/shs1_2

letnik 1 (2001), št. 2

Studia Historica Slovenica

S tudia

H istorica

S lovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

2001

2

Fotografija na na Photography on th "Malteški vite Ferdinand von Hom (Pokrajinski muzej M

S tudia

H istorica

S lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

letnik 1 (2001), št. 2

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA, ODDELEK ZA ZGODOVINO IN ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2001

ISNN 1580-8122

Studia Historica Slovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review

Izdajatelja / Published by UNIVERZA V MARIBORU, PEDAGOŠKA FAKULTETA, ODDELEK ZA ZGODOVINO IN ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU UNIVERSITY OF MARIBOR, FACULTY OF EDUCATION, DEPARTMENT OF HISTORY. AND HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR

Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak, (Hrvaška / Croatia), dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Jože Mlinarič, dr. Anton Ožinger, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Jože Pogačnik, dr. Dragan Potočnik, dr. Imre Szilágyi, (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Andrej Vovko, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Glavni in odgovorni urednik / Chief and Responsible Editor dr. Darko Friš Oddelek za zgodovino, Pedagoška fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, Slovenija telefon / Phone: 00386 2 229 3658 fax / Fax: 00386 2 251 81 80 e-pošta / e-mail: darko.fris@uni-mb.si Tehnična urednica / Tehnical Editor dr. Mateja Matjašič Friš Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji.

Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira.

The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles.

No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Žiro račun / Bank Account: Prevodi / Translation:

Lektoriranje / Language-editing: Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by:

Krekova banka 51800-620-336 Sonja Sagadinj, Ivan Fras (nemščina / German) Klementina Jurančič Petek, Katja Plemenitaš (angleščina / English) Anita Vršič Altius d.o.o.

Altius d.o.o.

Tiskarna Florjančič tisk d.o.o.

Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavlja 'Historical - Abstracts'. //www.pfmb.uni-mb.si/shs/ Abstracts of http: this review are included in 'Historical - Abstracts'.

S

H

S

Kazalo / Contents Članki in razprave / Papers and Essays JOŽE MLINARIČ: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju na območju severovzhodne Slovenije...........

The Contribution of Benedictine Friars to the Spiritual and Economic Development in the Area of North-Eastern Slovenia HELFRIED VALENTINITSCH: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva.................................................................................................

Peasant Resistance and Church Land Estates PETER ŠTIH: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku.........................................................................................

Slovene Images on Slovene-German Relations in the Middle Ages TONE RAVNIKAR: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke žovneških svobodnikov..........................................................................

The Passing of the Seigneury Helfenberg into the Hands of the Zhovnegg (Žovneg) Yeomen JANEZ CVIRN: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883.........

Land Assembly Electoral Reform of 1883 in Styria MATEJA RATEJ: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929....................................................................

Franjo Žebot - Deputy in the National Assembly in Belgrade 1922-1929 DRAGAN POTOČNIK: Glasbena matica Maribor.........................................

The Musical Centre Maribor JOŽE POGAČNIK: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev................................................................................................

Literature as the Focus of the Spiritual History of Slovenes SERGEJ VRIŠER: "Malteški vitez" v mariborskem muzeju...........................

"The Maltese Knight" in the Maribor Museum

267

279

313

327

345

355

383

415 429

S

H

S

Ocene in poročila / Reviews and Reports MATEJA RATEJ: Miroslav Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929................................................................................................

BRUNO HARTMAN: Fanika Krajnc-Vrečko, Teološka knjižnica Maribor duhovna vez med preteklostjo in prihodnostjo....................................

ANDREJ RAHTEN: Srečko Lipovčan, Zlatko Matijević, Prinosi za proučavanje života i djela dra Ive Pilara...............................................

JURE PEROVŠEK: Znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem, Ljubljana, 11.-12. april 2001..............

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts

439 443 447 449

S

H

S

ÄŒlanki in razprave Papers and Essays

S tudia

H istorica UDK 271.1(497.4-18)(091) 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju na območju severovzhodne Slovenije Jože Mlinarič Dr., akademik, redni profesor Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Avtor članka govori sprva o dejavnosti samostanov na splošno in o benediktinskih postojankah pri nas. Nato pa na podlagi svojih predhodnih raziskav, ki temeljijo predvsem na arhivskih virih, v strnjeni obliki predstavi duhovni, verski, kulturni in gospodarski prispevek, ki so ga skozi stoletja na območju današnje severovzhodne Slovenije prispevali menihi benediktinskih samostanov Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem in Admont na avstrijskem Štajerskem.

Ključne besede: Cerkvena zgodovina, benediktinci, gospodarska zgodovina, Št. Pavel, Admont.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 267-278, 50 cit., 4 slike.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

267

J. Mlinarič: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju...

Ob ugotavljanju dejavnikov, ki so odločilno vplivali na dogajanje v slovenskem prostoru, ne moremo mimo duhovnih ustanov - samostanov. Menihi so nedvomno veliko prispevali k duhovnemu in gospodarskemu življenju našega naroda. Benediktinci so s svojim misijonskim delom bistveno sodelovali pri pokristjanjevanju naših prednikov. Benediktinski in cistercijanski menihi so dali ogromen prispevek h kolonizaciji naše dežele. Posvečali so se literarnemu delu in šolski dejavnosti ter dušnopastirskemu delu. Uboštveni redovi so se predvsem ukvarjali z dušnopastirskim delom v meščanskih naseljih. Trditi smemo, da so bili samostani v srednjem veku naša prva kulturna in izobraževalna središča. Menihi so v svojih skriptorijih prepisovali ne le besedila verske vsebine, temveč tudi besedila s področja vseh tedanjih vednosti.

Samostani niso skrbeli le za izobraževanje svojih članov, ampak so se posvečali tudi izobrazbi laikov. Omeniti velja, da so bila dekleta v srednjem veku deležna izobrazbe izključno v samostanih klaris in dominikank.

V času izoblikovanja župnijske mreže na začetku poznega srednjega veka so se redovniki v veliki meri vključevali v dušnopastirsko dejavnost, pač glede na cilje svojega reda in dane možnosti. Na pridruženih župnijah so delovali redovniki sami ali pa so dušnopastirsko delo zaupali svetni duhovščini. Prav prek dušnopastirskega dela so prišli redovniki v neposreden stik s svojo okolico ter sodelovali pri oblikovanju verskega življenja naših prednikov. Skrbeli so tudi za gradnjo bogoslužnih prostorov in za njihovo opremo. Z gradnjo cerkva so prispevali h kulturnemu izgledu naše dežele. Večina redov se je pač glede na cilje svojega delovanja in na materialne možnosti ukvarjala tudi z dobrodelno dejavnostjo. K razvoju gospodarstva so največ prispevali t.i. starejši redovi (benediktinci, cistercijani in kartuzijani), ki so pospeševali kultiviranje še neobdelane zemlje in tako bistveno sodelovali pri t.i. drugi kolonizaciji slovenske zemlje v poznem srednjem veku. Samostani so postali pomembna gospodarska središča, kajti menihi so se posvečali obdelovanju zemlje, živinoreji, pa tudi obrti in trgovini. Z umnim gospodarstvom so postali redovniki zgled svetnim zemljiškim gospodom kakor tudi podložnikom, ki so jih posnemali v načinu obdelovanja zemlje in v živinoreji ter v drugih gospodarskih panogah. Stiki naših samostanov z drugimi redovnimi postojankami po Evropi so se odražali ne le na duhovnem, ampak tudi na gospodarskem področju. Naši redovniki so se v tujini seznanili z novimi vrstami sadnega drevja in vinske trte ter z drugimi kulturami, pa tudi z boljšim načinom obdelovanja zemlje. Nove pridobitve so prenašali tudi na svojo okolico.

Večja produktivnost je omogočala vključitev podeželja v trgovino in s tem k njegovemu večjemu blagostanju, lažji način obdelovanja zemlje pa je ljudem olajšal življenje.1 Najzgodnejši stiki naših prednikov z redovniki - benediktinci sežejo v 8. in 9. stoletje v zvezi z misijonsko dejavnostjo benediktincev iz samostanov Innichen (ustanovljen 769) in Kremsmünster (ustanovljen 777). Na robu slovenskega ozemlja je pred 7. stoletjem nastal samostan v Štivanu pri Devinu, versko in kulturno izhodišče za misijonsko dejavnost med Slovenci predvsem na ozemlju oglejskega patriarhata.

Clunyjsko reformno gibanje pa je v 11. stoletju zaradi novih in ugodnejših razmer priklicalo v življenje na slovenskih tleh vrsto benediktinskih samostanov, naših prvih domačih verskih, kulturnih in gospodarskih središč. Kot prvi je nastal samostan v Osojah (Ossiach) na Koroškem (pred 1028). Konec 11. stoletja sta na zahodnem robu našega narodnostnega ozemlja nastala dva samostana: opatiji v Rožacu (Rosa-

1

Mlinarič Jože, Kartuzija Pleterje 1403-1595, Ljubljana 1982, str. 20-29.

268

S tudia

H istorica

S lovenica

zzo) in v Možacu (Moggio). Z ustanovitvijo benediktinskih samostanov v Millstattu (1091), Št. Pavlu (St. Paul) (1091) in v Pokloštru (Arnoldstein) (1106) nastane gosta mreža samostanov na Koroškem, ki odločilno posežejo v zgodovino te dežele. V zgodnje obdobje sega tudi ustanovitev še dveh moških samostanov na našem ozemlju: v Valdoltri na Primorskem (1072) in pri Sv. Benediktu v Prekmurju (1093). Medtem ko so moški benediktinski samostani našli na slovenskem ozemlju ugodna tla za svoj nastanek in razvoj, pa se ženski samostani benediktink niso mogli uveljaviti, saj sta nastali le dve postojanki tega reda na Koroškem: Sv. Jurij na jezeru (St. Georgen am Längsee - med 1003 in 1018) in v Krki (Gurk - 1043), ki pa je bil kmalu ukinjen, njegovo premoženje pa je bilo dodeljeno v letu 1072 ustanovljeni krški škofiji. V sredini in v drugi polovici 12. stoletja sta na slovenskem ozemlju nastali še dve postojanki benediktincev: v Gornjem Gradu (1140) in kot zadnji benediktinski samostan v Monoštru (Szenttgothárd - 1184), ki pa so ga že leta 1219 poselili cistercijani.

Gornjegrajska opatija je s svojo središčno lego na slovenskem ozemlju ter z obsežnimi posestmi in s pridruženimi župnijami odigrala v poznem srednjem veku pomembno vlogo v verskem in gospodarskem pogledu. Oglejski patriarh Bertold Andeški (1218- 1251) je imel namen ustanoviti v Gornjem Gradu sedež škofije, kar pa se iz neznanih razlogov ni uresničilo. Samostan je živel do leta 1463, ko je bila njegova posest dodeljena novoustanovljeni ljubljanski škofiji.2 Na ozemlju severovzhodne Slovenije ni nastala nobena postojanka benediktinskega reda, vendar so prav benediktinci tod - tako v Dravski dolini kot tudi v velikem delu Slovenskih goric - prek svojega gospodarstva in dušnopastirskega dela močno posegli v življenje našega človeka in sooblikovali njegovo gospodarsko in versko življenje. Samostana Št. Pavel (St. Paul) v Labotski dolini na Koroškem (St. Paul im Lavanttal - 1091) in Admont na avstrijskem Štajerskem (1074) sta bila skozi stoletja tesno povezana z našo deželo in z njenimi ljudmi. Obe duhovni ustanovi nista pri nas razvili le intenzivne gospodarske dejavnosti, ampak sta s pridobitvijo župnij prispevali k oblikovanju župnijske mreže in k poglobitvi verskega življenja, z gradnjo cerkva pa sta požlahtili kulturno podobo naše krajine.3 Ustanovitelj benediktinske opatije Št. Pavel grof Engelbert I. Spanheim je svoji ustanovi - njenim menihom in opatu Vecelinu - že v letu 1091 poklonil poleg številnih drugih posesti tudi dva vinograda v marki onstran Dravskega gozda (na levem bregu Drave), na njenem desnem bregu pa vas Ruše in sosednjo neobljudeno pokrajino ob potoku Radoljni. Ustanovitelj in njegovi sinovi - a tudi drugi svetni gospodje so v Dravski dolini, v mariborski okolici in v delu Slovenskih goric v naslednjih desetletjih poklonili samostanu toliko zemlje in letnih dohodkov, da je ta postal na omenjenem območju najpomembnejši gospodarski dejavnik.4 Veliko darovane zemlje, zlasti še tiste ob Radoljni in na Pohorju, je bilo tedaj še neobljudene in so jo redovniki s krčenjem gozda usposobili za obdelovanje. Šentpavelski menihi so si na območju Dravske doline uredili nekaj gospodarskih in upravnih središč, med njimi kot najpomembnejše tisto pri Lovrencu na Pohorju in na gradu Fala ob Dravi. Redovniki so nekaj posesti obdelovali sami, zlasti še vinograde v mariborski okolici, koder so rasla odlična vina, večino zemlje pa so oddajali v zakup podložnikom.

2

Isti, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, str. 75-84.

Isti, Kartuzija Pleterje..., str. 29-32.

4 1091, okoli 1. maja: Kos Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku (= Gradivo) III, Ljubljana 1911, št. 395, str. 233.

3

269

J. Mlinarič: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju...

Pogled na benediktinski samostan Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem v drugi polovici 17. stoletja (J.V. Valvasor, Topographia archiducatus Carinthiae, Nürnberg 1688)

Precejšnji zemljiški kompleksi so se menihom skozi čas izmuznili iz rok, v prvi vrsti tisti, ki so jih opatje oddajali v fevd svetnim odličnikom.5 Za šentpavelski samostan je bila pomembna gospodarska pridobitev nakup gospoščine Limbuš pri Mariboru v letu 1666, ki je bila nato z izjemo let 1782-1812 vse do druge svetovne vojne v samostanski lasti.6 Lastništvo samostana nad posestjo v širši in ožji mariborski okolici je pogojevalo tudi posebne odnose z mariborskimi meščani, ki so bili v veliki meri tudi zakupniki šentpavelskih vinogradov. Sicer pa si je tudi Št. Pavel po zgledu drugih samostanov pridobil že na začetku 14. stoletja v mestu dve hiši, od katerih je tista pri Koroških vratih postala sedež uprave za samostanske vinograde v mestni okolici.

Hiši pa sta bili hkrati tudi kašča in klet, v katerih so redovniki hranili svoj žitni in vinski pridelek ter ga v skladu z danimi privilegiji vnovčili v mestu samem. Možnost vključitve v trgovino je pri le-teh spodbujalo gospodarske dejavnosti in s tem prispevalo k povzdigu gmotnega blagostanja.7 Šentpavelska opatija je posegla v cerkveno organizacijo in versko življenje naših ljudi kar na območju dveh metropolij: salzburške severno od Drave in oglejske južno od nje. Po propadu Metodove nadškofije so namreč Slovenci do sredine 18. sto-

5

Prim. Koropec Jože, Zemljiške gospoščine med Dravogradom in Mariborom do konca 16. stoletja, Maribor 1972.

6 Mlinarič Jože, Gospoščina Limbuš pri Mariboru, v: Časopis za zgodovino in narodopisje (= ČZN) 12 (1976), str. 83-89.

7 Isti, Odnosi med šentpavelsko opatijo in gospodi iz Melja, gospodi Mariborskim in mariborskimi meščani v srednjem veku, v: Kronika 29 (1981), str. 241-250.

270

S tudia

H istorica

S lovenica

letja v glavnem živeli v okviru dveh omenjenih metropolij. Ob vpadih in pustošenjih Ogrov je bila tudi pri nas proti koncu 9. stoletja uničena osnovna cerkvena organizacija - župnijska mreža, ki pa se je po zavrnitvi Ogrov po letu 955 pričela postopoma obnavljati. Ta proces je na ozemlju salzburške nadškofije potekal nekoliko hitreje, kakor na ozemlju oglejske patriarhije. Reči smemo, da je bila mreža pražupnij severno od Drave vsekakor vzpostavljena že do začetka 12. stoletja. V tem procesu so pomembno vlogo odigrali tudi samostani, zlasti še benediktinski in cistercijanski.8 Ob potoku Radoljni v letu 1091 Št. Pavlu podarjena posest je ležala na ozemlju oglejske patriarhije in je sodila v okvir pražupnije Hoče. V tej sprva neobljudeni pokrajini so šentpavelski menihi pozidali kapelo sv. Lovrenca, ki je postala sedež župnije že v 12. stoletju.9 Na levem bregu Drave pa je Št. Pavel pozidal na svoji zemlji v 12. stoletju dve cerkvi: na Remšniku cerkev sv. Jurija, v Breznu ob Dravi pa Marijino cerkev. Oba bogoslužna prostora sta sodila pod pražupnijo v Labotu (Lavamünd).10 V letu 1201 je nadškof Eberhard II. ustanovil pri cerkvi sv. Jurija novo župnijo in jo izločil iz pražupnije v Labotu.11 Na ozemlju remšniške župnije so menihi v 14. stoletju pozidali še cerkev sv. Katarine na Kapli, koder je bila sredi 18. stoletja ustanovljena kuracija.12 Čeprav je samostan že okoli leta 1100 prejel v Kamnici od Hartvika (sina grofa Engelberta Spanheima) posest in cerkev, ni mogel uveljaviti svojih pravic kot tudi ne pri Marjetini cerkvi v Selnici, koder je postal lastnik posesti že v letu 1093.13 Na ozemlju lovrenške župnije, ki se je raztezalo od potoka Velke do Lobnice, so šentpavelski opatje izvrševali višjo cerkveno oblast že v prvi polovici 13. stoletja, saj so se na njem uveljavili kot arhidiakoni. Lovrenško župnijsko ozemlje se je namreč izločilo iz Savinjskega arhidiakonata.14 Potem ko je salzburški nadškof Eberhard II. v letu 1244 remšniško župnijo z vsemi iz nje izločenimi dušnopastirskimi postojankami podredil lavantinski škofiji, jih je tudi podredil vsakokratnemu proštu zbornega kapitlja pri Št. Andražu (St. Andrä) kot arhidiakonu na Koroškem.15 O župnikih na šentpavelskih župnijah je za čas srednjega veka bolj malo znanega. Medtem ko so remšniško župnijo, tako v srednjem kakor tudi v novem veku, upravljali svetni duhovniki, so za lovrenško župnijo v srednjem veku in od 17. stoletja naprej skrbeli šentpavelski menihi, ki so povečini upravljali v 18. stoletju tudi župnijo v Breznu.16 Šentpavelski opatje so dali zgraditi vrsto cerkva na svojem župnijskem teritoriju in med njimi v drugi polovici 17. stoletja tudi impozantno slopno baziliko v stilu

8

Grafenauer Bogo, Pokristjanjevanje Slovencev, v: Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Celje 1991, str. 5360.

9 1196, junij 17., Lateran: Kos Franc, Gradivo IV, št. 885, str. 449-450. Glej: Mlinarič Jože, Župnija sv. Lovrenc na Pohorju skozi stoletja 1091-1991, Lovrenc na Pohorju 1991, str. 40-42.

10 Isti, Marenberški dominikanski samostan 1251-1782, Celje 1997, str. 17.

11 1201, avgust 27., Breže (Friesach): Kos Milko, Gradivo V, št. 4, str. 2-3.

12 Kovačič Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228-1928, Maribor 1928, str. 74.

13 Med leti 1096 in 1105: Kos Franc, Gradivo III, št. 408, str. 240. Prim. Mlinarič Jože, Kamnica in njena župnija do prve polovice 18. stoletja, v: ČZN 13(1977), str. 98. 1093, v začetku decembra: Kos Franc, Gradivo III, št. 402, str. 238. Prim. Mlinarič Jože, Selnica pri Mariboru do začetka 18. stoletja, v: ČZN15(1979), str. 116.

14 1257, Žička kartuzija: Mlinarič Jože, Gradivo za zgodovino Maribora (= GZM) I. Maribor 1975, str. 98.

Prim. Isti, Župnija Sv. Lovrenc do jožefinske dobe..., str. 44-45.

15 1244 (okoli aprila), Breže (Friesach): Kos Milko, Gradivo V, št. 834, str. 395.

16 Mlinarič Jože, Župnija Sv. Lovrenc do jožefinske dobe..., str. 48 sl.; Orožen Ignaz, Das Bisthum und die Diözese Lavant I (= Orožen I), Marburg 1875, str. 130-133 in 606 ter 135-136 in 607.

271

J. Mlinarič: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju...

Pogled na Marijino romarsko cerkev v Puščavi pri Lovrencu na Pohorju (G.M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681)

poznoitalijanske renesanse, Marijino cerkev v Puščavu pri Lovrencu na Pohorju. Cerkev je postala ena izmed najpomembnejših romarskih cerkva v Dravski dolini, h kateri so v preteklosti poromale cele župnije in je tudi dandanašnji cilj obiska mnogih vernikov in ljubiteljev umetnosti. Pri cerkvi je bila v letu 1786 urejena lokalija.17 Že v srednjem veku je bila na samostanski zemlji, vendar na ozemlju nekdanje hoške pražupnije, pozidana Marijina cerkev v Rušah pri Mariboru.18 Pri cerkvi je bil v srednjem veku sedež župnije, ki je bila ponovno vzpostavljena na začetku 17. stoletja.19 Veliki dohodki, ki jih je bila cerkev deležna od romarjev, so župnikom omogočali nabavo cerkvene opreme, tako da sodi cerkev k prvovrstnim spomenikom na Slovenskem.20 Omenimo naj tudi, da so cerkveni dohodki omogočili ustanovitev župnijske šole (1645) in njeno delovanje do leta 1760. Na njej se je v dobrih sto letih šolalo nad šest tisoč mladih ljudi, ki jim je pridobitev osnovne izobrazbe odpirala pot k višjim študijem. Učenci so prihajali iz vseh delov sedanje Slovenije, iz vseh avstrijskih dežel, iz Hrvaške, Dalmacije, Ogrske in Italije.21 Kolikšen delež je imela opatija pri vzdrževanju šole, ne vemo.

Leta 1074 je salzburški nadškof Gebhard (1060-1088), tudi ustanovitelj krške škofije, ustanovil benediktinski samostan Admont na avstrijskem Štajerskem ter mu 17

Mlinarič Jože, Župnija Sv. Lovrenc do jožefinske dobe..., str. 59-64; Orožen Ignaz I, str. 417-426.

1387, november 28.: GZM V/52.

19 Orožen Ignaz I, str. 364-390.

20 Mlinarič Jože, Ruška latinska kronika, v: Ruška latinska šola - 350 let 1645-1995, Ruše 1995, str. 167224.

21 Augustinovič Drago, Ruška šola, v: ibidem, str. 43-125. Glej: Mlinarič Jože, Kostanjeviška opatija 12341786, Kostanjevica na Krki 1987, str. 99.

18

272

S tudia

H istorica

S lovenica

podelil številne posesti in pravice.22 Kmalu za Šentpavelsko opatijo je na slovenskih tleh postal gospodar zemlje tudi Admont. V prvi polovici 12. stoletja je prejel posest v Dravski dolini in v središču Slovenskih goric, koder je dobil v last tudi pražupnijo s

Pogled na benediktinski samostan Admont v drugi polovici 17. stoletja (G.M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681)

sedežem v Jarenini. V naslednjih stoletjih je dal postaviti nekaj bogoslužnih prostorov in uredil nekaj dušnopastirskih postojank. Pomen Admonta je v gospodarskem pogledu na naših tleh vsekakor zaostajal za pomenom šentpavelske opatije, nikakor pa ne v cerkvenem oziru.

Na začetku 12. stoletja je Weriant Slovenjegraški podaril salzburškemu nadškofu Konradu I. (1106-1147) dvaintrideset kmetij na Marenberškem (in provincia Radelach) v Dravski dolini, od katerih pa si jih je zadržal le dve, preostale pa je poklonil ustanovi svojega predhodnika na škofijskem sedežu, admontskemu samostanu. To posest je nadškof Konrad I. Admontu potrdil v listini, s katero mu je potrdil tudi posest v Slovenskih goricah.23 Pred letom 1147 pa si je admontsko posest v Dravski dolini pričel lastiti grof Bernard Spanheim, vendar se je pokesal in je opatu daroval neko posest na Štajerskem, glede posesti na Marenberškem pa je obljubil, da jo bodo vrnili samostanu po njegovi smrti.24 Po smrti Bernardove žene Kunigunde (umrla 1161) so vrnili Admontu zemljo med krajema Vrata in Brezno. Od posesti, ki je sprva 22

List Rudolf, Stift Admont 1074-1974, Ried im Innkreis 1974.

Pirchegger Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 157. 1139, oktober 10., Breže (Friesach): Kos Franc, Gradivo IV, št. 150, str.

90.

24 (Pred majem 1147): Kos Franc, Gradivo IV, št. 240, str. 134-135.

23

273

J. Mlinarič: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju...

obsegala nad sto kmetij, je samostan polagoma izgubljal zemljo, tako da je do konca 12. stoletja premogel tod le petnajst kmetij. Nekaj kmetij je bilo opuščenih, nekaj jih je opat zamenjal za drugo posest, nekatere pa so prilastili svetni velikaši. Admontski menihi so tako do začetka 13. stoletja izgubili vso posest v Dravski dolini in tudi posest vzhodno od današnjega Radlja.25 Posest v Slovenskih goricah je prišla v roke admontske opatije v prvi polovici 12. stoletja. Do začetka tega stoletja je bila zemlja last deželnega kneza, pred letom 1139 pa je bila v lasti družine Wittenswaldov, ki ji zgodovinarji ne vedo izvora. Rudolf Wittenswald, brat Werianda, naj bi se udeležil vojne na strani koroškega vojvode proti krškemu škofu, za kar naj bi ga nadškof Konrad I. izobčil iz Cerkve. Da bi se Rudolf odkupil za svoj prestopek, je nadškofu podaril posest, ki jo je ta nato poklonil admontskemu samostanu.26 Konrad je z listino iz leta 1139 menihom potrdil vse posesti, ki jih je dal ustanovi sam, in ki so mu jo darovali drugi. K tej zemlji je Konrad primaknil tudi posest, darovano od omenjenega Rudolfa Wittenswalda. Listina navaja zemljo na področju Spodnje Jarenine, in to od izvira Jareninskega potoka pa do njegovega izliva v reko Pesnico.27 Že prejšnji lastniki so del Admontu podarjene zemlje dajali v zakup, dosti je bilo vinogradov, saj je posest v velikem delu ležala na vinorodnem območju.28 Vsekakor pa so admontski menihi zaslužni za krčenje zemlje tudi na obravnavanem območju. Gospodarsko in upravno središče za jareninsko posest je bilo na Jareninskem dvoru (Jahringhof) in opatje so njeno upravo sprva zaupali laikom: oficialom (amman) in gorskim mojstrom, ki so skrbeli za vinograde. V novem veku pa so bili upravitelji samostanske posesti ponavadi samostanski ljudje.29 V drugi polovici 13. stoletja se je na slovenskem Štajerskem močno povečala admontska posest, zlasti vinogradniška. Leta 1279 je namreč nemški viteški red, gospodar zemlje v neposredni soseščini mariborskega mesta, Admontu prodal zemljo pri Sv. Petru (Malečnik) in v bližnji Trčovi ter Račji dvor s pripadajočo zemljo in številnimi vinogradi severozahodno od mesta.30 Opatje so s spretno gospodarsko politiko svoji ustanovi večali zemljo in s tem možnost za vključitev v trgovino z živežem in vinom, kar so mogli vnovčiti tudi v bližnjem Mariboru, koder so bili lastniki hiše že pred letom 1297. V letu 1521 je bila glede samostanske hiše med magistratom in opatom sklenjena pogodba, po kateri je bilo samostanu prepovedano imeti v njej točilnico, smel pa je ukletiti vino, ga brez ovir odvažati iz mesta ter ga prodajati na debelo. Če bi samostan imel v hiši človeka, ki bi se ukvarjal s trgovino, bi ta bil dolžan nositi vsa bremena, kot so jih morali meščani. V srednjem veku je opatija pona-

25

Mlinarič Jože, Marenberški dominikanski samostan 1251-1782, Celje 1997, str. 7-8.

1139, oktober 10., Breže (Friesach): Kos Franc, Gradivo IV, št. 150, str. 90; Wichner Jakob, Geschichte des Benediktiner-Stiftes Admont von den ältesten Zeiten bis zum Jahre 1177, Graz 1874, št. 15, str. 244249. Nadškof Konrad I. je Admontu potrdil posest: "...apud Jeringen inferius /.../ ab exortu videlicet fluviiJeringen usque in Pesnich..."

27 Wichner Jakob I, str. 91.

28 (Okoli leta 1160): Kos Franc, Gradivo IV, št. 417, str. 210.

29 Mlinarič Jože, Admontski Račji dvor pri Mariboru, v: ČZN 14(1978), str. 33-47.

30 1236, december 6., Sv. Peter pri Mariboru: Kos Milko, Gradivo V, št. 658, str. 311-312. Objava: 1279, marec 28., Judenburg: Wichner Jakob, Geschichte des Benediktiner-Stiftes Admont von der Zeit des Abtes Isenrik bis zum Tode des Abtes Heinrich II. (1178-1297). Graz 1876, št. 248, str. 384-385. Prim.

1279, april 30., Maribor: objava: ibidem, št. 249, str. 385. Glej Mlinarič,Jože, Admontski Račji dvor pri Mariboru..., str. 36-38.

26

274

S tudia

H istorica

S lovenica

31

vadi dajala Račji dvor v zakup, v 17. stoletjem pa so obdelovali zemljo sami. Omenimo naj, da je Račji dvor danes enonadstropna stavba z zunanjim izgledom, kakršnega mu ga je dal opat Matej Offner (1751-1779) in ima tipično zgodnjeklasicističi koncept. V letu 1708 je bilo npr. v njem prostora za blizu šestdeset tisoč litrov vina.32 V letu 1904 je bila ena izmed gospodarsko-upravnih enot admontskih posesti Jareninski dvor z Račjim dvorom podrejena glavni samostanski upravi pri St. Martinu pri Gradcu. Pod posebno upravo so sodili tudi samostanski vinogradi pri Gornji Radgoni. Posest je bila v lasti Admonta skoraj do druge svetovne vojne.33 V omenjeni listini iz leta 1139 je salzburški nadškof Konrad podaril samostanu v Jarenini posest skupaj s cerkvijo (cum ecclesia), kar je imelo daljnosežne posledice za razvoj cerkvene uprave, ureditev župnijske mreže in za versko življenje v velikem delu Slovenskih goric. Listina iz 1139 sicer izrecno ne govori o župnijski cerkvi, pristavlja pa, da je nadškof Konrad I. podaril Admontu jareninsko cerkev "z vsem pripadajočim."34 Pač pa dokument, izdan dvajset let kasneje, jareninsko cerkev izrecno omenja kot župnijsko (parrochialis ecclesia), ki da je posvečena Mariji Magdaleni in stoji na samostanski zemlji. To je tudi edini znani dokument, ki govori o patrociniju sv. Marije Magdalene, v naslednjem znanem dokumentu iz 1171 pa se cerkev že navaja kot Marijina in ta naslov ima še danes.35 V letu 1202 je nadškof Eberhard II. Admontu znova potrdil pravico do jareninske župnije, pridržal pa si je škofijske in arhidiakonatske pravice ter odredil, naj je ne bi upravljal kateri izmed menihov, ampak svetni duhovnik.36 Ozemlje jareninske župnije je sodilo k Spodnještajerskemu arhidiakonatu (archidiaconatus Inferioris Marchiae) s sedežem v Gratweinu ali Gradcu.

Od 17. stoletja naprej pa je arhidiakonat, imenovan tudi arhidiakonat med Dravo in Muro, imel svoj sedež v Strassgangu pri Gradcu.37 Medtem ko je nadškof Eberhard II. dovolil nastavljati na jareninski župniji le svetne duhovnike, pa je za župnijo sv.

Andreja v Svečini nadškof Friderik v letu 1278 samostanu izrecno dovolil imeti na župniji duhovnike - menihe, vendar so se menihi glede na ohranjene dokumente te možnosti posluževali le izjemoma.38 Opatje so zaupali dušnopastirsko delo na jareninski župniji in na njenih podružnicah skorajda izključno svetnim duhovnikom.39

31

Prav tam, str. 38 in 40-41.

Curk Jože, Račji dvor pri Mariboru, v: ČZN 14 (1978), str. 48-54; Mlinarič Jože, Admontski Račji dvor..., str.

42-44.

33 Schematismus der Herrschaften und Güter in Steiermark, Brünn 1904, str. 1-2. Prim. Mlinarič Jože, Admontski Račji dvor..., str. 45-46.

34 "Predium illud apud Jeringen inferius cum ecclesia et omnibus suis attinentiis." (Wichner Jakob I., št.

15, str. 245).

35 1160, Laufen: Wichner Jakob I, št. 28, str. 269. Nadškof Eberhard I. potrdi Admontu: "Parochiales nichilominus ecclesias, scilicet sancte Marie Magdalene apud Jaringen inferius." (Kos Franc, Gradivo IV, št.

409, str. 205-206). 1171, februar 10., Tusculum: Wichner Jakob I, št. 58, str. 300; Kos Franc, Gradivo IV, št.

523, str. 264-265.

36 1202 (pred 3. septembrom), Breže (Friesach): Kos Milko, Gradivo V, št. 27, str. 19; Wichner Jakob II, št.

104, str. 263-264 (objava).

37 Mlinarič Jože, Župnije na slovenskem Štajerskem v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1774, Acta Ecclesiastica Sloveniae 9, Ljubljana 1987, str. 8-10.

38 Wichner Jakob II, št. 104, str. 264.1278, maj 28., Salzburg: Wichner Jakob II, št. 244, str. 381-382; Orožen Ignaz, Das Bisthum und die diözese Lavant I., Marburg 1875, str. 172-176 in 609-610 ter 179-180 in 610.

39 Prav tam, str. 147-151 in 607-608; 153-155 in 608; 160-161; 164-165 in 609.

32

275

J. Mlinarič: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju...

Pogled na admontski Jareninski dvor in Jarenino s pražupnijsko Marijino cerkvijo v drugi polovici 17. stoletja (G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, 1681)

Na prostranem župnijskem teritoriju jareninske pražupnije so dali admontski menihi že v srednjem veku postaviti nekaj cerkva, okoli katerih so bila pokopališča, in pri katerih je bilo nekajkrat na leto bogoslužje. V srednjem veku sta se iz pražupnije izločili dve dve dušnopastirski postojanki: v Svečini in pri Sv. Lenartu. V letu 1197 je salzburški nadškof Adalbert posvetil v Svečini kapelo sv. Andreja ter določil župniku njegove pravice in dohodke.40 Na svečinskem župnijskem ozemlju je že v drugi polovici 14. stoletja stala cerkev sv. Jurija, ki je v jožefinskem času postala lokalna kaplanija, samostojna župnija pa šele leta 1871.41 Cerkev sv. Lenarta je morala stati že konec 12. stoletja, saj se tedaj omenja šentpavelska posest "apud Sanctum Leonardum." Medtem ko je stala svečinska cerkev nekako na zahodnem robu jareninske pražupnije, pa je lenarška našla svoje mesto na njenem vzhodnem robu.42 Najzgodnejši dokaz za obstoj samostojne dušnopastirske postojanke pri cerkvi sv. Lenarta je listina salzburškega nadškofa Ortolfa iz 1354, ki omenja žitno desetino "in der pfarre ze Sant Leonhard bei Marchburg."43 Lenarška podružnična cerkev sv. Jurija (Jurij v Slovenskih goricah) se prvikrat omenja v 14. stoletju in je v letu 1784 postala sedež kuracije.44 Admontski opatje so nad izločenimi župnijami razumljivo

40

1197, marec 19.: Kos Franc, Gradivo IV, št. 894, str. 454-455; Ljubša Matija, Zemljepisni razvoj sedanjih lavantinskih župnij na levem bregu Drave do Jožefa II, v: ČZN XIX(1924), str. 73-74.

Prav tam, str. 74. Kovačič Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228-1928, Maribor 1928, str. 69.

42 1196, junij 17., Lateran: Kos Franc, Gradivo IV, št. 885, str. 448-451. Prim. Mlinarič Jože, Župnija Sv. Lenart do jožefinske dobe, v: Zbornik občine Lenart, Lenart 1996, str. 63-71 in str. 9-10.

43 1354, april 2.: prav tam, str. 63. Prim. Ljubša Matija, o...c., str. 74-76.

44 Prav tam, str. 76.

41

276

S tudia

H istorica

S lovenica

45

ohranili pravico patronmata. Najdalje so kot podružnične cerkve jareninske župnije ostale cerkve sv. Ilja (Egidija) v Šentilju, ki je postala župnija leta 1784, sv. Jakoba v Jakobskem Dolu, povzdignjena v župnijo 1785, in sv. Kungote v Spodnji Kungoti, ki je v letu 1768 dobila pravico lokalije.46 Admontski benediktinci so vsekakor skrbeli na svojem župnijskem teritoriju tudi za lepoto božjih hiš, o čemer pričajo nekatere v razkošnem baroku opremljene cerkve v Slovenskih goricah.47 Pod vplivom benediktincev so pri nas nedvomno nastale tudi nekatere cerkve s patrocinijem sv. Henrika in njegove žene sv. Kunigunde. Prizadevanje cesarja Henrika II. (1002-1024) za verske in cerkvene reforme so zbližale tega vladarja z benediktinci, katerim jim je bil vse življenje velik zaščitnik in dobrotnik. Zato so ti tudi pospeševali njegov kult in češčenje njegove žene Kunigunde.48 Cerkev sv. Areha na Pohorju je nedvomno dobila svoj patrocinij pod vplivom šentpavelskih benediktincev, gospodarjev Dravske doline in posesti na Pohorju in pod njim.49 Pod vplivom istih benediktincev sta verjetno nastali tudi cerkvi sv. Kunigunde na Pohorju in v Zgornji Kungoti. Predvsem smemo to trditi za zadnjo, saj je bila šentpavelska opatija na tem območju gospodarica zemlje. Sicer pa je bila cerkev pozidana na ozemlju kamniške župnije, koder se je čutila močna prisotnost šentpavelskih menihov.50 Tudi patrocinij cerkve v sosednji Spodnji Kungoti smemo pripisati vplivu admontskih redovnikov, kajti cerkev je nastala na ozemlju jareninske župnije.

45

Ljubša Matija, o.c., str. 72-73. Prim. Kovačič Franc, Zgodovina Lavantinske škofije 1228-1928, Maribor 1928, str. 7o.

46 Glej opombo št. 37.

47 Glej Wichner Jakob, Admont in Steiermark und seine Beziehungen zur Kunst, Wien 1888.

48 Prim. Schauber Vera - Schindler, Michael Svetniki in godovni zavetniki za vsak dan v letu (prevod), Ljubljana 1995, str. 352-353; Leto svetnikov III. Ljubljana 1972, str. 110-112 in I. Ljubljana 1968, str. 608611.

49 Kovačič Franc, Sv. Areh na Pohorju, v: ČZN XIII(1917), str. 45-94.

50 Mlinarič Jože, Kamnica in njena župnija do prve polovice 18. stoletja, v: ČZN 13(1977), str. 99-100.

277

J. Mlinarič: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju...

Jože Mlinarič DER GEISTIGE, GEISTLICHE UND WIRTSCHAFTLICHE BEITRAG DER BENEDIKTINER IM RAUM DES HEUTIGEN NORDÖSTLICHEN SLOWENIENS ZUSAMMENFASSUNG Durch die Klosterreform von Cluny enstand im 11. Jahrhundert eine beträchtliche Zahl der Benediktinerklöster, doch die meisten mit Ausnahme von Gornji Grad standen am Rande unseres ethnischen Bodens, trotzdem übten sie einen grossen Einfluss auf unser geistiges, geistliches, kulturelles und wirtschaftliches Leben aus.

Obwohl auf dem Gebiete des heutigen nordöstlichen Sloweniens kein Benediktinerkloster gegründet wurde, übten die Benediktinermönche durch die Wirtschaft und Seelsorge auf das Leben unserer Bevölkerung im Drautal und in den Windischen Bücheln einen entscheidenden Einfluss aus. Durch den Erwerb von Grund und Boden in dem erwähnten Gebiet am Ende des 11. bzw. am Anfang des folgenden Jahrhunderts waren die Klöster St. Paul im Lavanttal in Kärnten und in Admont in der Steiermark mit unseren Land und seinen Leuten durch Jahrhunderte eng verbunden.

Der Stifter des Klosters St. Paul Graf Engelbert I. von Spanheim und seine Erben sowie andere weltliche Herren schenkten dem Kloster einem beträchtlichen Besitz im Drautal, in der Umgebung von Maribor und in de Windischen Bücheln. Den Besitz vermehrten die Klostervorsteher auch durch Ankäufe, so dass das Kloster einer der bedeutensten Wirtschaftsfaktoren im Drautal wurde. Es entstanden auch einige bedeutende Wirtschaftszentren des Klosters, unter welchen dasjenige auf dem Schloss in Faal an der Drau hervorzuheben sei. Mit ihren Agrarprodukten betrieben die Mönche auch einen regen Handel. Die Abtei bekam durch ihren Besitz im Drautal auch einen bedeutenden Einfluss auf das kirchliche und religiöse Leben in diesem Bereich, und zwar gleich auf dem Boden zweier Metropolien, der von Salzburg und jener von Aquileja. Schon im 12. Jahrhundert bauten die Mönche die ersten Kirchen, die sich schon im Mittelalter zu selbständigen Seelsorgestationen emporhoben und die man teils auch mit Mönchen bestellte. Das im Jahre 1074 vom Salzburger Erzbischof Gebhard gegründete Kloster Admont bekam in der ersten Hälfte des 12 Jahrhunderts eine Reihe von Besitzungen im Drautal und in den Windischen Bücheln, von denen es jene im Drautal bis zum Anfang des 13. Jahrhunderts ganzlich verlor. Im Jahre 1139 schenkte dem Kloster der Erzbischof Konrad I. Grund und Boden in den Windischen Bücheln in der Gegend um Jahring (Jarenina), wo auf dem Jahringhof sich ein Verwaltungs - und Wirtschaftszentrum für den Admonter Besitz in jener Gegend und in der Gegend von Maribor entwickelte. Im Jahre 1279 vermehrte sich der klösterliche Besitz wesentlich, denn damals erwarb das Kloster von dem Deutschen Ritterorden den Besitz um die Stadt Maribor, zu dem auch der sogenannte Ratzerhof gehörte. In der Urkunde aus dem Jahre 1139 schenkte der Erzbischof dem Kloster auch die Kirche zu Jarenina, auf deren Pfarrterritorium schon im Mittelalter zwei selbständige Seelsorgestationen errichtet wurden: in Svečina (Witschein) und bei Sankt Leonhard (Lenart), während man bei einer Reihe von Kirchen selbständige Seelsorgestationen erst in der josephinischer Zeit errichtete. Beide Klöster bauten auf dem Boden ihrer Pfarreien eine Reihe von Gotteshäusern und damit erwarben sie sich Verdienste um die Prägung des Bildes einer Kulturlandschaft. Die Mönche forderten auch das Entstehen von Wahlfahrtsorten, von denen nur die Marienkirchen in Puščava bei Faal und jene in Ruše bei Maribor erwähnt seien. Die Benediktinermönche förderten unter anderem auch die Verehrung des heiligen Heinrichs und seiner Gemahlin Kunigunde und unter ihren Einfluss enstanden bei uns einige, den beiden Heiligen geweihte Kirchen.

278

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 94(497.4)"14/117":323.32(497.4) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva Pravni položaj podložnikov ptujskega minoritskega samostana v obdobju 1447 do 1700 *

Helfried Valentinitsch Dr., redni profesor Karl-Francens Universität Graz, Rechtswissenschaffliche Fakultät Graz, Avstrija

Izvleček: Prispevek obravnava pravni in gospodarski položaj kmečkih podložnikov na območju, ki je pripadalo ptujskemu minoritskemu samostanu. Prikazane so različne oblike kmečkega odpora, njegova organizacija in glavni voditelji, praksa minoritov kot zemljiških gospodov in odnos deželnoknežje oblasti. Ta vprašanja so zanimiva že zato, ker gre za cerkveno zemljiško gospostvo beraškega reda, za katerega je bilo prvotno značilno, da je bil brez vsakršnega premoženja. Kmečki upor proti ptujskim minoritom doslej še ni bil temeljito raziskan in postavljen v širši kontekst. Obravnavano obdobje obsega približno 250 let. Začenja se v prvi polovici 15. stoletja, ko je deželni knez svojo oblast še moral deliti s stanovi, zaključuje pa se nekako okrog leta 1700 - v času, ko je bila že zdavnaj uveljavljena absolutistična oblast avstrijskih Habsburžanov. Raziskava je nastala na podlagi arhivskega materiala ptujskega minoritskega reda in na podlagi - od leta 1615 dalje - ohranjenih aktov ter repertorijev notranjeavstrijske vlade.

Ključne besede: Srednji vek, minoriti, kmečki podložniki, kmečki upor.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 279-311, 106 cit.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

279

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

V zgodnjem novem veku je prišlo na območju današnje Republike Slovenije do več velikih kmečkih uporov, ki so bili vsi krvavo zatrti. Poleg nadregionalnih vstaj je pogosto prihajalo tudi do kmečkih nemirov, ki so dostikrat trajali leta, celo desetletja.

Posebno vlogo so pri tem igrali slovenski spodnještajerski kmetje. Od konca 16. do druge polovice 18. stoletja se je tu izoblikovala nekakšna odporniška 'tradicija', ki je bila naperjena bodisi proti zemljiški gospodi bodisi proti zgodnjim oblikam države ali pa proti obema. Najpomembnejši centri nemirov so bila gospostva Gornji Grad, Žovnek, Ojstrica, Šoštanj, Trbovlje, Laško in Fram ter gospostvo ptujskih minoritov.

S kmečkimi nemiri na Spodnjem Štajerskem sta se pred približno enim stoletjem ukvarjala Anton Mell1 in Andreas Gubo.2 Med publikacijami, ki so jih slovenski zgodovinarji objavili po letu 1945, je treba omeniti predvsem temeljna dela Boga Grafenauerja3 in Jožeta Koropca4. Na avstrijski strani so v zadnjih letih izšle raziskave Gerharda Pferschyja5 in avtorja tega besedila.6 Prispevek obravnava pravni in gospodarski položaj kmečkih podložnikov na območju, ki je pripadalo ptujskemu minoritskemu samostanu. Prikazane so različne oblike kmečkega odpora, njegova organizacija in glavni voditelji, praksa minoritov kot zemljiških gospodov in odnos deželnoknežje oblasti. Ta vprašanja so zanimiva že zato, ker gre za cerkveno zemljiško gospostvo beraškega reda, za katerega je bilo prvotno značilno, da je bil brez vsakršnega premoženja. Kmečki upor proti ptujskim minoritom doslej še ni bil temeljito raziskan in postavljen v širši kontekst. Obrav-

*Prevod teksta je organiziral Slovenski znanstveni inštitut na Dunaju. Prevedla: Irena Vilfan-Bruckmüller.

1

A. Mell, Der Windische Bauernaufstand des Jahres 1635 und dessen Nachwehen. Mitteilungen des Historischen Vereines für Steiermark 44, 1896, str. 205287; A. Mell, Die Lage des steirischen Unterthanenstandes seit Beginn der neueren Zeit bis in die Mitte des 17. Jahrhunderts, Weimar 1986.

2 A. Gubo, Aus Steiermarks Vergangenheit, Graz 1913.

3 B. Grafenauer, Razredni boji agrarnega prebivalstva. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, II. zvezek, Ljubljana 1982, str. 481538; B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962; B. Grafenauer, Boj za staro pravdo v 15. in 16. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1974.

4 J. Koropec, Slovenski puntarji med 1573 in 1635, Časopis za zgodovino in narodopisje 46, Maribor 1975, str. 1243; J. Koropec, Kmečki upor na Slovenskem 1635, Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 5, Maribor 1973, str. 7385; J. Koropec, Die gesellschaftliche Gliederung der Teilnehmer an den Kämpfen des zweiten slowenischen Bauernaufstandes im Jahre 1635, G. Pferschy (izd.), Siedlung, Macht und Wirtschaft, Graz 1981, str. 497508; J. Koropec, Maribor in največji slovenski kmečki upori, Časopis za zgodovino in narodopisje 54 (19), 1983, str. 8492; J. Koropec, Štatenberg in kmečki upor, Časopis za zgodovino in narodopisje 8 (XLIII), str. 1434; J. Koropec, Zbelovo, Studenice, Pogled do srede 17. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje 51 (XVI), 1982, str. 293283; J. Koropec, Der innerösterreichische Bauernkrieg im Jahre 1515 - der erste slowenische Bauernkrieg, Burgenland in seiner pannonischen Umwelt, Festschrift A. Ernst, Eisenstadt 1984, str. 228 isl.

5 G. Pferschy, Zu den Ursachen und Folgen des Bauernaufstandes 1635 zu Novi Klošter, Časopis za zgodovino in narodopisje 5, Maribor 1969, str. 296312; G. Pferschy, Der Streik der Untertanen der Herrschaft Pogled im Jahre 1633 und seine Beilegung, Mitteilungen des Steiermärkisches Landesarchivs 21, 1971; G. Pferschy, Zur Problematik der steirischen Bauernaufstände, Internationales kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 5, 1973, str. 7385.

6 H. Valentinitsch, Proces podložnikov gospostva Gornji Grad proti ljubljanskemu škofu 1676/77, Časopis za zgodovino in narodopisje 10 (XLV) Maribor 1974, str. 307317; H. Valentinitsch, Der Grundherr und der Bauernprokurator. Ein Beitrag zur wirtschaftlichen und sozialen Lage der untersteirischen Weinbauern im 17. Jahrhundert, Blätter für Heimatkunde 50, 1976, str. 129137; H. Valentinitsch, Die staatliche Wirtschaftspolitik und der Salzhandel im Viertel Cilli vom 16. Jahrhundert bis zum Beginn des 18. Jahrhunderts, Časopis za zgodovino in narodopisje 13 (XLVIII), Maribor 1977, 131142; H. Valentinitsch, Die Bauernunruhen in der untersteirischen Herrschaft Sanneg 16681677, Zeitschrift des Historischen Vereines f. Steiermark 74, 1983, str. 3763; H. Valentinitsch, Willkür und Widerstand. Die wirtschaftliche und rechtliche Lage der Untertanen der untersteirischen Herrschaft Schönstein in der frühen Neuzeit, V: Grafenauerjev zbornik Ljubljana 1996, str. 469428.

280

S tudia

H istorica

S lovenica

navano obdobje obsega približno 250 let. Začenja se v prvi polovici 15. stoletja, ko je deželni knez svojo oblast še moral deliti s stanovi, zaključuje pa se nekako okrog leta 1700 - v času, ko je bila že zdavnaj uveljavljena absolutistična oblast avstrijskih Habsburžanov. Raziskava je nastala na podlagi arhivskega materiala ptujskega minoritskega reda in na podlagi - od leta 1615 dalje - ohranjenih aktov ter repertorijev notranjeavstrijske vlade.7 V teku časa se je sicer marsikateri vir izgubil, kljub temu pa ohranjeno gradivo zadošča za oris razmer na gospostvu ptujskih minoritov, oris, ki je vsaj za 17. stoletje kolikor toliko sklenjen.

Pritožbe podložnikov od 1447 do 1607 Od 13. stoletja dalje sta bila na Ptuju naseljena reda dominikancev in minoritov. Minoritski samostan je stal v spodnjem delu mesta, zato so ga na kratko imenovali tudi 'Spodnji samostan',8 samostan dominikancev ali 'Zgornji samostan' pa je ležal više, neposredno pod ptujskim gradom. Po smrti leta 1438 umrlega ptujskega grofa Friderika IX., zadnjega moškega predstavnika družine, sta oba redova iz njegove zapuščine južno in jugozahodno od mesta dobila veliko zemljiško posest, ki je bila povezana tudi s pravico do lastnega deželskega sodstva oz. do najvišje sodne oblasti. Šlo je za rodovitno območje na pobočjih Haloz (Kolos), kjer je bilo zlasti vinogradništvo zelo razširjeno. Okrog leta 1460 so dominikanci posedovali v skupaj 42 vaseh in zaselkih 260 hub in dvorov, minoriti pa so imeli takrat 236 kmetov, ki so živeli v 35 vaseh. Zemljišča so bila razdeljena na dva urada: 'Zgornji urad' je ležal v glavnem na območju vasi 'Jerenitza', 'Spodnji urad' Podlehnik (Lichtenegg) pa so upravljali v Apačah (Amtsmannsdorf). V 16. stoletju se je posest obeh redov močno zmanjšala, saj je deželni knez zaradi turške nevarnosti zahteval obvezna posojila. Tudi reformacija je v obeh samostanih pustila sledove. Leta 1545 so na vizitaciji ptujskega minoritskega samostana ugotovili, da naj bi po ustanovni listini konvent štel 16 članov,9 dejansko pa so takrat v samostanu razen štirih novincev živeli le še štirje duhovniki, od katerih se je eden izrecno imel za privrženca Martina Luthra. V nadaljnjih dveh desetletjih je zlasti minoritom uspelo ponovno povečati svoje gospostvo z nakupi številnih hub. Okoli leta 1670 je v minoritskem 'Zgornjem uradu' živelo 106 kmetov, v 'Spodnjem uradu' pa 75 podložnikov,10 leta 1754 jim je bilo podrejenih 308 podložnikov in 119 gorskih podložnikov, dominikancem pa samo 198 kmetov.11 V poznem srednjem veku so se morali kmečki podložniki v štajerski vojvodini pri pritožbah proti svojim 'oblastnikom' omejiti na zemljiško gospostvo, 7

Vse uporabljene vire hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu. Kopije teh dokumentov so ptujski minoriti januarja 1997 predali mestnemu arhivu na Ptuju.

Kazalo kratic: arhiv ptujskih minoritov = AM; Spisi in repertoriji notranjeavstrijske vlade: COP = Copeye; EA = Expedita; EUM = Expeditum; GUT = Gutachten; GB = zemljiška knjiga; LR = staro deželno pravo; Sch. = Schuber.

8 Pirchegger, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, str. 98f. Za zgodovino ptujskega minoritskega samostana glej tudi J. Curk, Proštijska cerkev in minoritski samostan v Ptuju, Časopis za zgodovino in narodopisje 47 (12), 1976, str. 3167.

9 AM Sch. 25, fol. 9 isl. Prim: A. Klasinc, Haloze v boju za staro pravdo (ob obletnici slovenskih kmečkih uporov), Ptujski zbornik IV., Maribor 1975, str. 25-57.

10 EA 1675-VIII-33.

11 H. Pirchegger, n. n. m., str. 99.

12 H. Valentinitsch, Advokaten, Winkelschreiber und Bauernprokuratoren in Innerösterreich in der frühen

281

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

12

ker še niso imeli pravice do apelacije na višji stopnji. V praksi je to pomenilo, da je zemljiški gospod nastopal kot sodnik v lastni zadevi. Šele v iztekajočem se 15. stoletju se je na Štajerskem začel polagoma uveljavljati pravni nazor, da so v odnosu do deželnega kneza vsi prebivalci dežele v enakem odnosu. S tem so tudi kmečki podložniki dobili pravico do apelacije pri vladarju. Podložniki obeh ptujskih samostanov so pri tem razvoju igrali vodilno vlogo. Iz razpoložljivih virov ni razvidno, kakšne dajatve in obveznosti so bile naložene kmetom pod ptujskimi grofi, kar se tiče tlake pa lahko izhajamo iz dejstva, da ni bila točno določena in da so jo zemljiški gospodje zahtevali po potrebi. Le nekaj let po smrti zadnjega ptujskega grofa je prišlo med obema samostanoma in njunimi podložniki do hudega konflikta. Minoriti so si tako kot dominikanci prizadevali, da bi s pomočjo na novo pridobljenih posesti povečali svoje dohodke, zato so ignorirali običajno pravo. Vpeljali so nove dajatve in poviševali tlako, ki so jo zahtevali zlasti pri transportu kurilnega materiala. Spor se je slednjič tako zaostril, da so se podložniki s svojimi pritožbami obrnili na štajerskega deželnega kneza (poznejšega cesarja Friderika III.) in ga prosili za posredovanje.

Leta 1447 je vladar prišel na Ptuj, da bi tam osebno posredoval. Določil je, da smejo minoriti in dominikanci od svojih podložnikov zahtevati le tako visoke dajatve in storitve kot za časa ptujskega grofa.13 Hkrati je izrecno prepovedal kakršno koli spremembo dotedanjega običaja! Tudi pristojbina, ki so jo zahtevali menihi v primeru kmetove smrti, je bila na novo urejena. Zemljiška gospoda pa naj bi pri tem pazila, da kmetje zaradi previsokih davkov ne bi prišli 'v pogubo'. Slednjič je Friderik III. še odredil, da naj bi pri vseh bodočih sporih štajerski deželni glavar opravljal funkcijo razsodnika. S tem priznano pravico podložnikov do apelacije je deželni knez utemeljil s svojo vlogo kot odvetnik obeh samostanov.

V naslednjih letih je med obema redovoma zaradi delitve dediščine ptujskih grofov prišlo do spora, ki je bil po posredovanju cesarja Friderika III. rešen šele leta 1461. Pet let pozneje je cesar ponovno potrdil pravice podložnikov.

Po letu 1447 za več kot sto let ni podatkov o pravnem in gospodarskem položaju kmetov iz okolice Ptuja. Ni povsem jasno, ali so se podložniki obeh redov leta 1515 priključili kmečkemu uporu, ki je takrat zajel velika območja srednje in južne Štajerske. V ohranjenih arhivalijah ptujskega minoritskega samostana ni podatkov o njihovi aktivni udeležbi. Očitno pa je bila situacija okoli Ptuja zelo napeta, saj je cesar Maksimilijan I. 14. avgusta 1516 potrdil podložnikom privilegije, ki jim jih je bil podelil že njegov oče.

Od druge polovice 16. stoletja se je v notranjeavstrijskih deželah okrepil trend, da so zemljiški gospodje gospodarili samostojno in donosno upravljali zemljiške posesti. Pri tej gospodarski obliki je neplačano delo podložnikov v okviru tlake dobilo bistveno vlogo.14 Zemljiški gospodi so tlaške obveznosti tako zvišali, da je tlaka, ki so jo doslej opravljali le po potrebi, postala dnevna. Za kmečke podložnike je to pomenilo, da so morali z izjemo nedelj in praznikov delati za gospodo tako rekoč kadar Neuzeit, W. Schulze (izd.), Aufstände, Revolten, Prozesse. Beiträge zu bäuerlichen Widerstandsbewegungen im frühneuzeitlichen Europa, Stuttgart 1983, Geschichte und Gesellschaft 27, str. 188 isl.

13 AM Sch. 25, fol. 1 isl.

14 H. Valentinitsch, Gutsherrschaftliche Bestrebungen in Österreich in der frühen Neuzeit unter besonderer Berücksichtigung der innerösterreichischen Länder, J. Pers (izd.), Gutsherrschaft als soziales Modell.

Historische Zeitschrift, Beiheft 18, München 1995, str. 279 isl. Prim. tudi H. Knittler, Die Grundherrschaft.

Organisationsprinzip und wirtschaftliche Unternehmung, K. Gutkas (izd.), Prinz Eugen und das barocke Österreich. Salzburg-Wien 1985, str. 195 isl.

282

S tudia

H istorica

S lovenica

koli, kar je bilo za njihovo lastno gospodarstvo zelo neugodno, še zlasti zato, ker so morali od njega odvajati svoje dajatve in davke.

Leta 1573 je na štajersko-hrvaškem obmejnem območju izbruhnil kmečki upor.15 S svojimi nezmernimi zahtevami ga je izzval madžarski plemič Tahy, ki je imel v zakupu tudi posest spodnještajerskega gospostva Štatenberg. Uporni kmetje so formulirali daljnosežne politične zahteve hoteli so biti npr. podrejeni samo cesarju. To je bila iluzorna zahteva, saj bi to pomenilo ukinitev sistema zemljiškega gospostva. Na Spodnjem Štajerskem je območje upornikov segalo vse do okolice Rogatca, Studenic in Ptujske Gore. Tu se je upor dotaknil tudi posesti ptujskih dominikancev in minoritov. Vstajo so julija 1573 krvavo zatrli s pomočjo s Hrvaške poklicanih vojakov.

Podložniki obeh ptujskih samostanov se punta svojih sosedov očitno niso aktivno udeležili, kljub temu pa je bila situacija tudi tu nedvomno zelo napeta. Domneva izhaja iz dejstva, da je notranjeavstrijski deželni knez nadvojvoda Karel II. decembra 1573 podložnike dominikancev in minoritov skušal pomiriti s tem, da jim je potrdil privilegije, ki jim jih je podelil cesar Friderik III.16 Instanca, na katero naj bi se podložniki s svojimi pritožbami obračali, naj bi bil štajerski deželni glavar. Nadvojvoda je tudi odredil, naj nobeden od obeh redov podložnikom ne krati starih pravic. Na prehodu iz 16. v 17. stoletje je bila v štajerski vojvodini pravica do apelacije razširjena na vse kmečke podložnike in bila tudi uzakonjena. Štajerski sodni red iz leta 1622 je prav tako potrdil pravico kmetov do apelacije in imenoval štajerskega deželnega glavarja za najvišjo instanco. Posledica vsega tega je bila, da so štajerski kmetje čedalje pogosteje ubirali pravno pot in tako se je kmečki odpor uresničeval na pravni ravni.17 V prvih treh desetletjih 17. stoletja je večina zemljiških gospodov, ki so imeli svojo posest na srednjem in spodnjem Štajerskem, uvedla dnevno tlako. Oba ptujska samostana sta sledila zgledu sosednjih posvetnih gospostev in svoje zahteve do podložnikov postopno zviševala. Leta 1607 so se podložni kmetje zaradi tlake ponovno obrnili na deželnega kneza.18 Notranjeavstrijski nadvojvoda Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) je potrdil privilegije, ki so jim jih podelili njegovi predniki, oba samostana pa spomnil na njune obveze do podložnikov.

Postopno uvajanje dnevne tlake od 1607 do 1649 Kljub vsem obljubam in poskusom pomiritve se je pravni položaj podložnilov iz okolice Ptuja po letu 1607 slabšal. Zlasti minoriti so si prizadevali razširiti svoje lastno gospodarstvo na račun podložnikov, dominikancem podrejeni kmetje pa so bili očitno izpostavljeni manjšim pritiskom. Leta 1617 so imeli podložniki minoritov spet več vzrokov za pritožbe. Kot že v preteklih letih so se tudi tokrat pritoževali predvsem zaradi previsoke tlake. Branili so se zlasti del pri krčenju gozdov in nasajanju novih vinogradov. Ostale pritožbe so zadevale visoke denarne in zaporne kazni, ki so jim jih nalagali menihi.19 Tako je moral npr. kmet Luka Kovač (Lucas Kovatsch) 15

A. Mell, Windischer Bauernaufstand, n. n. m., str. 205 isl., J. Koropec, Slovenski puntarji, str. 12 isl.

EA 1675-IX-1.

17 Tukaj prim. temeljno delo W. Schulze, Bäuerlicher Widerstand und feudale Herrschaft in der frühen Neuzeit, Stuttgart 1980.

18 EA 1675-IX-1.

19 AM Sch. 13, fol. 420 isl.

16

283

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

dati samostanu kot kazen za nek prestopek par volov v vrednosti 40 gld. Pritoževali so se tudi zaradi novih dajatev, ki so jih uvajali ob vsaki menjavi samostanskega vodstva.

Pravna pot pri obravnavi pritožb podložnikov se je medtem tako uveljavila, da sta poleti 1617 zgoraj omenjeni Luka Kovač in njegov tovariš Filip Lančer (Philipp Lantschär) na sodišču deželnega glavarja v Gradcu vložila tožbo proti svojim zemljiškim gospodom. Hkrati je obema uspelo nagovoriti sosede, da so minoritskemu samostanu odrekli pokorščino in opustili plačevanje dajatev in opravljanje obveznosti. Poskusi minoritov, da bi svoje podložnike pregovorili, so klavrno propadli.

Uradne osebe, ki so jih poslali k njim, so besni kmetje z grožnjami in zmerjanjem prisilili k umiku. Gvardijanu ptujskih minoritov fratru Hieronimu na koncu ni preostalo drugega, kot da se je obrnil na deželnega glavarja. Ker pa konflikta ni hotel obravnavati pred sodiščem deželnega glavarja, temveč na nižji, regionalni ravni, je zahteval ustanovitev nepristranskega sodišča in za razsodnika predlagal barona Weikharda pl. Sauraua, ki je imel svojo posest na Spodnjem Štajerskem. Gvardijan je deželnega glavarja tudi zaprosil, naj neposlušnim podložnikom da na voljo avdokata po uradni dolžnosti, da bi na ta način mogel deloma kontrolirati vedenje kmetov. Še preden pa je prišlo do razprave, je gvardijan izgubil potrpljenje. Njemu vdani uradnik Andreas Roß je pod pretvezo, da se morajo registrirati za deželni poziv, zvabil podložnike v ptujski samostan. Pet kmetov je bilo najbrž sicer izbranih za vojake,20 ostale pa so menihi in njihovi uradniki napadli s sekirami in gorjačami, ko so se že vračali domov. Baje je med pretepom minoritski provincial enemu od podložnikov v prsi nameril pištolo, trije so bili hudo pretepeni, tri pa so vrgli v zapor.

Protestantsko opredeljeni štajerski deželni glavar Siegmund Friedrich Herberstein očitno ni bil posebno naklonjen ptujskim minoritom. Strinjal se je sicer s postavitvijo neodvisnega sodnika, vendar je junija 1617 minoritom izrecno ukazal, naj podložnikom ne dajejo povoda za nadaljnje pritožbe,21 nakar so menihi voditelje kmetov izpustili. Septembra 1617 sta se sprti strani udeležili pogajanj, o njihovem izidu pa v razpoložljivih virih ni podatkov. Domnevno so minorite ponovno pozvali k večji obzirnosti do podložnikov, kar pa ni bistveno spremenilo njihovega principialnega ravnanja. V teh okoliščinah je ostala situacija na območju minoritskega gospostva še naprej napeta. Značilnost te napetosti je bila vse večja pripravljenosti menihov, da rešujejo konflikte s silo. To so leta 1620 okusili tudi sosednji dominikanci, ko je frater Marc Antonio pretepel njihovega uradnika.

V letu 1631 so podložniki obeh ptujskih samostanov nastopili proti svojim zemljiškim gospodom vzajemno pred sodiščem deželnega glavarja. Kmete je zastopal odvetnik Johann Andreas Parth, ki je petnajst let pozneje postal eden največjih preganjalcev čarovnic na Štajerskem.22 Tudi menihi so imeli razlog za pritoževanje kmetje naj bi bili vseskozi uporni in so tudi fizično napadali zemljiške gospode. Oba redova sta z nepokorščino povzročeno škodo ocenila na skupaj 400 goldinarjev.23 Na dotedanjih pogajanjih se je ves čas govorilo le o previsoki tlaki, toda brez točne navedbe števila dni. Razpravljali so o vprašanju 'v deželi običajne ali dnevne tlake' 20

AM Sch. 13, fol. 138 isl. Prim. J. Mlinarič, Zgodovina od ustanovitve do 1800, v: Minoritski samostan na Ptuju 1239-1989, Ptuj-Celje 1989, str. 104-109.

21 AM Sch. 13, fol. 420 zap.

22 H. Valentinitsch, Der Vorwurf der Hostienschändung in den innerösterreichischen Zaubereiprozessen (16.18. Jahrhundert), Zeitschrift des Historischen Vereines f. Steiermark 78, 1987, str. 5 isl.

23 AM Sch. 13, fol. 62 zap.

284

S tudia

H istorica

S lovenica

in o pomenu tega pojma. Komisija, ki jo je postavil deželni glavar, je 29. oktobra 1631 določila, da morajo podložniki opravljati v deželi običajno tlako in sicer v tolikšni meri kot pod prejšnjimi predstojniki samostana.24 Glede pojma 'običajna' tlaka se komisija ni dokončno opredelila, ampak je navedla dve različni definiciji. Po prvi je šlo za tlako, ki jo gospoda lahko naloži po potrebi, druga razlaga pa je 'dnevno tlako' omejila na tri dni v tednu. Očitno so podložniki hoteli ostati pri splošni formulaciji in so drugo varianto v nasprotju z menihi zavrnili. Ti pa so se strinjali z omejitvijo tlake na tri dni in z obvezo, da bodo dajali kmetom pri opravljanju tlake na voljo dovolj vina in kruha, kot je bilo to v navadi že dotlej. Čeprav je mnenje komisije lahko vsaka stran interpretirala po svoje in so bili novi spori zato pričakovani, se je situacija začasno umirila. Štiri leta pozneje pa je na Spodnjem Štajerskem izbruhnil zadnji veliki kmečki upor.25 Punt se je začel aprila 1635 na gospostvu Ojstrica zahodno od Celja, kjer je zemljiški gospod Felix Schrottenbach svoje podložnike posebej šikaniral. Nemiri so se v nekaj dneh razširili in zajeli večji del štajerske ravnine. V času upora so kmetje napadli številne dvorce, gradove in sedeže plemičev ter ogrožali celo nekatera mesta. Vstaja je prav posebej težko prizadela spodnještajerska cerkvena zemljiška gospostva, saj so uporniki tam pričakovali najmanjši upor. Izbruhnilo pa je tudi že leta nakopičeno sovraštvo kmetov do zemljiških gospodov, zaradi česar je prihajalo do posamičnih grozodejstev. V Studenicah so kmetje opustošili nunski samostan in opatico onečastili pred velikim oltarjem. V Šentjurju pri Celju so uporniki prisilili župnika, da je zvlekel na hrib težko drevesno deblo, kjer so ga potem ubili. Tudi samostana Jurklošter in Novi klošter sta bila žrtev upora. Ptujski dominikanci in minoriti pa so bili za mestnim obzidjem varni. Njihovi podložniki so nedvomno simpatizirali z uporniki, vendar se nemirov očitno niso udeležili. Junija 1635 so najemniški vojaki in vojaki hrvaške vojne krajine upor krvavo zatrli. Pred svojim umikom mesec pozneje so se graničarji odškodili na račun nemočnih spodnještajerskih kmetov. Nekatere kmečke voditelje so ubili ali za kazen poslali na beneške galeje, sicer pa so bili dokaj milostni. Oblast si je prizadevala reševati konflikte med zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki s pomočjo posebnih komisij, ki naj bi vsaj najhujše nepravilnosti odpravile. Za člane komisije so pri tem zavestno izbirali osebe, ki so izvirale s spodnje Štajerske, govorile slovensko in nemško ter poznale mentaliteto kmečkega prebivalstva.26 Po letu 1635 je prišlo na Spodnjem Štajerskem po posredovanju vlade do prehodnega premirja, vendar se slab pravni položaj kmetov ni spremenil. V letih 1641 in 1642 so postali podložniki ptujskih minoritov spet nemirni.27 Kmet Janže Jeza (Jänsche Jessa) se je vztrajno branil plačevanja raznih dajatev, zaradi česar so ga menihi aprila 1641 za nekaj dni vrgli v ječo. Podložniki so se takoj pritožili pri štajerskem deželnem glavarju in zahtevali izpustitev svojega tovariša. Hkrati so se pritožili nad kaznimi, ki jim jih je nalagal zemljiški gospod. Minoriti spet niso hoteli ničesar pri24

EA 1675-XI-1, Cop 1670-VII-44.

A. Mell, n. n. m., str. 250.

26 Tukaj je treba omeniti predvsem v Celju rojenega regimentnega svetovalca in kasnejšega predsednika vlade dr. Zachariasa Winterja in plemenitega Georga von Hohenwarta. Nagrobnik, ki ga je dr. Winter v Celju dal urediti za svoje starše, ima tudi slovenski napis. K dr. Winterju glej H. Valentinitsch, Bibliotheksverzeichnisse steirischer Juristen als Quelle zur Rechts- und Geistesgeschichte des 17. Jahrhunderts, G. Klingenberg - J. M. Rainer - H. Stiegler (izd.): Vestigia Iuris Romani. Festschrift für Gunter Wesener zum 60. Geburtstag, Graz 1992, str. 493 isl.

27 AM Sch. 13, fol. 75 isl.

25

285

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

znati in so trdili, da so kmetom nalagali le 'lažje' kazni, glede dajatev pa so poudarili, da podložniki v primeru pomanjkanja gotovine lahko plačujejo tudi v naturalijah.

Junija 1642 je štajerski deželni upravitelj kot zastopnik deželnega glavarja za nepristranskega sodnika med cerkvenimi zemljiškimi gospodi in podložniki postavil barona Seifrieda pl. Idenspeuga. V naslednjih letih je baron večkrat poskušal posredovati, vendar njegova prizadevanja niso imela trajnejšega uspeha. V letih 1644 in 1645 kmetje namreč spet niso hoteli opravljati ne tlaških obveznosti ne plačevati izrednih davkov, ki so jih uvedli deželni stanovi. Že tako slabo finančno stanje ptujskih minoritov je bilo še bolj obremenjeno, saj so morali zaradi upornosti podložnikov del novih davkov plačati iz lastnih sredstev.28 Maja 1645 sklenjena poravnava med gvardijanom in podložniki napete situacije ni izboljšala. Posamezni uporniki, npr. kmet Matija (Matthias) Bedellin v vasi Stoperce, se niso menili za dogovor s samostanom. Omenjeni več let ni plačeval nobenih dajatev in davkov, zaradi česar je bil leta 1647 minoritom dolžan že 30 gld.29 Napeta situacija se je poleti 1645 še zaostrila, saj so tudi sosednji podložniki ptujskih dominikancev odklanjali tlaške obveznosti.30 Konec septembra 1645 naj bi se na Ptuju na željo minoritov zbrala komisija, ki jo je imenoval deželni knez, vendar zaradi kuge, ki je razsajala na Spodnjem Štajerskem, ni mogla začeti z delom.31 Medtem so podložniki tlako ali povsem bojkotirali ali pa so na delo prihajali le takrat, kadar se jim je zljubilo.32 Maja 1648 je deželni glavar ponovno sestavil komisijo in za nepristranskega sodnika imenoval graškega notarja in advokata dr. Antonija (Antoniusa) Gonana.33 Spet se je vse zavleklo, tako da so se pogajanja med pravnimi zastopniki obeh strani začela šele v začetku marca 1649 v Gradcu.34 Neposredni povod za konflikt je bilo vprašanje, ali morajo podložniki menihom pripraviti kurivo in jim ga tudi dostaviti v samostan. Na seznamu pritožb, ki je nastal približno v tem času, pa so kmetje navajali še druge primere,35 npr. da so nekdaj za samostan v okviru tlake na leto morali opraviti le dve vožnji v Maribor, sedaj pa menihi zahtevajo pet do šest voženj. Druge tožbe so zadevale krčenje gozdov in trgatev. Na razpravi v Gradcu je podložnike zastopal advokat Johann Friedrich Hilleprandt.36 Po zaslišanju obeh strank, ki sta svoje argumente predstavili pisno in ustno, je dr. Gonan v svoji razsodbi ugotovil, da so bili podložniki že od nekdaj dolžni priskrbeti drva za samostan.

Vendar ni ostalo pri tej za kmete neugodni odločitvi. 11. maja 1649 je sodišče deželnega glavarja v Gradcu izrecno poudarilo, da morajo podložniki za minorite opravljati v deželi običajno tlako. V praksi to ni pomenilo nič drugega kot sankcioniranje dnevne tlake.

Po letu 1649 je na Spodnjem Štajerskem spet prihajalo do lokalno omejenih manjših nemirov. Do odprtega upora kot leta 1635 pa že zato ni več moglo priti, ker so po koncu tridesetletne vojne na Štajerskem nastanili številne vojake cesarske vojske.

28

AM Sch. 13, fol. 464 zap. in fol. 488.

AM Sch. 13, fol. 167.

30 AM Sch. 13, fol. 488.

31 AM Sch. 13, fol. 171.

32 AM Sch. 13, fol. 394.

33 AM Sch. 13, fol. 189 zap.

34 AM Sch. 13, fol. 38.

35 AM Sch. 13, fol. 308 isl.

36 AM Sch. 13, fol. 524.

29

286

S tudia

H istorica

S lovenica

Sprva je bilo na obeh cerkvenih zemljiških gospostvih bolj mirno le zato, ker zemljiški gospodje svoje zakonite pravice do dnevne tlake niso povsem uveljavljali.

Po sredi 17. stoletja pa so tako minoriti kot dominikanci začeli postopno zviševati tlako. Predvsem minoriti so poskušali z donosnejšimi oblikami gospodarstva povečati svoje dohodke. Zato so si pridržali kmečko zemljo zase in kmete enostavno odstavili. Na novo pridobljeni zemlji so uredili pristave, ki so jih obdelovali s pomočjo tlake. Do povišanja raznih bremen in dajatev je prišlo ravno v času, ko so tudi štajerski deželni stanovi oz. deželni knez zaradi stalnih vojn, v katere so bili vpleteni Habsburžani, iz leta v leto zviševali davke. Zemljiška gospostva so morala od kmetov izterjevati davke, ki so jih v deželnem zboru določili stanovi, in jih odvajati na urad za prihodke (Einnehmeramt) štajerskih stanov. Mnogi kmetje so na stalno zviševanje davkov reagirali čedalje bolj nezaupljivo. Tako kot kmetje na drugih zemljiških gospostvih so tudi podložniki ptujskih minoritov sumili, da je njihova gospoda davke zviševala v resnici samo zato, da bi razliko obdržala zase. Poleg bremen v obliki tlake, davkov in dajatev je kmete težila tudi slaba gospodarska situacija na Spodnjem Štajerskem. V času tridesetletne vojne je najpomembnejše trgovsko središče celotnega območja - mesto Ptuj - zaradi premika mednarodnih prometnih poti v nekaj letih izgubilo svoj nekdanji pomen.37 Zaradi državne monopolistične politike je trgovina s soljo iz zgornještajerske soline Aussee na Spodnjem Štajerskem in na Madžarskem propadla. Slednjič je tudi trgovanje z vinom, za spodnjo Štajersko življenjskega pomena, zabredlo v krizo, saj se je poraba vina na Zgornjem Štajerskem po tridesetletni vojni močno zmanjšala.

Eskalacija kmečkega odpora od 1649 do 1662 Šest let po leta 1649 sprejeti odločitvi sodišča deželnega glavarja so imeli podložniki ptujskih minoritov ponovno občutek, da se jim glede tlake godi krivica. Zato so maja 1655 v Gradcu vložili tožbo proti svojim zemljiškim gospodom. Gvardijan Vincencij se je takoj povezal s svojim advokatom dr. Johannom Weissom in je v spremstvu svojih ljudi celo hotel potovati v Gradec, da bi osebno zastopal interese svojega reda.38 O poteku postopka, ki so ga sprožili podložniki, v razpoložljivih virih ni podatkov. Gotovo pa je, da so kmetje tlako še naprej odklanjali.39 Okrog leta 1658 vse več podložnikov ni moglo ali pa ni več hotelo odvajati dajatev in davkov. Toda ptujski minoriti niso hoteli čakati na svoje terjatve. Novi gvardijan Francesco Bonhommo je razen tega poskušal zastraševati kmete z ostrejšimi kaznimi. Pri izterjevanju terjatev mu je stalo ob strani približno trideset do štirideset vojakov, ki so jih štajerski deželni stanovi stacionirali na gospostvu zaradi davčnih izostankov samostana. Baje so oboroženi možje terorizirali prebivalstvo in v temi napadali posamezne uporne kmete. Gvardijan je bil na koncu tako osovražen, da je postal žrtev zarote, ki sta jo izvedla Matija Kovačič (Matthias Kovatschitsch) in Peter Ziegler. Oba sta bila v samostanski službi in sta imela zato vodilni položaj v kmečki družbi. Kovačiča so menihi imenovali za sodnika, Ziegler pa je nadziral in 37

H. Valentinitsch, Italienische Kaufmannsfamilien in Ptuj im 16. und 17. Jahrhundert, S. Krajnc (izd.), Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Ptuj 1998, str. 98 isl. Prim. še H. Valentinitsch, Die staatliche Wirtschaftspolitik und der Salzhandel im Viertel Cilli, n. n. m., str. 131 isl.

38 AM Sch. 13, fol. 409.

39 AM Sch. 13, fol. 493.

287

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

določal dela (Schaffer). Kovačič je sovražil gvardijana zaradi visokih dajatev, Ziegler pa se je iz nepoznanih razlogov bal, da ga bo Bonhommo kaznoval. Poleti 1658 sta oba moža sklenila gvardijana umoriti. Oba zarotnika sta hotela ostati v ozadju, zato naj bi dejanje izvedli podložniki drugih gospostev. Sklenila sta, da bi bil najboljši čas za to dejanje jesenska trgatev. Za izpeljavo načrta jima je uspelo pridobiti kmeta Jurija Khördo in Simona Šosterko (Schosterko). Kovačič jima je za izvršeni umor obljubil meso, vino in kruh, kolikor ga bosta želela. Kovačiču sta se pridružila še dva podložnika minoritov in kot nagrado obljubila svinjo in vino. K umoru je moške na koncu spodbujala še Kovačičeva soproga Jera.40 Zarotnika pa nista imela nobenih nadaljnjih predstav o prihodnosti, pred očmi sta imela le gvardijanovo smrt. Na vprašanje obeh najetih morilcev, kaj se bo zgodilo po Bonhommovem umoru, sta načrtovalca odgovorila le, da bosta samo oblastem odgovarjala na vprašanja.

Oktobra 1658 je šel gvardijan v 'Skrozaberg' blizu vasi Stoperce, da bi tam osebno nadzoroval oddajo vina. Bonhomma so spremljali župnik iz Spodnjega Majšperka Jakob Schauß, en uradnik in sodni sluga; bil pa je tako lahkomiseln, da se je odpovedal oboroženemu varstvu. O njegovem prihodu so bili okoliški kmeti zelo hitro obveščeni. Nekatere podložnike je alarmiral Kovačičev hlapec, drugi so pritekli iz Stoperc. Večinoma so bili podložniki gospostev Studenice, Štatenberg in Rogatec.

