/shs2_1 by i-resitve.net

H istorica

S lovenica

letnik 2 (2002), št. 1

S tudia

H istorica

S lovenica M aribor skozi čas I.

ANDREJ HOZJAN: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja JOŽE CURK: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja JERNEJA FERLEŽ: Prebivalstvo Maribora 1848-1991 ZINKA ZORKO: Mariborski pogovorni jezik MIRKO KRIŽMAN: Mariborska nemščina BRUNO HARTMAN: Prevrat v Mariboru 1918/1919 MAJA GODINA-GOLIJA: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941 SILVIJA BOROVNIK: Podobe Maribora v literaturi

Studia Historica Slovenica

Maribor skozi čas I.

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

2002

Fotografija na naslovnici Photography on the cover: Portret generala Rudolfa Maistra, delo Franja Sterleta (1927) (Zasebna zbirka)

S tudia

H istorica

S lovenica Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

M aribor skozi čas I. letnik 2 (2002), št. 1

ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU

MARIBOR 2001

ISNN 1580-8122

Studia Historica Slovenica

Časopis za humanistične in družboslovne študije / Humanities and Social Studies Review

Izdajatelj / Published by ZGODOVINSKO DRUŠTVO DR. FRANCA KOVAČIČA V MARIBORU HISTORICAL SOCIETY OF DR. FRANC KOVAČIČ IN MARIBOR

Uredniški odbor / Editorial Board dr. Ivo Banac (ZDA / USA), dr. Rajko Bratuž, dr. Neven Budak, (Hrvaška / Croatia), dr. Darko Darovec, dr. Darko Friš, dr. Jože Mlinarič, dr. Anton Ožinger, dr. Jurij Perovšek, dr. Jože Pirjevec (Italija / Italy), dr. Jože Pogačnik, dr. Dragan Potočnik, dr. Imre Szilágyi, (Madžarska / Hungary), dr. Peter Štih, dr. Andrej Vovko, dr. Marija Wakounig (Avstrija / Austria) Glavni in odgovorni urednik / Chief and Responsible Editor dr. Darko Friš Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, Slovenija telefon / Phone: 00386 2 229 3658 fax / Fax: 00386 2 251 81 80 e-pošta / e-mail: darko.fris@uni-mb.si Tehnična urednica / Tehnical Editor dr. Mateja Matjašič Friš Članki so recenzirani. Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. The articles have been reviewed. The authors are solely responsible for the content of their articles. No part of this publication may be reproduced without the publisher's prior consent and a full mention of the source. Transakcijski račun / Bank Account: Prevodi / Translation: Lektoriranje / Language-editing: Oblikovanje naslovnice / Cover Design: Oblikovanje in računalniški prelom / Design and Computer Typesetting: Tisk / Printed by:

Reiffeisen KREKOVA BANKA 24100-9004416180 Sergej Flere (angleščina / English) Anita Vršič Altius d.o.o. Altius d.o.o. Tiskarna Florjančič tisk d.o.o.

Izvlečke prispevkov v tem časopisu objavljata 'Historical - Abstracts' in http: //www.zgodovinsko-drustvo-shs.si 'America: History and Life'. Abstracts of this review are included in 'Historical - Abstracts' and 'America: History and Life'. Izdajo časopisa sta omogočila Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS in Mestna občina Maribor

Zbornik Maribor skozi Ä?as posveÄ?amo prof. dr. Brunu Hartmanu. Urednik

Kazalo / Contents DARKO FRIŠ: Maribor skozi čas ........................................................................7

Članki in razprave / Papers and Essays ANDREJ HOZJAN: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja ....................11 th Maribor Inhabitants until the Middle of the 18 Century JOŽE CURK: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja ..........43 th th On the Population of Maribor Between the 18 and 19 Mid-Centuries JERNEJA FERLEŽ: Prebivalstvo Maribora 1848-1991 .........................................79 Population of Maribor, 1848-1991 ZINKA ZORKO: Mariborski pogovorni jezik ...................................................127 Maribor Conversation Language MIRKO KRIŽMAN: Mariborska nemščina .......................................................151 Maribor German Language BRUNO HARTMAN: Prevrat v Mariboru 1918/1919 ........................................179 The Overthrow in Maribor 1918/1919 MAJA GODINA-GOLIJA: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov ........229 od leta 1860 do 1941 Chosen Chapters from the Life of Maribor Inhabitants from 1860-1941 SILVIJA BOROVNIK: Podobe Maribora v literaturi ..........................................253 Images of Maribor in Literature

Avtorski izvlečki / Authors' Abstracts ..............................................289

S tudia

H istorica

S lovenica

Maribor skozi čas Že v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Mariboru rodila misel, da bi bilo treba pripraviti in izdati zgodovino mesta, ki bi obdelala vsa njena področja. Za takšno publikacijo bi bilo treba napisati parcialne študije, nato pa jih združiti v zaokroženo zgodovinsko delo. V začetku osemdesetih let so si takratni člani Zgodovinskega društva v Mariboru zastavili nalogo, da projekt izpeljejo. Leta 1991 je pri Založbi Obzorja res izšel obsežen zbornik Maribor skozi stoletja, Razprave I, v katerem so bili obdelani različni vidiki mariborske preteklosti (cerkvena zgodovina, mariborske gospoščine, uprava in gospodarstvo, arheološka obdobja, urbana in gradbena zgodovina, zgodovina zdravstva, razvoj šolstva, znanstveno in inovacijsko delo, likovna, glasbena in gledališka umetnost, knjižničarstvo in tiskarstvo). Kot pisci so pri njem sodelovali mariborski raziskovalci, ki so v svojih prispevkih strnili svoja življenjska spoznanja o določenih vidikih mariborske preteklosti. Po izidu zbornika je izdajatelj sprva nameraval nadaljevati z načrtnim raziskovanjem mariborske preteklosti, vendar je ideja o njem pešala in omagala. Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru je na svojem ustanovnem občnem zboru 1998. leta sklenilo, da prepotrebno akcijo prevzame v svoje roke. Izbralo je uredniški odbor (dr. Bruno Hartman, dr. Darko Friš, Anton Leskovec) in sprejelo vsebinski načrt za zbornik Maribor skozi stoletja, Razprave II. K sodelovanju so bili povabljeni mariborski znanstveniki, predvsem s Pedagoške fakultete v Mariboru, a tudi iz drugih ustanov (knjižnic, muzejev, arhivov), pa tudi ugledni zgodovinarji iz Ljubljane (s Filozofske fakultete, ZRC SAZU, Inštituta za novejšo zgodovino), ki se ukvarjajo z zgodovino Maribora. V drugem zborniku je težišče raziskovanja posvečeno mariborskemu prebivalstvu od srednjega veka do danes, politični in gospodarski zgodovini, vsakdanjemu življenju, stavbarstvu, podobi Maribora v slovenski književnosti, mariborskemu slovenskemu pogovornemu jeziku in mariborski nemščini, raziskan pa je tudi razvoj športa v mestu. Ves čas nastajanja zbornika je nad njim viselo vprašanje njegovega natisa. Dogovori z Založbo Obzorja niso mogli zagotoviti trdne odločitve o izdaji, saj so jo pretresale težave na slovenskem založniškem trgu, ki so se končale z njenim stečajem. V težavnem položaju se je izvršni odbor Zgodovinskega društva dr. Franca Kovačiča v Mariboru odločil, da zbornik, z naslovom Maribor skozi čas, objavi v reviji Studia historica Slovenica v letošnji prvi številki in prvi številki letnika 2003. Ko pa bodo razmere na založniškem trgu ugodnejše, pa bomo prispevke ponatisnili še v skupni monografiji. Tako je k srečnemu koncu pripeljano dobra štiri leta trajajoče prizadevanje, da ugleda luč sveta znanstvena publikacija, ki je Mariboru nadvse potrebna. Brez nje mesto svoje preteklosti ne bi poznalo tako, kot ga je dolžno poznati in spoštovati.

Glavni in odgovorni urednik prof. dr. Darko Friš

Ä&#x152;lanki in razprave Papers and Essays

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 314.7(497.4 Maribor)"14/1750" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Andrej Hozjan Dr., docent Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za zgodovino Koroška cesta 61, SI - 2000 Maribor e-mail: andrej.hozjan@uni-mb.si

Izvleček: O prebivalstvu Maribora v starejših obdobjih je bilo že mnogo napisanega, malo pa je načrtnih obsežnejših raziskav. Avtor se je na podlagi obsežne literature in še posebej izdanih virov odločil za kratek prikaz srednjeveškega doseljevanja v mesto in izseljevanja drugam, poklicne, posestne in socialne strukture ter analitično obdelal popise temeljnega mestnega davka med letoma 1492-1500. Za čas do 1750 pa se je osredotočil le na demografska gibanja in na poklicno strukturo, razvidno iz več različnih virov. Prebivalstvo Maribora se praktično v ničemer ni razlikovalo od prebivalstva sosednjih starejših mest. Tako kot vsa druga je doživljalo vzpone, gospodarski razcvet, padce, elementarne nesreče, vojaške grožnje, katastrofalne kužne epidemije in drugo.

Ključne besede: Maribor, prebivalstvo, srednji vek, novi vek.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str. 11-42, 135 cit., 6 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Viri in literatura Sorazmerno precejšnja količina ohranjenih ter tudi že publiciranih virov in dosedanje literature o preteklosti Maribora v starejših stoletjih postavlja raziskovalca mariborskega prebivalstva v nelahek položaj. Gotovo je to eden od razlogov, da je doslej nastalo zelo malo kompleksnih raziskav te tematike. Še najbolje je obdelan čas po 2. svetovni vojni, a skoraj izključno s predznakom demografskega in ekonomskega razvoja.1 Zato pa se v zadnjih nekaj letih množi število kvalitetnih izdaj virov, razprav in monografij o vlogi in pomenu posameznih poklicnih oziroma statusnih skupin in mestnih struktur v posamičnih slovenskih mestih srednjega in novega veka.2 Posebej o srednjeveških mestih v slovenskem Podravju - ob Mariboru še Ptuj in Ormož - so sedaj na voljo mnoga nova spoznanja.3 Na podlagi izdaj virov4 in že obdelanih virov za starejšo zgodovino Maribora je nastalo mnogo člankov, razprav in celo zbornikov o najrazličnejših mestnih segmentih v posamičnih starejših razdobjih življenja mariborskega mesta. Osnovna značilnost raziskav je, da so jih objavljali in jih - ob slovenskih zgodovinarjih - tudi nemško pišoči avtorji. Iz povojnega obdobja nikakor ne gre spregledati razprav Hansa Pircheggerja in Günterja Cerwinke.5 Do sedaj najobsežnejše delo o mestni populaciji Maribora v starejših obdobjih je prozopografska raziskava Norberta Weissa o mariborskih meščanih do leta 1600.6 Vendar je tudi ta obsežna, na številnih virih temelječa in zato vsekakor uporabna prozopografska raziskava zaobjela le en - čeprav najpomembnejši - mestni sloj in kot taka niti približno ne more podati celostne podobe mestnega življa. Weiss navaja za obdobje do konca 16. stoletja okoli 800 imen mariborskih meščank in meščanov oziroma ljudi s trdno dokazljivim statusom mariborskega meščana, od teh pa natanko 307 živečih ali vsaj prvič v virih zabeleženih do vključno leta 1500. Avtor pričujoče razprave zato tudi nima ambicij tukaj polemizirati s to raziskavo, saj je v njej več kot zadosti polemičnih točk za posebni zapis. Opazne so pomanjkljivosti ter na več mestih napake v interpretacijah virov. 1

Branko Požar, Razvoj prebivalstva občine Maribor v obdobju od 1961. do 1981. leta, Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje ČZN), 54/1983, št. 1-2, str. 261-267; Marjan Matjašič, Demografsko ekonomski aspekti strukture mariborskega mestnega prebivalstva, Kronika, 31/1983, št. 2-3, str. 240-246; Zoran Kus, Razvoj prebivalstva Maribora na prehodu v 21. stoletje, Maribor 1989. Slednji je zgodovinsko posegel najdlje, in sicer do prvega povojnega popisa prebivalstva leta 1948. 2 Npr. o poznosrednjeveški selitvi plemstva v mesta in o mestnem plemstvu Dušan Kos, Med gradom in mestom. Odnos kranjskega, slovenještajerskega in koroškega plemstva do gradov in meščanskih naselij do začetka 15. stoletja, Ljubljana 1994. O Mariboru na str. 85-86 in 187-189 (dalje Kos). 3 Npr. Marija Hernja Masten, Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 16841917, Ptuj 1995; Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Mestni statut 1376, Ptuj 1996; Statut mesta Ptuj 1376, Ptuj, Maribor 1998; Marija Hernja Masten, Dušan Kos, Statut mesta Ptuja 1513, Ptuj, Ljubljana 1999; Gernot Fournier, Marija Hernja Masten, Hiše in hišni posestniki v mestu Ormožu, Ormož skozi stoletja III, Ormož 1988, str. 79-136; Gernot Fournier, Sodni protokol ormoškega mestnega sodnika 1721-1762, izpis za leta 1721-1730, Ormož skozi stoletja IV, Ormož 1993, str. 186-216. 4 Vsekakor je treba tu omeniti serijo Gradivo za zgodovino Maribora (dalje GZM), ki jo od prvega zvezka, izdanega v letu 1975 naprej, ureja Jože Mlinarič in izdaja Pokrajinski arhiv Maribor. Do danes je v njej izšlo 27 zvezkov. 5 Npr. Günter Cerwinka, Marburger Bürger zu Beginn des 14. Jahrhunderts, Carinthia I, L. 165, Klagenfurt 1975, str. 211-221. 6 Schriftenreihe des Instituts für Geschichte der Karl-Franzens-Universität Graz, Band 10/1, 10/2: Norbert Weiss, Die Bürger von Marburg an der Drau bis 1600. Prosopographische Untersuchung, Graz 1998, I., str. 191-204 (dalje Weiss, I. II.).

S tudia

H istorica

S lovenica

Nesmiselno bi bilo tu naštevati na desetine in desetine naslovov, saj so jih že našteli avtorji sestavkov in monografij o Mariboru.7 Celoto mestnega prebivalstva v nekem krajšem zaključenem obdobju srednjega veka sta od slovenskih avtorjev doslej natančneje opisala Jože Koropec in Sašo Radovanovič.8 I. SREDNJI VEK Ožje mariborsko področje je bilo poseljeno že v zgodnejših prazgodovinskih obdobjih in v antiki. O mariborskem prebivalstvu pa je smiselno govoriti šele od 12. stoletja naprej, se pravi od časa, ko v virih nastopajo prvi znani člani naselbine tik ob Dravi. Začetke naselbine sicer lahko časovno predvidevamo vsaj konec 11. stoletja, ko naj bi tod čez reko že vozil brod.9 Bistven razvojni korak je prinesel nastanek na Piramidi lociranega, najverjetneje že spanheimskega 'gradu v Marki' (Marpurch). Dotlej majhno število ljudi, ki so se ukvarjali s kmetijstvom, ribištvom ter priložnostnim trgovanjem, je začelo postopoma naraščati. Potrebe grajskega gospodarja po raznih kakovostnejših obrtnih izdelkih, storitvah in hkrati po več parih delovnih rok so iz desetletja v desetletje privabljale dodatno delovno silo. Prihajala je iz najbližjih obdravskih in zalednih naselbin, ki so - prav tako kot mariborska - zaživele ob Dravi, pomembni naravni prometnici s Koroškega proti Ptuju ter naprej na Ogrsko. Ditrik, prebivalec 'gornjega trga' (de oppido superiori) je najstarejši nedvomno izpričani Mariborčan iz časa okoli leta 1190. Zelo verjetno pa so bili člani naselbine tudi drugi, našteti na istem mestu, kar se ujema z Mlinaričevo trditvijo, da je "okoli leta 1190 naselje moralo biti že obsežno," saj je Ditrik bil "doma iz enega izmed mestnih predelov."10 To hkrati pomeni, da so vse do tedaj znane osebe v zvezi z lokacijsko oznako de Marchburch pripadale osebju na niti ne tako bližnjem gradu.11 Isto velja za leta 1189 izpričanega Konrada, 'župnika iz Maribora' (plebanus de Marchburch). Pripadal je rodu deželnoknežjih ministerialov, vitezov Mariborskih - Viltuških, živečih na gradu. Obstoj prvotne mariborske cerkve Tomaža apostola (sredi 13. stoletja nastopa kot zavetnik že tudi sv. Janez Krstnik, poznejši edini zavetnik), ki jo datirajo vsaj v čas po sredi 12. stoletja, govori o stalnem večanju števila ljudi v naselbini in najbližji okolici. Skoraj gotovo je tudi, da je krajevna oznaka 'mariborski' za samo naselje upravičena kmalu po letu 1180, ko naj bi štajerski vojvoda Otakar I. naselbini podelil trške pravice in tudi ime po gradu. Novonaseljeni prišleki, izurjeni v obrtnih spretnostih, so narekovali spremembe življenja dotlej agrarne naselbine v

Opozorili bi le na celostne razprave in na spiske virov in literature v njih - ob že citiranih Kosu in Weissu: Jože Curk, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Viri 1, Pokrajinski arhiv Maribor, Maribor 1985 (dalje Curk, Viri); Jože Koropec, Mariborski grajski zemljiški gospostvi, Maribor skozi stoletja, Razprave I, Maribor 1991, str. 73-146 (dalje Koropec, Mariborski gospostvi); prav tam, Jože Mlinarič, Maribor od začetkov do sredine 18. stoletja, str. 147-194 (dalje Mlinarič, Maribor od začetkov), in isti, prav tam, Župnija Sv. Janeza Krstnika v Mariboru do jožefinske dobe, str. 451-479. 8 Jože Koropec, Maribor v drugi polovici 15. stoletja, ČZN, 61/1990, št. 1, str. 107-114 (dalje Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja), in Sašo Radovanovič, Mesto Maribor v prvi polovici 16. stoletja, prav tam, str. 95-106. 9 Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 147; Jože Curk, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja, Razprave I, Maribor 1991, str. 513 (dalje Curk, Urbana in gradbena …). 10 Koropec, Mariborski gospostvi, 76; Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 147. 11 Prim. Weiss, I., str. 87.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

rokodelsko in trgovsko središče. Že v naslednjem 13. stoletju je kraj doživel kar močan razvoj. Hitro je postal sedež mlajšega deželnoknežjega dvora in z njim obsežnega zemljiškega gospostva, na katero je bilo vezano tudi mariborsko deželsko sodišče. Trg Maribor je - najverjetneje še po volji mestnih gospodov Babenberžanov (do 1246) - dobil mestne pravice in se nekaj pozneje obdal z obsežnim obzidjem. Sem je tedaj na obisk prišlo kar nekaj zelo uglednih ljudi, recimo štajerski vojvoda in salzburški nadškof. Prišli so tudi minoriti in postavili za dolga stoletja edini mestni samostan. V zadnji tretjini stoletja je rastoče število prebivalcev desnega dravskega brega dobilo nov župnijski sedež pri dotedanji hoški podružni cerkvi sv. Marije Magdalene. Vendar ta desnoobrežni živelj pravnoformalno ni spadal pod mestno oblast. Še pred koncem stoletja pa lahko utemeljeno domnevamo stalno naselitev prvih judovskih družin. Mesto je zaživelo z vsemi značilnostmi in socialnimi predznaki klasične srednjeveške združbe - osebno svobodnih posameznikov meščanov ter mnogih drugih. Hkrati s pojavom novega deželnoknežjega upravnega sedeža moramo računati tudi z večanjem števila stalnih uslužbencev. Temu kot prvemu znanemu so sledili novi in novi upravni sedeži zemljiških posestnikov v bližnji okolici: salzburške nadškofije in več drugih škofij, samostanov,12 župnij, beneficijev in posvetnih lastnikov. Glede na pospešeno kolonizacijo ter hkratno večanje obdelovalnih površin je bilo to razumljivo, kot tudi dejstvo, da so prav ti upravni sedeži bistveno širili obseg trgovine z agrarnimi in obrtnimi proizvodi v samem kraju. Osrednjo vlogo v mariborski srednjeveški trgovini so tako igrali izdelki mestnih obrtnikov in pa vino, najpomembnejši produkt gričevnatega mestnega okoliša.13 Več kot dovolj razlogov torej za reden pritok novih ljudi. Še v istem stoletju so se v mesto začeli za stalno naseljevati tudi plemiči. Pojav zmeraj več hiš zunaj mestnega obzidja - v obeh mestu priključenih poznejših predmestjih na zahodu in vzhodu - v 14. stoletju, katerih prebivalci so tako pravno kot dejansko spadali pod mestno samoupravo, sproža dodatna vprašanja pripadnosti in realnega številčnega stanja mariborskega življa. 15. stoletje je za kraj pomenilo začetek dolge dobe zunanjih pritiskov, raznih nesreč in kriz ter posledično mnogih opaznih sprememb v življenju njegovih prebivalcev. Doseljevanje in odhajanje Mariborsko srednjeveško migracijsko dogajanje se je po virih sodeč iz stoletja v stoletje stopnjevalo. Vsakodnevno, tedensko ali občasno prihajanje iz okolice v mesto in obratno so narekovale ekonomske, religiozne, lastninske, družabne in mnoge druge obveze ter potrebe. Predvsem je bila tu končna ali pa začetna postaja številnih posameznikov in skupin, ki so semkaj prispeli, pripluli, pritovorili ali prišli po lastnih opravkih, spet drugi pa odšli, se odpeljali ali odpluli na svojo pot. O stalni naselitvi je odločal deželni knez kot trški in pozneje mestni gospod. V primeru Maribora je naselitev novih prebivalcev zavestno podpiral, saj bi v naspro12

Jože Mlinarič, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, ČZN, 69/1998, št. 1, str. 1132. 13 O slednjem Jože Mlinarič, Vinogradništvo in vinska trgovina na ožjem mariborskem področju do konca 19. stoletja, ČZN, 70/1999, št. 1-2, str. 29; o krepitvi ekonomske funkcije mesta na podlagi vinske trgovine gl. tudi M. Kosi, Potujoči srednji vek, Ljubljana 1998, str. 63.

S tudia

H istorica

S lovenica

tnem kraj populacijsko nazadoval. Prišleki so dokumentirani od prvih desetletij 13. stoletja naprej.14 Ob naselitvi so si največkrat kar sami k osebnemu imenu dodali poklic ali pa oznako krajevnega, pokrajinskega ali celo etničnega izvora. Do prehoda z enodelnih na dvodelne oblike imena je v Mariboru prišlo okoli leta 1300.15 Mestni doselitveni okoliš je obsegal krog s premerom dobrih 40 km, na čigar robu sta tako ležali mesti Ptuj in Slovenska Bistrica ter trgi Arnfels/Arvež, Ehrenhausen/Ernovž, Lenart, Leutschach/Lučane, Lovrenc na Pohorju ter Mureck/Cmurek. Najpomembnejša področja izvora novih Mariborčanov so bili in ostali najbližja desni (Rain) in levi breg Drave ter okolica nad mestom vse do zgornje Pesniške doline, pod mestom pa do južnih obronkov Pohorja in osrednjega Dravskega polja. Po izpričanem krajevnem izvoru v imenih ter po direktnih navedbah v virih so prišli iz vseh naštetih meščanskih naselbin in še - med drugimi - iz teh krajev in iz gradov: Bresternica, Bukovec pri Zg. Polskavi, Cirknica, Cvetnik, Cvajnik, Čadram, Dobrenje, Dogoše, Frajštajn, Gamlitz/Gomilica, Gradiška, Gromberg, Hlapje, Hoče, Hrastovec, Jarenina, Kamnica, Kamniška graba, Kebelj, Kozjak, Kozjirep, Koritno, Košaki, Malečnik, Pernica, Pesnica, Pobrežje in Sp. Pobrežje pri Mariboru, Počehova, Pohorski dvor, Požeg, Radvanje in Sp. Radvanje, Rače, Rogoza, Rošpoh, Schmierenberg/Žlemberg, Slivnica, Studenci pri Mariboru, Svečina, Viltuš in Trčova.16 Zanimiv pojav pa je poimenovanje po mestu bivanja - konec 15. stoletja je tu živel Štefan Marchpurger.17 Tudi priseljencev iz bolj oddaljenih krajev in področij ni manjkalo. Glede na današnji slovenski prostor so prišli iz Celja, Cerkvenjaka, Dežna, Dravč, Dravograda, z Dražen Vrha, Hebenštrajta, Jurkloštra, Kamnika, Ljubljane, Mozirja, Mršnika pri Vuzenici, Murske Sobote, Mute, Ormoža, Pilštanja, Radelj ob Dravi, Ribnice na Pohorju, Rudeneka, Slovenj Gradca, Zreč in Žusma. Iz osrednje in gornje Štajerske se je v srednjeveški Maribor priselilo mnogo ljudi, glede na njihove krajevnoizvorne oznake pa vsaj iz krajev Eibiswald/Ivnik, Feldbach, Fürstenfeld, Gleisdorf, Graz/Gradec, Güssenberg, Halbenrain, Kirchbach, Neumarkt pri Judenburgu, Obdach, Radkersburg/Radgona, Staudach in Strass. Iz koroškega prostora so prišli iz krajev Friesach/Breže, Griffen/Grebinj, Gurk/Krka, Himmelberg, Lawamünd/Labot, Loibach, Spittal, Straßburg, St. Veit/Glan/Št. Vid ob Glini, Villach/Beljak in Völkermarkt /Velikovec, od preostalega avstrijskega območja pa tudi iz Ausseeja, Ernaua, Haimburga, Halla, Hollabrunna, Kremsa, Ybbsa, Wiener Neustadta/Dunajskega Novega mesta in Zwettla. Tudi iz nemških mest Bamberg, Landau, Regensburg, Nürnberg in Ulm so se naselili semkaj. Mariborčan mesar Vencelj (Vaclav) je v 2. polovici 15. stoletja semkaj prišel iz Čeških Budejovic, Vid Eysenburg se je gotovo priselil iz županijske prestolnice Vas z Ogrske, medtem ko je Pavel Krappinger, Kreppinger lahko prišel iz Krapine ali pa iz Krapja pri Ljutomeru. Iz italijanskih krajev, natančneje iz Furlanije, je bil oče Dominika Maescka. Številne so regijske in pokrajinske oznake izvora v imenih - Lafentaller in Lauenntaler, Steyrer, Krainer, Karner in Kärner, Frannkh, Slessiczer in Slesier, Schwab, kot tudi etnične označbe - Windisch, Khrabat, Unger, 14

Jože Mlinarič, Mariborsko desno dravsko obrežje in bližnja naselja v srednjem veku, ČZN, 70/1999, št. 3, str. 407-408. 15 Weiss, II., str. 31. 16 Mlinarič, Maribor od začetkov …, str. 150; Weiss, II., str. 12-15; GZM XVII, 1991, str. 1- 212. 17 GZM XVII, 1991, str. 174; Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 110.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Peham in Pehem, Pollek in Pollak, Walch in der Telian.18 Vseskozi se je v mesto naseljevalo okoliško nižje plemstvo, bodisi kot mestna veja, bodisi za stalno. Kot prvi znani so prišli vitezi s Kozjaka, nato pa Košaški, s Ko19 zjirepa, Svibenski, Majnhard iz Mozirja in drugi. Judje so semkaj prihajali s severa in zahoda, največ iz Gradca, Ljubljane in pozneje tudi iz Slovenske Bistrice. Predstavljali naj bi močno plast (številčno?) mestnega prebivalstva, čeprav si je na podlagi virov nemogoče ustvariti vsaj približno podobo o njihovem številu.20 Prej bi lahko o številu sklepali iz prostorske razprostranjenosti mariborske judovske četrti, ki je v 15. stoletju "obsegala približno desetino obzidanega mesta."21 A tudi ta sekundarni argument je nujno zamejen s specifičnimi bivalnimi navadami v srednjeveških judovskih getih (prenatrpanost ljudi v judovskih hišah). Curk pa celo opozarja, da si mariborskega geta "ne smemo predstavljati kot ekskluzivno židovsko četrt."22 Tako močan pritok ljudi tudi iz zelo oddaljenih krajev nakazuje doseg srednjeveških poslovnih, posestnih in sorodstvenih povezav Mariborčanov navzven. Mnogi primeri govore o zvezah z drugimi štajerskimi mesti, predvsem z Gradcem, in o tesnem sodelovanju s koroškim ter kranjskim prostorom. Nekateri so se priselili prav zavoljo poslovnih in rodbinskih zvez. Oglejmo si primer poznanstev in zvez s koroškim prostorom, ki je imel za posledico preselitev v Maribor: Ivan Brentzel, tudi Berntzel, je leta 1375, še kot meščan Št. Vida ob Glini, od Mariborčana Egidija Slachenochsa kupil vino in mu ostal dolžan denar. Tri leta pozneje je že kot mariborski meščan in gostilničar skupaj z mestnim sodnikom in več drugimi razsojal v zapuščinskem sporu.23 Najmočnejše poslovne zveze navzven so izpričevali mariborski Judje. Podatki o stalno odseljenih iz Maribora so zelo skromni in le sekundarno zaznavni. Iz mesta so začasno odhajali na daljše opravljanje služb, na študij ali pa z drugimi cilji. Drugačni razlogi so vplivali na trajno izselitev iz mesta, gotovo pa je med njimi bil pomemben nadaljnji obstoj posameznika ali družine. Nemalokrat so se za preselitev odločili po hudi naravni nesreči, epidemiji, smrti člana družine itd.

Mlinarič, Maribor od začetkov…, str. 149-150; Weiss, I., str. 38-45. Kos, str. 188. Za Henrika Kozjirepa Kos ugiba, da je morda bil član družine, ki se je pred desetletji preselila z opuščenega (porušenega) gradiča Kozji rep na Pohorju. Zanimivo pri tem Henriku pa je, da se - po Weissu - v virih najzgodneje pojavi dvakrat že leta 1369 in ne šele naslednje leto, obakrat kot mariborski mestni sodnik. Čeprav je v drugi omembi imenovan le kot Hainreichs dez Rechner, der zwe denn zeiten richter gewesen ist,…, ga Weiss istoveti s Henrikom Kozjirepom; Jože Mlinarič, Mariborski mestni sodniki v srednjem veku, ČZN, 54/1983, št. 1-2, str. 45-46 (dalje Mlinarič, Sodniki); Weiss, I., str. 156 - popis citiranih dokumentov, in II., str. 145-146. 20 Jože Mlinarič, Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496, ČZN, 71/2000, št. 1-2, Judovski zbornik, str. 49-70 (dalje Mlinarič, Judje); Mlinarič, Maribor od začetkov …, str. 160. 21 Jure Mikuž, Nekdanja židovska četrt in nekdanja sinagoga v Mariboru, ČZN, 71/2000, št. 1-2, Judovski zbornik, str. 161. 22 Curk, Urbana in gradbena…, str. 523. 23 GZM V/19 in 24, 1979; Mlinarič, Sodniki, str. 47; Weiss, II., str. 579, ki pa njegovo prvotno meščanstvo v Št. Vidu ob Glini kar zamolči. 19

S tudia

H istorica

S lovenica

Mariborske znane katastrofe do konca srednjega veka:

STOLETJE

KUGA

VEÈJI POŽARI

POTRES

14. 15.

1348, 1385/6 -

1362 1428, 1450, 1468

1348 -

Za posameznike je dokazljiva stalna preselitev v Gradec, Slovensko Bistrico in Lenart. O Jakobu Grudlu, mariborskem mestnem sodniku malo pred sredo 14. stoletja, je znano, da se je 1346. leta preselil v Gradec in tam čez nekaj let prav tako postal mestni sodnik. Tako v Mariboru kot pozneje je to službo opravljal več let, k visokemu ugledu pa so mu zagotovo pripomogle njegove rodbinske zveze tako z bogatimi graškimi kot tudi z mariborskimi družinami.25 Ulrik Mariborčan (Vlreich der

Vpis dveh krstov v Mariboru iz oktobra 1688 (Škofijski arhiv Maribor, dalje ŠAM, Krstna matična knjiga mariborske župnije sv. Janeza Krstnika za l. od 1673 1700, str. 410)

24 25

Po navedbah iz že citirane literature. Mlinarič, Sodniki, str. 43; Mlinarič, Maribor od začetkov …, str. 162; Weiss, I., str. 46-47, in II., str. 263-264.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Marchpurger, purger ze Voitsperch,…Vlreichs dez Marichpurger…) je npr. iz rodnega mesta odšel v Voitsberg in si tam pridobil meščanske pravice.26 Mariborski Judje so se najverjetneje pričeli izseljevati zavoljo omejevalnih ukrepov deželnega kneza vsaj od prvih desetletij 15. stoletja naprej. Tik pred izgonom iz Štajerske 1496. se je del njih podal v Trst in druga mesta ob severnem in celó južnem Jadranu ter na ozemlje Beneške republike, drugi pa tudi na Češko in južno Ogrsko.27 Poklicna struktura Od prvih desetletij 13. stoletja naprej se ob osebnih imenih Mariborčanov pojavljajo zapisane tudi poklicne oznake. V istem stoletju so ob osebnem imenu znane že tudi oznake številnih uradniških in upravnih služb.28 Do konca naslednjega stoletja jih je moč brez zadržkov upoštevati kot dejanski poklic. Kakor hitro pa se v virih začno pojavljati konkretni primeri polnega imena s poklicem vred (ime, priimek in poklicna oznaka), jim ne moremo več docela zaupati. V prvi polovici 15. stoletja so primeri nasprotujočih si poklicnih oznak v že izoblikovanih priimkih in dejanskih poklicev še redki, medtem ko se pozneje kar množijo.29 Srednjeveški Maribor je bil mesto obrtnikov in raznih rokodelskih poklicev. Ti so tako po številčnosti kot po vplivu prekašali druge pomembnejše poklicne skupine, denimo trgovce - kramarje, uradništvo, storitvene in uslužnostne poklice, poljedelce ter intelektualce. Dva urbarialna vira iz 2. polovice 13. stoletja nam dajeta prvo oprijemljivejšo poklicno sliko. Kot sogorniki so v Otokarjevem deželnoknežjem urbarju zabeleženi mestni sodnik, pet mesarjev, trije kovači, po dva čevljarja in tkalca, krojač, lončar, mlinar, sodar, usnjar, gostilničar, kuhar, kramar (institor) in šolnik (scolaris). Habsburški urbar slaba tri desetletja pozneje pa je navedel znova mestnega sodnika, tri krojače, mesarja, stolarja, usnjarja, graditelja mostov (verjetneje nadzornika pobiranja mostnine oziroma oskrbnika mostu), kramarja in zdravnika.30 Weiss trdi, da je med mariborskimi meščani - obrtniki s poklici, dokazljivimi do 1500, bilo številčno največ pekov (12), sledili pa da so jim čevljarji (8), mesarji (7), krojači (5) in kovači (3).31 Natančnejša analiza popisov plačnikov mestnega davka med letoma 1492-1500 pokaže naslednje številke: samo v teh letih je v Mariboru znotraj obzidja živelo in delalo skupno 21 čevljarjev, 19 krojačev, 16 mesarjev, 11 pekov, po 8 usnjarjev in kovačev, po 7 tkalcev in tesarjev itd.32 Razmerja v njihovi premoženjski moči jasno ponazarjajo določila o vsakoletnih obvezah do mestnega sodnika in 26

GZM V/10, 1979. Mlinarič, Maribor od začetkov …, str. 162; Mlinarič, Judje, str. 69. 28 Npr. Marquardus de Boseth prepositus, tudi decimator, Mlinarič, Maribor od začetkov…, str. 159; Herman der Perchmayster, Weiss, II., str. 56-57. 29 Npr. Filip der püchssenmaister se v virih omenja le enkrat, a tedaj - 1413. - kot mestni sodnik. Težko bi trdili, da je v tem primeru šlo za že izoblikovan priimek - prej za poklicno oznako, izhajajočo iz tedaj še dokaj redke orožarske obrti; prav tako je Peter der Visscher v prvi omembi v virih l. 1428 že mestni sodnik. Mlinarič, Sodniki, str. 48-49, in Weiss, II., str. 103 in str. 204-206. 30 Koropec, Mariborski gospostvi, str. 84-85. Upoštevati je treba tudi Mlinaričevo opombo glede dejanske krajevne pripadnosti naštetih, Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 156. Vendar si težko predstavljamo, da kateri od le-teh tedaj ne bi bil prebivalec mesta. 31 Weiss, I., str. 70 in op. 459. 32 GZM XVII, 1991, str. 181-238; prim. Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 111. 27

S tudia

H istorica

S lovenica

mestnega deželnoknežjega zemljiškega gospostva v tem času: sodnika so morali mesarji trikrat letno pogostiti in mu skupaj oddati še 13 mark pfenigov (pf); peki sicer niso imeli obveze pogostitev, oddajali pa so mu 9 mark pf; usnjarji so ga morali trikrat letno pogostiti, oddati pa so mu sprva morali vsak 21 pf, vendar so jim slednje zavoljo visokih stroškov pogostitev odpravili.33 Natančnejši pregled obrtnih skupin bo povedal več o družbeni vlogi posamičnih mariborskih obrti.34 Med prehrambnimi oziroma živilskimi obrtmi so očitno izstopali mesarji ter ob njih še peki. Proti koncu obdobja so mesarji predstavljali tretjo najštevilčnejšo obrtno skupino v mestu. Ob Dravi so stale mnoge klavniške naprave in prostori, na Glavnem trgu (Markht) so imeli lastne stojnice - po njih so dotlej že poimenovali ena od mestnih vrat in enega od prehodov s Koroške ulice na Lent. Njihov vzpon je zaznati že dobro stoletje prej z Egidijem Slachenochsom, ki je leta 1381 postal mestni sodnik. Tako njegovo ime kot pečat - bikova glava - vodijo v sklepanje, da je bil po osnovnem poklicu mesar. Podobno lahko velja za Martina Fleischackherja. Več pa je znanega o mariborskem mesarju, članu mestnega sveta in končno sodniku Luki Jurčiču.35 Luka je sploh prvi obrtnik, ki mu lahko zatrdno dokažemo, da se je povzpel do najvišje mestne funkcije. O njegovem premoženju povejmo le, da je vsaj od 1473 do smrti (po 1492) najvišje obdavčeni zavezanec mestnega davka. Poklicni peki so se v virih pojavili nekaj pozneje kot mesarji, kar je bilo glede na samooskrbno zmožnost peke kruha v mnogih hišah razumljivo. Po premoženjski moči so nastopali takoj za mesarji in tvorili eno najpomembnejših obrtnih skupin. Temu sicer ustreza dejstvo, da so peke redno imenovali v mestni svet, vendar ni nobenih dokazov o dodelitvi sodniške funkcije kateremu od njih.36 V 15. stoletju so znani tudi že izrazi razločevanja ali specializacije med peki (tako peki žemelj - semel pekchen; Mülpekchen), za nekatere pa so že veljale tudi določene omejitve. Sem prištevamo tudi več skupin stalnih ali priložnostnih poklicev, povezanih s prehrano, npr. razrezovalci in prodajalci - merčuni soli (npr. Jacob salczsneider; saltzhackher), razrezovalke in prodajalke sira (Die kässchneiden), branjevci in branjevke (fragner; Die fragnerin) ter kostanjarice (kestenpraterin). Vsak si je lahko postavil lastno delovno uto. Zanimive - v primerjavi z recimo usnjarji! - so višine njihovih letnih obvez do mestnega sodnika. Denarne in tudi naturalne obveze do sodnika je posebej imel vsakdo, ki se je hotel ukvarjati s temi, tedaj očitno že donosnimi deli.37 Najstarejša omemba poklica, povezanega s soljo v Mariboru, je sicer iz leta 1330.38 Usnjarske obrti - kožarji, usnjarji, krznarji in čevljarji, pozneje pa še jermenarji, mošnjarji, torbarji in sedlarji - so se ob Dravi pojavile zgodaj.39 Mednje je spadal prvi imensko znani mariborski obrtnik Gotschalk, ki naj bi bil po mnenju Kolmayra40 hkrati usnjar, krznar in še čevljar ter sploh prvi po imenu znan usnjar na celotnem 33

GZM XIV, 1988, str. 30-32; Koropec, Mariborski gospostvi, str. 97, in isti, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 111. 34 Prim. Weiss, I., str. 67-82 pogl. Berufliche Gliederung. 35 Weiss, II., str. 206-207, 345-346 in 522-523. 36 Weiss, I., str. 70 in op. 460. 37 …Die zue oder mittl peckhen sollen nuer an dem sambstag prott faill haben …, GZM XIV, 1988, str. 3032. 38 GZM III/98: …Haynczlens haus des Salczcher…; Curk, Viri, str. 8. 39 Prav vse naštete je moč najti v mestnih virih vsaj v obliki dodatka osebnemu imenu. Pasarje obravnavamo pri kovinarskih in krznarje pri okrasnih obrteh. 40 Weiss, I., str. 79 in op. 532.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

ozemlju tedanje Štajerske. Specializacija pa je v tej veji - vsaj v Mariboru - očitno nastopila najpozneje že v 2. polovici 13. stoletja glede na zgoraj zapisane poklice v deželnoknežjih urbarjih. Številčno so bili - posebej čevljarji - na prvem mestu poklicev. Usnjarska ulica je omenjena že 1452. leta. Vendar ni dokazov o vstopu v najožjo bogataško plast. Med znanimi usnjarji je premoženjsko odstopal Krištof Ledrer, ki je v 2. polovici 15. stoletja postal član mestnega sveta, to pa je uspelo še usnjarjema Janezu iz Radgone (Radkhespurger) in Janezu Slovencu. Ostali poklici te skupine so bili daleč od bogastva. Tudi čevljarjem se zavoljo medsebojne konkurence ni godilo bolje. Andrej Erjavec je recimo v 70. letih 15. stoletja premogel lastno hišo z ohišnico v Slovenski ulici, a je hkrati bil v podložniškem odnosu do gospostva Pollheim. Kot edinemu znanemu čevljarju je v mestni svet uspelo leta 1494 priti Andreju Flewdnerju.41 Za tekstilne obrtniške poklice - krojače, tkalce, suknarje, barvarje, platnarje in vrvarje - je bila prav tako značilna močna številčna prisotnost. Tkalci in barvarji so pozneje celo dali ime dvema ulicama. Podatkov o bogatih meščanih iz te obširne skupine ni, kakor tudi ne o njihovem članstvu v mestnem svetu. Davčni register za leto 1452 sicer navaja: …Ibidem sneider XL lib. den., kar pa je skoraj zagotovo napaka, saj so tedaj za dve najuglednejši hiši v mestu lastniki plačali 12 in 14 liber davka. Zato pa je desetletje pozneje krojač Herman Schintlinger plačal osem liber davka za hišo. Take obdavčitve vse do konca stoletja ni dosegel noben drug tekstilni obrtnik.42 Kovinarske obrti so v srednjeveškem Mariboru zastopali sprva le kovači, s specializacijo obrti pa nato še ključavničarji, nožarji, kositrarji in pasarji. O nekaterih predstavnikih lahko le ugibamo na podlagi priimkov (npr. Janez Nadler) ter poklicnih oznak (Rorer). Do poudarjene specializacije je med njimi prišlo šele v 14. stoletju. Kovač Janez Jenko (Jäncko) je leta 1473 član sveta šestih, drugih dokazov o vidnejši vlogi kovinarskih mojstrov pa ni. Njim bližnje orožarske obrti so se v mestu pojavile s poznim 14. stoletjem. O njih utemeljeno sklepamo na podlagi tako konkretnih dokazanih poklicev kot tudi iz priimkov - poklicnih oznak: Bogner in Pogner, der pognarinn laden; Klinger, Pfeilschister, Plattner, Puchsenmaister, Sporer in Sparer, Swertseger. Glede na tedanjo ogroženost prostora, nenehne notranjepolitične nemire ter veliko povpraševanje po orožju ni bilo to nič nenavadnega. Lesarska poklicno-obrtna skupina - sodarji, stolarji, nato še kolarji, tesarji, mizarji in v 15. stoletju celo coklar (Zokler in zogkler) - je najstarejše predstavnike imela seveda v sodarjih, katerih dejavnost je bila vezana na okoliško intenzivno vinogradništvo Mariborčanov. Vendar njihovo število verjetno nikoli ni doseglo, kaj šele preseglo števila ostalih lesarjev. Proti koncu 15. stoletja naj bi v mestu delali vsega štirje sodarji, medtem ko je bilo ostalih kar trikrat več. Od številčno šibkejših obrtnih skupin moramo najprej omeniti okrasne in luksuzne obrti, se pravi krznarje in zlatarje. O ugledu krznarjev pričata recimo Härtel, ki v zgodnjem 14. stoletju vsaj enajstkrat nastopa kot priča v listinah, in Jorg Kamerer mestni sodnik je postal konec leta 1500. Premoženjsko pa so le redki prišli v gornji mestni sloj. Njim skoraj enaki so bili zlatarji, ki jih v mestu zasledimo najzgodneje v 30. letih 15. stoletja z zlatarjem Ladislavom (Laslaa), nato pa se jih do 1500 zvrsti vsaj še sedem.43 41

Weiss, II., str. 214. GZM XVII, str. 2 in 21. 43 Weiss, I., str. 80; Marjetica Simoniti, Iz zgodovine zlatarske in pasarske obrti v Mariboru, ČZN, 54/1983, št. 1-2, str. 73-83. 42

S tudia

H istorica

S lovenica

Gradbene in kamnoseške poklice so zastopali kamnoseki, znani od konca 13. stoletja naprej, in zidarji. Tem so se v 15. stoletju pridružili krovci in opekarji, po naravi dela pa so z njimi tesno sodelovali tesarji. Semkaj lahko uvrstimo tudi mestnega gradbenega mojstra, ki ga je mesto redno zaposlovalo od 2. polovice tega stoletja naprej kot nadzornika številnih skoraj vsakoletnih obnovitvenih ter dodatnih gradenj mestnega obrambnega sistema. Kot naslednje omenimo lončarje, prav tako zelo zgodnjo obrt v kraju. Razen klasičnih lončarskih izdelkov je v njihovo dejavnost spadalo tudi pečarstvo. Čeprav so imeli močno konkurenco v kositrarjih, jih je še konec dobe bilo v mestu - po oznakah sodeč - vsaj šest. V istem času se je zelo povečalo število tukajšnjih voskarjev svečarjev. Kaže, da so se s tem ukvarjale tudi ženske.44 Med prevladujočo skupino rokodelskih obrti moramo prišteti še posameznike, ki jih davčni registri omenjajo kot steklarja (Hanns Glaser, 1462), orglarskega mojstra (Her Niclas argelmaister, 1452; arglmaister, 1465) in druge. Zelo pestra in številna je bila skupina storitvenih, uslužnostnih in uradniških poklicev. V poznem srednjem veku je segala od najnižjih slojev do višjega uradništva in mestnega funkcionarskega ter intelektualnega vrha. Kot najnižje uvrščamo 'poklicne' berače beračili so z dovoljenjem mesta -, kmete (npr. ain pawr), poljedelske dni-

Vpis dveh krstov v Mariboru iz marca in aprila 1689 (ŠAM, Mariborska krstna matična knjiga za leta 1673-1700, str. 429)

Mednje lahko uvrstimo tudi Jakoba, gl. Mlinarič, Maribor od začetkov…, str. 157, ki bo verjetno prej voskar kot pa menjalec denarja.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

narje in viničarske delavce. V virih najdemo nekaj celo poimensko znanih (npr. Michel pharrer weinzurl; Jacob des Prewssen weinczurel45), sicer pa največkrat z oznako 'njegov viničar', s katero je jasno izraženo razmerje do čoveka, katerega podnajemnik je viničar bil. Živeli so tako znotraj obzidja kot tudi v obeh predmestjih ob njem. Tu so se naseljevali tudi posamezniki, živeči v podložnem odnosu.46 Mnogo je bilo tudi hlapcev, dekel in služabnikov (diener; chnecht - npr. weberchnecht, Mautterchnecht, des Lantschreiber chnecht, des turner knecht…) ter drugega pomožnega osebja, ki jih je zaposlovalo tako spodnje mariborsko - vladarjevo gospostvo in sedež deželskega sodišča kot mestna uprava, razno uradništvo, upravni sedeži in premožnejši meščani. Mestna uprava je mnogokrat najela priložnostne sle in delavce za razna opravila. Kdaj pa kdaj so imeli tudi nevsakdanje delo, npr. pokop stare ženske (1474). K tem smemo dalje prišteti transportne poklice - nosače (heber; trager, Tragerin), najemne tovornike in prevoznike (Fürer). Med storitvene prehrambne poklice so spadali mlinarji, kuharji, žganjarji in ribiči, ki jih lahko brez izjeme uvrstimo med nižje mestne plasti. Le redki so bili povsem samostojni, npr. mlinarji in žganjarji, običajno pa so delali pri drugih delodajalcih.47 Na malo višjih klinih mestne premoženjske lestvice so kot osrednji sloj živeli uslužbenci - biriči (der fronpott), vratarji za nadzor mestnih vrat in stražarji (npr. Niclas Wachter, 1462) - pomembno vlogo so imeli stražarji na stolpih v obzidju (Turner), mestni sel (stattbott), mitničarsko osebje, merilci (kornmesser in Karnmesser; Traidmesser) in drugi nižji uradniki. Gostilničarji (gastgeben), bolje krčmarji, so se gotovo pojavili že v 13. stoletju; v Otokarjevem urbarju omenjeni sogornik - gostilničar je najverjetneje bil Mariborčan. Ni pa odveč pripomniti, da dve najstarejši omembi tukajšnjih gostiln v virih iz prvih desetletij 14. stoletja (in ain erber gasthaus; in ein gasthaus) nista prav konkretna dokaza tudi dejanskega obstoja teh. V obeh primerih gre za napotila v listinah, izdanih zunaj Maribora (prva v Pliberku, kraj izdaje druge je neznan), naj bi se nekdo - pač po potrebi - nastanil v eni od mariborskih krčem.48 V 15. stoletju je bilo v mestu vsaj osem ali več krčmarjev, kot je predpisoval mestni sodnik. Ob njih zasledimo še lastnike vinotočev in ponudnike nastanitve ter krme za tovorne živali (Fuetterer), običajno pa so tudi to nudili krčmarji.49 Kopališke, negovalne in zdravstvene poklice so opravljali kopališčniki - padarji, brivci in zdravniki. O slednjih je E. Pertl zapisal, da naj bi bil prvi v mestu znan leta 1243 'židovski ranocelnik Wolfram' in da "so bili prvi zdravniki v Mariboru zvečine Židje," kar - namreč judovski izvor - ni dokazljivo, niti ni nujno res.50 Zanesljivo pa so tudi Judje zdravili Mariborčane. Kot naslednji je v habsburškem urbarju pred 1295 zabeležen zdravnik Janez, tako da lahko že nekako od srede 13. stoletja sklepamo o

Mednje lahko uvrstimo tudi Jakoba, gl. Mlinarič, Maribor od začetkov…, str. 157, ki bo verjetno prej voskar kot pa menjalec denarja. 45 GZM XVII, str. 122 in 173. 46 Npr. leta 1403 je v predmestni Ušji ulici živel Henrik, podložen ptujskemu gospostvu, GZM V/88. 47 Lastnega mlinarja je recimo sredi 15. stoletja premogel mestni špital in nekateri samostanski dvori, GZM XVII, str. 1. 48 GZM III/18 in 61. 49 GZM XIV/1988, str. 30; Mlinarič, Maribor od začetkov …, str. 155-156. 50 Eman Pertl, Zgodovina mariborskega zdravstva, Maribor skozi stoletja, Razprave I, Maribor 1991, str. 565; …Wolframmus cirurgicus …,GZM I/69, Maribor 1975.

S tudia

H istorica

S lovenica

stalni prisotnosti zdravniškega osebja. Ustanovitev meščanskega špitala 1348 je zagotovila nemoteno zdravstveno oskrbo vsaj višjim slojem. Ulrik Kelberartzt51 bi lahko bil živinozdravnik. Kopališčniki in ranocelniki - padarji (npr. der inner pader Larencz, 1462) so imeli kopališke prostore blizu reke v jugovzhodnem delu mesta, nekaj pa jih je tam tudi živelo. Primeri iz poznega srednjega veka kažejo, da je le malokateremu ta poklic predstavljal osnovno ali celo edino dejavnost (npr. Vincenc Meichsner52). Ob zdravnikih so intelektualne poklice in storitve opravljali učitelji in pisarji. Že nekajkrat se je v literaturi pojavila trditev, da naj bi bil prvi v Mariboru izpričan učitelj Karolus scolasticus iz l. 1224, kar pa ne bo držalo.53 Vsekakor pa je tukaj med letoma 1229-1243 živel Ulricus scolasticus. Skupaj s 'šolnikom' Jakobom iz Otokarjevega urbarja sta delila znanje v pravkar nastalem mestu. Tudi po znanih navedbah učiteljev iz poznejšega časa sklepamo, da je bilo od 13. stoletja naprej vseskozi poskrbljeno za ukaželjne.54 Pisarji so bili nepogrešljiv del upravnega aparata. Težko si je predstavljati poznosrednjeveško mestno mitnico ali deželnoknežji urad brez lastnega pisarja in tudi judovski sodnik ga je imel v pomoč. Celo posamezni bogati meščani niso mogli poslovati brez lastnih pisarjev.55 Umetnostne poklice so zastopali slikarji (Pildmacher, maler), prisotni vsaj že v 15. stoletju, in rezbarji (Pildsniczer). K višjemu sloju in celo med najpremožnejše meščane uvrščamo trgovce - kramarje. V Mariboru so bili ena najstarejših poklicnih skupin. Če je že v 13. stoletju tu živel institor, pa je zanimivo, da drugih izrazov razen pozneje običajnega kramer v virih do konca srednjega veka ni opaziti. Od trgovcev na velike razdalje lahko zanesljivo omenimo le mestnega sodnika Janeza Cirola, ki je na povratku z romanja v Sveto deželo 1341 umrl na Kreti in v trenutku smrti imel pri sebi čez sto goldinarjev v denarju in blagu. To zapuščino je v imenu dedičev naslednje leto v Benetkah prevzel Ulrik Mariborčan (Vlricus de Marpurga). Zanj bi torej bilo moč sklepati, da je prav tako imel trgovske opravke v Italiji.56 Zato pa so na daljše razdalje na veliko trgovali mariborski Judje. V 15. stoletju so se pojavili specializirani trgovci z oblačili in tkaninami (Gwäntler, Gewentler). Samo v davčnem registru za leto 1488 je z oznako kramer omenjenih kar sedem in v zadnjem desetletju srednjega veka skupno šest. Nihče od njih pa ni živel v posebej ugledni hiši, saj so recimo za omenjeno leto njihove davčne obveze mestu znašale največ do 14 šilingov, kar je bilo prej na ravni povprečnih obrtnikov kot pa gornjega sloja. Kramar Lenart Holtzman nastopa recimo ob prvi omembi v virih 1492 še kot najemnik dela hiše Jurija Kamererja v 1. mestni četrti, za kar je tedaj plačal en funt (f) mestnega davka. 1499 pa je že nastanjen v 2. četrti, tokrat kot stanovalec v hiši, obdavčeni s 4 f.57 Le nekaj let starejši kramar Matej Holtzapfel pa je v 4. četrti pre-

Leta 1492 je njegova vdova omenjena kot Vlreich Kelberartztin, gl. popis davčnih plačnikov spodaj; Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 111. 52 Weiss, II, str. 385-386. 53 Nazadnje jo povzema Viktor Vrbnjak, Vzgoja in izobraževanje do srede 17. stoletja, v: Ruška latinska šola, Ruše 1987, str. 3. Trditev so pobrali iz vira, ki niti ni bil izdan v Mariboru, niti ni omenjeni Karolus izpričan kot Mariborčan, gl. GZM I/55. 54 GZM I/63 in 69; Mlinarič, Maribor od začetkov …, str. 160. 55 Npr. Ivan Mulej, gl. Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 113. 56 Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 165; Weiss, II., str. 119. 57 GZM XVII, str. 172-238 gl. tabelo spodaj.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

mogel večjo hišo, 1477 in 1480 obdavčeno z 10 f. Matej je 1473 kot mariborski špitalski mojster opravljal eno najvišjih mestnih služb.58 Zato je v tej smeri upravičena domneva, da je v mestu delovalo še nekaj bogatih trgovcev, ki jih v virih sploh niso označevali s kramarji, temveč le z imenom in priimkom nepoklicnega izvora. Še največ je znanega o že omenjenem uglednem trgovcu iz sredine tega stoletja Ivanu Muleju. Kljub očitnemu premoženju - 1452 je njegova hiša najvišje obdavčena nepremičnina v mestu - pa ni podatkov o Mulejevi aktivnosti v mestnih funkcijah.59 Višje uradništvo, člani mestnega notranjega in zunanjega sveta in deželnoknežji uradniki so praviloma tvorili mestno smetano. Opravljanje sodniške ali kakšne druge mestne, deželne oziroma deželnoknežje službe ter številnih upravniško-uradniških funkcij za številne cerkvene ustanove, postojanke raznih cerkvenih ter samostanskih ustanov in posvetne ustanove (mestni špital, bratovščine in cehi) ali bogate posameznike v mestu in zunaj njega, je pomenilo zagotovljene dohodke in temu odgovarjajoč status. Kot primer bogatega mariborskega meščana - uradnika naj bo Pavel Prukmaister: njegov osnovni poklic je neznan, 1443 ima službo mestnega oskrbnika mostu. V naslednjih letih je bil tudi mestni mitničar in odvetnik ter gorski mojster posesti samostana marenberških dominikank. Pridobljeni denar je vlagal v nakupe cele vrste njiv v bližnji mestni okolici. Zelo se je navezal na mestni špital, saj mu je pred smrtjo 1468 podaril domala vse.60 Uradniška mesta so se iz stoletja v stoletje množila. Največ je bilo raznih upravnikov - oficialov in njihovih pomočnikov, nato gorskih in kletarskih mojstrov, nadzornikov, mitničarskega osebja ter drugih. Posestna in socialna slojevitost Lastnina Odveč je poudarjati, kako tesna je bila naveza med premoženjskim stanjem prebivalca srednjeveškega Maribora in njegovim družbenim statusom ter (ne-)ugledom. Osnovo mu je predstavljala nepremična posest v samem mestu, običajno lastna hiša različnih velikosti in načinov postavitve - lesena ali zidana. Nemalokrat so k hiši spadali tudi klet s točilno mizo ali brez nje, vinotoč, stiskalnica, vrt, oštati, hlevi, staje, gospodarska poslopja, redkeje celo kmetija ali pušča znotraj obzidja. Več je bilo tudi raznih obrtnih in drugih manjših objektov - delavnic, koč, ut, zunaj obzidja in ob vodah pa kopališčnih prostorov, mlinov ter mesarskih in usnjarskih klopi. Sem ne moremo prištevati nepremične posesti mnogih mariborskih cerkvenih ustanov ali postojank v mestu in v predmestjih, ki pa je bila še kako pomembna za mestni živelj. Te ustanove so bile npr. lastnice kar nekaj tukajšnjih hiš in drugih objektov, ki so jih dajale v hasnovanje tako v mestu živečim plemičem kot še pogosteje drugim prebivalcem. Hasnovalci - trenutni imetniki teh tako imenovanih služnostnih hiš - so njihovim lastnikom in tudi mestu morali oddajati denarne obveze.61 Mnogo vsakovrstne nepremične posesti so Mariborčani imeli v predmestjih in v 58

Weiss, II., str. 316-319. Weiss, II., str. 396-398. 60 Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 159; Weiss, II., str. 90-93. 61 Gl. npr. Jože Mlinarič, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, ČZN, 69/1998, št. 1, str. 11-32. 59

S tudia

H istorica

S lovenica

neposredni mestni okolici. Skrajni domet prostora, na katerem jih beležimo kot lastnike oziroma obveznike katere od dajatev, vezanih na neko posest, pa je izredno obsežen in sega od zgornje Štajerske do Dravske doline, Slovenskih goric in do Dravskega polja. V virih imamo precejkrat tudi podatke o najrazličnejših vrstah premične in osebne - predmetne lastnine.62 Meščani Tudi v Mariboru - kot v vseh drugih mestih - je osebna last bivalne nepremičnine praviloma predstavljala vstopni pogoj za članstvo v skupnosti svobodnih meščanov. Zato je - glede na zgoraj zapisano - zelo umestno vprašanje, kdo je v srednjem veku dejansko lahko postal mariborski meščan. Lokacija lastne hiše znotraj obzidja ali v desnoobrežnih predmestjih pri tem ni bila tako pomembna. Premoženje in na njem temelječ ugled sta ostro zarisovala mejne črte med sloji prebivalstva. Zanimive so Kosove ugotovitve, da v primeru Maribora ni bilo niti ene srednjeveške družine, ki bi svoje bogastvo in vpliv lahko obdržala in širila čez več generacij - "cvetele so največ tri generacije." Vzpon je bil zasluga enega samega posameznika, ki ga nasledniki običajno niso zmogli več ponoviti.63 Meščanske oznake statusa in ugleda v virih niso pogoste, zasledimo pa jih lahko od konca 13. stoletja naprej. Prednjačile so oznake civis (do okoli 1300), nato Bürger,bescheidener Mann in ehrbarer Mann.64 Plemstvo in poplemeniteni meščani Od 13. stoletja naprej se v mestu pojavljajo stalno nastanjeni člani nižjeplemiških rodbin iz gradov ali podeželskega plemstva. Le nekateri posamezniki med njimi "so se tako po ugledu, samozavesti kot zavestnem distanciranju od meščanske skupnosti jasno razlikovali od nje in se niso vključevali v meščansko družabno življenje, ne kot sopečatniki niti kot priče." Večina priseljenih plemičev pa se je hitro po pridobitvi meščanskih pravic vključila v trgovino z mestno in okoliško posestjo, z vinom, skratka, prevzela klasične meščanske delovne navade. Enako hitro je začela posegati po uglednih mestnih službah in zasedati vodilne položaje mesta. Socialne in sorodstvene vezi so raje kot z okoliškim plemstvom spletali s someščani.65 Meščanski lov na plemiške nazive in konkretno uvrščanje meščanov med plemstvo sta prav tako zaznavna že v poznem 13. stoletju. Odtlej je nekaj posameznikov v mestu vedno nosilo viteško čast, ki se je odražala v naslovu 'gospod' in 'gospa', 'vitez', včasih celo 'vitez gospod'.66 Ti posamezniki so bili začetniki, kvečjemu druga generacija najuspešnejših posameznikov. 62

Weiss, I., str. 3-103 - pogl. Vermögensverhältnisse, in celotni II. zvezek. Kot že zapisano pa je ta raziskava obdelala le ozek krog v virih zabeleženega mariborskega življa. Mlinaričeva najnovejša razprava o lastniških razmerjih nad nepremičninami v mestni okolici - in delno tudi v samem mestu - je doslej najcelovitejša tovrstna prostorska obdelava ne glede na lastnike, saj vključuje tudi mnoge ustanove, gl. Jože Mlinarič, Historično-topografski oris neposredne okolice srednjeveškega Maribora I - II, ČZN, 71/2000, št. 3, str. 343-372, in št. 4, str. 513-545. 63 Kos, str. 189. 64 Weiss, I., str. 33-37. 65 Kos, str. 187-188. 66 Weiss, I., str. 34; Kos, prav tam.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Zagotovo eden najzanimivejših krstov v Mariboru je bil ta v marcu leta 1693, predvsem zavoljo uglednega krstnega botra grofa Janeza Ernesta Thuna, salzburškega nadškofa (ŠAM, Mariborska krstna matična knjiga za l. od 16731700, str. 572)

Prebivalci mesta in predmestij brez statusa meščana To je daleč najštevilčnejša socialna skupina v mestu, o kateri pa srednjeveški viri povedo izredno malo. O njihovem številu, življenju in delu lahko le ugibamo. Razna služinčad ter pomožno delovno osebje, obrtni vajenci in pomočniki so bili delovno vezani na delodajalca. Običajno so tudi bivali v njegovi hiši, zato so med njimi in delodajalčevo družino nastajale različne interakcije. Sami družinski člani - otroci, posvojenci, žene in vdove in drugi - prav tako niso mogli uživati meščanskega statusa. Dinamiko slojevitosti vsaj enega dela mestnega prebivalstva lahko - do neke mere - predstavijo popisi lastnikov nepremičnin - plačnikov mestnega davka iz zadnjega desetletja 15. stoletja.67 67

GZM XVII, 1991, str. 181-189, 195-212 in 229-238; Mestni davek za leta 1492, 1494, 1499, in 1500. S citati so zabeleženi davčni zavezanci, za katere je nedvomno dokazljiv status meščana, gl. tabelo.

S tudia

H istorica

S lovenica

Popisi plačnikov mestnega davka - hišnih lastnikov, hasnovalcev in podnajemnikov - v letu 1492 z dodanimi novimi plačniki v naslednjih popisih: 1492:

I. ČETRT:

II. ČETRT:

III. ČETRT:

IV. ČETRT:

44 Erhart usnjar Janez iz Beljaka usnjar Janez jermenar Janez Majcen Slovenec - usnjar 68

36 samostan Šentpavel - hiša g. Janez Gall - hiša + Jakob pek Matej iz Rošpoha

52 Matej Rützinger 92 Lenart Igelshofer 93 Štefan Marchburger 94 Tilen jermenar

+ Majcen njegov brat Janez Dewmel mesar Gregoriè mesar Luka Schintlinger mesar vdova (Jurija) Thumerla - krojaèa Lenart Ablasser Andrej usnjar 69 Janez Khuefuss mesar Erhart starejši usnjar Lovrenc suknar Lenart krojaè Martin krojaè Janez Sayler 70 Kuntz Tüllinger (suknar) 71 Štefan Stadecker (prodajalec tekstila) 72 Štefan Haller g. Matej Roženak beneficiatni kaplan Jurij Kamerer krznar 73 + Lenart Holtzman kramar 74

Jurij Aichperger pek 80 (Janez) Pländlinger pek 81 Graben - klet s toèilnico Poljak - hiša 82 + (Janž) Emering èevljar 83 hiša beneficiatn. kapl. NG - ima konjiški nadžupnik Urban mesar Krištof (Esster) krznar Jurij iz Hlapja84 Benedikt Satl stotnik– hiša (Janez) Zwifaler èevljar vdova Prukla85 Janez Hafen - hiša Ludvik žganjar

Avguštin Graf pek 95 vdova Syberja peka96 Tomaž Freisteiner pek 97 Luka Jurèiè (mesar) hiša98 + Mihael krojaè Jernej - hiša (Lenart) Bamberger 99 Martin Pessniczer èevljar Peter (Werner) Preuss Jurij izdelovalec lokov Simon èevljar 100 Tomaž Puecher mestni sodnik101 g. Janez Gumpel - hiša Janez Schweintzer g. Janez Schmidtpekh

44 Samostan Vetrinj - dvor Komenda v Melju - dvor + Gleisdorfer pek vdova Janeza Gebharta starega mestnega sla 108 Tomaž lonèar Nikolaj Herter vdova Kropfata krojaèa Martin Mastnak Jörglitsch (Jurij Biè) Jurij žganjar Gräsl - hiša + (Jurij) Lang vinièar Janez Käseleiblov sin Janez iz Ribnice èevljar Rupert Breitenfelder Hierschauer - hiša + Jurij sodar 109 Vid prodajalec tekstila110 Gregor zidar

+ Gabriel Patron86 + vdova Ulrika živino-zdravnika

Hollenberger Bolfenk nosaè

Andrej iz Cmureka tkalec Miha Krejaè èevljar

vdova Andreja sodarja + kolar

Ožbalt mesar (Martin) klobuèar

Jakob Hudimal 111 Matej mož èevljarjeve vdove

Lenart iz Hlapja (mlinar) Krištof Mullhofer (bobnar) + kljuèavnièar Gregor mesar + Jakob mesar 75 vdova Vincenca padarja Nikolaj padar Miklavž irhar Jurij Blasinbuesen76 Schrattenbachova + Štefan Händel Peter (Werner) Preuss77 mojster Ulrik tesar Lenart mlinar + Jurij Gippernikh (tesar) + (Vid) Zuebant krojaè 75 Himmelberger - hiša + Janez njegov oskrbnik + Janez tesar Kartuzija Žièe - dvor + Freysmut krojaè vdova Nurrerja peka Jakob Slesyer Ožbalt mesar Janez Reich + Jakob mesar Andrej starejši kovaè Andrej mlajši kovaè Seebald Weiss Peter èevljar ob samostanu Gvardijan - hiša (Janez) Jenko kovaè 78

Pavel krznar Janez kositrar Valentin pasar mojster Janez zlatar Muettersdorff - hiša Roggendorf - hiša + Janez pasar (Vid) Hengstbach - hiša Angel kramar Prüschink - hiša + Martin lonèar 87 Peter Wulffinger krojaè 88 Andrej èevljar 89 Knol krojaè + (Štefan) Schifferl Vaclav (mesar) 90 Janez Vischer (Jurij) Lacko v Loki - (oklepar) 91 Žusemska bratovšè. - hiša Jurij kramar Jernej Khraws Tilen kramar

vdova Ožbalta Assterja102 Jurij Strobel 103 Martin iz Mur. Sob. tkalec Jurij iz Steyerja tesar Janez Schwarzkopf mesar Mihael nosaè Gregor Riffel krojaè Štefan Reindel slikar vdova Jurija nosaèa Štefan krznar vdova Weissa – hiša104 g. Primož g. Jurij iz Jurkloštra - hiša Primož mesar + Avguštin krznar Lenart Speider tesar mestni pisar - hiša vdova Kranjca èevljarja Andrej (iz Pilštanja) mesar 105 Bernard Drucker - hiša106 Volbenk kramar 107 vdova Janeza na trati + Jurij tesar + Janez Zausach Janže iz Pobrežja Ulrik Kozjirep Weyspriach - hiša Symandel stari kolar Janez Kot Slovenec tkalec Janez Greiner krojaè g. Štefan beneficia. kaplan + Janez iz Bistrice Janez Ernst krojaè

Pavel Eisen112 Andrej sodar Martin lonèar - hiša + vdova Lenarta tkalca Štefan Zottel tkalec Lenart èevljar Pankrac Rudeneker vdova Garnika Peter izdelovalec lokov Janez iz Krke èevljar Jurij Sporer (ostrogar) Jurij kovaè Marko krojaè 113 (Bolfenk) Kranjec mesar Peter Paternoster (mošnjar)114 Strauss nožar Peter kovaè Ulrik mlinar Valentin krojaè Abbrecher - hiša Tilen jermenar - hiša + Pavel kljuèavnièar vdova Petra Greula - hiša Krištof Alltzeug (usnjar) Bernard Drucker Erazem Regenseder 115

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Weiss, II., str. 577. 70 Weiss ga časovno navaja šele od 1499, prav tam, str. 357-358. Prav tam, str. 449-450. 71 Prav tam, str. 186-187. 72 Prav tam, str. 497. 73 Prav tam, str. 113-114. 74 Prav tam, str. 316-317 - leta 1494 je že lastnik hiše v 2. četrti in ima podnajemnika. 75 Prav tam, str. 210-211. 76 Prav tam, str. 68-69. 77 Prav tam, str. 558-560. 78 Prav tam, str. 600. 79 Prav tam, str. 338-339. 80 Prav tam, str. 14. 81 Prav tam, str. 68. 82 Prav tam, str. 73-74. 83 Prav tam, str. 194-195. 84 Prav tam, str. 130. 85 Prav tam, str. 89. 86 Weiss ga navaja pod Gabriel Patran le za leto 1494, vendar ne v tedanjem davčnem popisu, kjer ni več zabeležen, temveč nastopa v kupni pogodbi, prav tam, str. 27. 87 Prav tam, str. 275-276. 88 Prav tam, str. 586-587. 89 Prav tam, str. 488-489. 90 Weiss ga ne navaja kot zabeleženega v tem popisu, čeprav ima najzgodnejši podatek o njem iz leta 1491 in je tudi tu več kot jasno, za koga gre. Tudi ga kljub desetim citiranim zapisom orig. imena Waczla,Watzla ne vodi pod imenom Vaclav, temveč pod obliko iz tega leta Wenntzla, prav tam, str. 208. 91 Prav tam, str. str. 349. 92 Prav tam, str. 445-447. 93 Prav tam, str. 330-333. 94 Prav tam, str. 375-376. 95 Prav tam, str. 255. 96 Prav tam, str. 518-519. 97 Prav tam, str. 225-226. 98 Prav tam, str. 345-347. 99 Prav tam, str. 30. 100 Prav tam, str. 492. 101 Prav tam, str. 98-101. 102 Prav tam, str. 22. 103 Prav tam, str. 507. 104 Prav tam, str. 553-555. 105 Prav tam, str. 54-55. 106 Prav tam, str. 180-183. 107 Prav tam, str. 149-150. 108 Prav tam, str. 62-63. 109 Prav tam, str. 271. 110 Prav tam, str. 126-127. 111 Prav tam, str. 193-194. 112 Prav tam, str. 475. 113 Prav tam, str. 26-27. 114 Prav tam, str. 427-429. 69

S tudia

H istorica

S lovenica

Novi plačniki (ob že naštetih v 1492.):

I. ČETRT:

II. ČETRT:

III. ČETRT:

IV. ČETRT:

1494: 43 Jakob Turner Lenart mesar

37 Lenart Offensteiner 117 Janez Drässinger Avguštinci Velikovec - hiša Lenart Holtzman kramar + mojster Mihael kuhar Jurij KoloniæHrvat - hiša vdova Gašperja tesarja

54 Lenart kramar Gašper Gebhart Gregor Traberger g. Konrad - hiša Igelshoferjev vinièar

45 Jernej èevljar 120 Ritzesdorfer + Martin Mutel pek 121 sedlar s Ptuja Krištof kljuèavnièar Mihael Rat

1499: 44 Matija iz Sveèine Ožbalt usnjar Štefan usnjar

38 g. Štefan - hiša Gregor brivec + Barbara vdova Andreja Allerleina Lenart Ryffler vdova èevljarja Ahac Puecher Rechberger - hiša

55 Peter Delacher Janez Gleismüller Lenart zidar

61 Jernej mizar Peter pek Janez padarski pomoènik

sedlar sveèarka g. Andrej Zäch - hiša Jurij Schweintzer zidar

Janez èevljar 122 Viljem Terringer 123 mojster Matej brivec Albert kovaè

+ njegov sluga Mihael èevljar Gregor Moller + Springenkle Tretzel - hiša Rupert zlatar 119 Jurij tkalec Jakob lonèar Jurij Drittenscheiten mojster Jakob Rupert Stengel - hiša g. Andrej Ruewein Mihael Zogler

sveèarka vdova Alberta èevljarja Janez Pessniczer Ambroževi s Ptuja Valentin pasar Avguštin krojaè Slovenec èevljar Janez mizar Janez kovaè Andrej nosaè samostanska hiša

53 + mizar + Schwab èevljar + Jurij krojaè + Andrej tkalec Jager Jurij Kranjec krojaè Urša vdova Kramerja krojaèa + g. Jernej

66 Valentin pek Karel Walzlein lonèar lonèar - hiša Sulczer vdova Welha - hiša Anderlein Prügel - hiša Jakob zidar Jan z Brega Rosenberger

Rupert usnjar Janez Aichberger duhovnik Bernard Matija Rosenzweck èuvaj + Vid zidar 116 Nürnberger èevljar Valentin kovaè vdova Krištofa sodarja

1500: 43 Janez krznar Janez suknar Axelmacher mizar

Rueweinov beneficij - hiša Janez iz Halbenraina 118 Janez iz Krapine krojaè + Jurij zlatar

36 Wintershoffer Jurij brivec Jurij Heberlain sodar Bonaventura iz Beljaka

115

Prav tam, str. 438-439. Prav tam, str. 383-384. 117 Prav tam, str. 410-411. 118 Prav tam, str. 280. 119 Prav tam, str. 249-250. 120 Prav tam, str. 489-490. 121 Weiss ga navaja kot Mert peck šele od 1499 naprej, vendar v malce nenavadnih okoliščinah - umrl naj bi šele 1551, vdova Marjeta se je nato vnovič poročila z Eberhartom Grebmerjem, a je tudi ta umrl 1553(??), prav tam, str. 47-48. 122 Weiss ga navaja šele v letu 1500, prav tam, str. 491. 123 Prav tam, str. 170. 116

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Legenda: - podčrtane številke pri vsaki četrti so vsote tedaj zaznamovanih plačnikov davka na nepremičnine - hiše, dvore ali kleti v tej četrti; - osebna imena in krajevnoizvorne oznake na mestih priimkov so poslovenjeni; imenom dodane obrtne oznake v orig. tekstu so tu praviloma vzete kot poklici v primerih, če v literaturi (Weiss, II.) ni opredeljenega pravega poklica imenovanega; - izpisi imen in priimkov so ponekod spremenjeni na podlagi izpisov iz citirane literature; prav tako so v oklepajih dodana imena in priimki ter poklici iz popisov med letoma 14941500 in iz citirane literature; osebe, ki so v popisu zaznamovane dvakrat - to so Jakob mesar, Peter (Werner) Preuss in Bernardin Drucker -, so citirane le pri prvem zapisu; - znaki in okrajšave: + = podnajemnik (v orig. tekstu označen z izrazom Ibidem); m. = mestni. Za nekatere v popisih zajete nepremičnine - npr. samostanske dvore - lastniki niso plačevali mestnega davka, saj so bile proste obvez, tako imenovane svobodne hiše. Tudi je očitno, da ga ni plačal vsakokratni mestni sodnik, vsaj ne od hiše, v kateri je živel sam.124 Vprašljiv je že sam način ugotavljanja števila hiš v vsaki od četrti, saj le z enostavnim seštevkom hiš, koč in podnajemnikov (pri Curku 'sostanovalcev') nikakor ne dobimo želenega točnega števila vseh nepremičnin znotraj mestnega obzidja!125 Neznano namreč ostane število že obstoječih hiš v judovskem getu v jugovzhodnem delu mesta znotraj 4. četrti, ki pa je prav v letih po izgonu dotedanjih prebivalcev - do 6. januarja 1497 so se morali izseliti - doživel bistvene spremembe. Zato poglejmo najprej gibanje števila plačnikov davka - tedanjih imetnikov nepremičnin in podnajemnikov - po posamičnih popisih: Plačniki temeljnega mestnega davka - imetniki nepremičnin in podnajemniki - v popisih 1492-1500:

STATUS 1492 imetniki nepr. 176 podnajemniki 29

1494 179 22

1499 198 25

1500 198 41

Višje število lastnikov in trenutnih imetnikov hiš med letoma 1499-1500 nikakor ni pomenilo direktno večjega števila hiš v mestu - to bi terjalo izjemen gradbeni 124

Prav te popise je doslej podrobneje obdelal le Koropec, medtem ko je Curk analiziral popise iz let 1452, 1462 in 1465. Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 109. Netočna je njegova trditev o "okoli 225 hišah v 4 mestnih četrteh tako v začetku kot na koncu 2. polovice 15. stoletja." O tem več spodaj; Curk, Viri, str. 20-21. 125 Natančno število opredeli šele terezijanski fasijski popis hiš iz leta 1754, ki znotraj obzidja navaja skupno 212 hiš, Curk, Viri, str. 65; isti, Slovenska Štajerska v popisu iz leta 1754, Kronika, 35/1987, št. 12, str. 4-5.

S tudia

H istorica

S lovenica

zagon in skoraj 20 novogradenj v štirih letih oziroma kar dobrih 12 % dotedanjega hišnega fonda(!) -, temveč prej drugo. Takoj po izginotju Judov so njihove hiše prevzeli novi lastniki, ki so jim jih Judje na silo v hitrici prodali ali vsaj skušali prodati tik pred zdajci. Judovski eksodus je bistveno vplival na dotedanje nastanitvene in bivanjske razmere mestnega in predmestnega življa. Najočitnejše so spremembe prav v 4. četrti: če je v popisu za leto 1492 tu navedenih 44 lastnikov in imetnikov nepremičnin, je to število le osem let pozneje naraslo na 66. In še: za obdobje 1494-1500 je tu znanih nič manj kot 35 novih lastnikov oziroma dobra polovica, kar lahko pomeni edino, da je v sorazmerno kratkem času marsikatera hiša zamenjala lastnika. V drugih treh četrtih je vsakokratno število komaj opazno nihalo, števila novih lastnikov imetnikov pa so osupljiva. To še posebej bode v oči v 3. četrti: leta 1492 jih je tu 52 (in 1499. 55), osem let pozneje pa le en več(!). Hkrati pa se je v tej četrti med letoma od 1494 do 1500 pojavilo kar 27 novih ali - podobno kot v 4. četrti - vsaj polovica. V 2. četrti je za isto obdobje ugotovljenih 20 novih lastnikov - imetnikov in v 1. četrti 15. Do tako intenzivnega preobrata je prišlo prav med letoma 1494-1499. Dodajmo temu še Mlinaričev podatek, da je "okoli leta 1450 v obeh mariborskih predmestjih bilo nad petdeset hiš z nad dvesto prebivalci " in Curkov o prav toliko tedanjih davčnih plačnikih, oziroma Koropčev zapis o 83 predmestnih hišah v 2. pol. 15. stoletja.126 Prav tako očitno je zvečanje števila podnajemnikov - samo v enem letu od 1499 do 1500 se jih je na novo pojavilo 16. Podnajemniki v vseh štirih mestnih četrtih v popisih 1492-1500:

POPIS 1492 1494 1499 1500

1. ÈETRT 2. ÈETRT 3. ÈETRT 4. ÈETRT 11 6 4 7

8 7 6 12

5 3 8 13

5 6 7 9

Pregled gibanja podnajemniških družin po mestnih četrtih nam pove, da je bilo število teh v popisu iz 1492 najvišje v 1. četrti, nato pa je upadalo. Podobno je sprva bilo s podnajemniki v 2. četrti, zato pa stanje v popisu iz 1500 tukaj pokaže močan porast. Največ podnajemnikov je na prelomu iz 15. v 16. stoletje živelo v 2. in 3. četrti, kjer jih je bilo recimo leta 1500 skupaj 25 ali primerjalno prav tako število kot le leto poprej v vseh štirih četrtih. Tako intenzivno posestno - bivalno dogajanje v enem samem, resda z odhodom številčno občutnega dela mestnega prebivalstva zaznamovanem desetletju, priča v prvi vrsti o hitro spreminjajočih se posestnih razmerah, povezanih z nepremičninami. Podobno intenzivnost pa lahko - po avtorjevem mnenju - tedaj pričakujemo tudi v celotnem curriculumu vitae predstavnikov vseh mestnih slojev. 126

Mlinarič, Maribor od začetkov, str. 162; Curk, Urbana in gradbena…, str. 524; Koropec, Maribor v 2. polovici 15. stoletja, str. 109.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

II. NOVI VEK - do 1750 Demografska gibanja Ali je od odhoda Judov mesto znalo pridobiti kako materialno korist ali ne, ne ve-mo. Dejstvo pa je, da mu je malo pred l. 1498 - kdaj točno, ni znano - mestni gospod in vladar Maksimilijan izročil vse pravice do vladarjevega deželskosodnega sodišča s sedežem v Mariboru, ki ga je dotlej mesto že nekajkrat imelo v zakupu. Z velikimi denarnimi potrebami obremenjeni deželni knez tega gotovo ni izročil brez ustrezne odškodnine. Zato je dobro, da si zastavimo vprašanje, kje je mesto - ob nenehnem višanju rednih davčnih bremen - dobilo ta sredstva, če ne prav ob tej priložnosti. Odhod Judov iz Maribora je resda pomenil ekonomski udarec mestu, ki pa ni prišel kar naenkrat, saj so se ti iz mesta kontinuirano izseljevali že lep čas poprej. Hkrati si je mesto z izročitvijo deželskosodnih pravic začelo pridobivati kar lepe dohodke. Sledil pa je nov udarec - katastrofalni požar leta 1513. Nekako od srede 15. stoletja naprej se je življenjski vsakdanjik v Mariboru kazal kot bolj negotov, težji in predvsem dražji. Nevarnostim in nesrečam, porajajočim se znotraj samega mesta, so se pridružile fizična ogroženost iz zunanjega okolja, zaostrena ekonomska in socialna razmerja ter pojavi novih duhovnih in religioznih tokov. Mesto je v 16. stoletju postalo pravi magnet za okoliški živelj, ki je v njem množično iskal zaslužek in osebno varnost. Mestno vodstvo, deželna in deželnoknežja oblast so času primerno tu zaposlovali zmeraj več specialno usposobljenih in izobraženih uradnikov in nameščencev, kot so narekovale potrebe. Eksistenčni paradoks pa se dogaja od 2. polovice tega stoletja naprej, ko je bila neposredna turška nevarnost že skoraj pozabljena. Če namreč turško obdobje v mestu samem ni povzročilo znanih človeških izgub, pa so za smrt večjega števila ljudi poskrbele lakote in predvsem epidemije nalezljivih kužnih bolezni. Slednje so mesto ogrožale tja do 18. stoletja z viški med letoma velike kuge 1679-1681 in 1715-1716.127 Turke so uspešno odbili s pomočjo za drag denar izboljšanega obzidja, medtem ko jim je bilo za nujne in prepotrebne osnovne higiensko-sanitarne ukrepe recimo v 17. stoletju žal denarja. (!?) Pri tem je dobro dodati še, da so prav v tem stoletju - "stoletju lakote in kuge " po treh katastrofalnih požarih morali na veliko graditi in dograjevati. Nihče pa očitno ni razmišljal o izgradnji vsaj preproste osnovne mestne kanalizacije, ki bi prihranila marsikatero okužbo in življenja. Mariborske katastrofe od 1500 do 1750:128 STOLETJE

EPI DEMI JE KUGE I N DRUGE BOLEZNI

TURKI

MANJŠI I N VEÈJI POŽARI POTRES

LAKOTA

16.

1553, 1576, 1586, 1599-1600

1532

1504, 1513, 1532, 1539, pred pred 1591 1573, 1580, pred 1591

1532, 1570

17.

1624, 1646,1664, 1679-1681

1601, 1648, 1650

1680

18.

1715-1716

1700, 1720

127

Viri za ta čas odlično dokumentirajo izginotja mnogih starodavnih mestnih družin in pojave novih. Prim. popis Mariborčanov - obveznikov izrednega vojnega davka, nastal v letih 1593-1594, in popisa obveznikov temeljnega mestnega davka v letih med 1672-1688, GZM XVII, str. 258-267, in GZM XXII, Mestne obračunske knjige 1573-1776. Iz Mariborskih davčnih knjig 1672-1688, Maribor 1997, str. 191-205.

S tudia

H istorica

S lovenica

Vpis dveh porok v Mariboru iz maja 1702, v obeh nastopajo člani mariborske plemiške družine Leuzendorffer (ŠAM, Mariborska poročna matična knjiga za l. od 1646-1748, str. 444)

Človeške izgube so nadomeščali novi in novi prišleki. Še bolj kot prej je opazno nenehno priseljevanje iz bližnje, pa tudi bolj oddaljene okolice ter iz drugih dežel. Sodeč po podatkih iz mariborskih matičnih knjig je v mesto prihajalo precej ljudi iz koroškega in severnoštajerskega prostora, manj pa s Kranjske. Mesto je privabljalo zmeraj več plemiških družin, ki so tu živele ali pa imele lastne hiše. V poznem 16. stoletju so to bili Siegerstorfi, Trebniški, Regalli, Leisserji, Siechbergi, Kolonići, Wintershofferji in Welzerji. Vse več v mestu rojenih Mariborčanov si je pridobivalo plemiške nazive. Novo kvaliteto so mestu prinašali tudi ljudje italijanskega etničnega izvora. Posamezniki so že igrali vidne vloge, npr. lekarnar Anton Riccio, gradbenik Krištof Piso, zdravnik dr. Janez Homelio, David Pauli,...129 Od 17. stoletja naprej so

128

Podatki iz citirane literature in: Edvard Glaser, Kuga v dobi Andreja Perlacha, ČZN, 62/1991, št. 2, str. 195-216; za požar pred 1573: GZM XXII, Maribor 1997, str. 27. 129 GZM XVII, str. 258-267.

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

mnogi italijanski priimki v Mariboru povezani z uglednimi - tudi najvišjimi - mestnimi službami in oznakami za poplemenitene meščane. Nekateri pa so se že ob naselitvi ponašali z višjimi plemiškimi nazivi. Uglednejše italijanske družine v 17. in 18. stoletju so bile npr. baron Paretti, de Joanni, Caccia, de Bevorgo, Pelizerolli, Ferrara, Cassolli, Mercatori, Barboletti, Bruno, Salgari, Salvatore, Corradi,…130 Viri iz 17. stoletja nam že predstavljajo mesto kot večetnično in večkulturno središče, v katerem so med drugimi začasno ali stalno živeli ljudje iz dokaj oddaljenih koncev cesarstva in iz tujine. V mesto so tedaj začele prihajati tudi manjše ali večje vojaške enote, ki so jih morali meščani začasno nastaniti. Prisotnost vojske pa je mestnemu življu dajala nove impulze. Poklicna struktura Zahvaljujoč objavljenim in drugim virom lahko predstavimo izredno raznoliko poklicno strukturo mariborskega prebivalstva v 17. in 18. stoletju.131 Maribor je tudi v novem veku ostal pretežno obrtno središče. Že prej ustaljene in najmočnejše obrtne

Lep primer obrtniške krojaško - čevljarske poroke v Mariboru v oktobru 1714 (ŠAM, Mariborska poročna matična knjiga za l. od 1646-1748, str. 540)

130

Gl. GZM XXIII, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Krstna knjiga 1650-1665 I, Maribor 1998; GZM XXIV, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Krstna knjiga 1666-1682 II, Maribor 1999; GZM XXV, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Krstna knjiga 1683-1700 III, Maribor 2000; GZM XXVI, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1646-1699 I, Maribor 2001, in GZM XXVII, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1700-1748 II, Maribor 2002. 131 GZM XXII, Mestne obračunske knjige 1573-1776. Iz Mariborskih davčnih knjig 1672-1688, Maribor 1997; GZM XXVI, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1646-1699 I, Maribor 2001; GZM XXVII, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika. Poročna knjiga 1700-1748 II, Maribor 2002; Škofijski arhiv Maribor, Mariborska župnija sv. Janeza Krstnika, Mrliška matična knjiga 1664-1762.

S tudia

H istorica

S lovenica

skupine se niso pustile izriniti. Pridružili so se jim novi in novi specializirani obrtniški in drugi poklici.132 Seveda je hkrati naraščalo število vsakršnega pomožnega, vajeniškega in pomočniškega sloja. Prav ti stopajo v teh virih prvič tako množično v ospredje. Zato nam je poklicna podoba mesta sedaj mnogo jasnejša in oprijemljivejša. Pregled manj znanih novoveških in v srednjem veku skorajda še neomenjanih mariborskih obrtnih in drugih poklicev po statusnih stopnjah:133 Kmetje, služinčad, hlapci in dekle, pomožno osebje, delavci: delavec, delavka (dienstmensch); kmet (rusticus Marburgensis); sluga, služkinja (in servitio, Bedienter), - v hiši (pedisequus); dekla (Dirn); - trgovski (mercatorum famulus; khaufmans diener, khaufmans Bedienter, Materialisten knecht); - mizarski (dienstwogel bei einem Tischler); - v Vetrinjskem dvoru (knecht in Vitringhoff); sodarski (fass knecht alhier); - mesarjev (des krabath fleischhakher brukhhüetter, fleischackher knecht); - usnjarski (lödrerknecht); - kovaški (Schmidtknecht); - hišni (Haussknecht); - čevljarski (Schueknecht); - klobučarski (Huetstöppner); - v prodajalni (ladendiener); - krojaški (eines schneyder Mensch); - dimnikarski jezdni hlapec (Reithknecht bey dem Rauchfangkhärer); - bratovščinski-cehovski (bruederschafft dienner); - zlatarski (golt arbeither(-in)); Vajenci: - ključavničarski (Schlosser Lehrbueb); - sodarski (binter Lehrbueb, Pinter Jung, vass zieher); - kolarski (Wagner Jung); - trgovski (des Kauffman Lehrjung); - pekovski (Bökhen Jung); -. kopališki - padarski (bei dem Pader … ein lehr Jung); - krojaški (eines schneider Lehr Jung); Pomočniki: - lekarniški (Appodekher Gesell); - kiparski (Bilthauer gesel); - slikarski (Maller gesell); - krznarski (khirschner gesell); - kopališki - padarski (bader gesell, Pader gesöll, gewester Sanitatis); - kamnoseški (stein hauer gesöll); - lectarski (Lazelt gsöll); usnjarski (ledrergesell); - lončarski (hafnergesell); - klobučarski (Hüttergesell, huettmacher gesell); - krojaški (schneider Gesel); - urarski (eines Uhrmacher gesell, kleiner Uhrmacher gesell); - vrvarski (Sällergesell); - pletilski (Stricker gesöll); - nogavičarski - pletilski (Strimpffstrikher gesell); - pri izdelovalcu odej in kocov (tuch vndt khozenmacher gesell); - dimnikarski (raufang khörer gesell); - nogavičarski (sokhen macher gesell); 134

Obrtniki in rokodelski mojstri: Prehrambeni: kuhar (coquus); lectar (lezeltar, Lazelter, lebzelter); slaščičar (Zuggerbacher(-in)); pivovarnar (cerevisiarius; PürrPreyer Mayster alhier); krušar (brodtssizer,brodtstizer); kolínar (Sauschlächter); Tekstilni, oblačilni, usnjarski in sorodni: izdelovalec odej in kocov (Kolter-

132

Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, Maribor skozi stoletja I, str. 313-318. Za ogromno večino navedenih poklicev in statusnih oznak je skoraj gotovo, da so delali in živeli v samem mestu. V podkrepitev trditve so v matičnih knjigah ob poklicu običajno zapisane še oznake: civis et …, … huiatis, Bürger und …, … allhier. Druge oznake so navedene sproti. 134 Za prevod nekaterih poklicnih izrazov prim. Marija Hernja Masten, Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684-1917, Zgodovinski arhiv v Ptuju, Viri 1, Ptuj 1995, str. 165-191. 133

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

macher, Kholtermacher, Kultermacher, Khozenmacher); klobučar (pileo, pileator, pilearius; huetmacher alhier, hueter Maister, Huetmachermeister); irhar (alutar, alutarius); rokavičar (hanteimacher; handtschuechmacher); izdelovalec kap - avb (haubenmacher-in); pletilec (Strickher): - nogavičar - pletilec (Strimpfstrikher); nogavičar (sokhen macher meister allhier); izdelovalec povojev (Fätschenmacher, Fatshnmacher, fätschenmaister); vrvar (restio; sailler); barvar (färber, färbermaister, schwarz färber); sedlar (Satler, Satler Maister); jermenar (ephippiarius vel vulgo riemmer mayster); umetelni krojač (leistschneider, last vndt stökhl schneider); Kovinarski in sorodni: strugar (Traxler, Dräxler); livar (civis et aerariorum magister; schrettgiesser); kotlar (cuprarius, ein khupferschmid); podkovač (hueffschmidt alhier); kositrar (Zingiesser); puškarski mojster (püxen mayster), strugar (Pichsenschiffrer, Büxenschüsster, Pixenschüffter); nožar (cultrarius; Möserschmidt, der alte Messerschmit); žagar (suae artis serarius, artis serrariae magister)135; izdelovalec maž (Schmiermacher); urar - izdelovalec velikih, malih ur (automatarius; horologiarius; Uhrmacher, großUhrmacher, khlein Uhrmacher alda); ključavničar (claustrarius); pasar (zonarius; giertler); Drugi: mizar (scriniarius); pečar (offen macher); kamnosek (Stainhauer); milar (Seiffensieder, säfften sieder dahier); izdelovalec orgel (orglmacher); glavnikar (kämplmacher, Khamplmacher maister); izdelovalec violin (geigenmacher); steklar (vitrarius, vitriarius; Glaser); voskar (cerarius); svečar (Khörz macher); slamorezec (stroschneider); dimnikar (Rauchfankherer); kočijaž (Gutsher, Gutschi); lekarnar (Pharmacopula Marpurgi, farmakopeus, Apodekher); izdelovalec flavt (flötten mayster); glavnikar (pectenarius); Trgovci, umetnostni in storitveni ter drugi poklici, uradniki, statusne oznake: Trgovec (nundinator, Mercator Marpurgensis; kramer, kranmer; khauffman; Märkhändäner, Merkhantaner): - z začimbami (Materialist; wallisher Materialist), - z ogledali in steklom (Spigl kramer, Glasskhramer), - z domačim platnom (ländlerischer leinwath kramer); - z lesom (materiarius), - z dragotinami (geschmeidt handler huiatis); kipar (civis et statuarius civitatis; Pilthauer in freyhaus); slikar (pictor; Maller); goslač (Geiger, Geigger alhier); štukater (Quadrio ein Stokhotorer(-in)); izpiralec zlata (goldtwascher); bobnar (ein drumelschleger); lovec (Jäger); pobiralec naklad (Täzer); ranocelnik - padar - kirurg (Balneator, bader,chirurgus, chyrurgus); zdravnik (medicinae doctor loci ordinarius, medici doctor alhier); oskrbnik (Schaffer, npr. am Bergerhoff, in Vitringer hof); tovornik, vozač (Fuhrman); babica (Höbam); merilec zrnja (Träidtmesser); vrtnar (hortulanus); gostilničar s prenočišči, krčmar (civis et caupo, tabaernarius, hospes; Würth, Gastgeb); pravnik - odvetnik (allhießiger Advocat); prekupčevalec s konji (Roßtauscher); trobentač (Trompeter); hišnik hiše deželnega namestnika (LandtsVerweserischer Haussmeister); upravnik premoženja bratovščine (archiconfraternitatis Corporis Christi officialis); upravnik hleva (Stallmeister); nakladalec (absaz Pagger); pisar (schreiber): - mitninski (Mautschreiber), - nakladni (täzschreiber), proviantni (Proviandt Schreiber); knjigovezec (bibliopegus; PuehPinter, burgerlicher buechbindter allhier); pogrebnik (totengrober); višji gorski mojster (berg ober ambtman);

135

V mestu je 1675. živel cenjen meščan in izdelovalec žag Matija Antauer, prim. Jože Mlinarič, Ruška latinska kronika, Ruše 1987, str. 175.

