emisijskih kuponov naj bi vse pogosteje nadomeščale dražbe in tako naj bi bila v letu 2020 dražba edina metoda dodelitve kuponov. Seveda bodo obstajale izjeme, in sicer za ogrožene energetsko intenzivne industrije, ki se soočajo s t. i. “carbon leakage”, kar pome-

ni nevarnost zapiranja in selitve industrije iz Evrope na območja, ki niso dodatno obremenjena s stroški CO2, in s tem ohranitev konkurenčnosti.

Sektorji, ki ne sodelujejo v EU ETS, kot so npr. promet, gospodinjstva, kmetijstvo in odpadki, povzročajo skoraj 60 odstotkov skupnih EU-emisij. Za te sektorje komisija predlaga, da naj do leta 2020 skupno zmanjšajo emisije za 10 odstotkov glede na leto 2005. Predlogi naj bi prispevali k zmanjšanju emisij do leta 2020 za najmanj 20 odstotkov glede na emisije v letu 1990. Povečali naj bi se obnovljivi viri energije, hkrati pa naj bi države članice EU do leta 2020 zagotovile izboljšanje energetske učinkovitosti za 20 odstotkov.

Posebna pozornost je posvečena tudi spodbujanju zajemanja in skladiščenja ogljika.

Komisija naj bi spodbujala h gradnji 10–12 velikih demonstracijskih tovarn v Evropi do leta 2015, da bi lahko tehnologija zajemanja in skladiščenja ogljika postala uporabna do leta 2020.

Paket obsega zelo visoko postavljene cilje v zvezi s podnebnimi spremembami in energijo, s katerimi se svetovno gospodarstvo doslej še ni soočilo. Ti ukrepi naj bi ublažili in preprečili nadaljnje negativne učinke nevarnih podnebnih sprememb, hkrati pa še naprej zagotavljali gospodarsko rast. Ocenjeni stroški naj bi bili nizki, saj naj bi v obdobju od 2013 do 2020 znižali EU BDP le za 0,04–0,06 odstotne točke na leto.

Svetovni sporazum o podnebnih spremembah v Köbenhavnu Za doseganje ambiciozno zastavljenih ciljev v podnebno-ener-

getskem paketu bo treba po Kjotskem protokolu sprejeti nov globalni sporazum, ki bo omogočil tudi izpolnitev teh ciljev. Evropska komisija je po mesecih trdnega dela 28. januarja 2009 predstavila predlog za obširen in nadvse ambiciozen svetovni sporazum.

Novi sporazum naj bi bil sklenjen na konferenci držav pogodbenic Okvirnega sporazuma Združenih narodov o podnebnih spremembah decembra 2009 v Köbenhavnu in naj bi pomenil svežo rešitev za boj proti podnebnim spremembam in za njegovo financiranje.

Cilj EU je omejiti globalno segrevanje na manj kot 2 °C nad temperaturami iz predindustrijske dobe.

Köbenhavnski sporazum mora določiti svetovne cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in zagotoviti osnove za prilagoditev držav podnebnim spremembam.

Svetovne emisije toplogrednih plinov se morajo do leta 2050 zmanjšati na manj kot 50 odstotkov ravni iz leta 1990, da bodo svetovne emisije ostale pod 2 °C, in hkrati ne smejo več naraščati pred letom 2020. Razvite države morajo postati vodilne in do leta 2020 zmanjšati skupne emisije za 30 odstotkov glede na izhodiščno leto 1990. Države v razvoju, razen najrevnejših, pa naj bi do leta 2020 omejile naraščanje skupnih emisij na 15–30 odstotkov pod običajnimi vrednostmi. Kjotski protokol ne zajema emisij iz letalskega in pomorskega sektorja, v novem svetovnem sporazumu pa naj bi bile te emisije vključene v skupne cilje.

Finančni vidik zmanjševanja svetovnih emisij toplogrednih plinov kaže, da bo treba do leta 2020 dodatno neto investirati približno 175 milijard evrov na leto.

TRAJNOSTNI RAZVOJ

Več kot polovico tega zneska bodo potrebovale države v razvoju.