Med njimi pa je bilo tudi nekaj gorskih podložnikov ptujskih minoritov. Ko je Bonhommo hotel obiskati vinsko klet Gašperja Radislava, so naj prežali štirje zarotniki Jurij Khörde, Tomaž Kralj (Thomas Khräll), Anton Oberšek (Oberschek) in Simon Šosterko. V vinski kleti se je med Bonhommom in Radislavom razvnel hud spor, župnik Schauß se je hudo ustrašil in se je umaknil. Ko je Radislav kritiziral gvardijana, je Bonhommo ukazal sodnemu slugi, naj kmetu primaže klofuto. Uradnika pa so jezni kmetje takoj odrinili in ga pretepli. Medtem so se Radislav in zarotniki vrgli na gvardijana. Ta je opazil pretečo nevarnost šele, ko mu je Tomaž Kralj z ramen strgal plašč. Iz nadaljnjih izjav je razvidno, da je Gašper Radislav gvardijana s sekiro udaril po glavi in da je ta padel po tleh. S tem je bil led prebit in ostali zarotniki so s svojimi gorjačami planili nanj. Uradnik je še poskušal težko ranjenega duhovnika spraviti na varno, vendar jima je približno petdeset prebivalcev vasi Stoperce sledilo in gvardijana ubilo.41 Da bi bila odgovornost čimbolj porazdeljena, so zarotniki prisilili nekaj gledalcev, da so pretepali na tleh ležečega moža. Glavni storilci so si razdelili tisto malo denarja, ki ga je gvardijan imel pri sebi, truplo pa so pustili na tleh.

Potem ko so umorjenega gvardijana našli, sta se Khörde in Šosterko pol leta skrivala v Kovačičevi hiši, večkrat pa sta morala skrivališče zapustiti, saj so menihi Matijo Kovačiča takoj osumili, da mora o dejanju kaj več vedeti. V začetku decembra 1658, torej skoraj mesec po umoru, je pater Peter z vojaki sredi noči nasilno vdrl v Kovačičevo hišo.42 Prišlo je do pretepa, v katerem je bil neki moški, ki je v Kovačičevi hiši na poti le po naključju prenočeval, težko ranjen, obema iskanima morilcema pa je uspelo zbežati. Samostanski ljudje so celotno hišo slednjič opustošili in odvedli Kovačiča s seboj na Ptuj. Vklenjenega v železne verige so ga zaprli v mračno klet, kjer so bili higienski pogoji za življenje katastrofalni. Po njegovih besedah in pa izjavah nekega meniha so ga skoraj 'požrle' miši in podgane, med njegovo kožo in železnimi verigami pa so se zaredili gnusni črvi. Potem ko je Kovačič prisegel, da bo

40

COP 1674-VII-2.

COP 1674-VIII-2 in A. Gubo, N. n. m., str. 75 zap.

42 EA 1662-V-2.

41

288

S tudia

H istorica

S lovenica

43

v bodočnosti samostanu poslušen, je bil proti jamstvu izpuščen. Doma je spet prevzel svoje gospodarstvo, kot da se ne bi bilo nič zgodilo. V naslednjih dveh letih se je Kovačič tako zgledno obnašal, da so ga minoriti leta 1661 imenovali za župana (Suppan) in kmalu po tem celo za gospoščinskega uradnika.

Po umoru gvardijana Bonhomma in po Kovačičevi aretaciji so bili ptujski minoriti sprva mnenja, da bodo pri podložnikih več dosegli z milostjo, zato so se tudi odpovedali nadaljnjim preiskavam v zvezi z gvardijanovem umorom. Leta 1659 pa je ponovno izbruhnil spor med njimi in njihovimi podložniki. Razjarjeni kmetje so se kot prvo hoteli pritožiti nad svojo gosposko pri notranjeavstrijski vladi v Gradcu, vendar vladni svetniki delegacije niso sprejeli in so jo poslali domov, kmetom pa so svetovali, naj počakajo na vrnitev cesarja Leopolda I. s kronanja v Frankfurtu na Maini ali pa naj svojo tožbo pošljejo neposredno vladarju v Nemčijo.44 Eden izmed voditeljev podložnikov je bil kmet Matija Farič (Matthias Färitsch).

Rodil se je okrog leta 1600 in je bil približno 18 let podložnik ptujskih minoritov.45 Od leta 1648 se je redno udeleževal proti gospostvu naperjenih uporniških akcij podložnikov. Minoriti so Farič zaradi različnih deliktov večkrat obsodili na visoke denarne kazni, na koncu pa so ga pregnali z domačije. Ostal mu je le še vinograd, ki je spadal pod gospostvo Štatenberg. Organiziral je upor podložnikov proti minoritom in vzpostavil stik z osebami, ki so na Dunaju in v Gradcu delovale v interesu kmetov. V ta namen je s svojimi tovariši pri kmetih zbiral denar, pri čemer pa niso postopali preveč rahločutno. Tistim kmetom, ki niso takoj hoteli dati svojega deleža, so javno grozili, drugi navzoči kmetje pa so jih enostavno zarubili. Z zbranim denarjem so podložniki plačevali vlaganje tožb na Dunaju in v Gradcu. Kot njihov pravni predstavnik je deloval tudi podložnik ptujskega minoritskega samostana Matija Širec (Matthias Schürez).

5. aprila 1659 so v Podlehniku živeči podložniki vložili tožbo proti ptujskim minoritom neposredno na dunajskem cesarskem dvoru.46 S tem so obšli za pritožbe podložnikov predpisano instančno pot: tožbo je bilo moč vložiti najprej na sodišču deželnega glavarja, nato pri notranjeavstrijskih centralnih organih v Gradcu in šele na koncu pri cesarju. Skoraj tri mesece pozneje so kmetje poslali na Dunaj drugo pismo s pritožbami. Po podatkih iz poznejšega časa naj bi ga bil napisal Tomaž Zablatnik (Thomas Sablätnik), ki je izviral s spodnje Štajerske. Pisec prvega pisma ni znan. Ali je bil Zablatnik res tudi njegov avtor ali samo nekakšna kontaktna oseba za kmete, ni moč z gotovostjo ugotoviti. V besedilu prvega pisma uporabljeni latinski citati in različne fraze kažejo, da je bil avtor pravno podkovan in da se je že bil kdaj udejstvoval kot 'pisar'. Cesarja je npr. imenoval "izvir pravičnosti," kmetje pa so za milost prosili "najponižneje, na kolenih pri petih Kristusovih ranah."

Avtor prvega pritožnega pisma se je prav posebej trudil, da je minorite prikazal kot neusmiljene in nekrščanske zemljiške gospode, pri čemer je brezmejno pretiraval in jih obrekoval. Brez sramu je primerjal pravni položaj kmetov tlačanov s turškimi sužnji ter se jezil nad 'barbarskimi kaznimi', ki so jim jih nalagali menihi. Očitno so minoriti podložnikom že ob najmanjšem povodu odvzeli živino in jih vklenili v 'turško železo'. Baje se je tudi dogajalo, da so duhovniki izvajali sankcije proti otro-

43

COP 1674-XII-88.

EA 1662-V-2.

45 COP1663-IV-40.

46 EA1662-V-2.

44

289

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

kom podložnikov, ki so jih imeli tako dolgo zaprte ob kruhu in vodi, dokler jih obupani starši niso spet odkupili. Dve točki v pritožbi sta se nanašali na domnevne moralne prestopke menihov. Avtor je namreč trdil, da so duhovniki na novi pristavi, katero so upravljali sami, nastanili več žensk za 'zemeljske užitke'. Najhujša obtožba pa se je glasila, da so duhovniki poleti preganjali podložnice po poljih in jih ogrožali s posilstvi. Ta očitek je zadel menihe na zelo občutljivem mestu, saj je pred časom neki menih resnično nadlegoval neko žensko. Ostali očitki so že bolj ustrezali realnosti. Na prvem mestu je bila tožba, da so menihi od podložnikov in njihovih družinskih članov ves teden zahtevali opravljanje tlake, ki na Štajerskem ni bila običajna, in da so celo ob nedeljah morali opravljati kurirska dela za svojo gospodo. Nadaljnje tožbe so zadevale pravice gospode do proste saje (Freistifrecht), pritožili so se proti domnevno neupravičenim taksam ob dedovanju, proti urejanju pristav in proti praksi samostana, da so podložnikom po previsokih cenah vsiljevali različno blago npr. železo. V drugi na Dunaj poslani prošnji so kmetje nekaj pritožb iz prvega pisma ponovili, najbolj pa so minoritom očitali njihovo baje nasilno obnašanje.

Podložniki pa se niso zadovoljili s pisnimi protesti. Ko so kmetje junija 1659 prišli na zaukazano košnjo, sta bila navzoča tudi Michael Närmack in Gregor Lesinkher.

Oba moža kot tudi njuni tovariši, ki so prišli z njima, so bili oboroženi z gorjačami in sekirami. Kmetom so grozili s smrtjo, če ne bodo prenehali z delom. Ko je hotel provincial, ki je prihitel pogledat, podložnike spet nagnati na tlako, so mu zagrozili, da ga bodo kot prejšnjega gvardijana ubili.47 Gvardijanu ni uspelo prepričati kmetov, da bi se vrnili na delo niti s tem, da jim je bil pripravljen dati pijačo in jedačo in celo plačilo. Septembra 1659 so minoriti ubrali drugačno pot. Zbrane kmete so vprašali, ali se strinjajo s pritožbami, ki jih je vsebovala na Dunaju vložena tožba.48 Z izjemo nekega uradnika so na veliko jezo minoritov vsi kmetje vztrajali pri svoji tožbi.

Na dunajskem dvoru so pisma s pritožbami podložnikov sprejeli in jih poslali naprej na notranjeavstrijski urad v Gradec. Ti so spet pritegnili štajerskega deželnega glavarja in mu ukazali, naj si pobliže ogleda posamezne pritožbe. Minoriti so bili zaradi obtožb sprva zelo prizadeti, saj so bile po njihovem mnenju neupravičene. V svojem decembra 1659 formuliranem zagovoru so skušali krivdo za nastalo napeto situacijo zvaliti zgolj na kmete in njihove voditelje.49 Hkrati so si prizadevali prikazati podložnike kot lene in zahrbtne. Kmetom so npr. očitali, da so po žetvi in trgatvi vso zimo tako "žrli in popivali," da za veliko noč niso imeli niti grižljaja kruha več na zalogi. Pri drugih pritožbah, npr. pri baje previsokih davkih, pa minoritskemu konventu ni bilo težko dokazati svojega korektnega ravnanja. V zvezi s sporno tlako so minoriti zagotavljali, da so zahtevali le v deželi običajo tlako. Menihi pa so se zelo pritoževali nad tem, da so kmetje na delo prihajali prepozno ali pa pošiljali le svoje za težka dela nesposobne otroke. Zagotavljali so tudi, da nikakor ne zahtevajo dnevne tlake, saj nikoli ne kličejo na delo vseh podložnikov hkrati. Na očitek, da kmete prevečkrat uporabljajo za kurirske posle, so odgovarjali s trditvijo, da so samo enkrat do dvakrat mesečno od nekega kmeta zahtevali, da jim je bil za kurirja, sicer pa da so jemali ptujske mestne kurirje.

Strinjali pa so se s trditvami o odstavitvi podložnikov (Abstiftung), vendar so jo

47

AM Sch. 13, fol. 352 in fol. 552.

AM Sch. 13, fol. 490.

49 EA 1662-V-2.

48

290

S tudia

H istorica

S lovenica

utemeljevali s tem, da je imela večina kmetov le pravico uživanja posesti (Freistiftrecht), zaradi česar so jih imeli pravico odstaviti. Zato pa minoriti pri njih tudi niso zahtevali premenščine (Veränderungsgebühren) kot sicer ob smrti podložnika, ko so pobirali 'mrtvaščino' in tudi ne 'desetega pfeniga', kar je bilo sicer običajno. Te dajatve so izterjevali le od tistih redkih kmetov na zemljiškem gospostvu, ki so imeli svoje hube po kupnem pravu. Minoriti so tudi priznavali obstoj pristav. Trdili pa so, da je bilo to za podložnike bolj ugodno, saj so morali delati le na eni pristavi, v slabem vremenu pa jim ni bilo treba nositi dajatev na Ptuj, temveč le na pristavo. Zelo vprašljivo pa je, ali je bilo to za podložnike res bolj ugodno. Pri svoji argumentaciji menihi namreč niso upoštevali dejanskega časa in potrebnega dela. Na drugo pismo s pritožbami so minoriti sicer reagirali, napade na posamezne kmete pa so skušali bagatelizirati - oporekali so npr. teži škode, ki so jo povzročili najemniški vojaki. Priznali pa so, da so kmetom grozili s hudimi kaznimi, če so odklanjali tlako.

Potem ko so minoriti zvedeli za pritožbe svojih podložnikov, se je spor med obema sprtima stranema tako zaostril, da je bil neodločni poskus posredovanja štajerskega deželnega glavarja obsojen na neuspeh. Po navedbah minoritov so razjarjeni kmetje grozili od samostana postavljenim uradnim osebam z umorom in ubojem ter izjavljali, da z deželnim glavarjem in s samostanom nočejo imeti opravka. Na koncu so celo vpili, da bodo le še cesarja priznavali kot svojega gospoda.

Proti koncu leta 1659 in na začetku leta 1660 je minoritom uspelo ujeti Närmacka in Lesinkhera, voditelja kmetov. Aprila 1660 so oba postavili pred sodišče.50 Trdila sta, da je bil pravi vodja kmetov Martin Sumer, ki sicer v virih ni omenjan. Pri zasliševanju podložnikov se je razen tega pokazalo, da je zlasti Ivan Zel (Hans Seel), ki je za kmete sicer sestavljal pisma, kmete z vso vnemo odvračal od tlake. Trdil je namreč, da bodo morali kmetje, če bodo le enkrat opravili določeno tlako, isto vedno opravljati. Sodišče pa teh izgovorov ni upoštevalo in je Närmacka in Lesinkherja obsodilo na tri leta prisilnega dela na beneški galeji,51 kar je praktično pomenilo na smrtno kazen.

Kljub ostri kazni je ostal položaj še naprej napet. Na začetku julija 1660 je deželni glavar Siegmund Friedrich Trauttmansdorff poročal notranjeavstrijski vladi o stanju na gospostvu ptujskih minoritov.52 Preprečiti je hotel nasilni poseg in predlagal, naj se podložnike pred izdajo zaščitnega pisma (Schutzbrief), za katerega so zaprosili, še daljši čas opazuje. V tem času pa naj bi minoritom še nadalje oddajali dajatve in jim pokorno služili. Tako kot doslej naj minoriti nudijo kmetom na tlaki kruh in vino.

Opomnili so jih tudi, naj na podložnike ne pritiskajo preveč.

Minili sta približno dve leti, obe sprti stranki pa sta si nespravljivo stali naproti.

Podložniki so še naprej upali, da bo cesar posredoval v njihov prid. Kot kaže, so minoriti s kmeti postopali previdneje, vztrajali pa so še naprej na svojem pravnem stališču. Medtem pa je od minoritov zasledovani kmečki voditelj Mihael Farič začel delovati na gospostvu ptujskih dominikancev. Njegov naslednik na območju gospostva ptujskih minoritov je bil kmet Matija Žirovnik (Matthias Schierovnikh) iz vasi Podlehnik, ki mu je delal vso čast. Novi kmečki voditelj se je rodil okrog leta 1635 in je tako že pripadal mlajši generaciji. Ko ga je minoritom konec 1661 ali na začetku 1662 uspelo ujeti, so ga hoteli z mučenjem pripraviti do tega, da bi se odpovedal

50

AM Sch. 13, fol. 552.

AM Sch. 13, fol. 552.

52 EA 1662-V-2.

51

291

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

53

uporniškemu delovanju. Najprej so mu roke in noge povezali skupaj z železnimi verigami, nato pa so ga posadili na oster rob lesene deske. V tem skrajno neprijetnem položaju je moral vzdržati več dni brez hrane in pijače. Njegovi tovariši so proti temu nečloveškemu mučenju, ki so ga sicer uporabljali le pri čarovniških procesih, takoj protestirali pri oblasti v Gradcu. Minoritom so očitali, da niti Turki ne bi z ujetim kristjanom tako ravnali, in zahtevali takojšnjo izpustitev svojega tovariša. Menihi so ostali nepopustljivi, zaradi česar je 8. julija 1662 ponovno prišlo do škandala.54 Tega dne so se oboroženi kmetje pojavili pred ptujskim samostanom in hoteli Žirovnika osvoboditi, vendar so to preprečili in še isti mesec zahtevali, naj ptujski dominikanci ujamejo in izročijo voditelje, ki so se zatekli na območje njihovega deželskega sodišča.

Dominikanci so zahtevo takoj odklonili, češ da bi zaradi tesnih zvez med kmeti obeh gospostev utegnilo priti do nemirov na njihovem lastnem gospostvu, zraven pa so še predrzno pristavili, da uživajo sami v nasprotju z minoriti "ljubezen in pokorščino" svojih podložnikov.

Cesarski organi in štajerski deželni glavar so hoteli doseči mirno rešitev problemov, zato so preprosto čakali, ali bo morda katera od sprtih strani popustila. Šele na začetku maja 1662 se je cesar s svojimi svetovalci dokopal do odločitve. Rezultat pa je bil za kmete zelo skromen. Cesar Leopold I. je bil pripravljen na novo izdati in potrditi privilegije, ki jih je bil podelil že cesar Friderik III. Prošnjo podložnikov, da bi dobili deželnoknežji zaščitni patent, pa je zavrnil z utemeljitvijo, da morajo kmetje izpolnjevati že izdane odredbe. To pa ni pomenilo nič drugega, kot da ostaja pravica cerkvene gospode do dnevne tlake še vnaprej v veljavi. Drugih pritožb kmetov, npr. pritožbe nad neupravičenimi ali prestrogimi kaznimi, cesarjevi svetovalci niso obravnavali. Minorite so ponovno opomnili, naj kmetov ne izkoriščajo preveč. Zdaj so tudi menihi pokazali svojo strogost. 17. avgusta 1662 so Matthiasa Schierovnikha obsodili na eno leto zapora, njegovega tovariša Luko Frederška (Lucasa Frederschekha) pa izgnali iz dežele.55 Zaradi vsega tega ni presenetljivo, da so podložniki minoritov postali še bolj uporni. Ogorčenje kmetov se je stopnjevalo tako daleč, da je na začetku leta 1663 nekaj vročekrvnežev napadlo gvardijana ptujskih minoritov.

Proces proti kmečkemu voditelju Matiji Fariču leta 1663 Nerešeni in že leta trajajoči spori na gospostvu minoritov so povzročili, da so tudi podložniki sosednjih dominikancev postali nemirni. Januarja 1662 je začel že zgoraj omenjeni Matija Farič pri kmetih zbirati denar, da bi vložil tožbo tudi proti dominikancem.56 Hkrati je pozval podložnike, naj prenehajo opravljati tlako, če pa bi jih poskušal prior k temu prisiliti, naj ga umorijo. Ko so dominikanci slišali, kaj se dogaja, so sklenili, da bodo kmečkega voditelja ujeli. Prvi udarec je bil namenjen kmetu Hrustlu, ki so ga samostanski ljudje presenetili. Kmet se je sicer pogumno branil in celo ranil nekaj biričev, bil pa je kljub temu premagan in odpeljan na Ptuj. Farič se je sedaj bal, da bo drugi udarec namenjen vodji Luki Slugi (Lukasu Schlugi). Uspelo mu je zbrati več kot sto mož, opremljenimi s cepci in drugim kmečkim orožjem. Vodil jih

53

AM Sch. 13, fol. 185 isl.

AM Sch. 13, fol. 325 zap.

55 EA 1673-IX-1.

56 COP 1663-IV-40.

54

292

S tudia

H istorica

S lovenica

sicer ni Farič, temveč dominikancem podrejeni kmet Gašper Kopš (Kaspar Khopsch). Na nepojasnjen način je ta padel v roke samostanskim ljudem, Farič pa ga je spet osvobodil. Prior dominikancev je bil sedaj trdno odločen, da bo z vsemi sredstvi ukrepal proti "puntarskemu generalu." Dominikanci so zbrali približno 50 vdanih podložnikov, ki naj bi Fariča ujeli. Upornika jim je resnično uspelo presenetiti. Ujeli so ga in ga pripeljali v dominikanski samostan na Ptuj, kjer je že bil njegov tovariš Hrustl. Oba zapornika pa nista bila zelo strogo zastražena. Podnevi sta lahko celo hodila po dvorišču, zaprta sta bila le ponoči. Tako jima je uspelo zrahljati neka vrata, ki sta jih ponoči odprla in pobegnila.

Komaj na prostosti, je Farič ponovno začel zbirati soborce, med katerimi je bilo tudi nekaj tistih, ki so bili udeleženi že pri umoru minoritskega gvardijana. V silnem sovraštvu do samostana je hotel izvesti protiudarec. Svojim ljudem je za umor fratra prokuratorja obljubil večjo količino vina. Po njegovem načrtu naj bi duhovnika takrat, ko bi pripeljali desetinsko vino, zvabili v vinsko klet in ga tam zažgali. Poleg tega naj bi njegov pastorek v dominikanskem samostanu na Ptuju podtaknil požar.

Dominikanci so že v kratkem času izvedeli za te načrte in so takoj ukrepali. Zbrali so petdeset samostanu vdanih podložnikov in jih oborožili. Mesto, kjer so se zadrževali uporniki, je bilo očitno izdano. Ko so samostanski ljudje prišli do skrivališča na neki kmetiji, je Farič s štirimi tovariši nič hudega sluteč sedel v sobi pri hrani in pijači.

Presenečeni Farič je bil po kratkem upiranju premagan, vklenjen in odpeljan. Tokrat pa ga niso odpeljali na Ptuj, temveč na posest v Apačah.

Ptujski dominikanski samostan je imel lastno deželsko sodišče in s tem pravico soditi o zločinih, kot npr. pozivanje k uporu, za katere je bila zagrožena smrtna kazen. Prior se je branil sam voditi proces proti Fariču. Domnevno ni hotel položaja še bolj zaostrovati, zato je prosil vlado v Gradcu, naj pošlje na Ptuj sodnika Jakoba Vogla, pristojnega za celjsko četrt, da bo tu vodil proces. Prošnji so vladni svetniki ugodili. Začetek postopka pa se je zavlekel, kajti Vogel je pismo vlade prejel dva meseca prepozno.

V Apačah se je proces odvijal v izredno napetem ozračju. Vogel je zato poročal v Gradec, da se je na gospostvu ptujskih dominikancev zbralo "surovo in divje ljudstvo " in da mu preti življenjska nevarnost. Potem ko je med podložniki dominikanskega samostana zbral dvanajst lojalnih prisednikov, je začel zasliševati obtoženca.

Od vsega začetka si je prizadeval prikazati Fariča kot vodjo kmečkega odpora. Že v uvodu je poudaril, da je obtoženec petnajst let oba ptujska samostana zlonamerno zapletal v razne pravde in bil zato tudi pregnan s kmetije. Po odstavitvi Farič ni bil več podrejen nobenemu gospostvu in po dikciji sodišča postal tako rekoč "potepuh."

Očitno so ga hoteli s tem opisom izključiti iz družbe. Med zaslišanjem je Farič priznal, da je med nemiri zbiral denar, hkrati pa je poskušal zmanjševati svoje "zasluge " in trdil, da se je odločil nastopiti proti obema samostanoma izključno pod pritiskom ssedov. O umoru minoritskega gvardijana pa ni mogel ali pa ni hotel dajati informacij. Menil je le, da kmetje niso vedeli, kako naj se drugače ubranijo stalnih bremen zemljiškega gospostva. Pri drugih očitkih je skušal čim več zatajiti, pod pritiskom pričevanja od dominikancev zbranih prič pa je moral svoja dejanja slednjič priznati. Na vprašanje, zakaj je nastopil proti obema cerkvenima zemljiškima gospostvoma, je navedel kot glavni razlog izredno visoke dajatve in davke. Na koncu zaslišanja je sodnik Vogel pojasnil, da Farič ni bil podložnik dominikancev, in se zapletel celo v groteskno trditev, da se Farič kot "tujec " ne bi smel vmešavati v prepir med podložniki in dominikanskim samostanom.

Obtoženi se je med procesom zavedel svojega brezizhodnega položaja in je vse

293

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

bolj resigniral. Na koncu pa je še enkrat poizkusil rešiti svojo kožo. Sodišče je zaprosil za milost in izrazil svojo pripravljenost, da bo dosegel poravnavo med dominikanci in njihovimi podložniki, vendar se sodišče za njegovo ponudbo ni zmenilo in ga je 14. aprila obsodilo kot "hudobnega upornika in voditelja odpora" na usmrtitev z mečem. V splošno svarilo vsem naj se njegovo truplo najprej razčetveri, nato pa naj se posamezni deli telesa obesijo ob deželne ceste. Teden nato je vlada sodbo potrdila in eksekucija je bila lahko izvršena.

Odpor in poskusi pomiritve od 1663 do 1675 Po letu 1663 je na gospostvih obeh ptujskih samostanov začasno zavladal mir. Iz poznejših podatkov je razvidno, da je deželni glavar zaradi pritožbe podložnikov minoritskega samostana leta 1668 na Ptuj poslal komisijo, ki pa med obema stranema ni dosegla sporazuma. Novi vodja podložnikov Matija Žirovnik je zelo spretno taktiziral, pogosto se je zadrževal v Gradcu in na Dunaju, da bi mogel tam bolj uspešno zastopiti interese svojih tovarišev.57 Ker so mu minoriti zato naložili visoko denarno kazen, se je odločil za beg, še nadalje pa je vzdrževal stike s podložniki samostana.

Njegovo delovanje je podpiral kmet Luka Prešak (Lucas Preschak). Ta je za nadaljevanje procesov v Gradcu pri svojih sosedih zbral skupaj 80 guldnov. Deloval je povsem javno in je celo dvakrat obiskal vaškega župana Matijo Kovačiča, da bi si od njega sposodil denar.58 Prokurator minoritskega samostana ga je dal aretirati in zaslišati. Prešak je pojasnil, da so podložniki zaradi leta trajajočih procesov prišli na beraško palico. Tudi druga stran ni bila na boljšem, saj se je moral samostan zaradi pogostih izostankov dajatev in tlake sam zadolžiti.

Na začetku julija 1670 je med ptujskimi minoriti in njihovimi podložniki ponovno prišlo do ostrega konflikta. Kmetje so se zbrali 2. julija 1670 zvečer, da bodo naslednji dan, kot jim je bilo ukazano, odpeljali gospoščinsko seno. Ker pa je ponoči in tudi še ves naslednji dan deževalo, jih je pater prokurator poslal z vlečno živino domov, vozove pa so pustili tam. Ko pa je 5. julija spet sijalo sonce, nobenega od kmetov ni bilo na tlako. Minoriti so zato določili nov termin, vendar tudi tokrat ni bilo nikogar. Posledica tlaške stavke je bila, da je minoritom uspelo pospravili le manjši del košnje in da je večina sena zgnila. Besni pater prokurator je dal nato vozila podložnikov zapleniti, kmetom pa naložil še visoke denarne kazni. Podložniki pa niso imeli namena popustiti. 12. julija 1670 se je pojavilo pred ptujskim samostanom osemnajst kmetov.

Glasno so zahtevali, naj se jim vozila vrnejo, kazen pa razveljavi. Med menihi in kmeti je prišlo do divje diskusije, med katero je dal pater prokurator dva podložnika vreči v ječo.60 Na ostale kmete dejanje ni napravilo večjega vtisa, večkrat so ponovili, da hočejo v zapor tudi oni. Čeprav je na obeh straneh vladalo hudo razburjenje, pa do nadaljnje eskalacije ni prišlo. Podložniki niso postali nasilni in so se slednjič vrnili na svoje domove, ne da bi jih pri tem kdo nadlegoval, njihova tovariša pa sta v minoritskem zaporu ostala tri tedne. Preden so jih izpustili, sta morala poravnati svojo denarno kazen, dati jamstvo in s podpisom zagotoviti dobro vedenje.

57

COP 1670-VII-40.

COP 1670-VIII-44.

59 COP 1670-VIII-44.

60 COP 1674-VII-2.

58

294

S tudia

H istorica

S lovenica

Gvardijana minoritskega samostana pa je bilo še nadalje strah, da bo prišlo do javne vstaje, zato je še avgusta 1670 prosil vlado, naj na Ptuj pošlje komisijo, ki bi preprečila hujše nemire. 18. avgusta 1670 je od deželnega glavarja poslani komisar Siegmund Friedrich pl. Prag zaslišal pozvane minoritske podložnike.61 Kmetje so soglasno zagotavljali, da niso načrtovali vstaje proti svojim gospodom. Razen tega so se trudili s svojimi izjavami čim bolj razbremeniti voditelja Žirovnika. Tudi Luka Prešak, ki je bil navzoč na zaslišanju, se je branil očitka, da bi bil puntar. Na koncu so podložniki hoteli dokazati svojo dobro voljo in so minoritom obljubili pokorščino. Komisar je verjel, da ne bo več problemov, in je odpotoval.

Dejansko pa se napeti odnosi med minoriti in njihovimi podložniki niso spremenili. Večina pritožb kmetov se je še vedno nanašala na tlako, ki se jim je zdela čezmerna, pa tudi na visoke davke in dajatve, "nekrščanske " kazni in na rubež. Pritožbe podložnikov so na vlado napravile takšen vtis, da se je oktobra 1670 obrnila na deželnega glavarja. Temu je dala dokaj nejasno formuliran ukaz, naj na gospostvu minoritov skrbi za to, da podložniki ne bodo imeli razloga za pritožbe. Deželni vladar pa mesec dni pritožb, ki so jih vložili kmetje, ni obravnaval.62 Šele januarja 1671 je štajerski deželni upravitelj imenoval komisijo, ki sta ji pripadala Simon pl. Moscon in že zgoraj omenjeni Siegmund Friedrich pl. Prag. Oba komisarja sta imela na Spodnjem Štajerskem veliko premoženje in sta iz lastne izkušnje poznala probleme in mentaliteto kmetov. Hkrati so naročili podložnikom, naj bodo do odprave konflikta pokorni, se pravi, da naj opravljajo zahtevane storitve in plačujejo dajatve. Komisarjema se ni mudilo in sta z delom začela šele marca 1671. Vse podložnike sta pozvala, naj 16. marca 1671 pridejo na Ptuj. Prišli so le tisti kmetje, ki so še nadalje vztrajali pri svojih pritožbah. Veliko podložnikov je iz strahu raje ostalo doma. Nezaupljivost kmetov ni bila povsem neupravičena, saj sta štajerski deželni glavar in vlada v Gradcu v razmerju do podložnikov povsem odkrito podpirala minorite. Ko je namreč Matija Žirovnik spomladi 1671 hotel odpotovati na Dunaj, da bi cesarju izročil novo pritožbo, ga je dal deželni glavar v Gradcu skupaj z obema spremljevalcema Miho Marinkom in Boštjanom Kunstlom kot upornika aretirati in ga zapreti v mestno hišo.63 V naslednjih mesecih je deželni glavar ugodil prošnji menihov in je konec junija 1671 ukazal, naj Žirovnik do rešitve spora z minoriti ostane zaprt.64 Medtem so minoriti imeli dovolj časa, da so se lahko temeljito pripravili na obravnavo. Izdelali so katalog z enaindvajsetimi vprašanji, ki naj bi jih dobil vsak podložnik.65 Večinoma so bila to sugestivna vprašanja, na katero naj bi podložniki odgovarjali pod prisego. S tem so hoteli minoriti svoje kmete vznemiriti in zmesti. Najprej naj bi vsakogar vprašali, ali se je s tožbo proti gosposki resnično strinjal in če je zanjo dal tudi svoje pooblastilo. Menihe je še posebej zanimalo, kdo so bili voditelji in kdo je pritožbe formuliral ter jih vložil pri cesarju. Ostala vprašanja so se nanašala na organizacijo in financiranje kmečkega odpora. Šlo jim je predvsem za to, da bi pavšalne očitke kmetov oslabili ali jih celo predstavili kot golo izmišljotino. Iz tega razloga so zahtevali točne podatke o vseh osebah, ki naj bi jih bili menihi domnevno oš60

COP 1674-VII-2.

COP 1670-VII-44.

62 LR Sch. 849/2 63 AM Sch. 13, fol. 343 zap. in 476.

64 AM Sch. 13, fol. 406.

65 LR Sch. 849/2, 1671: Vprašanja minoritov.

61

295

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

kodovali.

Obeh "nepristranskih" komisarjev pri tem ni motilo, da je od menihov sestavljeni seznam vprašanj služil kot osnova preiskave. Zato ni bilo čudno, da se je poizvedba končala v prid zemljiškega gospoda. Komisarja sta namreč razglasila, da je bila večina kmečkih tožb neupravičenih.66 Glede tlake sta ugotovila, da je v deželi običajno ali dnevno tlako že pred več kot dvema desetletjema s sodbo določil deželni glavar.

Razen tega naj bi minoriti zahtevali le tri dni tlake na teden, med posameznimi pozivi na tlako pa naj bi bil pogosto dvotedenski odmor. Globe, ki jih je nalagal samostan, se komisarjema niso zdele nepravične. Pridružili so se namreč mnenju minoritov, da so si jih neposlušni podložniki zaslužili. Le v zvezi s pri tlaki ponujenim kruhom in vinom sta komisarja priznala, da konvent ni vedno ravnal ustrezno.

Da bi minoriti pokazali dobro voljo, so ponudili, da se bodo pri nekaterih pristojbinah delno približali kmetom. V prihodnje so hoteli tudi pri izterjevanju davkov za stanove bolj upoštevati različne velikosti posameznih kmetij. Kmetom pa so se zdeli ti predlogi premalo. S samostanom niso hoteli skleniti premirja in so pogovore nazadnje prekinili. Pri odklonilni vlogi kmetov je pomembno vlogo igral advokat dr.

Georg Resch iz Gradca, ki za spodnještajerske kmete ni bil neznanec.67 Govoril je nemško in slovensko, zaradi česar mu je slovensko ljudstvo zaupalo. Maja 1671 je po naročilu vlade skrbel za podložnike gospostva Žovnek, ki so bili zaprti v graški mestni hiši, kmalu nato pa ga je vlada tudi uradno imenovala za odvetnika upornih žovneških kmetov.

Vlada je še leta 1671 postavila dr. Rescha za odvetnika po uradni dolžnosti za podložnike ptujskih minoritov, da bi na ta način akcije kmetov nekoliko lažje kontrolirala. Resch se je znašel v težkem položaju. Na eni strani je moral vladi jamčiti za primerno obnašanje svojih klientov, na drugi strani pa je moral tudi podložnikom prezentirati uspehe. Ti problemi pa ga niso ovirali, da ne bi pravno svetoval tudi podložnikom sosednjih dominikanskih zemljiških gospodov.68 Tudi jeseni 1671 kmetje niso bili pripravljeni na nadaljnja pogajanja brez svojega voditelja Žirovnika. 11. decembra 1671 sta oba vaška župana Matija Kovačič in Andrej Blažinček (Blaschintschek) vlado v imenu podložnikov pisno prosila za izpustitev vodje.69 Hkrati sta izrazila pripravljenost za jamstvo, da bo Žirovnik poravnal svoje dolgove do samostana in da ne bo zbežal. Ker prosilci niso znali brati in pisati, so prošnjo podpisali sodnik in dva meščana trga Rogatec. Očitno je vlada upala na pomiritev situacije. Po več kot šestih mesecih zapora so Žirovnika izpustili in mu za pogajanje z gospodo celo zagotovili varen prost prehod. Brž ko je bil Žirovnik na prostosti, je takoj začel znova agitirati proti minoritom. Pri kmetih je zbiral denar in več tednov živel v Gradcu, da bi zadeve svojih tovarišev spravil v tek. Pri tem prizadevanju ga je podpiral njegov brat duhovnik.70 Minoriti so zaman zahtevali aretacijo obeh bratov; v začetku maja 1672 so dosegli le ukaz vlade, da lahko Žirovnik zbira denar izključno za najnujnejše sodne stroške. Šele čez eno leto in pol se je v tem sporu počasi spet začelo nekaj premikati.

Pobudo za nova pogajanja so tokrat dali kmetje. Julija 1672 so se obrnili na dežel-

66

LR Sch. 849/2, Ptuj, 20. 3. 1671: Poročilo komisije.

H. Valentinitsch, Sannegg, n. n. m.

68 EA 1675-XI-1 in AM Sch. 13, fol. 574.

69 AM Sch. 13, fol. 482 zap.

70 AM Sch. 13, fol. 10.

67

296

S tudia

H istorica

S lovenica

nega glavarja in ga prosili, naj pošlje novo komisijo, ki bo dosegla poravnavo.

Deželni upravitelj je takoj imenoval tri komisarje, vendar komisija očitno ni zaživela.

Pol leta pozneje so podložniki ptujskih minoritov pri notranjeavstrijski vladi spet vložili nove pritožbe proti svoji gospodi. Januarja 1673 je deželni upravitelj določil novo komisijo, v kateri je bil poleg že zgoraj omenjenih barona Seigfrieda Friedricha pl.

Praga in Simona Moscona še Siegmund Friedrich pl. Gertenau.71 Poleg tega sta bila v komisiji še mestna sodnika iz Maribora in Slovenske Bistrice: Valentin de Bevorgo in Filip Gorjup.72 Podložnike je zastopal advokat dr. Georg Resch, minorite pa Ptujčan Matija Astij (Matthias Astius). Pogajanja med obema stranema so trajala od 28. februarja do vključno 3. marca 1673, torej štiri dni. Tokrat so se komisarji potrudili, da bi - v skladu z možnostmi - obravnavali vse pritožbe in temeljito raziskali tudi njihove vzroke. Največ tožb je bilo spet v zvezi s tlako.73 Podložniki so se pritoževali, da jih tlaka pri novi pristavi samostana zelo obremenjuje. Enako osovraženo je bilo krčenje obsežnih livad, ki so ga ukazali menihi in kjer so potem uredili vinograde. Vzdolž ceste proti Slovenski Bistrici so morali kmetje kositi travo za samostan. Priskrbeti so morali tudi les, iz katerega so potem gradili ograje. Posebno ogorčeni so bili podložniki nad tem, da so morali vsakič, ko so v samostanu oddali vedro mošta, plačati še en groš. Menihi so tako zbrani denar očitno porabili pri igranju kart. Vinske sode, ki jih je samostan letno potreboval, so podložniki že od nekdaj izdelovali za plačilo. Od približno sredine 17. stoletja pa so minoriti od kmetov zahtevali, da morajo sode izdelovati brezplačno, v okviru tlake.

Med preiskavo so se pokazali še drugi načini pridobivanja samostanskih dohodkov.

Po starem običaju je bilo pri deželskem sodišču minoritov običajno, da je zemljiški gospod npr. pri usmrtitvi zločinca nosil sodne stroške, saj je pobiral tudi denarne kazni. Že nekaj let pa so menihi te sodne stroške prevalili na kmete.

Poleg splošno znanih pritožb na račun tlake in visokih dajatev so sedaj pozorneje obravnavali tudi pritožbe posameznih kmetov. Pri zasliševanju le-teh se je pokazalo, da so minoriti v primeru zamud reagirali hitro in ostro. Tako so za en zamujen dan terjali kazen v višini 4 gld. in 30 kr.74 Kmet Jernej Kominšek je npr. v samostan prepozno prinesel tri kokoši in je zato moral plačati kazen 2 gld. Jurij Voršič je zamudil en dan tlake, ker je njegova žena rodila otroka. Čeprav je poslal nadomestilo, mu je gvardijan naložil nesorazmerno visoko kazen 9 gld. Še huje se je zgodilo Mihaelu Planinšku, ki je tudi zamujal s svojimi dajatvami. Najprej mu je gvardijan pater Leo odvzel vola, ko pa je neki menih hotel zapečatiti še njegovo vinsko klet, se je kmet uprl. Duhovnik pa ga je tako pretepel, da je imel več tednov bolečine. Podložnik Gašper Gollim je bil tri tedne zaprt pri minoritih, nakar je moral plačati 16 gld. kazni in bil izgnan s svoje kmetije. Tomažu Žolni so denarno kazen očitno naložili samo zato, ker je nosil suknjič iz finega blaga in se s tem prekršil proti predpisom o oblačenju. Pater Vincenc je dal vaškemu županu Adamu Voriču (Voritschu), ki je bil zelo ponosen na svoje lepe valovite lase, pobriti lase zaradi prestopka, ki ni bil točneje opisan.75 V Presi so morali kmetje vsako leto ob žegnanju prinesti v samostan določeno število rakov. Ko se je nekaj podložnikov tej obveznosti izognilo in so rake raje

71

LR Sch. 849/2.

EA 1675-IX-1.

73 EA 1675-IX-1.

74 EA 1675-XI-1.

75 EA 1675-XI-1.

72

297

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

prodali, jim je gvardijan naložil denarno kazen. Eden od podložnikov se je poskusil upreti in je svoje sosede pozval, naj kazni ne plačajo. Menihi so hitro reagirali na ta izziv in so moža vrgli v ječo. Uspelo mu je sicer pobegniti v okolico Ljutomera, samostan pa je nato zaplenil oba njegova vinograda.

Zelo ostro so menihi reagirali na dejanske pa tudi na le domnevne upornike.

Kmet Martin Žumer se je v Gradcu srečal z nekim advokatom. Po vrnitvi so ga minoriti za tri mesece vrgli v ječo, poleg tega pa je moral za kazen oddati še 46 veder vina.

Odnos med minoriti in vaškim županom Matijo Kovačičem je bil od približno leta 1670 dalje zelo napet. Kovačič je menil, da so mu menihi neupravičeno odvzeli vinograd. Ko je pozimi 1670/71 samostanu kradel seno in bil pri tem zasačen, so mu odvzeli še enega vola. Zaradi teh osebnih motivov je Kovačič spet bolj aktivno sodeloval v kmečkem odporu in ponovno prevzel eno vodilnih vlog. Poseben razlog za pritožbo pa je imel drugi upornik Žirovnik 4. marca 1673 je pred preiskovalno komisijo izjavil, da ga je med eno od njegovih prejšnjih zapornih kazni v navzočnosti treh menihov mučil sodni sluga. Birič naj bi mu pod noht potisnil iglo, potem pa ga je frater Anton pretepel s palico, kar je potrdila tudi priča.

Razmere v minoritskem zaporu so bile katastrofalne. Kmet Jakob Hrast je moral stradati v temnici več kot tri mesece. V tem času bi od žeje umrl, če mu ne bi zapornik iz sosednje celice skozi podganjo luknjo dajal vode. Podobno je doživel Janže Salter.

Poleti 1670 se ni hotel udeležiti košnje. Zaradi tega so ga minoriti za pet tednov vklenili in mu dajali tako malo vode, da je moral piti lastni urin, da ne bi umrl od žeje.

Med preiskavo so komisarji podložnike zaslišali tudi o njihovih voditeljih.76 Izkazalo se je, da so bili glavni vodje Matija Kovačič iz Stoperc, Matija Žirovnik iz Podlehnika in Luka Presak iz Prese. Če so bili podložniki ponižni in so hoteli iti na tlako, se je takoj pojavil eden od omenjenih treh, da je to preprečil. Pomembno vlogo je igral tudi vaški župan Adam Aunič (Aunitsch), pri katerem so se občasno zbirali nezadovoljni kmetje. Kot pisar in avtor pritožb, ki so jih kmetje vložili pri vladi, je občasno deloval tudi župnik Paul Personing.

Na posamezne pritožbe kmetov so ptujski minoriti različno reagirali. Nekatere tožbe so naravnost zavrnili, spet druge so skušali bagatelizirati ali pa jih osmešiti. Na očitke Matije Žirovnika glede mučenja je minoritski pater Antonij neprizadeto pojasnil, da je sodni sluga vodji kmetov pokazal mučilno orodje "solum ad terrorem."

Duhovnik je priznal, da je Žirovnika še dvakrat udaril, zanikal pa je mučenje z iglo.

Po zaključenem zasliševanju kmetov 3. marca 1673 je vodja preiskovalne komisije Siegfried Friedrich pl. Prag dejal, da želijo obema stranema pomagati pri iskanju poti iz "labirinta."77 Seveda pa je stala komisija povsem na strani samostana. V zaključnem poročilu so komisarji ugotovili naslednje: očitek kmetov, da so minoriti davke samovoljno zviševali, ni bil upravičen. Davke je namreč določal štajerski deželni zbor in samostan na njihovo višino ni imel vpliva. Menihi so bili na podlagi sodbe deželnega glavarja iz leta 1649 upravičeni zahtevati običajno ali dnevno tlako. Podložniki so po mnenju komisije naložene kazni s svojo nepokorščino izzvali sami. Komisarji so sklepno postavili še drzno trditev, da sta bila vodilo minoritov dobrota in sočutje do kmetov. Drugim pritožbam podložnikov se niso posvetili, češ da so manj pomembne.

76 77

AM Sch. 13, fol. 73 zap.

EA 1675-IX-1.

298

S tudia

H istorica

S lovenica

Večina pritožb podložnikov se je od nekdaj nanašala na preveliko obremenjevanje kmetov s tlako. Zaradi tega je komisija od 20. septembra 1672 do vključno 1. marca 1673 preverila tlaške obveznosti pri 182 podložnikih minoritov.78 Tlake je bilo oproščenih devet županov, sodni sluga in še nekaj kmetov. Za nekaj podložnikov ni bilo navedenih nobenih podatkov. V zapiskih komisarjev je pri trinajstih podložnikih navedena opomba, da so na tlako sicer prišli, vendar so delo kasneje skrivoma zapustili. Med drugimi sta bila to tudi Matija Kovačič in njegov brat Martin. Nasprotno pa se kmečki vodja Matija Žirovnik svoji dolžnosti ni izognil. Pri preiskavi izpolnjevanja tlaške obveznosti se je pokazalo, da je v roku pol leta le en kmet opravil skupno devet dni tlake, štirje kmetje osem in devetindvajset kmetov sedem dni. Pri drugih kmetih je bila tlaka omejena na štiri do šest dni. Pregled komisije pa je imel to lepotno napako, da so kontrolo opravljanja tlake omejili na pol leta in da niso upoštevali prejšnjih let. Kljub tej omejitvi pa je bilo očitno, da o dnevni tlaki ni moglo biti govora. Pregled urbarja iz leta 1646 je pokazal, da so minoriti leta 1670 davke in dajatve korektno izterjevali. Po mnenju komisarjev so bili razlogi za spore v tem, da menihi podložnikom iz kakršnih koli razlogov že niso izstavljali potrdil o prejemu.

Kmetje zato pogosto niso vedeli, koliko in kaj so sploh plačali.

Leta 1674 je cesar Leopold I. odločil, da štajerski deželni glavar Žirovniku ne sme preklicati zagotovljenega prostega prehoda. Hkrati pa je kmečkemu vodji z grožnjo kazni ukazal, da mora povsem opustiti zbiranje denarja in da svojih sosedov ne sme več ščuvati. Minoritom je bilo ponovno ukazano, da svojim podložnikom ne smejo dati razloga za nove pritožbe. Pogajanje med obema stranema je več mesecev stagniralo in bilo večkrat za dalj časa prekinjeno. V teku leta 1674 so tudi sosednji podložniki ptujskih dominikancev pod vplivom advokata dr. Rescha postali nemirni. Ko je pretila nevarnost, da bi se minoritskim kmetom pridružili še drugi kmetje, so komisarji, ki so se ravno mudili na Ptuju, hitro ukrepali in dali zapreti skupaj devetnajst kmetov.79 Septembra 1674 so večino zapornikov proti kavciji spet izpustili, nekateri pa so pobegnili. V zaporu se je takrat nahajalo šest kmetov, ki niso zmogli plačila kavcije.

Septembra 1674 so pogajanja med minoriti in njihovimi podložniki prišla tako daleč, da je ostalo odprtih le še malo vprašanj. V tem času pa so se v Notranji Avstriji odnosi med posameznimi zemljiškimi gospodi in njihovimi podložniki zaostrili do take mere, da se je vlada konec leta 1674 in na začetku 1675 upravičeno bala splošnega kmečkega upora. Mnogi kmetje niso prišli na tlako, zavračali so oddajanje dajatev in plačevanje davkov ter grozili sosedom, ki se niso hoteli udeležiti odpora.

Zastopniki štajerskih stanov so predvidevali celo širše skupne akcije slovenskih kmetov na Spodnjem Štajerskem in nemških kmetov na Zgornjem Štajerskem. Najpomembnejša središča nemirov so nedvomno bila na slovenskem Spodnjem Štajerskem, pri čemer sta igrali pomembno vlogo zlasti gospostvi Žovnek80 in Gornji Grad.81 Drugo središče je bilo na osrednjem Zgornjem Štajerskem okoli Fürstenfelda82 in Burgaua. V vojvodini Koroški so se podložniki upirali gospostvom Pliberk, Son-

78

EA 1675-IX-1.

80 EA 1675-IX-1. H. Valentinitsch, Sannegg, n.n.m.

81 H. Valentinitsch, Gornji grad, n.n.m.

82 H. Valentinitsch, Der Kampf der Untertanen der Malteserkommende Fürstenfeld gegen die tägliche Robot im 17. Jahrhundert, Zeitschrift d. Historischen Vereines f. Steiermark 76, 1985, str. 193 isl.

79

299

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

83

negg in Lavamünd (Labot). V vojvodini Kranjski je vrelo na gospostvih Gallenberg, Polhov Gradec in Khislstein. Le v sicer pogosto nemirnih kranjskih gospostvih Kočevje, Škofja Loka in Tolmin tokrat ni prišlo do javnih konfliktov. Tako deželnoknežji centralni organi v Gradcu kot deželni glavar in predstavniki stanov si glede nadaljnjega ravnanja s kmeti niso bili edini. V nasprotju z notranjeavstrijsko vlado, ki je stala odločno na strani zemljiških gospodov, je nadrejeni tajni svet (Geheimrat) zago-varjal bolj prilagodljiv odnos do kmetov. Tajni svetniki niso neupravičeno sodili, da je vzrok za splošni nemir prekomerno zatiranje podložnikov. Predstavniki štajerskih stanov pa o morebitni krivdi zemljiških gospodov niso hoteli nič vedeti in so vzrok za nezadovoljstvo kmetov našli v davkih, ki jih je zahteval deželni knez.

Januarja 1675 so v Gradcu prevladali zagovorniki ostrejšega ravnanja s podložniki in so zato poslali vojake najprej na najbolj nemirno gospostvo Žovnek.84 Kmetov pa to ni prestrašilo in so vztrajali v pasivni rezistenci, zaradi česar je vlada jeseni 1675 ubrala bolj spravljivo pot in ponovno začela pogajanja s podložniki. Tako je jeseni 1675 prišlo do zaključ-ka dolgoletnih pogajanj med podložniki ptujskih minoritov in njihovimi zemljiškimi gospodi.

V začetku septembra 1675 je vlada po naročilu tajnega sveta poslala štajerskemu deželnemu glavarju pismo, v katerem je izrazila svoje soglasje z izidom pogajanj.85 Vladni svetniki so ugotovili, da so minoriti kljub ponovni, vedno znova se pojavljajoči nepokorščini svojih podložnikov ravnali zelo "prijazno" in da bi vsak posvetni zemljiški gospod s svojimi kmeti bistveno ostreje ravnal. Dolžnost podložnikov, da stanovom oz. cesarju plačujejo davke, je bila seveda načelno potrjena. Isto je veljalo za dajatve, ki so jih kmetje morali plačevati gospodi. Urbar gospostva naj bi bil na vpogled v pisarni deželnega glavarja, kjer je bilo moč preveriti zahteve samostana.

Tudi modaliteta za oddajo dajatev je bila določena. Menihi naj bi v prihodnje vsem podložnikom dali potrdilo o plačilu, da bi vsak od njih vedel, koliko in kaj je plačal.

T. i. "Zettelgroschen," ki so ga protipravno zahtevali zemljiški gospodje, je vlada odpravila. Pravica gospode do v deželi običajne oz. dnevne tlake je ostala, čeprav je niso v celoti izterjali. Kazni za zamudo podložnikov naj ne bi v bodoče določali več samovoljno, ampak po določenih pravilih. Minoriti pa so morali umakniti zahtevo, da se morajo kmetje zbrati že en večer pred tlako. Vlada je določila, da morajo na tlako prihajati zjutraj, in sicer točno, ali pa morajo poslati ustreznega namestnika. Za zamujeno ročno tlako je moral odslej vsak podložnik plačati dnevno 10 krajcarjev, za vlečno tlako pa celo 30 krajcarjev kazni. Samostan mora podložnikom med opravljanjem dela brezplačno nuditi kruh in vino. Vlada je samostanu dala vedeti, da morajo imeti kmetje dovolj možnosti za obdelavo lastnih polj.

V primerjavi z določili o odvajanju davkov in dajatev ter o opravljanju tlake se je sporazum o poravnavi zamujenih plačil končal za kmete zelo ugodno. Vse denarne kazni, ki so bile nižje od 15 gld. in so izvirale še iz časa gvardijana Bonhomma in njegovega (tudi že umrlega) brata Vincencija, so bile odpravljene. Ostale kazni, ki so bile višje od tega zneska, pa so znižali za polovico. To določilo je bilo pametno, saj samostanu doslej ni uspelo izterjati teh kazni. Menihi so se tudi obvezali, da bodo v 83

H. Valentinitsch, Der Prozeß gegen den „Feind des Vaterlandes“ Hans Siegmund Cornion 16751677. Ein Beitrag zur rechtlichen Situation der Unterkärntner Bauern in der frühen Neuzeit, Carinthia I, 175, 1985, str. 229243.

84 H. Valentinitsch, Sannegg, n. n. m., str. 53 isl.

85 GUT 1675-III-38; LR Sch. 849/2, 6. 9. 1675: Regierung an den steirischen Landeshauptmann. Prim. tudi a.

Gubo, n. n. m., str. 88 isl.

300

S tudia

H istorica

S lovenica

bodoče vse kazni določene le na posebnem neodvisnem sodišču. Tako naj bi se samovoljnost zemljiških gospodov preprečila že na samem začetku. Slednjič je bilo še določeno, da mora minoritski samostan sodne stroške v svojem okraju deželskega sodstva plačevati sam in jih ne sme zvaliti na podložnike.

V sklepni izjavi so vladni svetniki ugotovili, da so s tem odpravljene vse pritožbe kmetov, podložnikom pa so izrecno zabičali, da so vsa za kmete ugodna določila sprejeli le iz milosti, ne da bi jih s tem prejudicirali. Če bodo kmetje v prihodnje kazali najmanjšo neposlušnost, jim grozijo stroge kazni. Tudi minoriti naj bi bili v bodoče bolj razumevajoči do podložnikov in naj bi jih prekomerno ne bremenili. Poleg tega je vlada od menihov zahtevala, naj bolj skrbijo za svoje deželsko sodišče, sicer jim bo pravica do lastnega sodstva odvzeta.

S sklepno izjavo notranjeavstrijskih centralnih organov 6. septembra 1675 je bil spor, ki se je med minoriti in njihovimi podložniki vlekel desetletja, zaključen. Za voditelje kmetov pa stvar še ni bila končana. Vlada je izrabila priložnost in je zato, da na ptujskem gospostvu ne bi prihajalo več do nemirov, aretirala Matijo Žirovnika. Kdaj in v kakšnih okoliščinah se je to zgodilo, v razpoložljivih virih ni navedeno. 23. novembra 1675, torej skoraj dva meseca po uradnem zaključku konflikta, so Matijo Žirovnika postavili pred sodišče. Sodni kolegij je bil sestavljen iz že zgoraj imenovanih komisarjev Siegmunda Friedricha pl. Praga in Simona Moscona, njegov član pa je bil tudi štajerski sodnik Franz Georg pl. Will.86 Žirovnik se je zavedal, da mu gre v tem procesu za glavo, zato je poskušal svojo vlogo čim bolj prikriti. Kljub temu so njegove izjave omogočile vpogled v organizacijo kmečkega odpora. Kmetje, živeči južno in zahodno od Ptuja, so bili sicer podrejeni različnim gospostvom, družila pa so jih bremena, ki so jim jih nalagali zemljiški gospodje, ter podobni interesi. Najpomembnejša srečevanja podložnikov so bila pri Simonu Linku, ki je takrat živel na Ptujski gori, pri kmetih Fabijanu Zremšku, Andreju Blažinšku pa tudi pri Mihaelu in Simonu Čerfu. Teh srečanj se je udeleževalo do petdeset oseb. Kmetje so se tu posvetovali o nadaljnjem ravnanju in pobirali denar za plačilo advokatov. Udeleženec teh prireditev je bil tudi župan Matija Kovačič. Na zaslišanju je Žirovnik po sili razmer priznal, da je za svoje sosede opravljal različna pota in zbiral denar. Trdil pa je, da so ga drugi kmetje z grožnjami prisilili, da je šel zanje v Gradec. Hkrati je navedel, da je Simon Linka s Ptujske gore sestavljal dopise za kmete. Na podlagi teh izjav je dalo sodišče Linka takoj aretirati. Ob soočenju z Žirovnikom je izjavil, da je leta 1671 k njemu prišlo nekaj podložnikov z željo, da bi zanje napisal prošnje za vlado.

Pojasnil pa je, da je napisal samo tisto, kar so mu narekovali kmetje. V nadaljnjem poteku postopka sta Link in Žirovnik, ki je bil v službi t. i. 'Spodnjega urada' minoritov, Andreja Blažinška označila za glavnega vodjo kmetov. Ko je sodišče Blažinška soočilo s Žirovnikom, je župan spodbijal vse očitke. Trdil je celo, da so ga ostali kmetje prisilili k sodelovanju, in nenavzočega Matijo Kovačiča označil kot dejanskega povzročitelja nemirov. Sodišče pa njegovim izgovorom ni verjelo. 13. decembra 1675 je sodišče razsodilo, da je Blažinšek kršil svoje obveze kot župan in ščuval kmete. Obsodili so ga na denarno kazen 100 tolarjev, ki jih mora plačati minoritom.

Poleg tega ga bo konvent razrešil položaja. Nasprotno pa jo je Matija Žirovnik odnesel poceni. Sodišče je sicer menilo, da je storil več zločinov, a so ga iz "določenih razlogov " pomilostili. Kaj je bilo s tem mišljeno, ni povsem jasno. Verjetno pa je bila s pomilostitvijo nagrajena Žirovnikova pripravljenost sodelovati s sodiščem in z gospodo. Izpuščen je bil pod pogojem, da ga lahko minoriti v prihodnje tudi v 86

A. Gubo.

301

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

primeru najmanjšega napačnega ravnanja aretirajo in brez sodbe kaznujejo. V tem primeru naj bi bil po izvršitvi telesne kazni, ki ni bila točneje določena, za vedno pregnan iz deželskega sodišča minoritov. Na gospostvu ptujskih minoritov ni bilo v naslednjih letih od kmetov nobenih pritožb več. Matija Žirovnik je še najmanj petnajst let neovirano živel na svoji domačiji v Apačah, saj je leta 1690 tako kot tudi njegov brat Martin omenjen v minoritskem samostanskem registru.87 Lov na gvardijanove morilce leta 1674 Pri pogajanjih med minoriti in njihovimi podložniki so menihi kmetom vedno znova očitali umor gvardijana Bonhomma, za katerega še ni bil nihče kaznovan. Spomladi leta 1674, torej šestnajst let po tem dejanju, pa je v zvezi z umorom prišlo do senzacionalnega razvoja. Kmete, živeče v okolici Ptuja, je takrat ogrožal ne le zemljiški gospod, ampak tudi uradnik deželnega kneza. Posebno osovražen je bil deželnoknežji "nadzornik " Georg Ehrenreich Meichl, ki se je ob pojezdah "udejstvoval " zlasti v okolici Rogatca. Pretepal je kmete in dajal njihove hiše preiskovati, češ da skrivajo tihotapsko blago. Tudi če ni ničesar našel, je od kmetov izsilil denarno kazen. Spomladi leta 1674 se je v bližini Rogatca zbralo nekaj kmetov, ki so Meichla umorili.88 Vlada je razpisala tiralico, kmete so kmalu ujeli in jih sredi leta 1674 na Ptuju postavili pred sodišče. Eden od obtožencev je bil kmet Mihael Füchsel. Očitno je upal, da bo lahko rešil svoje življenje, in je na sodišču povedal, da želi dati izjavo v zvezi z gvardijanovim umorom. Pri umoru sicer ni bil navzoč, se je pa takrat zadrževal v bližini kraja zločina in je glavne storilce tudi osebno poznal. Eden od njih je bil Anton Oprešek, ki je umrl takoj, njegov tovariš Jurij Kerde pa je najprej pobegnil na Hrvaško, kje se je zadrževal leta 1674, pa ni bilo znano. Tomaž Kralj, Gašper Redisler in Simon Šosterko so povsem neovirano živeli na svojih hubah. Füchslove izjave so deželnoknežje organe močno razburile. Vladni kancler Thomas Ignatius pl.

Mauerburg je takoj odhitel na Ptuj in tam osebno zaslišal Füchsla. Zakaj se je kancler pri preiskavi zločina tako trudil, iz razpoložljivih virov ni razvidno.89 Potem ko je Füchsel s svojo izjavo obremenil Simona Šosterko, je dal upravitelj ptujskega dominikanskega samostana Jernej Širec (Bartlmä Schiretz) le-tega aretirati.90 25. julija 1674 je vlada pozvala barona Curtija, naj aretira Šosterkovega tovariša, ki se je nahajal na območju njegovega deželskega sodišča.91 Curti je ukaz takoj izpolnil in je storilca dva dni zatem izročil ptujskemu mestnemu sodišču. Na naslednjih zaslišanjih so Simona Šosterko, Tomaža Kralja in Gašperja Radislava zaslišali najprej posamično, potem pa je prišlo še do soočenja vseh obtožencev.

Na podlagi izjav storilcev je bilo moč deloma rekonstruirati Bonhommov umor.

Ko so Ptujčani zvedeli, da hoče vlada gvardijanove morilce postaviti pred ptujsko mestno sodišče, so pri vladi nemudoma protestirali. Opozorili so na to, da je že proces proti Meichlovim morilcem finančno stanje mesta zelo obremenil. Sodni postopek v zvezi z gvardijanovim umorom pa bo povzročil predvidoma še bistveno

87

AM Sch. 25, fol. 1 isl.

COP 1674-VII-100.

89 COP 1674-VII-47.

90 COP 1674-VII-100.

91 COP 1674-VIII-2.

88

302

S tudia

H istorica

S lovenica

višje stroške, saj bo treba zaslišati najmanj petdeset prič. Vlada je slednjič pokazala razumevanje za skrbi mestnih očetov in zato ukazala lastnikoma gospostva Rogatec Petru Martyrju in baronu Curtiju, naj bo proces pred njunima deželskima sodiščema.

Ob svoji aretaciji je Šosterko navedel oba vaška župana Matijo Kovačiča in Petra Zieglerja kot pobudnika zarote proti gvardijanu. Kmeta pa nista čakala na to, da bi bila aretirana, temveč sta po Šosterkovi aretaciji takoj pobegnila. Kovačič se je očitno z vednostjo minoritov skrival v varnem skrivališču, kljub temu pa je postal položaj zanj v daljši perspektivi nevzdržen. V začetku avgusta 1674 se je pisno obrnil na notranjeavstrijsko vlado v Gradcu in se pritožil, da ga dominikanci zasledujejo brez razloga. Zato je zahteval cesarjevo dovoljenje, ki bi mu omogočalo neovirano gibanje.92 V nekdanjem provincialu štajerske minoritske province patru Theodorju Voglu je našel vplivnega zagovornika. Tudi oni trije kmetje, ki so nekoč jamčili za Kovačičevo primerno obnašanje, so se obrnili na Vogla in ga prosili, naj se zavzame za to, da jih bodo oprostili jamstva. Dejansko je Vogel v naslednjih mesecih nastopil proti vladi pa tudi proti ptujskim dominikancem in se zavzel za svoje varovance. V svoji argumentaciji v prid Kovačiča se ni več izrazil o njegovem napeljevanju k zaroti proti gvardijanu. Poudaril pa je, da Kovačič ni bil udeležen pri umoru in da je bil z dolgo zaporno kaznijo že tako dovolj kaznovan. Na koncu je duhovnik pozval vlado, naj Šosterko in oba njegova tovariša izpustijo. Zakaj se je provincial tako zavzel za podložnike, predstavnikom sosednjih gospostev ni bilo povsem jasno. Upravitelj ptujskih dominikancev Jernej Širec je v pismu vladi minoritom očital, da namenoma ščitijo zarotnike, ker ne želijo, da bi bili nekdanji dogodki kdaj razčiščeni.93 Pater Vogel pa se je zagovarjal, da se je dogodek zgodil že pred veliko leti in da po tolikem času ni več moč raziskati umora. Razen tega so se ujetniki po njegovem mnenju z odsluženimi kaznimi že dovolj spokorili.

Ko so zasledovali Kovačiča, so dominikanci nekajkrat obračunali s podložniki minoritov; to je povzročilo precejšnjo napetost med samostanoma. Obojestranska nenaklonjenost se je tako stopnjevala, da je marca 1675 med podložniki obeh redov prišlo celo do fizičnega obračuna. Vlada v Gradcu pa ni vedela, kako naj ravna v Kovačičevem primeru. Minoritom očitno ni zaupala, saj se je februarja 1675 pri ptujskih dominikancih pozanimala, ali je bil aretirani Kovačič medtem že obsojen in usmrčen.94 To je bilo izključeno. Po dveh mesecih je vlada ponovno odredila, da mora proces proti Kovačiču voditi mesto Ptuj.95 Minoriti tega razvoja niso odobravali in so maja 1675 vlado prosili, naj Kovačiča postavi pred nepristransko sodišče.96 Vladni svetniki so zahtevi menihov ugodili in proces proti kmečkim voditeljem prepustili baronu Curtiju. Sodni spisi žal niso ohranjeni, zato nimamo podatkov o poteku in tudi o izidu postopka ne. V registrskih knjigah notranjeavstrijske vlade zasledimo jeseni 1675 le kratek poziv baronu Curtiju, naj pošlje poročilo o procesu proti Kovačiču. Baronov odgovor se ni ohranil. Kdaj in v kakšnih okoliščinah je umrl Matija Kovačič, ni znano. Iz inventarja podložnikov pa je razvidno, da se je 1680 Jera Kovačič, vdova po Matiji Kovačiču, poročila s kmetom Matijo Friderškom (Matthiasom

92

COP 1674-IX-10.

COP 1674-XII-48.

94 COP 1675-II-55.

95 COP 1675-IV-73 in COP 1675-IV-107.

96 COP 1675-V-17.

93

303

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

97

Friderschkom) in da je v zakon prinesla vse premoženje umrlega moža.

Gospodarski položaj podložnikov od približno 1675 do 1700

O gospodarskem položaju podložnikov ptujskega minoritskega samostana obstajajo natančni podatki šele za zadnjo četrtino 17. stoletja. Te informacije lahko z rezervo uporabimo tudi za čas med 1659 in 1675, se pravi za obdobje, ko so se kmetje skoraj ves čas upirali svoji gospodi. Naslednja izvajanja so nastala na podlagi zapuščinskih inventarjev podložnikov in davčnih knjig minoritskega samostana. V kmečkih inventarjih so navedeni vinogradi, zaloga živine, delovno orodje, gospodinjska oprema in zaloge hrane. Kmečka hiša in pripadajoča polja niso bila ovrednotena. Gotovine skoraj nikoli ni bilo tudi zato, ker so dediči še pred cenitvijo denar spravili na stran.

Vrednotenje je izvajal posebni inšpektor - proti koncu 17. stoletja je bil to vedno član ptujskega minoritskega samostana. Pri tem sta mu pomagala dva ali trije ugledni člani vaške skupnosti; ocena premoženjskih razmer naj bi čim bolj ustrezala dejanskemu stanju. Povprečno premoženje enega podložnika ptujskih minoritov je bilo med 80 in 200 goldinarji in je ustrezalo premoženju manjšega mestnega obrtnika.98 Redki kmetje s premoženjem med 200 in 400 goldinarji so že veljali za premožne. To mejo pa je prekoračil le en kmet, kvečjemu dva. Okoli 1690 je bil Matija Frideršek s premoženjem v vrednosti 670 gld. najpremožnejši kmet na gospostvu minoritov.99 Zaradi svojega premoženja je v vasi Stoperce trideset let opravljal službo župana.

Glavni vir kmečkih dohodkov je bilo vinogradništvo. Večina podložnikov je imela zato praviloma en do dva vinograda. Za lastne potrebe so se ukvarjali tudi s poljedelstvom. Gojili so predvsem proso, rž, ječmen in oves pa tudi grah, fižol in zelje. Okoli leta 1690 so se posamezni kmetje že ukvarjali s pridelovanjem koruze. Živinoreja je služila skoraj izključno za samopreskrbo. Večina kmetov je imela eno do dve molzni kravi ter nekaj koz in ovc. Poseben pomen je imela reja prašičev, vsak kmet jih je namreč imel v povprečju pet do deset. Večje kmetije so imele za transport lastni voz in par vlečnih volov. Posamezni kmetje so se specializirali tudi za čebelarstvo. Bogati kmet Matija Lorber je npr. po smrti zapustil sedem čebeljih panjev.100 V zapuščinskih inventarjih navedeni predmeti jasno kažejo socialne razlike znotraj vaške skupnosti. Premožni kmetje so si v načinu življenja prizadevali posnemati premožne meščane. Posebno očitno je bilo to pri pohištvu, obnašanju pri mizi in oblačenju. Večina podložnikov ptujskih minoritov je imela le malo kosov pohištva.

Praviloma so imeli po eno mizo, klop, mogoče še nekaj stolov in skrinj, v katerih so hranili svoje borno imetje.101 Bogati kmet Matija Frideršek pa je imel že kar sedem omar.102 Pri preprostih kmetih so še vsi hišni stanovalci jedli iz skupne sklede ali z majhnih lesenih deščic. V gospodinjstvu premožnejših kmetov pa je imel že vsak družinski član svojo skledico in krožnik, uporabljali so tudi prte. Najbogatejši kmetje

97

GB I 2351, fol. 22 in fol. 81.

Prim. še H. Valentinitsch, Bürgerliche Sachkultur in der Steiermark in der frühen Neuzeit, Blätter für Heimatkunde 65, 1991, str. 55 isl.

99 GB I, del 2351, fol. 81 isl.

100 GB I, del 2351, fol. 30.

101 GB I, del 2351, fol. 18 zap.

102 GB I, del 2351, fol. 81 zap.

98

304

S tudia

H istorica

S lovenica

so si celo privoščili razkošje, da so pri mizi uporabljali prtičke. Podobno je bilo z oblačili. Obleka revnega kmeta pri cenitvi zapuščine navadno ni bila ocenjena, saj je umrli vse, kar je imel, nosil na sebi. Premožnejši kmet, npr. leta 1693 umrli Nikolaj Roderič (Nikolaus Roderitsch), pa je zapustil suknjič iz lodna, troje platnenih hlač in štiri srajce.103 Garderoba njegovega soseda Matijo Lorberja je obsegala troje platnenih hlač in srajc, tri moške suknjiče, usnjene hlače, par škornjev, par rokavic, klobuk in kapo. Najbogatejši mož v vasi Stoperce Matija Frideršek je imel celo usnjen suknjič.

Njegovo bogastvo se je kazalo tudi v dveh jahalnih konjih. Damsko sedlo v zapuščini kaže, da je bila tudi njegova žena deležna njegovega bogastva, ki ga je očitno rad razkazoval.

Davčne knjige, ki so jih vodili minoriti, dajejo informacije o finančni obremenitvi posameznih podložnikov. V seznamih je na prvem mestu navedena pravdna dajatev za odvisno zemljo, ki jo je kmetom v užitek podelil zemljiški gospod. Sledili so davki, strnjeni pod različnimi pravnimi naslovi, in slednjič še t.i. naglavna pravda (Leibsteuer). Dajatve v naturalijah in opravljena tlaka pa v davčnem registru niso navedene. Pri pregledu davčnih registrov, ki so ohranjeni od leta 1683 dalje, se izkaže, da je bil letni davek, ki so ga morali odvajati kmetje, zelo nizek. Pri večini podložnikov ptujskih minoritov je znašal približno 1 gld. na leto, pri nekaterih pa celo bistveno manj. Ker dajatev na zemljišče niso smeli zvišati, so menihi sčasoma začeli iskati nove vire dohodka. Predvsem ob smrti kmeta je bilo treba plačati precejšnje pristojbine.

Leta 1696 so morali npr. dediči Helene Kovačič od celotne vrednosti vinograda plačati t.i. "deseti pfenig," torej deseti del. Za vpis zapuščine je zaračunal zemljiški gospod t.i. inventurno takso v višini 3 gld. in "cenitveni novčič " v višini 1 gld. in 30 kr.

To pa še ni bilo vse. Za pisanje in izdajo zapuščinskega inventarja so morali plačati še 1 gld. in 45 kr.104 V nasprotju s pravdnimi dajatvami so bili davki, ki so jih določali stanovi oz. deželni knez, zelo visoki. Davčna obremenitev enega kmeta je skupaj z naglavno pravdo znašala približno desetkrat toliko kot dajatve za kmetijo.105 Na boljšem pa so bili vaški sodnik in župani, ki so bili za svojo službo oproščeni davkov. Do približno leta 1700 so v kmečkih zapuščinskih inventarjih navedeni le občasno večji dolgovi, ker se je samostan leta 1675 skoraj povsem odpovedal izterjevanju starih terjatev. Od začetka 18. stoletja pa je prihajalo do čedalje večjih izostankov pri plačevanju davkov za stanove. Leta 1707 je bilo premoženje kmeta Martina Narata (Naraitha) ocenjeno na 217 gld., od tega je bilo treba 38 gld. plačati za davčni dolg. Istega leta je Anton Krivic (Khriviz) zapustil premoženje v vrednosti 86 gld., ki pa se je zaradi davčnih dolgov zmanjšalo za 17 gld. Še večjo škodo so utrpeli dediči dve leti pozneje umrlega Filipa Valanta. Njegovo borno imetje je bilo ocenjeno na 31 gld., po odplačilu zamujenih davkov pa jih je ostalo le še 15!

Zaključek V zgodovini kmečkega odpora v Notranji Avstriji zavzema gospostvo ptujskih minoritov iz različnih razlogov posebno mesto. Od prve polovice 15. stoletja do druge

103

GB I 2531, fol. 1.

GB I del 2351, fol. 23 isl.

105 AM Sch. 51, H. 3641.

104

305

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

polovice 17. stoletja torej več kot 200 let so se tu živeči kmetje otepali svojih bremen.

Na tako kontinuiteto ne more pokazati nobeno gospostvo znotraj notranjeavstrijskih dežel! Tudi pri tem, da je bil kmečki odpor prenesen na pravno raven, so imeli podložniki ptujskih minoritov veliko zaslug. Ta proces se začenja že v prvi polovici 15. stoletja. Temeljil je na pravici do apelacije, ki jim jo je podelil deželni knez kot odvetnik ptujskih minoritov. Takrat je deželni knez postavil štajerskega deželnega glavarja kot pritožno instanco. Drugi kmečki podložniki, živeči v štajerski vojvodini, so dobili pravico do instančne poti za svoje tožbe šele v 16. stoletju.

Glavni predmet podložniških pritožb je bila vselej previsoka tlaka. Pod ptujskimi grofi so podložniki svoje tlaške obveznosti opravljali po potrebi in po starem običaju. Število tlaških dni in tlaška opravila zato niso bila nikjer zapisana. Ko je 1438 umrl zadnji ptujski grof, so njegovo premoženje dedovali ptujski dominikanci in minoriti. Že leta 1447 - torej le nekaj let po prevzetju - so se podložniki pritožili pri štajerskem deželnem knezu, ker so jim novi cerkveni zemljiški gospodje povišali tlaške obveznosti. Potrdil jim je stare pravice in menihom prepovedal kakršne koli novosti. Nobeden od obeh redov pa se ni držal tega ukaza in deželni knez je moral zato v letih 1466, 1516 in 1573 ponovno posredovati med gospodi in podložniki.

Od 16. stoletja dalje so si mnogi posvetni zemljiški gospodje v Notranji Avstriji prizadevali povečati svoje imetje na račun podložnikov in svoje zemljiško gospostvo spremeniti v zemljiško gospostvo dominikalnega tipa. V teku tega razvoja so zemljiški gospodje določili na novo tlako in druge gospoščinske pravice. Doslej neodmerjena tlaka je postala dnevna. V prvih treh desetletjih 17. stoletja je bil ta proces na posvetnih spodnještajerskih gospostvih večinoma zaključen. V letih 1607 in 1617 so se podložniki minoritov še pritoževali nad povišanjem tlake. V naslednjih letih pa so se ptujski minoriti in dominikanci zgledovali po sosednjih posvetnih zemljiških gospodih in so prav tako zahtevali dnevno tlako. Oba reda sta svoje ravnanje utemeljevala s trditvijo, da je dnevna tlaka v deželi že običajna obveznost podložnikov. Leta 1631 so se podložniki zaradi zahtev minoritov po dnevni tlaki prvič pritožili pri štajerskem deželnem glavarju. Ta in vlada pa nista dala jasnega odgovora, dokler ni deželni glavar leta 1649 za podložnike obeh samostanov izrecno določil dnevne tlake.

Pritožbam v zvezi s tlako in raznimi novimi dajatvami so se pridružile tudi pritožbe proti drastično povišanim davkom, ki so jih izterjevali deželni knez in stanovi.

Nezaupljivi kmetje niso povsem neupravičeno menili, da menihi zahtevajo višje davke, kot jih je določil deželni zbor. Proti koncu tridesetletne vojne so bile odporniške akcije kmetov čedalje pogostejše. Okrog leta 1660 so dosegle tak obseg, da lahko govorimo že kar o 'normalnem stanju'. Po letu 1662 se je situacija le na videz pomirila, saj je leta 1668 ponovno prišlo do protestov kmetov. Od leta 1670 so minoriti oblast nad podložniki občasno povsem izgubili. Tokrat je bila situacija posebej nevarna, saj so se tudi podložniki na drugih notranjeavstrijskih območjih upirali svojim zemljiškim gospodom in grozil je celo nadregionalni kmečki upor. Po dolgoletnih pogajanjih je pod pritiskom vlade leta 1675 prišlo slednjič do ureditve. Vlada je tlako podložnikov omejila na tri dni v tednu, minoriti pa so se odpovedali izterjevanju dolgov. Ta dogovor je bil očitno obstojen, saj v nadaljnjih treh desetletjih ni poročil o nemirih. Kakšen pa je bil gospodarski in pravni položaj kmetov v 18. stoletju, bodo pokazale šele nadaljnje raziskave.

Da bi se nadrejene instance posvetile zahtevam podložnikov, so kmečki uporniki organizirali celo mrežo oseb, kamor so sodili poleg voditeljev samih še tako imenovani 'sestavljalci dopisov', advokati in drugi posredniki. Ti so opravljali kurirska dela ali pa so vzpostavljali kontakte s centralnimi organi v Gradcu in na dunajskem

306

S tudia

H istorica

S lovenica

dvoru. Pri leta trajajočem konfliktu med kmeti in minoritskim samostanom so stali voditelji podložnikov v prvi vrsti. Njihove naloge so bile organizacija shodov, izvajanje sprejetih sklepov, zbiranje denarja za sodne stroške in slednjič vodenje pogajanj z državnimi organi ter s pravnimi predstavniki kmetov. Najpomembnejša naloga pa je bila, da so skrbeli za solidarnost kmetov v nastopih proti gospodi. Kmečki voditelji in njihovi privrženci niso izbirali sredstev, da so sosede, ki so oklevali ali pa niso bili pripravljeni sodelovati, prisilili k sodelovanju. Tiste kmete, ki niso hoteli oziroma niso bili sposobni prispevati za stroške procesa, so sosedje prisilili k temu z grožnjami ali pa so jim denar kratko malo zarubili. Minoriti pa tistim redkim kmetom, ki se niso hoteli priključiti upornikom, najpogosteje niso mogli zagotoviti varnosti.

Minoriti so vedno znova poskušali ustrahovati zastopnike kmetov ali pa jih sploh povsem onesposobiti. Voditelji so zato nenehno živeli v nevarnosti, da jih bodo kot upornike postavili pred sodišče in celo usmrtili. Kljub tej nevarnosti pa so se v časovnem obdobju 250 let vedno znova našli možje, ki so bili pripravljeni nastopati kot voditelji v boju proti zemljiški gospodi. Za 15. in 16. stoletje ni podatkov o tem, kdo je organiziral kmečki odpor. Brez dvoma pa so bile že takrat med kmeti markantne osebnosti, ki jim je uspelo doseči, da je končno posredoval deželni knez. Šele od drugega desetletja 17. stoletja dalje so posamezni voditelji znani poimensko. To so bili skoraj vedno premožni ali bogati kmetje, ki so kot uradne osebe ali župani stali na vodilnem položaju podeželske družbe. To je pojav, ki ga srečujemo tudi na drugih območjih s pogostimi kmečkimi nemiri, npr. v jugozahodni Nemčiji. Poudariti je treba, da so bili župani na zemljiškem gospostvu ptujskih minoritov od vsega začetka oproščeni tlake. Zato tudi osebno niso bili prizadeti zaradi tlaških zahtev redovnikov.

Položaj kmečkih voditeljev je bil zelo težak. Na eni strani so morali ubogati svoje zemljiške gospode, na drugi strani pa so bili zavezani svojim sosedom, saj so njihove probleme točno poznali. Najvidnejši voditelji so bili Mihael Farič, Matija Kovačič, Matija Žirovnik ter vaška sodnika Aunič in Andrej Blažinšek. Farič je agitiral proti minoritom celih osemnajst let, dokler ga niso ujeli ptujski dominikanci in ga usmrtili kot upornika. Matija Žirovnik je kot vodja deloval najmanj trinajst let, Kovačič pa je osemnajst let večinoma prikrito deloval proti samostanu.