S tudia

H istorica

S lovenica

Deželnoknežji in deželni uradniki ter uslužbenci: Namestnik deželnoknežjega mitničarja (substitutus Caesarius telonarius); deželnoknežji višji računski uradnik in prometni inšpektor (kay(serlicher) obereinnember vndt angeordneter transport commissarius Marpurgi); deželni zdravnik (provinciae medicus ordinarius Marpurgi); Nepoklicne oznake: berač (mendicus, mendica); študent (student; armer Student im Spitall); Najpomembnejša posamična delodajalca pa sta še naprej bila mestna uprava in mariborski mestni grad. Uprava mesta je redno in priložnostno zaposlovala celo vrsto ljudi v najrazličnejše namene. Poglejmo si le tiste, za katere sta dokazljiva stalna zaposlitev in plačevanje: Osebje mestne uprave: sodnik (iudex civitatis; statt richter); član širšega mestnega sveta (maioris consilii Civitatis Marpurgensis Senator); član notranjega sveta (des innen raths Verwandter alhier; Ratsburger alda); Uradniki in drugi: pisar (Scriba civitatis; geschworner stattschreiber), sindik (syndicus); mestni blagajnik, od začetka 17. stoletja mestni komornik (statt camerer); kletar (geordneter khellermaister); gradbeni mojster (verordneter pawmaister); mitničar (tellonarius; mauthner); zbiralec mestnih davkov - činža, obrtnega, mesarskega … (gewerbsteuer einnember); upravnik mestne opekarne (auf gemeiner stat ziegl stadl; ziegelmaister); pravnik - advokat (bestelter statt aduocat; herr doctor); dražbeni zastopnik (bestelter statt sollicitator); od konca 17. stoletja posebni sodnik na mestnem deželskem sodišču (landt richter oder yberreiter); tesar (statt zimerman); nadzornik mestne straže (Wachtmaister, Stattwachtmaister; Vigiliarum Magister, vigiliarum praefectus civitatis); stražarji: - v utrdbah v obzidju (täbrer), - nočni in požarni stražarji (ein Stattwachter, nachtwachter; vigil civitatis; stat feuer rueffer) - za kugo (khrankenwachter), in vratarji: - v mitnici na Dravskem mostu (Thorstecher bey der Traa bruckhen), - pri treh mestnih vratih (janitor, die thor wärtl): - Dravskih (thorwärtl an der Traa pruggen, bey der Traaprukhen, Thorwärter auf der schlägbrukhen), - Naše ljube gospe - Koroških (thorwartl bey Vnser frawen thor; bey dem Khärner thor), - sv. Ulrikovih - Grajskih vratih (torwärtl bei S. Velricus thor; bey dem burkhthor); čuvaji: - na Lentu (ein Lendthueter, lendthieter), - v stolpih (stat turner, Turner in Statt Turn); ključar vrat (Thorsperer); sodni sluga - pomočnik na deželskem sodišču (landtgerichtsdiener; lictor Marpurg.); prevoznik (Stattfuehrmann); sel (huius civitatis nuntius; StattPott, geschworner pott); nosač (stat heber, höber); hlapec (statknecht); V mestnem špitalu so delali: špitalski mojster (spitallmeister), - oskrbnik (spitallschaffer, schaffer in Spitall), - kaplan (capellanus xenodochii),- viničar (spital weinzerl), - hlapec (famulus in hospitali; spital khneht), - mlinar (spital millner); Zanimivo je da so tudi nekateri drugi poklici imeli običajno oznako 'mestni', npr. glasbenik (gewester StattMusicus allhier); mestni goslači (gewester Statt Geiger, ein Stattgeiger);

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

Mesto je že v 16. stoletju in naprej redno plačevalo nekatere duhovnike v mestni župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika: kornega mojstra (cormaister, Chormaister alhier; chori magister), slovenskega kaplana (cappellanus sclauonicus; windischer herr caplan), zorničarja (primissarius; fruemesser), in drugo cerkveno osebje - mežnarja tu in pri Sv. Ulriku, organista, pevca altista in učitelja. Grajsko osebje: upravnik (Praefectus aulae, Herr Verwalter in der burgg); nadzornik grajske pisarne (gewester ober canzley in der purkh M.); čuvaj grajske kapele (ein khirchnhueter aus der Burkh); stražar pri vratih (janitor in aula; des Burgg Torwarth, ein burgischer Torwarth); grofov služabnik (grafl. Kissl. Bedienter); kuhar (quondam coqui apud illustrissimum comitem de Rossenberg); lakaj (ein Laggey in der Burgg); pisar (scriba in aula; ein Schreiber in der Burkh); vodja grajskega orkestra - kapele (Capelmaister in der Burgg alhier); kaščar (in der Burg ein Kastner); dvorni slikar (Purggischer Hoffmaller); tesarji; zidarji; lovec (ein Jäger in der Burgg); kovač (ein Schmidt in der burgg); oskrbnik (der schaffer in der burgg); osebje pod oskrbnikom (unter schaffer der purg); sodar (ein hoffbindter in der burgg, ein Pindter -); mlinar (molitor in aula); vojak (in der burgg ein heydukh); vrtnar (hortulanus ex aula; ein gartner in der burgg allhier); sluge (famulus aulae); Dokajšnje število osebja je imela tudi mestna župnijska cerkev v svojem župnišču: - prošt (khirchenprobst); predstojnik cerkvene latinske šole (lateinischer schuelpreceptor alhie; lateinischer schuelmaister; Ludirector, Ludi moderator; der Statt Schuelmaister, gewester shuelmaister alhier, eines Krumpen Schuelmaisters) organist orglavec (organista huius civitatis, musicus et organista; organist, organist allhier); napihovalec meha za orgle (calcant; der Statphar Calikhandt); oskrbnik (Schaffer in Pfarhoff); sluga (huius eccl. Famulus, praesentis eccl. Servus; kürchendiener); kuharica v župnišču (ein Köchin in Pfarrhoff); cerkveni mlinar (huius ecclesiae molitor; ein kürhen Miller); cerkveni pevec - altist, - pevci (Cantor; cantores; discantist; Cantor unt Messner allhier); delavka v župnijski cerkvi (ein altes kürchen weib); mežnar v kombinaciji s še drugimi zadolžitvami (civis et aedituus huius parochialis eccl.; aedituus et musicus Marpurg., cantor et aedituus, chori musicus et aedituus Marpurg.; Statt Meessner, messner; aedituus ad S. Udalricum); mežnarjev hlapec (Messner Khnecht); kočijaž (auriga in domo parochiali); Pomembnejši delodajalec je bil tudi mariborski poštni mojster (magister postae, magister postarum; des Innen raths Stadt Postmaister ): Poštno osebje: - sel tekač, jezdec (nuntius; Fuessbott, Both, Pott, Bote), - pomožno osebje (knab … bei Hizlberger Postmaister, stabullarius in posta, Postknecht, Arbeither, postae famulus).

* * * Najzgodnejše omembe prebivalcev na konkretnem prostoru današnjega Maribora so iz 2. polovice 12. stoletja. Naselje se je razvijalo pod vladarjevim varstvom in je sredi 13. stoletja dobilo mestne pravice, kmalu nato pa še obzidje. Mestne svoboščine, možnosti zaslužka in varnost znotraj trdnega obzidja so kmalu začeli privabljati nove

S tudia

H istorica

S lovenica

Vpis dveh mariborskih porok iz junija 1730, prva v plemiškem krogu, druga spet po svoje zanimiva (ŠAM, Mariborska poročna matična knjiga za l. od 16461748, str. 675)

ljudi. Postopoma so se začeli naseljevati tudi izven obzidja - ti so kot prebivalci obeh poznejših predmestij pravnoformalno spadali pod mestno oblast. O stalni naselitvi je odločal deželni knez kot trški in pozneje mestni gospod. Prišleki so dokumentirani od prvih desetletij 13. stoletja naprej. Mestni doselitveni okoliš je obsegal krog s premerom dobrih 40 km, na čigar robu sta tako ležali mesti Ptuj in Slovenska Bistrica ter trgi Arnfels/Arvež, Ehrenhausen/Ernovž, Lenart, Leutschach /Lučane, Lovrenc na Pohorju ter Mureck/Cmurek. Najpomembnejša področja izvora novih Mariborčanov so bili in ostali najbližja desni (Rain) in levi breg Drave ter okolica nad mestom vse do zgornje Pesniške doline, pod mestom pa do južnih obronkov Pohorja in osrednjega Dravskega polja. Tudi priseljencev iz bolj oddaljenih krajev, področij in dežel ni manjkalo. Prihajali so mladi ljudje kmečkega izvora, izučeni obrtniki, plemiči in Judje. Podatkov o izseljevanju iz mesta je malo. Judje so se izseljevali v 15. stoletju, do 6. januarja 1497 pa so na ukaz deželnega kneza vsi morali zapustiti mesto. Maribor je bil vseskozi obrtniško mesto. Kot številčno najmočnejši so vse do srede 18. stoletja prisotni peki, usnjarji, čevljarji, mesarji in krojači. Vsi ti so tudi predstavniki najstarejših znanih obrtnih poklicev. Ob njih so se tukaj kmalu pojavili še

A. Hozjan: Mariborsko prebivalstvo do srede 18. stoletja

mnogi drugi rokodelci. Zelo pestra in številna je bila skupina storitvenih, uslužnostnih in uradniških poklicev. V poznem srednjem veku je segala od najnižjih slojev do višjega uradništva in mestnega funkcionarskega ter intelektualnega vrha. Mnogo je bilo predvsem hlapcev, dekel in služabnikov ter drugega pomožnega osebja, ki jih je zaposlovalo tako spodnje mariborsko - vladarjevo gospostvo in sedež deželskega sodišča kot mestna uprava, razno uradništvo, upravni sedeži in premožnejši meščani. Druga najpomembnejša dejavnost Mariborčanov je bila pridelava in prodaja vina iz vinogradov v najbližji mestni okolici. Kdor je le mogel, si je pridobil lasten vinograd in prideloval vino zase in za prodajo. Obrtna proizvodnja in vinarstvo sta omogočali živahno drobno in tudi večjo trgovino lepega dela meščanstva. K širjenju trgovine je prispevala ugodna lega ob reki - naravni prometno-trgovski poti. Od konca srednjega veka naprej je mestno prebivalstvo doživljalo mnoge naravne in druge nesreče ter grožnje. Na številčna nihanja populacije so vplivale predvsem hude kužne epidemije in lakote. Izgube so nadomeščali novi priseljenci iz najbližje okolice. Materialno obubožanje so povzročali katastrofalni požari. K temu je treba dodati vse hujše davčne pritiske s strani deželnega kneza ter dežele. Obsežne obrambne in gradbene ukrepe je terjala turška nevarnost. Intenzivnost priseljevanja in odseljevanja se je povečala. V mesto so prihajali ljudje iz sosednjih ali iz zelo oddaljenih pokrajin in tujih držav, recimo iz severozahodne Hrvaške, italijanskih in osrednjenemških dežel in celo iz Švedske. Številne so doseljene plemiške družine. Še intenzivneje pa se tu rojeni meščani odločajo za pridobitev plemiških nazivov. Viri za 16., 17. in 18. stoletje izpričujejo bogato paleto najrazličnejših poklicev, ki so jih skoraj zagotovo opravljali v samem mestu.

Andrej Hozjan MARIBOR INHABITANTS UNTIL THE MIDDLE th OF THE 18 CENTURY SUMMARY The earliest mentions of inhabitants on the particular area of the present Maribor dates from nd th the 2 half of the 12 century. The settlement evolved under the ruler's protection and in the th beginning of the 13 century it attained urban privileges, to be followed soon by walls. Urban privileges, possibilities of revenue and security within the fortified walls soon attracted new people. Gradually, they also began to inhabit outside the walls, as inhabitants of both later surrounding neighbourhoods they were under city authority. The land prince decided on habitation in the capacity of market-town, later town lord. Newcomers have been documented

S tudia

H istorica

S lovenica

as of the first decades of the 13 th century on. The city inflow habitation area covered a diameter of some 40 km, at the edge being the towns of Ptuj and Slovenska Bistrica and the market towns of Arnfels/ArveĹž and Ehrenhausen/ErnovĹž, Lenart, Leutschach/LuÄ?ane, Lovrenc an Pohorju and Mureck/Cmurek. The most important areas of origin of these new Maribor inhabitants remained the right bank (Rain) and the left bank of the Drava and the vicinity above the town, all the way to Pesnica Valley, whereas below the town to the slopes Pohorje and the central Drava Field. There were incomers from places, and lands even farther away. Mostly young people of peasant origin came, as well as trained craftsmen, nobles and Jews. Data on the th urban outflow are few. Jews out.-migrated in the 15 century, whereas they were forced to leave the city upon orders of the land prince by 6 January 1497. Throughout, Maribor was an artisanal town. Bakers, leather dealers, shoemakers, butchers th and tailors were numerically strongest until the middle of the 18 century. They also represent the oldest known artisanal occupations. Other handicraftsmen soon appeared along. The groups of service, servant and official occupations was picturesque. In the late medieval times, they reached from the lowest strata to higher officialdom, urban functionaries and the intellectual peak. Hirelings, maids, servants and other assisting personnel were most numerous, hired by lower Maribor-ruler's lords and the seat of the land judiciary, as well as by urban authorities, officialdom, administrative seats and prosperous citizens. The second most important activity if the Maribor inhabitants was the production and sale of wine from the vineyards ithe direct urban vicinity. Whoever was able, attained an own vineyard and produced wine for himself and for sale. Artisanal production and vinting enabled lively small and also large-scale commerce for a major part of the citizenry. The favourable position along the river contributed to the expansion of commerce: it was a natural commercial traffic route. As of the end of medieval times on, city inhabitants were affected by many natural disasters and threats. Grave plague epidemics and famines brought about fluctuations in population. The losses were compensated by newcomers from the most direct vicinity. Material impoverishment was caused by catastrophic fires. Taxation pressures on the part of the land prince should be added. Extensive defence and construction measures were necessitated by the Turkish threat. The intensiveness of in- and out-migration grew. People from the neighbouring and also from very distant lands and foreign states, i.e. from North-western Croatia, Italian and central-German lands and even from Sweden came to the city. In-migrating noble families were numerous. Here born citizens even more intensively opted for attaining noble status. th th th Sources for the, 16 , 17 and 18 century testify a wide variety of occupations in the city itself.

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 314(497.4 Maribor)"175/185" 94(497.4 Maribor)"175/185" 1.04 Strokovni članek

O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Jože Curk Umetnostni zgodovinar v pokoju Cimpermanova ulica 5, SI - 1000 Ljubljana

Izvleček: Avtor na osnovi štirih primarnih virov ugotavlja, da je prebivalstvo Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja le počasi naraščalo, saj še ni doseglo stopnje gospodarskega napredka, ki bi ta razvoj pospešil. To se je zgodilo šele po sredini 19. stoletja, ko so se spremenili temeljni pogoji njegovega nadaljnjega poslovnega razvoja: upravna zaokrožitev mesta, dotok potrebnega kapitala, razmah podjetništva in prometa ter reorganizacija državne uprave.

Ključne besede: Maribor, prebivalstvo, med sredinama 18. in 19. stoletja.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2 (2002), št. 1, str. 43-78, 11 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Če hočemo slediti gibanju mariborskega mestnega prebivalstva 1750-1850, si lahko najbolje pomagamo s štirimi pomembnimi viri: s fasijskim popisom davčnih zavezancev iz leta 1754, s prvo izdajo mestne zemljiške knjige iz 3. četrtine 18. stoletja, z drugo izdajo iste knjige iz zadnje četrtine 18. in 1. četrtine 19. stoletja ter z dr. Puffovim monografskim opisom mesta iz 2. četrtine 19. stoletja, ki je izšel v knjižni obliki leta 1847. Iz navedenih virov je razvidna takratna zadržana rast Maribora in njegovega prebivalstva, saj je mesto leta 1754 štelo 212 hiš z okoli 1700 prebivalci, leta 1846 pa 246 hiš z 2228 prebivalci, h katerim je treba prišteti še 1242 v njem živečih tujcev, predvsem vojakov, uradnikov in delavcev. Če k dobljenemu seštevku 3470 prebivalcev mesta prištejemo še 1692 prebivalcev v predmestjih (657 v Graš-kem, 593 v Koroškem in 442 v Magdalenskem), pridemo do kar 'velikega' števila 5216 prebivalcev, vezanih na mesto in njegove dejavnosti. Prvega med uporabljenimi viri, 'fasijsko tabelo vseh mestu podložnih naseljenih hiš in njihovih lastnikov', je sestavil mestni svet in podpisal 24. maja 1754 mestni sodnik Deziderij Duhn.1 Ker ne navaja ne ulic in ne hišnih številk (ki jih takrat seveda še ni bilo), močno otežkoča določitve posameznih hiš in s tem seveda tudi njihovih lastnikov oziroma prebivalcev. V mestu so bile takrat 202 meščanske, 7 svobodnih in 3 mestne hiše, skupaj torej 212 hiš. Svobodne med njimi so bile v lasti: deželnega glavarja grofa Ludvika Khuenburga na Glavnem trgu 7, grofa Henrika Adama Brandisa na Grajskem trgu 4, Ferdinanda pl. Friessa v Vetrinjski 30, Burkharda pl. Filipiča v Vetrinjski 16, generala Friderika pl. Lanthierija v vzhodni polovici sedanjega Glavnega trga, samostana Žiče na Vojašniškem trgu 2 b in mestnega sodnika Deziderija Duhna na Koroški 10. Mesto je imelo razen rotovža na Glavnem trgu 14 v lasti še hiši na Koroški 6 in Orožnovi 6, ki sta rabili za nastanitev vojaštva, medtem ko je ono na Glavnem trgu 11, ki je služila za orožarno, že odprodalo. Med ostalimi hišami so imele poseben status tudi hiše: meljskega gospostva v Vetrinjski 26, mariborskega gospostva v Vetrinjski 18 in 20 ter Ulici 10. oktobra 4, Lubejeva hiša v Gospejni 7-9, minoritski samostan, beneficiatni hiši na Slomškovem trgu 1 in 6, mežnarija in kaplanija NLG na Slomškovem trgu 7 in 8, župna cerkev, župnišče in župna šola na Slomškovem trgu, beneficiatna cerkev Vseh svetnikov s kaplanijo in mežnarijo v Židovski 4 in 6, meščanski špital s cerkvijo sv. Duha na Slomškovem trgu 10 in 11, mestna zaporna hiša v Židovski 7 in še vedno nekdanja mestna orožarna, čeprav že v privatnih rokah. Sočasna, le da časovno razpeta na vso 3. četrtino 18. stoletja, je prva vrsta zemljiške knjige (1745-1780).2 Posreduje nam imena lastnikov, njihove poklice in ulične lokacije hiš, ne pa njihovih številk, saj so jih uvedli v okviru prve konskripcije šele leta 1770. Ker prve tri folije manjkajo, se knjiga začenja šele s četrto, končuje pa s folijo 192, vendar so zadnji listi precej uničeni. Predstavlja nam 199 hišnih enot, od teh 185 s polnimi in 14 s polovičnimi številkami. Glede svobodnih hiš in tistih s posebnim statusom ni bilo večjih sprememb (pojavila sta se le jezuitski in celestinski samostan), saj med časom nastanka fasije in nastajanja zemljiške knjige ni bilo večje časovne razlike, zato lahko njune podatke dopolnjujoče uporabljamo. Tretji vir predstavlja druga vrsta zemljiške knjige, ki obsega z obema podaljškoma (v 4 zvezkih) čas med letoma 1780 in 1838 ter je temeljni vir za posestno 1

Štajerski deželni arhiv v Gradcu (dalje ŠDA), Fasijska tabela vseh mestu podložnih naseljenih hiš in njihovih lastnikov, izdana od mestnega sveta 24. maja 1754. ŠDA, Prva vrsta zemljiške knjige mesta Maribora iz let 1745-1781.

S tudia

H istorica

S lovenica

zgodovino Maribora.3 Njena zasnova iz let 1780-1800 obsega 262 vložnih folij s 728 listi. V nasprotju s prvo pozna že hišno številčenje, ki seveda še ni urejeno ulično (to se je uveljavilo šele leta 1876), ampak mestno, predvsem pa posreduje več podatkov o posameznih hišah in njihovih lastnikih kot prejšnja. Razumljivo je, da so v tem sestavku od obilice podatkov upoštevani le tisti, ki so potrebni za prikaz razvoja mestnega prebivalstva. Na folijah od 1 do 210 so naštete hiše in parcele s številkami od 1 do 245 v mestnem jedru, na tistih od 210 do 262 hiše in parcele v predmestjih in na okoliškem mestnem zemljišču, na onih v obeh podaljških, ki obsegata 192 in 225 folij, pa posestne spremembe med letoma 1800 in 1838. Kot četrti vir nam služi monografija dr. Rudolfa Puffa o Mariboru iz leta 1847.4 Takrat je mesto premoglo 3 trge, 31 ulic, 246 hiš, 4 javne vodnjake, 3 cerkve (župno, redemptoristično in gimnazijsko), 6 vojaških (dve kasarni, vzgojni zavod, bolnišnico, sodišče in skladišče) in 2 šolski (gimnazijo in glavno šolo) poslopji, 2 zdravstveni ustanovi (meščanski špital in mestno bolnišnico), gledališče (v bivši špitalski cerkvi sv. Duha) in mesto odstranjenih 6 mestnih vrat proste prehode na ulični venec, ki je nadomestil zasute jarke ter vodil v predmestja in preko njih v mestno okolico. Mesto se je še vedno delilo na 4 četrti, od katerih je prva obsegala predel vzhodno od Vetrinjske ulice in Glavnega trga, druga osredje mesta vzdolž Slovenske in Gosposke ulice, tretja zahodni del mesta med Slovensko ulico in Koroško cesto ter Slomškov trg, četrta pa mestni predel južno od Koroške ceste in Židovske ulice skupaj z Glavnim trgom. Od teh četrti je prva štela 61, druga 61, tretja 68 in četrta 56 hišnih številk, kar je zneslo skupaj 246 hiš, ki so sestavljale staro mestno jedro. To jedro so obdajala tri predmestja: Graško z 98 hišami, Koroško s 67 hišami in Magdalensko s 66 hišami ali skupaj 231 hišami. Ves mestni prostor je v Puffovem času premogel 477 hiš in, kot že vemo, štel 5216 prebivalcev. V njem so delovale 303 obrtne delavnice in poslovalo je 30 trgovin, vendar med njimi le 102 delavnici in 5 trgovin v predmestjih. Promet je potekal po treh poštnih cestah (GraškoTržaški, Koroški, Ptujski) in po Dravi, trgovina se je razvijala predvsem na tedenskih sobotnih sejmih in na treh letnih (na svečnico 2. 2., na dan sv. Ulrika 4. 6. in na dan sv. Luke 18. 10.). Na Glavnem trgu so prodajali žito in živila, na Cerkvenem (Slomškovem) seno in slamo, na Rotovškem moko in v Pristanu les. Ker predmestja do decembra 1850 upravno niso štela k mestu, jih bom predstavil le na kratko. Kot vemo, so obstajala tri: Graško, Koroško in Magdalensko, saj je bilo nekdanje Dravsko, ležeče med obzidjem in Dravo, že po obzidavi sredi 16. stoletja priključeno k mestu. Potem ko so jih leta 1663 zaradi turške nevarnosti enako kot na Ptuju in v Radgoni opustili, so se do srede 18. stoletja znova razvila, za kar jim je dal potrebno vzpodbudo povečan promet po obnovljenih Graški, Koroški, Tržaški in Ptujski (Varaždinski) cesti, pa tudi po Dravi, kateremu se je odprl južnomadžarski prostor vse do Beograda, čeprav je ta leta 1739 zopet pripadel Turčiji. Fasijski popis iz leta 1754 omenja 17 zunaj mesta stoječih, a mestu pripadajočih hiš, lociranih pred Graškimi, Koroškimi in Davskimi vrati. Seveda so v predmestjih (pojmu, ki se je uveljavil šele proti koncu stoletja) poleg mestnih živeli pretežno 3 4

Pokrajinski arhiv v Mariboru (dalje PAM), Druga vrsta zemljiške knjige mesta Maribora iz let 1780-1838. Rudolf Gustav Puff, Maribor in Steiermark, seine Umgebung, Bewohner und Geschichte, Graz 1847.

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

tuji podložniki, pripadajoči tako 'domačim' gospostvom (gradu Maribor in Gornjemu Mariboru, mestnemu župnišču in župni cerkvi, meščanskemu špitalu, minoritskemu in križniškemu samostanu) kot tudi tujim. Med njimi pa je bilo tudi nekaj svobodnih dvorov (Kunešev, Pleteršnikov, Wagnerjev, Klajnšnekov). Prva vrsta zemljiške knjige predmestij ni zajela, zato se moramo glede njih zadovoljiti s podatki fasije. Podatkovno izčrpnejša je druga vrsta zemljiške knjige, ki nam poleg 8 vrtnih parcel in 202 meščanskih hiš predstavlja tudi 35 nemeščanskih hiš v mestu ter 25 podložnih v predmestjih. Med nemeščanske objekte v mestu je štela: grad, Vetrinjski, Meljski in Žički dvor, minoritski samostan, beneficiat Vseh svetih s cerkvijo, kaplanijo in mežnarijo, Frajovž, rotovž, mestni hiši na Koroški 6 in Orožnovi 6, mestno šolo, mestne zapore, meščanski špital, mestno bolnišnico, vsa tri mestna vrata, Judovski stolp, Benetke, stolp župne cerkve, dravsko mitnico z mitničarjevo hišico, župnišče, mežnarijo, beneficiatne hiše na Slomškovem trgu 1, 6 in 8, svobodne hiše na Koroški 10, Gospejni 7-9 in Glavnem trgu 7, hiše v Splavarskem prehodu (posestno združene s št. 3) 5, Usnjarski 17, Vojašniški 15 in na odstranjeni polovici Glavnega trga ter novogradnji v Vetrinjski 10 iz 1793 in Židovski 14 iz 1794. Od 25 objektov zunaj mesta jih je bilo 9 v Graškem, 8 v Koroškem in 8 v Magdalenskem predmestju. Šlo je za mestu podložne hiše, ki so bile na začetku 19. stoletja zasedene z raznimi večinoma hitro menjajočimi se lastniki. V Graškem predmestju so v njih prebivali: Matija Gigler, Jožef Wutt, Blaž Quandest, Janez Wiederhoffer, Janez Bild, Matija Weitz, Klement Flitsch ter zidarja Jakob Schrey in Simon Reitter, V Koroškem predmestju: mlinar Franc Kebrič, Blaž Lednik, okrožni sel Jurij Nudel, Marija Safran, Blaž Vernik, Nikolaj Benin, Marija Zacher in zidar Jernej Goldschmidt, v Magdalenskem predmestju: Jurij Krobath, Gregor Otep, Janez Denzel, Marija Elsler, Franc Sternad, Jožef Stampfl, Marija Berghardt in Marjeta Repič. Dr. Rudolf Puff v svoji monografiji našteje v mestu 245 hišnih številk, med katere so šteti tudi: grad, nekdanji Vetrinjski, Meljski in Salzburški dvor, mestna sodna hiša z zapori, nekdanja beneficiatna hiša Vseh svetnikov, poštna postaja, Caminolijev stolp, stara mestna šola, vojaško oskrbovalno skladišče, normalka (dejansko glavna šola), župnišče, mežnarija, zvonik ž. cerkve, gimnazija s cerkvijo sv. Alojzija, vojaško vzgajališče, meščanski špital, mestna bolnišnica, rotovž, mestni hiši na Koroški 6 in Orožnovi 6, Lubejeva hiša v Gospejni 7-9, kresija, minoritska in frajovška vojašnica, dravska mitnica in pristaniška uta, Žički dvor in Benetke, tako da je bilo meščanskih hiš v mestu dejansko 218. V njih je prebivalo 2228 meščanov, poleg njih pa je bilo v mestu še 1242 tujcev (zlasti vojaških ljudi), tako da je v njem živelo 3470 ljudi. Po opisu mesta nam dr. Puff v posebnem razdelku predstavi tudi predmestja. Graško predmestje z 98 hišami in 657 prebivalci je bilo največje in razvojno najbolj dinamično, saj je na vzhodu od leta 1846 mejilo na železniško progo Gradec-Celje. Puff v tem predmestju (vključno z občino Grajska pristava) našteje celo 152 hiš (76 pritličnih in 76 nadstropnih s 450 sobami in sobicami), vendar je v njegovem primestnem delu dejansko stalo le 98 stavb, med njimi tudi redemptoristični (preje kapucinski) samostan s sedežem župnije, Tappeinerjeva pivovarna, vojaška bolnišnica, klet nadvojvode Janeza, kolodvor in Staudingerjeva usnjarna ter obratovalo 8 gostiln.

S tudia

H istorica

S lovenica

Koroško predmestje s 67 hišami in 593 prebivalci je bilo razvojno kljub Koroški cesti manj ekspanzivno. V njem je poleg vojaškega vežbališča in lesnega skladišča, Langerjevega nasada, mestnega pokopališča, Gasteigerjeve tovarne vinskega kamna, Felberjeve tovarne rosolija in Schmidererjeve pivovarne s pivnico stalo 49 oštevilčenih in 18 neoštevilčenih hiš, med njimi 9 gostiln. Magdalensko predmestje s 66 hišami in 442 prebivalci je bilo najmlajše in najmanjše, a zaradi Tržaške in Ptujske ceste razvojno zelo perspektivno. Razen župne cerkve (od 1788), župnišča in šole so bile v njem omembe vredne Prosenjakova hiša, ki je leta 1855 postala sedež mestne bolnišnice, dvonadstropni dvorec Štekl z velikim nasadom in 16 gostiln, med njimi Pri kroni na Taboru in Pri križu na cepišču Tržaške in Ptujske ceste. Fasijski popis in prva izdaja zemljiške knjige nam ponujata vpogled v mariborsko mestno življenje v obdobju med letoma okoli 1750 in 1780. Zaradi preglednosti so njuni podatki enako kot tisti iz druge izdaje zemljiške knjige in mestnega opisa dr. R. G. Puffa prikazani po ulicah in hišah s sedanjimi imenskimi in številčnimi oznakami. To je zahtevalo podrobno prevedbo teh na pol anonimnih podatkov v za sodobnika uporabno topografsko preglednico, iz katere je mogoče razbrati število in posestno stanje mestnega prebivalstva med letoma 1750 in 1850, ko je bilo mesto upravno še omejeno na svoje, do začetka 19. stoletja obzidano jedro. I. RAZDOBJE MED PRIBLIŽNO 1750 -1780 Glavni trg: - Franc Conradt, usnjar od o. 1770 Franc Taengisch strugar 1. Jakob Schober in Marija Elizabeta vdova 1. Mihael Landes trgovec 2. Anton Doberwein upravnik in Elizabeta vdova 3. Jakob Ritter in Konstancija (od 1745) lekarnar, od 1764 Janez Pommer lekarnar 4. Filip Damiš mesar, od 1766 Tereza Jožefa Wolmarkerin, od 1776 Peter Klement Plentl vrvar 5. Deziderij Duhn mestni sodnik (1753-1755), od o. 1760 mestni fizik dr. med. Karel Jožef Bartolotti iz Celja (u. 1777) 6. Simon Krainer st. mesar, Marjeta Kranzpauerin vdova, od 1765 Anton Vrecl mesar, od o. 1775 Janez Frauenegger, od o. 1785 sestre pl. Renzenberg 7. od 1738 Khuenberški dvor, od 1757 jezuitski konvent, od 1773 državni erar 8. od 1752 Franc Lindtner trgovec, od 1757 jezuitski konvent, od 1773 državni erar 9. Andrej Gimpl pke, od 1769 Jožef Poelzl pek 9. Andrej Leeb mizar, od 1759 Franc Leeb ali Loew 10. Janez Jožef Vizjak pravnik, od 1746 Deziderij Duhn, od o. 1750 Leopold Conradt meščan, od o. 1775 Ignacij Kramberger padar in žena Cecilija 11. mestna orožarna, pred 1751 Karl Jožef Schiffkhorn, Jakob Hubmayer, od 1779 Ulrik Hartnagl usnjar iz Innsbrucka 12. od 1745 Lovrenc Widernutz lekarnar, od 1759 Janez Nepomuk Mikl st. lekarnar 13. od 1745 Janez Hellwirt trgovec, od o. 1750 Janez Anton Kuglmayer trgovec 14. rotovž 15. Jožef Lederer usnjar, Ferdinand sin, Viktorija vdova, od 1777 zet Andrej in Marija Fleiss usnjar iz Ptuja

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

16. Franc Turtltaub trgovec, od o. 1760 Janez Jurij Sager trgovec iz Samobora 17. Mihael Lerch usnjar, Marija Ana vdova, od 1764 Franc Lerch st. usnjar 18. Adam Menhart kazenski sodnik, Ignacij Prodmann trgovec 19. vogalni vrt, ki je mejil na Židovsko ulico Koroška cesta: 1. Jakob Schneider poročnik, od 1758 do 1773 jezuitska gimnazija 1. Jakob Kargg padar, od 1758 do 1773 jezuitska gimnazija 2. pivovarna, od o. 1740 Janez Khorer, od 1749 Matija Glonner st. in ml. 2. klet s točilnico samostana Vetrinje 3. Marija Leuzendorf samska, od 1773 Niklas Strašil gostilničar iz Moravske 4. Jakob Damiš meščan, od 1756 Julijana vdova, nato Barbara Žunkovič 5. Ignacij Schiffkhorn mestni svetnik, od 1758 Anton Morgenstaetter, od 1774 last mesta 6. mestna vojaška zbirna hiša 7. Jožef Grešičer trgovec, od o. 1770 Gregor Arčko, od 1786 vdova Ivana 8. Fidelij Kuglmayer meščan, Julijana vdova 9. Simon Krainer ml. mesar, od o. 1775 Anton Vrecl mesar in m. svetnik 10. Jurij Pillinger, od. o. 1749 Deziderij Duhn 11. Jožef Hoezl pek 12. Franz Jurij Kožuh gostilničar, od 1747 Katarina vdova, nato sin Franc in Julijana 13. Andrej Hiebler sodar 14. Filip Kamerer čevljar, Vid Hoeller čevljar 15. Konstantin Theimer padar, Ana vdova, od 1779 Ivan Vrecl 16. Franc Anthauer kovač, Anton Anthauer kovač 17. Blaž in sin Janez Korper mesar, Anton Pickel mesar 18. Jurij Švalic mesar, Janez Švalic mesar 19. Matija Wenig kamnosek u. 1749, Jera vdova od 1756 por. Bombassi, Anton u. 1778 19. Franc Korber kotlar, od 1752 Blaž Moračer kotlar 20. Simon Rošker meščan 21. Anton Hikhel mesar, Rozalija vdova 22. Franc Winkler meščan, Janez Topfer 24. Franc Weizer pek, od o. 1760 Peter Murmann pek, Tereza vdova 26. Matija Urbas upravnik, 1759-1782 celestinski samostan sv. Klare Gosposka ulica: 1. vogalna hiša Glavni trg 16 (Franc Turtltaub, Janez Jurij Sager) 2. Ferdinand Reitter trgovec, Franc sin 2. Anton Peitler špecerist, Jožefa Marija Peitler vdova 3. Janez Aichmayr trgovec, Katarina vdova in Sebastijan Festin sin, od o. 1770 Franc Lindner st. trgovec z Dunaja 4. Blaž in sin Jožef Vezjak oficir, Franc in Marija Ana Fanton 5. Elizabeta in Katarina Gutholdin, Ferdinand Reitter trgovec, od 1763 Franc Jožef Wibmer lectar 6. Janez Mihael Weiderer usnjar, vdova Marija Krašnik, od o. 1780 Matija Neupauer trgovec iz Gradca 7. Tomaž st., Ernest in Tomaž ml. Apostl trgovci, Tereza vdova 8. Franc Drešnik trgovec, Jožef in Ana Novak trgovec

S tudia

H istorica

S lovenica

9. Jožef Waegl pek, Ana Ivana Waegl vdova, od 1769 Jožef in Jožefa Wreger pek 10. Matija Gross trgovec, od o. 1765 Jakob in Marija Ana Pesek 11. od 1745 Franc Hoerner krojač, od 1756 Marija vdova, od 1774 Jakob Mayr trgovec z železnino 12. Franc Karl Caccia, od 1753 nečakinja Marija Ana Freuneggerin in potomci 13. Janez Huster upravnik, od o. 1765 Jožef Knapič upravnik 14. Dominik Matija Fasching čevljar 15. Jakob Faeber padar in m. svetnik, od 1767 Jožef Holzinger kipar 16. Janez Prandtner krznar 17. Anton Gussler vrvar 18. Anton Lah st. in ml. trgovca 19. od 1745 Žiga Hoelzl pek, od 1764 Matija Schramb pek in prov. mojster iz Bamberga 19. Boltežar Aichentaller pek, od o. 1760 Matija Schramb pek in proviantni mojster 20. Štefan Kriehuber trgovec, Mihael Prodmann, Anton Stachl 20. Matija Heyer glavnikar 21. Jožef Koggl mesar, Primož in Jakob Koggl, Anton Stachl, Marija Ana Rottorf vdova 22. Tomaž in Barbara Loescher klobučarja (dvojna hiša) 23. Gregor Pirkher krojač, od 1779 Ferdinand Pirkher 24. Janez Frauenberger st. medičar, Jožef Frauenberger medičar 25. Jurij Reinoldt meščan, Maks Poelmann 26. Pavel Onič urar, Anton Onič urar 26. Jakob Ortner krojač, Anton Ortner krojač 27. Franc Schulz pasar, od o. 1770 sin Janez 28. Tereza Kosterin vdova, Jožef in Jožefa Caminoli kositrar 29. Jožef Hoffer gradbenik u. 1762, od 1763 Janez Nepomuk Fuchs gradbenik 30. Primož in sin Jakob Koggl gostilničar 31. Jurij Gracher dninar, od 1775 Janez Perschon zidarski polir 32. Janez Wuseth čevljar 34. Peter Reitter, Ignacij Stadlmann, od 1760 Anton Prandtner, vsi ključavničarji Slovenska ulica: 1. vogalna hiša Grajski trg 3 2. grajska upravna hiša 3. Vid ter Matija in Tereza Petrič kovači, od 1769 Janez Vauhnik kovač 4. od 1749 Valentin Santoll špecerist 5. Daniel Schnelling sedlar 6. Adam Praentl sodar, od 1752 Janez Ebner sodar 7. Janez Wagner milar, Matej Schulz milar 8. Jurij Sorglechner kolar, Mihael Magerer kolar, Peter Tersischer kolar, od 1791 Andrej Schnurr 9. Martin Froelich steklar, Jakob sin, od o. 1750 Leopold Mulz steklar 10. Volbernk Hoelzl ostrogar, neimenovani dediči 11. vogalna hiša Gosposka 34 12. Ferdinand Schlag mitničar, Jožef Schlag tkalec 13. vogalni vrt s hišo Gosposka 31 14. nekdanja beneficiatna hiša, Jožef Plesnik meščan 15. vogalna hiša Barvarska 9

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

16. Jurij Žunko upokojeni župnik 17, 19, 21. vrtovi hiš Slomškov trg 20 in 19 18. Andrej Albensberg(er) krojač, Ana Kramerin njegova vdova 20. od 1753 Anton Robatin pasar, od 1780 Jakob Schmiederer pasar 22. v lasti župnijske cerkve 23. Henrik Edler strugar, od o. 1770 Jernej Zainier meščan 24. vrt 25. vrtna stran hiše Slomškov trg 17 26. od 1736 Janez Jurij Schintler tesar, od 1756 Janez Jurij Poltnik tesar 27. Janez Mihael Weiderer usnjar z Gosposke 6, od 1767 Anton Jožef Peitler, od 1776 Andrej Čerče 28. v lasti meščanskega špitala 29. Ana Regina Knoperin vdova 30. Marija Schomacherin vdova, Gabriel Kokhl meščan 31, 33, 35, 37, 39 vrtovi 32. Henrik Humel rokavičar, Janez Purker rokavičar, od o. 1760 Egidij in nato Janez Jurij Widtmann rokavičar 34. last ž. cerkve, Andrej Diepold tesar, od 1775 Janez Turner meščan 36. Feliks Staendl trgovec 38. zagata 40. Andrej Spoeckmoser krojač 42. Janez Febro izdelovalec postelj Grajski trg: 1. Gašper Sailler in Viktorija gostilničar 2. Jožef Wurzl kovač, Julijana vdova, Gašper Mayr kovač 3. Andrej Šotnik čevljar, Jožef Šotnik čevljar 3. Janez Leithner gostilničar 4. grad v lasti grofov Brandisov od 1727 do 1876 5. Janez Mihael Herzog usnjar (u. 1799) 6. Franz Pittrich knjigovez 6. Jurij Leew pek, Julijana vdova, Franc sin 7. Leopold Raesser klobučar, od 1763 Lovrenc Mittermayer klobučar 8. Jakob Puebenhoffer pek od 1765 Jožef Geppl pek Vetrinjska ulica: 1. Janez Herzl sodar, od 1772 Maks Jožef grof Wildenstein 2. Vincenc Gassner mizar, Anton Eisl mizar 3. Ana Rotterin samska, Franc Neypauer mesar 4. Ferdinand Wrizmann lončar 4. Matija Wrizmann lončar 5. Matija Moosbrukher irhar 6. Janez Simm st. odejar 7. Matija Winkler lectar, od o. 1760 Arnold mizar, od o. 1770 zet Anton Paerz mizar 8. Marija Julijana Lechmannin vdova, od o. 1755 Janez Jožef Vizjak okrožni tajnik, od 1776 Franc Pittrof okrožni tajnik in Julijana 9. Filip Repič mizar, Andrej Dernošnik in vdova, od o. 1780 Anton Kunski kolar 10. vrt ob obzidju

S tudia

H istorica

S lovenica

11. hlevi poštne postaje na Jurčičevi 8 12. Peter Plesnik krojač, Adam Schloegl odejar, Jožefa Traubin vdova 13. Franc Essenko padar 14. Jožef Straub kipar, od 1756 Jožefa vdova, od 1766 Jernej Pilz irhar 15. Jožef Giertler st. in ml. kovača, Ana vdova 16. Salzburški dvor, od o. 1720 pl Filipiči (Burghart u. 1756, Anton u. 1774, Tereza vdova), od 1778 Jožef Naegerl pl. Rosenbuechl 17. Matija Tescher usnjar, Marija Ana Niedermayer vdova, Matija Topfer usnjar, Matej Tescher usnjar 18. Jernej Diemeyer vrvar, Janez Jurij Vižintin meščan 20. Andrej Faiss nogavičar, Matija Mueller 22. Andrej Jančič, Ana vdova, Franc Sulz 24. Jožef Kallstorfer irhar, od 1763 Anton Kallstorfer st. 26. Meljski dvor, meljska komenda 28, 30. Vetrinjski dvor, od 1748 vitez Jurij Ferdinand Friess, od 1768 pl. Bianchi Južni del stare Vetrinjske ulice, sedaj Glavni trg 20. Krištof Peyer st. in ml. pasarja 20. Matija Mayrhold lončar, Janez in Julijana Mayrhold lončar 21. Franc Iglauer krojač, od 1779 Karl Forsthuber vzhodni trakt Frajovža, Melhior Stampfl, od 1752 do 1789 v lasti grofov Friderikain Jožefa Lanthieri. Židovska ulica: 1. vogalna hiša Glavni trg 21 2. Andrej Dernošnik krznar, od 1766 Elizabeta vdova, nato Sebastijan Smolle krznar 3. Ana Ferbin vdova 4. od o. 1750 Jožef Anton Caminoli kositrar, od 1767 Jožef Hoerner slikar 5. Franc Jožef Kunski kolar, od 1757 Terezija Raupin vdova, od 1771 Anton Kunski kolar 6. beneficiatna cerkev Vseh svetih 7. mestni zapori 8. Matija Rauter trakar 9. Anton Vudoški nogavičar, Paul Adam nogavičar 10. Jožef Zweissl klepar, od 1755 zet Gašper Prieger klepar 11. Janez Jurij Faul lončar 12. Janez Pesek st. meščan 12. Janez Jurij Schintler tesar, od 1756 Fidelij Poltnik tesar Zahodni del stare Židovske ulice, sedaj Glavni trg 22. Franc Mechtig meščan, Regina vdova 23. Vonivald Storer krojač, Martin Voršak krojač 24. Jožef Grundner sodar 25. Franc Niedermayer krojač, Janez Jurij Streissl krojač, nato vdova 26. ogalna hiša Dravska 1 - južni trakt Frajovža - Jožef Krauthofer, od 1777 oz. 1781 Andrej Remšak iz Vitanja - za njo hiša s stanovanjem Katarine Prettenwein, vdove po glavarju Dravska ulica: 1. Anton Kallstorfer, Cecilija vdova, od 1763 Marija Eufemija Pichlerin

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

2. ogalna hiša Glavni trg 3. Franc Pliembl pek, Katarina vdova 4. bočna stran hiše Glavni trg 1 5. Andrej Stainacher irhar, Filip Damiš mesar, Jožef Leber mesar 6. Jožef Vrecl st. in ml. mesarja 7. Jožef Niedermayer sin Marije Ane usnjar, Leopold Lederer usnjar 8. Jurij Zoerer meščan, Franc Vrecl meščan 9. Leopold Lederer usnjar, Martin Rottensteiner usnjar 10. Matija Matej Mayer padar, Janez Hackstein mestni kirurg 11. Janez Troyner mesar, Jožef Lešnik st. mesar 12. dravska mitnica z mitničarjevo hišico ob njej na Vojašniški 3 13. Simon Krainer ml. mesar Slomškov trg: 1. beneficiatna hiša sv. Magdalene, od 1782 do 1809 dom preseljenih celestink 2, 3. vrt te hiše 4. zagata, segajoča do Gosposke 13 5. Marks Filipič meščan 6. beneficiatna hiša sv. Tomaža 7. mežnarija 8. beneficiatna hiša NLG 9. župniščni kompleks 10, 11. meščanski špital 12. Leopold Peysser ključavničar, med 1782 in 1788 več lastnikov 13. Martin Eckhardt mizar, Jožef Perger mizar 14. Franc Koll, Franc Jožef Fraunbacher ključavničar, od o. 1770 Petra Terzischer vdova po ključavničarju, od o. 1780 Andrej Felber 15. ogalna hiša Orožnova 2 16. Andrej Perko bratovščinski sluga, vdova 17. Jurij Vidovič dimnikar, Matija Luckesi dimnikar iz Moravske 18. Jožef Angerhofer mizar 19. Franc Jožef Korper upravnik Borla, Katarina Cecilija vdova, od 1779 Anton Parz mizar 20. grofje Sauer, od 1775 mestno skladišče z upravno stavbo - ob župniščnem kompleksu župnijska, med 1776 in 1812 mestna glavna šola Rotovški trg: 1. hrbtna stran rotovža 2, 3. vrtni parceli 4, 5. hrbtni strani hiš Slomškov trg 6 in 5 6. gospodarsko poslopje hiše Slomškov trg 5 7. zagata hiše Gosposka 7 8. hrbtna stran Gosposke 5 9. hrbtna stran hiše Glavni trg 15 Lekarniška ulica: 1, 2. bočni strani hiš Glavni trg 11 in 12 3, 5, 7. hrbtne strani hiš Poštna ulica 4, 6, 8, 10 4. hrbtna stran hiše Glavni trg 13

S tudia

H istorica

S lovenica

6, 8. hrbtna stran vrtnih parcel Rotovški trg 2 in 3 9, 10. bočni strani hiš Slomškov trg 7 in 6 Poštna ulica: 1, 2. bočni strani hiš Glavni trg 9 in 10 3. Anton pl. Langenmantl 4. Anton Korpan gostilničar, Marija vdova 5. meščanski špital, trakt ob ulici zgrajen 1731 6. Leopold Pilgramb knjigovez in m. svetnik 8. Franc Ledinek čevljar 10. Katarina Pliembl vdova po mesarju 12. bočna stran hiše Slomškov trg 8 Orožnova ulica: 1. Mihael Hoegenwarth brusilec 2. Jožef Spolerič zlatar, Jožef Anton Zekl zlatar 2. od 1769 Franc Hoffrichter meščan iz Vojnika 3. Simon Klančnik st. tkalec, Ana Pichlerin vdova 4. Janez Krstnik Hrenner, Klara Lederin vdova 5. Jožef Guttmann mestni mežnar, od 1758 Janez Jurij Guttmann, od 1774 Simon Odoničer izdelovalec orgelj 6. Khambergerjeva hiša s 3 vrtovi, Mihael Leopold Karl Ambthofer, od 1710 zopet mestna, služila na nastanitev vojakov in zapor beračev 7. Gašper Weiner prodajalec kruha, od 1757 Matija Ohmayer tesar, od 1771 vdova in sin Anton 8, 10. Anton Varena upravnik, Marija Terezija Kinnkl, od 1777 Antonija Lube r. Varena 9. Franc Pommer sodar, Janez Pommer sodar, Ana vdova 11. vrt hiše na Koroški 26 Miklošičeva ulica: 1. hrbtna stran vrtne parcele hiše Orožnova 2 in Slomškov trg 15 2. vrt mestne lekarne 3. Simon Taxer sid. polir u. 1789 4, 6. Jožef Hakhl mesar, hiša z velikim vrtom Gospejna ulica: 1, 3, 5. bočna stran Koroške 26 2, 4, 6. bočna stran Koroške 24 in Orožnove 9 7, 9. bočna stran tkim. Lubejeve svobodne hiše, Orožnova 8, 10 8, 10. bočna stran hiš Orožnova 6 in Miklošičeva 3 11, 13. vrt segajoč do Slovenske ulice 12, 14. vrt segajoč do Slovenske ulice Gledališka ulica: 1, 3, 5. vrt hiše Slomškov trg 17 2. bočna stran hiše Slomškov trg 18 4. vrt hiše Slomškov trg 18 6. bočna stran hiše Slovenska 23

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Barvarska ulica: 1, 3. vrt gospoščine Maribor 5. Jakob Hoegenwarth ključavničar, Rozalija vdova, od 1778 Franc sin 7, 9. Jožef Kerbler barvar, od o. 1760 Franc in Katarina Lempl, od 1774 Jakob Hoegenwarth st. barvar 2, 4, 6, 8. hrbtne strani hiš Gosposka 23, 25, 27 in 29 10. bočna stran parcele Gosposka 31/ Slovenska 13 Ulica 10. oktobra: 1, 2. bočni strani hiš Gosposka 21 in 23 3. gospodarsko poslopje hiše Gosposka 19 4. bočna stran parcele Barvarska 1, 3 5. Jožef Peinlich slikar, od 1764 Mihael Omersa krznar 7. Rudolf Hainz, od 1767 Mihael Omersa krznar 9. bočna stran hiše Slomškov trg 1 Tyrševa ulica: 1, 3, 5. bočna stran Slovenske 14 in njenega vrta 2. bočna stran Slovenske 12 in njenega vrta 4. Marjeta Poelsslerin vdova po krznarju, od o. 1780 Matija Veltič z ženo 7. hišica ob obzidju v lasti magistrata Volkmerjev prehod: 1. bočna stran hiše Gosposka 32 3 - 13. hrbtne strani hiš Slovenska 1 - 9 z zagato pri št. 9 2, 4. bočna stran hiše Gosposka 30 6. Pavolec, pred 1754 zet Anton Morgenstaetter meščan, od 1764 Jožef Peinlich slikar 8. od 1759 Matija Zeisel zidar 10. bočna stran hiše Grajski trg 2 Jurčičeva ulica: l, 2. bočni strani Gosposke 24 in 22 3. Franc Mentner trgovec, Ana Julijana vdova 4. Jurij Schussmann kovač, Janez Mueller v hiši s kavarno, ki jo je 1764 ustanovil Karel Zablatnik s Koroške 5. Simon Toplak gostilničar, od 1763 Andrej Felber 6. vrt hiše št. 4 7. Janez Jurij Lautterer sedlar, Franc Lautterer sedlar 8. Ferdinand in Ernest Hizelberger poštna mojstra, brata 9. Andrej Kleinmann klobučar, Rozalija vdova 11. ogalna hiša Vetrinjska 13 Ob jarku: 1, 2. bočni strani hiš Vetrinjska 16 in 14 3. Andrej Diemeyr lončar, od 1794 Janez Linzboden lončar in Katarina 4. gospodarsko poslopje Vetrinjska 14

S tudia

H istorica

S lovenica

Tkalska ulica: 1. bočna stran hiše Gosposka 16 3. njeno dvorišče 5. Mihael Goldner tkalec, od 1756 Janez Jožef Goldner tkalec 7, 9, 11. hrbtne strani hiš Vetrinjska 9, 7, in 5 2, 4, 6, 8, 10. bočna in hrbtne strani hiš Gosposka 14, 12 in 10 Ozka ulica: 1, 2. bočni strani hiš Gosposka 8 in 6 3. Eva Weiller, vdova po Štefanu 4. Jožef Hueber čevljar, Jožef Lueff čevljar 5. Mihael Pfister sodar, Janez in Frančiška Kaiser jermenar 6. Maks Poelmann rokavičar, Karl Eisner rokavičar 7, 8. bočni strani hiš Vetrinjska 5 in 3 Mala ulica: 1. bočna stran hiše Gosposka 2 2, 4, 6. bočna stran nekdanje hiše Glavni trg 17 in Frajovža 3. Franc Niss pasar, od 1767 Janez Gurtner pasar iz Slov. Bistrice 5, 7. ogalni hiši Vetrinjska 1 in 2 9. Ana Thorer vdova, od 1775 Janez Hoeffler urar iz Freiberga na Bavarskem 8, 10. bočna stran hiše Glavni trg 20 - kot sedanja Ključavničarska se je iztekala v Židovsko ulico med njenima hišama 7 in 9 Mesarski prehod: 1, 2. bočni strani hiš Glavni trg 5 in 6 3. Avguštin Anrather čevljar, Jožef Anrather čevljar 4-5. gospodarsko poslopje Splavarski prehod: 1, 2, 4. bočni strani hiš Koroška 1 in 3 3. od 1752 Matija Ohmayer tesar, od 1757 last jezuitov, od 1773 dvorne komore 3. od 1753 Martin Glatz zidar, od 1757 last jezuitov, od 1773 dvorne komore 5. Jedert Seeberger vdova, Janez Seeberger slikar 6. Jakob Fanton, Tereza vdova, Jožef Fanton, od 1776 Valentin Wauch zidar 7. Gregor Krabath mesar, Matija Lešnik mesar 8. Jakob Karg padar, od 1757 last jezuitov, od 1773 dvorne komore Žički prehod: 1. bočna stran hiše Koroška 7 2, 4, 6. bočna stran hiše Koroška 9 3. Tomaž Kornig izdelovalec šiber 5. vogalna hiša Vojašniška 18 Minoritski prehod: - bočni strani hiš Koroška 19 in 21 Usnjarska ulica: 1, 3, 5. hrbtne strani hiš Dravska ulica 11, 9 in 7

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

2, 4, 6. bočna stran hiše Dravska 13 in gospodarski poslopji 7-21 in 8-18 območje usnjarn in pomožnih poslopij Vojašniška ulica: 1, 3. bočna stran hiše Dravska 12 2. bočna stran hiše Dravska 10 4. bočna stran hiše Mesarski prehod 5 5-17. mesarske in pristaniški uti 6, 8. bočni strani hiš Mesarski prehod 4 in Splavarski prehod 7 10. bočna stran hiše Splavarski prehod 8 12, 14. hiša z velikim dvoriščem, Ana Fanton samska 16, 18. hiša z velikim vrtom, Marija Jera Mayerhoefler vdova 19. leseno skladišče s sočasno oznako Pristan 1 21. gospodarsko poslopje hiše št. 23 23. Lovrenc Kirchberger zidar, od o. 1760 Sebastijan Kaiser tesar 25, 27. gospodarski poslopji žičkega dvora Vojašniški trg: 1. Žički dvor, last žičkega samostana, od 1778 Jožef Naegerl pl. Rosenbuechl, od 1786 vojaška oblačilnica, od 1811 vojašnica 2. minoritski samostan, od 1784 vojaška oblačilnica, od 1811 vojašnica 3. Jurij Lesjak meščan, od 1781 Janez Jurij Stadler zidar 4, 5, 6. hrbtne strani hiš Koroška 19, 17 in 15 7. Franc in Matija Mittermayer ob slikarja, Kristina vdova, od 1773 Janez Jurij Stadler zidar 8, 9. hrbtni strani hiš Koroška 11 in 9 Pristan: 1. leseno skladišče s sočasno oznako Vojašniška 19 2. leseno skladišče 3, 4, 5. hrbtna stran žičkega dvora 6, 7, 8, 9. skladiščne ute 10. Pristaniški stolp, v mestni lasti 11. skladiščna stavba ob stolpu 12. skladiščni stavbi ob obzidju 13. Benetke, bastija v mestni lasti II. DRUGO OBDOBJE OD OKOLI LETA 1780 DO OKOLI LETA 1838 Vpogled v drugo obdobje mestnega in s tem tudi prebivalstvenega razvoja nam najeksaktneje ponuja druga izdaja prve zemljiške knjige, ki obsega čas od okoli leta 1780 do okoli leta 1838. Ugotovitve ob njenem prikazu bomo enako kot za prvo in tretje obdobje strnili v sumarnem povzetku na koncu sestavka. Glavni trg: - od 1796 sin Andrej Taengisch strugar, od 1826 Mihael in Ana Stampfl 1. sestre pl. Renzenberg, od 1800 Karl Vibmer milar, od 1813 vdova po njem Marija por. Verdovac, od 1817 Martin Verdovac

S tudia

H istorica

S lovenica

1. Jožef Landes meščan, od 1800 Jožef sin, 1829 Jožef Neuhold 2. Elizabeta Doberwein vdova, od 1808 Alojz Krieg, od 1812 zet Jožef Perz, od 1823 Karl Candolin železninar iz Konjic 3. od 1796 Janez Gatterer, od 1812 Janez Karl Schimmer iz Karlovca, od 1822 Dominik in nato Jožef Bancalari, vsi lekarnarji 4. od 1805 Janez Plentl sin 5. od 1778 Jurij in Konstanca Wittmann, od 1800 Ferdinand in Magdalena Rath, od 1817 Jožefa Rath 6. od o. 1790 Jakob (sin Matije) Lešnik mesar, od 1807 Anton in Cecilija Lešnik 7, 8. od 1784 vojaška oblačilnica, od 1811 vojaško vzgajališče 9. od 1800 Janez Krstnik Hausner iz D. Avstrije, od 1810 Janez in Ana Kollar iz Konjic, vsi peki 9. od 1784 Janez Jurij Stoeger mizar, od 1806 Helena vdova, glavnikarka 10. od 1792 Jožef Bastler, od 1796 Jožef Foerderer, ranarja 11. od o. 1795 Leopold Hartnagl, od 1816 Mihael Hartnagl, usnjarja 12. od 1787 Janez Nepomuk Mikl ml., od 1796 Karl Schober, od 1801 Franc Haunold, od 1816 Franc Welkhammer, od 1818 Tereza Hartnagl vdova, od 1821 Franc Freystaedter, od 1828 Franc Baumbach, od 1823 Karl Koch, vsi lekarnarji, razen Hartnaglove 13. od 1792 Franc Ks. Semen trgovec, od 1796 Franc Gabriel Fischer upravnik gospoščine Maribor, nato vdova po Ulriku Hartnaglu Tereza 14. rotovž 15. Andrej in od 1804 Alojzija Fleiss, od 1819 Alojzija in sin Andrej Fleiss 16. od 1781 Ignacij Pilz trgovec iz Celja 17. od 1796 Franc Ks. Lerch ml. usnjar, od 1822 Janez Lerch, od 1832 Jožef Guttmann usnjar 18. od 1801 dr. Jožef Wasserer kirurg, od 1834 Jožef Albensberg trgovec 19. vrt na vogalu z Židovsko ulico Koroška cesta: 1. od 1773 dvorna komora, od 1775 državna gimnazija s 1831 zopet odprto cerkvijo sv. Alojzija 2. od 1786 Franc Mihael Lederer, od 1804 vdova Ivana Kristina Lederer por. Zimmer, od 1806 Franc in Regina Vogl, sami pivovarji 2. klet s točilnico samostana Vetrinje, od 1793 Franc in Kristina Zimmer, od 1806 Franc Vogl, od 1830 vdova Regina 3. Niklas Strašil gostilničar, od 1812 vdova Cecilija por. Dinauer, od 1828 Franc Strašil sin 4. od o. 1775 Filip Tešer ključavničar, od 1783 Franc Ks. Radezi iz Ptuja, od o. 1820 Andrej Tscheligi 5. 1775-76 predelana v stanovanje poveljnika garnizije, od 1798 Ignac in Alojzija Schranzhofer kotlar, od 1829 vdova sama 6. mestna vojaška zbirna hiša 7. od 1790 Franc Ks. Geist knjigovez, od 1806 Jožef Stachl trgovec iz Stradna 8. od 1784 Janez Jurij Ferlinc, Ferdinand Seidlhuber iz Avstrije (gostilna Pri cesarju) 9. od 1787 Jurij Wittmann meščan, od 1800 Matija Burghart mesar, od 1828 sin Jožef milar 10. Ignacij Macher gostinec iz Sv. Ožbalta, od 1804 Anton Langer steklar

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

11. Anton Brunader st. in ml. peka, od 1802 Volbenk Kaufmann pek 12. Julijana Kožuh vdova, od 1783 Jožef Remic (gostilna Pri zlatem levu), od 1796 Bernard Bindlechner, od 1812 Anton Langer, od 1835 Benedikt Vivat steklar 13. od 1783 Janez Jurij Jobst, od 1790 Franz Stachl, od 1804 Franc Zorko pivovar, nato Janez Senekovič mlinar 14. Jurij in Elizabeta Marič čevljar, od 1790 Tereza Šofzgin roj. Wusett, od 1815 Gašper in od 1823 vdova Tereza Fink, od 1826 por. Dvoršak 15. od 1800 Simon Klančnik, od 1807 Anton Rak, od 1811 Janez Pickhart, od 1830 general Bittenthal 16. od 1809 sin Jožef Anthauer kovač, od 1818 Anton Anthauer, od 1823 Gašper in Tereza Fink, ki se 1826 poroči Dvoršak 17. Anton Wuth mesar, od 1806 Jožef Kaufmann, 1810-1845 Franc in sin Henrik Gasteiger tovarnarja rozolija s Tirolskega 18. od 1786 Katarina Švalic vdova, od 1795 Simon in Marija Plentl, od 1801 Ana Marija Hoerer z Vrhnike (gostilna Pri jagnjetu), od 1809 sin Anton, od 1820 Karl Herzog 19. od 1764 oz. 1778 Franc Widmann slikar in pozlatar, od 1784 Tereza Sagerin, od 1804 sin Anton 19. od 1803 sin Leopold Moračer kotlar, od 1826 Sebastijan in Tereza Huebler kovač z Bavarskega 20. od 1775 Janez Jurij Stampfl, od 1811 Tereza vdova, nato Janez sin 21. od 1774 Konrad Ulrich meščan, od 1803 Ana Marija vdova, od 1814 zet Franc Forstner rentni mojster 22. Jakob Ledinek meščan, od 1801 Marija vdova, od 1809 Janez Kartin iz Ptuja 24. od o. 1785 Lovrenc Streinisberger pek, od 1804 vdova Marija Ana por. Hausner, od 1822 Janez Jurij in od 1826 sin Janez Hausner 26. celestinski samostan sv. Klare, od 1782 vojaški erar, od 1811 sedež kresije; cerkev od 1814 oz. 1816 Ignaz Kranz, od 1830 vdova Ana Perko roj. Kranz Gosposka ulica: 1. vogalna hiša Glavni trg 16 2. od o. 1760 Anton in Rozalija Lehr trgovec, od o. 1790 Jožef Altmann, od 1820 vdova Alojzija Altmann 2. od 1803 Jožef Altmann, od 1820 vdova Alojzija Altmann 3. od 1783 Franz Lindner ml. trgovec 4. od 1784 Janez in Simon Plentl, od 1794 Simonovo polovico hiše Franc Neybauer krznar, od 1802 tudi Janezovo polovico, od 1813 vdova Ivana 5. od 1817 vdova Antonija Wibmer, od 1821 Franc Braeuner medičar iz Avstrije 6. od 1796 vdova Uršula Neypauer, od 1801 Štefan Huebner in Janez Jurij Hietl 7. od 1791 Jakob Schemer, od 1808 Anton Schemer, od 1823 Viljem Satory 8. od 1791 Karl Ferstl, od 1814 vdova Elizabeta, od 1821 Franc Ferstl 9. od 1801 sin Franc Wreger, od 1834 vdova Tereza Wreger 10. od 1778 Anton Eisl mizar, od 1808 oziroma 1815 sin Ludvik 11. od 1819 zet Janez Jožef Herič in Cecilija, od 1836 ona kot vdova Mihaela Stampfla 12. od 1808 Anton Dobaj, od 1814 vdova Ivana por. Napokoj, od 1820 Janez Tappainer 13. od o. 1780 Jožef Naegerl pl. Rosenbuechl, od 1808 Tereza Muck, od 1810 Franc Schleif in Tereza roj. Stampfl

S tudia

H istorica

S lovenica

14. od 1786 Jožef Merzinger knjigovez in tržec, od 1828 Anton Ferlinc 15. od 1786 Jožef Naegerl pl. Rosenbuechl, od 1788 Matija Heier glavnikar, od 1801 Franc Fischter galanterist 16. Andrej Gottsberger krznar, od 1801 vdova Katarina, od 1804 sin Janez, od 1832 Jožef Balzer iz Švice 17. od 1773 Jožef Kirchschlager iz Ljubljane špecerist, od 1810 Jurij Leytmayer vrvar, od 1822 Ignacij Schwan vrvar iz Šlezije 18. Franc Lah trgovec, od 1791 Anton Scherbaum in Tereza, od 1827 Jožef in Ana Skubi iz Kranjske 19. sin Andrej Schramb pek, od 1811 Janez Beier pek iz Tirolske 20. od 1778 vdova Barbara Stachl por. Kranz, od 1797 Jakob Lusthandl 20. od 1788 Matija Kranz, od 1793 vdova Barbara, od 1797 Jakob Lusthandl, od 1808 vdova Cecilija Klebar, od 1812 njen novi mož Anton Tobija Proy 21. Mihael Gigler čevljar, od 1818 vdova Marija, od 1827 Matija Ried iz Avstrije 22. od o. 1770 Karel Toppler klobučar, od 1791 Jernej Leskošek, od 1796 Benedikt Rister, od 1808 Marija Ley(e)rer, od 1810 njen vdovec Silvester Ley(e)rer iz Gasteina, vsi klobučarji 23. od 1813 Jurij Schall iz Wuertemberga, od 1825 vdova Marija 24. Janez Frauenberger ml. lectar, od 1806 Mihael Stampfl lectar 25. od o. 1780 Karel Eisner rokavičar, od 1801 Franc Petumvill sitar iz Gradca, z zamenjavo jo je dobil Franc Rottensteiner, od 1803 Viljem Scheikl železninar iz Gradca 26. od 1789 Matej Onič, od 1792 Karel Forsthuber krojač, od 1802 Jožef Schoepfer krojač iz Gradca 26. od 1779 Karel Forsthuber krojač, od 1802 Jožef Schoepfer krojač 27. od o. 1775 Franc Ks. Essenko, od 1779 vdova Marija Ana, od 1799 Mihael Fischer puškar, od 1807 vdova Šarlota, od 1809 Janez Felber 28. od 1785 Mihael Albensberg krojač, od 1801 dr. med. Franc Vidovič kirurg, od 1806 Janez Fischer urar, od 1817 Janez Wolfhardt urar iz Gradca 29. od 1804 oz. 08 Tereza Fuchs vdova, od 1836 Jožefa Fuchs 30. od 1786 Samuel From pek, od 1791 Matija Glonner ml., od 1802 Anton Adrinek milar in še od istega leta Simon Klančnik milar 31. ogalna hiša Slovenska 13 32. Anton Lubec čevljar, Karel Wagner čevljar, od 1816 Matija Mayer krojač iz Tirolske 34. ogalna hiša Slovenska 11 Slovenska ulica: 1. ogalna hiša Grajski trg 3 2. poslopje gospoščinske uprave 3. od 1787 Kristijan Pelzl, od 1816 Franc Repnik, od 1836 vdova Marija, vsi kovači 4. od 1786 Janez Jožef Santoll, od 1800 vdova Eleonora, od 1803 priženjeni Jožef Anton Prenner, od 1822 pastorek Janez Nep. Santoll, od 1829 baronica Greifenklau 5. od 1770 Jožef in Jožefa Hackel sedlar, od 1799 Ignac Vižintin, od 1816 Jožef Gruber iz Wildona, od 1825 vdova Marija, vsi sedlarji 6. od 1786 Franc Ebner sodar, od 1802 Matija Lederhas rokavičar iz Fuerstenfelda, od 1821 Janez Franz 7. od 1788 Anton Adrinek, od 1806 Nikolaj Wolf, od 1819 Franc Jandl, vsi milarji

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

8. od 1793 Franc Gutmann, od 1812 Jožef Stoeger, od 1819 Gotfrid Seibt tkalec s Češkega 9. od 1780 Anton Mueller, od 1794 Ignac Fraunberger, od 1808 sin Janez Nep. steklar 10. Jožef in Ana Giltschwert ter Franc in Suzana Hoelzl, od 1822 Karl Scherbaum oboist iz Češke 11. Filip Zmueg ključavničar, s poroko vdove Rozalije Mihael Heinzl, od 1808 Lovrenc Reithofer st. iz Ormoža, od 1834 vdova Jožefa 12. od 1800 Jožef Lienhardt tkalec iz Gradca, od 1804 Jožef Anthauer, od 1811 Sebastijan Wening(er) iz Sv. Lovrenca 13. od 1784 vdova Elizabeta Perschon, od 1789 Ana Gufferin, od 1799 Andrej Weiss nosač, od 1831 hči Marija por. z Adalbertom Herringom iz Češke 14. Sirko vojni kurat (pri Sv. Jožefu), od 1788 Franc Hoffer, od 1800 dr. Franc Edvard Pichler advokat, od 1818 Jožefa Čuček, od 1821 Frančiška Goedl 15. vogalna hiša Barvarska 9 16. od 1782 Janez Hochnemmer, od 1808 Martin Zeblack, od 1832 vdova Marija por. z Jožefom Vabičem mizarjem iz Melja 17. vrt hiše Slomškov trg 20 18. od 1801 sin Mihael Albensberg krojač, kmalu nato Jožef Caminoli kositrar, od 1817 Jakob in Rozalija Hoegenwart, od 1819 sin Anton, od 1828 zopet oče Jakob 19. vrt hiše Slomškov trg 19 20. od 1792 sin Janez Schmiederer pasar, od 1796 Karl Wibmer milar, od 1801 Matija Glonner ml. in Tereza, od 1826 Jakob Pernwieser kolar iz Bavarske 21. vrt hiše Slomškov trg 19 22. od 1786 Jožef Holzinger kipar, od 1797 oziroma 1802 vdova Marija Ana, od 1806 Cecilija Lusthandlin, od 1813 Sebastijan Weninger, od 1823 Anton Wagner zidar iz Ptuja 23. od 1783 Franc Onič, od 1801 vdova Marija, od 1814 Štefan Weiss, od 1824 Jurij in Marija Dax čistilec čevljev 23. dvoriščni del o. 1800 prizidal Janez Golob zid. polir, od 1818 Filip Vošnik, od 1824 Jurij in Marija Dax 24. vrt z delavnico voščenega belila, od 1815 Rudolf Pulsat, od 1821 Simon Muhič gostilničar, od o. 1830 Mihael Stampfl 25. vrt hiše Slomškov trg 17 26. od 1775 Jožef Haigl tesar, od 1797 vdova Ana, od 1806 Mihael Albensberg, od 1821 sin Jožef 27. Simon Vohornik in Uršula, od 1814 Tereza Wreger, od 1834 Janez in Marija Lerch jermenarji 28. Jurij Lautterer meščan, od 1791 Jožef Antauer kovač, od 1797 Anton Eisl mizar, od 1804 Janez Jurij Mally, od 1807 Andrej Felber vinski trgovec 29. Anton Lenkmayer tkalec, od 1799 Jožef Gassner, od 1827 hči Eleonora 30. od 1803 Simon Ilec, od 1818 vdova Marija, od 1820 Janez Kossar čevljar 31. vrt 32. od 1780 Matija Pesl, od 1785 Anton Mihurko, od 1791 Samuel From pek, od 1799 Ivana in sin Dominik pl. Friess, nato vnuk Izidor 33. vrt 34. od 1802 Janez Lanofski, od 1811 Tereza Hartnagl spodnji del parcele s hišo ob ulici; Franc Vogl z Regino pa gornji del parcele z vrtom ob obzidju

S tudia

H istorica

S lovenica

35, 37, 39. vrtovi 36, 38, 40. veliki parceli z gospodarskima poslopjema in vmesno zagato 42. Matija Hrieber izdelovalec postelj, od 1790 Matija in Regina Berg, od 1809 Janez Rauch šolnik in Gradca, od 1811 Jožef Seitfried zidar, od 1834 vdova Elizabeta Grajski trg: 1. od 1805 sin Mihael Sailler in Jožefa, od 1830 Jožef Henerlein in Elizabeta 2. od 1781 Janez Fischer, od 1801 vdova Tereza, od o. 1808 Gašper Schiele ml., vsi kovači 3. od 1806 Tadej Pikhart z Dunaja, od 1811 Janez Umschauer 3. od o. 1780 Franc in Elizabeta Proskopski gostinca, od 1801 Tadej Pikhart, od 1808 sin Janez, od 1811 Janez Umschauer, od 1806 posestno združena s prejšnjo hišo 4. grad v lasti grofov Brandisov od 1727 do 1876 5. Jožef Herzog usnjar, od 1817 Kajetan Herzog usnjar in Katarina 6. od 1795 Barbara Loewin, od 1810 dr. Leopold Loew in Jakob Kaufmann st. pek iz Passaua, od 1822 sin Jakob Kaufmann ml. 6. Barbara Loewin vdova po peku Francu, od 1794 Jakob Kaufmann st., od 1822 sin Jakob Kaufmann ml. 7. Mihael Omersa klobučar, od 1778 Jakob Stemmer, od 1803 vdova Katarina por. Fischer, od 1831 vdovec Konrad Fischer 8. od 1778 Samuel in Cecilija From pek iz Pfalza, od 1806 vdova Cecilija por. Vilčko, od 1826 Jožef Pliberšek Vetrinjska ulica: 1. vogalna z Malo ulico 5, od 1789 Anton Scherbaum, od 1790 Urban Wagner klobučar, od 1811 Jakob Stemmer, od 1821 Ana Stemmer, od 1836 Franc Wagner, vsi klobučarji 2. od 1779 Anton Froelich pasar in plesni mojster 3. od 1783 Janez Kartin, od 1800 vdova Marija por. Pippenbacher, od 1801 Franc Sirk mesar 4. od 1791 vdova Marjeta Wrizmann, od 1796 Jurij Fuehrer, od 1799 Jožef Otonič izdelovalec orgelj, od 1817 Jožef Fetz 5. Mihael Moosbrukher irhar, od 1812 sin Ignac, od 1836 vdova Ana, ki jo 1839 podari Mariji Wutt mesarici 6. od o. 1785 Janez Simm ml., 1813 Ignac Simm, od 1813 Franc Hafner 7. od 1783 Franc Ks. Jorgo pletar iz Ptuja, od 1805 sin Janez Jorgo st. 8. od 1792 Janez Kajetan Vizjak upravnik Hrastovca, od 1809 vdova Ana, od 1810 Franc Leyer mizar iz Radgone, od 1833 vdova Ana 9. od 1809 Janez in Antonija Berghard zlatar in srebrar iz Ljubljane 10. zgrajena 1793, od takrat Jernej Pilz irhar iz Celja, od 1800 vdova Marija 11. hlevi poštne postaje na Jurčičevi 8 12. Jernej Pilz irhar, od 1800 vdova Marija por. Steiner, od 1815 sin Ignac irhar, od 1822 Janez Girstmayer in nato vdova Ana (gostilna Pri sidru) 13. od o. 1785 Jožef Jackmann kirurg, od 1804 vdova Katarina, od 1816 Anton in Tereza Burger iz Schwarzwalda padar 14. od 1800 Karel Steiner irhar, nato Ivana Naglin, od 1827 hči Jožefa Wreger, od 1828 dr. Anton Benedikter in žena Marija roj. del Negro 15. od 1798 Simon Sitter glavnikar, od 1816 Janez Mueller krojač iz Češke, od 1821

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

solastnica žena Tereza, od 1838 Janez sam 16. od 1795 Dominik Bancalari slaščičar, od 1818 Alojz pl. Mandelstein, od 1826 šentpavelski samostan 17. od 1787 Janez Bild mizar, od 1794 Janez Lerch pasar, od 1827 hči Jožefa por. z Venčeslavom Červinko jermenarjem, od 1836 Janez Mueller 18. od 1786 Andrej Albensberg krojač, od 1788 Janez Jurij Wagenknecht, od 1791 Ignac, od 1803 Janez Gartner pasar, od 1834 Otmar Reiser iz Badna, upravnik šentpavelske gospoščine 20. od 1786 Lenart Schweinzer lasuljar, od 1812 Marija Ana vdova po Lenartu in Marjeta vdova po sinu Ignaciju, od 1813 Karl in Katarina Walbiner, klepar s Češke 22. od 1767 Janez Wagner milar, od 1793 Ignac Schranzhofer kotlar, od 1798 Anton Nepomuk Murmayer iz Rute ob Savi 24. Tereza Kallstorferin irharka, od 1786 Anton ml., od 1821 Jožef Ignacij z ženo Terezo Neblin 26. Meljski dvor, od 1798 oziroma 1803 Alojz Kriehuber poštni mojster 28, 30. Vetrinjski dvor, od 1800 Leopold Hartnagl usnjar, od 1815 Niklas Merk usnjar, od 1828 Alojz Nasko usnjar iz Slov. Bistrice Južni del stare Vetrinjske ulice, sedaj Glavni trg 20. od 1805 vdova Ana Marija Peyer pasarka, od 1811 Jožef Denzl, od 1822 Mihael in Emerencija Hoenigmann ključavničar iz Gradca 20. od 1796 Janez. Nep. Bischof, od 1801 Paul Hausch, oba lončarja 21. od 1793 Jožef Mandl obrezovalec knjig, od 1819 Vincenc Mandl, od 1821 Blaž Kos, od 1824 Jožef Ježovnik krojač iz Ormoža - vzhodni trakt Frajovža, od 1789 Alojz in Viktorija Pohl advokat, od 1795 Franc Rottensteiner usnjar, od 1802 Anton in Julijana Wels vrvar, od 1813 Jakob Starkbauer upravnik, od 1820 vojaški erar Židovska ulica: 1. vogalna hiša Glavni trg 21 2. od 1782 Anton Fischler krznar, od 1789 Franc Ks. Neubauer, od 1815 Janez Scherzinger urar 3. od o. 1780 Matija Remšak, od 1802 Marjeta Writzmann, od 1806 Lovrenc Rutar, od 1809 vdova Marija 4. Karel Zablatnik, od 1784 Janez Scharer rokavičar, od 1793 Marija Piebezin, od 1801 Jožef Seifried zidar, od 1811 Ana Jobst vdova po sodarju, od 1822 Alojzija in Anton Altmann trgovca 5. od 1782 Jožef Vresnik, od 1793 Janez Gutbrunner rokavičar iz Avstrije, od 1829 sin Karel poročen z Ano roj. Forstner 6. benef. cerkev Vseh svetih, od 1785 vojaški erar, od 1811 od trgovca Franca Sturza, od 1822 trgovcev Altmannov 6. mežnarija, od 1792 Anton in Jožef Ohmayer, od 1813 Ana Jobst, od 1822 Alojzija in Anton Altmann trgovca 6. židovski stolp, mestni, od 1811 last trgovca Franca Sturza, od 1822 Altmannov 7. mestni zapori 8. od o. 1785 Karl Franc Fischter trakar, od 1802 Jožef Vernik tesar, od 1815 vdova Barbara in njen mož Filip Jakob Herrsann, od 1831 Anton Leidl čižmar 9. od 1780 Franc Ks. Jurko pletar, od 1782 Tomaž Žiretnik usnjar, od 1788 Janez Kirchner usnjar, od 1791 Jernej Žunko nožar, od 1810 Marija Hofer, od o. 1815

S tudia

H istorica

S lovenica

Alojz Hofer nožar iz Tirolske 10. od o. 1780 Jakob in Tereza Schemmer klepar, od 1791 Andrej Gutsmandl, od 1797 Mihael Hutter, nato Ana Jobst vdova po sodarju 11. od 1789 Jernej in od 1791 vdova Marija Ana Schweiger, od 1814 por. z Anzelmom Brunnerjem, od 1820 Anton Wolf, od 1835 Janez in Jožefa Kocbek roj. Wolf, vsi lončarji 12. od 1782 vdova Suzana Poltnik por. z Antonom Ohmayerjem tesarjem, od 1804 sin Jožef Ohmayer, od 1813 Jakob Streit lončar s Koroške, od 1819 Jožef Schein lončar 12. Janez Pesek ml., od 1813 Jakob Streit lončar, od 1819 Jožef Schein lončar Zahodni del stare Židovske ulice, sedaj Glavni trg: 22. od 1800 Anton Wels vrvar, od 1801 Franc Rottensteiner usnjar, od 1804 Marjeta Wrizmann vdova, od 1819 Jožef Schein lončar 23. od 1795 Maks Voršak, od 1799 Jožef Ježovnik, od 1824 Blaž Kos, od 1829 Neža roj. Schicker kot solastnica, vsi krojači 24. od 1800 Janez Grundner, od 1817 Anton Grundner, oba sodarja 25. od 1781 Jožef Krauthofer krojač, od 1787 Karel Reichl krojač, od 1806 Jožef Wutt in Ana mesarja 26. vogalna hiša Dravska 1 - južni trakt Frajovža, zanj velja enaka posestna zgodovina kot za vzhodnega - od o. 1797 Karl Reichl, od o. 1825 Franc in Ana Aichmaier (gostilna Pri kroni) - hiša v lasti okrožja Dravska ulica: 1. od 1802 Franc Ks. Pichler, nato vdova Marija, od 1828 Karl in Ana Gutbrunner rokavičar iz Avstrije 2. ogalna hiša Glavni trg 3. Franc Jožef Edlinger pek, od 1801 Gašper Fritz pek, od 1827 vdova Julijana 4. bočna stran hiše Glavni trg 1 5. od 1809 Janez Leber mesar, od o. 1815 Jožef Jančič tiskar, od 1823 Bernard Bindlechner st. krojač iz Ciringe 6. od o. 1780 Janez in Elizabeta Paradayser mesar, od 1791 Matija Burkhard mesar, od 1804 Franc Sturz trgovec, od 1807 Karel Wibmer milar, od 1813 vdova Marija por. Verdovac, od 1827 Martin Verdovac sam 7. od 1784 Jožef Lederer in Katarina, od 1817 Jurij Gruber iz Moravske, od 1832 sin Janez Gruber, vsi usnjarji 8. od o. 1805 Jožef Altmann, od 1806 Janez Denzel zvonar iz Švabske, od 1823 Jožef Spiller krojač 9. od 1794 Andrej in Rozalija Tscheligi mesar 10. od 1799 Vincenc Fridauer kirurg, od 1802 Franc Ks. Staudinger in Katarina usnjar 11. od 1796 sin Jožef Lešnik ml. mesar, od 1831 Andrej Tscheligi mesar in gostilničar 12. dravska mitnica z mitničarjevo hišico na Vojašniški 3 13. Jakob Popič, od 1795 Jurij Rogl, od 1816 Franc Weiglein, od 1831 Andrej Tscheligi mesar

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Slomškov trg: 1. beneficiat sv. Magdalene, od 1810 last magistrata, ki je tu do 1812 zgradil mestno glavno šolo 2. zagata, segajoča do Gosposke 17 3. župnijski vrt, od 1814 Vincenc Fridauer kirurg, ki je 1816 zgradil hišo, od 1830 vdova pivovarja Regina Vogl 4. zagata, segajoča do Gosposke 13 5. od 1776 Janez Wibmer z Dunaja (kavarna), nato Franc in Klara Aichmayer, od 1803 večji del hiše Anton Parz mizar, od 1825 Anton Tremel učitelj, manjši del hiše Karel Wibmer milar 6. beneficiat sv. Tomaža, od 1800 Barbara Artner roj. Rosenthall upravnica, od 1805 Ignac Mahne poštni mojster iz Ožbalta, od 1808 Bernard Bindlechner, od 1812 Vincenc Artner okrožni inženir 7. mežnarija 8. beneficiat NLG, od o. 1800 Janez Frauenberger 9. kompleks s cerkvijo, župniščem in staro šolo, v njej od 1812 Franc Wels krojač 10. meščanski špital, služil svojemu namenu do 1891, njegova cerkev sv. Duha od 1785 kot skladišče, od 1811 kot gledališče 11. špitalski vrt, od 1793 mestna bolnišnica 12. od 1788 Jožef Mesner ključavničar, od 1803 Jakob Denzel ključavničar, od 1806 Janez Mihael Blaetl zidar iz Gradca, od 1821 vdova Ana, od 1828 Vincenc Passat zidar iz Lipnice, od 1840 Janez in Ana Huber klepar iz Gradca 13. od 1785 sin Jakob Perger mizar, od 1800 Jakob Mueller, 1808-1814 več lastnikov, nato Franc Wohlfelder, od 1820 Franc Vabič mizar iz Melja 14. od 1784 Franc Widmann pozlatar, od 1790 Tereza Kallstorfer, od 1798 Janez Holzer, od 1802 Janez Wiesenegger čevljar 15. ogalna hiša Orožnova 2 16. 1802-1808 več lastnikov, nato Franc in od 1813 vdova Ivana Reybauer, od 1818 Ignac in Jožefa Altmann trgovec 17. od 1792 vdova Marija Ana Luckesi in mož Franc Vidovič, od 1799 Matija Hatzmann dimnikar 18. Anton Stachl mizar, od 1797 Barbara Kranzin, od 1808 Franc in Viktorija Fajdiga iz Kamnika, od 1816 Anton Preg mestni sel 19. od 1791 Janez Schot, od 1805 Karl Kuglmayer in Ana, od 1816 Anton Rak, od 1832 Franc Lerch trgovec in Marija 20. od 1784 v uporabi vojaškega erarja, ki je 1824 postal njen lastnik Rotovški trg: 3. Jakob Pesek mestni stražnik, Anton Kollhammer, od 1811 Anton in Tereza Spannhackl tesar Lekarniška ulica: 8. hrbtna stran hiše Rotovški trg 3 Poštna ulica: 3. od o. 1780 Matija Glonner ml. meščan, od 1793 Jožef Remic 4. od 1781 družina Lešnik, od 1811 Katarina Holzer, od 1824 županova žena, od 1836 njegova vdova Tereza Tavčer 6. od 1796 Boltežar Holzer, od 1802 Marija Holzer, od 1822 Nikolaj Strašil

S tudia

H istorica

S lovenica

8. od o. 1780 Janez Wiesenegger čevljar, od 1791 Janez Vrabec, od 1796 Franc Jorgo nogavičar, od 1801 Jožef Seiller gostinec, od 1821 sin Klement 10. od o. 1780 Tereza Sorezin vdova, od 1793 Janez Wiesenegger čevljar, od 1801 Janez Holzer, od 1814 Matej Vizjak in Elizabeta Orožnova ulica: 1. od o. 1780 Janez Ertl krojač, med 1799 in 1805 več lastnikov, od 1805 Franc in Ana Sturz mestni stražmojster, od 1825 Franc Gregoris pl Romendorf stotnik 2. od 1811 Jožef Hoffrichter meščan, od 1825 Franc Vogl pivovar, od 1830 vdova Regina 3. od 1789 Simon Klančnik ml. tkalec, od 1790 Janez Posch čevljar, od 1811 sin Jožef 4. od 1820 Janez Vizjak mestni ekonom 5. od 1785 Gregor Pfisterer, od 1799 Simon Plentl, od 1833 Jožef Foerderer okrožni kirurg 6. od 1807 Mihael Marek zid. mojster z Dunaja, od 1820 Janez in Cecilija Vizjak mestni ekonom 7. od 1784 Franc Pommer, od 1827 Jožef Pommer ml. sodarja 8, 10. sin Andrej Lube, od 1796 Bindlechnerji 9. od 1792 Jožef Pommer st. sodar, od 1832 Janez Gottsberger krznar Miklošičeva ulica: 3. od 1789 Jurij Graff nosač, od 1806 vdova Tereza Jeunik, od 1808 Mihael Marek zidar, od 1820 Janez in Cecilija Vizjak mestni ekonom 4. od 1793 Jožef Šunko iz Lučan, od 1816 Pavel Binder gostilničar 6. od o. 1815 Anton Proy trgovec, od o. 1825 Jožef Krobath magistratni svetnik Gospejna ulica: Gledališka ulica: Barvarska ulica: 1. od 1802 Franc Zeisel zidar, od 1806 Janez Mueller, od 1810 Janez Herič, od 1833 Jožef Reitter slikar iz Linza 3. od 1810 Jožef Weidacher, od 1820 Janez Kargl vinski trgovec iz Gradca 5. od 1802 vdova Elizabeta Pichler, od 1810 Jožef Weidacher 7, 9. od 1809 sin Jakob ml., od 1834 vdova Rozalija Hoegenwart Ulica 10. oktobra: 4. bočna stran hiše Barvarska 1 5, 7. od 1811 vdova Cecilija Omersa, od 1815 Krištof Schaeffer, od 1827 Teodor Demetter, od 1833 Tomaž Gotscheber krznar iz Ptuja Tyrševa ulica: 4. od 1786 Anton Wregg, od 1800 Peter Hackel st. strugar, od 1820 vdova Katarina, od 1828 Marija Schoenbauer 5. od o. 1830 Jurij Pleteršnik nosač 7. od 1792 Franc Ksaverij Caminoli st. kositrar

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Volkmerjev prehod: 6, 8. od 1786 vdova Tereza Zeisel, od 1794 sin Janez Franc Zeisel zidar, od 1804 Jožef Lienhart tkalec, od 1807 Dominik Girstmaier krojač, od 1815 dr. Jožef Jakmann, od 1816 Jožef Šunko, od 1820 Anton Wels, od 1831 združena s hišo Grajski trg 1 (Jožef Henerlein) Jurčičeva ulica: 3. Jožef Guttmann meščan, od 1810 Marija Ana Wagenknecht, od 1814 Janez Schmid, od 1822 Jožef Lusthandl trgovec 4. Franc in Katarina Korošec (s točilnico kave), od 1778 Jožef Anthauer kovač, od 1791 Simon Klančnik, od 1792 Franc Ks. Kuglmayer, od 1802 Nikolaj Wolf iz Triera in Ana, vsi tudi lastniki kavarne 5. od 1807 vdova Tereza Felber, od 1812 Jakob Felber, od 1814 Jožef August Remschmidt, od 1817 vdova Ana, od 1823 Karl Fleischmann 6. vrt hiše št. 4 7. od 1781 Matija Maetzl z Dunaja, od 1816 vdova Ana, od 1823 Mihael Maetzl sedlar 8. od 1781 Ana Wieland, od 1790 Matija Pratengayer, od 1801 Alojz pl. Kriehuber, od 1837 sin Alojz ml., vsi poštni mojstri 9. od 1784 dr. Filip Reinsfeld okrožni fizik, od 1799 Viljem Scheigl, od 1806 Franc Schlag, od 1811 Franc Schulz, od 1831 Franc Kanzler iz Radgone 11. ogalna hiša Vetrinjska 13 Ob jarku: 3. od 1799 Janez Bild mizar, od 1805 Dominik Bancalari, od 1818 Alojz pl. Mandelstein, od 1826 šentpavelski samostan Tkalska ulica: 5. od o. 1780 Jakob Primmeck tkalec, od o. 1800 Andrej Hoeneberger tkalec iz Pfalza, od 1824 Janez Triefach tkalec iz Velikega Sv. Florjana Ozka ulica: 4. od 1789 Janez Matija Neubauer, od 1793 Franc Ks. Woelfling st. in Fuerstenfelda, od 1817 vdova Elizabeta, od 1835 sin Franc Woelfling ml., vsi čevljarji 5. od 1783 Mihael Froelich, od 1800 več lastnikov jermenarjev in čevljarjev, od 1807 Jurij Nadl okrožni sel Mala ulica: 3. Matija Pechner vrvar, od 1784 vdova Klara, od 1787 Janez Wenzel iz Moravske, od 1797 Luka Jenko, nato vdova Ana in od 1819 sin Franc, vsi vrvarji 9. od 1805 sin Franc Hoeffler urar Mesarski prehod: 3. od 1789 Matija Pesel, od 1799 Peter in nato Janez Plentl, od 1836 Lovrenc Winkler krojač 4-5. od o. 1790 Karel Mašak mesar, od 1798 Jožef Wutt mesar, od 1801 Tomaž Fras mesar, od 1814 Franc in Ivana Staudinger mesar in gostilničar, od 1831 Karel Staudinger

S tudia

H istorica

S lovenica

Splavarski prehod: 3. od 1774 Mihael in Katarina Schweinzer, od 1809 Jožef Leidl čižmar, od 1816 Jurij in Ana Rabenšer 3. od 1774 Mihael in Katarina Schweinzer, od 1797 Jožef Poelzl pek, od 1800 Ferdinand Rath in Magdalena 5. od o. 1780 Jožef Poelzl pek, od 1800 Ferdinand Rath in Magdalena 6. od 1790 Anton Geringer slikar, od 1819 Simon in Cecilija Dinauer, od 1828 Franc in Ana Holzer suknar 7. Janez Lešnik meščan, nato vdova Katarina Holzer, od 1789 Boltežar in Peter Holzer, od 1791 Franc Guttman od 1808 vdova Jožefa por. Repp 8. od 1774 Jožef in Katarina Pack, nato Janez Holzer, od 1785 Franc Guttmann, od 1808 vdova Jožefa Repp Žički prehod: 3. od o. 1780 David Bracklop puškar, od 1805 Anton in Julijana Urper Minoritski prehod: Usnjarska ulica: Vojašniška ulica: 14. od o. 1780 Janez Grossheim tkalec, od 1803 Mihael Wieser klobasičar, od 1813 tovarna rozolija Edvarda Weberna in Andreja Kranza, od 1837 Andrej in Rozalija Tscheligi. Takrat se je od nje posestno ločila št. 12, ki jo je zasedel Franc Rury glasbeni mojster 16, 18. od o. 1780 Franc Koller zlatar, od 1801 sin Franc Jožef, od 1808 Jožef Pfaendtner in Ana sodar, od 1821 Matija in Tereza Dominik 21. gospodarsko poslopje hiše št. 23 23. od 1791 vdova Rozalija Kaiser, od 1803 sin Andrej zidar, od 1833-1842 razni lastniki Vojašniški trg: 3. od 1785 Matej in od 1786 Franc Zeisel zidarja, od 1799 Mihael Klančnik, od 1800 Matija Ruess točaj, od 1813 vdova Terezija por. Jechl, od 1838 Martin Jechl sam, gostilničar 7. od 1781 Gašper Kotnik, od 1789 Henrik Wichner, od 1800 Franc Franzel krojač, nato Jožef Goetz točilničar iz Švabske Pristan: 1, 2. obstojata še vedno kot skladišči 6. lesena uta Štefana Huebnerja, od 1806 Jožef Vernik tesar, nato vdova Barbara por. Herrsann, od 1831 sin Jakob Vernik tesar, ki 1838 in 1843 v dveh etapah sezida hišo 7. klet in skladišče, od 1837 Andrej in Rozalija Tscheligi, ki tu uredita gostilno s kletno točilnico 10. od 1832 Ignac Staudinger, od 1839 Andrej in Rozalija Tscheligi 13. od o. 1800 Andrej Felber, od 1807 Franc Gasteiger, od 1816 Janez Cvirn, od o. 1824 Franc Rataj iz Kamnice, od 1829 Franc Strašil, gostilna Na lentu preje Pri Cvirnu.