Do leta 2015 naj bi EU zgradila trg z emisijami v okviru OECD, in sicer s povezavo EU ETS z drugimi primerljivimi sistemi, ki temeljijo na načelu »cap and trade« ali »omejuj in trguj«. Do leta 2020 naj bi se emisijski trg razširil na svetovno raven in naj bi vključeval nova glavna gospodarstva. Treba bo revidirati mehanizem čistega razvoja (CDM) po Kjotskem protokolu, saj naj bi ga nadomestili mehanizem sektorskega kreditiranja in sistemi »omejuj in trguj«.

Definiranje skupnega cilja mora vključevati pravično delitev med posamezne razvite države. Pri določanju individualnih emisijskih ciljev naj bi se upoštevati štirje glavni elementi: dohodek posamezne države (BDP na prebivalca); emisijska intenzivnost državnih gospodarstev (toplogredni plini na BDP); rast prebivalstva v posamezni državi (npr. rast v obdobju 1990– 2005); pretekli napori posamezne države za zmanjšanje emisij (npr. gibanje emisij v obdobju 1990– 2005). Ta merila se lahko uporabijo za definiranje bodočih emisijskih ciljev za posamezne države v primerjavi z emisijami tekočega leta. Skupni cilj razvitih držav naj bi bil 30-odstotno zmanjšanje

emisij toplogrednih plinov do leta 2020 glede na izhodiščno leto po Kjotskem protokolu, to je 1990.

Podnebne spremembe so globalni problem, ki zahteva globalno rešitev. EU-shema trgovanja z emisijami velja za začetnico pri uporabi sistema trgovanja z emisijami na ravni posameznih upravljavcev naprav. EU ETS štejemo med ukrepe domače politike za obvladovanje podnebnih sprememb.

Kjotski protokol naj bi pomenil prve temeljne korake za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki so povzročili globalno segrevanje. Z zahtevanim 5,2-odstotnim zmanjšanjem do leta 2012 glede na leto 1990 je žal nemogoče doseči omejitve rasti temperature pod 2 °C glede na predindustrijske temperature. Poleg tega ZDA, največji onesnaževalec, niso ratificirale Kjotskega protokola. Z 31. decembrom 2012 veljavnost Kjotskega protokola poteče in zmanjšanje svetovnih emisij bo potrebovalo intenzivnejši svetovni sporazum.

Do leta 2015 naj bi EU zagotovila trg emisij za vse države OECD, do leta 2020 pa naj bi se emisijski trg OECD razširil na gospodarsko razvitejše države v svetovnem merilu.

Globalni trg emisij progresivno raste iz leta v leto. Lani naj bi

bilo izmenjano za 4,9 milijarde ton CO2 ekvivalenta, kar je za 83 odstotkov več kot v letu 2007.

Skupna vrednost transakcij na globalnem trgu emisij za leto 2008 je ocenjena na 92 milijard evrov, to je celo dvakrat več kot v letu 2007 (40 milijard evrov). Največji delež zavzema EU trg emisij (EU ETS), in sicer 73 odstotkov s 67 milijardami evrov. Sledijo mehanizem čistega razvoja (CDM) s 24 milijardami evrov in preostali trgovalni sistemi (Avstralija, ZDA). Za leto 2009 se napovedujejo za 20 odstotkov višje trgovalne količine (približno 5,9 milijarde ton) glede na leto 2008. Zato je EU ETS prva mednarodna shema trgovanja z emisijami in je zdaj tudi največja.

EU ETS se bo po decembru 2012 nadaljevala, saj bo prešla v 3. fazo in bo trajala od leta 2013 do leta 2020. V tej fazi ne bodo več obstajali posamezni nacionalni alokacijski načrti, temveč ena sama skupna EU-kapica in emisijski kuponi bodo dodeljeni na osnovi usklajenih pravil. Do leta 2020 naj bi EU ETS sektorji zmanjšali emisije toplogrednih plinov za 21 odstotkov glede na leto 2005. Alokacija se bo zmanjševala za 1,74 odstotka na leto, od 1,974 milijarde ton v letu 2013 na le še 1,720 milijarde ton v letu 2020. Ob tem seveda ne smemo pozabiti na dovolje-

ni uvoz projektnih kreditov, ki se gibljejo med 1,8 in 2,0 milijarde ton v obdobju 2008–2020. Sektorji, ki ne sodelujejo v EU ETS, pa naj bi zmanjšali emisije za 10 odstotkov. Najpomembnejše za upravljavce naprav tako v energetskem sektorju kot v sektorju industrije je, da naj v prihodnosti ne računajo več na brezplačne emisijske kupone. EU bo namreč pri svojih odločitvah vedno strožja in po letu 2020, ko naj bi se začela 4. faza (2021–2028), bo dražba prevladujoča metoda dodelitve emisijskih kuponov.