Odpor podložnikov se je pogosto vnel zaradi posameznih oseb, ki jim je zemljiški gospod dejansko ali pa le domnevno storil krivico. Mnogo odporniških akcij se je odvijalo na podoben način. Najpogosteje se je začelo z zmerjanjem in grožnjami kmetov, občasno tudi s fizičnim obračunavanjem. Sledili so protestni shodi, zbrana množica je grozila pred minoritskim samostanom na Ptuju. Naslednji korak je bil za zemljiško gospodo posebej boleč, kajti sledilo je bojkotiranje tlake in zavračanje plačevanja dajatev in davkov. Da ne bi izpadli kot uporniki, so podložniki minoritov razvili posebno taktiko. Tlake niso zavračali v celoti, pač pa so prišli le takrat, ko jim je to ravno ustrezalo. Kmetje ptujskih minoritov so se bistveno prej kot podložniki drugih spodnještajerskih gospostev znašli in se nekaj naučili iz krvavega zatrtja velikega kmečkega upora. Zato so si prizadevali, da bi po sodni poti uveljavili svoje zahteve. Tožba podložnikov proti gospodi pred sodiščem je bila zadnja zahteva kmečkega odpora.106 Kmečke pritožbe so pisali poklicni pisarji, t.i. "Winkelschreiberji " ali "Schriftenstellerji," pa tudi druge osebe iz kmečkega okolja. Sem sodijo tudi duhovniki, ki so

106

Prim. E. Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, Wien-München 2001, str. 144.

307

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

izvirali iz kmečkih družin. Znati so morali ne le brati in pisati, temveč tudi obvladati slovenski in nemški jezik, da so lahko nastopili pred državnimi organi. V Gradcu pa so živeli odvetniki, ki so tam zastopali zadeve svojih mandantov. V nasprotju s kmečkimi voditelji in "Winkelschreiberji," katerih dejavnost so imeli cesarski uslužbenci ves čas za napol ali v celoti nelegalno, se graškim advokatom ni bilo treba bati postopka zaradi upora. Kot t.i. "zapriseženi ograjni advokati " so bili podrejeni nadzoru vlade in so lahko vsak čas izgubili pravico do nastopa pred sodiščem. Praviloma so bili to promovirani pravniki, ki so večinoma na italijanskih univerzah študirali rimsko pravo. Običajno se za svoje kliente niso preveč angažirali. Z njimi so imeli stike samo preko posrednikov. Izjema je bil advokat dr. Georg Resch, ki je očitno izviral iz Spodnje Štajerske in je obvladal nemški in slovenski jezik. Zato je užival zaupanje slovenskega prebivalstva in je pred sodiščem deželnega glavarja v Gradcu zastopal kmete nekaterih spodnještajerskih gospostev. Problem pa je bil, da so advokati iz finančnih razlogov pogosto zavlačevali procese. Če si ogledamo reakcije ptujskih minoritov, potem se pokažejo v celotni strukturi problema mnoge šibke točke. Izhodiščna točka je bila, da je dvanajstim menihom beraškega reda stalo nasproti okoli dvesto podložnikov z družinami. Minoriti so že glede na svoje duhovne naloge in redovna načela, ki so jih obvezovala k revščini, težko upravičevali spore s podložniki. Podložniki in njihovi pravni zastopniki so minoritom očitali, da se do njih ne obnašajo kot kristjani, temveč kot poganski Turki.

V času, ko so se prebivalci spodnje Štajerske stalno soočali s Turki, je bil to najhujši možni očitek neki cerkveni ustanovi. Druge pritožbe so zadevale moralne prestopke menihov. Oba očitka kažeta, da prebivalci samostana pri ljudstvu niso uživali ravno velikega ugleda. Nadaljnji problem pa je bilo pomanjkanje izkušenj redovnikov beraškega reda pri upravljanju zemljiškega gospostva. Plemiči so se praviloma že od mladih nog vživljali v vlogo posvetnega ali duhovnega zemljiškega gospoda. Pripadniki starih redov, npr. avguštinski kanoniki, so pogosto izhajali iz plemiških ali uradniških družin in so se poleg tega opirali na izkušen uradniški aparat. Ptujski minoriti pa so se najbrž iz finančnih razlogov odrekli temu, da bi svojo gospostvo dali v roke posvetnemu oskrbniku, in so raje vzeli upravo v svoje roke. Pri tem sta jih podpirala en ali dva vaška župana, ki so ju izbrali izmed svojih podložnikov. Posledica tega je bila, da je med menihi in njihovimi podložniki nastal razmeroma tesen kontakt, ki pa je lahko v primeru konflikta avtoriteti zemljiškega gospoda zelo škodoval. Med ptujskimi minoriti in prav tako na Ptuju živečimi dominikanci je desetletja vladala nenaklonjenost, ki je občasno vodila tudi do fizičnega obračunavanja. Skupen nastop obeh redov proti neposlušnim podložnikom zato ni bil izvedljiv. Pri uveljavljanju svojih zemljiškogosposkih pravic so bili minoriti odvisni od svojega uradnika in od župana, ki ga je izvolila vaška skupnost in potrdil samostan. Pri tukaj opisanih konfliktih med minoriti in njihovimi podložniki pa se je pokazalo, da so prav te vodilne osebnosti pogosto javno ali na skrivaj delovale proti svojim gospodarjem.

Minoriti so bili do upornih podložnikov včasih milostni, drugič pa so ravnali izrazito brutalno, za kar je bilo več razlogov. Redovniki beraškega reda, kot je bilo že rečeno, niso imeli organov prisile niti izkušenj, kar vse so posvetni gospodje in stari redovi imeli. Pri uveljavljanju svojih gospoščinskih pravic so bili pogosto preveč obremenjeni, zaradi česar so na dejanske ali dozdevne provokacije podložnikov reagirali nasilno. Posamezni menihi so se spozabili celo do take mere, da so podložnike lastnoročno pretepali in jih skušali ustrahovati z različnimi kaznimi. Že pri manjših prestopkih so podložnikom grozile visoke denarne kazni oziroma zaplemba živine ali hišne opreme. Veliko upornih podložnikov so za več tednov ali celo mesecev za-

308

S tudia

H istorica

S lovenica

pirali pod nečloveškimi pogoji brez vode. Izpustili so jih šele, ko so uporniki obljubili pokorščino in plačali varščino. Posamezne kmete so celo pregnali z nji-hovih kmetij. Kljub vsej strogosti in trdoti pa jim stalnega miru ni uspelo doseči. Po drugi strani so ptujski minoriti začasno pokazali presenetljivo popustljivost. Po umoru gvardijana Bonhomma so se npr. odpovedali pregonu morilcev. Matija Kovačič, ki je bil kot pobudnik najbolj sumljiv, je bil celo imenovan za uradnika in s tem za zastopnika samostana. Ta poteza je bila sicer spretna, vendar ni prinesla želenega rezultata, saj se je Kovačič na koncu odločil za svoje sosede in proti minoritom. Pri konfliktih med kmeti in njihovimi zemljiškimi gospodi so pomembno vlogo igrali deželnoknežji organi v Gradcu. Vlada si je po eni strani prizadevala preprečiti nemire, po drugi strani pa je tekmovala z zemljiškimi gospodi pri izkoriščanju kmetov.

Tožbe kmetov je posredovala na za to pristojno sodišče štajerskega deželnega glavarja, ki je moral poročati o poteku. Praviloma je poslal komisijo, da je na mestu samem popisala pritožbe podložnikov in ugotovila stališče minoritov. Na ta način je skušala vlada stabilizirati položaj. Zato je bila prva zahteva podložnikom, naj bodo do zaključka procesa - kar je lahko trajalo mesece - "pokorni." V praksi je to pomenilo, naj še naprej opravljajo tlako in oddajajo dajatve, kot da se ni nič zgodilo. Ravno tega pa kmetje niso hoteli, ker je bil bojkot tlake in dajatev pomembno sredstvo, s katerim so zemljiško gospodo hoteli prisiliti, da bi popustila.

Vlada, ki ji je deželni glavar o postopku ves čas poročal, je dodatno kontrolo dosegla s tem, da je podložnikom za pravnega zastopnika določila advokata po uradni dolžnosti. V tem ukrepu je mogoče, čeprav z določenimi omejitvami, videti predstopnjo ustanove podložniškega odvetnika, katero je bila sprejeta pod cesarjem Jožefom II. Prvi predlog za nastavitev podložniškega odvetnika je bil dan že leta 1617, vendar očitno ni bil realiziran. Šele po letu 1671 je dokazan advokat, ki je po uradni dolžnosti zastopal podložnike ptujskih minoritov. Upravni organi deželnega kneza so se praviloma izogibali temu, da bi se v sporu jasno postavili na eno stran, čeprav so bili skrivaj na strani gospode. Vlada pa si je prizadevala preprečiti javne nemire in je nasprotovala nasilnemu zatiranju. Veliko več so cesarski uradniki uporabljali zavlačevalno taktiko. Upali so, da bo kmečki odpor sam od sebe propadel. Šele ko so leta 1675 tudi kmetje drugih gospostev postali nemirni in je celo grozil večji upor, se je vlada odločila za pritisk na obe sprti strani in hotela s tem doseči sporazum.

Ob sklepu se postavlja vprašanje, kakšne posledice so imeli desetletja trajajoči konflikti za obe strani. Kmetom se je posrečilo uveljaviti le del zahtev. Njihov glavni cilj odprava dnevne tlake je bil dosežen le toliko, da so dosegli omejitev dnevne tlake na tri dni tedensko. Gotovo je tudi, da so lahko kmetje s svojimi upori preprečili, da bi jim zemljiški gospodje postavili še večje zahteve. Proti deželnoknežjim davkom pa so bili podložniki nemočni. Minoriti so vztrajali pri dnevni tlaki, na koncu pa so le morali sprejeti vladno odločitev, vendar tridnevne tlake niso izterjevali, zato je bila dejanska obremenitev podložnikov s tlako znatno nižja. V zadnji četrtini 17. stoletja so minoriti spet zmanjšali svoje donosno gospodarstvo, ne nazadnje tudi zaradi kmečkega odpora.

Cena, ki so jo morali ptujski minoriti in njihovi podložniki plačati za večdesetletna nesoglasja, je bila zelo visoka. Ko je vlada leta 1675 dosegla sporazum, sta bili obe strani popolnoma izčrpani. Zemljiški gospodje so bili verjetno še na slabšem, saj so menihi poleg sodnih stroškov morali nositi še izgube, nastale z bojkotom tlake in dajatev.

309

H. Valentinitsch: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva

Helfried Valentinitsch BÄUERLICHER WIDERSTAND UND GEISTLICHE GRUNDHERRSCHAFT Die rechtliche Situation der Untertanen des Pettauer Minoritenklosters (1447-1700) ZUSAMMENFASSUNG In der Geschichte des bäuerlichen Widerstandes in Innerösterreich nimmt die Herrschaft des Pettauer Minoritenklosters aus verschiedenen Gründen eine Sonderstellung ein. Von der ersten Hälfte des 15. bis zur zweiten Hälfte des 17. Jahrhunderts wehrten sich die hier ansässigen Bauern gegen die ihnen auferlegten Belastungen. Die Grundlage für die "Verrechtlichung" des bäuerlichen Widerstandes war das Appellationsrecht, das der Landesfürst den Untertanen als Vogt des Pettauer Minoritenklosters einräumte. Damit bestellte er den steirischen Landeshauptmann als Beschwerdeinstanz. In den übrigen Gebieten des Herzogtums Steiermark wurde den bäuerlichen Untertanen erst im 16. Jahrhundert der Instanzenweg für ihre Klagen zugestanden.

Die Hauptbeschwerden der Bauern richteten sich stets gegen überhöhte Robotforderungen. Unter den Grafen von Pettau hatten die Untertanen ihre Frondienste nach Bedarf und nach alter Gewohnheit geleistet. Die Zahl der Robottage und der Umfang der Frondienste war deshalb auch nicht schriftlich fixiert worden. Nachdem die Besitzungen der Pettauer Grafen nach dem Aussterben der Familie an die Pettauer Minoriten und Dominikaner gelangten, beschwerten sich die Untertanen recht bald beim steirischen Landesfürst über erhöhte Robotforderungen. Dieser bestätigte die alten Rechte der Untertanen und ordnete an, daß die Mönche keine Neuerungen einführen dürften. Da sich die Mönche nicht daran hielten, mußte der Landesfürst aber noch mehrmals vermitteln.

Seit dem 16. Jahrhundert bauten viele Grundherrn ihre Eigenwirtschaft auf Kosten der Untertanen aus und wandelten sie in Gutsherrschaften um. Die bisher ungemessene Robot wurde zur täglichen Robot. Auch die Pettauer Minoriten und Dominikaner bauten ihre Eigenwirtschaften auf diesem Wege aus und behaupteten, daß es sich um eine bereits landesübliche Leistung der Untertanen handeln würde. Im Jahre 1631 kam es zur ersten Beschwerde der Untertanen beim Landeshauptmann. Im Jahre 1649 wurde vom Landeshauptmann die tägliche Robot für die Untertanen der beiden Klöster ausdrücklich festgelegt.

Dazu kamen zunehmend auch Beschwerden gegen die vom Landesfürsten und den Landständen drastisch erhöhten Steuern. Seit der Endphase des Dreißigjährigen Krieges häuften sich die Widerstandsaktionen der Bauern. Um 1660 erreichten sie den vorläufigen Höhepunkt. Um 1670 verloren die Minoriten zeitweise völlig die Herrschaft über ihre Untertanen. Es drohte ein überregionaler Bauernaufstand. Nach jahrelangen Verhandlungen kam es auf Druck der Regierung im Jahre 1675 zu einer Regelung, nach der die Robotpflicht auf drei Tage in der Woche fixiert wurde, die Minoriten verzichteten im Gegenzug auf die Eintreibung der Schulden der Untertanen.

In den bäuerlichen Widerstand eingebunden waren sowohl "Schriftensteller", Advokaten und andere Mittelsmänner, die bemüht waren, den Anliegen der Unter-tanen Gehöhr zu verschaffen. Die Anführer der Untertanen der Pettauer Minoriten standen an vorderster Front.

Zu ihren Aufgaben zählte die Organisation von Versammlungen, die Sorge um den Zusammenhalt der Bauern und die Beschaffung von Geldmitteln. Die Bauern wurden oft mit Drohungen zur Mitarbeit gezwungen.

Die Anführer der Bauern waren meist wohlhabende Bauern, die als Amtsleute oder Suppane Führungspostitionen in der ländlichen Gesellschaft einnahmen. Sie waren vom Frondienst befreit. Erst seit dem 17. Jahrhundert sind einzelne Anführer namentlich genannt.

Die Minoriten versuchten immer wieder, die Vertreter der Bauern einzuschüchtern oder auszuschalten.

310

S tudia

H istorica

S lovenica

Die Bauernführer waren der Herrschaft und den Bauern verpflichtet. Die bedeutendsten Anführer waren Michael Färitsch (Matija Farič), Mattias Kovatschitsch (Matija Kovačič), Mattias Schierovnikh (Matija Žirovnik) sowie der Dorfrichter Aunitsch (Aunič) und Andreas Blaschintschek (Andrej Blažinšek).

Die Untertanen der Minoriten entwickelten eine besondere Taktik des Widerstandes. Sie verweigerten zwar nicht alle Frondienste, erschienen aber nur dann zur Arbeit, wenn sie wollten. Die Bauern haben aus den blutigen Niederschlagungen der Bauernaufstände gelernt und waren daher bestrebt, auf dem Gerichtswege ihre Anliegen durchzusetzen.

Die Klageschriften wurden von professionellen "Winkelschreibern" oder anderen Personen aus dem bäuerlichen Lebensraum verfaßt. In Graz lebende Advokaten betrieben hier die Sache ihrer Mandanten. Mit Ausnahme des aus der Untersteiermark stammenden Advokaten Dr. Georg Resch, der beide Sprachen beherrschte, engagierten sich die Advokaten nicht allzu sehr für ihre Mandanten und standen mit ihnen nur durch Mittelsmänner in Verbindung. Die Prozesse dauerten oft sehr lange.

Bei der Betrachtung der Reaktion der Pettauer Minoriten werden verschiedene strukturelle Schwächen deutlich. Einerseits handelte es sich hier um einen Bettelorden, der keine Erfahrung mit der Führung einer Grundherrschaft besaß. Die Pettauer Minoriten hatten wohl aus finanziellen Gründen darauf verzichtet, ihre Herrschaft von einem Pfleger verwalten zu lassen. Die Bauern warfen den Mönchen, die auch sonst bei der Bevölkerung kein großes Ansehen genossen, unchristliches Verhalten vor. Auch mit den benachbarten Dominikanern bestanden jahrzehn-telange Animositäten. Bei der Geltendmachung ihrer Herrenrechte waren die Minoriten auf ihren Amtmann und die von der Dorfgemeinde gewählten und vom Kloster bestätigten Suppane angewiesen. Gerade diese Personen traten wiederholt gegen ihre Herrschaft auf.

Die Haltung der Minoriten gegenüber ihren aufsässigen Untertanen schwankte zwischen Milde und äußerster Brutalität. Die Bettelmönche verfügten nicht über das Instrumentarium und die Erfahrungen eines weltlichen Grundherren oder eines alten Ordens. Sie waren oft überfordert.

Den landesfürstlichen Zentralbehörden in Graz oblag im Konflikt zwischen den Minoriten und ihren Untertanen eine wichtige Rolle. Die Regierung delegierte die Klagen der Bauern an das dafür zuständige Gericht des steirischen Landeshauptmannes. Die von ihm entsandte Kommission versuchte zu vermitteln und die Bauern zur Leistung ihrer Abgaben zu bewegen.

Auf die Frage, welche Auswirkungen die Konflikte auf beide Streitparteien hatte, läßt sich feststellen, daß es den Bauern nur zum Teil gelang, ihre Forderungen durchzusetzen. Die tägliche Robot wurde auf drei Tage in der Woche reduziert. Auch größere Belastungen konnten sie verhindern. Gegen die Steuerforderungen des Landesfürsten waren die Bauern machtlos.

Die Minoriten gigen nicht zuletzt auch wegen des Widerstandes der Untertanen allmählich dazu über, die Eigenwirtschaft wieder einzuschränken.

311

S tudia

H istorica UDK 94(497.4)"04/14" 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku* Peter Štih Dr., izredni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana e-mail: peter.stih@guest.arnes.si

Izvleček: Predstava o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku je sestavni del predstave, ki jo imajo Slovenci o lastni preteklosti in ki je v največji meri determinirana z mitom o hlapčevstvu. Nemci so bili že v 19. stoletje spoznani za krivce za konec 'glorioznega' obdobja nacionalne zgodovine v zgodnjem srednjem veku, ko naj bi izgubili lastno državo v Karantaniji in dve tretjini nacionalnega ozemlja. Od takrat naj bi tisoč let dolgo živeli v tuji državi, v kateri so bili kot kmetje-hlapci še zlasti hudo izkoriščani. Te predstave, ki prenašajo moderne pojme in miselne kategorije (narod, država itd.) v preteklost in ki pomenijo nacionalizacijo zgodovine za nazaj, v obdobja ko Slovenci kot narod sploh še niso obstajali, spadajo v kategorijo zgodovinskih mitov.

Ključne besede: Nacionalizacija zgodovine, sovražne predstave o Nemcih, zgodovinski miti.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 313-326, 51 cit.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

313

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku so sestavni in bistveni del predstave, ki jo imajo Slovenci o lastni zgodovini. Ta je v največji meri determinirana z mitom o hlapčevstvu, ki razume zgodovino Slovencev kot zgodovino majhnega in pridnega naroda, ki je zatiran tisočletje dolgo trpel in se mučil pod jarmom tujih gospodarjev, preden se je uspel otresti težkega križa nesreče ter doseči zveličanje in postati nacija - narod s svojo državo. V nekoliko karikirani in kompenzirani obliki je ta predstava o lastni preteklosti, nastala iz stereotipov in mitov, ki so desetletja prevladovali v zgodovinskih knjigah, literaturi, šolskih učbenikih in drugod, približno takšna: Slovani, oziroma običajneje že kar Slovenci, so se v svojo sedanjo domovino konec 6. stoletja naselili pod avarskim suženjstvom ali hlapčevstvom. V boju z zunanjimi sovražniki so se za kratek čas uspeli osvoboditi in si ustvariti lastno državo - Karantanijo. Toda že pred koncem 8. stoletja je avarski jarem zamenjal nemški in Slovenci so prišli v okvir tuje, nemške države, v kateri so več kakor tisočletje dolgo vegetirali in hlapčevali tujim gospodarjem. Bili so najprej pridvorni hlapci, nato v najboljšem primeru revni kmetje, ki jih je fevdalni režim še posebej ostro izsesaval. Lastnega plemstva in meščanstva niso imeli, saj so družbeno elito predstavljali tujci, predvsem Nemci in kvečjemu še Italijani. Slovenščina je bila posledično le jezik kmetov, ki so na bojnih poljih umirali za tuje kralje in cesarje. In kolikor ni bilo domačih nadlog dovolj, so jih tepli še Turki.

Bolj nesrečno percepcijo lastne zgodovine bi si skorajda težko zamislili. Opredeljujejo jo pojmi kot narod podložnikov (oziroma celo tlačanov), narod brez politične zgodovine, tuji gospodarji na naši zemlji, zatiranje, izkoriščanje, krivica, brezpravnost ipd., ki določajo Slovencem mesto med mučenci in hlapci zgodovine hkrati.

Seveda so bila in so še prizadevanja, da bi v to temno podobo vnesli vsaj nekaj svetlih barv in Slovencem - kot to npr. počno zagovorniki različnih avtohtonističnih tez -, če že ne drugega, priskrbeli vsaj stare in ugledne prednike, kot so Iliri, Veneti ali pa Etruščani.1 Toda tudi ti avtohtonistični poskusi, ki odkrito priznavajo, da imajo za cilj povečati slovensko nacionalno samozavest in imajo zato predvsem agitacijski namen2 (za kar je (kvazi)zgodovina vedno in povsod bila in bo odlično sredstvo), ne spreminjajo generalne predstave o slovenski zgodovini; le njen gloriozni del so iz zgodnjega srednjega veka podaljšali v predzgodovinsko preteklost.

Ta katastrofalno samozaničevalna predstava o lastni zgodovini se je izoblikovala že v 19. stoletju, v času nacionalne prebuje, povezane z razsvetljenstvom in romantiko. Doma je prelom na konceptualnem nivoju nastal že konec 18. stoletja, ko je razsvetljeni preporoditelj Anton Tomaž Linhart (1756-1795) v svojem nedokonča-

*Pričujoči tekst je slovenska verzija nemškega referata, predstavljenega na simpoziju Slowenen und Deutsche im gemeinsamen Raum, Die Beispiele Krain und Untersteiermark, v organizaciji Südostdeutsche Historische Kommission (Maribor, 27. - 29. september 2001).

1 Pregled avtorjev in zagovornikov različnih avtohtonističnih pri Slovencih gl. v: Peter Štih, Avtohtonistične in podobne teorije pri Slovencih in na Slovenskem, v: Andreas Moritsch (Hg.), Karantanien - Ostarrichi.

1001 Mythos (Unbegrenzte Geschichte - Zgodovina brez meja 5, Klagenfurt/Celovec-Ljubljana-Wien 1997) str. 25 sl.

2 Eden glavnih zagovornikov venetske teorije Ivan Tomažič je tako npr. menil (Delo 11. 05. 1996, PP 29), da "je nujno treba zaščititi slovenstvo z vsemi možnimi ukrepi /.../ (drugi) pomemben ukrep je utrditev slovenske samozavesti s spoznavanjem prave slovenske identitete. Dokler bodo šole vtepale mladim v glavo zmotno teorijo o prihodu Slovencev v 6. stoletju iz zakarpatskih močvirij, se bo Slovenec podzavestno sramoval svojega izvora in bo najraje pozabil na svojo etnijo, kakor kažejo žalostne izkušnje na Koroškem in na Tržaškem. Šele ko se bodo Slovenci zavedali pomena svojega jezika pri nastanku prve evropske kulture in ko se bodo spoznali za potomce slavnih Paleovenetov, katerih jezik se zrcali v slovenskem jeziku, lahko pričakujemo, da bodo še obstajali in peli v svojem jeziku in vriskali po svoji navadi, ne samo v tretjem, temveč tudi v četrtem tisočletju in še mnogo tisočletij naprej."

314

S tudia

H istorica

S lovenica 3

nem delu 'Poskus zgodovine Kranjske in ostalih (dežel) južnih Slovanov Avstrije' hotel napisati zgodovino "tistega (slovanskega) naroda, ki živi na južnem delu avstrijskega področja med Dravo in Jadranskim morjem."4 S tem je kot prvi nameraval obravnavati Slovence v zgodovini kot narodnostno celoto, ki jo je kot takšno spoznal že v zgodnjem srednjem veku, to je v času kralja Sama in Karantanije.5 Linhartova 'slovenska zgodovinska koncepcija',6 ki pa še ni vsebovala kakšnih izrazitih negativnih ocen, je imela daljnosežne posledice za oblikovanje slovenske zgodovinske zavesti, še zlasti, ko ga je slovensko zgodovinopisje 20. stoletja povzdignilo na piedestal edinega veljavnega koncepta slovenske zgodovine.7 S tem konceptom so Slovenci dobili svojo lastno zgodovino v času, ki so ga tudi drugi evropski narodi imeli za svojo zibelko. Da je bila narodna zgodovina s tem projecirana nazaj, v obdobja, ko Slovenci kot narod sploh še niso obstajali, tega se Linhart, pa tudi kasneje verjetno sploh niso zavedali.

Prav v letu, ko je Linhart objavil drugi zvezek svojega Poskusa zgodovine (1791), pa je izšlo še eno delo, ki je vplivalo na oblikovanje podobe o zgodovini Slovencev: četrti zvezek Herderjevega dela o idejah k filozofiji zgodovine človeštva. V njem je podal svojo znamenito idilično podobo slovanskih ljudstev, ki je postala eno izmed najpogostejših besedil v slovenskih čitankah. Po tej podobi so bili Slovani miroljubni, gostoljubni in delavni. V zgodovini so bili preganjani in zatirani, zlasti od Nemcev, imajo pa veličastno prihodnost, saj "boste tudi vi, tako globoko pogreznjena, nekoč marljiva in srečna ljudstva, slednjič predramljena iz svojega dolgega, lenobnega sna, osvobojena svojih suženjskih verig."8 Čeprav je bil Herderjev opis Slovanom naklonjen, pa so v njem poudarjene tudi že negativne poteze njihove zgodovine, simbolizirane s suženjskimi verigami. Pri največjem slovenskem pesniku Francetu Prešernu (1800-1849) je podoba nesrečne zgodovine Slovencev že povsem izoblikovana. V njegovem osmem sonetu Sonetnega venca, ki ga je literarni zgodovinar Anton Slodnjak (1899-1983) označil kot "žalno igro, ki se imenuje slovenska zgodovina,"9 so bile slovenske pokrajine, odkar je izginil Samov duh, "mrzle domačije jeznih viharjev " in "obložile očetov razprtije z Pipinovim so jarmom sužno ramo, od tod samo krvavi punt poznamo, boj Vitovca in ropanje Turčije." Še bolj negativna sodba 3

Anton Linhart, Versuch einer Geschichte von Krain und den übrigen Ländern der südlichen Slaven Oesterreichs, Bd. 1, 2 (Laibach 1788, 1791). Tudi v slovenskem prevodu: Anton Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije, 1 in 2 (Ljubljana 1981).

4 To misel je Linhart formuliral v oglasu, s katerim je v Laibacher Zeitung z dne 17. avgusta 1786 napovedal izid prve knjige svojega poskusa: Anton Tomaž Linhart, Zbrano delo (ur. Alfonz Gspan, Ljubljana 1950) str. 562 sl. Gl. Fran Zwitter, Linhartova doba, misel in delo, v: Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana 1990) str. 91, 115; Bogo Grafenauer, Pripombe k drugi knjigi Linhartovega Poskusa, v: Anton Linhart, Poskus zgodovine (kot v op. 3) str. 375.

5 Čeprav sega Linhartov Poskus kronološko samo do obdobja Karla Velikega, je njegov koncept obravnave Slovencev kot narodne celote dovolj jasno razviden iz drugega in tretjega razdelka druge knjige Poskusa.

6 Tako Bogo Grafenauer, Hinko Smrekar, "Slovenski zgodovinarji," v: Kronika 28 (1980) str. 11.

7 Prim. Fran Zwitter, Prva koncepcija slovenske zgodovine, v: Fran Zwitter, O slovenskem narodnem vprašanju (Ljubljana 1990) str. 52 sl.; isti, Linhartova doba (kot v op. 4) str. 73 sl.; Bogo Grafenauer, Uredniške opombe in napotki, v: Anton Linhart, Poskus zgodovine (kot v op. 3) str. 299. Gl. tudi Darja Mihelič, Karantanija v očeh zgodovinarjev od konca 15. do 18. stoletja, v: Zgodovinski časopis (=ZČ) 31 (1977) str. 322 sl.

8 Johann Gottfried v. Herder, Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit, 4. Theil, v: Herder's Werke, 12. Teil (Hg. H. Düntzer, Berlin, s. d.) str. 21 sl.

9 Poezija doktorja Franceta Prešerna. Uvod in razlage napisal Anton Slodnjak (Ljubljana 1946) str. 235.

315

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

je prišla nekoliko kasneje izpod peresa Simona Jenka (1835-1869) v pesmi Slovenska zgodovina: "Bridka žalost me prešine, ko se spomnim domovine, vsemu svetu nepoznane, od nikogar spoštovane /.../ V zlatih črkah v zgodovini narodov bero se čini; le od našga ni glasa, 'Z prejšnjega ne zdanj'ga časa."

K oblikovanju historičnega mita o tisočletnem hlapčevstvu Slovencev in o Slovencih kot narodu kmetov-hlapcev pa je veliko prispevala tudi slovenska politika v drugi polovici 19. stoletja, ki je svojo politično agitacijo gradila prav na trditvi, da se je potrebno končno upreti tisočletnemu podjarmljenju in se osvoboditi svoje nesrečne usode. Za ilustracijo je dovolj prelistati spomine enega vodilnih slovenskih politikov tistega časa, liberalno usmerjenega Josipa Vošnjaka (1834-1911), ki med drugim pravi: "Preteklost naša je tužna in žalostna, polna nepretrganega bojevanja in trpljenja.

Okolo nas prebivajoči narodi so nam trgali kos za kosom. Medtem, ko smo mi branili Evropo napadov krvoločnih Turkov, so si naši zapadni sosedje v miru opomagovali do omike in blagostanja. Naš narod je umiral od dne do dne in že so nam Nemci kopali velik grob, da bi nas vanj zagrebli, kakor so to naredili že nekaterim drugim slovanskim plemenom. Okoli groba so se veselili tudi naši sosedje Italijani in Madžari, ali zmotili so se. Mrtvaško zvonjenje, nam namenjeno, zbudilo nas je iz spanja in sklicalo k novemu življenju."10 Takšen pogled na generalne linije slovenskega zgodovinskega razvoja pa se ni spremenil niti v 20. stoletju v novih zgodovinskih okoliščinah in v razmerah, ko je s prvimi generacijami na avstrijskih in drugih univerzah šolanih zgodovinarjev slo11 vensko zgodovinopisje prestopilo prag med diletantizmom in znanostjo. Slovensko zgodovinopisje ne samo, da je še naprej ohranjalo staro podobo, ampak je še bolj eksplicitno kot deželno naravnano zgodovinopisje 19. stoletja poudarjalo, da je "slovenska zgodovina v prvi vrsti kmečka zgodovina"12 in da posledično v središču pozornosti slovenskega zgodovinopisja ne morejo biti teme "o tujem plemstvu in o bojih, ki so se vršili na naši zemlji in za njo med temi tujci."13 Manjkali niso niti pogrebni toni. Tako je npr. Melita Pivec-Stele (1894-1973) leta 1930 za moto svoje ugledne in v Parizu objavljene knjige o gospodarskem življenju Ilirskih provinc izbrala besede "Najnesrečnejša dežela na svetu."14 Ljudmil Hauptmann (1884-1968), eden vodilnih slovenskih medievistov, pa je postavil t.i. "hlapčevsko teorijo," katere temeljna teza je bila, da Slovenci niso bili sposobni samostojnega državnega in političnega življenja, katerega so jim organizirale in vodile tuje sile - najprej Avari-župani, nato Hrvati-kosezi in nazadnje bavarsko-nemško plemstvo. Tak politični razvoj pa se je po Hauptmannu odrazil tudi v socialnem položaju Slovencev, ki so zato predstavljali le nižje družbene plasti, v srednjem veku nesvobodno in podložno prebivalstvo. Slovenci naj bi tako bili, kot se je Hauptmann sam plastično izrazil, nakovalo, po katerem so udrihali najprej Avari, nato Hrvati in končno še Nemci.15 Na10

Josip Vošnjak, Spomini (Ljubljana 1982) str. 238.

Bogo Grafenauer, Ob stoletnici začetkov slovenskega znanstvenega zgodovinopisja, v: ZČ 35 (1981) str.

15 sl.

12 Bogo Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, v: ZČ 1 (1947) str. 24.

13 Bogo Grafenauer, Problemi (kot v op. 10) str. 22; prim. k temu Peter Štih, Srednjeveško plemstvo in slovensko zgodovinopisje, v: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje (ur. Vincenc Rajšp et al., Ljubljana 2001) str. 61 sl.

14 Melita Pivec-Stele, La vie économique des Provinces Illyriennes (1909-13), Paris 1930.

15 Gl. Peter Štih, Ljudmil Hauptmann in raziskovanje slovenskega srednjega veka, v: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (Ljubljana 1999) str. 159.

11

316

S tudia

H istorica

S lovenica

splošno lahko rečemo, da se polpreteklo slovensko zgodovinopisje, z izjemo Sergija Vilfana (1919-1996),16 še ni skušalo kritično distancirati od temeljnih mitov in stereotipov o nesrečni slovenski zgodovini in pokazati na njihovo nevzdržnost. Nasprotno, v glavnem jih je ohranjalo in jih z vztrajanjem pri konceptu, da naj bi Slovenci kot posebna narodnostna skupnost obstajali že v zgodnjem srednjem veku, tudi generiralo.

Zgodnji srednji vek nasploh velja za zlato dobo zgodovine Slovencev, za čas njihovih najbolj glorioznih dejanj. Po teh predstavah, ki jih je najti v vseh pregledih slovenske zgodovine (nazadnje še 1979)17 pa tudi v zgodovinskih učbenikih in drugod, je bilo slovensko narodnostno ozemlje v 9. stoletju trikrat večje od današnjega in je na severu segalo vse do Donave med Dunajem in Linzem in ponekod še čez. V boju z germanskimi Bavarci, Franki in Langobardi ter azijatskimi Avari so si Slovenci v Karantaniji ustvarili svojo lastno, tako rekoč nacionalno državo, ki je po nekaterih predstavah funkcionirala kot "demokratična republika" s kmečko aristokracijo, s knezom in "neke vrste parlamentom," to je zborom kosezov.18 Slovenci tako v zgodnjem srednjem veku naj ne bi bili samo državotvorni, ampak naj bi tudi že živeli v demokratični ureditvi; nekaj, na kar so po propadu tega zlatega obdobja nacionalne zgodovine morali čakati vse do leta 1990 in takratnih prvih demokratičnih večstrankarskih volitev. Ni torej čudno, da je v predstavah Slovencev o svoji lastni preteklosti koroški knežji kamen temeljni simbol celotne slovenske zgodovine in da ga zato najdemo upodobljenega na najrazličnejših mestih in koncih od naslovnic posameznih revij in knjig do denarnih bonov, ki so 1991 predhodili tolarju, in zahodnih "slovenskih" vrat ljubljanske stolnice, ki jih je 1996 posvetil papež Janez Pavel II.19 Za krivce za konec glorioznega obdobja slovenske zgodovine in iz tega sledečo 16

Sergij Vilfan, Slovenci kmečki narod?, v: 29. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (1993) str.

229 sl.; isti, Država in dežela od 13. do 18. stoletja, v: Slovenci in država (Razprave SAZU I/17, 1995) str.

47 sl.; isti, Zgodovinska pravotvornost in Slovenci (Ljubljana 1996) str. 27 sl.

17 Zgodovina Slovencev (ur. Meta Sluga, Ljubljana 1979) str. 105.

18 Tako Paola Korošec, Alpski Slovani (Ljubljana 1990) str. 22.

19 Nekaj dokumentacije je zbrane v: Alfred Ogris, Fürstenstein und Herzogstuhl Symbole der Kärntner Landesgeschichte im Widerstreit ethnischer und territorialer Tendenzen in der slowenischen Geschichtsschreibung, Publizistik und Politik, v: Carinthia I 183 (1993) str. 729 sl., pri čemer moram poudariti, da se ne strinjam z avtorjevo tezo, da gre pri uporabi tega zgodovinskega spomenika v Sloveniji za "Okkupierung zweier [i. e. Fürstenstein und Herzogstuhl] landfremder historischer Symbole" (str. 730) oz. za "mißbräuchliche Verwendung eines Kärntner Landessymbols für Zwecke eines fremden Staates" (str. 734) in da ima samo današnja avstrijska dežela Koroška monopol nad tem spomenikom. To je že samo s teritorialnega gledišča, ki ga izpostavlja Ogris, nesprejemljivo. Prvič zato, ker - vsaj kolikor danes vemo o mejah Karantanije - je prej verjetno kot neverjetno, da je zgodnjesrednjeveška Karantanija, s katero je knežji kamen prvotno povezan, obsegala tudi del ozemlja današnje Republike Slovenije (od novejših raziskav tega vprašanja gl. Herwig Wolfram, Salzburg, Bayern, Österreich. Die Conversio Bagoariorum et Carantanorum und die Quellen ihrer Zeit (Mitteilunggen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung Erg. Bd. 31, 1995) str. 75 sl.; Heinz Dopsch, ...in sedem Karinthani ducatus intronizavi... Zum ältesten gesicherten Nachweis der Herzogseinsetzung in Kärnten, v: Regensburg, Bayern und Europa.

Festschrift für Kurt Reindl zu seinem 70. Geburtstag (Hg. Lothar Kolmer und Peter Segl, Regensburg 1995) str. 123 sl.; Hans-Dietrich Kahl, Solium Ducatus Karinthie. Fragen um Kärntens Fürstenstein und seine Rituale, v: Carinthia I 188 (1998) str. 218 sl.; Peter Štih, Strukture današnjega slovenskega prostora v zgodnjem srednjem veku, v: Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze/Slowenien und die Nachbarländern zwischen Antike und karolingischer Epoche.

Anfänge der slowenischen Ethnogenese I (ur./Hg. Rajko Bratož, Situla 39 Razprave SAZU I/18, 2000) str.

360) in drugič zato, ker se tudi kasnejša dežela in vojvodina Koroška ni končala na današnji avstrijskoslovenski meji, ampak je od 1918 njen skrajni jugovzhodni del (Slovenska Koroška) v Sloveniji.

317

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

tisočletno slovensko nacionalno katastrofo so bili že na začetku 19. stoletja spoznani Bavarci in Franki oziroma z eno besedo Nemci. Okrog leta 745 so prisilili karantanske Slovence, ki so se znašli v stiski, da so se jim najprej politično podredili in nato približno tri generacije kasneje z zamenjavo domačih knezov s frankovskimi grofi ukinili še njihovo državo. Posledično je to po besedah zgodovinarja Boga Grafenauerja (1916-1995) pomenilo, da je "slovenska družba izgubila vladajoči družbeni razred, ki so ga zamenjali tuji gospodarji. To je bilo odločilno za bistveno spremembo v slovenski zgodovini: Slovenci so omejeni poslej le na nižje družbene sloje.

Slovenec in kmet na Slovenskem pomeni skozi dolga stoletja skoraj isto."20 Na to politično in družbeno katastrofo pa se je navezovala še etnično-narodnostna. Kajti - da navedem mnenje še enega od vodilnih slovenskih medievistov, Milka Kosa (18921972) - Slovenci so v 9. stoletju dosegli "svoj največji nacionalno-teritorialni obseg," nato pa je sledila "denacionalizacija slovenske zemlje od nemške strani " in v drugi 21 polovici 10. stoletja se je začelo "veliko raznarodovanje." Nemškim gospodarjem in njihovim kolonistom naj bi uspelo, da so do konca srednjega veka germanizirali skoraj dve tretjini "slovenskega narodnostnega ozemlja" in da se je slovensko-nemška etnična meja premaknila z Donave tako rekoč na koroško Dravo. Zemljevid, ki prikazuje to slovensko travmo, povzeto v stereotipih, kot so "germanizacija karantanskih Slovencev," "namerna asimilacija slovenskega prebivalstva," "ponemčenje slovenskega ozemlja" ipd.,22 je že leta 1933 prvič objavil prav Milko Kos23 in je v slovenskih zgodovinskih knjigah in učbenikih doživel do danes vrsto ponatisov.24 Umirjeni in v svojih formulacijah previdni Kos, ki niti približno ni bil slovenski nacionalist, je celo menil, da pomenijo "v nacionalnem oziru stoletja od 10. do 12. stoletja za Slovence dobo najhujše kolonizatorične, gospodarske in socialne germanizacije ter največjih teritorialno-nacionalnih izgub." Zato je v članku o periodizaciji slovenske zgodovine to obdobje, ki v slovenskem prostoru pomeni predvsem izoblikovanje klasične fevdalne družbe, imenoval 'Doba velikega nemškega političnega in kolonizatoričnega osvajanja'25 in dal natančno takšen naslov tudi enemu od petih glavnih poglavij, na katera je razdelil svojo knjigo o slovenski srednjeveški zgodovini. 26 Takšno gledanje na zgodovino je seveda bilo odlično gojišče za nastanek in rast predsodkov in sovražnih predstav o slovenskih severnih sosedih. Še zlasti v povezavi z nacionalnimi antagonizmi 19. stoletja in nato s tragično izkušnjo druge sve20

Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda 2 (Ljubljana 21965) str. 135.

Milko Kos, Kolonizacija in germanizacija slovenske zemlje, v: Historijski zbornik 4 (1951) str. 9. sl.; isti, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja (Ljubljana 1955) str. 140 sl.

22 Prim. Otto Kronsteiner, Sind die slawischen Ortsnamen Österreichs slawisch, alpenslawisch oder slowenisch? Über Glottonyme und Identitäten jenseits heutiger Sprachgrenzen, v: Die slawischen Sprachen 58 (1998) str. 93.

23 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije (Ljubljana 1933) str. 35.

24 Nazadnje, kolikor mi je znano, v: Vlado Habjan, Mejniki slovenske zgodovine (Ljubljana 1997) str. 35.

25 Milko Kos, Periodizacija jugoslovenske istorije. A: Slovenska zgodovina, v: Jugoslovenski istoriski časopis 1 (1935) 318 sl.; ponatis v: Milko Kos, Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane razprave (Ljubljana 1985) str. 26. Gl. k temu Peter Štih, O zgodovinskih prelomnicah v srednjem veku na Slovenskem, v: Temeljne prelomnice preteklih tisočletij. Zbornik referatov 30. zborovanja slovenskih zgodovinarjev (ur. Stane Granda in Barbara Šatej, Ljubljana 2001) str. 48.

26 Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 21). V drugi, popravljeni in razširjeni izdaji iz leta 1955 (Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 21)) pa je to poglavje naslovil povsem nevtralno 'Od desetega do dvanajstega stoletja.'

21

318

S tudia

H istorica

S lovenica

tovne vojne se je ustvarila slika, da so Slovenci vso svojo zgodovino neprestano izpostavljeni nemškemu pritisku, ki ima za cilj njihovo načrtno uničenje. Toda kljub nenehni ogroženosti in raznarodovalnemu pritisku je slovenski narod po takšni razlagi zgodovine uspel "čudežno preživeti " in se v trdem boju za obstanek tudi ohraniti.27 Slovensko-nemški boj se je na tej točki navezal na predstavo, ki je prav tako nastala že v 19. stoletju, o gigantskem zgodovinskem boju med slovanstvom in germanstvom na vsej črti od Baltika do Jadrana, katerega sestavni del naj bi bil tudi slovensko-nemški antagonizem. Nasplošno slovensko-nemško razmerje v zgodovini ni bilo razumljeno kot mirna kohabitacija in sosedstvo, ampak predvsem kot neprestan antagonizem in boj, ki zahteva tudi danes budnost in pozornost zlasti pred avstrijskim sosedom kot kontinuiranim naslednikom nemškega.

Takšne sovražne predstave, miti in stereotipi o Nemcih, ki so bili v veliki meri produkt in hkrati sredstvo konstituiranja Slovencev kot (modernega) naroda, nimajo z zgodovinsko stvarnostjo, kot jo dojemamo in skušamo razumeti danes, nič skupnega. Temeljna značilnost teh predstav je, da prenaša sodobne pojme in miselne kategorije v preteklost. To še zlasti velja za Slovence kot etnično in narodno skupnost.

V slovenskem zgodovinopisju se ni o etnogenezi Slovencev nikoli kritično spraševalo in razpravljalo, ampak se je v njih v glavnem videlo zgodovinsko konstanto, ki je obstajala že od konca 6. stoletja, ko so prostor današnje Slovenije in Vzhodne Alpe naselili Slovani.28 Toda identiteta zgodnjesrednjeveških prebivalcev današnjega slovenskega in širšega ozemlja ni bila slovenska, niti jih drugi niso imeli za Slovence. Ta prostor je takrat imel drugačne identitete. Prebivalci severno od Karavank so se imeli za Karantance in tako so jih imenovali tudi njihovi bavarski in langobardski sosedje, medtem ko so južno od njih živeli Karniolci.29 Seveda sta obe ljudstvi bili slovanski, niso pa to bili Slovenci. Oblikovanje Slovencev kot posebne narodnostne skupnosti in še posebej kot naroda je namreč v največji meri šele zadeva novega veka in še zlasti časa od konca 18. stol. naprej. Ne gre pozabiti, da je ime Slovenci prvič izpričano šele v predgovoru Trubarjevega Katekizma iz 1550!30 In še takrat so predstavljali Slovenci Trubarju zgolj jezikovno skupnost.

Karantanci - Karniolcev in Karniole31 slovensko karantanocentristično zgodovinopisje do pred kratkim tako ali tako sploh ni imelo v svojem vidnem polju - so bili

27

Prim. Vilfan, Zgodovinska pravotvornost (kot v op. 16) str. 53.

To se vidi že iz naslovov pregledov slovenske zgodovine: Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda (Celovec 1912): po kratkem uvodu se prvi del začenja s prihodom in naselitvijo Slovencev. Milko Kos, Zgodovina Slovencev (kot v op. 21): že v naslovu je izpostavljena naselitev Slovencev, pregled zgodovine slovenskega prostora pred naselitvijo Slovanov pa uvaja z naslovom: Pred naselitvijo Slovencev.

Podobno ima Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I (Ljubljana 31978) v podnaslovu Od naselitve do uveljavitve frankovskega reda. In tudi Pravna zgodovina Slovencev (Ljubljana 1961) Sergija Vilfana ima v naslovu od naselitve do zloma stare Jugoslavije [vse ležeče P. Š.].

29 Gl. Herwig Wolfram, Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Österreichische Geschichte 378-907 (Wien 1995) str. 301 sl.; Peter Štih, Plemenske in državne tvorbe zgodnjega srednjega veka na slovanskem naselitvenem prostoru v Vzhodnih Alpah, v: Slovenci in država (Razprave SAZU I/17, 1995) str. 21 sl.; Harald Krahwinkler, Ausgewählte Slawen-Ethnonyme und ihre historische Deutung, v: Slovenija in sosednje dežele med antiko in karolinško dobo. Začetki slovenske etnogeneze/Slowenien und die Nachbarländern zwischen Antike und karolingischer Epoche. Anfänge der slowenischen Ethnogenese I (ur./Hg. Rajko Bratož, Situla 39 - Razprave SAZU I/18, 2000) str. 413 sl.

30 Gl. geslo Slovenci (poglavji: Ime, Razvoj slovenske identitete), v: Enciklopedija Slovenije 11 (Ljubljana 1997) str. 165 sl.

31 Gl. Peter Štih, Carnola, patria Sclavorum, v: Österreichische Osthefte 37 (1995) 845 sl.

28

319

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

za Slovence spoznani, da ne rečem narejeni, šele od Linharta in narodnega preporoda naprej.32 Govoriti o Slovencih v zgodnjem srednjem veku ne pomeni nič drugega kot nacionalizirati zgodovino za nazaj. Pomeni ustvarjati imaginarno sliko nacionalne zgodovine, preden se je ta sploh začela. Slovenci v zgodnjem srednjem veku, to je v času, ko naj bi imeli svojo najbolj gloriozno zgodovino, so kot fatamorgana: vsi jih vidijo, vsi govorijo o njih, v resnici jih pa ni bilo. Seveda, nacionalizacija zgodovine ni nobena slovenska posebnost. Tudi drugod po Evropi govorijo zgodovinarji o narodih, ko jih še ni bilo, in ameriški medievist Harrison Thomson je npr. že leta 1963 upravičeno očital evropskim kolegom, da so evropski srednji vek nacionalno fragmentirali.33 Ker v zgodnjem srednjem veku še ne moremo govoriti o Slovencih, tudi ne moremo govoriti o njihovi državi, ki da so jo imeli v Karantaniji. Nasploh države srednjega veka niso bile nacionalne države, kot je običajna predstava, ki zopet pomeni prenašanje pojmov 19. in 20. stoletja nazaj v zgodovino. Zato je seveda nesmiseln tudi mit, da so Slovenci tisočletje dolgo živeli v tuji, nemški državi. Srednjeveško Cesarstvo, ki je vključevalo tudi slovenski prostor in njegove slovensko govoreče prebivalce, ni bila nobena nemška nacionalna država, ampak je hotelo biti v prvi vrsti obnovljeni rimski imperij, ki bo pod enim žezlom združeval različna ljudstva.34 Najbolj jasno je navezavo srednjeveškega cesarstva na rimsko idejo univerzalne države pred tisoč leti formuliral mladi cesar Oton III. (994-1002), katerega politični program je bil zajet v devizi obnova cesarstva Rimljanov (Renovatio imperii Romanorum) in ki je na znameniti upodobitvi v evangeliarju münchenske Bavarske državne knjižnice (Bayerische Staatsbibliothek, Clm. 4453) prikazan kot cesar, ki se mu poklanjajo personificirane Roma, Gallia, Germania in Sclavinia. Pri tem za nas niti ni tako bistveno, kaj je točno mišljeno s Sklavinijo, kot to, da Otonov cesarski ideal ni bila samo Germanija. Pa tudi ko je to cesarstvo konec srednjega v svojem imenu dobilo privesek "nemške narodnosti," to ni pomenilo, da se je omejevalo zgolj na pokrajine nemškega jezika. Dodatek, ki se je pojavil potem, ko je cesar Maksimiljan I. pokopal upe na Italijo, je pomenil predvsem, da se je cesarstvo v glavnem omejevalo na prostor severno od Alp.35 Odnos te države do svojega slovenskega 'državljana' je bil v osnovi enak, kot ga je imela do njegovega bavarskega ali pa češkega vrstnika. Slovenski izvor in slovenski jezik posameznika sama po sebi nista imela negativne konotacije in nista bila pravno zapostavljena. Res pa je tudi, da nista predstavljala nobene prednosti in uspešna integracija v večjezično skupnost cesarstva, v kateri je iz objektivnih razlogov prevladovala nemščina, je bila iz pragmatičnih razlogov pogojena z jezikovno prilagoditvijo. Poenostavljeno - in zato napačno - mnenje, da so Slovenci v takšnem cesarstvu živeli v tuji državi, meri čas z vatlom in platno s stopinjami in tudi na tem nivoju po nepotrebnem generira kompleks zgodovinske manjvrednosti, češ da Slovenci niso imeli 'lastne' države, s čimer je mišljena nič manj kot lastna nacionalna država. Pri tem se pozablja dvoje: da, kot že rečeno, (srednjeveško) cesarstvo ni bilo 32

Gl. op. 7.

S. Harrison Thomson, The Growth of a Discipline. Medieval Studies in America. Perspectives in Medieval History (Chichago 1963) str. 1 sl.

34 Temeljno Percy Ernst Schramm, Kaiser, Rom und Renovatio. Studien und Texte zur Geschichte des römischen Erneuerungsgedankens vom Ende des karolingischen Reiches bis zum Investiturstreit, 2 Bd. (Leipzig-Berlin 1929).

35 Gl. Vilfan, Država in dežela (kot v op. 16) str. 58.

33

320

S tudia

H istorica

S lovenica

nikogaršnja nacionalna država, niti nemška ne, in da so Slovenci, če že uporabljamo ta izraz že za srednji vek, takrat obstajali kvečjemu kot jezikovna skupnost, ki se je v narodno in še zlasti v politično skupnost oblikovala šele v času, ko Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti ni bilo več.36 Iz enakih razlogov je nevzdržna trditev o slovenskem narodnostnem ozemlju do Donave in njegovi dvetretjinski izgubi zaradi nemškega pritiska.37 Tudi ta trditev spada v kategorijo zgodovinskih mitov. Res so Slovani v zgodnjem srednjem veku poseljevali velik del današnje Avstrije,38 toda slovensko zgodovinopisje je iz njih naredilo Slovence, in to je bil aksiom, ki ga nikoli ni poskušalo utemeljiti ter odgovoriti na vprašanje, na podlagi kakšnih argumentov so bili obdonavski Slovani, ki si jih konec koncev v enaki percepciji nacionalizirane zgodovine lastijo tudi Slovaki, spoznani za Slovence oziroma prostor njihove naselitve za slovensko narodnostno ozemlje.39 Poleg tega je bila tako imenovana germanizacija, to je proces naseljevanja bavarskih kolonistov v obdonavsko-vzhodnoalpski prostor, dolgo časa razumljena kot načrtna nacionalna politika nemške ekspanzije in izenačevana z namernim ponemčevanjem na Koroškem in Štajerskem v 19. in 20. stoletju. Toda nacionalne politike v današnjem smislu srednji vek ni poznal in ni je vodila niti država niti cerkev.40 V resnici je srednjeveška germanizacija - izraz, ki ima izrazito nacionalno-političen prizvok se mi zdi za srednji vek prej ponesrečen kot ne; v bistvu pa gre za asimilacijo, ki se je dogajala tudi v današnjem slovenskem prostoru, le da je tu slova(e)nska večina asimilirala nemško manjšino (tu bi potem lahko govorili o slavizaciji oz. slovenizaciji) - posledica povsem naravnega, gospodarsko pogojenega procesa postopne kolonizacije in oblikovanja kulturne krajine, primerne za življenje in gospodarsko izrabo.41 Njeno gibalo je bil povsem naravni interes zemljiških gospodov (posvetnih 36

Podrobneje o karakterju srednjeveških državnih tvorb na slovenskem ozemlju: Peter Štih, Državne tvorbe v srednjem veku na slovenskem ozemlju, v: Od sanj do resničnosti. Razvoj slovenske državnosti (razstavni katalog Arhiva Slovenije, ur. France M. Dolinar, Ljubljana 2001) str. 1 sl.

37 Gl. nazadnje Bogo Grafenauer, Oblikovanje severne slovenske narodnostne meje (Zbirka Zgodovinskega časopisa 10, 1994).

38 Gl. Otto Kronsteiner, Die Slawen in Österreich. Karten mit Kommentar, v: Die slawischen Sprachen 55 (1997) zemljevid št. 2.

39 Edina izjema je Sergij Vilfan, Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941 (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien 21, Graz 1968) str. 35 in op. 3, ki priznava sicer, da gre za anahronistično trditev, a jo hkrati utemeljuje s tem, da so ti Slovani živeli v 8. in 9. stol. v podobnih razmerah kot Slovani današnjega slovenskega ozemlja. Toda življenjske razmere niso noben argument za etnično pripadnost, saj le-ta ni odvisna od njih in v enakih življenjskih razmerah lahko živijo različne etnične skupnosti, kot lahko tudi obratno v različnih življenjskih razmerah živi ena etnična skupnost. Nenazadnje so v enakih razmerah živeli tudi Slovani v pasu severno od Donave, pa se jih v glavnem ni razglašalo za Slovence.

Izjema je npr. Jožko Šavli, Slovenska država Karantanija. Institutio Sclavenica (Koper-Dunaj-Ljubljana 1990) str. 175, ki je arheološko dobro dokumentirano slovansko gradišče Gars-Thunau ob reki Kamp (severno od Kremsa v Waldviertlu; gl. Wolfram, Grenzen und Räume (kot v op. 29) str. 311 sl.) iz 9. stoletja proglasil kar za "karantansko utrdbo," čeprav Karantanija - z izjemo gornje Aniže - nikoli ni segala v avstrijsko Podonavje, kaj šele do Donave (o vprašanju meja Karantanije gl. op. 19).

40 Že Ivan Vrhovec, Germanstvo in njega vpliv na Slovanstvo v srednjem veku (Ljubljana 1879) str. 47, je smatral, da je pokristjanjevanje iz Salzburga bilo del načrtne politike germanizacije in da so bili "nemški solnograški duhovniki /.../ germanizaciji gmoten pripomoček," medtem ko naj bi bil Oglej "Slovanstvu preje prijatelj, nego sovražnik." Tezo, da je pokristjanjevanje iz Salzburga za Slovence "v resnici pomenilo tudi raznarodovanje," je kasneje razvijal in branil tudi Alojzij Kuhar, The Conversion of the Slovenes and the German-Slav Ethnic Boundary in the Eastern Alps (Studia Slovenica II, New York-Washington 1959).

K slednjemu gl. Peter Štih, Alojzij Kuhar in njegova knjiga o pokristjanjevanju Slovencev ter nemškoslovenski etnični meji (v tisku kot spremna beseda k slovenskem prevodu Kuharjeve knjige).

41 To je zelo jasno pokazal Sergij Vilfan, Die deutsche Kolonisation nordöstlich der oberen Adria und ihre

321

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

in cerkvenih), ki so bili lastniki velikih kompleksov zemlje, da bi povečali dohodke s svojih zemljiških gospostev. To so lahko naredili tako, da so s kolonizacijo povečevali količino obdelovalne zemlje, ki jim je preko podložnih kmetov, ki so to zemljo obdelovali in so zato seveda morali plačevati dajatve (zemlja namreč ni bila njihova, ampak gospodova last!), prinašala dodatni dohodek. Zemljiškim gospodom je bilo v bistvu vseeno, ali jim ta dohodek prinašajo slovensko ali pa nemško govoreči kmetje. Toda če domačih kolonistov ni bilo dovolj, so jih dali pripeljati od drugod. V slovenskem primeru je to v večini primerov pomenilo, da so kolonisti prišli z Bavarske.42 Bilo pa je tudi drugače: ko so oglejski patriarhi v drugi polovici 10. stoletja po prenehanju uničujočih madžarskih plenilnih pohodov obnavljali gospodarstvo Furlanije, v kateri je bilo staro prebivalstvo v veliki meri pobito ali pa odpeljano v ujetništvo, so v pokrajino naseljevali slovanske koloniste s slovenskega ozemlja.43 Da je bil kot kolonist-obdelovalec zaželen vsakdo, ne glede na njegov pravni, socialni ali pa etnično-jezikovni status, jasno kaže tudi dovoljenje cesarja Henrika III. tržaškemu škofu Adalgerju iz 1039, da si lahko, kjerkoli le more, pridobi ljudi in jih kot delovno silo naseli na škofijskih posestvih.44 Da so od drugod priseljeni kolonisti sčasoma in ne glede na jezik, ki so ga govorili, postali domačini v okolju, v katerem so se rodili, živeli in umrli, je menda jasno.

Dobra ilustracija povedanega je - čeprav iz nekoliko kasnejšega obdobja - kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor:45 po svojem rodu je izviral iz Bergama v severni Italiji, po svoji pisani besedi je bil predvsem Nemec, govoril je nemško in slovensko, po svoji domovinski zavesti pa je bil Kranjec, o čemer nam priča njegova korespondenca z znamenito londonsko znanstveno družbo Royal Society, katere član je bil. Tako 1685 omenja idrijski rudnik in Cerkniško jezero "v moji domovini, namreč na Kranjskem." Naslednje leto piše: "Imamo neke živali, ki se imenujejo po nemško Bilch in v našem kranjskem jeziku polhi," še leto kasneje pa: "To jezero je bilo starim piscem Lugea palus, novejšim Lacus Lugeus, današnjim Latincem je Lacus Cirknizensis, Nemcem Zirknitzer See, in nam Kranjcem je Cerkniško jezero."46 To kar velja za plemiča Valvasorja, namreč da se je njegova zavest o pripadnosti konstituirala glede na domovino-deželo, posplošeno velja tudi za zadnjega gorenjskega ali dolenjskega kmeta, tako slovensko kot nemško govorečega; oba sta se čutila Kranjca in sozialgeschichtliche Grundlagen, v: Walter Schlesinger (Hg.), Die deutsche Ostsiedlung des Mittelalters als Problem der europäischen Geschichte (Vorträge und Forschungen 18, Sigmaringen 1974) str. 567 sl.

42 Gl. Milko Kos, Kolonizacija in populacija v srednjem veku, v: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 1. zv.: Agrarno gospodarstvo (Ljubljana 1970) str. 73 sl.; Vilfan, Die deutsche Kolonisation (kot v op. 41) str. 581 sl.; Fritz Posch, Siedlung und Bevölkerung (5. Die karantanisch-bairische Siedlungslandschaft), v: Österreich im Hochmittelalter (907 bis 1246) (Hg. Richard G. Plaschka und Anna M. Drabek, ÖAW, Veröffentlichungen dr Komission für die Geschichte Österreichs Bd. 17, Wien 1991) str. 408 sl.; Peter Štih, Kolonizacija in migracije v slovenskih deželah v visokem in poznem srednjem veku, v: Internationales Kulturhistorisches Symposion Mogersdorf 1994, Bd. 25 (Eisensdtadt 1996) str. 195 sl.

43 Peter Štih, 'Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza.' Študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in urlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 und 412) (Nova Gorica 1999) str. 146 sl.

44 Gl. Štih, 'Villa' (kot v op. 43) str. 153 in op. 680 (Insuper concedimus autem iam dicto Adalgero episcopo suisque succesoribus, ut licentiam habeant undecumque potuerint homines atrahere et colocare super eiusdem ecclesie terras ad comanendum et delaborandum).

45 Branko Reisp, Kranjski polihistor Janez Vajkard Valvasor (Ljubljana 1983).

46 Branko Reisp, Korespondenca Janeza Vajkarda Valvasorja z Royal Society (SAZU, Korespondence pomembnih Slovencev II/8, 1987) str. 21 (22), 25 (27), 52 (71).

322

S tudia

H istorica

S lovenica

Kranjska je bila njuna skupna domovina.

Toda v nasprotju z gornjim primerom, ki kaže, da je slovenski prostor postal od drugod priseljenim plemiškim rodbinam nova domovina, prevladuje v slovenskih zgodovinskih predstavah, ki razumejo slovensko zgodovino predvsem kot zgodovino slovenskega kmeta, o plemstvu stereotip, da so to bili tujci - Nemci, katerih edini cilj je bilo izkoriščanje domačega kmeta - Slovenca.47 Nesporno je sicer, da so vse vodilne visokoplemiške rodbine, ki so v srednjem veku gospodovale na slovenskem ozemlju, sem prišle od drugod, iz bavarskega, frankovskega in drugega nemškega prostora.48 Toda ali ne velja to tudi za plemstvo današnjega avstrijskega prostora?49 Nenazadnje, tudi najpomembnejši Habsburžani so prišli v 'Avstrijo' iz 'Švice', pa nikomur v Avstriji ne pride na misel, da bi jih proglašal za tujce. In še nekaj. Proglašati za tujce člane plemiških rodbin, katerih predniki so generacije dolgo živeli na slovenskem ozemlju in ki so za napredek, blagostanje in varnost okolja, v katerem so živeli, tudi marsikaj naredili, je krivično. Tudi zato, ker se ti ljudje sami niso imeli za tujce, ampak je tu bila njihova domovina, njihov dom in tu so bili pokopani tudi njihovi predniki. Po tej čudni logiki smo pravzaprav vsi tujci v svoji domovini, saj je verjetno le malo takšnih, ki lahko pokažejo, da so njihovi predniki na tem ozemlju živeli že pred petimi ali več generacijami. Ujetost slovenskega zgodovinopisja v koncept nacionalne zgodovine se je kazala tudi v primeru celjskih grofov, ki veljajo za najbolj 'slovensko' plemiško rodbino in so tudi nosilci mita o slovenski državnosti v srednjem veku.50 Negativna ocena njihove politike, ki da Slovencev ni združevala, ampak jih je še bolj razbijala,51 je s stališča zgodovinopisja, ki zgodovinski razvoj ocenjuje le s slovenskim vatlom in s pozicije slovenskega naroda v moderni dobi, sicer razumljiva, a hkrati krivična in anahrona, da bolj ne more biti, saj od dinastov 15. stoletja pričakuje, da se bodo obnašali kot narodni politiki in voditelji 19. ali zgodnjega 20. stoletja.

Sovražna slika Nemcev v slovenski zgodovinski zavesti je tako v veliki meri posledica optike, ki je zgodovino videla predvsem skozi nacionalna očala. V tem pogledu je slovenska zgodovinska zavest - in to velja bolj ali manj tudi za druge evropske narode - še vedno ujetnik predstav, ki so se v Evropi razvile v 19. stoletju, v času oblikovanja modernih narodov in nacionalnih držav.

47

Gl. Štih, Srednjeveško plemstvo (kot v op. 13).

Gl. Peter Štih - Vasko Simoniti, Slovenska zgodovina do razsvetljenstva (Ljubljana-Celovec/Klagenfurt 1995) str. 71 sl.

49 Gl. za zgodnji srednji vek npr. Michael Mitterauer, Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum (Archiv für österreichische Geschichte 123, Wien 1963).

50 Gl. Peter Štih, Celjski grofje - še vedno raziskovalni problem?, v: Celjski grofje, stara tema nova spoznanja. Zbornik mednarodnega simpozija (ur. Rolanda Fugger-Germadnik, Celje 1999) str. 13.

51 Grafenauer, Zgodovina 2 (kot v op. 20) str. 402.

48

323

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

Peter Štih SLOWENISCHE VORSTELLUNGEN ÜBER DIE SLOWENISCHDEUTSCHEN BEZIEHUNGEN IM MITTELALTER ZUSAMMENFASSUNG Die slowenischen Vorstellungen über die slowenisch-deutschen Beziehungen im Mittelalter stellen den wesentlichen Teil der Vorstellung dar, welche die Slowenen über die eigene Geschichte haben. Dies aber determiniert den Mythos über die Knechtschaft im höchst möglichen Maße. In einer etwas karikierten Form sieht die mehrheitliche Vorstellung über die slowenische Geschichte etwa folgendermaßen aus: die Slawen bzw. Slowenen haben ihre jetzige Heimat unter der awarischen Versklavung oder Knechtschaft besiedelt. Im Kampf mit dem Außenfeind ist es ihnen gelungen, sich für eine kurze Zeit zu befreien und einen eignen Staat Karantanien - zu gründen. Jedoch wurde schon vor dem Ende des 8. Jahrhunderts das awarische Joch vom Deutschen ersetzt, und die Slowenen wurden zum Teil des fremden - deutschen Staates, in den sie über ein Jahrtausend lang vegetiert und ausländischen Herren gedient hatten. Sie besaßen keinen eigenen Adel und kein eigenes Bürgertum, denn die gesellschaftliche Elite wurde durch Fremde, vor allem Deutsche und höchstens noch Italiener repräsentiert. Slowenisch war folglich nur die Sprache der Bauern, die auf Schlachtfeldern für fremde Könige und Keiser ihre Leben gelassen hatten. Und falls es an eigenen Plagen noch nicht genug war, wurden sie noch von den Türken geschlagen.

Diese katastrophale selbstverächtliche Vorstellung über die eigene Geschichte, welche die Slowenen unter die Märtyrer der Geschichte reiht, begann sich bereits in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts zu bilden, in der Zeit der nationalen Erweckung, verbunden mit der Aufklärung und der Romantik. Zur Gestaltung des historischen Mythos über die tausendjährige Knechtschaft der Slowenen und über die Slowenen als einem Volk von Bauern-Knechten trug aber auch die slowenische Politik in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts viel bei, welche ihre politische Agitierung gerade auf der Behauptung gründete, dass es notwendig sei, sich gegen die tausendjährige Unterjochung aufzulehnen und sich seines unglücklichen Schicksals zu entledigen. Eine solche Einschätzung der Hauptlinien der slowenischen geschichtlichen Entwicklung konnte jedoch auch im 20. Jahrhundert nicht verändert werden. Die slowenische Historiographie hat nicht nur die alte Vorstellung weiter am Leben erhalten, sondern regelrecht hervorgehoben, dass die slowenische Geschichte in erster Linie eine Bauerngeschichte ist. Im Allgemeinen können wir sagen, dass sich sogar die halbvergangene slowenische Historiographie, mit seltenen Ausnahmen, nicht von den grundlegenden Mythen und Stereotypen über die unglückliche slowenische Geschichte zu distanzieren und auf ihre Unhaltbarkeit hinzuweisen versuchte. Im Gegenteil, sie wurden zu meist erhalten und mit dem Verharren auf dem Konzept, dass die Slowenen als eine besondere Nationalgemeinschaft bereits im frühen Mittelalter existierten, sogar generiert.

Das frühe Mittelalter galt generell als das goldene Zeitalter der slowenischen Geschichte.

Nach jenen Vorstellungen sei das slowenische Nationalgebiet im 9. Jahrhundert drei mal größer gewesen als das heutige, und reichte im Norden bis zur Donau hinunter. In den Kriegen mit den Bayern, Franken, Langobarden und Awaren haben die Slowenen einen eigenen Nationalstaat gebildet, der nach einigen Vorstellungen als eine "demokratische Republik" funktionierte mit "einer Art Parlament" (P. Korošec). Die Slowenen wären somit im frühen Mittelalter nicht nur eine staatsbildende Gemeinschaft gewesen, sie sollten vielmehr auch in einer demokratischen Ordnung gelebt haben.; etwas, worauf sie nach dem Untergang dieser goldenen Periode der slowenischen Nationalgeschichte bis zum Jahr 1990 und bis zu den damaligen Wahlen warten mussten. Als die Schuldigen für das Ende der glorreichen Periode der slowenischen Geschichte und die daraus erwachsende slowenische Nationalkatastrophe waren bereits zu Anfang des 19. Jahrhunderts die Bayern und die Franken befunden, bzw. mit einem Wort die Deutschen. Um das Jahr 745 hätten sie die karantanischen Slowenen zuerst zu

324

S tudia

H istorica

S lovenica

einer politischen Unterordnung gezwungen und dann um das Jahr 828 ihre Eigenstaatlichkeit aufgehoben. Als Endkonsequenz würde dies bedeuten, dass "die slowenische Gesellschaft ihre herrschende Gesellschaftsklasse verloren hätte, der durch fremde Herrschaft ersetzt wurde. Dies spielte eine entscheidende Rolle für die wesentliche Veränderung in der slowenischen Geschichte: die Slowenen bleiben seither nur noch in niederen Gesellschaftsschichten eingegrenzt. Der Slowene und der Bauer in Slowenien bedeuten durch lange Jahrhunderte nahezu dasselbe" (B. Grafenauer). Auf diese politische und gesellschaftliche Katastrophe knüpfte aber noch die ethnisch-nationale an. Denn die Slowenen sollten im 9.

Jahrhundert "ihren größten national-territorialen Umfang" erreicht haben, danach folgte aber die "Entnationalisierung des slowenischen Territoriums durch die Deutschen." In der zweiten Hälfte des 10. Jahrhunderts begann "die große Assimilierung" (M. Kos). Den deutschen Kollonisten wäre angeblich bis zum Ende des Mittelalters die Germanisierung von fast zwei Dritteln "des slowenischen Nationalterritoriums" gelungen und die Verschiebung der slowenischdeutschen ethnischen Grenze von der Donau sozusagen bis zur Drau in Kärnten.

Eine solche Auffassung der Geschichte war natürlich ein hervorragender Nährboden für die Entstehung und Vertiefung der Vorurteile und Feindbilder über die nördlichen Nachbarn der Slowenen. Vor allem in Verbindung mit den nationalen Antagonismen des 19. Jahrhunderts und mit der Erfahrung des zweiten Weltkriegs konnte die Vorstellung Fuß fassen, dass die Slowenen ihre ganze Geschichte hindurch ununterbrochen dem deutschen Druck ausgesetzt sind, dessen Ziel es ist, die Slowenen planmäßig zu vernichten. Der slowenisch-deutsche Kampf knüpfte an diesem Punkt an die Vorstellung von einem gigantischen historischen Kampf an zwischen dem Slowenentum und dem Germanentum an der ganzen Front, vom Baltikum bis zur Adria. Im allgemeinen ist das slowenisch-deutsche Verhältnis in der Geschichte nicht als eine stille Kohabitation und Nachbarschaft, sondern als ständiger Antagonismus verstanden worden.

Solche Feindbilder, Mythen und Stereotypen, die in großem Maße Produkt und gleichzeitig Mittel der Konstituierung der Slowenen als eines (modernen) Volkes waren, haben mit der geschichtlichen Realität keine Gemeinsamkeiten. Die grundlegende Eigenschaft dieser Verstellungen ist es, moderne Begriffe und gedankliche Kategorien in die Vergangenheit zu übertragen. Dies gilt vorrangig auch für die Slowenen als die ethnische und nationale Gemeinschaft. In der slowenischen Geschichtsschreibung wurde nie über die Nationwerdung der Slowenen kritisch diskutiert, man sah darin vielmehr hauptsächlich die historische Konstante, die es bereits seit dem Ende des 6. Jahrhunderts gab, als die östlichen Alpen von den Slawen besiedelt wurden. Die frühmittelalterlichen Bewohner des heutigen slowenischen Territoriums haben sich jedoch weder als Slowenen identifiziert noch wurden sie von anderen als solche bezeichnet. Über die Slowenen im frühen Mittelalter zu sprechen, bedeutet eine Nationalisierung der Geschichte mit Rückwirkung und wird gleichgesetzt mit der Schaffung eines imaginären Bildes der Nationalgeschichte, bevor diese überhaupt eingesetzt hatte. Die Slowenen im frühen Mittelalter, in einer Zeit, wo sie ihre grandiose Geschichte hätten haben sollen, muten wie eine Fata Morgana an: alle sehen sie, alle sprechen von ihnen, in Wirklichkeit hat es aber gar nicht gegeben. Da wir im frühen Mittelalter noch nicht von Slowenen sprechen können, können wir auch über ihren Staat nicht sprechen, die angeblich in Karantanien existiert haben sollte. Generell waren auch die Staaten im Mittelalter keine Nationalstaaten, wie es die gängige Vorstellung ist. Dies ist ein weiteres Beispiel der Begriffsübertragung aus dem 19. und 20. Jahrhundert zurück in die Geschichte. Daher ist auch der Mythos, dass die Slowenen Jahrtausende lang im fremden, deutschen Staat gelebt hatten, nicht sinnvoll. Das mittelalterliche Keiserreich war kein deutscher Nationalstaat, sondern wollte in erster Linie das erneuerte römische Imperium sein, das unter einem Zepter unterschiedliche Völker vereinen sollte. Die Beziehung dieses Staates zum slowenischen Bauern war im Prinzip die gleiche wie zu seinem bayrischen oder tschechischen Genossen. Im gleichen Maße unhaltbar ist die Behauptung über das Bestehen des slowenischen Nationalgebietes bis zur Donau und über seinen Verlust im Ausmaß von zwei Dritteln, verursacht durch den deutschen Druck.

Auch diese Behauptung gehört in die Kategorie der geschichtlichen Mythen. Es stimmt, dass die Slawen im frühen Mittelalter einen großen Teil des heutigen Österreich besiedelt hatten, jedoch machte die slowenische Geschichtsschreibung Slowenen aus ihnen. Dies war aber ein Axiom,

325

P. Štih: Slovenske predstave o slovensko-nemških odnosih v srednjem veku

den man zu keiner Zeit zu begründen suchte. Man versuchte auch niemals die Frage zu beantworten, auf welcher Grundlage die an der Donau angesiedelten Slawen, die letztendlich aus der gleichen Perzeption der Nationalgeschichte auch von den Slowaken beansprucht werden, als Slowenen, bzw. ihr Besiedlungsgebiet als das slowenische Nationalterritorium erklärt wurden. Ähnlich verhält es sich mit dem Mythos vom Adel, welcher vom Stereotyp gekennzeichnet wird, wonach die Fremden Deutsche waren, deren einziges Ziel die Ausbeutung des heimischen Bauern des Slowenen war. Es ist zwar unumstritten, dass alle führenden Hochadelsfamilien, die im Mittelalter auf dem slowenischen Gebiet herrschten, tatsächlich vom deutschen Raum hierher gelangt sind. Es ist jedoch ungerecht, die Mitglieder der Adelsfamilien, deren Vorfahren Generationen lang im slowenischen Gebiet gelebt haben, als Fremde zu deklarieren. Diese Menschen haben auch sich selbst nicht als Fremdlinge empfunden, denn hier war ihre Heimat, ihr zu Hause und hier lagen auch ihre Vorfahren begraben. Dieser eigenartigen Logik nach sind eigentlich wir alle Fremde in unserer Heimat, denn es gibt nur wenige von uns, die behaupten können, dass ihre Vorfahren dieses Gebiet schon vor fünf oder mehr Generationen besiedelt hatten.

Das Feindbild der Deutschen im slowenischen historischen Bewusstsein ist somit größtenteils die Folge einer Optik, welche die Geschichte vor allem durch die Brille der Nationalität gesehen hat. In diesem Zusammenhang ist das slowenische geschichtliche Bewusstsein - und dies gilt mehr oder minder auch für andere europäische Völker - nach wie vor in den Vorstellungen gefangen, die im 19. Jahrhundert in Europa entwickelt wurden, in der Zeit der Entstehung von modernen Nationen und Nationalstaaten.

326

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 94(497.4):929.52 Helfenberg:929.52 Žovnek 1.01 Izvirni znanstveni članek

Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

Tone Ravnikar prof. zgodovine, kustos Kulturni center Ivana Napotnika - Muzej Velenje Ljubljanska cesta 54, SI - 3320 Velenje e-mail: tone.ravnikar@guest.arnes.si

Izvleček: Avtor je z analizo posestne strukture vzhodnega dela Šaleške doline, analizo družinskih imen in sorodstvenih vezi na novo definiral povezave nekaterih krških ministerialnih rodbin. S pritegnitvijo treh še neuporabljenih listin pa je na novo osvetlil dogajanje v času prehoda gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov oz.

Celjskih grofov.

Ključne besede: Srednjeveška zgodovina, plemstvo, Štajerska, gospoščina Helfenberg, Žovnek, genealogija.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 327-344, 45 cit., 4 slike.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

327

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

Grad Helfenberg je nastal kot krški fevd vrh kopastega griča nad sotesko Pirešice na križišču, kjer sta se že v srednjem veku od ceste Žalec-Velenje odcepili stranska pot v smeri proti Arnačam (Šentilju) in, pomembnejša, proti Dobrni oziroma trem drugim krškim gradovom: Ranšperku, Lembergu in Dobrni ter seveda proti trgu Vojnik. Grad je torej ležal na strateško pomembnem mestu in je s svojo lego, na robu krškega ozemlja, imel v očeh krških škofov temu primerno in pomembno mesto.

Grad se prvič posredno omenja leta 1251 v izvornem imenu krškega vazala Henrika.1 Ta nastopa v omenjeni listini, s katero je krški škof Ulrik podelil v fevd Frideriku V. Ptujskemu in Henriku Svibenjskemu gradova Planina in Podsredo. Med pričami so našteti poleg grofa Hermana iz Ortenburga (brat krškega škofa Ulrika) še ptujski in krški vazali. Henrik Helfenberški ( "Heinricus de Helfenberch") pa, značilno, nastopa med sorodnikoma Nikolajem iz Lemberga ("Nycolaus de Lewenberch") in Bertoldom iz Ranšperka ("Bertholdus de Rabensberch"). Trditev, da je bil Henrik Helfenberški sorodnik Ranšperško-Lemberških, je treba razložiti.

Leta 1256 je Henrik Helfenberški pečatil listino svoje žene Wilburge s pečatom Ortolfa z Ranšperka.2 Očitno je, da sta morala biti Ortolf iz Ranšperka in Henrik iz Helfenberga sorodnika, saj bi drugače takšno posojanje ne bilo verjetno. Kakšno je bilo sorodstveno razmerje, o katerem v tem primeru govorimo? Za dogovor na to vprašanje bomo ubrali dve poti, za kateri upamo, da se bosta na eni točki srečali, in omogočili vsaj najverjetnejši odgovor na zastavljeno vprašanje.

Poglejmo si najprej, kdo je bil Ortolf iz Ranšperka. Pri pregledu zgodovine gradu Ranšperk pri Dobrni ga ne omenjata ne Hans Pirchegger3 ne Dušan Kos.4 V prvi polovici 13. stoletja poznamo na Ranšperku Ušalka (1189-1231), Bertolda (1192-1203) ter njegova sinova Engelskalka (1197-1211) in Bertolda II. (1203-1251).5 Ime Ortolf je v 13. stoletju tako pogosto, da na ta način ni mogoče z gotovostjo sklepati na katerokoli provinienco Ranšperškega, vendar pa tipično konjiško ime namiguje na možno sorodstvo s to družino oziroma s katero od njenih stranskih vej.

To pa ni edina omemba tega krškega vazala. Pogledati moramo nekoliko zahodneje od Helfenberga. Našli bomo krške fevde še na področju Bevč, Lipja in Črnove, se pravi med današnjim mestom Velenje in vasjo Vinska Gora. To posest je krška škofija nadzorovala in upravljala z gradu Ekenštajn pri Velenju. Za grad Ekenštajn pa vemo, da sta ga leta 1282 Ortolf iz Kraiga na Koroškem skupaj z ženo Hiltrudo prodala Ulriku in Neži Vovbrškima za 150 mark srebra.6 Zanimivo je, da je ta posest, ki je bila sicer last krške škofije, pripadla Ortolfu Kraigu in njegovi ženi z dediščino po njunih

1

1251, avgust 6. Bizeljsko, objavljeno v: St UB III, št. 97, 162.

1256, marec 12. Pilštajn; objavljeno v: GZM I/92; StUB III, št. 193, 277/278. Opis grba je mogoče najti v StUB. 3 Pirchegger Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962, 216. (dalje kot: Pirchegger, Untersteiermark) 4 Kos Dušan, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja, ZRC, Ljubljana 1994, str. 94. (dalje kot: Kos, Med gradom in mestom) 5 Povzeto po Kos, Med gradom in mestom, 94.