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

III. TRETJE OBDOBJE OD LETA 1838 DO OKOLI LETA 1847 Tretje obdobje mestnega prebivalstvenega razvoja nam najbolje predstavlja dr. Rudolf Gustav Puff s svojo monografijo iz leta 1847, ki se časovno in podatkovno pokriva z zaključkom Prve zemljiške knjige, ki je trajal od leta 1838, ko je bila nastavljena Druga zemljiška knjiga, pa do leta 1847, ko je bila prva dokončno zaključena. Glavni trg: - od 1840 Franc Sirk vinski trgovec iz Jarenine 1. od 1829 Martin Verdovac milar, sam 1. od 1835 Jožef Koenig z ženo Marijo roj. Kolar, iz Stradna 2. od 1823 Karl Candolin železninar iz Konjic 3. od 1824 Jožef Bancalari lekarnar 4. od 1836 Lovrenc Winkler in Tereza krojač iz Avstrije 5. Anton Kaufmann pek iz Passaua 6. od 1845 vdova Cecilija Lešnik mesarica 7. vojaško vzgajališče, od 1859 bogoslovje 8. od 1831 zopet cerkev sv. Alojzija 9. od 1836 Janez Kollar ml. pek 9. od 1846 Jožef Stoeger mizar 10. od 1834 Ferdinand Juettner ranocelnik iz Moravske 11. od 1816 Mihael Hartnagl usnjar 12. od 1840 Franc Stampfl lekarnar, od 1849 Janez Noss lekarnar 13. od 1844 Martin Wenig trgovec 14. rotovž 15. od 1819 Alojzija Fleiss usnjarka 16. od 1842 Jožef Bouvier trgovec iz Slov. Gradca 17. od 1832 Jožef Guttmann usnjar 18. od 1834 Jožef Albensberg trgovec 19. vrt na ogalu z Židovsko ulico Koroška cesta: 1. gimnazija, od 1850 popolna (klasična) 2. od 1835 Franc Tscheligi s sinom Jožefom pivovar s Koroške 2. od 1844 Franc in Marija Tscheligi 3. od 1828 sin Franc Strašil gostilničar 4. od 1838 Jožef Tscheligi pivovar 5. od 1829 vdova Alojzija Schranzhofer kotlarka 6. od 1821 mestna špedicijska oziroma transportna hiša 7. dediči trgovca Jožefa Stachla 8. od 1846 ekonom Stella iz Italije 9. od 1828 Jožef Burghart milar 10. od 1840 Jožef Langer steklar in rentnik 11. od 1842 zet Janez Wellner pek 12. od 1835 Benedikt Vivat steklar iz Češke 13. Jožefa Senekovič vdova po mlinarju 14. od 1826 Matija Dvoršak kovač iz Ptuja 15. od 1838 Janez Uebeleiss vinogradnik iz Gradca

S tudia

H istorica

S lovenica

16. od 1826 Matija Dvoršak kovač iz Ptuja 17. od 1846 do 1855 Jožef Rak 18. Marija Herzog zasebnica 19. od 1839 Henrik in Cecilija Gasteiger 19. od 1826 Sebastijan in Tereza Huebler kovač iz Bavarske 20. od 1839 Tereza Stampfl zasebnica 21. od 1843 vdova Jožefa Forstner roj. Santol zasebnica 22. od 1809 Janez Kartin trgovec z vinom in soljo iz Ptuja 24. od 1826 Janez Hausner pek iz D. Avstrije 26. od 1811 sedež kresije, cerkev od 1841 oz. 1843 Karel Gerdes tovarnar iz Luebecka Gosposka ulica: 1. vogalna hiša Glavni trg 16 2. od 1837 Anton Altmann trgovec 3. od 1823 Jožef Delago trgovec iz Tirolske 4. od 1830 Anton Spallek krznar iz Češke 5. od 1821 Franc Braeuner medičar iz Avstrije 6. od 1833 Franc Reybauer trgovec 7. od 1831 Tobija Drexler pletar iz Koroške 8. od 1841 Henrik Kuester trgovec iz Ljubljane 9. od 1836 Gregor Theller pek iz Radgone, od 1845 Franc Wreger 10. od 1815 Ludvik Eisl mizar 11. od 1836 Cecilija Herič vdova Mihaela Stampfla 12. od 1840 Jožef Goetz zasebnik iz Švabske 13. od o. 1835 Ana Bindlechner milarka 14. od 1845 Edvard Ferlinc knjigotržec 15. od 1839 Friderik Leirer knjigovez 16. od 1836 Krescencija Bradač iz Gornje Štajerske slaščičarka 17. od 1822 Ignac Schwan vrvar iz Šlezije 18. vdova Ana Skubi trgovka 19. od 1811 Janez Beier pek iz Tirolske (u. 1846) 20. od 1812 Anton Tobia Proy trgovec iz Koroške 21. od 1838 Tomaž Klindera gostinec iz Češke, od 1846 Forsterji 22. od 1836 sin Anton Leirer klobučar 23. od 1825 vdova Marija Schall lastnica kovačije 24. od 1839 Karel Stampfl lectar 25. od 1843 Karel Krieger trgovec 26. Ana Lusthandl trgovka 27. od 1844 vdova Marija Felber 28. od 1817 Janez Wohlfart urar iz Gradca 29. od 1844 Tereza Fuchs vnukinja mestnega komornika Matije Sačeriča, od 1849 trgovci Kallstorferji 30. od 1844 Franc Wabinski gostinec iz Češke (gostilna Pri zamorcu) 31. vogalna hiša Slovenska 13 32. sin Franc Mayer krojač 34. vogalna hiša Slovenska 11

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Slovenska ulica: 1. vogalna hiša Grajski trg 3 2. od 1843 sedež okrožne kameralne uprave 3. od 1836 vdova Marija Repnik lastnica kovačije 4. od 1832 dr. Franc Duhač odvetnik iz Ptuja 5. od 1841 Matija Gruber sedlar 6. od 1831 Mihael Erhater puškar s Tirolske 7. od 1834 Janez Argolič in nato Janez Hausner, od 1845 Gašper Witzler slikar in gostilničar iz Slov. Bistrice 8. Anton pl. Bosio stotnik iz Češke 9. po 1820 več lastnikov, nato Ana Groell gostilničarka 10. od 1840 vdova Marija Scherbaum rokavičarka 11. od 1836 Lovrenc Reithofer ml. ključavničar 12. od 1830 Jurij Burger sodar iz Bavarske 13. od 1831 Adalbert Herring čevljar in muzikant iz Češke 14. od 1845 Matija Schroeckenfuss zasebnik iz Gornje Štajerske 15. od 1834 vdova Rozalija Hoegenwart 16. od 1832 Jožef Vabič mizar in Melja 17. hrbtna strna vojaškega skladišča na Slomškovem trgu 20 18. od 1836 Franc Hoellensteiner krojač iz Tirolske 19, 21. hrbtna stran Jugnyjeve hiše na Slomškovem trgu 19 20. od 1840 Janez Pernwieser kolar in Katarina 22. od 1823 Janez Wagner zidar iz Ptuja (u. 1849) 23. od 1835 Janez in Alojzija Peer magistratni uradnik 24. od o. 1830 Mihael in od 1839 Karel Stampfl lectarja 25. vrt hiše Slomškov trg 17 26. od 1841 Rozalija Albensberg, Jožefova mati 27. od 1834 Janez in Marija Lerch jermenar 28. od 1807 Andrej Felber vinski trgovec 29. od 1844 Anton Stoiber pipar iz Sv. Vida pri Gradcu 30. od 1820 Janez Kossar čevljar 31, 33, 35, 37, 39. vrtovi 32. Izidor vitez Friess 34. od 1811 Tereza in sin dr. Jakob Hartnagl, od 1838 vdova lekarnarja Ana Welkamer, od 1844 Simon Lipp dimnikar 36, 38. od o. 1820 Jožef Hrastnik tesar, od 1843 Anton Spannhackl tesar 40. vrt 42. od 1834 Elizabeta Seifrid vdova po zidarju -. mestni ogal, od 1833 Franc pl. Gasteiger, tovarnar vinskega kamna, od 1846 Jožef Rak Grajski trg: 1. od 1830 Jožef Henerlein gostinec iz Berlichingena in Elizabeta 2. od 1822 Franc Marb kovač iz Bavarske 3. od 1838 sin Franc Umschauer, od 1841 Janez Posch iz Gornje Štajerske, od 1846 Janez Tisso sin trgovca 4. grad v lasti grofov Brandisov 5. od 1817 Kajetan Herzog usnjar 6. od 1822 Jakob Kaufmann ml. pek

S tudia

H istorica

S lovenica

7. od 1833 Henrik Jelas klobučar iz Schwerina 8. od 1844 Matija Kurnik pek iz Zagreba Vetrinjska ulica: 1. od 1836 Franc Wagner klobučar 2. od 1809 Janez Weidacher ključavničar iz Ogrske 3. od 1826 Janez Lorber iz Slatine, gostilna Pri Sandwirthu 4. od 1817 Jožef Fetz steklar iz Gradca 5. od 1839 Marija Wutt mesarka 6. od 1813 Franc Hafner nožar iz Koroške 7. od 1836 Janez Jorgo ml. nogavičar 8. od 1833 Jožef Wregg, gostilna Pri veselem kmetu 9. od 1809 Janez Berghard srebrar iz Ljubljane 10. konskripcijska komisija (naborni urad) polka Anton grof Kinsky 11. hlevi poštne postaje na Jurčičevi 8, od 1843 Jožef Henerlein gostinec 12. vdova Ana Girstmayer gostilna Pri sidru 13. Franc Pichler zdravnik iz Moravske 14. od 1841 Janez Girstmaier irhar iz Tirolske 15. od 1836 Janez Mueller krojač iz Češke 16. od 1826 šentpavelski samostan 17. od 1836 Janez Mueller krojač iz Češke 18. od 1834 Otmar Reiser iz Badna upravnik šentpavelske gospoščine 20. Anton Walbiner klepar 22. Alojz Murmaier gostilničar 24. od 1821 Jožef Ignacij Kallstorfer irhar 26. od 1835 Elizabeta pl. Kriehuber vdova po poštnem mojstru Alojzu 28, 30. od 1828 Alojz Nasko usnjar iz Slov. Bistrice Južni del stare Vetrinjske ulice, sedaj Glavni trg 20. od 1830 Mihael Hoenigmann ključavničar iz Gradca kot vdovec 20. od 1815 Rihard Wolf lončar iz Ptuja 21. od 1824 Jožef Ježovnik krojač iz Ormoža, nato sin Janez Židovska ulica: 1. vogalna hiša Glavni trg 21 2. od 1815 Janez Scherzinger švarcvaldski urar iz Badna 3. Bernard Stierbock jermenar iz Gradiške 4. od 1822 Alojzija in sin Anton Altmann trgovca 5. od 1829 Karel Gutbrunner in Ana roj. Forstner rokavičar 6. od 1822 Alojzija in sin Anton Altmann trgovca 7. mestna sodna hiša z zapori 8. od o. 1830 Kajetan Heim glavnikar iz Gradca 9. od o. 1815 Alojz Hofer nožar iz Tirolske 10. od o. 1835 Tomaž Kotnik sobni slikar 11. od 1835 Janez in Jožefa Kocbek roj. Wolf lončar iz Slov. Goric 12. od 1819 Jožef Schein lončar iz Koroške 14. zgrajena 1794, o. 1800 Franc Leirer mizar iz Radgone, od o. 1820 Anton Leidl čižmar iz Radgone (u. 1846) Zahodni del stare Židovske ulice, sedaj Glavni trg: 22. vdova Regina Schein lončarka 23. od o. 1832 Blaž Kos iz Ormoža krojač in gostilničar Pri levu

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

24. Ana Grundner sodarka 25. vrt 26. vogalna hiša Dravska 1 - južni trakt frajovža, od 1820 v lasti vojaškega erarja - od o. 1825 Franc in Ana Aichmaier, gostilna Pri kroni - od 1845 Ana Aichmaier Dravska ulica: 1. od 1828 Karel in Ana Gutbrunner rokavičar iz Avstrije 2. vogalna hiša Glavni trg 3. od 1836 Jurij Fritz pek iz Cmureka 4. bočna stran hiše Glavni trg 1 5. od 1836 Bernard Bindlechner ml. krojač in starinar 6. od 1827 Martin Verdovac milar iz Srema 7. od 1832 Janez Gruber usnjar 8. od 1838 Franc Taferner kotlar iz Gradca 9. od 1841 vdova Rozalija, od 1843 sin Jožef Tscheligi mesar 10. od 1831 Ignac Staudinger usnjar 11, 13. od 1831 Andrej, od 1841 vdova Rozalija, od 1843 sin Jožef Tscheligi 12. dravska mitnica z mitničarjevo hišico na Vojašniški 3 13. od 1831 Andrej Tscheligi, ki je 1834 prezidal dotlej napol leseno hišo in v njej odprl gostilno Slomškov trg: 1. mestna glavna šola, zgrajena 1811-12 2. zagata segajoča do Gosposke 17 3. od 1841 dr. med. Anton Mally 4. zagata segajoča do Gosposke 13 5. večji del od 1825 Anton Tremmel dekliški učitelj iz Ogrske, menjši del od 1831 milar Franc Wibmer 6. od 1832 Franc Gurnik sodar iz Spielfelda 7. mežnarija 8. od 1836 Andrej Tappeiner steklar iz Lovrenca na Pohorju, od 1846 Tomaž Klindera gostinec iz Češke 9. cerkveni kompleks z 1812 opuščeno staro šolo, v njej od 1812 Franc Wels krojač, od 1838 Anton Vinkovič mizar iz Radgone 10. meščanski špital, njegova opuščena cerkev služila med leti 1811 in 1852 kot gledališče 11. mestna bolnišnica med 1793 in 1855 12. Ana Huber kleparka u. 1846 13. od 1820 Franc Vabič mizar iz Melja 14. Janez Kaub kolar iz Petrovaradina 15. vogalna hiša Orožnova 2 16. od o. 1825 družina Remschmidt, od o. 1835 Andrej Nagy magistratni tajnik iz Gradca 17. od 1812 vdova Eleonora Hatzmann, od 1844 Franc Pichler sodar 18. od 1816 Anton Preg mestni sel 19. od 1840 grofa Alfonz in Kazimir Jugny oficirja 20. vojaško oskrbovalno skladišče, iz katerega se je 1842 izselil oddelek za seno

S tudia

H istorica

S lovenica

Rotovški trg: 3. od 1833 Jožef Lukovnak sodar iz Radgone Lekarniška ulica: Poštna ulica: 3. od 1838 Karel Ipavec uradnik iz Celja, od 1840 Ana Ipavec žena 4. od 1838 Jurij Rabonser gostilničar iz Tirolske 5. meščanski špital 6. od 1838 Franc Holzer suknar iz Češke, v traktu na Lekarniški 5 odprta ledenica s pivsko kletjo in točilnico Franca Tscheligija 8. od 1823 Klement Seiler gostilničar 10. od 1836 Andrej Tappainer steklar iz Lovrenca na P., od 1846 Tomaž Klindera iz Češke 12. ogalna hiša Slomškov trg 8 Orožnova ulica: 1. od 1825 Franc Gregoris pl. Romendorf stotnik iz Češke 2. od 1830 vdova Regina Vogl vinogradnica 3. od o. 1835 Ana Portugall iz Ernovža 4. od 1820 Janez Vizjak pravnik in mestni ekonom iz Sevnice 5. od 1833 Jožef Foerderer okrožni kirurg 6. od 1820 Janez Vizjak pravnik in ekonom 7. od 1845 vdova Magdalena Pommer sodarka 8, 10. od 1838 Franc Pfeiffer zasebnik iz Sv. Lovrenca 9. od 1832 Janez Gottsberger krznar 11. od 1843 Karel Gerdes tovarnar iz Luebecka (hiša zgrajena 1845) Miklošičeva ulica: 2. od 1832 Karel Koch lekarnar iz Ogrske (hiša zgrajena 1835) 3. od 1845 Alojz Kollegger upravnik gospostva Freudeneck 4, 6. od 1839 Janez grof Schaerfenberg (u. 1847) Gospejna ulica: 10. ogalna parcela s hišo Miklošičeva 3 11, 13. od o. 1835 palača pl. Goedlov Gledališka ulica: Barvarska ulica: 1. od 1833 Jožef Reitter slikar iz Linza 3. od 1841 Anton Gamilšek župan (1834-1849) 5. od 1810 lastniško povezana s št. 3 7, 9. vogalna hiša Slovenska 15 Ulica 10. oktobra: 3. stransko poslopje hiše Gosposka 19 5, 7. od 1833 Tomaž Gotscheber krznar iz Ptuja

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Tyrševa ulica: 4. od 1841 njen brat Peter Hackel ml. strugar 5. od o. 1830 Jurij Pleteršnik nosač 7. od 1816 Franc Ks. Caminoli ml. kositrar Volkmerjev prehod: 6, 8. od 1831 posestno združena s hišo Grajski trg 1 (Jožef Henerlein) Jurčičeva ulica: 3. od 1840 Anton Horvat trgovec iz Zagreba 4, 6. od 1823 Jožef Jančič okrožni tiskar (priselil z Dravske 5) 5. od 1831 Franc Jungblut z Dunaja, gostilna Pri jelenu 7. od 1823 Mihael Maetzl sedlar z Dunaja 8. od 1837 Alojz pl. Kriehuber ml. zemljiški posestnik 9. od 1845 Janez Žerjav železninar iz Koroške 11. vogalna hiša Vetrinjska 13. Ob jarku: 3. od 1826 šentpavelski samostan Tkalska ulica: 5. od 1824 Janez Triefach tkalec iz Velikega Sv. Florjana 9. od o. 1820 Karel Steiner krojač, od 1836 Janez Quandest krojač 11. od 1812 gospodarsko poslopje hiše Vetrinjska 5 Ozka ulica: 4. od 1835 sin Franc Woelfling čevljar 5. Franc Lorber, od 1846 Anton Spallek iz Češke, gostilna Pri Florjanu Mala ulica: 3. od 1819 Franc Jenko vrvar 5. vogalna hiša Vetrinjska 1 7. vogalna hiša Vetrinjska 2 9. od 1844 Janez Thoma čevljar Mesarski prehod: 3. od 1836 Lovrenc Winkler in Tereza krojač 4, 5. od 1831 Karel Staudinger mesar Splavarski prehod: 3. od 1842 Jožef Oswald ključavničar iz Ogrske 5. od o. 1840 Edvard Leyrer mizar 6. od 1828 Franc Holzer suknar 7. od 1844 Jožef Gutmann (v njej Medič-Mohorjeva vodna špedicija) 8. od 1844 Jožef Gutmann (v njej vodna mitnica)

S tudia

H istorica

S lovenica

Žički prehod: 3. od 1839 Tereza Schwendenwein branjevka Minoritski prehod: Usnjarska ulica: Ob njej je stalo 8 usnjarn (Janeza Gruberja, Jožefa Gutmanna, Alojza Naska, Alojzije Fleiss dve, Vincenca Felberja, Mihaela Hartnagla, Kajetana Herzoga), barvarna krzna Alojza Permetha, Vodni stolp, kopališče in nekaj drugih stavb s skupaj 21 h. številkami, že zunaj obzidja pa od 1832 še usnjarna Ignaca Staudingerja. Vojašniška ulica: 1, 3. dravska mitnica in mitničarjeva hišica 8, 10. vogalni hiši Splavarski prehod 7 in 8 12. od 1837 Franc Bury glasbeni mojster 14. od 1837 Andrej in Rozalija Tscheligi, od 1843 sin Jožef mesarji 16, 18. od o. 1840 Jožef Pichler gostilničar iz Koroške 5. - 13. mesarske ute Andreja Tscheligija, Cecilije Lešnik, Julijane Burghard, Ane Krammer, Karla Staudingerja, Jakoba Wutta in Jožefa Vollgruberja 15. lesena, od 1845 zidana stavba v lasti Janeza Lorberja gostilničarja 17. lesena, od 1824 in 1838 pozidana mestna pristaniška uta 19. identična s št. Pristan 1 21. gospodarsko poslopje hiše št. 23 23. od 1842 Terezija Lešnik trgovka z moko 25, 27. od 1811 hlevi minoritske vojašnice Vojašniški trg: 3. od 1838 Martin Jechl gostilničar iz Češke 7. Jožef Goetz točilničar iz Švabske Pristan: 1. skladišče, šele po 1870 prezidano v hišo 2. od o. 1840 Franc Jungblut gostilničar, ki je skladišče prezidal v hišo 3, 4, 5. hrbtna stran garnizijskega sodišča z zapori 6. od 1844 Barbara Hoechtl(er) vdova po šolniku iz Selnice 7. od 1837 Andrej in Rozalija Tscheligi, od 1843 sin Jožef, gostilna 8, 9. skladiščne ute 10. Pristaniški stolp, od 1839 Andrej in Rozalija Tscheligi, od 1843 Jožef 11, 12. skladiščne lope 13. od 1829 Franc Strašil gostilna Na lentu preje Pri Cvirnu

ŠDA, Lista vseh plačilu stražarine zavezanih meščanov deželnoknežjega mesta Maribora v okviru terezijanskega katastra iz leta 1749.

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

*** Za dodatno osvetlitev stanja mariborskega prebivalstva v obravnavanem ob-dobju so zanimivi še nekateri drugi po pomenu sekundarni viri. Tako popis stražarskih dajatev v okviru Terezijanskega davčnega katastra iz leta 17495 našteje v mestu 39 + 35 + 45 + 71, to je skupaj 190 hišnih lastnikov kot davčnih zavezancev, omenja pa tudi svobodne hiše, ki so bile tega plačila oproščene: Slivniški (Khuenburgov), Žički, Vetrinjski, Meljski in Salzburški dvor, Frajovž, jezuitski dvor na Ruški 3, hišo na Koroški 10 ter tri hiše v lasti mariborske gospoščine v Vetrinjski 18 in 20 ter Ulici 10. oktobra 4. Rektificirana druga vložna knjiga Štajerske deželne deske iz 1751 k tem prišteva še: minoritski samostan, meščanski špital, župnijo s kaplanijo Pri naši ljubi gospej in nekdanjo mestno orožarno na Glavnem trgu 11. Popis župnij iz leta 17836 (v zvezi z njihovo reorganizacijo) je v mestu naštel 363 družin z 2117 člani, v Graškem predmestju 211 družin s 1055 člani in v Koroškem 132 družin s 598 člani. Magdalensko predmestje ni bilo všteto v popis mariborske župnije, ker je do ustanovitve lokalije leta 1788 spadalo pod limbuško župnijo. Ker je popis zajemal vse prebivalstvo, ne samo meščansko, je njegov seštevek relativno visok. Šlo je za 706 družin s 3770 člani. Zanimivo je, da so družine v mestu povprečno štele po 5.8, v Koroškem predmestju po 5 in v Graškem predmestju le 4.5 člana, zato je v mestu 363 družin štelo 2117, v obeh predmestjih pa 343 družin le 1653 članov. V popisu hiš v zvezi z razmestitvijo vojakov pri meščanih7 je leta 1808 v mestu so našteli 243 oštevilčenih hiš, med njimi jih 37 ni bilo primernih za nastanitev vojakov. Leta 1813 je magistrat za potrebe Goethove topografije8 navedel, da v mestu obstaja 243 konskripcijskih številk, torej hiš in hišnih parcel. Omembe vredni so tudi rezultati štetij, ki so jih opravljali števni oddelki,9 začenši s konskripcijo leta 1770, vsakih nekaj let. Iz njih izvemo, da je mesto leta 1770 štelo 1723 prebivalcev, leta 1782 2117, leta 1812 2198 in leta 1846 2246 prebivalcev. Graško predmestje leta 1770 958, leta 1846 pa zaradi njegove skrčitve le 657 prebivalcev, Koroško predmestje leta 1770 474, leta 1810 636 in leta 1846 593 prebivalcev, Magdalensko predmestje pa leta 1810 261 prebivalcev. Tudi za strukturno analizo prebivalstva v obravnavanem obdobju je na voljo nekaj podatkov. Prevladujoči sloj v mestu so predstavljali obrtniki. Po fasiji hišnih lastnikov iz leta 1754 je v mestu živelo 9 mesarjev, 8 pekov, 7 usnjarjev, 7 čevljarjev, 6 sodarjev, 5 kovačev, 5 krojačev, 5 gradbenikov, 4 lončarji, 4 ključavničarji, po 3 mizarji, klobučarji in irharji, po 2 kolarja, jermenarja, krznarja, sedlarja, pasarja, vrvarja, lectarja in pletilca ter 20 posameznikov. Tu je bilo še 8 gostilničarjev,

Jože Curk, O historoloških virih za urbano-gradbeno zgodovino Maribora, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 19/1983, str. 273. 7 Antoša Leskovec, Zgodovina uprave v Mariboru 1752-1941, Maribor skozi stoletja I., Maribor 1991, str. 239. 8 ŠDA, Goethova topografija Štajerske I., poglavje 25., fascikel Štadt Marburg, 1813. 9 Antoša Leskovec, Zgodovina uprave v Mariboru 1752-1941, Maribor skozi stoletja I., Maribor 1991, str. 233-234.

S tudia

H istorica

S lovenica

2 točilca, 3 padarji, 2 lekarnarja in 2 umetnika. Leta 1846 je bilo v mestu že 201 (136 s hišami in 65 brez njih) in v predmestjih 102 (39 v Graškem, 30 v Koroškem in 33 v Magdalenskem predmestju) obrtnikov. Število gostilničarjev se je v mestu povečalo na 21, čevljarjev na 11, krojačev na 10, sodarjev na 8, milarjev na 3, strugarjev na 3, rokavičarjev na 4, knjigovezov na 2 in kleparjev na 3, pojavile so se tudi nove obrti: fijakerji, slaščičarji, nožarji, ščetkarji, čepičarji itd.10 Leta 1754 je bilo v mestu 8 trgovcev in 5 kramarjev, toda nobenega v predmestjih, leta 1846 pa 25 (od teh 3 brez hiš) v mestu in 5 v predmestjih. Manufakturno razvito obrtno proizvodnjo je v Maribor uvedla vojaška oblačilnica (1784-1809) z do 260 zaposlenimi, ki ji je do sredine 19. stoletja sledilo 8 manjših obratov: 3 tovarne rozolije in likerjev, 2 kavinih nadomestkov, po ena svinčevega glaja, vinskega kamna in pepelike ter prvi parni mlin. Usnjarne, opekarne in pivovarne so to predindustrijsko stopnjo razvoja dosegle šele v naslednji četrtini stoletja, v kateri pa je že leta 1863 Južna železnica na Studencih ustanovila s svojimi delavnicami prvo resnično veliko industrijsko podjetje v Mariboru.11 O narodnostni sestavi mariborskih prebivalcev nas najbolje pouči meščanska knjiga12 s podatki iz leta od 1762, ko so jo začeli voditi, do 1836, ko so nehali vanjo vpisovati geografsko poreklo novih meščanov. V teh letih je bilo vanjo vpisanih 568 meščanov, od tega 166 domačinov, 87 iz slovenske Štajerske, 94 iz nemške Štajerske, 45 iz Kranjske in Koroške, 43 iz Avstrije in z Dunaja, 38 iz Nemčije, 28 s Tirolske, 27 s Češke in Moravske, 15 iz Bavarske, 14 s Hrvaške in Madžarske, 5 iz Italije in 5 posameznikov iz drugih dežel. Iz tega sledi, da je bilo med meščani 2,4krat več tujcev kot domačinov (razmerje 402 : 166) ter 2,4-krat več priseljencev iz nemških kot slovanskih dežel (razmerje 241 : 101). O slovenskem deležu med mariborskimi prebivalci je mogoče sklepati, čeprav ne verodostojno, po njihovih priimkih. Po matičnih knjigah mestne župnije iz let 1784 do 185113 se da ugotoviti, da je slovenske priimke nosilo 123 meščanov (gospoščinskih in državnih uradnikov, trgovcev in obrtnikov), 209 pa pripadnikov nižjih slojev (malih obrtnikov, pomočnikov, nižjih uslužbencev, gostačev, poslov in revežev). Priimki pa niso garancija za njihovo zavestno pripadnost. Zato se ponuja sklepna ugotovitev, da je bila predvsem gospodarska struktura mesta prevladujoče nemška, vendar še ne niti kapitalsko ekspanzivna niti nacionalistično zaostrena. Preobrat v razvoju Maribora se je zgodil šele po sredini 19. stoletja, ko je prišlo do večih skoraj sočasnih dogodkov: odprave podložništva, reorganizacije državne uprave in sodstva, prebuditve liberalnega podjetništva, uvedbe železniškega prometa in decembra 1850 uresničene združitve starega mestnega jedra z njegovimi tremi predmestji in Meljem v enotno upravno enoto.

Jože Curk, Dr. Rudolf Gustaf Puff in njegov mariborski čas (dodatek k slovenski izdaji njegove knjige), Rudolf Gustav Puff, Maribor, Maribor 1999, str. 293-315. 11 Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, Maribor skozi stoletja I., Maribor 1991, str. 313-347. 12 PAM, Knjiga meščanov okrožnega mesta Maribor 1762-1836-1918. 13 Škofijski arhiv v Mariboru, Matične knjige mestne župnije sv. Janeza Krstnika v Mariboru iz let 17841851.

J. Curk: O prebivalstvu Maribora med sredinama 18. in 19. stoletja

Jo탑e Curk ON THE POPULATION OF MARIBOR th th BETWEEN THE 18 AND 19 MID-CENTURIES SUMMARY We may follow best the development of the Maribor urban population between the 18 th and th 19 mid-centuries by 4 fundamental sources: the census of tax-payers from 1754, the first th printing of the city land-register from the third quarter of the 18 century, the second th th printing of the same book in the last quarter of the 18 and first quarter of the 19 century th and the monograph on the city by dr. R.G. Puff with data on the second quarter of the 19 century. From the said sources, the then attained growth of the city and its population is indicated, as 212 houses were counted in Maribor in 1754, with approx. 1700 inhabitants, whereas in 1846 there were 246 houses with 2246 inhabitants. If 1692 inhabitants of the surrounding neighbourhoods are added, we arrive at a total sum of 3938 inhabitants, where foreigners are not taken into consideration, who partly resided in it in a more permanent fashion, but most temporarily (particularly as soldiers and officials). Among the said sources the tax census does not indicate streets and house numbers, the first issuing of the land register does indicate the position of houses, but not their numbers, whereas the second issuing of the register house numbers of the first conscript stage. Puff's monograph contains house numbers of the third conscript stage. Owing to major differences between them, the determination of locations of individual houses and the data on their streets and numbers becomes very difficult. In order that the list of houses as homes of city dwellers be reviewable, in this paper, individual house data are linked to their present marcation, without complying with various data from the period dealt with. The same holds for the three adjoining neighourhoods, which did not technically belong to the city until 1850. The tax census from 1754 mentions 17 houses belonging to the city in them, the second type of the land register mentions 25, dr. Puff, covering all houses as adjoining neighbourhoods, regardless of their status, mentions 231, indicating that the th adjoining neighbourhoods, particularly during the first half of the 19 century, had grown much, as by the number of houses and not inhabitants, came much closer to the old city nucleus. Beside the mentioned primary sources, for the clarification of the state of the city population, in the said period, of interest are some others, secondary by relevance, e.g., the census of guard taxes from 1749, the census of parishes from 1783, the census with respect to Goeth's topography from 1813, data on the counts between 1770 and 1846, citizens' books between 1762 and 1848 and immatriculation registers between 1784 and 1851. th A turnabout in the development of Maribor came about only after the middle of the 19 century, owing to a number of causes: doing away with servitude, reorganization of the state administration and justice, the awakening of liberal entrepreneurship, the introduction of railway traffic and the implementation of the unification of the old city center with the surrounding three neighbourhoods and Melje into a unified administrative unit in December 1850.

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 311/314(497.4 Maribor)"1848/1991" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Jerneja Ferlež Mag. etnol., Univerzitetna knjižnica Maribor, Domoznanski oddelek Gospejna ulica 13, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Prispevek obravnava prebivalstvo Maribora v letih med 1848 in 1991. Razdeljen je na tri kronološka obdobja - prvo med letoma 1848 in 1918, drugo med 1918 in 1945 in tretje med 1945 in 1991. Pozornost je namenjena številu prebivalstva, njegovi spolni, nacionalni in verski sestavi ter številu hiš, v katerih so Mariborčani živeli. Osnovi vir podatkov so rezultati popisov prebivalstva. Podatke večkrat spremljajo komentarji, analize in primerjave s sorodnimi podatki za druga okolja. Za nekatera obdobja so po sekundarnih virih zbrani in deloma komentirani tudi podatki o rojstvih, porokah in smrtih v mariborskih župnijah. Ta del temelji na podatkih iz matičnih knjig.

Ključne besede: Maribor, prebivalstvo, popisi prebivalstva, 1848-1991.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str. 79-125, 115 cit., 9 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Čemu številke o prebivalstvu "Razvoj populacije dobi svoj pravi smisel šele, če ga študiramo sociološko, t. j. kot integralen sestavni del celotnega zgodovinskega razvoja. Na drugi strani pa spada prav razvoj prebivalstva za sociološko usmerjenega historika med najbolj zanesljive dokaze, kakšne so resnične najgloblje tendence zgodovinskega razvoja."1 Statistika je nenavadna reč. Nekateri trdijo, da tistega, kar kaže statistika kot tipič-

Za številkami iz popisov prebivalstva se skrivajo zgodbe posameznikov mladoporočenca pred prvo svetovno vojno (Univerzitetna knjižnica Maribor, dalje UKM, Zbirka drobnih tiskov)

Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936 (dalje Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…), str. 88.

S tudia

H istorica

S lovenica

no, poprečno, sploh ni. Drugi jo radi uporabljajo za posploševanje. Sama jo vidim v dveh lučeh. Statistični podatki so osnova za kakršnokoli kvantitativno raziskovanje, tudi raziskovanje človeka in družbe, in hkrati pomoč pri kvalitativnem pristopu. Po drugi strani pa se je treba zavedati, da so za številkami v tem primeru ljudje, da poprečje skriva dva pola in vmesno lestvico, ki jih ne gre zanemariti, da so torej za posplošenimi številkami pravzaprav zgodbe iz življenja posameznikov. In te so lahko prav raznovrstne. Navedeno gotovo velja tudi za statistike prebivalstva vključno z rezultati popisov prebivalstva. Smisel zbiranja takih podatkov, in s tem tudi tega pisanja, vidim v pripravi strnjenih podatkov za raziskovalce najrazličnejših strokovnih provenienc, ki jih bodo lahko uporabili kot okvir za svoje raziskovanje Maribora in Mariborčanov. Lahko bi se deklarirala kot privrženka uporabe kvantitativnih dejstev kot izhodišča in dopolnitve uporabi kvalitativnih metod. Menim, da prispevajo k jasnosti, natančnosti in da zmanjšujejo možnost napačnih trditev na podlagi prehitrega sklepanja ali posploševanja po manjšem številu zbranih podatkov. Da pa bi poudarila tudi drug vidik, namreč da so za številkami posamezniki in njihove zgodbe, sem dodala nekaj citatov in poskušala poglavja nasloviti tako, da bralca na to opomnijo. I. 1848-1918 S popisi do podatkov "Die Angaben über der nachgewiesenen Bevölkerungstand beruhen auf den Ergebnissen der im Jahre 1850 vorgenommenen Volkszälung, welche zum ersten Male seit mehr als einem halben Jahrhundert die ganze Monarchie umfasste."2 Osnovni podatki, ki naj bi jih prispevek zbral, so seveda splošni podatki o številu prebivalcev Maribora v obdobju, ki ga navaja naslov. Najboljši vir za to so rezultati popisov prebivalstva. Začetke organiziranega zbiranja statističnih podatkov za naše kraje, med drugim tudi o prebivalstvu, predstavlja ustanovitev sprva statističnega urada pri generalnem računskem direktoriju na Dunaju in njegova preobrazba v Direktion für administrative Statistik leta 1840. Njen prvi direktor je bil Karl Czoernig,3 avtor znamenite avstrijske etnografske statistike iz leta 1846, po kateri sta nastala etnografska monografija in etnografski atlas za avstrijske dežele. Prav v obdobju po marčni revoluciji pa je statično beleženje podatkov zaznamovano z nekaterimi novostmi. Pred tem časom je bilo popisovanje razmeroma pogosto, ni pa še bilo organizirano na sodoben način. Šlo je za t.i. vojaške konskripicije, ki so zbirale podatke v določene, zlasti vojaške, namene. Zadnje štetje po principu vojaških konskripcij je bilo izvedeno leta 1850,4 rezultati so pogosto navajani kot rezultati štetja iz leta 1851. Obdobje po letu 1848 zaznamujeta dva nova zakona, zakon iz leta 1857 in drugi, iz leta 1869, ki sta v popisovanju prebivalstva zastavila nekaj novih, sodobnejših pravil. Že prvi, ki nosi datum 23. marec 1857, je določil, da morajo popisovalci upoš2 3 4

Tafeln zur Statistik der Österreichischen Monarchie, N. F., 1. Bd., 1. Heft, Wien 1856. Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 45. Prav tam, str. 54.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

tevati t. i. kritični termin, kar pomeni, da se vsi podatki v popisu nanašajo na določen datum in ne več na daljši čas, ko so podatke na nekem območju pač zbirali. Popisa niso več izvajale vojaške oblasti, ampak okraji in občine. Ni pa še bilo dovolj natančno določeno razlikovanje med kategorijama pristojnega in prisotnega prebivalstva. Do leta 1869 so popisovali pristojno prebivalstvo, kar pomeni, le tisto, ki je upravno sodilo na neko območje, v neko upravno enoto. Zakon iz 29. marca 1869 pa je določal, da je pri popisovanju treba upoštevati prisotno prebivalstvo, torej vse, ki so bili v neki enoti na dan štetja prisotni, tako domačini kot tujci.5 Za obdobje od marčne revolucije je značilna tudi večja dostopnost podatkov, saj je obveljalo, da so rezultati popisov odslej javni. Do tedaj je namreč veljalo načelo o tajnosti statističnih podatkov. Če so rezultati že bili kje objavljeni, je šlo za manjše število izvodov, ki niso bili javno dostopni, pa še za različice, ki so vpogled v vse zbrane podatke dopuščali le najvišjim krogom v državi. Od leta 1848 so bile vedno pogostejše natisnjene statistične publikacije, ki so sodobnikom in nam, poznejšim raziskovalcem, omogočile lažji dostop do podatkov o številu prebivalstva. Najbolj znane periodične publikacije te vrste so: dve seriji publikacije Tafeln zur Statistik der Österreichischen Monarchie, Statistisches Jahrbuch in Österreichische Statistik.6 Popisi prebivalstva, ki so bili izvedeni od časa po marčni revoluciji do prve svetovne vojne, nosijo naslednje datume: ! 31. oktober 1857, ! 31. december 1869, ! 31. december 1880, ! 31. december 1890, ! 31. december 1900, ! 31. december 1910. Mariborčani v številkah Najbolj splošen podatek, ki ga je mogoče razbrati iz rezultatov popisov, je seveda število prebivalcev določenega kraja. Uradne publikacije, ki navajajo rezultate, ponavadi najprej navajajo rezultate štetja za mesta v posamezni deželi. Tako za Štajersko najdemo najprej rezultate za Gradec, Maribor in Celje, sledijo pa rezultati za ostale kraje po abecednem redu.7 Čeprav avtorji, ki so se ukvarjali s prebivalstvom in analizirali rezultate popisov, ugotavljajo, da je pri popisovanju iz najrazličnejših razlogov kljub veliki natančnosti prihajalo tudi do napak in zato manjših odstopanj od realnega stanja,8 gre objavljenim številkam pripisati razmeroma visoko stopnjo zanesljivosti. Podatki o številu prebivalstva v posameznih krajih so pri tem še najmanj problematični. Popisi do prve

Prim.: Jasna Fischer, Prebivalstvo v obrti in industriji na Slovenskem od sredine 19. stoletja do 1. svetovne vojne, Prispevki za novejšo zgodovino, 1988, št. 1/2, str. 24-25; Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 55. 6 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 56. 7 Rezultati popisa iz leta 1857, tako Statistische Übersichten… kot Tafeln… navajata ločeno le podatke za mesto Gradec, natančnejših podatkov za mesti Celje in Maribor v obeh publikacijah ni, zato je mogoče povzeti le podatek o številu prebivalcev mesta. 8 Prim. Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 55.

S tudia

H istorica

S lovenica

svetovne vojne so tako ugotovili tako številčno stanje Mariborčanov:9

Rezultati pred letom 1869 se nanašajo na pristojno, ostali pa na prisotno prebivalstvo. To je tudi razlog za velik skok v številu prebivalstva med štetjema 1857 in 1869. Popisati prisotno prebivalstvo namreč pomeni všteti tudi v mestu živeče tujce, teh pa ni bilo malo. Podobno kot za Maribor so se ob spremembi kriterija preštevanja skokovito dvignile tudi številke za druga mesta, recimo Gradec. Puff je v leta 1847 objavljenem delu navedel podatek, da je v Mariboru 2200 domačih prebivalcev in 1224 tujcev, v notranjem mestu naj bi z vojaštvom vred tako živelo okrog 4000 ljudi. Graško predmestje naj bi naseljevalo 280 ljudi, Koroško 467, Magdalensko pa 442. Občina Grajska pristava je takrat štela 270 prebivalcev.10 Vseh prebivalcev pozneje združenega mesta je bilo torej približno 5000. Franjo Kramberger v svojem pregledu navaja podatek za leto 1850. Takrat naj bi po njegovih navedbah v Mariboru - v mestu (brez predmestij) živelo 3607 ljudi. Skupaj s predmestji je število prebivalcev znašalo 6706.11 Podatek za leto 1851 je po dru-

Podatki so povzeti po različnih virih. Ponekod prihaja do manjših odstopanj, a sem s primerjavo virov poiskala najbolj pogosto naveden podatek oziroma tistega, ki se je glede na vir zdel najbolj verodostojen. Uporabljeni so naslednji viri: Tafeln zur Statistik der Österreichischen Monarchie, N.F. 1. Band, 1. Heft, Wien 1856; Isti , N. F. 3. Band, 1. Heft, Wien 1861; Statistische Übersichten über die Bevölkerung und den Viehstand von Österreich: nach der Zählung vom 31. October 1857, Wien 1859; Marburžki okrog = Marburger Kreis, Gradec 1851 (dalje Marburžki okrog…); Pregledek o politični razdelitvi vojvodine Štajerske, [s.l.] [s.a.]. Bevölkerung und Viehstand von Steiermark nach der Zählung vom 31. December 1869, Wien 1871; Obširen imenik krajev na Štajerskem na svitlo dan po c. kr. Statistični centralni komisiji.. = Special- Orts-Repertorium von Steiermark, Wien 1883. 10 Rudolf Gustav Puff, Maribor: njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999 (dalje Rudolf Gustav Puff, Maribor…), str. 130; Specialni repertorij krajev na Štajerskem: na novo predelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. decembra 1890 = Special-Orts-Repertorium von Steiermark, Wien 1893, Allgemeines Ortschaften-Verzeichniss: der im Reichsrate vertretenen Königreiche und Lander nach den Ergebnissen der Volkszählung vom 31. December 1900, Wien 1902; Gemeindelexikon der im Reichrate vertretenen Königreiche und Lander: bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1900: 4, Steiermark, Wien, 1905; Leksikon občin, kraljestev in dežel, zastopanih v državnem zboru, izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900, 4, leksikon občin za Štajersko, Dunaj 1904; Specialni krajevni repertorij za Štajersko: izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910, Dunaj 1918; Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru, Mariborski koledar 1933 (dalje Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…), str. 93-108. 11 Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 94.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

gem viru nekoliko nižji. Maribor - mesto naj bi naseljevalo 2246 ljudi, s predmestji pa številka naraste na 4168.12 Sama sem kot najverjetnejši podatek upoštevala številko, ki jo za mesto Maribor navaja uradna statistična publikacija Tafeln zur Statistik…kot rezultat štetja leta 1851. Seveda je treba upoštevati dejstvo, da se podatki nanašajo na tisti del Maribora, ki je v času določenega popisa upravno veljal za enoto Maribor mesto. Po priključitvi predmestij - Graškega, Magdalenskega in Koroškega leta 1851, se je mesto sicer razširilo iz meja nekdanjega mestnega obzidja, še vedno pa k mestu niso prištevali nekaterih poznejših mestnih predelov, recimo Studencev, Pobrežja, Krčevine, Košakov, Radvanja in Tezna. Primerjava pove, da je število Mariborčanov od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne naraščalo. Najbolj se je povečalo v šestdesetih letih 19. stoletja. Pri tem je treba upoštevati, da gre za obdobje, nekaj daljše od desetletja, kolikor znaša razmik med posamičnimi štetji v naslednjega pol stoletja. Nekoliko manjše povečanje je zaznamovalo osemdeseta leta 19. in prvo desetletje 20. stoletja, sicer pa je prebivalstvo naraščalo razmeroma enakomerno. Najbolj nazorno to ponazori graf:

Vzporedno z rastjo števila prebivalstva v mestu se je večalo tudi število prebivalcev v okoliških naseljih:13

12 13

Marburžki okrog… Tabela je povzeta po: Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 95.

S tudia

H istorica

S lovenica

Če primerjamo višanje številk v mestu in okolici ob posameznih štetjih, se izkaže, da je število prebivalcev v okolici kot celoti naraščalo nekoliko počasneje kot v mestu. Obe krivulji tudi nista povsem usklajeni, saj je povečano število ljudi v mestu v mnogih konkretnih primerih pomenilo znižanje v okolici, ljudje so se namreč v mesto priseljevali med drugim tudi iz okoliških občin.

Zanimiva je tudi primerjava večanja števila Mariborčanov in prebivalcev celotne dežele Štajerske.14 Izkaže se namreč, da je bil delež Mariborčanov na Štajerskem seveda razmeroma majhen, pod dva odstotka, da pa je v letih po marčni revoluciji pa vse do prve svetovne vojne vztrajno naraščal.15 To seveda pomeni, da je bila rast prebivalstva v Mariboru večja kot poprečna rast prebivalstva v vsej deželi v istem času. Pri tem je treba upoštevati, da rast prebivalstva povzročata tako naravni prirastek (razmerje med rojstvi in smrtmi, če gre za rast v prid rojstev) kot migracije (če gre za rast, je to seveda priseljevanje). Upoštevati je treba tudi dejstvo, da primerjamo rast prebivalstva v Mariboru, torej v urbanem okolju, z rastjo celotne dežele, ki vključuje tudi ruralna območja.

Podatki o celotnem prebivalstvu Štajerske so povzeti po tabeli v: Birgit Bolognese-Leuchtenmüller: Bevölkerungsentwicklung und Berufsstruktur Gesundheits- und Försorgewesen in Österreich 1750-1918, Wien 1978, Tabellen, str. 3. 15 Izrazit skok med štetjema 1857 in 1869 gre pripisati dejstvu, da se vsi podatki za Štajersko nanašajo na prisotno prebivalstvo, mariborski za leto 1857 pa le na pristojno.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Na število prebivalstva je po svoje vplivala tudi umrljivost otrok - začetek 20. stoletja (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

Mariborčani in Mariborčanke Znano dejstvo je, da se nasploh rojeva nekaj več dečkov kot deklic in da ženske v splošnem živijo nekoliko dlje kot moški. Nekje na poti med rojstvi in smrtmi se očitno vzpostavi ravnovesje, zaradi katerega je narava poskrbela za prvo in drugo. Tako vsaj lahko sklepamo. Popisovalci prebivalstva so vsakokrat poskrbeli tudi za statistiko razmerja med spoloma. Tako so nam za leta, ko so bili popisi izvedeni, dostopne natančne številke o številu Mariborčanov in Mariborčank. Tabela za leta 1869, 1880, 1890, 1900 in 1910 izgleda takole:

S tudia

H istorica

S lovenica

Kljub prvemu vtisu, da je število Mariborčanov vedno rahlo prekašalo število njihovih someščank, natančnejši razmislek pokaže, da je bilo ravno nasprotno. Med moške so namreč všteti tudi vsi vojaki, ki so sodili med mariborsko prisotno prebivalstvo. Če njihovo število odštejemo (glej tabelo!), se izkaže, da je bilo število žensk pravzaprav vedno nekoliko višje od števila moških - civilistov. Podobno razmerje je ugotovil tudi Puff, ko je med domačini leta 1857 naštel 1130 žensk in 1070 moških.17 Če upoštevamo le civilno prebivalstvo, je razmerje med moškimi in ženskami v odstotkih takole:

Grafikon je spet nazornejši, ko prikazuje razmerje med spoloma, a za vso prebivalstvo, tudi vojaštvo:

Razmerje med moškimi in ženskami na ozemlju dežele Štajerske je bilo ob popisih vedno, obratno kot v Mariboru, rahlo ženskam v prid, četudi je pri tem upoštevano tako civilno moško prebivalstvo kot vojaki - torej vso prisotno prebivalstvo obeh spolov.18

Faktor feminitete izraža število žensk na sto moških v neki populaciji. Rudolf Gustav Puff, Maribor…, str. 130. 18 Birgit Bolognese-Leuchtenmüller: Bevölkerungsentwicklung und Berufsstruktur…, Tabellen, str. 3. 17

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Hiše in ljudje "Stanovanje v drugem nadstropju na Herrngasse 2 s petimi sobami, kuhinjo, shrambo, kletjo in drvarnico."19 Preštevanje ljudi po kriteriju občevalnega jezika se je mnogim zdelo sporno in je dvigovalo veliko prahu. Ostali podatki pa, ki so se kot končni rezultati štetja prebivalstva pokazali kot končne številke, so bili veliko manj komentirani, čeprav pogosto citirani. Med take podatke sodijo podatki o številu hiš v Mariboru. Kot je raslo število prebivalcev, je raslo tudi število hiš, v katerih so prebivali. Čeprav je za nekatera obdobja v obravnavanem času značilno izrazito pomanjkanje stanovanj, je številka od štetja do štetja rasla. Grafikon bo pokazal sorazmernost višanja števila hiš od desetletja do desetletja:

Osemdeseta leta so bila za gradnjo očitno najmanj ugodno obdobje, nekoliko bolj strmo se krivulja dviguje v zadnjem desetletju 19. in v prvem desetletju 20. stoletja. Sicer pa je obdobje od druge polovice 19. stoletja naprej spričo pospešene industrializacije, urbanizacije in večanja števila prebivalstva čas, ko so mnoge Mariborčane pestili stanovanjski problemi. Če so že imeli stanovanje, je bilo to v mnogih primerih za bivanje skoraj neprimerno. In tu smo že pri razlogu, ki opravičuje vklju19

Oglas za oddajo stanovanja v najem, Marburger Zeitung, 18. julija 1880, str. 4.

S tudia

H istorica

S lovenica

čevanje obravnave števila hiš v besedilo o prebivalstvu Maribora. Za številkami o hišah se namreč skrivajo zgodbe o prebivanju ljudi. Nekatere uspejo številke izpostaviti - izračunati je namreč mogoče število ljudi na posamično hišo, nekatere pa celo prikrije. Iz števila hiš in števila ljudi namreč še ni mogoče razbrati skoraj bednih bivalnih pogojev tistih, ki so živeli v premajhnih, vlažnih, temnih in slabo opremljenih stanovanjih na eni strani in tistih, ki so bivali v velikih, za tisti čas udobnih in bolje opremljenih velikih stanovanjih, recimo v nadstropjih obrtniških in trgovskih hiš ali v novih najemniških hišah, ki so takrat rasle v mestu na drugi strani.20 Kot rečeno, primerjavo sorazmernosti v rasti prebivalstva in gradnji, ki se pravzaprav kaže v številu prebivalcev na hišo, je iz rezultatov štetja prebivalstva mogoče zelo natančno izračunati:

Od desetletja do desetletja se je število prebivalcev, ki so (seveda v poprečju) živeli v eni hiši, rahlo zviševalo. Le v prvem desetletju se je ta številka rahlo znižala. Zanimivo bo te podatke primerjati s podatki iz časa med obema vojnama, ki velja za čas izrazitega pomanjkanja stanovanj v Mariboru. Mogoče jih je primerjati tudi s podatki za preteklost. Tako naj bi leta 1450 ta številka znašala le 6.79, leta 1528, ko je bilo prebivalstvo zdesetkano zaradi kužnih bolezni, celo samo 5, še leta 1813 pa je znašala le 8.64 prebivalcev na hišo.21 Po podatkih za leto 1822 je število ljudi na hišo zneslo 9.05, leta 1851 pa 8.08.22 Puff navaja podatek, da je leta 1847 v 246 hišah v mestu brez predmestij živelo 3424 prebivalcev,23 kar znaša 13.9 na hišo, če upoštevamo še vojaštvo pa že približno 16. Še v prvi polovici 19. stoletja je bila ta številka torej več kot za polovico nižja kot v desetletjih po marčni revoluciji. Zdi se, da drži trditev, da je urbanizacija in industrializacija druge polovice 19. stoletja prinesla Mariborčanom med drugim tudi bistveno gostejšo naseljenost v njihovih bivališčih. Deloma je to zagotovo omogočila tudi gradnja novega tipa stanovanjskih zgradb v drugi polovici 19. stoletja. Gre namreč za tip najemniških hiš, v katerih se je v več nadstropjih zvrstilo večje število najemniških stanovanj. To pa je seveda pomenilo, da v eni hiši lahko prebiva več ljudi, ne da bi to pomenilo hkrati nižjo raven prebivanja. 20

Prim.: Jerneja Ferlež, Dvorišča kot sestavina načina življenja Mariborčanov, magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Maribor 1999. 21 Število prebivalcev na hišo je izračunano iz podatkov o številu prebivalcev in hiš v Mariboru za navedena leta v : Po ljudskem štetju v Mariboru, Mariborski večernik Jutra, 5(1931)154, 11. julij 1931, str. 2. 22 Preračunano po podatkih iz: Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 94. 23 Rudolf Gustav Puff, Maribor…, str. 29, 130.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Izredno povišana gostota naseljenosti glede na hiše v drugi polovici 19. stoletja pa velja le za tiste, ki so živeli znotraj meja mesta. Prebivalci okoliških krajev so bili poseljeni bistveno 'redkeje'. Tako je recimo število ljudi na hišo leta 1869, ko je bila ta številka v mestu približno 19, v Košakih znašala le 5, v Krčevini in na Pobrežju 6, v Radvanju in na Teznu 8, na Studencih pa 14. Tudi ob naslednjih štetjih se številke v okolici niso bistveno dvignile. Povsod so še do leta 1910 ostale pod 10, le na Teznu so dosegle in rahlo presegle to številko, Studenci pa so v vseh letih po marčni revoluciji izstopali s številko, ki je za okolico relativno visoka. Leta 1880 je v eni hiši živelo 14 Studenčanov, leta 1890 in 1990 že 16, leta 1910 pa 13. Nagel razvoj Studencev je mogoče povezati z razvojem bližnjega Magdalenskega predmestja, oboje pa z bližino Koroškega kolodvora in delavnic Južne železnice.24

Panoramski pogled na Maribor leta 1918 (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

S tudia

H istorica

S lovenica

Kateri bog? Vsakokratni rezultati popisov prebivalstva obsegajo tudi rubrike o verskem prepričanju ljudi. Mariborčani so se ponavadi razdelili v tri ali štiri skupine, pri čemer so vedno prevladovali katoličani. Po letih so bile številke take: LETO

1869 1880 1890 1900 1910

KATOLIČANI

PROTESTANTI

12722 17294 19606 24183 26658 (od tega 1727 vojakov)

EVANGELIKI

IZRAELITI

(EVANGELIČANI)

(ŽIDJE)

DRUGI

100

274

6 23 37 13 215 64 30 326 62 50 1220 66 (od tega 152 vojakov) (od tega 2 vojakov) (od tega 12 vojakov)

Odstotek katoličanov je pri vseh štetjih do 1910 večji kot 98%. Ob štetju leta 1910 se spusti na nekaj več kot 95%. Pripadnikov drugih ver je zelo malo, le evangeličani so leta 1910 dosegli malo čez 4%. Ob prejšnjih štetjih jih je bilo med 100 in 362. Židje so po prvih zelo nizkih številkah - 6 in 37 oseb - ob naslednjih štetjih zadržali številko nekaj čez 60 oseb. Zviševalo se je število pripadnikov verskih skupnosti, ki niso zajete v prvih treh skupinah, a jih je bilo kljub temu še leta 1910 zelo malo - le 50, več kot petino te številke pa so predstavljali vojaki. Za Mariborčane od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne bi lahko brez pretiravanja rekli, da so bili v verskem pogledu homogena skupnost. Nesrečni občevalni jezik "Vsakdo ima le en občevalni jezik, katerega mu je dala mati, družina, rodna zemlja. Vaš občevalni jezik ni torej oni, katerega so vam morda usilili v službi, v napačni šolski vzgoji, nego oni, katerega vam za takega določa vaša narodna zavest. Občevalni jezik vaš je torej slovenski."25 Rezultati popisov prebivalstva, ki se nanašajo na število ljudi, hiš in nenazadnje tudi zemljo in domače živali, so bili pred štetji, ob njih in po njih sprejeti relativno mirno. Navajali so jih kot gole podatke in uporabljali v različnih statistikah. Tudi podatki o veroizpovedi in pristojnosti, pa o porokah, rojstvih, telesnih hibah in pismenosti Mariborčanov niso dvigovali veliko prahu. Povsem drugače je bilo s podatki o občevalnem jeziku prebivalstva. Vprašanje o občevalnem jeziku se je v vprašalnih polah pojavilo šele ob štetju leta 1880. Iz desetletja v desetletje je, vzporedno z zaostrovanjem nacionalnih nasprotij, postajalo spornejše, bolj citirano in žolčneje komentirano. Sporno se je zdelo predvsem to, da gre za vprašanje o jeziku sporazumevanja in ne o materinem jeziku, kar

Za natančnejše številčne podatke za okolico primerjaj: Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 97-99. 25 Straža, 2 (1910)149, 30. december 1910, str. 5, dan pred popisom prebivalstva.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

naj bi priredilo rezultate in skazilo podobo dejanskega stanja glede nacionalne pripadnosti Mariborčanov. Uradne številke o občevalnem jeziku domačega prebivalstva (tujci niso všteti), objavljene v rezultatih popisov prebivalstva so bile takšne:

Razmerje se v obdobju tridesetih let pravzaprav ni bistveno spreminjalo. Slovensko se je sporazumevalo med skoraj štirinajst in nekaj čez sedemnajst odstotkov Mariborčanov, nemški jezik pa je ob vseh štetjih uporabljalo nekaj čez osemdeset odstotkov (82.30 - 85.18) njihovih someščanov. Druge jezike je v Mariboru za sporazumevanje uporabljalo zelo malo ljudi. Ker bi si bili grafikoni med seboj zelo podobni, naj za nazornost zadostuje le grafikon za leto 1880, ki je še najbliže poprečju:

Odstotki prisotnega prebivalstva, ki je za sporazumevanje uporabljalo nemščino in slovenščino na območju celotne dežele Štajerske, so bili ob zadnjih štirih štetjih pred prvo svetovno vojno nekoliko bolj v prid govorcem slovenščine kot v Mariboru samem. So pa popisi pribeležili rahlo rast nemško govorečih Štajercev:26

Birgit Bolognese-Leuchtenmüller: Bevölkerungsentwicklung und Berufsstruktur…, Tabellen, str. 28.

S tudia

H istorica

S lovenica

Uporaba nemščine kot sporazumevalnega jezika je bila v času do druge polovice 19. stoletja v vseh spodnještajerskih mestih nekaj vsakdanjega. To dejstvo ni povzročalo ne problemov ne hude krvi. Tudi nacionalna identiteta je bila v tem času še zelo šibka. Bolj kot Nemci ali Slovenci so se ljudje deklarirali kot Štajerci. Občutek pripadnosti je bil bolj kot na narodnost vezan na mesto in deželo. Nasploh so bili na Spodnjem Štajerskem Slovenci večinoma podeželsko, Nemci pa mestno in trško prebivalstvo. Zunanja podoba mest se je kazala v obliki tradicionalnih jezikovnih razmerij. Nemški občevalni jezik je bil zunanji simbol meščanstva proti okoliškemu kmetstvu, ki je bilo po jeziku skoraj izključno slovensko. Toda kljub tej navidezni prevladi nemščine je večina nemško govorečih meščanov znala tudi slovensko, saj se je le tako bilo mogoče sporazumeti z vsemi, s katerimi so, zlasti poslovno, prihajali v stik. Po drugi strani pa so tudi priseljenci iz slovenske okolice, ki so v prvotnem okolju govorili slovensko, v mestnem okolju, kjer so se pogosto zaposlovali kot posli, pomočniki, vajenci ali delavci, kmalu prevzeli nemščino kot jezik sporazumevanja. Zwittter navaja študijo avtorjev Pfaundlerja, Meinzingena in Heckeja, ki so na podlagi rezultatov štetij izračunali, da je le neznatna manjšina v slovenskih okrajih rojenih, pa v novo jezikovno okolje odseljenih ljudi navajala slovenščino kot občevalni jezik. Velika večina je navajala jezik, ki je bil večinski v novem okolju, to pa je bila v večini primerov seveda nemščina.27 Podobne razmere so vladale še v desetletju po marčni revoluciji, vprašanje nacionalnosti in s tem tudi vprašanje uporabe jezikov se je začelo zaostrovati šele v času po obnovi ustavnega življenja in je postajalo v času do prve svetovne vojne, zlasti od osemdesetih let 19. stoletja dalje, vedno bolj pereče.28 To pa je že čas, ko so po občevalnem jeziku začeli povpraševati tudi ob popisih prebivalstva. Zlasti na slovenski strani, ki je v primerjavi z Nemci predstavljala manjšinski del populacije, so rezultatom popisov pogosto oporekali, saj so bili prepričani, da so ti na različne načine prirejeni Nemcem v prid. Sporen naj bi bil, kot rečeno, že kriterij občevalnega jezika sam. Če so se ljudje sporazumevali v nemščini, to seveda še ni pomenilo, da so Nemci. Sporen naj bi bil tudi način popisovanja. Popisovalci so popisne pole namreč vročili hišnim gospodarjem, ti pa so jih morali izpolniti za vse, ki so živeli v hiši. Večkrat je šlo v isti hiši seveda za več gospodinjstev, pa tudi za v istem gospodinjstvu živeče pomočnike, vajence in posle, ki so sodelovali pri hišni produkciji. Ker so bili ljudje iz nižjih družbenih plasti pogosto slovenskega porekla, a sami zase niso izpolnjevali rubrike o lastnem občevalnem jeziku, je na hišne gospodarje, pogosto Nemce, padel sum, da za 'podrejene' samovoljno in neutemeljeno navajajo nemščino kot občevalni jezik. Posebej pomembno je postalo razmerje med Nemci in Slovenci v Mariboru po koncu prve svetovne vojne, ko je bilo aktualno vprašanje jugoslovanske meje. Takrat so bili rezultati štetij statistični vir, ki ga je bilo mogoče uporabiti. Verodostojnost podatkov, pridobljenih z vprašanjem o občevalnem jeziku, je spet postala tarča številnih interpretacij in tema številnih komentarjev. Avtorji so na podlagi rezultatov štetij poudarjali, da je Maribor mesto, kamor se je naselilo veliko število ljudi od drugod. O tem so sodili po podatku o pristojnosti prisotnega prebivalstva in po podatku o

27 28

Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 66-67. Za zadnje tri odstavke (razen citiranega Zwittrovega podatka) primerjaj: Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor 1997, str. 9-19; Viktor Vrbnjak, Narodnopolitična podoba Maribora z okolico v sredi 19. stol. Grafenauerjev zbornik, Ljubljana 1996, str. 531-533.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Mariborska družina pred letom 1918 (UKM, Zbirka drobnih tiskov, )

rojstvih v mestu, ki ni bil dovolj visok, da bi zagotavljal dejansko rast prebivalstva v mestu. Po letu 1848, ko je Maribor dobil več novih javnih ustanov in po izgradnji železnice skozi mesto, so se sem priseljevali ljudje z vseh koncev Avstrije, ki so se v mestu zaposlili kot uradniki ali kot uslužbenci Južne železnice. Bili so povečini Nemci, s seboj pa so pripeljali tudi družine in tako znatno vplivali na nacionalno podobo mesta. S to ugotovitvijo so avtorji postavljali pod vprašaj trditev o Nemcih kot avtohtonih prebivalcih Maribora in poskušali razložiti, zakaj veljajo mesta na Spodnjem Štajerskem za nemške otoke znotraj slovenskega ozemlja. Poudarjali pa so tudi, da je močan priseljenski val tvoril tudi živelj iz slovenskih okrajev v bližini Maribora. V mesto so se priseljevali ljudje, ki so se zaposlovali kot posli, vajenci, pomočniki ali delavci. Že zaradi njih bi moralo biti število govorcev

S tudia

H istorica

S lovenica

slovenščine v mestu relativno visoko. Popisovalcem in sestavljalcem rezultatov so očitali še razne druge manjše napake in nenatančnosti, kot so samovoljno pripisovanje nemščine kot občevalnega jezika zgolj zaradi nemško zvenečega imena in popisovanje v krčmah in ne doma, zaradi česar popisani niso imeli vpogleda v podatke o sebi. Vse napake naj bi bile v prid zvišanja števila Nemcev v Mariboru.29 Zwitter pa opozarja še na nekaj demografskih dejstev, ki so vplivala na nacionalna razmerja na Štajerskem in v Avstriji nasploh in bi lahko bila povedna tudi za Maribor. Število Slovencev se je na ozemlju avstrijske polovice avstro-ogrske monarhije v 65 letih (1846-1910) pomnožilo samo za 18,8%, medtem ko je celotno število prebivalstva avstrijske polovice v istem času naraslo za 57,5%. Prirastek Slovencev je bil med vsemi osmimi glavnimi jezikovnimi skupinami avstrijske državne polovice daleč najmanjši.30 To dejstvo razlaga po eni strani z germanizacijskimi pritiski in nezanesljivostjo rezultatov popisov, po drugi strani pa opozarja na podatek, da je število prebivalstva na slovenskih ozemljih naraščalo razmeroma počasi in da je na število prebivalstva na posameznih območjih pomembno vplivalo tudi izseljevanje.31 Kakorkoli že, preštevanje ljudi po kriteriju občevalnega jezika je bilo sporno že od leta 1880, ko so ga vključili v vprašalne pole. Na vprašanje o Nemcih, Slovencih in predstavnikih drugih narodov ne v Mariboru ne drugod ni odgovorilo verodostojno in natančno. II. 1818-1945 Popisovanje v Jugoslaviji "Okrožni popisni odbori bodo o pravem času, vsaj teden dni pred popisovanjem, na primeren način ljudstvu dopovedali, kakšne važnosti je popis ne samo za državno in občinsko upravo, temveč tudi za znanost in splošno dobro, naj bo torej ljudstvo popisovalcem v vsakem oziru uslužno, a v odgovorih na stavljena vprašanja odkritosrčno, tako da bodo zbrani podatki kolikor mogoče vestni in resnični."32 "V vsaki družini se bo popisovalec obrnil na poglavarja družine ali njegovega namestnika in bo od njega zahteval, da mu prijavi za popis vse člane njegove družine (člane obitelji, služinčad, podnajemnike, pomočnike, vajence i. t. d.)."33 Datuma popisov prebivalstva med obema vojnama v Jugoslaviji sta: - 31. januar 1921, - 31. marec 1931.

Za zadnje tri odstavke primerjaj: Jugoslavija Jugoslovanom: poljudna razprava o jugoslovanskem vprašanju, Maribor 1918; F(ranc) K(ovačič), Maribor in bodoča državna meja, Maribor 1918; Ali so Ptuj, Celje, Maribor res nemška mesta?, Ljubljana 1918; Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 100-102. 30 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 59. 31 Prav tam, str. 54-67. 32 Člen 4 Pravil in navodil za popisavanje prebivalstva in domačih živali (leta 1921). 33 Člen 35 Pravilnika za izvrševanje popisa prebivalstva, poljedeljskih gospodarstev in domače živine v Kraljevini Jugoslaviji dne 31. marca 1931. leta.

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Osemletni Boris Novak, fotografiran leta 1919 v fotografskem ateljeju Wagner (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

Po razpadu Avstro-Ogrske sta za spremljanje gibanja prebivalstva pomembni dve dejstvi: upravne enote, ki so bile poslej teritorialni okvir ob štetjih, so se bistveno spremenile, organizacija štetij pa se je vršila z drugega mesta. Prvo je pomembno zlasti, če spremljamo gibanje prebivalstva večjih enot, če nas zanima prebivalstvo nekega mesta, je to še najmanj pomembno. Drugo, da gre za organizacijo štetij z drugega mesta, je za spremljanje številk, tudi ko gre za Maribor, pomembnejše. V novi državi so s podvigom, kakršen je organizacija popisa prebivalstva, imeli pravzaprav razumljive začetniške težave. Tako je vsaj mogoče soditi po primerjavi objav rezultatov na različnih mestih. Če so stare avstrijske statistike nudile prav neverjetno natančne in identične podatke ne glede na vir objave, je za jugoslovanske rezultate mogoče trditi nasprotno. Številke se namreč pogosto kar precej razlikujejo. Na razliko v načinu objav med staro avstrijsko sta-

S tudia

H istorica

S lovenica

tistiko in tisto v novonastali jugoslovanski državi je opozoril tudi Zwitter.34 Kot najverodostojnejši podatek sem se tako odločila upoštevati podatek iz publikacij, ki so nekaj let po štetju objavile definitivne rezultate štetij za celotno Jugoslavijo. Podatki, ki so jih že prej prinašali lokalni in drugi časniki in časopisi, pa adresarji in druge mestne publikacije, so sicer izčrpnejši, a se od podatkov, objavljenih na državni ravni, v mnogih primerih vsaj rahlo razlikujejo. Uporabila sem jih, ko istovrstnega podatka v ustrezni jugoslovanski publikaciji nisem zasledila. Številčnost s popisi pridobljenih podatkov, predvsem pa potrebne organizacijske napore, ki so do njih pripeljali, si lažje predstavljamo, če vsaj nekoliko poznamo potek tega početja. Leta 1931, recimo, je bila odgovornost za izpeljavo popisa prebivalstva v domeni Splošne državne statistike predsedništva ministrskega sveta v Beogradu. Za posamične banovine so popis vodili statistični uradi izven jugoslovanske prestolnice, za Dravsko banovino je bil zadolžen Statistični urad v Zagrebu. Konkretno izvedbo popisovanja pa so vodile občine z občinskimi popisnimi odbori in popisovalci. Ti so bili največkrat javni uslužbenci, ki so službovali in prebivali v občini popisa. Leta 1921 so bile popis dolžne izvršiti občinske oblasti, vodstvo in nadzorovanje popisovanja pa je za Slovenijo takrat vodilo poverjeništvo za socialno skrbstvo oz. njegov statistični oddelek v Ljubljani.35 Popisovalci so ob popisu vstopali v vsako hišo in v vsako stanovanje, in to dvakrat. Prvič so razdelili popisne pole in dali potrebna navodila, drugič pa so jih izpolnjevali ali zbrali že izpolnjene. Enota popisa je bila družina, tvorila pa jo je vsaka družina, ki je živela kot samostojna hišna skupnost in je vodila svoje lastno gospodinjstvo. Pri tem so razen sorodstveno povezanih ljudi k družini sodili tudi posli, pomočniki, vajenci, celo podnajemniki in gostje, ki so prebivali v istem gospodinjstvu. Neposredni sogovornik popisovalca je bil t. i. poglavar družine ali njegov namestnik. Ob popisu so izpolnjevali več obrazcev z velikim številom rubrik. Osnovni obrazec je bil Družinski list leta 1931 oz. Družinska pola leta 1921, posameznike pa je natančno popisal obrazec Popisnica. Če je bilo treba, so leta 1931 izpolnjevali še List za poljedelska gospodarstva ali List o domači živini za lastnike, ki nimajo poljedeljskega gospodarstva. Poseben obrazec, ki so ga izpolnjevali le v mestih, se je imenoval List za zgradbe v mestih. Leta 1921 so uporabljali podoben obrazec Podatki o domačih živalih, hiše pa so opisali kar v splošnem obrazcu Opis popisnega kroga. Ko so popisovalci končali delo in uredili pridobljeno gradivo, so ga oddali občinskim popisnim odborom. Tu so ga pregledali še revizorji. Nato so gradivo prevzele občinske oblasti, ki so bile za svoje potrebe dolžne narediti prepis vseh Družinskih listov. Sledila je predaja vsega popisnega gradiva neposredno Statističnemu uradu v Zagrebu, če je šlo za popisna območja v Dravski banovini.36 Gradivo je bilo nato obdelano. Dokončni rezultati za celotno državo so bili objavljeni šele nekaj let pozneje, že pred tem pa so bili na več mestih objavljeni rezultati za posamezne kraje. Nobeden od virov pa ne prinaša vseh rezultatov, ki so jih na podla-

Prav tam, str. 69. Pravila in navodila za popisavanje prebivalstva in domačih živali, Ljubljana 1920, str. 1. 36 O natančnejšem poteku popisa prebivalstva leta 1931 glej: Pravilnik za izvrševanje popisa prebivalstva, poljedeljskih gospodarstev in domače živine v Kraljevini Jugoslaviji dne 31. marca 1931. leta, Beograd 1931. 35

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

gi mnogih rubrik v popisnicah očitno zbrali. Razen rezultatov popisov prebivalstva je mestna občina vodila še lastno dvojno evidenco v občini živečih ljudi. Eno za domačine in drugo za tujce, pristojne v Maribor. Tak sistem evidence je bil uveden že leta 1867, potem pa se je sčasoma malenkostno spreminjal. Leta 1910 so, recimo, po podatkih ljudskega štetja sestavili poseben zglasilni kataster za vso mestno prebivalstvo in poseben kataster za v Maribor pristojne. Po podatkih štetja leta 1921, oziroma po popisu mestnega prebivalstva, ki so ga izvedli leta 1924 za nov policijski zglaševalni urad, pa so začeli voditi pri mestni občini poseben kataster prebivalstva, vzporedno s policijskim.37 Število Mariborčanov narašča Ob zadnjem štetju v Avstro-Ogrski je Maribor štel 27994 prisotnih prebivalcev. Ob štetjih v Jugoslaviji med obema vojnama so se številke po pričakovanju zvišale:38

Višalo se je tudi število prebivalcev mariborske okolice:39

Rast prebivalstva je, če opazujemo le številke, tudi po prvi svetovni vojni ostala skoraj nespremenjena. Vsaj številčno ni zaznati vpliva nastanka nove države. Seveda bo čisto drugače, ko bomo opazovali nacionalno sestavo Mariborčanov. Zanimiv je tudi podatek o pristojnosti Mariborčanov, ki se nanaša na stanje 1. januar 1921, torej mesec dni pred popisom. Od 3296840 ljudi, ki jih statistika navaja za ta datum, jih je bilo v Maribor pristojnih le 10153, torej le slaba tretjina. V ostalih delih Jugoslavije, blizu in daleč, je bilo pristojnih 12784 ljudi. Tujcev je bilo skupaj 6077, od tega jih je imelo 2057 t. i. nedoločljivo pristojnost, saj so imeli opcijsko pravico.41 Leta 1931 je iz rezultatov popisa mogoče razbrati, da je bil v Mariboru le še 1701 tuj državljan.42 Večina je sodila v kategorijo trajno prisotni - 29820. Od 4101 začasno 37

Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), MOM 333/5259. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 21. januara 1921 god., Sarajevo 1932 (dalje Definitivni rezultati popisa…1921. god); Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931 godine, knj. 1: prisutno stanovništvo, broj kuča i domačinstava, Beograd 1938. 39 Tabela je povzeta po Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 95. 40 Podatek je precej višji, kot ga je pokazal uraden popis prebivalstva. 41 Popis prebivalstva, hiš in stanovanj, Tabor, 26. januarja 1921, str. 2. 42 Prebivalstvo Dravske banovine, Mariborski večernik Jutra, 16. junija 1931, str. 2. 38

S tudia

H istorica

S lovenica

prisotnega meščana pa naj bi bilo čez 3000 dijakov, ki so se v Mariboru šolali. 30670 Mariborčanov je tega leta znalo pisati in brati, le veščino branja pa je obvladalo 127 ljudi. Kar 3124 je bilo nepismenih, a so mednje prišteti tudi še ne šoloobvezni otroci. Pravih analfabetov so našteli le šest. Popis je pribeležil v Mariboru tudi 93 invalidov.43 Časopisi so kmalu po štetju navajali rezultate popisa, ki se nekoliko, a seveda ne bistveno, razlikujejo od čez leta objavljenih dokončnih številk. Še najpogosteje se za leto 1921 pojavlja številka 30739 Mariborčanov, od katerih naj bi bilo 28202 civilistov in 2537 vojakov.44 Število vojakov v mestu je torej od zadnjega predvojnega štetja kar občutno naraslo. Pri tem je šlo seveda za tiste, ki so služili povsem drugi domovini. Leta 1935 je mariborska mestna občina izvedla lokalni popis prebivalstva Maribora, s katerim je želela priti do zanesljivih in natančnih podatkov za volilni kataster in za nastajajoči adresar. V maju so našteli 34864 Mariborčanov, od tega jih je bilo 7566 mlajših od osemnajst let. Izkazalo se je, da je so ljudje, ki živijo v ozkem mestnem središču, recimo v Gosposki ulici, na Glavnem trgu, v Vetrinjski in Slovenski ulici, v poprečju starejših od tistih, ki živijo v delavskih predmestjih Maribora, recimo v Magdalenskem predmestju in v Melju.45 Razmerje spolov

Dokončni rezultati, ki se tudi v vprašanju števila moških in žensk nekoliko razlikujejo od prej objavljenih podatkov, ostajajo na srečo vsaj v razmerjih ves čas podobni. Leta 1921 je bilo razmerje še podobno kot ob zadnjem štetju v Avstro-Ogrski, ko se je število moških v Mariboru gibalo med približno 51 in 53 odstotki. Leta 1931 pa se razmerje presenetljivo obrne. Prvič, odkar so po marčni revoluciji izvajali natančne popise prebivalstva, je število Mariborčank rahlo prekašalo število njihovih someščanov. Hiše se spreminjajo, ljudje tudi "V tej hiši ni bilo nikakršne gospode, saj še Petkovca kot hišna gospodinja ni bila nikakršna gospa. Hiša je bila zidana v dve nadstropji. Bila je kot visoka škatla s slepečimi okni na cesto proti železnici in na dvorišče, ki je bilo obrnjeno proti Pohorju. V vsakem nadstropju je bilo veliko stanovanj, večjih in tudi manjših, in tudi stanovanje 43

Maribor v številkah, Mariborski večernik Jutra, 9. julija 1931, str. 2. Izid ljudskega štetja v Mariboru, Tabor, 14. februarja 1921, str. 1; Rezultat v Mariboru, Jutro, 13. februarja 1921, str. 1. 45 Ljudsko štetje v Mariboru, Slovenec, 9. maja 1935, str. 4; Mariborsko prebivalstvo, Slovenec, 7. junija 1935, str. 4. 44

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

z eno samo sobo je bilo tu. V takšnem stanovanju brez kuhinje so živele tudi po cele družine."46 Ko so mariborske hiše nazadnje natančno preštevali, torej leta 1910, so jih našteli 1269. S podatkom o hišah v Mariboru ob popisu leta 1921 ni lahko. Najbrž je za to mogoče kriviti popisne obrazce, ki po številu hiš niso spraševali tako natančno kot ob drugih popisih. Definitivni rezultati kot poglavitni vir tega podatka ne vsebujejo. Tudi časopisna poročila o štetju ne. Kramberger navaja številko 1455,47 ki pa je malo verjetna, saj je bila leta 1925 objavljena številka 1450.48 Po drugem viru49 naj bi bilo v mestu 1. januarja 1921 le 1179 hiš, kar pa spet ni mogoče, saj jih je bilo že leta 1910 več. Tako ostaja edini zares zanesljivi podatek za čas med obema vojnama tisti iz popisa leta 1931:

Ker gre med obema vojnama za čas, ki so ga pogosto označevali kot čas hude stanovanjske stiske, gre pričakovati, da je bilo tudi število prebivalcev na hišo v tem času visoko, morda še višje kot v času med marčno revolucijo in prvo svetovno vojno. A izračun pokaže drugače:

Ta presenetljiv padec - število je ne le nižje od tistega iz leta 1910, ko se je že rahlo spustilo, ampak celo nižje od podatka za leto 1869 - je mogoče vsaj delno razložiti z opisom načina gradnje med obema vojnama. Če je bila noviteta druge polovice 19. stoletja najemniška hiša z velikim številom stanovanj, ki so jo nekateri imenovali kar stanovanjska kasarna, je trend v času med obema vojnama predstavljal dom v lastni enodružinski hišici z vrtičkom. Seveda za tiste, ki so si ti lahko privoščili. Mesto se je zlasti v predmestjih širilo prav s takimi manjšimi stanovanjskimi hišicami, ki so število ljudi na hišo seveda zniževale. Padanje števila ljudi na hišo nakazuje že podatek iz leta 1925, ko naj bi 28378 Mariborčanov živelo v 1450 hišah,50 kar znese 19. 57 ljudi na eno hišo. Število prebivalcev na hišo v mariborski okolici, v Krčevini, Košakih, na Pobrežju, Teznu, v Radvanju in na Studencih, pa je tudi leta 1931 ostalo podobno kot leta 1910. Do bistvenega znižanja tu ni prišlo, le ponekod se je število neznatno spustilo. Še vedno pa je bila gostota ljudi na hišo v mestni občini približno dvakrat višja kot v 46

Branka Jurca, Rodiš se samo enkrat, o hiši v ulici Ob železnici, kjer so nekaj časa stanovali. Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 95. 48 Nekaj številk o Mariboru, Slovenec, 19. februarja 1925, str. 3. 49 Popis prebivalstva, hiš in stanovanj, Tabor, 26. januarja 1921, str. 2. 50 Nekaj številk o Mariboru, Slovenec, 19. februarja 1925, str. 3. 47

100

S tudia

H istorica

S lovenica

okoliških občinah.51 Da znižanje števila ljudi na hišo samo po sebi še ne pomeni, da so Mariborčani nasploh prebivali bolje, pa kaže podatek o stanju 1. januarja 1921, ko naj bi 35 družin s skupaj 159 družinskimi člani živelo v železniških vagonih.52 O nemogočih bivalnih razmerah nekaterih Mariborčanov govori tudi članek iz leta 1922, ki pravi, da veliko ljudi živi v drvarnicah, na podstrešjih, v vagonih in celo v hlevih, 1600 stanovanj pa naj bi premoglo eno samo sobo ali kabinet.53 Leta 1927 je bilo v Mariboru ocenjeno, da je 207 stanovanj prenapolnjenih. Kriterij prenapolnjenosti je bil bivanje šestih do dvanajstih oseb v vseh vrstah enosobnih stanovanj. Oseb, ki so trpele zaradi prevelike gostote naseljenosti, je bilo tega leta 1118.54 Čeprav je popisni obrazec List za zgradbe v mestih obsegal celo vrsto podrobnih vprašanj o zgradbah, odgovorov nanje v objavah obdelanih rezultatov ponavadi ne najdemo. Najpogosteje je navedeno le golo število hiš. A za popis leta 1931 so na voljo tudi natančnejši podatki. Ker pomagajo osvetliti način prebivanja Mariborčanov, naj bo navedenih nekaj številk. Podatek o številu hiš je sicer bistveno višji od tistega, objavljenega v dokončnih rezultatih štetja - 2764 hiš - a razmerja so kljub temu zanimiva. V Mariboru so našteli 1287 pritličnih hiš, 1054 enonadstropnih, 311 dvonadstropnih, 100 trinadstropnih, 11 štirinadstropnih in 1 petnadstropno. 1832 stavb naj bi imelo kanalizacijo, 2164 pa vodovod. Od vseh stanovanj, ki jih je bilo 7627, je bilo 105 praznih. Število vodnih odtokov je bilo 5969, električnih priklopov 7193, plinskih priklopov v stanovanju pa je bilo 1358.55 Trije življenjski mejniki "Značilno je, da v vilah, kjer stanujejo starejši in premožnejši ljudje ni bilo ni rojstva ne porok in tudi mrličev je bilo malo. Sploh je bilo pa letos 227 več rojenih, kakor mrličev, pa tudi ta povišek je za Maribor neznaten. Vzrok temu je še vedno trajajoča stanovanjska beda, vsled katere se je sklenilo tudi primeroma porok. Kakor hitro bo prenehala stanovanjska beda, se bodo rojstva in poroke gotovo pomnožile."56 Razen popisov prebivalstva so za spremljanje gibanja prebivalstva odličen vir tudi matične knjige. S pridom jih je mogoče uporabiti zlasti za razkrivanje podatkov o rojstvih, porokah in smrtih in izračune, ki jih je iz teh podatkov mogoče izpeljati rodnost, fertilnost, umrljivost, poročnost in drugi. V župnijah so namreč vse do druge svetovne vojne vodili natančne podatke o treh življenjskih mejnikih, ki so se zgodili v posamični župniji. Seveda bi bilo mogoče pregledati matične knjige za mariborske župnije za vsa v tem besedilu omenjena leta, a naj bodo zaradi obsežnosti takega podviga in za spodbudo prihodnjim raziskovalcem mariborskega prebivalstva natančneje predstavljena le leta 1922-1940.

Za natančnejše podatke primerjaj Franjo Kramberger, Nekaj številk o Mariboru…, str. 98. Popis prebivalstva, hiš in stanovanj, Tabor, 26. januarja 1921, str. 2. 53 Stanovanjska beda v luči statistike, Enakost, 10. novembra 1922, str. 2. 54 Franjo Baš, Razvoj Maribora v letih 19181938, Kronika slovenskih mest, 6/1939, št. 2, str. 64. 55 Maribor v številkah, Mariborski večernik Jutra, 9. julija 1931, str. 2. 56 Ljudsko gibanje v Mariboru leta 1924, Straža, 7. januarja 1925, str. 3. 52

101

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Podatki o rojstvih, porokah in smrtih za Maribor so bili objavljeni od dvajsetih let naprej vsako leto v enem od prvih dni januarja v mariborskih in slovenskih časopisih. Seveda gre za podatke po župnijah, meje teh pa se ne ujemajo natančno z mejami mestne občine Maribor, zato podatkov ne gre neposredno primerjati s tistimi, ki jih prinašajo popisi prebivalstev. Teritorialno namreč ne gre za isto enoto. Številke, objavljene v različnih časopisih, se tudi v tem primeru ne ujemajo vedno popolnoma. Zdi se, da so tu in tam izpuščene manjše župnije - protestantska in pravoslavna. Kljub vsemu pa so številke zanimive, ker kažejo razmerje med rojstvi in smrtmi, pa tudi upadanje in naraščanje števila porok med obema vojnama:

Ljudsko gibanje v Mariboru v letu 1922, Jutro, 6. januarja 1923, str. 3. Ljudsko gibanje v Mariboru, Straža16 (1924) 2, 4. 1., str. 3. 59 Ljudsko gibanje v Mariboru v letu 1924, Straža 7. januarja 1925, str. 3. 60 Ljudsko gibanje v Mariboru, Slovenec , 6. januarja 1926, str. 4. 61 Ljudsko gibanje v Mariboru, Slovenec, 1. januarja 1927, str. 5. 62 Ljudsko gibanje v Mariboru. Slovenec, 3. januarja 1928, str. 5. 63 Malo statistike iz leta 1928, Mariborski večernik Jutra, 11. januarja 1929, str. 2. 64 Ljudsko gibanje v Mariboru v letu 1929, Slovenec, 5. januarja 1930, str. 5. 65 Rod mariborski ne izumre…, Slovenec, 1. januarja 1931, str. 7. 66 Življenje in umiranje v Mariboru v lanskem letu, Mariborski večernik Jutra 5. januarja 1932, str. 2. 67 Življenje in umiranje v Mariboru. Mariborski večernik Jutra, 31. decembra 1931, str. 2. 68 V Mariboru 144 manj rojstev…, Slovenec, 31. decembra 1933, str. 6. 69 Račun o smrti in življenju v Mariboru, Slovenec, 1. januarja 1935, str. 4. 70 Mariborske župnije, Slovenec, 1. januarja 1936, str. 26. 71 Življenje in smrt v Mariboru leta 1936, Slovenec, 6. januarja 1937, str. 5. 72 Kriza povsod, tudi pri rojstvih…, Mariborski večernik Jutra, 31. decembra 1937, str. 4. 58

102

S tudia

H istorica

S lovenica

Gibanje rojstev, porok in smrti v mariborskih župnijah 1922-1940 bo nazorneje prikazal graf:

Število rojstev se je do leta 1929 gibalo med nekaj čez 1000 in 859, vsa leta je rahlo upadalo. Magično mejo 1000 pa je prestopilo leta 1929 in se vse do leta 1940 ni spustilo pod njo. Leta 1936 je zraslo skoraj na 1300, kar je skoraj 450 rojstev več kot na začetku obdobja, postavljenega pod drobnogled. Padec leta 1940 je ogromen, a se zdi, da ga je povzročila kaka razlika v načinu štetja. Vsekakor so bila trideseta leta glede rojstev nasploh plodnejša od dvajsetih. Za vsa leta, razen izjemnega leta 1940, je mogoče potrditi, da je bilo rojstev več kot smrti. Krivulji se nista nikoli bistveno približali. Kontinuiranega upadanja števila rojstev in sočasnega padanja števila smrti, ki je bilo značilno za celotno slovensko ozemlje med obema vojnama,76 za mariborske župnije torej ni mogoče potrditi. Z izjemo dvajsetih let, ko je število rojstev res upadalo iz leta v leto. Pri tem pa velja pri mestih biti pozoren na dejstvo, da je tu nekatere demografske trende širših območij spreminjala prisotnost bolnišnic, kamor so vedno pogosteje prihajali tako rojevat kot umirat tudi ljudje iz okolice mest.77 Vsekakor je to pomembno tudi za Maribor. Zanimivo je opazovati tudi razmerje med rojenimi deklicami in dečki. Naj bo za opazovanje dovolj le nekaj let:

Kako so Mariborčani živeli in umirali, Slovenec, 1. januarja 1939, str. 5. Poroke, rojstva in smrti v letu 1939, Mariborski večernik Jutra, 2. januarja 1940, str. 4. 75 Ljudsko gibanje v Mariboru, Slovenec, 1. januarja 1940, str. 8. 76 Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 69. 77 Za opozorilo o vplivu bolnišnic na podatke o rodnosti v mestih se zahvaljujem Ireni Rožman 78 Vsi podatki se glede virov ujemajo s podatki iz prejšnje tabele. 74

103

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Frančišek in Marija Lužar, žena in sin telegrafskega delavca v Mariboru, okrog leta 1925 (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

Pravila glede rojstev po spolu pravzaprav ni. V nekaterih letih se je rodilo več dečkov, včasih je privekalo na svet več deklic. Zares velika razlika je opazna leta 1929. V število rojstev je všteto tudi število mrtvorojenih otrok. Leta 1923 jih je bilo recimo kar 48, leta 1928 33, leta 1931 46, od tega 29 dečkov in 17 deklic. Število mrtvorojenih otrok je pravzaprav visoko, še višje pa je število tistih, ki so se rodili, ne da bi njihovi straši sklenili zakonsko zvezo. Od 861 leta 1925 rojenih otrok jih je bilo kar 175 ali 20.33% nezakonskih. Pri tem je zanimivo pogledati, kako so se odstotki gibali po župnijah. Nezakonskih novorojenčkov je bilo v Stolni župniji 18%, v Frančiškanski župniji najmanj - 14.8%, največ pa v Magdalenski - kar 30%. Leta 1928 se je rodilo 940 otrok, od tega 118 nezakonskih. Odstotek je bil torej tega leta nekoliko nižji - 12.55%. Leta 1929 se je spet dvignil, tokrat celo na 26.25%, saj je bilo med 1036 rojenimi 272 nezakonskih otrok, leta 1930 je bil odstotek skoraj enak 26.34%, leto pozneje se je povzpel že na 29.25%. Tudi pred prvo svetovno vojno je bil delež nezakonskih otrok v Mariboru razmeroma visok. V letih 1907, 1908 in 190979 je bilo nekaj čez 22% živorojenih otrok nezakonskih.

Statistisches Handbuch für das Herzogtum Steiermark, Graz 1912, str. 6-7.

104

S tudia

H istorica

S lovenica

Graf nazorneje prikaže razmerje med zakonskimi in nezakonskimi novorojenčki v izbranem letu.

Mariborske župnije so s svojimi mejami seveda presegale meje mestne občine Maribor. Stolna župnija je obsegala osrednji del mesta in so jo zaradi tega imenovali tudi mestna. Vanjo je spadala tudi mariborska porodnišnica in sirotišnica. Frančiškanska župnija je vključevala vzhodni del mesta, pa tudi dele Krčevine in Košakov, ki so bili že izven mesta. Predmestja na desnem bregu Drave, ki so zelo hitro rasla, so sodila v Magdalensko župnijo. Pripadali so ji tudi Pobrežje, Tezno in Dogoše. Za statistiko, zlasti za število smrti, je pomembno, da je bila v Magdalenski župniji bolnišnica.80 Zaradi večinskega prebivalstva je komentator v Slovencu mariborske župnije označil - Stolno kot gosposko, Frančiškansko kot kmečko in viničarsko, Magdalensko pa kot delavsko. V mestu sta bili še protestantska in pravoslavna župnija. Poglejmo statistiko rojevanja za nekaj let med prvo in drugo svetovno vojno:

V Mariboru 144 manj rojstev, Slovenec, 31. decembra 1933, str. 6.

105

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

V Stolni župniji se je število rojstev drastično povišalo leta 1929 in je od takrat do leta 1938 skoraj vsako leto še naraslo, leta 1936 se je v tej župniji rodilo že kar 912 otrok. Ob koncu tridesetih let 20. stoletja je število padlo na 654. Vsekakor je imel močan vpliv na gibanje rojstev v tej župniji porodniški oddelek. Leta 1928 so namreč v nekdanjem sanatoriju bratov Tavčar v Vinarski ulici odprli ginekološko-porodniški oddelek kot samostojno enoto mariborske bolnišnice.81 To pojasni dvig števila rojstev v Stolni župniji po tem letu. Nov porodniški oddelek, zgrajen v sklopu bolnišnice na Tržaški cesti,82 pa je bil očitno kriv za novo porazdelitev rojstev med Stolno in Magdalensko župnijo v drugi polovici tridesetih let. V Frančiškanski župniji so rojstva od dvajsetih v trideseta leta v glavnem padala, v drugi polovici tridesetih let pa spet narasla, a je bila številka veliko nižja kot v Stolni. V Magdalenski župniji je zaznati več valov, število pa je bilo vedno razmeroma visoko, kar so pripisovali rasti tega dela mesta in predmestij nasploh in dejstvu, da so se tu naseljevali delavci, večinoma mladi ljudje. Ko je število rojstev v Stolni župniji naglo naraslo, se je v Magdalenski opazno spustilo. Leta 1940, v maju, je bila Magdalenska župnija okrnjena, saj je nekaj njenih faranov pripadlo novi samostojni župniji sv. Jožefa na Studencih,83 zato je tudi padec števila rojstev v Magdalenski v tem letu nekoliko višji. Za protestantsko in pravoslavno skupnost je iz redkih podatkov84 videti le, da rojstev ni bilo veliko, da pa jih nikakor ni mogoče kar zanemariti. Število porok po župnijah se je gibalo takole:

Peter Borisov, Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980, Ljubljana 1995, str. 203. Prav tam, str. 205-206. 83 Pregled rojstev, porok in umrljivosti. Mariborski večernik Jutra, 31. decembra 1940, str. 6. 82

106

S tudia

H istorica

S lovenica

Najbolj je število porok naraščalo v Magdalenski župniji. Razlog je verjetno prav v starostni in socialni sestavi tukajšnjega prebivalstva. Mestna, Stolna fara je z izjemo konca tridesetih let rahlo padala, v Frančiškanski pa so se pari poročali podobno kot v Magdalenski, le da je številka naraščala nekoliko počasneje. Značilno za Frančiškansko župnijo naj bi bilo, da je bila kot mesto poroke zelo priljubljena med okoliškim podeželskim prebivalstvom.85 Za Stolno župnijo pa tako rojstva kot poroke kažejo tisto, kar je bilo omenjeno že pri hišah - staro središče mesta pač ni moglo bistveno rasti, ne število hiš ne število ljudi. Na število smrti v posameznih farah je razen starostne in socialne strukture, pa seveda teritorialnega obsega, vplivala tudi prisotnost bolnišnice in sirotišnice v eni od župnij - v Magdalenski. Res so številke tu vsa leta neprimerno višje kot drugod.

Seveda bi bilo v primarnih virih mogoče poiskati natančne podatke za ti dve župnije za vsa leta, pa tudi natančnejše podatke za tri druge župnije. Podatke bi bilo mogoče potem tudi podrobno obdelati in pridobiti dragocene podatke o fertilnosti, natančne podatke o naravnem gibanju prebivalstva in drugo, a obseg in globina tega besedila tega ne dovoljujeta. To bi lahko bila vsekakor zanimiva naloga za raziskovalca, ki bi se lotil, recimo, preučevanja rodnosti v Mariboru. 85 Poroke, rojstva in smrti v letu 1939, Mariborski večernik Jutra, 2. januarja 1940, str. 4.

107

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Številke za izbrana leta so takšne:

Mestni fizik, kot se je reklo zdravstvenemu delavcu, zadolženemu za skrb za zdravje meščanov, je vodil statistiko umrljivosti v Mariboru. Ugotavljal je, da največ ljudi umre po petdesetem letu starosti, da pa se umrljivost zviša že v skupini ljudi med 30 in 50 let. Vzroki, za katerimi so Mariborčani umirali leta 1936 so bili razporejeni takole: 1 je umrl za davico, 49 za vnetjem pljuč, 47 za jetiko, 46 za smrtno kapjo, 42 za smrtnimi poškodbami. 18 ljudi je "prostovoljno pustilo življenje," 7 so jih ubili drugi, največ pa jih je umrlo preprosto zaradi starostne oslabelosti.86 Leto pozneje je spisek vzrokov smrti bolj raznolik: 17 Mariborčanov je umrlo zaradi "prirojene življenjske slabosti," 36 zaradi pljučnice, 35 za jetiko, 4 za difterijo, 1 za trebušnim tifusom, 16 zaradi okuženih ran in 6 zaradi drugih infekcijskih bolezni. Steklina je stala življenja enega Mariborčana, za 27 je bila usodna kap, najbolj pogost razlog umiranja so bile v tem letu srčne napake in bolezni žil, za katerimi je Maribor in ta svet zapustilo 113 ljudi. 33 jih je imelo raka, kar 77 pa jih je umrlo naravne smrti iz še ne naštetih razlogov. 14 si jih je samo vzelo življenje, dvema so ga vzeli drugi, 12 pa se jih je smrtno poškodovalo.87 Stari in novi bogovi "Ne vem, ali je bilo v drugem ali tretjem razredu, ko smo dobili novega sošolca. Pisal se je Miloš Miović. Ker je bil Srb, a je govoril slovensko, se nam je zdel nadvse zanimiv. Pri verouku pa nas je čakalo presenečenje. Ko smo molili, je imel na prsih prekrižane

86 87

Maribor je zdravo mesto, Slovenec, 21. januarja 1937, str. 3. Zdravje Maribora v številkah, Slovenec, 21. januarja 1938, str. 3.