Brezplačno, na osnovi primerjalne metode (“benchmarking”), bodo emisijske kupone prejeli le še ogroženi sektorji.

Podnebne spremembe se dogajajo veliko hitreje in so veliko bolj skrb zbujajoče kot kdaj prej. Zato velja, da se prihodnost začne danes, če želimo preprečiti zelo nevarne učinke podnebnih sprememb.

Pomembno je, da ukrepamo vsi in da sodelujejo tako razvite države kot tiste manj razvite. Ukrepe za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in za prilagoditev podnebnim spremembam moramo vgraditi v vse dejavnosti in politike. Politični in izobraževalni ukrepi so nujni za obstoj človeštva na dolgi rok in zato moramo biti v proces reševanja podnebnih sprememb vključeni vsi prebivalci tega planeta.

AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

15

ZAKONODAJA

Okoljske dajatve v pristojnosti Carinske uprave RS

PIŠE Alen Kitek, univ. dipl. ekon.

Carinska uprava RS je pristojna za nadzor nad izvajanjem sedmih uredb o okoljskih dajatvah, in sicer za: • onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (okoljska dajatev CO2), • onesnaževanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih motornih vozil (okoljska dajatev IMV), • onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin (okoljska dajatev MOT), • onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne električne in elektronske opreme (okoljska dajatev EEO), • onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže (okoljska dajatev OE), • onesnaževanje okolja zaradi nastajanja izrabljenih gum (okoljska dajatev IG) in • onesnaževanje okolja zaradi uporabe hlapnih organskih spojin (okoljska dajatev HOS).

Za vse okoljske dajatve razen dajatve CO2 je krajevno pristojen Carinski urad Jesenice, pri katerem morajo zavezanci prijaviti dejavnost in predložiti obračune okoljske dajatve, upravičenci do vračila pa vložiti zahtevek za vračilo dajatve. Pri dajatvi CO2 je krajevno pristojen urad glede na sedež zavezanca.

Okoljske dajatve CO2, IMV in MOT Okoljska dajatev CO2 se plačuje zaradi zgorevanja goriv, sežiganja organskih spojin in uporabe flouriranih toplogrednih plinov. Dajatev zaradi sežiganja organskih spojin se plačuje med koledarskim letom v obliki mesečnih akontacij. Od 14. avgusta 2008 se dajatev ne plačuje za gorljivo organsko snov, ki se uporablja kot gorivo v napravah, za katero je upravljavec pridobil dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva je enota obremenitve, seštevek teh enot, za katerega je treba plačati okoljsko dajatev, pa se ugotavlja na podlagi uvožene, pridobljene ali prodane količine goriva in se izračuna glede na vrsto goriva (enote obremenitve za posamezno vrsto goriva so 16 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

Osnovne značilnosti okoljskih dajatev CO2, IMV in MOT Okoljska dajatev CO2–za zgorevanje goriva (UL RS, št. 43/05, 58/05, 87/05, 20/06 in 78/08)

Okoljska dajatev za mazalna olja in tekočine (UL RS, št. 53/05)

Okoljska dajatev za izrabljena motorna vozila (UL RS, št. 87/05 in 118/05) proizvajalec MV; pridobitelj MV; uvoznik MV; fizična oseba, ki ni s. p. in uvaža/pridobiva motorna vozila iz EU

Zavezanci

pridobitelj iz EU; pravna ali fizična oseba, ki proizvajalec; gorivo sama pridobi iz EU ali uvoznik ga sama proizvede; če gorivo nabavi od trgovca z gorivi (iz RS), obračunava dajatev trgovec (plačnik); proizvajalec goriv; uvoznik goriv

Predmet obdavčitve

tekoča, plinasta in trdna goriva, ki so navedena v prilogi 1 uredbe

mazalna olja, ki so navedena v 3. členu uredbe

motorna vozila kategorije M(1), N(1) in L(5) - priloga 1 uredbe

Nastanek obveznosti za obračun

gorivo, prvič dano v promet (proizvodnja v RS); ob pridobitvi iz EU; ob uvozu

mazalno olje, prvič dano v promet (proizvodnja v RS); ob pridobitvi iz EU; ob uvozu

motorno vozilo, prvič dano v promet (proizvodnja v RS); ob pridobitvi iz EU; ob uvozu