6 1282, marec 8. Laško; objavljeno v: MDC V, št. 510, 325. ("...in Schaelchtal cum superiori turre Ekkenstein cum rebus et hominibus, cultis et incultis, sive in nostra potestate fuerunt vel extra possessis vel in possessis, quesitis et inquirendis cum venationibus, piscationibus, pratis, pascuis, advocaciis, homagiis et ecclesiarum iuris patronatus, molendis, aquis et aquarumque decessibus vendidimus domino nostro Vlrico nobili comiti de Hevnnburch et domine nostre Agneti inclite (consorte) chori sue et eorum liberis pro centum et quinque marcis argenti... ").

2

328

S tudia

H istorica

S lovenica

7

prednikih.

Kdo so bili ti in kako dolgo so imeli Kraigi ekenštajnsko posest v fevdu? Leta 1224 izvemo, da sta Engelbert iz Strassburga in njegova žena Elizabeta prodala Ortolfu Ranšperškemu ("Ortolfus de Rauensperch") posest "Harde," kjer so bili vinogradi za 60 mark breških novcev.8 To posest je že Joseph Zahn lociral v soseščino Ranšperka, Ljudmil Hauptmann pa je uspešno razrešil lokacijo, imenovano "Harde " na področje Črnove pri Velenju,9 kjer še danes najdemo poznosrednjeveški dvorec Gutenhard/Dobrova. Se pravi, da je Ortolf Ranšperški posedoval posest na področju, ki je v neposredni bližini gradu Ekenštajn in le nekaj kilometrov zračne črte oddaljena od Helfenberga.

Dogodek, ki se je zgodil le nekaj let pred obravnavano podelitvijo, nam omogoča da nekoliko razsvetlimo ozadje zgodbe in tudi samo provinienco 'našega' Ortolfa.

Leta 1212 je namreč prišlo do pogodbe med krško in sekovsko škofijo, ki je urejala spore, nastale v zvezi z izkoriščanjem srebrnih rudnikov na gori Dobrič med Brežami in Hüttenbergom na Koroškem.10 Za nas je posebej zanimiv seznam prič, ki so prisostvovale temu dejanju. Med krškimi ministeriali najdemo naštete: "dominus Volschalcus de Rabinsperc et dominus Ortolfus de sancto Egidio, dominus Pertoldus iunior de Rabinsperc," nato pa sledi še nekaj krških in sekavskih prič. V oči nam pade, da je med Ranšperškima (verjetno stricem in nečakom) Ušalkom in Bertoldom kot vrinek naštet tudi neki Ortolf "de sancto Egidio." Ta Ortolf se prvič v virih pojavi leta 1196 kot priča v dveh listinah krškega škofa Ekkeharta (1196-1200),11 in sicer v prvi skupaj z Ušalkom z Ranšperka. Leta 1199 je naštet skupaj s svojima sorodnikoma Reinherjem in Leopoldom v listini, s katero se je krški škof Ekkehard pogodil s Sigmarjem iz Žamerka ("Sigmarus de Saldenverch") glede pripadnosti Sigmarjeve žene Benedikte,12 nato pa ga ponovno najdemo omenjenega leta 1208, ko je pričal v listini krškega škofa Waltherja (1200-1213), s katero je ta uredil nekatera posestna vprašanja z Ortolfom iz Planine ("Ortolfus de Muntparis ").13 Tudi v tej listini se pojavlja skupaj z Ušalkom in Engelskalkom Ranšperškima. Tej listini sledi že navedena listina iz leta 1212, v kateri se Ortolf našteva med obema Ranšperškima, nato pa ga najdemo omenjenega še v dveh listinah. Prva je iz leta 1218,14 druga pa iz leta 1226,15 v kateri je

7

Dušan Kos (Med gradom in mestom, 65) domneva, da sta bila Ortolf iz Kraiga in žena kot delna odvetnika krške škofije graditelja in da je grad nastal v njunem času, vendar je iz listine razvidno, da sta slednja grad dobila kot dediščino od svojih prednikov ("…que nos contigebat a nostris progenitoribus..."), zaradi česar ta domneva ne more vzdržati.

8 1224, marec 29. Strassburg ; objavljeno v: StUB III, št. 32, 27; Kos, Gradivo V, št. 390, 199.

9 Lj. Hauptmann, Ocena Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark dodatek zvezkom I. do III., izd. Hans Pirchegger in Otto Dungern. ZČ IV/1950, 247.

10 1212, februar 23. Breže, listina objavljena v: MDC I, št. 434, 332/3; StUB II, št. 119, 179.

11 1196, januar 16. v: MDC I, št. 366, 269 ("Ulscalcus de Ravinsberc, Ortholfus de sancto Egidio ") in 1196, oktober 8. v: MDC I, št. 367, 270/271 ("Ortolfus de sancto Egidio ").

12 1199, junij 27. Straßburg; v: MDC I, št. 373, 274; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 907, 460. ("Reinherus et Ortolfus et Livtoldus de sancto Egidio ").

13 1208, maj 30. Breže; v: MDC I, št. 418, 310; StUB II, št. 89, 137; regest v: Kos, Gradivo V, št. 131, 75. ("W olscalcus et Engelscalcus de Rabinsperc, Gotpolus de Peilstain, Ortolfus de sancto Egidio ").

14 1218, avgust 23. Krka; v: MDC I, št. 478, 364 366; StUB II, št. 160, 240. Regest v: Kos, Gradivo V, št. 291, 157. ("Ortolfus de sancto Egidio ").

15 1226, avgust 19.; v: MDC I, št. 502, 386. Regest v: Kos, Gradivo V, št. 443, 222. ("Volschalcus et Perhtoldus de Rauensperc, Ortolfus et Liutoldus de sancto Egidio.").

329

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

ponovno naštet skupaj z Ušalkom in Bertoldom II. Ranšperškima. Poleg tega pa z njim najdemo naštetega še njegovega (verjetno) brata Leopolda "de sancto Egidio."

Zbode nas dejstvo, da se je Ortolf pojavljal pretežno v listinah, vezanih na krško posest na današnjem slovenskem Štajerskem. Iz katere družine izhaja obravnavani Ortolf Šentiljski? Družina, imenovana "de sancto Egidio," se pojavi prvič v virih leta 1144, ko najdemo navedena Engelberta "de Zvinze " in njegovega sina Burgharda, torej poimenovana še po kraju, iz katerega izhaja (Zweinitz, zahodno od Krke) in še ne po cerkvi oziroma dvoru ob njej.16 Z novim imenom najdemo predstavnika te družine poimenovanega leta 1169, ko se med pričami pojavi neki "Waltfridus de sancto Egidio."17 Burgharda najdemo morda omenjenega še leta 1173, ko se brez predikata pojavljata med krškimi vitezi našteta tudi "Burchardus, Engelschalchus," iz ohranjenih virov pa je očitno, da je vodstvo družine prevzel njegov brat Engelskalk I. Ta je imel tri sinove: Reinherja (1178-1199), Engelskalka II. (1190-1203) in Amelricha (1199), skupaj z njimi pa se pojavljata še Ortolf (1196-1226) in Leopold (1203-1226) "de sancto Egidio," ki sta bila nedvomno njihova sorodnika, verjetno pa vsi navedeni niso bili bratje, temveč smemo Ortolfa in Leopolda šteti za sinova tistega Egilolfa, ki se prvič pojavi v virih leta 1157 kot "Eglolfus de Zwiniz " in nato verjetno še brez predikata leta 1175 skupaj s svojim bratom Engelskalkom I.18 Za Ortolfa o tem ne more biti dvoma, saj se leta 1198 označuje kot "Ortolfum filium Egilolfi de sancto Egidio." Da pa smemo v Leopoldu videti Ortolfovega brata, govori poleg skupnega pojavljanja, ki smo ga že predstavili, tudi ime, saj sta obe imeni - tako Ortolf kot Leopold - značilni za družino Konjiških, k čemur se bomo v nadaljevanju še vrnili.

Na tem mestu je treba napraviti skok nazaj in si podrobneje ogledati še osebo Henrika I. Helfenberškega, človeka, s katerim smo začeli to razmišljanje. Označili smo ga tudi kot verjetnega začetnika nove družine in verjetno tudi graditelja gradu Helfenberg. Kot smo zgoraj že omenili, se prvič pojavi v virih šele leta 1251. O njem vemo, da je bil poročen z Wilburgo Freudenberško, se pravi pripadnico stranske veje Konjiških gospodov. Leta 1256 je v že navedeni listini, s katero se je njegova žena odpovedala vsem pravicam do posesti v vasi "Perngersdorf ," ki sta jo njena pokojna brata Ortolf II. in Bertold podelila nemškemu viteškemu redu, pečatil s pečatom Ortolfa Ranšperškega. Wilburga je bila torej iz rodbine Freudenberških, in sicer hčerka Ortolfa I. Freudenberškega, ki je imel poleg omenjenih dveh bratov Ortolfa II. in Bertolda še tretjega sina, Popona.19 Ta je bil najverjetneje oče Henrika Freudenberškega (1281-1286, 1307?), katerega sin je verjetno bil Bertold Freudenberški, ki se

16

1144, Breže; v: SUB II, št. 219, 319; MDC I, št. 128, 127; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 202, 115; CKL, št. 2, 29/30. ("Engilberto de Zvinze et Burchardo filio eius ").

1169; Straßburg; v: MDC I, št. 255, 194; regest v: Kos, Gradivo IV, št. 504, 254. Poudariti je treba, da tako za družino povsem netipično ime kot tudi pojavljanje proti koncu prič govori za to, da je bil ta Waltfrid verjetno predstavnik militskega spremstva in ni bil član te družine. Verjetno pa moremo v članih te družine prepoznati na prvih dve mestih našteta brata Engelskalka in Burgharda, ki sta bila v tem času gradiščana na gradu Straßburg ("Engelschalcus et Purchardus castellani de Strazberch ").

18 1157, maj 20. Straßburg; v: MDC I, št. 199, 161. ("Eglolfus de Zwiniz "). 1175, avgust 9. Krka; v: MDC I, št.

292, 221. Regest v: Kos, Gradivo IV, št. 559, 284. ("Engelscalcus, Eglolfus "). Enačenje navedenih dveh s 'Šentiljskimi' še potrjuje, dejstvo, da sta med pričami našteta neposredno pred Ernestom iz Pilštajna in Hermanom iz Prežina; dejstvo, ki ga srečamo tudi 1173, maj 27. v: MDC I, št. 279, 212 ("Ernest de Pilstain, Hermanus de Predsing, Burchardus, Engelschalchus ").

19 1263, maj 25., v: StUB IV, št. 99, 62/63, kjer je pričal v listini svoje sorodnice Zofije, vdove po Riherju iz Juneka in 1273, julij 25., v: StUB IV, št. 486, 293; GZM II/27; ko je pečatil v listini Konrada Mariborskega.

17

330

S tudia

H istorica

S lovenica

20

omenja med leti 1305 in 1309.

Kakšen je torej položaj? Poznamo štiri družine: Šentiljsko (iz Zweinitza), Ranšperško, Helfenberško in Freudenberško, kjer se ponavljajo tako imena, ki imajo vsa korenine v družini Konjiško-Rogaških,21 kot so nam na voljo tudi drugačni dokazi ali vsaj namigi, da smo upravičeni te družine sorodstveno povezovati. Egilolf 'Šentiljski' je imel sinova Ortolfa in Leopolda, ki nosita konjiški imeni. Bertold Ranšperški ima sinova Engelskalka (ime, ki je doma v družini 'Šentiljskih') in Bertolda II., njegov sin pa je najverjetneje tudi Ortolf (ime, ki ga najdemo v družini 'Šentiljskih', Ranšperkih, Freudenberških in seveda pri Konjiških, od koder domnevamo, da izhaja), ki je posedoval od leta 1224 določene posesti na področju med Velenjem in Vinsko Goro in s katerega pečatom je pečatil leta 1256 Henrik I. Helfenberški. Ta je bil poročen s predstavnico stranske konjiške veje, Wilburgo Freudenberško. Wilburgin brat Popon je imel sina, ki mu je dal svakovo ime, Henrik in čigar sin (ali morda mlajši brat?)

Bertold je nosil Ranšperško ime. Najverjetnejša razlaga, ki se po opravljeni analizi ponuja, je, da je bil Egilolf 'Šentiljski' poročen z neko Konjiško, s čimer si lahko razlagamo pojavljanje dveh tipičnih imen - Ortold in Leopold v družini 'Šentiljskih'. Dejstvo, da najdemo v drugem kolenu družine Ranšperško-Lemberških tako Ortolfa (konjiško ime) kot Engelskalka (tipično 'šentiljsko' ime), pa govori o tem, da je najverjetneje, da je bil Bertold I. Ranšperški poročen s sestro Leopolda in Ortolfa 'Šentiljskega', s čimer je mogoče razložiti tako eno kot drugo ime v družini.

Gotovo je torej, da moremo in moramo med vsemi obravnavanimi družinami domnevati sorodstvene povezave, ki pa jih je pri stanju virov kaj težko natančno in brez dvoma določiti.

Opozoriti pa je treba še na nekaj dejstev. Čeprav smo opazili in predstavili dokaj redno skupno pojavljanje Ortolfa 'Šentiljskega' in Ranšperških, niti v eni listini ne najdemo skupaj naštetega Ortolfa 'Šentiljskega' in Ortolfa Ranšperškega; dejstvo, ki je samo po sebi dovolj zgovorno, čeprav za enačenje obeh manjka trdnejši dokaz.

Zbode nas tudi, da se v družini Ranšperških pojavi do takrat neprisotno ime Henrik22 (1262-1298), ki pa v zadnji omembi že ne nastopa več v spodnještajerski listini, temveč v listini krškega škofa, vezani na posesti okoli Weitensfelda. Poleg tega pa v 20

Za omembe glej: Blaznik Pavle, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške, 1. del, str. 193/194. Iz ohranjenih virov ni mogoče natančno razločiti, ali je bil Bertold II. Freudenberški brat Henrika ali pa morda celo njegov sin. Glede na relativno pozno prvo omembo slednjega se sam bolj nagibam k drugi možnosti.

21 Za obravnavanje Konjiško-Rogaških je na voljo kar nekaj razprav. Med njimi še vedno po tehtnosti izstopa: Pirchegger H., Landesfürst und Adel in Steiermark Während des Mittelalters, 3. Teil, Graz 1958, 237246. Še: Kos Dušan, Med gradom in mestom, 74/75 in 193. Mlinarič, Jože, Kartuziji Žiče in Jurklošter, Maribor 1991, 3337. Zelo zanimiv pa je tudi prispevek: Freed, John B., German Source Collections. The Archdioecese of Salzburg as a Case Study; v: Medieval Women and the Sources of Medieval History, 80111, kjer predvsem na str. 9699 predstavlja moč in pomen družine skozi oči njenih ženskih predstavnic.

22 Opozoriti je treba, da je v že obravnavani listini iz leta 1224, s katero je krški škof Ulrik I. potrdil, da je Ortolf Ranšperški kupil od Engelberta iz Straßburga in njegove soproge Elizabete različno posest, med katero je bila tudi posest v Dobrovi pri Velenju, nastopal na zadnjem mestu med pričami "dominus Hainricus de Nouo castro," katerega je lociral H. Pirchegger (Pirchegger, Untersteiermark 220) na novi grad Vitanje, medtem ko ga D. Kos (Med gradom in mestom, 63) šteje za prvega Dobrnskega. V slednjem primeru bi bilo pojavljanje imena Henrik v družini Ranšperško-Lemberških nekoliko starejše, kar pa vendarle ne bi nič spremenilo na predstavljeni sliki. Poleg tega pa je potrebno na tem mestu opozoriti še na eno podrobnost. Že v opombi št. 17 smo opozorili na to, da je v 60-tih letih 12. stoletja družina iz Zweinitza verjetno opravljala gradiščanske naloge na gradu Straßburg, leta 1224 pa je Ortolf Ranšperški kupil posest ravno od Straßburškega gradiščana; majhen in le posreden dodatek, ki pa

331

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

tej listini tudi naenkrat dobi tudi končnico -er, kar verjetno pomeni, da se je odselil z Ranšperka in se udinjal kot vitez krškega škofa.23 Ime Henrik se v družini značilno pojavi v generaciji, ki je sledila generaciji Ortolfa Ranšerškega, za katerega smo ugotavljali, da je moral biti v sorodstvu s Henrikom Helfenberškim, torej tudi to dejstvo prinaša dodaten dokaz k sorodstvenim povezavam obeh družin.

Za konec naj bolj kot zanimivost, čeprav je morda vendarle kaj na tem, opozorim še na eno dejstvo. V neposredni bližini Bevč, kjer je imel svoje posesti Ortolf Ranšperški, v Arnačah pri Velenju, stoji cerkev, posvečena svetemu Egidiju/Tilnu. Cerkev svetega Egidija je spadala v staro Škalsko prafaro in je štela med štiri najstarejše vikariate te prafare. Prvič z gotovostjo najdemo šentiljsko cerkev omenjeno sicer šele leta 1320,24 toda upravičena je domneva, da je šentiljska cerkev stala že vsaj leta 1261, ko je prišlo do vtelovljenja škalske fare gornjegrajskemu samostanu, in da je v formulaciji "cum capellis," ki jo najdemo v navedeni inkorporacijski listini, zaobjeta poleg cerkva sv. Martina pri Šaleku, sv. Mihaela v Družmirju in sv. Janeza Krstnika v Vinski Gori.25 Kot pričajo umetnostnozgodovinske raziskave, je cerkev svetega Egidija v Arnačah skoraj gotovo nastala vsaj konec 12. stoletja in je torej povsem mogoče, da je Ortolf Ranšperški upravljal del posesti, ki so ležala na področju Šaleške doline z dvora, ležečega na področju Arnač pri Velenju, ter da je cerkev sv. Egidija v Arnačah nastala kot njegova lastniška cerkev. Postaviti in posvetiti jo je dal svetniku, ki mu je bil domač, saj ga je njegova družina nosila celo v svojem imenu.

Vrnimo se nazaj na pripoved o Helfenbergu in Helfenberških, ki so vendarle bistvo te študije. Henrik Helfenberški je umrl verjetno pred letom 1275. Tega leta je namreč v poravnalni listini med kunšperškim vitezom Gundakerjem in krškim škofom nastopal kot priča Henrik Helfenberški, ki pa je med pričami naštet na skromnem mestu, kar priča o njegovem nizkem statusu, zaradi česar domnevamo, da že imamo opravka z njegovim enakoimenovanim sinom Henrikom II. Helfenberškim.26 Ugled in pomen Henrika II. je nato konec 13. stoletja narasel, saj ga najdemo med pričami vedno naštetega na vodilnih mestih.27 O porastu njegovega statusa in pomena med krškimi vitezi pa priča tudi njegovo (sicer neuspešno) prizadevanje, da bi v svoje roke pridobil še en krški grad - Šalek.

Leta 1287 je namreč krški škof Hartnid preprečil Sigfridu iz Šaleka nameravano podelitev gradu Šalek v zajem (Henriku) Helfenberškemu. Podelitev naj bi se izvr-

vendarle kaže na (sorodstveno) povezanost nekaterih glavnih krških ministerialnih rodbin. Leta 1155 pa najdemo med pričami našteta tudi Henrika iz Straßburga in njegovega bratranca Engelberta (1155, Rajhenburg; MDC I, št. 187/II, 155: "Hainricus de Strazburch et consobrinus eius Engelbertus "); zopet imeni, ki smo jih že spoznali: Engelbert je najverjetneje isti kot že omenjeni Engelbert iz Zweinitza iz leta 1144, ime njegovega bratranca, Straßburškega gradiščana Henrika pa bi lahko kazalo na manjakajoči vezni člen med 'Šentiljskimi', Ranšperškimi in Helfenberškimi.

23 1261, maj 11. Žovnek; v: CKL, št. 30, 29; MDC IV, št. 2749, 564; StUB IV, št. 34, 23 ("Heinricum de Rabnsperg"). 1262, april 21. Gornji Grad; orig. perg. listina v: NALj, št. listine 797; objavljeno v: StUB IV, št. 61, 39/40 ("Eberhardus et Heinricus fratres de Rabensperch"). 1298, v: MDC VI, št. 394, 264 ("Hainreich der Ranbsperger ").

24 1320, november 13; po prepisu v GZS na SAZU v Ljubjani; regest objavljen v: MDC VIII, št. 561, 165. ("Sand Gilgen in dem Schelachtal ").

25 Prim. Poles Rok et all., Sakralna dediščina Šaleške doline, Velenje 1998, str. 605-631, in tam našteta literatura.1 26 275, maj 5. Podčetrtek; objavljeno v: GZM II/30; StUB IV, št. 554, 332.

27 Na primer: 1286, september 1.; Marija Sveta na Gosposvetskem polju; po regestu objavljenem v: MDC VI. št. 27, 19. 1287, oktober 3.; objavljeno v: MDC VI, št. 61, 41/42.

332

S tudia

H istorica

S lovenica

28

šila brez škofovega dovoljenja, česar ta ni mogel dopustiti.

Henrik II. je imel (vsaj) dva sinova: Alhoha29 in Bertolda30. V času njunega skupnega življenja je prišlo tudi do delitve posesti Helfenberg med oba brata. Po Bertoldovi smrti pred letom 1330 pa so se začele na področju Helfenberga stvari zaostrovati. Tega leta je dobil po smrti Haincleina Helfenberškega (verjetno Bertoldovega sina) Bertoldov delež na gradu Helfenberg v fevd od krškega škofa Gerolda Ringel s Kozjega. Zakaj je bil ravno Ringel upravičen do tega deleža, danes ni mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ker vemo, kot bomo videli tudi kasneje, da je Ringel imel dedne pravice do Bertoldovega deleža, zaradi katerih je prišel v spor z Alhohom, je najverjetnejša domneva, da je bil Ringel poročen s sestro Haincleina Helfenberškega, Bertoldovo hčerko, ki je po bratovi smrti imela pravico do očetovega deleža na gradu. Iz listine, nastale leta 1341, izvemo tudi, da je bilo Ringlovi ženi ime Adelaida, vendar listina žal ne razkriva njene provinience.32 Celotno dogajanje, vezano na vprašanje dedovanja in delitve helfenberške dediščine, je dodatno otežilo dejstvo, da se je celotna zgodba odvijala v času, v katerem je uspel Friderik Žovneški urediti spor v zvezi z dediščino po grofih Vovbrških s Konradom Aufenštajnskim.33 S tem dejanjem je uspel Friderik Žovneški pridobiti za svojo družino veliko posest v Savinjski dolini, ki jo je pridružil svoji matični posesti in začel ustvarjati temelje za kasnejši veliki celjski imperij. Prvi in najbolj logični Friderikov korak je bil usmerjen v zaokroževanje posesti okoli svojega novega sedeža, Celja. Pri tem se je srečal z interesi in posestmi različnih cerkvenih in svetnih fevdalcev. Pri posestvih cerkvenih fevdalcev je bil njegov interes usmerjen predvsem v pridobivanje odvetniških pravic nad samostanom v Gornjem Gradu in v pridobitev fevdov, ki jih je na obravnavanem področju imela največ ravno krška škofija. Pri tem pa je nujno moral slej ko prej pokazati interes tudi do posesti gradu Helfenberg. Kot smo videli, sta na Helfenbergu od leta 1330 dalje živela in upravljala vsak svojo polovico Alhoh Helfenberški in Ringel s Kozjega. Hans Pirchegger34 in za njim tudi Dušan 28

1287, oktober 3.; objavljeno v: MDC VI. št. 61, 41/42. in StUB IV, št. 147, 92. ("Der selb Syffrid hat auch vor uns sinen voervaren lange vor gelobt hat, daz er sin reht an dem haus cze Schalekke unt an allen dem guote, daz er dar umb hat unt gehabt hat, nieman verschauffen noch versetzen solt noch sol an der herren willen, die byscholf sint unt ę byscholf waren bei sinen czeiten. Dise rede ist ellleu mit siner hausvrawen wille unt mit siner erben wille geschehe unt swaz Syffrid versatz dem Helphenberger hat oder umb Schalekke ander iemen").

29 Alhoh se prvič, še kot Henrikov sin, omenja: 1309, september 1. Maribor; orig. perg. listina v ARS, listinevrnjene iz HHStA Dunaj ("Hainreich von Helfenberch /.../ Alhoch des Haelfenbergaers sun "), nato pa samostojno še npr: 1318, oktober 24. Podčetrtek (regest v: RHSt, št. 1001, 265); 1326, december 18.

Vitanje (prepis iz 19. stol. v: StLA, št. 1954f; regest v: MDC IX, št. 66, 19).

30 1323, februar 3. Ptuj; orig. perg. listina v ARS, listine vrnjene iz HHStA Dunaj. Zanimivo je, da se v edini listini, v kateri najdemo Bertolda Helfenberškega kot udeleženca nekega dejanja, le-ta ne nanaša na posesti krškega škofa, temveč gre za listino, s katero sta Herdegen in Friderik Ptujski potrdila, da jima je njun stric Friderik s Kunšperka zastavil svoja gradova Velenje in Hekenberg s 40 markami in imenja za 200 mark srebra, zaradi škode, ki jo je utrpel v službi Vovbrških na poti proti Frankfurtu. Med pričami je Bertold naštet na povsem zadnjem mestu, kar priča o njegovem zelo nizkem statusu. Ali je možno, da je Bertold Helfenberški sledil svojim sorodnikom Ranšperškim in postal ptujski vitez?

31 1330, avgust 28, Breže; regest v: MDC IX, št. 364, str. 106.

32 1341, januar 27. Straßburg; prepis iz 19. stol. v StLA Graz, št. 2178a. ("Ich Ringel von Trachenberch ritter vnd ich Adelhat sein eleich haisvraw ").

33 Poravnalna listina: 1331, september 27. Gradec; objavljeno v: CKL, št. 136, 148 150 in št. 137, 150153. Leta 1333 pa je Konrad iz Aufenštajna zamenjal s Friderikom Žovneškim svojo polovico gradu Celje za Friderikovo polovico gradu Guštanj. (1333, februar 28. Celje; objavljeno v: CKL, št. 146, 163165.)

34 Pirchegger, Untersteiermark, 227.

333

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

35

Kos sta domnevala, da je Ringel s Kozjega kmalu prodal svojo polovico Frideriku Žovneškemu, ki je združil to polovico s tisto, ki jo je že pred tem pridobil od Alhoha.

Ringel s Kozjega naj bi se kmalu odselil z gradu, medtem ko naj bi Alhoh ostal na gradu. Alhoha naj bi našli omenjenega tako le še leta 1335, ko je pričal v listini, s katero je "Gebhard der Scheraer " iz Sevčnika prodal škalskemu župniku Henriku hubo, ležečo na Vrhu pri Razdelu "pei sant Yligen."36 To podobo razvoja usode gradu Helfenberg konec 30-tih let 14. stoletja pa je treba nekoliko popraviti in predvsem dopolniti. Prvi pomislek, ki se nam pojavi, je, da je moč iz dostopnih virov ugotoviti, da je krški škof podelil grad Helfenberg v fevd Frideriku Žovneškemu šele leta 1340 in ne že v 30-tih letih in še to šele po sporu in razsodbi vojvode Albrehta II.37 Za čas pred tem pa nimamo nobenega neposrednega dokaza, da naj bi Friderik Žovneški posedoval grad Helfenberg.

Za grad in posest sta se namreč vse do novembra 1339 pravdala Alhoh Helfenberški in Ringel s Kozjega. Šele 22. novembra leta 1339 je krški škof Konrad z razsodbo razrešil sporno posedovanje gradu in odnose med obema stranema.38 Iz listine je razvidno, da sta se Alhoh Helfenberški in Ringel s Kozjega sprla zaradi pravic do tiste polovice posesti in gradu Helfenberg, ki jo je zapustil pokojni Bertold Helfenberški.

Obe strani v tem sporu očitno nista izbirali sredstev in sta se zatekali tudi k fizičnemu nasilju in celo umorom, saj v razsodbi krški škof Konrad poudarja ravno prepoved takšnih dejanj in grozi tisti strani, ki bi ne upoštevala te prepovedi s kaznijo. Kot zanimivost in prispevek h kazenskim in k moralnim normam tega časa, je treba izpostaviti še, da je škof razdelil takšne prekrške na velike ("grozzen sachen ") in male ("minnere sachen") in seveda določil različno visoke kazni glede na to, ali bi prišlo do velikih ali le do malih prekrškov. Med t.i. velike prekrške je štel uboj in ujetništvo ("mit toedslegen, mit vanchnuesse di an in selber, an irn chinden oder iren hausfrawen beschahen") nad vpletenima vitezoma oziroma nad člani njunih ožjih družin, medtem ko je med t.i. manjše prekrške štel nasilje nad člani spremstva ("diener "), podložniki ("seinen leuten ") oziroma posestvijo.

Obe strani sta si pred razsodbo izbrali vsaka po tri zastopnike, ki naj bi poskrbeli za poravnavo med njima. Na strani Ringla s Kozjega so kot takšni poravnalci nastopali Ulrik, župnik pri Novi Cerkvi, Viljem Vrbovški in Konrad iz Safna, medtem ko so na strani Alhoha iz Helfenberga nastopali Friderik iz (Slovenj) Gradca, Herman iz Svibnega in Pilgrim iz Gradesa (grad na Koroškem). Ker očitno izbrani razsodniki niso uspeli najti formule za razrešitev, so predali zadevo v roke krškemu škofu ("Dieselben sprecher gaben dar nach mit paider tail willen vns dem vorgenanten bischof Chunraten dise sachen in vnser hant "), ki je bil lastnik gospoščine Helfenberg in kot fevdni gospod najkompetentnejši za razrešitev spora.

Iz listine je videti, da je bil sporni Bertoldov delež razdeljen na tri celote. Prvi del je ležal "vmb Raklspwech"39 in je obsegal dvajset hub, iz katerih naj bi prejel Alhoh 35

Kos, Med gradom in mestom, 71.

1335, april 23.; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 2082. Na Razdelu, kjer je še danes kmetija Razdevšek, je imel gornjegrajski samostan in za njim ljubljanska škofija sedež svojega urada (NALj, GG A, f. št. 66).

37 1340, julij 6. Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 56; objavljeno v: CKL, št. 203, 225/226 in 1340, december 14. Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 59; objavljeno v: CKL, št. 206, 228/229.

38 1339, november 22. Vitanje; prepis iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 2148b.

39 Pavle Blaznik, ki je tudi poznal obravnavano listino, je lociral "vmb Raklspwech" v okolico Radgone (Blaznik P., Historična topografija II, str. 226), kar pa je, glede na to, da imamo opravka s posestvijo, ki je 36

334

S tudia

H istorica

S lovenica

šest mark. Če bi bil ta delež vreden več od šestih mark, bi moral razliko deliti z Ringlom, v kolikor pa bi bil vreden manj, pa naj bi Alhoh to vsoto kljub temu prejel. Ostalo dediščino po Bertoldu sta morala Alhoh in Ringel deliti na polovico, tako da je vsakomu pripadel enak delež. Prav tako naj bi razdelila tudi posest, vredno dvajset mark, ki jo je kupil Alhoh, in za polovico katere naj bi Ringel plačal Alhohu za odkup štirideset mark srebra, kot je za njo plačal pred tem že Alhoh. S tem naj bi bilo vprašanje delitve Bertoldove dediščine končano, zaradi česar je škof Konrad tudi zagrozil obema stranema s strogimi kaznimi za tistega, ki bi dogovor prekršil.

Treba je omeniti še priče, ki so prisostvovale temu dogodku. Poleg šestih že omenjenih razsodnikov, ki so zastopali obe strani, so bili prisotni pri tem dejanju še: "her Dyepolt von Chaczenstain, Sygmar von Bluomstain, Ekchart der Traener, Albrecht der Suezzenhaimer, Elbel von Weytenstain, Mathei von Strazpurch." Med pričami so torej našteti sami krški ministeriali oziroma gradiščani. Krški gradovi so bili Ploštajn, Žusem, Vitanje in Strassburg, Ekhard iz Pogrenje/Treunski pa je zadnja leta življenja preživel kot krški gradiščan v Podčetrtku. Edino izjemo med njimi predstavlja prisotnost Dipolda Kacenštajnskega, ki je bil nominalno ptujski ministerial, de facto pa se je v tem času že povsem približal taboru Friderika Žovneškega in deloval skupaj z njim. Postavlja se vprašanje: Ali je njegovo navzočnost morda mogoče razložiti tako, da je bil Dipold zastopnik interesov Žovneških pri tem sporu?

Pomembno je poudariti in izpostaviti sledeče dejstvo: celotni obravnavani spor se je vršil zaradi polovice gradu Helfenberg. In sicer tiste polovice, ki je nekdaj pripadala Bertoldu Helfenberškemu, medtem ko v listini druga polovica, ki je pripadala Alhohu Helfenberškemu, ni omenjena niti z besedo. Ali je torej pravilno, če predpostavimo, da je Alhoh svojo polovico gradu in posestva že prej prodal Frideriku Žovneškemu in da se je tudi zato želel polastiti nekdanje bratove polovice, saj je nedvomno živel na gradu vsaj do leta 1339? V tem primeru bi bilo seveda tudi lažje razložiti prisotnost Dipolda Kacenštajnskega pri razsodbi novembra 1339 v Vitanju. Četudi je bilo tako, pa domnevana prodaja Alhoha Frideriku Žovneškemu ni bila izvedena s privoljenjem krškega škofa. O tem nas prepričuje dogajanje, vezano na grad Helfenberg naslednje leto, 1340.

Iz leta 1340 so ohranjene tri listine, ki dokončno razrešujejo nastalo situacijo v zvezi s helfenberškim gradom. Julija tega leta je najprej podelil krški škof Konrad po razsodbi vojvode Albrehta II. polovico gradu Helfenberg Frideriku Žovneškemu, za drugo polovico pa naj bi škof odškodoval Friderika do martinovega (11. november) z drugo (v listini neimenovano) posestjo.40 Kaže, da je prišlo med Friderikom Žovneškim in krškim škofom do spora zaradi pravic do gradu Helfenberg. Spor je prišel pred vojvodo Albrehta, ki je razsodil v korist Žovneškega. To govori o tem, da je imel Friderik v rokah trdne argumente za upravičeno posedovanje gradu. Domnevamo, da je Friderik Žovneški izkoristil neznosno stanje, ki je vladalo na gradu Helfenberg med Alhohom Helfenberškim in Ringlom s Kozjega. Polovico gradu sta si po razsodbi krškega škofa iz leta 1339 delila na pol, medtem ko je bila druga polovica verjetno že v žovneških rokah. Friderik Žovneški je, kot kaže, vsaj od Alhoha takoj odkupil tudi njegov delež na nekdaj Bertoldovi polovici. Videti je, da se je to zgodilo brez vednosti ali vsaj brez dovoljenja krškega škofa, zaradi česar je prišlo do spora.

Vendar je vojvoda razsodil v Friderikovo korist, kar govori, da so bili Friderikovi spadala h gradu Helfenberg in je bila torej del posesti krškega škofa na današnjem slovenskem Štajerskem, manj verjetno. Sam štejem omenjeno lokacijo še za nerazrešeno.

1340, julij 6. Vitanje, orig. perg. listina v: ARS CE I, št. 56; objavljeno v: CKL, št. 203, 225/226.

40

335

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

argumenti vendarle zadosti trdni. Katero polovico je škof takoj predal v roke Žovneškemu žal listina ekspilicitno ne navaja, vendar je najverjetneje, da je škof Frideriku takoj predal tisto polovico, ki jo je ta domnevno že pred letom 1339 odkupil od Alhoha Helfenberškega. Vsekakor pa je zaščitna klavzula v listini določala, da v kolikor škof ne podeli nadomestne posesti za drugo polovico gradu, pripade tudi ta Frideriku. Ravno to se je tudi zgodilo. Decembra istega leta je krški škof Konrad podelil cel grad s pripadajočo posestvijo ("die ganczen vest Helfenberch /…/ mit alle und dar zu gehoeret oder gehoren sol, ez sei gesuecht oder ungesucht, lewt und guet, edel und unedel, manschaft, vogte, vorstrecht, gericht, wie daz genant ist ") v fevd Frideriku Žovneškemu.41 To dejanje pa je imelo predhodnika v sporu in njegovi razrešitvi, do katere je prišlo med krškim škofom Konradom in Ringlom iz Kozjega zaradi Ringlovega deleža na gradu Helfenberg.42 Videti je, da je škof želel razrešiti vprašanje večih lastnikov na gradu tako, da bi še pred 11. novembrom, ko je potekel rok - ki mu ga je dal vojvoda Albreht - dobil v svoje roke tudi tiste dele gradu, ki sta si jih delila Alhoh in Ringel. Z Alhohovim deležem, kot je videti, ni bilo težav. Molk v virih priča ali o tem, da ga je Alhoh brez težav predal krškemu škofu, ali da ga je (kar je morda celo verjetneje) do takrat že prodal Frideriku Žovneškemu ter ostal na gradu kot celjski vitez.

O tem priča podatek iz leta 1398, ko se omenjajo Alhoh II., Štefan in Hans Helfenberški, na kar bom opozoril še na koncu teksta. Z Ringlom s Kozjega pa stvari niso šle tako hitro, zaradi česar je zadeva prišla pred razsodnike: Janeza iz Rifnika, župnika v Ljubljani, Nikolaja iz Kozjega, prošta v Podkrnosu in Ringlovega brata, Konrada iz Safna, ki je bil kot tak določen že v listini iz novembra 1339, in Alberta iz Vitanja, razsodišču pa je kot "obman" predsedoval Pilgrim, župnik v Slovenjem Gradcu.

Razsodniki so določili vsoto, ki jo je moral plačati škof Ringlu za polovico gradu Helfenberg, in posest, ki je spadala k tej polovici: pet vinogradov, ležečih ob gradu, polovico gozda v Vinski Gori, polovico gozda pri Letušu skupaj z zraven ležečim travnikom,43 travnikom pri gradu in dvorom, kar vse je bilo ocenjeno na 150 mark srebra, izplačljivo pa v katerikoli v deželi sprejemljivi valuti. Razsodniki so še določili, da v kolikor škof ne izplača Ringla v denarju, mu lahko namesto tega preda v koriščenje nek drug grad oziroma posest v enaki vrednosti. Prav tako so razsodniki določili, da če Ringel ne vrne (ali ne more vrniti) škofu navedenih posesti gradu Helfenberg, mu mora dati enake posesti v enaki vrednosti. Ringel je moral navedene posesti povsem osvoboditi vsakršnih obveznosti in jih vrniti do naslednjega andrejevega (10. november), torej le en dan, preden je moral škof Frideriku Celjskemu predati tudi drugo polovico gradu oziroma v nadomestilo druge enakovredne posesti. Še en dokaz, da se je škofu mudilo urediti vprašanje lastništva na gradu, da je lahko nato brez težav celotno posest gradu Helfenberg predal Žovneškim v fevd.

Z dejanjem 11. novembra 1340 je bil prehod gradu Helfenberg v roke Žovneških dokončno izveden, s čimer se je Helfenberg priključil že prej pridobljenim krškim fevdom Šaleku in Ekenštajnu, Friderik Žovneški pa je lahko zaključil še eno dejanje, ki predstavlja le kamenček v mozaiku, imenovanem imperij Celjskih knezov.

Preden končamo zgodbo o gradu Helfenberg in o prehodu le-tega v roke Žov-

41

1340, december 14. Vitanje.; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 59; objavljeno v: CKL, št. 206, 228/229.

1340, oktober 26. Vitanje; prepis iz 19. stoletja v StLA, št. 2172b.

43 Lokacija "Lieccz" je povzeta po Blaznik, P., Historična topografija I, 423. Ker je to edina omemba posesti gradu Helfenberg pri Letušu, jo je mogoče sprejeti le z zadržkom.

42

336

S tudia

H istorica

S lovenica

neških, je treba zapisati še to, da je Ringel dobil na začetku leta 1341 namesto 150 mark srebra od krškega škofa v zajem stolp pri Pilštajnu.44 Družina Alhoha Helfenberškega pa je ostala na gradu in upravljala grad za Celjske grofe. Še leta 1398 so se po gradu imenovali trije bratje: Alhoh II., Štefan (župnik v Mengšu) in Hans,45 ki so najverjetneje v Vitanju prisostvovali sporazumu med krškim škofom Johannom in ženo Chunczla iz Globasnice - v tistem času gradiščana v Vitanju.

Listine, vezane na spor med krškim škofom Konradom in Friderikom Žovneškim, je nazadnje objavil Dušan Kos v Celjski knjigi listin, tri listine, vezane na Ringla s Kozjega in njegov spor zaradi gradu, pa po mojem vedenju v slovenskem zgodovinopisju še niso bile objavljene, zaradi česar se mi jih je zdelo smiselno na koncu sestavka priobčiti. Iz njih sem v tem tekstu povzel le nekatere poudarke, vendar je mogoče iz njih izluščiti še marsikateri pomembni podatek. Ker mi zaenkrat še ni bilo mogoče sistematično pregledati Koroškega deželnega arhiva v Celovcu, sem lahko uporabil le prepise. Te hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu; napravljeni so bili leta 1866 in so delo znanega štajerskega zgodovinarja in arhivarja Josefa Zahna.

1. 1339, november 22.

Vitanje

Orig. v arhivu krške škofije v Celovcu; prepis v: StLA Graz, št. 2148b.

Krški škof Konrad razrešuje kot razsodnik spor med Henrikom II. s Helfenberga in Ringlom iz Kozjega glede sporne polovice gradu in posesti Helfenberg.

"Wir Chunrat von gotes gnaden bischof zu Gurk tun chunt allen di disen brief sehent oder hoerent, lesen, daz her Ringel von Trachenberch an einem tail vnd Ale hoch von Helfenberch an dem anderm tail vmb alle chri g vnd ansprach di sev geneinander hetten von des erbes wegen, daz Berchtold von Helfenberch saeliger gelazzen hat, vor vns dacz Weytenstain willichleich namen ze sprechen her Ringel sein halb hern Vlreichen pfarrer zu der Newenchirchen, Wilhalm von Altenburch vnd Chunraten den Safner vnd Alhoch sein halben hern Fridreichen von Graetz, hern Herman von Scherfenberch vnd hern Pilgreim von dem Gradeys mit scholher beschaidenhait, swaz di selben sechs vber dise sachen sprechent zu minnen oder zu rechten, daz schullen paide til staet behalten vnd vntzerbrochen. Dieselben sprecher gaben dar nach mit paider tail willen vns dem vorgenanten bischof Chunraten dise sachen in vnser hant, dar nach wir mit sampt den selben sechs sprechern mit paider tail willen sprachen vber dise sachen vnd sprechen. Des ersten daz alle sachen di dewederem tail von dem anderm vntz auf den heutigen tag beschehen sint, schulent e gaentzleich paidenthalben ob sein vnd schullent paide tail vnd irev chint fu rbazz o e gu t vriund sein vnd gu tleich mit einander leben. Darnach sprechen wir vmb Berchtolds saeligen von Helfenberch erb daz Alhoch von Helfenberch schol haben vor auz des geltes gelegen vmb Raklspwech des zwaintzig huben sint, sechs march geltes, waer aber des selben gutes mer dann sechs march geltes, so schol er daz vbrige tailen mit

44 45

a

1341, januar 27. Straßburg; prepis iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 2178 .

1398, marec 25. (Vitanje?); original v arhivu Krka v KLA; po prep.v: StLA Graz, št. 3935b. ("Dabey sind gewesen herr Stephan, her Aloch her Hans gebruder von Helfenberch").

337

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

hern Ringeln, waer auch des selben gutes minner dann sechs march geltes, so schol es doch Alhoch haben. Dar nach sprechen wir swaz anders erbes Berchtold von Helfenberch saeliger verlazzen hat an leuten, an gutten vnd swi daz genant ist oder swo es o o gelegen ist, besu chtes vnd vnbesu chtes, daz schullen her Ringel von Trachenberch vnd Alhoch von Helfenberch geleich mit ein ander tailen. Dar nach sprechen wir o e vmb di zwaintzig march geltes, di Alhoch sider Berchtolds saeligen seines bru der to d e chauft hat, daz er daz selb gelt halbes schol geben ze lo sen hern Ringlein vnd schol in e her Ringel dar vmb geben vi rzig march des silbers, als auch Alhoch dar vmb vor mals geben hat daz er bei seinen trewen gesagen mag vnd schol her Ringel di selben e o e e lo sung tu n hinnan ze sand michels tag dem naechsten, ta t er das nicht, so schu llen di selben zwaintzig march geltes gaentzleich beleiben Alhochen von Helfenberch vnd e e schol her Ringel der vi rczig march silbes ledig sein, lo set aber her Ringel auf sand o e georgen tag, so schul er auf den gu ten vinden gantzen zins, lo set er aber auf sand e Michels tag, so schol er vinden den zins der ze herbest geuallen schol vnd schu llent alle ansprach die dewederr tail zu dem anderm vntz auf den heutigen tag gehabt hat e e (gaent)zleich ab sein vnd sunderleich vmb di gu lt, di Alhoch fu r Berchtolten saelio e gen seinen bru der vergolten hat, schol er fu rbazz nicht ansprach haben hintz der er e sider Berchtolds von Helfenbech saeligen tod entwerts ist, fu rbazz nicht ansprach e haben hintz hern Ringlein. Es schol auch her Ringel vmb di nu tz der er sider Berche tolds von Helfenberch saeligen tod entwert ist, fu rbazz dehain an(sprach haben) hintz hern Alhochen. Swaz auch deweder tail dem andern vormals dem andern(!) e e von diser sachen wegen gelu bd getan hat oder brief geben hat, die gelu b(d schuellen e gaen)czleich ab sein vnd di brief chraftlo zz sein. Daz alles swaz da von gesprochen e vnd geschriben ist habent paid tail fu r sich selb vnd fuer irev chint mit iren trewen an aydes stat geben, gelobt staete vnd vest ze behalten an gevaerd, vnd dar zu daz sev e e e paidenthalb schuell nt gu t vriund sein vnd gu tleich mit einander leben vnd sweder e e e tail daz vber fu re mit grozzen sachen, als mit to dslegen, mit vanchnu sse di an in selber, an irn chinden oder iren hausfrawen beschahen, oder ob einer dem andern tail sein vesten abgewunne, der ist dem anderem tail, dem der schad beschehen ist, vern allen sechs hundert march silbers, aber vmb ander minnere sachen, als ob ein o tail dem andern schaden taet an seinen dienern, an seinen leuten oder gu ten, der e schol daz bezzern dar nach in einem mano d als den lantrichter ze Weytenstain, der zu den zeiten ist, vnd Chunraten den Saefner oder nach seinem tod einem andern ersam man, den ein bischof von Gurk dar zu ordent, zeitleich dunchet, taet er daz nicht, so ist er dem andern tail vermallen zwaintzig march silbers vnd einem bischof e o von Gurk vi rczig march silbers vnd schol dar zu dem, der den schaden enpfangen o hat seinen schaden ab legen vnd vmb dicz su n vnd freuntschaft ze behalten vnd di buzzen, ob sev verschult vrevden ze laisten, sol ietweder tail dem andern setzen vnd e e geben zwelf ersam pu rgen vnd schu llent daz volfueren hinnan vntz zu den weye nachten vnd swenn Alhoch hern Ringlein di zwelf pu rgen als vor geschriben ist o gesetzet, so schol im her Ringel dar nach in den nachsten drein tagen antwu rten seinen tail der vest Helfenberch vnd dar zu swaz er Alhoches dinges vormals in der vest genomen hat, daz er an gevard noch vnuertans haben mag. waer auch daz e e chrig oder sto zze auf stu nden tzwischen der tail vriunden oder iren herren vnd ein tail sein vriunden oder seinen herren ze helfe dem andern tail schaden tate, dar vber e o schu llen ein bischof von Gurk vnd zwen ersam man, di er dar zu zu im nimet, ero e chennen ob der bu zz verschuldet sei oder nicht, vnd sweder tail diz bu rgschaft als o vor geschriben stat nicht volfw rte, der ist geuallen gaentzleich von seinen rechten an

338

S tudia

H istorica

S lovenica

339

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

der vest ze Helfenberch vnd ist daz selbe recht geuallen einem bischof von Gurk der zu den zeiten ist vnd schol auch der selbe vnser herr der bischof von Gurk dem ane dern tail geholfen sein, daz im volfu ret werd, swaz da vor geschriben stat. Vnd daz diz alles swaz vor geschriben ist war sei vnd staet beleibe, dar vmb henchen wir vorgenanter bischof Chunrat von Gurk vnser insigel an disen brief, dar nach ich vorgenanter her Ringel von Trachenberch vnd ich Alhoch von Helfenberch veriehen alles des so hie zwischen vns gesprochen ist, als vor geschriben stat, vnd loben bei e e vnsern trewen an aydes staet geben fu r vns vnd vnser erben daz alles ze volfu ren e vnd an gevaerd staet ze behalten, vnd des ze vrchu nd henchen wir vnsere aygen insigel zu des vorgenanten vnsers herren bischof Chunratz insigel an disen brief der geben ist ze Weytenstain do ze gagen waren di vorgenanten sechs sprecher vnd her o Dyepolt von Chaczenstain, Sygmar von Blu mstain, Ekchart der Traenner, Albrecht e der Su zzenhaimer, Elbel von Weytenstain, Mathei von Strazpurch vnd ander ersam o leut genug des jares do man zalt nach Christes gebw rt drevzchen hundert jar, dar nach in dem nevn vnd dreyzigistem jar des montags vor sand Kathrein tag."

2. 1340, oktober 26.

Vitanje

Orig. v arhivu krške škofije v Celovcu; prep. iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 2172b.

Johans iz Rifnika in drugi rešujejo spor med krškim škofom Konradom in Ringlom iz Kozjega zaradi gradu Helfenberg. o

"Wir Johans von Reychenek pfarrer zu Leybach, Nyklav von Trachenberch brobst o ze Gurencz, Chu nrat der Saefner vnd Albrecht von Weytenstain sprecher vnd ich o e Pilgreim pfarrer zu Windischgra tz obman zwischen dem ersamen herren bischof o Chu nraten von Gurk an einem tail vnd hern Ringlein von Trachenberch an dem o anderm tail in der sach vmb den chauf halber vest Helfenberch vnd swaz dar zu e geho rt, haben mit paider tail willen gesprochen, der ersten, daz der vorgenant vnser e herre von Gurk vmb halb vest Helfenberch, fu mf weingarten da pei gelegen vnd vmb einen halben vorst dacz sand Johans gelegen vmb einen halben vorst ze Lieccz gelegen, vmb ein wise da selbs, vmb ein wise vnder der vest vnd vmb einen hof da e Ru del auf gesessen ist, hern Ringlein vnd seinen erben geben schol anderhalbe hundert march silbers ie fu r das lot zwainczig alter Graetzer oder Guldein oder e Aglayer oder ander lantwernung die dann in dem land gib vnd ga b ist als sich da o getzevhet, vnd ob vnser vorgenanter herre des gu tes eraites nicht hete, so schol er in e o o da fu r antw rten ze pfand ein vest dev des gu tes verd ist. Wir haben auch gesporchen o o swaz her Ringel dem selben vnserm herren hu bgeltes antw rtet nit der halben vest o o e Helfenberch da schol er im als vil hu b geltes wider antwu rten besessens fu r bee e e o sessens, o des fu r o des, bei der vest gelegen, dev im ze pfand geantw rt wirt. Es schol e auch der vorgenant vnser her gewalt haben swenn er wil ze lo sen di selben vest vmb o o daz vorgenant gu t vnd daz hu bgelt, ie di march geltes vmb zehen march alter o Graetzer oder Lantwerung als vor geschriben ist. Er schol auch das Hu bgelt nicht e e o lo sen an di vest, aber di vest mag er wol lo sen an daz hu bgelt vmb anderhalb hundert march als vor geschriben ist, vnd schol der selb vnser herre hern Ringlein e e e vnd seinen erben di vorgenanten gelu bd an gefa rd volfu ren zwischen hinnen vnd

340

S tudia

H istorica

S lovenica

sand Andres tag dem naehstem, oder geschach daz nicht swaz dev dann des schaden e naemen, den schu llen sev zu des selben vnsers herren gnaden haben. Wir haben auch gesprochen daz her Ringel der vnserm vorgenantem herren vnd seinem gocze e haus di vorgeschriben halb vest vnd swaz ir zu geho rt ledichleich auf geben hat, schaffen sol inrent dem vorbenentem zel daz sein hausfrawe vnd ir paider erben sich o e e der selben halben vest vnd swaz ir zu geho rt gantzleihen vertzeihen vnd schu llen o dar vber gu t brief geben mit hern Ringleins vnd mein des vorgenanten Nyklas o o brobstz von Gurentz seines bru ders insigeln versigelt. Vnd des alles zu einem offem o o vrchu nde haben wir vorgenanten obman vnd di sprecher vnd auch dar zu wir o bischof Chu nrat von Gurk vnd ich Ringel von Trachenberch vnser aller insigel e gehangen an disen bri f, vnd sint getzeug di vorgenanten sprecher vnd der obman, e Wilhelm von ...eitburch, Greif der Sa fner, Herman der Presinger, Pilgreim der e o e e Mu ttel vnd ander er(ber) leut genu g. Der bri f ist geben vnd sint di spru ch geschehen o zu Weitenstein d(es p)finztags vor sand Symons vnd sand Judas der heiligen zwelfo e botten tag, nach Ch(rist)es gebu rt drev zehen hundert jar dar nach in dem vi rczigistem iar."

3. 1341, januar 27.

Straßburg

Orig. v arhivu krške škofije v Celovcu; prepis iz 19. stoletja v: StLA Graz, št. 2178a.

Ringel iz Kozjega potrjuje, da bo ali na stolpu pri Pilštajnu ali na katerem drugem gradu, ki ga bo namesto tega prejel od krškega škofa na račun odpovedi do deleža na gradu Helfenberg, škofu zvesto služil in mu ga vrnil, takoj ko bo škof poravnal zastavo z dogovorjeno vsoto.

"Ich Ringel von Trachenberch ritter vnd ich Adelhat sein eleich hausvraw veriehen offenleich mit disem prief, daz wir fur vnser selber vnd vnser erben mit vnsern trewen an aides stat gelobt haben vnd loben mit disem prief dem erwirdigen

Grad Helfenberg okoli leta 1680, kot je bil upodobljen v Topografiji štajerske vojvodine G.M. Vischerja

341

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

Grad Thurnhof oz. Predgrad v kraju Zweinitz na Koroškem; možni sedež družine, ki se je nato preselila na področje današnje Slovenske Štajerske (H. Wiessner, Burgen und Schlösser in Kärnten, 1. del)

Vitanjska gradova, ki sta bila center uprave krškega škofa na tleh današnje slovenske Štajerske - okoli leta 1680

342

S tudia

H istorica

S lovenica

vnserm gnaedigem herren pischof Chunraten von Gurk vnd seim goczhaus, daz wir im vnd seinen nachkomen den turn ze Peylnstain der des ... Helfenbergers gewesen o ist mit dem hu bgelt als er vns - ze pfand geantwort ist vmb den chauf halber vest o e o Helfenberch vnd des darczu geho rt oder ain ander vest vnd hu bgelt di vns an des selben turns stat geantwert wurden, ze losenn geben schollen, swenn an allen furzug swen sev oder ir gewissen potten daz an vns vordrent vnd vns ermanent mit ander halb hundert marchen silbers, ie zwaintzig alter Graetzer pfening fur ain lot silbers ze raitem oder ander lantwerung di dann in dem land gab ist als sich dafur getzevhet o o vnd vns auch da zu beweisent sibenczehen march geltes an hu bgelt als vil wir n auch mit der halber Helfenberch vormals gaben oder vns gerichtent fur ie di march besesses geltes zehen march alter Graetzer pfening. Waer auch daz der vorgenant vnser herr oder sein nachkomen vns vmb daz vorgenant vnser herr oder sein nacho komen vns vmb daz vorgenant silber vnd gelt ain ander vest mit als vil hu bgelcz di o e des gu cz als der chauf geschehen ist wert waerin an des turns statt antwurten wo lte e in, des scho llen wi r in auch gehorsam sein vnd schollen in den vorgenanten turn o e vnd dez darzu geho rt ledig lazzen. Vnd diz alles als vor geschriben stat hab ich Nyclav von Trachenberg probst ze Gurntz mit samt den vorgenanten hern Ringeln mein o e pru der vnd Adhelhaten seiner hausvrowen gelobt ze volfu renn mit meiner trew an aides statt vnd des alles ze offen vrkund henchen ich vorgenanter Ringel vnd ich e Nyclav probst ze Gurntz sein pru der vnsre paidev insigel an disen prief. Der ist geben ze Strazburch des naechsten samstags vor vnser vrowen tag ze der Liechtmezz anno domini millesimo trecentesimo quadragesimo primo."

343

T. Ravnikar: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke Žovneških svobodnikov

Tone Ravnikar DER ÜBERGANG DES SCHOSSES UND DER GRUNDHERRSCHAFT HELFENBERG IN DIE HÄNDE DER FREISASSEN VON ŽOVNEŠ ZUSAMMENFASSUNG Die Abhandlung beschäftigt sich mit dem Schloß Helfenberg, das im 13. Jahrhundert am südöstlichen Rand des Besitztums des Bistums von Krško auf dem Savinja Gebiet gebaut wurde. Das Schloß ist am Anfang der vierzigen Jahre des 14. Jahrhunderts ins Besitztum der Freisassen von Zhovnegg (Žovnek) geraten, bis zu dieser Zeitperiode war es aber von den Angehörigen der kärtnerischen Adelsfamilie verwaltet worden, die ihren Namen nach diesem Schloß übernommen hatten. Die erste Aufgabe der Abhandlung wurde die Erklärung der Wurzeln und die verwandschaftlichen Verbindungen zwischen den ministerialnen Familien des Bistums von Krško. Auf Grund der Analyse der possessorischen Struktur, der Namen und der gekannten verwandschaftlichen Verbindungen wurde es möglich, die verwandschaftlichen Verbindungen zwischen den Familien von Ransperk-Lemberg (Ranšperk-Lemberg) und Helfenberg zu beweisen. Ebenso konnten wir zeigen, daß die Familie Rensperk-Lemberg verwandschasftlich mit den kärtnerischen Familie gebunden wurde, die 'St. Egidij' bzw. nach dem Ort Zweinitz genannt wurde, und auch mit der Familie der Herrschaften von Konjice.

Dieser Teil der Forschungsaufgabe stellt also einen Beitrag zum Kennenlernen der verwandschaftlichen Verbindungen zwischen einigen mittelalterlichen Familien dar.

Der zweite Teil der Forschungsaufgabe hat sich auf die Frage des Übergangs der Grundherrschaft Helfenberg in die Hände der Freisassen von Zhovnegg (Žovneg) bzw. der späteren Grafen von Zilli (Celje) konzentriert. Der Einbezug von drei bisher in der slowenischen Historiographie noch nicht verwendeten Urkunden ermöglichte das bisher gekannte Geschehen in dreißigen und vierzigen Jahren des 14. Jahrhunderts zu präzisieren und das Geschehen ums Schloß und die Grundherrschaft herum genau darzustellen. Besonders die Urkunde, mit der 1339 der Bischof Konrad von Krško den Konflikt zwischen Ringl von Kozje und Henrick II aus Helfenberg beigelegt hatte, bedeutet einen wichtigen Beitrag zur Rechtsprechung auf dem Gebiet des heutigen Sloweniens. Um das Begleiten zu erleichtern und als Unterstützung bei weiteren Forschungen wurden dem Text die Veröffentlichungen aller drei erwähnten Urkunden und die genealogische Tabelle beigelegt, welche ein Versuch der Rekonstruktion der verwandschaftlichen Verbindungen zwischen den behandelten Familien darstellt.

344

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 324(497.4 Štajerska)"1883" 94(497.4) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883 Janez Cvirn Dr., redni profesor Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana e-mail: janez.cvirn@ff.uni-lj.si

Izvleček: Deželnozborska volilna reforma (1883), s katero so uskladili štajerski deželni volilni red z novim državnozborskim zakonom iz leta 1882, ni prinesla bistvenih novosti.

Nov deželnozborski volilni red je razširil le volilno pravico na 'petakarje' in (z reformo člena 3) olajšal izrabo volilne pravice v mestni kuriji. Zaradi nasprotovanja opozicije (nemških katoliških konservativcev in slovenskih poslancev) pa nemški liberalni večini v nov volilni red ni uspelo vnesti določila, po katerem bi imeli v mestni in kmečki kuriji volilno pravico le 'moški volilci' (kot se je npr. zgodilo na Kranjskem).

Ključne besede: Štajerska, volilna reforma, ženska volilna pravica.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 345-353, 43 cit.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

345

J. Cvirn: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883

Koalicija, ki je podpirala Taaffejevo vlado (1879-1893), je na začetku premogla le minimalno večino nad nemško liberalno (nacionalno) opozicijo in je bila zlasti pri sprejemu zakonov, ki so zahtevali dvotretjinsko večino, nenehno v nevarnosti, da s svojimi predlogi ne bo prodrla. Zaradi nevarnosti, da bi nemška opozicija vrgla vlado in spet oblikovala vlado levice, je moral grof Taaffe že od samega začetka razmišljati, kako bi razširil svojo parlamentarno bazo. Ena izmed možnosti za okrepitev koalicije v parlamentu je bila razširitev volilne pravice na tiste skupine prebivalstva, ki so bile blizu konservativcem in vladi.1 Od decembra 1880, ko so v državnem zboru poslanci Kronawetter, Schönerer, Fürnkranz in Steudel predlagali uvedbo splošne volilne pravice za vse avstrijske polnoletne moške državljane,2 je v državni zbor prišlo več predlogov spremembe državnozborskega volilnega sistema, toda vladna večina se je na koncu odločila za predlog tirolskega konservativnega poslanca Lienbacherja, ki je predvideval razširitev volilne pravice z znižanjem pogojnega davčnega cenzusa na 5 gld.3 Ali kot je poudaril ministrski predsednik Taaffe ob sprejemu volilne reforme v poslanski zbornici (22. marca 1882): "Glede razširjenja volilne pravice na pet goldinarske može, moram ponoviti to, kar sem rekel v volilnem odseku, da vlada razširjenje volilne pravice pozdravlja z veseljem; da bi se volilna pravica uže zdaj bolj razširila, kakor to zahteva predlog Kronawettrov, temu se vlada vsaj za zdaj protivi."4 Potem, ko je 24. maja 1882 volilno reformo sprejela tudi gosposka zbornica, in je 4. oktobra 1882 zakon dobil cesarsko sankcijo,5 so v posameznih deželnih zborih začeli z usklajevanjem deželnozborskih volilnih redov z novim državnim volilnim zakonom. Tako se je leta 1883 sprememb deželnozborskega volilnega reda z dne 26. februarja 18616 (dopolnjenega z zakonom z dne 10. januarja 1867) lotil tudi štajerski deželni zbor, v katerem so bili Slovenci skupaj s nemškimi katoliškimi konservativci v opoziciji.

Predlog deželnozborske volilne reforme,7 ki ga je - v skladu z državnim zakonom z dne 4. oktobra 1882 - konec maja 1883 predložil deželni odbor, so dali v razpravo posebnemu odboru za volilno reformo, ki so ga izvolili na tretji seji (V. sesije) deželnega zbora 31. maja 1883.8 Med njegovimi člani je bilo 7 predstavnikov večine (Boeß, Carneri, Kienzl, Posch, Rechbauer, Scmiderer, Zschok) in dva predstavnika opozicije (monsinjor Karlon in slovenski poslanec Radej),9 ki so pri pripravi predloga 1

William A. Jenks, Austria Under the Iron Ring 1879-1893, Charlottesville 1965, str. 106.

Prav tam.

3 Jenks, str. 107-108, 110, 112.

4 Slovenski narod, 24. 3. 1882.

5 RGBl 1882/Nr. 142; Slovenski narod, 12. 10. 1882, je zakon komentiral z besedami: "Kot najveselejši dogodek v suhoparnej notranjej avstrijskej politiki zabeležiti nam je Najvišje potrdilo tako težko pričakovane volilne reforme. Vsled volilne reforme, oziroma po predlogu poslanca Lienbacherja, pripuščajo se na volišče tisti krogi, kateri dosedaj nijso bili deležni najvažnejše ustavne pravice, akoravno k državnim potrebščinam donašajo predpisane jim davke - volilno pravico ima sedaj vsak, kdor plačuje 5 goldinarjev neposrednega davka in ima vse lastnosti, katerih treba po volilnem redu za državni zbor. S tem preustrojem volilnega reda pomnožilo bode se število volilcev, nikakor pa ne poslancev."

6 RGBl 1861/Nr. 20, Beilage II, 7 Beilage Nr. 13 de 1883. Bericht des Landes-Ausschusses, betreffend eine Aenderung der Landtagswahlordnung.

8 Stenographische Protokolle über die 3. Sitzung der V. Session in der V. Landtags-Periode des steiermärkischen Landtages am 31. Mai 1883.

9 Prav tam; slovenski poslanec Radej je dobil 43, ostali člani odbora pa 44 glasov. Za načelnika odbora so 2

346

S tudia

H istorica

S lovenica

spremembe volilnega reda nekoliko 'prekoračili' priporočila, ki jih je v svojem poročilu dal deželni odbor.10 Rezultat dela odbora za volilno reformo, poročilo, ki so ga (po dvakratni preložitvi)11 predložili deželnemu zboru na 18. seji 13. julija 1883,12 je poleg prilagoditve deželnozborskega volilnega reda novemu državnozborskemu volilnemu redu iz leta 1882 namreč poskušalo upoštevati tudi želje posameznih občin, ki so v prvih junijskih dneh 1883 na deželni zbor naslovile vrsto peticij s svojimi zahtevami.13 Tako je odbor za volilno reformo poleg razširitve volilne pravice na 'petakarje' deželnemu zboru predlagal tudi nekatere druge spremembe deželnega volilnega reda, da bi z njimi precizirali nejasne določbe, zaradi katerih prihaja pri volitvah do dvomov. V spremembi člena 3 deželnega volilnega reda so predlagali, naj bi v kuriji mest in trgov vsak kraj, naveden v posameznem volilnem okraju, postal tudi volilni kraj. Vsa v členu 2 našteta mesta in trgi naj bi s tem postala tudi volišča. To je pomenilo olajšanje za volilce, ki so prej morali hoditi na volišče v glavno mesto volilnega okraja, kar je bilo povezano s stroški in izgubo časa ter posledično nizko volilno udeležbo.14 Odbor za volilno reformo je predlagal tudi dopolnitev člena 12 (za mestno kurijo) in člena 14 (za kmečko kurijo) deželnega volilnega reda s formulacijo, da imajo volilno pravico le državljani 'moškega spola', če izpolnjujejo ostale pogoje za pridobitev volilne pravice. (V spremembi člena 15 pa je še vedno dopuščal, da v veleposestniški kuriji lahko ženske volijo preko svojih pooblaščencev).15 S tem predlogom se je v deželnem zboru odprla problematična tema, ki je privedla do različnih interpretacij volilnega reda in do vprašanja ženske volilne pravice. Brez dvoma je deželni volilni red iz leta 1867 dopuščal interpretacijo, po kateri naj bi imele volilno pravico tudi ženske (zlasti, če bi se postavili na stališče, da je ni izrecno prepovedoval), zato je odbor za volilno reformo poskušal z dopolnilom obeh členov hotel tovrstno interpretacijo preprečiti.

V sklepu poročila je odbor za volilno reformo poudaril: "Der Sonder-Ausschuß verkannte nicht, daß die Landtags-Wahlordnung in noch weiterem Maße der Reform bedürfe, glaubte jedoch derzeit nur die oben angeführten Aenderungen vorschlagen zu sollen, welchen auch die Regierung durch ihren Vertreter im Ausschuße zuzustimmen erklärte; es wurde hiebei bedacht, daß weitere grundsätzliche Aenderungen die Sanktionirung des vorgeschlagenen Entwurfes verhindern könnten, und daß manche im Ausshuß angeregten Fragen auch in der Tat noch eine gründliche und vorsichtige Prüfung erfordern."16 Na katere novosti so mislili, je pokazala resolucija, ki so jo v sprejem predlagali ob osnutku zakona. V njej so deželnemu

izvolili Carnerija.

Prim. Beilage Nr. 13 de 1883. Bericht des Landes-Ausschusses, betreffend eine Aenderung der Landtagswahlordnung.

11 Na 15. seji (21. 6. 1883) in 17. seji (12. 7. 1883) so obravnavo predloga odbora za volilno reformo preložili.

12 Sten. Prot. über die 18. Sitzung des steierm. Landtages am 13. Juli 1883; Beilage Nr. 61: Bericht des Wahlreform-Ausschusses über den Bericht des Landes-Ausschusses (Beilage Nr. 13), betreffend eine Aenderung der Landtags-Wahlordnung, Graz, 16. Juni 1883.

13 Iz Spodnje Štajerske so peticije poslale občine Brežice, Kozje in Vitanje; peticije je deželni zbor takoj posredoval odboru za volilno reformo.

14 Sten. Prot. über die 18. Sitzung des steierm. Landtages am 13. Juli 1883; Beilage Nr. 61.

15 Prav tam.

16 Prav tam.

10

347

J. Cvirn: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883

odboru predlagali, naj razmisli o nadaljnjih spremembah deželnega volilnega reda, z namenom olajšati izrabo volilne pravice in zagotoviti svobodo in neodvisnost poteka volitev, zlasti pa uvedbo neposrednih volitev ter povečanje števila volilnih krajev v kmečki kuriji ter končno uvedbo tajnih volitev s pomočjo volilnih lističev.17 Resolucija je bila izraz splošnih zahtev po izboljšanju volilnega sistema, ki so jih zagovarjale različne politične skupine. Zahtevo po direktnih volitvah v kmečki kuriji (pri državnozborskih volitvah) je že leta 1882 v državnem zboru podala Schönererjeva skupina.18 Njen predlog, ki je predvideval uvedbo splošne volilne pravice za vsakega, 24 let starega državljana, pa v odboru ni prišel v obravnavo, saj so mu nasprotovali tako nemški liberalci kot poslanci desnice.19 Seveda resolucija odbora za volilno reformo v štajerskem deželnem zboru ni zahtevala uvedbe splošne volilne pravice, predlagala pa je, naj se razmisli ("in Erwägung zu ziehen") o uvedbi direktnih volitev v kmečki kuriji. Da tozadevni predlog ni bil vsebovan v predlogu spremembe zakona, ki ga je pripravil odbor za volilno reformo, je bila posledica strahu, da bi zaradi njega padel celoten osnutek volilnega reda. Vlada namreč ni potrdila novele k deželnozborskemu volilnemu redu v Spodnji Avstriji, ker je vsebovala načelo direktnih volitev v kmečki kuriji.20 V resoluciji zahtevana tajna volilna pravica z volilnimi lističi pa je bila stara ideja dr. Carla Rechbauerja, ki je bil tudi član odbora za volilno reformo.

V generalni debati (na seji 13. julija 1883) so se o predlogu odbora za volilno reformo kresala različna mnenja. Zoper predlagane spremembe je najprej nastopil rektor graške univerze dr. Bidermann. V uvodu je sicer poudaril, da prinaša predlog volilne reforme sicer marsikaj dobrega, zlasti lažjo izrabo volilne pravice v mestni kuriji, na splošno pa se mu je predlog zdel nesprejemljiv. Po njegovem mnenju namreč obstajajo med državnim in deželnim zborom številne razlike, zaradi katerih ni potrebno širiti deželnozborske volilne pravice. Podrobno je polemiziral zoper obe načeli, na katere naj bi se opiral odbor za volilno reformo, načelo ljudske suverenosti in davčne moči volilcev. Načelo ljudske suverenosti naj bi bilo v monarhični državi nevzdržno. Višina davkov, kot podlaga volilne pravice, pa se mu je zdela nesprejemljiva, saj ima človek, ki plača 5000 gld davkov enako volilno pravico kot tisti, ki jih plača le 5 gld. (Namesto podelitve volilne pravice 'petakarjem' je predlagal, naj se volilna pravica porazdeli glede na višino davkov - kot pri občinskih volitvah). Bidermann je v svojem govoru poudaril, da je treba upoštevati predvsem kvaliteto volilcev, to pa 'petakarji' v glavnem niso. (Označil jih je za "herabgekommene Leute ").

Poudaril je, da razširitev volilne pravice ne bo povečala števila samostojnih volilcev, ampak tistih volilcev, ki jih bodo v strankarske namene vodili na volišče. V svoji polemiki zoper 'petakarje' se je Bidermann vprašal, ali si tisti, ki jih reforma zadeva, res želijo volilne pravice? Pri tem je opozorill na dejstvo, da je pri volitvah volilna

17

Prav tam; Resolucija odbora za volilno reformo se je glasila: "Der Landes-Ausschuß wird beauftragt, weitere Abanderungen der Landtags-Wahlordnung zum Zwecke einer Erleichterung der Ausübung des Wahlrechtes und zur Sicherung der Freiheit und Unabhängigkeit des Wahlganges, insbesondere aber a) die Einführung der unmittelbaren Wahl und die Vermehrung der Wahlorte in der Wählerclasse der Landgemeinden, und b) die Einführung der geheimen Wahl mittelst Stimmzettel in allen Wählerclassen in Erwägung zu ziehen und hierüber in den nächsten Session Bericht zu erstatten."

18 Charmatz, str. 49.

19 Jenks, str. 18.

20 Sten. Prot. über die 18. Sitzung des steierm. Landtages am 13. Juli 1883.

348

S tudia

H istorica

S lovenica

udeležba izjemno nizka in da ni prave želje po izrabi pravice do političnega udejstvovanja.21 Do vprašanja ženske volilne pravice pa je načelno zavzel pozitivno stališče: "Was das Wahlrecht der Frauen anbelangt, so will ich mich durchaus nicht zum Anwalte desselben aufwerfen; aber ich kann doch nicht unterlassen, auszusprechen, was schon vor mehr als 30 Jahren einer meiner Fachcollegen in Leipzig darüber bemerkt hat, welcher sagte: 'Es werden von jeher der Gründe gar viele angeführt, warum man den Frauen nicht wohl ein politisches Wahlrecht einräumen könne; aber es wird wohl der Hauptgrund der sein, daß bisher die Männer es sind, welche die betreffenden Gesetze machen."22 Na koncu je predlagal: "Der Landtag spricht sich im Prinzipe für die Reform, beziehungsweise Erweiterung des Wahlrechtes sowohl in den Stadt- als in den Landgemeinden aus und beauftragt den Landes Ausschuß mit einer eingehenderen Vorberatung der bezüglichen Modalitäten, welche mit Einbeziehung der Anträge des Wahlreform-Ausschußes (Beilage Nr. 13 vom Jahre 1883) dem nächsten Landtage in Form eines neuen, die zielpunkte dieser Anträge, einschließlich der beantragten Resolutionen, in sich fassenden Gesetzentwurfes vorzulegen sein werden."23 Za Bidermannom je govoril slovenski poslanec dr. Radej, ki je pozdravil razširitev volilne pravice na 'petakarje', obenem pa opozoril na kričeče nesorazmerje med posameznimi kurijami. Po njegovem mnenju naj bi bil volilni sistem še posebej krivičen do volilcev kmečke kurije, ki da v deželnem zboru nikakor nimajo ustreznega števila poslancev,24 s tem pa tudi do Slovencev na Spodnjem Štajerskem, ki lahko v deželni zbor pošljejo maksimalno 8 poslancev.25 Radej, ki je menil, da bi morali volilni red radikalno spremeniti, je pravilno opozoril, da bo razširitev volilne pravice na 'petakarje' prinesla koristi le volilcem v mestni kuriji, medtem ko v kmečki kuriji, kjer je mnogo volilnih mož že doslej plačalo manj kot 5 gld davka (in zaradi navezanosti deželnozborske volilne pravice na občinsko vseeno imelo volilno pravico), v praksi ne bo prišlo do bistvene razširitve volilne pravice oz. do odprave nesorazmerja med posameznimi kurijami. Radej je ostro kritiziral predlog odbora za volilno reformo po preciziranju členov 12 (in 14), po katerem naj bi imele volilno pravico le osebe 'moškega spola'. Menil je, da bodo s tem ženske, ki da so prej imele volilno pravico, oškodovane. Poslance pa je na koncu opozoril tudi na predlog manjšine v odboru za volilno reformo, po katerem naj bi v mestno kurijo uvrstili 10 trgov, ki so doslej volili v kmečki kuriji (Št. Lenart, Aflenz, Mautern, St. Gallen, Irdning, Kozje, Vransko, Vitanje, Konjice, Šmarje pri Jelšah) in jih hkrati razglasili tudi za volilne kraje. Po njegovem mnenju bi deželnozborska volilna reforma morala upoštevati dejstvo, da so omenjeni trgi pri državnozborskih volitvah uvrščeni v mestno kurijo in so hkrati tudi 21

Prav tam.

Prav tam.

23 Prav tam.

24 Prav tam. Radej je hkrati opozoril še na 'geografska' nesorazmerja znotraj kmečke kurije: "Während in Murau 15.357 Bewohner mit 26.243 fl Steuerleistung schon Einen Abgeordneten wählen, sind im Pettauer Bezirke 55.437 Bewohner mit 104.639 fl Steuerleistung berufen ebenfals Einen Abgeordneten zu wählen."

25 Radej je navajal podobne argumente in podatke, kakršne zasledimo v Slovenskem Gospodarju že 14. 6.

1883: "Čeravno kmetje največ deželnih doklad plačujejo, imajo vendar le 23 poslancev, slovenski samo 8, mesta, trgi in trgovske zbornice pa vkup 25, a veliki posestniki 12. Vrhu tega še v nemško-liberalnih očeh slovenski kmet veliko menje velja pri volitvah, kakor nemški, kajti 22.000 gornještajerskim kmetom je dovoljen 1 poslancev, medtem ko je v ptujsko-rogačkem volilnem okraji 55.000 kmetskih ljudi, ki smejo tudi 1 poslanca voliti. Pri davkih je pa ravno na opak! " 22

349

J. Cvirn: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883

26

volišča.

Za Radejem se je predloga odbora za volilno reformo na kratko dotaknil poslanec Remschmidt (zavzel se je za razširitev volilne pravice ter za takojšnji sprejem predloga),27 po končani generalni debati pa je besedo spet povzel poročevalec odbora Zschok in še enkrat argumentiral sklepe odbora.28 Najprej je napovedal, da bo na Radejev očitek, češ da predlog ne prinaša veliko novega, odgovoril v specialni debati, potem pa je ostro zavrnil izvajanja rektorja Bidermanna. Po njegovem mnenju naj bi bil osnovni namen predlagane deželnozborske volilne reforme ta, da deželnozborski volilni red (kolikor je le mogoče) uskladijo z državnozborskim, medtem ko naj bi obsežnejše spremembe vanj vključili v eni izmed naslednjih sesij deželnega zbora. Odločno je zavrnil Bidermannove pomisleke glede vezave volilne pravice na davke in poudaril, da je davčni volilni cenzus (poleg izobrazbenega) zaenkrat osnova volilne pravice. Še odločneje je zavrnil Bidermannovo oznako 'petakarjev' kot "herabgekommene Leute " in odločno nasprotoval predlogu, da bi o reformi sklepali na naslednji sesiji. V zvezi z Radejevimi izvajanji glede ženske volilne pravice pa je poudaril: "Nach meiner Ueberzeugung handelt es sich nicht um die Einschränkung eines bestehenden Wahlrechtes der Frauen, denn nach meiner Ueberzeugung haben auch nach der heute bestehenden Wahlordnung die Frauen kein Wahlrecht, und wenn ein solches von ihnen hie und da ausgeübt wurde, so geschach das nach meiner Ueberzeugung in einer gesetzlich nicht ganz begründeten Weise."29 Zschok je priznal, da občinski volilni red ter člena 12 in 14 deželnozborskega volilnega reda sicer dopuščajo interpretacijo o ženski volilni pravici v mestni in kmečki kuriji, da pa je iz člena 15 deželnozborskega volilnega reda, ki določa, da lahko vsak volilec 'izrabi' svojo volilno pravico le osebno, jasno razvidno, da ženske nimajo volilne pravice.

(Izjema je veleposestniška kurija, kjer lahko ženske volijo preko pooblastila).30 Ob sklepu svojega govora je poudaril, da načelno ne nasprotuje ženski volilni pravici, da pa bi bilo napačno ženskam dati kar preko noči široke politične pravice: "Nur, glaube ich, ist es nicht eine richtige Methode, den Frauen, welche heute in vielen anderen Richtungen, auch in ihrer socialen Stellung so manchen Beschränkungen unterliegen, auf einmal die höchsten, die politischen Rechte einzurä(u)men."31 Zschok je menil, da bo prišel čas, ko bodo tudi ženske lahko volile osebno (in ne le preko pooblaščencev) takrat se bo po njegovem mnenju pri volitvah nehal 'lov' na volilna pooblastila žensk, vendar ta čas še ni prišel.32 Po Zschokovem govoru, ki je poslancem predlagal, naj glasujejo za predlog odbora za volilno reformo, se je k besedi prijavil poslanec dr. Heilsberg (mestna ku26

Prav tam; o omenjenem predlogu manjšine v odboru za volilno reformo je Slovenski Gospodar 28. 6.

1883 zapisal: "Dalje mnogo trgov je sedaj po krivic od skupine mest in trgov odcepljenih in volijo s kmečkimi skupinami. Zato nasvetujeta poslanca g. dr. Radaj in nemški konservativec Karlon, naj se trgi, ki sedaj s kmeti volijo, potegnejo k mestnej skupini. Takšnih trgov navaja dr. Radaj na Slovenskem več: sv.

Lenart v Slov. goricah, Kozje, Vransko, Vitanje, Konjice in Šmarije. Toda dodati bi se moral še: Veržej, sv.

Jurij na južni železnici, Lemberg, Velenje, Brašlovce, sv. Lovrenc v puščavi itd. Liberalni poslanci nemški, zlasti Wildhauški Karneri, tem prenaredbam niso prijazni. Izgovarjajo se, da dotični trgi sami tega ne želijo, ker se nič ne gibljejo in nobenih prošenj ne vlagajo."