108

S tudia

H istorica

S lovenica

roke. Katehet nam je razložil, da je pravoslaven, a da moli istega boga kakor mi, samo na drug način."88 Podatki o veroizpovedi v Mariboru ob popisih prisotnega prebivalstva kažejo prve znake tistega, kar bo še razvidnejše v poglavju o narodnosti. Da so namreč po prevratu v mesto prišli ljudje iz kulturnih okolij, ki za Maribor prej niso bila značilna. Tako jezik, ki so ga govorili, kot bogovi, v katere so verovali, so se temu primerno spremenili. Seveda pa ni dvoma, da je večinsko versko prepričanje Mariborčanov ostalo nespremenjeno:

Odstotek rimo-katolikov je ostal med obema vojnama čez devetdeset odstoten. Število evangeličanov je glede na štetje leta 1910 sicer padlo, a je bilo še vedno višje kot ob prejšnjih štetjih v 19. stoletju. Seveda je bilo v razmerju do vsega mariborskega prebivalstva zdaj nižje, kar je pogojeno z nacionalno podobo mesta pred prevratom in po njem. Tudi število pripadnikov izraelitske vere se ni bistveno spreminjalo. Pojavili pa so se pripadniki religij, ki jih štetja pred prvo svetovno vojno v Mariboru niso zaznala. To so bili pravoslavni in muslimani. Prvih je bilo ob obeh štetjih krepko čez 1000, drugih pa med 154 in 217. Obe številki nikakor nista zanemarljivi in povesta, da so se v Maribor priselili ljudje z južnejših delov nove jugoslovanske države, ki so imeli tudi drugačno versko prepričanje. Kdo so v največjem številu bili ti novi priseljenci, najbolj natančno pove podatek, da je bilo med poldrugim tisočem pravoslavnih kar 1350 vojakov, med vsemi muslimani pa le dva nista bila vojaški osebi.89 Katerih pa je zdaj več? "Pripravljali smo se na potovanje. Odhajali smo s Krasa. Napotili se bomo daleč daleč, ko da gremo na konec sveta… Oče je najel enosobno stanovanje v stari, nizki, pritlični hiši ob Dravi, tik železniške proge in kraj visokega mogočnega mostu, po katerem so vozili vlaki v Maribor in iz Maribora… Živeli smo torej v Mariboru, kjer se je naselilo po vojni nešteto Primorcev. Kolikokrat sem slišala, da je v Mariboru lepo, da je to štajerski Meran. Dolgo nisem vedela, kaj so želeli ljudje povedati s to primero,

88 89

Jaro Dolar, Spomini: v preddverju literature, str. 38. Ljudsko štetje v Mariboru, Slovenec, 13. februarja 1921, str. 2.

109

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

vendar sem čutila, da je v tej primeri toliko priznanja Mariboru, tako da sem bila vse življenje ponosna na Maribor in na nas, na Mariborčane."90 Od leta 1880 pa vse do leta 1910, torej do zadnjega avstro-ogrskega popisa prebivalstva, kategorije narodnost v popisih ni najti, a so o njej kljub temu sklepali na podlagi številk o občevalnem jeziku. Kot je bilo že rečeno, je bil ta kriterij že sočasno, pa tudi pozneje, pogosto proglašen za izredno spornega. No, popisa v novi jugoslovanski državi sta na vprašanje narodnosti odgovarjala nekoliko bolj podrobno. Državljane so namreč povprašali o materinem - ne več občevalnem - jeziku, leta 1931 pa še po narodnosti. Navodila za izpolnjevanje popisnic so leta 1931 pojasnila, da se na vprašanje o narodnosti navede, »jugoslovanska« ali z natančnim imenom katera druga. Tako ni bilo mogoče razlikovati med Slovenci in pripadniki drugih narodov, saj so vsi sodili v kategorijo Jugoslovani. Vprašanje o materinem jeziku je ta razloček seveda poznalo. V navodilih je bilo poudarjeno, da sme vsakdo navesti narodnost in materin jezik po lastni presoji in da pri tem na ljudi ne sme nihče vplivati. Le za otroke naj bi te podatke navedli starši. Podobno so velevala navodila za popis leta 1921, ki so razen materinega jezika poznala še kategorijo državljanstvo. Kategorija narodnost tega leta ni bila del zanimanja popisovalcev.91 Rezultati o materinem jeziku so pokazali take številke:

Branka Jurca, Rodiš se samo enkrat, str. 26-30. Pravilnik za izvrševanje popisa prebivalstva 1931. leta, str. 20-21; Pravila in navodila za popisavanje prebivalstva in domačih živali…, str. 8. 92 Definitivni rezultati popisa…1921. god. 93 Prebivalstvo Dravske banovine, Mariborski večernik Jutra, 16. junija 1931, str. 2. Podatki o materinem jeziku iz popisa leta 1931 so iz sekundarnega vira, saj jih uradni rezultati ne navajajo. Številke o celotnem številu prebivalstva se sicer razlikujejo za 10, a razmerja glede materinega jezika kljub temu v glavnih potezah ostajajo relevantna. So pa ti podatki iz leta 1931 precej manj natančni glede skupin, ki jih navajajo, saj je kar velik delež raznolikosti skrit v kategoriji razno. 91

110

S tudia

H istorica

S lovenica

Na vprašanje o narodnosti so Mariborčani leta 193194 odgovarjali takole:

V primerjavi z rezultati na odgovore o občevalnem jeziku pred svetovno vojno, ko je med 82 in 85% Mariborčanov vsaj uradno kot sporazumevalni jezik priznavalo nemščino in le med 13 in 17% slovenščino, so bili rezultati po letu 1918 seveda bistveno drugačni. Leta 1921 predstavljajo Mariborčani s slovenščino kot materinim jezikom že 67,70%, leta 1931 pa kar 87,01% vseh prebivalcev Maribora. Tistih, katerih materin jezik je bila nemščina, je bilo leta 1921 21,51%, leta 1931 pa le še 8, 03%. Razlogi so seveda tako v drugače zastavljenem vprašanju kot, kar je bistveneje, v dejanski spremembi nacionalne podobe Maribora po prvi svetovni vojni. Predstavniki nemške manjšine rezultatov uradnih jugoslovanskih štetij niso priznavali, zato so si omislili še izvedbo privatnega štetja na slovenskem Štajerskem. Izvedeno je bilo leta 1928. Z metodo analize rezultatov volitev v narodno skupščino so prišli do trditve, da je v Mariboru v tem času živelo okrog 10 do 12 tisoč Nemcev. Podatke o številu Nemcev pa je zbiral tudi Kulturbund. Deželni statistični urad Kulturbunda je leta 1940 objavil podatek, da v Mariboru in bližnji okolici živi 4844 Nemcev, na Studencih in Pobrežju pa še nadaljnjih 1150. Leta 1941 so našteli že 5037 Nemcev v Mariboru, 930 v krajevni skupini Pobrežje in 1284 v krajevni skupini Pobrežje.95

Maribor v številkah, Mariborski večernik Jutra, 9. julija 1931, str. 2. Rezultati so bili označeni kot dokončni, a se skupna številka prebivalcev v tem primeru bolj razlikuje od 'definitivne' kot v prejšnjem viru. Pomembna so seveda spet razmerja. 95 Marjan Žnidarič, Prispevek k zgodovini Nemcev v Mariboru med obema vojnama, Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje ČZN), 1983, št. 1/2, str. 220.

111

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Pred gostilno Prešernova klet v Gosposki ulici med obema vojnama (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

Kakorkoli, sprememba, kot je videti, ni nastala le takoj po vojni, ampak se je razmerje med Slovenci in Nemci precej spreminjalo še od popisa leta 1921 do leta 1931, v prid večje številčnosti prvih, seveda. To gre pripisati dejstvu, da se je opcijski rok oziroma rok za izseljevanje optantov zaključil leta 1922 oz. 1923. Do takrat se je veliko število Mariborčanov izselilo v Avstrijo in drugam. Ocenili so, da se je iz Maribora izselilo 5000 do 6000 ljudi, namesto njih pa so se v mesto priselili uradniki in podjetniki z družinami, ki so približno izenačili število izseljenih Nemcev. Največ Slovencev, ki so se priselili v Maribor in prosili za državljanstvo, je prihajalo iz Goriške, Trsta, Istre, slovenske Koroške, deloma

112

S tudia

H istorica

S lovenica

pa tudi iz krajev v Avstriji in na Češkem.96 Velik del priseljencev, ki so prišli v Maribor po prvi svetovni vojni, predstavljajo primorski Slovenci. Prvi val beguncev je bil sicer že med prvo svetovno vojno, drugega pa je sprožil konec vojne, ko so se ti iz taborišč vračali na razdejane domove. Po 3. novembru 1918, ko je Italija zasedla Trst in zahodno Slovenijo, je val beguncev ponovno pljusknil tudi proti štajerskim mestom vključno z Mariborom. Po Baševi oceni naj bi bilo leta 1931 med 33291 prebivalci v mestni občini Maribor 3907 Primorcev, živeli pa so tudi v primestnih občinah - v Krčevini, Košakih, na Pobrežju, Teznu, Radvanju in Studencih. Maribor je med obema vojnama predstavljal najštevilčnejše središče primorskih Slovencev v Jugoslaviji.97 V dvajsetih letih so se priseljevali predvsem izobraženci in uradniki, ki v okolju, iz katerega so prihajali, v tem času niso imeli dobrih možnosti za zaposlovanje in poklicno napredovanje. Z odhodom Nemcev izpraznjena mesta so jim v Mariboru omogočila prav to. Zaposlovali so se namreč kot uradniki, odvetniki, zdravniki, učitelji, trgovci in obrtniki. V tridesetih letih so jim sledili še nižji sloji prebivalstva, recimo delavci in propadli obrtniki, ki so se v industrijskem Mariboru nadejali najti 'boljše življenje'.98 Primorci so v mesto seveda prinesli tudi svoje navade, vrednote in način življenja nasploh. Vplivali so tako na spremembo narodnostne podobe in identitete Maribora kot na nekatere sestavine v vsakdanjem življenju mariborskega prebivalstva.99 Tudi Nemci, katerih delež in vloga v življenju Maribora sta se po koncu prve svetovne vojne bistveno zmanjšala, so v mestu ostali prisotni in zaznavni tudi v času med obema vojnama. Ohranili so nekaj gospodarske moči, dejavni so ostali v industriji, trgovini, obrti, bančništvu in posestništvu. Pri tem je imela močan vpliv, tako političen kot verski, evangeličanska cerkev, pomemben pa je bil tudi Kulturbund.100 Zelo zanimivo je razmerje med civilisti in vojaki po materinem jeziku leta 1921:101

Franjo Kramberger, Nekaj številk o Maribor…, str. 102-103. Bruno Hartman, Primorci in slovenska kultura v Mariboru med vojnama, Jadranski koledar 1977, str. 142-144. 98 Maja Godina-Golija, Primorski begunci in njihov vpliv na prehrano v Mariboru pred drugo svetovno vojno. Traditiones, 1999, št. 1, str. 362. 99 Prav tam, str. 361-367. 100 Glej: Dragan Potočnik: Mariborski Nemci v letih 1918-1941, Kronika 1999, št. 1/2, str. 143-151; Marjan Žnidarič, Prispevek k zgodovini Nemcev v Mariboru med obema vojnama, ČZN, 1983, št. 1/2, str. 221. 101 Ljudsko štetje v Mariboru, Slovenec, 13. februarja 1921, str. 2. 97

113

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Izkaže se, da materin jezik večine vojakov ni bila slovenščina, ampak srbohrvaščina: Nov nacionalni element v povojnem Mariboru predstavlja vsekakor večje število

priseljencev iz južnejših delov Jugoslavije. Sodeč tako po materinem jeziku kot po verski pripadnosti pa se je to število v času od štetja leta 1921 do leta 1931 nekoliko znižalo. Večino med njimi so predstavljale vojaške osebe. Opazno je tudi povečanje števila Čehov. Leta 1931 se je kot Čehoslovak označilo 428 Mariborčanov. Aktivni so bili v družabnem in gospodarskem življenju. V gospodarstvu je bila njihova prisotnost v veliki meri vezana na tekstilno industrijo, saj so bili strokovnjaki v tej branži pogosto pravoni. Nezanemarljiv je bil tudi češki kapital v gospodarstvu nasploh, zlasti proti koncu tridesetih let pa je bilo pogosto tudi kulturno sodelovanje. Češka manjšinska organizacija je v Mariboru obstajala že pred prvo svetovno vojno, v dvajsetih letih pa je bila po zgledu ljubljanske ustanovljena še Jugoslovansko-češka liga.102 III. 1945-1991 Povojni Maribor v popisih "K prisotnemu prebivalstvu nekega kraja štejemo vse osebe, ki jih je popis zatekel v tem kraju. To pomeni, da so v to grupo prišle vse osebe, ki so v nekem kraju stalno nastanjene in bile v tem kraju in dan popisa začasno ali prehodno prisotne. Osebe na odsluženju vojaškega roka in zaporniki po zaporih niso bile popisane v kraju, kjer so bile na dan popisa, temveč samo v svojih gospodinjstvih (kot začasno odsotne)."103 Pisanje o prebivalstvu Maribora po koncu druge svetovne vojne zahteva vnaprejšnjo odločitev o globini zanimanja. Popisi in njihovi rezultati so namreč od te prelomnice tako natančni in obsežni, da bi jih bilo mogoče za vsak kraj natančno analizirati za vsako leto posebej, pa bi bilo gradiva dovolj za zanimivo študijo. Po drugi strani pa nekaj takih študij in krajših zapisov o segmentih razvoja prebivalstva v Mariboru že imamo,104 zato je nesmiselno njihove ugotovitve zgolj ponavljati. Tako sem se odločila le

102

Prim.: Marjeta Keršič Svetel, Češkoslovenski stiki med svetovnima vojnama (2. in 3. del), Zgodovinski časopis 1995 2,3, str. 427, 433, 435, 619. 103 Definitivni rezultati popisa prebivalstva na dan 15. marca 1948, str. 1.

114

S tudia

H istorica

S lovenica

Vojak, fotografiran v ateljeju Makart med obema vojnama (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

za krajši pregled gibanja števila prebivalcev nasploh in za pregled narodnostne sestave Mariborčanov v popisih v letih 1948, 1953, 1961, 1971, 1981 in 1991. Prebivalci občine in naselja Maribor

104

Glej: Zoran Kus; Razvoj prebivalstva Maribora na prehodu v 21. stoletja, Maribor 1989; Marjan Matjašič, Demografsko ekonomski aspekti strukture mariborskega mestnega prebivalstva v petdesetih letih; besedila Mirka Paka, Ermina Kržičnika in drugih.

115

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

Pri navajanju števila Mariborčanov v popisih po drugi svetovni vojni je treba vedno razlikovati med številko, ki se nanaša na prebivalce občine Maribor ali mariborskih občin, in tisto, ki prešteva prebivalce naselja Maribor. Številki se seveda bistveno razlikujeta. Razen tega se z leti spreminja tudi število mariborskih občin. Enovita občina je bila leta 1955 razdeljena na tri - Center, Tabor in Tezno, leta 1966 so bile te občine spet združene v eno, leta 1982 pa so se razdelile na šest novih: Pesnica, Pobrežje, Rotovž, Ruše, Tabor in Tezno.105 Leta 1991 je bila v popis zajeta enovita mestna občina Maribor z manjšim obsegom, saj so v okolici nastale nove občine. Že iz navedbe občin za nekatera leta povojnih štetij je razvidno, da podatek o občini (občinah) zajema geografsko znatno širši prostor, kot to velja za predvojna štetja. Vsakokratna številka je tako seveda tudi odsev vsakokratnega obsega mariborske občine ali občin. Številke, zbrane po podatkih rezultatov popisov,106 so take: Grafikon za Maribor v popisih od leta 1948 do leta 1991 izgleda takole: Razmerje med spoloma je bilo v letih po drugi svetovni vojni ženskam v prid. To

razmerje je nasploh rezultat natalitete, mortalitete, migracij in posebnih dejavnikov,

na primer vojne. Faktor feminitete za Maribor je ob povojnih popisih znašal:107

105 106

Zoran Kus, Razvoj prebivalstva Maribora na prehodu v 21. stoletje, str. 11. Podatki so povzeti po: Definitivni rezultati popisa prebivalstva na dan 15. marca 1948 v LR Sloveniji, Ljubljana 1949; Prebivalstvo: popis prebivalstva in stanovanj leta 1971, knj. 7: prebivalstvo in gospodinjstva 1948, 1953, 1961 in 1971 ter stanovanja 1971, rezultati po občinah in naseljih, Beograd 1975; Popisprebivalstva in stanovanj v SR Sloveniji 31. marca 1981, končni rezultati po občinah, Ljubljana 1982 (Rezul-tati raziskovanj, št. 282); Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Repub-liki Sloveniji v letu 1991, rezultati po občinah, Ljubljana 1994 (Rezultati raziskovanj, št. 617); Zoran Kus, Demografske osnove dolgoročnega prostorskega razvoja mariborskih občin na prehodu v 21. stoletje, magistrsko delo, Maribor 1989 (dalje Zoran Kus, Demografske osnove…,) str. 62.

116

S tudia

H istorica

S lovenica

Spreminjajoča se nacionalna podoba Nacionalna podoba prebivalcev Maribora se je po vojni seveda še spreminjala, popisi pa so dovolj natančno beležili rezultate tudi za posamezne narode jugoslovanske države, zato je mogoče natančno spremljati podatke tako za jugoslovanske kot za druge narode. Najbolj nazorni bodo rezultati za posamična leta štetij:108

LETO Slovenci Hrvati Srbi M akedonci Èrnogorci neopredeljeni muslimani Nemci Èehi Rusi Italijani M adžari Albanci (Šiptarji) Rusini – Ukrajinci Slovaki Romuni Romi (Cigani) drugi in neopredeljeni

1948109 60940 2337 502 62 33 15 268 228 123 68 50 32 22 18 10 1 298

107

Zoran Kus, Demografske osnove…, str. 82-83. Rezultati za leto 1948 in 1953 se nanašajo na takratno upravno enoto - mesto Maribor, ostali veljajo za obseg mariborske občine ali občin. 109 Konačni rezultati popisa stanovništva od 15. marta 1948 godine, knjiga 9, stanovništvo po narodnosti, Beograd 1954. 108

117

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

LETO Slovenci Hrvati Srbi M akedonci Èrnogorci ostali Slovani Nemci Avstrijci I talijani M adžari drugi

1953110 72315 2681 1070 94 117 315 327 80 26 65 107

LETO Slovenci Hrvati Srbi M akedonci Èrnogorci M uslimani (etnièno) neopredeljeni Jugoslovani Albanci (Šiptarji) Romuni I talijani M adžari Turki Slovaki Èehi Bolgari drugi in neznano

1961111 145511 4643 1435 147 190 11 117 33 3 24 88 1 9 126 10 590

Če sta popisa med obema vojnama pokazala le na povečan pritok prebivalcev iz južnejših delov Jugoslavije, natančnejša analiza pa, da je pri tem šlo v veliki meri za vojaške osebe, so popisi po drugi svetovni vojni v tej smeri bolj natančni in povedni. Popis iz leta 1931 je v rubriki narodnost namreč poznal le rubriko Jugoslovan, leta 1921 in 1931 pa je mogoče o nacionalnosti posredno sklepati še iz rubrik o materinem jeziku in deloma iz rubrike o veroizpovedi Mariborčanov. Od leta 1948 so prebivalci Maribora ob popisih svojo narodnostno pripadnost že lahko opredelili bistveno bolj natančno. 110 111

Popis stanovništva 1953, knjiga 11: starost, pismenost i narodnost, Beograd 1960. Popis stanovništva 1961, knjiga 6: vitalna, etnička i migraciona obeležja, rezultati po obštinama, Beograd 1967.

118

S tudia

H istorica

S lovenica

LETO Slovenci Hrvati Srbi M akedonci Èrnogorci M uslimani Albanci Avstrijci Nemci Èehi Slovaki Bolgari Grki Italijani Židje M adžari Poljaki Romi Romuni Rusi Rusini Turki Ukrajinci ostali, neznano

112

1971 160365 6508 2038 214 209 92 76 102 103 99 3 27 2 33 6 100 22 12 3 47 11 2 18 27

Ob vseh povojnih popisih so bili razen Slovencev najštevilčnejša narodnostna skupina v Mariboru Hrvati. Število pripadnikov113 narodnosti najbližje sosednje republike se je od popisa do popisa rahlo in enakomerno zviševalo, le ob popisu leta 1991 se je, edino med pripadniki narodnosti nekdanje Jugoslavije, kar opazno spustilo. Število Srbov v Mariboru je bilo vedno, razen leta 1991, več kot za polovico nižje od števila Hrvatov, ves čas pa je raslo. A ne tako hitro kot število Makedoncev, Črnogorcev, Muslimanov in Albancev, ki jih je bilo v Mariboru sicer ves čas znatno

112

113

Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. marca 1981, prebivalstvo po narodnosti, rezultati po občinah, Ljubljana 1982 (Rezultati raziskovanj; 264). Številke zaradi različnega obsega obravnavanih enot niso primerljive, a trend je kljub temu viden.

119

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

LETO Slovenci Hrvati Srbi M akedonci Èrnogorci M uslimani Albanci Avstrijci Nemci Èehi Slovaki Bolgari Italijani Židje M adžari Poljaki Romi Romuni Rusi Rusini Turki Ukrajinci ostali

114

1981 168149 6714 2904 322 290 291 277 48 81 72 10 8 24 1 99 27 117 21 30 4 1 21 49

manj kot Srbov in Hrvatov, zato pa se je njihovo število hitreje dvigalo. Še najbolj zlagoma se je višalo število Makedoncev in Črnogorcev, katerih število je vsakokrat znašalo kako desetino števila Srbov. Muslimani so se leta 1981 skoraj izenačili z Črnogorci, čeprav jih je bilo ob prejšnjih popisih precej manj, res pa je, da je tudi kategorija Musliman kot kategorija narodnostne pripadnosti sčasoma dobivala drugačen pomen. Število Muslimanov se je izrazito dvignilo ob zadnjem popisu, leta 1991, ko je doseglo skoraj tretjino števila Srbov, prej desetino in manj. Nekoliko manj izrazit je skok pri Albancih, a tudi teh je bilo ob zadnjih dveh popisih v Mariboru znatno več kot prej. Natančnejša analiza bi pokazala, kolikšen delež višanja teh 114

Popis prebivalstva, gospodinjstev in stanovanj v SR Sloveniji 31. marca 1981, prebivalstvo po narodnosti, rezultati po občinah, Ljubljana 1982 (Rezultati raziskovanj; 264).

120

S tudia

H istorica

S lovenica

LETO Slovenci Hrvati Srbi M akedonci Èrnogorci M uslimani Albanci Avstrijci Nemci Èehi Slovaki Bolgari Grki Italijani Židje M adžari Poljaki Romi Romuni Rusi Rusini Turki Ukrajinci Vlahi ostali

115

1991 133791 5282 3090 377 372 809 476 39 76 42 6 15 1 14 1 98 35 402 35 14 4 7 16 1 57

Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodinjstev v Republiki Sloveniji v letu 1991, rezultati po občinah, Ljubljana 1994 (Rezultati raziskovanj; 617) in Rezultati popisa prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodinjstev v letu 1991 v Republiki Sloveniji in občini Maribor, Maribor 1992.

121

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

številk je mogoče pripisati ekonomskim razlogom, in kolikšen drugim, med drugim tudi narodnostno mešanim zakonskim zvezam po drugi svetovni vojni, rodnostnim značilnostim posameznih skupin in številu pripadnikov posebnih poklicev. Če so bili Hrvati, Srbi, Makedonci, Črnogorci, Muslimani in Albanci pred letom 1991 v Sloveniji predstavniki narodnosti drugih jugoslovanskih republik, a kljub temu skupne države, se je njihov status po tem letu tako v Sloveniji kot seveda tudi v Mariboru bistveno spremenil. Njihova prisotnost v mestu je bila še ob popisu leta 1991 opazna, saj so skupaj predstavljali okrog sedem odstotkov prebivalstva Maribora. Zanimivo bo opazovati prve rezultate popisa pa letu 2000, ko se bo izkazalo, kako je nov status vplival na število pripadnikov narodnosti nekdanje Jugoslavije. Vprašanje števila Romov v Mariboru je med drugim gotovo tudi vprašanje njihove identitete. Podatek iz štetja leta 1948, ko so popisovalci našteli v mestu enega samega Roma, je namreč presenetljiv. Naslednja dva popisa jih sploh ne navajata. Ne vemo, ali se morda ne skrivajo v kategoriji ostali. Še leta 1971 se je kot Rom deklariralo le ducat Mariborčanov, število pa se je do leta 1981 kar podeseterilo, potem pa je bilo leta 1991 spet štirikrat višje kot ob zadnjem štetju. Skok je še višji kot pri Albancih. Leta 1991 je bilo v Mariboru že več Romov kot Črnogorcev in Makedoncev, pa nekaj manj kot Albancev. Židje so bili v popisih pred prvo svetovno vojno skupina, ki sicer ni bila zelo številčna, zato pa je bilo njihovo število razmeroma konstantno in ga ni bilo mogoče spregledati. Tvorilo je eno od rubrik v kategoriji veroizpoved. Od leta 1890 do leta 1910 se je v Mariboru kot Žid deklariralo nekaj čez 60 ljudi. Tudi leta 1921 je ostalo stanje nespremenjeno, leta 1931 pa so Židje ena od skupin v kategoriji narodnost takrat so jih našteli le še 12. Kot narodnost jih najdemo tudi v rezultatih popisov po drugi svetovni vojni. Do leta 1971 jih kot posebne skupine sploh ni najti, tega leta naj bi jih bilo v Mariboru 6, ob popisih 1981 in 1991 pa le še en sam. Odstotek Nemcev je bil v Mariboru leta 1931 podoben odstotku predstavnikov narodnosti drugih jugoslovanskih republik ob popisu leta 1991. Nezanemarljiv torej, čeprav ne zelo velik. Po drugi svetovni vojni pa se je spustil pod en odstotek vsega mariborskega prebivalstva in ga ni nikoli več presegel. Nasprotno, z leti se je še spuščal. Podobno je tudi z številom tistih, ki so na popisnice zapisali, da so po narodnosti Avstrijci. Vedno jih je bilo nekaj manj kot Nemcev, njihovo število pa se je postopoma še spuščalo. Podobno usodo, namreč usodo padanja števila predstavnikov nekega naroda v Mariboru, so v povojnih popisih doživljali tudi Čehi in Slovaki. Skupnost, ki je v obdobju med obema vojnama štela okrog štiristo ljudi, se je ob štetju leta 1948 skoraj razpolovila, Slovakov pa je bilo manj kot dvajset. A število Čehov je bilo tega leta še višje kot, recimo, število Makedoncev ali Črnogorcev v Mariboru. Leta 1953 jih popis uvršča v skupino ostali Slovani, zato njihovega natančnega števila ni mogoče določiti, leta 1961 jih je bilo še nekaj čez sto, od takrat pa je število še padalo. Ob zadnjem popisu obravnavanega obdobja je bilo v Mariboru 42 Čehov in 6 Slovakov. Tudi obujena Češkoslovaška liga in razstave v spomin na njihovo prisotnost v mariborski preteklosti dejstva, da je Čehov in Slovakov v Mariboru čedalje manj, ne spremeni. Padalo je tudi število Italijanov. Leta 1921 je italijanščino kot materin jezik navedlo 92 Mariborčanov, 18 ljudi pa je leta 1931 navedlo italijansko narodnost. V povojnih popisih je bilo Italijanov sprva še blizu sedemdeset, od petdesetih let naprej pa so se gibali v glavnem okrog številke dvajset ali nekaj več. Nekoliko drugače je bilo z Madžari. Od 77 govorcev madžarščine, ki naj bi jih tega jezika naučila mati, leta 1921 se je njihovo število leta 1931 spustilo na 31, mad-

122

S tudia

H istorica

S lovenica

Panoramski pogled na Maribor v šestdesetih letih 20. stoletja - primerjaj s panoramo iz podobnega zornega kota leta 1918 na str. 90 (UKM, Zbirka drobnih tiskov)

žarsko narodnost pa je istega leta navedlo le 10 ljudi. Po drugi svetovni vojni se njihovo število samo po sebi ni nižalo. Od petdeset ob prvem povojnem popisu se je leta 1971 podvojilo in se je ob naslednjih dveh popisih gibalo zelo blizu okrogle številke. Edina narodnostna skupina, ki je še dosegala vsaj nekoliko višjo številko, so bili Rusi. Ob prvem popisu jih je bilo celo precej več kot Makedoncev in Črnogorcev, potem pa je bilo ob naslednjih popisih, ki so jih beležili kot posebno skupino, vedno manj. Leta 1991 so jih našteli le še 14. Leta 1921 je bila ruščina materin jezik 36 Mariborčanov, leta 1931 pa so rusko narodnost navedli v 86 primerih. Zanimivo je, da oba popisa po letu 1948 Rusov sploh ne izpostavljata, ampak jih skrijeta v skupino ostali. Podatki o narodnostni pripadnosti Mariborčanov v popisih po drugi svetovni vojni, čeprav zaradi spreminjanja teritorialnega obsega, na katerega se nanašajo, niso povsem primerljivi, pokažejo, da se je ob Slovencih višalo število pripadnikov narodov iz drugih delov Jugoslavije in Romov, deloma še Madžarov, vse druge, vsaj nekoliko večje skupine, pa so se od popisa do popisa absolutno in relativno manjšale.

* * * V besedilu izpostavljeni vidiki mariborskega prebivalstva od srede 19. do konca 20. stoletja so s tem pri kraju. Seveda bi bilo mogoče izpostaviti še nekatere druge, a zaradi predvidenega obsega besedila to ni bilo mogoče. Tako prihodnjim raziskovalcem razvoja prebivalstva v Mariboru ostaja zlasti možnost analize poklicne in starostne strukture ob posamičnih štetjih. Slediti je mogoče tudi podatkom o pis-

123

J. Ferlež: Prebivalstvo Maribora 1848-1991

menosti, poročnosti, telesnih hibah in številu gospodinjstev v mestu. Za raziskovalce, ki se bodo lotili natančnejše statistične obravnave raznih vidikov nacionalne podobe Mariborčanov pa bo zanimiva predvsem analiza številk o pristojnosti prisotnega prebivalstva in kraju bivanja odsotnega pristojnega prebivalstva v letih posamičnih popisov, saj je na podlagi teh številk mogoče predvidevati, od kod so se ljudje v Maribor priseljevali, pa tudi, kam so od tu odhajali. A kot je bilo zapisano že v uvodu, kljub nedvomni moči statističnih podatkov o prebivalstvu, da pomagajo osvetliti podobo življenja v nekem mestu ali kraju, se je dobro zavedati, da je za vsako enoto znotraj teh številk življenjska zgodba posameznika, ki je lahko od statistično poprečne podobe povsem različna in je kot take ne gre zanemariti.

Jerneja Ferlež POPULATION OF MARIBOR, 1848-1991 SUMMARY The basic characteristic as to numerical size is, of course, incessant growth. It is possible to follow it by results of population census data. In the paper, data from censuses in 1857m 1869, 180, 1890, 1900, 1921, 1931, 1948, 1953, 1961, 1971, 1981 and 1991 are treated. It was the period after the March Revolution, which characterises a more modern approach to census taking: taking census of present population, the introduction of critical terms and a greater availability of data. From 1848 to 1910 the number of Maribor inhabitants grew from more than 6.000 to 28.000.The number of houses also grew (from 661 at the 1869 census to 1269 in 1910), as well as the number of persons per house. At the censuses, the number of males always somewhat surpassed the number of females, but this could be attributed to the presence of the military in the city. Catholics certainly represented a majority, if we observe Maribor inhabitants by confession. They were always above the 90% mark. As of 1880, it is possible to follow the datum on the communication tongue, by which it was often erroneously concluded on the national appearance of Maribor. Censuses prior to the First World War indicate that above 80% if the Maribor inhabitants communicated in German, whereas less than 20% used the Slovenian language for communication. In the new Yugoslav state census taking was carried out by new authorities and their statistical offices. By the census 1931 the number of inhabitants rose to somewhat above 33.000, the number of houses rose to 1883. The number of residents per house somewhat diminished and this is possible to be attributed to the altered mode of dwelling construction. Between the two World Wars Catholics prevailed in Maribor: they amounted to more than 90%. Christian Orthodox inhabitants in Maribor were a marked phenomenon. The number of Maribor inhabitants, now not any more as to the language of commu-

124

S tudia

H istorica

S lovenica

nication, but to maternal language, indicates a substantial change of the national composition after the First World War. In 1931 even 87% of the Maribor inhabitants indicated Slovenian as their maternal language, whereas only 8% indicated German. As for the period between 1922 and 1940, precise data on the number of births, marriages and deaths in Maribor are indicated, on the basis of immatriculation registers. These figures depend, amongst else, on the social likeness of individual parishes and changes of buildings, where Maribor inhabitants were born and died. After the Second World War, the number of Maribor inhabitants grew rapidly, but it is necessary to make a difference between Maribor as a city and the Maribor Municipality i.e. municipalities. The 1991 census indicates 151.221 inhabitants. The national composition after 1945 markedly supplemented Slovenians remaining as the majority population, by incomers from other Yugoslav republics.

125

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 811.163.6'282(497.4 Maribor) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Mariborski pogovorni jezik

Zinka Zorko Dr., redna profesorica Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 61, SI - 2000 Maribor e-mail: zinka.zorko@uni-mb.si

Izvleček: V razpravi je predstavljen mariborski pogovorni jezik kot neknjižna socialna zvrst slovenskega jezika, nastala na stičišču panonske in štajerske narečne baze. Natančneje je analizirana naglasna in glasovna podoba zahodnega slovenskogoriškega in severnoštajerskega narečja. Glasoslovju mariborskega pogovornega jezika na levem in desnem bregu Drave sledi analiza oblikoslovnih posebnosti, dodano je prevzeto besedje, priloženi besedili pa ponazarjata pogovorni jezik tudi v njegovi skladenjski zgradbi. Dodana je predstavitev nemško-slovenskih besedil, ki so izhajala v Totem listu.

Ključne besede: Maribor, pogovorni jezik, narečje, glasoslovje, oblikoslovje, germanizmi.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str. 127-150, 7 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

127

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

Uvod Pogovorni jezik se prišteva med neknjižne socialne zvrsti slovenskega jezika.1 Prvine pogovornega jezika so ali splošne (vseslovenske) ali pa pokrajinsko obarvane; zlasti izrazita pokrajinskost se kaže v naglaševanju in pri stavčni fonetiki. Uporablja se v sproti nastajajočih govornih položajih, kakor so: pogovor v ožjem krogu, na cesti, v družabnih stikih, večinoma pogovor na delovnem mestu, v družini, še posebno v mestnem okolju. Mestne govorice so jezikovni razločki jezika, večinoma nastali iz narečij v večjih mestih. V primeri z narečji so slovenske mestne govorice bliže zvrstem knjižnega, zlasti pa pogovornega /.../ jezika (npr. ljubljanščina, mariborščina, koprščina). Njihova samosvojost je predvsem v besedju, skladnji in fonološkem naglasu (jakostni, tonemski) ter v splošnem slušnem vtisu. Mariborski pogovorni jezik je nastal v zapletenih gospodarskih, družbenih, kulturnih, cerkvenih in narodnostnih razmerah. Oblikoval se je na neposrednem stičišču štajerske in panonske narečne baze, opazen pa je tudi vpliv vzhodnokoroškega narečja, ki se pri Selnici in Rušah dotika severnoštajerskega narečja. Naglasne, fonološke in oblikoslovne zakonitosti mariborščine najlaže razložimo z narečnimi vplivi dveh različnih jezikovnih baz v severovzhodni Sloveniji. Zahodno slovenskogoriško narečje V vzhodno predmestje Maribora sega slovenskogoriško narečje, poleg prekmurščine, prleščine in haloškega dialekta sestavni del panonske narečne skupine, v kateri so se enako razvijali dolgi jat, dolgi etimološki o, dolgi u in samoglasniški l, dolgi etimološki e se je razvijal vzporedno z nosnim Ć in dolgim polglasnikom, v večini govorov je ohranjen samoglasniški r, v večini govorov je ohranjena kvantitetna opozicija po izgubljeni tonemski opoziciji, tako da so akutirani zlogi, bodisi staro-, novoin mladoakutirani, ostali kratki. Na zahodu, ob štajerski meji te baze, se kvantitetna opozicija izgublja.2 Zahodno slovenskogoriško narečje se loči od vzhodnega po izgubi kvantitetne opozicije, vendar so akutirani in pozneje podaljšani samoglasniki kot v osrednji Sloveniji dali drugačne odraze kot stalno dolgi; pri nekaterih se vzpostavlja novo nasprotje: monoftong proti diftongu. Fonološki sestav slovenskogoriškega narečja, ki se Maribora dotika pri Melju in v Košakih, vsebuje dolge naglašene in nenaglašene samoglasnike: Nenaglašeni samoglasniki so i, ü, u, e, o, a, |r. Diftongični i:¶ zastopa stari cirkumflektirani i, dolgi i: pa akutirani i v nezadnjem in zadnjem zlogu ter mlado-

ü: ü:ú

i:¶

u: u:ú

i:e

u:o é:

ó: ie:/e:

å: e:¶

o:ú a:

128

+ |r:/r„:

S tudia

H istorica

S lovenica

naglašeni i, pa tudi e pred r: 'li:¶st, o'či:¶, 'pi:¶šem; 'xi:ša, 'li:pa, 'mi:š, 'ni:t; 'ci:gan, p'ri:klet; 'mi:ra, 'vi:ra. Diftongični ü:¶ je odraz cfkl. u, ü: pa akutiranega u v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'lü:¶č, 'lü:¶plen, 'vü:¶xa, k'rü:xa, 'kü:pa; 'čü:t, f'kü:p, k'rü:x. Diftongični u:ú je naslednik cfkl. samoglasniškega l, u: pa akutiranega: 'du:úk, 'ku:únen, 'pu:x, 'pu:n. Za jat se pojavljata dva refleksa, in sicer e:¶ za cfkl. ter i:e za staroakutirani: be'se:¶da, 'le:¶p, 'le:¶te; b'ri:éza, 'ci:esta, 'di:et. Dolgi etimološki o se je razvil v diftong o:ú, akutirani in sekundarno naglašeni o pa v diftong u:o: 'bo:úk, me'so:ú, 'no:úč; 'xu:odin, 'vu:ola, k'ru:op, 'ku:os; 'ku:otř, 'ku:oza, 'u:osa. Dolgi nosni Ř je zastopan z ozkim o, akutirani o pa z u:o: 'gó:bec, k'ló:p, 'ró:ka; 'gu:oba, 'ku:oča, 'tu:oča. Pri refleksih za nosni Ć bi lahko sklepali, da je bil e v tipu te'li:eta akutiran, dolgi e, dolgi polglasnik ter dolgi in novoakutirani e pa imajo odraz é: g'lé:dan, i'mé:, 'zé:be; 'dé:¶n, 'vé:s, 'lé:t, 'pé:č, 'né:so, 'ré:ko. Sekundarno naglašena e in polglasnik ter kratki polglasnik zastopa širok, drseči diftong ie:: 'čie:lo, 'čie:ber, 'mie:gla, 'nie:sen, 'pie:s. Zaokroženi ĺ zastopa staroakutirani in kratki a: b'rĺ:ta, k'rĺ:va, b'rĺ:t, 'nĺ:s, nezaokroženi dolgi a pa cfkl. a: 'a:pno, o'ka:pati, me'sa:. Kratkih naglašenih samoglasnikov v zahodnem slovenskogoriškem narečnem sestavu ni več, akutirani samoglasniki v nezadnjem in zadnjem zlogu, ki so vzhodneje še kratki, so se že podaljšali. Nenaglašeni samoglasniki se ob zvočnikih l, m, n lahko reducirajo in tako nastanejo zlogotvorni l, m, n; končni -i upade v glagolskem nedoločniku, v rodilniku svojilnih zaimkov: 'mu:ojga, t'vu:ojga; prednaglasni u se po vokalni harmoniji premenjuje v ü: lü'pi:¶je, zamü'di:¶li; nenaglašeni jat se lahko realizira kot a: na'ma:ršina, s'm|rdat, 'vi:dat, nenaglašeni polglasnik se je podaljšal v široki e: x'la:pec x'la:pca, 'de:¶dek 'de:¶deka. Severnoštajersko narečje K severnoštajerskim narečjem prištevamo kozjaški govor, severno-, vzhodno- in južnoštajerske govore, zgornjesavinjsko in severni del srednjesavinjskega narečja, k južnoštajerskim pa srednještajersko, južni del srednjesavinjskega, kozjanskobizeljsko narečje, laški govor in posavsko narečje.3 Štajersko narečno skupino povezujejo nekateri narečni pojavi. Izgubilo se je pomensko razlikovanje med visokimi in nizkimi tonemi oziroma med rastočo in padajočo intonacijo. Ohranila se je le padajoča intonacija na dolgih in podaljšanih kratkih zlogih. Mesto besednega naglasa je v štajerščini razvojno enako kot v knjižnem jeziku. Znan je torej naglasni umik na prednaglasno dolžino v besedah du#ša, zve#zda, sle#pca, naglasni umik na prednaglasna e in o v besedah, kot so te&ta, ko&za, ne&sla, pro&sil, in na prednaglasni polglasnik v besedah me$gla, ste$za, ste$ber, pe$sa. Naglasni premik v besedah zlato#, meso# je bil izveden in je večinoma ohranjen vsaj v imenovalniku tudi v hoškem govoru: me'so:ú, tes'to:ú, v rodilniku pa se je že umaknil na osnovo: 1 2 3

Slovenski pravopis, SAZU, Ljubljana 2001. Fran Ramovš, Historièna gramatika slovenskega jezika, VII. Dialekti, Ljubljana 1935. Tine Logar, Štajerska nareèja, Jezik in slovstvo 13, Ljubljana 1968.

129

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

'meăe:sa, 'teăe:sta. Mešani naglasni tip vo&da vode# je odpravljen, zato je v imenovalniku in rodilniku enaka osnova: 'vu:óda 'vu:óde. Mlajši naglasni umik tipa 'bo:úk 'bo:úga, 'ko:ústi kaže na težnjo po oblikoslovnem izenačevanju. Premični tip 'teăe:le te'li:éta, 'meeă:dvet med'vi:éda, 'pu:ótok po'tu:óka je še vedno pogost, podobno kot je v knjižnem jeziku. V zgodovinskem razvoju so bili samoglasniki ali samo dolgi ali samo kratki (e, o in polglasnik), v slovenskih narečjih pa so se različno razvijali tudi visoko (cirkumflektirani) in nizko intonirani (akutirani) samoglasniki. Akutirani so se daljšali v severni štajerščini pozneje kot v južni, zato se kažejo razlike med današnjimi odrazi: s've:¶t : b'ri:éza, 'le:¶t : 'ni:éso, 'mo:úst : š'ku:oda. V večini štajerskih narečij pa so se podaljšali tudi kratki samoglasniki v zadnjem ali edinem zlogu in izgubilo se je kolikostno nasprotje, zato pa so se pojavile večje razlike v kakovosti samoglasnikov: ozki e, dvoglasnika i:é, e:¶ , ozki o in dvoglasnika o:ú in u:ó. V srednjeevropskem prostoru, tako tudi v severovzhodni Sloveniji, se pojavlja bolj ali manj zaokrožen izgovor dolgega a, podobno tudi v štajerskem narečju. Pri mlajši generaciji se zaokroženost že izgublja. Samoglasniški l se je v štajerščini razvil v o:ú: 'po:úx, 'do:úk, 'po:ún, samoglasniški r se izgovarja ali s polglasnikom ali celo z a pred r na južnem Pohorju: 'p|rt ali 'part, s'm|rt ali s'mart. Primerjava govorov, ki spadajo v severnoštajersko narečje, zajema govore Hoč pri Mariboru, Svetega Duha in Ruš. Hoški govor ima samoglasniški sestav samih dolgih samoglasnikov, kratek je le polglasnik, nastal po položajnem krajšanju (v|$lki): i:, u:, é:, i:é, ó:, u:ó, e:¶, o:ú, eăe:, ĺ:, a:, |r:. Dvoglasnika i:é in u:ó sta naglašena na i in u, e:¶ in o:ú pa na e in o, z eăe: zapisujem široki drseči e, z ĺ: pa rahlo zaokroženi a. Dolgi i je nastal iz dolgega in kratkega i: 'li:st, 'pi:šem, s'vi:ja, 'zi:ma, 'zi:t; 'li:pa, 'ri:ba, 'ti:či, 'ži:la; 'mi:š, 'ni:t/'ni:ét, 'si:t. Dolgi u je nastal iz izhodiščno dolgega in kratkega, lahko pa je tudi mladonaglašen: 'lu:č, 'lu:pam, o'lu:p/'lu:p; 'ču:t, k'ru:x, 'ku:p; 'du:šlo je, k'lu:čanca, ku'pu:vat, s'tu:denc. Dolgi ozki é je nastal iz dolgega polglasnika in iz nosnega Ć: 'dé:n, 'lé:n, 'vé:s; 'mé:ša, 'pé:xŃt, u'gé:ne; g'lé:dam, i'mé:, 'pé:t, 'pé:tek, p'ré:dem, 'zé:be me; 'dé:tela, pok'lé:kŃt. Dvoglasnik i:é z naglasom na i je nastal iz akutiranega jata in novoakutiranega e v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: b'ri:éza, 'ci:ésta, 'di:élat, ko'li:éna, 'li:éto, 'mi:ésto, ne'vi:ésta, 'pi:éna, po'vi:édet, st'ri:éxa; 'mi:éčem, 'ni:éso, 'ri:éko, 'ri:épa, 'si:édŃ, s'pi:éko, 'zi:éle, 'ni:ést, p'li:ést. Izjemoma nastane i:é tudi iz kratkega i: 'ni:éč, p'ri:éšlo. Dolgi ozki ó je nastal iz nosnega Ř: 'dó:ga, 'gó:ba, 'gó:bec, go'ló:p, 'gó:sanca, 'gó:ska, 'gó:ša, 'kó:ča, k'ló:p, 'ó:gle, ot'ró:bi, od 'kó:t, 'pó:t, 'ró:p, 'só:t, st'ró:žŃca, 'tó:ča. Dvoglasnik u:ó z naglasom na u je nastal iz novoakuriranega o v nezadnjem in zadnjem zlogu ter iz umično naglašenega o: 'xu:ója, 'nu:ósim, p'ru:ósim, š'ku:óda, 'vu:óla; k'ru:óp, 'ku:óš, 'nu:óš, 'pu:ót, 'pu:óst, š'ku:óf; 'gu:óra, 'ku:óza, 'ku:ótř, 'pu:ótok, 'u:óbet, 'u:órex, 'u:óves. Dvoglasnik e:¶ z naglasom na širokem e je nastal iz dolgega jata in dolgega e: 'be:¶li, be'se:¶da, b're:¶k, g're:¶x, g'ne:¶zda, 'le:¶p, 'le:¶s, 'me:¶x, m'le:¶ko, s'me:¶x, s're:¶da, s've:¶ča, z've:¶zda; 'le:¶t, 'pe:¶č.

130

S tudia

H istorica

S lovenica

Dvoglasnik o:ú je z naglasom na širokem o je nastal iz dolgega o in iz samoglasniškega l: 'bo:úk, 'do:úm, 'mo:úč, 'no:úč, p'lo:út, 'po:úle, 'ro:úk, tes'to:ú; 'po:ún, 'to:účem, 'vo:úk, 'žo:úna; 'po:úxi, 'vo:úna. Široki drseči eăe: zastopa umično naglašeni e, kratki polglasnik in umično naglašeni polglasnik: 'čeăe:lo, 'neăe:se, 'peăe:kla, 'teăe:ta, 'žeăe:na; 'deăe:š; 'meăe:gla, s'teăe:b|r. Bolj ali manj zaokroženi ĺ: zastopa dolgi a: 'bĺ:bji, do'mĺ:; g'rĺ:bŃ, m'lĺ:ka. Čisti dolgi a: je nastal iz kratkega a ali pa iz a pred v in j ali za r, l, j: b'ra:t, g'ra:x, m'ra:s, m'ra:úla, 'ša:jba, 'za:jc, b'ra:da, g'la:va, 'ja:goda. Pred samoglasniškim r se izgovarja polglasnik: 'd|rva, 'g|rča, 'm|rzla, s't|rt, 't|rs, 'v|rx, 'v|rt. Nenaglašeni samoglasniki se izgovarjajo manj skrbno, nenapeto. V miklavškem govoru se izgublja i v nedoločniku, sicer pa ob izgubi i nastaneta zlogotvorna n in l: pok'lé:kŃt; p|r'ja:tř. Zanimiva je premena ponaglasnega a v e, verjetno zaradi vpliva končnega i v nedoločniku, to pa je tudi dokaz, da je današnji nedoločnik izgubil končni i po samoglasniškem upadu: 'peăe:lati ÷ 'peăe:let, po'vi:édati ÷ po'vi:édet, s'meăe:jet. Govore južnega Pohorja družijo zlasti: daljšanje kratko naglašenih fonemov; nagnjenje k diftongizaciji samoglasniških fonemov; mlajši naglasni umik tipa kosti: ÷ 'ku:ósti; sekundarna nazalizacija vokalov, okrepljena v nosni samoglasnik; razvoj prehodnega p/b med ú in t, d, c, č; posploševanje ženskih končnic v sklanjatvi. Govor pri Svetem Duhu na Ostrem vrhu in pri Lučanah v Avstriji spada k štajerskim govorom kot zadnji severozahodni štajerski govor ob severni državni meji.4 Omejujejo ga: Bistriški jarek na vzhodu, Selniški jarek na jugu in Črmeniški potok na zahodu. Duhovski govor sega proti severu na Veliki Boč čez državno mejo do Lučan. Za duhovski govor so značilni nekateri naglasni umiki: 1. Na koncu naglašene besede tipa m|gla$ in nebo# so doživele naglasni umik za zlog proti začetku besede; novi naglas je navadno dolg, če pa je bil umik pozen, je možen tudi kratki naglas: 'meăe:gla, s'teăe:zda, 'nebó, 'kosti„. 2. Kratki naglašeni a, e in | so se v edinem zlogu podaljšali: b'ra:t, 'pa:st (nedol.), s'pa:t, s'ta:r, c'veăe:k, 'peăe:s, 'deăe:š. 3. Naglasni umik na predpono: 'zo:p|rl 'zapregel', 'pó:mje 'pomije', 'pó:d|rgi„ 'poldrugi', 'poăo:znam 'poznam'. 4. Naglasni umik v trizložnicah z drugega na prvi zlog: só 'be:¶želi„, 'kó:pita, só se 'varni„li„, so 'pé:leli„; večzložnice: só ku„'pu:úveli„, p|rde'lu:úveli„. Duhovski govor pozna naslednje dolge samoglasniške foneme: i:¶, u:ú, é:, ó:, eăe:, oăo:, e:¶, o:ú, a:, ar. Dolgi diftongični i:¶ zastopa praslovanski dolgi i in y in slovenski kratki i v edinem zlogu; v zlogu pred zaporniki se skrajša in ustvarja vtis zasekane kračine. Diftongizacija ni pri vseh govorcih različne starosti enaka, na Čreti je manj, na Zgornjem Boču bolj izrazita; mlajši manj diftongirajo kot starejši. Gradivo: 'či:¶meš, 'či:¶ra, 'di:¶ri, 'di:¶le, gra'ši:¶na, 'xi:¶n 'inje', 'xi:¶ndam 'drugam', 'xi:¶nama 'drugje', 'xi:¶ša, xu„'di:¶č, 'i:¶ni„k sŃ 'čutim', kapu„'ci:¶narce, k'li:¶cet, kó'di:¶ se, kó'li:¶nli„ smo, k'ri:¶žavo, ku„'xi:¶ja, 'li:¶pa, 'mi:¶, 'Mi:¶mi„ka, 'ni:¶meš, re'gi:¶ne, 'ri:¶ža, rópó'ti:¶ja, se'di:¶, s'pi:¶san, 'ši:¶ńkli„, 'ši:¶vet, š'li:¶, šó'pi:¶ńki„, ú'ši:¶vi„, 'vi:¶dó, 4

Zinka Zorko, Nareèna podoba Dravske doline, Kulturni forum, Maribor 1995.

131

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

'vi:¶tla, v'li:¶čka, v'li:¶ko, z'mi:¶rom; 'mi:¶š, 'ni:¶č, 'si:¶t, mó'ši:¶n, š'ti:¶bř, š'ti:¶kř, 'ti:¶va 'endivija'. Dolgi i:¶ se govori v vseh zlogih, in to v domačih in prevzetih besedah, le v položaju pred zvočnikom v ni mogoč: 'di:úji„, kó'di:ú, 'ri:va 'bolezen'. Dolgi diftongični u:ú je podobno kot i diftongiran, slišimo ga v vseh zlogih; rahlo se skrajša pred zaporniki. Nastal je iz praslovanskega dolgega u, iz tuje-ga u v prevzetih besedah in iz slovenskega kratkega u v edinem zlogu. Gradivo: 'Bu:úkoúčka, 'bu:úkv|na, če'bu:ú, 'ču:údi„m se, 'ču:úla, d'ru:úgi„, 'Du:úx, g'lu:úx, 'gu:úleš, x'ru:úšet, 'xu:údi„ga, k'lu:úč, kó'ru:úza, 'ku:úra, 'lu:úkna, 'mu:úca, 'nu:úrala, ó'lu:úp, p|rde'lu:úveli„, póka'pu:újemo, 'pu:úbeci„, 'ru:úbi„ti„, s'ku:úsó, S'lu:úget, s'lu:úži„ti„, 'su:úx, 'tu:úršca, 'u:úra, 'Vu:úrbos; k'ru:úx, 'ku:úp; 'fu:úr , k'lu:úmflejó, 'ru:úńgř, 'žu:úpa. Dolgi ozki e se govori v vseh besednih zlogih kot refleks za dolgi polglasnik v padajočem zlogu, za novoakutirani polglasnik v nezadnjem besednem zlogu, za stalno dolgi in staroakutirani nosni Ć, za del novoakutiranih e, del sekun-darno naglašenih e, za stalno dolgi jat v določnem položaju, najpogosteje v deležniku na -l za moški spol v množini; slišimo ga tudi v prevzetih besedah. Gradivo: 'dé:¶n, 'lé:¶n, 'pé:¶ 'panj', 'vé:s; 'dé:le, dó'té:kne, 'gé:ne se, 'lé:že se, z 'mé:no, 'mé:ša, na 'pé:xet, 'pé:sji„, 'té:ńki„, ú'sé:xne se, ú'zé:me; de'vé:ti„, g'lé:da, g'lé:sna, g'ré:da, 'jé:tre, 'jé:za, 'pé:kre, 'pé:st, 'pé:ta, p'ré:de, 'ré:p, 'ré:sa, s'ré:ča, 'té:ža; 'dé:tela, pok'lé:kŃt; pog'ré:ba, 'zé:le, 'žé:ni„m; 'é:dŃ, ko'ré:je, na 'vé:č|r, p|r'pé:ló se je, 'ré:či„ (im. mn.), só 'ré:kli„, só se s'té:pli„, š'ké:gŃ (e iz polglasnika), 'té:ló, 'té:snó, 'té:stó, so za'né:sli„, 'zé:mla, 'žé:ni„li„ só se, žg'ré:bli„ (iz polglasnika); bó'lé:li„, bó'lé:tŃ, cve'té:li„, 'jé:dli„, 'jé:sti„, se'dé:li„, s'té:li„ 'hoteli', t|r'pé:li„, ži'vé:li„, 'lé:tŃce 'velika noč', ne'dé:la; 'bé:š 'perilo', 'bé:k 'vstran', e'lé:kti„ka, 'xé:raú 'siten', p|rg'ré:xali„ 'pripravili', tob'lé:te, 'zé:lx 'prekajevalnica', 'žé:gŃ; v določenih položajih: 'ké:ka 'kaj', 'té:ko 'toliko', p'ré:, s'lé:, 'vé:nik. Dolgi ozki o slišimo v vseh zlogih; je naslednik stalno dolgega nosnega Ř, staroakutiranega nosnega Ř, dela novoakutiranih etimoloških o, dela sekundarno naglašenih o; pojavlja se tudi v prevzetih besedah. Gradivo: 'gó:bec, gó'ló:p, 'gó:sta, k'ló:p, 'mó:ka, ót'ró:bi„, 'ó:zek, 'ró:ka, 'ró:p, 'só:set, st'ró:k, 'tó:p; 'dó:ga, 'gó:ba, 'tó:ča, mó'gó:če; b'ró:di„m, 'gó:ni„m, 'xó:di„m, 'xó:ža 'ležišče', 'ló:mi„m, 'mó:dli„m, p'ró:si„m, 'tó:či„m, 'vó:la, 'vó:zi„m; deležniki na -l razen za moški spol v ednini pri glagolih IV. glagolske vrste mešanega naglasnega tipa no'si:¶ti„, 'nó:si„m : 'nó:sla, 'nó:sli, 'nó:sle; 'gó:nla, 'xó:dla, 'ló:mla, 'mó:dla, p'ró:sla; 'pó:d|rgi„ 'poldrugi', 'pó:mje, za'zó:r|§ó 'ni:; je b'ló:, 'de:¶lali 'só: (naglašena naslonka); 'có:l|rce, k'ló:bóx, 'kó:sŃ 'omara', 'ó:far, 'pó:lt 'kmalu', 'tó:bla 'miza in postelja hkrati'; 'dó: 'dol', 'kó: 'kako'. Dolgi široki e se pojavlja kot refleks za sekundarno naglašeni polglasnik ali za kratko naglašeni polglasnik: 'de:ska, 'me:gla, s'te:b|r, s'te:za, 'te:ma; 'de:š, 'ne:s, 'pe:s, 'te:š. Dolgi široki diftongični eăe se sliši kot naslednik staroakutiranega jata in dela novoakutiranih e: b'reăe:za, 'ceăe:sta, 'deăe:lo, kó'leăe:na, 'leăe:to, 'peăe:na, pó'leăe:na, pó'veăe:t, 'reăe:zat; 'meăe:čem, 'neăe:só, 'reăe:kó, 'peăe:kó. Dolgi široki e ali varianta diftongični eăe se pojavlja kot refleks dela sekundarno naglašenih e: 'če:la/'čeăe:la, 'ne:sem/'neăe:sem, 're:bra/'reăe:bra, 're:čem /'reăe:čem, 're:kla/'reăe:kla, 'te:ta/'teăe:ta, 'že:na/'žeăe:na; 'leăe:d|r, je 'xe:raú 'končal'. Dolgi široki o zastopa praslovanski dolgi a v nevtralnem položaju: b'ro:mar,

132

S tudia

H istorica

S lovenica

d'vo:, g'lo:dek, g'lo:s, 'jo:r , 'jo:sle, k'lo:či„t, 'ko:ča, 'lo:ni„, m'lo:da, 'mo:čka, 'mo:ló, 'mo:sló, 'mo:ti„, s'lo:ma, s'lo:na, v'ro:na, z'no:la, 'žo:ba; g'ro:ta 'postane', 'no: 'potem', 'o:xteti„ 'varovati', 'mo:trat, š'to:la, 'to:lat 'deliti', ú 'xo:ńklex 'v spletkah'; v položaju -ola, -ala se l premenjuje z ú ali z ř: je 'do:úa; je le'žo:úa, se je sme'jo:úa, sta se s'poăo:znaa. Diftongični dolgi oăo zastopa del novoakutiranih o in je manj pogost fonem: 'doăo:le, 'koăo:ša 'košnja', 'koăo:ža, 'oăo:sŃ, pód'loăo:ga, pó'koăo:pan, 'poăo:zna, pó'toăo:ka, p'roăo:šen, 'roăo:ža, š'koăo:da, 'voăo:žja; 'Koăo:dř 'Karel', 'Koăo:gl|r; 'Oăo:dam 'Odon', ŠŃ'toăo:žbalt; 'coăo:ta 'cunja', 'goăo:ta, k'roăo:na 'venec', š'toăo:s, š'toăo:sŃt. Diftong e:¶ govore na meji s koroško bazo, to je v Čreti in na Zg. Boču, kot bolj ozki é:¶, proti Slemenu in Bistriškem jarku pa že slišimo široki e:. Zapisujem ga z znakom za širino. Zastopa praslovanski dolgi jat in dolgi cirkumflektirani etimološki e; slišimo ga tudi v zgodaj prevzetih besedah: be'se:¶da, b'le:¶t, b're:¶k, c've:¶t, č're:¶šna, č're:¶s, č're:¶va, g're:¶x, k'le:¶še, 'le:¶s, 'le:¶te, 'me:¶x, 'me:¶sŃc, m'le:¶ko, 'se:¶meni„, s're:¶da, s're:¶š, s've:¶ča, t're:¶bi„t, t're:¶zi„k, 've:¶m, z've:¶zda; 'le:¶t, 'pe:¶č, pe'pe:¶la, s'me:¶t; 'ce:¶gř, š'pe:¶gř; B're:¶zni„k. Diftong o:ú je prav tako ob koroški meji najprej ožji, nato pa se proti vzhodu že razširi v široki diftongični o:ú. Zastopa praslovanski dolgi cirkumflektirani etimološki o; govorijo ga tudi v prevzetih besedah: 'bo:úk, 'bo:ús, 'do:úmo, d'vo:úje, 'ko:úst, 'no:úč, 'no:úk (rod. mn. noga), ót'ro:úk (rod. mn.), s'to:ú 'ko:úp (sto kop), p'lo:út, s'po:údŃ; 'co:ú, 'fo:útrat, f'ro:úška, 'šo:úšt|r. Dolgi a se pojavlja v vseh besednih zlogih. Zastopa del sekundarno naglašenih o, dolgi etimološki a v položajih: -rav-, -lav-, -av in kratki naglašeni a. Gradivo: 'a:sa, 'da:ma, 'da:ro, 'ga: 'gor', 'ka:sa, 'ka:za, 'ma:kra, 'na:ga, 'ra:sa; b'ra:da, D'ra:va, g'la:va, p'ra:va, t'ra:va, zd'ra:va, m'ra:úla, sp'ra:úla; b'ra:t, 'ja:s, g'ra:x, s'ta:t, š'la:, z'na:t; v deležniku na -l za množino: 'da:ú, 'do:la, 'da:li„, 'da:le; tako: s'pa:li„, s'ta:li„, z'na:li„. Praslovanski vokalični r se izgovarja s polglasnikom, ki se pomakne navzdol in se izgovarja blizu ar: 'čarn, 'darča, 'xarbet, 'kart, 'marva, 'part, raz'mardat, 'saršen, s'mart, 'tarkŃt, 'varba, 'varxka 'vrh, nad'. Kratki naglašeni samoglasniki se nahajajo v vseh besednih zlogih zaradi naglasnih umikov proti začetku besede. Poznajo naslednje kratke naglašene samoglasnike: e, o, | in a. Zaradi diftongičnega izgovora i in u govor pravih kratkih i in u ne pozna. Kratki široki e se pojavlja kot rezultat poznega naglasnega umika: 'nest, p'lest; k'leti„/k'le:¶ti„, 'reči/'re:¶či„. Kratki ozki o je redek: 'bóla, ó'kólo, 'nósa, z'ló. Naglašeni polglasnik je med vsemi kratkimi naglašenimi samoglasniki najbolj pogost. Zastopa del kratko naglašenih i, sekundarno naglašenih i, dolgi i v sklopu -inca, -ina, -ila, ilo, -ili, -ile; pri tem se artikulacija l pomakne nekoliko nazaj in slišati je velarni §; polglasnik je lahko tudi rezultat redukcije drugih glasov: 'b|, 'b|t, g'n|t, 'm|š, 'n|č, 'n|t, 'n|t|r, 'p|t, sk'r|t, zas'p|, 'n|sŃ/'č|sŃ; 'š|rek, 'v|sek; 'm|sli„š, p'r|šla, je 'ž|vó; res'n|ca, st|r'm|na, pet|r'ž|§, 's|§a, pó'š|§a, zapus't|§a, spreme'n|§ó, zgó'd|§ó, góú'r|§i„, ú'č|§i„, za'b|§i„, ró'd|§e; -e¶l- > |§: 'c|§a, t'r|ba, za'b|§en, z'd|§an; 'k|§e 'kole', 'd|ri„ 'duri', 'l|di„ 'ljudje', 'n|t 'noter'; 'j|t 'iti', s'k|s 'skozi'. Kratki naglašeni a je dovolj pogost. Zastopa del sekundarno naglašenih o, lahko je rezultat monoftongizacije diftongov e:¶, o:ú, redko pa je tudi naslednik novoakutiranega o v edinem besednem zlogu: 'ača, 'akna, 'mači„, 'nači„, p'rašna, 'nasi„, sp'rasó; 'ba§a 'reăe:pa 'bela', 'ca§o 'leăe:to 'celo', 'damo < 'do:úmo, z 'jam <

133

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

jeim, *jĹm, 'namč 'noč', 'pamno 'polno', t'ramnik 'travnik', 'vamna 'volna'; 'kaš, 'pat. V kratkem naglašenem vokalizmu tega štajerskega govora opazimo torej manj kračin kot v sosednjem koroškem kapelskem govoru; pogosta sta le srednja samoglasnika | in a. Nenaglašeni samoglasniki: i„, u„, e, ó, |, a se izgovarjajo manj napeto in se prilagajajo glasovnemu okolju. Najbolj slišna oblika moderne voklane redukcije je ekanje, to je oženje ponaglasnega, redko prednaglasnega a v e ter pre-mena prednaglasnega o v e pred zlogom z naglašenim i. Gradivo: 'bi:¶keti„ se, 'deăe:let, 'dó: 'ka:pet, 'i:¶skeli„ 'só:, só 'ku:úxeli„, só ku„'pu:úveli„, só se 'me:teli„, 'ni:¶meš, 'o:xteti„, só 'pé:leli„, só pó'je:¶želi„, só pó'koăo:peli„, p|r'se:¶vet, p'ro:šeti„, só 'pu:úgeli„, s'ku:úšet, só s'li:¶keli„, só s'pó:keli„, só st're:¶leli„; 'gó:leš, 'Ha:nzeva, 'Ko:úsevi„, 'ka:šetne kla'bo:se, 'Lu:účene, S'lu:úget 'Slugat'; ze'bi:ú 'zabela'; de'bi:¶m, de'ji:¶, re'či:¶ce. Prednaglasni a lahko prehaja tudi v o: kó'di:¶, mó'ceăe:sř, mó'ši:¶n, tób'lé:te, zvó'li:¶. Namesto nenaglašene pripone -ok se posplošuje pripona -ek: gló'ba:dek, gló'ba:ka, 'pa:tek pó'toăo:ka, 'š|rek š'ra:ka, 'v|sek v|'sa:ka. Nenaglašeni i se izgovarja nekoliko niže in manj napeto. V deležniku na -la se reducira do polglasnika in l se izgovarja velarno; v predlogu in predponi pri i onemi in r preide v samoglasniški |r; -ina > |na: ki„'seăe:la, pi„'jo:ńka, 'ba:bi„ca, d'ru:gi„, g'na:li„, kó'leăe:ni„ce; 'nó:s|§a, ó'žé:n|§a, p'ra:v|§a, s'§u:úž|§a; p|r, p|r'deăe:let, p|rle'ti:¶; 'bu:úkv|na, sest'r|č|na. Naslonke se reducirajo: b|, s|, m|, t|. Nenaglašeni u se izgovarja manj napeto, v izglasju se izgovor zniža skoraj do izgovornega mesta ozkega o; v vzglasju pred soglasnikom prehaja v ú: lu„'pi:¶na, lu„'ši:¶na, su„'ši:¶m, k'ló:bu„x, k b'ra:tu„, 'pe:su„, ú'b|§a se je, ú'marli„ 'só:, ú'li:ú, ú'reăe:zaú. Nenaglašeni e se izgovarja široko: če'bu:ú, je'seăe:nóú, 'dé:de, s 'có:klemi„. Nenaglašeni o je ozek glas: dó'b|§a, ót'ró:úk, pó'veăe:deú, b'li:¶zó. Deležniška oblika na nenaglašeni -|l in -il se premenjuje z -ó: g'ri:¶zó, 'je:¶dó, k'ro:dó, 'le:¶zó, 'po:só, 'sé:dó, 'teăe:pó, 'peăe:kó, 'reăe:kó, 'mi:¶nó, vz'di:¶gnó, z'gi:¶nó; 'xadó, 'madló, 'm|sló, 'nasó, p'rasó. Nenaglašeni -Ĺl je dal -óú: 'seăe:dóú, 'tarpóú, 'veăe:dóú, 'ž|vóú. Nenaglašeni a lahko prehaja v e, drugače ostaja poln vokal: za'pi:¶je, za'b|§en, 'deăe:la. Prehajanje o v a je redko: gla'bo:ja 'lobanja', kla'bo:sa, sa'lo:ta. Posebnost tega govora je opuščanje pripore v deležniku na -ala > -aúa > -aa in nastanek dvojnega samoglasnika: se nista g'li:¶xaa, je 'ko:šlaa, 'ma:a 'mora-la', 'nu:úmcaa, 'pi:¶saa, pó'ko:zaa, s'poăo:znaa, s'pu:úgaa. Nenaglašeni polglasnik se v nekaterih priponah podaljša v e in se v pregibanju ohranja: 'b|cek 'b|ceka, b'ra:úček b'ra:účeka, F'ra:nček F'ra:nčeka, 'pe:sek 'pe:seka. Do onemitve samoglasnikov, zlasti i, u in Ĺ, prihaja le ob zvočnikih; l in n lahko postaneta zlogotvorna: p'ro:úli „ 'só: 'pravili so', kó'li:¶nli„ 'kolinili', gós'pó:¶nca, m'li:¶narca, só 'ku:úpli„ 'kupili', 'pód|rgi 'poldrugi', 'vi:¶dla, 've:¶dla, 'madřti„, 'ru:úńgř, 'žé:gŃ, sŃ 'či:¶sŃ. V Rušah govore devet dolgih vokalnih fonemov in vokalični r s polglasnikom pred zvočnikom kot en fonem: i:, u:, é:, ó:, e:, o:, e:¶, o:ú, a:, |r:. Dolgi i se govori v vseh besedenih zlogih: 'i:gla, 'i:nast, 'i:úje, 'bi:staxar, 'ci:rka,

134

S tudia

H istorica

S lovenica

c'vi:li„la, 'di:ri/'ki:ri, 'xi:ša, k'ri:žoú, 'mi:za, 'ri:ba, s'ti:ja, 'Ti:jek, 'vi:di„m; ko'pi:rji„, moto'vi:lo, pre'di:vo, p|rk'li:jat; du'ri:, le'ti:, ti„'ši:; c'vi:rŃ, |r'bi:ja, 'vi:rt. Dolgi i zastopa del praslovanskih i in y v slovenskih dolgih zlogih, e pred r se zoži v i; govori se tudi v prevzetih besedah. V ruškem govoru se pojavlja kot naslednik praslovanskega dolgega i tudi kratki, zasekani i, in sicer v položaju pred nezvenečimi zaporniki. Fonem u se pojavlja v vseh besednih zlogih: 'u:xa, 'u:plem si, 'u:ra, 'u:zda, 'ču:dŃ, g'ru:ška, k'ru:xa, 'ku:rjeńk, 'ku:pa, p'lu:vat, ska'pu:zŃt, 'su:xa, s'tu:rja, š'ku:rja, 'vu:ste; ko'ru:za, o'lu:pi„, vo'lu:xar, 'ču:, o'bu:. Fonem u je naslednik praslovanskega dolgega u; o pred r se je lahko zožil v u. Tudi dolgi u se v poziciji pred soglasniškim sklopom skrajša. Dolgi ozki e je zelo pogost: 'dé:¶n, 'lé:¶n, 'lé:š, 'mé:¶x, f'sé:xne, 'gé:ne se, 'mé:ša, p|r'mé:kne, 'pé:xne, ú'zé:mem; g'lé:dam, g'ré:da, 'pé:st, 'pé:tek, p'lé:še, s'ré:ča, 'vé:že, 'zé:be me; b'ré:za, 'cé:sta, ko'lé:na, 'lé:to, ne'vé:sta, 'pé:na, 'ré:zaú, 'zé:le, 'žé:nin, 'žé:nska, 'né:so, 'pé:ko, 'ré:ko, cve'té:la, 'jé:dla, ne'dé:la, x'té:la, 'fé:ca, f'ré:ta, ko'fé:, 'ré:š, 'cé:kat. Dolgi ozki e zastopa dolgi polglasnik, novoakutirani polglasnik v nezadnjem besednem zlogu, dolgi akutirani in cirkumflektirani nosni Ć, staroakutirani jat, novoakutirani e in prevzeti e. Tudi dolgi ozki o je precej frekventen: 'dó:ga, go'ló:p, 'gó:ša, k'ló:p, 'kó:ča, 'pó:t, 'ró:ka, 'ró:p, 'tó:ča, 'xó:ja, 'kó:ža, 'nó:sim, 'ó:sŃ, 'pó:zŃ, p'ró:sim, š'kó:da; 'có:kli, 'xó:d|r, 'pó:čŃ, 'pó:dŃ. Dolgi ozki o je refleks za dolgi cirkumflektirani in akutirani Ř, za nekdanji novoakutirani o in za prevzeti dolgi o. Indiferentni sprednji e je naslednik sekundarno naglašenega e in Ć, sekundarno naglašenega polglasnika in kratko naglašenega polglasnika v edinem zlogu: 'če:lo, 'če:sa, 'me:so, 'te:le, 'te:ta, v're:me, 'že:na, 'če:b|r, 'me:gla, s'te:b|r, 'ne:s, 'pe:s. Indiferentni srednji o je naslednik večine dolgih a; v položaju pred neistozložnim v je a prav tako prešel v o:. Ta pojav združuje ruški govor s činžaškim in ga ločuje od drugih govorov v Dravski dolini. Primeri: ci'go:n, f'ro:va, g'no:la, x'lo:pec, ko'vo:č, k'ro:va, 'mo:ti, 'o:pno, o'to:va, 'po:zdixa, p'ro:x, p'ro:vi, t'ro:va. Diftonga e:¶ in o:ú zelo opazno razločujeta štajerske pohorske govore od koroških pohorskih govorov. Diftong e:¶ je naslednik praslovanskega dolgega jata in dolgega etimološkega e: 'be:¶li, be'se:¶da, b're:¶k, č're:¶s, g're:¶x, 'le:¶p, 'le:¶s, 'le:¶te, m'le:¶ko, s've:¶ča, z've:¶zda; 'le:¶t, 'pe:¶č, ko'le:¶sa, o'če:¶sa. Diftong o:ú zastopa praslovanski padajoči o in je sorazmerno malo frekventen: 'bo:úk, 'do:úmo, 'jo:úk, gos'po:út, 'ko:úla, 'ko:úst, 'mo:úč, 'no:úč, s'ro:úta, s'to:ú, s'vo:úra, 'co:ú, f'ro:úška, 'šo:úšt|r. Dolgi a zastopa sekundarno naglašeni o pri starejših Rušanih, v nekaterih besedah je naslednik etimološkega dolgega a, ohranjen je v diftongih -aú, -a¶ v zaprtem zlogu, nastal je tudi po daljšanju iz kratko naglašenega a; zastopa tudi tuji a. Primeri: 'ka:vat, 'ka:ga, 'va:da; b'ra:da, g'la:va, 'ga:te, 'ja:goda, m'ra:úla, p'ra:úda, 'da:¶, 'na:¶dit, 'pa:¶čeúna; b'ra:t (samostalnik in nedoločnik), b'la:, g'na:t, x'ca:t, 'na:s, s'ra:t, s'ta:r, š'la:, 'a:lfa, 'ka:rde, 'la:t|r, 'ra:úfańk. Vokalični r se izgovarja s polglasnikom: o'd|rčje, 'p|rt, s'm|rt, 't|rt, 'ž|rt. Kratki naglašeni vokali so: i, u, e, o, |, a in se pojavljajo v vseh besednih zlogih; slušni vtis govora je tudi zaradi tega pojava razločevalen; izobraženi govorci se te

135

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

kratkosti zlogov in zasekanosti govora ne zavedajo. Kratki naglašeni vokali so lahko ostanki praslovanskih kratkih naglašenih samoglasnikov, in sicer i$, u$, a$, o$, lahko se pojavljajo kot rezultat mlajšega terciarnega naglasnega umika za zlog proti začetku besede, določeni soglasniški sklopi tudi lahko krajšajo samoglasnike pred seboj. Kratko naglašena i in u, nastala iz dolgih i in u, je slišati pred nezvenečimi zaporniki, lahko sta nastala iz praslovanskih kratkih i in u, pogosto pa nastopata kot rezultat terciarnega naglasnega umika: res'nica, ko'pita, 'ričet, 'ritŃca; 'bik, 'miš, 'nič, 'sit, 'tič, 'zit; 'piše, 'pit, ú'mit, f'pit; 'bukva, g'ruška, 'lukna, š'tuporamo, 'čut, k'rux, 'kup, s'kup, 'tu, o'but; 'južna, k'lučanca, s'tudenc, 'sušit. Kratki široki e je zelo pogost fonem; pojavlja se kot naslednik etimološkega kratkega e in kot rezultat terciarnega naglasnega umika za zlog proti začetku besede: 'det, k'met; 'cedit, m'let, 'nest, 'nesi, 'rečt, 'tepst, 'tepli, 'zepst, zg'rešit; 'nebo, o'rexoú, o'besit, 'pero, po'vedet, sm'rekica, 'vedli so, za'lepŃt. Tudi kratki široki o je zelo pogost, saj zastopa kratki etimološki o, sekundarno naglašeni o pri mlajših Rušanih (a: iz sekundarno naglašenega o čutijo kot dialektizem in se mu izogibajo) in terciarno naglašeni o: 'jop, k'nof, 'koš, k'rop, 'pop, 'pot, š'kof, 'šok; 'dobro, 'kosec, 'kotř, 'koza, 'moški, 'oča, 'okne, 'osa, š'rok, 'voda, 'xodli so, 'kosti, 'polje, 'postla, s'tola, 'zobi. Naglašeni kratki a se pojavlja v diftongih aú, a¶; celoten diftong je dolg: 'kaúč, p'raúda, 'maj'pa:m, m'la¶, 'pa¶čeúna, šp'ra¶cat, ž'va¶ga. Kratki a je tudi naslednik terciarno naglašenega a: 'xam|r, 'kak, k'lančič, k'radi, 'lase, 'martŃca, 'taška. Zvočnik m krajša a pred seboj: 'kam, 'nam, 'tam, 'vam. Naglašeni polglasnik se pojavlja kot refleks dela kratko naglašenih i, sekun-darno naglašenega i in v sklopu -r|t- kot pozicijska varianta reduciranih e in i: 'b|t, 'n|č, ž 'j|m; 'j|spa, 'n|ši, 'ž|vot; d'r|t, sk'r|t, úm'r|t. Nenaglašene samoglasnike izgovarjajo manj skrbno, nenapeto, slabitev do neslišnosti se pojavlja le ob zvočnikih r, l, m, n in tedaj postanejo ti sonorniki zlogotvorni. Nenaglašena i in u se izgovarjata niže in širše, nenaglašeni pred-naglasni in ponaglasni e je vedno širok, nenaglašeni prednaglasni in ponaglasni o pa je ozek. V severnoštajerskem narečju so doživeli enake razvoje naslednji dolgi samoglasniki: Stalno dolgi jat in etimološki e sta se prek ozkega e diftongirala v e:¶. Če se je dolgi i začel diftongirati in se prva mora diftonga izgovarja na fonetičnem mestu e, se refleks za jat pomakne niže, na fonetično mesto za a, in tako je nastal današnji a:¶. Gradivo: 'be:¶li, g're:¶x, 'le:¶p, le'se:¶n; 'le:¶t, 'pe:¶č (Hoče); č're:¶s, č're:¶va, 'le:¶te, 'me:¶sŃc; pe'pe:¶la, s'me:¶t (Sv. Duh in Ruše). Stalno dolgi etimološki o se je razvijal z dolgim jatom in dolgim etimološkim e v paru, torej v dvoglasnik o:ú. Tak je tudi razvoj samoglasniškega §„. Če se refleks za dolgi u izgovarja kot o:ú, se odraz za o izgovarja kot a:ú. Gradivo: 'bo:úk, 'do:úm, 'mo:úč, p'lo:út; 'po:ún, 'to:účem, 'žo:úna (Hoče, Sv. Duh, Ruše). Dolgi polglasnik in dolgi nosni Ć sta se povsod razvila v dolgi ozki e. Gradivo: 'dé:n, 'lé:n, 'mé:ša; g'lé:dam, i'mé:, 'pé:tek, 'dé:tela. Dolgi a se v severnoštajerskem narečju tako kot v podjunščini izgovarja labializirano, kot rahlo zaokroženi ĺ v Hočah ali pa kot široki o v drugih govorih. Gradivo: 'bĺ:bji, do'mĺ:, m'lĺ:ka (Hoče); b'ro:mar, g'lo:dek, 'žo:ba (Sv. Duh in

136

S tudia

H istorica

S lovenica

Ruše). Dolgi nosni Ř se je v vseh teh govorih po denazalizaciji razvil v dolgi ozki o. Gradivo: 'dó:ga, 'gó:ba, 'gó:bec, 'gó:ša, 'só:t, 'tó:ča. Ker sta se v hribovskih govorih zaradi zatezanja dolgih vokalov začela dolgi i in dolgi u diftongirati, se pri Sv. Duhu razvijeta dvoglasnika i:¶, u:ú, v Oplotnici pa é:¶, ó:ú. Ta pojav je znan tudi v panonski narečni skupini (Slovenske gorice, Prekmurje, Haloze) v razvoju cirkumflektiranih i in u. Gradivo: 'li:st, s'vi:ja, 'zi:ma; 'li:pa, 'ri:ba; 'mi:š, 'si:t (Hoče); 'i:gla, c'vi:li, 'mi:za, moto'vi:lo (Ruše); 'či:¶ra, 'di:¶le 'podstrešje', 'xi:¶ša, ka'di:¶ se (Sv. Duh); doma'čé:¶n, Ko'jé:¶nce, 'mé:¶sliš, s'pé:¶, ži'vé:¶ (Oplotnica); 'lu:č, o'lu:p; 'ču:t, k'ru:x; 'du:šlo je, k'lu:čanca (Hoče); 'u:xa, 'u:zda; g'ru:ška, k'ru:xa; 'ču:, o'bu: (Ruše); 'bu:úkv|na, g'lu:úx, k'lu:úč; k'ru:úx; 'žu:úpa (Sv. Duh). Samoglasniški r se povsod izgovarja s polglasnikom pred r; ta se v hribovskih vaseh izgovarja niže, na mestu a. Gradivo: 'd|rva, 'g|rča, s't|rt, 'v|rx (Hoče in Ruše); 'čarn, 'darča, 'xarbet, 'kart, 'saršen, 'varxka (Sv. Duh). Daljšanje starih akutiranih in novoakutiranih samoglasnikov, ki je zajelo primorski, centralni in južnoštajerski sistem zelo zgodaj, se je proti severu in severozahodu upočasnilo, potekalo je tu prej, tam pozneje, zato se odrazi zanje v severnoštajerskem narečju danes razlikujejo, lahko pa sta celo po dva različna refleksa, in sicer širok in ozek, v različnih leksemih in slovničnih oblikah. Pojavljajo se tudi rezultati vokalne harmonije, ko se npr. široki refleks za akutirani jat in za umično naglašeni e pred i-jevskim zlogom zoži v ozki e. V hoškem govoru so se tudi vsi kratki naglašeni samoglasniki do danes podaljšali in nastala sta nova diftonga i:é in u:ó. Akutirani jat in novoakutirani e imata enak refleks diftong i:é: b'ri:éza, 'ci:ésta, 'mi:éčem, 'ni:éso, 'zi:éle. Umično naglašena e in polglasnik ter kratki polglasnik imajo refleks eăe:: 'neăe:se, 'žeăe:na; 'meăe:gla, s'teăe:b|r; 'peăe:s. Novoakutirani in umično naglašeni o zastopa diftong u:ó: 'xu:ója, 'nu:ósim; 'ku:óš; 'gu:óra, 'ku:óza, 'pu:ótok. V ruškem govoru sta dala staroakutirani jat in novoakutirani e ozki refleks: b'ré:za, 'cé:sta, 'lé:to, 'né:so, 'ré:ko. Umično naglašena e in polglasnik ter kratki polglasnik so se razvili v srednje široki e: 'te:ta, 'že:na; 'če:b|r; 'ne:s, 'pe:s. Novoakutirani o ima refleks ozki o: 'nó:sim, 'ó:sŃ, š'kó:da, umično naglašeni o pa večinoma a: 'ka:vat, 'ka:ga, 'va:da. V duhovskem govoru ima staroakutirani jat refleks širokega, diftongičnega eăe:: b'reăe:za, 'deăe:lo, ko'leăe:na. Del besed z novoakutiranim in umično naglašenim eti-mološkim e ima širok refleks: 'meăe:čem, 'neăe:se, 'reăe:ko; 'reăe:čem, 'teăe:ta, 'žeăe:na. Del besed s temi izvornimi vokali pa ima ozek refleks: 'lé:tŃce 'velika noč', ne'dé:la, ži'vé:li so; 'zé:le, 'žé:nim; 'ré:kli so, s'té:pli so se, 'zé:mla; žg'ré:bli. Novoakutirani o ima dva refleksa: ozki o: 'gó:nim, 'xó:dim, 'vó:la in široki diftongični oăo:: 'xoăo:ja, 'koăo:ža, 'roăo:ža, š'koăo:da. Umično naglašeni o se je razvil prek diftonga oa v a: 'a:sa, 'da:ma, 'ka:za, 'ma:kra, 'na:ga. Kratki naglašeni samoglasniki se pojavljajo na severnem delu severnoštajerskega narečja zaradi prvega ali drugega naglasnega umika, na vzhodnem in na južnem Pohorju so se primarni kratki naglašeni vokali podaljšali in ob tem razvili dva nova diftonga i:é in u:ó. Pri Sv. Duhu in v Lučanah so se primarni kratki naglašeni vokali podaljšali: i se

137

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

podaljša v diftong i:¶: 'mi:¶š, 'si:¶t, kratki u v diftong u:ú: k'ru:úx, 'ku:úp, kratki a v dolgi a:: b'ra:t, g'ra:x, 'ja:s. Po mlajšem naglasnem umiku kratko naglašeni samoglasniki : 'nest, p'lest, k'leti (rod. ed.); 'bóla 'bila'; 'ača, 'akna, 'nači, 'mači (iz umično naglašenega o), 'cali iz 'ce:¶li, 'vamna iz 'volna'; 'kaš, 'pat (iz kratkega o); polglasnik je nastal po vokalni redukciji ali po monoftongizaciji diftonga e:¶: 'b|, g'n|t, 'n|č, 'p|t, sk'r|t, res'n|nca, st|r'm|na, spreme'n|§o, ro'd|§a (iz i); 'n|t|r, 'l|di 'ljudje', 'd|ri 'duri' (iz o in u); t'r|ba iz t're:¶ba, z'd|lan iz z'de:¶lan. V ruškem govoru so kratki naglašeni i, u, e, o, a in | nastali iz primarnih glasov ali po naglasnem umiku; i in u se tudi položajno krajšata: 'bik, 'miš, 'nič, res'nica, ko'pita, 'ričet; k'rux, 'kup, 'bukva, 'lukna; 'det, k'met; 'cedit, 'nebo, o'besit, 'vedli so; 'jop, k'nof, 'koš; 'dobro, 'kosec, 'koza, 'okne, 'voda; b'rat, 'kak, 'vam; 'b|t, 'j|spa 'podstrešje', d'r|t, sk'r|t. V hoškem govoru so vsi samoglasniki dolgi. Za kratki i se sliši tudi diftong i:é: 'ni:éč, 'ni:ét; p'ri:éšlo; kratki o se je diftongiral v u:ó: 'pu:óst, š'ku:óf, kratki e pa v i:é: 'ni:ést. Iz kratkega a je nastal nezaokroženi a: b'ra:t, g'ra:x, m'ra:s. Nenaglašeni samoglasniki se večinoma ohranjajo, končna -i in -u se izgovarjata nekoliko niže, v bližini ozkega e in o; nenaglašeni e je širok, o pa ozek fonem. Izgublja se končni -i v nedoločniku, vendar je to mlajši pojav, saj je v večini severnoštajerskih govorov znano “ekanje” v zlogu pred končnim -i: 'peăe:let, po'vi:édet, s'meăe:jet (Hoče); Sv. Duh: 'deăe:let, 'i:skeli só, so 'pé:leli; de'bi:¶m, de'ji:¶ (iz o); ko'di:¶, mo'ši:¶n, zvo'li:¶ (okanje). Disimilativno akanje se pojavlja v redkih besedah: gla'boja 'lobanja', kla'bo:sa, sa'lo:ta. Zaradi vokalne redukcije ob zvočnikih r, l, n nastanejo vokoidi ř, |r in Ń: mo'ceăe:sř, žg'ré:bř; p|r'ne:sla; 'a:gŃ, š'ke:gŃ.

u: é:

ó: e:

/o:/

+ |r:

Glasoslovje v mariborskem pogovornem jeziku na levem bregu Drave Samoglasniški sestav: Samoglasniški sestav vsebuje dolge naglašene enoglasnike, nenaglašene samoglasnike i, u, e, o, a ter zlogovnike m, n, l. Kratkih naglašenih samoglasnikov v mestni govorici na levem bregu Drave danes ni več slišati, možni pa so še v studenškem predmestju na desnem bregu Drave, kjer sta ohranjena tudi še diftonga e:¶ za jat in etimološki e ter o:ú za etimološki o in kjer je slišati široki eăe: za staroakutirani jat, za sekundarno naglašeni e in polglasnik. Ker je mestno središče na levem bregu Drave, se bomo najprej posvetili analizi te variante mariborščine.

138

S tudia

H istorica

S lovenica

Dolgi samoglasniki zastopajo izhodiščno dolge in kratke samoglasnike v zadnjem ali edinem besednem zlogu. Široka e in o sta redka fonema. Široki e zastopa jat, nosni Ć in etimološki e v zadnjem ali edinem zlogu, široki o se pojavlja kot alofon oz-lo-, -oj, ro-. kega o v zlogih Izvor: i: < i :% dru'ži:na, 'xi:ša, tu'ji:na, 'vi:dim; < i$: 'ni:č, f'si:, 'ni:t; < i×-: 'i:skala sŃ, p'ri:šli, 'pi:sala je, 'pi:jafka; u: < u¨: d'ru:gi, pos'ku:so, 'u:po; < u$: 'tu:, k'ru:x, 'ku:p; < u×-: 'xu:do, 'ku:pla; é: < Ĺ%: 'lé:pa, 'mé:sec, m'lé:ko; < ˛: 'cé:sta, st'ré:xa, se'dé:la; < Ć: 'jé:tre, 'pé:tek; < e: 'lé:t, 'pé:č; < č: 'zé:le, 'ré:ko; < e×: 'é:niga, 'mé:ne, ob 'pé:tix, 'sé:stra; ó: < o:% 'bó:k, 'mó:st; < o$: 'xó:dim, 'kó:ža, 'có:ta, 'ó:sŃ; < Ř: 'gó:ba, 'tó:ča, 'kó:ča; < o×-: 'gó:ra, g'ró:zno, 'nó:ga, 'nó:so, 'ó:na; < o$t-: pre'xó:t, ot'ró:k, z'ló:m; < mlado naglašeni o: 'dó:bla, 'xó:dla, 'nó:sla, z'gó:dlo se je. Široki e se pojavlja kot refleks kratko naglašenega e v zadnjem ali edinem besednem zlogu in kot odraz kratko naglašenega polglasnika, sicer pa je alofon ozkega e v glasovnih zvezah -er, -ej, -eú, redko je tudi odraz sekundarno naglašenega e: kle'pe:t, pre've:č, podlo'že:n, 've:n, 'ze:t; 'pe:s, 'de:š, s'te:za, f'se:ga; x'če:rka, 'me:ra, ka'te:ri, pri'me:r, ve'če:r, z'me:rim, pre'ce:j, 'te:j, sta're:jši, 'me:ú, za'če:ú, p're:več. Široki o se sliši le izjemoma, v glasovnih zvezah -lo, -oj, ro-: č'lo:vek, 'mo:je, 'vo:jna, 'ro:jen, ot'ro:ke. a: < a%: 'a:tek, 'ma:m, 'la:ni, z'ra:sla; < a$: b'ra:t, 'ja:s, s'ta:r; < mladonaglašeni a-: b'la:go, 'sa:mo, 'ta:krat. |r: 'k|rt, s'm|rt, 'v|rt. < V nenaglašenem vokalizmu najdemo nekaj pojavov moderne vokalne redukcije: - v nedoločniku -i: 'dé:lat, 'mi:slit, 'da:t; - v soseščini zvočnikov onemevajo i, u, e: pop'ra:úli so, zd'ra:úla se je, 'xó:dla, d|r'ga:č, re'ši:lc, 'tó:rk, 'vé:dla je; - polglasnik se pojavlja le v besedi s|'v|da; dvojna nikalnica ne ne > nena > 'ne:a; - v izglasju onemevajo: i, e, o: 'dó:st, dru'ga:č, 'la:xk, 'ma:l, 'ta:k, 'ka:k, 'tó:lk; - vzglasni u lahko prehaja v o-: o'bó:go, ok'va:rja, 'ó:po'kó:jen, opo'ra:bla, o'mi:ti,

139

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

om'ré:ti, o'pó:r; - v deležniku na -l nastajajo oblike: -|l > -o: 'né:so, 'ré:ko, x'ró:po; -e$l > -oú: 'šo:ú; -al > -aú:/o: 'dé:laú/'dé:lo, 'pi:saú/'pi:so; -a#l > -a:ú: 'da:ú, z'na:ú; -Ĺl > -o: 'vi:do; -˛l > -e:ú: se'de:ú, t|r'pe:ú, 'me:ú; -il > -o: 'mi:slo, s'ti:sno; -i#l > -i:ú: ka'di:ú, pus'ti:ú, sa'di:ú; -u#l > -u: 'ču:, o'bu:. Zlogovniki: r„ > |r: ú'm|r, 'v|rtec; Ń: po'nó:sŃ, na'va:dŃ. V mariborskem pogovornem jeziku so znani vsi naglasni premiki kot v obdajajočih ga narečjih: z'vé:zda, 'žé:na, 'me:gla; o¤ko > o&ko > oko&; 'ta:k, 'ka:k, 'lé:po, 'su:xo, 'te:mno (prislovi so umaknili naglas za zlog v levo). Opozoriti je potrebno na naglas ženske oblike deležnika na -il: 'xó:dla, 'nó:sla, 'vó:zla, 'dó:bla. Pri glagolih, ki imajo v knjižnem jeziku dve naglasni možnosti tipa pi#sala in pisa#la, je v mariborščini realiziran vedno prvi naglasni tip 'vé:zat, p'lu:vat, k'ró:žit. Kratki nedoločnik: 'pe:lat, k'ri:čat, 'zi:dat, 'nó:sit; trepe'ta:t, kupo'va:t, vero'va:t, sveto'va:t, varo'va:t. Deležniki na -en: 'te:pen, 'pe:čen, 're:čen, p'le:ten. Deležniki na -l: 'zi:dala, 'vé:zala, p'lu:vala, k'ró:žila, u'ma:knila; -Ĺl: bo'lé:ú, go'ré:ú, x'té:ú, le'té:ú, no'ré:ú, razu'mé:ú, ve'lé:ú, vi'sé:ú, zo'ré:ú, že'lé:ú. Naglas V pregibanju prevladuje nepremični naglasni tip, mešani je še znan v tipu kos'ti: poleg 'kó:sti, me'só: poleg 'me:so, končniški je odpravljen, možno pa je premikanje naglasa po osnovi. Tako: 'me:dvet med'vé:da, 'kó:pel 'kó:peli; - v rod. ednine ni naglašene končnice -u: 'ta:ta, 'si:na; - tip že&na, žene#, žena# : 'žé:na, 'žé:ne, 'žé:n; - v 3. osebi množine ni kratkih oblik tipa neso# le 'né:sejo, lo'vi:jo; - v 3. osebi množine ni naglašene končnice -do, pač pa nenagl. -jo: 'jé:jo, 've:jo; - v velelniku se naglas iz ednine posploši: go'vó:ri go'vó:rite, 'né:si 'né:site. Posebnost mariborščine sta dva naglasa: - v zloženkah: 'a:úto'bu:s, 'vi:nog'ra:t, 'Ma:ri'bó:r, d'ré:vo'ré:t, 'vó:do'vó:t, 'kó:lod'vó:r, 'či:sto'k|rven, t'ri:iz'mé:nski; - v sestavljenkah: 'dó:'po:údne, 'ó:tse'li:t, 'ó:tpe'la:li, 'ó:tpro'da:ú, b're:s'pó:seln; 'za:pe'ča:tli so; - v izpeljankah: 'ó:pera'té:r, 'vi:liča'ri:st, k'va:lifi'ci:ran, 'ču:do'vi:t. Soglasniški sistem se v mariborskem pogovornem jeziku razlikuje od knjižnega le v naslednjih premenah: - v je ustničnozobni zvočnik pred samoglasniki in zvočniki, na koncu besede ali zloga se izgovarjata -ú in redkeje -f, v sklopu rv se končni v izgovarja kot f, prav tako v vzglasju pred nezvenečimi nezvočniki: 'vó:la, 'vi:le, v'ra:t, v'la:k, tudi v'zé:t; p'ra:ú/p'ra:f, zd'ra:ú/zd'ra:f; 'č|rf, 'b|rf, 'd|rf; f'ča:six, f s'lu:žbi, slišati

140

S tudia

H istorica

S lovenica

pa je tudi predlog u/o: u b'la:ti/o b'la:ti; v- tudi onemeva: 'sa:k < vsak, 'se: < vse; - palatalni l' se je razvil v srednji l: 'bó:lši, p'lu:čni, 'pe:lali, 'če:úli, k'ra:l; - palatalni n' za samoglasnikom in na koncu besede izgublja palatalni element, med samoglasniki se ohranja, redkeje izgublja nazalni element, lahko pa se pojavi zamenjava sestavin nj: k'ni:ga, pre'lu:knan, 'za:dni, 'ó:gŃ/'ó:jgŃ, s'ke:dŃ; 'kó:jn, z'ma:jńkati, zas'tó:jn ; s'vi:nja/s'vi:ja, ko'ré:nje/ko'ré:je, zna'mé:nje/zna'mé:je; - skupini čre in žre sta ohranjeni: č're:p, č'ré:šna, č'ré:vli, ž're:bř; - palatalni r na koncu besede v pregibanju izgublja palatalni element: 'fe:bruara, 'mé:žnara, 'ca:ra; - sekundarna glasovna skupina tl, dl v glagolskem deležniku se lahko olajša v l: 'jé:dla/'jé:la, 'pa:dla/'pa:la, po'mé:tla/po'mé:la, p'lé:tla/p'lé:la; c'vé:la; - šč se neobvezno olajša v š: k'lé:še, na'te:še, 'gó:ša, s'pu:šajo; - xč > š, šč: 'ni:še, 'če:ra/š'če:ra; - prehodni j: g'ró:jzdje, 'pó:jsla, 'be:jži. Glasoslovje v mariborskem pogovornem jeziku na desnem bregu Drave Na desnem bregu Drave na Studencih starejši prebivalci z glasoslovnimi značilnostmi govora potrjujejo, da so bili Studenci s številnimi studenčki in izviri sprva podeželsko naselje s strateško ugodnim položajem. Prebivalci so se ukvarjali s poljedeljstvom in živinorejo na poljih in travnikih, ki so se raztezali do nekdanje Kalvarije, današnje Pekrske gorce. Trgovina, obrt in železniški promet so se začeli razvijati v drugi polovici 19. stoletja, ko je prišlo v t. i. železničarsko kolonijo okoli dva tisoč novih delavcev. V prvi polovici dvajsetega stoletja so se Studenci vedno tesneje povezovali z mestom Mariborom. Besedni naglas je jakosten, besedna intonacija padajoča, naglašeni zlogi so ekspiratorično močni. Akutirani samoglasniki so se daljšali pozneje in v razvoju niso več dohiteli stalno dolgih, zato se kažejo razlike med cirkumflektiranim in akutiranim jatom, etimološkima e in o. Kratki naglašeni samoglasniki so lahko še ohranjeni ali pa so se podaljšali, zato slišimo po dva odraza za isti izvorni samoglasnik. Dolgi naglašeni samoglasniki so: i:/i:¶, u:, é:, ó:, e:¶, o:ú, e:/¶e:, a:/ĺ: in |r:. Dolgi i, ki se lahko tudi zateza, je nastal iz stalno dolgega, staroakutiranega, podaljšanega kratkega, umično naglašenega in tujega i, pred -r pa tudi iz jata: 'xi:ša, 'li:pa, 'li:st/'li:¶st, 'zi:ma/'zi:¶ma; 'mi:š, 'ni:č, p'ti:č, 'ti:šalo, 'vi:sok; er'bi:ja, g'li:x; 'mi:ra, 'pi:rje, 'vi:ra, z'vi:r. Dolgi u je odraz stalno dolgega u, staroakutiranega, umično naglašenega in kratkega u: 'ku:pa, 'lu:plen; k'ru:x, k'ru:xa. Dolgi ozki e je refleks dolgega nosnega Ć, staroakutiranega jata in novoakutiranega e pa tudi dolgega polglasnika: i'mé:, 'pé:t, 'vé:žem; b'ré:za, 'cé:sta, 'lé:to; 'pé:ko, 'zé:le, 'žé:nin; 'dé:n, 'vé:s. Dolgi ozki o je naslednik dolgega nosnega Ř, novoakutiranega in sekundarno na-glašenega o: 'gó:ba, 'kó:ča, 'tó:ča; 'xó:ja, p'ró:sim, 'vó:la; 'kó:nec, 'kó:tř, 'kó:za, 'ó:sa. Dvoglasnik e:¶ nastopa kot odraz za dolgi cirkumflektirani jat in etimološki e: 'be:¶li, g're:¶x, m'le:¶ko, 'le:¶t, 'pe:¶č.