Način obračunavanja

samoobračun – mesečno; uvoznik ob uvozu

Rok oddaje obračuna

do 25. dne v mesecu po poteku meseca, za katerega je nastala obveznost za obračun

Prijava dejavnosti Oprostitve

NE izvoz in iznos v EU; imetnik dovoljenja za oproščenega proizvajalca

navedene v prilogi 1 uredbe). Znesek na enoto določi Vlada RS s sklepom, za leto 2009 je to 0,0125 evra.

Od 1. januarja 2009 se obračunava in plačuje dajatev tudi zaradi uporabe flouriranih toplogrednih plinov, ki so pridobljeni v drugih državah članicah EU ali uvoženi iz tretjih držav po 31. decembru 2008.

Okoljsko dajatev zaradi nastajanja IMV v delu, ki se nanaša na pravne osebe in samostojne podjetnike posameznike, pobira Carinska uprava RS, v delu, ki se nanaša na fizične osebe, pa Davčna uprava RS. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je masa motornega vozila, kot je navedena v homologacijskih dokumentih, ki se ji odšteje 75 kilogramov. Okoljska dajatev se plača v določenem znesku na kilogram vozila, ki ga določi Vlada RS s sklepom. V letu 2008 je bil znesek dajatve enak nič, od 21. februarja 2009 pa

DA

DA

MOT kot surovina za proizvodnjo drugih MOT; MOT, namenjena za mehčanje materialov; MOT, vgrajena v druge končne izdelke, ki so izneseni/izvoženi; MOT, ki se izvozijo/iznesejo

se dajatev plačuje v znesku 0,0063 evra na kilogram motornega vozila.

Okoljska dajatev zaradi uporabe MOT se plačuje za mazalna olja in tekočine, ki se razvrščajo v dva razreda. Okoljska dajatev se plačuje v določenem znesku na kilogram mazalnega olja. Za mazalna olja prvega razreda se obračunava v višini 100 odstotkov zneska, ki je določen s sklepom Vlade RS (0,1586 evra), za mazalna olja drugega razreda pa v višini 50 odstotkov tega zneska (0,0793 evra).

V tabeli so prikazane osnovne značilnosti omenjenih okoljskih daja­tev.

Iz tabele je razvidno, da pri

izvoz in iznos v EU

okoljskih dajatvah IMV, MOT in CO2 v delu, ki se nanaša na zgorevanje goriva, obveznost za obračun nastane ob uvozu (za uvoznike) ali ob pridobitvi iz EU (za pridobitelje iz EU), za proizvajalce pa nastane obveznost za obračun, ko izdelke prodajo (dajo v promet v RS) ali uporabijo sami.

MNENJE STROKOVNJAKA

Več kot 80 odstotkov odpadkov na deponije namesto v reciklažo!

Skrb za okolje postaja vse pomembnejša naloga vsakega posameznika. »Imamo en sam planet in na tem planetu si moramo ustvariti okoliščine za zdravo življenje!« nam je v pogovoru o pomembnosti varovanja okolja in reciklaži odpadnih materialov in snovi zatrdil dr. Franc Lobnik, redni profesor in predstojnik Centra za pedologijo in varstvo okolja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani ter predsednik Sveta za varstvo okolja RS. Dr. Franc Lobnik

PIŠE mag. Medeja Brglez, odgovorna urednica

Po zakonu moramo odpadke zbirati ločeno in jih potem obdelati na okolju prijazen način, a še vedno več kot 80 odstotkov vseh komunalnih odpadkov vozimo na deponije: »Pravilno bi bilo, da bi vsak zase ločeno zbiral odpadke, da bi jih lahko kot posamezne surovine potem predelali za nadaljnjo uporabo.