27 Prav tam.

28 Prav tam.

29 Prav tam.

30 Prav tam.

31 Prav tam.

32 Prav tam.

350

S tudia

H istorica

S lovenica

rija Frohnleiten), ki je podal v imenu svojih istomišljenikov zanimivo izjavo. V njej je poudaril, da se sicer strinjajo z zahtevo poslanca Bidermanna po odgoditvi razprave o volilni reformi, saj da predlog volilne reforme ne vsebuje tistega, kar bi moral, da pa bodo vseeno glasovali zanj, saj vseeno pomeni določeno razširitev volilne pravice. Sam in njegovi istomišljeniki da si želijo radikalnejše, obsežnejše reforme volilnega reda.33 Po Heilsbergovem nastopu so poslanci zavrnili Bidermannov predlog po odgoditvi sklepanja o volilni reformi (za njegov predlog je glasovalo le 12 poslancev), nato pa so prešli k specialni debati. V razpravo o členu 2 (in 3) novega deželnozborskega reda se je - kot poročevalec manjšine - prvi vključil slovenski poslanec Radej,34 ki je še enkrat povedal, kako je manjšina v odboru za volilno reformo predlagala, naj vključijo v mestno kurijo 10 trgov in jim hkrati podelijo status volilnih krajev (omenjenih 10 trgov ima namreč tovrstni status pri državnozborskih volitvah), na žalost pa s svojim predlogom ni prodrla. Večina v odboru za volilno reformo namreč ni hotela sprejeti omenjenega predloga, ker večina navedenih trgov tega ni zahtevala sama v obliki peticije. (Tovrstno peticijo sta postala le trga Vitanje in Kozje).

Zato je Radej še enkrat predlagal, naj poslanci sprejmejo predlog manjšine,35 toda po kratki obrazložitvi poročevalca odbora Zschoka, češ da so ostali omenjeni trgi izrazili željo, da ostanejo v kmečki kuriji, je večina prisotnih poslancev (34) glasovala proti Radej-Karlonovem predlogu, medtem ko se je zanj opredelilo 21 poslancev.36 Bistveno bolj gladko je steklo glasovanje o členu 3 deželnozborskega volilnega reda, ki je vsem krajem v mestni kuriji dodelil status volilnih krajev, saj je zanj glasovalo 53 od 56 navzočih poslancev.37 Glasovanje pa se je spet zapletlo pri členih 12 in 14 deželnozborskega volilnega reda, ki sta v mestni (člen 12) in kmečki kuriji (člen 14) razširjala volilno pravico na 'petakarje' moškega spola.38 Pri debati o členu 12 je slovenski poslanec Radej odločno zavrnil mnenje poročevalca Zschoka, češ da že po obstoječem volilnem redu ženske niso imele volilne pravice. Menil je, da so jo imele tudi v mestni kuriji, saj da so smele voliti preko svojih pooblaščencev (npr. poročene ženske preko svojih mož). Stališče nemške liberalne večine v deželnem zboru se mu ni zdelo nič kaj liberalno, zato jo je okrcal, češ da omejevanje ženske volilne pravice ni v skladu z načeli liberalne stranke. Še posebej krivično se mu je zdelo, da člen 15 deželnozborskega volilnega reda ženskam v veleposestniški kuriji izrecno zagotavlja volilno pravico (po pooblaščencih), medtem ko jim jo v drugih kurijah odrekajo (s tem se ženske delijo v ženske 1. in ženske 2. razreda). Radej je zato predlagal, da se iz členov 12 in 14 predloga volilne reforme črta določilo, po katerem naj bi imele volilno pravico le osebe 'moškega spola'.39 Ker nemška liberalna večina ni razpolagala z dvotretjinsko večino, potrebno za sprejem novega deželnozborskega volil-

33

Prav tam.

Prav tam.

35 Prav tam; Radejev in Karlonov predlog je v Beilage 61.

36 Sten. Prot. über die 18. Sitzung des steierm. Landtages am 13. Juli 1883; poleg slovenskih poslancev so za Radejev predlog glasovali tudi nemški katoliški konservativci.

37 Prav tam.

38 Prav tam.

39 Prav tam.

34

351

J. Cvirn: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883

40

nega reda, je za Radejev predlog glasovalo 32 poslancev (proti 22), medtem ko je glasovanje o vseh ostalih ('neproblematičnih') členih zakona potekalo brez problemov.

Ob koncu je poslanec Radej, nezadovoljen z resolucijo odbora za volilno reformo, podal posebno resolucijo, ki se je glasila: "Die hohe Regierung wird ersucht, weitere Abänderung der Landtags-Wahlordnung zum Zwecke der Erleichterung der Ausübung des Wahlrechtes, insbesondere aber durch Einreihung aller Märkte des Landes in die Wählergruppe der Städte und Märkte mit selbständigen Wahlorten durch eine, dem richtigen Verhältnisse der Bevölkerungszahl und Steuerleistung entsprechende Vermehrung der Anzahl der Abgeordneten in der Gruppe der Landgemeinden und eine richtigere Vertheilung derselben, endlich durch Vermehrung der Wahlorte in der Wählerklasse der Landgemeinden in Erwägung zu ziehen und die bezüglichen Anträge zur verfassungsmäßigen Verhandlung zu bringen."41 Resolucija, ki ni niti z besedico omenjala uvedbe direktnih volitev v kmečki kuriji in vpeljave tajnih volitev (obe zahtevi sta bili v resoluciji odbora za volilno reformo),42 je spričo dejstva, da jo je Radej naslovil na 'visoko vlado' in ne na deželni odbor, kot je bilo običajno, naletela na glasen odziv nemške liberalne večine. V njenem imenu je Radeju odgovoril dr. Heilsberg in mu očital, češ da obstaja velika razlika med tem, kar je govoril v generalni debati in tem, kar predlaga v resoluciji. (Medtem ko se je v generalni debati zavzel za razširitev volilne pravice v kmečki kuriji, v svoji resoluciji nasprotuje resoluciji odbora za volilno reformo, ki je zahtevala direktne volitve v kmečki kuriji). Še posebej vprašljivo pa se je dr. Heilsbergu zdelo dejstvo, da je svojo resolucijo naslovil direktno na vlado in ne na deželni odbor. Po Heilsbergovem govoru pa so poslanci pri glasovanju zavrnili obe resoluciji. Resolucijo odbora za volilno reformo z 27 proti 20 glasovom, Radejevo resolucijo pa z 25 proti 15 glasovi.43 S tem so bili naslednji, oficielni koraki po spremembi volilnega reda nemogoči. Sprememba deželnega volilnega reda za Štajersko je tako - z naslonitvijo na državnozborski zakon z dne 4. oktobra 1882 - razširila le volilno pravico na 'petakarje', hkrati pa (z reformo člena 3) olajšala izrabo volilne pravice v mestni kuriji. To je bil edini rezultat dolgih debat. Deželnozborski večini ni uspelo prodreti s predlogom, ki naj bi preciziral deželni volilni red glede 'dvomljive' ženske volilne pravice (kot se je zgodilo npr. v kranjskem deželnem zboru). Prav tako mu ni uspelo uzakoniti predloga o tajni volilni pravici v kmečki kuriji. Tudi zaradi tega nov deželnozborski volilni red - kot so pokazale deželnozborske volitve 1884 - ni prinesel bistvene spremembe političnega zemljevida na Štajerskem. Razmerje med nemškimi liberalci in nacionalci na eni ter katoliškimi konservativci in Slovenci na drugi strani se ni bistveno spremenilo, kot se je to zgodilo pri državnozborskih volitvah leto kasneje (1885).

40

Prav tam.

Prav tam.

42 Glej op. 15.

43 Sten. Prot. über die 18. Sitzung des steierm. Landtages am 13. Juli 1883.

41

352

S tudia

H istorica

S lovenica

Janez Cvirn DIE LANDTAGSWAHLREFORM IN DER STEIERMARK 1883 ZUSAMMENFASSUNG Nach der Verabschiedung der Wahlreform für den Landtag im Jahre 1882, wel-che durch die Herabsetzung des Steuerzensus von 10 auf 5 Gld das Wahlrecht aus-gedehnt hatte, begann man mit der Harmonisierung der Landtags-wahlordnungen mit dem neuen Bundeswahlgesetz auch in den einzelnen Landtagen. So nahm auch 1883 der steirische Landtag, in welchem sich slowenische Abgeordnete zusammen mit deutschen katholischen Konservativen in Opposition befunden haben, die Veränderungen der Landtagswahlordnung vom 26.

Februar 1861 in Angriff.

Der neun Mitglieder starke Wahlreformausschuss (von den slowenischen Ab-geordneten war Franc Radey aus Maribor sein Mitglied) gab sich aber in seinem Reformvorschlag nicht nur mit der Senkung des Steuerzensus zufrieden, sondern versuchte auch einige unklare Bestimmungen in der Landtagswahlordnung zu ergänzen und zu präzisieren. Die Veränderung des Artikels 3 der Land-tagswahlordnung, wonach jeder Ort in einem Wahlbezirk auch Wahlort werden sollte, sah zum Beispiel eine leichtere Nutzung des Wahlrechtes in der Stadtkurie vor. Der Ausschuss schlug aber auch die Ergänzung der Artikel 12 (für die Stadtkurie) und 14 (für die Bauernkurie) der Landtagswahlordnung mit der Formulierung vor, dass das Wahlrecht nur den Staatsbürgern 'männlichen Geschlechts' obliegt, falls sie andere Bedingungen zur Erlangung des Wahlrechts ausfüllen. (In der Veränderung des Artikels 15 ließ er aber nach wie vor zu, dass in der Kurie der Großgrundbesitzer auch Frauen über ihre Bevollmächtigten wählen konnten). Mit diesem Vorschlag wurde im Landtag ein problematisches Thema angeschnitten, das zu unterschiedlichen Interpretationen der Wahlordnung führte und zur Frage des Wahlrechts für Frauen. Zweifellos ließ die Wahlordnung aus dem Jahr 1867 eine Interpretation zu, wonach auch den Frauen das Wahlrecht obliegen sollte (vor allem, wenn man sich auf den Standpunkt stellen würde, dass es nicht ausdrücklich verboten war), daher hat der Wahlreformausschuss mit dem Nachtrag zu beiden Artikeln eine solche Interpretation zu unterbinden versucht.

In der Generalverhandlung wurden bezüglich der vorgeschlagenen Veränderungen unterschiedliche Meinungen gefasst, jedoch konnte die deutsche liberale Mehrheit im Landtag wegen der Entgegenwirkung der katholischen Konservativen und der slowenischen Abgeordneten nicht alle ihre Vorschläge in die neue Landtagswahlordnung einbringen. Die neue Landtagswahlordnung dehnte das Wahlrecht lediglich auf die 'petakarji' aus und erleichterte (durch die Reform des Artikels 3) die Nutzung des Wahlrechts in der Stadtkurie. Der liberalen Landtagsmehrheit ist es aber nicht gelungen, den Vorschlag über die Präzisierung der Landtagswahlordnung hinsichtlich des 'zweifelhaften' Frauenwahlrechts (wie es z.B. im Landtag von Kranj der Fall war) durchzusetzen. Das gleiche gilt für den Vorschlag über die Einführung des Geheimwahlrechts in der Bauernkurie. Dies war mitunter der Grund, dass die neue Landtagswahlordnung - wie die Landtagswahlen von 1884 - zeigten keine wesentliche Veränderung der politischen Landkarte in der Steiermark mit sich brachte. Das Verhältnis zwischen den deutschen Liberalen und Nationalen auf der einen und den katholischen Konservativen und den Slowenen auf der anderen Seite erfuhr keine wesentliche Veränderung, wie dies aber bei den Bundestagswahlen ein Jahr später (1885) der Fall war.

353

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 929 Žebot F.:342.532(497.1)"1922-1929" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929 Mateja Ratej Prof. zgodovine, mlada raziskovalka Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor e-mail: mateja.ratej@uni-mb.si

Izvleček: Avtorica v članku obravnava delovanje poslanca Slovenske ljudske stranke Franja Žebota v Narodni skupščini v Beogradu od vstopa v skupščino leta 1922 do razglasitve kraljeve diktature januarja 1929. Žebot je kot dobro poznan narodni delavec še iz časa prevrata leta 1918 med ljudmi žel simpatije, o čemer pričajo tudi volilni rezultati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Ključne besede: Politična zgodovina, Narodna skupščina, politični katolicizem, Štajerska, Franjo Žebot.

Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 355-382, 142 cit., 7 slik.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

355

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

"Ko je došla v uredništvo Cirilove tiskarne vest, da je v Gospodu zaspal 6. jan. 1922 poslanec Fr. Pišek, se je mudil tajnik mariborske SLS Franjo Žebot1 ravno v uredniški sobi. Smrtno poročilo njegovega dobrega prijatelja ga je tako pretreslo, da se je sesedel na stol ter se je bridko in na glas razjokal. Ker je pa solzno žalovanje le preveč na dolgo raztegnil, smo ga opozorili drugi, naj le zavre solze, ker je po Piškovi smrti ravno on poslanec kot njegov namestnik pri zadnjih volitvah."2 Tako se je Žebotovega preskoka v visoko politiko, kamor je stopil z mesta tajnika mariborske SLS ter občinskega svetnika, izvoljenega na občinskih volitvah v Mariboru 26. 4. 1921,3 spominjal Januš Golec, dolgoletni urednik v Cirilovi tiskarni in Žebotov prijatelj.4 Franjo Žebot, ki je na volitvah v konstituanto 28. novembra 1920 propadel, je bil nove poslanske funkcije neizmerno vesel. A ne samo on. "Nikoli do tedaj še ni bila kaka vesela vest na mariborskem Glavnem trgu sprejeta s tako gromovitim navdušenjem od vseh tam zbranih mesarjev, drugih moških, branjevk in prodajalk kot sporočilo, da je obče znani in priljubljeni Žebot kar v skoku dosegel tako veliko čast in dostojanstvo. Vsak mu je skušal stisniti v znak veselja in priznanja roko in ga pozdraviti kot poslanca. /.../ Ono predpoldne so pričele na Žebotovo povišanje ter čast gostije po vseh mariborskih krčmah,"5 prav tako bučno pa naj bi bil novi poslanec pospremljen v Beograd z glavnega mariborskega kolodvora. Golecu smo pustili nekoliko daljšo besedo, ker nazorno opiše Žebotov neposredni stik z ljudmi, potencialnimi volivci, izredno impulzivnost ter pristno čustveno zavzemanje za reševanje posameznih primerov. Vse te lastnosti si je Žebot pridobil kot dolgoletni narodni delavec ter jih ohranil vsa leta svoje poslanske službe v Beogradu. SLS je ob smrti narodnega poslanca

1

Franjo Žebot se je rodil 10. avgusta 1881 v Selnici ob Muri. Ker je bila domača šola nemška, schulvereinska, je osnovno šolo obiskoval v Šentilju v Slovenskih goricah. Od leta 1900 je obiskoval fantovsko šolo v Jarenini, kjer se je izpopolnil v govorništvu, dopisništvu za časopise, predvsem pa v narodno-obrambnem oziru. Postal je dopisnik Slovenskega gospodarja in Našega doma ter je v letih 1900-1914 osvetljeval težke narodnostne razmere na slovenski severni meji. Kot vodilni agitator obmejnega fantovskega gibanja je Žebot postal leta 1906 v Ljutomeru predsednik Zveze slovenskih mladeničev, leto dni kasneje pa je bil izvoljen tudi za odbornika na ustanovnem shodu Slovenske kmečke zveze za Štajersko, ki je pomenil dokončen razcep politične sloge na Štajerskem. Leta 1910 se je preselil v Maribor in se posvetil časnikarstvu; z Antonom Korošcem je urejal Slovenskega gospodarja in Naš dom. Kot urednik Tiskarne sv. Cirila in Metoda je odigral pomembno vlogo v deklaracijskem gibanju, saj je bila tiskarna središče zbiranja podpisov za majniško deklaracijo leta 1917. Kot član Narodnega sveta za Štajersko je leta 1918 v tednih pred prevratom skrbel za organizacijo narodnih straž po vsej Štajerski. V tridesetih letih je bil načelnik okrajnega cestnega odbora v Mariboru in od leta 1935-1941 podžupan. Desetega aprila 1941 so ga Nemci zaprli in ga s skupino mariborskih političnih delavcev odpeljali najprej v Gradec, nato pa na Dunaj. Marca 1944 je bil zaradi bolezni izpuščen. Odšel je v Maribor, potem pa se je umaknil v Ljubljano, kamor se je že leta 1941 preselila njegova družina. Decembra 1944 je bil zopet aretiran in poslan v Dachau, kjer je 13. aprila 1945 tudi umrl. (Slovenski biografski leksikon IV., Ljubljana 1980-1991, str.

936-937; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, Ljubljana 1965, str. 39; Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija. Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije, Ljubljana 1990, str. 167-170, 363-367; Vodnik po Mariboru 1932, Ljubljana 1932, str. 77-78; Ferdo Gestrin, Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, Ljubljana 1966, str.

274; Matija Slavič, Državni prevrat v Mariborski oblasti, v: Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, uredil: Josip Mal, Ljubljana 1928, str. 220).

2 Škofijski arhiv Maribor. Fond: Januš Golec, Spomini VII, AŠ 2, (dalje: Golec, Spomini VII), str. 969.

3 Kandidatna lista Slov. ljudske stranke v Mariboru, Straža, 22. 4. 1921, str. 4; Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917-1941, Ljubljana 1965, (dalje: Mikuž, Oris), str. 203.

4 Slovenski biografski leksikon IV, Franjo Žebot, Ljubljana 1980-1991, (dalje: SBL), str. 936; Mikuž, Oris, str.

195.

5 Golec, Spomini VII, str. 970.

356

S tudia

H istorica

S lovenica

6

Franca Pišeka označila kot enega "najodličnejših somišljenikov." Pišek je bil izvoljen na kandidatni listi Kmetske zveze (SLS) za mariborsko volilno okrožje na volitvah v konstituanto 28. novembra 1920.7 Slovenska ljudska stranka je na teh volitvah dosegla relativno večino oziroma 36.1% glasov, a je vendarle ostala najmočnejša stranka v Sloveniji.8 Metod Mikuž je bistveno spremenjene volilne rezultate glede na predvojno politično sliko na Slovenskem utemeljil z neugodnimi povojnimi razmerami ter dejstvom, da SLS dotlej še ni uspelo razpresti svoje predvojne zadružne mreže po deželi.9 "Najmočnejša stranka naša, Slovenska ljudska stranka, je bila dvoje desetletij za ves zunanji svet lastnica slovenskega naroda; kar je stranka mislila, hotela in zahtevala, to je mislil, hotel in zahteval slovenski narod," je razmišljal Ivan Cankar na svojem predavanju v Trstu 20. aprila 1918,10 vendar pa stranka moči, kakor jo je opisoval, vsaj še v začetku dvajsetih let ni imela.11 V novo politično okolje je katoliška stranka prišla s politično oznako konservativne in proavstrijske politične skupine, kar je vplivalo na njeno počasnejšo notranjo konsolidacijo, vendar pa se je v času volitev v konstituanto njeno obdobje uvajanja v jugoslovansko okolje dovršilo ter je že postavljala zahteve po avtonomiji Slovenije.12 Franjo Žebot se je po odhodu v Beograd svojim volivcem v katoliških glasilih Straža in Slovenski gospodar redno javljal iz Narodne skupščine, saj "se je dobro zavedal, kolikega pomena je zanj političen list, ki je bil njemu za vsakojake objave, agitacijo in za napade napram nasprotnikom na razpolago."13 Njegovi članki so bili obširnejši in pogostejši v Slovenskem gospodarju, ki je bil že zaradi svoje narave bolj blizek kmečkemu prebivalstvu, mariborskim okoličanom. Urednik Golec je zapisal, da je bilo Žebotovo pisanje pravilno in brez slovničnih napak, "z lahkoto je stresal iz rokava priprostemu narodu namenjene članke in notice." Težava je bila le, da naj bi Žebot v svojih dopisniških začetkih večkrat potvarjal resnico ter spravljal časnik "v objem z neizprosno roko pravice."14 "Slika v narodni skupščini je presneto čudna," je Žebot prve vtise iz Beograda strnil že 20. januarja 1922. "V znamenju lenobe in zanikarnosti životari vlada in v istem slogu ide i delo v narodni skupščini."15 Žebot je svoje narodno poslanstvo nastopil v klopeh opozicije, saj je SLS po volitvah v konstituanto izstopila iz vlade in se 6

Pišek umrl, Straža, 9. 1. 1922, str. 1; Dnevne novice. Mesto umrlega poslanca, Straža, 9. 1. 1922, str. 3.

Kandidatna lista Kmetske zveze (Ljudske stranke) za mariborsko volilno okrožje, Straža, 25. 11. 1920, str. 1.

8 Bojan Balkovec, Parlamentarne volitve v Jugoslaviji v letih 1920-1938, s posebnim poudarkom na Sloveniji, doktorska disertacija, Ljubljana 1997, (dalje: Balkovec), str. 156.

9 Mikuž, Oris, str. 195.

10 Ivan Cankar. Zbrano delo. Politični članki in satire/govori in predavanja, 25. knjiga, Ljubljana 1976, str.

242.

11 Jurij Perovšek, Oblikovanje programskih načrtov o nacionalni samoodločbi v slovenski politiki do ustanovitve Neodvisne delavske stranke Jugoslavije (december 1922 - april 1923), Zgodovinski časopis, l. 38, št. 1-2/1984, (dalje: Perovšek, Oblikovanje), str. 10.

12 Momčilo Zečević, Slovenska ljudska stranka in jugoslovansko zedinjenje 1917-1921. Od majniške deklaracije do vidovdanske ustave, Maribor 1977, (dalje: Zečević, Slovenska ljudska stranka), str. 189; Momčilo Zečević, Neki pogledi u Srbiji na političku delatnost dr. Antona Korošca 1918-1940, Prispevki za novejšo zgodovino, št. 31/1991, str. 58-59.

13 Golec, Spomini VII, str. 990.

14 Že kot tajnik SLS je bil Žebot mariborski poročevalec Slovenca, kjer pa je zaradi "ne preveč natančnega jemanja resnice" in "sodnijskih neprilik," v katere je časnik posledično zabredel, prav hitro ostal brez dela, zaradi česar naj bi se "Franček zelo razburjal " (Golec, Spomini VII, str. 980-989).

15 Franjo Žebot, Labirint, Straža, 1. 2. 1922, str. 1.

7

357

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

Franjo Žebot; fotografija je bila posneta v Beogradu v času, ko je bil Žebot narodni poslanec (Fototeka PAM, inv. št.

4329; foto: B. Čerin)

vanjo ni vrnila vse do leta 1924. Stranki je tak položaj koristil, saj je do podrobnosti razvila svoj novi politični, socialni in kulturni program ter zahteve po politični in kulturni avtonomiji.16 Prvak srbske Narodno radikalne stranke Nikola Pašić je v decembru 1921 že v tretje preoblikoval vladni kabinet, kamor je poleg demokrata Svetozarja Pribičevića sprejel še prvaka Jugoslovanske muslimanske organizacije Mehmeda Spaho ter Ivana Puclja iz Samostojne kmetijske stranke.17 Opozicijski politični drži primerno se je torej obnašal Franjo Žebot, pa tudi sicer je bil katoliški politični tisk v tem času poln kritik na račun vlade. Tarnal je nad počasnim delom parlamenta, ko je

16 17

Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 342-343.

Ferdo Čulinović, Jugoslavija između dva rata II., Zagreb 1961, (dalje: Čulinović), str. 291-292.

358

S tudia

H istorica

S lovenica

bralcem Straže sporočal, da "vladna večina z vlado vred nekako nalašč zavira delo."

Takoj je dodal, da Jugoslovanski klub18 seveda ne stopa po taki "komodni poti," govorniki pa so po njegovem prepričanju s svojimi temeljito pripravljenimi govori v skupščini zbujali splošno pozornost.19 Še bolj kritičen je bil poslanec Žebot na februarskem rednem shodu SLS za Maribor, katerega je vodil predsednik krajevne organizacije SLS dr. Josip Leskovar. Žebot je na podlagi proračunskih številk dokazoval skorumpiranost vlade in njeno slabo gospodarjenje. Straža je poročala o velikem navdušenju publike nad Žebotovim govorom, medtem ko se je Januš Golec spominjal govora kot dolgovezenja o srbskih političnih osebnostih, "katere je pa zamenjeval in mešal, kakor bi bil hotel prerešetovati koruzo in fižol." S tem je izzval muzanje na obrazih v prvi vrsti sedečih vodilnih mož Slovenske ljudske stranke v Mariboru: dr. Josipa Leskovarja, dr. Karla Verstovška in Ivana Vesenjaka, kar naj bi govorec opazil in v hudi užaljenosti zaključil predavanje z besedami: "Tako je in nič drugače s Pribičevićem in Pašićem in z drugimi odličnimi Srbi, ako je to prav ali ne oni(m) z zlatimi cvikerji (ščipalniki) opremljenim trem najvišjim gospodom iz Maribora, ki sedijo v prvi vrsti in bi se radi norčevali iz njega - Žebota." Poslušalci so po Golečevem pričevanju stopili na govornikovo stran, Žebot pa naj bi bil odtlej z omenjenimi strankarskimi kolegi v sporu ter zaradi novih in novih žaljivk na njihov račun celo klican pred izvršni odbor stranke, na kar pa se zaradi sklica skupščine in odhoda v Beograd ni odzval.20 Od tam se je bralcem Straže znova oglasil sredi februarja, ko je v uvodniku nastopil proti državnemu financiranju potovanj pravoslavnim vladikam, k čemur ga je spodbudilo potovanje ohridskega vladike Nikolaja Velimirovića v Ameriko. Vlada mu je odobrila deset tisoč dolarjev iz državne blagajne. "Česar ni in ne bo storil noben katoliški škof, se upa in doseže pravoslavni brat iz Ohrida," se je hudoval ter opominjal na vedno večje davke in draginjo, izzvano s podobnimi nenačrtovanimi državnimi izdatki.21 Franjo Žebot je v svojem prvem letu službovanja v Beogradu še nekajkrat ostro kritiziral finančnega ministra Kosto Kumanudija, sicer uglednega politika in pristaša Pribičevićevih demokratov, do katerega je očitno čutil tudi čisto osebno antipatijo in ga je nekoč opisal kot "moža z veliko plešo a navihanimi brkami."22 V juliju je nanj naslovil vprašanje o petkratni kazni za prepozno plačane pristojbine, kar naj bi bila povsem samovoljna interpretacija Taksnega zakona iz 1. septembra 1921 s strani davčne generalne direkcije. Ker je davčni urad v Ptuju te "naravnost drakonične " kazni izterjeval, je Žebot na finančnega ministra naslovil vprašanje, ali je voljan postopanje davčnega urada v Ptuju natančno preiskati.23 Odgovor Delegacije ministrstva financ za Slovenijo in Istro v Ljubljani je prejel konec januarja 1923, in sicer so bile petkratne kazni v primeru zakasnelega plačila pristojbin z objavo v Uradnem listu 61/1922 ukinjene. "Kotarskom finansijskom ravna-

18

Parlamentarni klub, ki ga je vodil dr. Anton Korošec, in katerega sta poleg Slovenske ljudske stranke sestavljali še hrvaški Bunjevsko-šokačka Hrvatska pučka stranka (Jurij Perovšek, Slovenski avtonomistični državnopravni program, Slovenska kronika XX. stoletja 1900-1941, Ljubljana 1997, str. 255).

19 Franjo Žebot, Labirint, Straža, 1. 2. 1922, str. 1.

20 Iz Maribora. Mesečni redni shod SLS za Maribor, Straža, 8. februar 1922, str. 4; Golec, Spomini VII, str.

972-73.

21 Franjo Žebot, Preveč darežljivo, Straža, 17. 2. 1922, str. 1.

22 Franjo Žebot, Labirint, Straža, 1. 2. 1922, str. 1; Čulinović, str. 293.

23 Pokrajinski arhiv Maribor. Fond: Franjo Žebot (dalje: PAM, Žebot), AŠ 1, Uput, Beograd, 26. julij 1922.

359

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

teljstvu u Mariboru naglasiti da se s ovom ublažuje odluka ove direkcije od 12. maja 1922 god. br. 7778," je zaključil dopis.24 S tem je pritrdil Žebotu, ki je menil, da imajo davčni uradi na voljo številne druge mehanizme, s katerimi lahko izterjajo zapoznelo plačilo taks.25 Pozimi leta 1921 je izbruhnila na dan t. i. afera Zečević, ko je zaradi vpoklica 6000 rekrutov 299 le-teh zaradi slabe oskrbe umrlo, okrog tisoč pa obolelo. Obrambni minister, general Milivoj Zečević, je izredni vpoklic rekrutov opravičeval z obiskom bivšega kralja Karla na Madžarskem v drugi polovici oktobra 1921 in s tem povezano povečano vojaško pripravljenostjo v Kraljevini SHS. Javnost je bila ogorčena in je zahtevala prevzem odgovornosti za nesrečo. Vlada je ostala na strani ministra Zečevića, češ da je ukrepal po njenih navodilih, zaradi česar ne more biti kriv za smrt vojakov. Opozicija je zbrala dovolj dokazov, da bi odgovorne spravila pred sodišče, vendar je Narodna skupščina z večino vladnih glasov izglasovala "prost prehod na dnevni red," kot je bilo to običajno v kočljivih trenutkih.26 Ko je Franjo Žebot 16. februarja naslovil vprašanje na obrambnega ministra glede omalovažujočega odnosa in slabega ravnanja s slovenskimi vojaki s strani srbskih poveljnikov ter prepovedjo branja slovenskih in hrvaških časnikov v posameznih vojaških garnizijah, je to bil že novi minister Miloš Vasić.27 Vprašanja nanj so takrat naslavljali še nekateri Žebotovi strankarski kolegi iz Jugoslovanskega kluba, daljši govor o neenakopravnem položaju slovenskih vojakov v vojski pa je Žebot imel tudi v skupščini.28 Številni vojaki so pisali pisma poslancem in v njih tožili nad razmerami v vojski. "Povem, da so tukaj obupne razmere. Zares obupne! Komaj je minulo mesec dni, pa je že ogromno število fantov odšlo v bolnico. Nimamo dovolj vode, ne za piti, ne za umivanje, a še ta, kar je je, smrdi kakor gnojnica. Menaža je slaba. Najbolj mučno pa je, da nas tepejo in klofutajo, čeravno smo že veliko prestali v vojski," je razmere opisal eden izmed njih, še bolj pa je poslance Jugoslovanskega kluba zbodlo naslednje pismo: "Pri vežbanju govori gospod kapetan (vodilne pozicije v vojski so bile v rokah Srbov kot 'osvoboditeljev'29 in zmagovalcev v prvi svetovni vojni, op. M. R.) o zunanjih in notranjih sovražnikih. Zunanji sovražniki so naši sosedje, notranji sovražniki pa Radić in pop dr. Korošec."30 Vzvišenega odnosa srbskih vojakov opozicijski protesti niso odpravili za dolgo in ko je poslanec Žebot julija 1926 znova posredoval za slovenske vojake, tokrat pri poveljniku 23. pešpolka v južni Srbiji, je v Slovenskem gospodarju zapisal: "Stara, žalostna pesem se zopet ponavlja." Ravnanje s slovenskimi vojaki naj bi bilo po ministrovem posredovanju pri poveljnikih nekaj časa znosno. Izdal je povelje, da se Slovencev nikakor ne sme sramotiti zaradi njihovega jezika in jih obmetavati s

25

PAM, Žebot, AŠ 1, Uput, Beograd, 26. julij 1922. Čulinović, str. 396-397.

27 Dnevne novice. Posl. Žebot, Straža, 20. 2. 1922, str. 2.

28 Stenografske beleške Narodne skupščine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca (dalje: Stenografske beleške), Redovan saziv za 1921-1922 god., br. 51/27. 4. 1922, 2. knjiga, str. 271-273.

29 V zvezi s tem je zanimivo stališče podal Svetozar Pribičević v svojih spominih na diktaturo kralja Aleksandra: "Uvjek sam cijenio goleme žrtve što ih je Srbija podnijela tijekom svjetskog rata, ali nikad nisam mogao prihvatiti tezu da je Srbija svojim pobjedama oslobodila naš narod u Austro-Ugarskoj od njemačke i madžarske prevlasti /.../ Kad se ove činjenice ispitju, kakva smisla ima postavljati tezu da je nas oslobodila Srbija i na toj postavci htjeti opravdati hegemoniju Srbije, koja predstavlja tek nešto više od petine našega cijelog naroda? To nije stvarnost, to je megalomanija ". (Svetozar Pribičević, Diktatura kralja Aleksandra, Zagreb 1990, str. 36-37).

30 Rekrutsko gorje in naši državotvorci, Straža, 1. 3. 1922, str. 1.

26

360

S tudia

H istorica

S lovenica

"Švabi." Žebot je na svojo pritožbo prejel odgovor, ki mu je prijazno sporočal, naj se ne vmešava v vojaške zadeve: "Zahvaljujem se Vam za Vašo skrb za vojake, vaše rojake in Vas prosim, da vojake, ki Vam pišejo o slabem ravnanju, poučite, naj take pritožbe izročajo tudi svojim predpostavljenim oficirjem. Ako pa pri komandantu čete nič ne opravijo, naj pismeno predložijo pritožbo komandantu bataljona ali osebno polkovnemu komandantu."31 Zaradi svojega ostrega nastopa je poslanec Žebot kaj kmalu postal neprijeten svojim političnim nasprotnikom, posebno še pristašem Jugoslovanske demokratske stranke32 (dalje JDS) ter Samostojne kmetijske stranke33 (dalje SKS), tačas vladnima strankama. Obe sta mu večkrat odmerjali prostor v svojih glasilih z raznimi obtožbami, ali pa samo kratkimi noticami o njegovem domnevnem obnašanju, na katere je, če je le bil prehudo izzvan, tudi odgovarjal. Mariborsko demokratsko glasilo Tabor je tako na primer med političnimi vestmi zabeležilo, da je Žebot na marčni seji skupščine doživel pravo blamažo, ko je zahteval znanje slovenskega jezika za načelnike slovenskih srezov, medtem ko naj bi predsednik stranke Anton Korošec kot nepotrebno smatral branje sejnih zapisnikov v slovenskem jeziku, češ da "vsi govorimo isti jezik in se med seboj dobro razumemo." S tem naj bi Žebot padel v čudno neskladje s Korošcem in opozorjen na to od ministra za pripravo volitev v ustavodajno skupščino in za izenačevanje zakonov Marka Trifkovića "osramočen umolknil in odšel iz dvorane."34 Žebot je v nasprotju s celo zgodbo v Straži izjavil, da na dan, ko naj bi se dogodek odvijal, sploh ni bil v Beogradu, temveč v Ljubljani, kar potrjujejo tudi zapisniki marčnih sej Narodne skupščine.35 Naj poudarimo še, da je bil tudi katoliški tisk poln resničnih ali izmišljenih vesti o nasprotnih političnih taborih, pri čemer bi današnjega bralca najbrž presenetil grob in neotesan jezik ter nizka raven politične kulture.

Kot agilni borec za javno dobro se je Žebot v prvem letu svojega delovanja v Beogradu zavzemal za podpore beguncem s Primorske in Koroške, za izplačila vojnega ministrstva obrtnikom, grajal je stanovanjsko politiko ter v skupščini slikal stanovanjsko stisko po vojni in obsodil monopolno obnašanje države na področju

31

Franjo Žebot, Proti pretepanju naših fantov - vojakov, Slovenski gospodar, 1. 7. 1926, str. 2.

Enotna Jugoslovanska demokratska stranka je bila ustanovljena avgusta 1918 v Ljubljani, ko sta se združili obe obstoječi slovenski liberalni stranki, Narodno napredna stranka s Kranjske in Narodna stranka s Štajerske z drugimi liberalnimi političnimi organizacijami s Štajerske, Koroške in Primorske. Od maja 1919 je bila stranka vključena v vsedržavno Demokratsko stranko in s tem odločna zagovornica centralizma in unitarizma. Po organizacijskem preoblikovanju vsedržavne Jugoslovanske demokratske stranke leta 1922 je bil njen slovenski del razdeljen na ljubljansko in mariborsko oblastno organizacijo JDS. Predsednik ljubljanske je bil dr. Gregor Žerjav, mariborske pa najprej Ivan Rebek, nato dr. Franjo Lipold (Jurij Perovšek, Programi političnih strank, organizacij in združenj na Slovenskem v času Kraljevine SHS (1918-1929), Viri 13, Ljubljana 1998, (dalje: Programi političnih strank), str. 23 in 44).

33 Samostojna kmetijska stranka je bila ustanovljena junija 1919 v Ljubljani kot predstavnica liberalnega tabora za podeželje in s tem huda konkurentka Slovenski ljudski stranki. Do srede dvajsetih let je zagovarjala strogo centralistično in unitaristično usmeritev, nato pa je do Aleksandrove diktature leta 1929 stala na močnih pozicijah avtonomizma in federalizma. Najvidnejši politik SKS in večkratni minister v različnih vladah je bil Ivan Pucelj. (Jurij Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva. Nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918-1929, Ljubljana 1996 (dalje: Perovšek, Liberalizem), str. 221-224).

34 Politične vesti. Žebotova blamaža, Tabor, 28. 3. 1922, str. 2.

35 Stenografske beleške, Redovan saziv za 1921-1922 god., marec 1922, str. 1-152; Dnevne novice. 'Taborova' in 'Jutrova' poročila, Straža, 19. 3. 1922, str. 3.

32

361

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

36

preskrbe s soljo. Deloval je za graditev ceste iz Šentilja v Slovenskih goricah proti Velki, okrog katere se je v Beogradu spletla posrečena anekdota. Cesta 'Št. Ilj-Velka' je bila namreč v zapisniku za finančni zakon pomotoma zabeležena kot "Sv. Ilja Veliki," pozneje pa se je med ljudmi zaradi večjih pomanjkljivosti v gradnji (strmi teren, neurejen odtok vode) udomačilo tudi nekoliko ironično ime 'Žebotova cesta'.37 Za svoje rojake ob severni državni meji je Žebot tudi sicer večkrat interveniral, predvsem zaradi težav, ki so jih domačini imeli v zvezi z zemljišči tik ob meji, saj so jim obmejne kontrolne oblasti dostop nanje oteževale.38 Franjo Žebot se je prav hitro prekalil v spretnega politika in poznavalca razmer v državi, pri čemer je enako spretno govoril poslanskim kolegom v Narodni skupščini kot preprostim kmetom na rednih strankinih shodih po vsej Štajerski. Kot poslanec je na njih največkrat govoril o aktualnih političnih razmerah v državi. Tako je ves čas ohranjal neposreden stik s svojimi volivci, s tem pa močno politično zaledje. Januš Golec, ki je prijatelja in kolega iz Cirilove tiskarne na shodih često spremljal, je o Žebotovih govorniških sposobnostih pisal s samimi superlativi. Tako naj bi imel "izredno posrečen in samozavesten nastop," govoril naj bi brez zatikanja ter tako postal eden najbolj priljubljenih ter občudovanih ljudskih govornikov, ki je kmete na shodih ogrel in "sfanatiziral za krščansko-slovensko gibanje."39 To mimogrede dokazujejo tudi volilni rezultati.40 Kot član zakonodajnega odbora je v marcu 1922 kritiziral zakonski načrt o obči upravi kot "veliki nestvor " ter znak "srednjeveškega nazadnjaštva," ki "nič ne pove, kako naj se uredi n. pr. uprava srezov (okrajev) in oblasti v podrobnem, ampak vsebuje samo splošne fraze." Zahteval je fiksiranje kompetenc omenjenima upravama ter povečane pristojnosti srezom, če bodo le-ti veliki, "da kmetu ne bo treba trošiti denarja, izgubljati časa in ostavljati dom za več dni, ampak bo lahko pri tej veliki srezki oblasti našel več kompetence, da bo tam tudi lahko več dosegel." Svoj govor v zakonodajnem odboru je zaključil z zahtevo po novi ustavi, ki bo dala Slovencem in Hrvatom samoupravo.41 V svojem naslednjem govoru na isto temo je Žebot izpostavil problem ženske volilne pravice, nasprotoval je triletnemu bivanju v istem kraju kot pogoju za njeno pridobitev ter izključitvi državnih uradnikov od pasivne volilne pravice. Poudaril je potrebo po poslanski imuniteti za poslance oblastnih skupščin in izrazil pomisleke glede velikih pristojnosti velikega župana. "Veliki župan lahko kaznuje uradnike, nikjer pa ni zapisano, da bi skupščina lahko kaznovala tega velikega župana, ako stori kaj takega, kar se ne zdi prav po narodu izbranim zastopnikom v samoupravni skupščini." Zahteval je jasno opredelitev glede pokrajinskih davkov in doklad, kajti "ta denar mora priti nazaj v pokrajino in žnjim mora 36

Stenografske beleške. Redovan saziv, br. 57/17. 5. 1922, 3. knjiga, str. 46; br. 64/16. 6. 1922, 3. knjiga, str.

210-211; br. 69/21. 6. 1922, 3. knjiga, str. 257-258; br. 70/22. 6. 1922, 3. knjiga, str. 288-289; br. 80/6. 7.

1922, 4. knjiga, str. 241-242.

37 Golec, Spomini VII, str. 974-976.

38 Dnevne novice. Poslanec Žebot, Straža, 1. 3. 1922, str. 2.

39 Golec, Spomini VII, str. 977-979.

40 Na volitvah 18. marca 1923 je Žebot med vsemi štajerskimi kandidati dosegel največ glasov: Franjo Žebot, 8283; Josip Hohnjec, 6371; Martin Krajnc, 6036; Vlado Pušenjak, 5983; Ivan Vesenjak, 5175; Jurij Kugovnik, 4222; Štefan Falež, 4173; Jakob Vrečko, 4104; Josip Klekl, 3648; Geza Šiftar, 2944 in Andrej Bedjanič, 2663 glasov (Koliko poslancev dobijo posamezne stranke, Straža, 21. 3. 1923, str. 4). Politični okraj Maribor - levi breg, v katerem je Žebot kandidiral, je po štetju prebivalstva iz leta 1921 štel 80.992 prebivalcev (Koliko prebivalcev šteje mariborska oblast, Naša Straža, 20. 5. 1925, str. 3).

41 Kako površno kujejo zakone v Beogradu, Straža, 13. 3. 1922, str. 1.

362

S tudia

H istorica

S lovenica

razpolagati pokrajinska skupščina." Na področju šolstva se je izrekel za pravico sreza, da sodeluje v voljenem srezkem šolskem svetu.42 Uredba o razdelitvi države na oblasti, Zakon o obči upravi ter Zakon o oblastni in srezki samoupravi so bila objavljeni v Uradnem listu pokrajinske uprave za Slovenijo 15. maja 1922, povzeti po Službenih novinah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca z dne 28. oziroma 21. aprila 1922.43 Vse Žebotove pripombe na zakonski predlog so bile bob ob steno. Samoupravni organi so namreč le po pooblastilu centralnih državnih organov izvrševali del njihovih nalog, hkrati pa bili podrejeni centralni vrhovni upravi, s čimer se je dosledno ohranjal jugoslovanski državni centralizem.44 Sredi decembra 1922 je Nikola Pašić sestavil homogeno radikalno vlado. Razpisane so bile volitve za 18. marec 1923, Narodna skupščina pa razpuščena. Franjo Žebot je čas izkoristil za predavanja na strankinih shodih v Mariboru in okolici. Na enem izmed njih v Gambrinovi dvorani v Mariboru je "izrazil svojo zadovoljnost nad tem, da so vsaj največji korupcijonisti in nasilneži: Pribičevićevi demokratje in njihovi bratci potisnjeni iz vlade."45 Celotni slovenski politični tabor je bil zdaj v opoziciji46 in temu se je prilagodila tudi politična klima po časnikih. V zvezi z "enim najpomembnejših dogodkov političnega življenja dvajsetih let "47 v Kraljevini SHS, volitvami v Narodno skupščino 18. marca 1923, je v Mariboru močno odjeknil incident, ko so v noči iz 10. na 11. februar 1923 pristaši mariborske Orjune48 vdrli v katoliško Tiskarno sv. Cirila ter popolnoma uničili večino tiskarskih strojev, da bi tako onemogočili izdajo njenih političnih glasil (Slovenski gospodar, predvsem pa Straža) pred volitvami.49 Podrobno je dogodke razčlenil Darko Friš v razpravi Mariborski odbor Orjune in dogodki leta 1923,50 prav tako tudi Žebotovo odisejado pred mariborskim okrožnim sodiščem. Orjunaše naj bi naravnost sovražil ter "je tudi dejansko obračunaval z njimi javno na ulici."51 Branil se ni niti popljuvati glavnega mariborskega poročevalca ljubljanskega Jutra ter mariborskega Tabora dr. Avguština Reismana,52 s čimer je mariborskega predsednika orjuncev napeljal k razmišljanju o moralnem razkroju katoliške stranke.53 Volitve v Narodno skupščino 18. marca 1923 so bile prve po sprejemu unitaristične in centralistične vidovdanske ustave in slovenske politične stranke so jih

42

Proti nazadnjaškemu ustroju oblastne in srezke skupščine, Straža, 31. 3. 1922, str. 1-2.

Uradni list pokrajinske uprave za Slovenijo, letnik IV, št. 49/15. 5. 1922.

44 Perovšek, Programi političnih strank, str. 45.

45 Čulinović, str. 293; Iz Maribora. Naš shod v Mariboru, Straža, 20. 12. 1922, str. 3.

46 V vladi je kot edini Slovenec sedel minister brez portfelja radikal Niko Zupanič (Čulinović, str. 293).

47 Jurij Perovšek, Slovenska državna volja v prvem desetletju jugoslovanske krize. Slovenci in država, Znanstveni posvet na SAZU, Ljubljana 1995, (dalje: Perovšek, Slovenska državna volja), str. 128.

48 ORJUNA (Organizacija jugoslovanskih nacionalistov) je bila ustanovljena leta 1922 v Splitu kot bojna organizacija za pobijanje 'protidržavnih elementov' in za zaščito obstoječe centralistično-monarhistične državne ureditve, torej jugoslovanstva, s čimer se je njen program skladal s programom JDS. (Čulinović, str. 388-389; Mikuž, Oris, str. 223).

49 Napad demokratske 'Orjune' na tiskarno sv. Cirila v Mariboru, Straža, 12. 2. 1923, str. 1.

50 Darko Friš, Mariborski odbor Orjune in dogodki leta 1923, v: Melikov zbornik, Ljubljana 2000, str. 933950.

51 Golec, Spomini VII, str. 1055-1056.

52 Iz Maribora. Zakaj sem opljuval dr. Reismana, Straža, 16. 2. 1923, str. 3.

53 Odločna obsodba klerikalnega divjaštva v Mariboru, Jutro, 17. 2. 1923, str. 2.

43

363

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

dodobra izkoristile za predstavitev svojih političnih programov, pri čemer se je SLS jasno postavila na slovenska avtonomistično-federalistična narodnopolitična stališča ter dosegla nesluteno zmagoslavje - od šestindvajsetih slovenskih mandatov jih je dobila kar enaindvajset.54 Nosilec kandidatne liste za celotno Štajersko je bil načelnik stranke Anton Korošec, Franjo Žebot pa je kandidiral kot okrajni kandidat za mesto Maribor ter sodna okraja Maribor - levi breg in Lenart.55 Dobil je 8.283 glasov, kar je bilo največ od vseh štajerskih okrajnih kandidatov (Anton Korošec je na Štajerskem dosegel 55.734 glasov), stranka pa 12 poslancev za štajersko področje.56 V svoji zahvali volivcem je Žebot med drugim zapisal: »Izvršili ste orjaško delo. Vaša je zmaga, vi agitatorji in zaupniki! In kako ste tekmovali med seboj! Obrtnik, železničar, državni nastavljenec, delavec, penzionist in invalid, vsi prav vsi iz vseh stanov ste storili svojo dolžnost. Imenovali so vas Žebotovo bando. Psovali so vas, a vi ste ostali trdi, nepremagljivi. Ponosen sem na vas kot vaš poslanec.«57 "Der Herr Žebot organisiert die Eisenbahner! ",58 je zapisala mariborska socialdemokratska 'Volksstimme' po volitvah. Poglejmo si torej njegovo delo za mariborske železničarje, katerih delavnice v Mariboru so bile ene največjih v tedanji kraljevini in so zaposlovale 1500 mož.59 Junija 1923 se je pri prometnem ministru Velizarju Jankoviću na prošnjo Prometne zveze zanimal za predloženi zakonski načrt o državnih nastavljencih, ki sprva ni vseboval postavk o železničarjih. Na njihov pritisk je Janković dal izdelati nov zakonski osnutek, ki pa železničarjem prav tako ni ustrezal. Tako so zastopniki Jugoslovanskega kluba, ki so sodelovali v sekciji zakonodajnega odbora Narodne skupščine, med njimi tudi Žebot, zahtevali povišanje plačil vsem kategorijam železničarjev, kar je sekcija po 'burni razpravi' sprejela. Žebot je opozarjal železničarske organizacije, naj natančno preštudirajo zakonski načrt, ki naj bi v oktobru leta 1923 že ugledal luč sveta, in dajo svoje predloge. Očital jim je, da se premalo zanimajo za zakonski predlog. "Nobenega resnega protipredloga nismo dobili," je karal nezaineteresiranost železničarskih organizacij.60 Žebot se je pomena železničarske volilne baze dobro zavedal, še posebno od objave Obznane,61 ko naj bi vlogo prepovedanih komunističnih glasil na Štajerskem prevzela ravno Straža.62 Žebotov sin Ciril je v svoji knjigi zapisal, da so železničarji očeta zaradi njegove zavzetosti zanje imenovali "der goldene Franzl " ter izpod organizacije nemških socia-

54

Sijajna zmaga Slov. ljudske stranke, Straža, 21. 3. 1923, str. 1; Perovšek, Slovenska državna volja, str. 128; Perovšek, Oblikovanje, str. 7-8; Zečević, Slovenska ljudska stranka, str. 304-307; Perovšek, Liberalizem, str. 99; Mikuž, Oris, str. 251.

55 Iz Maribora. Naša kandidata, 16. 3. 1923, str. 4.

56 Koliko poslancev dobijo posamezne stranke, Straža, 21. 3. 1923, str. 4.

57 Franjo Žebot, Volilcem SLS v Mariboru, Straža, 21. 3. 1923, str. 1.

58 Kleine Nachrichten. Der Herr Žebot organisiert die Eisenbahner, Volksstimme, 7. 6. 1923, str. 3; Iz strokovnega gibanja. "Der Herr Žebot organisiert die Eisenbahner! ", Straža, 8. 6. 1923, str. 2.

59 Stenografske beleške, Redovan saziv za 1923-1924 god., br. 59/13. 3. 1924, 2. knjiga, str. 228-230; Kako je Pašićeva vlada varala železničarje?, Straža, 21. 3. 1924, str. 2-3.

60 Iz strokovnega gibanja. Zakon za železničarje, Straža, 15. 6. 1923, str. 3; Iz strokovnega gibanja. Usoda železničarskega zakona, Straža, 27. 7. 1923, str. 2.

61 Tridesetega decembra 1920 je vlada s t. i. Obznano onemogočila Komunistično partijo Jugoslavije, tretjo najmočnejšo stranko v Kraljevini SHS, in sicer s prepovedjo njenega delovanja, izdajanja komunističnih glasil ter zbiranja. Komunisti so vseeno ostali v konstituanti vse do srede leta 1921 (Mikuž, Oris, str. 196198; Čulinović, str. 344).

62 Klerikalno hujskanje premogarjev, Jutro, 30. 11. 1921, str. 2.

364

S tudia

H istorica

S lovenica

listov hitro prehajali v vrste SLS oz. njene sindikalne organizacije Jugoslovanske strokovne zveze.63 Ko je SLS 2. februarja 1924 skupno z železničarskimi organizacijami sklicala shod v Mariboru, se je Žebot "iskreno zahvalil vrlim železničarjem za to, da so pri volitvah dne 18. marca stali po večini v taboru SLS." Ponovno je nastopil proti "Pašićevemu krivičnemu in nasilnemu sistemu"64 in vztrajal pri zahtevi po avtonomiji Slovenije. Shod je zaključil predstavnik železničarjev, ki je Žebotu in stranki obljubil še nadaljnjo podporo železničarjev, če se bo ta zavzemala za njihove pravice.65 Tako je interpelant Žebot svoj govor v skupščini 13. marca 1924 drzno naslovil "Kako je Pašićeva vlada varala železničarje? " Radikalski agitatorji naj bi železničarjem pred volitvami obljubljali kar za 25% višje plače, poleg tega pa tudi visoke državne subvencije v njihovih konzumnih prodajalnah, če bodo volili radikale. Država naj bi delavce po prevzemu obrata Južne železnice s 1. oktobrom 1923 oropala tudi za stare pravice (pravica do delavskih zaupnikov, živilske vozovnice, provizijski fond, ipd.).

"Mislim, da je g. minister iz mojih izvajanj, ki sem jih podprl izključno z uradnimi dokazi, uradnimi razglasi itd., dobil jasno sliko, da se dela našim železničarjem v Sloveniji, tako delavcem v delavnicah, kakor onim na progi, velika krivica. Radi tega naše železniško osebje nima zaupanja do sedanje državne uprave," je Žebot še v zaključnih besedah okrcal vlado.66 Na junijskih sejah skupščine se je Žebot na ministra Jankovića obrnil še v zvezi s trgovskimi šolami, trgovinskimi pogodbami, izvozom vina, izrekel se je proti novemu ženskemu učiteljišču v Mariboru in podprl graditev trgovske šole namesto njega.

Ni se strinjal s predlogom za izredne kredite ministrstva trgovine in industrije ter je v daljšem govoru na seji skupščine podal lastne predloge za rešitev trgovske in carinske politike Kraljevine SHS. Njegov nastop so poslanci motili s predlogi v obliki medklicev, nemiren pa je postal tudi predsednik skupščine in je poslanca pozival, naj sklene misli. Žebot mu je odgovoril v značilnem slogu: "Hočem završiti, gospod predsednik, samo ne bodite nervozni. Jaz nisem nervozen, ker me motijo, pa ne bodite ni vi."67 Na strankinih shodih po volitvah je bil Žebot zopet zelo aktiven, do vlade pa neizprosen. Demokrata Svetozarja Pribičevića naj bi stalno nazival s "hudičevičem," radikala Nikolo Pašića pa z "Miklavžem," ki vleče na verigi "špicparkla Pribičevića" (prva Pašić-Pribičevićeva vlada, tako imenovani P-P režim, je bila formirana marca 1924, op. M. R.). Rad in pogosto je uporabljal prispodobo o kravi, ki ima vimena v Beogradu, "nenasitni gobec" pa v Sloveniji. "Jugoslovanski klub bo že okrenil to molzno kravo tako, da bo stala narobe, a pravilno! ", je obljubljal.68 Na enem izmed shodov v Slovenski Bistrici je pojasnjeval, da "je borba naših poslancev proti srbijan-

63

Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija. Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od majniške deklaracije, Ljubljana 1990, str. 172.

64 Nikola Pašić je s Federalističnim blokom, osnovanim 27. 3. 1923 med SLS, Jugoslovansko muslimansko organizacijo in Hrvatsko republikansko seljačko stranko v juliju, 1923 sklenil t. i. Markov protokol. Šlo je za taktično potezo velikosrbskega radikala za dosego vladne večine, saj je takoj po sklenitvi sporazuma odstopil z mesta predsednika vlade ter dobil mandat za sestavo samoradikalne vlade, o kateri je govoril Žebot. (Mikuž, Oris, str. 253-255).

65 Iz Maribora. Shod krščansko-socialnih železničarjev, Straža, 4. 2. 1924, str. 3.

66 Kako je Pašićeva vlada varala železničarje?, Straža, 21. 3. 1924, str. 2-3; 24. 3. 1924, str. 2-3.

67 Stenografske beleške, 25. 6. 1923, 1. knjiga, str. 786-791 in 26. 6. 1923, 1. knjiga, str. 799-800.

68 Golec, Spomini VII, str. 983-984.

365

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

69 skemu centralizmu in vsem izrodkom istega, huda a energična." Shodi naj bi bili dobro obiskani, udeleženci pa so povsod vztrajali na zahtevah po slovenski avtonomiji.70 Težave so govorcu povzročali le 'samostojni demagogi', torej pristaši Samostojne kmetijske stranke, in Golec se spominja, da sta z Žebotom "večkrat brusila pete " pred njimi, ki so jima očitali nikoli izpolnjene obljube.71 Tako je tudi glasilo 'samostojnih' 'Kmetijski list' z Žebotovimi dogodivščinami velikokrat zapolnjevalo svoje stolpce.72 Intenzivnost kulturnega boja73 v Kraljevini SHS je v obdobju od novembra 1924 do julija 1925 dosegla svoj višek, kar se je kazalo v pogostih vladnih krizah. Jedro spora med političnimi strankami je bila vidovdanska ustava in v duhovni atmosferi, ko so najmočnejše stranke v Sloveniji boju za oblast podrejale vedno večji del svojih organizacij, so bile 8. februarja 1925 druge skupščinske volitve v Kraljevini. SLS je sicer glede na prejšnje volitve nekoliko nazadovala, a še zmeraj prepričljivo zmagala s staro zahtevo po slovenski avtonomiji.74 V mariborskem volilnem okrožju je bil nosilec liste Anton Korošec, Franjo Žebot pa kandidat volilnega okraja Maribor - levi breg.75 V prvi številki Naše Straže76 se je Franjo Žebot takole zahvalil svojim volivcem: "Smatram za svojo dolžnost, da se v imenu SLS vsem zvestim volilcem, predstavnikom in agitatorjem zahvalim, da ste s svojim delom pripomogli naši stranki do častne zmage. V našem Mariboru je ostala Slovenska ljudska stranka najmočnejša /.../ Ponosen sem, da imam čast zastopati poštene Mariborčane vseh slojev v Narodni skupščini."77 Ko je 17. marca 1925 v verifikacijskem odboru Narodne skupščine novoizvoljeni demokratski poslanec za mariborsko-celjsko volilno okrožje dr. Ljudevit Pivko govoril o prepovedi Straže in Slovenski ljudski stranki očital 'avstrijakantstvo' in 'antidržavnost' in zahteval celo odvzem mandatov SLS poslancem, sta štajerska katoliška poslanca Josip Hohnjec in Franjo Žebot malodane fizično nastopila proti njemu. Žebot naj bi udarjal po poslanski klopi in vpil na Pivka: "Tako govorijo lopovi! Ali Vam ni znano, koliko pristašev SLS je bilo ob začetku aretiranih radi svojega slovenskega mišljenja. Vaši pristaši so se pa skrivali. Na slovenske pozdrave še odgovarjati niso upali. Sram Vas naj bo, da črnite pošteni slovenski rod. Vi bi radi, da bi nas streljali, zapirali." Medsebojno obtoževanje in vpitje slovenskih poslancev je prisililo predsednika Narodne skupščine Milana Srskića, da je za pol ure prekinil sejo, Pivko pa naj bi po ponovnem sklicu svoje očitke o 'antidržavnosti' in 'avstrijakantstvu' preklical.78

69

Dnevne novice. Shodi poslanca Franja Žebota; Okrajna seja (zbor) zaupnikov Slovenske ljudske stranke, Straža, 3. 8. 1923, str. 2.

70 Dnevne novice. Shodi poslanca Žebota, Straža, 17. avgust 1923, str. 2.

71 Golec, Spomini VII, str. 983-984.

72 Npr. Pokrajinske vesti. Batinaški Žebot pred sodiščem pogorel, 4. 7. 1923, str. 2; Pretepač Žebot, 4. 4.

75 Iz Slovenije. Kandidati za volilno okrožje Maribor-Celje, Straža, 15. 12. 1924; Volilno gibanje. Kandidati liste v mariborskem volilnem okrožju, Straža, 16. 1. 1925, str. 2.

76 Straža je bila konec januarja 1925 zaradi člankov, "ki izzivajo k mržnji do države kot celote odnosno k verskemu odnosno k plemenskemu razdoru," prepovedana. Namesto nje je začela 18. februarja 1925 izhajati Naša Straža, ki pa je tudi kmalu prenehala izhajati, saj se je 31. marca 1926 združila s Slovencem. ('Straža' ustavljena!, Naša Straža, 18. 2. 1925, str. 1; Kajetan Gantar, Naše politično časopisje, v: Slovenci v desetletju 1918-1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine, uredil Josip Mal, Ljubljana 1928, str. 662-663).

77 Iz Maribora. Našim volilcem v Mariboru, Naša Straža, 18. 2. 1925, str. 3.

78 Prvi nastop dr. Pivka, Naša Straža, 18. 3. 1925, str. 1-2.

366

S tudia

H istorica

S lovenica

Prošnja Tajništva SLS v Mariboru Franju Žebotu za pripravo referata na okrajnih zborih delegatov SLS v mariborskem volilnem okrožju, 14. november 1925 (PAM, Žebot, AŠ 1; foto: B. Čerin)

Narodni poslanec Žebot je bil leta 1925 izredno dejaven v svoji poslanski funkciji, o čemer pričajo številne interpelacije, posredovanja in delo v stranki. Tako je med drugim na podpredsednika Narodne skupščine Ivana Palačeka naslovil vprašanje, zakaj ima Radikalni poslanski klub na vratih napis samo v cirilici. "Izjavljam, da nismo proti ćirilici, ampak zahtevamo s popolno pravico enakopravnost latinice s ćirilico," je pojasnjeval v imenu lastnega Jugoslovanskega kluba, ki mu je bila očitana uporaba latinice.79 Zelo si je prizadeval, da se skupni obmejni kolodvor za Jugoslavijo in Avstrijo ustanovi v Mariboru, kar bi bilo za mesto velikega gospodarskega pomena. Namen skupnega kolodvora je bil na enem mestu opraviti revizijo potnih listov, prtljage in tovora tako z jugoslovanske kot z avstrijske strani. Žebot je zagotavljal, da bi Maribor s kolodvorom veliko pridobil v mednarodnem prometu, zato je na ministra za promet Anto Radojevića iz Radikalne stranke in ministra za trgovino in industrijo Prvislava Grizogono iz Samostojne demokratske stranke naslovil poslan-

79

Stenografske beleške, Redovan saziv za 1925 god., br. 17/12. 5. 1925, str. 74-75.

367

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

sko vprašanje oz. uput. Vedeti je želel, kako daleč so bilateralna pogajanja med Avstrijo in Kraljevino SHS in ali je kraljevina sploh zainteresirana za ustanovitev kolodvora v Mariboru.80 Med prizadevanji za izboljšanje gospodarskega položaja mesta Maribor je bila tudi prošnja glede telefonskih zvez med Mariborom in tujino. Iz mesta je bilo namreč moč direktno telefonirati le na Dunaj in v Gradec, mednarodni promet z ameriškim žitom in mlevskimi izdelki iz Trsta prek Maribora v Nagykanižo ter Budimpešto pa je zahteval direktne telefonske zveze tudi s temi mesti. "Ker se zamore iz Ljubljane v Trst prav dobro govoriti ter se dobi zvezo že v par minutah, nadkriljuje Ljubljana prav posebno trgovske kroge v Mariboru," je tožil, ministra za pošto in brzojav Velimirja Vukičevića iz Radikalne stranke pa prosil za pismeni odgovor na vprašanje, ali si je pripravljen prizadevati za izboljšanje položaja.81 Ponovno je tudi veliko postoril za slovenske železničarje. Ravnateljstvo državnih železnic je v Ljubljani s prvim aprilom oziroma prvim majem 1925 ustavilo izplačilo pokojnin in doklad delu upokojenih železničarjev, ki so bili upokojeni po novem zakonu. Slovenski katoliški poslanci so vložili interpelacijo na finančnega ministra Milana Stojadinovića, ki je zadevo imel za malenkostno in že rešeno, v Narodni skupščini pa se je razvila zanimiva debata: Žebot: "Z odgovorom g. ministra absolutno ne morem biti zadovoljen, ker se njegov odgovor ne nanaša na resnični položaj cele stvari. Posebno ni res, kakor odgovarja g. finančni minister, da vsi vpokojenci, na katere se nanaša moje in to82 variša dr. Gosarja vprašanje, že redno prejemajo svoje pokojnine. G. minister, do danes niti akti niso odšli iz Vašega ministrstva v Ljubljano."

Stojadinović: "Znate to bolje nego ja." Žebot: "Vem to natančno, g. minister. Akti, ki se nanašajo na izplačilo pokojnin..."

Klici iz poslanskih klopi: "...So otišli v Rim! " Josip Hohnjec: "Ni treba, da bi hodili v Rim, ampak v Ljubljano jih je treba poslati! " Ivan Vesenjak: "Ne smešite bednih ljudi! " Žebot: "...ti akti se nahajajo v personalnem oddelku finančnega ministrstva v sobi št. 10. Prosil bi g. finančnega ministra, da vpraša uradnika Joviča, kje so sedaj ti 83 nesrečni akti."

Začetek Žebotovega govora v skupščini je zanimiv in citiran, da bralca opozori na še eno nezanemarljivo dejstvo. Slovenski katoliški poslanci so bili v Narodni skupščini pri svojem angažiranju za slovenske koristi ter proti 'birokratičnemu cen-

80

PAM, Žebot, AŠ 1, Vprašanje narodnega poslanca Franjo Žebota in tovarišev na gospoda ministra saobračaja in ministra trgovine in industrije v zadevi ustanovitve obmejnega (pograničnega) kolodvora v Mariboru, Beograd 14. 5. 1925; Iz Maribora. Za ustanovitev obmejnega kolodvora v Mariboru, Naša Straža, 29. 5. 1925, str. 4.

81 Iz Maribora. Telefonske zveze Maribora z zunanjim svetom, Naša Straža, 13. 6. 1925, str. 3.

82 Dr. Andrej Gosar, poslanec Slovenske ljudske stranke. Zavračal je uradno solidaristično krščanskosocialno smer in se zavzemal za svoj 'socializem' v smislu nove krščanskosocialistične struje, kasneje preimenovane v krščanski socialni aktivizem. Njegovo najpomembnejše delo Za nov družbeni red je izšlo leta 1933 (Anka Vidovič - Miklavčič, Mladina med nacionalizmom in katolicizmom. Pregled razvoja dejavnosti mladinskih organizacij, društev in gibanj v liberalno-unitarnem in katoliškem taboru v letih 1929-1941 v jugoslovanskem delu Slovenije, Ljubljana 1994; dalje: Vidovič - Miklavčič), str. 95-96.

83 Stenografske beleške. Redovan saziv, br. 24/29. 5. 1925, str. 238; Zakaj so ustavili izplačilo penzij vpokojenim železničarjem, Naša Straža, 19. 6. 1925, str. 3.

368

S tudia

H istorica

S lovenica

84

tralizmu' in 'zavoženi centralistični upravi' slejkoprej obtoženi rimskega klerikalizma.85 Nenehno so bili opozarjani na t. i. kanzelparagraf, ustavno določbo, ki je duhovnikom prepovedovala zlorabo svoje službe v politične namene.86 Kmalu po debati o železničarskih pokojninah je Žebot na ministra za promet podal interpelacijo o napredovanju železniških sprevodnikov v nadsprevodnike, še pred tem pa o 'miloščinarjih' južne železnice. Ob ustanovitvi provizijskega fonda namreč delavcev, ki so bili stari prek šestintrideset let, niso sprejeli med upravičence do fondovih sredstev.87 Žebot je opominjal železničarje na osnutek železničarskega zakona, s katerim ni bila zadovoljna nobena stran in je zato ponovno prišel pred zakonodajno komisijo. Novi osnutek naj bi železničarji dobro preštudirali in poslali ministru za promet in Jugoslovanskemu klubu protipredloge, čeprav v letu 1925 še nič ni kazalo na sprejetje omenjenega zakona.88 Osemnajstega julija 1925 je Nikola Pašić sestavil svojo deseto vlado. S pomočjo znane afere Thurn-Taxis89 se je iz nje znebil Svetozarja Pribičevića (Samostojna demokratska stranka), posledično pa tudi slovenskega predstavnika te stranke, Gregorja Žerjava. Vlado so poleg radikalov tvorili predstavniki Hrvaške seljačke stranke (tako imenovana R-R vlada, op. M. R.), ki so junija tega leta izstopili iz opozicijskega bloka, priznali dinastijo ter se odpovedali republikanstvu. Ker je bil odslej v opoziciji poleg katoliškega še slovenski liberalni tabor, je tudi Franjo Žebot proti njemu nastopal v nekoliko omiljenem nasprotovanju.90 Na shodu Slovenske ljudske stranke v Mariboru je zbranim poročal o novi vladi ("sedanja vlada je skropucalo"), z olajšanjem pa o padcu Pribičevića in Žerjava ter opisal "krivice in nasilja," storjene za časa, ko sta sedela v vladi. Stjepanu Radiću je očital "izdajo hrvatskega naroda " in poudaril: "Nemoralno je bilo početje P-P vlade, ki je s silo pritiskala na Hrvate, a še bolj nemoralna je sramotna Radićeva kapitulacija in njegovo izdajstvo! " Srd, ki ga je Žebot zlival na Radića, je poleg njegovega vstopa v vlado temeljil predvsem na dejstvu, da je Radić napovedoval odpad od katoliške cerkve.91 Na velikem zboru delegatov SLS za mariborsko volilno okrožje 20. septembra 1925, ko se je v Mariboru zbralo okrog 600 privržencev stranke iz Štajerske, Koroške in Prekmurja, Žebot ni govoril, zato omenimo le izjavo Antona Korošca, ki je postala aktualna dve leti kasneje ob vstopu stranke v vlado Velje Vukičevića, da namreč SLS v prihodnje ne izključuje sodelovanja z Radikalno stranko, vendar pa "nismo tako nespametni, da bi o sličnih stvareh

84

Prav tam.

Navajamo nekaj naslovov člankov mariborskega liberalnega Tabora iz časa pred sprejetjem vidovdanske ustave: Kancelparagraf in njegove posledice, 13. 4. 1921, str. 1-2; Notranja in zunanja politika. Kancel paragraf, 26. 4. 1921, str. 3; Notranja in zunanja politika. Kancelparagraf, 21. 5. 1921, str. 2.

86 Jurij Perovšek, Kanzelparagraf, Slovenska kronika XX. stoletja 1900-1941, Ljubljana 1997, str. 263.

87 Dnevne novice. Vprašanje narodnega poslanca Franjo Žebota, Naša Straža, 21. 7. 1925, str. 2; Poslanci Jugoslovanskega kluba za železničarje, Naša Straža, 27. 7. 1925, str. 2.

88 Odvojeno mišljenje Jugoslovanskega kluba in Jugoslovanskega muslimanskega kluba (zanju: Franjo Žebot), Stenografske beleške. Vanredan saziv za 1925 god., br. 48/21. 7. 1925, str. 484-485; Iz Maribora.

Za železničarje, Naša Straža, 2. 11. 1925, str. 3.

89 Razvpita afera, ki se je v tisku pojavila po februarskih volitvah leta 1925 in je bila voda na mlin srbskim radikalom. Samostojni demokratski poslanec in pravosodni minister Edo Lukinić naj bi namreč - ne da bi o tem obvestil vlado - umaknil sekvester nad veleposestvom Thurn-Taxis na Hrvaškem in celotno posestvo dal na razpolago Akcijskemu društvu za eksploatacijo gozdov v Beogradu (Čulinović, str. 461).

90 Prav tam, str. 297; Mikuž, str. 318-319.

91 Iz Maribora. Maribor ostane zvest Slovenski ljudski stranki, Naša Straža, 20. 7. 1925, str. 3.

85

369

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

92

javno razpravljali."

Novembra 1925 je kot minister za prosveto v vlado stopil sam Stjepan Radić.93 Žebot se je v tem času ukvarjal predvsem s položajem invalidov pod R-R vlado, saj je bil v sprejemanju nov zakon o invalidih, s katerim Žebot ni bil zadovoljen. "Če z višjega vidika motrimo celo zadevo, vladno večino in 'resnost', s katero se razpravlja o tem načrtu, se mi zdi, kakor da bi čital roman o človeku, ki ima v prsih namesto srca kamen."94 V daljšem govoru v Narodni skupščini je argumentirano pojasnil, zakaj Jugoslovanski klub ne more glasovati za zakonski predlog o invalidih, najpomembnejši razlog pa naj bi bila bojazen, da se v primeru sprejetja vladnega predloga

Franjo Žebot, foto Makart Maribor (PAM, Žebot,AŠ 2; foto: B. Čerin)

92

Zbor delegatov SLS iz mariborskega volilnega okrožja, Naša Straža, 21. 9. 1925, str. 1-2. Čulinović, str. 297.

94 R. R. vlada in invalidi, Naša Straža, 13. 11. 1925, str. 1-2.

93

370

S tudia

H istorica

S lovenica

95

invalidi ne bodo obravnavali v skladu s socialnimi pravicami. Tako imenovani kronski upokojenci, torej tisti, ki so bili upokojeni še v času A-O monarhije, so bili naslednja skupina, s čigar pravicami se je Žebot ukvarjal. Prizadeval si je za izenačenje njihovega statusa z ostalimi, tako imenovanimi dinarskimi upokojenci. Kronskim upokojencem so namreč pokojnine še vedno obračunavali v kronski valuti, nanje pa je pogosto letel tudi prikrit očitek, da niso 'zanesljivi državljani' in celo 'protidržavni elementi'. "Ako imamo naslov, da smo pravna država in hočemo kot pravna država izvrševati svoje dolžnosti, potem ni nobena stvar nujnejša kakor to, da se ta zadeva končnoveljavno reši," je bil Žebot odločen v času, ko je sklicevanje na pravno državo izzvalo kvečjemu javni posmeh. Izjemno plodno leto v Narodni skupščini v volilnem letu 1925 je zaključil z govorom na seji skupščine o nujnosti izboljšanja življenjskega standarda železniškim in žandarmerijskim upokojencem.96 "Težke borbe čakajo Slovensko ljudsko stranko v l. 1926. Skoro gotovo bomo imeli še letos nove volitve v Narodno skupščino ter volitve v oblastno in sreske samouprave.

Na našo stranko so se navalile vse nasprotne stranke. Borba za uresničenje naših načel je dosegla višek /.../ Ker Vas poznamo kot iskrenega in požrtvovalnega pristaša SLS prosimo, blagovolite tudi Vi vstopiti v vrste onih požrtvovalnih somišljenikov, ki mesečno prispevajo gotov znesek za stranko."97 Takole se začenja prošnja pristašem Slovenske ljudske stranke za finančno pomoč, podpisana od predsednika Antona Korošca in predsednika mariborske krajevne organizacije SLS Josipa Leskovarja, podobne prošnje pa je v začetku leta razpošiljal tudi Žebot.98 Medtem se je jezil nad 'radičevci', ki so v finančnem odboru odobrili ministrom visoka sredstva za nakup luksuznih avtomobilov in kritje stroškov za bencin. Izrabil je priliko za cinično pripombo o "obrambi kmečkih interesov " s strani Hrvaške seljačke stranke. "Kdor ima oči, naj spregleda!," je preroško zaključil svoje javljanje iz Beograda.99 Naslednji so zaradi nepojasnjenih vsot denarja pod Žebotov drobnogled padli slovenski liberalci, katerim je očital brezplačno razpošiljanje njihovih glasil Domovine in Jutra. Vir liberalnih dohodkov naj bi bil liberalni prvak in minister za gozdove in rudnike v letih 1924-1925 Gregor Žerjav. Denar naj bi dobival od Trboveljske premogokopne družbe, poleg tega pa naj bi državo v času svojega ministrovanja oškodoval za 21 milijonov in 800.000 dinarjev.100 Dobršen del svoje politične dejavnosti poleti leta 1926 je Žebot namenil gospodarskemu povezovanju s sosednjo Avstrijo. Kot poslanec obmejnega okraja med Avstrijo in kraljevino je bil določen, da o zadevi govori v Narodni skupščini. "Po mojem mnenju bi moralo vladati med sosednjimi deželami tako prijateljsko razmerje, kakor vlada med dvema dobrima kmetskima sosedoma. Pomagata si posebno v gospodarskem oziru, kjer le treba," je bilo njegovo izhodiščno stališče, na katerem je gradil svoje razmišljanje o gospodarski zvezi z Avstrijo. Poslanci Jugoslovanskega kluba so se zavzemali za to, da vlada zniža carine za pridelke, ki jih je Avstrija kupovala v Jugoslaviji (uradno se je država sicer še imenovala Kraljevina SHS, a ker 95

R. R. vlada in invalidi, Naša Straža, 16. 11. 1925, str. 1; 18. 11. 1925, str. 1.

Kronski penzijonisti, Naša Straža, 18. 11. 1925, str. 2-3; 20. 11. 1925, str. 2-3; PAM. Žebot, AŠ 1, Upit narodnega poslanca Franjo Žebota, Beograd 20. 10. 1925.

97 PAM, Žebot, AŠ 1, Za izvršilni odbor SLS v Mariboru, 6. 2. 1926.

98 PAM, Žebot, AŠ 1, Strogo zaupno!, Maribor 22. 1. 1926.

99 Zanimivosti iz političnega gibanja. Franjo Žebot, Radičevci glasujejo za ministrske avtomobile, Naša Straža, 3. 3. 1926, str. 1.

100 Franjo Žebot, Odkod imajo toliko denarja?, Slovenski gospodar, 25. 3. 1926, str. 2.

96

371

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

je v takratnem tisku največkrat zaslediti ime Jugoslavija, uporabljamo to ime tudi v nadaljevanju, op. M. R.) ter da Avstrija zniža carine za nakup kmetijskih strojev, obleke, zdravil, umetnih gnojil, torej izdelkov, ki jih je Jugoslavija kupovala v Avstriji.

Trgovinska pogodba med državama, ki je bila sklenjena, omenjenim zahtevam ni ustrezala, za kar je Žebot krivil "starega Pašića in brbljavega Radića."101 Zastopniki Pašić-Radićeve vlade naj bi namreč v poletju 1925 v pogajanjih z Avstrijci za znižanje carin na jugoslovansko govejo živino popolnoma pogoreli.102 Podobno naj bi se zgodilo tudi z izvozom slovenskih vin, saj je Avstrija na slovenska vina naložila visok prometni davek (7.5% od vrednosti uvoženega vina). "Tu obtožujem beograjsko vlado, v kateri so za časa sklepanja te pogodbe sedeli srbski radikali in hrvatski radičevci, da po svojih zastopnikih ni znala čuvati koristi naših vinogradnikov," čeprav naj bi bili avstrijski gostilničarji in vinski trgovci še vedno želeli dražja štajerska vina kot pa madžarska in italijanska. Edino svetlo točko je Žebot videl v dejstvu, da je trgovinska pogodba z Avstrijo trajala le eno leto. Izrazil je upanje, da bo naslednja bolj na široko odprla mejo za izvoz štajerskih vin v Avstrijo.103 Zanimivo se je Žebotovo stališče preokrenilo v začetku januarja 1928, ko je vladno koalicijo sestavljala tudi njegova SLS, pa se pogajanja z Avstrijo še vedno niso premaknila z mrtve točke, saj je zapisal: "Opozarjamo pa naše ljudi na dejstvo, da naše vlade ne zadene prav nobena krivda na vsem tem. Naši zastopniki so pokazali dobro voljo napram Avstrijcem, ali ti-le so bili silno trmoglavi."104 Ko je bila trgovinska pogodba novembra 1928 vendarle obnovljena, jo je Žebot pozdravil z obširnim člankom na prvih straneh Slovenskega gospodarja.105 V zvezi z gospodarskimi vprašanji je v Slovenskem gospodarju pisal tudi o veliki podražitvi življenjskih potrebščin. Navrgel je primer kuhinjske soli, kjer naj bi država, prekupčevalci in agenti pri prodaji zaslužili 70% cene soli, saj je imela monopol nad prodajo soli vlada oz. pooblaščen upravni odbor državnih monopolov. "In nam v Sloveniji vsiljujejo nesnažno morsko sol, dasiravno so v Bosni v okolici Kreke cele planine polne fine kamene bele kuhinjske soli."106 Predsedstvo Narodne skupščine v Beogradu je 17. junija 1926 od Okrožnega sodišča v Mariboru prejelo naslednji dopis: "Žandarmarijska stanica sv. Peter pri Mariboru je v svojem poročilu srezkega poglavarja levi breg v Mariboru dne 7. septembra navajala med drugim sledeče: Dne 6. septembra 1925 ob 8. uri zjutraj je priredila S. L. S. glasom dovoljenja srezkega poglavarja l b Broj 8825/1 z dne 27. 8.

1925 na prostorih pri cerkvi sv. Martinu pri Vurberku javni shod, katerega se je udeležilo približno 100 ljudi iz tamkajšnje okolice in kateremu je g. narodni poslanec Franjo Žebot o sedanji politični situaciji govoril ter pri tem med drugim po trditvi verodostojnih oseb - tudi povdarjal, da je Nj. Vel. Kralj z svojimi generali dr.

Koroščevo vlado107 vrgel. Ker je državno pravdništvo v Mariboru predlagalo kazensko postopanje radi žaljenja Veličanstva Kralja, prosim predsedništvo za izročitev ime-

101

Franjo Žebot, Naša gospodarska zveza z Avstrijo, Slovenski gospodar, 20. 5. 1926, str. 2.

Gospodarstvo. Franjo Žebot, Kako je z izvozom živine v Avstrijo, Slovenski gospodar, 27. 5. 1926, str. 5.

103 Gospodarske novice. Mesečna priloga Slovenskemu gospodarju. Franjo Žebot, Izvoz našega vina v Avstrijo, Slovenski gospodar, 8. 6. 1926, str. 1.

104 Franjo Žebot, Kaj bo s trgovinsko pogodbo z Avstrijo?, Slovenski gospodar, 12. 1. 1928, str. 3.

105 Franjo Žebot, Obnovljena trgovinska pogodba z Avstrijo, Slovenski gospodar, 13. 11. 1928, str. 1-2.

106 Franjo Žebot, Kuhinjska in živinska sol je predraga, Slovenski gospodar, 30. 9. 1926, str. 2.

107 SLS je bila od 27. julija do 6. novembra 1924 skupaj z Jugoslovansko muslimansko organizacijo koalicijska partnerica v vladi demokrata Ljube Davidovića (Čulinović, str. 295).

102

372

S tudia

H istorica

S lovenica

108

novanega narodnega poslanca Franja Žebota." Tako bi se temperamentni Žebot ponovno znašel pred mariborskim sodiščem, da ni le-to novembra istega leta s pravosodnega ministrstva prejelo kratkega odgovora. "Naslovljeno sodišče se obvešča, da je predsedništvo Narodne skupščine z dopisom z dne 23. XI. 1926 št. 10162 obvestilo to ministrstvo, da je Narodna skupščina sklenila na svojem XVII rednem sestanku dne 17. XI. t. l., da se ne izda sodišču narodni poslanec Franjo Žebot."109 Poslanska imuniteta je še enkrat obvarovala poslanca zaradi ostrih besed.