141

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

Dvoglasnik o:ú zastopa dolgi cirkumflektirani o: 'bo:úk, 'mo:úč, 'no:úč. Široki e, ki se lahko diftongira v ¶e, je refleks umično naglašenega e in umično naglašenega polglasnika: 'če:lo/'č¶e:lo, 'ne:sem/'n¶e:sem, 'se:no/'s¶e:no ; 'me:gla/'m¶e:gla. Dolgi a se lahko rahlo zaokroži: d'va:/d'vĺ:, g'ra:t/g'rĺ:t, k'ra:va/k'rĺ:va, 'ma:ti/'mĺ:ti. Zvočnik ® se izgovarja s polglasnikom pred seboj: 'b|rf, 'č|rf, po'ž|r, s'm|rt. Pojavi moderne vokalne redukcije so podobni kot v govoru na levem bregu Drave, prav tako tudi soglasniške premene. Oblikoslovje v mariborskem pogovornem jeziku V mariborskem pogovornem jeziku so v ednini ohranjeni vsi trije spoli. Nekateri samostalniki srednjega spola že v ednini preidejo med samostalnike ženskega spola. Vsi samostalniki moškega spola se sklanjajo po nepremičnem naglasnem tipu, deloma je ohranjen premični, docela pa je odpravljen končniški naglasni tip: ko'ra:k -a -o -ř -o/-i -om; -a -of/-o -oma -a -ax/-ix -oma; -i -of/-o -om -e -ax/-ix -ami/-i. Končnica -u se zniža do mesta za izgovor ozkega o, v mestniku ednine se pojavljata končnici -o in -i, ki je edina v štajerski in panonski narečni skupini. V mestniku in orodniku množine se poleg knjižnih končnic -ix -i sliši tudi narečno -ax -ami. Tako se sklanjajo tipi 'me:dvet med'vé:da in 'só:set 'só:seda, 'pe:s 'pe:sa, 'pe:kř 'pe:kla. Stare u-jevske končnice v rodilniku ednine pogovorni jezik ne pozna: 'da:r 'da:ra, 'la:s 'la:sa, prav tako ne podaljševanja osnove z -ov- in končnice -je v imenovalniku množine: 'da:ri, g'ra:di; b'ra:ti, 'la:si, 'lu:di. Preglasa govor ne pozna: s ko'va:čom, z 'nó:žom. Samostalniki moškega spola, ki se končujejo na -a, se sklanjajo po moški ali ženski sklanjatvi, lastna imena na -a pa pogosteje s podaljšano osnovo z -j- po vzorcu Lojze Lojzeja, torej 'Lu:ka 'Lu:keja, 'Mi:xa 'Mi:xeja; tudi 'Si:lvo 'Si:lveja poleg 'Si:lvo 'Si:lvota. Samostalniki ženskega spola se sklanjajo kot nepremični naglasni tip po knjižnem vzorcu, le v dvojini se poleg končnice -i sliši tudi končnica -e: d'vé: 'li:pi in d'vé: 'li:pe. Odpravljena sta mešani in končniški naglasni tip: 'nó:ga 'nó:ge, 'me:gla 'me:gle. Tudi v drugi ženski sklanjatvi je prevladal nepremični naglasni tip, v množini so končnice -am, -ax, -ami, v dvojini -ama iz prve sklanjatve. Vzorec za sklanjatev je perut: pe'ru:t -ř -i -i -ř -i -jo; -i -i -ama -i -ax -ama; -i -i -am -i -ax -ami; enako 'kó:st 'kó:sti s 'kó:stjo. Samostalnik hči že v imenovalniku podaljša osnovo v hčera, samostalniki na -ev v imenovalniku dobijo končnico -a: b'ré:skva, 'bu:kva, 'ce:rkva. Samostalnik prsi ima pogosto obliko 'p|r:se, prav ta-ko tudi 'ja:sle. Samostalniki srednjega spola imajo svojo sklanjatev le v ednini, v dvojini imajo imenovalniško končnico -a, sicer pa tudi v množini žensko sklanjatev: 'mé:sto -a -o o -o -om; -a -ř -ama/-oma -a -ax/-ix -ama/-oma; -e/-a -ř -am -e/-a -ax/-ix -ami. Samostalniki s podaljšano osnovo s t- in -n- imajo premični naglas, v dvojini in množini prehajajo med samostalnike moškega spola: 'te:le te'lé:ta; d'va: te'lé:ta, t'ri:je te'lé:ti; v're:me vre'mé:na. Samostalniki knjižnega mešanega naglasnega tipa imajo umični naglas: 's|rce 's|rca, 'me:so 'me:sa, z'la:to z'la:ta. Nekateri samostalniki knjižnega srednjega spola se docela feminizirajo: d'ré:va

142

S tudia

H istorica

S lovenica

d'ré:ve, g'né:zda g'né:zde, 'ja:jca 'ja:jce, 'li:ca 'li:ce, 'ó:kna 'ó:kne, prav tako množinski samostalniki: 'd|r:ve, 'jé:tre, o'ča:le, p'lu:če, 'u:ste, v'ra:te. Samostalniški osebni zaimki se pregibajo kot v knjižnem jeziku. Razlike so naslednje: poleg 'mi:dva, 'vi:dva se govori tudi narečno 'mi:ja, 'mi:jad'va:, 'vi:ja, 'vi:jad'va, navezna oblika s predlogom tipa 'pó:nj/'pó:jn pomeni v besedni zvezi p'ri:di po 'mé:ne 'pójn 'pridi me iskat'. Vprašalna zaimka g'dó: in 'ka:j se uporabljata tudi kot oziralna zaimka. Mariborski pridevnik se v sklanjatvi loči od knjižnega le v rodilniku ednine moškega spola s končnico -iga: 'lé:piga. Prevladuje opisno stopnjevanje: 'bó:l 'lé:p, 'na:j'bó:l 'lé:p poleg 'lé:pši, 'na:j'lé:pši. Končaj -i pri pridevniških besedah ne pomeni več določnosti: en s'ta:ri 'mó:š; uporablja se tudi pri zaimkih: f'sa:ki, 'ka:ki, 'ta:ki. Kazalni zaimek 'tó:ti označuje Mariborčane, od tod tudi naslov časopisa Toti list. Zaimek nobeden, noben se zamenjuje z do'be:n. Glagolski nedoločnik se končuje na -t ali -čt: 'dé:lat, 'pe:čt, prav tako namenilnik. Deležnik na -l ima nenaglašeni končaj za moški spol -o: 'né:so, 'nó:so, 't|rpo; samoglasniški upad i-ja: b'la:, 'xó:dla, 'mi:sla, 'tó:čla, p'ró:sli, 'vó:zli. Glagol moči, morem prevzema tudi pomen morati, moram: je 'mó:gla 'i:t. Spregatev je enaka za vse glagole: 'de:lala 'de:late in 'bó:ta 'bó:te, 'da:ta 'da:te, g'ré:ta g'ré:te, 'jé:ta 'jé:te, 'vé:ta 'vé:te. V velelniku ni mehčanih oblik, naglas je nepremičen: 'pé:či 'pé:čite, 'ré:či 'ré:čite, st'ri:ži st'ri:žite, 'né:si 'né:site. Pri glagolu se pojavlja težnja po umiku dolgega in kratkega naglasa v levo in prihaja do naglasnega izravnavanja oblik: d|%r:žat za drža%:ti, d|rži%:m, d|%r:žau, d|%r:žala, d|%r:žali, d|%r:žite; za%:čet in za%:čŃt za zače%:ti, za%:čnem, za%:čeu/za%:čo, zače%:li, za%:čni, za%:čnite. Če je po Slovarju slovenskega knjižnega jezika v nedoločniku naglasna dvojnica v trizložnicah, je v Mariboru naglašen vedno prvi zlog: zi%:dat, zi%:dam, zi%:dau, zi%:dala, zi%:dali, zi%:dajte; vé%:zat, vé%:žem, vé%:zau, vé%:zala, vé%:zali, vé%:žite; slu%:žit, slu%:žim, slu%:žo, slu%:žla, slu%:žite. V tipu hodi%ti ho%dim je v Mariboru naglas na prvem zlogu v vseh oblikah: hó%:dit, hó%:dim, hó%:do, hó%:dla, hó%:dite. Neknjižne so tudi oblike velelnika: ob'ja:mi, v'za:mi. Prislovi so po tvorbi enaki knjižnim, uporabljajo pa se tudi kot smerni prislovi pred glagoli: 'gó:r fs'ta:ti, 'dó:l 'lé:čt, 'nó:t f'té:knit, 'vu:n po'té:gnit. Členki, predlogi in vezniki se bistveno ne ločijo od knjižnih. Besedje v mariborskem pogovornem jeziku V besedišču večine Mariborčanov najdemo najobsežnejšo plast slovenskih besed, enakih kot v knjižnem jeziku; tudi v mariborščini sta razviti neknjižni socialni plasti sleng in žargon. Opazni so številni germanizmi in kalki, predvsem izrazje v obrteh, v kuhinji, posodi, oblačilih, manj v poimenovanju živali, rastlin in poljedeljstva. Živalska poimenovanja: 'fu:ks 'lisjak', 'fu:ksa 'lisica', 'xa:zerl 'zajček', š'pa:cř 'vrabec', g'ri:l 'ščurek', 'ta:kerli 'psiček', 'ma:úl 'kravji gobec', 'ki:cř 'kozliček', 'xé:ńks 'žrebec', 'pe:r 'merjasec'. Rastlinska poimenovanja: 'pó:kerl 'storž', p'ra:jzř'pe:r 'brusnica'; 'pe:úcanje 'cepljenje', g'ri:n'ca:jk 'zelenjava', 'ké:l 'ohrovt', f'la:nca 'sadika', 'mu:rka 'kumara', k'nó:blox 'česen', š'ni:tlox 'drobnjak', k'ra:jtlix 'zelišče', 'é:či'pé:č 'šipek'.

143

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

Izrazi iz različnih obrtnih dejavnosti, hiša, okolica: 'a:mpus 'nakovalo', š'ti:l 'toporišče', š'pa:ndř 'žamanje', ž'va:rcř 'krajnik', pi'ci:kř 'kolo', 'lé:nš'ta:ńga 'krmilo', 'zi:c 'sedež', 'ša:jn've:rfer 'luč', ge'pé:kst'ré:ger 'prtljažnik', š'té:nder 'stojalo', 'ša:jt|r-ga 'samokolnica', š'mi:r 'kolomaz', 'te:r 'katran', 'ga:jžla 'bič', 'zó:tř 'sedlo', š'li:te 'sani', 'ši:na 'tračnica', š'té:ńge 'stopnice', 'ló:jtra 'lestev', 'xa:ús'tó:r 'vhodna vrata', 'pó:dŃ 'tla', 'ra:úfń„k 'dimnik', š'ta:la 'hlev', 'xu:lc'lé:ga 'drvarnica', 'ci:mra 'soba', mad'ra:ca 'blazina', 'po:úšt|r 'vzglavnik', 'dé:kř 'pokrov', 'zé:sř 'stol', 'ša:m|rř 'pru-čka', 'té:gř 'cvetlični lonček', 'fi:rxańk 'zavesa', š'pé:gř 'ogledalo', 'ó:šŃ'pé:xer 'pepel-nik', š'tu:rmanca 'petrolejka', 'ši:bice 'vžigalice', 'ku:lŃ 'premog', g'la:š 'kozarec', 'ta:lar 'krožnik', 'zó:lc'fa:sř 'solnik', 'pu:t|r 'maslo', 'nu:dř'va:lar 'valjar', f'la:ša 'stek-lenica', t'ra:xtar/t'ri:xt|r 'lijak', 'ki:kla 'krilo', 'fi:rtux 'predpasnik', 'fi:ńger'xu:t 'napr-stnik', 'ma:šla 'pentlja', 'ri:ńk 'prstan', k'ra:ncř 'venec', fer'pa:nt 'povoj', 'ša:úfla 'lopa-ta', š'tu.mfi 'nogavice', 'zó:kni 'kratke nogavice', š'na:jcer 'robček', 'vé:š 'perilo', 'šu:x 'čevelj', š'ni:rřc/ž'ni:ranc 'vezalka', 'ka:mpř 'glavnik', 'pé:glanje 'likanje'. Človeško telo: 'ké:lba, 'kó:pf 'glava', f'ri:s, k'si:xt 'obraz', k'ló:cŃ 'pleša', k'ró:f 'grlo, vrat', 'u:r'ba:šř 'uhelj', š'ri:t 'korak', 'ši:nik 'vrat', 'pu:kř, 'pu:klast 'grba, grbast', 'la:mp 'trebuh', 'pa:úx 'trebuh', kš'té:l 'život'. Bolezen: š'nu:f 'nahod', š'tu:canje 'kolcanje', arc'ni:ja 'zdravilo', 'fi:ber 'vročina', špi'ta:l 'bolnica'. Družina: 'fó:ter 'oče', c'vi:lińgi 'dvojčka', fa'mi:lija 'družina', g'ró:s'fó:t|r, 'ó:tata 'dedek', š'vi:ger'mu:ter 'tašča', š'vó:gar 'svak'. Hrana: 'žu:pa, 'zó:s, k'né:dř, 'ré:stan krom'pi:r 'pražen', 'a:jn'gu:s 'vlivanci', št'ru:dř, ka'fé:, k'ré:mš'ni:ta, 'cu:ker, 'ki:fř, š'nó:ps, f'ru:štik. Lastnosti: 'ró:t'šé:dř 'rdečelasec', 'ši:rklat 'škiliti', k'ru:mpat, k'ru:mpast 'šepati, še-pav', 'fa:úlast 'len', 'fa:ú'lé:ncer 'lenuh', g'ró:s'ma:úl 'brbljavec', p'ró:last, p'ró:liti se 'bahav, bahati se', 'xa:ntř'mó:xer 'spletkar', š'mi:r'fi:ńk 'umazanec', na'za:úfan 'pi-jan', š'pu:raú 'izbirčen'. Poklici in drugo: 'xu:lcer 'drvar', g'la:žar 'steklar', 'ra:úfŃ'ki:rer 'dimnikar', 'ma:lar, anšt'ra:jxar 'pleskar', š'pé:ńgler 'klepar', 'ja:ger 'lovec', š'mi:t 'kovač', 'pó:gner 'kolar', 'pi:nter 'sodar', 'lé:drer 'strojar', 'zó:tlar 'sedlar', 'šó:štar 'čevljar', ž'ni:dar 'krojač', 'ti:šler 'mizar', p'la:c 'trg', ko'mi: 'trgovski pomočnik', p'la:jš'ti:ft 'svinčnik', p'ri:f 'pismo', 'va:xter 'čuvaj', kanc'li:ja 'pisarna', 'fa:jer've:rker 'gasilec', sol'da:t 'vojak', 'ši:cŃg'ra:bŃ 'vojaški rov'. Narava, običaji, čas: 'ca:jt, b'ri:tof 'pokopališče', 'ga:jge 'gosli', 'fu:čkalica 'piščalka', 'có:p|rnik 'čarovnik', 'ka:rtŃš'ló:ger 'vedeževalec', 'xi:gř, 'pu:kř 'hribček', 'zu:nf 'močvirje', 'vé:ker, 'vé:kerca 'budilka', 'a:¶n'ka:úf 'nakup', 'xi:ca 'vročina'. Nekaj prevzetih glagolskih oblik: 'a:xtati, 'a:jn'ka:úfati, 'cu:krati, 'di:xtati, 'é:rbati, 'fa:rbati, 'fu:rati, 'ga:jcati, g'la:ncati, g'ra:tati, 'xa:jcati, 'ja:mrati, 'ki:clati, k'ló:ftati, 'la:úfati, 'lu:ftati, 'ma:trati, 'nu:cati, 'pa:sati, 'pu:cati, 'ša:ltati, 'ša:úflati, š'mu:glati, š'pa:rati, š'pé:gati, š'pi:lati, š'ti:xati, št'ri:kati, š'va:sati, 'ta:lati, t'ró:fiti, 'va:gati, zaš'tó:pfati, 'zé:lxati, z'ri:xtati. Drugo: 'a:jn'fó:x 'preprosto', 'fé:rtik 'gotovo', na k'na:p 'na tesno', 'bé:k 'vstran', 'cu: 'k'.

144

S tudia

H istorica

S lovenica

Kalki: prislovi ob glagolu: 'gó:r fs'ta:t, 'gó:r zo'ra:t, 'gó:r pos'ta:vit, 'dó:l 'le:čt, 'dó:l 'pa:st, 'vu:n po'ma:gat, 'vu:n v'ré:čt 'skotiti', 'vu:n 'ku:xat, 'vu:n s'pi:pat, 'vu:n sp'la:čat, 'nó:t sp'ra:vit, č'ré:s 'da:t; za + glagol: je 'ka:j za 'dé:lat; za 'ši:vat, to je za 'gó:r pos'ta:vit; to ni za govo'ri:t; smo 'dó:sti 'sé:bo na'ré:dli; 'mó:š je 'šo:ú 'sé:bo.

Besedila 5

a) Pripoveduje Ana Lešnik, roj. 1909 v Mariboru

Ja, 'sa:j 'va:m 'la:xk po'vé:m, da je 'p|rva sve'tó:vna 'vó:jna za 'mé:ne ze'ló: 'te:ška b'la:, kot 'ó:trok. 'Ma:ma je os'ta:la 'sa:ma, 'ó:na, 'ó:če je 'šó:ú u 'vó:jsko, ne, in 'ó:na je 'mó:gla sk|r'bé:t za 'na:s f'se:. Je 'mó:gla 'dé:lat 'i:t in mi smo ot'ró:ci 'sa:mi b'li:. 'Tó:rej smo b'li: š'ti:ri. 'Mó:ja 'sé:stra je že b'la: 'bó:l 'vřka, 'ta: je tut š'la: f s'lu:žbo. 'Mi: smo pa š'li: f 'šó:lo, smo se ob'lé:kli, pa smo š'li: f 'šó:lo, pa p'ri:šli do'mu:, pa smo b'li: 'la:čni, pa smo si 'sa:mi 'ku:xali f'ča:six. 'Ma:ma z'ju:traj ni 'mó:gla f'sé: 'tó: ore'di:t in ta 'vé:čji b'ra:t 'mó:j, 'ta: je pa 'vé:dno 'ku:xo, 'mi: smo pa 'mó:gli f'se: to d'ru:go p|r'né:st 'mó:, pa f'se: p'ri:p'ra:vit. In po'té:m smo š'li:, 'ka:m, 'ka:m 'na:m je b'ló:, ne. 'E‚:ńkrat v 'gó:zd po 'd|rva ali 'ka:j, smo si na'nó:sli 'cé:lo 'zi:mo, da 'ni:smo 'ra:bli 'ku:pit, ker 'ma:ma 'ni: 'mé:la 'tó:lko. In p're:mok smo pa š'li: na, ker smo stano'va:li v M'li:nski 'u:lici in 'ta:m je š'la: že'lé:zŃca'čé:s. In 'ta:m smo z'mé:rej š'li: 'gó:r na 'ti:sto š'ka:rpo in 'ta:m smo p'ró:sli za p're:mok. In 'ti:sti so 'na:m 'vé:dno 'v|rgli 'tó:lko 'dó:l, da smo si nab'ra:li in smo do'mó:(ú) v'lé:kli. 'Vé:ste, 'ta:k je b'ló: 'mó:jo živ'lé:nje, mla'dó:st, p'ra:úzap'ra:ú. In po'té:m pa, ko sŃ 'vé:čja pos'ta:la, pa sŃ tut g'lé:dla, da sŃ 'ma:mi po'ma:gala, k'jé: pri gospo'di:nstvu in 'ta:k s f'se:, že kot tri'na:jst'lé:tna 'pu:nčka sŃ, sŃ 'mé:la 'e:no 'ta:kšno póst'ré:žbo, da sŃ š'la:. In 'ta:k sŃ se s'kó:s sp'ra:úla. Po'té:m pa sŃ p'ri:šla do 'Hi:mneja, 'tu:kaj pri 'e:ni gos'pe:j 'Né:mki, in 'ta: mi je pa sp'ra:úla, da s š'la: v 'ti:sto 'šó:lo 'Vé:sna. In 'ta:m sŃ se 'na:u'či:la f'se:ga. 'Ku:xanje, f'se:, f'se:. In 'tó: mi je po'ma:gala in s'kó:s 'ta:, na t'a: na'či:n sŃ pa pos'ta:la 'ku:xarca in sŃ po'té:m b'la: 'cé:la 'lé:ta, 'čé:s t'ri:deset 'lé:t s'kó:raj, sŃ b'la: pri ':rlu v, v 'ku:xinji in sŃ pos'ta:la k'va:lifi'ci:rana 'ku:xarca. In 'ta:k mi je živ'lé:nje š'ló:. Met d'ru:go, po'té:m pa je nas'ta:la d'ru:ga sve'tó:vna 'vó:jna. In 'ta: je še b'la: 'xu:jša. 'Ta:krat smo pa 'na:st'ra:dali. In so p'ri:šli 'ti:sti 'na'pa:di. D'né:úno smo le'té:li v, v, v k'lé:t in smo 'ta:m z'ju:traj od de'se:tix in 'tó:čno do 'pe:tix smo če'pé:li v k'lé:ti. 'Té: so 'ti:sti f'lu:k'có:jgi 'p|rle'té:li, 'tó: je b|r'né:lo po, po, po 'né:bu in 'ni:smo 'vé:dli, 'ki:, 'ka:m bi se sk'ri:li. 'E‚:ńkrat sma, je p'ri:šlo 'ta:k, da je b'ló: ve'če:r, 'mi: smo 'ra:úno se sp'ra:úli v 'pó:stlo, je a'la:rm za'tu:lo. In 'té: 'mó:ja 'sé:stra ja pa b'la: ta'kó: st'ra:šno se je fst'ra:šla in 'ni: 'mó:gla več 'xó:dit. 'Ja:s, 'mi: že nap'ré:j le'ti:mo. 'Mó:ja x'če:rka 're:čem: “'Le:ti, 'le:ti 'ti: 'na:p're:j, 'ja:z 'bó:m že nap're:j p'ri:šla.” In 'pó:l s pa 'se:stri 're:kla: “P'ri:di, pa p'ri:di.” Ja, 'ni: 'mó:gla 'ó:na. “'Gé:, 'gé:, 'va:jt|r!” In 'te: pa sŃ 'ja:s jo p|r'jé:la, pa sŃ jo le sp'ra:úla. Na'pa:da 'ni: b'ló:, ampak je b'ló: 'tó: 'é:no g'ró:zno st'va:r za 'mé:ne. In 'ta:k smo če'pé:li. In 'é:n, 'é:?krat je 'tu:t 'bi:ú 'é:n, 'é:n, 'na:'pa:t. 'Ta:krat je 'bi:ú 'p|rvi, 'ka:j, 'ka:j, 'ka: je 'ré:s b'ló: 'xu:do. Smo 'mi: če'pé:li v, v, 'ta:m v 'é:ni 'či:sti 'ma:li k'lé:tki in 'tó: je b'ló:

Mihaela Koletnik-Bregant, Mariborski pogovorni jezik, Diplomska naloga, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor 1991.

145

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

'sa:mo 'ma:lo 'ta:k, 'pa:r 'mé:tro pot 'zé:mlo. In je v'la:k za'čé:la st'ré:ljat. In 'tó: je b'ló: ta'kó: 'xu:do, 'mi: smo 'mi:sli, da je že f'se: 'xi:n 'zu:naj, ne, da je že f'se: 'ra:s'pa:dlo in f'se:, ker je 'tó: ta'kó: 'mó:čno 'tu:lilo in ta'kó: 'pó:kalo, da smo 'mi:sli: “'Ta:k, 'za:j je 'za:dno za 'na:s.” In ko smo 'vé:n p'ri:šli, pa nik'je:r 'ni:č ni b'ló: 'vi:det, za'tó: ker je 'tó: 'sa:mo v'la:k b'la:. Po'té:m pa sŃ 'e:ńkrat š'la: v 'mé:sto, je b'la: 'ra:úno, x'če:rka je b'la: že 'mó:ja, ja, je b'la: v, v s'lu:žbi, v 'bó:lnici, in je, sma se z'mé:nle, da 'bó:ma š'le: v 'ki:no zve'če:r. In 'ja:s sŃ 're:kla: “Če 'bó:m š'la:, 'bó:m š'la: po 'ka:rte.” In 'ó:na 'tu:t 'mé:ni 're:če: “Ja, 'ma:ma, 'ja:s ne 'vé:m, če 'bo:m 'la:xko š'la: ot s'lu:žbe 'vé:n, ampak če 'bó:m, 'bó:m pa 'ja:s 'ku:pla,” ker se je b'ló: t'ré:ba nas'ta:vit. Po'té:m pa 'ja:s le g'ré:m v 'mé:sto in g'ré:m po Gos'pó:ski 'u:lici 'gó:r, na'é:ńkrat a'la:rm. 'Ja:s sŃ si 'mi:sla: “H'va:la 'lé:pa, 'za:j sŃ pa v 'mé:sto. Ax, g'ré:m pa x b'ra:tu,” 'ó:n je pa v Slo'vé:nski 'u:lici s'ta:no'va:ú, “g'ré:m pa t'ja:.” In ko p'ri:dem 'gó:r do Slo'vé:nske, na'é:ńkrat p'ri:de 'mó:ja x'če:rka. “Ja,” sŃ 're:kla, “ki si te 'ti:, ot 'kó:t si 'ti:.” “'Xi:tro p'ri:di 'ma:ma, g'ré:ma, g'ré:ma k st'ri:co, da 'bó:mo 'ta:m po'ča:kali 'a:larm 'mi:mo.” 'Mi: g'ré:mo t'ja:, 'sa:j se 'ni:smo 'ba:li 'ta:k 'xu:do še 'ta:krat, 'ni:smo še 'ni:č s'kó:s nar'di:li, no, in g'ré:mo t'ja:. 'Ta:m je 'bi:ú ot b'ra:ta 'si:n ta 'ma:li. “Joj, x'va.la 'bó:gi, 'té:ta, si p'ri:šla, 'bóm, da 'ne:m 'sa:m.” In smo še f 'ku:xni, se pogo'va:rjamo in na'é:ńkrat 'mó:ja x'če:rka pos'ta:ne 'ta:k ner'vó:zna in 're:če: “'Ma:ma, g'ré:mo, g'ré:mo, g'ré:mo, g'ré:mo f k'lé:t.” In 'mi: p'ri:demo. 'Ja:s pa 're:čem še ta 'ma:lemo, s 're:kla: “'I:di ti nap're:j, 'le:ti nap're:j, ker, da 'bó:m še 'ja:s 'tu: f'se: st'ra:n posp'ra:úla, da se 'ne: bo 'ka:j 'pa:dlo, če bi 'ka:j b'ló:.” In 'ó:n 'na:p'ré:j le'ti: v k'lé:t in 'mi:dve še 'tu: 'ba:ran'ta:ma 'né:kaj 'sé:m pa t'ja:, f 'ti:stem g'ré:mo 'dó:l čés stop'ni:ce in 'vé:n pog'lé:damo in smo 'vi:dli, 'ti:ste so 'bó:mbe 'pa:dale, 'bó:mbe. “'Ma:ma,” se za'de:rem, “'bó:mbe.” In f 'ti:stem se 'mi: 'ta:m v stop'ni:šču, je 'ta:k v k'lé:t 'dó:l 'é:na b'ló, in 'ta:m smo se 'mi:dve sk'ri:le. 'Ta:m sma se'dé:le in f 'ti:stem je že 'pa:dalo. 'Ta:krat je pa 'dó:sti, so 'gó:re b'li:, 'či:sto b'li:zo od 'na:s so 'pa:dale 'ti:ste 'bó:mbe, ne. b) Studenci (zapis Mojce Redjko)6 S'lu:žbó sŃ 'xó:dla. 'Ja, pa je s'ta:lnó, s'ta:rši só 're:kli, 'ne:¶ 'xó:dit u s'lu:žbó, 'ti 'bóš 'e:rbala dó'ma:, 'tak só p'ra:úli, 'ti 'bóš dó'ma: 'e:rbala in 'ti 'bóš dó'ma: ós'ta:la. Ali ja, 'me:n pa ni 'da:ló 'mi:ra, 'jaz bi 'ra:da š'la: 'né:ka¶ zas'lu:žit, zas'lu:žit, da bi sé 'ra:da 'le:¶pó ób'le:¶kla, 'ne, 'tó: razum'li:vó. Pa 'nisŃ 'da:la 'mi:ra 'ja:s. ó 'pé:tix 'ju:tro sŃ žé š'la: u tó'va:rnó 'ča:kat, da bi dó'bi:¶la, 'ne:¶. Pa nisŃ 'mé:la 'ta:m s'ré:če, pa ne 'ta:m. U 'Mé:lji sŃ pa 'mé:la s'ré:čo. 'Ne:¶, 'tu na Kó'ró:ški 'cé:sti 'na:¶pre. 'Né:mški, P'ra:¶zer je 'biú 'šé:f, 'ne:¶. 'E:ńk'ra:tŃ č'ló:vek, 'ja:z 'vam 're:čem, 'e:ńkratŃ. 'Ni:¶ za dópó've:dat, 'ka:kšŃ je 'biú 'ta 'dó:bér za de'la:úce. 'Té: pa, 'té: pa jé 'Jugós'la:vija pós'ta:la, 'né. 'Ne:¶mci só š'li:, 'né, da 'ne bi za'p|rti b'li, 'né. 'Tó razum'li:vó. 'Mi: pa b'res s'lu:žbe. 'Mi: pa s'ta:li bres k'ru:xa 'al pa bres de'na:rja, 'ne. In 'se¶, 'se¶ je 'ré:kó 'šé:f, 'Za:grébu b'la 'tó:ta 'fi:rma, p'ri:te 'sé:bó. 'Ni:sŃ s'mé:la 'i:t, v ób'ra:s pó've:¶m, se je 'ma:ti 'ba:la, da bi Xer'va:ta 'ta:m spóz'na:la. 'Té je žé b'lo p're:¶ é?k'ra:t. 'Né:, ó 'tu: 'mó:rŃ 'é:ńga 'mé:t, 'né. Pa 'nisŃ s'mé:la 'i:t, 'ne:¶. In 'ta:k sŃ ós'ta:la b're:s, b're:s. 'Té: sŃ š'la k Et'ké:ru u 'Mé:lje 'dó:l. 'Ta:m 'ni b'ló 'tak v 'ré:du, 'ne. 'Tiste 'pu:dińge smo 'de:¶lali 'ta:m pa pé'ci:lni p'ra:šék. Pé'ci:lni jé g'ró:znó. Še 'za:¶ ne 6

Mojca Redjko, Govor Studencev, predmestja Maribora. Diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1992.

146

S tudia

H istorica

S lovenica

'mó:rŃ 'di:¶xat, 'mam pós'le:¶dice ót 'té:ga. In 'té: je s'pé:t 'Ne:¶mec 'biú, va'ni:li s'la:tkór 'tudi, pó'te:m je 'šo:ú, 'ne, s'pe:t 'Ne:¶mec 'biú. 'Ta:m, 'ta:m smó še 'tudi 'me:¶li 'k|r 'fa:¶n dru'ga:či. 'Se:¶ je tudi 'dó:ber 'bi:ó, ze'ló: 'dó:ber je 'biú 'tudi za 'na:s, za de'la:úce, st'ra:šnó 'dó:ber, 'a:mpak s'pé:t smó bré s'lu:žbe b'li:. Pri Z'la:tó'ró:g bi mi 'ze:li, 'ni:sŃ pa x'té:la 'ja:s, ker tisti pé'ci:lni p'ra:šék bi 'mó:gla 'de:¶lat 'v|lko kóli'či:¶nó in 'ni:sŃ x'té:la '¶t. 'Mi:jad'va: sma s'ta:ra, sta 're:kla, 'ne:¶. 'V|rt, 'v|lki 'v|rt smo 'mé:li. 'Ka:¶ smo 'mé:li: 'pu:¶čéka smó 'ré:kli, 'né, 'pu:¶čéka smó 'mé:li, 'kó:zó smó 'mé:li, 'o:úcó smó 'mé:li, 'ku:re smó 'mé:li, 'pi:šante smó 'mé:li, 'za:¶ce smó 'mé:li, f'sé:ga, f'sé:ga smo 'mé:li. 'Té sŃ 'mé:la 'dé:la čez g'la:vó, 'ne:¶. Pa 'či:stit 'nó:tri, 'ne:¶, pa 'sé:ga, smó 'mé:li 'sé:ga. Toti list, list dobre volje za Slovence, je začel izhajati v Mariboru leta 1938, 5. aprila 1941 je "zaprl oči," 1. marca 1952 je začel kot tednik ponovno izhajati in je ugasnil po dveh letih izhajanja. Za tak naslov štirinajstdnevnika sta se odločila Božo Podkrajšek in sodnik dr. Travnar, ko sta sedela v bifeju in poslušala, kako so Štajerci v trafiki zahtevali: Te pa mi dajte toti list Jutro ali toti list Slovenec. Ko bo Štajerec rekel toti, bo dobil Toti list, preden bo nadaljeval: Slovenec, Jutro in podobno. V Totem listu prevladuje knjižni jezik, posamezni prispevki pa so tudi v prleščini, ljubljanščini, srednještajerščini, koroščini in štajerski pohorščini in v slovenski mariborščini z nezvenečim izgovorom zvenečih soglasnikov. Leta 1952 je začel izhajati prispevek z risbo dveh gospodinj namesto naslova, jezikovno zanimiv in tipičen za povojno mariborščino. V dvogovoru nastopata frau Kliček in frau Muršec v nemškem narečju "kuhltajč," v pripoved s številnimi členki in razpoloženjskimi medmeti se vpleta tudi slovenščina. Analiza slovenskega gradiva v dvogovoru kaže na mariborski pogovorni jezik. "TOTI LIST" 7 Sreda, 11. februarja 1953 "Jo, lipste, peste frau Muršec, bos is mit ina? Kaj te mate na oki?" "O, niksis, niks, frau Kliček, to je samo zavolo fašenka..." "Oba gens, zavolofonvegn fašenka pa jo ni mus, da bi tak camkaut umanandkrakslali!" "Lajdi is šo zo! Na zegns, maj Froncl, azo, ter hot šo od Hitlacajtn en tak lepi lodnancuk z zelenimi aufšlogi, eht hiršknofi, no zelenimi portami po bedrah azo ajnfah an furhteri šik ganz štajriš ancug. Na und to hobi ksokt zu im, zu maj Froncl, hobi ksokt, zakaj nena gor ne obleče toti šikani anzuk, da je že morcšod, da bi ga ganc te motn camfresn zuln. Na, hota ima ksokt, ta Froncl, is peza, da ludi eno činko zašvicajo tiste cajte, ko smo s totimi štajriš ancugi med vojsko umanandparaderali...” "Na und naha?" "Niks naha. Toti kedn pa sem drgoč rekla cu maj Froncl: Froncl, hobi ksokt, jec hetst šo kena spet gori oblečt tisti tvoj štajrišancuk, isa jo zo šen. Na, hota ksokt, tes mohi net, da mi keri nebi kaj nah kaj še forholtal, hota ksokt. Obana, hobi ksokt, pist ja tepat, hobi šen zu im ksokt, jec is ols fül liberališ!, hobi ksokt, saj je onden te frau

Toti list, 11. februarja 1953.

147

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

Brukncolarin, oda bi de šo hoast, na holt te frau Ida aus Počehova to obi, direkt na gerihti na eni frnemungi povedla po nemšekem prek eniga tolmečerja, da je po nacinaliteti sloveniš, samo da ne ve več po slovensko govorit, zato ko je v šestdesetih letah, bo zi furtafurt in Marpurk voar, glat pozabla slovensko špraho..." "Und naha?" "Na, nah je Froncl halt gor obleko svoj štarijšancuk, pa isa na svoj firklc ganga." "Pa naha, kaj je blo?" "Naha je za finf minutn šovida prišo caus in hot ma a morc vačn oblikaut..." "Oba zakaj, umhergocvüln?" "Zakaj, zakaj?! Vira auf die štrosn kuman is, hota mi naha ksokt, te pa je cela deca, di gancn kinda, kak so ga vidli v tistem lepem štajriš ancugi pa klobuki s federpušlom, začela okol njega skakat, no se smejat vi di narišn, pa šrajat, da je tota nartabolši letošna fašingmaškara..." V pogovoru gospa Muršec potoži gospe Kliček, da ji je mož primazal zaušnico, ker mu je svetovala, naj obleče štajersko obleko vojnih časov, pa so ga otroci zasmehovali kot najboljšo pustno masko. Besedilo sestavlja 347 besed, od teh jih je 141 slovenskih. Med nemškimi besedami ali samostalniškimi in glagolskimi besednimi zvezami je nekaj še danes živih germanizmov: zašvicati, cajt, ni mus, šrajat, pa tudi kalkov s smernimi prislovi pred glagoli: gor oblečt. Popolnih slovenskih stavkov je malo: Kaj te mate na oki? To je samo zavolo (fašenka) ... Zakaj nena gor ne obleče tisti (šikani ancuk) ... Da ludi eno činko (zašvicajo) tiste (cajte), ko smo s totimi (štajriš ancugi) med vojsko (umanand-paraderali). Te pa je deca ... kak so ga vidli v tistem lepem (štajriš ancugi) pa klobuki ... začela okoli njega skakat, no se smejat ... da je tota nartaboljši letošna fašingmaškara. Za mariborski pogovorni jezik so značilni: - moderna vokalna redukcija: mate 'imate', no 'ino', govorit, pozabla, oblečt, skakat, se smejat, so vidli, kak, tak; - mehčani lj otrdi: ludi; - feminizacija samostalnikov srednjega spola: oka, bedra, lete; - mestnik ednine moškega spola s končnico -i: v ancugi pa klobuki; - imenovalnik množine moškega spola nima končnice -je: ludi; - navidezna določna oblika pridevnika tudi za nedoločno: en tak lepi lodnancuk; - pridevniški presežnik: nartabolši; - pogovorni zaimki: keri 'kateri', toti 'ta'; - glagol vedeti za znati: ne ve več po slovensko govorit; - -o za deležnik na -l: je prišo, obleko; - prislovi: činko 'malo', drgoč 'drugič, zopet'; tak 'tako', kak 'kako', onden 'zadnjič'; - členki: nena 'ne', jo 'ja', te (poudarni členek); - predlogi so slovenski; - vezniki so slovenski: za in se uporablja no iz ino; - prevladujejo nemški razpoloženjski medmeti. V besedilih, ki sta izšli v Totem listu 14. januarja in 11. marca 1953., so slovenski stavki, besedne zveze in besede (nemške besede so v oklepaju): - Zdaj pa bo (prmajnadraj zagvišno) konec sveta!

148

S tudia

H istorica

S lovenica

- (Azo), še toto so zdaj (nidarajsali)! - Majo že menda (ognst), da se ne bi tam enkrat (di hajlikemu tagoc) prkazala - Le kaj bi Marija to po cipresi (umanandkrakslala)! z gospodam župnikam Toti bogi gospod - (Obana), od kdaj pa ste vi tak (fir di pfafn) A se vete spominati, (ajnofirciga), kak ste po (hauptplaci šrajali)? - Na ja, zato ste pa (nah) vi več v cerkvi po kolenah (predrajsali) - Rajši mi povejte - Te (kšihtn) zavolo (de kinda), keri so vse vun povedli, kak so jih gospod neki zapelavali na nekšne (politiš kšihtne no zohne)! - Taki (fajn) gospod, pa tri univerze majo, pa da bi (politiš) zapelavali otroke? - No, jo, pa toto naj verje, keri hoče! Jaz vam pa rečem, tote pamže bi rajši obsodli! Toti so našiga bogiga gospoda zapelavali, (majnazöl)! - (Azo), če se to ni za (špetirat), (majnazöl)! - Jo, kaj pa ste tak (gah), (frau) Muršec? Saj vas (direkt) ni za (erkenat). Na keriga ste pa dobili tak (gic)? - ...da (rajn) nič več od nas not v (cajtunge) ne (nadrukajo). Za vsakšne sorte (folk) majo plac, samo za nas, (kuhltajčare), ni (placa) v (cajtungah)! - Saj smo mi (glih) tak, če se ži tak vzame, ene sorte (nacional) mindervertigkajt), (göl)? - Te smo se ža že (unlekst) menli od tega v naši (gasi), da bi se (zrihtali) mi sami, - pa (alajnik) ene (cajtunge) začeli (drukat), (iberhaupt) sploh (nur) v (kuhltajč)! toti že tak ma (furtafurt) kaj za nerglat kaj je noviga, no kaj vse naprej pride v (Marpurki). Kera se (cumbajšpil) s kerim ženi, kera bo s kerim mela pankerta, kera keriga s kerim (petriga) - Če bo vse to že v (cajtengah) (natrukano), od česa se bomo te me menle?

Zinka Zorko MARIBOR CONVERSATION LANGUAGE SUMMARY Maribor conversation language is a non-literary social type of the Slovene language. It appeared in complex economic, social, cultural, church and and national circumstances. It was formed at the direct junction of the Styrian and Pannonian dialect basis and in intermingling of urban Slovene and German. Long vocal compositions of the Styrian and Pannonian dialect group are monophthongicdiphthongic. Thus, old and new diphthongs appear: e¶, o ú, ie, uo, long i and u can be stretch-

149

Z. Zorko: Mariborski pogovorni jezik

ed, expressed orally as a diphthong. In the neighbouring Slovenske Gorice dialect, ü: ppears; for the long u and u:, for the vowel §. The extended a is everywehere expressed more or less in a rounded fashion, extended reduced vowel has given an e-an reflex and in an unaccentuated position it does not become mute. In the Maribor surroundings the extended exapanded o is not known. Vocoids ř, Ń, are also bearers of syllables. Vowel decline is indicated particularly in the loss of the unaccentuated exiting -i, exiting -e and o. Maribor conversation language, as a rule, contains, only elongated, magnitudinally underscored monophthongs, only on the right bank containing diphthongs as well. All accentuation moves are noted, as in the literary language. Beside this, recent accentuation withdrawals from the last short or long syllable. In the compound and blend words, derivatives, two accentuations appear. Patterns of change of form in Maribor speech are close to the literary language. An immobile accentuation type predominates, owing to morpohological equalization the mixed accentuation type has been done away with. Nouns of neutral gender may retain singular form, whereas in plural they are feminised or transform into among nouns of masculine gender, particularly those with an extended basis upon -t- or -n-. Declination of male names with e, -o, -a, which elongates the basis with -ej-, rarely with -t- (Silveja and Silvota). In the adjective declination, the masculine genitive suffix -iga, ending -i does not mark definite form any more. Descriptive graduation prevails. The infinite verbal form ends with -t or -čt (pečt), the participant form ending -l for the masculine evolves into -o. After the withdrawal of the long and the short accent to the left, an accentuational harmonization of forms appears: za%čet, za%čnem, za%čeo. In the Maribor vocabulary, a stratum of Slovene words word connections prevail, numerous Germanisms are discernible, primarily in the expressions for crafts, food, dishes, clothing, Objects of use, some animals and plants et al. In the supplemented texts the declinational structure of the conversational speech is indicated. The appearance in writing of the Slovene-German Maribor speech, in a certain period and a certain social stratum is discernible in the texts of Toti list from 1953. The analysis of the vocabulary, of word connections and of sentence structures is indicative of dialect German and Slovene articulatory characteristics.

150

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 811.112.2'27(497.4 Maribor) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Mariborska nemščina

Mirko Križman Dr., zaslužni profesor Univerze v Mariboru Krekova ulica 27, SI - 2000 Maribor

Izvleček: Mariborsko nemško narečje sodi v južnobavarsko narečje. Avtor je v prispevku analiziral mariborsko nemško narečje petih informanov ter zbral in objavil nekaj narečnih pesniških besedil, ki so izšla v mariborskem nemškem tisku ali so jih mariborski Nemci zapisali drugod. Prevedel jih je v standardno nemščino in slovenščino in jih filološko obdelal. Posnetke in pisne vire je primerjal še z nekaterimi avstrijskimi narečji in z besediščem v več slovarjih. Ves prispevek ima tudi teoretične sklepe.

Ključne besede: Mariborska nemščina, analiza narečja, pisni viri.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str.151-178, 21 cit. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški in nemški).

151

M. Križman: Mariborska nemščina

Uvod Kot avtor prispevka sem pomišljal, ali ne bi bil boljši kak drugi naslov, recimo Nemščina v Mariboru ali Nemško narečje v Mariboru, morda Mariborska narečna nemščina, tudi morda Nemški govori v Mariboru in podobno. Ko bi imel prispevek naslov Nemščina v Mariboru, bi to lahko pomenilo, da tudi tista nemščina, ki so se je ljudje učili in se je učijo v šolah ali na tečajih, torej standardna (knjižna) nemščina. Če bi pa preveč poudarjali izraz narečje, bi morali izbirati le preprostejše informante ali takšne, ki poznajo narečje le od doma ali iz ožjega socialnega okolja, govorili pa ga v javnosti nikoli niso. Tudi ne bi mogli omeniti kakšnih pisnih narečnih izdelkov ali razmerja med standardno in narečno nemščino v pisni obliki. Tam pa se intralingvalna dvojezičnost z interferencami ali brez njih zelo dobro vidi. Fiksni zapis tudi omogoča globlje analize. Enojezičnih informantov z nemščino kot materinščino dandanes v Mariboru ni. Morda pri kakšnih zdomcih, toda le-ti so prebivali v različnih krajih v tujini. Vloga in moč nemščine kot materinščine pa se tudi pri nekaterih prebivalcih iz Maribora še opazita. Izraziteje, če so bili pregnani ali so se izselili v Avstrijo. Naslov Mariborska nemščina lahko omogoči obdelavo več slojev prebivalcev, več govornih položajev in več vrst rabe jezika, tudi pisnih oblik, predvsem takih, ki so zapisane narečno ali polnarečno in ki kažejo širšo regionalno (regiolektalno) rabo, saj je le-ta vplivala tudi na mariborsko nemščino. V dobi splošne pismenosti in migracij so namreč prihajali vplivi tudi od drugod (iz današnjih avstrijskih predelov) in so sooblikovali podobo jezika v mestu. Avtentični živi jezik novejšega časa tega stoletja je bilo težko dobiti 'terensko'. Migracije so storile svoje, tudi šole in zadnja okupacija. A vendar so ostanki mariborske nemščine še vidni. S severa so seveda prihajali mnogi vplivi iz dežel, kjer je vladala nemščina, narečna in standardna. Maribor še danes ni veliko mesto, na začetku stoletja je bil seveda še manjši. Ker leži na izrazitem zemljepisnem križišču in ker je bližnja in daljna okolica pretežno podeželska (razen nekaterih trgov in mestec), je bilo priseljevanje v mesto gospodarsko nujno. Zato najdemo v Mariboru v slovenščini in nemščini precejšnjo pestrost zlasti v leksiki in glasoslovju. Izoblikovali pa so se tipični mariborski govori z nekaj skupnimi značilnostmi tudi iz širše Štajerske. Zaradi potovanj in dela drugod (stalnega ali sezonskega) so prihajali vplivi na mariborsko nemščino predvsem iz takratne avstrijske Štajerske, a prav tako še iz drugih avstrijskih dežel. Vsem današnjim deželam v Avstriji je skupna osnova bavarsko narečje, ki je v obširnem prostoru seveda diferencirano. Izoblikovala se je sicer tudi tipična mariborska nemščina z nekaterimi detajli v ožjih družinskih krogih (Marburger Deutsch). Starejši ljudje se še spomnijo šaljivega izraza 'Kucheldeutsch'. V narečnih slovarjih (gl. zlasti opombe pod črto) je veliko zloženk z besedo Kuchel. Se pravi, kar zadeva domače navade, predmete, dele pohištva, jezik itd. vse navezano na ožji družinski prostor pod pojmom kuhinja. Tudi avtor pričujočega prispevka je še slišal ta izraz in se spominja nekaterih leksikalnih, fonetičnih in slovniških posebnosti. Seveda je vladala pri tem prav tako precejšnja pestrost. Vsak jezik posameznika se nekoliko razlikuje. To imenujemo idiolekt. Vendar poglavitne splošne značilnosti narečne variante ostanejo. Ker pa jezikoslovje, zlasti narečjeslovje in socialno jezikoslovje, temeljita na snemanju in členjenju živega govora, je bilo dandanes nemogoče najti informante, ki bi še docela kompaktno go-

152

S tudia

H istorica

S lovenica

vorili nekdanjo vseskozi avtentično 'posebno' mariborsko nemščino, kakor smo jo omenili. Dve osebi je sicer avtor tega prispevka še izsledil, vendar je bila njuna starost tolikšna, da sta bili fizično in umsko nesposobni za snemanje. Pri tretji osebi s tem narečjem pa je šlo še za drugačne probleme. Po drugi svetovni vojni so namreč večino avtohtonega nemško govorečega prebivalstva preganjali. Ljudi so izseljevali ali zapirali. Nekateri, ki so ostali, so se bali govoriti nemško, spreminjali so jim podobo (vsaj pisavo) priimkov ali dali ljudem takšen ali drugačen pečat. Vse to je avtor tega prispevka izvedel v zadnjem letu, ko je iskal naravne govorce. Med njimi so bili takšni, ki so že popolnoma v oskrbi svojih otrok (ti 'otroci' so zdaj tudi če stari nad šestdeset ali sedemdeset let), vendar pa nekateri niso dovolili, da bi kdo snemal govor njihovih staršev. Izgovarjali so se na to, da so veliko pretrpeli zaradi nemškega jezika in nočejo nobenih težav več. Nič ni pomagalo, če je raziskovalec komu dopovedoval, da ne gre za brskanje po njihovi družinski zgodovini, ampak za neobremenjen pogovor o čisto vsakdanjih stvareh. Zelo zanimivo je dejstvo, da je avtor v zadnjih petnajstih letih opravil obsežne socialnolingvistične raziskave v obmejnih krajih na obeh straneh reke Mure. Empirične izsledke z jezikoslovnimi obdelavami je objavil v dveh obsežnih knjigah. Eno o prebivalcih s slovenščino kot materinščino v Radgonskem kotu.1 Drugo o ostankih prebivalcev z nemščino kot materinščino na naši strani reke Mure.2 Mnogi izsledki obeh raziskav so bili objavljeni v več domačih in tujih zbornikih ter revijah.3 Tudi mnogi avtorjevi članki na to temo so izšli doma in v tujini. Niti na avstrijski strani (kjer je raziskal jezik še slovensko govorečega prebivalstva v petih vaseh v okolici avstrijske Radgone) ni bilo (razen v dveh primerih z več nejevolje) hujših težav. Prav tako ne na slovenski strani v Apaški kotlini in na severnih obronkih Slovenskih goric, kjer so še ostanki avtohtonih ljudi z nemščino kot materinščino. Drastičnih odklonitev ali kakšnih ekscesov raziskovalec ni doživel. Podeželsko prebivalstvo je pač bolj povezano z zemljo in s kulturnim ter jezikovnim izročilom. S tem pa ni rečeno, da omenjeni avtohtoni nemško govoreči ljudje na naši strani niso doživeli (zlasti v prvih letih po vojni) hudih stvari. Nekaj izjav informantov o tem je zlasti v avtorjevi knjigi Jezikovna razmerja. Prišle so spontano, v naravnem pogovoru o družinskem življenju, ali pa je bilo potrebno zaradi jezikovnih ozadij kaj dodatno vprašati. Šlo je za nujna dopolnilna, vendar ne provokativna vprašanja. Tudi nekateri najdeni in objavljeni dokumenti so bili dobri informacijski viri in so objavljeni. Z veliko napora in z iskanjem težko najdenih informantov in primernih ter dragocenih pisnih empiričnih virov ter obdelavo nekaterih virov je avtor vendarle skušal doseči vpogled v nemščino, ki so jo govorili in pisali prebivalci tega mesta. Nekakšen reprezentančni vzorec, po svoje avtentičen in v mnogih ozirih zanimiv, je 1

Mirko Križman, Jezik kot socialni in nacionalni pojav, Maribor 1989. V knjigi so obdelane sodobne jezikoslovne teorije, zlasti socialno jezikoslovje. Na osnovi teh so opravljene obsežne empirične raziskave pri ostankih Slovencev v Radgonskem kotu. Leta 1991 je dobil avtor za to knjigo nagrado Sklada Borisa Kidriča. 2 Mirko Križman, Jezikovna razmerja, Maribor 1997. Po enaki metodologiji so objavljene še socialnolingvistične raziskave nemško govorečih avtohtonih prebivalcev z nemščino kot materinščino (kolikor jih je še ostalo in so dovolili snemanja) v obmejnem pasu slovenskega ozemlja ob reki Muri med Šentiljem in Gornjo Radgono, zlasti v Apaški dolini. 3 Predaval je o temi na več mednarodnih simpozijih in na nekaj tujih univerzah.

153

M. Križman: Mariborska nemščina

torej ob trdem delu vendarle nastal. V pričujoči raziskavi se je avtor osredotočil na jezikovno kompetenco in performanco petih informantov: treh žensk (med 66. in 74. letom starosti) in dveh moških (okoli osemdeset let starosti). Vseh pet informantov sodi med avtohtono prebivalstvo Maribora in bližnje okolice. Doživeli so staro Jugoslavijo, prelom ob prihodu Nemcev, vojna leta, prelom l. 1945. Dve informantki sta bili kmalu po l. 1945 pregnani in živita zdaj v Gradcu. Eden je ostal kljub prebivanju v Gradcu zelo povezan s slovenskim jezikom. Njegov prvi jezik pa je seveda nemščina. Peti informant, prav tako z nemščino kot materinščino, živi v Mariboru. Bil je na nekaj pomembnih položajih, je slovenski književnik in pisec strokovnih knjig, vendar vseskozi koordinirano dvojezičen, največkrat celo brez diglosije. Govori tudi avtentično nemško narečje, zaradi odmaknjenosti nekoliko interferirano, a osnova se vidi. To velja tudi za ostale informante. Vseh pet informantov je biografsko zelo zanimivih. O biografiji pa tod zaradi razumljivih razlogov in zaradi pomanjkanja prostora ne bomo kaj dosti pisali, čeprav ne gre za kakšne sporne podatke. Osredotočili se bomo na jezik, saj je šlo pri vseh petih za večkratno menjavo jezika. A vendar gre pri njih za nemščino kot materinščino, ki so si jo izoblikovali v Mariboru ob živem vplivu v okolju in ob nekaj narečnih pisnih izdelkih. V Mariboru je izhajala v stari Avstriji tudi publicistika v nemškem jeziku in je v nekaterih revijah kdaj izšlo tudi kakšno narečno besedilo. Zato je avtor prispevka obdelal najprej daljšo narečno pesem pesnice in pisateljice Margarete Glantschnigg, tiskano čisto v narečju. Pri tem se vidijo tipični južnobavarski leksikalni, slovniški in glasoslovni pojavi, ki jih je poznala in uporabljala tudi mariborska nemščina. Avtorica je živela in delala precej časa v Mariboru. Kot učiteljica je slišala mnogo narečnih izrazov v Južni Štajerski in zlasti v Mariboru. Je znana avstrijska književnica, veliko bolj sicer pod moževim priimkom Weinhandl. Ko pa je objavila v Mariboru omenjeno pesem (1918), je živela že v Gradcu in se je podpisala s priimkom Glantschnigg. Tod obravnavana narečna pesem ima vsekakor tudi precej značilnosti mariborske nemščine. V Mariboru je bila avtorica še posebej komunikativno aktivna in v stiku z mnogimi sloji prebivalstva, tudi s preprostimi ljudmi. Več znanih avstrijskih avtorjev (tudi prej omenjena avtorica) je objavilo svoje prispevke v knjigi Südsteirische Heimat. Knjigo je izdal l. 1916 Franz Hausmann pri založbi Schulwissenschaftlicher Verlag A. Haase, Leipzig - Prag Annahof. Besedila sicer niso v narečju, pač pa je izdajatelj izbral za svojo spremno besedo narečno kitico iz pesmi Wia's mar einfällt (Kakor mi pade na um) pesnika Karla Jägerja iz Maribora. Kitica je bila za ilustracijo in siceršnjo obdelavo mariborske nemščine pomembna zaradi analize v pričujočem prispevku. Kaže namreč prav tako povezave z mariborskim govorom in z nekaterimi drugimi narečnimi besedili, hkrati pa je celotna knjiga poseben odnos do avtorjeve takratne domovine - Južne (jpodnje) Štajerske. Sicer pa so jezik obeh avtorjev vsi informanti dobro dojeli. Ker ob narečnih beletrističnih besedilih v mariborskem tisku večinoma ni nobenih razlag in prevodov narečnega besedišča, frazeoloških in sintagmatičnih enot, lahko tudi iz tega jasno sklepamo, da so uredniki vedeli, da bodo bralci vse razumeli. Današnjemu bralcu pa je bilo vendarle treba dodati več širših osvetlitev besed in frazeologemov iz živega jezika in iz zajetnih slovarjev različnih obdobij. Prav tako je avtor preverjal izraze na Štajerskem v današnji Avstriji (zlasti jugovzhodni), kjer so narečja še zelo živa in so leksikalno, semantično in etimološko pa sociolingvistično bogata ter v mnogih ozirih zelo zanimiva. Kažejo jasno povezavo z mariborsko nem-

154

S tudia

H istorica

S lovenica

ščino. To bo omogočalo pri bralcih več razumevanja, zlasti pa bo s stališča jezikoslovja (etimologija, oblikoslovje, semantika, glasoslovje, kulturologija in jezikovna pragmatika) tudi študijsko zanimivo. Četudi zaradi narave pričujoče knjige le v obsegu, ki ga knjiga (uredništvo) dovoljuje. Vendar je tudi to pomembno. Zahtevalo pa je veliko dela. V avtorjevi bibliografiji lahko vsakdo, ki to želi, najde mnoge socialnolingvistične in kulturološke študijske materiale. Prispevek v pričujoči knjigi pa je posebne vrste, kakor so to zahtevale okoliščine in težavnost doseganja ustnih in pisnih virov zaradi odmaknjenega časa. Maribor je bil v zgodovini del Kronovine Štajerske, zato je razumljivo, da je v njem prevladovalo štajersko narečje. Le-to pa je del bavarskega narečja, ki se zopet deli na severno, srednje in južno. Na Štajerskem, zlasti na Južnem Štajerskem, prevladuje južno bavarsko narečje. Seveda so razlike med ožjimi štajerskimi narečji. Tudi mariborska nemščina sodi k južnemu bavarskemu narečju, ima pa prav tako nekaj posebnosti. Za bavarščino imamo obsežen slovar že od sredine prejšnjega stoletja. Napisal ga je Andreas Schmeller. Izšel je v petih knjigah in nosi naslov Bayrisches Wörterbuch (1827). Posebej za Štajersko je napisal obsežen dopolnilni slovar k Schmellerjevemu slovarju Theodor Unger: Steirischer Wortschatz als Ergänzung zu Schmellers Bayrischem Wörterbuch (izdal Dr. Ferdinand Khuff pri Univerzitetni knjigarni Leuschner in Lubensky v Gradcu l. 1903. Tisk je podprla Cesarska akademija znanosti na Dunaju). Veliko leksikalnih podatkov in zanimivih posebnosti je avtor našel v mnogih slovarjih, ki jih je uporabljal, in na ožjem ter širšem terenu pa v narečnih spisih; del tega je jezikoslovno obdelal. Zlasti socialnolingvistični vidik je bil pri tem pomemben. Lahko pa je navedel le del vsega, namreč tiste zanimivosti, ki so povezane s prispevkom. Posneti govori in izbrane pesmi z jezikoslovnimi analizami v tem prispevku bodo torej predvsem prispevek k narečjeslovju, vklopljenem v socialno jezikoslovje in etnolingvistiko, tudi v kulturologijo. Primerjave s pomočjo slovarjev in primerjave med posnetki govorov informantov, ki so različne starosti in poklicev ter imajo različno osebno zgodovino in so tudi menjavali kraje bivanja, dajo po eni strani vpogled v narečno osnovo južne bavarščine, a tudi v t.i. mariborsko nemščino. Enako velja za analizo pesmi. Vsi tod obravnavani informanti govorijo tudi gladko narečno: seveda različno tekoče in suvereno. Vsekakor pa se vsaj dobro spominjajo narečja. Njih jezik je rezultat govora doma in v prvem socialnem okolju, ki je pač bilo nemško in malomestno. Slovensko so znali različno. Seveda je opazen tudi vpliv šolanja, saj že dolgo živimo v dobi splošne šolske obveznosti. V njihovem prvotnem okolju pa je vladalo narečje obeh jezikov. Nekateri so se šolali, zato je šolski vpliv naraven. Od sošolcev in od okolja se spominjajo narečne baze. Vanjo so bili tudi aktivno vključeni in so jo kot jezikovno aktivni tudi bogatili - pragmatično v socialnolingvističnem in kulturološkem smislu, seveda v različnih detajlih. Razlike med besediščem in fonetično realizacijo ter skladenjsko tvorbo pri posameznikih sodijo v osebno in splošno zgodovino in zgodovino jezika; gre torej za širše in ožje socialne, etnolingvistične in kulturološke vidike. To velja tudi za narečna besedila, kjer so posebej vladali nekateri idejni vidiki. Vse pa lahko označimo kot širše socialnolingvistične pojave. Svoje jezikovne značilnosti znajo informanti tudi komentirati. Seveda ne eksaktno jezikoslovno, ampak glede na čas in okolje, kjer so kaj slišali ali govorili (sami in drugi ljudje). Zato bo pri obdelavi upoštevano tudi nekaj takšnih socialnolingvistič-

155

M. Križman: Mariborska nemščina

nih vidikov. Ker je avtor prispevka raziskal tudi rabo nemškega narečja in slovensko-nemške interference z več vidikov pri avtohtonem prebivalstvu z nemščino kot materinščino v naših krajih obmurske regije, bo ob obstoječih avtorjevih publikacijah možna tudi primerjava med tamkajšnjimi govori in govori tod obravnavanih informantov. Obe regiji namreč sodita v območje južnobavarskega narečja, vendar so med govori posameznih prebivalcev tudi razlike. O nemških narečnih posebnostih v centru Apaške doline je avtor referiral na velikem mednarodnem simpoziju o bavarskem narečju, ki je potekal od 20.-24. septembra 1995 v Gradcu.4 Za seboj ima dvajset let dela na področju socialnega jezikoslovja, ki mora vključevati tudi narečjeslovje in kulturologijo, zlasti ob primerih takšnih ali drugačnih besedil, prenašanih ustno ali predanih pisno, tudi najdenih v arhivih ter knjižnicah. Gre torej za več celovitosti. Pričujoči prispevek jo bo prikazal v obsegu, ki ga dovoljuje ta knjiga. Posnetki in analize še živih narečnih govorov (leksikalni, glasoslovni, slovniški, pomenoslovni, skladenjski pojavi; variante) E. N., Maribor, Studenci, 73 let, hčerka delavca in šivilje, upokojena strojepiska. Wir habn gewohnt in Brunndorf, in anem oltn Haus. (Stavek je pod vplivom slovenske skladnje.) Nekaj besed: most - die Brückn (Brickn) cesta - die Stroßn Apfelbaun - Opflpaum die Kuh - die Kua Welche Tiere hatten Sie zu Hause (Katere živali ste imeli doma?) a Kotz, an Hund Kako ste rekli: der Wald - der Wolt die Wiese - die Wiesn der Kirschbaum - die Kirsche (Drevo in sadež imata včasih identično obliko.) die Kersche - der Kerschbaum (Der Kerschbaum je pogostna oblika na celotnem Štajerskem.) Končnica -n pri ženskih samostalnikih je ostanek stare nemške šibke ženske sklanjatve. Nemški ü je bil v mariborščini praviloma i. dimnik - nur Rauchfang (Besede Schornstein niso uporabljali, nekateri je tudi niso poznali.) der Bach - der Poch Mešanje zvenečih in nezvenečih soglasnikov je bila prav tako značilnost te nemščine.

Mirko Križman, Der Dialekt als Identität bei Resten der deutschen Minderheit im Abstaller Tal. Einige soziolinguistische und dialektologische Untersuchungen, v: Beiträge zur Dialektologie des Ostoberdeutschen Raumes, Graz 1999. (Gl. tudi opombo št. 2.)

156

S tudia

H istorica

S lovenica

koruza - Kukuruz, pač pa Türkischsterz (Za koruzo uporabljajo v mnogih krajih Štajerske in Koroške Türkisch.) Wir haben sie als Kind zu Hause gesprochen? I hob daitsch gsprochen. Mein Vota hot keine Ahnung kobt von der slowenischen Sproch. (Doma sem govorila nemško, moj oče ni imel pojma o slovenščini.) Mati tehta sadje: Die Muata wogt das Obst. (Dvoglasniki u = ua, wie = wia so bili prav tako značilnost; namesto wägt, wiegt so uporabljali wogt.) Zašij mi gumb! Tuo mir den Knoupf aunnähn! Zopet vidimo tipične dvoglasnike in narečni opis velelnika z glagolom tun - tuo mi dos noamal sogn.) krtača - Burschtn (Končnica -n v imenovalniku ednine, kjer je v standardnem izreku samoglasnik, je pogostna: Straße - Stroßn; vpliv šibke sklanjatve; a kot o je prav tako tipično narečna glasoslovna prvina.) majica - Leibl voz - der Wogn, voziček - das Wagerl (Pomanjševalnice so zelo pogostne ravno v avstrijskih narečjih.) mačka - die Kotz (Izpust končnega samoglasnika - die Katze = die Kotz je prav tako tipičen pojav.) petelin - der Haun kura - die Hein (dvoglasniki - Haun iz Hahn, Hein iz Henne, podaljšani samoglasnik v besedi Lamm = jagnje - La:m). Vse te značilnosti vidimo v naslednjih primerih, tudi redukcijo - der Brunnen = der Brunn in pa seveda končni -n - die Glocke = die Gloukn; Kirche = die Kirchn (ednina in množina). lasje - die Hoar nos - die Nosn ušesa - Oan trava - das Gros Kosili smo travo. - Wir hobn das Gros gmaid (beseda gmaid je iz gemäht). lopata - die Spot (der Spotn) (Interferenca slovenščine, nato pravilna oblika spola, vendar s spremembo samoglasnika in redukcijo der Spaten - der Spotn.) Pri studencu - beim Brunn (ne Brunnen). (Reduciran samoglasnik na koncu je pogost pojav.) Moram pomagati - muos i hölfn (interferenca slovenščine pri stavi besed) zvonec - die Glouckn cerkev - die Kirchn župnik - dea Pfora (končni er postane a) Dva bratranca - zwei Cosin (ne Vetter; tudi ne Cousin z izgovorjenim u) Domov morata iti - Ia mußt zhaus gehn. (Namesto Ihr je Ia; zamenjava zu Haus doma in nach Haus - domov je pogostna.) drvarnica - Hulzlog repa - die Ruobn Hait host wida Ruobn koucht. trgovina - Kschäft (ne Kaufhaus)

157

M. Križman: Mariborska nemščina

Können Sie ein Gedicht vortragen? I bin a kleines Pinkerl und stöll mich ins Winkerl, und waun i: nix kaun, faung i nix aun. Zelo priljubljene so v narečjih pesmice. V tod navedeni vidimo vse še omenjene narečne posebnosti. Še dve ženski, ki sta v otroških in dekliških letih rasli v Mariboru, zdaj pa živita v Gradcu. Označili ju bomo z W. (67 let) in L. (68 let). Obe sta upokojeni prosvetni delavki. Wie haben Sie Kuh gesagt? W. Kua Kako ste rekli ovca? W. Lamm, Schof. Poznala je besedi Lamm (jagnje) in Schaf (ovca). Kako ste rekli rž nemško? W. Wir hom Korn ksakt? W. Meist homa Kukuruz ksokt. Wie haben Sie deutsch viničar gesagt? W. Winzerl, Weinzerl Ein kleiner Bauer. L. Kleinbauer Die Buche W. Dos is a Buchn Und das Buch, die Bücher? W. Das Puach, die Picha (množina) Das Wort die Watsche haben Sie gekannt? W. Jo, Watschn. (Glasoslovne posebnosti, kot smo jih že omenili.) Beseda die Watsche (tudi za ednino v narečju die Watschen, die Wotschn). To je poleg Tetschn običajna avstrijska narečna beseda za Ohrfeige - klofuta. Besede bomo kratko razložili. Vzeli bomo za primerjavo dva splošna nemška slovarja. Wahrigov slovar ima samo kratko oznako: Watsche f. 19. oberdt. - torej zgornjenemško - kar pomeni: v bavar-ščini; Beseda Ohrfeige naj bi izhajala iz srednjevisokonemške besede orewetzeln 'Ohrfeige'. Vse naj bi bilo v zvezi z wetzen drgnit, brusiti. Še krajša je razlaga v slovarju Deutsches Wortbuch (Bibliographisches Institut Mannheim - Leipzig 1990; več avtorjev. Watsche, die, mn. - n, ali pa že v ednini die Watschen, mn. V slovarju Sprechen Sie Wienerisch Petra Wehleja. Založba Ueberreuter, Dunaj -

158

S tudia

H istorica

S lovenica

Heidelberg 1980. Tam je samo oblika s končnico -n (die Watschen); izvor vidi avtor v srednjevisokonemški besedi wetzelin, potem od wetzen = hitro gibati sem in tja. Kluge pravi, da je šlo prvotno za sredstvo izostriti uho in spomin; Kretschmer domneva onomatopoetski izraz, soroden s Tetschen; medtem ko postavlja Šuster teorijo analogije s hatschen, kar naj bi pomenilo v srvn. 'hitro gibati (roko)'. Navedli smo le nekaj razlag. V mariborski nemščini so poznali informanti oba izraza: Watschn in Tetschn. Was für ein Unterschied ist zwischen Weste und Leibel? Dobili smo zelo zanimive in nazorne razlage: L. Leibl ist aus Paumwolle. W. Leibl wor dos, wos man unterholb kobt hot. L. Weste sagt man auch in Graz. Die Weste hot vorne mehrere Knöpfe. Wie haben Sie pecivo gesagt? W. Gebäck Seveda je raziskovalec moral vprašati: Mehlschpeise niste rekli? Obe: Jo. Kakšna je bila razlika med Mehlspeise in Gebäck? W. Melschpeis, wos süßes, jo, Kipfle. Meerrettich haben Sie gekannt? W. Hren, Kren. Avstrijci sicer rečejo skoraj izključno Kren. Kako ste imenovali hrenovko? L. Wienawiaschtl hams auch ksokt. Avtor prispevka se še spominja iz otroških let, da so rekli Krenwurscht. Wie würden Sie deutsch nemčur sagen? L. Na, in der Stot hot dos auch nicht gebn. Do hots nie so was gegebn. Obe informantki sta se gibali pretežno med nemško govorečimi ljudmi. Tam seveda tega izraza niso uporabljali. Izjemoma (najbrž zaradi spomina na šolo) je bil deležnik preteklega časa gegeben, ne geben, kot ga sicer slišimo. W. In diser schweren Zeit, die Professoren haben auch nicht gesagt. Razumljivo, da tudi v nemških šolah ni bilo zgoraj omenjenega izraza. W. Wo ich einmal die Geschichte nicht hob gekannt, fragt mich die Proffessorin: "Ja wie spricht ihrs denn zu Haus?" (Besedni red v prvem stavku je tipično nare-čen.) Deutsch. "Dann sprich langsam, und es wird gehn." Razmerje med standardno in narečno nemščino je s tem dobro izraženo, tudi dejstvo, da je informantka govorila narečno. Ko je stekel pogovor o šoli, so bili odgovori vedno bliže standardni nemščini. Kako ste rekli ajda? W., L. Heidn, Heidnsterz

159

M. Križman: Mariborska nemščina

Tele W. Kolb L. Keibl a Nagnjenje k pomanjševalnicam je v avstrijskih narečjih jezikovna značilnost. Vidi se tod in bo še večkrat vidno v mariborski nemščini. Nadaljnji informant: A. W., 81 let, upokojeni višji uradnik, oče: kmet, živel v Pesnici pri Mariboru, A. W. živi zdaj kot upokojenec v Gradcu. Wie haben Sie Kuh gesagt? Kua houma ksogt. Kako ste rekli ovca? Schof, Schofe. Diftongizacija, redukcija, sprememba a v o je izrazita posebnost v avstrijskih narečjih. To bo razvidno tudi v tej raziskavi, saj gre za avstrijsko-južnobavarsko narečje, ki je s posebnostmi zajelo tudi mariborsko narečje. Nekaj besed: oves, koruza Weizn, Hofa (Houma nur Korn kopt.) Jo, dos Kukuruz. Za Kukuruz je uporabil srednji spol, čeprav je ponavadi moški spol - der Kukuruz. Najbrž gre za analogijo z das Korn. Kako ste rekli vinograd, vinogradnik? Weingortn, Weinbesitza (vinogradnik). Končnica -er je bila praviloma -a; tudi predpona erje dala večinoma a- ali der-, dar-. Kako ste rekli viničar? Winza, Weinzarl. Ženski, ki smo ju snemali prej, sta se priključili pogovoru. Zdaj bomo moškega označili z W., obe ženski z A. in B. Das Wort Keuschler haben Sie gekannt? W. Ja, Keischler, houma schon kennt. Diftong eu je dal praviloma ei (izgovor ai). Kako ste rekli stolnica? W. Die Dom. ženski spol die Dom je najbrž naslonitev na die Domkirche, drugače je der Dom. Kako ste imenovali hrenovke? A. Frankfurtarce. A.+ B. Kranwurst, dos houma nicht gekannt. A. A Fraund hot ma jetzt azölt, der untn blibn ist, wo a wor auch eingschperrt in finundfirzga Johr, doß durt is a Wirschtlstaunt kschtauntn und daun hota ksokt: "Daita mi a par Frankfurterc." Eni se obrne in reče: "Hrenovke se reče!" Vse tipične jezikoslovne posebnosti, ki smo jih že omenili, vidimo v tem odstavku. Razen tega še nekaj jezikovne nestrpnosti. A. Wirschtl hauma auch ksogt. I was net von wos dos kommt?

160

S tudia

H istorica

S lovenica

Namesto wovon pozna južnobavarsko narečje von wos, namesto woher von wou. Kako bi rekli v narečju: Der Wald ist schön grün. Da Wold ist schen grien. (Vsi trije so odgovorili enako; ie je bil dvoglasnik.) Die Fische? Gesagt houma Fisch. Vidi se vpliv knjižne nemščine, narečno so rekli ksogt. Wie haben Sie Kastanien gesagt? Kestn. Obe ženski in moški. Das sind Bücher. A.+ B. Das sind Piacha. A. Die Piacha, jo. Wie haben Sie Augengläser gesagt? A. Brüllen. B. Manchmal auch Augengläser, Glöser. Samozavest, a tudi usojenost narečnega govora, je v teh povedih: W. Man kennt jedn Untaschteira, wenn ea den Mund aufmocht. I hob mir eigentlich nie bemüht schen zu reidn, hob i ima dos Untaschteirische mitkschleppt. Nekaj ljubezni, a tudi nekaj grenkobe zaradi različnih dob in vplivov zveni iz povedi, zato jo prevedimo: Vsakega Spodnještajerca poznamo, če odpre usta. Jaz se prav-zaprav nisem nikoli trudil, da bi lepo govoril, sem vedno spodnještajerščino vlačil s sabo. Beseda vlačil zveni kot zla usoda. Izraz lepo govorjenje za standardni jezik je bil in je ljudem vcepljen. Vendar se še vedno oklepajo narečja. V preteklosti so se ga še bolj. Predsodke bi morale odpravljati šole. Povratni glagol habe mich bemüht uporabljajo z dajalniško obliko povratnega oseb-nega zaimka; v nemščini je za prvo in drugo osebo izposojen od osebnega zaimka (dajalnik ali tožilnik). Kako ste rekli stolnica? A. Da Dom. Prej smo slišali die Dom, zdaj der Dom. Pri ženskem spolu gre gotovo za interferenco s slovenščino (stolnica - ali pa die Dom od die Domkirche). Sicer pa vidimo v odgovorih vse tipične oblikoslovne in glasoslovne posebnosti, ki smo jih že omenili in bodo ob različnih vprašanjih še vidne v drugih odgovorih, potem pa tudi v pisnih literarnih sestavkih. Posebno nagnjenje k pomanjševalnicam vidimo še v tehle odgovorih. Tudi nekatere že znane oblike so razvidne iz njih. Več pa je novih. Posneli smo še enega informanta, živečega v Mariboru. Uporabljali bomo inicialko F. Kako ste rekli svinja? F. Schwein, Schweinerl, Sweinderl.

161

M. Križman: Mariborska nemščina

Ferkel haben Sie nicht gesagt? (Ferkel je pujsek) F. Ja, Hot ksogt meine Mutta Ferkel, kon ich mich arinan. Jo, jo worscheintlich ist dos Fakrl. Sie hot kobt sechs Fakrl. Ouns wor mehr kloan, auns war mehr groß. Vidimo glasovne spremembe e - a; tudi premet Ferkel - Fakrl; nadalje eins - ouns, auns. Značilno je tudi stopnjevanje s prislovom mehr, zato tudi ni preglasa: mehr kloan namesto kleiner; mehr groß (grouß) namesto größer. Ihr Vater war Fleischhauer? F. Jo. No, dos Wort hob i erst später aforn. Er hot nicht ksokt Fleischhauer, aba Fleischhoka. Wos ist dein Vota? Fleischhoka. Schusta, Schneida, Eisnbauna und so weita. Besedi za mesarja sta prevladovali v gornji obliki. Fleischer ali Metzger so sicer poznali, vendar besed niso uporabljali. No jo, meine Mutta hot ksokt ouft: "Wirst a Ei essn? Wirst a Eierl essn?" Spet priljubljena pomanjševalnica. Das Wort Hendl haben Sie gekannt? Jo. Hendl je gornjenemška (bavarska) oblika za piščanca. Poznamo zlasti zloženki Backhendl in Brathendl. Wie haben Sie gesagt der Hahn? F. Houn. Da Houn hot um drei in da Frua kikarikt. Nicht gekräht? F. Nein, kikirikt. Torej kikarikt in kikirikt sta bila običajna onomatopoetska izraza. Wie haben Sie Ente gesagt? F. Jo, a Gauns und a Ante. Worscheinlich Ante. Bin nicht gonz sicha. Jo, die houm vül Antn kobt. Stimmt schon. Nur a Gauns houm sie kobt, aber zehn Antn. Vidimo diftongizacije Gans - Gauns, haben - houm, redukcije kobt, spremembe e v a: Ente - Antn (spet končnica šibke sklanjatve). Käse F. Kas. So a guata Kas. (Kas za Käse je bila običajna oblika.) Er hat das nicht können, kennen, gekonnt? Nekoliko je zaobrnil kod, a je tudi to zanimivo. F. Er hot dos nicht gwußt. Er hot dos nicht konnt. Predpono ge so pri deležniku preteklega časa radi reducirali ali čisto izpustili. Kako ste rekli: Mach das! Informant je napravil rahlo spremembo izhodiščne povedi in samosvoj odgovor ter je uporabil še en frazeologem za klofutanje: F. Wenn du dos mochst, so krigst a so a Tetschn. Do hau i di ane ob. Eine obhaun bi bilo: eno klofuto prisoliti, primazati. Nemci rečejo tudi Ich hau

162

S tudia

H istorica

S lovenica

dir eine runter. Dvakratna ponovitev števnika - nedoločnega zaimka - je pogostaa. Seno F. Hai trouknt. Do houma trouknt dos Hai. Informant je rad razširil povedi. Vidi se, da je književnik. Dvoglasnik eu so spremenili v ai; tako še hait za heute. Kako ste rekli I hob net gwußt oder i hob net gwißt? (Izraz gwißt slišimo v nekaterih avstrijskih narečjih.) F. I hob net gwußt, dos du so a Trottl bist. Jetzt was i. Die Katze F. Kotz. Kotz und Hund. Gras F. Jeses so a großes Gras wor, bis zur da Nosn. Vedno zanimive razširitve. Vidi se vpliv standardne nemščine - Gras, saj drugače rečejo v narečju Gros. Travnik F. Wochin bin i gaungen? Auf die Wiesn, jo, jo. Povedi in posamezne besede vsebujejo vse značilnosti tod obravnavanega narečja, ki smo jih že omenjali. Analize narečnih literarnih besedil Maribor je imel v času Avstro-Ogrske tudi precej razvit tisk. Osrednji časnik je bil Marburger Zeitung. Izhajal je v standardni nemščini. Le tu in tam je s kakšno anekdoto ali pesmijo segel v narečje; včasih je kakšno besedilo vsebovalo nekaj polnarečnih ali narečnih besed kot posebno ilustracijo, kot stilem za poživitev v lokalni obarvanosti tudi na jezikovnem področju. Vsebinsko pa so seveda prevladovali prispevki v standardni nemščini, tudi o lokalnih, državnih in svetovnih političnih dogodkih, o gospodarskih in kulturnih dogajanjih. Veliko je bilo reklamnih besedil. Nekaj leksikalnih in skladenjskih značilnosti avstrijske variante standardne nemščine pa lahko zasledimo. Vendar to ni predmet pričujoče raziskave. Poleg omenjenega časnika je še izhajala publikacija Marburger Adreßkalendar (Mariborski koledar naslovov), kjer je najti naslove in včasih kratke zapise o imetnikih hiš, uradniške in obrtniške naslove s skopimi, a bistvenimi podatki o lokaciji ter dejavnosti le-teh. Seveda pa je bilo v publikaciji tudi precej vesti o domačih in tujih dogodkih v politiki, o lokalnih ali širših vojnah. Poleg tega pa najdemo tudi kratka prozna in pesniška besedila, kratke življenjepise, anekdote in izreke. Narečnih besed ali daljših vložkov je malo. Več takih vložkov, tudi daljših pesmi, najdemo poleg vsega, kar je v prej omenjeni publikaciji, tudi v tisti, ki je imela naslov Deutscher Bote (Nemški sel). Kalender für Steiermark und Kärnten. V letniku 1902 te publikacije je sestavek o časniku Marburger Zeitung ob štiridesetletnici izhajanja tega časnika. V sestavku je večkrat omenjeno kulturno dogajanje v Mariboru. Nas pa zlasti zanimajo večkratni poudarki, da je šlo v drugi polovici 19. stoletja za "neskaljeno slogo," v kateri so "živeli Nemci in

163

M. Križman: Mariborska nemščina

Slovenci kot bratje." Ob takih obletnicah je vedno uporabljen patos, ki je v Mariboru zadeval nacionalno, kulturno in politično življenje. Tod se ne bomo spuščali v zgodovinske podrobnosti. To naj store zgodovinarji. Avtorja pričujočega prispevka pa je zlasti zanimal sestavek, ki govori o Antonu Martinu Slomšku, katerega smrt sovpada z obletnico časnika (1862) Marburger Zeitung. Z vso pieteto je kratko omenjeno Slomškovo pastoralno delo, enako velja za Slomškovo literarno dejavnost in njegovo delo za šolo, med katerim je mnogo učbenikov. Pri tem so poudarjene jezikovne, literarne in moralne vrednote. Zlasti je pohvaljena Slomškova dvojezičnost, posebej so omenjeni nemški izrazi, ki so dodani slovenskim besedilom. Naj bi šlo za izrecno pozornost slovensko-nemški dvojezičnosti. Slomšek je to res želel, saj je bil zgodovinski razvoj in položaj Slovencev takrat takšen, da je to dvojezičnost zahteval. Citirana sta Slomškova verza v takile pisavi: Koljko jezikov kdo zna, Toljko človekov velja. Pristavljeno je, da gre za naslov posebnega poglavja, ki se ukvarja z nemškim jezikom. To seveda pri Slomšku poznamo na mnogih mestih. Kljub temu je njegova ljubezen do slovenščine in so njegovi spisi v njej dovolj zgovorni, da spoznamo Slomškovo veliko zavzetost za slovenščino. Nas pa zanima v tem prispevku publikacija Deutscher Bote predvsem zato, ker je v njej izšlo tudi kakšno kompaktno nemško narečno besedilo (zlasti pesmi). Vzeli smo leto, ki je bilo še posebej kruto. V petindvajsetem letniku iz leta 1918 (izdajatelj, založba in tisk L. Kraliks Erben, Maribor) je revija objavila dve izrazito nemški pesmi. Obe sta v skladu s takratnim časom: vojno orientirani, vendar z dovolj simbolike, tako da ne moremo govoriti samo o kakšni odrezavi vojaški pesmi, čeprav sta v prvi vrsti to. Avtorica je Margarete Glantschnigg. Avtorica je dandanes bolj znana pod moževim priimkom Weinhandl. Skoraj vsa njena dela so pod tem priimkom. Le nekaj manjših zgodnjih del ima še navedbo dekliškega priimka Glantschnigg. Mož Ferdinand Weinhandl, s katerim se je spoznala v Gradcu, je bil po stroki filozof. Zaradi boljšega razumevanja jezikovnih in izpovednih značilnosti pesmi moramo zapisati tole: uporaba narečja je namenjena vojaškemu hrabrenju. Ob posebnem domoljubju zaide pesem v patetično, nenavadno slikovito pozivanje na boj. Zato moramo kratko navesti pesničin življenjepis: Rodila se je 5. junija 1880 v Celju kot hčerka odvetnika dr. Eduarda Glantschnigga, umrla je 28. septembra 1975 v Gradcu. V Mariboru se je izobrazila na takratnem avstrijskem učiteljišču za učiteljico in je tam nekaj časa delovala kot učiteljica. Tako je lahko spoznavala tudi tamkajšnje narečje. Po očetovi smrti 1907 je prišla v Gradec, kjer je med vojno sodelovala pri reviji Victorja von Geramba Steirische Heimatgrüße für die Soldaten. Tam je objavila tudi svoje prve pesmi. Leta 1919 se je poročila s profesorjem filozofije Ferdinandom Weinhandlom in živela z njim najprej v Münchnu, nato pa od l. 1921 do 1942 v Kielu, potem v Frankfurtu in od l. 1945 v Gradcu. Objavila je več knjig proze in poezije. Leta 1952 je bila odlikovana z nagrado Petra Roseggerja in doživela še druga vidnejša priznanja.5

164

S tudia

H istorica

S lovenica

V zvezi s pesničinim življenjepisom so zanimivi še nekateri literarnozgodovinski, literarnoslogovni in jezikoslovni podatki. Uvodoma navedimo le nekatere. Ker se je Margarete Glantschigg rodila v Celju in tam preživela otroška ter dekliška leta, nato pa se je družina preselila v Maribor, je pesnica in pisateljica dobro poznala obe mesti. Zlasti Maribor z okolico se ji je globoko vtisnil v spomin, tudi narečno. Leta 1916 je izšla knjiga Südsterirische Heimat v izdaji Franza Hausmanna s prispevki dvanajstih avtorjev, med katerimi je tudi Margarete Glantschnigg.6 Njen prispevek je novelistična krajinska lirika v standardni nemščini brez kakšnih šovinističnih primesi. Prav tako gre za krajinsko liriko in liriko doživetij ob dogodkih v pesniški zbirki že pod imenom Margarete Weinhandl Die Steiermark 1923.7 Tudi to ni narečna pesniška zbirka. Ko se je avtorica pozneje z možem preselila v severnonemško deželo SchleswigHolstein - v mesto Kiel, je bila tam celo kulturna referentka nacistične ženske organizacije NS-Frauenschaft Scheswig-Holstein. Po vojni je zopet živela v Gradcu in je bila še literarno in sploh kulturno dejavna; dobivala je potrditve in priznanja zlasti od nostalgikov. V literarnih delih je bila spominsko vseskozi povezana s Štajersko, zlasti z Južno in slovensko Štajersko. Globoki otroški in mladostni spomini na pokrajino, na mesta, vasi, zaselke, na gradove, samotne hiše, cerkve, gozdove, vinograde in reke, vse to je doživeto globoko osebno, skoraj mistično. Veliko je lirike. A vendar so narodnostne in politične napetosti v začetku 20. stoletja med krajinsko liriko tudi skoraj neke vrste mističnost, ki je kdaj zašla v patos. V liriki ali drugje so izražena tudi nacionalna čustva. Gre za t.i. nemško bol in nelagodje ob Slovencih. Zaznati je kdaj odpor ali celo sovraštvo do njih. To najdemo obširno razčljenjeno v mnogih bolestnih detajlih, zlasti v knjigi proze Und deine Wälder rauschen fort.8 Takšne vsebinske prvine so do neke mere razumljive, če upoštevamo čas, ko je knjiga izšla. Leto 1918 je bilo za štajerske Nemce zelo usodno. Prebujanje Slovencev sega seveda že v 19. stoletje. Toda čim bolj se je bližal konec prve svetovne vojne in konec Avstro-Ogrske, tem bolj so bili štajerski Nemci v strahu. Krčevite misli o rešitvi svoje eksistence na materialnem, duhovnem in zlasti na jezikovnem področju, so vzbujale panična in še bolj sovražna, tudi bojna razpoloženja. Zato ni čudno, da najdemo ravno v tem letu v eni od osrednjih mariborskih publikacij bojevito pesem avtorice, ki je prej napisala toliko liričnih besedil o Južni Štajerski. Izraz Južna Štajerska je bil takrat sploh bolj pogosto uporabljen kot izraz Spodnja Štajerska. V rabi pa sta bila sicer oba. Po prvi svetovni vojni so uporabljali bolj izraz Spodnja Štajerska. Najbrž je s pesmijo v narečju Glantschniggova hotela še bolj poudariti, da pripada tej deželi, njeni nemški človeški, jezikovni in kulturni značilnosti in vrednosti. Slovence pa sicer zvrstno razdeli po 'kakovosti' v svoji knjigi Und deine Wälder rauschen fort. Tam takole piše (prevod M. Križmana): "Obstajali sta dve vrsti Slovencev, 5

Več podatkov o avtorici in njenem delu še najdemo v publikaciji Kunst und Künstler in der Steiermark, Ein Nachschagewerk OÖ, Landesverlag Ried in Innkreis 1943, str. 1059. 6 Südsteirische Heimat, Herausgegeben und mit Buchschmuck versehen von Franz Hausmann, Beiträge von Bartsch, Bienstein, Daut, Glantschnigg, Hausmann, Höfer, Ledwinka, Mahnert, Schütz, Triebnigg, Waschnigg, Zenzet. Mit 50 Abbildungen und 1 Titelbild, Leipzig/Prag Annahot/Wien 1916. 7 Die Steiermark, Eine Dichtung von Margarete Weinhandl, 1923, München 1923. 8 Margarete Weinhandl, Und deine Wälder rauschen fort. Kindheit in der Untersteiermark, Graz 1942.

165

M. Križman: Mariborska nemščina

dobro misleči, mirni, ki so prebivali večinoma zunaj v vaseh ali na majhnih gorskih posestvih in ki so pošiljali svoje otroke v nemške šole ter bili veseli, če so se nemškega jezika, ki so ga potrebovali za napredovanje v življenju, po možnosti naučili tekoče govoriti in pisati. S temi Slovenci se je dalo najboljše shajati." "Druga vrsta Slovencev, naših dejanskih sovražnikov, so bili 'prvaki', kakor so jih takrat imenovali. (Prvaki ali Kozaki, po panslovanskih ciljih, ki so jih zasledovali z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi.) Ti še niti niso dolgo obstajali, še pred 20-30 leti, v mladosti mojega očeta, so živeli Slovenci na Kranjskem, Koroškem in na Spodnjem Štajerskem v popolnem miru z Nemci in so brez zadržkov priznali njih vodilno kulturo in njih vodilni jezik."9 Ta dva citata sta tod morala biti navedena, da bo bolj razumljivo dvoje: 1. Kako se je v prevratnih časih prve svetovne vojne krčevito spreminjalo nacionalno čustvo in se je s tem tudi spreminjal odnos do ljudi v militantno razpoloženje. 2. Hkrati je nacionalno čustvo sprožilo še več ljubezni do nemškega jezika, tudi do regionalnih variant. S tem naj bi se bolj pokazala avtohtonost nekega ljudstva, njegovo kulturno in jezikovno bogastvo. 3. Narečna besedila z militantno vsebino naj bi še bolj ganila ter aktivirala preprostejše ljudi za odpor proti Slovencem in proti sovražnikom nasploh. Navedli smo že, v kakšni reviji je v Gradcu sodelovala Weinhandlova (Glantschniggova). Zato so nekatere njene pesmi del vsebine in namenov revije. Vsebina in slog pa sta se prenesla tudi v mariborsko revijo Marburger Bote für Steiermark und Kärnten. Tod bo obravnavana narečna pesem Glantschniggove (Weinhandlove). Posebna občutja in posebna gledanja na regiolekte (narečja) so tudi posebna raba le-teh. Dostikrat se kaže močna čustvena pripadnost, ki vključuje socialne, nacionalne in politične vidike; le-te spleta z izrazitim in bogatim narečnim izražanjem. Tako široko se razpleta raba neke jezikovne variante, in to je posebno širok ter intenziven aspekt socialnega jezikoslovja. Žal je ta v jezikoslovnih znanostih dostikrat premalo upoštevan v regijah in deželah z veliko zgodovinsko, jezikovno in kulturno pestrostjo. Raziskave prevečkrat ostanejo le pri 'čistem' narečjeslovju ali pa pri socialnem jezikoslovju, ki zajema le posameznika v dvoje ali v skupinah, ne da bi dovolj prodrl v psihološke in politične ter jezikovne vidike. Ti pa so širši socialnolingvistični, etnolingvistični ter jezikovno-kulturološki in dajo več celovitosti. Jezik namreč ni izoliran pojav. Vsaka jezikovna raba je del čustev, materialne in duhovne kulture, lokalne in širše politike, ki kroji usodo posameznikov in kolektivov. Seveda ne moremo reči, da je šlo pri lirični pesnici in pisateljici Weinhandlovi vseskozi za politične ali celo vojaške namene. V vseh časih so ljudje v odločilnih trenutkih bojev med narodi uporabljali pragmatični, a tudi literarni jezik svojevrstno; razbolela, zanosna, bojevita ali tudi nežno lirična izražanja so del uporabe jezika. Zajemala so širša in ožja zgodovinska dogajanja, materialna in kulturna dejstva, ob njih pa domoljubna čustva. Seveda po svoje. Jezikovna sredstva so kot slog v širšem smislu del zunajjezikovnega dogajanja. Hkrati pa je hotela pesnica Glantschniggova (Weinhandlova) s to pesmijo dokazati, da ni samo uradna in knjižna nemščina, ki bi bila vsiljena ljudem na ozemlju, kjer je živela sama in so živeli Slovenci, ampak da so ljudje oblikovali svojo avtoh9

Prav tam, str. 208-209.