Vedeti morate, da so vse stvari, ki jih uporabljamo, nastale iz naravnih virov, in če jih po uporabi zavržemo, ne da bi jih predelali, smo cel kup koristnih snovi odvrgli, namesto da bi šle v ponovno uporabo. Veste, koliko energije je vloženo v to, da nastane embalaža, da nastane ena sama plastenka ali pločevinka? In če vse kar brezsmiselno odvržemo kar na deponijo, ne da bi ponovno uporabili, se moramo zavedati, da smo zavrgli pravzaprav velik del energije« je pojasnil dr. Franc Lobnik. Tudi Evropska unija zahteva zagotovljen krogotok tako organskih kot anorganskih snovi: »Organske seveda kompostiramo, s čimer jih, če so neoporečne, lahko ponovno uporabimo za gnojenje okrasnih, pridelovanje industrijskih, v nekaterih primerih pa tudi kmetijskih rastlin. Anorganske snovi pa je seveda potrebno reciklirat;, pogoj pa je, da jih ločeno zbiramo«.

številne knjige o varovanju okolja, ki smo jih dostavili šolam po Sloveniji brezplačno, saj se zavedamo, da se ozaveščanje začne že pri najmlajših – prav z njimi bomo namreč čez nekaj let dobili prebivalstvo, ki se bo zavedalo pomena ohranitve čistega in zdravega okolja. Poleg tega pripravljamo številne seminarje in okoljske dogodke, v sodelovanju z ljubljansko univerzo pa tudi poletne šole za študente in zainteresirano javnost.« Podatek, da so najbolj onesnaženi Mežica, Zasavje in Celje, je vsekakor vreden podrobnejše in temeljite debate. Ob tem pa je naravnost šokantno, da vsak dan v Sloveniji zgubimo 11 ha zemljišč, od tega 6 ha dobrih kmetijskih tal, kar predstavlja eno povprečno kmetijo, na najboljša zemljišča pa se seli industrija in trgovski centri. In prav industrija bi lahko največ prispevala k ohranitvi okolja, je prepričan Lobnik: »Pri odpadni embalaži, katere predelava je dokaj draga, bi veliko

lahko naredila podjetja s tem, da bi racionalizirala njeno porabo. Embalažo je treba spravljati ločeno, ne kar vse po vrsti odvreči v smetnjak. Če namreč v istih posodah zbiramo različne vrste odpadkov, gre vse skupaj na deponijo, ločeno zbiranje organskih odpadkov, plastenk, pločevink … pa je bistven predpogoj za reciklažo in s tem ponovno uporabo.« Po mnenju Lobnika bi veliko lahko naredila tudi velika trgovska podjetja: »Ob sloganih ‘pri nas je najceneje, kupite naše izdelke’ bi lahko oglaševali reciklažo odpadne embalaže. Se sploh zavedate, koliko in kako drago embalažo kupimo z enim samim izdelkom? Če bi ločeno zbirali odpadke, kot od nas zahteva EU, bi namesto 80 odstotkov odpadkov dali na deponije zgolj 40 odstotkov, to pa bi bistveno pripomoglo k čistejšemu okolju.« Zavedanje se torej začne pri vsakem posamezniku. Ko izdelek uporabimo, razmislimo, kako lahko uporabimo tudi embalažo, v kateri smo

ga kupili. »Dovolite, da končam tako: »Lester Brown je v svoji knjigi zapisal, da se je zaradi povečanja svetovnega prebivalstva v zadnjih sto letih povečala poraba žit za skoraj 5-krat, komercialne energije za več kot 10-krat, poraba fosilnih goriv pa celo za 15-krat. Globalne ekološke sledi človeštva zato za več kot 20 % presegajo zmogljivosti planeta, vsako leto se prepad poveča za najmanj 1%«. Naš planet zemlja je že zdavnaj presegel sposobnost samoregulacije.

To pomeni, da bomo morali veliko bolj racionalno rabiti naravne vire energije. Za začetek za en dan zamenjajmo avto s kolesom ali se po krajših opravkih odpravimo kar peš. Veliko bi storili tudi, če bi se ob urah, ko je največ prometa, namesto vsak sam v avtu vozili po dva skupaj, s tem bi ta dan za 50 odstotkov zmanjšali onesnaženost zraka. In če bi imeli zelo dober sistem javnega prevoza, ki bi morda na kakšni relaciji prevažal celo zastonj, bi izjemno pripomogli k ohranitvi okolja.«

Mnoge deponije po Sloveniji so neprimerne in jih postopoma zapirajo. Zdaj potrebujemo nove, na podlagi česar je dozorela odločitev o regijskem zbiranju odpadkov.