Navodila Tajništva SLS v Ljubljani poslancu Žebotu, 1. september 1927 (PAM, Žebot, AŠ 2; foto B. Čerin)

108

PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898-1941, AŠ 138, Predsedništvu Narodne skupščine Beograd, Vr X 581/26, Maribor 10. 6. 1926.

109 PAM, Okrožno sodišče Maribor 1898-1941, AŠ 138, Okrožnemu sodišču v Mariboru, Vr 581/26/10, Beograd 24. 11. 1926.

373

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

Slovenska ljudska stranka je imela proti koncu dvajsetih let politično premoč in osrednjo vlogo v družbenopolitičnem, socialnoekonomskem in kulturnoprosvetnem življenju na Slovenskem, kar so pokazale volitve v oblastne skupščine 23. januarja 1927 ter skupščinske 11. septembra tega leta. Z oblikovanjem oblastne samouprave, ki je polno zaživela v letu 1928, je SLS tudi formalno prevzela politično dominacijo v Sloveniji. Za kratkoročni cilj si je postavila čimprejšnjo utrditev oblastne samouprave, ki naj bi bila izhodišče za dolgoročno izbojevanje prave zakonodajne avtonomije združene Slovenije. Na skupščinskih volitvah je SLS prav tako dosegla absolutno večino, vendar s pomembno razliko - brez avtonomističnega programa, kateremu se je v t.i. blejskem sporazumu med SLS in radikalom Velimirjem Vukičevićem (11. 7. 1927), začasno odrekla.110 Dvakratno volilno leto se je za Žebota začelo burno. Liberalno Jutro je že v začetku leta pisalo o shodu Antona Korošca v Mariboru, kjer je bilo, kljub temu, "da posebna straža z Žebotom na čelu ni pustila nikogar v dvorano, ki se ji ni zdel dovolj črn," prisotnih veliko nasprotnikov Slovenske ljudske stranke. "Glavni vunbacitelj " na Koroščevem shodu, Franjo Žebot, naj bi ob nastalem vsesplošnem pretepu "nekega delavca neusmiljeno pretepal," drugemu pa "enostavno nastavil samokres na prsa."111 Straža je revolver sicer demantirala, ker da ga Žebot sploh ni nosil na zborovanja, ni pa zanikala, da bi poslanec uporabil "svoje krepke pesti."112 V osebnem fondu Franja Žebota se je za leto 1927 ohranilo veliko pisem posameznikov, v katerih so ga prosili za rešitev materialnega ali pravnega položaja, večkrat pa so se nanj obračali zgolj kot na moralno avtoriteto, ki naj se kot 'energična oseba'113 zavzame zanje.114 Žebot je to največkrat resnično storil, pa vendar je julija 1927 kaplanu iz Slovenske Bistrice (ki je sicer imela svojega narodnega poslanca, očitno manj učinkovitega od Žebota) na njegovo prošnjo vidno utrujen odgovoril: "Rad bi to storil, ali imam toliko dela, da si več pomagati ne morem. Več sto pisem in aktov leži tu na mizi še nerešenih. Od ranega jutra ves dan me oblegajo ljudje in prosijo za razne intervencije. K temu pridejo še shodi in seje. Preobilno delo mi že gre na živce."115 Prav tako je znal biti neizprosen, če je začutil, da je bila kršena strankarska in državljanska disciplina. Urednika Josipa Heinricha je na silvestrovo v pismu okaral: "Čudil sem se, da ste namesto na volišče se odpeljali po privatnih potih v Zagreb. Odkrito povedano, nimam posebnega veselja intervenirati za ljudi, ki niti toliko smisla nimajo, da bi ob volitvah storili svojo dolžnost. Blagovolite to sprejeti v vednost."116 Ker radičevci po volitvah v oblastne skupščine zaradi terorja oblasti ob volitvah niso več želeli sodelovati z radikali, je Nikola Uzunović sestavil vlado s Slovensko 110

Balkovec, str. 156-158; Vidovič-Miklavčič, str. 36; Dolenc, Kulturni boj, str. 241; Miroslav Stiplovšek, Avtonomistična prizadevanja v skupščinah ljubljanske in mariborske oblasti (1927-1928) in banskem svetu Dravske banovine (1931-1941), v: Slovenci in država, Znanstveni posvet na SAZU, Ljubljana 1995, str. 186-189; Perovšek, Slovenska državna volja, str. 130; Mikuž, Oris, str. 358.

111 Pretepaška zborovanja, Jutro, 16. 1. 1927, str. 4.

112 Poslanec Žebot z revolverjem, Straža, 21. 1. 1927, str. 7.

113 PAM, Žebot, AŠ 1, Blagorodni gospod poslanec, Maribor 1. 4. 1927.

114 PAM, Žebot, Predragi prijatelj!, Sv. Jakob v Slov. goricah 4. 3. 1927; Prečastiti gospod predsednik, Gornja Sv. Kungota 10. 3. 1927; Gospod poslanec!, Ljubljana 18. 6. 1927; Velerodni gospod narodni poslanec!, Sv. Jurij ob Ščavnici 13. 4. 1927; Vaše blagorodje!, Maribor 20. 10. 1927.

115 PAM, Žebot, AŠ 1, Velečastiti gospod I. Šolinc, kaplan, Maribor 27. 7. 1927.

116 PAM, Žebot, AŠ 1, Velespoštovani gospod Josip Heinrich, Maribor 31. 12. 1927.

374

S tudia

H istorica

S lovenica

ljudsko stranko, tako imenovani KUN režim (KlerikalciUzuNović) kot so vlado poimenovali slovenski liberalci.117 "Nepričakovano, kakor strela z jasnega, smo dobili pred dnevi novo vlado, v kateri imamo tudi Slovenci tri ministre,"118 je bil navdušen Žebot ob javljanju iz Beograda. Takoj je opozoril volivce, da "čudežev tudi naši ministri ne bodo mogli delati," da pa bodo za slovenske kraje zagotovo dosegli več kot slovenski poslanci drugih strank pred njimi. Prednostne naloge nove vlade je označil zelo širokopotezno in kar preveč optimistično: zapolnjenje državnega prora-čuna, plačilo državnih dolgov, poprava krivic "na vseh koncih in krajih," znižanje davkov ter odprava lakote in splošnega ljudskega nezadovoljstva.119 Še bolj vzhičen je bil ob naslednjem beograjskem javljanju, ko je zapisal: "Novo življenje je zavelo." Na moč je hvalil tri slovenske ministre, ki naj bi v Beogradu s svojo delavnostjo in samoiniciativnostjo na vse naredili velik vtis. Že po enem mesecu je v dvajsetih točkah naštel vse izboljšave, ki jih je nova vlada naredila. Večinoma je šlo za specialna gospodarska vprašanja z izjemo 15. točke, ki je bila politični ukrep, ko sta bila administrativno upokojena velika župana Otmar Pirkmajer in Vilko Baltič.120 O naslednjem 'uspehu' poslancev Slovenske ljudske stranke je Žebot poročal v aprilu. V sklopu oblastne samouprave je bila Štajerski vrnjena vrsta zemljišč, stavb, zavodov, kopališč, ipd., v Sloveniji pa zamenjan že dobršen del demokratskega kadra po uradih, šolskih oblasteh in okrajnih zastopih s katoliškim. "Seveda vsega naenkrat ne more popraviti, kar so naši nasprotniki skozi dolgih osem let pokvarili," je Žebot opravičeval vlado morebitnih zakasnitev pri "velikem vstajenju našega milega slo121 venskega naroda."

Skupščinske volitve leta 1927 so bile organizacijsko za Žebota zagotovo najbolj dovršene. Volilni boj se je zanj začel praktično že takoj po volitvah v oblastne skupščine, saj je vsaki svoji uspešni solo akciji znal najti ustrezno publiciteto. Katoliški tabor je resno stopil v tekmo za volilne glasove slovenskih železničarjev. SLS je izdala odmeven letak za volivce mesta Ljubljana, kjer je železničarje odvračala od Samostojnih demokratov ter navajala uspehe, dosežene zanje, v času dveh mesecev, ko je bila v vladi.122 Poleg tega je stranka izdala brošuro z naslovom: Železničarjem! Resnica o krivicah, ki so se baje zgodile železničarjem s strani S. L. S. Iniciator in izdajatelj brošure naj bi bil prav Franjo Žebot in tako je nekaj dni pred volitvami prejel dopis predsednika mariborske podružnice Udruženja jugoslovanskih narodnih železničarjev in brodarjev Ljubljana, v katerem ga je ta seznanil, da so lahko člani njihove organizacije pripadniki katerekoli politične stranke, znotraj organizacije pa se ne sme nihče vmešavati v politiko. Zatorej je pozval Žebota, da "nikakor ne moremo odobravati, da vlači tudi Vaša stranka strokovno organizacijo v politične boje."123 Šlo je za to, da naj bi socialni demokrati ter liberalci v svoji agitacijski vnemi obtoževali

117

Čulinović, str. 299; Miroslav Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927-1929. Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma, Ljubljana 2000, str. 116.

118 Dušan Sernec (gradbeni minister), Fran Kulovec (poljedelski minister), Andrej Gosar (minister za socialo) (Čulinović, str. 300).

119 Franjo Žebot, Kako je z novo vlado v Beogradu?, Slovenski gospodar, 10. 2. 1927, str. 1.

120 Kaj dela nova vlada?; Važni uspehi naših ministrov in poslancev, Slovenski gospodar, 17. 3. 1927, str.1.

121 Franjo Žebot, K vstajenju! Ali imamo pričakovati boljših časov?, 14. 4. 1927, str. 1.

122 PAM, Žebot, AŠ 1, Železničarji!, 1927.

123 PAM, Žebot, AŠ 1, Franjo Žebot, narodni poslanec, Maribor 6. 9. 1927.

375

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

Žebotova agitacija za volitve v Narodno skupščino, 3. september 1927 (PAM, Žebot, AŠ 2; foto: B. Čerin)

SLS za krivice, ki so se zgodile železničarjem, zato je Žebot v 'odkritih besedah' razložil javnosti, da to ne drži.124 V avgustu, ko je bila volilna borba na višku, je Žebot prejel pismo nekega strankinega zaupnika od Sv. Marjete ob Pesnici, ki je Žebota prosil, naj se udeleži shoda po nedeljski maši, ker ga ljudje želijo slišati. V 'poljudnih besedah' naj bi pojasnil politični položaj in okrcal samostojne demokrate. Ker pismo izredno slikovito opisuje dogajanje pred volitvami na deželi, predvsem pa veliko osebno zavzetost posameznikov za stranko, ga del citiramo: "Volilnega boja do sedaj tukaj ni, tudi ni slišati, da bi katera druga stranka priredila kak shod. Če se na tihem pripravlja, ne vem. Da bo učitelj - orjunaš Kramberger Jozo, o katerem sem Vam pisal in ki je zdaj doma brez vsega posla, s svojim orjunskim priveskom razvil svojo agitacijo proti nam, je umevno. Slučajno sem izvedel, da poštar Šuman in župan v Grušovi Jožef Fekonja na tihem nagovarjata ljudi za samostojne demokrate. /.../ Pivkova škrinjica bo dobila precej krogljic, upam pa, da bomo mi imeli veliko absolutno večino. Veliko nam bo škodovalo dejstvo, da je ravno sedaj mnogo vojaških obvez-

124

Franjo Žebot, Kdo je zakrivil krivic železničarjev?, Slovenski gospodar, 21. 7. 1927, str. 2.

376

S tudia

H istorica

S lovenica

125

nikov - volilcev pozvanih k orožnim vajam, ki se bodo skoraj gotovo raztegnile čez 11. september. Kakor nalašč! In te vražje položnice davčnega urada z visokimi številkami se ravno v tem času dostavljajo z neizprosnim naročilom, da morajo biti 126 davki plačani do 15. 8. To bodo pa naši nasprotniki porabili, češ, glejte, kako poslanci SLS za vas skrbijo. V težkem položaju se nahajamo; da bi le bilo ljudstvo pa127 metno! " Žebot je zaupnikom ter agitatorjem teden dni pred volitvami dajal še zadnja navodila. "Glejte, da niti eden ne ostane doma. /.../ V nedeljo 11. septembra imejte blizu volišča vedno na razpolago može in fante, ki bodo pripravljeni peš ali z vozom iti po zaostale volilce. /... / Par ur pred koncem volitev, še enkrat preglejte, kateri naši volilci še manjkajo. Takoj pošljite po nje! "128 Trud ni bil zaman. Na volitvah 11. septembra je SLS v okraju Maribor - levi breg, v katerem je kandidiral Žebot dosegla 8479 glasov (za 1345 glasov več kot leta 1925) ter največji napredek v primerjavi z drugimi volilnimi okraji na Štajerskem.129 Sodeč po ohranjenem arhivskem gradivu in časopisnih člankih mariborskih katoliških časnikov je Franjo Žebot zadnje leto pred uvedbo šestojanuarske diktature svoje poslansko delo opravljal rutinirano in utečeno; zdi se, da ga ni moglo prav nič več presenetiti. Dobil je trdo kožo prekaljenega politika. Navodila strankinim zaupnikom na deželi so bila natančna in domišljena do podrobnosti. Francu Hladetu, gostilničarju in agitatorju od Sv. Jurija ob Pesnici je ob občinskih volitvah leta 1928 dajal še zadnje napotke: "V zadnjem momentu sem se spomnil, da bi bilo dobro ako postavite v nedeljo na dan volitve na vseh cestah in dohodih k Sv. Juriju posamezne naše agitatorje, kateri bodo prihajajoče voli(l)ce pripravili za to, da volijo našo tretjo skrinjico. /.../ Plakate nalepite še le soboto in nedeljo zjutraj, ker bi jih sicer nasprotniki raztrgali. /.../ Ako bi koga dobili, ki bi plakate trgal, naznanite ga, da bo kaznovan."130 Občasno je Žebot še pisal o perečih gospodarskih vprašanjih,131 večkrat pa o napetem političnem stanju v državi, ki je kulminiralo v atentatu na vodjo Hrvatske seljačke stranke Stjepana Radića 20. junija 1928. O Radiću ni imel dobrega mnenja. Preziral je njegov nekolikanj kolerični nastop in v času, ko je bil Anton Korošec notranji minister v vladi Velje Vukičevića,132 je zapisal: "Radić psuje na desno in levo, enega imenuje: 'prase', drugega 'svinja', tretjega 'osel', a njegovi zavezniki mu pomagajo. Kričijo kakor jesiharji in na vsak način hočejo preprečiti redno delo v

125

Zakon o volitvah narodnih poslancev je po besedah Franja Žebota določal, da vpoklic na orožne vaje 15 dni pred volitvami in 3 dni po njih ni mogoč. SLS je na podlagi zakona izsilila odredbo vojnega ministra, da so morali biti vsi vpoklicani doma do 27. avgusta 1927 (Franjo Žebot, Kaj je z orožnimi vajami?, Slovenski gospodar, 4. 8. 1927, str. 2).

126 Žebot je v zvezi s tem 6. avgusta 1927 posredoval pri davčni oblasti v Ljubljani, naj odredbo, predvsem pa grožnje z intabulacijami na posestva v primeru zakasnitve, prekliče. Dobil je odgovor, da grožnje niso bile utemeljene, zatorej "naj služijo te vrstice našim ljudem v pomirjenje " (Franjo Žebot, Gospodarstvo.

Iztirjevanje davkov, Slovenski gospodar, 11. 8. 1927, str. 4).

127 PAM, Žebot, AŠ 1, Cenjeni gospod poslanec!, Sv. Marjeta ob Pesnici 8. 8. 1927.

128 PAM, Žebot, AŠ 1, Zelo nujno! Velespoštovani zaupniki in agitatorji!, Maribor 3. 9. 1927.

129 SLS na Štajerskem po posameznih okrajih, Slovenski gospodar, 15. 9. 1927, str. 6.

130 PAM, Žebot, AŠ 2, Gospod Franc Hlade, gostilničar, Maribor 26. 7. 1928.

131 Npr.: Franjo Žebot, Pod kakimi pogoji bo mogoče izvažati živino v Nemčijo?, Slovenski gospodar, 16. 2.

1928, str. 2-3.

132 Od 23. 2. do 27. 7. 1928 (Čulinović, str. 301). Žebot je imel v tem obdobju o vladi seveda izredno dobro mnenje, posebno še o predsedniku vlade, ki je po njegovem državo očistil korupcije; Franjo Žebot. Iz uspešnega delovanja sedanje vlade, Slovenski gospodar, 24. 5. 1928, str. 1.

377

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

Iz nagovora meščanom Maribora ob imenovanju dr. Antona Korošca za predsednika vlade julija 1928 (PAM, Žebot, AŠ 2; foto: B. Čerin)

133

134

Narodni skupščini." Niti ko je "zavrela kri Črnogorcu Račiću in je potem prišlo do znanega žalostnega dogodka" Žebot ni spremenil svojega mnenja ter je za tragedijo krivil Radićevo lahkomiselnost.135 Sedemindvajsetega julija 1928 je mandat za sestavo nove vlade dobil Anton Korošec, kar ni bil samo edinstven uspeh za stranko, temveč za Slovenijo na splošno, saj je Korošec postal prvi nesrbski premier v Kraljevini SHS. Predsednik SLS je po atentatu na Radića dosegel svoj največji politični vzpon; vlado 133

F. Ž. (=Franjo Žebot), Kako se obnaša Radić in njegova kompanija, Slovenski gospodar, 22. 3. 1928, str.1.

Atentator je bil črnogorski poslanec, radikal Puniša Račić.

135 Franjo Žebot, Tako lahkomiselni Slovenci nismo, Slovenski gospodar, 12. 7. 1928, str. 2.

134

378

S tudia

H istorica

S lovenica

Vabilo mariborskega Tajništva SLS na predvolilni shod, 29. avgust 1927 (PAM, Žebot, AŠ 2; foto: B. Čerin)

136

je vodil s "policijsko politiko čvrste roke " ter utiral pot prihajajoči monarhodiktaturi.

Franjo Žebot je v svojem osebnem arhivu ohranil na roko napisan govor brez datuma, očitno pripravljen v hudi naglici, v katerem je pred meščani Maribora napil novemu predsedniku vlade. Takole pravi med drugim: "Naš vodja, dika in ponos celokupnega slovenskega naroda, naš dr. Anton Korošec je včeraj dosegel najvišjo čast, ki jo more doseči: po želji našega vladarja in v soglasju s predstavniki ogromne večine državljanov (Žebot je označeni del stavka vrinil naknadno, op. M. R.) je postal predsednik naše vlade."137 Z razglasitvijo diktature 6. januarja 1929 so bile politične stranke razpuščene, prav tako Narodna skupščina. Ukinjena je bila vidovdanska ustava, uzakonjena pa držav-

136

Jurij Perovšek, Idejni, socialnogospodarski in narodnopolitični nazori slovenskega meščanstva v času med svetovnima vojnama (1918-1941), Zgodovinski časopis, št. 4/1997, str. 534; Isti, Slovenec na čelu jugoslovanske vlade, Slovenska kronika XX. stoletja 1900-1941, Ljubljana 1997, str. 332.

137 PAM, Žebot, AŠ 2, Mariborčani! Mariborčanke!.

379

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

138

ni centralizem in narodni unitarizem. Tako se je tudi Franjo Žebot poslovil od aktivne politike in od mesta narodnega poslanca presedlal na novo. Postal je vodja zastopstva Vzajemne zavarovalnice za Štajersko in načelnik mariborskega Okrajnega cestnega zastopa.139 Kot narodni poslanec je v dvajsetih letih za katoliški tabor na Štajerskem gotovo odigral pomembno vlogo, kar dokazuje velika volilna podpora ob državnozborskih volitvah tako leta 1923 kot potem leta 1925 in 1927. "Spoštujem Tvoje zmožnosti, pripoznam Ti tudi, da si eden izmed najboljših delavcev klerikalne stranke,"140 je Žebotu odkrito pohvalo izrazil učitelj Maks Zemljič, sicer član Jugoslovanske demokratske stranke, še preden je Žebot postal narodni poslanec. Za stranko ni pomenil politične avtoritete kakega Josipa Hohnjeca, ki je bil v primerjavi z njim neprimerno bolj izobražen in od kmečkih volivcev zaradi svojih teoretskih razprav bolj odmaknjen. Tako naj bi se štajerski volivci glede Hohnjeca strinjali, da "je njihov poslanec doktor, zna učeno govoriti, vendar prihaja med nje praznih rok in se ne da primerjati s priprostim Žebotom! "141 Žebot se je v Narodni skupščini loteval problemov, ki so terjali kratkoročne in hitre rešitve, volivci pa so njegove akcije zlahka spremljali, saj so imeli od njih korist ter so njegovo zavzetost na volitvah tudi nagradili. Posebno velika je bila Žebotova zasluga za stranko v času njene konsolidacije in organizacije na Štajerskem v prvih letih po prevratu, ko je neumorno deloval med ljudmi. Franjo Žebot je kot poslanec večkrat postopal politično netaktno, grobo in surovo, s čimer ni razburjal samo svojih političnih nasprotnikov, temveč tudi strankarske tovariše. Delno je bilo njegovo obnašanje del njegovega značaja, v veliki meri pa tudi odraz socialnih razmer, ki jih je na medčloveških odnosih pustila brutalnost 142 prve svetovne vojne in padec starih predvojnih vrednot in političnih sistemov.

138

Proglas Nj. Vel. kralja Aleksandra I., Slovenski gospodar, 9. 1. 1929, str. 1; Jurij Perovšek, Slovenci in Jugoslavija v tridesetih letih, Zbornik Slovenska trideseta leta, Ljubljana 1997, str. 19.

SBL, str. 937; Franjo Žebot, Vodnik po Mariboru, 1932, str. 78.

140 Zemljič Maks, Odprto pismo gosp. Fr. Žebotu, Mariborski delavec, 15. 4. 1920, str. 3.

141 Golec, Spomini VIII, str. 1368.

142 Poglobljeno in utemeljeno je o tem pojavu pisal npr. Eric Hobsbawm v delu Age Of Extremes. The Short Twentieth Century 1914-1991, ki je izšlo leta 1994, pod naslovom Čas skrajnosti (Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 2000) pa je bilo prevedeno tudi v slovenščino.

139

380

S tudia

H istorica

S lovenica

Mateja Ratej FRANJO ŽEBOT - DEPUTY IN THE NATIONAL ASSEMBLY IN BELGRADE, 1922-1929 ABSTRACT Franjo Žebot was born on 10 August,1881 in Selnica ob Muri. IN 1910 he moved to Maribor and devoted himself to journalism; with Anton Korošec he edited Slovenski Gospodar and Naš Dom. As the editor in the Printing House of St. Cyril and Methodius he played a significant role in the Declaration Movement 1917, as the printing house was the centre of collection of signatures for the May Declaration of 1917. Further, as a member of the National Council for Styria in 1918, in the weeks preceding the overturn he was in charge of organizing the National Guard throughout Styria. He drew the first conclusions on impressions from Belgrade on 20 January,1922, upon the death of the deputy Franc Piško, when he went to Belgrade to deputise for him. He began as deputy in the desks of the opposition, as th Slovene People's Party, after elections for the Constitutional Assembly, departed from the Government and did not make part of it until 1924. In February 1922, Franjo Žebot put a question to the Minister of Defense, as to the belittling attitude towards and poor treatment of Slovene soldiers on the part of Serbian commanders and the interdiction of of reading of Slovene and Croat newspapers in certain military garrisons. Opposition protests did not do away with the superior attitude of Serbian soldiers for a long time and when the deputy Žebot in 1926 set a new question as to Slovene soldiers, this time addressed to the commander of the 23. Infantry Regiment in South Serbia, he received an answer, where he was politely told not to interfere into military affairs.

Due to his sharp attitude the deputy Žebot soon became unagreeable to his political adversaries, particularly to the adherents of the Yugoslav Democratic Party and the Independent Peasant Party. Both devoted often attention to him in their publications by various accusations, or only with shorter notes on his alleged behaviour, as to which he, when challenged, responded. He soon became a skillful politician and was knowledgeable on the situation in the country, where he was equally skillful at speech with deputy colleagues in the National Assembly and with simple peasants at Party meetings throughout Styria. As a deputy he most often spoke on the current political situation in the state. He retained a direct contact with the eloctorate, and thus a strong political backing. Januš Golec, who often followed his friend and colleague from the St. Cyril's Printing House at meetings, wrote by superlatives on the oratorial abilities. He was to have had 'an exceptionally well chosen and self-confident approach', he was to have spoken without stammering and thus became one of the favoured and admired popular speakers. At the March elections 1923, Žebot was the candidate for the city of Maribor and for the judicial districts Maribor Left Bank and Lenart. He won 8 283 votes, which was the most among Styrian district candidates. At Party meetings after the elections Žebot was very active and inexorable as to the Government. He liked to use the figure of speech of the cow, which has the udder in Belgrade and the 'unsatiable muzzle' in Slovenia. On 8 February, 1925 second parliamentary elections in the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes were held. In the Maribor electoral county Anton Korošec was the bearer of the list, whereas Franjo Žebot was the candidate for the electoral district Maribor Left Bank.

In 1925 he was extraordinarily active as deputy, numerous interpelations, interventions and Party activities testifying as to that. He endeavoured that a joint railway station along the frontier be built in Maribor for Yugoslavia and Austria, whereby it would become a city of major economic relevance. He also lobbied for Slovene railwaymen. Žebot devoted significant portion of his political activities in the summer of 1926 to economic linking with neighbouring Austria. As deputy of a district by the frontier beween Austria and the Kingdom, he was appointed to speak in the National Assembly on the matter.

In the personal file of Franjo Žebot in the Province Archives in Maribor, many letters by individuals from 1927 are to be found, asking for the resolution of material or legal issues, of-

381

M. Ratej: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929

ten turning upon him as a moral authority.

Assembly elections of 1927 were the most perfectuated for Žebot, as to organisation. He carried out his deputy activities during the last year before the introduction of the January Sixth Dictatorship in a routine and regular manner. It seems, nothing could have surprised him. He acquired the stature of a battle-hardened politician. His instructions to Party operatives in the countryside were exact and well thought out - as to detail. From time to time, he wrote on acute economic issues, on the tense political situation in the state, which culminated in the killing of Stjepan Radić, leader of the Croatian People's Party on 20 June, 1928. At the declaration of dictatorship on 6 January, 1929, Franjo Žebot departed from active politics. As deputy in the National Parliament in the 20s he played a significant roledoe the Catholic camp, which is testified by the electoral support at election during the 20s. In the National Assembly he addressed problems, which demanded short term and speedy solutions, voters following his activities with ease, as the remedies were advantageous. Žebot's credit for the Party was particularly great at the time of its consolidation and organization in Styria during the first years after the turnabout.

382

S tudia

H istorica UDK 78.071.2(497.4 Maribor)(091)930.85(497.4 Maribor) 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

Glasbena matica Maribor Glasbeno življenje v Mariboru pred prvo svetovno vojno

Dragan Potočnik Dr., docent Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor e-mail: dragan.potocnik@uni-mb.si

Izvleček: Osrednja slovenska glasbena institucija v Mariboru v obdobju med svetovnima vojnama je bila Glasbena matica, ki je bila ustanovljena leta 1919. S pomočjo zavednih Mariborčanov, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost, je Glasbena matica v obdobju med obema vojnama razvijala slovensko glasbo v mestu. Predstavljala se je s koncertnimi programi, pevskimi turnejami po domovini in tujini. Pod vodstvom glasbenikov in skladateljev (Oskar Dev, Vasilij Mirk, Ubald Vrabec, Karol Pahor in Marjan Kozina) je bil mešani pevski zbor matice med najboljšimi slovenskimi zbori. Na povabilo Glasbene matice so prihajali v Maribor češki, bolgarski, srbski in švicarski zbori. Šola Glasbene matice je pripravljala bodoče glasbenike in pevce ter vzgajala bodoče koncertno občinstvo.

Ključne besede: Glasbena društva v Mariboru, Glasbena matica, mešani pevski zbor, glasbena šola, orkester.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 383-413, 113 cit., 4 slike.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

383

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

Prvi podatki o glasbenem življenju v Mariboru segajo v 13. stoletje, ko so bila središča glasbenega dogajanja stolne in župnijske cerkve. Za kasnejše obdobje, predvsem za 17. in 18. stoletje, lahko ugotovimo, da je v Mariboru delovalo kar nekaj poklicnih glasbenikov, ki so s svojimi pomočniki igrali na raznih družabnih prireditvah.

Pomembnejši letnici v zgodovini mariborskega glasbenega življenja sta l. 1823, ko so v Mariboru ustanovili Kazinsko društvo (Casinoverein), in l. 1825, ko so ustanovili Glasbeno društvo (Musikverein).1 Glasbeno društvo je prav zaživelo šele leta 1841, ko so v njegovem okviru ustanovili tudi prvo glasbeno šolo. Tega leta je bilo v društvu 149 rednih članov, dejavnih je bilo 62, častnih članov je bilo 10, glasbenih učencev pa povprečno 160.2 V okviru tega društva so l. 1846 ustanovili še Moški pevski zbor (Männergesangverein), ki je l. 1872 ustanovil pevsko šolo za člane, naslednje leto pa še za članice.3 Ob društvu Musikverein so Nemci leta 1846 ustanovili še samostojno društvo Musikverein, sprva z 20 dejavnimi in 150 podpornimi člani. Društvo je prirejalo koncerte, šolske nastope, pevske prireditve, izlete.4 Sistematično delo na slovenskem kulturnem področju se je začelo nekoliko kasneje. Šele v začetku 60. let 19. stoletja je obnova ustavnega življenja v Avstriji omogočila narodom v monarhiji nekaj več svobode. Z ustavo je bil odpravljen absolutizem, z novo zakonodajo pa so bile odprte poti do svoboščin, med njimi tudi do ustanavljanja društev. Na Slovenskem se je to kazalo tako, da so začeli ustanavljati čitalnice, ki so postale osrednja zbirališča slovenskega kulturnega in narodnega življenja. 17. julija 1861 so v Mariboru ustanovili čitalnico, ki so jo poimenovali Narodna slovanska čitalnica v Mariboru. Ustanovitev čitalnice je omogočila resno in sistematično delo na kulturnem in glasbenem področju. Čitalnica je namreč do prve svetovne vojne predstavljala središče slovenske kulturne dejavnosti.

V čitalniških prostorih so se člani shajali vsako prvo in tretjo nedeljo v mesecu.

Družabno življenje je v čitalnici potekalo z različnimi prireditvami, ki so jih po češkem vzoru imenovali bsede. Po obsegu skromnejše so bile 'male bsede'. Imele so poučen in zabaven spored. Namen poučnega dela je bil vzbujati zanimanje za slovenski jezik in domačo zgodovino. Najpogosteje so bile na sporedih deklamacije in pesmi. Začetek bsede je bil nastop pevskega zbora, potem je sledila bseda v ožjem pomenu - predavanje na različne teme. Bseda se je nadaljevala s samospevom, včasih tudi četverospevom. Nato je sledila deklamacija in na koncu še kaka pesem pevskega zbora.5 Poleg bsed so poznale čitalnice še zabavne prireditve. Pripravljali so plese, tombole, šaljive loterije in podobno. V zabavnem delu se je poskrbelo, da so minile ure ob sproščenem pogovoru in petju. V poznejši dobi so prirejali namesto bsed koncerte in veselice z mešanim sporedom (igra, petje in ples), poučna predavanja in tudi izlete v mariborsko okolico.

1

V statutu društva so opredelili njegov namen: pouk v vokalni in instrumentalni glasbi, da bi bilo možno izvajanje cerkvene glasbe in koncertov. Učence so poučevali v učilnicah gimnazije in normalke v šolskem in zasebnem pouku.

2 Rudolf Gustav Puff, Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, str. 158.

3 Manica Špendal, Razvoj glasbenega življenja v Mariboru. Maribor skozi stoletja. Razprave I. Maribor 1991, str. 643-646.

4 Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana 1992, str. 300.

5 Bruno Hartman, Slovanska čitalnica v Mariboru in njeni knjižnici. Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) 15=50(1979)1-2, str. 298.

384

S tudia

H istorica

S lovenica

Imenitnejše so bile 'velike bsede', ki so jih prirejali navadno le enkrat letno v kaki večji dvorani in so bile namenjene tudi zunanjim gostom. Zraven domačih pevcev so pogosto nastopili tudi posebej povabljeni.

Priljubljene so bile zlasti spominske bsede v spomin kakega narodnega veljaka, npr. Valentina Vodnika, Franceta Prešerna, Janeza Bleiweisa, Stanka Vraza, Simona Gregorčiča, Lovra Tomana idr. Tukaj je slovenska beseda prvič stopila pred širšo javnost. Pri večjih slovesnostih so povabili k sodelovanju tudi pevce s Ptuja, iz Frama, Slovenske Bistrice. Peli so slovenske, češke, srbske in hrvaške skladbe. Izmed Slovencev so bili redni gostje sporedov Ipavci, Vilhar, Flajšman, Mašek, Nedved, Foerster.6 Josip Vošnjak je v Spominih o prvih letih delovanja čitalnice zapisal: "Tako velikih narodnih slavnosti, kakor so bile od 1862 do 1867. leta, pozneje ni več bilo v Mariboru. Tamošnji rodoljubi so bili res v vzgled vsem drugim, kajti v čisto ponemčenem mestu se niso ustrašili dela, ki ga je moral vsak prevzeti, niti posmehovanja in groženj od strani nasprotnikov."7 Društvene prireditve je popestril pevski zbor, ki je začel z vajami kmalu po ustanovitvi čitalnice. Vodil ga je znani domoljub Janez Miklošič.8 Zbor so sestavljali številni gimnazijci, duhovniki in v mestu živeči Čehi. Prav zato so bile na sporedu takratnih nastopov zbora tudi češke budnice. Program pa je temeljil seveda na slovenskih ljudskih pesmih.

Ob koncu šestdesetih let je začel razvoj slovenskega zborovskega udejstvovanja v Mariboru pojemati. Vzrok je bil vse močnejši nemški pritisk. Po dobljeni nemškofrancoski vojni l. 1871 se je nemški pritisk občutno povečal tako v šolstvu, kjer je društvo Schulverein gradilo nemške šole, nadziralo pouk in nastavljalo nemške učitelje, kot z društvom Südmark, ki je zasledovalo gospodarske cilje in koristi. Tako je leta 1871 čitalniški pevski zbor prenehal delovati. Šele l. 1878 se je politiku Ferdinandu Dominkušu posrečilo s slogaškim programom spet oživiti delovanje društva, ki je bilo nato vse do izbruha prve svetovne vojne kljub prostorskim težavam zelo pestro. Tako so čitalničarji med drugim ustanovili tudi mešani pevski zbor, ki je prepeval predvsem pesmi domoljubnega značaja. Še posebej se je razživelo glasbeno življenje v društvu, ko se je čitalnica preselila z Grajskega trga v Gosposko ulico, v prostore Hotela pri nadvojvodi Janezu, kjer je imela na razpolago več prostorov in dvorano in kjer so pripravljali zabavne večere, orkestralne nastope, nastope pevskih in tamburaških zborov in tudi gledališke predstave. Prostorske težave so se še izboljšale l. 1899, ko je mariborska posojilnica dogradila Narodni dom, ki je tako postal središče slovenskega družabnega življenja do prve svetovne vojne.

K izboljšanju glasbenoizobraževalnih razmer za Slovence je pripomogel tudi

6

Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana 1992, str. 299.

Josip Vošnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 126.

8 Prizadeven kulturni delavec za uresničenje čitalniških zamisli je bil ustanovitelj in vodja čitalniškega pevskega zbora Janez Miklošič (1823-1901), brat jezikoslovca Frana. Na več delovnih mestih po Štajerskem se je odlikoval kot dober učitelj in organist, zato so ga l. 1851 premestili na mariborsko normalko in kmalu za tem na gimnazijo. Poučeval je tudi na vadnici in učiteljišču. S čitalniškim zborom je ponesel Miklošič sloves lepega slovenskega petja po vsej Spodnji Štajerski. Sprva sta mu pomagala premagovati začetne težave brata Benjamin in Gustav Ipavec, k vajam sta prihajala iz Gradca, kjer sta že l. 1850 prirejala slovenske besede.

7

385

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

9

prihod Emerika Berana. Pod njegovim vodstvom se je mariborski čitalniški zbor uvrstil med najboljše na Slovenskem. V spored čitalniških prireditev je uvrščal tudi ljudske pesmi. Prvi pa je uvedel v Mariboru komorne koncerte. Na njegovo pobudo pa so v mesto prihajali tudi pevski ansambli in glasbeni umetniki iz Češke in Rusije.

Na pobudo glasbenega ljubitelja Ivana Ašiča so l. 1909 pri čitalnici ustanovili poseben pevski odsek. Pri tem so l. 1911 ustanovili še pevsko šolo za začetnike, kjer je poučeval Hinko Druzovič,10 naslednje leto pa še pevsko šolo za otroke, kjer je poučevala Antonija Škufca. Šola predstavlja prve začetke sistematičnega glasbenega pouka pri mariborskih Slovencih.

Konec l. 1881 so mariborski nemški glasbeniki in ljubitelji glasbe ustanovili Filharmonično društvo (Philharmonischer Verein), ki je s svojim orkestrom, moškim in mešanim zborom močno popestrilo glasbeno življenje v mestu. Člani društva so organizirali tudi glasbeno šolo, ki je imela dva oddelka, violinskega in pevskega.11 Vse dokler niso Nemci začeli društva izrabljati za dosego svojih nacionalnih ciljev, so v njem sodelovali tudi Slovenci in Čehi.

Naslednje leto so Slovenci ustanovili Slovensko društvo za Štajersko. V njegovem okviru so ustanavljali gospodarska društva in posojilnice. Tako se je družabno in tudi glasbeno življenje močno popestrilo. Najprej je bilo treba obnoviti pevska društva na Spodnjem Štajerskem, tako so že l. 1884 ustanovili Slovensko pevsko društvo na Ptuju. Še isto leto so podobno društvo ustanovili tudi v Mariboru. Tako je Gabrijel Majcen12 znotraj čitalnice ustanovil prvi slovenski mešani pevski zbor v Mariboru, ki je na začetku štel le od 16 do 20 glasov, a je uspešno nastopal na družabnih srečanjih in kasneje na koncertih.

Za razvoj slovenske glasbe v Mariboru pred prvo svetovno vojno so pomembna še tri društva: Cecilijansko društvo, Slovensko bralno in pevsko društvo Maribor in Katoliško pevsko društvo. Cecilijansko društvo je leta 1887 ustanovil duhovnik dr.

Avgust Kukovič. Ker se je društveno delovanje raztezalo na vse kraje lavantinske škofije, je bil jezik v društvu slovenski in nemški. V njem pa so sodelovali pevci obeh narodnosti. V cerkveni zbor v stolnici so bili vključeni nekateri člani čitalnice in nemškega Männergesangvereina in Filharmoničnega društva, vodstvo pa je bilo ves čas v rokah Slovencev. Za poučevanje petja je Kukovič po svojih pedagoških izkušnjah napisal Kratko in lahko pevsko šolo, ki je izšla v cerkveni prilogi Slovenskega gospodarja. Cerkveno petje se je razmahnilo šele l. 1891 s prihodom stolnega kapelnika Ludvika Hudovernika (1859-1908), ki mu je uspelo, da je postal ceciljanski zbor najboljši med tedanjimi mariborskimi pevskimi zbori. Z njegovim prihodom pa se je obnovila tudi pevska šola. Kljub prizadevanjem pa tako njemu kot tudi njegovim naslednikom ni uspelo ustanoviti prepotrebne orglarske šole.13 9

Emerik Beran (1860-1940) je bil po rodu Čeh iz Brna. Bil je odličen zborovodja in uspešen skladatelj. V Mariboru je poučeval na učiteljišču.

Na Štajerskem, predvsem v Mariboru, je pred prvo svetovno in med obema vojnama na področju mladinske zborovske produkcije, pri zbiranju in sestavi mladinskih pesmaric, pri oblikovanju glasbeno metodične in didaktične literature, deloval pedagog Hinko Druzovič (1878-1959).

11 Šola Filharmoničnega društva je delovala uspešno. Od leta 1900 do 1910 jo je obiskovalo približno 300 učencev. Med učenci te šole sta bila tudi Roman Klasinc in Nada Jevdjenijević-Brandl.

12 Gabrijel Majcen (1858-1919) je bil sin učitelja. V Mariboru je končal nižjo gimnazijo in učiteljišče in l. 1887 uspešno opravil izpit za učitelja na meščanskih šolah. Po desetih letih poučevanja je dobil mesto suplenta na vadnici in učiteljišču. Ustanovil in vodil je čitalniški mešani zbor (1884 -1889). Zbiral je narodne pesmi in napisal Šolsko pesmarico v treh delih.

13 Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem I., Ljubljana 1992, str. 303-304.

10

386

S tudia

H istorica

S lovenica

Leta 1894 je Štefan Skrbinšek ustanovil Slovensko bralno in pevsko društvo Maribor, prvotno imenovano Delavsko bralno in pevsko društvo. Društvo je imelo namen gojiti slovenski jezik, slovensko petje, pospeševati vsestransko omiko delavskega stanu in utrditi ter ohraniti narodno zavednost med delavci slovenskega rodu.14 Dokler niso znotraj društva ustanovili lastnega pevskega zbora, je pri društvenih prireditvah sodeloval čitalniški pevski zbor, sporedi pa so bili podobni začetnim čitalniškim besedam: obsegali so govore, deklamacije, zborovske skladbe, četverospeve in gledališke igre. Mešani pevski zbor, ki so ga v društvu ustanovili l. 1897, je obstajal do l. 1906.

L. 1909 se je na pobudo Bralno pevskega društva ustanovilo Dramatično društvo, znotraj katerega so mariborski glasbeniki uprizarjali tudi operete in otroške igre z glasbeno spremljavo.15 Leta 1895 so katoliški Slovenci v mestu ustanovili še Katoliško delavsko društvo (Katholischer Arbveiterverein), kjer je tudi nastal mešani pevski zbor, čeprav šele l.

1907. Ob večjih prireditvah so ga pomnožili s člani Cecilijanskega pevskega društva.16 Družbene in gospodarske razmere v Mariboru po prvi svetovni vojni Družbenopolitične spremembe po prvi svetovni vojni so bistveno vplivale na kulturni razvoj Maribora. Obmejni Maribor je v novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev izgubil svoj prejšnji gospodarsko-prometni položaj. Spremenila se je narodnostna struktura prebivalstva. Upošteval se je kriterij maternega jezika, tako da je bilo v mestu po popisu prebivalstva l. 1921 73% Slovencev in le 22% Nemcev.17 Spremenila se je tudi družbena struktura mestnega prebivalstva, saj se je predvsem nemško uradništvo izselilo. V mesto so prišli novi priseljenci, največ s Primorske, deloma s Koroške in iz Kranjske pa tudi iz drugih pokrajin nove države. Prav Primorci so kot ekonomski, narodnostni in politični emigranti z delovanjem na pevskem, prosvetnem, socialnem in narodnoobrambnem področju dali družbenemu in kulturnemu dogajanju v Mariboru med obema vojnama pomemben pečat. Če upoštevamo predvojne razmere, je razumljivo, da je slovenizacija mesta po letu 1918 potekala postopno. Slovenska občinska uprava je izdala več zakonskih predpisov, s katerimi so bile odpravljene ponemčevalne organizacije. Izločila je ključne nemške institucije, kot sta bili Südmark in Schulverein. Kljub temu so mesto še vedno pretresala slovensko-nemška nasprotja.

Kulturni razvoj Slovencev je omogočala šele slovenizacija šolstva. Aprila 1919 so šole zakonsko prevzeli slovenski učitelji.

Toda čeprav je bilo večinsko prebivalstvo v mestu slovensko, je imela nemška 14

Ustanovni zbor slovenskega delavskega bralnega in pevskega društva v Mariboru, Slovenski gospodar 28(1894)27.V., str. 2.

15 Dragan Potočnik, Kulturne dejavnosti v Mariboru (1918-1941) in njihov pomen za mesto in širše območje. (doktorska disertacija), Maribor 1998, str. 26 - 27.

16 Manica Špendal, Razvoj glasbenega življenja v Mariboru. Maribor skozi stoletja. Razprave I. Maribor 1991, str. 654.

17 Zadnje avstrijsko štetje leta 1910 je ugotovilo, da živi v Mariboru 22.653 nemško govorečih prebivalcev in le 3.823 slovensko govorečih. Sploh pa je delež slovenskega prebivalstva v mestu kljub slovenskemu zaledju padal. Tako je l. 1880 znašal 18%, l. 1890 še 16,5%, l. 1900 je porasel na 21 % in l. 1910 spet padel na 17%.

387

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

manjšina še naprej trden gospodarski položaj. Pred okupacijo l. 1941 je bilo od 45 industrijskih podjetij v mestu 19 v nemški lasti. V Mariboru je bilo v nemški lasti 41% stanovanjskih in drugih poslopij. Posledice so se kazale v kulturnem življenju. Nemci so s pomočjo kapitala razvijali svojo kulturo. Proti prevladi nemškega kapitala so si močno prizadevali mestna občina in razna društva, tako Češki klub, ki je želel privabiti češke podjetnike in gospodarsko zmanjšati nemški vpliv v mestu.

Na kulturno dogajanje v mestu so gotovo vplivale tudi politične razmere. Mariborsko meščanstvo je bilo med obema vojnama politično neenotno, razcepljeno na katoliški in liberalni tabor. Delavstvo, ki je bilo ob prevratu še precej ponemčeno, se je odkrito zavzemalo za priključitev Maribora k Avstriji.

Politične spremembe po letu 1918 so spremenile sistem mariborskega gospodarstva. Gospodarske vezi mesta s središči nekdanje države so bile prekinjene. Predvojna trgovinska dejavnost je prepustila vodilno mesto industriji. K temu so veliko pripomogle elektrifikacija mesta, lega ob južni železnici in državni meji ter cenena delovna sila. Maribor se je med vojnama razvil v enega najmočnejših centrov tekstilne industrije. Vse bolj se je spreminjal v delavsko mesto. Gospodarska kriza na prelomu v trideseta leta je vplivala na miselnost delavstva. Ekonomska kriza in širjenje nacistične demagogije sta povzročila, da se je delavstvo še bolj levičarsko revolucionarno orientiralo. Ob tem pa so različne kulturne dejavnosti prispevale h kulturnemu oblikovanju delavstva v mestu.

V Mariboru so že kmalu po nastanku Kraljevine SHS začeli snovati slovenske kulturne ustanove. Tako je že poleti l. 1919 pričela z delom osrednja kulturna in umetniška institucija v Mariboru v obdobju med svetovnima vojnama - Narodno gledališče. Gledališče je trgalo vezi s tujo kulturno tradicijo in kulturno ozaveščalo slovenstvo. Naslednje leto so se mariborski upodabljajoči umetniki povezali v Umetniškem klubu Grohar. L. 1922 je bila ustanovljena Ljudska univerza z namenom, da kulturno vzgaja vse sloje prebivalstva. Že kmalu so se ustanovila številna kulturnoprosvetna društva, ki so vsako po svojih močeh prispevala k novi kulturni podobi mesta. Svoje pa je že kmalu po koncu prve svetovne vojne prispevalo tudi glasbeno življenje, ki je bilo organizirano v več društvih.

Osrednja slovenska glasbena institucija v Mariboru v obravnavanem obdobju je bila Glasbena matica. Za boljši pregled dogajanja na glasbenem področju v Mariboru od prevrata l. 1918 do vdora okupatorja l. 1941 še nekaj besed o drugih mariborskih glasbenih društvih.

Iz vrst slovenskih železničarjev je leta 1919 zraslo Železničarsko glasbeno društvo Drava. V obdobju od 1918 do 1941 je društvo združevalo železničarske uradnike in delavce. Leta 1925 je bilo ustanovljeno Godbeno društvo železniških delavcev in uslužbencev. Sicer pa je v mestu delovalo več delavskih in katoliških godbenih društev. O zborovskem petju med vojnama v Mariboru lahko povemo, da je bilo zelo razvito. Delovali so delavski, cerkveni, šolski, mladinski, obrtni in trgovski pevski zbori.

Poleg 90-članskega mešanega zbora Glasbene matice je treba izpostaviti še 70-članski mešani zbor Maribora in 45-članski moški zbor Drave in Jadrana, med delavskimi pevskimi zbori pa društva znotraj Svobode, Pekovskih pomočnikov, Krilato kolo, pevsko in glasbeno društvo Grafika in Enakost s Studencev. Cerkveni koncerti, ki jih je prirejalo pevsko društvo Maribor, so dopolnjevali mariborsko koncertno življenje z izbranimi deli iz zakladnice cerkvene glasbe. Društvo je s svojimi nastopi opravljalo kulturno-narodno poslanstvo na severni meji. Z narodno-obrambnega stališča velja opozoriti na primorske begunce, ki so l. 1919 ustanovili mešani in kasneje moški zbor Jadran, od l. 1932 pa moški zbor Nanos. Številni slovenski pevski zbori so

388

S tudia

H istorica

S lovenica

delovali v okolici mesta. Skrbeli so za družabnost v svojem okolju in bili pomembni za narodno vzgojo okoliškega prebivalstva.

V mestu so delovali tudi nemški pevski zbori, ki so se aktivno delovali že kmalu po prevratu. Že pred letom 1918 je deloval Männergesangverein. Ob tem so delavci prepevali v pevskem društvu Frohsinn, železničarji pa v pevskem društvu Liedertafel. Za nemško manjšino je predstavljala pesem vez z nemško kulturno skupnostjo.

Skromnejše je bilo v Mariboru instrumentalno glasbeno življenje, saj je simfonično glasbo delno gojil le orkester Glasbene matice, ki so ga dopolnjevali vojaški godbeniki in delno orkester železničarskega društva Drava.

RAZVOJ GLASBENE MATICE OD USTANOVITVE DO LETA 1941 Ustanovitev Glasbene matice Tudi za slovensko glasbo, predvsem šolstvo in poustvarjanje, so s prehodom v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev nastopili drugačni, svetlejši časi.18 V narodnostnem in v kulturnem pogledu je bilo v obdobju po letu 1918 pomembno delovanje vojaške godbe. General Rudolf Maister je v propagandne in reprezentativne namene ustanovil Vojno godbo za Spodnji Štajer pod vodstvom kapelnika Ferda Herzoga. Njeni člani so bili bivši avstrijski vojni godbeniki, ki so se vračali z bojišč, instrumente in arhiv pa so prevzeli od prejšnje vojaške godbe. Večja predstavitev omenjene godbe je bila ob proslavi združitve Države Slovencev, Hrvatov in Srbov s Kraljevino Srbijo, 14. in 15. decembra 1918. Poleg promenadnih in ljudskih koncertov v Narodnem domu je vojaška godba koncertirala na Koroškem ter na dveh simfoničnih koncertih v Ljubljani in Zagrebu. Svoj prvi simfonični koncert v Mariboru je priredila 24. marca 1919 v Götzovi dvorani (današnja Unionska dvorana).19 Na sporedu so bila dela Dvořaka, Smetane in Čajkovskega. Že 9. aprila je sledil naslednji simfonični koncert, na katerem je nastopil hrvaški violinski virtuoz Zlatko Baloković. Ta je imel nekaj dni prej svoj samostojni koncert v Narodnem domu.20 Prve mesece po koncu vojne so se oglašale tudi 'nemške godbe' po gostilnah in kavarnah v Mariboru. V Mariborskem delavcu je poročevalec o tem zapisal: "Po številnih gostilnicah in kavarnah v Mariboru igrajo nemške godbe, ki nadlegujejo tudi slovenske goste ter pobirajo prispevke. Zdi se nam, da so ti godci in gocevke večinoma iz inozemstva. Svetujemo vsem jugoslovanskim gostom, da ne podpirajo teh ljudi s prispevki, marveč naj raje ta denar darujejo za naše dobrodelne namene."21

18

Stanko Vurnik, Slovensko glasbeno življenje izza prevrata, Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928, str. 686-691.

Unionska dvorana je bila zgrajena l. 1911. Takrat se je imenovala Götzova dvorana (last pivovarne Götz).

9. junija 1938 se je delniška družba pivovarne Union, ki jo je po prevratu kupila, odločila prodati dvorano z vrtom ob Aleksandrovi cesti (današnji Partizanski) Sokolu Maribor matica. To je povzročilo nemalo težav uporabnikom prostorov v dvorani, predvsem Glasbeni matici in tudi prirediteljem likovnih razstav.

20 Hinko Druzovič, Deset let slovenske glasbe v Mariboru (1918 - 1928), Časopis za zgodovino in narodopisje (ČZN) 23(1928), str. 225, 226.

21 Nemške godbe po gostilnah in kavarnah, Mariborski delavec 2(1919)29. III., str. 3.

19

389

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

Vabilo na 1. koncert Glasbene matice l. 1919 (PAM, fond Glasbena matica) 22

Še pred senžermensko pogodbo so Slovenci v mestu organizirali glasbeno življenje.

Za glasbeni naraščaj je skrbela zasebna glasbena šola pod vodstvom Hinka Druzoviča, ki je pripravila več odmevnih koncertov v Narodnem domu. Hinko Druzovič je poučeval petje na mariborski vadnici, na gimnaziji in na učiteljišču. Tu je vzgojil vrsto pedagoških in kulturnih delavcev, ki so delovali na področju mladinske zborovske ustvarjalnosti (Dragotin Cvetko, Radovan Gobec, Makso Pirnik, Jože Zorn 22

Senžermenska mirovna pogodba z Avstrijo 10. septembra 1919 je določila, da skoraj ves s Slovenci naseljeni del nekdanje vojvodine Štajerske pripade novo nastali državi Kraljevini SHS.

390

S tudia

H istorica

S lovenica

idr.). Kasneje, ko je bil ravnatelj glasbene šole železničarskega društva Drava, je vodil zbor in orkester, poučeval teoretične predmete in pisal članke o glasbeni vzgoji. Po dveh letih delovanja je šola prešla v pristojnost Glasbene matice.

Leta 191923 je prišel v Maribor skladatelj Oskar Dev in postal upravitelj Theater und Casinovereina ter Filharmonije. Že kmalu so se pod njegovim vodstvom začeli zbirati pevci. O teh začetkih je Oskar Dev zapisal: "Ko sem prišel konec marca 1919 v Maribor, je bilo tu polno pevcev iz vseh krajev Slovenije in Primorja, toda nobene organizirane pevske družine, o kaki glasbeni šoli ni da bi govoril /... / Na moj kratki apel v 'Delavcu' se je začetkom maja 1919 zbralo k prvi pevski skušnji v mali dvorani Narodnega doma toliko pevcev, da je zmanjkalo not. Pevske vaje so se vršile vsak dan."24 Še pred ustanovitvijo Glasbene matice je Oskar Dev sestavil moški pevski zbor, ki se je javnosti prvič predstavil 25. maja 1919 ob prevozu posmrtnih ostankov Petra Zrinjskega in Krsta Frankopana25 z Dunaja v Zagreb. Mariborčani so udeležencem pripravili slavnostni sprejem. Zbor, tedaj je štel 114 moških glasov, pa je zapel žalostinki Vigred in Gozdič je že zelen. Že 21. junija istega leta se je moški zbor ob sodelovanju vojaške godbe predstavil mariborskemu občinstvu v Götzovi dvorani. V Straži26 lahko preberemo, da je bil koncert moškega pevskega zbora Glasbene matice "po splošni sodbi prav izvrsten."27 Z istim programom so se predstavili še v Radgoni in Ljutomeru.

Pevci so se začeli po teh nastopih redno dobivati na pevskih vajah. S svojim zborovodjem Oskarjem Devom so tako po vzoru ljubljanske Glasbene matice28 postavili temelje Glasbeni matici v Mariboru.

Ustanovni občni zbor Glasbene matice je bil že 5. septembra l. 1919. Ustanovilo se je društvo, ki je kmalu postalo vodilna ustanova slovenskega glasbenega življenja v Mariboru in sploh na slovenskem Štajerskem. Do vdora okupatorja pa je predstavljalo osrednje mariborsko glasbeno združenje, ki je delovalo nadstrankarsko.

Ob ustanovitvi je Glasbena matica prevzela inventar nemškega Filharmoničnega društva ter se naselila v III. nadstropju poslopja Union. Prvemu predsedniku Rudolfu Ravniku so sledili še Josip Tominšek,29 Leopold Poljanec, Makso Šnuderl in Marija 23

Oskar Dev, skladatelj, zborovodja in sodni svetnik, je bil rojen 2. decembra 1868 v Planini. Po poklicu je bil sodni svetnik, uveljavil pa se je kot zborovodja in skladatelj. Leta 1919 je prišel iz Kranja v Maribor in postal upravitelj Theater und Casinovereina ter Filharmonije. Ko so Filharmonijo razpustili, je pod njegovim vodstvom nastala Glasbena matica. V matici je organiziral glasbeno šolo in pevski zbor. Pomagal pa je tudi pri ustanovitvi drugih pevskih zborov.

24 Milan Kajč, Glasbena matica 1919; KUD 'Jože Hermanko' 1959, str. 3,4.

25 Zrinjsko-frankopanska zarota, zarota hrvaških in ogrskih velikašev pod vodstvom Petra Zrinjskega in Krsta Frankopana proti avstrijskem dvoru, ki jo je odkril in zatrl. Oba so l. 1671 obsodili na smrt.

26 Straža, kot neodvisen politični list za slovensko ljudstvo, je izhajala od l. 1909. Do leta 1920 je izhajala trikrat tedensko, nato le dvakrat. L. 1925 je bila zaradi ostrih strankarskih bojev ob skupščinskih volitvah ukinjena. Nadomestila jo je Naša Straža, ki pa je izhajala le do 31. marca 1926, ko se je umaknila Slovencu kot skupnemu glasilu katoliških Slovencev.

27 Straža, 11(1919)50, 23. VI. 28 Idejo o ustanovitvi Glasbene matice v Ljubljani so sprožili glasbeni amaterji iz vrst vokalne, zborovske dejavnosti in slovenski učitelji. Društvo so ustanovili l. 1872 z namenom vzgojiti na Slovenskem lastne usposobljene glasbenike, ustvarjalce, poustvarjalce in ljubitelje glasbe. Temu cilju naj bi služila tudi glasbena šola, ki bi sčasoma zrasla v konservatorij (leta 1919). Program Glasbene matice je torej zajemal vsa glasbena področja, kot vodilna slovenska glasbena ustanova pa je usmerjala glasbeno delo po vsem slovenskem etničnem ozemlju. Po večjih slovenskih mestih je organizirala svoje podružnice. To so bila pevska in glasbena društva, tako l. 1908 v Gorici in l. 1909 v Trstu.

391

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

Rozman.

Poročevalec v Mariborskem delavcu30 je ob ustanovitvi društva zapisal: "Uresničile so se sanje, ki so jih leta in leta sanjali naši najboljši možje. Ustanovilo se je društvo, čegar namen je gojiti vsestransko glasbo." Društvo si je za dosego tega cilja zadalo nalogo, da bo vzdrževalo glasbeno šolo, orglarsko šolo, društveni orkester, da bo ustanavljalo glasbene šole, prirejalo glasbene produkcije, izdajalo in zalagalo dobre slovenske skladbe še živečih in umrlih glasbenikov, razpisovalo nagrade za najboljša domača glasbena dela, pospeševalo, nabiralo in izdajalo slovenske narodne pesmi ter gmotno podpiralo nadarjene glasbenike; snovalo in vzdrževalo bo glasbeno knjižnico obsegajočo zlasti slovenske, slovanske in tudi skladbe drugih tujih skladateljev.31 O začetkih Glasbene matice lahko beremo tudi v Slovencu,32 kjer je poročevalec med drugim zapisal: "Sveta navdušenost v Mariboru je strnila lepo število ljubiteljev glasbe v prepričanju, da bi Maribor lahko postal žarišče glasbe. Ta naprava se je krstila na ime Glasbena Matica Maribor in je v svojih predpripravah dogotovljena.

Pravila so odobrena, odbor je sestavljen, preskrbljeno je za prostore in učitelje, pevski zbor že deluje. Manjka le gmotnih sredstev, za prvo dobo, kasneje se bo Glasbena matica že sama vzdrževala. Zato prosimo spoštovano občinstvo za podporo."33 Društvo si je ob ustanovitvi zadalo velike in zahtevne cilje, usmerjene v daljše obdobje. Pomanjkanje sposobnih in šolanih učiteljev, zborovodij in dirigentov, dobrih organizatorjev in vodij glasbenih ansamblov, slabe finančne razmere, vse to in še kaj so bile težave, s katerimi so se morali spoprijemati uresničevalci zastavljenega programa.

Kot smo lahko že ugotovili, je jedro društva predstavljal pevski zbor, ki pa je postavil tudi temelje glasbeni šoli. S koncerti so namreč zaslužili toliko, da so lahko krili osnovne stroške za ustanovitev šole. Tako je Glasbena matica že 1.oktobra 1919 organizirala glasbeno šolo. Glavni razlog za njeno ustanovitev je bilo pomanjkanje ustreznega kadra. Prvi ravnatelj šole je bil Čeh Fran Topič, ki je absolviral praški konservatorij in je bil usposobljen za poučevanje solopetja, violine in klavirja, vodil pa je tudi šolski orkester. Ker v začetku ni bilo na razpolago usposobljenih slovenskih glasbenih učiteljev, je Fran Topič34 povabil v Maribor nekaj čeških glasbenih peda29

Dr. Josip Tominšek je bil eden izmed najzaslužnejših za uspehe Glasbene matice. Rodil se je leta 1872.

Poleg tega da je bil predsednik Glasbene matice, je bil ravnatelj gimnazije, pisatelj in znan prosvetni organizator. Poleg mnogih člankov in razprav je napisal mnogo književnih referatov in ocen književnih in slavističnih del. Sodeloval je pri raznih slovenskih in nemških revijah, bil sourednik Ljubljanskega zvona in eden najzaslužnejših za slovensko planinstvo.

30 Leto dni po koncu prve svetovne vojne je izhajalo v Mariboru samo časopisje meščanskih strank, med njimi od 23. novembra 1918 liberalni dnevnik Mariborski delavec V začetku izhajanja je imel podnaslov Neodvisen delavski list za mesto in okolico, pozneje pa je ta podnaslov spremenil v Neodvisen politični list in pred svojim koncem 24. avgusta 1920 v Političen list.

31' Glasbena Matica' Maribor, Mariborski delavec 2(1919)205, 11. IX., str. 2.

32 Časopis Slovenec je bil glasilo katoliških Slovencev, ki so ga izdajali v Ljubljani. Od 11. januarja 1931 do 17. aprila 1933 je izhajala tudi mariborska izdaja Slovenca. Poročila o športnih in drugih zanimivih dogodkih je urejal dr. Fran Vatovec, tiskala pa ga je Cirilova tiskarna.

33 Slovenec 47(1919)221, 26. IX., str. 3.

34 Fran Topič je bil po rodu Čeh, absolvent praškega konservatorija. Pred prihodom v Maribor je deloval v podružnični šoli Glasbene matice v Trstu. V šoli Glasbene matice je kot prvi ravnatelj (do 24. III. 1926) poučeval tudi violino, klavir, solopetje, vodil šolski zbor in ustanovil orkester Glasbene matice (l. 1920).

Zaradi prezaposlenosti Oskarja Deva pa je kmalu prevzel tudi matični pevski zbor.

392

S tudia

H istorica

S lovenica

35

gogov. Poleg stalnih učiteljev je bilo vsako leto zaposlenih večje število pomožnih učiteljev za pihala, harfo, bas idr.

Kljub finančnim težavam društva, ki jih je ustanovitev šole še povečala, so člani matice že leta 1920 ustanovili tudi orkester Glasbene matice pod vodstvom ravnatelja glasbene šole Frana Topiča. Že v začetku je štel 50 članov, od katerih pa jih je le malo ustrezalo glasbenim zahtevam. Jedro orkestra so sestavljali člani vojaške godbe. Prvi orkestralni koncert so pripravili 20. marca 1920. Od takrat so pripravili vsako sezono po en simfonični koncert, sodelovali pa so tudi pri večjih vokalno-instrumentalnih delih.

Kot smo lahko ugotovili iz uvoda, je Glasbena matica delovala na treh področjih: - na pevskem, - šolskem in - orkestralnem.

Matica pa je kasneje svoje delovanje razširila še na prirejanje koncertov, v ta namen so ustanovili koncertni biro, ter na izdajanje novih glasbenih publikacij.

PEVSKI ZBOR GLASBENE MATICE Težišče društvenega dela Glasbene matice je slonelo na njenem pevskem zboru.

Prvi zborovodja je bil do leta 1922 skladatelj Oskar Dev, ki je še pred ustanovitvijo Glasbene matice organiziral moški pevski zbor, nato pa tudi ženskega. Že sredi leta 1921 je slednjega razpustil. O tem piše poročevalec v Taboru: "Pevovodja Oskar Dev je razpustil ženski zbor, ker so dame posečale marljivejše ples in telovadbo kakor pevske vaje. Tudi moški zbor se je skrčil. Zbor je priredil samo en večji koncert, ker je moral prepogosto sodelovati pri narodnih prireditvah. Odslej bo to odpadlo, ker imamo dve drugi pevski društvi Drava in Jadran, ki bosta razbremenili Matični zbor."36 Leta 1922 je Oskar Dev ustanovil mešani zbor, ki se je kot zbor mariborske Glasbene matice sčasoma - poleg zbora ljubljanske Glasbene matice, Akademskega pevskega zbora in zborov društev Ljubljanski zvon in Ivan Cankar - povzpel med najimenitnejše slovenske pevske zbore. Še istega leta pa je Dev opustil vodstvo zbora ter ustanovil Devov kvartet.

Med začetnimi nastopi pevcev omenimo, da je zbor 11. decembra 1920 pripravil koncert s skladbami skladatelja Antona Foersterja. Tudi v sezoni 1920/21 je zbor nastopal v mestih in trgih mariborske oblasti, na deželi, pri narodnih in državnih prireditvah, v gledališču, v stolni cerkvi. Zbor je v času boja za Koroško šestkrat gostoval ob severni meji in z nastopi pomagal pri utrjevanju narodne zavesti. Glavna naloga zbora je bila torej s pesmijo širiti in oživljati narodno zavest na najbolj ogroženih delih slovenskega etničnega ozemlja. Na prošnjo matice so to poslanstvo pozneje opravljala druga pevska društva, predvsem pevsko društvo Drava. Pevski zbor Glasbene matice pa se je posvetil koncertnemu petju.

Leta 1922 je vodstvo zbora prevzel Fran Topič. Že kmalu je z zborom in orkes-

35

Fran Topič je v glasbeno šolo pritegnil Jana Šlaisa, ki je učil od šolskega leta 1920/21 na ljubljanskem konservatoriju in kasneje na Glasbeni akademiji. Bil je odličen violinski pedagog. Klavir so poučevali Ruža Deylova, Karel Hladky in O. Horlak. Pomožni učitelji so bili Emerik Beran - čelo, Hinko Druzovič glasbena teorija in mladinsko petje, J. Hegedušič - violina in klavir ter Fran Serajnik - violina. Ob zaključku prvega šolskega leta je imela šola 194 učencev.

36 Glasbena matica, Tabor 2(1921)155, 13. VII.

393

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

trom pripravil prve večje vokalno-instrumentalne koncerte. V spored je uvrščal predvsem slovensko in slovansko pesem. Naštudiral je tudi več velikih koncertov. Tako sta leta 1924 zbor in orkester Glasbene matice izvajala kantato V pepelnični noči Hugolina Sattnerja, ob peti obletnici zbora leta 1925 pa Dvořakovega Mrtvaškega ženina. Ob slavnostnem koncertu, s katerim je Glasbena matica proslavila uspeh svojega kulturnega delovanja, je poročevalec v Jutru zapisal: "Götzova dvorana je bila nabito polna. Po svečanem uvodu sta pričela mešani zbor in orkester z izvajanjem 'Mrtvaškega ženina'. Izvajanje težkega dela je bilo mojstrsko."37 Z zborom je Topič redno nastopal tudi v Ljubljani, Celju, na Ptuju in drugje. Pravo zmagoslavje načrtnega kulturnega dela Glasbene matice pa sta doživela pevski zbor in orkester na gostovanju v Celju februarja l. 1925, kjer so z izvajanjem Dvoakovega Mrtvaškega ženina matičarji pokazali rezultate trdega dela. O tem gostovanju beremo v Jutru: "Mariborska Glasbena matica je s svojim gostovanjem v Celju doživela pravi triumf smotrenega kulturnega dela. Glasbena matica si je v znanih težkih razmerah in v kratkem času ustvarila pevski in godbeni zbor, ki se je lotil že več težkih umetniških kompozicij ter pokazala baš v Dvoakovega delu Mrtvaški ženin, kaj premore železna volja, vztrajna disciplina ter ljubezen do lepe pesmi in glasbe. Ko je zvedelo Celje in širša okolica da nastopi Glasbena matica. 2. februarja z Mrtvaškim ženinom v Celju, so bile vstopnice za prostorno dvorano 'Celjskega doma' kljub temu, da so pridali še okrog 200 rezervnih sedežev, že v enem dnevu razprodane."38 Istega leta so se pevci matice predstavili tudi Beograjčanom. Generalko za tako pomembno gostovanje so imeli v Götzovi dvorani. Spored, ki so ga najprej predstavili Mariborčanom, je bil sestavljen iz pevskih in orkestralnih točk. Izvajala pa sta jih orkester matice skupaj z vojaško godbo ter pevski zbor Glasbene matice. Zbor je na jugoslovanski turneji koncertiral v Beogradu, Osijeku, Novem Sadu in Somboru. Na turneji so se predstavili z deli slovenskih in slovanskih skladateljev. Med drugim so nastopili tudi v prostorih beograjskega Narodnega gledališča. O gostovanju v prestolnici beleži poročevalec v Jutru sledeče: "12. maja so imeli mariborski pevci v prostorih beograjskega Narodnega gledališča koncert pod vodstvom dirigenta Topiča.

Koncertu sta prisostvovala osebno kralj in kraljica in številni visoki gosti. Pesmi, ki so bile na sporedu, so poslušalce nenavadno razgibale. Beograjski listi poročajo, da ni bilo že dolgo tako navdušene muzikalne produkcije v naši prestolnici."39 Kljub uspehom zbora pod Topičevim vodstvom je l. 1925 zaradi notranjih nesoglasij prišlo do sprememb v vodstvu matice.40 Novi vodja zbora in ravnatelj šole je postal Josip Hladek - Bohinjski.41 Hladekov program je predvideval komorne in mladinske prireditve, gostovanja pevskega zbora na jugu države in v Švici, kamor jih je res že kmalu povabil Baseler Liedertafel.

Kmalu po nastopu delovnega mesta so se pokazali uspehi njegovega pedagoškega in dirigentskega delovanja. Tako je novi dirigent priredil velik koncert s Haydnovimi Letnimi časi, in to dvakrat v Mariboru ter po enkrat v Celju in na Ptuju. Zbor je vokalni koncert pripravil še v Mariboru, Ptuju in Rogaški Slatini. Velja omeniti še 37

Proslava petletnice Glasbene matice, Jutro 6(1925)3, 15.I., str. 7.

Glasbena matica v Celju, Jutro 6(1925)28, 3. II., str. 3.

39 Mariborski pevci v Beogradu, Jutro 6(1925)113, 15. V., str. 3.

40 Ivan Ašič, Glasbena matica v Mariboru, Tabor 6(1925)122, 31. V., str. 4, 5.

41 Josip Hladek - Bohinjski je prevzel vodstvo zbora in orkestra Glasbene matice decembra 1925. L. 1926 pa je postal tudi ravnatelj glasbene šole. Glasbo je študiral v Ljubljani in na Dunaju. Skoraj 30 let je bil vojaški kapelnik v Sarajevu.

38

394

S tudia

H istorica

S lovenica

koncert ob Beethovnovi stoletnici leta 1927, ko so izvedli 4. stavek njegove IX. simfonije.

O novostih v delovanju Glasbene matice zvemo iz zapisa poročevalca Tabora, 7. decembra 1926, naslednje: "V prostorih Glasbene matice pri Götzu se je vršil občni zbor te naše reprezentativne glasbene organizacije. Zbor je otvoril predsednik glavnega odbora g. dr. Tominšek, ki je pozdravil navzoče in naglasil zadovoljiv uspeh in umetnostni razvoj društva. Zahvalil se je vsem podpornikom Glasbene matice, zlasti prosvetni upravi, mestni občini, Posojilnici v Narodnem domu in tvrdki Union (Götz).

Tajnik g. Faganeli je poudaril, da je v območju društva začela delovati koncertna pisarna, ki je priredila že dva velika koncerta. Zanimivo je, da se je za zbližanje z 42 Matico zavzel tukajšnji Männergesangsverein.

O delovanju pevskega zbora je podal obsežno poročilo g. Arnuš. V zboru so bili vpisani 104 člani in članice, vaje je obiskovalo le 85. Delo, ki ga vrši zbor, je zelo resno in zahteva požrtvovalnosti. Zborovo delo je zelo uspešno, zlasti odkar je prevzel umetnostno vodstvo g. Hladek. V zaključenem poslovnem letu je zbor priredil velik koncert s Haydnovimi 'Letnimi časi' dvakrat v Mariboru, enkrat v Celju in Ptuju, vokalni koncert v Mariboru, Ptuju in Rogaški Slatini. Gmoten uspeh ni bil tak, kakor bi bilo želeti, moralno pa je prekosil pričakovanje. Razen tega je zbor nastopil v Jarenini in na novinarskem koncertu. Zbor se je odločil za centralizacijo v društvu in bo v smislu izpremenjenih pravil prenehal biti samostojna enota v Glasbeni matici. V programu bodočega dela ima koncerte, med njimi Beethovnov koncert in koncert najlepših narodnih pesmi slovanskih narodov. Pomembna je tudi ustanovitev posebne šole za naraščaj.

Nato je poročal g. dr. Tominšek za orkestralni zbor. Tudi delo orkestralnega zbora je bilo živahno. Sodeloval je pri Haydnovih 'Letnih časih' in priredil samostojni koncert. Orkester šteje ok. 25 članov. Šola je delala zelo uspešno, čeprav na zunaj ni veliko slišati o njej. Poučuje 15 učiteljev in sicer 2 stalna in 13 pomožnih. Pouk na klavirju je obiskovalo 115 oseb, gosli 97, čelo 7, violo 4, kontrabas 4, rog 2, harfa 1, glasbeno teorijo 130, mladinsko petje 80. Šolski orkester je štel 25 gojencev. Vseh gojencev je bilo 467. Že to priča, kakšno ugledno mesto zavzema Glasbena matica v mariborskem kulturnem življenju in koliko organizacije in dela je treba da šola brezhibno deluje.

Zatem je bila sprejeta sprememba pravil. Važna novost je že omenjena centralizacija. Doslej so tvorili trije sestavni deli (šola, pevski zbor, orkestralni zbor) nekake enote, ki so bile v važnejših rečeh podrejene glavnemu odboru, sedaj se vrši centralizacija."43 Iz navedenega lahko povzamemo, da sta tudi v času vodstva Josipa Hladeka Bohinjskega zbor in orkester nastopala na številnih koncertih. Lepe uspehe pa je kljub finančnim težavam dosegala tudi vse bolj obiskana glasbena šola.

Mednarodni sloves je zboru prineslo gostovanje leta 1928 v Švici in ob povratku v avstrijskem Innsbrucku. Z društvom Basler Liedertafel je namreč zbor priredil več koncertov v Švici, in sicer v Baslu, Zürichu in Luzernu. Zbor si je zastavil nalogo, da 42

V Mariboru so med svetovnima vojnama delovali tudi nemški pevski zbori, ki so se aktivno udejstvovali že kmalu po prevratu. Že od leta 1846 je deloval Männergesangsverein. Ob tem so delavci prepevali v pevskem društvu Frohsinn, železničarji pa v pevskem društvu Liedertafel. Več o delovanju pevskih društev v Mariboru v obdobju med 1918-1941 glej: Dragan Potočnik, Pevska društva v Mariboru 1918-1941, Zgodovinski časopis 53(1999)1 (114), str. 81-99.

43 Občni zbor Glasbene matice, Tabor 7(1926)277, 7. XII., str. 1.

395

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

ponese slovensko pesem med Nemce. Občinstvo in kritika sta jih sprejela navdušeno. Kritike so bile polne hvale o petju in vzorni disciplini. Uspeh Glasbene matice na pevski turneji v Švici je bil popoln.

Mariborski večernik Jutra je poročal o kritikah v uglednih švicarskih časopisih, tako so med drugim zapisali: "Sestava zbora je zelo posrečena: Glasbena matica razpolaga enako z veliko gibčnostjo, kakor tudi z strumnim delovanjem. Poedini glasovi, vsaki za sebe odličen, se zlagajo izvanredno med seboj v mogočno celino."

"Bila je to, da povemo takoj, prireditev, katere se ne pozabi tako hitro. Zbor razpolaga namreč z vsem, kar je potrebno za uspeh koncertnih izvedb; prekrasen glasovni material, predhodno izobrazbo o modulaciji glasa, neobičajno strogo zborovsko disciplino, in končno dirigenta, kateri razume, da iz vseh teh momentov izpelje edinstveno komponento. Bil je to v vsakem pogledu tipičen slovenski večer in v tem leži njegova umetniška moč, v tem leži njegov uspeh /.../ Užitek je bilo, slišati toliko lepih glasov zlitih v prijetno harmonijo."

"Zdi se, da si je evropski jugozapad in zapad 44 zadal nalogo, da nas temeljito seznani s svojo glasbeno umetnostjo. Slišali smo letos donske kozake, Romune, ruski državni zbor in sedaj včeraj še jugoslovanski pevski zbor Glasbena Matica iz Maribora. Ta mešani zbor, sestoječ iz 70 pevcev, je brez dvoma zelo discipliniran, v splošnem čist in razpolaga z zelo dobrimi glasovi. Slišali smo predvsem slovenske, pa tudi bolgarske in hrvatske narodne pesmi, energično in prevdarjeno dirigirane od zborovodje Hladek-Bohinjskega. Pesmi so deloma zelo zanimive, predvsem harmonično s svojimi sekundami in septimami; toda tako tujerodno narodno petje pri nas trajno ne bi moglo preveč ugajati radi enoličnosti. Čuden je za nas nepričakovan način nenadnih dinamičnih protislovij, prehodi iz najjačjega fortissima v najnežnejši pianissimo in obratno. Občinstvo ni moglo prehvaliti pevcev. Žal, da je akustika dvorane in ropot s ceste nekoliko motil izvajanje."45 Iz pisma neznane udeleženke turneje Glasbene matice v Švici pa zvemo tudi drobno zanimivost o poznavanju naše dežele. Med drugim je v pismu zapisano: "V Baslu so mi dodelili zasebno stanovanje pri bogati patricijski familiji. Gospa, zelo ljubezniva, zelo gostoljubna dama, me je pričakala že na kolodvoru. Na razpolago mi je dala udobno, krasno stanovanje in me takoj povabila na kavo na verandi. Pri mizi sta bili njeni dve hčeri, obe poročeni, obe s svojimi otroki. Miza bogato obložena, veranda okusno pripravljena za južino. Kdo sem, kaj sem? 'Gospodična ste se pripeljali čez Prago?' 'Ne, tam so Čehi.' 'Ali čez Bratislavo?' 'Ne, jaz sem Slovenka, prišli smo iz Slovenije, iz Jugoslavije.' 'Je to severno ali južno od Budimpešte,' me vpraša ena izmed hčera. 'Vam je znano, kje leži Graz? No, južno od tega mesta, dobri dve uri z vlakom pa smo v Mariboru'."46 Iz pisanja kritika in iz pisma udeleženke turneje zvemo, da je bila takratna država Kraljevina SHS velika neznanka. Večini ni bilo jasno, od kod so pevci Glasbene matice prišli. Vsekakor pa je bila to imenitna promocija za Slovenijo in Kraljevino SHS. Nekaj podobnega se žal dogaja še dobrih sedemdeset let kasneje, ko mnogi še vedno ne vedo, kje je Slovenija.

Nastop, ki so ga pripravili za poslušalce v Švici, so 11. maja 1928 ponovili pred 44

O. Müncher, kritik v Nationalzeitung, očitno ni ločil zahoda od vzhoda. Tako je Jugoslavijo in Rusijo postavil na zahod oz. jugozahod Evrope. Švicarska kritika o naši Glasbeni matici, MVJ 2 (1928)105, 8. V., str. 3.

46 Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Glasbena matica. Pismo neznane udeleženke.

45

396

S tudia

H istorica

S lovenica

navdušenim mariborskim občinstvom. V skoraj razprodani Unionovi koncertni dvorani je 65 pevcev in pevk pripravilo koncert z istim sporedom, kakor so ga imeli na turneji. Na sporedu je bilo devet slovenskih, po dve bolgarski in hrvatski ter ena srbska pesem.47 Glasbena matica je svoj desetletni jubilej proslavljala nadvse slovesno 8. in 9. maja leta 1929. Koncerta in zborovanja se je udeležilo veliko gostov. Tedaj so izročili diplome zaslužnim članom dr. Josipu Tominšku, ustanovitelju in skladatelju Oskarju Devu, prvemu predsedniku dr. Rudolfu Ravniku, predsedniku pevskega zbora in znanemu organizatorju Janku Arnušu ter Mariji Rozman, ki je opravljala vrsto odgovornih funkcij.

Konec dvajsetih let je zbor doživel ustvarjalno krizo, ki pa so jo rešili z novim 48 zborovodjem prof. Vasilijem Mirkom. Novi zborovodja se je predstavil občinstvu na proslavi ob 100-letnici rojstva dr. Benjamina Ipavca, 3. februarja 1930 pa še v Unionski dvorani. Pod njegovim vodstvom je zbor naštudiral tri koncerte, med njimi

Centralni odbor Glasbene matice l. 1929 (PAM, fond Glasbena matica)

47 48

Vokalni koncert Glasbene matice, MVJ 2(1928)109, 12. V., str. 2.