166

S tudia

H istorica

S lovenica

tono narečno nemščino brez uradne prisile ali šolske izobrazbe. Oglejmo si to pesem Margarete Glantschnigg (Weinhandl), ki jo je avtor prispevka iz gotice transkribiral v latinico: Mona, kummts mah'n Mona, Mona, kummts mah'n! Schauts, wia de Halm hoch stahn! Von gestern auf heint San gwachsen viel Feind! Legts an enger Gwand! De Sengsn zur Hand, Und tanglts guat As geht so ums Bluat! Vaderbts dem Teifl de Saat? Soll gsegn de Mahd! Mona, Mona, tuats mah'n! 's ist wuhl a müasali Doan! An Orbat, a Plag! So worm is da Tag. Gar mancher geht drauf, Steht neamamehr auf Vom bluatign Roan Und wischpelt: "I moan, Brüada, um mi is ka Schad Gott gsegn de Mahd! Mona, Mona, tuats mah'n! Halts aus, bis die Orbat is tan! Halts aus bis zan End, Aft wasch mer die Händ Und das Gsiacht von Bluat! Und 's is olls wiada guat! Aft gengan ma kam Und hörn wia im Tram Von alli Seitn Die Glockn läutn. Aft knia ma, Mona, und bet ma stad: "Gott gsegn de Mahd". V sodobno standardno slovenščino je pesem prevedel avtor pričujočega prispevka. Seveda gre za nekatere leksikalne in oblikoslovne posebnosti, za malo spremenjen besedni red, kar pa naj kljub temu ustreza izvirniku. Ta ima svoj metrum, ritem in svoje rime. Tudi prevod daje neko vrsto ljudskosti, ki veje iz narečnega izvirnika. Posebnosti vsaj deloma ostanejo, ne glede na potrebno pesniško svobodo. Avtor študije meni, da gre vendar za pesem, ki nima posebne umetniške vrednosti. V njej pozvanja patos, ki so ga sprožale takratne vojne, ko se je pojavljal pri ljudeh patriotizem, najprej če zaradi takratne vzvišenosti vojaškega stanu in junaštva, ki je bilo

167

M. Križman: Mariborska nemščina

intimno doživeto. Temu se pridruži še srd do sovražnika, s katerim je pač treba neusmiljeno obračunati. Sovražnikov Avstrije je bilo takrat zunaj države in znotraj nje veliko. Zato ni konkretno navedena nobena nacija ali skupina. Če upoštevamo časovno pogojenost in zlasti razvneta čustva, pesem vendarle s slikovitostjo kaže nekaj izpovedne vneme in umetniškega daru. Narečje seveda celotno barvitost in silnost čustev še podkrepi, saj je tako izražena intimna povezanost z dogajanji v bojih. Nekaj besed iz pesmi je treba nujno razložiti. Mnoge je bilo tudi sicer slišati in brati (in jih je še) v bavarskem narečju. Tudi v Mariboru so obstajale. Beseda Mona pomeni Männer. V nekaterih predelih jugovzhodne avstrijske Štajerske slišimo Mouna ali Mauna. Naj kratko povzamemo nekatere narečne posebnosti, ki smo jih že omenili in so v pesmi dokaj masivno in jasno vidne. So tako rekoč na kupu. Zato jih navedimo kot kratko razčlenjen rezime z novimi primeri in podrobnostmi nove informantke. Dvoglasniki so v alpskem predelu pogostni, končnica -er se velikokrat izgovarja kot a; tako je bilo tudi v mariborskem nemškem narečju. Tudi v začetnih zlogih sta bili predponi -er, ver- izgovorjeni kot a, fa; o je bil dostikrat izgovorjen kot u (kommts - kummts, wohl - wuhl); u kot dvoglasnik ua: tuts - tuats; beseda heute je bila izgovorjena kot hait, tudi z vrinjenim nosnikom n; enako velja za besedo euer, ki je dala enger, pa za besedo Sense (Sensn - nosniško Sengsn); glas u je bil skoraj vedno diftongiziran v ua (guat, Bluat); ie, ki se knjižno izgovori kot i:, je v narečju diftong: wie - wia; redukcij je bilo in je v bavarskem - jučnobavarskem narečju veliko: Gwand, tangelts, de Halm (die Halme), gwachsn (gewachsen), Plag; tan (getan); vaderbts ima prav tako namesto ver - va; glas a je velikokrat o: Orbat (Arbeit), diftongizacija je v besedah Gsiacht (Gesicht), wiada (wieder); monoftongizacijo imamo v besedah ham (heim); Tram (Traum); Orbat (Ar - Or; beit - bat); diftongizacija je v besedi wiada (wieder); glas s je dal dostikrat sch: wischpelt (wispelt); obliko von alli Seitn (von allen Seiten) slišimo pogosto; namesto wir slišimo mir: namesto trpnika ali velelnika knien wir, knie man imamo obliko knia ma. Beseda stad pomeni tiho, nečno; beseda doan (tun) je iz tuan, duon, doan; draufgehn pomeni poginiti. Beseda as je izgovor za es; to slišimo še na jugovzhodu Štajerske v Avstriji. Avtor prispevka je takole prevedel narečno pesem v standardno nemščino. Seveda je bilo treba nekatere besede zapisati vsaj pogovorno, saj gre za direktne nagovore. Männer, Männer, kommt mäh'n! Schaut, wie die Halme hoch stehn! Von gestern auf heut'! Sind g'wachsen die Feind'! Legt an euer G'wand, Die Sense zur Hand, Und dengelt gut, Es geht ja ums Blut! Verderbt dem Teufel die Saat! Gott segne die Mahd!

168

S tudia

H istorica

S lovenica

Männer, Männer, tut mäh'n! 'S ist wohl ein mühsales G'schehn! Eine Arbeit und Plag'! So warm ist der Tag. Gar mancher geht drauf, Steht nimmermehr auf Vom blutigen Rain. Und wispelt: "Ich mein', Brüder, um mich ist nicht schad', Gott segne die Mahd!" Männer, Männer, tut mäh'n! Haltet aus, bis die Arbeit gescheh'n! Haltet aus bis zum End'! Dann waschen wir uns die Händ' Und das Gesicht vom Blut Und 's ist alles wieder gut! Dann geh'n wir nach Haus, Hörn wie aus dem Traum heraus Von allen Seiten Die Glocken läuten! Dann knien wir, Männer, still betend am Ort: "Gott segne die Mahd uns dort!" Avtor prispevka je zaradi nemščine neveščih bralcev prevedel pesem tudi v slovenščino, saj je jezikovno, vsebinsko in poetološko zelo zanimiva. Tudi pri tem je moral upoštevati semantične, izpovedne in poetološke prvine izvirnika. Od njega se ni oddaljil. Gre le za manjše prilagoditve, da ostanejo vse omenjene prvine. Možje, le kosit, možje! Glejte, kak' bilke pognale so že! Od včeraj do danes celo so zrasli sovragi močno! Obleke nadenite si! Vsak koso naj v roki drži! In dobro klepljite še, Za kri vendar gre! Uničite vragu zdaj setev! Bog blagoslovi vam žetev! Može, može, vsak naj pač žaje! To je naporno dejanje! Delo, trpljenje je to! Danes tako je toplo. Premnog od vas bo propal, nikoli več ne bo vstal od boja na meji tam. In šepeta: "Jaz sam priznam, bratje, zame škoda ne bo,

169

M. Križman: Mariborska nemščina

Bog blagoslovi košnjo to!" Može, može, le kosite! Dokler ni delo končano, zdržte! Zdržte čisto do konca vi, nato roke umijemo si; in obraz krvavi še; In tako spet vse dobro je! Potem gremo domov, slišimo kakor iz snov od vseh strani, kako zvoni! Nato pokleknimo, tiho molimo tam: "Bog blagoslovi žetev nam!" Ob izvirniku moramo razložiti še nekaj besed in frazeologemov z oblikoslovnega, pomenoslovnega in etimološkega vidika. Tudi nekaj stilemskih prvin naj bo kratko osvetljenih. Literarno in v nekem smislu pragmatično (namensko) besedilo zahteva več celovitosti tudi (ali še zlasti), če gre za narečje. Glavno jezikoslovno sociolingvistično obeležje seveda ostane. Ne more pa biti preozko. Najprej kratka osvetlitev leksikalnih, oblikoslovnih, glasoslovnih in etimoloških pojavov tudi v novem besedilu: Beseda Mona je množina od Mon (mož, moški), knjižno Mann, množina Männer. Na avstrijskem Štajerskem slišimo sicer oblike Maun, mn. Meina, Mauna (jugovzhodna avstrijska Štajerska). Weinhandlova je veliko potovala po alpskih deželah. Na Bavarskem obstaja beseda mo (nazalizirani o kot v francoski besedi mon). V bavarski narečni slovnici najdemo takle primer: Da kommt ein alter Mann = Da kimd an aida Mo.10 Zaradi nosniškega izgovora je lahko dodan n, potem je množina naravno Mona (končnica er je v narečju mnogih avstrijskih narečij (tudi v mariborskem) a - v izglasju, prav tako tudi v predponi: verderbts - vaderbts; včasih je vrinjen celo nosnik heint (heut); Teufel je dalo Teifl; beseda euch je dala enk (slednja pomeni v bavarščini še dvojino, a dvojina se izgublja; v besedi enger (za euer) je izražena množina. Glasoslovna sprememba i = a je tudi pogostna v večini avstrijskih dežel: sind = san; pogoste so redukcije: Gewand = Gwand ali Gwaund; Plage = Plag; Mir (meni) = mi; Schade = Schad; getan = tan. Sploh je dostikrat izpuščena deležniška predpona za pretekli čas: Er ist gekommen = Ea is komma ali kumma; oblika zaimka mi lahko pomeni mene ali meni (Host mi gsehn? Si me videl? Gib mi di Haund! Daj mi roko! Fraza Um mich ist gesehehen je v bavarskem narečju Um mi is g(e)schehn. Z mano je konec.) Dvoglasnik ia je nastal iz glasu i: Gesicht = Gsiacht; wie = wia; o diftongizaciji in monoftongizaciji, tej značilnosti bavarščine, smo že precej zapisali. Morda še primeri: auf = af; hinauf = afi; blutign = bluatign; Blut = Bluat. Spremembe dvoglasnika imamo v Ich meine (menim) = I moan; kein = koan; Er geht heim = Ea get hoam; Monoftongizacija je v Traum = tram. Opis z glagolom tun je tudi tu viden: Mäht! (žanjite!) = Tuat mah'n! Wir mähen = Wia tuan mah'n. 10

Ludwig Merkle, Bairisches Wörterbuch, München 1976, str. 31.

170

S tudia

H istorica

S lovenica

Člen, ki je tako ali tako vedno naslonka, je zelo pogosto reduciran: Die Mutter = d Muata; der Vater = da Vota, d Vota; das Mädel = dos Madl ali s'Madl. Glas a je dal u ali i (kommt - kummt ali kimmt(d); wohl, wollen (wu:l, wuln). Končni s, kjer je knjižno samo t, prav tako najdemo v avstrijskih deželah (npr. Macht! - Mochts! Preglasni ä je dal a (mähen - ma:hn, krähen - kra:n); stehen je lahko ste:n ali sta:n (stahn). Avtorica ni zapisala die Halme (knjižno 'bilke'), ampak reducirano narečno množinsko obliko Halm (čeprav najdemo mnogokje Holm); beseda stehen je dala narečno stein (izg. e) ali ponekod stahn; dvoglasnik eu je dal ei (Leute - Leit, heute - heit). Pomenoslovno naj razložimo še nekatere izraze: heint pomeni heute (danes), reducirano in s spremenjenim dvoglasnikom ter nosnikom. To najdemo v južnem bavarskem narečju pogosto. Beseda enger pomeni euer (množinsko vaš); velelna oblika tanglts guot pomeni knjižno dengelt gut; dengeln pomeni klepati (torej klepljite dobro). Oblike tang(e)ln ne najdemo niti v novejšem slovarju štajerskega narečja, pač pa jo omenja Grimmov slovar, tudi s preglasom täng(e)ln; v pomenu kneten (gnesti) navaja kot vir švicarskega pisatelja J. Gotthelfa. Torej je bila beseda znana v alpskem prostoru. Beseda doan (delati, napraviti, storiti) je iz starovisokonemških oblik tuon, duon, tudi toan; beseda stad pomeni gornjenemško (bavarsko) tiho, nežno, mirno; beseda aft pomeni nato, potem, zatem. Avtor prispevka jo je še slišal na jugovzhodu avstrijske Štajerske. Fraza geht drauf v verzu Gar mancher geht drauf ima pomen poginiti, krepniti. Slovarji jo razlagajo z opisom Verenden von Tieren (draufgehen); torej bi bil prevod poginiti, crkniti, krepniti v nekaterih zvezah ustrezen. Ker pa gre v pesmi za ljudi (borce), bi lahko rekli padli, končali, storili konec, izdihnili ipd. Narečno pa za krvavi boj tudi rečejo pri ljudeh 'poginili'. Ob prepesnitvi je pač treba pustiti prevajalcu nekoliko svobode, čeprav mora izpovedno bistvo ('vsebina') ostati. Ravno zaradi tega pa je prevajalec in avtor prispevka še dodatno razložil nekatere besede. Pri tem je v prvi vrsti upošteval jezikoslovne vidike, pri prepesnjevanju še nekatere umetniške, ne da bi se oddaljil od izvirnika. Pesem namreč v izvirniku ni čisto brez umetniške vrednosti, čeprav je nenavadna. A v vseh vojnah poznamo v umetniških besedilih tudi drastične izraze, da sta poudarjeni surovost in brezkompromisnost, da je izražen tudi skrajno patetični patriotizem. Vojne so norosti, ljudje v njih ponorijo, podivjajo, tudi tisti, ki se neposredno ne udeležijo bojev. Toda obe svetovni vojni sta zajeli mnogo ljudi, jih gonili do pretresljivosti, onemoglosti, zgroženosti ali do histeričnega sovraštva. Skratka, šlo je za nenavadna stanja in nenavadno izražanje. Jezik jih omogoča, posebno narečje. S kakšno mehkobo je avtorica pisala po prvi svetovni vojni v liričnih pesmih in proznih spisih o pokrajinah in krajih Štajerske, zlasti Južne - t.i. Spodnje Štajerske! Zajela je občutenja veliko vrst lepote. Kratko smo o tem že nekaj omenili. V razmeroma dolgi pesmi, ki jo je avtor prispevka tod obravnaval, pa je vendarle treba več spregovoriti še o eni besedi, ki je zanimiva z jezikoslovnega (etimološkega, oblikoslovnega, narečjeslovnega, s socialnolingvističnega in poetološkega) vidika. To je beseda Roan, ki se pojavlja nekako na sredini pesmi v verzih ... Steht neamehr auf Vom bluatigen Roan ...

171

M. Križman: Mariborska nemščina

Pri besedi Roan gre za narečno obliko knjižne besede der Rain. Tudi v južnem predelu današnje avstrijske Štajerske pa slišimo izgovor Roan (na Tirolskem Ran). Večina sodobnih slovarjev razlaga, da pomeni beseda Rain mejo njive, včasih nekoliko dvignjeno. Beseda rainen pomeni po dodatnih sodobnih razlagah razmejiti (polje, njivo), tudi "biti komu sosed ob njivah." Največ razlag in besednih zvez ter njih pomenov ima seveda Grimmov slovar. Avtor prispevka je obdelal geslo v licenčni izdaji po izvirniku. Slovar ima avtor prispevka v zasebni lasti.11 Slovar navaja, da gre pri tej besedi najbrž za neko prastaro besedo, za katero pa manjkajo dokazi zunajnemških zvez. Navedene so sicer besede rein (islandsko), reen (dansko), ren (švedsko), vendar so to germanski jeziki. Starovisokonemška beseda je bila rain, rein, srednjenizkonemška rein, staronordijska je bila beseda reine ženskega spola. Pomen pa je bil povsod limes, terminus, konfinium. Tako dobimo pomen "pas trave med dvema njivama ali travnikoma, nekoliko vzvišana tla kot meja." Zato se je pomen tudi razširil na pojem okop. Ta pomen in pomeni limes, konfinium so za obravnavo tod izbrane pesmi še zlasti pomembni. Zaradi življenja Glantschniggove (Weinhandlove) jih je treba upoštevati glede na čas in objavo pesmi. Gre za konkretne in širše socialne vidike. S sopozvanjanjem konkretnosti je namreč v pesmi beseda Roan (Rain) prešla v simbol razmejitve (meje) med narodi in državami po prvi svetovni vojni. Kot nemško govoreča in avstrijsko patriotično vzgojena pesnica in pisateljica (takrat še razvijajoča se) je najbrž imela predvsem v mislih in v čustvih razmejitev med Avstrijo in že nakazano državo južnih Slovanov, kjer naj bi bili tudi Slovenci. To, kar je kasneje pisala o Slovencih in smo v pričujočem prispevku že navedli, in to, kar veje iz te pesmi, potrjuje našo tezo. Zlasti pa to potrjujejo še datum, kraj in publikacija, kjer je bila pesem objavljena. Da je nanovo se oblikujoča politična, nacionalna, jezikovna in kulturna, a tudi materialna situacija vzbujala v pesnici skrb, bolečino, tudi precejšnjo militantnost, je razumljivo. V pesniškem zanosu je izrazila vse to na poseben način. Tudi uporaba narečja sodi v takšno razpoloženje, saj naj bi z njim pokazala še posebno ljubezen do svoje materinščine in do ožje ter širše lokacije prebivanja. Z njo je bila povezana njena duhovna, psihološka in materialna eksistenca. Zlasti zato je treba narečje pri tem gledati tudi s psiholingvističnega in socialnolingvističnega stališča. Skoraj lahko rečemo, da je beseda Roan (Rain) neke vrste ključna beseda v pesmi, preokupacija, ki pritegne k sebi in okoli sebe kar lepo število s čustvom nabitih besed. Take besede so polnile pesničino dušo in glavo. Besedo Rainer navaja Grimmov slovar z razlago der Angrenzende (torej mejaš), pristavlja, da je tirolska oblika besede s takim pomenom mitroaner. Seveda je v pesmi veliko simbolike, a iz nje veje toliko bridke konkretnosti in razbolele bojevitosti, da osnovnega razpoloženja ne moremo preslišati. Res pa je, da najdemo v vseh časih, od najstarejših dob do danes, podobna besedila. Sodijo v sestavni del človeškega duha, v socialna, kulturna in politična dogajanja. Zato je treba gledati pesem kot jezikovno tvorbo v določenem času. Simbolika besedišča, pesniških upovedenj, ves ton pesmi, vse to je v skladu s časom, geografskim položajem in v tej zvezi s socialnim in političnim položajem. Tudi na izbiro jezikovne variante za pesem je treba gledati tako. 11

Deutsches Wörterbuch von Jacob und Wilhelm Grimm (33 knjig), München 1991. Fotomehanični ponatis prve licenčne izdaje iz leta 1893.

172

S tudia

H istorica

S lovenica

Kot v vsaki pesmi pa izraža tudi besedišče v tej več konotacij. Glavne izpovedne linije pa vendarle ne moremo preslišati. Beseda Roan (Rain) ima lahko kot osnovna beseda v zloženkah še veliko pomenov, ki so kdaj na videz že kar oddaljeni od pomena osnovne besede, vendar vedno ostanejo nekatere povezave, četudi na prvi pogled nelogične. Recimo Rainschinder (človek, ki prestavlja mejnike), imenovan tudi Rainrücker (spomnimo se Aškerčeve pesmi Mejnik). Besedi Rainmannl in Rainschratl pomenita 'pošast', ki straši na takih mejnih mestih v prirodi. Lahko bi še naštevali. Ljubka je beseda Rainblümchen za marjetico, saj res rada raste na takih mestih. Tudi beseda Rainlicht za veščo je zanimiva. Zvez in pomenov z besedo Rain (Roan) je v obsežnejših slovarjih še veliko več. Tu smo omenili le nekatere. Koliko jih je poznala Glantschniggova, ne vemo, vsekakor pa je bila jezikovno zelo razgledana, in to v knjižnem jeziku in narečju. Pri tej besedi pa lahko rečemo, da je bila gotovo zelo pomembna za ljudi, zlasti za podeželske in sploh za take, ki so imeli v posesti zemljišča in so na kaj, na koga mejili. Nekaj prabitnega je v besedi, eksistenčno odločujočega, celo magičnega in mističnega. Razmejitve so mnogokrat usodne, boleče, vzrok jeze, sovraštva, pohlepa. To vemo za meje vseh vrst od davnine, usodne so bile meje za psihično, socialno in politično dogajanje ravno v tem stoletju. A beseda Roan je dobila v pričujoči pesmi Glantschniggove še konotacije na državno, jezikovno, kulturno in posestniško mejo. Tudi pomen okop sopozvanja v pesmi. Zanimivo je tudi dejstvo, da je od vseh nemško-slovenskih slovarjev, ki jih imamo, daleč največ pomenov te osnovne besede in zloženk z njo ter izpeljank navedenih v slovarju Deutsch-slowenisches Hand-Wörterbuch von Anton Janečič (vzeli smo ponatisnjeno in nekoliko predelano izdajo iz leta 1905). Se pravi, da je bila beseda v tem geografskem predelu res zelo znana in pomembna, slovniško in semantično pestra; zaradi tega tudi primerna za zlaganja in izpeljave, za mnoge konotacije. Morda ni napačna domneva, da je dobila Glantschniggova (Weinhandlova) pobude za pisanje takih pesmi v narečju od pesnika Karla Jägerja (1871-1960), doma prav tako iz Maribora. Njegove narečne pesmi so izšle pod naslovom Wias mi einfallt (Kot mi pade v glavo) v treh presledkih (1907, 1911 in 1924). Kot nekakšna 'žetev' so izšle še Jägrove narečne pesmi z naslovom Die knoarade Tür (Škripajoča vrata) v poznih letih pesnikovega življenja - l. 1951.12 Pomembno za našo domnevo je to, da je Franz Hausmann izdal leta 1916 knjigo s prispevki dvanajstih avtorjev in z naslovom Südsterirische Heimat. Med avtorji je, kot smo že omenili, tudi Margareta Glantschnigg (Weinhandl). Tudi smo omenili, da je izdajatelj dal za svojo antologijo na čelo spremne besede eno kitico narečne pesmi Karla Jägerja. To bi utegnilo spodbuditi Weinhandlovo. Ne toliko zaradi izpovednega tona, ampak zaradi vloge in učinka narečne pesmi, ki je imela v tem prostoru pri nemško pišočih avtorjih (takih z nemščino kot materinščino) osebno čustveno obeležje in nacionalnoizpovedno vlogo. To smo še posebno omenili pri pesmi Weinhandlove. Tudi Jäger piše o vlogi domovine in o njeni izgubi, vendar v bolj melanholičnem tonu. Takrat je bilo pač še leto 1916. Navedimo te verze (za več ni prostora; vendar gre za nekatera jezikovna in izpovedna bistva):

Adalbert Schmidt, Dichtung und Dichter Österreichs im 19. und 20. Jahrhundert, Zweiter Band, Salzburg/Stuttgart 1964, str. 84.

173

M. Križman: Mariborska nemščina

Nit der is an Armer, der si gfrett' mit'n Geld, Derselbig is arm, dem's Hoamatl fehlt, Und der si koan Mensch'n woaß, klopft's Load amal an Ba den er si manigsmal auswoana kann. Slovenski prevod, ki ga je prav tako opravil avtor pričujočega prispevka, je takšen: Ubožec ni ta, ki denar ga skrbi, Kdor domovinice nima, uborno živi, Kdor nima človeka, ko žalost ga tre, Da včasih ob njem izjokal bi se. V izvirni kitici vidimo prav tako tipične južnobavarske oblike in pomene besedišča, znane tudi v mariborski nemščini. Nikalnica nicht je tod imela obliko nit ali net; dvoglasnik ei je dal enoglasnik a, an (ein) ali drug dvoglasnik - koan (kein); redukcija je v zvezah mit'n, dem's (mit dem, dem es); izraz fretten (neprehodni glagol) pomeni po slovarju Steirischer Wortschatz to, kar poznamo tudi v naših narečjih kot fretati, torej 'nedovoljeno opravljati obrt, 'šušmariti'. Tudi Grimmov slovar pozna ta pomen. Povratni glagol sich fretten pa pomeni v obeh slovarjih 'mučiti se', 'bedno se prečivljati', 'boriti se s pomanjkanjem'. V Grimmovem slovarju je tudi zveza die Reben fretten sich wund (trte se obribavajo - poškodujejo ob žicah, kolih, kadar je hud veter). Neprehodno in trpniško obliko navaja ta slovar še v zvezi unser eins ist die ganz wochen gfrettet und plagt. To najdemo tudi pri Schmellerju. Torej je pomen 'mučiti se', 'mučijo ga', 'je mučen' znan v bavarskem prostoru vsaj v nekoliko starejši dobi. Oblika derselbig (derselbe) je prav tako znana v tem prostoru, slišimo jo tudi na jugovzhodnem Štajerskem, znana je tudi oblika Hoamat (za Heimat). Enako velja za ljubezen do pomanjševalnic. Oblika Hoamatl je sicer nenavadna, toda to še poveča intimnost, ljubezen, ljubkost. Štajerska, posebno Južna ali Spodnja, je pač v evropskih merilih majhna; oa namesto ei najdemo v mnogih besedah weiß - woas; klopft's Leid - klopft's Load - einmal an - amal an; beseda manchmal (včasih) je dala manigsmal. Ni pa dobesedno vsak a dal glasu o ali a. To velja zlasti za mariborsko nemščino in se vidi tudi v tej pesmi. Pričujočo verzno obliko je avtor prispevka zaradi razumevanja ljudi, ki ne znajo nemško, prav tako prevedel v slovenščino, vendar ne v narečju. Pesem je prevedena v slovenščino po smislu in po pesniškem slogu, vendar z ustreznim besediščem glede na izvirnik, tudi po pesniški zgradbi (kolikor se je dal zajeti metrum in so bile potrebne rime, kakor jih ima izvirnik). Seveda v današnji knjižni slovenščini glede zvena, duha, intimnosti, posebnega občutja, ki veje iz narečnega izvirnika, ni bilo mogoče docela zajeti. Gre nam pa vendarle zato, da približamo bralcu tudi izpoved, ki se ne da ločiti od nekaterih posebnosti oblike in izpovednega tona s posebnimi mislimi in čustvenimi poudarki. Tudi za te nam gre. Vloga narečja pa je imela pri avtorju pesmi in bralcih še posebno doživetje in še posebne namene. O nekaterih smo v prispevku že govorili.

174

S tudia

H istorica

S lovenica

Sklepne teze Ob narečni književnosti čutijo ljudje umetnost različno. Res lahko gre v narečju za različno kakovost umetnosti (poezije ali proze). V modernem času uporabljajo znani ali neznani avtorji narečje dostikrat za šaljive sestavke. Tako dobi narečje položaj zabave, bodisi v čisti jezikovni obliki ali še dodatno v uglasbenih besedilih. Seveda poznamo v vseh časih šaljive narečne pesmi in zgodbe. Toda kot so mnoge ljudske pesmi resnično šaljive, so druge čustveno in miselno izpovedovanje resnih, celo žalostnih, tragičnih življenjskih usod, položajev in dogajanj. Če uporablja priznani književnik poleg standardne variante jezika še narečno, gre lahko za zelo kakovostno književnost. To poznamo pri vseh narodih. Za našega največjega pesnika Franceta Prešerna slišimo, da je pisal v oplemenitenem gorenjskem narečju. Ob taki formulaciji pa lahko dobi kdo vtis, da je narečje kot tako neplemenito. To bi bilo seveda nestrokovno in nekulturno gledanje. Odtenki v narečjih nastanejo že v manjših socialnih tvorbah, v zaselkih in soseskah. Tudi odlični književniki uporabljajo odtenke ali celovitejše variante jezika, kdaj samosvoje oblike. življenjsko okolje, občutek za variante, tudi nekaj umetniške svobode in kdaj delne prilagoditve širših variacij, vse to vpliva na jezik umetnosti. Na narečni jezik še posebej. Ta pa mora upoštevati živo narečno bazo. Glede odnosa vrhunskih književnikov do narečja najpogosteje citiramo Goetheja, ki je zapisal: "Vsaka provinca ljubi svoj dialekt: kajti le-ta je vendar pravzaprav element, v katerem črpa duša svoj dih." (Dichtung und Wahrheit. II, 6). Za Goetheja so tudi zapisali, da je še kot osemdesetletnik za prebuditev in povečanje domačnosti govoril svoje frankfurtsko narečje. Tudi za Schillerja je znano, da je rad govoril svoje švabsko narečje.13 V Prafaustu je zapisal Goethe še veliko narečnih izrazov in oblik. Švicar Gottfried Keller je zapisal: "Z energično uveljavitvijo narečij bo knjižna nemščina obvarovana hitrega poplitvenja."14 V nemškem jezikovnem prostoru obstaja res veliko narečne književnosti, zelo se je razmnožila celo v najnovejšem času. Enako velja za književnost vse do danes v Avstriji. Pesnik, pisatelj in dramatik Max Mell, ki se je rodil 1882 v Mariboru profesorju na takratnem nemškem učiteljišču (družina se je že v Maxovih otroških letih odselila na Dunaj), je zapisal za štajersko narečno pesništvo, da je v njem nravstveno in zdravo, ki uspeva od ognjišča.15 Tega se je zelo zavedal Peter Rosegger (1843-1918), ki je vnašal v svoja dela mnoge dialektizme zlasti z Zgornje Štajerske; pisal je tudi čisto narečne knjige, a se je prav tako zavedal delikatnosti takega pisanja. Takole je zapisal v uvodu knjige Zitter und Hackbrett: "Kar zadeva narečje, sem se pustil v prvi izdaji voditi od namena, da bi napravil svojim bralcem branje in razumevanje prav lahko. Zaradi tega nisem žel hvaležnosti svojih bralcev, tudi ne lastnega zadovoljstva."16 Zato je Peter Rosegger v nekaterih svojih knjigah pazil na bolj pristno narečje. Z različnimi jezikovnimi in umetniškimi kakovostmi, tudi z različnimi približanji čistemu narečju v glasoslovnem, leksikalnem in slovniškem oziru so pisali na avstrij13

Deutsche Stilkunde von Eduard Engel, Trinajsta izdaja, Wien/Leipzig 1912, str. 110. Prav tam, str. 110. 15 Glej op. 12, str. 83. 16 Glej op. 12, str. 83. 14

175

M. Križman: Mariborska nemščina

skem Štajerskem tudi tile pesniki in pisatelji: Hans Frauengruber, Hans Kloepfer, Fritz Guggi, Hans W. Mosek, Rochus Kohlbach, Franz Holler, Josef Rudolf Woworsky (Am Herzn va d' Hoamat), Josef Rauch, ki je imel narečje za Večno luč (Ewiges Liacht) in drugi.17 Pesnica Glantschniggova (Weinhandlova) in pesnik Karl Jäger sodita po verzih, ki smo jih uporabili za raziskavo v tem prispevku, gotovo med tiste, ki so pisali zelo dosledno in zavzeto narečje, takšno, ki jima je bilo znano iz okolja. Seveda se narečja razlikujejo po širših in tudi ožjih pokrajinah. Toda nekaj skupnega imajo narečja določenih dežel, še bolj ožjih pokrajin. Res pa je; čim gosteje je naseljena kakšna pokrajina, tem več odtenkov se najde pri izgovoru, tudi pri izbiri besedišča in pri slovniških oblikah. To velja za današnji čas z mnogimi migracijami še zlasti, a tudi za velike konglomerate ljudi v večjih mestih. Same variante besedišča in izgovora pa so po svoje še dodatno bogastvo in ne porušijo osnovne tipičnosti narečij. Le popestrijo jih. Za dunajsko narečje imamo npr. to pripombo: "V vsakem okrožju se govori nekoliko drugače, vsaka klika govori malo drugače, vsaka socialna plast govori malo drugače. Jezikovna absolutna posest je samo majhno število besed."18 Ker pa gre v pokrajinskih in mestnih enotah, zlasti dandanes, za mnoge stike med ljudmi (a tudi v preteklosti jih ni manjkalo, bili so celo bolj intimni), večina ljudi razume tudi variante ali celo večje različnosti. Gotovo razume vsak Dunajčan, a tudi prebivalec drugih mest in pokrajin Avstrije, jezikovne strukture, kot so te z osebnim zaimkom wir (mi): mir san mir (wir sind wir), "wo samma denn?" (wo sind wir denn?), nadalje izraze, kot so gemma (gehen wir) in mir gengan (wir gehen, bi šli). Razlike so npr. tudi pri obliki konjunktiva od glagola tun, recimo v 1. osebi ednine: I tat ali I tät ali I tatert, tudi I tätert, I tuarert, I tarat. Če ne drugače, se dajo oblike in vsebine razumeti iz konteksta. To velja za vsa narečja, zlasti bližnja. Pri popolnih razlikah pač vprašamo. Še nekaj misli o splošnem in umetniškem jeziku. Seveda velja to tudi za narečja. Psihološko gledanje na jezik je zelo dobro izrazil nemški pisatelj Alfred Döblin (1878-1957): "Jezik ni material. Jezik ima svoje produkcijske moči, ki so latentne in mirujejo, ampak ob srečanju s pesnikom postanejo aktivne, da bi se manifestirale."19 Prav tako je isti avtor povezal jezik kot obstoječi sistem (torej kot sistem, ki je nastal socialno). Ko se povečeta duh umetnika in duh jezika, nastane umetnina. Ta je vedno tudi član neke socialne in nacionalne skupine. Seveda ima vsak človek tudi vnaprejšnja (propozicionalna) stališča; ta so del njegovega duhovnega sveta in lahko omogočajo ali zavirajo semantična obeležja. Znanje ni samo šolska stvar, ampak je tudi v življenju pridobljeno (zelo pomembno je branje različnih besedil) in je v mnogih oblikah tudi prišlo iz socialnega okolja. Tako je omogočeno razumevanje tujega jezikovnega izražanja, tudi pisnega in v njem umetniškega. Popolnega ujemanja s sporočilom in razumevanjem seveda nikoli ni, so pa približevanja, delna ali bolj popolna razumevanja. Vsak človek je hkrati socialno bitje in hkrati individuum. O takih problemih ali pestrostih lahko govorimo že v pragmatičnem jeziku - splošnem in deloma celo strokovnem, še bolj ob razumevanju jezika in izpovedi umetniških besedil. Če gre za uporabo različnih variant jezika, so včasih razumevanja še težja ali pa so nenatančna, celo napačna. Razlage, ki jih kdo 17

Glej op. 12, str. 87. Wolfgang Teuschl, Wiener Dialekt Lexikon, Purkersdorf 1990. 19 Ars Poetika. Izdala Breda Allemann, Darmstadt 1971, str. 326 in dalje. 18

176

S tudia

H istorica

S lovenica

dobi ustno ali pisno, so zato nujne in večajo bogastvo poznavanja jezika, človeka, socialnih skupin in sveta. Pri spoznavanju se spremenijo (po Ferdinandu Beckerju, nemškem jezikoslovcu iz 19. stoletja) strukturni členi okolja skupaj s svojimi medsebojnimi odnosi prek duhovne asimilacije v miselne člene in miselne odnose.20 Izkušnje, psihološke značilnosti človeka, njegovo socialno in materialno življenje, njegov intelekt z vsemi funkcijami, vse to deluje ob jezikovnih kontaktih ljudi, pa najsi gre za ustno ali pisno komuniciranje. Jezik ne obstaja sam zase, ampak v komunikaciji. Če je kdo sam, ima pač komunikacijo s samim seboj - z zaznavami, mislimi in predstavami. Saussure je dejal, da označenega ne moremo oddvajati od njegove oznake. Pojmi 'hiša', 'bel', 'videti' itd., vzeti sami za sebe, sodijo v psihologijo; so lingvistično obstajanje samo spojeni z akustičnimi podobami (lahko bi rekli tudi vizualnimi jezikovnimi podobami). V jeziku je pojem svojstvo glasovne (ali vizualne) substance. In nasprotno: določeni znak ali zvok dajeta določeno svojstvo pojma.21 Enako velja za vse jezikovne tvorbe, za vse variante enega in istega celokupnega jezika. Nekaj tega smo prikazali v tem prispevku na empirični in teoretični ravni.

Mirko Križman MARIBOR GERMAN LANGUAGE SUMMARY Before the end of the First World War, a large number of citizens with the German as the mother tongue lived. Many of them remained between the two world wars. Some spoke Slovene as well, certainly in a limited, interferred code, for practical needs. Owing to events during the Second World War, many Germans (Austrians) left the new state, or were expelled. The author of the paper varied out phono-recordings with 5 persons, who had lived in Maribor before the War and where German was the mother tongue as to one or both parents. Owing to migrations, there was no full unity of the German language in the city. Three of these informants, at the time of the recording of speech (January 2000) lived in Graz/Gradec, two in Maribor. The latter two also spoke code elaborated Slovene well. Of the three persons in Graz, one knew some Slovene, two were acquainted with fragments. All 5 informants mastered the Maribor German dialect in varying degrees. One person less, others relatively well.

Gerhard Haselbach, Karl Ferdinand Beckers Beitrag zur Allgemeinen Sprachwissenschaft in historischer und systematischer Sicht. Berlin 1966, str. 222. 21 Ferdinand de Sosir (Ferdinand de Saussure), Opšta lingvistika, Beograd 1977 (urednik Miloš Stambolič).

177

M. Križman: Mariborska nemščina

The Maribor German dialect fits into the South-Bavarian dialect. This is indicated by the vocabulary in semantics, in phonetics and syntax. An alteration of the sound w by b, of diphtong au by ou or by monophtong a; a becomes o (halb holb), diphtong eu is ei (Leit, Teifl - Leute, Teufel), long I is very long, becoming diphtong ia, particularly prior to r, connection er is ea or a; reduction (die Kotz = Katze) is frequent, and the old weak declination (Stroßn, Wiesn, Nosn, Burschtn, = Straße, Wiese, Nase, Bűrste); exiting -er is always a (Hafa = Hafer, Besitza = Besitzer); diminutives are frequent, particularly ending with -l, -erl, arl (Weinzarl = Winzer, Schweinerl, Eierl). As to the vocative the structure with the verb tun as the auxiliary (Tua net wanen! = Tu nicht weinen! = Weine nicht!) is to be found; subordinate clauses have a finite verb form at the beginning, participant prefix is reduced (Er waß, daß hot sie guat kocht. = Er weiß, daß sie gut gekocht hat.) Lexemes are to be found, as are noted in the Bavarian Dictionary by Andreas Schmeller. In the dialect literature the semblance of the dialect is even more discernible. The author chose, publishing in this paper, some dialect poetic texts, which were published in the Maribor German press or were published by Maribor Germans elsewhere. He translated them into standard German and Slovene and treated them philologically. Phono-recordings and written sources were also compared to some Austrian dialects and with the vocabulary of a number of dictionaries. The entire paper also contains theoretical conclusions. The social and psychological role of the dialect and its functional use in various periods is stressed.

DAS MARIBORER DEUTSCH ZUSAMMENFASSUNG In Maribor (Marburg) lebte vor Ende des ersten Weltkrieges eine größere Anzahl der

Einwohner mit Deutsch als Mutter sprache. Etliche blieben noch in der Zwischenkriegszeit. Einige sprachen damals auch slowenisch, freilich in restringierten Kodes für praktische Bedürfnisse. Wegen der Ereignisse im Zweiten Weltkrieg verließen viele Deutsche (Österreicher) den neuen Staat oder wurden ausgesiedelt. Der Autor des Beitrages machte Tonbandaufnahmen von fünf Personen, die vor dem Krieg in Maribor lebten und deren Eltern oder ein Elternteil Deutsch als Muttersprache hatten. Drei von den fünf Informanten lebten zur Zeit der Aufnahme (im Jahr 2000) in Graz, zwei in Maribor. Die beiden letzten sprachen auch elaborierte Kodes des Slowenischen. Alle fünf Informanten beherrschten qualitativ unterschiedlich das Mariborer Deutsch. Eine Person schlechter, die anderen relativ gut. Ganz einheitlich war das Deutsch wegen der migrationen nicht. Das Mariborer Deutsch gehört zum südbayrischen Dialekt. Das beweist der Wortschatz semantisch, morphologisch, phonetisch und syntaktisch. Charakteristisch ist die Aussprache w als b, des Diphtongs au als ou oder als Monophtong a; ei wird oa oder a; das betonte a wird zum o, (halb - holb); der Diphtong eu wird ei ;(Leit, Teifl = Leute, Teufel); das lange i ist sehr lang, es wird zum Diphtong ia, besonders vor r, die Verbindung er ist ea oder a. Man findet Lexeme, die im Bayrischen Wörterbuch von Andreas Schmeller verzeichnet sind. In der dialektalen Literatur ist das bild des Dialektes noch klarer zu sehen. Der Autor hat in diesen Beitrag einige dialektale dichterische Texte aus dem deutschen Druck in Maribor genommen und was die Mariborer Deutschen anderswo veröffentlich haben. Er hat die Texte ins Standarddeutsch und ins Slowenisch übersetzt und wissenschaftlich bearbeitet. Die Aufnahmen und die schriftlichen Quellen hat er noch mit einigen österreichischen Dialekten und mit dem Wortschatz in mehreren Wörterbüchern verglichen. Der ganze Beitrag hat auch theoretische Schlüsse. Es wird die soziale und psychologische Rolle des Dialektes und der funktionale Gebrauch in verschiedenen Epochen.

178

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 94(497.4 Maribor)"1918/1919" 1.01 Izvirni znanstveni članek

Prevrat v Mariboru 1918/1919

Bruno Hartman Dr., redni profesor v pokoju Prežihova ulica 15, SI - 2000 Maribor e-mail: bruno.hartman@email.si

Izvleček: Avtor obravnava dogajanje v prevratnem času po prvi svetovni vojni v Mariboru, pri čemer upošteva zgodovinske prispevke obeh involviranih strani in njihove izsledke ter skuša preveriti njihovo resničnost. Pri tem izhaja iz stanja v mestu z začetka stoletja in iz razvoja dogodkov med vojno, zlasti še pred njenim koncem. Dogajanja so opisana v časovnem zaporedju, tako da je razvidno pozicioniranje nasprotujočih si strani v spletu političnega, socialnega in vojaškega vrenja. Osnovni namen članka je strnjeno prikazati mnogoplastno preoblikovanje Maribora v slovensko mesto v času enega leta.

Ključne besede: Maribor, državni prevrat, 1918-1919.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str.179-227, 110 cit., 14 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

179

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

Pesnik Oton Župančič je leta 1908 ustvaril pesem Zemljevid,1 v kateri se je spraševal, kaj se bo zgodilo, spričo dogajanja v svetovni politiki, s štirimi slovenskimi mejniki - s Celovcem, Mariborom, Trstom in Gorico. Na odgovor ni bilo treba dolgo čakati: dobro desetletje kasneje se je po izteku prve svetovne vojne odločila njihova usoda, torej tudi Maribora in njegovega zaledja ob prehodu iz Avstro-Ogrske v Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in nato v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev. O takratni usodi Maribora se je dosti pisalo, nemalokrat enostransko - tako z avstrijske, kakor tudi s slovenske (jugoslovanske) strani. Popisani so bili ključni dogodki, kakor jih je bila videla ta ali óna. Dostikrat so obarvani z nacionalnimi ali svetovnonazorskimi predsodki in vrednotenji, tudi še dandanes. Te ključne dogodke bi bilo treba razložiti s širokim prikazom nacionalnih, socialnih, gospodarskih, političnih, kulturnih, pravnih in etičnih navzkrižij, ki so se znašla iz oči v oči med vsesplošnim grozljivim kaosom ob koncu svetovne morije. Faktografski pregled dogajanja v Mariboru ob koncu prve svetovne vojne je napisal 1928 takratni profesor ljubljanske teološke fakultete dr. Matija Slavič in ga naslovil Državni prevrat v mariborski oblasti. Objavil ga je v zborniku Slovenci v desetletju 1918-28, Ljubljana 1928, 215-269. Zanimivo je, da avtor dogajanje v Mariboru ob koncu prve svetovne vojne označuje z besedo prevrat. Slovar slovenskega knjižnega jezika IV,1985, 92 jo razlaga, da pomeni "hitro, veliko, navadno nasilno spremembo, zlasti v družbenem ali političnem življenju." Čeprav je razlaga ustrezna, je treba vendarle pristaviti, da so atributi pojma v mariborskem primeru relativni. Predvsem velja to za časovno determinacijo prevrata: v bistvu je bil odločilen vojaški prevzem oblasti v mestu in na Slovenskem Štajerskem, ki ga je izvedel 1. novembra 1918 v prid Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov dotakratni avstroogrski črnovojniški major Rudolf Maister, ki so ga slovenske oblasti takoj nato povišale v generala. Potegovanje med Republiko Nemško Avstrijo (tako se je sama poimenovala) in Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov ter njenim naslednikom Kraljestvom Srbov, Hrvatov in Slovencev za Maribor in njegovo širše zaledje pa je trajalo vse do 10. septembra 1919, ko so antantne države in njihove zaveznice podpisale z Republiko Avstrijo (podpisnice ji niso dovolile atributa nemška) mirovno pogodbo v Saint Germainu-en-Layu pri Parizu. Z njenim podpisom je bila pripadnost Maribora novi državi Kraljestvu (kasneje: Kraljevini) Srbov, Hrvatov in Slovencev potrjena, s tem pa tudi zaključen prevrat. Ker so se med 1. novembrom 1918 in dnem, ko je bila podpisana mirovna pogodba, dogodile v Mariboru mnoge globoke, revolucionarne spremembe, je poimenovanje celotnega obdobja za državni prevrat utemeljena.

* * * Mesto Marburg (an der Drau) je nemško ime dobilo v srednjem veku. Slovenci so ga priredili slovenskim jezikovnim zakonitostim in ga poimenovali Marprog.2 1

Oton Župančič, Zbrano delo, tretja knjiga (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev), Ljubljana 1959, str. 37 in 349-51. 2 Fran Ilešič, Maribor in Ljutomer, Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje ČZN), 17/1922, št. 2, str. 7689.

180

S tudia

H istorica

S lovenica

Slovensko ime zanj - Maribor so spesnili v začetku 19. stoletja slovenski slovanofilsko usmerjeni domoljubi (prvi je ime Maribor zapisal pesnik Stanko Vraz 1836. leta). Slovenci so ga sprejemali dalj časa, dokler se ni docela utrdil v njihovi javni rabi. V prelomnem letu 1918 je bil Maribor mesto s pretežno nemškim prebivalstvom. Zadnje ljudsko šteje pred zlomom avstroogrske monarhije je bilo izvedeno leta 1910. V Avstro-Ogrski so preštevali ljudi po njihovem občevalnem jeziku (po jeziku, ki so ga praviloma uporabljali v javnosti). Glede na občevalni jezik so preštevancem prisojali tudi nacionalno pripadnost, kar je sporno. Ljudsko štetje iz leta 1910 je po tem kriteriju naštelo v mestu Maribor od skupaj 27.994 prebivalcev 22.653 z nemškim in 3823 s slovenskim občevalnim jezikom. (Zasebno slovensko štetje je tedaj naštelo 7.500 mariborskih Slovencev).3 V celotni mariborski populaciji je bil delež prebivalcev Maribora s slovenskim občevalnim jezikom uradno potemtakem 13,66%.4 Maribor je bil v avstrijski vojvodini Štajerski po velikosti drugo mesto. Politično je združevalo samoupravno občino Maribor in okrajno glavarstvo za politične okraje Maribor, Slovenska Bistrica in Sveti Lenart v Slovenskih goricah. V teh treh okrajih okrog mesta so 1910. leta našteli med 132.080 prebivalci 109.597 s slovenskim občevalnim jezikom in 21.020 z nemškim; teh je bilo tedaj 15,91%. Razmerje med poglavitnima skupinama opredeljenosti po občevalnem jeziku je bila potemtakem v mestu in njegovem zaledju diametralno nasprotna in po količini daleč v prid tistim, ki so se izjasnili za uporabnike slovenskega občevalnega jezika.5 Maribor je bil eden od nemških otokov na slovenskem ozemlju, ki so tvorili znameniti nemški 'trdnjavski trikotnik' na Štajerskem - Maribor, Celje in Ptuj. Nemški (jezikovni) značaj Maribora se je izza srednjega veka oblikoval tako, kot se je praviloma v mestnih in trških aglomeracijah v Srednji Evropi. Spodbujali so ga državna organizacija, gospodarska ureditev in tokovi ter kulturni vplivi. Ti so speljevali v nemško jezikovno (nato pa tudi v kulturno in politično) področje mnogo ljudi slovenskega jezika, ki so se priseljevali v Maribor. Po sprejetju ustave in uvedbi parlamentarizma v Avstriji 1860 in 1861 sta se v mariborskem političnem življenju učvrstila ustavovernost in nemški liberalizem. Ko so Slovenci 1867 zaradi nemške politike zapustili mariborski mestni svet, ni bilo v njem do konca monarhije 1918 nobenega slovenskega zastopnika več. Gospodarska moč mariborskih Nemcev je v 19. stoletju naraščala, krepila pa se je tudi germanizacija v mestu, kar se je še posebno kazalo v šolstvu. Oblikovali so ga tako, da so popolnoma odpravili utrakvistično ljudsko šolo, v primestnih občinah pa so s pomočjo društva Deutscher Schulverein pospeševali ustanavljanje vrtcev in šol zgolj z nemškim učnim jezikom. Proces germanizacije se je v obroču okrog Maribora stopnjeval v dveh desetletjih pred koncem 19. stoletja, kar se je kazalo tudi v rezultatih ljudskih štetij. V Mariboru ni bilo nobene javne slovenske ljudske šole. Red šolskih sester je v samostanu na zahodnem robu mesta vzdrževal s pomočjo Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je podpirala slovensko šolstvo, slovenski vrtec in od 1896 slovensko trira-

Franjo Baš, Maribor v avstrijski ustavni dobi, ČZN, 38/1967, str. 228. Specialni krajevni repertorij za Štajersko. Izdelan na podlagi podatkov ljudskega štetja z dne 31. decembra 1910. Izdala c.kr. statistična centralna komisija, Dunaj 1918, (dalje Specialni krajevni repertorij za Štajersko…), str. 3. 5 Prav tam, str. 101, 107, 111. 4

181

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

zredno ljudsko šolo za deklice. Moško učiteljišče je imelo na svoji vadnici edino en začetni, prvi razred s slovenskim poukom, da so se učiteljiščniki mogli seznanjati z delom na utrakvističnih šolah.6 Pač pa je avstrijski državni zbor izglasoval, da so bili na mariborski gimnaziji dijaki slovenske narodnosti od šolskega leta 1889/90 deležni v prvih štirih razredih tudi pouka v slovenščini, vendar le pri verouku, materinščini in latinščini. S sprejemom ustave in s parlamentarizmom se je na Štajerskem začelo široko narodnostno gibanje Slovencev. Začeli so se politično, gospodarsko in kulturno

Dolgoletni mariborski župan dr. Johannes Schmiederer (Pokrajinski arhiv Maribor, dalje PAM)

Leopold Poljanec, Mariborske šole pred 10. leti, v: Drago Humek, 1919-1929, Deset let drž. slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru, Maribor 1929, str. 6.

182

S tudia

H istorica

S lovenica

organizirati. Severni in severovzhodni del slovenske Štajerske si je izoblikoval Maribor za svoje središče, vendar ga je krepil le zlagoma. Temu procesu je mnogo pripomoglo, da je škof Anton Martin Slomšek prenesel 1859. leta sedež lavantinske škofije v Maribor, v njem ustanovil bogoslovje in združil skoraj vse štajerske Slovence v eno cerkvenopolitično enoto. Duhovščina lavantinske škofije se je oblikovala skoraj izključno iz slovenskega prebivalstva in je bistveno podprla slovenski narodni razvoj. Ta se je v Mariboru vsebinsko še okrepil od začetka 20. stoletja, ko se je v 1899. leta pozidanem Narodnem domu poglobila kulturna dejavnost štajerskih Slovencev in razvejila njihova gmotna organiziranost. Nemci so se takemu razvoju zelo upirali. Vsekakor so hoteli strniti nemški jezikovni otok Maribor z nemškim ozemljem na severu. Zato so s pomočjo Südmarke, gospodarske organizacije za utrjevanje nemštva, poselili vmesno slovensko podeželje do Šentilja s 64 nemškimi družinami iz nemškega rajha s 368 družinskimi člani.7 Za usklajeno nacionalno politiko zoper slovenski narodni razvoj so se 1906 povezali v Spodnještajerski nemški narodni svet (Deutscher Volksrat für die Untersteiermark). V njem sta igrali pomembno vlogo germanizatorični društvi Deutscher Schulverein in Südmark.8 Tretji politični tabor v Mariboru je bila socialna demokracija, ki je povezovala predvsem delavce iz razvijajoče se mariborske industrije (in zlasti iz primestne občine Studenci, kjer so bile obsežne delavnice Južne železnice). Čeprav je zavračala nacionalizme, se je vendarle navezovala na deželno strankarsko centralo v Gradcu, na njeno nemško poslovanje in medije, s čimer je speljavala delavstvo, ki je v mesto prihajalo s slovenskega podeželja, v nemški kulturni krog. Nemški meščani so imeli v Mariboru skorajda vse gospodarstvo: vsa industrija je bila v njihovih rokah. Leta 1917 - leto dni pred zlomom monarhije - je direktne davke (na nepremičnine in dohodek) plačevalo 90% nemškega in samo 10% slovenskega prebivalstva. Med 1280 hišnimi posestniki jih je bilo le 160 slovenskih. Pri gospodarskem sodišču je bilo vpisanih 193 nemških in le 13 slovenskih trgovskih podjetij. Med odvetniki je bilo 8 Nemcev in 5 Slovencev, med zdravniki pa 21 Nemcev in dva Slovenca. Med malimi podjetji in delavnicami jih je bilo 670 nemških in 172 slovenskih.9 Kapital je nemško prebivalstvo združevalo zlasti v mestni hranilnici in mariborski eskomptni banki ter v podružnicah velikih tujih bank. Politična moč mariborskih Nemcev se je manifestirala v 30-članskem mestnem občinskem svetu, ki mu je kot župan načeloval dr. Johann Schmiederer, doktor prava in diplomirani agronom. Mariborski župan je bil od 1903. do l919.10 Zadnjič pod Avstrijo so bile mariborske občinske volitve 1912. leta, ki so jih socialdemokrati bojkotirali. V občinski svet so bili takrat namesto njih izvoljeni kandidati z liste nemških društev in obrtnih zadrug. Schmiedererjev politični položaj je bil še dodatno okrepljen s funkcijo predsednika mariborskega okrajnega zastopa; opravljal jo je od 1884. leta do prevrata. Maribor je imel kot pomembno središče vrsto oblastvenih uradov in ustanov. V njem je delovalo okrajno glavarstvo, poveljstvo orožniškega oddelka, mestna poli7

Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Maribor 1997 (dalje Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik…,) str. 305. Prav tam, str. 301-302. 9 Hans Pirchegger, Das steirische Draugebiet ein Teil Deutschösterreichs, Graz (1919), str. 16-18. 10 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik…, str. 370-371. 8

183

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

cija, okrožno, okrajno in okrožno gospodarsko sodišče. Poleg občinskega sveta in njegovega magistrata je v Mariboru deloval še okrajni zastop, ob njiju pa sta opravljala svojo funkcijo še mestni in okrajni šolski svet. Šolstvo je bilo kar razvejeno: poleg desetih ljudskih in dveh meščanskih šol je bila ugledna in s tradicijo bogata gimnazija (na njej so se šolali številni slovenski dijaki iz mesta, zlasti pa s podeželja, kasnejši politični in kulturni dejavniki slovenskega narodnega razvoja), realka (zavod s skoraj izključno nemškim dijaštvom), moško in žensko učiteljišče, vrsta strokovnih šol - trgovskih, obrtnih, gospodinjskih in glasbenih.11 Na visoki stopnji je delovalo bogoslovje lavantinske (mariborske) škofije s slovenskim profesorskim zborom in slovenskimi semeniščniki; ti so se po posvetitvi večinoma vključevali v katoliško politično gibanje in bili dejavni v slovenski narodni politiki. V malem semenišču, škofijskem dijaškem domu, so vzgajali slovenske dijake s podeželja in jih usmerjali v duhovne poklice. V Mariboru je od 1785 delovalo nemško poklicno gledališče, od 1881 pa tudi filharmonično društvo, ki je pomenilo višjo stopnjo predhodnega glasbenega delovanja v mestu. Zelo je bilo razvito društveno življenje. Leta 1918 so bila prijavljena 104 nemška društva najrazličnejših usmeritev - od gospodarskih, strokovnih, družabnih, kulturnih, športnih do nacionalističnih.12 Slovenci so od začetka 20. stoletja vlogo Maribora kot svojega gospodarskega, političnega in kulturnega središča še krepili. Izboljšali so slovenske finančne institucije, organizirali ljubiteljsko gledališče na visoki ravni, zasnovali ljudsko knjižničarstvo in poglobili glasbeno življenje. Katoličani so prosvetna društva povezali v mariborsko Slovensko krščansko-socialno zvezo. Slovenski katoliški in liberalni tabor sta v Mariboru povezala telovadna društva svojega območja - orle in sokole. V mestu so si Slovenci ustanovili znanstveno društvo, začeli izdajati znanstveno revijo, ustanovili znanstveno knjižnico, muzej in arhiv. Tudi društveno življenje Slovencev se je v Mariboru od začetka 20. stoletja poživilo, a se ni moglo primerjati z nemškim v mestu. 1914. leta je bilo v Mariboru le 23 slovenskih društev.13 Maribor je bil pomemben kot vojaška garnizija.14 Najuglednejši je bil domači, 47. regiment z veliko tradicijo; moštvo je prihajalo z mariborskega območja. Ob izbruhu vojne z Italijo 1915. leta je moral na italijansko fronto, v Mariboru pa je ostalo njegovo dopolnilno poveljstvo. Nekdanji 26. domobranski regiment se je preimenoval v strelski regiment. Moštvo je dobival iz celjskega in mariborskega okraja, njegovo poveljstvo pa je bilo v Mariboru. Poleg njega je obstajal 26. črnovojniški regiment s poveljstvom v Mariboru. Njegov poveljnik je bil od 1916. leta Slovenec major Rudolf Maister. Poleg tega je bilo v Mariboru še poveljstvo kavalerijske brigade št. 3, nadomestni kader dragonskega regimenta št. 5 in regimenta poljskih havbic št. 3 ter pionirski bataljon št. 15. Delovala je še višja vojaška realka, pripravnica za častnike. Seveda je bila večina vojaštva teh enot med vojno na bojiščih ali njihovem zaledju, nekaj pa ga je bilo vendarle tudi v garniziji. Zadnje vojno leto je bilo zelo razgibano in polno obratov. Veliki dogodki, ki so se 11

Specialni krajevni repertorij za Štajersko…, str. 3. Vereine und Anstalten, v: Deutscher Bote für Steiermark und Kärnten, Marburger Adress-Kalaender für das Jahr 1918, Marburg an der Drau 1918, str. 54-56. 13 Slovenska društva v Mariboru, v: Mariborski slovenski koledar za leto l914, Maribor 1914, str. 90. 14 Glej op.11. 12

184

S tudia

H istorica

S lovenica

vezali nanj, so bili oktobrska revolucija v Rusiji 1917 in nato sklenitev premirja s centralnimi silami v Brest Litovsku v začetku marca 1818. Sovjetska Rusija se je morala odpovedati Ukrajini, baltskim deželam, Belorusiji in Poljski. Nad njimi so zavladale centralne sile. Ljudje so bili že siti vojne, zato so si želeli miru, urejenega življenja in pravičnosti. Ruski boljševiki so razglašali, da je nujno doseči mir in da imajo narodi pravico do samoodločbe, kar je množicam prijalo, dokler se niso razklale ob novicah o grozodejstvih ruske revolucije. Predsednik Združenih držav Amerike Thomas Woodrow Wilson je 8. januarja 1918 pred kongresom Združenih držav Amerike razgrnil svoj načrt o ureditvi sveta po končani vojni - svojih znamenitih 14 točk, med katerimi je bila za Slovence zlasti privlačna deseta, ki je govorila o avtonomiji za avstroogrske narode. Pomenila je dodatno pritrditev načelu majniške deklaracije Jugoslovanskega kluba 30. maja 1917 v dunajskem državnem zboru. Prebral jo je predsednik kluba dr. Anton Korošec, duhovnik lavantinske škofije z bivališčem v Mariboru in državni poslanec na Dunaju. Majniška deklaracija je terjala, "naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško-lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bode prosto vsakega narodnega gospostva tujcev in zgrajeno na demokratičnem temelju." Besedilo ni dopuščalo dvomov: deklaracija je terjala združitev vseh ozemelj, na katerih prebivajo Slovenci. Kar je pomenilo, da je bil v zahtevo vključen tudi Maribor. V jeseni 1917 se je začelo veliko gibanje, med katerim so Slovenci, zlasti pa Slovenke (fantje in možje so bili večinoma pri vojakih), s podpisi potrjevali, da se strinjajo z vsebino majniške deklaracije. Gibanje se je na pomlad 1918 še razmahnilo in na moč zajelo Spodnjo Štajersko, torej tudi Maribor.V njem se je za majniško deklaracijo izreklo do srede januarja že 1600 Slovenk, v naslednjem času pa še Slovenke iz neposredne mestne okolice, tako da je bilo skupaj 3265 podpisnic. Pridružili so se jim še člani Zveze jugoslovanskih železničarjev in nekateri vojaki na dopustu.15 4. marca 1918 so podpisali deklaracijo vsi profesorji mariborskega bogoslovja - dr. Josip Hohnjec, Josip Zidanšek, dr. Matija Slavič, dr. Franc Kovačič, dr. Josip Somrek, dr. Avguštin Stegenšek in dr. Franc Lukman.16 Vsi ti so imeli med prevratom pomembne funkcije v slovenskih političnih organih na Štajerskem, dva (dr. Matija Slavič in dr. Franc Kovačič) pa sta sodelovala tudi v jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu leta 1919. Podpisovanje majniške deklaracije na Štajerskem je spodbujala duhovščina lavantinske (mariborske) škofije, ki je bila takrat vsa slovenska. Ideja majniške deklaracije je silno razgibala politično življenje Slovencev v Mariboru in na Spodnjem Štajerskem. Slovenski glasili (katoliški) Slovenski gospodar in Straža, ki sta izhajali v Mariboru (naklada Slovenskega gospodarja se je v vojnem letu 1917 povzpela na izrednih 34.000 izvodov, kar dodatno priča o politični razgibanosti Slovencev na štajerskem podeželju), sta vztrajno terjali državnost za Slovence, denimo v uvodniku v Slovenskem gospodarju 10. januarja 1918: "Slovenci, na delo za samostojno jugoslovansko državo!" Pesnik in tedanji major v Mariboru Rudolf Maister je pod psevdonimom Krajnc(!!) objavil v Slovenskem gospodarju programatično jugoslovansko himno, v kateri je pozival slovenske brate, naj se pripravijo na bližajoči se 'stare pravde dan'.17 Zlasti so se razvneli mladi Slovenci. Po Mariboru so se 15

Vlasta Stavbar, Izjave v podporo majniške deklaracije, Zgodovinski časopis, 46/1992, št. 3, str. 369; Pokrajinski arhiv Maribor (dalje PAM), Acta declarationi faventia ( 30. maja 1917), Karton I, št.akt 202/3. 16 PAM, Acta declarationiu faventia (30. maja 1917), Karton I, št. akt 202/4. 17 Krajnc (=psevdonim Rudolfa Maistra), Jugoslovanska himna, Slovenski gospodar, 11. aprila 1918, str. 3.

185

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

lotili vidnih znamenj velenemštva. Razbita sta bila spomenika ideologa nemške telovadbe Friedricha Jahna in admirala Teggethoffa, mariborskega domačina, poškodovan pa je bil tudi spominski hrastov gaj na Kalvariji. Spopadi gruč slovenskih in nemških mladcev so se vrstili ves čas do konca vojne in še po njej. Državni poslanec iz Maribora dr. Karel Verstovšek je še pred koncem vojne spričo teh spopadov zagrozil, da se bodo Slovenci prisiljeni organizirati samoobrambno.18

Spomenik avstrijskemu admiralu Wilhelmu von Tegetthofu v parku pred mariborsko realko, znamenje mariborskega in avstrijskega domoljubja (PAM)

Državni zbor, Straža, 25. februarja 1918, str. 3.

186

S tudia

H istorica

S lovenica 19

Mariborski občinski svet je vsem tem dogodkom posvetil sejo 30. januarja 1918. Do podrobnosti se je ukvarjal z majniško deklaracijo in jo odločno zavrnil. Mariborski nemški politik in občinski svetnik dr. Oskar Orosel je v ta namen izoblikoval ustrezno besedilo. Sklenili so zbrati podpise, da bi ga z njimi podprli. Akcijo naj bi izvedlo politično društvo Deutscher Verein. Nemških demonstracij zoper jugoslovansko državo, v katero naj bi bil vključen tudi Maribor, je bilo v mestu na pretek. Na njih so napadali Čehe in Jugoslovane kot izdajalce Avstrije, trdili, da jugoslovanske države ni mogoče ustvariti. Bili so prepričani, da se bo vojna iztekla Nemcem v dobro in da se bo uresničil pohod nemštva na Jadran. Takšne demonstracije so bile tudi drugod po Štajerskem, na primer v Gradcu, Št. Ilju, Leobnu, Lipnici, Slovenski Bistrici. Na protijugoslovanskem ljudskem zborovanju (Volkstag) v Gradcu 19. marca 1918 je govoril o nemškem mostu, ki ga je treba zgraditi proti Jadranu nemški radikalec iz Maribora dr. Ernest Mravlag, 13. maja 1918 pa župan dr. Johann Schmiederer.20 Slovenci so v svojih glasilih, izhajajočih v Mariboru, opozarjali bralce na publikacije, ki so razlagale narodnostno problematiko na Štajerskem. Takšna je bila brošura 'Ali so Ptuj, Celje, Maribor res nemška mesta?', ki je izšla kot ponatis iz ljubljanskega Slovenskega naroda. Izhodišče brošure je trditev, da so se ta mesta regenerirala z doseljevanjem iz slovenske okolice. Še zlasti, da se to kaže v Mariboru, ki da sploh nima avtohtonega nemškega prebivalstva, a se v njem bije boj "za asimilacijo priseljujočih se mas." In sklepa, da, "ko se imajo potegniti končne narodne meje, seveda ne moremo dopustiti, da bi Maribor postal za nas državno inozemstvo, kakor nam je danes v kulturnem oziru sovražen teren." Maja 1918 je mariborski lokalni slovenski časnik Straža v nadaljevanjih objavljal obsežno razpravo o jugoslovanskem vprašanju z naslovom 'Jugoslavijo Jugoslovanom!' V njej so bile razložene zgodovinske osnove posamičnih južnoslovanskih narodov v različnih delih avstroogrske monarhije, njihov tedanji položaj pod pritiskom nacionalno prenapetih Nemcev in Madžarov. Združitev Jugoslovanov v eno državo znotraj avstroogrske monarhije ima po avtorjevem mnenju vzorec v italijanski in nemški združitvi v eno državo, ki sta se uresničili v 19. stoletju. Močna Jugoslavija znotraj avstroogrske monarhije bo privabljala k vključitvi tudi južne Slovane, ki živijo v drugih državah ali imajo že svoje. Posebej se je s problemom Maribora v prihodnji jugoslovanski državi na osnovi zgodovinske dokumentacije ukvarjal profesor mariborskega bogoslovja dr. Franc Kovačič v sestavku 'Čigav je Maribor?' Sestavek je izhajal v mariborskem časniku Straža od 11. oktobra do 4. novembra 1918. Pisec je v njem zlasti osvetlil priseljevanje prebivalstva v mesto, v katerem je le malo avtohtonega nemškega prebivalstva. Germanizacijski pritiski so mestu sicer dali nemški obraz, vendar je Maribor kulturno in politično središče štajerskih Slovencev. Ko je sestavek izdal v obliki brošure oktobra 1918 Narodni svet za slovensko Štajersko in ji dal naslov 'Maribor in bodoča državna meja', torej še v času, ko je bil Maribor še v avstrijski državi, je avtor pristavil, da je Maribor "osamljen otok v slovenskem morju; geografično je nemogoče Maribor izrezati iz okolice in ga združiti z nemškim ozemljem. /…/ Edino pravična, zgodovinsko in geografično utemeljena rešitev 'mariborskega vprašanja' je: Maribor ostani pri tistem ljudstvu, s katerim ga je zvezala zgodovina in narava in iz katerega 19 20

PAM, Zapisnik seje mariborskega mestnega sveta 30. januarja 1918. Nemški Hetztag, Straža, 13. maja 1918, str. 2.

187

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

krvi se v ogromni množini prenavlja in množi njegovo prebivalstvo." Nemci na Štajerskem so se majniški deklaraciji in ideji o novi jugoslovanski državi srdito upirali. Izposlovali so si avdienco pri cesarju Karlu I. 25. maja 1918.21 Njihovi zastopniki in zastopniki "Nemcem prijaznih Slovencev," tako imenovanih štajercijancev, so cesarju povedali, da so proti "tako imenovani majniški deklaraciji" in nameravani ustanovitvi jugoslovanske države. Ostro so zavrnili, da bi trgali "enovito zeleno Štajersko," ki da takšna obstaja že stoletja. Mariborske Nemce so v avdienci zastopali župan dr. Johann Schmiederer, občinska svetnika dr. Oskar Orosel in dr. Ernest Mravlag, iz mariborskega okraja pa vinski trgovec Julius Pfrimer.

Dr. Karel Verstovšek, predsednik Narodnega sveta za Štajersko (PAM)

Der Gang zum Kaiser, Marburger Zeitung, 26. maja 1918, str. 1.

188

S tudia

H istorica

S lovenica

Slovenci v Mariboru so od začetka 1918. leta v zanosu pričakovanja političnih sprememb krepili svoje nacionalne akcije. Predvsem so se potrudili pri zbiranju prispevkov za postavitev zasebne slovenske ljudske šole v mestu.22 Zanjo so že kupili zemljišče. Slovenski gospodar in Straža sta še obširneje poročala o kulturnem dogajanju v Ljubljani in tako spodbujala zavest o slovenski skupnosti. Podpirali so narodnoobrambno Slovensko stražo, se navduševali za narodno enotnost in se odrekali svetovnonazorske in politične razdvojenosti. Oživili so delo mariborskih slovenskih društev. Po štiriletnem premoru so sredi poletja priredili koncert obnovljenega pevskega zbora Slovanske čitalnice. Peti je moral v gostilniških prostorih Narodnega doma, ker je vojaštvo še zmeraj zasedalo dvorane, v katerih bi bilo mogoče nastopati. Državnozborski poslanec dr. Karel Verstovšek je od vojnega ministrstva zahteval, naj jih povrne Posojilnici in narodnim društvom v uporabo.23 Ta so se kljub težavam odpravljala na podeželje in s pisanimi programi, tudi z gledališkimi nastopi, zelo uspešno gostovala in netila narodno zavest. V Mariboru so se slovenski dijaki muzicirali v društvih, obnavljali svoje knjižnice in jih odpirali bralcem. Mariborsko prebivalstvo je v vojnem letu 1918 še teže kot prej prenašalo slabo oskrbo z živili, kurivom in pripomočki za razsvetljavo. Občina je sicer uredila prehrambeni urad, nato še občinski gospodarski urad, ki sta s kartami razdeljevala racionalizirano preskrbo. Uredila je vojno kuhinjo za najpotrebnejše, a se je 1918. odločila organizirati javno kuhinjo tudi za srednje sloje. 1918 so bile v mestu velike težave zaradi pomanjkanja premoga: ni ga bilo dovolj za ogrevanje, a tudi ne za plinarno, da bi mogla mesto oskrbovati s plinom za razsvetljavo. Težave so bile tudi s petrolejem in svečami. Uvedeni so bili brezmesni dnevi, neredna je bila tudi oskrba mesta s kruhom; zmanjšani so bili obroki zagotovljene preskrbe, tudi tobačnih izdelkov. Mesto je dobivalo vse manjše pošiljke moke, tako da so se septembra 1918 odpravili delavci iz železniških delavnic demonstrirat pred okrajno glavarstvo.24 Oblast je skušala onemogočiti 'pohode z nahrbtniki' po živež na deželo in tako zajeziti zastoje v preskrbi z živili. Vojaški in politični položaj se je sredi l918. leta začel obračati v škodo centralnih sil. Na francoski fronti so Nemci spomladi v veliki ofenzivi potisnili antantne vojske v umik, kar je med mariborskimi Nemci vzbudilo velike upe in okrepilo vsenemško čutenje. Avstroogrska armada je na italijanski fronti poskušala sredi junija pohod čez Piavo, da bi zlomila italijansko armado, a se je poskus končal brez uspeha. Notranje se je začela razkrajati in čete so se začele upirati. V tem omajanem položaju so 18. avgusta 1918 v Mariboru slovesno počastili cesarjev rojstni dan. A predvsem Slovenci, in to v Narodnem domu, kjer se jih je zbralo nad tisoč.25 Čeprav so trdno stali za prihodnjo jugoslovansko državo, so hkrati še vedno izražali zvestobo habsburški vladarski hiši in cesarju Karlu I. Izkazovali so jo tako, da so razobešali avstrijske državne zastave, medtem ko jih mariborski Nemci praviloma niso, saj so se oklepali upanja v moč nemškega cesarstva. Čustvovanje mariborskih in štajerskih Slovencev je mariborski časnik Straža izrazil s citiranjem dr. Aleša Ušeničnika, ljubljanskega teologa in filozofa, ki je v svoji knjigi Za Jugoslavijo zapisal: "Cesar Karel! Brez svobode za nas ni življenja, brez Jugoslavije ni za nas 22

Slovenska šola v Mariboru, Slovenski gospodar, 4. aprila 1918, str. 3. Poslanec dr. Verstovšek, Straža, 22. julija 1918, str. 3. 24 Maribor, Straža, 27. septembra 1918, str. 4. 25 Cesarjev rojstni dan v Mariboru, Straža, 19. avgusta 1918, str. 3. 23

189

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

nikake svobode. /…/ Jugoslavija ali smrt!" Malo prej, 16. in 17. avgusta 1918, je bil v Ljubljani ustanovni zbor slovenskega Narodnega sveta, nadstrankarske organizacije slovenskega naroda, ki naj bi se pripravila, da skupaj s Hrvati in Srbi iz avstrijskega dela monarhije v smislu majniške deklaracije prevzame oblast v novi državi.26 O njem so bili bralci mariborske Straže obveščeni že pred njegovo formalno ustanovitvijo. Predsednik Narodnega sveta je postal dr. Anton Korošec, vanj pa so bili izvoljeni zastopniki slovenskih strank iz vseh slovenskih dežel. Zanje (za Kranjsko, Istro, Goriško, Koroško, Trst in Štajersko) so bili nato ustanovljeni posebni pokrajinski narodni sveti. V osrednjem Narodnem svetu so med zastopniki iz Štajerske bili Mariborčani dr. Karel Verstovšek, Ivan Kejžar in dr. Fran Rosina. Nemški Narodni svet za Spodnjo Štajersko (Deutscher Volksrat für die Untersteiermark) je konec avgusta 1918 na svoji seji odločno reagiral na dogodke v

Dr. Matija Slavič, profesor mariborskega bogoslovja in član delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih z Republiko Nemško Avstrijo leta 1919 v St. Germaine-en-Layu (PAM)

Ustanovitev Narodnega sveta, Slovenski gospodar, 22. avgusta 1918, str. 1.

190

S tudia

H istorica

S lovenica

Ljubljani in protestiral zoper preureditev avstrijske državne oblike, ki bi škodila nemškim interesom. Izrekel se je proti ustanovitvi jugoslovanske države, v katero bi bile vključene slovenske dežele, nasprotoval pa je tudi kakršnikoli narodni avtonomiji za Slovence, saj bi po njegovem pomenila samo stopnjo k njihovemu osamosvajanju. Ob takšnih ostrih stališčih se je vendarle začela med avstrijskimi Nemci oglašati tudi ideja o zvezni državi Avstriji, v kateri bi poleg Čehov in Slovanov (v jugoslovanski državi) obstajala tudi država avstrijskih Nemcev. 26. septembra 1918 je bil v mariborskem Narodnem domu ustanovljen Narodni svet za Štajersko.27 Odprl ga je dr. Anton Korošec, predsednik osrednjega Narodnega sveta. Štel je 15 članov; od teh jih je bilo devet iz Slovenske kmečke zveze in šest iz Jugoslovanske demokratske stranke. V prvi skupini so bili dr. Karel Verstovšek, državni in deželni poslanec, član deželnega odbora v Gradcu, profesor na mariborski gimnaziji, dr. Josip Hohnjec, profesor bogoslovja v Mariboru, dr. Franc Kova-

Zapisnik ustanovnega zbora Narodnega sveta za Štajersko 26. septembra 1918 ( PAM)

PAM, Zapisnik seje Narodnega sveta za Štajersko 26. septembra 1918.

191

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

čič, profesor bogoslovja v Mariboru, Franc Žebot, urednik Slovenskega gospodarja v Mariboru, dr. Matija Slavič, profesor bogoslovja v Mariboru, Vladimir Pušenjak, višji zadružni preglednik, organizator slovenskega posojilništva na slovenskem Štajerskem, dr. Franc Lukman, profesor mariborskega bogoslovja (vsi navedeni so prebivali v Mariboru), Evald Vračko, župnik v Šentilju v Slovenskih goricah, Jakob Florjančič, župan v Sv. Miklavžu pri Mariboru, v drugi (demokrati) pa dr. Fran Rosina, odvetnik, in Fran Voglar, profesor na mariborski gimnaziji (oba iz Maribora), Anton Hren, nadučitelj na Muti, Viktor Kukovec, tovarnar v Ljutomeru, Jakob Zadravec, mlinar in tovarnar v Središču ter Jože Smertnik, posojilniški uradnik v Celju. Narodni svet za Štajersko si je naložil vrsto nalog. Prva je bila ugotoviti potek severne narodnostne meje proti Avstriji in Ogrski. Druga je bila ustanoviti po slovenskem Štajerskem narodne straže. Njihov namen je bil zavarovati slovensko prebivalstvo pred nasprotniki, obvarovati ga kraj in ropanja med razkrajanjem prejšnje države. Narodne straže so sklenili ustanoviti tudi po podeželju.28 Popisati je bilo treba slovensko in tujo lastnino na slovenskem Štajerskem in reševati gospodarska vprašanja. K sodelovanju so sklenili povabiti slovenske socialne demokrate. Organizirati se je bilo treba za oskrbovanje industrijskih in revnih slovenskih krajev z živili in drugimi življenjskimi potrebščinami. Dva dni kasneje, 28. septembra 1918, je imel Narodni svet za Štajersko prvo sejo.29 Za predsednika so izvolili dr. Karla Verstovška. Podpredsednik je postal dr. Fran Rosina, odvetnik, predsednik mariborske Slovanske čitalnice in načelnik mariborske Posojilnice, tajnik profesor Fran Voglar, in blagajnik dr. Franc Kovačič, profesor mariborskega bogoslovja, tajnik Zgodovinskega društva za slovensko Štajersko in njegov knjižničar. Narodni svet za Štajersko je v oktobru 1918 sprejemal politične odločitve, ki so bile pomembne za priprave na prevzem oblasti. Izbrani so bili informanti, ki so morali predložiti dokumente o poteku slovenske narodnostne meje: dr. Franc Kovačič za Maribor in Ptuj, dr. Matija Slavič za Prekmurje, za mejo med Radgono in Špiljem kurat Matija Lupša ter dr. Vekoslav Kukovec, župnik Evald Vračko za območje Špilje-Remšnik, nadučitelj Gabrijel Majcen Sv. Duh na Ostrem Vrhu, Vid Janžekovič območje med Svečino in Zgornjo Sv. Kungoto ter nadučitelj Anton Hren za mejo med Remšnikom in koroško deželno mejo. Podatki so bili odločilni za kasnejše vojaške akcije in ravnanje slovenskih zastopnikov na mirovni konferenci v Parizu. Zelo pomembna je bila odločitev Narodnega sveta o oblikovanju in oborožitvi narodnih straž, seveda slovenskih, na Štajerskem. Sprva jih je nameraval organizirati skrivoma, potem pa jih je sredi oktobra ustanavljal kar po zakonskih določilih o izrednih razmerah. Organizacijo narodnih straž je vodil Franjo Žebot, urednik Slovenskega gospodarja.30 Zelo velik problem je bilo oskrbovanje prebivalstva z živežem, kurivom in svetivom. Narodni svet za Štajersko je 26. oktobra 1918 sklical sejo in nanjo povabil 32 zaupnikov.31 Na njej so razpravljali o tem, da se mora slovenska Štajerska glede oskrbe osamosvojiti in voditi samostojno politiko oskrbovanja svojega prebivalstva in se ne podrejati gospodarski komisiji pri deželni vladi v Gradcu. Odposlanca dr. Karel 28

Župani, pozor!, Straža, 14. oktobra 1918, str. 2. PAM, Zapisnik seje Narodnega sveta za Štajersko 28. septembra 1918. 30 Oglas Narodnega sveta, Slovenski gospodar, 31. oktobra 1918, str. 4. 31 PAM, Zapisnik seje Narodnega sveta za Štajersko 26. oktobra 1918. 29

192

S tudia

H istorica

S lovenica

Verstovšek in dr. Fran Rosina sta od deželne vlade izsilila, da je potrdila Spodnjo (slovensko) Štajersko kot enovito aprovizacijsko ozemlje; aprovizacijo na njem upravlja Narodni svet za Štajersko. Odločeno je bilo, da s 1. novembrom 1918 prevzamejo mesta okrajnih glavarjev Slovenci (Maribor, Ptuj, Brežice, Celje, Mozirje, Slovenske Konjice, Slovenj Gradec, Ljutomer). V Mariboru je postal okrajni glavar Slovenec, dr. Srečko Lajnšič,32 ki je bil med vojno vodja aprovizacijskega urada pri okrajnem glavarstvu v Mariboru. Spodnja (slovenska) Štajerska je de facto postala zaokrožena upravna enota. Kot taka je prišla pod oblast Narodne vlade SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov) v Ljubljani. Ta je bila imenovana dan poprej. Dnevi okrog 1. novembra 1818 so bili na območju Maribora in slovenske Štajerske zelo razburkani. Avstroogrska armada se je začela razkrajati že pred uveljavitvijo premirja 4. novembra 1918. Ogrske enote so po nalogu svoje vlade že prej začele zapuščati bojišča in se valiti čez slovensko ozemlje domov. Zakonske kompetence so se križale in izključevale: ustvarjene narodne države in njihove vlade so sprejemale nasprotujoče si odločitve. Cesar je bil de iure še zmeraj vladar, armada pa je delovala kot nekakšen samosvoj organizem ob vojnih organizacijah novih držav, ki so se šele komaj snovale. Oktober 1918 je bil zelo razburljiv. Sredi septembra se je zrušila fronta v Makedoniji, Bolgarija je podpisala premirje. Vojske centralnih sil so se začele umikati z Balkana. Mariborski nemški mestni svet je spričo položaja Nemcev v monarhiji in rajhu ter naporov avstrijske vlade, da bi z antanto sklenila premirje, na zaupni seji 1.oktobra 1918 sklenil zaprositi cesarja, naj se drži obljub, ki jih je dal zastopnikom spodnještajerskega nemštva med avdienco maja tistega leta.33 V vlogi na cesarja je bilo v uvodu zapisano: "Zadnje čase se pojavljajo novice, da bo c. kr. vlada ustanovila jugoslovansko državo, katere meja naj bi potekala po Dravi, po nekaterih izjavah pa celo severno od nje, tako da bi bilo vanjo vključeno cesarsko nemško mesto Marburg." V splošni stiski je cesar Karel skušal rešiti, kar bi se še dalo, zato je 16. oktobra 1918 izdal proglas avstrijskim narodom, v katerem je naznanjal, naj bi se zahodni del monarhije preuredil v zvezno državo, v kateri bi imel vsak narod svojo državo. Toda to cesarjevo zamisel je zavrnil Narodni svet (Narodno vijeće) Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je bil 5. in 6. oktobra 1918 konstituiral v Zagrebu pod predsedstvom dr. Antona Korošca. V Narodnem svetu so bili zastopniki iz Slovenije, Istre, Hrvaške s Slavonijo in Dalmacijo, Bosne in Hercegovine ter Vojvodine. Narodni svet Slovencev, Hrvatov in Srbov je kot svoj program razglasil združitev vseh pokrajin, v katerih živijo južni Slovani, torej tudi slovenske Štajerske in z njo Maribora. Cesarjevo zamisel o Avstriji kot zvezni državi je zavrnil ameriški predsednik Woodrow Wilson, češ da ni prispevek k sklenitvi premirja, in s tem še okrepil položaj Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov. Položaj v Avstriji je bil vse bolj kritičen: 24. oktobra 1918 so Italijani začeli silovito ofenzivo in potiskali avstrijsko armado od Piave. Avstrijska vlada je odstopila, nova pa je bila pravzaprav samo še izvrševalka sklepov, ki so državo likvidirali. Po mučnih pogajanjih je Avstro-Ogrska kapitulirala 4. novembra 1918. Med tem razkrajanjem, ki je v sebi nosilo problematične elemente legitimnosti in legalnosti, je 28. oktobra 1918 Čehoslovaški odbor razglasil samostojno državo, 29. 32 33

Maribor, Straža, 1. novembra 1918, str. 1. PAM, Zapisnik zaupne seje mariborskega mestnega sveta 1. oktobra 1918.

193

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

oktobra 1918 pa Narodno vijeće v Zagrebu samostojno Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov pod predsedstvom dr. Antona Korošca. Istega dne so novo državo razglasili tudi v Ljubljani, nato pa dva dni kasneje, 31. oktobra 1918, imenovali Narodno vlado SHS v Ljubljani, ki je nato do februarja 1919 imela oblast v Sloveniji. Nemci v Avstriji so 21. oktobra 1918, torej po zavrnitvi cesarjevega razglasa o zvezni državi Avstriji, ustanovili začasni državni zbor, ta pa je 30. oktobra 1918 izvolil državni svet, kateremu je izročil izvršilno oblast. 12. novembra 1918 je bila razglašena Republika Nemška Avstrija; vanjo so se vključile dežele, ki so ostale od nekdanje avstrijske monarhije. Cesar Karel je prenesel svoje oblastne funkcije na državni zbor in zapustil Dunaj (ne pa še države). 22. novembra 1918 je začasni državni zbor sprejel zakon in izjavo o ozemlju, mejah in mednarodnih odnosih Republike Nemške Avstrije. V njej je zapisal tudi, kaj od dežele Štajerske sodi vanjo: "Meja v dosedanji kneževini Štajerski poteka na vzhodu sprva po delu jezikovne meje, nato po vzhodni meji lenarškega in ptujskega okraja na jug do izteka Drave iz dežele; od onod čez Pragersko na vrh Pohorja in nato vzdolž po njem do koroške meje južno od Dravograda, tako da je porečje Drave znotraj nemškega ozemlja."34 Mariborski mestni svet je 30. oktobra 1918, torej na dan, ko je bila na Dunaju imenovana vlada Republike Nemške Avstrije, na svoji seji sklenil, da "nemško mesto Maribor nikakor ne sme pripasti slovanskemu ozemlju."35 Nemške politične organizacije so se dogovorile, da naj zastopajo Maribor v dogovorih z novo avstrijsko državo deželni poslanec Heinrich Wastian, občinski svetnik dr. Ernest Mravlag in zastopnik mariborske socialne demokracije Hans Suppanz. Občinski svet je sprejel posebno izjavo, s katero je hotel podkrepiti politični in državnopravni položaj mesta: "Svobodno izvoljeno predstavništvo nemškega mesta Maribora izjavlja, da je na osnovi pravice narodov do samoodločbe, ki ji je pritrdil predsednik Wilson, mesto Maribor s svojo okolico, ki je nemška in gospodarsko vezana nanj, sestavni del novoustanovljene nemškoavstrijske države. Slovenskim someščanom je s to izjavo zagotovljeno docela svobodno opravljanje njihovih gospodarskih in narodnih zadev." Občinski svet je izrazil zaskrbljenost, da bodo z bojišča vračajoče se čete plenile po mestu, zlasti ker je primanjkovalo hrane. Pri vojnem ministrstvu na Dunaju je terjal, naj jim pošlje nemške čete, da bodo ubranile mesto za novo, nemškoavstrijsko državo. Naslednji dan, 31. oktobra 1918, je imel sejo Narodni svet za Štajersko; udeležil se je je tudi major Rudolf Maister, poveljnik okrožja črne vojske št. 26 v Mariboru.36 Z njim je svet razpravljal o vprašanjih, kako vojaško ravnati ob spremembi oblasti v mestu. O tem se je pogovarjal tudi z drugimi slovenskimi častniki. Predsednik sveta dr. Karel Verstovšek je poročal o pogajanjih z mariborskimi vojaškimi oblastmi. Nemški častniki so zahtevali, naj jih ne silijo prisegati na jugoslovansko 'trikoloro' in naj jim dovolijo prost odhod v Nemško Avstrijo. Nemške oblasti zagotavljajo, tako je poročal dr. Verstovšek, da je poskrbljeno za red in mir v mestu; zanju sta zadolženi policija in vojaštvo. Narodni svet pa je tem zagotovilom ugovarjal, češ da sta oba 34

Arnold Supann, Ethnisches, ökonomisches oder strategisches Prinzip zu den jugoslawischen Grenzziehungsvorschlägen gegenüber Österreich im Herbst und Winter 1918/1919, v: Saint-Germain 1919, Wissenschaftliche Komission zur Erforschung der Geschichte der Republik Österreich, Veröffentlichungen. Band 11, Wien 1989, str. 155-156. 35 PAM, Zapisnik javne seje mariborskega mestnega sveta 30. oktobra 1918. 36 Rudolf Maister, Tik pred prevratom, Koledar Nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru 1929, Maribor 1929, str. 72-75.

194

S tudia

H istorica

S lovenica

zoper Slovence. Nadalje je bilo svetu sporočeno, da sta bili v Mariboru in na Studencih ustanovljeni slovenski narodni straži, za njunega načelnika pa imenovan prof. Fran Voglar, član Narodnega sveta. Narodni svet je dobil tudi načrt o 'narodni obrambi', ki mu ga je predložil njegov sodelavec Ivan Glinšek. Predal ga je majorju Rudolfu Maistru, da ga preuči. Isti večer je imel major Rudolf Maister v Narodnem domu sestanek s slovenskimi častniki, ki so bili takrat v Mariboru.

Razglas Narodnega sveta za Štajersko slovenskemu narodu 1. novembra 1918 (PAM)

195

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

Na vseh svetnikov dan, 1. novembra 1918, je poveljnik mesta, polkovnik Anton Holik, sklical posvet poveljnikov polkov in drugih vojaških enot, ki so bili stacionirani v Mariboru.37 Po točkah jim je razložil svoj načrt, po katerem bi obvarovali mesto in okolico pred neredi in plenjenjem razpuščenih čet, ki so se vračale z italijanskega bojišča. Seveda bi po tem načrtu vojaška posadka v Mariboru zagotovila mesto Nemški Avstriji. Major Rudolf pa je na posvetu vstal in zavrnil Holikov načrt z zgodovinskimi besedami: "Ne priznavam teh točk! Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjem Štajerskem." Kdor bi se uprl njegovim ukazom, tako je izjavil, bi prišel pred njegovo vojaško sodišče. Maistrov neustrašni govor bi mogli imeti navzoči častniki, ki so imeli višje čine, kakor ga je imel Maister, za veleizdajo. Maister je zato poklical dr. Karla Verstovška in ga zbranim častnikom predstavil kot predsednika Narodnega sveta za Štajersko. Po tistem je Maister odšel z dr. Verstovškom v Narodni dom, kjer je prepričal nepopolni Narodni svet, da ga je imenoval za generala, kar se sicer ni skladalo z veljavnimi zakoni. Povišala bi ga lahko samo Narodna vlada SHS v Ljubljani v smislu svojega razglasa, ki ga je izdala dan poprej, ko se je konstituirala, da namreč še naprej velja pravni red prejšnje države. (Narodna vlada je imenovanje Rudolfa Maistra za generala potrdila čez mesec dni, ko je objavila prva napredovanja v slovenski vojski). Čin generala je Maistru omogočil, da je z vojaško višjega položaja uravnaval odnose s častniki. Dobro ga je izrabil že istega dne, ko je po načelu subordinacije zavrnil brigadirja Ulmanna, ki ga je bilo graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor, da bi z "nasvetom in dejanjem," torej vojaško, pomagal mariborskemu nemškemu mestnemu svetu. Pribil je, da je za Spodnjo Štajersko že postavljeno jugoslovansko vojaško poveljstvo in da je v njegovih rokah. Brigadir Ulmann se je še udeležil sestanka mariborskih vojaških poveljnikov na okrajnem glavarstvu, ki ga je bil sklical general Rudolf Maister. Predstavil se jim je kot novo imenovani general in vojaški poveljnik spodnje Štajerske. Zaukazal je, da se vojaki nemške narodnosti odpravijo iz Maribora. Iz meljske domobranske vojašnice so začeli odhajati domov vojaki nemške narodnosti, a tudi mnogi Slovenci, ki jim je bilo dovolj vojaščine. Tako je ostalo tisti večer v meljski vojašnici samo 7 slovenskih častnikov ter 87 podčastnikov in vojakov. Ti so bili pod poveljstvom nadporočnika Jožeta Malenška jedro 1. jugoslovanske stotnije, iz katere se je izoblikoval slovenski Mariborski pešpolk. General Rudolf Maister je obvestil mariborskega župana dr. Johanna Schmiedererja o svojem napredovanju in o prevzemu vojaškega poveljstva nad Spodnjo Štajersko. Popoldne je izdal prvo povelje četam v Mariboru. V njem se je predstavil kot general in novi poveljnik nad Spodnjo Štajersko, "proti severu do severne meje okrajnih glavarstev Slovenj Gradec, Maribor, Radgona," pa tudi kot poveljnik mesta Maribor. Jugoslovansko vojaštvo je moralo ostati do nadaljnjega v mariborskih vojašnicah, nemškoavstrijsko vojaštvo pa je lahko odšlo. Kar ga bo ostalo, je ukazal general Maister, bo moralo 3. novembra 1918 dopoldne v zgoščeni pohodni formaciji odkorakati iz Maribora. Do večera 1. novembra 1918 je general Maister s svojimi vojaki zagospodaril nad vsemi mariborskimi vojašnicami, vojaškimi ustanovami in nad mestom. Maribor je bil v slovenskih rokah. 37

Rudolf Maister, Mariborski dogodki 1. novembra 1918, v: Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo 1918-1919, Maribor 1979, str. 16-21.