Z izgradnjo regijskih centrov pa zelo zamujamo. Premalo naredimo za ozaveščanje tako prebivalstva kot odgovornih ljudi na različnih ravneh odločanja. Svet za varstvo okolja RS posveča veliko pozornost izobraževanju: »Tiskamo AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

17

Eko način življenja

Okoljska naravnanost Slovenskih železnic Slovenske železnice vseskozi aktivno in odgovorno ravnajo z okoljem. Od leta 1999 izvajajo sistem ravnanja z okoljem po standardu ISO 14001, leta 2002 pa so pridobile certifikat in ga stalno vzdržujejo. Po rezultatih samoocenjevanja okoljske ozaveščenosti podjetij v Sloveniji, ki jih je junija letos predstavil eden slovenskih poslovnih dnevnikov, katerega se je od 300 povabljenih udeležilo zgolj 43 podjetij, so Slovenske železnice dosegle 4,45 točk od možnih 5, kar jih uvršča med ekološko najbolj ozaveščena podjetja v Sloveniji. Sicer pa je železniški sistem že po svoji naravi ekološko najbolj sprejemljiv prevoznik.

PIŠE Dr. Josip Orbanić

Ključne okoljske številke Poraba električne energije 217 GW (87% za vleko vlakov in 13% za ogrevanje, razsvetljavo in drugo); Poraba motornega goriva za vleko 9 mio ton; Poraba maziv in hladilnih tekočin 80 tisoč ton; Poraba vode približno 100.000 m3; Odpadki približno 2.200 ton; Nevarni odpadki približno 100 ton; Emisije v zrak iz kurilnih naprav v upravljanju 86 kurilnih naprav; Hrup - v upravljanju 1228 km prog, več odprtih problemov; Tehnološka odpadna voda v upravljanju 2 pralni ploščadi; Skladiščenje nevarnih in vnetljivih snovi v upravljanju 10 opremišč z gorivi, kjer se v povprečju skladišči 30.000 litrov goriva; Prevoz nevarnega blaga po železnici 2,35 mio ton (75 % naftni derivati).

Glavne okoljske aktivnosti SŽ Energetski management – vozila (nabava večsistemskih električnih lokomotiv, modernizacija obstoječih železniških vozil, usposabljanje in trening zaposlenih, nabava opreme za spremljanje porabe električne

18 • AVGUST/SEPTEMBER 2009

energije za vleko, nabava cestnih vozil in prekladalne mehanizacije za vzdrževanje infrastrukture).

Specifična poraba električne energije za vleko se je v zadnjih treh letih zmanjšala za 10%.

Energetski management – objekti in naprave (postopna zamenjava in obnova dotrajanih kurilnih naprav, nabava regulacijske opreme za učinkovito rabo toplotne energije, postopna zamenjava dotrajanega stavbnega pohištva (okna, vrata), zaradi zmanjševanja toplotnih izgub, energetska učinkovitost objektov).

Zmanjševanja ali opuščanje vsebnosti nevarnih snovi v materialih in njihovih komponentah - azbest, PCB, CFC (reševanje problematike azbesta na železniških vozilih in objektih, zamenjava naprav v železniških vozilih in napravah, ki vsebujejo okolju nevaren in škodljiv PCB (do konca leta 2008 v celoti odstranjeno), zamenjava dotrajanih klimatskih naprav, ki vsebujejo več kot 3 kg CFC – ozonu škodljivih snovi).

Povečevanje prevoza nevarnih snovi po železnici in

Za ilustraci“ jo: 1.250 voženj 40 t kamionov na relaciji Koper – München povzroči enako izpustov CO2 kot 1000 vlakov teže 1000 t na isti relaciji.

”

zmanjševanje tveganj pri prevozu.

Protihrupna zaščita na javni železniški infrastrukturi (postopno, odvisno od razpoložljivih sredstev in prioritet).

Prednosti železnice z okoljevarstvenega vidika Poraba energije na enoto dela glede na cestni promet: (3,5 krat manj v potniškem in 8,7 krat manj v tovornem), specifična emisija ponderirana s faktorjem toksičnosti na enoto dela: (8,3 krat manj v potniškem prometu in 30 krat manj v tovornem prometu), varnost je 24 krat večja kot v cestnem prometu, poraba prostora je 3 krat manjša kot v cestnem prometu.