Vasilij Mirk je bil rojen leta 1884 v Trstu. Leta 1928 se je iz Trsta preselil v Maribor in naslednje leto prevzel vodstvo pevskega zbora pri mariborski Glasbeni matici, na glasbeni šoli pa je poučeval kompozicijo, harmonijo in glasbeno zgodovino. Deloval je tudi pri ustanovitvi Ipavčeve župe, ki ji je tudi predsedoval. Kot skladatelj je objavil številne zborovske in klavirske skladbe.

397

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

49

tudi znamenito Grečaninovo Liturgio domestico. Z novim dirigentom je zbor pripravil tudi svoj prvi cerkveni koncert, nastopili so pri proslavi 80-letnice Tomaša Masaryka.50 Pripravili pa so tudi koncert v gledališču, ko so izkupiček namenili za poplavljence v Franciji. Med gostovanji naj omenim koncert v Društvenem domu na Ptuju.51 Zbor je štel ob koncu 11. leta delovanja 80 aktivnih in okoli 300 podpornih članov, ki so imeli aktivno in pasivno volilno pravico tako kot pevci. Julija je zbor priredil tudi skupen izlet v Jarenino, jeseni pa še velik družabni večer. Na občnem zboru je bil že desetič soglasno izvoljen za predsednika zbora Janko Arnuš.52 Zanimivo pa je tudi to, da si je zbor ustanovil svoj lastni jazz band.53 Leta 1930 je v Mariboru gostoval največji švicarski pevski zbor Harmonie iz Züricha. Tako so Švicarji vrnili obisk pevcev Glasbene matice iz l. 1928. V Maribor je na binkoštno nedeljo 8. junija prišlo ok. 400 pevcev.54 V mestu so ostali le tri ure. Kljub temu so se matičarji na gostovanje švicarskega zbora dobro pripravili. Upravni odbor Mestnega magistrata v Mariboru je naklonil Glasbeni matici prispevek v višini 2.000 din. Tako so gostom poklonili častno darilo in jih pogostili z vinom in pecivom. Švicarske pevce, ki so s seboj prinesli kar 120 kg čokolade za mariborske šolarje, je pričakalo praznično okrašeno mesto. Mariborčanom so zapeli kar na Glavnem trgu pred Rotovžem in se tako oddolžili za obisk mariborskih pevcev. Zanimivo pa je tudi to, da so si zakusko naročili kar na lastne stroške.55 Gostovanje enega izmed najboljših zborov v Evropi je bilo spet dokaz spoštovanja do mariborskih glasbenih ustvarjalcev.

Pod vodstvom dirigenta in skladatelja Vasilija Mirka je leta 1931 zbor odšel na koncertno turnejo po Srbiji in Makedoniji. Za denarno pomoč pri gostovanju so se tako kot pri vseh večjih gostovanjih obrnili na Mestno hranilnico, na zdravilišča Radenci, Rogaško Slatino in Dobrno. Prav tako pa tudi na Načelstvo mestne občine v Mariboru, na Ljudsko posojilnico Maribor, Hranilnico Dravske banovine, Kmetski hranilni in posojilni dom Maribor, na Narodno banko kraljevine Jugoslavije, na Zadružno gospodarsko banko, na ministrstvo saobračaja v Beogradu itd.

O poteku koncertne turneje so redno poročali tudi v Mariborskem večerniku Jutra. Tako med drugim lahko preberemo: "Kakor smo že poročali, so Leskovčani vsem Matičarjem preskrbeli brezplačno hrano in stanovanje. Velika večina pevcev je stanovala zasebno pri najboljših rodbinah, drugi so imeli krasne hotelske sobe. Po koncertu, ki je gmotno in moralno sijajno uspel, so Matičarje šele prav vzljubili.

Tudi v Nišu je bil sprejem veličasten in prisrčen. Večstoglava množica je kljub zamudi vlaka pozdravila Matičarje na kolodvoru. Začetek koncerta je bil šele ob devetih. Velika dvorana v Sokolskem domu se je napolnila.

Mnogo smo pričakovali, ko smo se odpravljali na dolgo pot, a toliko iskrenega

49

12. redni občni zbor Glasbene matice, MVJ 4 (1930)221, 29. IX., str. 1.

Tomaš Masaryk (1850-1937) je bil od leta 1918 do l. 1935 predsednik češkoslovaške republike.

51 Koncert mariborske Glasbene matice v Ptuju, MVJ 4(1930) 5. IV., str. 3.

52 Občni zbor pevskega zbora Glasbene matice, MVJ 4(1930) 21. VI., str. 2.

53 12. redni občni zbor Glasbene matice, MVJ 4 (1930)221, 29. IX., str. 1.

54 Teden dni kasneje je bilo odprto kopališče Mariborski otok (po lastniku otoka tudi Felberjev otok). Številni članki, ki so bili napisani ob otvoritvi, so kopališče označevali kot najpomembnejšo zdravstveno in turistično pridobitev v mariborski medvojni dobi.

55 PAM, št. škatle 320, št. spisa 11245. Dopis Glasbene matice Maribor Mestnemu magistratu Maribor.

50

398

S tudia

H istorica

S lovenica

Mešani pevski zbor Glasbene matice Maribor l. 1931 (PAM, fond Glasbena matica)

prijateljstva in bratske ljubezni se nismo nadejali. Danes je prispela Matica v Kruševac. Že med vožnjo nas je ob kolodvorih pozdravljala šolska mladina. Na kolodvoru je nepregledna množica občinstva pričakovala prihod prvih Slovencev. Sprejema so se udeležila vsa društva. Po oficijelnem sprejemu je Matica z vojaško godbo na čelu odkorakala na glavni trg, spremljena od tisočglave množice. Tudi tu ni bilo skoro hiše, ki ne bi imela izobešene zastave. Na obeh straneh so domačini tvorili špalir in obsipali pevce s cvetjem.

Sinoči je Glasbena Matica v Kruševcu odpela svoj peti in na tej turneji predzadnji koncert. Kakor je bilo pričakovati, je tudi tu bila dvorana natlačena občinstva.

Koliko slovanske gostoljubnosti je doživel naš pevski zbor povsod, kamor je prišel, ni mogoče opisati. Včeraj 19. t. m. je naš z umetniško slavo ovenčani pevski zbor koncertiral v Šabcu."56 Koncerti v Skopju, Kumanovem, Leskovcu, Kruševcu, Šabcu in drugod so veliko prispevali k medsebojnemu spoznavanju različnih kultur. V svojem programu so pevci skušali gostiteljem predstaviti skladbe pomembnih slovenskih in tujih skladateljev, v program pa so uvrstili tudi nekaj srbskih narodnih pesmi. Kot smo lahko ugotovili, so bili deležni navdušenega sprejema.

Leta 1932 je zbor Glasbene matice sodeloval pri koncertu Ipavčeve pevske župe in pri festivalu v Ljubljani. Zbor je na začetku sezone 1931/32 štel 145 članov, ki pa so se pa kmalu razredčili. Ob koncu leta je tako štel zbor le še 96 članov, in sicer 50

56

Zmagoslavna pot slovenske pesmi se nadaljuje. Slovanska gostoljubnost. Matica vestna izvrševalka kraljevega programa, MVJ 5(1931)88, 20. IV., str. 2.

399

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

ženskih ter 46 moških. Vseh javnih nastopov v sezoni je bilo 11.

Osrednji glasbeni dogodek matice v l. 1932 je bila gotovo Haydnova proslava, ki jo je 3. in 4. maja priredila Glasbena matica skupaj s pevskim zborom Maribor. Na prvem večeru so se predstavili gojenci matice.57 8. novembra 1933 se je Glasbena matica ponovno predstavila javnosti. Pevski zbor pod vodstvom dirigenta prof. Vasilija Mirka in orkester skupaj z vojaško godbo so izvedli koncert skladb svetovnih klasikov. Program sta dopolnila mlada slovenska umetnika pianist Marijan Lipovšek in violinist Taras Poljanec.58

Vabilo na 25. koncert Glasbene matice l. 1932 (PAM, fond Glasbena matica)

57 58

Dva znamenita večera glasbene umetnosti, MVJ 6(1932)30. 4., str. 2.

Pokrajinski arhiv Maribor (PAM), fond Glasbena matica. Pevski zbor Glasbene matice pošilja dopis Marijanu Lipovšku.

400

S tudia

H istorica

S lovenica

Nekaj dni za tem dogodkom sta prišla v Maribor pevsko društvo Vardar iz Skopja in nato še Novosadsko žensko muzičko udruženje.

Društveno delo je v letu 1933 teklo po novem poslovniku, ki je določal, da naj pevski zbor umetniško goji in pospešuje nacionalno in slovansko ter v izbranih delih svetovno vokalno glasbo. Sredstva v ta namen so bila pevska predšola, redne in izredne pevske vaje, glasbena predavanja, prirejanje koncertov, koncertnih izletov in turnej, sodelovanje pri državnih in narodnih svečanostih ter manifestacijah in družabne prireditve. Gmotna sredstva so bila članarina, dohodki prireditev, darovi idr.

Dolžnosti članov, ki so bili lahko izvršilni (pevci in pevke), podporni in častni, so bile obiskovanje pevskih vaj, sodelovanje pri prireditvah, koncertih, turnejah itd.

Vsak izvršilni član je moral vedno in povsod čuvati umetniški in vsestranski ugled pevskega zbora. Po določbah Južnoslovanske pevske zveze, katere član je bil zbor Glasbene matice, pa pevci in pevke niso smeli biti člani drugih pevskih zborov ali pevskih društev.59 Svojo 15-letnico je Glasbena matica proslavila 22. januarja 1934 z Devovim večerom, ki ga je ponovila tudi na Ptuju. Tako so se oddolžili zborovodji, ki je ponesel sloves Glasbene matice in Maribora po državi in tujini. Osrednja jubilejna proslava je bila maja istega leta, ko je orkester skupaj s solisti, med drugimi z Zlato GjungjenacGavella, izvedel slovito odo Lira in harfa francoskega skladatelja Camila Saint Saensa.

Pevski zbor je počastil društveni jubilej z ljudskimi koncerti v mestnem parku, ki so jih ponovili še v Slovenski Bistrici, v Rogatcu in Rogaški Slatini.60 Prireditveni odsek je v jubilejnem letu delovanja zbora skrbel, da je pomlajeni pevski zbor dosegal nove uspehe. V tem letu se je od pevskega zbora poslovil dirigent prof. Vasilij Mirk. Doba njegovega delovanja je označena v Glasbeni matici kot 'Mirkova doba'. Vasilij Mirk je postal častni član Glasbene matice.

Pomemben dogodek v tem letu je bilo gostovanje praškega pevskega zbora Smetana. Koncert je potekal v organizaciji Glasbene matice in pod pokroviteljstvom Jugoslovansko-češke lige61 v Mariboru, mariborske mestne občine in občinskega sveta glavnega mesta Prage. Češki pevci so prišli v Maribor že drugič. Prvič so bili l. 1922, ko so gostovali po vseh glavnih krajih Kraljevine SHS.62 Ponovni vzpon je doseglo koncertno delovanje zbora in orkestra Glasbene matice v času skladatelja Marjana Kozine (1934-1938). V orkester je povabil nekdanje člane in vojaške godbenike ter tudi tako obnovil vokalno-instrumentalne koncerte.

Do jeseni l. 1938 pa je bil tudi ravnatelj šole.63 Z mešanim zborom Glasbene matice, ob sodelovanju orkestra ter vidnejših solistov, kot so bili Zlata Gjungjenac, Franja Bernot-Golob, Josip Gostič in Marjan Rus, je Marjan Kozina izvedel Verdijev Requiem. Med pomembnejšimi pevskimi solisti so

59

PAM, fond Glasbena matica. Poslovnik pevskega društva Glasbena matica.

Koncertno življenje v Mariboru v letu 1934, MVJ 9(1935)2, 3. I., str. 2.

61 V času pred I. svetovno vojno in prva leta po vojni se je k nam preselilo precejšnje število ljudi češke narodnosti. Tako je v obdobju med obema vojnama na področju Maribora živelo ok. 400 Čehov. Po zgledu ljubljanske Jugoslovansko-češkoslovaške lige je bila l. 1924 Liga ustanovljena tudi v Mariboru. Iz pravil Lige v Mariboru lahko ugotovimo, da je bil namen društva širjenje vzajemnega spoznavanja med državama Kraljevino SHS in ČSR ter proučevanje političnih, kulturnih in gospodarskih odnosov. Da je Liga dosegla ta namen, je prirejala predavanja, jezikovne tečaje, debatne večere, izlete in družabne prireditve.

62 Koncert praškega pevskega zbora Smetana, MVJ 8(1934) /. IV., str. 4.

63 Odbor Glasbene matice je Kozino 1. februarja 1936 imenoval za začasnega šolskega vodjo.

60

401

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

nastopali še Pavla Lovše, Franjo Neralić, Josip Križaj, Mila Druzovič idr.

Zadnji koncert, ki ga je dirigiral Kozina, je bila druga Brahmsova simfonija, Foersterjeva balada za soliste, zbor in orkester Turki na Slevici ter predigra k Wagnerjevim Mojstrom pevcem. Spremembe v matici, prevelika zahtevnost Kozine, zanemarjanje šole, vse to in še kaj je povzročilo, da je na začetku sezone 1938/39 Kozina Maribor zapustil. Gotovo pa je, da je v kratkem, štiriletnem obdobju na koncertnem odru dosegel izjemne uspehe. S svojim delom je veliko pripomogel h glasbeni kulturi Maribora.64 Ko pa je jeseni leta 1938 stopila Glasbena matica v dvajseto leto svojega delovanja, je nastopila krajša ustvarjalna kriza, ki je imela za posledico zmanjšanje števila pevcev. To je sicer nihalo v vsaki sezoni. Tako je na začetku sezone zbor štel običajno od 100 do 120 članov, proti koncu letnega delovanja pa le okrog 70 do 80 pevcev. Članice so bile veliko vztrajnejše kot pevci; enako običajno starejši člani.65 Šele ko je zbor prevzel dirigent samouk Milan Pertot, je ta dosegel prejšnjo umetniško raven.66 Ob dvajsetletnici delovanja društva so odborniki na rednem občnem zboru ugotovili, da ima društvo pet častnih članov, 144 ustanovnih, 68 delovnih (v zboru), 35 (v orkestru), 128 rednih in 315 podpornih članov. Število učencev je naraslo na 248.

Društvo je še vedno delovalo na treh področjih: pevskem, orkestralnem in na področju glasbene šole. Odborniki so med drugim ugotovili tudi, da je pevski zbor priredil v dvajsetih letih nad sto uspelih koncertov, na glasbeni šoli pa se je šolalo 4070 učencev.

Slavnostne prireditve ob dvajsetletnici so se pričele s koncertom pevskega zbora.

Pevski zbor je predstavil slovensko pesem od Gallusa do Emila Adamiča, Antona Lajovica in Slavka Osterca. Orkestralni odsek, povečan s člani vojaške godbe, je pod vodstvom Josipa Jiraneka pripravil večer Dvořakovih Slovanskih plesov. S svojo produkcijo so se predstavili tudi učenci glasbene šole, ki so prav tako potrdili visok nivo društva tako na pevsko-glasbenem kot sploh na kulturnem področju.67 Čeprav je imela šola sposobne in kvalificirane učitelje, nadarjene učence, dobre pedagoške uspehe, uspešen zbor, orkester in dobro obiskane produkcije in koncerte, se je l. 1938 vodstvo Glasbene matice moralo spopasti tudi s prostorskimi težavami.

V jubilejnem letu delovanja, leta 1938, je namreč Sokol Maribor Matica v Unionskem poslopju odpovedal Glasbeni matici dotedanje učne in poslovne prostore.

O prostorskih težavah so matičarji razpravljali na 20. rednem občnem zboru, ki ga je vodil predsednik dr. Rudolf Ravnik. O tem problemu beremo v Mariborskem večerniku: "Z novim lastništvom Unionskega poslopja je nastopilo za Glasbeno matico v Mariboru eno najusodnejših vprašanj. Bati se je največjega kulturnega škandala mariborske kronike, ker je Glasbena matica z odpovedjo vseh prostorov postavljena na cesto. Vsa posredovanja so bila zaman. Zaman so bile prošnje, da bi mestna občina prepustila Glasbeni matici stare muzejske prostore, ker bi na ta način to poslopje še nadalje služilo kulturnim svrham. Tako pa so muzejsko poslopje določili za policijske kasarne, ki gotovo ne spadajo v bližino šol. Prav gotovo bo treba tu najti

64

Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II., Ljubljana 1995, str. 336.

PAM, fond Glasbene matice. Poročilo načelnika pevskega zbora Glasbene matice 17. IX. 1937.

66 Bogata jubilejna bilanca Glasbene matice, Večernik 13(1939)121, 30. V., str. 4.

67 Prav tam.

65

402

S tudia

H istorica

S lovenica

rešitev, če nočemo, da bo Glasbena matica opustila svoje kulturno poslanstvo. Mesto stoji pred neizprosnim dejstvom, ali razpust ali pa nove prostore. Rešiti pa je treba ta problem takoj, ker so vsi prostori Glasbeni matici odpovedani do pomladi. Vsekakor pa javno mnenje zahteva, da se kulturnemu poslanstvu te važne obmejne ustanove daje prednost pred policijskimi kasarnami." Občni zbor Glasbene matice 26. oktobra 1938 se je končal s svarilom javnosti: "Ne dopustite največjega mariborskega kulturnega škandala, da bi Glasbeno matico deložirali, dajte ji nove prostore! "68 Mestna občina prošnji, da bi se Glasbena matica naselila v poslopju v Cankarjevi ulici, ni mogla ugoditi, ker je bilo to poslopje rezervirano za mestno policijo, ki je bila začasno v gradu. Drugih začasnih prostorov pa mestna občina ni imela, ne za policijo ne za Glasbeno matico.69 Glasbena matica si je nato prizadevala, da bi dobila prostore gozdarske šole, ki naj bi se selila pod streho vinarske in sadjarske šole. Žal jih ni mogla sprejeti niti vinarska šola, saj je v svojih prostorih imeli komajda dovolj prostora za svoje gojence.70 Kljub vsem naporom se je Glasbena matica morala izseliti do 1. julija 1940. To pereče vprašanje je rešila deloma ravnateljica dekliške meščanske šole Marija Rozman, ki je ponudila zboru prostore v šoli. Prostore v Kopališki ulici, ki jih je kupil pokojninski zavod od tovarnarja Tavčarja, je delno uporabljala tudi matica za svoj orkester in šolo.

V šolskem letu 1940/41 se je društvo z glasbeno šolo preselilo v nove prostore v Kopališko ulico, kjer pa so bile delovne razmere slabe. Pevski zbor je sklenil zgraditi lasten dom, toda vdor okupatorja aprila l. 1941 je te načrte prekinil.

Razgibano kulturno in družabno življenje, ki ga je razvijala Glasbena matica, je prenehalo z okupacijo. 5. marca 1941 je bil zadnji koncert zbora. Poslednjega dirigenta Milana Pertota so pregnali, prav tako predsednika Toneta Korena in številne pevce in pevke. Vse delo, arhivi, dragocen notni material in druga sredstva društva so bili uničeni.

Glasbena matica, ki je v času med svetovnima vojnama opravila nadvse pomembno poslanstvo za razvoj slovenske glasbe v Mariboru, je s svojim delovanjem omogočila tudi delovanje opere in operete v mariborskem gledališču, tako da je zbor odstopil najboljše pevce opernemu zboru.

Ob številnih koncertih pa je zbor tudi v tridesetih letih prirejal društvene izlete v okolico Maribora.

Za svoje uspešno delo so dobili veliko priznanj, med drugim jih je odlikoval tudi kralj z redom sv. Save IV. vrste.71 Pot do uspeha in vsesplošnega priznanja pa je bila trnova. Tako se je društvo v vsem svojem medvojnem obdobju ubadalo s finančnimi težavami, ki so jih reševali na različne načine. Tudi tako, da so skušali večje koncerte popularizirati. Tako so v reprizi prirejali koncerte brezplačno za širše sloje, predvsem za delavstvo.72

68

Obstoj Glasbene matice resno ogrožen, MVJ 12(1938)243, 26. X., str. 2.

PAM, fond Glasbena matica. Št. škatle 460, št. spisa 16639. Mestno poglavarstvo Maribor Glasbeni matici v Mariboru - Odpoved društvenih prostorov, Maribor, 23. XII. 1938.

70 Odgovor Vinarske šole Glasbeni Matici, Večernik 2(1940)25. IV., str. 4.

71 Občni zbor Glasbene Matice, MVJ 6(1932)241, 22. X., str. 2.

72 PAM, fond Glasbena matica, Zapisnik 5. redne odborove seje Glasbene matice, 6. XII. 1937.

69

403

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

73

Finančne težave so skušali reševati tudi s prirejanjem plesov, npr. pustnih.

Po svojih močeh so se matičarji trudili tudi za izboljšanje nivoja mariborskega pevsko-glasbenega življenja. Težavo je predstavljalo dejstvo, da je v Mariboru delovalo veliko zborov. Med njimi pa so bili le redki kvalitetni. Pevske moči so bile torej preveč razdrobljene. Med zbori pa tudi ni bilo pravega sodelovanja. Matica se je srečevala tudi s problemom publike, ki je pogosto prezahteven repertoar slabo sprejela.74 Za izboljšanje nivoja mariborskega pevsko-glasbenega življenja in za sistematično vzgajanje glasbenega občinstva so matičarji ustanovili koncertni biro, ki so ga kasneje preimenovali v koncertno poslovalnico. V to združenje se je vključilo 17 društev. Koncertni biro je skrbel za dvig glasbene kulture tako, da je prirejal samostojne koncerte domačih in tujih glasbenih umetnikov. Privabljal je prvovrstne svetovne umetnike (Cassado, Kocia)75 ter seveda tudi domače glasbene umetnike in zbore, tako koncert klavirskega tria, sestavljenega iz Romana Klasinca, Tarasa Poljanca in Otona Bajdeta, koncert pevskega zbora Zvonimir iz Splita idr.

Naloga koncertnega biroja pa je bila tudi, da je časovno usklajeval koncerte Glasbene matice in drugih društev.76 V sezoni 1937/38 pa so razpisali tudi abonma, in sicer pod naslednjimi pogoji: - razpored mora časovno ustrezati; koncerti morajo biti razporejeni primerno eden od drugega in določeni na dobre termine, - programi morajo biti sestavljeni privlačno za široko občinstvo, nastopati morajo solisti, ki imajo tudi za Maribor privlačna imena, - napovedani termini in programi morajo biti brezpogojno zadržani, - za razpis abonmaja mora biti izvedena dobra propaganda.

Na ta način so podali načrt za koncertno življenje cele sezone. Vse druge prireditve so se morale ravnati po terminih matice.

Glasbena matica pa je ustanovila tudi založbo Struna, z namenom, da bi izdajala jugoslovanske skladbe za salonski orkester oz. sploh glasbeno literaturo.

GLASBENA ŠOLA Stalna ustanova Glasbene matice je bila tudi glasbena šola. O začetkih delovanja šole lahko 4. avgusta 1921 preberemo v Taboru: "Iz Češkega so poklicali štiri profesorje glasbe in imenovali za ravnatelja g. Frana Topiča. Že iz vsega začetka se je vpisalo v šolo 150 gojencev. Brez vseh pripomočkov, brez izdatnih denarnih prispevkov so pevci odborniki iz vsega začetka svoj čoln pod vodstvom g. dr. Ravnika v borbi s finančnimi in drugimi težavami vozili skozi viharni val morja. Društvo je imelo v preteklem letu 240 gojencev, 140 izvršujočih, 900 podpornih in 89 ustanovnih članov, ki so društvu poklonili 51.000 Kron. Ministrstvo za prosveto je namenilo društvu le 20.000 K podpore, zato pa so drugi rodoljubi darovali društvu nad 60.000 K. Na zavodu je bilo nastavljenih 11 učiteljev in ravnatelj Fran Topič. Poleg klavirja, gosli, čela solopetja in glasbene teorije se je poučeval tudi rog, fagot, trombon, flauta in harfa.

73

PAM, fond Glasbena matica, Zapisnik izredne seje odbora Glasbene matice, 21. II. 1938.

PAM, fond Glasbene matice. Poročilo ob koncu sezone.

75 Gostovanje orkestra graške opere, MVJ 3(1929)254, 7. XI., str. 2.

76 PAM, fond Glasbena matica, Maribor, 21. jun. 1937.

74

404

S tudia

H istorica

S lovenica

Dne 27. in 28. 6. se je vršila javna produkcija gojencev, ki je ob obilni udeležbi občinstva nadvse uspela. Odbor si je zastavil nalogo, da delovanje društva razširi, izpopolni, ustanovi potrebno orglarsko šolo, izdaja muzikalije, prireja simfonične koncerte. Kar se mora doseči in česar se še ni uspelo kljub prošnjam v Beograd, je prevzetje zavoda v državno upravo."77 Zaradi potreb po pedagoških kadrih je torej Topič v Maribor povabil nekaj čeških glasbenih pedagogov, tako violinista Jana Slaisa (poznejšega profesorja na ljubljanskem konservatoriju in Akademiji za glasbo) in pianiste: Ružo Deylovo, Karla Hladkyja in O. Horlakovo; kot pomožni učitelj violončela pa je sodeloval še Emerik Beran. Vsi navedeni redno nastavljeni učitelji (razen Hladkyja) so ostali v Mariboru le eno šolsko leto 1919/1920. V drugem šolskem letu je Topič redno nastavil še Norberta Kubata (za pouk violine), E. Kubička (za glasbeno teorijo in klavir), K. Hladkyja (za klavir in mladinsko petje), O. Hladkyjevo (za klavir), N. Spačka (za violino), kot pomožnega učitelja pa N. Novotnyja (za flavto). Tudi vsi omenjeni glasbeni učitelji so poučevali v Mariboru le eno šolsko leto 1920/1921.78 Vzrokov, da so zapustili Maribor, je bilo več. Ivan Ašič, avtor članka v Taboru o tem problemu med drugim piše, da šoli Glasbene matice niso zaupali svojih otrok niti odborniki, saj so učitelji in učenci pogosto zamujali ali sploh izostajali od pouka, ravnatelj Topič pa je menda kar uradoval med učnimi urami. Odnosi med ravnateljem in učitelji pa so bili na sploh slabi. Ašič je v svoji analizi razmer v društvu predlagal, da začasno prevzame vodstvo glasbene šole Hinko Druzovič,79 kar pa se ni zgodilo. Pouk je bil torej precej pomanjkljiv. Neurejene razmere pa so se kazale tudi v neenotnosti med odborniki.

Kljub omenjenim težavam pa je šola Glasbene matice pod vodstvom ravnatelja Frana Topiča, ki je do marca l. 1926 na šoli poučeval tudi violino, klavir in solopetje ter vodil šolski orkester, organsko rasla. Tako so ustanovili več oddelkov: oddelek za kompozicijo, solopetje, instrumente in mladinsko petje. Šola je organizirala tudi pripravljalni tečaj za instrumentalni pouk.

V oddelku za solopetje in kompozicijo je bilo pet razredov, pouk klavirja in godal pa se je delil na nižjo šolo s štirimi razredi80 in srednjo šolo s šestimi razredi. Šola je imela tudi svoj orkester.

V šolo je bilo že v prvem letu vpisanih 150 učencev in med letom še 44. Zaradi pomanjkanja prostora je morala šola naslednje leto več učencev odkloniti. Sicer pa je matica za nadarjene učence, ki niso zmogli plačevati stroškov za učenje in za drage potrebščine, organizirala zbiralne akcije.81 Število učencev se je vsako šolsko leto menjalo, odvisno od stalnosti učiteljev, vztrajnosti učencev ipd. Šolnina je znašala za instrumentalni pouk dvakrat na teden po 20 ali po 30 minut 40 ali 60 kron, za solistično petje 90 kron na mesec, za mladinsko petje 6 kron, za harmonijo 12 kron in enako za obvezno glasbeno teorijo.82 Za svoje delovanje je matica prejemala podpore. Tako v poročilu v Taboru 28.

77

Glasbena matica, Tabor 2(1921)174, 4. VIII. Dr. Manica Špendal, Pomen čeških glasbenikov za razvoj glasbene kulture v Mariboru, Glasbeni september (Mednarodni festival komorne glasbe), Maribor 2000, str. 42-43.

79 Ivan Ašič, Glasbena matica v Mariboru, Tabor 6(1925)122, 31. V., str. 4,5.

80 Irena Krevalder, Glasbeno življenje v Mariboru med obema vojnama. Univerzitetna knjižnica Maribor (UKM), katalog rokopisov, Ms 364.

81 PAM, fond Glasbena matica. Dopis naslovljen: Vaše blagorodje, datum pisanja 31. okt. 1920.

82 Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II, Ljubljana 1995, str. 319.

78

405

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

oktobra 1920 zvemo, da je nakazovala Lesnotržna in industrijska družba Drava redni prispevek v znesku 500 kron na mesec (poleg ustanovnine), prva mariborska Tovarna mila enkratni znesek 600 kron in 400 kron kot ustanovni član društva. Poročilo drugih subvencij ne omenja.83 V šolskem letu 1921/22 je odbor matice84 načrtoval razširitev in dopolnitev nalog, tako so želeli ustanoviti orglarsko šolo, izdati več glasbenih publikacij in prirediti več simfoničnih koncertov. Prošnje za podržavljanje glasbene šole ministrstvo prosvete v Beogradu ni odobrilo.85 V istem šolskem letu se je število učencev zmanjšalo. Vodstvo šole in odbor matice pa sta pridobila nekaj novih učiteljev.86 Izboljšale pa so se tudi finančne razmere, tako je društvo dobilo 50.000 dinarjev podpor. Društvo pa so podprli tudi banke, odvetniki, trgovci idr. Šola je ob koncu sezon priredila javne produkcije, kjer so se gojenci šole predstavili staršem in občinstvu. Tako je v šolskem letu 1920/21 priredila dve javni produkciji, kjer je med drugim nastopil mladinski orkester, zbor in pevci.87 21. junija 1925 je v veliki kazinski dvorani šola pripravila še zadnji nastop svojih učencev pod Topičevim vodstvom. Nastopil je dijaški orkester in izvajal skladbi Omačka in Fibicha, medtem ko je mladinski pevski zbor izvajal skladbe Adamiča in Premrla.88 O razlogih za potrebe po novem vodstvu matice smo že pisali. L. 1925 je postal vodja zbora in ravnatelj šole Josip Hladek - Bohinjski. Število učencev se je v šolskem letu 1926/27 povečalo od 150 na več kot 220. Od tega je pouk klavirja obiskovalo 115 učencev, violine 97, čela 7, viole 4, kontrabasa 4, roga dva, harfe eden, glasbeno teorijo pa je spremljalo 130 in mladinsko petje 80 učencev. Šolski orkester je štel 25 gojencev.89 Pod Hladekovim vodstvom je v letih 1927/28 poučevalo sedem, v šolskem letu 1929/30 pa osem učiteljev. Ker je matico država podpirala dokaj neredno, je imela šola v šolskem letu 1926/27 v rednem delovnem razmerju le ravnatelja in dve učiteljici. Poleg teh pa še tri honorarne učitelje z visokošolsko izobrazbo in dva s srednješolsko. Društvo se je vzdrževalo iz šolnine, priložnostnih darov in podpor. Na šoli pa so poučevali klavir, violino, violončelo, kontrabas, klarinet, glasbeno teorijo, orkestralne in komorne vaje, mladinsko petje. Šolo so obiskovali večinoma učenci premožnih staršev, ki so bili največkrat državni in zasebni uradniki, industrialci, hotelirji, trgovci in obrtniki. Malo učencev je

83

Tabor 1(1920)53, 28. X., str. 3.

V prvi odbor l. 1919 so bili izvoljeni dr. Rudolf Ravnik kot predsednik, Ivan Ašič kot tajnik, Gabrijel Majcen, stolni kapelnik Josip Drofenik, koncertni vodja Oskar Dev in drugi. Ko je sredi l. 1921 odstopil predsednik dr. Ravnik, so izvolili tudi novi odbor, v katerem so bili glasbeniki: Hinko Druzovič, Emerik Beran, Viktor Parma dr. Novi predsednik je postal Josip Tominšek, ravnatelj gimnazije, Oskar Dev pa je bil izbran za častnega člana.

85 Ciril Kraševec, Tabor 2(1921)276, 6. XII., str. 2. Tabor 2(1921)174, 4. VIII., str. 2.

86 Po zapisih v Taboru 1. II. 1921 in 23. VI. 1922 zvemo, da so novi učitelji pianistki N. Barvituozova, M. Kačerova, violončelist L. Comelli. Med pomožnimi učitelji so poučevali še Mara Radova klavir in solistično petje, R. Rakuša glasbeno teorijo, eno leto tudi violinistki Nada Brandl in Avgusta Šantel. Učitelji so se menjavali skoraj vsako leto.

87 Glasbena matica v Mariboru, Tabor 2(1921)174, 4. VIII., str. 2.

88 Produkcije gojencev Glasbene matice, Tabor 6(1925)142, 26. VI., str. 1.

89 Občni zbor Glasbene matice, Tabor 7(1926)277, 7. XII., str. 1.

84

406

S tudia

H istorica

S lovenica

90

bilo vpisanih iz vrst delavcev in kmetov.

Ne preseneča, da so ob desetletnici društva na občnem zboru ugotovili, da je šola temelj društvenega življenja.91 Tako je v šolskem letu 1929/30 glasbeno šolo obiskovalo 253 gojencev. Šolski pevski zbor je štel 156 gojencev, šolski orkester pa 38.

Oba sta izvedla odmevni koncert z Dvořakovim Mrtvaškim ženinom.92 Leta 1931 je Glasbena matica popeljala kar 250 svojih gojencev na ekskurzijo v Beograd, kjer so na treh koncertih izvajali Dvoakovega Mrtvaškega ženina. Koncert je potekal pod protektoratom prestolonaslednika Petra.93 Šola pa je organsko rasla tudi v šolskem letu 1931/32. O tem priča zapis občnega zbora iz oktobra l. 1932: "Naša šola pa je harmonično delujoča dosegla to leto svoj višek glede poseta, kakor tudi glede uspeha, ki je bil za javnost in za kritiko viden pri velikih koncertnih nastopih, ki so pokazali, da se iz naše šole in naših instrumentalistov poraja nov orkester po zaslugi ravnatelja g. Hladeka. Saj so ti gojenci instrumentalistov sodelovali pri tukajšnjih orkestralnih koncertih, šola sama pa je na vzoren način pokazala, kaj zna, na Haydnovi proslavi 2. in 3. maja. Načeloma pomembneje, da sta se šola in pevski zbor združila v skupnem nastopu. Žalostno pa je, da občinstvo bolj in bolj izgublja smisel za pravo umetnost. Poset naših lanskih prireditev je bil vobče zelo slab, tako slab, da ga izgovor s krizo ne opravičuje. Idealnega priznanja pa je Matica dosegla dovolj. Posebno počaščenje ji je naklonil kralj s tem, da je odlikoval vzorni pevski zbor z redom sv. Save IV vrste. Tajniško poročilo je podal g.

Ivan Cvetko. Iz njega je razvidno, da ima Matica 117 ustanovnih članov, 178 plačujočih staršev gojencev in 82 izvršujočih članov v pevskem zboru. Šola je imela lani 350 gojencev, in sicer 294 instrumentalistov, 206 obiskovalcev teoretičnih predmetov, dočim se je sluhovnih vaj udeleževalo 177 gojencev. Učiteljski zbor z ravnateljem vred je štel lani 11 oseb."94 Kvalitetno delo glasbene šole Glasbene matice pa so v tem obdobju skalili zaostreni odnosi med odborom Glasbene matice in posebej med pevskim zborom in vodstvom šole. Ta nesoglasja so segala še v čas ravnatelja Topiča.

Vodstvo šole in učitelji so se hoteli osamosvojiti in se ločiti od Glasbene matice.

Julija 1933 je Ministrstvo za prosveto izdalo odlok, s katerim so razveljavili pravila Glasbene matice o šoli. Zdaj so ustanovili novo, samostojno Subvencionirano muzičko školo Glasbene Matice Maribor, ki jo je vodil ravnatelj Josip Hladek - Bohinjski.95 Temu so se člani Glasbene matice na občnem zboru 7. julija 1934 odločno uprli.

Kljub temu so ostali na šoli Glasbene matice in dalje poučevali, nekaj časa sta delovali celo obe šoli. Pritožbo vodstva Glasbene matice je ministrstvo rešilo šele 1. aprila 1936, ko je odobrilo pravila in učni načrt za Privatno glasbeno šolo Glasbene matice v Mariboru in je ukinilo Subvencionirano muzičko školo Glasbene Matice Maribor.96 90

Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II., Ljubljana 1995, str. 326, 327.

Glasbena matica polaga račun, MVJ 3(1929)221, 28. IX., str. 1.

92 12. redni občni zbor Glasbene matice, MVJ 4(1930)221, 29.IX., str. 1.

93 Mariborska Glasbena matica gre v Beograd, MVJ 5(1931)4. II., str. 2.

94 Občni zbor Glasbene matice, MVJ 6(1932)241, 22. X., str. 2.

95 Ravnatelj Hladek je na svojo roko, brez vednosti članov odbora matice izposloval v Beogradu dekret zaSubvencionirano muzičko šolo in zase. Tako je bil imenovan za ravnatelja nove šole po odloku P. br.

19071 od 3. VI. 1933. Slednjo je predstavljal kot naslednico prej delujoče, z ministrskim odlokom P. br.

19071, od 3. VII. 1933 ukinjene društvene šole. Ko je v Beogradu izposloval razveljavitev pravil šole Glasbene matice, je zahteval celo, da mu da matica vso imovino. To mu seveda ni uspelo.

96 Občni zbor mariborske Glasbene Matice, MVJ 9(1935)205, 11. IX., str. 2.

91

407

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

Potem ko je Hladek konec šolskega leta 1932/33 izstopil iz društva Glasbene matice, ni bil več ravnatelj te šole. Odbor je sprejel novega, začasnega ravnatelja Ubalda Vrabca.97 Hladekova samovolja in nerazumljive poteze so vnesle v organizacijo šole precejšnjo zmedo. Poleg tega pa mu je odbor očital tudi prevelik pohlep po denarju, izrazil pa je tudi dvom o njegovi strokovni kvalifikaciji.98 Po ureditvi razmer v šoli Glasbene matice pa so še vedno ostale finančne in prostorske težave. Poleg tega pa je zaradi neurejenih razmer odšlo kar nekaj učiteljev, tako tudi Vasilij Mirk. Število učencev se je zmanjšalo od več kot 300 na ok. 100. Kljub kadrovski krizi je odbor Glasbene matice poostril pogoje za sprejem učiteljev na glasbeno šolo. Za redno namestitev je od kandidatov zahteval absolutorij konservatorija, to je visoko izobrazbo. Za ravnatelja šole je bil začasno imenovan Marjan Kozina, ki je poučeval harmonijo oz. teorijo glasbe in klavir. Po odhodu prejšnjega ravnatelja Hladeka - Bohinjskega in Vasilija Mirka je Kozina prevzel tudi izpraznjeni mesti dirigenta zbora Glasbene matice in orkestra. Violončelo je poučeval absolvent Srednje glasbene šole in pedagoškega oddelka z glavnima predmetoma violončelom in solo petjem Oton Bajde, ki je poleg svojega predmeta poučeval še glasbeno teorijo in otroški pevski zbor. Odbor je za violino sprejel Karla Pahorja. Tem so se v naslednjih letih pridružili še pianist in spremljevalec dr. Roman Klasinc, violinist Taras Poljanec, solistična pevka Sonja Škapin, od prej sta poučevali klavir Marija Finžgar in Liza Serajnik, od l. 1937 še Zora Ropas solistično petje in Pavla Kanc klavir.

Kozina je kot šolski vodja želel povečati zanimanje za pihala in trobila, violončelo in kontrabas, učence je navduševal za mladinski zbor in šolski orkester. Z novim predsednikom društva Rudolfom Ravnikom sta skušala pridobiti v šolo več učencev.

Tudi tako, da sta načrtovala koncerte z opusi Beethovna, Mozarta in Dvořaka. Izvajali naj bi dela Arthurja Honnegerja, Franza Liszta, Petra Iljiča Čajkovskega.99 Rezultati pedagoškega dela so bili med drugim vidni tudi na koncertnih revijah, ki so jih učenci šole pripravljali ob koncu šolskega leta, običajno v veliki unionski dvorani.

Tudi v 30. letih je društvo dobivalo sredstva za vzdrževanje šole od izvršilnih, podpornih in ustanovnih članov. Društvu sta s sredstvi pomagala tudi ministrstvo za prosveto in mestna občina. Pomagali so tudi številni posamezniki, denarni zavodi in trgovci. Prav ta dodatna sredstva so omogočala, da je bila šola dostopna tudi revnim učencem, ki so jim lahko šolnino znižali ali pa jih sploh oprostili plačevanja.100 Odbor Glasbene matice je v šolskem letu 1938/39 sklenil, da ne bo več nastavljal ravnatelja šole, pač pa šolskega vodjo, ki za svoje delo ne bo honoriran. Marjan Kozina se je bil tako prisiljen posloviti od Maribora. O njegovih zaslugah na koncertnem področju smo že pisali. Žal je bilo njegovo delo na pedagoškem področju preveč nesistematično.

Za začasnega vodjo šole je bil imenovan Oton Bajde, za vodjo zbora in orkestra pa ni bil predviden nihče.

Ob dvajsetletnici delovanja šole so odborniki posvetili posebno pozornost tudi delovanju šole, zavedajoč se, da brez dobrih in usposobljenih glasbenikov ni na-

97

Ubald Vrabec je opravljal dolžnosti vodje glasbene šole od septembra 1933 do 1. februarja 1936.

Konec konfikta Glasbena matica proti Hladek - Bohinjski, MVJ 10(1936)93, 23. IV., str. 3.

99 Cvetko Budkovič, Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem II. Ljubljana 1995, str. 334-336.

100 PAM, št. škatle 442, Glasbena matica Maribor dopis Mestnemu poglavarstvu Maribor. Dopis z dne 31. okt. 1936.

98

408

S tudia

H istorica

S lovenica

predka. Šola je v jubilejnem letu pripravila več nastopov. Tako so se učenci šole predstavili 10. maja 1939 v dvorani Zadružne gospodarske banke. Poročevalec v Mariborer Zeitung Nemec dr. E. Butschar je v analizi nastopa učencev ugotavljal, da nudi šola Glasbene matice mladini glasbeno izobrazbo do najvišje možne zrelosti. Med drugim o nastopu piše, da je po nagovoru predsednika Glasbene matice dr. Rudolfa Ravnika koncertni večer otvoril šolski orkester pod vodstvom začasnega vodje Otona Bajdeta. Orkester je slikovito predstavil Preludij, Gavoto in Pastoralo iz Cyrano de Bergerac L. M. Škerjanca. Adamičevo Pri polžu in Sattnerjevo pesem Trije angelčki je zapel mladinski zbor. Zbor pod vodstvom Ropasove zasluži zaradi ritmične točnosti in dinamične razgibanosti oceno odlično. Kot solistka in interpretka Pavčičeve Pastirice in Sattnerjeve Peče je potrdila svoje kvalitete Marjanca Kalan; njen glas se v izrazu vedno bolj izboljšuje. Rahel, sproščen in barvit tenor je pokazal Hieronimus Žunec.

V duetu Marinke in Janka iz Smetanove opere Prodana nevesta z M. Kalanovo je bil le-ta tonsko v ozadju. Cirila Karba je s skromnim, mestoma prijetnim altom zapela dve Dvořakovi Ciganski pesmi: Ko me stara mati in Strune so ubrane.101 Zadnja večja produkcija glasbene šole je bila 26. maja 1940 v veliki dvorani Narodnega doma. S prireditvijo je šola počastila spomin na 100-letnico rojstva velikega ruskega skladatelja Petra Iljiča Čajkovskega.102 Namesto simfoničnega orkestra je zaigral godalni, ki je igral izrazno in občuteno. Trideset glasbenikov je z izvedbo Elegije doseglo bleščeč uspeh. Poljanec je dirigiral zanosno in prepričljivo. V orkestru so sodelovali učenci tako srednje kot višje stopnje šole Glasbene matice. Sledilo je več solističnih nastopov, v katerih so nastopili mladi glasbeniki.103 Ko skušamo ovrednotiti delovanje šole Glasbene matice, moramo upoštevati, da se je v začetni fazi delovanja morala spoprijemati tudi z močnim nemškim vplivom, ki je zaviral kulturno prizadevanje šole. Dejstvo, ki je oviralo njeno delovanje, je tudi, da na Štajerskem pred delovanjem Glasbene matice razen Druzoviča ni bilo slovenskih glasbenih učiteljev z visokošolsko izobrazbo. Ovira v delovanju šole je bilo tudi nekajletno nerazumevanje med društvom in šolo, stiska prostorov in še kaj.

V luči vsega tega in seveda v luči takratnih društvenih, političnih in socialnih razmer pa lahko zaključimo, da je šola Glasbene matice v 21-letnem delovanju dosegla pomembne uspehe. V času svojega delovanja je vzgojila vrsto glasbenikov in glasbenih pedagogov, tako med drugimi dr. Romana Klasinca, prof. Otona Bajdeta, prof. Gustava Rakušo, Vlada Požarja, Sonjo Fabič, Maksa Halekerja, Ivana Pala idr.

Učitelji šole Glasbene matice pa so se izobraževali na konservatorijih doma in v tujini (Dunaju, Pragi, Bologni).

Ne smemo pa pozabiti tudi na številne izjemno odmevne produkcije.

101

Dr. E. Butschar, Die Musikschule der 'Glasbena Matica' feiert ihren zwanzigjährigen Bestand, Mariborer Zeitung (1939)112, 17. V., str. 4.

102 Glasbena Matica v svojem 21. letu, Večernik 2(1940)11. V., str. 7.

103 Dr. E. Butschar, Tschaikowsky Feier der Jugend. Zu der von der Musikschule der 'Glasbena Matica' veranstalteten Feier des 100. Geburstages des berühmten russischen Komponisten, Mariborer Zeitung (1940)101, 5. V., str. 7.

409

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

ORKESTER GLASBENE MATICE Orkester Glasbene matice je leta 1920 ustanovil ravnatelj glasbene šole Fran Topič. Že v začetku je štel 50 članov, od katerih pa jih je le malo ustrezalo glasbenim zahtevam. Jedro orkestra so sestavljali člani vojaške godbe. Prvi orkestralni koncert so pripravili 20. marca 1920. Od takrat so pripravili vsako sezono po en simfonični koncert, sodelovali pa so tudi pri večjih vokalno-instrumentalnih delih.

4. novembra 1922 se je javnosti predstavil pomlajeni orkester Glasbene matice.

Ta se je le s težavo zbral, saj za normalno delovanje ni bilo dovolj kvalitetnih glasbenikov.104 Štiridesetčlanski društveni orkester se je predstavil s simfonijo mladega komponista Slavka Osterca.

Ko je v sezoni 1925/26 vodstvo orkestra prevzel Josip Hladek - Bohinjski, je ta štel 25 članov. Sodeloval je pri Haydnovih Letnih časih, priredil pa je tudi več samostojnih koncertov. Orkester je sredi dvajsetih let dosegel vzpon, nato pa je njegova moč pojenjala. Razlogov je bilo več. Ob desetletnici Glasbene matice je bilo mogoče zbrati orkester le za "kake konkretne slučajne potrebe."105 Po dolgem odmoru je matica spet nastopila na orkestralno-vokalnem koncertu l.

1932, ko so sodelovali pri opernem koncertu.106 Tako je na začetku sezone 1932/33 orkestrski ansambel štel 42 članov, pri koncertnih nastopih pa jih je sodelovalo 32.107 Znova je orkestralni odsek oživel v letu 1934. Vodja orkestra skladatelj Marjan Kozina je pritegnil nekdanje člane in vojaške godbenike ter obnovil vokalno-instrumentalne koncerte. Že 17. decembra 1934 je Kozina presenetil Mariborčane z nastopom 60-članskega orkestra. V njem je bilo nekaj učencev višjih letnikov glasbene šole, nekaj iz društvenega orkestra, sodelovali so godbeniki iz vojaškega 45. pešpolka.

Na koncertu 13. marca 1935 je orkester pod vodstvom Marjana Kozine izvedel 5. simfonijo Petra Iljiča Čajkovskega, Bruchov violinski koncert v g-molu s solistko Faniko Brandl in po dve skladbi ruskih skladateljev Musorgskega ter Čerepnina.

Orkester, ki je štel 60 glasbenikov, je v sezoni 1935/36 prirejal samostojne koncerte in koncerte s pevskim zborom in solisti. Omenimo koncert orkestra v aprilu 1936 z deli Webra, Honeggerja, Liszta, Čajkovskega in Emila Adamiča s solistom pianistom Romanom Klasincem.

Leta 1935 so se odločili, da zapolnijo kulturno vrzel s simfoničnimi koncerti.108 Ko so naslednje leto nastopili, je poročevalec v Mariborskem večerniku Jutra zapisal: "Uspeh, ki je bil dosežen s prvim koncertom, je bil dokaz, kako pravilno je stremljenje Glasbene Matice, pripravljati redne simfonične koncerte. Taki koncerti so redki dogodki tudi v večjih in bogatejših mestih, zato moramo biti veseli in ponosni, da so izvedljivi pri nas."109 Kvalitetna rast orkestra je omogočila, da je ta v letu 1935 sodeloval pri Verdijevem Requiemu.

104

Koncetno življenje v Mariboru, Jutro 3(1922)259, 1. XI., str. 6.

Glasbena matica polaga račun, MVJ 3(1929)221, 28. IX., str. 1.

106 Boris Godunov, MVJ 6(1932)20. II., str. 2.

107 Občni zbor Glasbene matice, MVJ 6(1932)22. X., str. 2.

108 Občni zbor mariborske Glasbene matice, MVJ 9(1935)205, 11. IX., str. 2.

109 Življenje in delo v Glasbeni matici, MVJ 11(1937)30, 8.II, str. 3.

105

410

S tudia

H istorica

S lovenica

Tudi v naslednjih letih je orkester pripravil nekaj simfoničnih koncertov, tako v sezoni 1937/38 Dvoržakov koncert z evropsko znanim pianistom Firkušnyjem, v aprilu 1938 simfonični koncert v sodelovanju z matičnim pevskim zborom in solisti.110 Do druge svetovne vojne je sledilo še nekaj simfoničnih in vokalno-instrumentalnih koncertov pod vodstvom Marjana Kozine, ki ga je odbor Glasbene matice septembra 1936 imenoval za dirigenta pevskega zbora in orkestralnega odseka. Nekaj koncertov je vodil tudi Josip Jiranek, tako 17. januarja 1940, ko je orkester izvajal svoj prvi koncert v sezoni 1939/40: simfonično pesnitev Ma vlast (Moja domovina) češkega skladatelja Bedřicha Smetane.111 Simfonični koncert so pripravili z godbeniki vojaške godbe tudi maja istega leta.

Poslušalci so lahko prisluhnili zvokom Svendsonove Norveške rapsodije št. 3.112 Še pred 6. aprilom 1941 beležimo koncert orkestralnega odseka, ki je skupno z godbeniki 45. pešpolka poskrbel za večer simfonične glasbe. Poslušalci so lahko prisluhnili nemškim skladateljem Franzu Schubertu, Karlu Marii von Webru in Felixu Mendelssohnu - Bartholdyju).113 Glasbena matica je bila ustanovljena 5. septembra 1919. Pobudo za njeno ustanovitev je dal skladatelj, zborovodja in sodni svetnik Oskar Dev ob sodelovanju generala in pesnika Rudolfa Maistra. S pomočjo zavednih Mariborčanov, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost, je Glasbena matica kmalu po ustanovitvi začela z načrtnim delom. Že oktobra istega leta je organizirala glasbeno šolo. Njen prvi ravnatelj je bil Fran Topič. Glasbena šola je kmalu ustanovila oddelke za kompozicijo, solopetje, instrumente, mladinsko petje, organizirala pa je tudi pripravljalni tečaj za instrumentalni pouk. Šola je imela tudi svoj orkester.

Težišče društvenega dela Glasbene matice je slonelo na njenem pevskem zboru.

Vrsto let ga je vodil Janko Arnuš. Prvotni moški zbor se je kmalu razširil v mešani zbor, ki ga je do leta 1922 vodil Oskar Dev. Zbor je v letih 1919/21 nastopal v mestih in trgih mariborske oblasti, na deželi, pri narodnih in državnih prireditvah. Ravnatelj Fran Topič je z zborom in orkestrom pripravil prve večje vokalno-instrumentalne koncerte. V spored je uvrščal predvsem slovensko in slovansko pesem. Zbor je imel leta 1925 uspešno turnejo po Jugoslaviji. Ko je istega leta postal vodja zbora Josip Hladek - Bohinjski, so bili v zbor vpisani 104 pevci in pevke. Novi dirigent je kmalu po prevzemu zbora priredil velik koncert s Haydnovimi Letnimi časi. V letu 1928 je zbor gostoval v Švici in ob povratku še v avstrijskem Innsbrucku. Občinstvo in kritika sta jih navdušeno sprejela. Konec dvajsetih let je zbor doživel ustvarjalno krizo, ki pa so jo rešili z novim zborovodjem prof. Vasilijem Mirkom. Svojo 15-letnico je Glasbena matica proslavila 22. januarja 1934 z Devovim večerom. Tako so se od-dolžili zborovodji, ki je ponesel sloves Glasbene matice in Maribora po državi in tujini. Ponovni vzpon je doseglo koncertno delovanje zbora in orkestra Glasbene matice v času skladatelja Marjana Kozine, ki je z orkestrom obnovil vokalno-instrumentalne koncerte. Ob 20-letnici delovanja so med drugim ugotovili, da je pevski zbor priredil v dvajsetih letih nad sto uspelih koncertov, na glasbeni šoli pa se je šolalo 4070 učencev.

110

Simfonični koncert Glasbene matice, MVJ 12(1938)76, 5.IV., str. 3.

Veliki simfonični koncert Glasbene matice, Večernik 14(1940)7, 10. I., str. 4.

112 Velik uspeh simfoničnega koncerta Glasbene Matice, Večernik 2(1940)6. V., str. 4.

113 Orkestralni koncert Glasbene Matice, Večernik, 3(1941)7.II., str. 7.

111

411

D. Potočnik: Glasbena matica Maribor

Orkester Glasbene matice je leta 1920 ustanovil ravnatelj glasbene šole Fran Topič. Od takrat so pripravili vsako sezono po en simfonični koncert, sodelovali pa so tudi pri večjih vokalno-instrumentalnih delih. V tridesetih letih je vodja orkestra skladatelj Marjan Kozina pritegnil nekdanje člane in vojaške godbenike ter obnovil vokalno-instrumentalne koncerte. Do druge svetovne vojne je sledilo nekaj odmevnih simfoničnih in vokalno-instrumentalnih koncertov; z okupacijo je razgibano kulturno in družabno življenje, ki ga je razvijala Glasbena matica, prenehalo.

Dragan Potočnik THE MUSICAL CENTRE MARIBOR MUSIC LIFE IN MARIBOR BEFORE THE FIRST WORLD WAR ABSTRACT The Musical Centre (Glasbena Matica) was the major Slovene institution of music in Maribor in the period between 1919 and 1941. It was established on 5 September, 1919. The initiative for its establishment was given by the composer, choir leader and judicial councillor Oskar Dev, with the participation of the general and poet Rudolf Maister. With the assistance of conscientious Maribor inhabitants, regardless of their party affiliation, the Music Centre began with planned activities soon after its establishment.

Already in the October of the same year, it organized a music school. Fran Topič was its first principal. At the music school, departments for composition, solo singing, instruments, youth singing were soon established, a preparatory course for instrumental instruction also being organized. The school also had its orchestra.

The focus of the Music Centre social activities was supported by the choir. For a series of years, it was led by Janko Arnuš. The original male choir soon expanded into a mixed choir, which was led by Oskar Dev until 1922. The choir made appearances in 1919-21 in the cities and towns of the Maribor region, in the countryside, at national and state performances. The principal Fran Topič prepared, with the choir and the orchestra, first major vocal-instrumental concerts. He arranged a programme primarily of Slovene and Slav songs. In 1925 the choir had a successful journey through Yugoslavia. At the time Josip Hladek-Bohinjski led the choir, 104 male and female singers were enrolled into the choir. The new conductor, soon after taking over the choir, arranged a major concert with the Hayden Seasons of the Year. In 1928, the choir was hosted in Switzerland and on its return in Innsbruck, Austria. The public and the criticism accepted it with enthusiasm. At the end of the 20s, a crisis of creativity came about, which was resolved by the appointment of professor Vasilij Mirk as the new choir leader. The Music Centre celebrated its 15th anniversary on 22 January, 1934 with an evening devoted to Dev. Thus, a tribute was paid to the choir leader, who brought fame of the Music Centre of Maribor throughout the state and abroad. A new peak was reached in the concert activities of the choir and the orchestraduring the time of the composer Marjan Kozina, who renewed th vocal-instrumental concerts with the orchestra. At the 20 anniversary of activities, it was also

412

S tudia

H istorica

S lovenica

found that the choir performed over 100 concerts during the 20 years period, whereas 4070 pupils were schooled at the music school.

The orchestra of the Music Centre was established by the music school principal Fran TopiÄ?.

Since then, every season a symphonic concert was performed, participating also at major vocal-instrumental events. In the 30s, the orchestra leader Marjan Kozina attracted former members and military musicians and renewed vocal-instrumental concerts. Until the beginning of the Second World War a few symphonic and vocal-instrumental concerts followed, with a favourable reac-tion. Cultural and sociable life in full swing, as developed by the Music Centre, ceased with the Occupation. The last choir concert was on 5 March, 1941.

413

S tudia

H istorica UDK 821.163.6.09:930.85 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev* Kulturnozgodovinski esej

Jože Pogačnik Dr., akademik, redni profesor v pokoju Koroška cesta 118, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Študija obravnava vprašanje, kako slovenska književnost do konca XIX. stoletja izraža bistvena duhovnozgodovinska vprašanja svojega časa. Osredotočena je na poglavitne literarne nazore, ki se dotikajo tega vprašanja; v ospredju so osebnosti J. Kopitarja, F. Levstika, M. Čopa, J. Stritarja in F. Celestina. Raziskava razkriva, da sta v okviru zadane teme poglavitni dve smeri. Prva je podrejena narodu, zato naj bi imela književnost predvsem socialno, politično in narodotvorno funkcijo. Druga smer brani avtonomnost besedne umetnosti in zahteva izpoved individualne osebnosti, ki ne more biti v nobeni službi. Obe smeri sta poglavitno nasprotje, s katerim je mogoče tolmačiti skoraj vse osnove zgodovinskega razvoja tistega časa.

Ključne besede: Slovenska kulturna zgodovina, duhovna zgodovina, književnost.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 415-428, 14 cit.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

415

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

Slovenska etnična skupina se zaradi političnih in družbenih razlogov ni mogla normalno zgodovinsko razvijati in družbeno razslojevati. Sleherna njena dejavnost je bila vnaprej zavrta: mogoča širina zamisli pa se je bila pod težo razmer prisiljena omejiti na temeljno združitev in obrambo naroda kot zgodovinskega subjekta. Ker ni bilo trdnega družbenega sestava, je stopila v središče narodovih prizadevanj literatura; postala je temelj, smisel in središče slovenskega bivanja. J. Stritar je 1866. leta v tem duhu zapisal naslednje: "Ponosno smemo reči, da je tudi naš Prešeren eden tistih izvoljenih organov, po katerih se na zemlji razodeva rajska lepota, nebeška poezija. Ko bi se sklicali narodi pred sodni stol, naj se izkažejo, kako so gospodarili z izročenimi talenti; kako se je vsak po svoje udeležil vesoljne človeške omike: bi se mali slovenski narod brez strahu smel pokazati med drugimi z drobno knjigo, ki se ji pravi: Prešernove poezije."1 Družbeno uresničitev slovstvenega dela je nakazal F. Prešeren v Sonetnem vencu: De bi nebesa milost nam skazale!

Otajat' Kranja našega sinove, njih in Slovencev vseh okrog rodove, z domač'mi pesmam' Orfeja poslale!

De bi nam srca vnel za čast dežele, Med nami potolažil razprtije, in sped zedinil rod slovenš'ne cele!2 Iz navedenih stihov je razbrati, da ima poezija narodnostno združujočo moč in orfično vlogo. Literatura je instrument naroda, svoj pravi smisel pa dobiva iz službe le-temu. Njen globlji razlog ni v njej sami, svoj smisel in svojo utemeljitev dobiva zunaj sebe, v neki posebni biti, ki je lahko duh, Bog, narava, materija ali zgodovinski interes. Literatura torej ne izreka resnice o določenem zgodovinskem trenutku, temveč je funkcija splošnih in absolutnih vrednot. Takšen temeljni položaj razkrivata tako Prešernov sonet, kakor Stritarjeva esejistično izražena misel. Pot slovenske besedne ustvarjalnosti je bila pot k uresničevanju objektivno priznanih vrednostnih (etničnih) kategorij. Zato je razumljivo, da je nastal spor med literaturo kot mitom in literaturo kot izpovedjo resnice. Po želji vladajočih norm sta sodila avtor in delo v sestav stalnih vrednot; vse drugo, kar je izražalo nepopolnost časa, to je resnico zgodovinskega položaja, je bilo razglašeno za pesimistično, razdiralno, osebno in nezaželeno. Zgodovina slovenskega slovstva med Linhartovim Matičkom in Cankarjevo Erotiko je neprenehno srečevanje teh dveh premis; iz tega izhaja - za tisti čas značilna - slovenska idejna in slovstvena dinamika.3 To načelo je prvi izrazil J. Kopitar, ko je v svojo slovnico prevzel misel, da je iz barbarstva v svet civilizacije in kulture mogoče stopiti samo s pomočjo knjige.4 Njegove zgodovinske in prerodne koncepcije so izhajale iz osnov, ki so nastale že v

*Besedilo je nastalo na pobudo direktorja Slovenske znanstvene fundacije Miloša Kobala in je bilo prebrano kot predavanje v tej ustanovi (17. oktobra 2000). Obravnava teme je rezultat številnih avtorjevih znanstvenih prispevkov.

1 Stavka sta sklepni del Stritarjeve študije o Prešernu iz leta 1866.

2 Osrednji kitici iz VII. soneta v Sonetnem vencu.

3 Matiček je izšel 1790, Erotika 1899.

4 Prim. J. Pogačnik, Jernej Kopitar, Ljubljana 1977, poglavje Kultura, str. 86-129.

416

S tudia

H istorica

S lovenica

Zoisovem krožku, a jih je Kopitar razširil in prilagodil duhovni situaciji. Središče vseh problemov je videl v jeziku. V svoji slovnici je realistično deskriptivno zasnovo združil z vrsto idejno-prerodnih manifestacij, ki jih je dopolnjeval nekako do 1813, ko je njegovo primarno zanimanje za slovenske kulturne probleme prenehalo. Po napotkih, ki jih je dajal teoretično in praktično, bi se slovenska duhovna prizadevanja morala koncentrirati okoli slovničarskih (gramatika, pravopis, slovar), nabožnih in gospodarsko-poučnih nalog. Za ta svoj program je našel podpornike v janzenistični duhovščini, na katero je tudi računal. Že v slovnici se je potegoval za ustanovitev stolice na ljubljanskem liceju, kjer bi duhovniški kandidati dobivali znanje, potrebno za jezikovne informatorje. Ta zamisel je izšla iz načelne predpostavke, da je pristno slovenščino mogoče vzeti tako rekoč samo kmetu iz ust; meščanstvo in izobraženstvo sta jezikovno odtujena in ne moreta rabiti pri določanju gramatične norme.

Pri tem delu naj bi pomagali izkušeni duhovniki, ki bi kot z mrežo zajeli ves besedni zaklad in druge jezikovne posebnosti. S takšno usmeritvijo duhovnih energij je Kopitar na Slovenskem presekal že obstoječe rahle diferenciacije v umetni poeziji, ki so se razvijale organsko, in namesto njih vpeljal pravopisno-reformne poskuse in trenja (Dajnko, Metelko). Slovenski človek je bil po njegovem na tako imenovani ničelni stopnji, s katere je mogoče iti naprej zgolj po normiranju knjižnega jezika, s popisom besednega zaklada, z upoštevanjem tradicionalne književnosti in njej sorodnih panog (npr. etnografije). Ko bi bile te naloge rešene, bi bilo knjižni razvoj mogoče pustiti, da krene po svoji poti.5 Čopov poseg v slovensko literarno miselnost je bil idejnega in praktičnega pomena. Poglavitna premisa v njegovem konceptu je bila formirana že 1828, ko je ob Manzonijevem romanu Zaročenca v korespondenci s Saviem ugotavljal: Roman ni odkrivanje nikakršnih zgodovinskih ali moralnih premis, ker spada na področje poezije. Misel o avtonomnosti umetnostnih pojavov je v konkretnem življenju pomenila estetsko izolacijo, ki pa je bila nujna za osvoboditev od norm fevdalne in uradniške družbe takratnega časa. Umetnostni individualizem in esteticizem sta bila izraz družbenih teženj predrevolucijskega meščanskega humanizma. Manzoni, ki je veljal Čopu za zgled, kaže, da je v tej težnji po svobodi ustvarjanja vendarle vladal zakon urejenosti. Umetnost, ki to ime zasluži, združuje kategorije naravnega, resničnega in pesniškega; harmonično razmerje med subjektom in objektom v njej ne sme biti skaljeno. V tem teoremu je bila prilagoditev Goethejevih podlag klasike slovenskim razmeram.6 V omenjeni prilagoditvi je bil zakoreninjen drugi kompleks, ki sestavlja Čopov nazor o literaturi. Gre za vpeljavo romanskih pesniških oblik, ki so "najlepše med novejšimi."7 Čop jih utemeljuje z akustičnim sozvočjem med slovenščino in italijanščino ter z dejstvom, da jih germanski jeziki težko posnemajo. Tercina in stanca sta porok za umetniško rast poezije, hkrati pa pripomoček za organski razvoj jezika, ki v njima lahko najde svoj pravi izraz. Čop je vedel, da je poezija oblikovanje v jeziku, zato je razumljivo njegovo poudarjanje slovenske slovnične strukture. Zoper drugačna mnenja je utemeljil akcentuacijsko načelo v slovenskem stihu, to je napravilo konec nihanjem in dvomom. Vprašanja metrike in poetike so ga privlačevala tako,

5

To idejo je Kopitar, skoraj idealno, uresničil med Srbi s pomočjo V. Stefanovića Karadžića.

Podrobneje o tem Lojze Krakar v knjigi Goethe pri Slovencih, 1972.

7 Kompleks teh vprašanj je začel obravnavati A. Slodnjak, za njim pa ga je v celoti obdelal Janko Kos (Prešeren in evropska romantika, 1970).

6

417

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

da je postal javni in zasebni informator o problemih verzifikacijske prakse. Knjige te vrste so bile številno zastopane v njegovi biblioteki ter s tem na voljo Čopovim prijateljem.

Praktični pomen je imel tudi Čopov delež pri reševanju jezikovnih vprašanj. Prvi je ugotovil merila, po katerih je treba oblikovati slovenski knjižni jezik (teorija o diasistemu) in le-tega ločil od tako imenovanega pogovornega (kulturnega) jezika.

Moderna vokalna redukcija ga je pripeljala do premišljevanja o vzhodnoštajerskih narečjih, od katerih je iz estetskih razlogov želel prevzeti čisti vokal namesto osrednjega polglasnika. V pogovorih z Vrazom se mu je ta misel popolnoma izoblikovala; njena pravočasna uresničitev bi bila odpomogla vrsti težav, ki so nastale zaradi samokranjskega stališča. Čopovo "kozmopolitsko sojenje" (S. Vraz) o jezikovnih vprašanjih je zavrlo duhovni razcep, ki je prišel s pojavom danjčice in metelčice, hkrati pa je močno načelo tudi kopitarjevsko jezikovno-knjižno koncepcijo. Čopove formulacije so izhajale iz bistva stvari in jim je bilo usojeno, da dobe središčni pomen. Ustrezna mesta v spisu Nuovo discacciamento so namreč ostala tudi v zasnovi sodobne lingvistične misli, kar pomeni, da imamo opraviti s teoretikom velikega formata in globine.

Njegov učenec F. Prešeren je s svojo poezijo segel v sam vrh takratne evropske romantike. Njen temeljni vzgib je doživetje svobode in iz nje izvirajoče akcije. Ti besedi sta pri Prešernu izpolnjeni z novo vsebino. Postali sta mu predmet premišljanja in izvir sklepov, ki so izhajali iz novega pojmovanja človeštva in iz privida poti, po kateri naj bi le-to hodilo. Zgodovina človeka ne tlači več; zoper njo se ni treba vzdigniti kot maščevalec in ni treba zametavati preteklosti kot spomin na nekaj sramotnega. Človek je neutrudljiv graditelj in stvarnik, ki se v zgodovini ogleduje kot v poteku svojega življenja. Zgodovina po tem pojmovanju ni brezdušen tok, ki bi bil prepuščen slepim silam, marveč je plod in neprenehno delovanje človeškega duha. Ker je ta duh svoboden, je tudi zgodovina delo svobode in akcije. Svoboda in akcija sta postali moralni vzor zakonitosti, ki ravnata družbeno bit, in hkrati kažeta tudi perspektivo te družbene biti. Veličina Prešernovega pojmovanja zgodovine in človekove vloge v njej je v spremenjenem pomenu življenja. Iz idilične in zato elegične zamisli se je prevesila v dramatično, iz pesimistično uživajoče v aktivno ustvarjajočo dejavnost. V svobodi je neprenehno osvajanje, nenehno osvobajanje, večni boj, ki ne pozna dokončne zmage, ker zmaga takšne vrste pomeni smrt za življenje. Sodobni dialektični in zgodovinski način mišljenja, ki se razkriva s tem, je podal tudi konkretne sestavine svoje nove vere. V njej je bilo poglavitno podrejanje osebnega višjemu zakonu življenja; v tem je očitno pesnikovo bližanje novim tendencam duhovnega sveta.8 Književnost je postala poglavitni pripomoček slovenskih prerodnih prizadevanj, v zvezi z njo so se ob estetskih pobudah pojavljali zato tudi vidiki, ki so imeli prijemališča zunaj umetniških plasti. Slovstvo je bilo instrument prerodnega procesa, kar pomeni, da je bilo zavestno usmerjeno v določeno smer in ocenjevano po tem, koliko je bilo zmožno takojšnje družbene uresničitve. Prostor estetike se je tako polnil z aktualnimi problemi časa, ki so slovstveno vsebino omejevali in vezali na nekaj norm, za katere so vsakokratni udeleženci menili, da so poglavitna sestavina njihove družbene eksistence.

8

Opisana miselnost manifestivno prihaja do izraza zlasti v Zdravljici.

418

S tudia

H istorica

S lovenica

Prešeren, ki je bil največji umetnik v obravnavani dobi, je svoje pesništvo pospremil v svet z željo ... de zbudil bi slovenš'no celo, de bi vrnili k nam se časi sreče ..., (Sonetni venec, IX).

Levstik pa je s svojo pragmatično voljo isto misel povedal bolj razumljivo: "Vse ima svoje mejnike. Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa, mora stati na vogelnem kamnu narodnega života, sicer nima veljave, ker je enako poslopju, na pajčino zidanemu." (Popotovanje od Litije do Čateža). Dogajanje slovenskega slovstva je potemtakem dogajanje slovenstva, med njima je znamenje enakosti. Identičnost obeh členov formule: slovensko slovstvo = slovenstvo je imelo za nasledek tri stališča, ki so izvirala iz individualne postavitve nasproti temu aksiomu.

Prvo stališče je izhajalo iz prepričanja, da je slovenstvo danost, ki jo je treba samo potrjevati in s tem razvijati naprej. Drugo stališče je postavilo slovenstvo kot cilj, do katerega je treba šele priti, zato je vsebovalo graditeljsko komponento. Ob potrjevalni (afirmativni) in graditeljski (konstruktivni) smeri pa je bila še smer, ki je identičnost slovstva in slovenstva videla samo na jezikovni ravni, ni pa verjela v absolutno veljavnost omenjenega načela. Ta smer je bila prepričana, da je umetniško ustvarjanje človeška in ne narodna zadeva, ker se poji iz občih vrelcev, izteka pa po igri življenja in naključnosti v različnih jezikovnih izrazih. Za to stališče je poglavitna univerzalnost vsebine in kompletnost oblik, omejitev ne pozna, ker meni, da je umetnost prostor svobodnega iskateljstva, v katerem naj se izrazi vse, kar človek nosi v sebi in kar vidi okoli sebe.

Schopenhauerjeva knjiga Die Welt als Wille und Vorstellung je sicer izšla že 1819. leta, njena miselnost pa je postala aktualna šele v petdesetih letih. Prva polovica XIX. stoletja je namreč označena s pojmovanjem zgodovine kot sklenjene in logične celote, v kateri vladajo razumne zakonitosti. Druga polovica stoletja je zaradi razočaranj v družbi in duševnosti odprla vrata valovom zgodovinskega iracionalizma. Ta klima je povzročila, da so se Schopenhauerjeve ideje prijele. Bistvo teh idej je povedal že naslov njegove knjige, v katerem sta bili za razlagalce dve tezi. Prva izhaja iz premise, da je svet predstava, iz česar izvira idealistična razlaga. Druga teza vsebuje trditev, da je svet volja, kar pomeni, da brani voluntarizem. V luči obeh premis, ki sta postali obča last, je postalo tudi slovensko slovstvo bolj idejno razsežno in zanimivo.

J. Stritar je že v eseju o Prešernu ugotovil pojav disharmonije med idealom in resničnostjo. Človeku je ideal o svetu in življenju vrojen, zato je razkol med njima poglavitna danost človekove eksistence. Bistvo ideala so humanistične in etične vrednote, za katerimi človek teži z voljo, v tem teženju pa ga ovirajo premajhne fizične moči. Prodiranje k bistvenemu je torej človeku dana imanenca, ki pa se apriorno ne more do konca uresničiti, zato se človek počuti kot tujec v sovražnem svetu. Tega razkola ne občuti otrok, kar pomeni, da so izkušnje in zavest krivci človekove nesreče. Nesreča je vesoljna: "Kaj pa je tebe treba bilo! Tako bi človek žalosten dejal vsemu človeškemu rodu. Kaj ni res podoben ubogi zapuščeni siroti? V bolečinah pride na svet, v bolečinah gre s sveta; prvi glas njegov je jok - zdihljaj zadnji! Od zibeli do groba, koliko truda in skrbi, koliko nemira in hrepenenja, koliko neuslišanih želja koliko solza! " Navedek je grajen na dveh ritmičnih frazah. Prvo sestavljajo čustvene sanje, drugo dejavnost. Ton čustvene iluzije je poln melanholije, ki jo vzdiguje nad svet in na njeni podlagi obuja spomine. Ton miselne dejavnosti je težak, resnejši in

419

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

močnejši. Nihanje med sanjami in dejavnostjo je Stritarjeva poglavitna značilnost.

Njegovo doživljanje pesimizma označuje namreč notranja napetost med intelektualno ostrino in čustvenim vzgibom; hkrati teži v logično zaporedje in v utopijo čustvenih prividov; s to disonanco, ki jo nosi v sebi moderni človek, je bil Stritar seveda sprejemljiv za Schopenhauerjevo premiso o svetu kot volji in predstavi. Ko pa se je tako vživljal v svet in življenje, so se pred njim odprli nevarni prepadi, ki jih je tako blizu ugledal samo še S. Jenko: A. Kakor čebela izsreblje cvetici med, srče on strup in otožnost iz vsake stvari in prikazni (Esej o Prešernu) B. Kakor srka čebela iz vsakega cveta, tako sem pila jaz strup iz vsake najnedolžnejše reči (Svetinova Metka) C. ... človek je kakor kaplja na veji ... smrt pride kakor tat ponoči ... (Svetinova Metka) Č. Kaj so vsi človeški sklepi, vse človeške namere: rosna kaplja, ki se blešči na veji, veter potegne in kaplje ni! (Gospod Mirodolski) D. Čemu li človek se na svet rodi. da kakor rosna kaplja v soncu mine? (Jesenske misli) Toda ob takšnem notranjem razbolevanju in osebni kontemplativnosti so se kazala znamenja izrazite družbene dejavnosti. To pomeni, da je delovala tudi druga Schopenhauerjeva premisa (svet kot volja), kar je ustvarjalo zapleten način notranjega funkcioniranja obeh prvin. Aktivna sestavina je Stritarja priganjala v neizprosen boj za liberalna načela (npr. Dunajski soneti), istočasno pa mu je pesimizem narekoval njegove najgloblje izpovedi (Slovo, Prijatelju). Časovno je vendar mogoče ugotoviti, da je pasivnost večja na začetku kakor ob sklepu. Stritar je schopenhauerjansko podobo sveta premagal z zavestjo, da pot rodu ne more biti tragična, takšno je lahko zgolj individualno prizadevanje. Heglovska dediščina se je pokazala že v Zorinu, ko si je junak zaželel umreti "za domovino, za blago idejo," ker smrt individualista ne reši "drobne čebele, ki je pala v vodo." V Gospodu Mirodolskem je vero v usodo zamenjala vlogo s človeško voljo in človekovo nravno vrednostjo. S tem pa se je zgodilo še nekaj. Iskateljska različica slovenskega slovstva, ki je hranila idejo o ustvarjalnosti kot prostoru svobode, se je približala narodno-konstruktivni smeri. Tendence družbenega razvoja so bile toliko močne, da so podrle samo estetsko zasnovo slovstva. Prid in delovanje družbe sta terjala zatajitev osebnega, odpoved človeškemu in prehod na skupinsko. Dvom je postajal hudodelstvo, človečnost sumljiva, pomislek slabost in nemir nezvestoba. S Stritarjevim idejno-estetskim zlomom, ki je bil 1876 že dokončen, se je val pesimizma polegel, ni pa prenehal. V plasteh slovenskega slovstva, ki so nastale od vajevcev naprej, je bilo že toliko življenjskih položajev, ki jih je bilo bralcu mogoče spoznati za svoje, da kakršna koli enovitost ni bila več mogoča. Sprijaznitev z narodno-konstruktivnim načelom je bila v leposlovni praksi očitna v poudarjeni teznosti, to pa je zunanja sestavina. Zgledi Jurčiča, Gregorčiča, Kersnika ali Tavčarja potrjujejo, da je bil ustvarjen pluralizem slovstvenih standardov, v katerem je bila med najbolj pomembnimi prav usedlina obravnavane smeri. Ni pretirano reči, da je resnična človeška vsebina slovenskega slovstva v dobi realizma prav v tej plasti. To so začutili tudi modernisti, katerih umetniški uspeh je nasledek tudi realistične idejne dediščine in razvojne nepretrganosti.9 9

Prim. J. Pogačnik, Josip Stritar, Ljubljana 1985.

420

S tudia

H istorica

S lovenica

Pesimistični val ('svetobolje') je bil v slovenski književnosti posebna duševna dispozicija, ki je izvirala iz psihofizične strukture, vplivov okolja in vzgoje, študija ter celotnega intelektualnega ozračja v Evropi. V nasprotju z nemškim svetoboljem je slovenska različica ohranila vero v smisel dejanja, voljo za boj in menjanje ter izredno močan življenjski optimizem. Po teh lastnostih je naše svetobolje bolj sorodno ruskemu ali francoskemu. Disociiranost senzibilnosti, ki je bila njegov nasledek, je poskušalo obvladati z antičnim pojmom harmonije, to pa je spet v skladu z že ugotovljenim razponom med idealom in resničnostjo.

Liberalizem je imel veliko privržencev, vendar le-ti niso bili do kraja jasnih idej. V Kersnikovem romanu Ciklamen sprašuje guvernanta doktorja Hrasta o njegovem verskem prepričanju in ga spravi s tem v veliko zadrego: "Odgovoriti pa tudi ni mogel takoj. Nameraval je obrniti vse na smešno stran in rešiti se z dovtipom, a njeno lice se mu je kazalo tako odločno in resno, da si ni upal.

Storil je nekaj korakov in potem dejal mirno: 'Vi hočete resen odgovor? Nekoliko vere imam, kar mi je je še ostalo iz mladih let, in vendar, če prav premislim - malo je te vere ali pa nič!'

'In s čim ste jo nadomestili? Nekoliko filozofije ima vsak človek!'

'Nadomestil? Jaz nikdar nisem čutil te potrebe!' reče on lakonično.

'Torej ste popoln indiferentist.' ''Da, da!' hiti Hrast, kajti pogovor mu je postajal neprijeten."

Piščeva pripomba k temu pogovoru se glasi: "Bil je res verski indiferentist - ta doktor Hrast, in kakor je bil vešč v svoji stroki in doma v lepi književnosti - vera in sploh vsa filozofija mu je bila deveta skrb." Zaradi take 'devete skrbi' je marsikatero vprašanje časa, ki je zahtevalo nujen odgovor, ostalo nerešeno. Notranja slabost slovenskega liberalizma na teoretični ravni se je občutila že v svojem času, škodljive posledice pa je imela tudi v prihodnosti.

V smer pragmatizma je bil izrazito zagledan F. Levstik, katerega načela so dobila svoj izrazit obraz v Popotovanju od Litije do Čateža (1858).

V tem spisu je Levstik izrekel svojo vizijo o prihodnji slovenski književnosti. Izhajajoč iz dejanskega položaja slovenskega občinstva, se je odločil za poljudni in zabavni značaj slovstva. "Kaže nam vse to, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec videl Slovenca v knjigi, kakor vidi svoj obraz v ogledalu."10 Navedek jasno kaže narodno-konstruktivno načelo, ki slovstvo uporablja za dosego prerodnih namenov. V njem sta se morala pojaviti narodni jezik in narodno življenje, saj med njima in literarnokritičnim načelom obstaja identiteta.

Narod pa je v Levstikovi miselnosti pomenil ljudstvo v ožjem pomenu besede.

Zanj je ugotovil, da rado sprejema predvsem 'duhovske bukve', medtem ko posvetnim ni naklonjeno. To dejstvo tolmači s tem, da so knjige jezikovno in vsebinsko odtujene ljudstvu, hkrati pa z zgledoma Sreče v nesreči in Robinzona dokazuje željo po dobri knjigi. Tak položaj mu je narekoval premislek o poteh sodobnega slovenskega slovstva.