196

S tudia

H istorica

S lovenica

Nemški občinski svet je 1. novembra 1918 na izredni seji presojal politični in vojaški položaj.38 Ugotovil je, da so si Slovenci na Spodnjem Štajerskem s slovenskimi okrajnimi glavarji zagotovili moč, ki jim zagotavlja razpolaganje z živežem. Poslanec Heinrich Wastian je menil, da je treba začeti drugače razmišljati o odnosih do Slovencev ("ne moremo več igrati vloge gospodarja"). Bolj se je treba zbližati z mariborskimi socialnimi demokrati, ki so izjavili, da bi podprli priključitev Maribora k Nemški Avstriji. Podžupan Karl Nasko je sporočil, da je slovenski del čet v Mariboru že prisegel Narodnemu svetu. Mariborski Nemci ne morejo dopustiti, je dejal, da bi Slovenci odgnali nemške čete iz mesta. Poslanec Heinrich Wastian je zagotovil občinskim svetnikom, da je pooblaščen izjaviti, da spada Maribor pod vplivno območje nemškoavstrijske vojske. Dan vseh svetnikov je bil razburljiv tudi iz drugih razlogov. Že od sredine oktobra so se skozi Maribor vozili ubežniki z bojišč, ob koncu meseca pa se je položaj z razpadom italijanske fronte naglo slabšal. 1. novembra 1918 se je mariborska glavna železniška postaja zamašila z vlaki vračajočih se vojakov. Med njimi več ni bilo vojaške discipline. Najhujši so bili Madžari. Vsepovprek se je uničevalo in streljalo. Vsi so hoteli čimprej iz Maribora in domov. Vdirali so v skladišča, ropali in plenili po železniških postajah. Pridružili so se jim tudi domači civilisti. Železniški transporti vojaštva z bojišč, pa tudi transporti po cestah, so se valili čez Maribor od 30. oktobra do 19. novembra 1918.39 Najhuje je bilo prvih deset dni. Za transporte sta skrbela posebna ekspozitura vodstva vojaških transportov v Mariboru - poveljeval ji je stotnik Töpfer40 in Vojaško poveljstvo za Štajersko pod generalom Rudolfom Maistrom. V Mariboru so na železniških postajah organizirali poljske kuhinje, v katerih so vračajočim se vojakom delili hrano, pijačo in tobak, tako da so potešeni in pomirjeni lahko nadaljevali pot. Mesto je bilo rešeno razdejanja, plenjenja in pobijanja. Po uradnih podatkih ekspoziture vodstva vojaških transportov je v omenjenem obdobju šlo skozi Maribor 430.000 vojakov na sever, 330.000 na jug in 290.000 na vzhod proti Ogrski. General Maister je takrat s svojimi še pičlimi četami odvračal razdejanje in uničevanje od mesta. Mariborski mestni svet z dr. Johannom Schmiedererjem je želel v tistih napetih časih sam postaviti na noge lastno mestno stražo v pritajenem upanju, da bo z njo lahko branil nemštvo Maribora. 2. novembra 1918 so se njegovi zastopniki dogovarjali z zastopniki Narodnega sveta o njeni ustanovitvi; podredili so jo Maistrovemu poveljstvu, čeprav jim je bilo to zelo neprijetno.41 Mestno stražo (Schutzwehr) so po oznakah, zeleno-belih trakovih v štajerskih deželnih barvah, imenovali zeleno gardo. Opremiti in vzdrževati jo je morala mariborska mestna občina. Toda vsaj v prvi tretjini novembra so se vanjo prostovoljci slabo javljali, so jo pa tudi zapuščali. Težave z disciplino in zapuščanjem vojaške službe je imel tudi general Rudolf Maister s slovenskim vojaštvom. Mariborski mestni svet je na seji 10. novembra 1918 naročil županu dr. Johannu Schmiedererju kot članu 'javne blaginje' (Wohlfahrtausschuß), naslednice prejšnje 38

PAM, Zapisnik izredne seje mariborskega mestnega sveta 1. novembra 1918. Rudolf Maister, Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918, v: Spominski zbornik ob 60letnici bojev za severno slovensko mejo, Maribor 1979, str. 27-38. 40 Die übermenschliche Arbeit unserer Eisenbahner, Marburger Zeitung, 24. novembra 1918, str. 4. 41 Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918/19, Maribor 1977 (dalje Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo…), str. 50-52. 39

197

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

štajerske deželne vlade, naj ukrepa glede urejanja prehrane in organizacije mestne straže.42 Seje se je udeležil tudi povabljeni Hans Suppanz, zastopnik mariborske socialne demokracije; ki so jo nemški meščani želeli pridobiti v svoj mestni svet. Hans Suppanz je v nagovoru opozoril na veliko nevarnost, da bodo Jugoslovani pritegnili svoje vojaštvo v mesto in zagospodovali nad njim. O mariborskih socialnih demokratih pa je izjavil, da "so se ovedeli svojih narodnih dolžnosti, se vključili v službo narodu in so pripravljeni varovati meščanstvo." Oboji so se združili pred "jugoslovanskim pučem." Sklenili so poslati mestno delegacijo - poslanca Heinricha Wastiana, dr. Oskraja Orosela in Hansa Suppanza - na Dunaj k vsenemškemu narodnemu svetu, ki naj se jasno izreče o pripadnosti Maribora. Na dan, ko so na Dunaju razglasili Republiko Nemško Avstrijo, 12. novembra 1918, se je v Mariboru na slavnostni seji sestal mestni svet.43 Udeležili so se je mestni svetniki, zastopniki socialne demokracije, številni uradniki in zastopniki mariborskega meščanstva. Bila je hkrati žalna seja za umrlim vodjem avstrijske socialne demokracije dr. Viktorjem Adlerjem. Navzoči so slovesno izjavili, da podpirajo pogumno odločitev začasnega avstrijskega državnega zbora o samostojni državi Nemški Avstriji. V sprejeto izjavo so zapisali: "Nemško prebivalstvo našega mesta z organiziranim delavstvom vred se ima za organski, neločljivi sestavni del Republike Nemške Avstrije. Zastopstvo vsega našega mesta pričakuje od nemškega državnega sveta, da navzven in za zmeraj zagotovi pripadnost našega nemškega mesta velikemu telesu naše nemške republike." Štiri dni kasneje je mariborski mestni svet dobil od avstrijskega državnega sveta ukaz, po katerem so se morali dotedanji občinski sveti razširiti z zastopniki delavstva. Sklenil ga je uresničiti. Delegacija, v kateri so bili Heinrich Wastian, dr. Oskar Orosel in Hans Suppanz, pa je poročala, da je od državnega sveta na Dunaju dobila zagotovila, da bo Republika Nemška Avstrija terjala zase mariborski in ptujski okraj. Odločitev bo morala potrditi mirovna konferenca. Avstrijska vlada bo poslala v Maribor, tako je bilo rečeno mariborski delegaciji, svojega civilnega in vojaškega opolnomočenca. 20. novembra 1918 je mariborski mestni svet izvolil deset dodatnih svetnikov iz vrst mariborske socialne demokracije, za podžupana pa socialnega demokrata Hansa Suppanza.44 29. novembra 1918 je štajerska deželna vlada potrdila sklep mariborskega občinskega sveta o svoji dopolnitvi s socialnodemokratskimi svetniki, Hans Suppanz pa je prisegel kot drugi podžupan poleg Karla Naska. Mariborski mestni svet se je kot izvoljeni organ samoupravnega mesta izrekel za zavezanega Republiki Nemški Avstriji; priznaval je njeno ustavno ureditev, njene oblastne organe in njene zakone. S tem se je postavil docela po robu sklepom Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov v Zagrebu ob ustanovitvi narodne države, pa tudi sklepom Narodne vlade SHS v Ljubljani kot vrhovnemu upravnemu in zakonodajnemu organu na slovenskem ozemlju. Narodna vlada SHS v Ljubljani je ob imenovanju 31. oktobra 1918 izdala razglas, s katerim je bilo med drugim rečeno: "Vsi dosedanji zakoni in vse dosedanje naredbe ostanejo še nadalje v veljavi, enako vse vojaške in civilne oblasti ter uradi, dokler

42 43 44

PAM, Zapisnik izredne seje mariborskega mestnega sveta 10. novembra 1918. PAM, Zapisnik slavnostne seje mariborskega mestnega sveta 12. novembra 1918. PAM, Zapisnik javne seje mariborskega mestnega sveta 20. novembra 1918.

198

S tudia

H istorica

S lovenica

vlada drugače ne ukrene." To so bile določbe, po katerih so se morale ravnati tako vojaške kot civilne oblasti v Mariboru. Glede vojaške organizacije je bila Slovenija po sklepu Narodnega vijeća SHS v Zagrebu zaobsežena z II. vojnim okrožjem. Za njegovega poveljnika je imenoval podmaršala Nikolo Ištvanovića, za načelnika njegovega generalštaba pa polkovnika Milana Ulmanskega.46 General Rudolf Maister je imel v Mariboru sedež vojaškega poveljstva za Spodnjo Štajersko, ki se je kmalu preimenovalo v Štajersko obmejno poveljstvo in je obsegalo mariborsko in celjsko vojaško območje. Poveljstvo je bilo na okrajnem glavarstvu (v današnji stavbi mestne občine Maribor, Ulica heroja Staneta 1). Tam je bil tudi sedež Narodnega sveta za Štajersko. Mestno poveljstvo je imel sprva v rokah general Rudolf Maister, 9. novembra pa ga je izročil majorju Francu Cvirnu. Čeprav je Narodna vlada v Ljubljani že 31. oktobra 1918 pozivala slovensko vojaštvo, naj ne odlaga orožja in odhaja, ampak naj se javi v slovenske enote, Narodni svet za Štajersko pa je preko županstev in orožništva pozival slovenske vojake, naj se vračajo v mariborsko domobransko vojašnico v Melju, pravega uspeha ni bilo. General Rudolf Maister je sam vabil v mariborske slovenske čete z bojišč v zaledje vračajoče se vojake. Pridobil si je slovenske častnike in vojake iz 2. strelskega polka, tržaškega polka, bosanske saperje in oddelek srbskih vojakov, ki so se čez Maribor vračali iz avstroogrskega vojnega ujetništva. Narodni svet za Štajersko je spričo velikih nemirov in ropanja vračajočih se čet 4. novembra 1918 s hitro pošto terjal od Narodnega vijeća v Zagrebu, naj antantne čete zasedejo poleg drugih krajev ob severni narodnostni meji tudi Maribor.47 Orožništvo na slovenskem Štajerskem je bilo podrejeno poveljstvu v Ljubljani in ne več v Gradcu. Težave so bile tudi v tem, da so častniki in vojaki 'zelene garde', ki jih je vzdrževal mariborski nemški mestni svet, dobivali višje plače kot slovenski vojaki generala Maistra. Zato je Narodni svet izenačil njihove prejemke s prejemki zelenih gardistov; denar zanje in za slovenske vojake v Celju je zagotovila slovenska Posojilnica v Mariboru. Poverjeništvo za narodno obrambo Narodne vlade v Ljubljani je 8. novembra 1918 razglasilo, da "se bodo domači polki in kadri sicer demobilizirali, da pa v veliki nevarnosti, ki grozi domovini, poziva vojake od 18. do 40. leta, naj se nemudoma zglasijo pri slovenskih kadrih v Ljubljani, Borovljah, Celju in Mariboru."48 General Rudolf Maister je naslednji dan dal nabiti po Mariboru in drugih krajih slovenske Štajerske lepake s svojim pozivom k mobilizaciji. V ostrem, vojaško odrezavem jeziku je ukazal, naj se do 18. novembra 1918 oglasijo v Celju ali Mariboru državljani slovenske Štajerske od 18. do 40. leta starosti. Zažugal jim je z najostrejšimi kaznimi, če se ne bodo odzvali. Mobilizacijski poziv je naročil oznaniti tudi s prižnic po cerkvah.49

47 48 49

Razglas Narodne vlade v Ljubljani 31. oktobra 1918, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani 1, 4. novembra 1918, str. 1. Viktor Andrejka, Razvoj vojaštva in voj. dogodki od prevrata do danes, v: Slovenci v desetletju 19181919. Ljubljana 1928 (Viktor Andrejka, Razvoj vojaštva…), str. 270; Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918-1919, Ljubljana 1990, str. 181-182. PAM, Zapisnik seje Narodnega sveta za Štajersko 4. novembra 1918. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 9. novembra 1918, str. 1. Bruno Hartman, Rudolf Maister, general in pesnik, Ljubljana 1998, str. 52-55.

199

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

Narodna vlada v Ljubljani je imela Maistrov poziv za svojeglavost in samovoljnost, za prenapeto in nepotrebno zaostrovanje, kar mu je tudi očital. Narodni vladi sta se pritožila nemškoavstrijsko zunanje ministrstvo in mariborski mestni svet, češ da general Maister kliče v jugoslovansko vojsko tudi mariborske in radgonske Nemce. Odziv na Maistrov mobilizacijski poziv je bil nepričakovan: v Celje in Maribor je prišlo in se javilo mnogo Savinjčanov, Prlekov, Pohorcev ter mož in fantov iz Dravske doline. Dotlej le nekaj sto glav velika Maistrova slovenska straža, sestavljena iz prostovoljcev, se je mahoma povečala na nekaj tisoč. Poveljstvo II. vojnega okrožja v Ljubljani je konec novembra 1918 izdalo uredbo o organiziranosti nastajajoče 'narodne armade' v Sloveniji. Ko so prihajali mobiliziranci, ki jih je vpoklical Maister, v Maribor, so bili 18. novembra 1918 organizirani v nove enote, ki so sodile pod Štajersko obmejno poveljstvo SHS. Te so bile: 1. Mariborski pešpolk s približno 1900 možmi in 60 častniki, 2. Celjski pešpolk s 1005 možmi in 65 častniki, 3. Tržaški bataljon (sestavljen iz vojakov in častnikov nekdanjega tržaškega 97. pešpolka, ki se zaradi italijanske zasedbe Primorske niso vrnili domov); štel je 535 mož in 38 častnikov, 4. Topniško poveljstvo Maribor z 295 možmi, 20 častniki in 12 topovi, 5. Mariborski dragonski polk, 6. Letalska stotnija Maribor, ki je imela letališče na Teznem. Poleg tega je imela vojska, ki je štela okrog 4000 vojakov in 270 častnikov, še poveljstvo za Spodnjo Štajersko, mestno poveljstvo, orožarno, intendanturo, provianturo, dve vojaški bolnišnici, obveščevalno in cenzurno službo ter vojaško godbo.50 V sklop vojaštva pod Maistrovim poveljstvom pa je sodila tudi višja vojaška realka v kadetnici na Poljanah. 22. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad njo podpolkovnik Davorin Žunkovič, doma s Ptujske Gore. Ta jo je preoblikoval v prvo slovensko vojaško šolo. Nemški mestni svet je 'zeleno gardo' nastanil v Dravski vojašnici v nekdanjem minoritskem samostanu. Poveljeval ji je podpolkovnik Albert Kodolitsch. Hotela se je poravnati z Maistrovo vojsko, v primernem trenutku prevzeti oblast v mestu in izločiti Maistrove čete. V ta namen se je poveljstvo povezalo z nadomestnim kadrom nekdanjih mariborskih enot, ki so se bile nastanile v štajerski Lipnici in Gradcu.51 General Maister se je odločil, da bo zeleno gardo razorožil in razpustil.52 Z mariborskim Narodnim svetom si je pridobil dovoljenje Narodne vlade v Ljubljani, da svojo namero uresniči. Po natančnem načrtu, v katerem so sodelovale čete Mariborskega in Celjskega polka, stotnija Gorskega polka iz Ljubljane ter oddelek srbskih vojakov, bivših avstroogrskih vojnih ujetnikov, ki jih je bil general Maister pridobil za svojo vojsko, je bila 'zelena garda' v noči od 22. na 23. november razorožena, zasedena so bila informacijska središča (pošta in brzojav) ter strateške točke v mestu in vojašnicah. Razorožitev 'zelene garde' je bila opravljena v slabi uri. Gardisti so morali 50

Prav tam, str. 56-57. Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo…, str. 56-58. 52 Rudolf Maister, Marburger Schutzwehr, Mariborska varnostna straža, v: Spominski zbornik ob 60-letnici bojev za severno slovensko mejo, 1918-1919, Maribor 1979, str. 44-52. 51

200

S tudia

H istorica

S lovenica

oddati orožje, uniforme in opremo. Orožje so morali oddati tudi civilisti. Gardisti, ki so bili doma v Mariboru, so smeli ostati v mestu, Nemci od drugod pa so morali oditi. Jugoslovani, ki so bili v 'zeleni gardi', so se morali javiti pri poveljstvih slovenskih čet v meljski vojašnici. S to vojaško akcijo se je general Rudolf Maister otresel nemške vojaške prisotnosti v mestu in postal edini vojaški dejavnik v njem. Zoper to so protestirali mariborski socialni demokrati, v Nemški Avstriji pa so silovito ugovarjali Maistrovi akciji, saj je izločila element, ki naj bi varoval in ubranil nemški značaj Maribora.

General Rudolf Maister v prevratnem času (Univerzitetna knjižnica Maribor, dalje UKM)

201

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

Rovarjenja zoper vojaško prisotnost Slovencev (Jugoslovanov) v Mariboru je bilo v novembru in decembru 1918 obilo. Predvsem so bile hude prekinitve dela, ki jih je organizirala mariborska socialna demokracija, zlasti železničarji. Teh je bilo veliko na bližnjih Studencih, kjer so bile delavnice Južne železnice. Delniška družba s sedežem na Dunaju je v Mariboru, pomembnem železniškem križišču, organizirala različne službe z mnogo zaposlenimi. Na mariborski glavni železniški postaji je bilo okrog 1000 delavcev in nameščencev, na železniški postaji na Studencih (na koroški postaji) 120, v železniških delavnicah okoli 1600, v kurilnici nad 1000, v materialnem skladišču 100 in pri progovnih sekcijah okoli 100.53 Strokovno so bili organizirani v več društvih in krajevnih socialnodemokratskih organizacijah. Ob prevratu so se izrekli za Nemško Avstrijo. Slovenski železničarji so se malo pred prvo svetovno vojno organizirali v Zvezo jugoslovanskih železničarjev; podružnico je imela tudi v Mariboru. Ko se je vojna bližala h koncu, so slovenski železničarji v dogovoru z Narodnim svetom za slovenske dežele in Istro izdelali načrt, kako bodo železniški promet urejali po slovenskem ozemlju. Ekspozitura tržaškega nadzorništva v Ljubljani je prevzela za generalno direkcijo Južne železnice na Dunaju upravljanje železniškega prometa po slovenskih deželah in se odločila za slovenski jezik v poslovanju. To je nemške železničarje v Mariboru tako razkačilo, da so 2. novembra 1918 zavrnili, da bi vozili vlake proti Zidanemu Mostu. Po posredovanju generala Rudolfa Maistra je bila dovoljena raba nemščine; vlakom so bile dodane posebne vojaške straže, da so varovale vlakovno osebje, mariborskim železničarjev pa je general priskrbel dodatni živež. 8. novembra 1918 je zavrelo med železničarji v kurilnici in delavnicah zaradi srbskega vojaka, ki je bil na straži pred proizvodnimi halami. Začela se je stavka, ki je zajela zaposlene v delavnicah in kurilnici ter njihove družine, okrog štiri tisoč ljudi. Spet je šel med stavkujoče general Maister in jih pomiril; zagotovil jim je moko in mast. 12. novembra 1918, na dan, ko so na Dunaju razglasili Republiko Nemško Avstrijo in se ji je zavezal mariborski mestni svet, so opozorilno stavkali tudi vsi socialnodemokratski železničarji v Mariboru. Dosegli so, da se je v celotno poslovanje povrnila nemščina, zastopniki Narodnega sveta pa se niso smeli vmešavati v službovanje nemških železniških uradnikov. Dva dni kasneje je v kurilnici in delavnicah izbruhnila stavka zaradi težav z živili. Tudi ta se je končala še isti dan, potem ko se je med stavkujoče odpravil general Maister z županom dr. Johannom Scmiedererjem, okrajnim glavarjem dr. Srečkom Lajnšičem in podpredsednikom Narodnega sveta dr. Franom Rosino. Vsi so jih nagovorili in jim obljubili dodatni živež. Ravnanje mariborskih železničarjev je bilo tistikrat zmes delavskega revolta zoper slabe življenjske razmere in privrženosti politiki mariborske socialne demokracije, ki se je vse bolj povezovala z nemškim meščanstvom in se z njim vred odločala za Republiko Nemško Avstrijo. Čeprav so o zahtevah stavkajočih odločali politični dejavniki tako nemškega občinskega sveta kakor slovenskega Narodnega sveta, je imel vendarle veliko besedo pri tem general Rudolf Maister kot vojaški poveljnik v Mariboru in Spodnji Štajerski. Nemoten železniški promet je bil izredno pomemben za obvladovanje območja in njegovo preskrbovanje. Narodna vlada SHS v Ljubljani je kot izvršni organ Narodnega sveta takoj po ustanovitvi začela menjavati kadre v javnih službah. Odpuščala je eksponente prej53

Rudolf Maister, Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu leta 1918, v: Spominski zbornik ob 60letnici bojev za severno slovensko mejo, Maribor 1979, str. 27.

202

S tudia

H istorica

S lovenica

šnjega, avstroogrskega režima, praviloma Nemce, in imenovala nove, ki so bili po volji Narodnega sveta za slovenske dežele in Istro. Ravnala je po pravnem redu dotedanje države, a tudi z nacionalnorevolucionarnimi ukrepi; tako je razglasila ob svojem imenovanju 31. oktobra 1918. Za red v deželi naj bi skrbelo orožništvo. Narodna vlada je z naredbo poverjeništva za narodno obrambo z 8. novembrom 1918 podredilo orožništvo na Spodnjem Štajerskem deželnemu orožniškemu poveljstvu v Ljubljani.54 Narodni svet za Štajersko je na svojih sejah v novembru 1918 večkrat razpravljal o problematičnem

Razglas generala Rudolfa Maistra 23. novembra 1918 o razpustitvi mestne varnostne straže (UKM)

36. Naredba poverjeništva za narodno obrambo, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 8. novembra 1918, str. 1.

203

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

orožništvu. Prizadeval si je, da bi slovenske orožnike, ki so dotlej služili po drugih krajih nekdanje Avstrije, premestili na Spodnjo Štajersko. Dosegel je, da je bil orožniški poveljnik v Mariboru Kortschak odstavljen, iz Ljubljane pa so jim poslali za okrepitev 30 orožnikov Slovencev. Sklenil je tudi, naj se orožniške postaje po deželi okrepijo s slovenskimi vojaki. 23. novembra 1918 je Narodni svet za Štajersko sklenil, da bo pri vladi v Ljubljani zahteval podržavljenje mariborske varnostne straže (policije). Predlagal ji je, naj za njenega komisarja imenuje dr. Ivana Senekoviča, bivšega komisarja tržaškega policijskega ravnateljstva, ki je moral zapustiti od Italijanov zasedeni Trst. V mariborsko mestno policijo so bili sprejeti novi slovenski kadri, med njimi predvsem Tržačani, ki so se umaknili italijanskim oblastem, ki so po koncu vojne zasedle Trst in Primorsko. Narodni svet za Štajersko je osnoval poseben 'justični odsek', ki se je ukvarjal s problemi sodstva in uprave. V začetku novembra 1918 sodnije v Mariboru niso hotele delovati, češ da stare prisege cesarju ne držijo več, potem pa so sodniki nemške narodnosti prisegli republiki Nemški Avstriji (tako v Mariboru, na Ptuju in v Marenbergu). Narodni svet je od vlade v Ljubljani zahteval, naj na sodiščih nastavi 'slovenske uradnike'; "dotične spremembe naj se izvršijo tudi s silo, če ne gre drugače," je pristavil. 29. novembra 1918 so bili z uredbo poverjeništva za pravosodje Narodne vlade v Ljubljani odstavljeni v Mariboru predsednik okrožnega sodišča dr. Franz Kočevar pl. Kondenheim, vodja okrajnega sodišča Henrik Detitscheg, višji sodniki dr. Ferdinand Duchatsch, August Modriniak, dr. Josef Oswatitsch, dr. Franz Bytzek ter prvi državni pravdnik Viktor Verderber in državni pravdnik dr. Max Reiser. Vsi so bili prisegli Nemški Avstriji. Z isto uredbo so bili začasno imenovani tile slovenski sodni kadri: za predsednika mariborskega okrožnega sodišča dr. Tomaž Cajnkar, ki je bil že dotlej sodnik na tem sodišču, za vodjo okrajnega sodišča dr. Anton Mulej, dr. Mirko vitez pl. Grasselli za državnega pravdnika in hišnega komisarja moške kaznilnice.55 Predaja poslov se je opravila v navzočnosti članov Narodnegq sveta za Štajersko in generala Rudolfa Maistra. Predsednik okrožnega sodišča dr. Franz Kočevar pl. Kondenheim se je upiral, da bi predal vodstvo sodišča dr. Tomažu Cajnkarju. Izjavil je, da se bo vdal samo sili, nakar je general Maister izjavil: "Sem jaz, ki predstavljam silo." Predaja je bila nato opravljena. V decembru so bili odpuščeni še nadaljnji mariborski nemški sodniki in sodni uslužbenci. Narodna vlada jih je dala na razpolago predsedništvu višjega deželnega sodišča v Gradcu oziroma višjemu državnemu pravdništvu. Zamenjave so bile opravljene po naredbi Narodne vlade SHS v Ljubljani z dnem 19. decembra 1918, usklajeni s sklepom državnega sveta Nemške Avstrije z dne 23. novembra 1918. Naredba je določila, da "se nameščenci bivše avstrijske države, ki so nemške narodnosti in so službovali na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani, odslove." Pristavljeno je bilo, da je naredba začasna - "do mednarodne ureditve tega vprašanja."56 Za vodjo moške kaznilnice v Mariboru je bil imenovan Julij Fischer, dotedanji upravitelj kaznilnice v Kopru (ki so jo zasedli Italijani). 55

165. Naredba poverjeništva za pravosodstvo, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 3. decembra 1918, str. 1. Naredba celokupne Narodne vlade SHS v Ljubljani glede državnih nameščencev nemške narodnosti, glede repatriiranja in selitvenih stroškov jugoslovanskih uslužbencev in glede prispevkov za rodbine državnih nameščencev, ki morajo živeti začasno ločeno od rodbine, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 19. decembra 1918.

204

S tudia

H istorica

S lovenica

Potem ko je bila v mestu razbita 'zelena garda', je slovenska oblast odpustila tudi vodilne poštne uslužbence. 28. novembra 1918 so "v navzočnosti slovenskega častništva" odstavili ravnatelja mariborske glavne pošte Ferdinanda Tschecha, na njegovo mesto pa postavili poštnega nadkontrolorja Ludovika Joska, namesto ravnatelja pošte na železniški postaji Theodorja Nendla pa poštnega kontrolorja Jakoba Novaka.57 Slovensko uradništvo je že od začetka novembra 1918 prevzemalo tudi druge položaje v Mariboru. Tako je vlada imenovala za vodjo okrajnega finančnega ravnateljstva dr. Josipa Povaleja. Iz službe pri finančnem ravnateljstvu in njemu podrejenih davčnih oblasti je bilo do 7. januarja 1919 odpuščenih 29 uradnikov, nadomestili pa so jih slovenski finančni izvedenci, ki so morali zapustiti službe v Nemški Avstriji - v Gradcu, na Dunaju, v Innsbrucku, pa tudi begunci iz Trsta, Gorice in Tolmina. Zamenjave so bile opravljene tudi v carinski službi. Za ravnatelja kmetijskokemijskega preizkuševališča v Mariboru je bil imenovan inženir kemije Henrik Mahnič, ki je moral zapustiti štajerski Gradec. Slovenci so prevzeli tudi geodetskogeometrični evidenčni urad in živinozdravstveno službo. Razpisano je bilo mesto notarja. Daljnosežne posledice sta imeli naredbi overjeništva za uk in bogočastje 109 in 110 z dne 16. novembra 1918 (poverjenik je bil prof. dr. Karel Verstovšek, predsednik Narodnega sveta za Štajersko), objavljeni v Uradnem listu Narodne vlade SHS v Ljubljani. Po njima je prevzelo vse javno šolstvo v območju Narodne vlade SHS v Ljubljani. Na vseh ljudskih in meščanskih šolah je bila za učni jezik uvedena slovenščina.58 'Drugorodcem' je bilo zagotovljeno manjšinsko šolstvo, če je bilo zanj dovolj učencev. Na vseh dotlej utrakvističnih srednjih šolah je bila uvedena slovenščina kot učni in uradni jezik. V Mariboru so s 1. decembrom 1918 poslovenili gimnazijo, vendar je dobila nemške vzporednice.59 Višja realka, ki je bila dotlej izrazit nemški učni zavod, je obdržala nemški značaj, dobila pa je slovenski prvi razred, ki pa je bil administrativno priključen gimnaziji.60 Državno moško učiteljišče je postalo slovenski učni zavod; nanj so se prešolale slovenske učiteljiščnice, ki so dotlej obiskovale državno žensko učiteljišče, ki je bilo tudi izrazit nemški učni zavod. 1918. leta je obdržal nemške učiteljiščnice, februarja 1919 pa so ga odpravili.61 Zasebno učiteljišče šolskih sester je svojo slovensko osnovno šolo 1918. leta preoblikovalo v vadnico, v vzporednicah pa so ostale nemške dijakinje. Poslovenila se je vinarska šola, saj so bili njeni gojenci večinoma Slovenci. Meščanske šole so ostale nemške, vendar je bil na njih uveden obvezen pouk slovenščine. Z naredbo poverjeništva za uk in bogočastje Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 16. decembra 1918, objavljeno v njenem uradnem listu, je bilo odpuščenih 37 nemških profesorjev z mariborske gimnazije, realke in ženskega

Spremembe pri vodstvu mariborskih pošt, Straža, 29. novembra 1918, str. 3. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani 1 (1918) 11, 20. XI., 2. 59 Narte Velikonja, Razvoj šolske uprave, Državna gimnazija v Mariboru, v: Slovenci v desetletju 19181928, Ljubljana 1928, str. 726-727. 60 Narte Velikonja, Razvoj šolske uprave, Državna realka v Mariboru, v: Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928, str. 725-726. 61 Narte Velikonja, Razvoj šolske uprave, Učiteljišča, v: Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928, str. 731-733. 62 Spremembe v osebju, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani 1, 3. februarja 1919, str. 2. 58

205

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

učiteljišča.62 Počasneje se je preobražalo ljudsko šolstvo; do pomladi 1919 je ostalo nemško. 2. februarja 1919 je bil odstavljen mestni šolski nadzornik dr. Karl Knöchl; nadomestil ga je Slovenec Matija Lichtenwallner, učitelj iz Ruš. Ker je bil nadzornik tudi za mariborsko okolico, ga je v mestu sredi marca 1919 nadomestil prof. Mirko Šijanec z moškega učiteljišča.63 Z razglasom deželne vlade za Slovenijo je bilo marca 1919 odpuščenih 47 nemških učiteljev z mariborskih osnovnih šol in vadnic ter meščanskih šol.64 Narodni svet za Štajersko je sredi novembra 1918 izoblikoval 'agitacijsko-organizacijski odsek', katerega naloga je bila izdelati splošna načela za seznanjanje prebivalstva z novo državo in splošnim političnim položajem. Za informiranost slovenskega prebivalstva je poskrbelo tudi Katoliško tiskovno društvo, ki je 9. novembra 1918 začelo izdajati v Mariboru Male novice, list, ki je izhajal trikrat na teden kot popoldnevnik. Mariborski trgovec Vilko Weixl pa je začel 23. novembra izdajati slovenski dnevnik Mariborski delavec. Med privržence jugoslovanske države je želel pritegniti mariborske delavce slovenskega rodu. Napovedal je "boj nepoštenju, korupciji, anarhiji, boljševizmu /…/ boj neprijateljem demokracije in napredka." V prvih povojnih časih so mariborski slovenski časniki - poleg navedenih dveh že utečena Slovenski gospodar in Straža - zagovarjali enotno, slogaško slovensko (jugoslovansko) politiko. Njim nasproten je bil nemški dnevnik Marburger Zeitung, list z večdesetletno tradicijo pod vodstvom odločnega vsenemškega urednika Norberta Jahna, in Deutscher Montag, ki je izhajal enkrat na teden in bil pravzaprav ponedeljska izdaja Marburger Zeitung. V politično razburljivem ozračju v Mariboru je bil kar dan po začetku izhajanja Mariborskega delavca, 24. novembra 1918, shod Jugoslovanske socialnodemokratske stranke.65 Potekal je v mariborskem Narodnem domu. Iz ljubljanskega vodstva sta se ga udeležila dr. Milan Korun in Josip Kopač. Razložila sta strankin program in izjavila, da "jugoslovanska socialna demokracija ni odgovorna za greh nemških sodrugov v Mariboru," potrdila pa sta, da njuna stranka zahteva, da Maribor pripada Jugoslaviji. Shod, ki so se ga udeležili tudi politiki drugačnih političnih mišljenj, je bil zelo buren. Dobrih štirinajst dni kasneje je bil ustanovljen pripravljalni odbor krajevne organizacije Jugoslovanske socialnodemokratske stranke za Maribor in okolico. Potem ko je general Rudolf Maister 23. novembra 1918 razorožil nemško 'zeleno gardo' v mestu, jo onesposobil in razgnal, Nemci v Mariboru niso imeli več vojaških moči. General Maister je to izkoristil in 25. novembra 1918 s četo srbskih vojakov (ki so se mu bili pridružili kot bivši avstrijski vojni ujetniki) - ti so mogli veljati za antantno vojaštvo - in s svojimi vojaki zasedel Špilje (Spielfeld). S tem je pokril slovensko ozemlje med Mariborom in narodnostno mejo, potem pa le-to vojaško zasedel do Radgone. Poročnik Franjo Malgaj je v dogovoru z generalom Maistrom iz Mežiške doline razširil levo krilo štajerskega obmejnega poveljstva ter zavzel Pliberk in Velikovec. Štajersko vlado v Gradcu je Maistrovo zavzetje Špilja zelo razburilo, zato je poslalo h generalu Maistru v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da se dogovori z 63

D.H. (=Drago Humek), V težkih dneh, v: 1919-1929, Deset let drž. slovenske osnovne in meščanske šole v Mariboru, Maribor 1929, str. 8-9. 64 Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 31. marca 1919, str. 1. 65 Shod jugoslovanske socijalnodemokratične stranke, Mariborski delavec, 25. novembra 1918, str. 1-2.

206

S tudia

H istorica

S lovenica

njim o vojaškem položaju. General Maister je izrabil priložnost in se s sogovornikom pogodil o demarkacijski črti, ki jo proti Nemški Avstriji drže njegove oziroma jugoslovanske čete. Potekala je od Radgone na Ernovž, Šentpavel, Grebinj, Voženberk, Krnski grad, Beljak in Šmohor v Ziljski dolini. S to pogodbo je general Maister usmeril vojaško akcijo čez vso slovensko Koroško. Passyjev podpis na dogovoru sta štajerska deželna vlada in zvezna vlada na Dunaju zavrnili kot neobvezujoč. Narodna vlada SHS v Ljubljani pa je generalu Maistru odtegnila pravico, da bi lahko sam sklepal vojaške pogodbe; to da pritiče samo njej. Odrekla se je tudi generalovim nameram za vojaški poseg na Koroško in mu omejila vojaško poveljstvo samo na Štajersko in velikovško glavarstvo.66 Toda narodnostna meja na Štajerskem je ostala pod njegovim vojaškim varstvom; takšna je bila, skoraj v celoti, določena tudi z mirovno pogodbo. Konec novembra 1918 je bil v Mariboru zelo napet. 25. novembra, na dan, ko je general Maister zavzel Špilje, je Narodni svet za Štajersko že razpravljal, kakšna bo državnopravna prihodnost Države Slovencev, Hrvatov in Srbov: združila se bo s Kraljevino Srbijo in z njo spojeno Črno goro. Podpredsednik dr. Josip Hohnjec je člane seznanil s sklepom Narodnega vijeća v Zagrebu, da bo v novi državi do zasedanja ustavodajne skupščine vladal regent Aleksander Karađorđević. Ko so zastopniki zagrebškega Narodnega vijeća in Kraljevine Srbije 1. decembra 1918 v Beogradu pred regentom sklenili združitev v novo državo - Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, so bili občutki mariborskega prebivalstva do nove državne tvorbe mešani. Ker mu je bila priskutena monarhija - avstrijski cesar Karel I. in nem-

General Rudolf Maister pregleduje svoje čete pri mariborskem gradu (UKM)

Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo…, str. 78-88.

207

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

ški cesar Wilhelm II. sta mu bila odvratna tudi kot vrhova privilegirane plemiške družbe, se je vnemalo za republikansko ureditev; ta je ustrezala tudi anarhičnim, socialnorevolucionarnim, avtoritete zanikujočim tokovom med ljudstvom, ki jih je meščanstvo označevalo kar za boljševizem. Nemci, tudi socialni demokrati, so bili posebno razdraženi, ker je v novi državi spet zavladala monarhija, povrhu srbska; vse, kar je bilo srbsko, pa je bilo po njihovem manjvredno, zlasti še, ker je bila Srbija zmagovalka v vojni. Slovenci so bili sicer bolj naklonjeni republiki, vendar so njihovi politični zastopniki sklenili, da bodo odločitev o državni ureditvi prepustili ustavodajni skupščini. 28. novembra 1918 je bila v mariborski baziliki Matere milosti (v frančiškanski cerkvi, ki jo je prebivalstvo izza Jožefa II. imelo za 'slovensko cerkev', ker je združevala okoliško, slovensko prebivalstvo) in ne v stolnici velika slovesnost, zahvala za mir.67 Molitve na ta dan in v ta namen je priporočil ameriški predsednik Woodrow Wilson. K maši se je zbrala mariborska garnizija z generalom Rudolfom Maistrom na čelu, Narodni svet za Štajersko, zastopniki uradov in verniki. Pridigal in maševal je vojni kurat in gimnazijski katehet Janez E. Kociper. Zapeli so združeni pevski zbori (slovenski), prvič po vojni, in sklenili slovesnost s himno Lepa naša domovina (v prevodu Silvija Sardenka). Po slovesnosti je mariborsko slovensko vojaštvo defiliralo pred poveljnikom generalom Maistrom, "kar je napravilo zelo lep in spodbuden vtis." Zavzetje Špilja in prisotnost slovenske vojske na narodnostni meji, zahvalna maša za mir v 'garnizijski cerkvi' (tako so poimenovali mariborsko slovensko cerkev) in nato vojaška parada slovenske vojske po mariborskih ulicah, odpust nemških sodnikov in poštarjev je razburilo mariborsko nemško meščanstvo in socialne demokrate. Zvečer, 28. novembra 1918, so se odločili, da sprožijo, ker niso imeli več oborožene vojske, veliko železničarsko stavko, ki naj bi povsem ohromila promet in s tem zrušila moč Maistrove vojske, onemogočila preskrbo prebivalstva in posledično zlomila slovensko oblast v Mariboru. Opoldne, 29. novembra 1918, so prišli zastopniki železničarjev in poštarjev h generalu Maistru. Zahtevali so, da se odpravijo vojaške straže pri železniških delavnicah in kurilnici, da se vrnejo na svoja mesta odpuščeni sodni in poštni uslužbenci, odstranijo pa naj se slovenski železniški nadzorniki. General Maister je upravičenost stavke zavrnil, češ da je bila sprožena iz nemškonacionalnih političnih razlogov. Toda stavka je kljub temu stekla, v Mariboru, na Pragerskem in na progi od Špilja do Ljutomera. General Maister je vojaško zavaroval železniške delavnice, kurilnico, železniške postaje in objekte v Mariboru. Slovenski železničarji so zaprosili izpostavo obratnega nadzorništva Južne železnice v Ljubljani za pomoč. Ta je res nemudoma poslala več slovenskih uradnikov in železničarjev, tako da so zasedli vse železniške postaje do Zidanega Mosta. Mariborska podružnica Zveze jugoslovanskih železničarjev se je na shodu v mariborskem Narodnem domu izrekla proti nemško naravnani stavki in se odločila za delo. Od države je zahtevala, naj hujskače med stavkajočimi odpusti iz službe. Stavkajoči so prenehali delati v kurilnici in delavnicah, pa tudi na železniških postajah. Toda slovenski železničarji so v delavnicah organizirali vsaj toliko dela, da so usposobili stroje in vozove za vožnjo. Stavkajoči so se 3. decembra 1918 dogovorili z generalom Maistrom za pogajanja. General je sklical k pogajanjem Narodni svet za Štajersko. Ta je predložil svoje zahteve: na železniških postajah ostanejo slovenski načelniki, s katerimi se strinja tudi generalno ravnateljstvo na Dunaju. Vsi, ki se bodo 67

Prva jugoslovanska maša v Mariboru, Mariborski delavec, 29. novembra 1918, str. 2.

208

S tudia

H istorica

S lovenica

hoteli vrniti na delo, se bodo morali zaobljubiti z zvestobo za ves čas službovanja v državi SHS; krivci za sabotaže bodo kaznovani po zakonu. Stavkajoči so predloge zavrnili in svoje zahteve še zaostrili. Napadli so jugoslovansko 'militarizacijo' železnice, omejevanje osebne in tiskovne svobode; povzdignili so zgledno nemškoavstrijsko republiko, v kateri je delavstvu zagotovljen primeren gospodarski položaj. Potegovali so se za republiko in ne za monarhijo, ki je bila povrh še srbska, nasprotovali pa so tudi, da bi se zaobljubili, da bodo zvesti jugoslovanski službi. Stavko je podpiralo mariborsko nemško meščanstvo, spodbujali so jo denarni zavodi, pomoč pa je dobivala tudi iz Nemške Avstrije. Trajala je do 14. decembra 1918. 9. decembra 1918 so se v Ljubljani z Narodno vlado SHS pogajali zastopniki štajerske in koroške vlade ter Nemške Avstrije o različnih gospodarskih in drugih vprašanjih, ne teritorialnih, zlasti še o železniškem prometu. Sklenjeno je bilo, da se bo Narodna vlada dogovorila z mariborskimi stavkajočimi. Ti so sprejeli njene predloge, ki so bili skorajda identični z onimi, ki jih je bil preložil Narodni svet za Štajersko: slovenski postajni načelniki in uradniki ostanejo (v besedili je bilo dodano: provizorno) na svojih mestih; jugoslovanska vlada zahteva, da se vsi tisti, ki se vrnejo na delo, zaobljubijo jugoslovanskemu zastopniku Južne železnice v prisotnosti vladnega zastopnika za čas, ko bodo zaposleni v državi. Po vrnitvi na delo ne bo nihče kaznovan z izjemo tistih, ki so bili zapleteni v sabotaže.68 Po izjavi generala Maistra se je v Mariboru od 4300 železničarjev dobra polovica slovesno zaobljubila Jugoslaviji, med njimi tudi 10% Nemcev, ki "so razumeli slovensko." Pri zaobljubah v Mariboru je bil navzoč tudi general Maister. Glavni stavkovni podpihovalci in "zapriseženi sovražniki Jugoslavije" med mariborskimi železničarji so se po končani stavki bodisi sami izselili v Nemško Avstrijo ali pa so morali, po Maistrovih besedah, 'čez mejo', kar pomeni, da so jih izgnali. Mnogi umirjeni nemški železničarji so sami zaprosili za premestitev v Avstrijo. Izmenjava nemških železničarjev je trajala do aprila 1919. Na večer 14. decembra 1918, ko je bil podpisan sporazum o končani železničarski stavki, je bil v Mariboru velik obhod z vojaško godbo in plamenicami v počastitev "jugoslovanskega praznika - dneva zedinjenja" v novo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Generalu Maistru so pripravili podoknico na sedežu štajerskega obmejnega poveljstva. Naslednji dan pa je bila velika manifestacija Slovencev ob zedinjenju. Udeležilo se je približno 30.000 ljudi iz Maribora in okolice. S frančiškanske cerkve je plapolala velika slovenska zastava, med slovesno mašo je igrala vojaška godba in pel zbor dramatičnega društva, obred pa so sklenili s himno Lepa naša domovina. Veličasten je bil sprevod po mestu. Na čelu so bili vojaki konjeniki, za njimi pa je prijahal general Maister. Nato je mimo odkorakalo nad tisoč vojakov, sledili so jim Narodni svet za Štajersko, slovenski politiki in uradniki, častniki, člani sokola in orla v krojih, dekleta v narodnih nošah. Slavnostno zborovanje je bilo ob Narodnem domu. Prvi govornik je bil general Maister, s čimer mu je bila izkazana posebna čast in spoštovanje, sledila pa mu je vrsta politikov. Slovesnost je sklenil general Maister s pozivom slovenskemu ljudstvu, naj "vselej in povsod vzdržuje red in mir v čast jugoslovanskemu imenu."69

68 69

Stavka nemških železničarjev končana, Straža, 16. decembra 1918, str. 3. Praznik narodnega ujedinjenja v Mariboru, Slovenski gospodar, 19. decembra 1918, str. 1.

209

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

Takrat je že počasi ponehavala moč Narodnega sveta za Štajersko. Regent Aleksander je z 20. decembrom 1918 razpustil narodne svete in narodne straže.70 S 1. decembrom 1918, z zedinjenjem v novo državo in oblikovanjem osrednje vlade v Beogradu, je namreč prenehalo delovati Narodno vijeće SHS v Zagrebu, Narodno vlado SHS v Ljubljani pa je 20. januarja 1919 nadomestila deželna vlada.71 Regent Aleksander je za področje Slovenije zaukazal ustanoviti enotno vojaško območje - Dravsko divizijsko oblast, ki pa je izoblikovano začela delovati 1. februarja 1919.72 Tako je prenehalo II. vojno okrožje, ki ga je za ozemlje Slovenije ustanovilo Narodno vijeće v Zagrebu in je imelo slovenski značaj. Narodni svet za Štajersko je do svoje ukinitve - zadnjo sejo je imel 30. decembra 1918 - razpravljal še o več pomembnih rečeh: 26. novembra 1918 je moral reševati vprašanje več tisoč slovenskih beguncev z bojev ob Soči, ki so jih Avstrijci "na pol nage, brez vseh živil in brez vsakih sredstev" poslali iz svoje države. Narodna vlada v Ljubljani je skrb zanje naložila Narodnemu svetu v Mariboru. Narodni svet za Štajersko je zastavil pri vladi v Ljubljani vprašanje poslovenjenja šol - zahteval je namestitev slovenskih šolskih nadzornikov in postavitev slovenskih šolskih svetov. Terjal je, da vlada razpusti mariborski mestni svet in ponemčevalni društvi Deutscher Schulverein in Südmark. Vse to se je zgodilo. Prav tako vlada v Ljubljani ni dovolila, da bi na Spodnjem Štajerskem izvedli volitve v državni svet Nemške Avstrije. Poverjeništvo za notranje zadeve Narodne vlade SHS v Ljubljani je s svojo naredbo z dne 16. decembra 1918 razpustila "občinski svet avtonomnega mesta Maribor," za začasnega vodjo njegovih poslov pa imenovalo okrajnega komisarja dr. Vilka Pfeiferja.73 Ta je prišel v Maribor 22. decembra 1918, da se dogovori o zamenjavi nemških občinskih uradnikov s slovenskimi. Razpust sveta 'avtonomne občine mariborske' je na moč razburil mariborske nemške nacionalce in socialne demokrate. General Maister je že na silvestrovo 1918 odredil 21 mariborskih nemških meščanov, ki naj bi bili vsak dan po trije internirani v meljski vojašnici kot talci in bi tako skupaj jamčili za red in varnost. Takrat so tudi izgnali iz Maribora urednika Marburger Zeitung Norberta Jahna, ker je kljuboval slovenski oblasti v mestu. Predaja in prevzem vodstva mariborske občine so slovesno opravili 2. januarja 1919 v občinski posvetovalnici.74 Župan dr. Johann Schmiederer je pričakal slovensko odposlanstvo skupaj s podžupanoma Karlom Naskom in Hansom Suppanzem, nekdanjim poslancem Heinrichom Wastianom, dvema mestnima svetnikoma in tremi visokimi magistratnimi uradniki. S slovenske strani so se prevzema oblasti udeležili zastopnik Narodne vlade okrajni glavar dr. Srečko Lajnšič, slovenski komisar mariborske občine dr. Vilko Pfeifer, člana Narodnega sveta za Štajersko dr. Fran Rosina in Franjo Žebot, policijski komisar dr. Ivan Senekovič ter zastopnika jugoslovanske vojske general Rudolf Maister in stotnik generalštaba Jaroslav Koser. Ta 70

Razpust Narodnih straž na Štajerskem, Straža, 20. decembra 1918, str. 4. Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918-1921, Ljubljana 1992, str. 41. 72 Viktor Andrejka, Razvoj vojaštva…, str. 284. 73 208. Naredba poverjeništva za notranje zadeve, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 23.decembra 1918, str. 1. 74 Rudolf Maister, Prevzem mestne uprave v Mariboru, dne 2. januarja 1919, Kronika slovenskih mest, Ljubljana 1934, str. 227-229. 71

210

S tudia

H istorica

S lovenica

Dr. Franjo Rosina, podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko (v sokolskem kroju) (PAM)

dva sta akt podkrepila z vojaško močjo. Potem ko je komisar dr. Vilko Pfeifer prebral odredbo Narodne vlade o razpustu mariborskega občinskega sveta, je župan dr. Johann Schmiderer zoper njo protestiral. Nato pa je s solzami v očeh izjavil, da se pokori sili. Odšel je iz posvetovalnice s svojim spremstvom skozi špalir magistratnih uradnikov in velike množice meščanov. Tako se je sklenila nemška politična oblast v mestu. Komisar dr. Vilko Pfeifer je odslovil iz magistratne službe najbolj nacionalno izpostavljene nemške uradnike. Poverjenik za notranje zadeve Narodne vlade je vladnemu komisarju dr. Vilku Pfeiferju imenoval 7. januarja 1919 v sosvet dr. Frana Rosino in dr. Josipa Leskovarja, ravnatelja Cirilove tiskarne dr. Antona Jerovška, trgovca Vilka Weixla, revidenta Južne železnice Ivana Kitaka, urednika Mariborskega delavca Ferda Leskovarja ter zastopnike mariborskega nemškega meščanstva vinskega trgovca Juliusa Pfrimerja,

211

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

Huberta Misero, Hermana Močnika in Karla Naska. Kasneje so bili v sosvet imenovani namesto Juliusa Pfrimerja, Karla Naska, Hermana Močnika in Ivana Kitaka Leopold Barka, Franc Jarh, Anton Turk in Ferdo Vincetič. Pred prevzemom mariborske mestne občine je general Rudolf Maister 31. decembra 1918 naslovil na prebivalstvo poseben proglas (general se je s proglasi, nagovori, ukazi in pohvalami mariborskemu prebivalstvu ali svojim vojakom tja do sredine poletja 1919 večkrat oglasil). Z njim ga je obvestil o jemanju talcev, ki naj bi solidarnostno jamčili s svojim življenji "za vsako nasilstvo, ki bi se izvršilo proti vzpostavljenim oblastem SHS ali sploh proti javnemu miru in redu."76 Maistrovo jemanje talcev je sprožilo med mariborskimi Nemci in političnim vodstvom v Gradcu silovite ugovore. Štajerski deželni glavar in njegov namestnik sta prišla celo osebno protestirat v Maribor zoper nečloveški Maistrov ukaz; tako sta ga označila.77 Vendar je treba povedati, da mednarodno pravo takrat še ni bilo poenoteno v pogledu na jemanje talcev; na veliko so ga izvajali med prvo svetovno vojno, pa tudi med drugo. Prepovedala ga je šele ženevska konvencija iz leta 1949. General Rudolf Maister je svoj ukaz čez teden dni umaknil. 30. decembra 1918 je Narodna vlada razpustila okrajni zastop za mariborsko okolico. Za vladnega komisarja je imenovala dr. Josipa Leskovarja, odvetnika v Mariboru, za njegovega namestnika pa Feliksa Robiča, veleposestnika v Limbušu.78 Za prehranjevanje in oskrbovanje mariborskega prebivalstva so bili od 1. novembra 1918 pristojni okrajni glavar dr. Srečko Lajnšič ter gospodarski in prehranjevalni urad mariborske občine. Nadrejen jim je bil poverjenik za prehrano v Narodni vladi SHS v Ljubljani dr. Ivan Tavčar, ugledni slovenski pisatelj. Takoj po Maistrovem prevzemu vojaške oblasti v Mariboru je sistem oskrbovanja prebivalstva z živili in drugimi potrebščinami - s kurivom, petrolejem, svečami - ostal nespremenjen. Še nadalje so bile v veljavi karte za živila, gospodinjske potrebščine in tobačne izdelke. A teh ni bilo vedno dovolj. Zlasti v prvih tednih po koncu vojne je bilo veliko pomanjkanje mleka in sladkorja, nemalokrat tudi soli. Težave je skušal gospodarski urad reševati z neposrednimi nakupi sladkorja na Češkem, moke in masti pa na Hrvaškem, a ne zmeraj uspešno. Ob zagotovljeni preskrbi, ki ji je cene maksimiralo vladno poverjeništvo za prehrano, so trgovci (zlasti 'špeharji' z Dravskega polja) prodajali blago po višjih cenah.79 Med njimi je bilo dosti verižnikov in črnoborzijancev. Mnogo je bilo kupcev iz Nemške Avstrije, predvsem železničarjev, ki so mimo ne dovolj učinkovitega nadzora tihotapili živila v svojo obubožano in stradajočo deželo. V Mariboru je draginja pestila revne sloje. Izredno slaba je bila oskrba Maribora s kurivom in gorivom, in to že pred koncem vojne. V zimi 1918/1919 je bilo veliko pomanjkanje kuriva, zlasti premoga, kar je motilo pouk po šolah in javne prireditve. Težave niso bile samo z ogrevanjem, marveč tudi z razsvetljavo. Plinarna ni mogla proizvajati plina, zato ni bilo mogoče 75

257. Naredba poverjeništva za notranje zadeve, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 10. januarja 1919, str. 1. 76 An die Bevölkerung!, Marburger Zeitung , 1. januarja 1991, str. 1. 77 Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo…, str. 102. 78 238. Naredba poverjeništva za notranje zadeve, Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 4. januarja 1919, str. 2. 79 Špeh zopet dražji, Male novice, 31. decembra 1918, str. 2.

212

S tudia

H istorica

S lovenica

razsvetljevati ulic s plinskimi svetilkami. Prav tako je bila motena proizvodnja elektrike s plinskimi generatorji (falska hidrocentrala takrat še ni bila dokončana). Ko je prevzel posle vladni komisar mariborske občine dr. Vilko Pfeifer, je dal na Glavnem trgu postaviti trgovinsko barako (ena je delovala že med vojno na trgu pred stolnico) z dvema oddelkoma po pet prodajaln, v katerih so prodajali živila, ki jih je za prebivalstvo pridobival prehranjevalni urad.80 Ustanovil je dodatno javno kuhinjo. Mesto je dobilo večje pošiljke premoga šele od sredine marca. Na karte so ga dodeljevali delavnicam, pisarnam, gostilnam in gospodinjstvom. Na pomlad se je izboljšala preskrba, saj so živila začela pošiljati iz Amerike, tudi hrana za otroke.

Mariborski Glavni trg v prevratnem času (UKM)

Med 14. in 20. januarjem 1919 so v Mariboru žigosali nekdanje avstrijske bankovce; odtlej so bili le žigosani veljavno plačilno sredstvo. Po prevzemu mariborske občine napetosti med Nemci in Slovenci v mestu niso popustile, še povečale so se. Ljudje so razbijali slovenske napise, mazali pročelja slovenskih hiš, zbili ploščo s pomnika Friedrichu Ludwigu Jahnu, začetniku nemškega telovadnega gibanja, in prevrgli spomenik admiralu Tegetthoffu, mariborskega rojaka, zmagovalca nad Italijani v pomorski bitki pri Visu.81 Mariborskim Nemcem se je zbudilo upanje, da se bo pripadnost Maribora naklonila Nemški Avstriji, ko se je v Mariboru pojavil ameriški podpolkovnik Sherman Miles, član izvedenske skupine pod vodstvom Archibalda Caryja Coolidgea, kasnejšega predsednika Združenih 80 81

Mariborsko mestno tržnico pridno gradijo, Male novice, 21. januarja 1919, str. 2. Spomeniki, Male novice, 21. januarja 1919, str. 2; Nemška poštenost, kje si?, Straža, 28. januarja 1919, str. 3.

213

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

držav Amerike, ki je imela sedež na Dunaju. Skupina naj bi zbirala podatke za ameriško vlado o političnem in vojaškem položaju v Avstriji in sosednih državah. Podpolkovnik Miles je obiskal Ljubljano in z zastopniki Narodne vlade razpravljal o razmejitvi na Koroškem, zadržal pa se je tudi v Gradcu, kjer so potekali razgovori o demarkacijski črti med Nemško Avstrijo ter Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 20. januarja 1919 si je v spremstvu generala Rudolfa Maistra ogledal kraje med Špiljem in Radgono, nato pa se čez Slovenske gorice odpeljal v Maribor. V mestu je sprejel zastopnike Nemcev in Slovencev, ki so mu razložili položaj Maribora z docela nasprotujočimi si prikazi. Podpolkovnik Miles je zahteval, naj mu obe strani sporočita svoje želje v spomenicah, ko se bo čez teden dni vrnil. Nemci so se priprav na Milesov prihod lotili silovito.82 Organizirali so podpisovanje ankete o tem, da se mesto vključi v Nemško Avstrijo, in nevolji, da mesto zaseda jugoslovanska oblast. Sprožili so velike priprave na protestno zborovanje, pripravljali vsenemške zastave in znake. Manifestacije slovenskim oblastem niso prijavili. Slovenska oblast je vedela, da v mestu podpisujejo anketo v prid Nemški Avstriji in se pripravljajo, da to tudi javno manifestirajo.Tisti teden, 23. januarja, se je v Maribor pripeljal, vračajoč se s Koroškega, prvi visoki srbski častnik general Krsta Smiljanić, poveljnik novoustanovljene Dravske divizijske oblasti. Na železniški postaji se je sestal z generalom Maistrom. Njemu in "junaški slovenski armadi na meji slovenskega Štajerskega" je izrekel priznanje.83 Slovenska vojska v mestu je bila spričo nemških groženj v pripravljenosti. V ponedeljek, 27. januarja 1919, se je podpolkovnik Miles s tremi ameriškimi spremljevalci pripeljal malo pred deseto do Krčevine, kjer so ga zastopniki mariborskih železničarjev zaprosili, ali lahko manifestirajo za Nemško Avstrijo. Miles jim je to dovolil in se odpeljal na okrajno glavarstvo (danes je v stavbi mariborska občina) in tam z generalom Maistrom, zastopniki koroških Slovencev in vojaškimi izvedenci razpravljal o tem, kako deluje jugoslovanska oblast na Koroškem in kakšen je vojaški položaj severno od Drave. Tedaj je prišla na glavarstvo delegacija mariborskih Nemcev, ki je hotela do Milesa. Ta je ni hotel sprejeti, češ da je njegova misija vojaška in ne politična. Medtem so k okrajnemu glavarstvu pritisnile množice demonstrantov, domačinov, a tudi iz drugih krajev. Učiteljstvo je pripeljalo k demonstracijam šolsko mladino, socialdemokratski železničarji s Studencev pa so prenehali delati ter se z godbo in pevskim zborom pridružili demonstrantom na Glavnem trgu. Ko se je podpolkovnik Miles s spremstvom in generalom Maistrom odpeljal v Narodni dom na kosilo, je množica demonstrantov po Vetrinjski in Gosposki ulici pridrla na Glavni trg, kjer se je zlila v množico več kot 15000 glav. Z zvonika stolnice (ta je bil v mestni lasti) je do tal visela velika frankfurtarica, vsenemška zastava. Te so visele tudi s hiš po mestu, kot zastavice so jih vihteli šolski otroci, kot trakove so jih imeli demonstranti pripete na prsih. Med prepevanjem nemškonacionalnih pesmi in himn je množica začela pritiskati proti rotovžu in prehodu na magistrat. Maloštevilna militarizirana mestna straža se je postavila pred rotovž in branila vstop na Rotovški trg, ki so ga branili tudi pred napadom s trga pred stolnico. Na spodnjem začetku Gosposke ulice je bila postavljena slovenska vojaška patrulja. Sicer pa slovensko vojaštvo ni bilo razporejeno po mestu, saj se je Maister želel Milesu pokazati kot vojščak demokratičnih načel. Množica je vse močneje pritiskala proti rotovžu. De82 83

Anton Rintelen, Erinnerungen an Österreichs Weg, München 1941, str. 66. Bruno Hartman, Rudolf Maister…, str. 9.

214

S tudia

H istorica

S lovenica

monstranti so pred njim pobili na tla policijskega komisarja dr. Ivana Senekoviča. Stražarji so ga ubranili in se nato postavili v bran manifestantom s puškami v rokah in nasajenimi bajoneti. Manifestanti so se s stražarji začeli dajati za orožje. Izmed demonstrantov sta počila dva revolverska strela; eden izmed njiju je odlomil stražarju konico bajoneta. Takrat so stražarji najprej opozorilno ustrelili v zrak, ko pa so nanje še siloviteje pritisnili, pa v množico, bržčas tudi vojaki iz patrulje v Gosposki ulici. Po trgu, pokritem z novim pršičem, se je množica razbežala v hišne veže in stranske ulice. Obležalo je osem mrtvih, ranjenih pa je bilo več deset ljudi.84 General Rudolf Maister je naslednji dan izdal proglas, v katerem je razložil s slovenskega stališča potek dogodkov in opozoril, naj očividci naznanijo podpihovalce demonstracij.85 Po hišah so bile izvedene preiskave, izdani pa so bili ostri policijski ukrepi. Avstrijske oblasti na Štajerskem so bile ogorčene. Hotele so izvesti vojaški pohod na Maribor, vendar so si iz različnih razlogov premislile. Zahtevale so, naj Maribor zasedejo antantne čete.86 Narodna vlada SHS v Ljubljani je o dogodkih v Mariboru izdala posebno izjavo. Francoska in italijanska vlada sta poslali v Maribor misiji, ki naj bi preučili dogodke krvavega ponedeljka. Francoska misija je pokazala več razumevanja za slovenska stališča, italijanska pa za nemška. Ne glede na vse te napetosti pa so zastopniki Narodne vlade SHS v Ljubljani ter štajerske deželne vlade s svojimi vojaškimi izvedenci ob navzočnosti francoske vojaške misije 13. februarja 1919 podpisali pogodbo o demarkacijski črti med obema državama, s čimer je bilo do sklenitve mirovne pogodbe z Avstrijo zavarovano od generala Maistra zasedeno ozemlje do narodnostne meje.87 Slovenske oblasti so ostro nastopile zoper organizatorje in kolovodje demonstracij 27. januarja, zlasti zoper učitelje in profesorje, ki so na Glavni trg privedli šolsko mladino. Začele so na veliko odpuščati nemškonacionalne šolnike,88 prav tako tudi najbolj vroče demonstrante iz vrst socialdemokratov. Odpusti šolnikov so bili uvod v korenito preureditev šolstva v Mariboru. Konec januarja 1919 je vladni komisar dr. Srečko Lajnšič odpustil nemške člane mariborskega okrajnega šolskega sveta in vanj imenoval Slovence odvetnike: dr. Karla Kodermana, dr. Josipa Leskovarja in dr. Frana Rosino, profesorja Ivana Vrežeta in urednika Frana Žebota.89 Prevzem mariborskih ljudskih in meščanskih šol sta pripravila v poverjeništvu za uk in bogočastje Narodne vlade SHS v Ljubljani njegov poverjenik dr. Karel Verstovšek in višji šolski nadzornik dr. Leopold Poljanec, poprej mariborska profesorja. Po januarskem krvavem ponedeljku so mariborske šole zaprli. Zaradi pomanjkanja kurjave so ostale zaprte tja v začetek aprila. Do takrat je bilo v po84

Uradno poročilo o nemških izgredih v Mariboru, Slovenski gospodar, 6. februarja 1919, str. 1-2; Rudolf Maister, Krvavi mariborski dogodki pred desetimi leti, Jutro, 27. januarja 1919, str. 10; Dr. I. Senekovič, Sedemindvajseti januar 1919 v Mariboru, Kronika slovenskih mest, 1936, str. str. 59-64, 110-114; Viktor Eržen, Der blutige 27. Jänner 1919 in Maribor, Maribor 1927; Maks Pohar, Petdesetletnica bojev za Maribor in severno mejo, Dialogi št. 4, Maribor , 1968, str. 567. 85 Prebivalstvu!, Mariborski delavec, 29. januarja 1919, str. 1. 86 Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo…, str. 115-119. 87 Gl. op. 87. 88 Razglasi deželne vlade za Slovenijo. Izpremembe v osebju, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 31. marca 1919, str. 1. 89 Okrajni šolski svet v Mariboru - slovenski, Mariborski delavec, 24. januarja 1919, str. 2.

215

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

verjeništvu za uk in bogočastje izbranih 65 slovenskih učiteljic in učiteljev iz raznih krajev Slovenije, tudi beguncev izpod Italije. Bili so dobri pedagogi z velikimi izkušnjami in organizacijskimi sposobnostmi, jedro kasnejšega slovenskega pedagoškega gibanja v Mariboru. Konec marca so jih brzojavno poklicali na nova delovna mesta v Mariboru, v uradnem listu deželne vlade 31. marca in 4. aprila 191990 pa so bila objavljena imena odpuščenih nemških in na njihova mesta nameščenih slovenskih učiteljev. V Maribor premeščeni učitelji so se strnili v skupnost; imeli so svojo menzo, nase pa so pritegnili zlovoljo nemških meščanov, ki so jim morali po nalogu vladnega komisarja oddajati sobe za stanovanje. Težave so imeli tudi s sovražnim odnosom nacionalno podžganih šolarjev in njihovih staršev. Pouk na mariborskih ljudskih in meščanskih šolah je v šolskem letu 1918/1919 potekal še v nemščini; uveden je bil le obvezen pouk slovenščine tri ure na teden.91 V poletnih počitnicah je bila opravljena porazdelitev učencev glede na materni jezik otrok v slovenske razrede in nemške vzporednice. Pri razvrščanju po narodnosti so imeli več besede kateheti, saj so dobro poznali svoje učence in okolje, v katerem so živeli.92 V slovenski učni zavod so se preosnovale vinarska, dekliška nadaljevalna in gospodinjska šola. Sekvestriran je bil nemški dijaški dom, ki je dobil slovensko vodstvo, poleti 1919 pa je bil z naredbo poverjeništva za notranje zadeve Deželne vlade za Slovenijo razpuščen Deutscher Schulverein (Nemško šolsko društvo), njegovo imetje pa sekvestrirano. To je še pospešilo proces slovenjenja mariborskega šolstva. Na pomlad 1919 so se začele spreminjati tudi gospodarske razmere v Mariboru. V mesto so se zlagoma doseljevali slovenski obrtniki, trgovci in gostilničarji. V začetku marca 1919 se je v Gosposki ulici pojavil prvi jugoslovanski kavarnar (Hrvat Djuro Valjak). Delovati je začel prvi slovenski hotel v slovenskih rokah (Union na zgornjem koncu Gosposke ulice, nekdanji Hôtel Erzherzog Johann), pojavile so se podružnice slovenskih denarnih zavodov. Mariborski Slovenci so te spremembe razglašali po svojih časnikih kot dokaz slovenske gospodarske rasti. Z uredbo kraljevske vlade v Beogradu je bilo v Mariboru postavljenih pod nadzor (sekvester) 55 podjetij posameznikov ali družb, da se je odtegnila njihova pristojnost v tujino in so se nekako nacionalizirala.93 Spreminjalo se je tudi lastništvo časnikov. Mariborskega delavca je lastnik Vilko Weixl prodal 4. aprila 1919 Tiskovni zadrugi. Slovenci so skušali odkupiti tudi dnevnik Marburger Zeitung, vendar do kupčije ni prišlo. Ko je prišla tiskarna, v kateri se je časnik tiskal, pod sekvester, jo je, že po podpisu Saintgermainske mirovne pogodbe, oktobra 1919 odkupila delniška družba Mariborska tiskarna, z njo vred pa tudi časnik. Prehod slovenske vojske v Mariboru v kraljevo jugoslovansko ni potekal hitro. V začetku februarja 1919, torej takoj po januarskih dogodkih v Mariboru, je prišla v mesto prva enota kraljeve jugoslovanske vojske iz Bjelovara, konec marca pa se je ustalil Karlovački pešadijski puk s štabom in dvema bataljonoma. Sestavili so ga v

Razglasi deželne vlade za Slovenijo. Izpremembe v osebju, Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 4. aprila 1919, str. 1. 91 Vladimir Bračič, Razvoj šolstva in drugih izobraževalnih dejavnosti v Mariboru, v: Maribor skozi stoletja. Razprave I., Maribor 1991, str. 598. 92 Matija Slavič, Državni prevrat v mariborski oblasti, v: Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928, str. 241. 93 Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, v: Maribor skozi stoletja, Razprave I., Maribor 1991, str. 362.

216

S tudia

H istorica

S lovenica

januarju 1919 v Karlovcu; v njem so bili večinoma Srbi iz Like. Njihov poveljnik je bil podpolkovnik Vlatko Ugrinac. Prvi bataljon tega polka je prišel v Maribor 8. februarja 1919.94 V mestu je bil polk mestna posadka, saj so bili vojaki slovenskih enot, posebno Mariborskega polka, razporejeni po položajih proti Avstrijcem.95 Po prerazporeditvi jugoslovanske vojske po srbskem vzorcu so Mariborski polk preimenovali poleti 1919 v 45. pešadijski puk. Ko je prišel Karlovški polk kot posadka v Maribor, je mariborska slovenska družba povabila njegove častnike v soboto, 25. marca 1919 v mariborski Narodni dom na družabno srečanje, na katerem so se vrstili domoljubni nagovori, sklenil pa jih je general Maister s poetično mislijo o novi državni skupnosti, o "enem jugoslovanskem telesu."

General Rudolf Maister pred vhodom v Štajersko obmejno poveljstvo v Mariboru 8. aprila 1919. Ob njem njegovi častniki z antantnima časnikoma - britanskim polkovnikom Mc Intoshem in francoskim stotnikom grofom de Champvansom (UKM)

Medtem se je 18. januarja 1919 začela v Versaillesu pri Parizu mirovna konferenca. Vodil jo je svet deseterice - ministrski predsedniki in zunanji ministri zmagovite antante - Velike Britanije, Združenih držav Amerike, Francije, Italije in Japonske. Zavezniške države so imele svoje delegacije, med njimi tudi jugoslovanska. Pri njej je 94 95

Hrvatski vojaki v Mariboru, Mariborski delavec, 30. januarja 1919, str. 1. Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918-1919, v: Boj za Maribor 1918-1919, Spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1988, str. 167.

217

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

delovala geografsko-etnografska sekcija. Vanjo sta bila poklicana dr. Franc Kovačič in dr. Matija Slavič, profesorja mariborskega bogoslovja in ob prevratu člana Narodnega sveta za Štajersko. Prvi je bil izvedenec za narodnostne meje na Štajerskem, drugi v Prekmurju. Za udeležence mirovne konference sta izdala v knjižni obliki dokumentirano obrazložitev zahtev za vključitev Maribora in njegovega zaledja ter Prekmurja v jugoslovansko državo. Z Nemčijo je bila mirovna pogodba podpisana 28. junija 1919, medtem ko so se mirovne pogodbe z njenimi bivšimi zaveznicami začele, potem ko je deseterica predložila Nemcem mirovne pogoje. Avstrijska delegacija pod vodstvom državnega kanclerja dr. Karla Rennerja je prispela v Pariz 14. maja 1919; od takrat dalje so se zavezniki dogovarjali o razmejitvi med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Različne, zelo nasprotujoče si novice o prihodnih mejah med državama so ustvarjale v Mariboru in na Štajerskem zagatna razpoloženja, budile upe in brezup. Razjasnila so se šele v začetku septembra 1919, ko so prišle v svet novice, kaj bo določila mirovna pogodba z Avstrijo. Prvi mesec po razpadu monarhije je bil vojaški in politični položaj v Mariboru takšen, da slovenske politične stranke niso intenzivno razvijale svojih dejavnosti. Razlog je bil ta, da so jih povezovali narodni interes; ločevanja so odložili. Že konec novembra 1918 pa so začele kliti politične osnove strank. Katoliška Slovenska kmečka zveza se je strnila v Slovensko ljudsko stranko. Liberalna Narodno napredna stranka se je zlila v Jugoslovansko demokratsko stranko; ta je bila zagovornica jugoslovanskega centralizma. Konec decembra 1918 je imela v mariborskem Narodnem domu velik shod, na katerem je minister in ljubljanski župan, pisatelj dr. Ivan Tavčar utemeljeval naslonitev Slovencev na Srbe. Jugoslovanska (se pravi: slovenska) socialdemokratska stranka je po zgodnjih pripravah imela občni zbor svoje mariborske podružnice 29. decembra 1918. Bila je ustanovljena poleg organizacije nemškoavstrijske socialne demokracije. Prvi maj 1919 sta vsekakor skupaj praznovali v gostilni Križni dvor (Kreuzhof) na Studencih, tradicionalnem shajališču mariborske socialne demokracije. Živahno sindikalno gibanje je sprožila katoliška Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ), ki je vabila k sebi zlasti vajence in posle v Mariboru. Središče njenega delovanja je bilo prostorih v Splavarski ulici 4, kjer so delovala tudi druga katoliška društva. Prvi maj 1919 so katoliški delavci v Mariboru proslavili zase, ne z drugimi delavskimi organizacijami. Beograjsko notranje ministrstvo je imenovalo v začasno narodno predstavništvo, tako imenovani predparlament, zastopnike političnih strank. Vanj so bili iz Maribora poklicani iz Slovenske ljudske stranke (dr. Josip Hohnjec, dr. Anton Korošec in kot namestnik dr. Karel Verstovšek), Jugoslovanske demokratske stranke (prof. Fran Voglar in kot namestnik dr. Rudolf Ravnik) ter Jugoslovanske socialdemokratske stranke (kot namestnika prof. Ivan Favai in Ignac Sitar). Začasno narodno predstavništvo se je prvič sešlo 1. marca 1919 v Beogradu. Njegova naloga je bila, pripraviti ustavodajno skupščino.97 Z imenovanjem mariborskih zastopnikov je bilo potrjeno, da Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev šteje Maribor in okolico za svoje ozemlje. Že v novembru 1918 sta obnovili delo mariborski telovadni in prosvetni organizaciji, katoliški orel in liberalni sokol; po občnih zborih v januarju 1919 sta poskr97

Slovenski člani narodnega predstavništva v Belgradu, Mariborski delavec, 5. marca 1919, str. 2.

218

S tudia

H istorica

S lovenica

beli za povezovanje s svojimi sestrskimi organizacijami v bližnji okolici. Kmalu po koncu monarhije je oživelo delovanje Slovenske krščansko-socialne zveze za Štajersko s sedežem v Mariboru. Prvi povojni občni zbor je imela 30. aprila 1919. Oživila je skrb za knjižnice, petje in glasbo, za ljubiteljsko gledališče in prosvetno delo. Liberalni mariborski Slovenci so se združevali v Slovanski čitalnici, a ta je že dalj časa pešala, zato so se raje vključevali v sokolsko društvo. Slovenski socialni demokrati (kasnejši socialisti) so v Mariboru 29. junija 1919 ustanovili podružnico ljubljanske Svobode, ki je bila namenjena kulturni rasti slovenskih delavcev. Sredi 1919. leta so Slovenci v Mariboru kar po vrsti ustanavljali različna društva: podružnico slovenskega planinskega društva, šahovski klub, žensko društvo, narodno odbrano. Ustanovljen je bil 1. Slovenski športni klub Maribor. Nogomet je sprva igral z lokalnimi nemškimi društvi, 31. avgusta 1919 pa je bila prva nogometna tekma med dvema slovenskima kluboma - med mariborskim 1. Slovenskim športnim klubom in ljubljansko Ilirijo. Sredi 1919. leta so ustanovili društvo Jadran primorski Slovenci, ki so se po 1915. letu, ko je bila odprta soška fronta, kot begunci zatekli v Maribor, predvsem v njegovo okolico. Pridruževali so se jim takoj po vojni tisti, ki se niso marali vrniti v domače kraje, ki so jih bili zasedli Italijani, ali so se kot begunci umaknili pred njimi. Slovenci so v Mariboru poglobili tudi delovanje drugih društev: zgodovinsko društvo je izdelalo načrte za ustanovitev znanstvene knjižnice v mestu; namenilo je preurediti muzej in ustanoviti javni arhiv. Prav tako so si v Mariboru zamislili ustanovitev ljudske univerze; zamisel so kmalu uresničili. Posebno so se Slovenci v Mariboru zavzeli za glasbo. Njihova prizadevanja je podpiral general Rudolf Maister, ki je pri svojem poveljstvu ustanovil vojaško godbo. Spodbudno je lepšala vojaške slovesnosti in parade. Igrala pa je tudi na promenadnih koncertih in družabnih prireditvah. Že marca 1919 je priredila v Götzovi (današnji Unionski) dvorani koncert brez del nemških skladateljev.98 Na sporedu so bile skladbe A. Dvořaka, B. Smetane, P. I. Čajkovskega in J. Masseneta. Razvijala se je tudi slovenska vokalna glasba - od prvih nastopov v frančiškanski cerkvi ob državnih slovesnostih pa do oblikovanja mešanega zbora, ki je junija že zmogel koncertirati z vojaško godbo. Iz teh priprav se je v začetku septembra 1919 rodila mariborska glasbena matica, društvo, ki je med vojnama v Mariboru izdatno gojilo glasbeno življenje in vzgojo. Gledališka dejavnost v prevratnem času je bila začuda kar precejšnja. Nemško poklicno gledališče je odigralo sezono 1918/1919 v celoti - od 20. septembra 1918 do 24. maja 1919 ne glede na razburkana, razburljiva in nevarna dogajanje v mestu. Zvrstilo se je kar 212 predstav; med njimi so bile najbolj zaželene dunajske operete, ki so jih ponavljali tudi po deset in večkrat.99 Občinstvo si je lahko ogledovalo tudi filmske predstave v dveh kinematografih - v Mestnem kinu (Stadt-Kino Theater) v nekdanji kazinski kavarni ali pa v Mariborskem bioskopu (Marburger Bioskop) v hotelu Meran. Siceršnji nemški kulturni utrip ni bil posebno močan. Še najbolj dejavno

24. marca 1919 v koncertni dvorani pivovarne Götz Prvi sinfonični koncert popolne vojaške godbe za Spodnji Štajer pod vodstvom kapelnika Ferdo Herzoga. Mariborski delavec, 19. marca 1919, str. 4. Bruno Hartman, Zgodovina slovenskega dramskega gledališča v Mariboru do druge svetovne vojne, Maribor 1996, str. 87.

219

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

je bilo Mariborsko moško pevsko društvo (Marburger Männergesangsverein) z veliko tradicijo. Slovenskim gledališkim ljubiteljem, predvsem pred vojno zelo dobro organiziranemu dramatičnemu društvu, se prve mesece po zlomu monarhije ni posrečilo pripraviti predstav. Oder in dvorana v Narodnem domu še nista bila urejena, primanjkovalo je kuriva in razsvetljave, mnogi igralci pa se še niso vrnili iz vojne. Bolj so pohiteli člani katoliškega društva orel in 'katoliški narodni dijaki', ki so že pozimi pripravili v katoliškem kulturnem središču v Splavarski ulici predstave ljudskih iger in burk in z njimi gostovali tudi po podeželju. Dramatično društvo je v novi državi pripravilo prvo predstavo šele konec aprila 1919, mariborski visokošolci pa maja 1919 Nušićevo komedijo Svet. Gostovanje igralcev ljubljanskega narodnega gledališča v začetku julija 1919 v Mariboru je potekalo v stavbi nemškega Gledališkega in kazinskega društva (Theater- und Kasinoverein); takrat se je z njenega odra prvič zaslišala slovenska beseda. V mariborski javnosti so tedaj sprožili vprašanje o lastništvu gledališke stavbe in nem-škega gledališča v njej. Deželna vlada v Ljubljani je razpravljala o tem, da mora Maribor nujno dobiti slovensko gledališče. Najprej je postavila Gledališko in kazinsko društvo pod državno skrbništvo, nato pa je gledališko stavbo predala v last mariborski občini. Ker država ni namenila mariborskemu gledališču gmotne podpore, gledališkega konzorcija po vzgledu na Ljubljano pa ni bilo mogoče ustanoviti, ker so bili mariborski Slovenci kapitalsko prešibki, so se odločili, da bodo gledališče dali v zakup zasebnemu gledališkemu podjetniku. 16. julija 1919 so se pogodili z igralcem in režiserjem Hinkom Nučičem, da prevzame gledališče za tri leta. V začetku sep-

General Rudolf Maister govori množici na mariborski železniški postaji ob slovesni vrnitvi posmrtnih ostankov hrvaških upornikov Nikole Zrinjskega in Krsta Frankopana 27. aprila 1919 (PAM)

220

S tudia

H istorica

S lovenica

tembra 1919 je začel pripravljati otvoritveno predstavo Jurčičevega Tugomera in odprl svojo gledališko šolo.100 Od pomladi do konca poletja 1919 je v Parizu potekala mirovna konferenca o Avstriji. Čeprav avstrijski zastopniki na njej niso imeli pravice razpravljati, so konferenci vendarle ponujali svoje ozemeljske zahteve do Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ali ugovarjali jugoslovanskim. Ko so aprila 1919 prihajale iz Pariza v Slovenijo vznemirljive novice o dodelitvi Koroške Republiki Nemški Avstriji, so slovenski politiki želeli prehiteti dogodke in zasesti sporno ozemlje. 29. aprila 1918 so Slovenci začeli slabo pripravljeno ofenzivo, ki naj bi se usmerila proti Celovcu. Toda po zlomu zahodnega krila so se slovenske čete začele umikati tudi od Velikovca. Nemški ljudski in deželni brambovci so 7. maja 1919 pridrli do Slovenj Gradca in čez Dravograd do Mute v Dravski dolini. Generala Rudolfa Maistra je nadrejeno poveljstvo poslalo iz Maribora v Slovenj Gradec, da je tam utrdil obrambno črto. Poraz slovenske vojske je Slovence in deželno vlado močno potrl, med mariborskimi Nemci pa vzbujal upe o zlomu slovenskih oziroma jugoslovanskih ozemeljskih zahtev. Med mirovnimi pogajanju z Avstrijci je poveljnik Dravske divizijske oblasti general Kosta Smiljanić pripravil nasprotno ofenzivo s slovenskimi, a tudi srbskimi četami. S petimi močnimi odredi je 28. maja 1919 začel hkratni napad. Udaril je čez Dravo in 6. junija zasedel Celovec in Gospo Sveto. Labotskemu odredu, ki je napadel na desnem krilu, je uspešno poveljeval general Rudolf Maister. Slovencem je spet zrasel pogum; opogumljeni so bili tudi v Mariboru. A medtem je pariška mirovna konferenca že sprejela sklep o delitvi Koroške na dve coni - A in B, v katerih naj bi bil izveden plebiscit o tem, kateri državi hoče prebivalstvo pripasti. Cono A je zasedla jugoslovanska vojska, za njenega poveljnika pa je bil imenovan general Rudolf Maister.101 Vnovič so porasli upi mariborskih Nemcev o zlomu jugoslovanske oblasti ob mariborskem vojaškem uporu 22. julija 1919.102 Tedaj so se slovenski vojaki na desnem bregu Drave (konjeniki, topničarji in del Tržaškega polka) hoteli na pohodu čez glavni dravski most združiti z delom slovenskega Mariborskega polka iz meljske vojašnice. Vojaki so se vzdignili v upor iz več razlogov: bili so že siti vojaščine, čutili so se zapostavljene v primerjavi s srbskimi vojaki, saj so dobivali nižjo plačo in so jih silili v srbske uniforme - zlasti so jim bile zoprne šajkače; bili so za republiko in proti srbski dinastiji. Uprli so se tudi zoper svoje nasilne častnike, ki so bili prikriti nemškutarji. Podobni razlogi so pomagali sprožiti upore vojakov in prebivalstva tudi v sosednih državah - v Gradcu in na Dunaju, na Bavarskem in na Madžarskem pa so ustanovili sovjetski republiki. Takratni poveljnik Štajerskega obmejnega poveljstva podpolkovnik Vlatko Uzorinac je s četami Karlovškega polka, zvestega kralju, zasedel mostišče na levem bregu Drave in s strojničnim ognjem onemogočil upornikom pohod čez most. Vojaki Karlovškega polka so onemogočili tudi pohod upornikov iz meljske strani in vdor na Rotovški trg. Boji so trajali od popoldneva do čez polnoč. Bilo je šest mrtvih upornikov in dvanajst ranjencev. Po zadušitvi se je del upornikov vrnil v vojašnice, del pa je pobegnil. Sklicano je bilo naglo vojaško sodišče, ki je sodilo dvanajsterici upornikov; dva sta bila obsojena na smrt in ustrel100

Bruno Hartman, Zgodovina slovenskega dramskega gledališča…, str. 89-92. Bruno Hartman, Rudolf Maister…, str. 75-77. 102 Milan Ževart, Vojaški upor v Mariboru 1919, Dialogi, št. 3, 1967, str. 561-570; Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918-1919, Maribor 1990, str. 270-287. 101

221

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

jena. Vojaška disciplina je bila sicer vzpostavljena, vzroki upora pa utišani. V Mariboru se je 1. junija 1919 konstituiral na prvi seji mestni sosvet, ki je bil prideljen vladnemu komisarju dr. Vilku Pfeiferju.103 Vanj so bili imenovani dr. Franjo Rosina, Leopold Barka, Ferdinand Vincetič, Anton Turk, Franc Jarh, dr. Josip Leskovar, dr. Anton Jerovšek, Vilko Weixl in Ferdo Leskovar. Sosvet je razpravljal o gospodarskih, pa tudi nacionalno relevantnih problemih. Že na prvi seji je načel vprašanje preimenovanja mariborskih ulic s slovenskimi imeni. Sprejel je proračun za tekoče leto, reševal stanovanjsko stisko v Mariboru, najel visok kredit za občinski gospodarski urad, uvedel nekatere občinske davščine in maksimiral cene za živila.104 Urejal je vprašanje podružnic bank, ki so imele sedež v tujini. Postavljal je kuratorije za podržavljene nemške pedagoške institucije in uredil pravni položaj podržavljenega gledališča ter sklenil pogodbo s prvim slovenskim gledališkim podjetnikom Hinkom Nučičem. Na seji 2. avgusta 1919 je mestni sosvet sprejel nova imena mariborskih mestnih ulic.105 Standardna, vezana na značilnosti prostora, so bila poslovenjena: Burggasse Grajska ulica, Lederergasse - Usnjarska ulica, Schlachthofgasse - Klavniška ulica. Ulice, poimenovane po nemških osebnostih, so bile poimenovane z imeni, ki so imele ustrezen položaj v slovenski družbi in kulturi: Goethestrasse - Prešernova ulica, Kaiserstrasse - Krekova ulica, Bismarckstrasse - Maistrova ulica, Schillerstrasse - Gregorčičeva ulica. Nekatere ulice in ceste so dobile ime po ustreznih vzporednih osebnostih iz jugoslovanskih, slovanskih ali antantnih držav: Mozartstrasse Smetanova ulica, Tegetthoffstrasse - Aleksandrova cesta (po jugoslovanskem regentu Aleksandru), Ameriška ulica, Francoska cesta, Andreas Hofergasse - Marmontova ulica. Sprožilo se je tudi vprašanje rabe slovenščine pri bogoslužju v mariborski stolnici. Slovenski verniki in mariborski slovenski katoliški listi so izražali nezadovoljstvo, da je bila v osrednji cerkvi v veliki večini slovenske lavantinske (mariborske) škofije v rabi le nemščina. V avgustu 1919, torej malo pred sklenitvijo mirovne pogodbe z Avstrijo, so sicer ugotavljali, da so mlajši duhovniki začeli pri tihih mašah moliti tudi slovensko, vendar je v začetku septembra 1919 500 družinskih poglavarjev in 500 samcev podpisalo peticijo lavantinskemu škofu dr. Mihaelu Napotniku, naj se v 'stolnici slovenskega Maribora' uvedejo slovenske pridige. Škofovo obotavljanje pri upoštevanju slovenščine v stolnici so pripisovali njegovi previdnosti, češ da bi se mirovna konferenca o Avstriji utegnila odločiti za plebiscit o pripadnosti mesta Avstriji ali Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.106 Škof dr. Mihael Napotnik pa je prišel navzkriž tudi s slovensko sodno oblastjo. Pod avstrijsko monarhijo je bil zelo vdan habsburški dinastiji in vladarju. Vsako leto je ob cesarjevem rojstnem dnevu priredil slovesen sprejem in v nagovoru slavil cesarja in cesarico. Malo pred zlomom monarhije je izbor nagovorov združil v knjigo Zur frommen Erinnerung an Weiland Ihre Majestäten Kaiser Franz Josef I. und Kaiserin Elisabeth (V pobožen spomin na rajnki veličanstvi cesarja Franca Jožefa I. in cesarico Elizabeto). Tiskanje se je zakasnilo, tako da je bila publikacija natisnjena šele po vojni. Mariborsko okrožno sodišče je februarja 1919 prepovedalo razširjanje 103

PAM, Zapisnik seje mariborskega mestnega sosveta dne 1. junija 1919. Prav tam. 105 Predlagana ulična imena v Mariboru, Male novice, 12. julija 1919, str. 3-4. 106 Na naslov lavantinskega vladike, Male novice, 2. septembra 1919, str. 3. 104

222

S tudia

H istorica

S lovenica

107

škofove knjige, češ da pretirano poveličuje nekdanjo habsburško dinastijo, hkrati pa ukazalo, da se njeni izvodi uničijo.108 Proti koncu poletja 1919 sta se slovenska (jugoslovanska) uprava in kultura že toliko učvrstili, da sta imeli mesto v oblasti. Toda dokončno še vseeno ni bila potrjena, saj so se med mirovno konferenco z Avstrijo v Parizu vrstili zapleti, ki so burili prebivalstvo z nihanji pri odločanju, komu naj Maribor pripade. Peterica antantnih velesil je 2. junija 1919 predložila zastopnikom Avstrije v gradu Saint-Germain-en-Laye pri Parizu besedilo mirovne pogodbe. Nanjo so Avstrijci od-

Dr. Franc Kovačič, profesor mariborskega bogoslovja in član delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih z Republiko Nemško Avstrijo leta 1919 v St. Germaine-enLayu (Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana, dalje NUK)

107 108

Škofova brošura zaplenjena, Mariborski delavec, 28. februarja 1919, str. 2. V imenu zakona!, Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 4. marca 1919.

223

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

govorili 16. junija in zahtevali plebiscit za Dravsko dolino, Maribor, Slovenske gorice in Radgono. Plebiscitno ozemlje so razdelili na tri kose: prvi je obsegal ozemlje od juga Dravograda čez vrh Pohorja, Hoče in Dravo do Dupleka, drugi od Radeljskega prelaza čez Kozjak na vzhod ter od Dupleka do Marije Snežne ter tretji Apaško polje in Radgono z okolico. Jugoslovanska delegacija je v začetku avgusta zavrnila plebiscit za Maribor in Radgono. Vrhovni svet pa je vendarle pritegnil avstrijski ideji o predlaganem plebiscitu. Tedaj je jugoslovanska delegacija predlagala razširjeno območje plebiscita na ozemlju celotnega mariborskega, ptujskega in ljutomerskega glavarstva. Slovencev je bilo na predlaganem območju več kot Nemcev, ne glede na to, da so jih Avstrijci imeli za Nemcem privržene Vindišarje. Vodja teritorialne komisije mirovne konference Francoz André Tardieu pa je bil naklonjen jugoslovanskemu mnenju o razširjenem plebiscitu; podprli so ga tudi britanski in ameriški zastopniki. Kljub nasprotovanju Italijanov so predlagali vrhovnemu svetu, naj zavrne avstrijski predlog. Ta je na seji 31. avgusta 1919 zavrnil avstrijski predlog plebiscita, odločil pa se tudi ni za jugoslovanskega. Tako je ostalo z majhnimi izjemami pri prvotno določeni razmejitvi med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je še današnja. Spremenila se je samo pripadnost Radgone z okolico. Britanci so namreč želeli Avstrijce odškodovati tako, da so jim ju poklonili.109 Vprašanje pripadnosti Maribora je bilo 31. avgusta 1919 razrešeno, potrjeno pa s podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo 10. septembra 1919 v Saint-Germain-en-Laye, s tako imenovano Saintgermainsko pogodbo. Prevrat je bil s tem dokončan, Maribor pa potrjen kot slovensko mesto. 110

*** Prva svetovna vojna je močno spremenila zemljevid Evrope. Sesula se je dvojna monarhija Avstro-Ogrska; predvsem prva je bila stoletja trdna evropska država, ki je pod žezlom habsburške dinastije gospodovala mnogim narodom, ki so izza pomladi narodov 1848. leta krepili svojo narodno zavest in si prizadevali za takšen položaj znotraj države, ki bi ustrezal njihovim željam in zahtevam. Tako se je zgodilo tudi Slovencem. Njihova politika je sredi vojne presodila, da jim v takratnem položaju najbolj ustreza, da se združijo v državo, v kateri bodo poleg njih še tisti južni Slovani, ki so dotlej živeli znotraj Avstrije. Ideja o takšni državi je nujno trčila ob idejo o dotedanji Avstriji. Ta je bila zasnovana na prednostnem položaju Nemcev v njej. Nastanek jugoslovanske države je terjal, da zaobseže vsa ozemlja, na katerih so živeli Slovenci. Ta pa so zahtevali zase tudi Nemci, ki so v večjih ali manjših skupnostih živeli na njih. To je bilo očitno tudi v primeru Maribora in Štajerske. Po razglasitvi majniške deklaracije 1917 v dunajskem državnem zboru so se ji spodnještajerski Nemci upirali na različne načine. Sklicevali so se na večstoletno enovitost štajerske dežele, ki je ne gre trgati. Opozarjali so na svojo gospodarsko in kulturno premoč v deželi, na premoč večjih aglomeracij, ki so bile spričo historičnih okoliščin pretežno nemške, nad podeželjem, ki so ga stoletja večinsko naseljevali

109 110

Matija Slavič, Državni prevrat…, str. 259-265. An unsere deutsche Leser, Marburger Zeitung, 11. septembra 1919, str. 1; Der Friede von St. Germain, Marburger Zeitung, 13. septembra 1919, str. 2.

224

S tudia

H istorica

S lovenica

kmečki Slovenci. Takšne zamisli so si med vojno še krepili z bojno zavezanostjo nemškemu rajhu in s prepričanjem o zmagi združenega nemštva. Spodnještajerski nemški politiki so odločno zavračali idejo o jugoslovanski državi, še z večjo vnemo so načrtovali nemški most do Jadrana, ki bi ga bilo mogoče postaviti samo na račun Slovencev. Prav tako so bili odločni nasprotniki mirovnih načrtov ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona o samoodločbi narodov. Bolj ko se je bližal konec vojne, bolj so se Slovenci premišljeno pripravljali nanj. V njihovih političnih predstavništvih - od Narodnega sveta v Ljubljani do pokrajinskih narodnih svetov po deželah - so razpravljali in odločali vešči politiki, ki so večinoma že prej delovali v političnem sistemu dotedanje države in so ga dobro poznali. Pripravili so se na prevzem oblasti - politične, upravne in vojaške - nad ozemljem, ki so ga terjali zase. Ko so konec oktobra 1918 v Ljubljani razglasili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov in postavili Narodno vlado za Slovenijo, je ta v svoji nastopni izjavi razglasila, da ostane v veljavi pravni sistem dotedanje države; v posebnih primerih si je vzela pravico, da svojemu odloku podeli tudi zakonsko veljavo. V Mariboru se je slovenska politična oblast izoblikovala že pred ustanovitvijo nove države; določila je tudi slovensko vodstvo okrajnih glavarstev na Slovenskem Štajerskem. S 1. novembrom 1918 je Narodni svet za Štajersko prevzel oblast nad svojim ozemljem. Toda temelj zanjo je bil prevzem vojaške oblasti nad njim. V Mariboru ga je izvedel drzno, neustrašno, premišljeno, a tudi kot videc poet dotakratni avstrijski major Rudolf Maister, ki ga je Narodni svet za Štajersko povzdignil v generala. To povišanje je imelo veliko težo pri generalovem urejanju vojaških zadev v Mariboru in na Štajerskem. General Rudolf Maister je bil petindvajset let poklicni častnik. Imel je veliko izkušenj v vodenju vojaških enot, v oblikovanju vojakov. V Mariboru je bil med vojno v vodstvu vojaških formacij v mestu, tako da je dobro poznal njihovo razmestitev, ureditev in moč. Vse to mu je bilo v prid, ko se je polastil vojaške oblasti nad Mariborom in slovensko Štajersko. S preudarnim pogajanjem in ukazovanjem se je izvil iz kaotičnih razmer ob zlomu monarhije in s spretno, čeprav pravno ne do kraja domišljeno mobilizacijo sredi novembra 1918 ustvaril močno, dobro organizirano slovensko vojsko. Z njo je razbil poskus, da bi nemška stran s svojo 'zeleno gardo' vzela vojaško oblast v svoje roke. Še več: s pogajanjem in vojaškim nastopom je zavaroval severno mejo nove države na narodnostni meji. Do sklenitve mirovne pogodbe z Avstrijo 10. septembra 1919 je bilo celotno ozemlje Spodnje Štajerske v vojaški in s tem tudi politični oblasti Države Slovencev, Hrvatov in Srbov ter njene naslednice Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je bil močan argument, ko so v Parizu razpravljali, komu naj Maribor in Štajerska pripadeta. General Rudolf Maister je v razburkanih mesecih po koncu vojne izpostavljal vlogo slovenske vojske in tudi sebe kot njenega poveljnika, toda njegovo razmerje do slovenske politične oblasti je bilo korektno. Kar zadeva odnos med vojsko in civilno sfero, se je zgledoval seveda po nekdanji državi, ki je vojaštvu namenjala veliko spoštovanje. Le tako si lahko razlagamo močno Maistrovo poseganje v tok dogajanja s proglasi, naredbami in ukazi, tudi s podporo vojaške moči pri ukrepanju civilne sfere. Med dogajanjem ob prevratu so bile najbolj tragične krvave nemške demonstracije 27. januarja 1919 na mariborskem Glavnem trgu. Spoznanje mariborskih Nemcev, da so v začetku januarja 1919 izgubili še poslednjo politično pozicijo v

225

B. Hartman: Prevrat v Mariboru 1918/1919

mestu - občinski svet - je v njih vzbudil gnev in bes dotedanjega gospodarja; vložili so ga v velikansko manifestacijo v prid Nemški Avstriji med bivanjem ameriške politične delegacije v Mariboru. Slovenska stran je vedela za priprave na manifestacijo, ji pa bržčas ni znala predvideti obsega, moči in notranje napetosti. Slovenska vojska je bila sicer v pripravljenosti v vojašnicah, a je poveljstvo ni uporabilo, da bi manifestacijo preprečilo ali vsaj zajezilo. Povrh se slovenska oblast ni želela v očeh ameriške delegacije pokazati kot nedemokratična. Na Glavnem trgu je večtisočglava množica z nabito notranjo močjo pritisnila na rotovž, da bi ga odvzela slovenski oblasti. Maloštevilna mestna straža pred njim se je zmerjanju, napadanju in poskusov razorožitve postavila po robu; v samoobrambi je najprej opozorilno streljala v zrak, nato pa v množico. Mrtvi in ranjeni so bili žrtve do vrelišča prignanega nacionalizma, precenjevanja demokracije ter preprostih slovenskih vojakov, ki so si hoteli rešiti svoja življenja. Od februarja 1919 dalje se je življenje v Mariboru odvijalo v zakonitem okviru, vendar s slovensko vsebino. Sodna, upravna in šolska oblast so bile poslovenjene, pri čemer je bila upoštevana recipročnost pri zamenjavi kadrov glede na njihovo državljansko opredelitev. Vse te menjave so spreminjale strukturo mariborskega prebivalstva. Nemški častniki, uradniki, učitelji in profesorji z družinami so zapustili obdravsko mesto, na njihova mesta pa so prihajali slovenski kadri iz drugih krajev Slovenije, še zlasti iz Trsta in Primorske. Slovensko prebivalstvo se je tako začelo množiti. Krepiti se je začelo gospodarstvo slovenskih dejavnikov. Vse številnejše slovensko prebivalstvo se je opredeljevalo politično in interesno. Ustanavljalo je slovenske znanstvene in kulturne institucije, tako da je bila narodnostna podoba Maribora ob podpisu Saintgermainske pogodbe že močno spremenjena v primerjavi s časom ob koncu prve svetovne vojne.