Eko način življenja

Pomembni ekodnevi 16. september Mednarodni dan zaščite ozonske plasti

16. september je Mednarodni dan zašite ozonske plasti. Na ta dan je bil leta 1987 sprejet Montrealski protokol, ki je pripomogel k učinkovitemu zmanjšanju izpuščanja ozonu škodljivih snovi v ozračje. Protokol se navezuje na leta 1985 sprejeto dunajsko konvencijo o varstvu ozonskega plašča, med pogodbenicami tako konvencije kot protokola pa je tudi Slovenija. Ozon, ki ga je največ na višini med 14 in 21 km ima za življenje na zemlji zelo pomembno vlogo saj nas varuje pred nevarnim ultravijoličnim sevanjem. Plast ozona je najdebelejša na polih, najtanjša pa na ekvatorju, zaradi česar je tam ultravijolično sevanje najmočnejše. Po podatkih Agencije RS za okolje naj bi se ozonska plast vsakih 10 let zmanjšala za 2,9 odstotka.

22. september Evropski dan brez avtomobila

Evropski dan brez avtomobila je bil prvič organiziran v Franciji leta 1998, kot evropsko pobudo ga je uvedla evropska komisarka za okolje Margot Wallström v letu 2000. Sodelujočim mestom daje pobuda priložnost, da pokažejo, kako se zavzemajo za varstvo okolja. Dan je namenjen omejevanju avtomobilskega prometa na določenih območjih, spodbujanju uporabe trajnostnih oblik prevoza in ozaveščanju prebivalcev o vplivih njihove izbire oblike prevoza na okolje. Kasneje je Dan brez avtomobila prerasel v Teden mobilnosti od 16. do 22. septembra, v okviru katerega skozi cel teden potekajo različne prireditve in aktivnosti z namenom promoviranja bolj aktivnega načina življenja in prihoda v službo ter po različnih vsakodnevnih opravkih.

7.oktober

Evropski dan biomase

16.oktober

Svetovni dan hrane

Z besedo biomasa označujemo snovi, ki so predvsem rastlinskega izvora. Sem prištevamo les, kot najbolj razširjen vir za pridobivanje energije, slamo, hitro rastoče energijske rastline in tudi bioplin ter biodizel gorivo. Energetika obravnava biomaso kot organsko snov, ki jo lahko uporabimo kot vir energije. Ocenjujejo, da se na Zemlji s fotosintezo letno proizvede okoli 1011 ton organskih snovi.

Svetovni dan hrane so izbrale države članice Svetovne organizacije za hrano in kmetijstvo na Generalni konferenci novembra leta 1979. Ta dan je bil za Svetovni dan hrane proglašen v spomin na 16. oktober 1945, ko je bila v okviru Združenih narodov ustanovljena Svetovna organizacija za hrano in kmetijstvo. Praznovanju se danes pridružuje že več kot 150 držav. Glavni namen svetovnega dneva hrane je opozarjanje, da v svetu živi veliko število prebivalstva, ki trpi za pomanjkanjem hrane.

Obiščite

nov spletni portal

www.okolje.eu

AVGUST/SEPTEMBER 2009 •

19

Enostavno, hitro in okolju prijazno!

NLB E-račun

Kaj je e-račun?

E-račun nadomešča klasično papirno obliko računa z elektronsko obliko.

E-račun za izdajatelje in prejemnike Izdajanje e-računov vam prinaša prihranek pri stroških poštnin, papirja in tiska ter prihranek na času, saj elektronska izdaja računa poteka hitreje, enostavnejše pa je tudi spremljanje izdanih računov.

NLB d.d., Trg republike 2, 1000 Ljubljana

Pravne osebe, podjetniki in zasebniki, ki ste uporabniki elektronske banke NLB Proklik in fizične osebe, ki ste

www.nlb.si

uporabniki spletne poslovalnice NLB Klik, boste e-račune prejemali v svojo elektronsko banko in jih enostavno, hitro in brez dodatnega prepisovanja podatkov tudi plačali.

Z uporabo e-računov boste pripomogli k zmanjšanju porabe papirja in k ohranitvi dragocenih gozdov.

Več informacij Za več informacij se oglasite v najbližji NLB Poslovalnici ali nam pišite na elektronski naslov eracun@nlb.si.