Predlagani varianti, ki naj bi obveljali v slovenskem romanopisju, sta izredno značilni. Omemba Ciglerja s Srečo v nesreči in O. Goldsmitha z Župnikom Wakefieldskim je literarnonazorsko enakovredna Levstikovi ontološki rešitvi problema litera-

10

To je osrednja misel Levstikovega literarnega programa.

421

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

ture za Slovence. Cigler je zgled romantično nabrekle vsebine, ki jo obvladujeta vera v božjo previdnost in razsvetljenska poučnost. Levstik je o tem delu pisal še enkrat (1858) in ob tej priložnosti poudaril zemljepisno in doživljajsko avtentičnost kot lastnosti, zaradi katerih bi bilo to lahko 'narodno delo'. Goldsmith je prišel v slovstveno miselnost prek Goetheja, ki je na Župnika gledal s Herderjevimi očmi. Ta roman mu je bil zgled resnice v predstavljanju značaja, predvsem pa družbeno-vzgojni roman; oboje je lahko prevzel tudi Levstik. Častilec Goldsmithovega romana je bil profesor ljubljanske gimnazije Peter Petruzzi, ki je to delo navajal za zgled. Vsi ti so premaknili težišče z Burchella, ki je angleškemu pisatelju osrednji lik, na župnika, ki jim je postal oče, gospodar in kmetovalec.

Oba zgleda potrjujeta, da je Levstik od kulture in umetnosti pričakoval nenehno podajanje vrednot, ki jih je pojmoval bolj ali manj pedagoško. Zato je takoj, ko je določil še snov noveli v zgodovini turških bojev ("takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno ..."), prešel v apodiktično omejevanje: "Morda bi ne bilo odveč, ako se opomni pri tej priložnosti, da mi naj bi povesti ne skladali, kakor imajo navado vse duhovne hrane že presiti Francozje pa tudi Nemci z njimi ... Čas je, da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj. Posebno mladi pisatelji, up naše književnosti, naj bi tega ne pozabili... V narodu je snovi dovolj, zlasti za šaljivo pisanje, ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo: Učimo se jezika iz ljudstva! "11 V Stritarjevi povsem drugačni literarnonazorski postavitvi problema je bila umetnost izpovedovanje hrepenenja po lepoti in resnici. Ti dve pa sta v predstavi boljšega, lepšega in pravičnejšega življenja. Umetnost je torej dokument človekovega stremljenja po resnici in lepoti in kot taka tudi želja po lepšem življenju. Smiselna in mogoča pa je samo tista umetnost, ki uporablja sredstva lepote in ima estetične smotre. Ker pa avtor tega kritičnega nazora govori še o "cvetu pravega, čistega človeštva," o "daru, ki povzdiguje človeka," je treba ugotoviti še eno načelo. Umetnost z navedenimi estetičnimi smotri sama po sebi dosega tudi svojevrstno etično sprostitev, kar pomeni, da je etos umetnosti imanenten. V tem leži humanizacijska moč, ki pripravlja svet, v katerem bo človek človeku človek. Ob načelu estetskega ugodja se torej oglaša načelo etične sprostitve, ali - kakor je Stritarjevo misel zapisal Jurčič v svojem notesu - takole: "Umetnost je ena najvišjih reči, kar mora človeka res človeka storiti in osrečiti."

Opisana teorija razločno kaže, da temelji na navzkrižju med individualističnim in socialnim pojmovanjem umetnosti. V takšni obliki je odsev razdvojenosti, ki izvira iz čustvenega sprejemanja umetnosti po eni in iz vprašanj o njeni socialni ali etični funkciji po drugi strani. To navzkrižje je imelo vso težo, ker je avtor, ki ga je doživljal, hkrati nosil v sebi tudi resnico o odtujenosti. Umetnik je spoznal, da kapitalistični družbeni red in liberalna ideologija s svojim intelektualnim in moralnim redom onemogočata smotrnost in ciljnost kakršne koli humanistične dejavnosti. S tem se je začelo razčlovečenje in razbijanje človeške celotnosti. Tu je temelj Stritarjevih premis.

Po njegovem je smisel ustvarjanja v posebni estetično-etični funkciji, ki obstaja v tem, da se umetnost odloča za resnico in pravico. To potrjujejo logične posledice, ki se dajo izpeljati iz mnenja o umetnosti kot hrepenenju po lepoti in resnici. To hrepenenje je po Stritarju imanentna in bistvena, nespremenljiva lastnost človekove narave. Človek pa je z realnostjo stalno nezadovoljen in je njegovo stremljenje po lepšem

11

Navedek je prav tako iz Popotovanja, je pa zanimiv zaradi tematskega omejevanja slovenske književnosti, ki je opazno v njej vse do Moderne.

422

S tudia

H istorica

S lovenica

in bolj človeškem, to se pravi umetnost, sam znamenje tega nezadovoljstva. Zato pripoveduje o lepoti 'oaze' in 'večno zelenega otoka' in zato govori o nepopolnosti, krivicah in tegobah 'pustega in praznega' življenja.12 Umetnost je torej premagovanje življenja, njegova boljša različica, nekakšna obsodba danega in obet želenega. Prav to je njena bistvena lastnost in njeno poglavitno načelo.

Umetnosti je Stritar med človeškimi duhovnimi dejavnostmi dal častno mesto. Pomeni mu izpovedovanje hrepenenja po lepoti in resnici. Smiselna in mogoča je tista umetnost, ki uporablja samo pripomočke lepote in ima zgolj estetične nagibe. Etičnost je umetnosti imanentna, vendar je le sestavina strukture, ni pa namera. Protislovja meščanske družbe so postopoma podirala harmonično razmerje med umetnikom in družbo. Stritar se je dodobra zavedal razkola med družbo in posameznikom, ki je onemogočil nastajanje harmoničnega in celovitega človeka. Zato je estetski ideal klasične skladnosti izgubljal ceno, vse bolj pa so se uveljavljale prvine osebne in družbene odtujenosti. Avtor jih je premagoval z mislijo, da človeka lahko prerodi lepota avtonomne in od realnega življenja nepremagane umetnosti. Stritarjevo izhodišče o umetnosti kot 'brezinteresnem ugajanju' bi utegnilo pripeljati do tega, da se lepota razume zgolj formalno. Tej skrajnosti, ki bi pomenila izgubljeno zvezo z obstoječim, pa se je Stritar ognil. Njegova estetska miselnost še vedno temelji na obeh polih, ki sta sicer v navzkrižju, a sta vendar vsebovana v njegovi estetiki - na individualističnem in na socialnem pojmovanju umetnosti. Po Stritarju je smisel umetnosti posebna estetično-etična funkcija, katere namen je v tem, da človeka vodi k resnici in pravici. Njen poglavitni cilj je premagovanje življenja z njegovo boljšo različico, v kateri se obsodi dano in uresniči zaželeno.

Stritar je torej umetnost razmejil nasproti drugim pojavom duhovnega in družbenega življenja. S tem je uzakonil njeno notranjo svobodo, ki ne podlega zgodovinskim in moralnim hotenjem trenutnega položaja. Po letu 1876 je to načelo začelo doživljati krizo. Medtem ko je Stritar do tega časa zagovarjal nastajanje kulture okoli zdravega jedra, se je sedaj nagibal v drugo skrajnost: ne več iz jedra navzven in v širino, temveč iz širine navznoter in navzgor. Odmaknil se je od Čopovega koncepta in sprejel Kopitarjevega, ki ga je v njegovem času branil Levstik. Ta obrat pa je storil v trenutku, ko se je zgodovinski položaj že spremenil. Dokler je branil individualne umetnostne temelje, je bila slovstvena praksa ideološko in socialno usmerjena, ko pa je prevzel tudi on pragmatizem kot estetsko vodilo, je le-ta postal odveč, ker je umetnost že lahko relativno normalno živela.

V pojmovanju razmerja med umetnostjo in resničnostjo izhaja Stritar iz načelnega prepada med njima: resničnost in poezija sta dva svetova, ki se sicer dotikata, a je prva svet nelepe konkretnosti, druga pa svet lepe idealizacije. Priznanje načela idealizacije je izključilo načelo o posnemanju narave (mimesis), kar pomeni, da umetniška stvaritev ni skladna z objektivno podobo sveta. Kljub temu se mora proces ustvarjanja v težnji za idealizacijo ravnati po načelih organske celovitosti (harmonije) in skladnosti delov v smiselno urejeni celoti. Za dosega tega predlaga estetsko načelo zlate sredine in osredotočitev na človeka, ki je edini pravi predmet sleherne umetnosti. Antropocentrični literarni nazor je načelu umetniške idealizacije dodal načelo življenjske naravnosti. Poglavitna je v tem pogledu idealizacija, ki je blažila doživetje odtujenosti ter človeka etično in estetično sproščala. Idealizacija je potemtakem ena od možnosti odprave alienacije in kot taka v Stritarjevi estetiki pomeni

12

Vsi navedki so iz eseja o Prešernu.

423

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

13

poskus regeneracije književnosti v duhu klasičnih estetskih vrednot.

V opisanih lastnostih je bilo zapaziti kali za pojav tim. svetožalja. Za Stritarja med stvarno resničnostjo in človekovo zavestjo teče oster prepad. Človeku je ideal o svetu in življenju dan vnaprej, disharmonija med resničnostjo in predstavo o njej je torej imanentna. Bistvo omenjene predstave sestavljajo humanistične in moralne vrednote, ki so kot take težnja po obvladanju samega sebe. V tem prizadevanju pa človeka zavirajo skromne fizične moči, premajhna volja in odvisnost od zunanjih dejavnikov. Razlogi za takšno miselnost so izrazito družbeno-politični, utemeljeni v usodi slovenskega naroda in njegovega takratnega položaja. Prvo razvrednotenje mu je prinesla deziluzija, ki je na domnevnem mestu absoluta odkrila relativizem. Pred tem je začel bežati v mitično in nostalgično obarvano celovitost otroštva, ko še ni bil zastrupljen s sadom spoznanja. Samo v mladosti je bila izpolnjena njegova težnja po skladnosti med bistvom in bitjo. To načelo je tehtna sestavina Stritarjevega življenjskega in slovstvenega nazora. Skladnost pa je podirala tudi zavest o objektivizaciji narave, ki je v Stritarjevo duševnost prinesla pravo kozmično tesnobo (Zorin).

Teorija o človekovi samostojnosti in samouresničevanju se je sesula. Razočaranje se je dotaknilo religije in privedlo do stopnje agnosticizma.

Iskateljska smer je torej zaradi svoje odprtosti prihajala v težke spopade z afirmativno in konstruktivno, ki sta se sicer v praksi lahko bistveno razločevali, v bistvenem pa sta si bili enaki: obe sta svojo ustvarjalnost vezali za slovstveno delo. Bili sta zaprt sistem, ki je dovoljeval vstop samo tistim prvinam, s katerimi se njun sestav ni mogel pokvariti. Povečini sta sprejemali sestavine, ki so bile narodno in človeško integrativne. Ideja harmoničnega človeka, zlitja subjektivnega z objektivnim, posameznega s splošnim, socialne kontrole, takšna ideja ni dovoljevala nasprotnih teženj, ki so v tem času izhajale iz rastočega občutka osebne in družbene odtujenosti.

Za slovensko slovstvo je ostala izredno močna značilna razsvetljenska perspektiva, ki je bila utemeljena na veri v razumsko zmožnost človeka in oprta na prepričanje, da lahko človekov družbeni razvoj vodi samo k napredku. Zunanje znamenje takšne usmeritve sta duhovni enoti racionalizma in liberalizma s pozitivizmom; tako ena kot druga sta bili nadvse glasni, nasilni in izključni. Ob njima se je le s težavo vzdrževala alienativna smer, ki je dobila svoj duhovni izraz v raznih odtenkih filozofskega pesimizma. Afirmativna in konstruktivna smer sta zaradi svojega ontološkega položaja ohranjali romantično vizijo sveta in življenja. Prva je imela ideal v preteklosti, njegova vrednost se je iz dneva v dan večala, ker je bila praksa resničnosti premalo vabljiva in lepa. Druga je šla za idealom, ki je bil položen v prihodnost in ga je bilo treba šele iztrgati iz oblakov ter ustoličiti v življenju. Tretja, iskateljska smer je bila zaradi nevezanosti bližja življenju v neposredni obliki, močne primesi pesimistične filozofije pa so ji prav tako branile, da bi izoblikovala neobremenjeno realistično izpoved. Zato je razumljivo, da v vsej tej dobi stopajo v ospredje prvine, ki jih je treba povezati z ontologijo romantike. Ker pa omenjene tri smeri ne nastopajo v čisti obliki, temveč so med njimi prehodi, ki povezujejo ali vsaj ublažujejo večje razločke, se romantičnim prvinam pridružujejo tudi prvine realizma. Globlji razlog za takšno podobo je premajhna zavestnost, saj je zanimivo, da je obravnavana časovna enota (od srede XVIII. do XX. stoletja) prav v teoriji izredno slaba, nekaj pomeni le njena slovstvena praksa. Isti razlog je kriv tudi za relativno oddaljenost in celo tujost tega slovstva sodobni estetski občutljivosti. Izrazit dokument časa je danes vsa slovstvena

13

Prim. J. Pogačnik, Josip Stritar, Ljubljana 1985, poglavje Umetnostni nazor, str. 41-82.

424

S tudia

H istorica

S lovenica

proizvodnja, ki je nastala iz afirmativnega in konstruktivnega načela, funkcionalno vrednost pa so ohranila mesta in nekateri celotni teksti, ki so nastali iz iskateljske smeri. Slovstvo te dobe se torej prvenstveno postavlja kot družbeni prob-lem v ožjem pomenu besede, in to preučevalcu nalaga dolžnost, da svoj predmet misli na obeh ravninah - estetski in socialni. To pa vrednotenju hkrati postavlja tudi nekatere ovire, ukvarjati se mora namreč z dodatnimi razlogi, da bi upravičilo svojo oceno.

Umetnostne dobe, ki so se zvrstile od srede XVIII. do konca XIX. stoletja (klasicizem in predromantika, klasika, romantika, realizem) so kljub vsemu rečenemu vendarle v stilu izražena enotnost novih pogledov na svet in življenje. Njihovo bistvo je jasno in dovolj enosmerno. V njih se je slovenski človek vzdignil v samostojen zgodovinski subjekt, ki deluje, odloča in oblikuje. Kljub politični nesvobodi (odvisnost od Avstrije) se je težnja po individualni zasnovanosti družbenega in duhovnega življenja uspešno uresničila. Na koncu obravnavane dobe je bil slovenski narod narodno prebujen, kazal pa je tudi že prvo politično in svetovnonazorsko razdelitev.

Kljub nedržavnosti je imel vse značilnosti samostojnega etničnega subjekta v modernem pomenu besede. Na slovstvenem področju je slovenstvo dobilo poglavitne sestavine, ki so označevale takratne evropske književnosti. Najbolj se je razvila lirika, ki je vedno izraz in znamenje usodnih napetosti v življenju in v družbi, za njo je bila pripovedna proza, kvalitetno najslabše pa je plenjala dramatika. Večji del te ustvarjalnosti je sicer izviral iz dobre volje, manjši pa je vendar vseboval bistveno eksistencialno izkušnjo in ustrezno umetniško moč. Ideja preroda je mobilizirala kakšnih dvesto ljudi, da so prijeli za pero in ustvarili kakšnih tisoč bibliografskih enot. Ti ljudje in njihova dela so bili v celoti nosilci civilizacijskih in kulturnih procesov, s katerimi so prekvasili slovenstvo in ga premaknili na zahodnoevropsko raven. Zato jih v širši zgodovinski perspektivi ni mogoče spregledati, saj so bili vojska, ki je odločila zmago. Literarna zgodovina pa v tem času že ni več dolžna paziti na hotenja, marveč se mora zadržati predvsem ob uresničitvah, katerih razsežnosti so doživljajsko in duhovno pomembne.

Po vsem tem je razumljivo, da je Celestin že 1883. leta lahko zapisal, da so narodni značaj "sestavile verske, politične in socialne okoliščine, ko nismo imeli še nobene literature: one še zdaj silno vplivajo na nas, gotovo bolj ko slovstvo."14 Te besede so bile prvi prelom z neposredno identifikacijo med slovenstvom in slovstvom.

Vzporedno s Celestinovim spoznanjem, ki je bilo še vedno oprto na slovstveni realizem, se je začel občutek, da pozitivistična doktrina ne more zajeti bistva življenja.

Našteta besedila v vezani in nevezani obliki so prikazovala nemogočost zlitja subjekta z objektom, razočaranje se je razodevalo v subjektivnem razbolevanju in elegizmu. S tem se je začelo načelo slovstvenega realizma krhati; objektivna fabula se je začela drobiti, v epsko ubeseditev so prodirale lirske sestavine, ki so nazorno kazale ustvarjalčevo nelagodno počutje v nekdanji strukturi. Poskus rešitve je šel v dve smeri; prva je hotela izvesti realistično oblikovalno načelo do kraja, druga pa je sprostila subjektivne tendence do skrajnih možnosti. Vzporedno sta se torej oblikovali načeli naturalizma in dekadence (prim. Vesno in Zadrugo, oboje v letu 1892), kar je bil slovstveno popolnoma nov pojav. Nekdanja vistosmerjenost je bila zamenjana s pluralizmom slovstvenih mogočosti, kar je že na zunaj razkrivalo, da sta se slovenski prostor in čas kvalitativno spremenila. Slovstvena različnost je bila v bistvu odsev razčlenjenosti duhovnega življenja sploh. Slovstvena resničnost, ki je vedno imela

14

Iz programskega besedila Naše obzorje, ki je bilo objavljeno v Ljubljanskem zvonu leta 1883.

425

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

več razsežnosti, je bila v tem času kot takšna tudi priznana. Različni slovstveni vidiki so postali normalna zadeva. Med njimi so sicer lahko nastajala ostra trenja, ni jih pa bilo mogoče uničiti. Življenje je bilo v nasprotju z nekdanjo enotno in izključno osnovo mogoče utemeljevati tako, kakor je komu ustrezalo glede na svetovnonazorsko in družbeno diferenciranost. Svet je postal gostejši in za en pogled preširok. S tem se je morala spremeniti tudi idejna in stilna podoba književnega ustvarjanja, ki je z 'moderno' začelo pisati novo, človeško nadvse pomembno poglavje slovenskega slovstvenega dogajanja.

Ko je eksistencialna vizija sveta sredi XVIII. stoletja začela segati tudi na Slovensko, je prinašala s sabo vrsto pojavov, ki so do XX. stoletja v temelju spremenili duhovno zavest. Z Linhartovim Matičkom (1790) se je slovenski človek dokončno postavil kot samostojen zgodovinski subjekt ter s tem postal etnična (nacionalna) enota slovstvene volje, ki želi sama delovati, odločati in oblikovati. Subjekt, ki je dobil označbo samostojne slovstvene enote, se je postavil ob druge, že obstoječe in tudi šele nastajajoče subjekte, ter si ob tem določal intenzivnost in razsežnost duhovnega razvoja. Rojstvo takšne enote je vsebovalo smo po sebi kulturnopolitične težnje, v katerih bi se le-ta lahko popolnoma uresničila, namreč težnje k svobodnosti, individualni zasnovanosti in delovanju.

Sile, ki so pri tem vplivale, niso bile enosmerne. Slovenski narod je bil nedržavni narod; ker je bil pod tujo oblastjo razdeljen na večje število upravnih enot, se je moral stalno braniti pred raznarodovalnimi pritiski, ki so v različnih oblikah poskušali onemogočiti njegovo pravico do svobode in sreče. Proti težnjam k svobodnosti, individualni zasnovanosti in delovanju so delovale nasprotne težnje, ki so hotele slovenski subjekt spremeniti v svoj objekt, in to je porajalo nekatere bistvene silnice v slovenski literarni umetnosti.

V skladu z opisanim duhovnim položajem je tudi tematični razpon slovenske literature v obravnavanem času. Že od vsega začetka postavlja v ospredje subjekt, ki želi postati substanca ali vsaj nekaj objektivnega. Veliki literarni duhovi so miselno anticipirali svojo zgodovino, ki je realno vedno celo ni bilo mogoče izživeti. Z Matičkom je bil omenjeni subjekt postavljen in opredeljen. Optimistični aktivizem ga je vodil k želji po samouresničevanju. V sebi je nosil vizijo, ki je želela spreminjati svet, najprej v korist sveta samega in nato v korist spreminjevalca. Slovenska realistična proza je temu dodala še motiv družbenega vzpona. Tema arivizma je le redko pripeljala do družbene uveljavitve, pogosteje je njen junak doživel v sebi ali zunaj sebe popoln zlom. Svet, po katerem so ti junaki hrepeneli, je bil svet uresničnega bistva in skladnosti. Ves ta književni model, ki časovno obsega kakih sto petdeset let, je docela razviden, razumljiv, normalen, dovolj utemeljen in natanko motiviran. Njegov bralec se pri branju pomiri, očisti in dobi globlji vpogled v smisel dogajanja in katastrof okoli sebe. Ker je bila literatura funkcija univerzalnih in absolutnih vrednot, v ustroju sveta in dogajanja, ki ga je izražala, ni bilo nič nenavadnega in zares presenetljivega.

Zunanja razdelitev obravnavane dobe izvira iz bistvenih pojavov v književnozgodovinskem procesu. Sledi dialektiki nastajanja, strukturiranja in razpadanja umetnostnih skupin in formacij. Periodizacijske označbe niso vzete kot skupni imenovalec, marveč so predvsem izraz vodilnih razvojnih tendenc. Kot takšne te označbe odsevajo zakonitosti našega (nacionalnega) literarnega gibanja, a so hkrati tudi zveza z evropskimi in svetovnimi slovstvenimi procesi. Opisane duhovne in družbenozgodovinske silnice so povzročile poseben način občevanja med različnimi zgodovinskimi in literarnimi subjekti; iz tega izhaja kot najbolj vidna posledica, da je sle-

426

S tudia

H istorica

S lovenica

herna umetnostna formacija v slovenski literaturi bolj proces kakor realizacija. Kljub temu pa je v sleherni mogoče določiti tipična znamenja, ki so potrebna za postavitev umetnostnih razdobij. V vsaki od njih je vidno neko nasprotje in je opazen razvoj, ki ob veljavni avtomatizirani konstruktivni princip postavi novega, le-tega uporablja in širi do vrhunca, tam pa spet okosteni in povzroči nastajanje novega konstruktivnega principa.

Slovensko slovstveno življenje ima torej natanko določene sisteme duhovnih vrednot, ki ob posebnih okoliščinah zgodovinske zavrtosti in omejenosti delovanja sledijo tokovom evropskega duha. V tem procesu je obilo samo dokumentarne vrednosti, veliko pa je tudi - in mimo tega zlasti ni mogoče - elementarne človeške veličine, ki odkrito izpoveduje resnico o sebi v svetu ter hrepeni po dosegi človeške svobode in sreče še v življenju. Književno ustvarjanje ima pri tem osrednji pomen.

Jože Pogačnik LITERATURE AS THE FOCUS OF THE SPIRITUAL HISTORY OF SLOVENES A Cultural-Historical Essay ABSTRACT Slovene literature, until the brginning of the XX century develops in an express conflict between two spiritual-historical orientations. The inception of the first one is to be found in the Enlightenment; theoretically it was operationalised primarily by J. Kopitar. According to it, literary creativity is to be in the service of the nation and its political and social needs. Along with nationality-creative, it ought to have civilisational dimensions; culturally it should strive only toward developing general knowledge and acquiring potential readers. Kopitar founded his conception as a transitional one, as it should, when the nationality is to have been constituted, its forces are to cease operating. F. Levstik, who defended this conception in the latter half of the XIX century, was more radical and exclusive, thus in practice impeding or only pragmatically assessing true creative talents (S. Jenko, F. Prešeren).

Opposition to this major and strongly anchored orientation was initiated by Prešeren and M. Čop. They were cosmopolitans, striving to link Slovene spiritual life with Europe, thus stressing the autonomy of artistic creativity and complete freedom of the author, who is not to be during creativity tied by any external or pragmatic motives. The best literature of the said period came pursuing from the principles of this orientation, though other practice was rather unreflected. Few accepted the motives of both orientations in pure versions, their combination being acceptable for the majority. The reason that Slovene literature did not evolve in a strictly defined esthetic sense is to be found there, whereas what superseded the average was asserted with great difficulty or it was completely suppressed.

The literary conflict most illustratively uncovers the fundamental driving force of Slovene

427

J. Pogačnik: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev

society in general, thus superseding the narrow professional plane; by its inception and dimensions it is the structural characteristic of the Slovene spiritual history until the beginning of the XX century.

428

S tudia

H istorica UDK 069(497.4 Maribor):929.71 Hompesch F.V. 1.01 Izvirni znanstveni članek

S lovenica

"Malteški vitez" v mariborskem muzeju Sergej Vrišer Dr., redni profesor in muzejski svetnik v pokoju Cankarjeva ulica 25 a, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Sestavek je namenjen doslej neopredeljenemu portretu malteškega viteza iz 18. stoletja v mariborskem muzeju. Arhivska in umetnostnozgodovinska poizvedovanja so pripeljala do ugotovitve, da gre za portret zadnjega velikega mojstra na Malti Ferdinanda von Hompescha, ki je vladal v letih 1798/99. Slika je očitno delo neimenovanega umetnika malteške šole s konca 18. stoletja.

Ključne besede: Malteški vitez, portret, Pokrajinski muzej v Mariboru

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 1(2001), št. 2, str. 429-435, 6 cit., 4 slike.

Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek nemški).

429

S. Vrišer: "Malteški vitez" v mariborskem muzeju

V umetnostnozgodovinski zbirki mariborskega Pokrajinskega muzeja je dolga leta čakal na identifikacijo in strokovno opredelitev portret, ki so ga prvi povojni inventarni zapisi označevali za "dostojanstvenika nemškega reda iz prehoda 17. v 18. stoletje."

Označba je bila očitno napisana brez natančnejšega ogleda slike in sredi številnih obveznosti povojnih dni, kar nam dovolj nazorno pojasnjuje pripis, da je muzej sliko prevzel iz Zbirnega centra od Komisije za ugotavljanje narodne imovine, kratko imenovane KUNI. Skupna značilnost takrat prisvojene in družbeni lasti namenjene kulturne dediščine je, da ni bila ob prevzemu strokovno popisana in še huje, da za mnoga dela vse do danes ne vemo, iz katerih nahajališč so bila odpeljana.

Slikar malteške šole: Ferdinand von Hompesch, veliki mojster na Malti, 1797-99 (Pokrajinski muzej Maribor)

Povedano velja tudi za omenjenega 'dostojanstvenika', ki je v poznejših letih zaradi svoje slikarske markantnosti pogosto dramil zanimanje umetnostnih zgodovinarjev. A do nedavnega se mu nihče ni posvetil z ustrezno pozornostjo, razen da smo ga, sodeč po nazobčanem križu, preimenovali v "malteškega viteza, najverjetneje komturja." Upodobljenčeva noša in pričeska pa sta zanesljivo opozarjali na drugo polovico 18. stoletja.

430

S tudia

H istorica

S lovenica

Ko sem se v zvezi s to sliko letos obrnil na Veliki priorat Malteškega viteškega reda za Avstrijo na Dunaju, sem že v nekaj dneh dobil odgovor in z njim tudi rešitev uganke okoli našega Maltežana.1 V pismu, ki mi ga je poslal kancler tega reda, piše, da gre s precejšnjo verjetnostjo za portret velikega mojstra na Malti Ferdinanda von Hompescha. Pismu so bili priloženi življenjepisni podatki in grafična upodobitev malteškega suverena, katerega status označuje na sliki že sama krona, kar je bil izključno znak velikih mojstrov malteške institucije.

Na kratko o Ferdinandu von Hompeschu. Rodil se je 9. 11. 1744 na gradu Bolheim pri Euskirchnu v renski provinci. Že kot mladenič je prišel na Malto za paža k velikemu mojstru Emmanuelu Pintu de Fonseca. V redu je naglo napredoval, kar 25 let naj bi bil med predstavniki Malte na dunajskem dvoru, po vrnitvi na otok pa je vodil na novo ustanovljeni bavarski, torej nemški 'jezik', kot so imenovali nacionalne skupine znotraj malteške organizacije. Opisujejo ga kot odprtega in priljubljenega človeka, ki pa ni bil kos težkim bremenom svojega časa. Leta 1797, po smrti velikega mojstra Emmanuela de Rohana, je postal njegov naslednik, to pa je bil čas, ko so Malto pestile gospodarske težave, slabe plače in celo pomanjkanje živeža. Še huje pa jo je prizadel nastop Napoleona Bonaparta. V juniju 1798 se je francosko brodovje pojavilo pred Malto. Otok je hotel ostati nevtralen, posebej še, ker je bila njegova obramba prešibka. Po neuspešnih pogajanjih je Malta pred Francozi slednjič kapitulirala. Ferdinand v. Hompesch, zadnji veliki mojster samostojnega otoka, je odstopil 6. julija 1799, potem ko je že 18. junija prispel v Trst, kjer je bil deležen zaščite avstrijskega cesarja. Pozneje se je umaknil v Montpellier, kjer je umrl 12. 5. 1805.2 Ob naši sliki se sprožata dve vprašanji: kdo je njen avtor in kako je prišla v našo posest?

Slika predstavlja moža srednjih let z ostro rezanim obrazom, v celoti sugestivno, lepotno poudarjeno osebnost, katere videz dopolnjuje še bela lasulja, počesana na način, imenovan 'catogan', tj. z lasmi, ki so na tilniku segali do ramen in bili speti s pentljo. F. v. Hompesch je upodobljen tudi na malteškem srebrniku iz leta 1798, kjer ga spoznamo v profilu in z opisano pričesko.

Mariborski portret lahko z gotovostjo razglasimo za podobo Ferdinanda von Hompescha. Če sliko vzporejamo z grafično upodobitvijo, ugotovimo sprejemljive podobnosti. Za zadnjega velikega mojstra pa govorijo konec koncev naslikana krona in modna noša. Mariborski portret pa razkriva tudi sugestivne individualne črte, ki jih slikar gotovo ni ovekovečil po domišljiji, ampak bi ustrezale resničnemu videzu upodobljenca.

Prav to nas tudi odvrača od domneve, da bi bil portret naslikal po predlogi nekdo od domačih umetnikov in se zato za avtorjem raje oziramo na Malto. Med slikarji, ki so upodabljali malteške velike mojstre, se je v 18. stoletju najbolj uveljavil slikar Antoine de Favray (1706-1792), ki pa za čas, ko je Malto vodil Hompesch, ne pride več v poštev. Dela po Favrayevi smrti pripisujejo slikarjem malteške šole, ne da bi posebej omenjali katarega od njih. Zdi se pa verjetno, da bi ta šola sledila zgledom uvel-

1

Za podatke se zahvaljujem kanclerju Velikega priorata suverenega Malteškega reda za Avstrijo g. Richardu Steebu, dipl. ing.

2 Podatke iz knjige Louis J. Scerri 'The Grandmasters of Malta from the Origin to the Modern Times' (ISBN Nr. 99909-93-19-X,2000) mi je posredoval Veliki priorat na Dunaju.

431

S. Vrišer: "Malteški vitez" v mariborskem muzeju

Ferdinand von Hompesch v reprezentačni opravi velikega mojstra, po grafiki v delu Louisa J. Serrija o malteških velikih mojstrih (Louis J. Serri, The Grandmasters of Malta from the Origin to the Modern Times, 2000)

3

javljene Favrayeve delavnice.

Kot delo malteške šole je na naši sliki najbližji portret Hompeschevega predhodnika Emmanuela de Rohana Bolduca (1725-1779). A. Favray naj bi bil sicer že 1775 portretiral Rohana.4 Poznavalci malteške umetnosti pa Rohanovo podobo uvrščajo med dela malteške šole in v naši moči seveda ni, da bi z razgledom, ki nam je na voljo, tej ugotovitvi ugovarjali.

Primerjava med portretoma Rohana in Hompescha nas opozori na nekaj sorodnosti. Predvsem gre obakrat za nadrobno risanje črt obraza in s tem za poudarjanje individualnosti. Podobnosti pa bi našli tudi v podajanju noše velikih mojstrov, tj. črnih oblačil s križem ivanovcev na prsih suknjičev in plaščev, nadalje črno belega čipkastega okrasja pri ovratnikih, tudi pri srajcah. Seveda gre za predpisano redovno oblačilo, kot nam ga predstavljajo tudi druga dela, med njimi najbolj nazorno akvarel iz 18. stoletja. Vendar se zdi, da poleg fiziognomij prav nadrobnosti habita govorijo 3

L' Ordre de Malte et la France, katalog razstave v Musée National de la Légion d Honneur et des Ordres de Chevalerie, Pariz 1988, str. 61, 87, 133, 134.

U. Thieme-F. Becker, Allgemeines Lexikon der Bildende Künstler, 11, Leipzig 1915, str. 310-311.

4

432

S tudia

H istorica

S lovenica

Slikar malteške šole: Emmanuel de Rohan Bolduc, veliki mojster na Malti, 1775-79, Musée National de la Légion d' Honneur v Parizu (L' Ordre de Malta et la France, 1988, sl.

232: Studio Lourmel, Paris)

za istega neznanega avtorja.

In kdo je bil lastnik portreta, predno je našel pot v muzejsko zbirko? Na Slovenskem poznamo tri malteške komende: Komendo pri Kamniku, Polzelo in Komendo v Melju, takrat še zunaj Maribora. Slednja je pri našem poizvedovanju najbolj zanimiva. Razpustili so jo leta 1844, R. G. Puff pa omenja, da so "ostanke gradu podrli, 30 doprsnih slik maltežanov pa raznosili po vsem svetu."5 Seveda se lahko vprašamo, ali bi utegnil biti med njimi tudi Hompeschov portret. To bi bilo povsem mogoče, posebej še, ker je bil Nemec.

Slike so torej po letu 1844 lahko prišle v roke različnih lastnikov. Morda tudi v posest katere od družin, ki so jim po drugi vojni imovino podržavili. Morda Attemsov? Dr. Ferdinand Attems, zadnji lastnik gradu v Slovenski Bistrici, je bil častni vitez Malteškega reda.6 Seveda vprašanje lahko razširimo še na druge lastnike podob, ki so v našem muzeju.

5

R. G. Puff, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, str. 95.

U. Frank-F. Šerbelj, Kratka zgodovina grofov Attems, Zbornik občine Slovenska Bistrica II, Slovenska Bistrica 1990, str. 157.

6

433

S. Vrišer: "Malteški vitez" v mariborskem muzeju

Noša malteških velikih mojstrov v 18. stoletju, akvarel iz zasebne zbirke Belleville-Wright (L' Ordre de Malte et la France, 1988, sl. 83: zasebni kliše)

434

S tudia

H istorica

S lovenica

Sergej Vrišer "DER MALTESERRITTER" IM MARIBORER MUSEUM ZUSAMMENFASSUNG In den Besitz des Regionalmuseums in Maribor gelangte nach dem zweiten Weltkrieg das Gemälde eines unbekannten Maltheseritters. Die Forschungen haben ergeben, dass es sich höchstwahrscheinlich um ein Portrait des Ferdinand von Hompesch handelt, welcher der letzte große Meister vor der französischen Besatzung 1799 auf Malta war.

Die stilistischen Vergleiche des Mariborer Gemäldes mit den Portraits anderer Souveräne von Malta sprechen dafür, dass das Gemälde wahrscheinlich auf Malta als das Werk einer Malteserschule aus dem Ende des 18. Jahrhunderts entstanden ist.

Offen bleibt auch die Frage, wie das Gemälde in den Besitz des Museums gelangt ist. Falls wir den Eintrag von R.G. Puff im Buch über Maribor aus dem Jahr 1847 berücksichtigen, befanden sich 30 Gemälde der Malteser in der Malteserkommende in Melje bei Maribor, die man nach der Auflösung der Kommende 1844 'in die ganze Welt' verschleppt hatte. Vielleicht befand sich unter diesen Gemälden auch das Portrait von F v. Hompesch. Es ist auf jeden Fall nicht bekannt, aus welchem Besitz das Gemälde ins Museum gelangt ist.

435

S

H

S

Ocene in poroÄ?ila Reviews and Reports

S tudia

H istorica

S lovenica

Miroslav Stiplovšek Slovenski parlamentarizem 1927-1929 Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2000, 497 str.

Redni profesor dr. Miroslav Stiplovšek je izjemnemu opusu v svoji bibliografiji pred dvema letoma dodal delo, ki slovenskemu zgodovinopisju za čas med obema vojnama brez dvoma prinaša dve najnatančneje obdelani leti slovenske politične zgodovine. Kot dolgoletni preučevalec tega obdobja, v preteklosti predvsem kar se tiče sindikalnega gibanja na Slovenskem ter ustavnopravnega položaja Slovenije v prvi Jugoslaviji, se je poglobljeno ukvarjal s slovenskimi prizadevanji za avtonomijo ter na to temo objavil številne razprave, tudi v tujih strokovnih revijah. "Slovenski parlamentarizem 1927-1929 " je zagonsko energijo dobil z avtorjevo ugotovitvijo, da je slovensko zgodovinopisje že dodobra osvetlilo položaj Slovenije v jugoslovanski državi v času od sprejetja vidovdanske ustave leta 1921, da pa je dotlej ostajalo odprto in neraziskano vprašanje, koliko je bilo moč v pogojih obeh unitaristično-centralističnih ustav v Sloveniji udejanjiti nekatere vidike avtonomizma. Nadaljnje Stiplovškovo spoznanje je bilo vezano na slovenske oblastne samouprave ter banske uprave in banski svet Dravske banovine v drugi polovici tridesetih let, katerih delovanje je bilo z vidika predmeta raziskave temeljno. Ko so leta 1994 na znanstvenem posvetu, ki so ga organizirali Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Slovenska matica, Filozofska fakulteta in Inštitut za novejšo zgodovino, referenti v posebnem programskem sklopu obravnavali značilnosti avtonomistično-federalističnih prizadevanj Slovencev v letih 1918-1941, je dr. Miroslav Stiplovšek predstavil prispevek "Avtonomistična prizadevanja v skupščinah ljubljanske in mariborske oblasti (19271928) in banskem svetu Dravske banovine (1931-1941) " ter bil s problematiko že dodobra seznanjen.

Poglavja vsebinsko izredno bogatega dela so poleg šestih večjih sklopov sistematično razdeljena na podpoglavja, ki so dovolj zaokrožena, da se bralec v njih ne izgubi, poleg tega pa mu opisni naslovi poglavij močno olajšajo iskanje določenih segmentov. Poudarimo, da delo bogati obsežen prvi sklop, ki obravnava predzgodovino oblastnih samouprav od formiranja jugoslovanske države dalje, čemur sledi kronološki razvoj slovenskega parlamentarizma s podrobno analizo. Zadnji del zajema preko dvesto strani dodanih prilog izvirnega arhivskega gradiva, zapisnikov in drugih dokumentov o delovanju skupščin in odborov ljubljanske in mariborske oblasti v obravnavanem času, ki ne samo da dobro ilustrirajo prej povedano, temveč so

439

M. Stiplovšek: Slovenski parlamentarizem 1927-1929

samostojno pomagalo, saj svojo zgodbo govorijo tudi sami zase. Podobno deluje seznam poslancev skupščin ljubljanske in mariborske oblasti ter popis skupščinskih teles, ki je prav tako sestavni del priloženih dokumentov.

Osnovno vodilo pri pisanju je dr. Stiplovšku predstavljala želja raziskati delovanje in dosežke obeh oblastnih samouprav, zlasti na področju javnih gradenj in kmetijstva, pri urejanju problematike zdravstva in socialne politike ter pri izboljšanju pogojev za prosvetno-kulturno dejavnost; predvsem je želel prikazati oblike parlamentarnega delovanja obeh oblastnih skupščin. Pri tem so mu bile v veliko pomoč razprave poslancev različnih političnih strank, ekspozeji velikih županov, najvišjih državnih funkcionarjev v oblasteh, in periodična poročila predsednikov oblastnih odborov. Nasploh so se kot najdragocenejši v arhivskem gradivu ljubljanskega in mariborskega oblastnega odbora pokazali stenografski in uradni zapisniki sej obeh oblastnih skupščin, uradni listi, posebno še skupni uradni list in uradno glasilo ljubljanske in mariborske oblasti 'Samouprava', kot pomembno dopolnilo arhivskemu gradivu pa seveda časopisni viri.

Naslovnica knjige Miroslava Stiplovška

440

S tudia

H istorica

S lovenica

Vodenje samoupravnih organov v obeh oblastnih skupščinah je januarja 1927 prevzela večinska politična stranka v Sloveniji - Slovenska ljudska stranka, pri čemer je za uveljavitev svoje oblastne dominacije izrabila prednosti svojega sodelovanja v beograjski vladi. Po dolgoletni opozicijski drži se je namreč odločila za pragmatično politiko in je leta 1927 vstopila v vlado. Ker je ob tem prišlo do prenosa številnih pristojnosti in sredstev posameznih ministrstev na slovenske samoupravne organe, je bilo v tem pogledu sodelovanje Slovenske ljudske stranke v vladi za Slovenijo koristno, posebno še, ko je kot prvi Slovenec in Nesrb predsednik vlade postal dr. Anton Korošec in sta slovenski oblastni skupščini po svojih pristojnostih malodane v vseh pogledih odstopali od drugih enaintridesetih v Kraljevini SHS. Uvedba oblastnih samouprav januarja 1927 je prinesla samostojno upravljanje zadev ter delno ublažitev strogega centralističnega državnopravnega sistema v Kraljevini. Do njihove ukinitve ter ob razglasitvi kraljeve diktature januarja 1929 so Slovenci prvič okusili parlamentarizem kot način upravljanja, seveda v okviru ustavnih in zakonskih omejitev na ravni države, čeprav so na sejah oblastnih skupščin marsikdaj kljub prepovedi razpravljali tudi o političnih zadevah. V razpravah so lepo vidne konfrontacije kar dvanajstih političnih strank, kolikor jih je bilo zastopano v skupščinah, a kot ugotavlja prof. Stiplovšek, je med njimi o pomembnejših vprašanjih vladalo soglasje in politična enotnost, kar priča o tem, da se je večina med njimi vendarle dobro zavedala moči, ki sta jo skupščini v okviru svojih kompetenc ob konstruktivnem delu lahko uveljavili. Tako ljubljanska kot mariborska oblast sta se za Slovenijo trudili doseči položaj, ki bi se kolikor je bilo mogoče približal narodnim avtonomističnim hotenjem, ter bili za dosego tega cilja pripravljeni tudi na sklepanje kompromisov, četudi na račun strankarskih interesov.

Z uvedbo diktature sta bila velika župana oblastnih skupščin zamenjana z oblastnima komisarjema, dr. Markom Natlačnom in dr. Josipom Leskovarjem. Slovenska avtonomistična prizadevanja so v okviru majhnih pristojnosti banskega sveta Dravske banovine živela dalje, avtor pa se s tem poglavjem slovenske zgodovine ukvarja v zadnjem sklopu svoje monografije.

Spričo dejstva, da je delovanje oblastnih skupščin in odborov ljubljanske in mariborske oblasti ena redkih tem v slovenski zgodovini med vojnama, ki jo je, tako dr.

Miroslav Stiplovšek, mogoče temeljito osvetliti po arhivskih, časopisnih in drugih tiskanih virih, kar daje njegovemu delu posebno strokovno žlahtnost, moramo "Slovenski parlamentarizem 1927-1929 " brez pomišljanja uvrstiti med temeljna dela s področja raziskovanj slovenske politične zgodovine v prvi Jugoslaviji.

Mateja Ratej

441

S tudia

H istorica

S lovenica

Fanika Krajnc-Vrečko Teološka knjižnica Maribor duhovna vez med preteklostjo in prihodnostjo 140 let Škofijske teološke knjižnice Maribor Založba Družina, Ljubljana 1999, 130 str.

Pri založbi Družina v Ljubljani je konec leta 1999 izšla zgodovina Teološke knjižnice Maribor izpod peresa njene voditeljice prof. Fanike Krajnc-Vrečko. Knjiga je posvečena 140-letnici njene ustanovitve, ko jo je ob preselitvi lavantinske škofije iz koroškega Št. Andraža v Maribor zasnoval njen škof Anton Martin Slomšek za potrebe takrat ustanovljenega Lavantinskega bogoslovnega učilišča.

Dasiravno je razvoj knjižnic in knjižničarstva v Mariboru znanstveno primerno pregledan in ovrednoten, pa zaokroženega pregleda zgodovine mariborske Teološke knjižnice doslej nismo imeli, čeprav gre za bogato, kulturno pomembno institucijo prav viharne preteklosti.

Avtorica se je najprej ogledala po položaju, ki ga je knjižnica imela in ga ima v slovenskem kulturnem prostoru. Pri tem je izpostavila edini zgodovinski prikaz njenega razvoja, ki ga je v rokopisnem listu mariborskih bogoslovcev Lipica leta 1894. v dveh nadaljevanjih objavil anonimni avtor (Vrečkova domneva, da je bil to bogoslovec Fran Saleški Gomilšek) pod naslovom Zgodovina in statistika naše bogoslovne knjižnice. Spričo tehtnosti objave je avtorica prikaz v celoti ponatisnila in ga tako otela odloženosti v raritetni publikaciji. Našteva pa tudi ugledne znanstvenike, ki so pisali o dragocenostih knjižnice (M. Kos o njenih 47 kodeksih v Srednjeveških rokopisih v Sloveniji, Ljubljana 1931, A. Gspan in J. Badalić o Inkunabulah v Sloveniji, Ljubljana 1957; knjižnica jih je takrat štela 98), na kratko o njeni zgodovini, organiziranosti in obsegu Melita Pivec-Stele v članku Naše knjižnice v Glasniku muzejskega društva za Slovenijo XXI (1932/33), pa Cene Krajnc v Spominskem zborniku Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, Avgust Pirjevec v svojem znamenitem delu Knjižnice in knjižničarsko delo, Celje 1940, navaja pa tudi podatke iz knjige Slovenske knjižnice. Pregled ob štiristoletnici slovenske knjige, Ljubljana 1951.

Mariborsko (nekoč lavantinsko) semeniško in hkrati tudi škofijsko knjižnico je zasnoval škof Anton Martin Slomšek po prenosu sedeža škofije iz Št. Andraža v Maribor 1859. leta. Vanjo je vključil stare, dragocene fonde lavantinske škofije in knjige iz knjižnice lavantinskega semenišča. Kot izkušen knjižničar - kot bogoslovec v Celovcu je delal v semeniški knjižnici, kasneje pa je bil kot spiritual tudi njen vodja - je v Mariboru sam nastavil knjižne kataloge, vpisoval vanje nove knjige in jih porazdelil v sistematične skupine. V knjižne fonde je še posebno skrbno postavljal študijsko lite-

443

F. Krajnc - Vrečko: Teološka knjižnica Maribor

raturo za bogoslovce. S tem je nakazal knjižnici njen razvoj. Sam je imel bogato lastno knjižnico, ki se je ohranila v škofijskem dvorcu kot corpus separatum. Slomškova naslednika, škofa Jakob Stepišnik in Mihael Napotnik, sta skrbela za razvoj semeniške knjižnice. Prvi se je vrh tega teoretično zavzemal za ustanavljanje dekanijskih knjižnic. Semeniška knjižnica se je od 1882, ko je nastopil položaj spirituala v semenišču Karol Hribovšek, pozneje pa postal njegov ravnatelj (do 1902), najbolj razmahnila. Posebno skrb je vprašanju semeniške knjižnice namenil škof Napotnik. Na škofijski sinodi 1903. je razglasil določbe o njeni vsebini in organiziranosti; dal ji je ime škofijska knjižnica. (Določbe so pod naslovom De bibliotheca dioecesana objavljene v Ecclesiae Lavantinae Synodus Dioecesana 1903, Maribor 1904, 846-851.) Za varuha škofijske knjižnice je postavil ravnatelja semenišča, za njenega vodjo pa vsakokratnega podravnatelja semenišča. Določil je, da mora knjižnica voditi abecedni imenski katalog avtorjev in sistematski katalog. Natanko so bili zapisane določbe o izposoji. Škof Napotnik se je zavedal, da so bile takrat v Mariboru še knjižnica v škofijskem dvorcu, knjižnica stolnega kapitlja in knjižnica dijaškega semenišča. O njih je izrazil namero, da bi jih tudi vključili v enovito škofijsko knjižnico (če bi bili na voljo prostori, je pristavil). Prav takšne zamisli o škofijski knjižnici je tisti čas objavil profesor v semenišču dr. Franc Kovačič; prenesel jih je tudi na javno znanstveno knjižnico in jih v Mariboru po prvi svetovni vojni plodno uresničil. V sinodalnem besedilu o škofijski knjižnici je zapisano, da je takrat (1903) štela "preko 3000 del, ki obsegajo približno 6000 knjižnih enot." V novi državi je l931. leta njen popis izkazoval "11.670 knjig, 2212 brošur, 28 revij in časopisov, 9 zemljevidov, 40 inkunabul in 140 glas-benih del." Tako je zapisala Melita Pivec-Steletova v omenjenem prispevku. (Toda knjižnico imenuje Bogoslovno knjižnico v Mariboru in ne škofijsko, kakor je bilo določeno na sinodi 1903. leta. Navedla je tudi, da je knjižnica dobivala letno državno podporo.)

Ko je bila 1940. leta z zakonom ustanovljena v Mariboru Visoka bogoslovna šola, so se odpirale tudi mariborski bogoslovni (škofijski) knjižnici lepše možnosti. Toda vojna, ki je kmalu nato izbruhnila, jih je do kraja zatrla. Mariborsko bogoslovje se je pred okupatorjem zateklo v Ljubljano in tam delovalo do l968, ko se je vrnilo v Maribor. Okupatorji so zažgali knjižnico malega semenišča, oropali knjižnico v bogoslovju, zasedli prostore cerkvenih ustanov, v katerih so bile tudi knjige, predvsem pa je razgnalo duhovščino, ki bi mogla skrbeti zanje. O strahotah, ki so jih bile deležne knjige in knjižnice cerkvenih ustanov v Mariboru, se bere v strnjenem poročilu lavantinske (mariborske) škofije Sv. sedežu v Rim leta 1945 (Relatio de iis, quae socciderunt in diocesi Lavantina durante occupatione germanica annis 1941-1945, v Tomažičevem fondu v Škofijskem arhivu Maribor).

Po koncu vojne je bil položaj mariborskih cerkvenih ustanov v novih političnih razmerah še nadalje slab. Za ostanke bogoslovne knjižnice ni bilo ne primernih prostorov ne strokovnjakov, ki bi jih mogli urediti. Po vrnitvi lavantinskega bogoslovja iz Ljubljane l968, s seboj je prineslo skromno knjižnico, ki jo je v begunstvu zbiralo od začetka okupacije, so se v prostore škofijskega arhiva stisnili ostanki predvojne semeniške knjižnice; vanje so spravili 1973. leta tudi tiste, ki so se bili ohranili v frančiškanskem samostanu.

Bistveni zaokret je dobilo cerkveno knjižničarstvo v Mariboru, ko so 1987 zgradili na dvorišču stolnega župnišča na Slomškovem trgu novo poslopje, v katerem so bili določeni tudi prostori za knjižnico. S sodelovanjem knjižničarskih strokovnjakov iz Maribora in Vatikana je bila prirejena njena notranja razmestitev. Vodstvo je bilo zaupano usposobljenim bibliotekarjem. Knjižnica se je vključila v slovenski knjižnični

444

S tudia

H istorica

S lovenica

informacijski sistem in se odprla javnosti. Med prvimi slovenskimi knjižnicami je svoje poslovanje računalniško podprla. Izredno dragoceni so novi fondi teološke in humanistične literature, ki jih je z velikim znanjem po knjigarnah Zahodne Evrope zbiral profesor dr. Jože Krašovec, tako da je s svojimi modernimi znanstvenimi deli ena od "sodobnih srednjeevropskih teoloških knjižnic."

Velike spremembe pa so se dogajale tudi v organizaciji teološkega študija. Do 1994. leta so se vrnili v Maribor vsi letniki visokega teološkega študija, vendar ne kot samostojna fakulteta, marveč kot oddelek (zdaj enota) Teološke fakultete v Ljubljani, kar pomeni, da je sestavni del ljubljanske univerze. Leta 1994 je mariborski škof dr.

Franc Kramberger dovolil, da se knjižnica v vsakodnevnem poslovanju imenuje Teološka knjižnica Maribor, v zgodovinsko-slovesnih primerih pa ohrani ime Škofijska teološka knjižnica Maribor. Toda pol leta kasneje je mariborski škofijski ordinariat privolil, da je Teološka knjižnica v Mariboru prešla "v upravo in uporabo Teološke fakultete Ljubljana - Oddelek Maribor, kakor tudi, da se v ta namen uradno imenuje KNJIŽNICA TEOLOŠKE FAKULTETE V MARIBORU." Hkrati pa je poudaril, da "Mariborska škofija še naprej ostane zadnji lastnik knjižnice." Ne glede na pravne vidike zadeve se pri poslovanju knjižnica še vedno imenuje Teološka knjižnica Maribor.

Avtorica je v svojem delu navedla vrsto podatkov, ki govorijo o nadaljnji usmeritvi knjižnice. Predvsem je pomemben podatek, da je imela knjižnica ob iztisu njenega dela 72.986 knjig živega fonda. Ob tem pa navaja še hranilišča starega fonda, v njem zlasti knjižnice nekdanjih lavantinskih (mariborskih) škofov, preostanke nekdanje semeniške knjižnice, ki so deponirani v škofijskem arhivu, in bogate knjižne zapuščine nekaterih duhovnikov. Vse to naj bi bilo zajeto v enovito teološko knjižnico, urejeno v duhu pojmovanja knjižnice škofa Napotnika in profesorja Kovačiča.

V Andreanumu, novi stavbi na škofijskem dvorišču, so tudi pripravljeni prostori za razširjeno knjižnico. Kadrovsko primerno preskrbljena bo v bibliotečno-tehnično moderni razporeditvi mogla združiti vse gradivo, tudi tisto, ki doslej še ni pregledano in obdelano, v vsebinsko bogat bibliotečni korpus, ki bo na voljo Cerkvi in javnosti.

V knjigi je avtorica opozorila na posebne dragocenosti, ki jih hrani knjižnica, navedla vodje knjižnice in knjižničarje v njej, poglavitne darovalce gradiva, objavila pa je tudi popis razstave, ki jo je knjižnica postavila ob svojem 140-letnem jubileju. V njem je več historičnih dokumentov, ki govorijo o razvoju knjižnice, izbor knjižnih dragocenosti, ki jih hrani, in literature, ki posredno ali neposredno govori o njej.

Avtorica Fanika Krajnc-Vrečko je s svojo knjigo odkrila doslej neumljivo spregledovano razvojno črto kulturno pomembne institucije v Mariboru in na Slovenskem. Odprla je pot za njeno nadaljnje preučevanje.

Bruno Hartman

445

S tudia

H istorica

S lovenica

Srečko Lipovčan, Zlatko Matijević Prinosi za proučavanje života i djela dra Ive Pilara Institut društvenih znanosti Ivo Pilar, Zagreb 2001, 287 str.

Dr. Ivo Pilar (1874-1933) je nedvomno ena najbolj zanimivih osebnosti hrvaške politične zgodovine. V času avstro-ogrske in jugoslovanske monarhije je odigral pomembno vlogo v hrvaški politiki, hkrati pa je zapustil potomcem izredno bogat znanstveni in publicistični opus, še zlasti s področja politične geografije, zgodovinske sociologije, geopolitike in individualne psihologije. Vendar je dejstvo, da mu jugoslovanska historiografija ni posvečala ustrezne pozornosti. Razloge za ignoriranje pomena Pilarjevega političnega in znanstvenega dela je treba iskati v njegovih relativno ostrih ocenah srbske politike, ki so bile pri jugoslovansko usmerjenih zgodovinarjih sprejete kot izraz skrajno nacionalističnega pogleda na vprašanje sobivanja južnoslovanskih narodov. Zanimanje za Pilarjevo osebnost in delo se je povečalo šele ob zlomu jugoslovanskega komunističnega režima, ko je bila odkrita tudi njegova pisna zapuščina.

Najnovejša dognanja hrvaških zgodovinarjev o Pilarjevem življenju in delu so sedaj zbrana v zborniku, ki sta ga uredila Srečko Lipovčan in Zlatko Matijević. Urednika in avtorji prispevkov so zbornik izdali z ambicijo, da bi vzpodbudil znanstvenike k nadaljnjim raziskavam, hkrati pa naj bi bil (skupaj z načrtovanimi novimi zborniki) neke vrste uvertura v prvo monografijo o Pilarju in kritično izdajo njegovih standardnih del.

Knjiga, ki je oblikovno zelo atraktivna in jo krasi zanimiv slikovni material, je razdeljena na 4 tematske sklope. Avtor uvodne študije je Ivan Rogić, ki v temeljnih črtah oriše glavna področja Pilarjevih znanstvenih in političnih aktivnosti. Antun Pavešković, ki uvaja drugi tematski sklop, podrobno ovrednoti Pilarjevo književno publicistiko. Sledi ocena njegovih dosežkov na področju politične geografije, ki sta jo napisala Mladen Klemenčić in Nenad Pokos. Pilarjev pogled na politične razmere v hrvaškem troedinem kraljestvu podrobno prikaže Stjepan Matković, drugi tematski sklop pa zaključuje razprava Mire Kolar o Pilarjevem delovanju na gospodarskem področju, še zlasti v bančništvu.

Tretji tematski sklop predstavlja zanimiv izlet v Pilarjev miselni svet; Jure Krišto, Zoran Grijak, Zlatko Matijević in Božidar Jančiković opisujejo njegove koncepcije rešitve hrvaške narodnega vprašanja v avstro-ogrskem in jugoslovanskem državnem okviru. Še zlasti je potrebno izpostaviti Matijevićevi študiji, saj temeljita na doslej neznanih oz. neodkritih virih, ki dajejo odgovor na nekatera ključna vprašanja zadnjih dni obstoja habsburške monarhije v zvezi s poskusi avstro-ogrskih državnikov, da z državnopravno reformo v zadnjem trenutku vendarle rešijo razpadajočo zgradbo multinacionalnega imperija. Dokumente iz dolgo časa strokovni javnosti neznane

447

S. Lipovćan, Z. Matijević: Prinosi za proučavanje života i djela dra Ive Pilara

Pilarjeve osebne zapuščine predstavi tudi Božidar Jančiković v razpravi, ki skupaj s študijama Srečka Lipovčana in Željka Holjevca sestavlja zadnji tematski sklop.

V času jugoslovanske države so Pilarja obsojali kot kroatocentrika, srbofoba, ideologa velikohrvaškega programa, nekateri celo kot rasista. Njegovi kritiki so to utemeljevali tudi s tem, da je bil v času Neodvisne države Hrvaške pod ustaško vlado objavljen hrvaški prevod njegovega temeljnega dela iz leta 1918 - Die südslawische Frage und der Weltkrieg. V tej knjigi, ki je nastala kot odgovor na znamenito študijo Roberta Seton-Watsona o jugoslovanskem vprašanju v habsburški monarhiji, je Pilar natančno ovrednotil velikosrbske hegemonistične pretenzije. Avstro-ogrske državnike je opozarjal, da lahko državo rešijo samo z oblikovanjem velikohrvaške tvorbe pod habsburškim žezlom, ki bi predstavljala branik pred 'jugoslovanskim Piemontom' Srbijo. Njegova opozorila o nujnosti rešitve jugoslovanskega vprašanja so sicer (skupaj s stališči drugih hrvaških in slovenskih politikov) poslušali tudi v državnih vrhovih, vendar si neodločni cesar in kralj Karel dlje od obljub ni drznil.

Dobro pa so si zapomnili Pilarjeva stališča srbski politiki, ki so po ustanovitvi jugoslovanske države storili vse, da zanje neugodnemu kritiku velikosrbske ideje zagrenijo življenje. In to vse do njegove smrti leta 1933. Uradna razlaga o Pilarjevem samomoru (našli so ga ustreljenega v njegovi sobi) sloni na dokaj trhlih temeljih. Tega leta je namreč Pilar v Berlinu izdal knjigo Immer wieder Serbien, ki je pisana v zanj značilnem kritičnem slogu in jo je jugoslovanski kraljevi režim takoj prepovedal. Ali je bila to v očeh velikosrbskih krogov tista zadnja kaplja čez rob, ki je usodno zapečatila Pilarjevo življenjsko pot? Naj bo tako ali drugače, kot ugotavlja eden od avtorjev v zborniku, je bil Pilar v vsakem primeru žrtev režima, pa če je storil samomor ali pa je bil umorjen.

Z zbornikom o Pilarju so hrvaški zgodovinarji napravili pomemben korak k nastanku kritične monografije o njegovem življenju in delu. Gre za izjemno zahteven projekt in hrvaškim kolegom lahko samo zaželimo, da ga uspešno izpeljejo do konca. Nenazadnje je Pilar tudi avtor ene najlepših hvalnic slovenskemu pesniku Francetu Prešernu.

Andrej Rahten

448

S tudia

H istorica

S lovenica

Znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem Ljubljana, 11.-12. april 2001

Zveza zgodovinskih društev Slovenije je s soorganizatorji - Inštitutom za novejšo zgodovino v Ljubljani, Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, Pedagoško fakulteto Univerze v Mariboru, Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Arhivom Republike Slovenije, Slovenskim znanstvenim inštitutom iz Celovca ter Narodno in študijsko knjižnico iz Trsta 11. in 12. aprila 2001 pripravila zelo dobro obiskan znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem. Pokrovitelj je bil predsednik Republike Slovenije g. Milan Kučan. Posvet je bil v Ljubljani, začel pa se je šestdeset let zatem, ko je Ljubljano 11. aprila 1941 zasedla italijanska okupatorska vojska. Istega dne je nemški okupator zasedel Celje, Novo mesto in Brežice. Napadalska okupatorska vojska si je takrat podredila večino dotedanje jugoslovanske Slovenije. S tem je glavnino slovenskega naroda zajela druga svetovna vojna. Primorski Slovenci in Slovenci v nekdanji Republiki Avstriji so se namreč kot državljani Kraljevine Italije oziroma III. rajha z vojno soočili že pred njunim napadom na Kraljevino Jugoslavijo. Obe državi napadalki sta vojno 'spočeli' že leto oziroma leto in pol pred tem.

Na znanstvenem posvetu Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem so dogajanje v okupacijskem letu 1941 in z njim povezano drugo svetovno vojno razčlenili predstavniki vseh danes uveljavljenih generacij slovenskih zgodovinarjev. Problematika, ki so jo referenti in razpravljavci obravnavali v štirih vsebinskih sklopih, je bila vsebinsko zelo široka in potrjuje visoko razvojno in problemsko spoznavno stopnjo slovenskega zgodovinopisja, ki je, to velja v sedanjem času evropskih in širših mednarodnih povezovanj še posebej poudariti, po problemski spoznavni ravni vsekakor primerljiva z zgodovinopisjem v tujini. Tako so referenti prvega vsebinskega sklopa - prof. dr. Dušan Nećak, prof. dr. Janko Prunk in prof. dr. Peter Vodopivec - razčlenili mednarodne politične razmere ter idejni in politični položaj v Evropi in svetu pred začetkom druge svetovne vojne. D. Nećak je v referatu Evropa in svet pred svetovnim izbruhom predstavil t.i. trideseta leta svetovne zgodovine 20. stoletja, katerih temeljni značilnosti v tedanji socialni, politični in duhovni krizi sta bila vzpon fašistične in nacistične ideologije ter družbene ureditve na eni strani in organiziranje odpora zoper njuno prevlado na drugi strani. Pri tem je posebej opozoril na značilnosti evropske in svetovne politike, ki je Hitlerju omogočila, da je sprožil vojaški spopad za svetovno prevlado. J. Prunk je v referatu "Stanje duha " katoliških in liberalnih političnih sil v Evropi pred drugo svetovno vojno obravnaval evropsko liberalno in katoliško politično misel tridesetih let. Opozoril je, da se prva ni znala učinkovito soočiti s fašizmom in nacizmom, druga pa se je - razen manjšine demokratično osamosvojenih katoličanov - pred nevarnostjo boljševistične revolu-

449

Znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem

cije in fašističnega nacionalizma zatekla k retrogradnim družbenopolitičnim konceptom korporativizma. P. Vodopivec pa je v referatu Moč in nemoč ideje in politike Ljudske fronte obravnaval fenomen Ljudske fronte, ki jo je Komunistična internacionala uspešno uporabila za samopropagando, krepitev političnega vpliva komunističnih strank in mednarodno uveljavljanje sovjetske politike.

Drugi vsebinski sklop, v katerem so svoje referate podali prof. dr. Tone Ferenc, dr. Bojan Godeša, dr. Anka Vidovič - Miklavčič in prof. dr. Jera Vodušek - Starič, je zadeval okupacijo osrednjega dela slovenskega ozemlja, položaj dotedanjih vodilnih slovenskih političnih sil v letu 1941 in dileme o bodočem državnem okviru Slovenije v prvih letih vojne. Glavni poudarek referata T. Ferenca Okupacijski sistemi v Evropi in Slovenija 1941 je bil, da so ukrepi okupatorjev na Slovenskem v primerjavi z drugimi zasedenimi evropskimi državami izstopali po svojem obsegu in ostrini. A. Vidovič - Miklavčič je v referatu Idejnopolitični značaj SLS ob začetku vojne 1941 ugotovila, da je slovenski politični katolicizem pričakal aprilski zlom leta 1941 v prizadevanju za dosego svojega dolgoročnega cilja, to je uveljavitve monolitne krščanske družbe, ki bi trdno stala nasproti težnjam drugih modelov moderne družbe (liberalizmu, socializmu, komunizmu). J. Vodušek-Starič pa je v referatu Liberalni patriotizem in intransingenca leta 1941 opozorila, da sta položaj liberalnega tabora leta 1941 opredeljevala rezistentna usmeritev in ravnanje (z izjemo oborožene vstaje) proti III. rajhu. Pri tem so liberalci v želji, da bi nastopili kot enakovreden partner pri organizaciji upora, naleteli na intransingentno stališče komunistične stranke. Ta se je, kot je v referatu Aprilska vojna 1941 in dileme o bodočem državnem okviru Slovenije poudaril B. Godeša, za prihodnji jugoslovanski državni okvir dokončno odločila jeseni 1942 na I. zasedanju AVNOJA v Bihaču, medtem ko je bila Jugoslavija za liberalce conditio sine qua non že od aprilskega napada nanjo, za katoliško politiko pa od jeseni 1941. Nejugoslovanske rešitve so nato zaradi kasnejše prevlade jugoslovanske usmeritve tedanji pobudniki skušali čim bolj prikriti.

V naslednjem sklopu referatov, v katerem so svoje predstavili dr. Vida Deželak Barič, dr. Zdenko Čepič, dr. Boris Mlakar, doc. dr. Damijan Guštin in prof. dr. France M. Dolinar, je bil obravnavan politično-vojaški dinamizem, ki ga je povzročilo okupacijsko leto 1941. V. Deželak - Barič je v referatu Vloga in značaj Osvobodilne fronte slovenskega naroda predstavila protiokupatorsko politično in vojaško organizacijo Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Njen glavni poudarek je bil, da so organizacijsko hrbtenico OF predstavljali komunisti, ki so pomembno prispevali k njeni širitvi, OF pa je povratno krepila komunistično organizacijo in s tem revolucijske perspektive. Slednje je v referatu Revolucijsko v letu 1941 posebej obdelal Z. Čepič.

Kot revolucijsko je poudaril prestrukturiranje slovenskega političnega življenja, ko je leta 1941 v prazni politični prostor, ki je nastal zaradi neodločne politike tradicionalnih strank, vstopila OF s programom osvoboditve in združitve slovenskega naroda. Revolucijski je bil tudi odnos OF do jugoslovanske države, utemeljen v načelu narodne samoodločbe. Ključna prvina revolucionarnosti OF pa je bila napoved spreminjanja oblasti in njenega prevzema. Utemeljena je bila v ustanovitvi Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora, s čimer se je pričel proces postopnega rušenja stare in graditve nove oblasti ter - v narodnorevolucionarnem pogledu - slovenske državnosti. Za Z. Čepičem je nastopil B. Mlakar. V referatu Upor ali kolaboracija resnična dilema? je ugotovil, da je bila leta 1941 velika večina tedaj odločujočih subjektov naravnana v zavezniški tabor oziroma tudi v odporništvo. Izbira taktike in strategije tega odporništva in njegovih končnih ciljev pa je nato odločilno opredelila vprašanje upora ali kolaboracije v naslednjih letih. O samem oboroženem odporu je v referatu

450

S tudia

H istorica

S lovenica

Vprašanje oboroženega odpora 1941 spregovoril D. Guštin. Poudaril je, da je julija 1941 postala njegov formalni nosilec Osvobodilna fronta. V referatu Slovenska Cerkev in okupacija je ravnanje slovenske Cerkve ob politično-vojaški dinamiki, sproženi v okupacijskem letu 1941, predstavil F. M. Dolinar. Razčlenil je dejavnost ljubljanskega in mariborskega škofa, ki pred vojno nista imela konkretnih načrtov, kaj storiti, če bi vojna zajela tudi ozemlje njunih škofij. Ko je do tega prišlo, ju je presenetila brutalnost nemških okupacijskih oblasti do vsega, kar je bilo katoliško. Oba pa sta v kasnejših vojnih letih odklanjala komunizem in oborožen boj proti okupatorju ter priznavala legalnost okupacijskih oblasti.

V zadnjem vsebinskem sklopu, v katerem so nastopili dr. Marjan Žnidarič, doc. dr. Aleš Gabrič, prof. dr. Božo Repe, dr. Marjan Drnovšek in prof. dr. Darko Friš, so bili predstavljeni posamezni specifični vidiki leta 1941 v slovenski zgodovini. Najprej je z referatom Vpliv okupacije na življenje Slovencev leta 1941 nastopil M. Žnidarič.

Opozoril je, da so se Slovenci leta 1941 znašli v primežu dveh sil. Na eni strani okupacijskih oblasti, policije in vojske, ki so z vsemi sredstvi uveljavljale nov red, na drugi strani pa je bilo slovensko osvobodilno gibanje, ki je bilo popolnoma odvisno od naklonjenosti in sodelovanja prebivalstva. Kot je v referatu Odziv slovenskih kulturnikov na okupacijo leta 1941 ugotovil A. Gabrič, je bila v primežu tudi slovenska kulturna dejavnost, ki se je leta 1941 lahko obdržala samo v t. i. Ljubljanski pokrajini. Na prelomu let 1941/1942 pa se je večina kulturnih delavcev odločila za kulturni molk, ki ga je utemeljila OF. Kulturni molk ni zahteval popolne prekinitve kulturnega udejstvovanja, temveč je ločeval med sprejemljivim in nesprejemljivim. Za nesprejemljivo so bile označene vse tiste kulturne prireditve, ki so služile italijanizaciji in fašizaciji ali so dajale občutek sožitja z okupatorjem. Specifičen odnos do okupacije je v referatu Odnos med Slovenci in 'staroselskimi' Nemci v dinamiki okupacije leta 1941 predstavil tudi B. Repe. Opozoril je, da so bili ocena sodelovanja 'staroselskih' Nemcev na Slovenskem z nemškim okupatorjem in predvideni ukrepi proti njim pri vseh slovenskih političnih taborih podobni. Dejstvo, da je iz vojne kot zmagovalna sila izšla Osvobodilna fronta oziroma Komunistična stranka Slovenije, pa je nacionalnemu obračunu z njimi dalo tudi razredni pridih.

Zadnji vsebinski sklop je zaključila obravnava položaja izseljenskih Slovencev ob začetku druge vojne in okupaciji Kraljevine Jugoslavije. M. Drnovšek je v referatu Slovenski izseljenci v Evropi in začetki druge svetovne vojne opozoril, da so le-ti ob napadu na Jugoslavijo bodisi že živeli v vojnem stanju, npr. v Nemčiji, Italiji in Angliji, bodisi pod okupacijskimi režimi v zasedenih državah. Poudaril je, da je bilo njihovo življenje na okupiranih ozemljih omejeno na bivanje in preživetje. Vseeno pa se je marsikateri posameznik že na začetku vključil v odporniško gibanje. Kot je v referatu Leto 1941 in slovenski priseljenci v ZDA ugotovil zadnji poročevalec, D. Friš, je bila volja upreti se fašizmu in nacizmu močno prisotna tudi med Slovenci v Severni Ameriki. Ameriški Slovenci so se kot lojalni državljani ZDA vključevali v ameriško vojsko, saj je bila večina med njimi izrazito protifašistično in protinacistično usmerjena.

Znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem je bil lepa priložnost za predstavitev raziskovalnih spoznanj, ki so o drugi svetovni vojni in konkretno o okupacijskem letu 1941 v slovenskem zgodovinopisju dozorela v zadnjih desetih letih njegovega stopnjevanega razvoja. To priložnost so slovenski zgodovinarji kot je pokazala tudi živahna razprava ob posameznih referatih uspešno izkoristili in s tem utemeljili nadaljnje vsebinsko večplastno raziskovanje problematike druge svetovne vojne na Slovenskem. Kar zadeva opozorilo, izrečeno v razpravi, da na posvetu ni bila posebej obravnavana tudi problematika zamejskih Slo-

451

Znanstveni posvet Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem

vencev v letu 1941, je bilo sklenjeno, da bo predstavljena v posebnem prispevku v zborniku referatov s posveta Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem.

Jurij Perovšek

452

S

H

S

Avtorski izvleÄ?ki Authors' Abstracts

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 271.1(497.4-18)(091) Author: MLINARIČ Jože Ph.D., Academician, Full Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: THE CONTRIBUTION OF BENEDICTINE FRIARS TO THE SPIRITUAL AND ECONOMIC DEVELOPMENT IN THE AREA OF NORTH-EASTERN SLOVENIA Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 267-278, 50 notes, 4 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: church history, Benedictines, economic history, monasteries, St. Paul, Admont Abstract: The author deals firstly with the activity of monasteries in general and with Benedictine strongholds in our land. Further, on the basis of his previous research, which are founded primarily on archival sources, he presents, in a summary manner, the spiritual, religious, cultural and economic contribution of the friars from the Benedictine monasteries of St. Paul in the Labot valley in Carinthia and of Admont in Austrian Styria, through the centuries, in the area of the present North-Eastern Slovenia.

UDC 94(497.4)"14/117":323.32(497.4) Author: VALENTINITSCH Helfried Ph.D., Full Professor, University of Graz, Faculty of Law Graz, Austria Title: PEASANT RESISTANCE AND CHURCH LAND ESTATES Subtitle: The Legal Position of Serfs of the Ptuj Minorite Monastery in the Period 1447-1700 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 279-311, 106 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Middle Ages, Minorites, Ptuj, peasant serfs, peasant rising Abstract: The paper treats the legal and economic position of peasant serfs in the area which had belonged to the Ptuj Minorite Monastery. Various forms of peasant resistance, their organization and major leaders, the practice of the Minorites as estate masters and the attitude of the Land Prince authority are depicted. The period dealt with covers the span of 250 years.

It begins in the first half of the XV century, when the Land Prince was still forced to share his power with the estates, ending somehow approx. 1700, at a time when the absolutist rule on the part of the Austrian-Habsburgs was in full swing. The investigation was founded upon archival material of the Ptuj Minorite order and, as to the period after 1615, on the basis of preserved documents in repetitories of the Internal Austrian government.

455

UDC 94(497.4)"04/14" Author: ŠTIH Peter Ph.D., Associated Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: SLOVENE IMAGES ON SLOVENE-GERMAN RELATIONS IN THE MIDDLE AGES Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 313-326, 51 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: nationalization of history, inimical images of Germans, historical myths Abstract: The images of Slovene-German relations in the Middle Ages are a component part of the images which the Slovenes have of their own past and it is to the greatest part determined by the myth of being the hindling. Germans had been considered already in the XIX century considered to be culpable for the end of the "glorious" period of national history in the early Middle Ages, when the Slovenie own state in Carinthia and when two thirds of the national territory were to have been lost. As of then, they were to have lived for a thousand years in an alien state, where they were to be peasants hindlings and severely exploited. These images, which transfer modern notions and categories of thought (nation, state etc.) into the past and which mean the nationalization of history backwards, to the periods when Slovenes as a nation had not existed yet, fall into the category of historical myths.

UDC 94(497.4):929.52 Helfenberg:929.52 Žovnek Author: RAVNIKAR Tone Graduate in History, Curator Cultural Centre of Ivan Napotnik - Museum of Velenje Ljubljanska 54, SI - 3320 Velenje, Slovenia Title: THE PASSING OF THE SEIGNEURY HELFENBERG INTO THE HANDS OF THE ZHOVNEGG (ŽOVNEG) YEOMEN Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 327-344, 45 notes, 4 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: mediaeval history, nobility, Styria, seigniory Helfenberg, Zhovnegg (Žovneg), genealogy Abstract: By analysing the structure of property of the eastern part of the Šalek Valley, further by analysing the family names and the relation bonds the author managed to define the connections of some ministerial families anew. By drawing in three unused documents up to now he exposed the events in the period of passing the seigniory Helfenberg into the hands of the Zhovnegg (Žovneg) yeomen and the Counts of Cilli (Celje) respectively.

456

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 324(497.4 Štajerska)"1883"94(497.4) Author: CVIRN Janez Ph.D., Full Professor University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History Aškerčeva 2, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: LAND ASSEMBLY ELECTORAL REFORM OF 1883 IN STYRIA Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 345-353, 43 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Styria, electoral reform, women's right to vote Abstract: The land assembly electoral reform (1883), by which the Styrian electoral rules were harmonized with the new State Assembly Law from 1882, did not bring about greater innovations. The new land assembly electoral order expanded the right to vote to meeting a new property standard and by the stipulations in Art. 3, facilitated the practice of the right to vote in the city curia (electoral class). Owing to objections of the opposition (German Catholic conservatives and Slovene deputies), the German liberal majority did not succeed at the introduction of new stipulations into the electoral order, whereby the city and the countryside curia "only males" would have the right to vote (as happened e.g., in Carinthia).

UDC 929 Žebot F.:342.532(497.1)"1922-1929" Author: RATEJ Mateja Graduate in History, Junior Researcher University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: FRANJO ŽEBOT - DEPUTY IN THE NATIONAL ASSEMBLY IN BELGRADE, 1922-1929 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 355-382, 142 notes, 7 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: political history, National Assembly, political Catholicism, Styria, Franjo Žebot Abstract: In the article, the authoress considers the activity of Franjo Žebot, deputy on the list of the Slovene People's Party in the National Assembly in Belgrade, from his parliamentary entry in 1922 until the King's declaration of dictatorship in January 1929. As a well known national promoter already at the time of the overturn of 1918, he won the inclination among people, the electoral results from the 20s of the past century testifying as to that.

457

UDC 78.071.2(497.4 Maribor)(091)930.85(497.4 Maribor) Author: POTOČNIK Dragan Ph.D., Assistant Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: THE MUSICAL CENTRE MARIBOR Subtitle: Music Life in Maribor before the First World War Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 383-413, 142 notes, 4 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: institutions of music in Maribor, Musical Centre, mixed choir, music school, orchestra Abstract: The Musical Centre (Glasbena Matica) was the major Slovene institution of music in Maribor in the period between the World Wars. It was established in 1919. With the support of conscientious Maribor inhabitants, the Musical Centre between the two Wars promoted Slovene music in the city. Under the guidance of musicians and composers the first mixed choir of the Maribor Music Centre was among the best Slovene choirs. At the invitation of the Music Centre, Czech, Bulgarian, Serb and Swiss choirs came to Maribor. The school of the Music Centre prepared future musicians and singers, as well as educating the concert attending public.

UDC 821.163.6.09:930.85 Author: POGAČNIK Jože Ph.D., Academician, Full Professor (Retired) Koroška 118, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: LITERATURE AS THE FOCUS OF THE SPIRITUAL HISTORY OF SLOVENES Subtitle: A Cultural-Historical Essay Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 415-428, 14 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Slovene cultural history, spiritual history, literature Abstract: The study treats the issue as to how Slovene literature until the end of the XIX century reflected substantial spiritual-historical issues of its time. The study is centred upon the major literary views, which touch upon this issue: the personalities of J. Kopitar, F. Levstik, M. Čop, J. Stritar and F. Celestin are in the forefront. The research uncovers that within this topic two orientations prevail. The first is subjugated towards the nationality, thus literature ought to have a social, political and nation-building function. The second orientation defends the autonomy of verbal art and requests the confession of individual personality, which ought not to be in anyone's service. The orientations are contrastive in a major way, by way of which it is possible to interpret almost all the foundations of the then historical development.

458

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 069(497.4 Maribor):929.71 Hompesch F.V. Author: VRIŠER Sergej Ph. D., Full Professor, Museum Councillor (Retired) Cankarjeva 25 a, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: "THE MALTESE KNIGHT" IN THE MARIBOR MUSEUM Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 1 (2001), No. 2, pp. 429-435, 6 notes, 4 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in German) Key words: Maltese knight, portrait, Maribor Museum Abstract: The treatise is devoted to the thus far undefined portrait of a Maltese knight from the XVIII century in the Maribor Museum. Archival and art-history investigations brought about the finding that it is a portrait of Ferdinand von Hompesch, the last grand master in Malta, who ruled during 1798-99. The picture is evidently the work of an anonymous artist of the Maltese school at the end of the XVIII century.

459

S lovenica JOŽE MLINARIČ: Prispevek benediktincev k duhovnemu in gospodarskemu razvoju na območju severovzhodne Slovenije HELFRIED VALENTINITSCH: Kmečki odpor in cerkvena zemljiška gospostva PETER ŠTIH: Slovenske predstave o slovenskonemških odnosih v srednjem veku TONE RAVNIKAR: Prehod gradu in gospoščine Helfenberg v roke žovneških svobodnikov JANEZ CVIRN: Deželnozborska volilna reforma na Štajerskem 1883 MATEJA RATEJ: Franjo Žebot - poslanec v Narodni skupščini v Beogradu v letih 1922-1929 DRAGAN POTOČNIK: Glasbena matica Maribor JOŽE POGAČNIK: Književnost kot žarišče duhovne zgodovine Slovencev SERGEJ VRIŠER: "Malteški vitez" v mariborskem muzeju

letnik 1 (2001), št. 2

H istorica

Studia Historica Slovenica

S tudia

S

H

S

Č H

2001

2