Bruno Hartman THE OVERTHROW IN MARIBOR 1918/1919 SUMMARY The events at the time of the overthrow after the First World War in Maribor are described by numerous historians, both Slovenian and Austrian, but in a fragmentary way and partially, often from biased political angles. It was treated in a most complex way by dr. Matija Slavič, who was closely linked to events and well informed as member of the National Council for Styria and member of the Yugoslav Delegation at the Paris Peace Conference 1919. The author endeavours to treat the topic width breadth, considering the historical contributions of both involved parties and their findings and to test their veracity. He ensues from the state in the city at the beginning of the century and from the development events during the

226

S tudia

H istorica

S lovenica

War, particularly towards its end. The fundamental asunder positions of the Slovenian and German inhabitants in Maribor and surroundings are presented, pursuing from the national predomination in the city, on the one hand, and in the surroundings, on the other. The contradictive political positions of the Slovenian and German citizenry are depicted, as well as the ones of the Social Democrats, during the dissolution of the Monarchy, the alterations of social values and attitudes towards them. The events are depicted temporally, thus that the positioning of the adversary parties in the context of political, social and military agitation is discernible. The formation of new state institutions are articulated, claiming Maribor and its surroundings. The action on the part of Maribor inhabitants are depicted. The military taking of power was particularly indicative - carried out by General Rudolf Meister to the benefit of the Slovenian side - and at the taking over of administrative services, judiciary and education. The time of the overthrow, as of the end of the First World War and the signing of the Peace Agreement with Austria at Saint-Germain-en-Laye on 10 September, 1919, was marked by military action, social turmoil and demonstrations, reshuffling of political and administrative services, economic interventions and rearrangement of schools. Cultural life in the city, the swing of the media and the transformation of the external appearance of the city, as to national pertinence, are also depicted. The inflow and outflow of inhabitants are also treated. The basic intention of the article is to demonstrate in a summary way the multi-layer transformation if Maribor into a Slovenian town during the span of one year.

227

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 394(497.4 Maribor)"1860/1941" 1.02 Pregledni znanstveni članek

Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Maja Godina-Golija Dr, znanstv. sodelavka Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje Novi trg 5, SI - 1000 Ljubljana e-mail: maja.godina-golija@uni-mb.si

Izvleček: Prispevek predstavi dosedanje rezultate in ugotovitve etnoloških raziskav o življenju in kulturi Mariborčanov od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne. Avtorica z obravnavo gospodarstva, stavbarstva, stanovanjske kulture, vsakdanje in praznične prehrane ter družabnega življenja oriše glavne značilnosti njihovega načina življenja. Zaradi slabega gmotnega položaja večine tedanjega mestnega prebivalstva je bila zanj značilna skromnost in enoličnost. Od tega se je ločila premožna plast Mariborčanov, ki je s svojim življenjskim slogom in zunanjo podobo označevala tedanjo javno življenje v mestu.

Ključne besede: Maribor, prebivalci, gospodarstvo, stavbarstvo, stanovanjska kultura, prehrana, družabno življenje, 1860-1941.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str. 229-251, 52 cit., 9 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

229

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Maribor je imel v zadnjih desetletjih 19. stoletja še podeželski značaj, saj je bil za mestno prebivalstvo značilen napol kmečki način življenja. Meščani so se ukvarjali predvsem s trgovino, obrtjo in kmetijstvom. Izgradnja Južne železnice leta 1846 je namreč pospešila izvoz agrarnih izdelkov, predvsem vina, sadja, perutnine, zelenjave in lesa. Med obrtniki so prevladovali čevljarji, krojači, šivilje, mizarji, peki, pleskarji, ključavničarji in kovači.1 V trgovini je bila v mestu Maribor najpomembnejša trgovina z vinom in sadjem, v manjši meri tudi trgovina s stroji, manufakturo in tehničnimi pripomočki. V tem času so nastali tudi prvi večji industrijski obrati, predvsem mlinske, pivovarniške, usnjarske in milarske stroke. Ti obrati so začeli po letu 1918 nazadovati.2 Dokončna izgradnja Južne železnice leta 1857 in izgradnja Koroške proge 1863. leta pomenita začetek močnejše proletarizacije kmečkega in obrtniškega prebivalstva. Maribor postane prometno križišče dveh primarnih avtroogrskih prog, ki sta povezovali Dunaj, Budimpešto, Trst in Tirolsko. Zaradi njegove pomembne lege so leta 1863 v mariborskem predmestju ob koroškem kolodvoru zgradili železniško strojno tovarno, ki naj bi vzdrževala stroje in železniška vozila Južne železnice. Delavnice železniških vozil z nad tisoč zaposlenimi so bile prvi večji industrijski obrat v Mariboru. Močno so pospešile razvoj bližnjih predmestij, pred-

Parni mlin Carla Scherbauma ob današnji Svetozarevski ulici, začetek 20. stoletja (Fototeka avtorice)

1 2

Adressbuch (Handels-Gewerbe-Verkehrs), Graz 1899, str. 302-313. Antoša Leskovec, Razvoj gospodarstva v Mariboru 1752-1941, v : Maribor skozi stoletja, Maribor 1992, str. 369.

230

S tudia

H istorica

S lovenica

vsem Magdalenskega, Studencev, Radvanja in Nove vasi.3 V Mariboru so v obdobju pred prvo svetovno vojno gospodarsko prevladovali Nemci. Od direktnih davkov so tedaj Nemci v Mariboru odvajali kar 90%, Slovenci pa le 10%. Med mariborskimi podjetniki so bili v tem času kar 304 nemški podjetniki in le 48 slovenskih, med obrtniki pa je bilo kar 670 Nemcev in 172 Slovencev.4 Intenzivnejši razvoj mariborske industrije se začenja šele po prvi svetovni vojni, zlasti po izgraditvi hidrocentrale Fala. Falsko elektrarno so začeli graditi že leta 1913, vendar je bila dograjena ob koncu prve svetovne vojne. Zaradi prometne lege, cenene električne energije, cenenih zazidalnih površin in obilice delovne sile se leta 1922 pričenja priseljevanje tujih tekstilnih tovarn v Maribor. V tem obdobju, ko je novo jugoslovansko tržišče onemogočilo mariborsko mlinsko industrijo, omejilo proizvodnjo živilske industrije, ohromilo izvozno trgovino, je postala tekstilna industrija pomembni dejavnik razvoja Maribora. Med obema vojnama je nastalo petnajst večjih tekstilnih tovarn z nad 7029 zaposlenimi in Maribor so poimenovali 'jugoslovanski Manchester'.5 Zraven tekstilne industrije se je razvijala tudi kovinska. V obdobju pred drugo svetovno vojno je bil nemški kapital najmočneje zastopan v tekstilni in kovinski industriji, pa tudi v obrti in trgovini. Po objavljenih podatkih so bile v Gosposki ulici le tri slovenske trgovine. Bogati mariborski Nemci so bili lastniki najboljših vinogradov v mestni okolici. Pomembno vlogo so imeli v bankah in kreditnih zavodih, bili pa so tudi lastniki 2/3 stanovanjskih in drugih poslopij v Mariboru.6 Za čas med obema vojnama je značilna močna proletarizacija mariborskega agrarnega zaledja. Mesto dobiva vedno močnejše značilnosti industrijskega središča. Socialna in poklicna diferenciacija se izraža tudi v izrabi mestnega prostora. V starem mestnem jedru ob levem bregu Drave so se ohranile nekatere starejše obrti, o čemer pričajo imena ulic in trgov: Splavarska ulica, Mesarska ulica, Ribiška ulica, Usnjarska ulica, Mlinska ulica, Lekarniška ulica. Industrijski obrati so bili pred drugo svetovno vojno zlasti v Melju, v studenškem predmestju, ob Tržaški cesti in na Teznem. V njihovi bližini so nastala tudi nova delavska naselja, že leta 1863 'Stara kolonija', leta 1868 so dogradili še 'Novo kolonijo' v studenškem predmestju. Pomladi leta 1937 je bila zgrajena na Pobrežju Hutterjeva kolonija.7 V starem mestnem jedru pa so živeli zlasti pripadniki svobodnih poklicev, trgovci, obrtniki, odvetniki in zdravniki. Pod Goricami in proti Kamnici so nastajale premožnejše stanovanjske četrti.8 Razvoj industrije, zlasti tekstilne, je vzpodbudil tudi naglo naraščanje prebivalstva. Statistični podatki pričajo, da je štel Maribor leta 1910 27.994 prebivalcev s 1296 hišami, leta 1921 30.739 s 1455 hišami in leta 1931 33.921 prebivalcev s 1834 hišami. Prebivalstvo je najbolj naraščalo v Magdalenskem okraju, ki je leta 1910 štel

Franjo Baš, Maribor, Historično-geografski razvoj, v: Franjo Baš, Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije, Maribor 1989, str. 139. 4 Bruno Hartman, Kulturni tokovi v Mariboru in njegovem zaledju med vojnama, Časopis za zgodovino in narodopisje (dalje ČZN), 54/1983, str. 235. 5 France Kresal, Tekstilna industrija v Sloveniji, Ljubljana 1976, str. 149. 6 Marjan Žnidarič, Prispevek k zgodovini Nemcev v Mariboru med obema vojnama, ČZN, 54/1983, št. 1-2, str. 221. 7 Maja Godina, Iz mariborskih predmestij, Maribor 1992, str. 47. 8 Franjo Baš, Maribor, Geografski vestnik, 2/1926, str. 149.

231

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

7272, leta 1931 pa že 12.196 prebivalcev. Najbolj je naraščalo v predelih, kjer so prevladovali delavci. Ti so leta 1931 v občinah Pobrežje, Tezno in Radvanje predstavljali kar 40-50% prebivalstva, v občini Studenci pa kar 63,3%.10 Mariborska predmestja so zaradi močne industrializacije od 20. let 20. stoletja izgubila nekdanji podeželski značaj. Spremenila so se v naselja manjših delavskih hišic ali kot je slikovito označil predmestje Studenci pisec v Krajevnem leksikonu Dravske banovine leta 1937: "Prebivalci so večji del delavci, železničarji in obrtniki. Na obeh straneh žel. proge in ban. ceste, ki drži proti Rušam, se vrste delavske hišice sredi vrtov." Podobno je označil tudi druga mariborska predmestja.11 Dom in gospodinjstvo Spreminjanje gospodarske dejavnosti Mariborčanov je vplivalo tudi na pospešeno izgradnjo mesta, zlasti na razmah stanovanjske gradnje. Če je bil še za začetek 19. stoletja značilen napol agrarni način življenja Mariborčanov, ki se je odražal tudi v tedanji mestni arhitekturi, je drugo polovico 19. stoletja zaznamovala železnica in začetek industrializacije. Hiše v mestu so bile na začetku 19. stoletja pritlične ali enonadstropne, mnogokrat po razporeditvi prostorov in po videzu še zelo podobne podeželskim. Čeprav so lesene stavbe izginjale, jih je bila v mestu še kakšna petina. Med stavbami je bilo v tem času še veliko nezazidanih, zelenih površin in vrtov.12 O agrarnem značaju mestnega prebivalstva pričajo tudi načrti njihovih stanovanjskih hiš, za katere so bila značilna velika podstrešja za shranjevanje žit, vinske kleti in gospodarska poslopja na dvoriščih. Curk piše, da so okrog leta 1840 na mariborskih dvoriščih stali hlevi, večji celo za deset konjev in šest krav, svinjaki in z živinorejo povezani skednji ter gumna.13 Izgradnja Južne in Koroške železnice je spremenila Maribor v pomembno prometno središče, s prvim večjim industrijskim obratom - delavnicami Južne železnice. Zaradi železnice in bližine kolodvora se je pospešila zlasti gradnja severovzhodnega predela starega mestnega jedra. Trgovsko in poslovno središče se je iz nekdanje Koroške ceste selilo ob današnjo Partizansko cesto, ob kateri so nastale številne nove stavbe. Proti kolodvoru se pomika vedno več novih trgovskih, gostinskih in obrtnih lokalov, tu poteka tudi vsakodnevna promenada. Severno od današnje Partizanske ceste nastanejo razkošne vile, v katerih so stanovali različni podjetniki. Ob Partizanski, Mladinski, Maistrovi, Kocljevi, Krekovi, Gregorčičevi, Tyrševi in Razlagovi ulici pa večje najemniške stanovanjske hiše, kjer so živeli večinoma uradniki s svojimi družinami. V zadnjih desetletjih 19. stoletja so nastali tudi železničarski bloki v Melju in manjše hiše na Taboru ter v drugih mariborskih predmestjih.14

Franjo Baš, Razvoj Maribora..., str. 269. Gospodarska struktura Slovenije, v luči poklicne statistike in delavskega zavarovanja, Ljubljana 1939, str. 18. 11 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 424. 12 Franjo Baš, Gradbena slika Maribora v začetku 19. stoletja, Mariborski koledar, str. 48. 13 Jože Curk, O historičnih virih za urbano-gradbeno zgodovino Maribora, ČZN, 54/1983, št. 1/2, str. 278. 14 Jože Curk, Maribor: urbanistično gradbeni zgodovinski oris 1, ČZN, 37/1966, št. 2, str. 84. 10

232

S tudia

H istorica

S lovenica

V studenškem predmestju je leta 1863 nastala 'Stara kolonija', sestavljena iz desetih hiš z oseminštiridesetimi stanovanji, leta 1868 pa še 'Nova kolonija' z osemindvajsetimi hišami, ki so imela 254 stanovanj. V sedemdesetih letih 19. stoletja je bil v koloniji urejen otroški azil, magazin-konzum z življenjskimi potrebščinami, leta 1873 pa je bila zgrajena tudi šola za delavske otroke.15 Kolonijo so sestavljale enonadstropne stanovanjske hiše, zidane iz opeke, ometane in z dvokapno streho. Stanovanja v Stari koloniji so obsegala kuhinjo, tri sobe in klet. V Novi koloniji pa so prevladovale enonadstropne osemstanovanjske hiše. Stanovanja so bila sestavljena iz kleti, kuhinje in dveh sob. Stanovanjem je pripadal tudi majhen vrt in drvarnica, kar je omogočalo prebivalcem gojitev zelenjave, sadja in domačih živali. To je predstavljalo pomembno dopolnilo v proračunu delavskih družin.16 Večina Mariborčanov je ob koncu 19. stoletja živela v manjših najetih stanovanjih. Največkrat so bila sestavljena iz ene ali dveh sob in kuhinje, včasih le iz tako imenovane sobe s štedilnikom. Premožni so stanovali v večjih stanovanjih, navadno nad pritličnim lokalom, ki so obsegala štiri ali pet sob, kuhinjo in shrambo. Najbogatejša plast Mariborčanov pa je živela v lastnih hišah - vilah, ki so nastajale zlasti v severovzhodnem delu mesta. V starem mestnem jedru so bili prostori v vseh hišah podobno razporejeni: v pritličnem delu so bili navadno lokali, v nadstropju pa so bili stanovanjski prostori. Okna spalnic, otroških in dnevnih sob so gledala na ulično stran in veljala za najboljšo lego, okna kuhinj, kabinetov, poznejših kopalnic in prostorov za služinčad pa so bila obrnjena na dvoriščno stran in so imela manj ugledno lego.17

Tlakovanje Glavnega trga po 1. svetovni vojni (Fototeka avtorice) 15

Neue Kolonie, Marburger Zeitung, 8. maja 1925, str. 5. Maja Godina, Iz mariborskih predmestij: O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941, Maribor 1992, str. 41. 17 Jerneja Ferlež, Dvorišča kot sestavina načina življenja Mariborčanov, Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1999, str. 85. 16

233

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Večina stanovanj ni imela lastnih sanitarij, ampak so bila skupna v nadstropjih ali dvoriščnih traktih hiš. Le stanovanja premožnih so imela tudi lastna - suha stranišča. Stanovalci so se oskrbovali z vodo iz vodnjakov, saj so bili v mestu tako javni kot privatni vodnjaki. Vodo so začeli napeljevati v mariborske hiše šele po letu 1901, ko je bil dograjen vodovod.18 V tem času začnejo v nekaterih premožnih hišah nastajati tudi prve kopalnice. Prva svetovna vojna je zavrla stanovanjsko gradnjo v mestu, ki pa se je pospešeno nadaljevala zlasti od leta 1922, ko se v mestu prične priseljevanje tujih tekstilnih tovarn. Razvoj industrije, zlasti tekstilne, je vzpodbudil intenzivnejše priseljevanje okoliškega prebivalstva v mesto. Zato je tam pričelo primanjkovati manjših - cenejših stanovanj. Mnogi so se lotili izgradnje lastnih hišic v mariborskih predmestij na desnem bregu Drave, kjer je bila cena zemljišč nižja. Kar dve tretjini mestne površine je v tem času pokrivala družinska stanovanjska gradnja v obliki neurejenih predmestnih naselij.19 Živahni stanovanjski gradnji navkljub je v Mariboru med obema vojnama stanovanj nenehno primanjkovalo, zlasti cenejših za revnejše plasti prebivalstva. Stanovanjska stiska se je še povečala zlasti v obdobju gospodarske krize, ko številne družine niso zmogle plačevati najemnin za stanovanja. Stanovale so v barakah v Dajnkovi in Kraljeviča Marka ulici, v dragonski vojašnici, v magacinu stare dravske vojašnice, v kleteh, hlevih in pralnicah. V starem mestnem jedru so nastala zaradi pomanjkanja stanovanj na dvoriščih številna zasilna stanovanja ali skromna bivališča najnižjega stanovanjskega standarda.20 Mestna občina je zaradi nevzdržnih higienskih in socialnih razmer leta 1938 dogradila ob Pregljevi ulici štiri enonadstropne hiše za prebivalce vagonov in barak iz Dajnkove ulice. Vsaka je imela dvajset sob s štedilnikom, po dve stranki pa sta imeli skupno stranišče. V hiše je bila že napeljana tudi voda in elektrika.21 V tem času nastaneta v Mariboru tudi dve novi koloniji: mestna in Hutterjeva delavska kolonija. Mestna delavska kolonija je nastala leta 1928 po načrtih Ivana Vurnika v Magdalenskem predmestju. Tvori jo 147 enonadstropnih enodružinskih hiš, postavljenih v vrstah vzdolž ulic. Hiše so imele dve ali štiri sobe s kuhinjo, vendar je bila stanovanjska površina skromna. Zaradi visokih mesečnih obrokov posojila pa so kolonijo naseljevali večinoma pripadniki srednje premožne plasti mariborskega prebivalstva.22 Društvo za starostno preskrbo delavcev tekstilne tvrdke Hutter in drug pa je leta 1937 postavilo Hutterjevo kolonijo na Pobrežju. Sestavljalo jo je dvajset enonadstropnih hiš, ki po obliki in tlorisu posnemajo enodružinske vile, le da so bile tu v eni stavbi nagnetene štiri družine. Kolonija je bila za tiste čase odlično komunalno urejena, saj je bila voda napeljana v stanovanja, urejena je bila kanalizacija, stanovanja pa so imela tudi stranišča in kopalnice.23 Večina Mariborčanov je med obema vojnama stanovala v najemniških stanovanjih, manjši del pa v podnajemniških, v delavskih kolonijah ali v lastni hišicah. Le

Prav tam, str. 129. Jelka Pirkovič Kocbek, Izgradnja sodobnega Maribora, Ljubljana 1982, str. 12. 20 Jerneja Ferlež, Dvorišča kot sestavina..., str. 158. 21 Mariborski dnevni drobiž, Mariborski večernik Jutra, 5. januarja 1939, str. 4. 22 Marburger Berichte, Marburger Zeitung, 15. junija 1928, str. 4. 23 Pokrajinski arhiv Maribor, fond Pobrežje, dok. št. 1496 do 1508. 19

234

S tudia

H istorica

S lovenica

tanka najpremožnejša plast je stanovala v večjih stanovanjskih hišah - vilah, ki so nastajale na obrobju mestnega jedra, pod vinogradi. Večina stanovanj je bila eno- ali dvosobnih, nekateri revni so stanovali samo v sobi s štedilnikom, tako imenovanem 'šparhet cimru'. Uradniške družine so stanovale v tri- do štirisobnih stanovanjih, včasih so kakšno sobo oddajale tudi podnajemnikom. Tanka plast bogatih Mariborčanov je stanovala v velikih, včasih celo šest- do osemsobnih stanovanjih, ki so se razprostirala čez celo etažo stanovanjskih hiš. Večina stanovanj je bila v pritličju ali prvem nadstropju. Slovenec je lata 1935 zapisal, da je bilo "med 8939 stanovanji v Mariboru le 239 v kleteh, 3478 v pritličju, 908 v visokem pritličju, 2605 v prvem, 871 v drugem, 239 v tretjem in 18 v četrtem nadstropju, podstrešnih stanovanj je 581. 2 24 Povprečno ima vsak Mariborčan 17 m na razpolago v stanovanju." V večino stanovanj v Mariboru pred drugo svetovno vojno ni bila napeljana niti voda niti elektrika. Skupne vodovodne pipe so bile največkrat na hodniku ali na dvorišču, nekateri Mariborčani, zlasti v predmestjih, pa so se še vedno oskrbovali z vodo iz vodnjakov. Leta 1920 je električna razsvetljava zamenjala plinsko, vendar je bil njen priklop za marsikoga predrag. Zato se informatorji spominjajo, da so v tem obdobju stanovanja razsvetljevali s petrolejkami, manj s svečami in karbidom. Mnogo jih ni bilo priključeno na kanalizacijo, skupne sanitarije pa so bile na hodnikih ali v dvoriščih traktih. Le v redkih stanovanjih Mariborčanov so imeli v tem času kopalnice in stranišča na izplakovanje.

Gosposka ulica okoli leta 1930 (Pokrajinski muzej Maribor, dalje PAM)

Iz Maribora, Slovenec, 28. julija 1935, str. 4.

235

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Oprema večine stanovanje je bila skromna. Tla so prekrivale nepobarvane deske, le premožni so imeli parket, v kuhinji in kopalnicah pa keramične ploščice. Osrednji stanovanjski prostor, kjer je potekala večina družinskega življenja, je bila kuhinja. Bile so tudi edini prostori, ki so se v večini stanovanj redno ogrevali. Oprema kuhinj je bila v večini stanovanj skromna in funkcionalna. Prvi štedilniki so se pojavili z dograditvijo železnice Dunaj-Ljubljana-Trst.25 Najbolj pa so se razširili pred 1. svetovno vojno in po njej. Imeli so jih v bolj premožnih gospodinjstvih, v revnejših pa železne štedilnike - 'šparhete'. Štedilniki so služili za peko, kuhanje, segrevanje vode in ogrevanje prostora. Konec 19. stoletja kredence v kuhinjah še niso bile razširjene. Več je bilo predalnikov, sklednikov in polic za posodo. Med obema vojnama se kredence razširijo med vsemi socialnimi plastmi prebivalstva. Sprva so bile enostavnejše - enodelne, kasneje pa že tudi dvo- in tridelne. H kuhinjski opremi je sodila še miza, stoli brez naslonjala - 'štokerli', polica za vodo 'vaserpank', zaboj za kurjavo. V tridesetih letih so se z napeljevanjem plina v stanovanja premožnih Mariborčanov začeli uveljavljati manjši plinski gorilniki, ki so jih uporabljali poleg že obstoječih na trdo kurivo. Za shranjevanje pa so imeli v teh gospodinjstvih hladilne omare - lednjake.26 Počitku in hranjenju oblačil so bile v večini stanovanj namenjene sobe. Njihova oprema je bila podobna skoraj v vseh stanovanjih: zakonska postelja, dve nočni omarici, dve garderobni omari, psiha ali predalnik - 'šublatkasel', postelja ali divan za otroke oz. druge sorodnike, ki so živeli v skupnem gospodinjstvu. Sobe so bile okrašene z lončnicami, ki so stale na okenskih policah in na lesenih stojalih za rože. Stene so bile pobeljene v živahnih cvetličnih vzorcih in okrašene s slikami in fotografijami. Nad zakonsko posteljo je visela cenena podoba Madone, priljubljene so bile tudi fotografije zakoncev. Na predalniku ali psihi pa je bil velikokrat hišni oltarček. V sobah so stene krasili tudi s stenskimi urami z utežmi in ogledali. V stanovanjih premožnih Mariborčanov so imeli poleg spalnic tudi bogato opremljene obednice s klavirjem in fotelji. Sedežne garniture, divane in kavče so začeli uvajati v teh gospodinjstvih zlasti po prvi svetovni vojni. Stanovanje so krasili z lepo izdelanim pohištvom, porcelanom, kristalnim steklom in srebrnino. Na stenah so visele oljne slike v bogato izrezljanih okvirjih. Parkete so pokrivale perzijske preproge, okna in vrata pa bogati zastori. Vsakdanja prehrana Gospodinjska dela so bila v obravnavanem času domena žensk. Navadno so jih opravljale matere, če je živelo v gospodinjstvu več generacij skupaj, so dela opravljale tudi babice. Pri nekaterih delih so pomagali otroci, npr. pri preskrbi z vodo ali s kurjavo. Le v premožnih družinah so imeli za gospodinjska dela zaposlene služkinje, ponekod so imeli za kuhinjska opravila kuharice, za druga pa služkinje. Med najpomembnejša dela, ki so jih opravljale gospodinje, lahko štejemo pripravo hrane. Felicita Kalinšek, avtorica ene izmed najbolj priljubljenih kuharskih knjig na Slovenskem, je leta 1923 zapisala: "Med posli domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo eden izmed najbolj važnih za vsakdanje življenje. Ako ima gospodinja še tako lepe lastnosti, ako je prijazna, postrežljiva, potrpežljiva, vendar je družina ne more 25 26

Kržičnik Ermin, Gospodarski razvoj Maribora, Maribor 1956, str. 20. Maja Godina-Golija, Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, Maribor 1996, str. 61.

236

S tudia

H istorica

S lovenica

rada imeti in pri hiši ne more biti zadovoljna, ako ne zna dobro kuhati, ako družini postavlja vedno skoro eno in isto jed v petek in svetek in še to neokusno pripravljeno, neosoljeno, preslano, zasmojeno, napol kuhano, preredko, pregosto itd. Posebno slabo je pri hiši, kjer se gospodinji skoro nikoli peka ne posreči."27 Prehrana v Mariboru je bila konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja še pod močnim vplivom dunajske kuhinje. Nagla industrializacija po prvi svetovno vojni pa je povzročila tudi močno priseljevanje podeželskega prebivalstva v mesto, ki je s seboj prineslo tudi značilnosti svoje regionalne kulture, pa tako tudi prehrane. Naselitev Primorcev in srbskega vojaštva med obema vojnama pa je povzročila, da so se v tukajšnji kuhinji začele uveljavljati tudi sestavine primorske in srbske kuhinje. Mariborčani so se z nekaterimi živili oskrbovali sami, saj so bili značilni tudi za mestno območje zelenjavni vrtovi. Ti so bili še bolj razširjeni v mariborskih predmestjih, kjer so mnogi najeli cele njive in na njih gojili najpomembnejšo zelenjavo in sadje za lastno prehrano. Preskrba z okoliškimi kmetijskimi pridelki, mesom in izdelki živilske industrije je bila na mariborski tržnici in v trgovinah zelo dobra, ker je Maribor obdan z bogato kmetijsko pokrajino, katere proizvodi so bili že stoletja predmet tukajšnje trgovine. Težave v preskrbi prebivalstva z živili so bile značilne zlasti med prvo svetovno vojno, vendar so se razmere kmalu po njej uredile. Živila za vsakdanjo prehrano, npr. moko, sol, koruzni in pšenični zdrob, kavo, sladkor, olje, kis, mast in nekatere začimbe, so Mariborčani kupovali v trgovinah

Glavni trg leta 1940 (Fototeka avtorice)

Felicita Kalinšek, Slovenska kuharica (7. izd.), Ljubljana 1923, strani uvoda niso označene.

237

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

'špecerijah', ki jih je bilo v mestnih predelih veliko. Kruha večinoma niso kupovali, ampak so ga pripravile matere same. Nekatere so enkrat ali dvakrat na teden zamesile hlebce in jih dale peč v bližnje pekarne. Z mlekom so mariborske družine oskrbovali večinoma okoliški kmeti, nekateri so tudi v mestu konec 19. stoletja gojili krave. Meso in mesne izdelke so kupovali v mesnicah ali na mariborski tržnici. Ob začetku Koroške ceste so bile stojnice z boljšim in dražjim mesom, nato pa so sledile tiste s cenejšo ponudbo. Stojnice slaninarjev 'špeharjev', ki so ponujali le svinjsko meso in slanino, so bile sprva na spodnjem delu Strossmayerjeve, nato pa na Vojašniškem trgu. Mariborska tržnica je bila že od 14. stoletja na Glavnem trgu. Veliki tržni dnevi so bili v obravnavanem času zlasti v petek in soboto.28 Vrtnine so se prodajale na mizah, postavljenih v podaljšku Gosposke ulice in na Glavnem trgu. Na tleh, v kletkah, pa so prodajali živo perutnino. Leta 1938 so tržnico zaradi kanalizacije prestavili na Vodnikov trg in v Strossmayerjevo ulico. Dnevni obroki večine Mariborčanov so bili skromni, preprosti in dokaj enolični. Kot sem že omenila, so bili velikokrat odvisni od lastnih pridelkov z vrta. Zato so se določene jedi v sezoni mnogokrat ponavljale. Med najpomembnejša živila sta spadala kruh in krompir, manjši pomen pa so imeli mleko in mlečni izdelki, zelenjava, koruzni zdrob, zabela in meso. Nekatera živila so v večini gospodinjstev primanjkovala ali pa jih sploh niso uživali. To so bila dražja in zato večini težko dostopna živila, npr. meso in mesni izdelki, sladkor, prava kava, južno sadje, kolonialno blago in sladkarije. Najpomembnejši jedilni obrok je bilo kosilo, ki so ga skušale družine zaužiti skupno. Sestavljale so ga raznovrstne jedi, medtem ko so za zajtrk in večerjo v večini družin zaužili le tople napitke. Kosilo je bilo pri premožnih družinah sestavljeno iz juhe, mesa, priloge, solate ali prikuhe in sladice, v revnejših pa pogosto le iz dveh jedi, npr. juhe in sladke močnate jedi. Razlike med dnevi so bile majhne, ob petkih so bile v navadi postne jedi, npr. juhe in močnate jedi, v premožnih gospodinjstvih tudi ribe. Julija 1940 je tedanja oblast zaradi težav s preskrbo z mesom uvedla brezmesne dneve tudi ob sredah, četrtkih in petkih. Prepovedano je bilo prodajanje, kupovanje in uživanje svinjskega, govejega in telečjega mesa.29 Zajtrki in večerje so bile manj pomembni jedilni obroki. Za zajtrk so uživali belo kavo iz cikorije, franka ali 'knajpa' in žgance ali kruh. Kavi so za aromo dodajali tudi manjše količine prave kave, kolikor jim je pač dopuščal gmotni položaj. V premožnih družinah so jedli za ta obrok poleg kave ali kakava še kruh, namazan z maslom, doma pripravljeno marmelado ali med. V redkih premožnih družinah so za zajtrk jedli namesto kruha žemljice in rogljičke, ki so jim jih vsak dan zjutraj dostavljali peki. Odjemalcem so jih puščali v vrečkah, obešenih na vhodnih vratih stanovanj. Za večerje v večini družin niso pripravljali veliko jedi. V premožnih, kjer so kuhale kuharice in služkinje, so jedli tople jedi, npr. zelenjavne omlete, carski praženec, palačinke, mlečni riž. Velikokrat so zaužili tudi ostanke kosila. V revnejših družinah so gospodinje za večerjo pripravljale koruzne žgance, kruh in 'knajpovo' kavo, pa tudi kruh in različne solate, koruzni in pšenični močnik. V družinah primorskih priseljencev je bila za večerjo polenta in kava. 28 29

Janko Lipovec, Razvoj mariborske živilske industrije 13, Večer, 12. maja 1989, str. 20. Maja Godina-Golija, Prehrana v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, Maribor 1996, str. 56.

238

S tudia

H istorica

S lovenica

Med pijačami je bila med tedanjim prebivalstvom najbolj razširjena voda, ki so jo dobivali iz vodnjakov, po letu 1901 tudi iz vodovoda. Zelo razširjeno je bilo tudi pitje kave, skuhane iz kavnih nadomestkov. Gospodinje so jo skuhale že zjutraj in jo imele pripravljeno v posebnem loncu na štedilniku za ves dan vnaprej. Prave kave po domovih praviloma niso kuhali, ampak so jo pili v kavarnah. Le v redkih premožnih družinah so jo pili po nedeljskem kosilu ali pri sprejemu obiskov. Pravi čaj so kuhali v redkih meščanskih družinah. Ponudili so ga z limono, rumom ali smetano. Zeliščne čaje so pripravljale le za bolnike. Pitje alkoholnih pijač po domovih ni bilo zelo razširjeno. Le kjer so imeli lastne vinograde ali brajde, so pili moški med kosilom domače vino. V premožnih družinah so moški pili tudi pivo, ki je bilo precej dražje od vina. V meščanskih družinah je bilo priljubljeno tudi pitje likerjev, ki so jih ponudili gostom. Pomembna žgana pijača je bilo domače žganje, ki so mu pripisovali zdravilno moč. Največ alkoholnih pijač pa so Mariborčani popili v obravnavanem času v gostinskih lokalih. Izbira brezalkoholnih pijač je bila skromna. Razširjen je bil malinovec, med otroki pa je bila priljubljena pokavica 'kraherl'. Med gaziranimi pijačami so uživali še mineralno vodo in sodavico. Nedeljska in praznična prehrana Nedeljski in praznični obroki so morali biti pestrejši in obilnejši. Mize so bolj svečano pogrnili, v posameznih družinah so uporabljali boljši servis in pribor ter prtičke iz blaga. Zajtrki so bili podobni tistim ob delavnikih, le nekateri so namesto črnega kruha jedli bel ali mlečni kruh ali pecivo, npr. šarkelj in potice. Kosila so bila boljša od vsakdanjih - več mesnih jedi in sladic. V revnejših družinah so poleg goveje juhe pojedli še košček govejega mesa s hrenom in praženim krompirjem ali rižem, včasih tudi svinjsko pečenko, za večje praznike tudi pečenega ali ocvrtega piščanca. Kosilo so zaključili sladico, ob nedeljah jabolčnim ali sirovim zavitkom, buhteljni in šarklji, za praznike pa potico in drobnim pecivom. V premožnih družinah so bila nedeljska in praznična kosila zelo obilna. Goveji ali kokošji juhi je sledila pečenka iz kakovostnega in dragega mesa, npr. telečja, pljučna ali mrežna. V spomladanskem času so bili priljubljene pečeni, tolsti štajerski kopuni, purani, ocvrti piščanci in žabji kraki. Kot prilogo so pripravljali pečen ali pražen krompir, riž z grahom, ocvrte krompirjeve svaljke ter zelenjavo, npr. zabeljeno cvetačo, beluše, grah, špinačo... Za konec so ponudili še sladice: kompote, pite, biskvitne in kremne rezine, torte, potice in drobno pecivo, v poletnem času tudi domač sladoled. Za večerje so za praznične dneve uživali ob kruhu hladno pečenko in ostanke peciva.30 Pri pripravi praznične hrane se je tudi v Mariboru, podobno kot drugod v Evropi v tem času, kazala močna navezanost na dom in na jedi iz otroštva; zlasti v izboru in pripravi sladic in močnatih jedi, ki so jih za določene praznike vsako leto pripravljali v skoraj nespremenjeni obliki.31 30 31

Maja Godina-Golija, Prehrana v Mariboru..., str. 88-98. Günter Wiegelmann, Alltags- und Festspeisen. Wandel und gegenwärtige Stellung, Marburg 1967, str. 18.

239

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Družabno življenje Maribor je že v času življenja Rudolfa Puffa slovel kot mesto s pestrim družabnim življenjem. Puff piše, da je bilo v mestu in njegovi bližnji okolici živahno zlasti med trgatvijo, ko je sleherna hiša v vinogradu veder hram veselja, in ob pustu, ko so se meščani dan za dnem vabili na pustne zabave po domovih in gostinskih lokalih. V toplejših mesecih pa so se Mariborčani radi odpravili na izlete v bližnjo okolico, npr. na sprehode v vinograde, na Pohorje in k Urbanu, ali v okoliške gostinske lokale.32 Podobne oblike družabnega življenja so se ohranile do začetka druge svetovne vojne. Mariborčani, predvsem tisti premožni, so se radi družili na domačih zabavah 'hausbalih', na plesih in plesnih prireditvah, na promenadi, v kavarnah, gostilnah in restavracijah, na izletih v bližnjo okolico, na vinotočih in športnih igriščih. Priljubljeno je bilo tudi obiskovanje gledališča, koncertov in kina. Revnejše prebivalstvo je obiskovalo le nekatere družabne prireditve, npr. veselice in društvene prireditve v mariborskih predmestjih, družilo se je na vinotočih in v nekaterih predmestnih gostilnah. Večina drugih oblik družabnosti jim je zaradi slabega gmotnega položaja ostala nedostopna.

Udeleženci mariborske družabne prireditve leta 1903 (Fototeka avtorice)

Obiskovanje in druženje po domovih je bilo priljubljeno zlasti pred prvo svetovno vojno. Na domovih premožnih meščanov so imeli sprejemni dan, ko so enkrat v tednu sprejemali napovedane obiske. Prirejali so tudi elitne večerje - soareje in ča32

Rudolf Gustav Puff, Maribor, Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, str. 157.

240

S tudia

H istorica

S lovenica

janke za odrasle in mladino. V obdobju med obema svetovnima vojnama se je priljubljenost hišnih zabav - 'hausbalov' ohranila, razširile pa so se tudi vrtne zabave tako imenovane majske bovle. Prirejali so jih premožni Mariborčani v maju ali juniju na vrtovih svojih vil. Vrt so za to priložnost okrasili z lampijončki in papirnatimi trakovi ter pripravili breskovo ali jagodno bovlo in mrzli bife. Poseben pečat so dajali druženju mariborskih meščanov pred drugo svetovno vojno ruski emigranti, ki so bili med premožnimi Mariborčani zelo priljubljeni. Slovenci iz mariborskih meščanskih krogov so se radi udeleževali tako imenovanih ruskih večerov - družabnih dogodkov pri ruskih emigrantih: Obolenskih, Kamenjevih, Sulkovih, Akaróvih in Romanovih. Postregli so jim z ruskimi jedmi in vodko, večer pa je minil ob petju in poslušanju ruskih pesmi in balalajk.33 Po prvi svetovni vojni so postala priljubljena tudi druženja stalnih družb po domovih in gostinskih lokalih, tako imenovani 'žurfiksi'. Zlasti ženske so se enkrat na teden srečevale na domovih ob kavi in pecivu in izmenjevale novice, kuharske recepte in gospodinjske nasvete. Moške družbe pa so se bolj pogosto srečevale v gostinskih lokalih. Najbogatejši Mariborčani so se družili tudi na zabavah, ki so potekale na njihovih pristavah, tako imenovanih 'herenhausih'. 'Mariborska gospoda' - predvsem advokati, tovarnarji, trgovci in zdravniki - so imeli v najbližji okolici mesta svoje vinograde s poslopji za viničarje in z vilami v historičnih slogih za lastno bivanje. Zlasti poleti in jeseni so ob sobotah zvečer v teh vilah pripravljali zabave. Trajale so pozno v noč in gosti so prespali kar pri svojem gostitelju, zato so imele mnogokrat med Mariborčani slab sloves. Večina družabnega življenja pa je v obravnavanem času potekala po gostinskih lokalih, ki jih je bilo v mestu veliko in so bili po svoji ponudbi zelo raznoliki. Leta 1919 je bilo na teritoriju mestne občine Maribor 161 gostinskih obratov, vštete so tudi žganjarne. Nato je začelo število gostinskih obratov nekoliko upadati.34 Značilno shajališče tedanjih Mariborčanov so bile kavarne. Prva je nastala v mestu že 1748 leta.35 Leta 1923 jih je bilo 7, v tridesetih letih pa že enajst. Med najbolj znane so sodile: kavarna Beograd in Jadran na Aleksandrovi cesti, Frankopan v Frankopanski ulici, Central v Gosposki ulici, Park kavarna v Mestnem parku, Promenada v Tomšičevem drevoredu, Velika kavarna na Glavnem trgu, Orient na Trgu revolucije, Grajski kino kavarna na Grajskem trgu in kavarna Astorija v Slovenski ulici.36 Kavarne so obiskovali Mariborčani iz vrhnje in srednje plasti prebivalstva, npr. tovarnarji, odvetniki, trgovci, profesorji, zdravniki, uslužbenci sodišča in sreskega načelstva, novinarji, umetniki, oficirji, cariniki ipd. Gostom so postregli podobno kot v najboljših dunajskih kavarnah. Zjutraj so hotelski gostje zahajali v kavarne na zajtrke, saj jih v mnogih hotelih niso pripravljali. Postregli so jim s tako imenovanim dunajskim zajtrkom, sestavljenim iz skodelice prave kave z mlekom, žemljice, masla, marmelade in kuhanega jajčka. V dopoldanskem času so prihajali gostje na poslovne pogovore ob kavi, gospe pa so se po nakupih v mestnih trgovinah in tržnici ustavile še na klepetu in kavi v kavarnah. Po kosilu so mnogi moški prihajali v kavarno na kavo, saj je doma v večini gospodinj33

Maja Godina, Maribor 1919-1941, Oris družabnega življenja, Maribor 1986, str. 11. Bogo Teplý, Iz zgodovine mariborskega gostinstva, Gostinski šolski center '56-'68, Maribor 1968, str. 23. 35 Bogo Teplý, Iz zgodovine...., str. 17. 36 Maja Godina, Maribor 1919...., str. 13. 34

241

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Park kavarna v Mestnem parku, 30. leta 20. stoletja (Fototeka avtorice)

stev niso kuhali. Največ gostov pa je prihajalo pred večerjo, nekako od sedemnajste do dvajsete ure. V poznih večernih urah pa so v kavarno zahajale vesele družbe ali pa obiskovalci večernih gledaliških in kino predstav ter koncertov. Nekatere meščanske družbe so v kavarno zahajale vsak dan, saj so imele rezervirano svojo mizo, tako imenovani 'štamtiš'. Pomemben del kavarniškega življenja je bilo tudi branje časopisov in revij ter poslušanje kavarniške glasbe. Boljše so imele koncert kavarnišega orkestra vsak dan, manjše pa le ob koncu tedna. Večina kavarniških gostov je prihajala na črno kavo. Ta je lahko bila turška, moka, ekspreso in kapucinar. Med toplimi napitki so stregli še čokolado, kakav, pravi ali zeliščni čaj. Med alkoholnimi pijačami so bila priljubljena kvalitetna buteljčna in peneča vina, jagodne, pomarančne in breskove bovle.37 Značilno shajališče Mariborčanov so bili v tem času vinotoči, imenovani tudi 'pušelj- ali pušenšanki'. Ležali so v mestni okolici, največ v Vinarjah, Košakih, proti Kamnici in Rošpohu, pa tudi na obronkih Pohorja in v Pekrah. V tridesetih letih so vinotoče imeli v najemu tudi mnogi primorski emigranti, ki so imeli tudi sicer v mariborskem gostinstvu pomembno vlogo. Večino vinotočev pa so vodili domačini, ki so se poleg kmetovanja in vinogradništva ukvarjali še s to dejavnostjo. Vanje so navadno krenili Mariborčani po obilnem nedeljskem kosilu, saj je obiskovanje vinotočev predstavljalo priljubljeno obliko druženja ob nedeljskih popoldnevih. Starejši so posedali po klopeh in peli ter se pogovarjali, otroci pa so kmalu našli nove prijatelje za igro. Na vinotočih so navadno kupili točeno domače vino ali mošt, v jesenskem času tudi mlado vino. Hrane največkrat niso prodajali, ampak so jo obiskovalci 37

Maja Godina-Golija, Prehrana v Mariboru..., str. 116.

242

S tudia

H istorica

S lovenica

prinesli s seboj. Nekatere so obiskovali tudi krošnjarji, ki so prodajali suhor in sladkarije. Proti večeru so se valile v mesto po poteh ob mesnem parku kolone obiskovalcev vinotočev, ki so v veselem razpoloženju pele. O tem pričajo časopisni članki, ki navajajo pritožbe prebivalcev mestnega središča nad večernim hrupom, ki jih je motil v toplih delih leta. Vinotoči so bili namreč odprti od marca do konca novembra. Vanje so zahajale skoraj vse plasti prebivalstva, le najpremožnejšim Mariborčanom se je zdela ta oblika zabave preveč prostaška in jih niso obiskovali.

Na vinotoču v mariborski okolici, konec 20. let 20. stoletja (Fototeka avtorice)

Plesi so predstavljali eno od najbolj priljubljenih oblik družabnosti in zabave. Pogosto so jih pripravljala različna društva, združenja in organizacije, zato so se organizatorji v časopisih radi pohvalili z obiskom in uspehom njihove plesne prireditve ali pa so se pozabavali na račun neuspeha nasprotnikove. Ob sobotah in nedeljah so plese in veselice prirejale tudi gostilne in kavarne. Plesna sezona je bila v Mariboru najbolj živahna v predpustnem času. Tedaj se je v mestu vrstilo največ zabav in plesnih prireditev. Konec 19. stoletja so Nemci obiskovali zlasti plese, redute, maškarade in zabavne prireditve v kazini in v društvenih prostorih nemških pevskih društev, Slovenci pa plese, plesne venčke, veselice in maškarade Slovanske čitalnice. Med obema vojnama je plesno sezono odprl akademski ples, nato so sledili oficirski in sokolski ter ples Jugoslovanske matice, 1. februarja pa je zaključil sezono tradicionalni planinski ples. Poleg ustaljenih so potekali še plesi različnih društev in poklicnih združenj, npr. trgovski in obrtniški ples, policijski venček, invalidski dobrodelni ples.38

Maja Godina, Maribor 1919..., str. 27.

243

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Leta 1920 so mariborski akademiki pripravili v Narodnem domu prvi akademski ples. Spadal je med najbolj elitno plesno prireditev, ki so se je lahko udeležili le pisno povabljeni gosti. Pisnemu vabilu je bila priložena tudi majhna knjižica s plesnim redom, ki so jo imeli gostje med plesom pripeto na prsih. Ples je imel dobrodelen značaj, saj so z nabranimi sredstvi odborniki akademskega društva pomagali študentom, ki so študirali v tujini. Ples so pripravili odborniki akademskega društva s pomočjo tako imenovanih narodnih dam. To so bile starejše Mariborčanke, žene uglednih mariborskih osebnosti iz političnega, gospodarskega, vojaškega in kulturnega življenja. Pripravile so različne jedi in pijačo, ki so jih prodajale med plesom na stojnicah. Zaslužek od prodaje so podarile akademskemu društvu. Akademski plesi so se praviloma začeli ob dvajseti uri s krajšim kulturnim programom, sestavljenim iz recitacij, opernih arij in operetnih melodij. Nato je sledila svečana otvoritev plesa, ko je predsednik akademskega društva z narodno damo patroneso zaplesal otvoritveni ples. Največkrat je bil prvi ples kraljevo kolo, kar je odražalo tedanjo politično usmerjenost udeležencev. Nato je sledilo še dvanajst plesov, zapisanih v plesnem redu. Sledil je odmor. Po polnočnem odmoru se je ples nadaljeval največkrat brez plesnega reda. Udeleženci so plesali na živo glasbo manjših kapel, npr. kapele Drava, v tridesetih letih že na glasbo skupin iz Ljubljane, npr. jazz band Ronny, jazz kapela Swing Rhytm, Negode jazz band.39 Med plesi odprtega tipa je bil med Mariborčani najbolj priljubljen planinski. Slovel je po odlični organizaciji in prijetnem poteku. Predstavljal je nekakšen višek plesne sezone v mestu. Prvi planinski ples je organizirala mariborska podružnica SPD 1. junija leta 1920 v Kazini. Drugi planinski ples pa je že bil v zimski plesni sezoni, in sicer 5. februarja leta 1921 v Götzovi, kasnejši Unionski, dvorani. Odborniki mariborske podružnice SPD, večinoma predstavniki slovenske inteligence v mestu, so k sodelovanju povabili likovne umetnike, ki so vsako leto poskrbeli za izvirno dekoracijo dvorane ter pričarali vzdušje planinskih postojank in srečanj, npr. pohorski sejem, zasneženi pohorski gozd... Od leta 1922 pa do 2. svetovne vojne je potekal planinski ples vsako leto 1. februarja v Götzovi dvorani.40 Obiskalo ga je tudi nad 1000 ljudi in veljal je za najbolj priljubljeno plesno prireditev v mestu. Leta 1925 je v poročilu v Taboru zapisano, da je bil najbolj obiskan ples te plesne sezone; obiskalo ga je 1200 obiskovalcev. Bili so iz vseh plasti mestnega prebivalstva. Med njimi je bilo veliko gorenjskih in pohorskih kostumov.41 Leta 1931 je izšla ob planinskem plesu tudi prva številka šaljivega časopisa Pohorska politika, ki je nato redno izhajal ob tej prireditvi.42 Med zelo priljubljene plese so med obema vojnama spadali še jadranska noč, svetosavska proslava s plesom, jugoslovanski, trgovski in oficirski ples. Najbolj živahno plesno dogajanje je bilo v Mariboru pred pustom, takrat so se zvrstile številne plesne prireditve v maskah. Čeprav začetki pustnega karnevala in starost pustnih prireditev v Mariboru še niso raziskani, pa lahko na osnovi časopisnih zapisov in spominov informatorjev ugotovimo, da so bile za pustni čas značilne prireditve, ki so potekale po gostinskih lokalih, društvenih prostorih in v gledališču. Časnik Marburger Zeitung navaja številna poročila o pustnem utripu v mestu. Za leto 89

Prav tam. Prav tam, str. 29. 41 Planinski ples najbolj obiskana plesna prireditev, Tabor, 4. februarja 1925, str. 2. 42 Ludvik Zorzut, Postanek in razvoj Mariborske podružnice, Planinski vestnik, 39/1939, št. 10, str. 276. 40

244

S tudia

H istorica

S lovenica

1871 poroča, da je bilo v Mariboru kar 73 plesnih prireditev, ki so potekale od novega leta do pepelnice. Od tega je bilo deset elitnejših in večjih plesnih prireditev in 63 plesnih venčkov. Pri tem naj omenim, da pisec ni štel društvenih prireditev, ki so potekale v Slovanski čitalnici ali nemškem Casinovereinu.43 Za pepelnico je bilo konec 19. stoletja v Mariboru značilen pokop karnevala. Ta sicer ni potekal vsakoletno, toda prizadevni gostinski delavci in gledališčniki, ki so bili glavni pobudniki te prireditve, so ga organizirali pogosto. Leta 1871 so organizirali prvič tudi sprevod skozi mesto ali tako imenovani pustni korzo in pokop karnevala ob Dravi. Prireditev je zelo uspela in navdušen pisec je v Marburger Zeitung poročal: "Zadnjo sredo popoldan so v mestu praznovali takšen konec pusta, ki ga Maribor do sedaj še ni doživel. Tisoče gledalcev se je znašlo na prireditvi in uživalo v sončnem, spomladansko toplem dnevu. Ob pol tretji uri se je pričel marš od Kirchplaza (današnji Slomškov trg) skozi mesto in predmestja. Spredaj so korakali pogrebci s prižganimi svečami, nato je sledila fantazijsko oblečena glasbena kapela, ki so ji v dolgi vrsti sledili vozovi s številnimi maskami in jezdeci. Sprevod je sklenila porodna babica s številnimi pripravami in priporočili. Med maskami v sprevodu so posebej zbujale pozornost: general Bumbum, Princ karnevala, Velika vojvodinja, Wilhelm, Bismarck in Napoleon, kapucini s kandidati za vislice, Cigani. /…/ Po tem, ko je bil karneval potopljen v Dravi, se je v gostišču 'Zum Erzherzog Johann' začela veličastna slanikova pojedina z glasbo."44 V dopolnilu tega poročila izvemo, da je na pokopu karnevala sodelovalo kar 19 vozov in 14 jezdecev ter 93 maskiranih in kostumiranih udeležencev. Med nastopajočimi so omenjeni znani in pomembni Mariborčani, npr. general Bumbum je bil lastnik mlina in pekarne Karl Scherbaum. Pustni korzo na pepelnično sredo in pokop karnevala se je nadaljeval tudi v naslednjih letih. Pri njegovi organizaciji so sodelovali ugledni in premožni meščani: mariborski tovarnarji, hotelirji, trgovci. Pomembna je bila tudi pomoč mestnega gledališča, ki je iz svojega fundusa posojalo udeležencem številne kostume. Leta 1872 so udeleženci za izposojo gledališču plačali kar 169 goldinarjev. Del udeležencev pustnih sprevodov pa si je kostume priskrbel sam s predelavo večernih oblek ali s šivanjem pustnih kostumov pri za to specializiranih šiviljah. V tem času so izpričane tudi redute. Pripravljala so jih različna društva, gostinski lokali ali mestno gledališče. Tako je Mestno gledališče leta 1872 vabilo na veliko reduto, ki je bila tudi hkrati elitna maškarada.45 O gledališki reduti leta 1886 pa je pisec v poročilu v Marburger Zeitung zapisal, da je višek redute pomenila povorka 60 originalnih mask, nekatere so bile zelo komične, npr. Darwin - praoče človeških spolov, perzijska princesa, ki so jo nosili štirje črnci, optimistična in neverjetna maska "rožnata prihodnost Avstrije." V časopisnem poročilu je še pohvalil odlično organizacijo gledališča, ki je v tisti sezoni pripravilo kar dve odmevni pustni prireditvi.46 Poleg redut so v pustnem času potekale tudi elitne maškarade. Med najbolj znane so sodile tiste, ki so bile v dvorani pivnice Götz, v gledališču, v prostorih Slovanske čitalnice in v prostorih mariborskega Casinovereina. Med obema svetovnima vojnama se je največ pustnih prireditev odvijalo v tednu pred pustnim torkom. Pustni plesi, maškarade in redute pa so potekale na pustno 43

Marburger Berichte, Marburger Zeitung, 26. februarja 1871, str. 3. Zu "Karnevals Begräbniß", Marburger Zeitung, 22. februarja 1871, str. 2. 45 Grosse Redoute, Marburger Zeitung, 2. februarja 1872, str. 4. 46 Masken-Elite-Ball, Marburger Zeitung, 10. marca 1886, str. 4. 44

245

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

soboto, nedeljo in pustni torek. Najbolj znani in obiskani sta bili reduti nemškega športnega kluba Rapid in prvega slovenskega športnega kluba (1. SSK Maribor). Reduti sta izmenično potekali v Götzovi, kasnejši Unionski dvorani. Eno leto jo je imel na pustni torek športni klub Rapid, na pustno soboto pa Prvi slovenski športni klub, drugo leto pa obratno. S tem so skušali zagotoviti obema enake pogoje za pripravo in izvedbo teh priljubljenih pustnih prireditev. Redute so imele vsako leto drugačno devizo, to je moto, pod katerimi so potekale - npr. V Hollywoodu, Vsak po svoje, Pod palmami, V nevtralnem paradižu, Bohemska noč, Japonska noč. Tem devizam maškarad, kot so jih takrat imenovali, so bile prilagojene tudi okrasitve dvoran in programi redut. Dvorane so okraševali v mestu najbolj znani in uveljavljeni likovni umetniki in arhitekti. Leta 1933, ko je reduta 1. SSK Maribor potekala pod motom Bohemska noč, je mariborski arhitekt Černigoj s sodelavci pričaral pravo pariško vzdušje, zgradili so celo pravi Moulin rouge.47 Ker so te gala redute slovele po izbranih, domiselnih in bogato okrašenih kostumih, so jih lahko obiskovali le premožni Mariborčani. Revnejše plasti prebivalstva so pustovale na plesih in veselicah v predmestnih gostilnah in društvenih prostorih, npr. Sokola na Studencih. Pustne zabave so bile priljubljene zlasti med mladimi delavci in delavkami iz bližnjih tekstilnih in strojnih obratov. O njih je nekdanja delavka pripovedovala: "Ob pustu smo hodile kot maškare kar iz fabrike. Obleke smo si vzele zraven in se namaskirale kar v tovarni. Plesat smo hodile v gostilno Grmek ali Špuraj. Naslednjo jutro pa smo šle z maškarade direktno delat."48

Kopanje v Dravi, 30. leta 20. stoletja (Fototeka avtorice)

47 48

Marburge Berichte, Marburger Zeitung, 7. marca 1933, str. 3. Maja Godina, Iz mariborskih ..., str. 120.

246

S tudia

H istorica

S lovenica

Pustnih prireditev in zabave je bilo torej v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja veliko. Mnogi Mariborčani so se v tem obdobju udeleževali kar več prireditev in zabav hkrati. Obiskovali so se tudi po domovih, saj so nekatere premožne mariborske družine prirejale maškarade kar doma. O veseljačenju in obilici zabav v tem času najdemo kritične zapise v tedanjem časopisju: "Vsak dan so videti na vogalih novi listi v različnih barvah, ki vabijo na bale, veselice in zabave, in ko bi le vsaka od 156 krčem, ki se v Mariborskem mestu nahajajo, samo eno veselico v pustnem času priredila, bilo bi to za dva meseca že veliko število. A nekatere krčme jih priredijo vsak teden ali vsaj večkrat v pustnem času. Da toliko veselic v društvenem oziru ne vpliva dobro na ljudstvo, ker te veselice mnogo denarja požrejo in veliko pohujšanj naredijo, to je lahko sprevideti, ali, ker je pohlep pa zavživanji in razveseljevanji med mestnim ljudstvom že tolik, da se z navadnimi sredstvi ne da več krotiti, mora se marsikaj prezreti, kar bi se pred leti ne bilo smelo."49 Meščanske oblike pustne zabave: redute, maškarade in elitni plesi v maskah, pa tudi bogat pustni korzo z okrašenimi vozovi in maskiranimi jezdeci ter pokop karnevala so bili v tem času omejeni le na ozko plast slovenskega in nemškega meščanstva. Podobno kot v drugih mestih pa je bilo ljudstvo največkrat vključeno v osrednja pustna dogajanja le kot publika.50 S plesom so bila povezana tudi martinovanja, miklavževanja in silvestrovanja. Prirejala so jih različna društva, zlasti pevska in prostovoljne gasilske čete, pa Sokol matica in Sokol - Studenci, primorsko emigrantsko društvo Jadran, kulturno društvo Triglav... Potekala so v gostinskih lokalih ali društvenih prostorih ob petju, plesu in krajšem programu vse do jutranjih ur. V toplejšem delu leta so bile ena od najbolj priljubljenih oblik zabave s plesom veselice. Prirejala so jih tako nemška kot slovenska društva, npr. prostovoljne gasilske čete, pevska in športna društva. Ljudske veselice so sledile tudi nastopom orlov in sokolov. Od nemških društev so organizirala veselice predvsem: delavsko pevsko društvo Frohsinn in Liedertafel ter nemški kolesarski klub Edelweiss. Veselice so potekale največkrat v nedeljo popoldan. Običajno so se začele ob petnajsti uri, trajale pa so do jutranjih ur naslednjega dne. Udeleževali so se jih posamezniki iz srednje in nižje plasti prebivalstva, saj so veljalo za preveč ljudsko oz. prostaško obliko zabave. Le tiste, ki so imele značaj nabiralnih akcij dobrodelnih prispevkov, so obiskovali tudi posamezniki iz premožne plasti meščanstva, saj so z udeležbo izrazili spoštovanje in priznanje organizatorjem. Veselice so se pogosto začenjale s kratkim programom, v katerem so predstavili delovanje društva. Nato je sledil pozdrav prireditelja in otvoritev veselice. Potem se je pričela zabava s plesom, nekateri so se udeležili tudi različnih iger na srečo. V večernih urah je postajalo vzdušje vedno bolj naelektreno. Včasih je prišlo do pretepov že med veselico, zato so jo mnogi zapuščali že pred njenim koncem. Vzrok je bilo največkrat prekomerno pitje alkoholnih pijač, včasih tudi stare zamere ali izzivanje nasprotnika. Zlasti na okoliških veselicah pa so se pojavljale stalne družbe fantov, ki so veljale za pretepaške. O pretepih na veselicah pričajo tudi časopisna poročila, ki so razočarano ugotavljala, "da brez noža ni nedelje."51

Iz mariborske okolice, Slovenec, 9. februarja 1886, str. 3. Niko Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Ljubljana 1984, str. 63. 51 Mariborski dnevni drobiž, Večernik, 26. maja 1930, str. 2. 50

247

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

Med številnimi oblikami družabnega življenja naj omenim le še promenado. To je bila oblika združevanja Mariborčanov, kjer je bil družaben vidik še posebej pomemben. Ljudje so jo obiskovali predvsem zato, da so srečali znance in prijatelje, spoznavali nove ljudi in bili tudi sami opaženi in nagovorjeni. Obiskovali so jo lahko vsi sloji prebivalstva, toda ker je zahtevala boljšo obleko, so se je udeleževali zlasti Mariborčani iz srednje in višje plasti prebivalstva. Nudila je mnogo možnosti za razkazovanje in ogledovanje, a tudi za prikrivanje nekaterih slabosti. Večerna promenada je potekala po mestnih ulicah vsak dan z začetkom okoli osemnajste ure. Trajala je približno eno uro. Podobno je bilo tudi ob nedeljah in praznikih, ko je bila dopoldanska promenada. Sprva je potekala zgolj po Koroški cesti, po izgraditvi železnice in kolodvora ter oživitvi severovzhodnega dela mesta pa po Gosposki ulici, od njenega začetka do konca ob Slovenski ulici. Po ureditvi Aleksandrove ceste v tridesetih letih 20. stoletja se je podaljšala še po Slovenski ulici in Aleksandrovi cesti do križišča z današnjo Prešernovo ulico. Ker je bila promenada prijetna, sproščena oblika druženja, ki ni zahtevala veliko denarja, so se je radi udeleževali zlasti mladi. Nudila je veliko priložnosti za medsebojno spoznavanje, zlasti fantov z dekleti, ki so se tedaj v javnosti pojavljale največkrat le pod strogim nadzorstvom staršev in tako imenovanih gardedam. Dijakom nižjih razredov gimnazije je bil obisk promenade v dvajsetih letih 20. stoletja prepovedan, toda skušnjave so bile mnogokrat prevelike. Ker so zaradi prepovedi zelo hitro hodili, so jih dijaki višjih razredov gimnazije zbadljivo imenovali 'Orient expres'. Promenada je bila torej najbolj privlačna za mlade ljudi, vendar so jo obiskovali tudi starejši meščani in v mestu živečo vojaštvo. Bratko Kreft je v svojem romanu Človek mrtvaških lobanj tako opisal mariborsko večerno promenado: "Četudi je bilo pravzaprav prepovedano, je Boža rada hodila na promenado ob šesti uri zvečer, ko se je ves mladi svet zbiral v Gosposki ulici. Mesto še takrat ni bilo razsvetljeno z elektriko. Samo zelenoblede plinske svetilke so bile priča promenade, ki je ravno zaradi te bežne, kar nekam sentimentalne svetlobe imela velik čar za mlade ljudi."52 Med sprehajanjem so se udeleženci na določenih mestih tudi ustavljali, klepetali ali si puščali sporočila. Mariborčani so ta mesta imenovali 'ezel eki'. Ta postajališča so bila na začetku Gosposke ulice pri slaščičarni Pelikan, pri Avtomatičnem bifeju na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice, pri kavarni Astorija in na vogalu Aleksandrove in Prešernove ulice. Elitna je bila nedeljska promenada, ki je zahtevala posebej praznična - promenadna oblačila. Udeleženci so se zanjo še posebej skrbno uredili, saj so se je oficirji udeleževali celo v paradnih uniformah. Potekala je po Gosposki, še zlasti pa po Aleksandrovi cesti. Ob promenadnih koncertih v Mestnem parku pa je potekala v okolici glasbenega paviljona. Obisk promenadnega koncerta je bil med Mariborčani priljubljena oblika nedeljske zabave. Po njej so družbe premožnih meščanov zavile še v kavarne in slaščičarne, kjer so naredile načrte za preživljanje nedelje in za nedeljske izlete v bližnjo okolico.

Bratko Kreft, Človek mrtvaških lobanj, Ljubljana 1959, str. 27.

248

S tudia

H istorica

S lovenica

Na promenadi na Aleksandrovi cesti

* * * Z etnološko obravnavo nekaterih sestavin življenja Mariborčanov od srede 19. stoletja do druge svetovne vojne smo skušali bralcem približati manj znani utrip mesta in njegovih prebivalcev ter nadomestiti nekatere vrzeli iz zgodovine Maribora, predvsem iz tako imenovane zgodovine vsakdanjika. Obravnava gospodarstva, stavbarstva in stanovanjske kulture, vsakdanje in prazniče prehrane ter različnih ob-lik družabnega življenja nam dovolj nazorno oriše glavne značilnosti načina življenja Mariborčanov v tem obdobju. Zanj je bil v zadnji četrtini 19. stoletja značilen še podeželski značaj, saj se je močnejša industrializacija mesta začela šele po prvi svetovni vojni. Življenje Mariborčanov je označevala močna pripadnost mestu in medsebojna družinska in krajevna povezanost. Zaradi težkega gmotnega položaja večine tedan-

249

M. Godina-Golija: Izbrana poglavja iz življenja Mariborčanov od leta 1860 do 1941

jega mestnega prebivalstva je bila izpričana skromnost in enoličnost nekaterih sestavin materialne kulture, npr. prehrane, stanovanjske opreme in oblačilne kulture. Od tega se je ločila le bolj premožna plast Mariborčanov, ki je s svojim življenjskim slogom in zunanjo podobo močno označevala tedanjo javno življenje v mestu. Vrhnja plast prebivalstva je bila namreč najbolj dovzetna za uvajanje nekaterih novosti, vedenjski obrazci so bili pri njih ostro določeni, prav tako moralne norme in vrednote. Te so se prenašale tudi na drugo prebivalstvo. Njihov okus in vrednostni sistem je bil tedaj veljavni okus in večina prebivalstva se je skušala v vseh sestavinah življenjskega stila temu približati.

Maja Godina-Golija CHOSEN CHAPTERS FROM THE LIFE OF MARIBOR INHABITANTS FROM 1860-1941 SUMMARY In the last decades of the 19th century, Maribor still retained a rural character, a semi-peasant way of life was characteristic of the urban population. Citizens dealt primarily with commerce, craftsmanship and agriculture. The final construction of the Southern Railway in 1857 and the construction of the Carinthian Railway in 1863 signalled the beginning of a major proletarisation if the rural and craftsman population, but more intensive manufacturing in Maribor begins only after the First World War. Owing to its traffic position, inexpensive electrical energy, inexpensive construction surfaces and an opulence of labour, an in-movement of textile plants commences. The development of manufacturing stimulated the in-migration of the surrounding populace. The town grows with speed. The greatest growth was to be found in the areas of Maribor, where workers predominated, e.g., Studenci, Tezno and Radvanje. In spite of intensive civil construction, flats in Maribor were lacking and housing need prevailed. At that time, the majority of Maribor inhabitants were to be found in smaller leased flats. Most often, they were composed of one or two rooms and a kitchen, though sometimes only of the socalled room with a stove. The more affluent lived in larger flats, usually above a ground floor business space, and these flats were composed of four to five rooms, a kitchen and a pantry. North of the present Partizanska cesta luxurious villas were to be found, with entrepreneurs of various kinds living in them. The food of the Maribor inhabitants was under a strong influence of the so-called Vienna cuisine, but after the First World War, owing to migrations of population, it was also influenced to a lesser degree by the Mediterranean and Serbian cuisine. Dishes of vegetable origin, soups and floury dishes prevailed. In the then food, a lesser share belonged to meat dishes, which were present most often at holidays. The food was, in the majority of Maribor families at the time, sufficient, though it was a matter of economising with, thus the meals were modest and uniform,

250

S tudia

H istorica

S lovenica

dependent on seasonal produce, which were grown in the gardens and fields. th Social life of Maribor inhabitants was, from the end of the 19 century until the Second World War, very vivacious. During the warmer months, visiting inn and cafe gardens was popular, as well as evening and Sunday promenades, garden parties and of surrounding wine shops. During wintertime, dances and various merry events took place in inns. The most opulent dancing time was during pre-Pust carnival season, when Maribor associations competed at organising various dance events. The academic, mountaineering and St. Sava dances were most popular ones. The richest and most varied sociable life was to be found among the Maribor upper stratum, setting the tone to social life of the rest of the inhabitants. The upper crust was also most ready to introduce innovations, behavioural patterns were most defined among them, as well as moral norms and values. The latter were transferred to other population strata, which attempted to come closer to the top stratum, as to all components of the life style.

251

S tudia

H istorica

S lovenica

UDK 821.163.6.09:930.85(497.4 Maribor) 1.01 Izvirni znanstveni članek

Podobe Maribora v literaturi

Silvija Borovnik Dr. izredna profesorica Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor e-mail: silvija.borovnik@guest.arnes.si

Izvleček: Literarne podobe Maribora segajo vse od srednjeveških, ki na primer pri Vokačevi simbolizirajo zavzemanje za svobodo in strpnost, pa do sodobnejših iz dvajsetega stoletja, po katerih lahko sodimo, da je mesto zaradi obeh svetovnih vojn ter težavnega socialističnega obdobja, ki je bolj skrbelo za industrializacijo kot za krepitev humanističnih jeder, izgubljalo svoj pozitivni značaj. Ob literarnih slikah, ki temeljijo na resničnem zgodovinskem življenju v Mariboru, pa v prenekaterem literarnem besedilu zaživijo tudi domišljijski in celo mitski svetovi.

Ključne besede: Maribor v literaturi, roman, spominska literatura, poezija, esejistika.

Studia Historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, Maribor, letnik 2(2002), št. 1, str. 253-288, 90 cit., 5 slik. Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški).

253

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

Zlata Vokač (1926-1995), pisateljica in literarna znanstvenica, je sodila gotovo med najbolj izrazite pisateljske osebnosti, ki so v svojih delih tematizirali usodo in značaj Maribora, mesta, v katerem so živeli. Vokačeva je v Mariboru ostala vse do svoje smrti, pred upokojitvijo pa je bila zaposlena kot univerzitetna profesorica za književnost in ruski jezik na Pedagoški fakulteti. Zgodovina mesta jo je privlačevala tako znanstveno kot zasebno, kot domačinka pa je gojila do Maribora prav gotovo nenavaden, natančno raziskujoč, a obenem tudi neizmerno ljubeč odnos. Vse to je razvidno zlasti iz njenih romanov Marpurgi (1985) in Knjiga senc (1993), ki ju je napisala poleg številnih strokovnih in znanstvenih študij. Oba romana je pisateljica časovno umestila v obdobje srednjega veka, to je v čas, ki zanjo osebno nikoli ni bil mračnjaški, temveč prav nasprotno in v primerjavi z nekaterimi poznejšimi obdobji v marsičem svetlejši in strpnejši. Vokačeva navaja, da so srednjeveški Marpurg njegadni imenovali "male Benetke," zanj pa da sta bili značilni predvsem širina in strpnost do različnih, v njem živečih pripadnikov veroizpovedi in narodov. Življenje mesta je bilo zaznamovano tudi z aktivno navzočnostjo močne židovske skupnosti, ki je bila 1497 s cesarjevim ukazom sicer izgnana, a je v mestu pustila svoje sledove, zanimive tako za zgodovinarje kot za pisatelje. Vokačevo privlači žanr zgodovinskega romana, pripovedovanega skozi osebne zgodbe posameznikov. Tako je njen prvi roman Marpurgi zasnovan kot dnevniški zapiski, kot izpoved zdaj doktorja Hannesa, zdravnika, zdaj Mathiasa, uglednega člana mestnega pesniškega ceha. Oba protagonista se med seboj tudi zelo razlikujeta, prvi je namreč izjemno izobražen in širok, drugi pa precej ozkosrčen ter v umetnosti pesnjenja kljub svojemu obrtniškemu trudu zelo povprečen mož. Ker v svojih dnevnikih vsak iz svojega zornega kota in s širino oziroma z ozkostjo lastnih mnenj neredko pripovedujeta o istih zgodovinskih ali osebnih dogodkih, nastaja pred bralcem zelo zanimiva in večplastna zgodbovina srednjeveškega Maribora in njegovih najbolj izstopajočih protagonistov, za katere pisateljica zatrjuje, da so vsi po vrsti - razen lepe Miriam, ki da je lik iz legende - prave zgodovinske osebnosti. Romaneskno tehniko t.i. dvopoglednosti in večglasnosti, to je sočasnega slikanja dogodkov iz različnih perspektiv in 'z različnimi glasovi', pa je Vokačeva v svoja romana pritegnila iz ruske literarne teorije, zlasti M. Bahtina, čigar študije o romanu je nedvomno zelo dobro poznala. Oba romana Zlate Vokač sta izjemno bogati deli, ki razodevata avtoričino natančno poznavanje srednjega veka. Prav gotovo pa sodita obe besedili tudi med literarna dela, ki nudijo zelo živopisno podobo o življenju nekega mesta v določenem zgodovinskem obdobju. Ta slika je za sodobnike zlasti zanimiva zato, ker se je do danes seveda bistveno spremenila, Vokačeva pa je znala zelo plastično in umetniško doživeto v življenje priklicati slike mesta, ki ga sicer v taki obliki ni več, a bi se lahko iz njegove zgodbe in v njej skritih metaforičnih sporočil tudi danes še marsikaj naučili. Roman Marpurgi se pričenja s prvoosebnim poročilom dr. Hannesa, zdravnika in izobraženca, ki ga je mati, knežnja Barbara Celjska, skrivaj rodila v marpurški judovski hiši dr. Hajmba ter ga dala družini v posvojitev. Mladi dr. Hannes je doraščal v ljubečem okolju pri adoptivnih starših, ki so mu omogočili izobrazbo na različnih tujih univerzah. Oblikovale so ga kot humanističnega nemirneža, ki zase sicer pravi, da je "doma povsod in nikjer," a je obenem iz številnih njegovih razmišljanj prav dobro razvidna njegova navezanost na rodni Marpurg, iz katerega izhaja in se vanj vedno znova tudi vrača: "Vendar se z vso ljubeznijo oklepam svojega rodnega mesta. Srečen sem, ko zagledam od daleč vinorodne gričke. Potem

254

S tudia

H istorica

S lovenica

ujame oko jezdeca dolgi trak nemirne Drave, v katero se zlivajo vode z okoliških hribov. Nato se pokaže belo obzidje z visokimi stolpi in ljubko mestece, ki sramežljivo skriva svojo skrivnost: bogastvo in veliko lepoto. Marpurg. Najbolj božje mesto v Spodnjih nemških deželah."1 Hannesova pripoved je umeščena v leto 1455, dve leti po padcu Carigrada, v njej pa z natančnostjo in znanjem zgodovinarja pripoveduje tudi o preteklosti tega mesta, pričenjujoč z njegovo rimsko dobo in začetkom gospodarskega razvoja (cesta da je vodila k noriškim rudnikom, splavarji so prevažali pohorski kamen v Petovijo…). Dr. Hannes preide kmalu, s sprehodom ob Dravi na judovsko pokopališče, k zgodovini te skupnosti v Marpurgu. Omenja njen trgovski duh in pripominja, kako da judovskih trgovcev po svetu ni nosil le denar, temveč tudi vztrajna želja po tem, da bi "prinesli ljudem nekaj, kar imajo drugje."2 Tako tudi Marpurg vidi kot mesto, ki je ljudem želelo odpirati vrata v svet. Ime mesta izhaja iz 'Marktburg', tržno mesto, toda v njem, razlaga Hannes, so se prodajale tudi misli in ideje. Sicer pa ta globoko razmišljujoč mož občuduje mesta na splošno: "Brez mest ne bi bilo Aristotela ne sijajne sholastike."3 V Hannesovem času se je vloga mest sicer spremenila, tako da tudi on čuti, kako raste drug svet, svet trgovine in bančništva, ki poraja misel, da se bliža neizogibni propad. Toda v Marpurgu lahko Hannes na vse to pozabi, domače mesto je zanj tudi obliž za duševne rane. Dr. Hannes je kozmopolit, racionalist in velik zagovornik strpnosti. Toda osebno ga zanimajo ljudje, ki so svobodomiselni, anarhični in revolucionarno predrzni, kajti samo taki, je prepričan, bodo priganjali svet k razvoju, ne v stagnacijo (kar simbolizira njegova naklonjenost pesniku Janiju). Vokačeva pa v roman vključi tudi zgodbe o drugih starih mestih, tudi o Celju, Grezu-Slovenj Gradcu in Mahrenbergu-Radljah ob Dravi. O njih pripovedujejo bralcu slikovite družinske zgodbe, ki so polne skrivnosti in v katerih, v skladu s splošno usmerjenostjo romana, zaživijo tudi osebe izjemne človečnosti in duhovne širine (npr. dr. Hajmb, Hannesov posvojitelj). Z njimi pisateljica nenehno poudarja vzdušje strpnosti in širine, ki da je prevladovalo v Marpurgu v nasprotju s sodobnostjo, ki da je čas nestalnosti in duševnega nemira. Ko v romanu navaja še druga mesta, jih omenja tudi zato, da bi bilo razvidno, kako odprto mesto je bil Marpurg in koliko različnih možnosti je nudil svojim prebivalcem. Mladi so odhajali študirat v Italijo, v Padovo in Benetke, medtem ko so meščane zlasti v nemške dežele vodile številne poslovne poti. V romanu nastopijo kasneje še druga mesta na jugu, s prikazovanjem prizorov iz križarskih vojn tako madžarska in srbska (zlasti t.i. Belgrad z okolico). Tudi dr. Hannes kot osrednji protagonist romana ogromno potuje, ne le po bližnjih, temveč tudi po zelo oddaljenih vzhodnjaških krajih (v Turčijo, Carigrad in Izmir), pa tudi na sever dežele (na nemško stran). V romanu je poudarjen pomen potovanj za razvijajočega se mladega človeka. Na njih da si človek ob radoživi radovednosti in primerni pripravljenosti na nenehno izobraževanje bogati obzorje, saj naj bi se predvsem v tujih okoljih naučil spoštovati protislovja in različnosti. Dr. Hannes pa goji do zgodovinskega dogajanja, ki sooblikuje tudi njegovo življenje, neredko zelo kritičen odnos, kar je razvidno na mestu, ko omenja veliko krizo univerz v 14. stoletju. 1

Zlata Vokač, Marpurgi, Založba Obzorja, Maribor 1985, str. 9. Prav tam, str. 11. 3 Prav tam, str. 11. 2

255

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

Podobe življenja v mestu so v romanu Marpurgi nadvse razgibane in bogate. Srednjeveški Marpurg se razodeva kot radoživo in živahno stičišče vsega mogočega. Na začetku romana je predstavljen kot mesto pesnikov, ki prireja pesniške turnirje, odmevajoče po svetu. Del romaneskne zgodbe tvorita že omenjena ugledna člana pesniškega ceha, nadarjeni Jani in povprečni Mathias. Nadalje je iz fabule razvidno, da se v mestu razvijajo začetki gledališkega življenja, da na trgih igrajo mirakle, srednjeveške igre s familiarno prikazanimi religioznimi prizori, ter misterije, verske igre s snovjo iz Biblije, legend ali življenja svetnikov. Domači in tuji glumači uprizarjajo ob spremljavi lutenj t.i. žive slike, ki da so najbolj popularna pesniška zvrst in ostanek starih časov. Po Janijevi pripovedi so npr. slike iz Izidorjevega življenja prvič prikazali na gradu v Vuzenici, izvajal pa jih je ceh pesnikov iz Marpurga. Pri tem ne smemo prezreti zanimive in pomembne opombe, da sta ob slikah prepevala pesnik in zbor v domačem narečju, to je v slovenščini. Tako da je zahteval vuzeniški fevdalec Asang, da bi počastil obisk grofa Ulrika Celjskega ("Slavite me vsi jeziki."4).V romanu je torej veliko prizorov, iz katerih je razvidno, da je živel srednjeveški Marpurg ne le živahno trgovsko, temveč tudi zelo bogato kulturno življenje. Poleg konkretnih navajanj ulic in trgov, med katerimi je večina poimenovana po posameznih, zanje značilnih dejavnostih in nosijo zato prijazno zveneča, preprosta domača, cehovska imena (Lekarniška, Splavarska, Ključavničarska, Cvetlična ulica), pa nastopijo tudi dogajališča, katerih vloga prestopa realistično začrtan okvir in prerašča v simbol. To se zgodi na primer na mestu, ko pesnik Jani zaigra svoje pesmi dr. Hannesu. Tedaj se tudi sobica v bližini Minoritskega samostana nenadno razširi in se spremeni v ogromno sobano, podobno tistim iz orientalskih palač - "in mračni Minoritski prehod, kamor ni nikoli posijalo sonce, je žarel od neopisno lepe svetlobe."5 Dr. Hannesa namreč doživeto interpretirane pesmi njegovega prijatelja Janija tako prevzamejo, da ga napolnijo s toplino in svetlobo, čeravno govorijo o preprostih rečeh. Umetniško doživetje je torej tisto, ki širi obzorja in notranje prostore človeškega duha. Judovska četrt v Marpurgu predstavlja eno najpomembnejših dogajališč v romanu. Podrobnosti v njej so natančno izrisane, vanjo pa je umeščena tudi zgodba o deklici Šariki, ki se nadaljuje v naslednjem romanu Zlate Vokač, v Knjigi senc. Okvir zanjo nudi Isserleinova hiša, v kateri živi družina slovitih judovskih bančnikov in učenjakov. Zanimivo je, da so tudi ženske v tej hiši odločne in poslovne, povsem enakovredne moškemu svetu financ in organizacije. Tako gospodinja Dina, ki deklico Šariko skrivaj posvoji ter jo tako reši pred preganjanjem inkvizicije, ki že prodira proti mestu iz Zgornjih nemških dežel, povsem samostojno vodi tudi sirarno, ki proizvaja posebno vrsto sira, t.i. judovski sir in ki zaposluje (spet pomemben namig!) brez kakršnih koli predsodkov tako judovske kot krščanske delavce. Gospodinja Dina pa s svojo odločnostjo in samostojnostjo simbolizira primer zgodnje emancipacije žensk, ki niso - v nasprotju s katoliško vzgojenimi ženskami tedanjega in še poznejših časov - nikoli niti pomislile na to, da po svojih poslovnih sposobnostih in družinski vlogi ne bi bile enakopravne s svojimi možmi. Mati Dina tako ne z besedo, temveč predvsem z obnašanjem vpliva na izoblikujoč se značaj posvojene deklice Šarike, ki se tudi zaradi njenega zgleda razvije v razgledano in 4 5

Prav tam, str. 27. Prav tam.

256

S tudia

H istorica

S lovenica

samostojno razmišljujočo žensko. Nadalje dr. Hannes poroča o semanjem dnevu v mestu in omenja pri tem Šmuela Seldmana, lekarnarja, ki ga imenuje svojega najdražjega prijatelja. Prijateljstvo z njim prikriva, ker se mestu bližajo težki časi, že zdaj pa da je v njem zaslediti ovaduštvo. Na sprehodih ob Dravi razmišlja o svetu in zavrača krščansko askezo, ki da jo po deželi pridigajo licemerni menihi.6 Pri tem ponovno poudarja: "Marpurg pa je majhno, svobodno in omikano mesto."7 To mesto je po njegovem ohranilo največjo vrednoto sveta: svobodo človeka posameznika. Ko Hannes primerja življenje mest na severu s tistim na jugu, omenja še eno možnost, ki da je nekoč bogatila tudi življenje v njegovem mestu, a ga je višja duhovščina žal iztrebila, to je veselo karnevalizirano cerkveno pesništvo (npr. t.i. oslovske maše). Ob njem da so se ljudje zabavali, kleru pa se je zdelo to vedno bolj nespodobno. Toda ljudi, razmišlja Hannes, ne bi smeli vzgajati z nasiljem in s strahom. Življenje v mestih na jugu se mu zdi prav zaradi bogatih karnevalov, ki jih ta še premorejo, precej znosnejše. Pri tem uporabi Vokačeva ponovno citat iz Bahtinove literarne teorije: "S smehom stopa človek v kraljestvo svobode."8 Dr. Hannes je uprizarjanju miraklov, pa tudi drugih burkaških spretnosti na mestnih trgih pred prazniki ali okoli njih, prav zato izjemno naklonjen. Zabavajo in sproščajo ga hudiči in hudičevke, ki v rdečih, zelenih in črnih oblekah poživljajo puste ulice v decembru in ki opozarjajo mimoidoče na materialno načelo življenja, to je na jed, pijačo in spolnost. Hannes nenehno razmišlja o smehu, do katerega imajo ljudje pravico in si ga ne smejo pustiti vzeti. Razume ga kot svobodo v najširšem smislu ("Smeha ne bo zasužnjila nobena oblast in si ga ne bo mogla nikoli podrediti," in še: "Smeh je svobodno orožje v rokah ljudstva."9) V polemikah z miselnimi in vzgojnimi načeli katoliške cerkve se je Zlata Vokač izkazala kot široko razgledana in svobodomiselna oseba. Svojim literarnim likom je polagala v usta misli in besede, za katerimi je stala sama s svojim osebnim in strokovnim prepričanjem. Taka mesta so v romanu številna in po svoji esejistični naravnanosti tudi dokaj neromaneskna, tako da dajejo literarnemu besedilu včasih tezni značaj. Dr. Hannes, ki sicer nenehno razmišlja o svobodi kot značilnem gonu ljudi, se tako odkrito in napadalno zapleta tudi v nespravljive polemike s katoliško cerkvijo, ki da z ognjem in mečem preganja drugačemisleče. Zelo kritično analizira odnos državnih in cerkvenih oblasti do Judov.10 Nakopičeno sovraštvo, ki izhaja iz zavisti - tako Vokačeva in z njo dr. Hannes pa se prične sproščati v množičnih preganjanjih, za katere je že slutiti, da bodo kmalu zajela tudi sicer odprti in strpni Marpurg. Hannes obsoja nasilje in ritualne umore, ki da so jih bili v zgodovini deležni Judje (1337. leta v Degendorfu na Bavarskem), še enkrat protestira zoper katoliško nasilje nad njimi.11 Obenem pa ve, da zloglasni Kapistranovi menihi že sejejo sovraštvo in preganjanje po deželi, da inscenirajo najrazličnejše spletke, ki vodijo v zločine ter da se jim tudi njegovo

Prav tam, str. 51. Prav tam. 8 Prav tam, str. 56 9 Prav tam, str. 116. 10 Prav tam, str. 37. 11 Prav tam, str. 39. 7

257

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

mesto ne bo moglo izogniti: "Krščanska cerkev se bojuje za oblast z nestrpnostjo, ki nazadnje vedno vodi v zločin."12 Marpurg kmalu zares zavzamejo težki časi, v katerih menihi vabijo v križarsko vojno, za katero se ve, da bo prinesla ljudem lakoto in bedo. Dr. Hannes pa doživi zaradi tega tudi osebno tragedijo, saj se njegova izvoljenka, lepa Judinja Miriam, zaradi psihičnega maltretiranja cesarskega odposlanca-inkvizitorja odloči za samomor v deroči Dravi. Drava torej v vlogi spremljevalke tragičnega dogajanja nastopi zdaj kot temna, strašna reka, ki obliva nič več idilično in svetlo mesto Marpurg. Pisateljica Vokačeva pa je v romanu Marpurgi poleg številnih pozitivnih dimenzij, ki da jih je premoglo to srednjeveško mesto, zelo poudarila tudi njegovo zanimivo in enakopravno večjezičnost: "Ljudje so govorili v domačem narečju ljudstva, med nemškim narečjem si slišal še judovsko, ki je bilo pomešano z nemškim in z nekaterimi besedami domačega ljudskega narečja; iz gostiln v Splavarski ulici so odmevali napevi domačih pesmi."13 Iz pripovedi je razvidno, da so v mestu govorili različne jezike - pisateljica uporablja izraz "narečja" -, med katerimi pa ni noben gojil polaščevalnih teženj v taki obliki, da bi preganjal govorce drugega. V aktivni rabi je bila dopuščena živopisna jezikovna mešanica, očitno slovensko-nemško-judovska babilonščina, zaradi katere si nihče ni belil glave. Toda toleranten odnos do različnih jezikov v mestu se je žal pričel spreminjati, tako da so se nekateri izobraženci pričeli kmalu samoobrambno zavedati vrednosti domačega, slovenskega jezika ("domačega narečja").Ob pesniku Janiju, ki svoje najbolj doživete pesmi prepeva v tem jeziku, se npr. doktor Hannes nenadoma zave, da predstavlja domače narečje, slovenščina, jezik človekove intimnosti: "Govoril je iz duše. Zato je govoril v svojem rodnem narečju."14 Obenem pa si Jani predvsem zato, ker nastopa v t.i. govorici ljudstva, se pravi slovensko, prisluži posmeh, da se ga "drži gnoj med prsti," iz česar je razvidno, da si je slovenščina kot pesniški jezik morala pravico do rabe na umetniškem področju šele izboriti in da njena raba kljub vsemu še ni bila v navadi; prevladovala je nemščina. Vokačeva pa se tudi na področju rabe jezikov zavzema za izjemno strpnost in širino. Znanje domačega in tujih jezikov naj bi ljudi zbliževalo in jih bogatilo, ne pa povzročale prepade med njimi, vsak izobraženec pa bi moral obvezno znati tudi latinsko. Obenem pa se po njenem tudi na področju rabe jezika in njegovih raznolikih pogovornih možnosti izraža stopnja svobode, ki je dosežena v neki družbi. Tako skozi usta ene od literarnih oseb v romanu neposredno vzklikne: "Naj bodo blagoslovljeni vsi, ki rušijo tabuje z besedo in dejanjem. Naj bodo blagoslovljene vse tiste grde besede in psovke, ki so jih norme spodobnosti izrinile iz življenja."15 Torej ne le raba knjižnega, pomembna je tudi raba drugih jezikovnih ravnin, ne le t.i. visokih in lepih, temveč tudi t.i. nizkih in grdih. Jezikovna posoda je namreč enakopravno sestavljena iz obojega, jezik brez enega ali drugega dela pa bi bil siromašnejši. Literarni raziskovalci pa tudi na tem mestu, ob zavzemanju za živahne in živopisne pisateljičine jezikovne slike, ki da demokratično bogatijo človekovo

Prav tam, str. 40. Prav tam, str. 24. 14 Prav tam, str. 25. 15 Prav tam, str. 56. 13

258

S tudia

H istorica

S lovenica

dojemanje sveta, prepoznavamo mesta iz Bahtinove teorije 'večglasnosti', predvsem tista, ki govorijo o karnevalizirani jezikovni posodi kot posebnem elementu svobode. Roman Marpurgi pa ne izraža le duha časa, ki ga upoveduje, to je srednji vek, temveč tudi duh časa, v katerem je nastajal, to je obdobje sedemdesetih in osemdesetih let v drugi polovici 20. stoletja, v obdobju torej, ki je že bilo jasno zaznamovano z razpadanjem tedanje Jugoslavije in z izrazitimi slovenskimi težnjami po pravici do drugačnosti. Ta zveza, namreč pravica do drugačnosti, je nenazadnje postala celo pravo geslo v političnih dialoških bojih z unitarističnimi jugoslovanskimi, predvsem srbskimi oblastmi. V romanu Marpurgi lahko slišimo tako tudi nekatere aktualistinče podtone, ki pa jih je pisateljica spretno ugnetla v starodavne zgodbe o usodi Judov v tem mestu in v legende, ki najbrž še vedno krožijo po njem. V svojem drugem romanu z naslovom Knjiga senc (1993) je Vokačeva obdržala tako obliko dnevnika kot t.i. dvopoglednost. Roman, čigar dogajanje zajema čas enega leta in ga omejuje dvoje velikih dogodkov, zbor deželnih stanov v marcu 1496 in izgon Judov iz Marpurga 27. januarja1497, prinaša namreč dvoje dnevniških zapisov. Prvega zapisuje in v njem natančno spremlja tako zgodovinsko dogajanje kot tudi osebna doživetja iz življenja v mestu in judovski občini dekle in kasneje odrasla ženska Šarika, posvojena hči Dinina in žena Davida Seldmana, v drugem delu pa nadaljuje njen učitelj, Jakob iz Bohemije, prijatelj dr. Hannesa, član skrivne bratovščine in navdušen alkimist. Roman sklene Šarikina pripoved, v kateri pojasnjuje, kako se je dala pokristjaniti zato, da je lahko ostala v mestu, medtem ko so ga morali drugi Judi zapustiti. Vokačeva je v pojasnilu k romanu zapisala, da je njen drugi roman nadaljevanje prvega. Označila ga je kot "molitev za moje mesto," za tisti Marpurg, ki da je bil nekoč predvsem zaradi sožitja različnosti bogat in srečen. Tako kot roman Marpurgi ima Knjiga senc poleg literarne tudi zgodovinopisno vrednost. Iz Šarikine pripovedi, še bolj pa iz dnevnika učenjaka Jakoba iz Bohemije je razvidno, da so v srednjeveškem Marpurgu obstajale živahne trgovske vezi s Prago, pa tudi, da so v mestu ustanavljali tajna društva. Vokačeva je v spremnem zapisu k romanu poudarila, da sloni roman na zgodovinskih dejstvih, a da so alkimisti v njem zgolj "delovna hipoteza, ki izhaja iz legende in domneve, deloma pa na dogodku iz njene mladosti."16 Po izgonu Judov iz Marpurga naj bi se namreč prekrščeni Judi, se pravi tisti, ki so v mestu ostali, na skrivaj družili v notranjih, zazidanih sobah ter tam kljub prepovedi opravljali svoje verske ter alkimistine obrede. Na eno takih sob pa je avtorica naletela tudi sama, in sicer takoj po drugi svetovni vojni, leta 1945, v ruševinah bombardiranega Maribora. Mlada in občutljiva Zlata Vokač je postala pozorna na poslikave z judovskimi simboli, na to svojo avtobiografsko izkušnjo pa je leta kasneje naslonila svoj drugi roman, v katerega je vključila tako zgodbe o Judih kot alkimistih. Ti so se ji zdeli zanimivi predvsem zato, ker da so se ukvarjali s proučevanjem človekove duše (o čemer da so pisali številni znanstveniki, pisateljica pa navaja predvsem Junga, ki ga je tudi sama študirala ).17 16 17

Zlata Vokač, Knjiga senc, Založba Obzorja, Maribor 1993. Gl. op. 16, prav tam, str. 8.

259

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

Podobno kot v Marpurgih je tudi v tem romanu mestna scenerija izrisana izjemno natančno - ponavljajo se ista prizorišča: posamezni trgi, uličice, sodni stolp, obzidje, Koroška vrata, reka Drava itd. Toda idila iz prvega romana se kmalu razbije, kajti reka Drava naraste in naplavi truplo neznanega moškega, za umor pa ljudski glas okrivi Jude. Mesto Marpurg, ki je še na začetku romana ponovno označeno kot "naše omikano mesto," se ogrne v naraščajoče sovraštvo: "Mesto je gorelo v nevidnih plamenih. Črni pajek je pletel mreže sovraštva, v katere so se najprej ujeli in zapletli najbolj revni in neuki. Nekaj nevidnega zlega je čepelo v skritem kotu in čakalo na svoj čas."18 Videti je torej, da mesto izgublja svoj pozitivni značaj, tako poudarjen in s tolikšnim ponosom naslikan v Marpurgih. Grozeča in temačna atmosfera, ki se izraža v naraščajočem sovraštvu do Judov, se vse bolj širi in zdi se, da mesta še tako široka ljubezen in razumevanje posameznikov, kakršni so Šarika, dr. Hannes ali Jakob iz Bohemije, ne bodo mogli rešiti. Zlata Vokač je tudi Knjigo senc na nekaterih mestih oblikovala skoraj kot zgodovinski priročnik, ki prinaša veliko zgodb, a tudi povsem konkretnih podatkov iz zgodovine Maribora-Marpurga.19 Vanj je vpletla tudi nekatere legende iz zgodovine - o Rimu in Judeji, pa tudi legende iz egipčanskih zgodb. Vokačeva prav gotovo simbolno in metaforično omenja judovski upor v Masadi, po koncu katerega je ostala Judeja opustošena, t.j. zgodbo, ki jo kot metaforo uporabi kasneje tudi pisatelj Mariborčan - Drago Jančar v romanu Zvenenje v glavi (1998). Naključje (?) in nekakšna notranja zveza med obema ustvarjalcema pa se ponovi, ko Vokačeva omeni še prav poseben pojav, severni sij, ki da se je 1095. leta pojavil v januarju. Ta pojav namreč kot metaforo uporabi tudi Jančar v romanu Severni sij (1984). Zanimivo je, da v besedilih obeh literarnih ustvarjalcev severni sij nastopi kot metafora, ki napoveduje katastrofo. V romanu Zlate Vokač mu sledijo križarske vojne in iztrebljanje Judov, v Jančarjevem romanu pa se bliža druga svetovna vojna z znano grozljivo ideologijo, ki se je znesla najprej nad Judi, pozneje pa tudi nad drugimi prebivalci v Evropi. Tudi stališče Zlate Vokač do t.i. množic, ki da rade služijo oblastnikom, je podobno kot v Jančarjevi literaturi. Tako njen Jakob iz Bohemije na nekem mestu pravi: "Množica vedno živi svoje življenje. To pomeni, da verjame voditelju in se preda vsakršni ideji. Hoče, da jo vodijo, saj lahko le tako vse svoje tegobe izroči v roke velikega voditelja."20 Prav take nesrečne, nevoščljive, duševno izpraznjene in versko podivjane množice pa žal vedno bolj krojijo tudi usodo Marpurga v Knjigi senc. Jude gledajo postrani, Šarikinega sina pa pretepejo, tako da sklene David z očetom za vedno zapustiti mesto. Slike naraščajočega nasilja so vedno bolj pogoste, v mestu da se je "začela tehtati vsaka beseda" in: "Mesto se je ujelo v mreže zdrah."21 V Knjigi senc nastopajo kot nosilni protagonisti delno iste literarne osebe kot v romanu Marpurgi. Dr. Hannes je tudi v novem romanu še vedno cenjen in spoštovan mestni zdravnik, Šarika pa zdaj odrašča in odraste. Ko Vokačeva prikazuje skrb matere Dine za njeno izobrazbo, uvede v roman novo literarno osebo, to je 18

Prav tam, str. 17. O zgodovini Štajerske na splošno, o Ogrski in celjskih grofih, tudi o ogrskih poskusih potujčevanja na Štajerskem, o bojih s Turki… , prav tam, str. 56-58. 20 Prav tam, str. 55. 21 Prav tam, str. 142. 19

260

S tudia

H istorica

S lovenica

učenjaka Jakoba iz Bohemije, ki postane Šarikin domači učitelj in prijatelj. O njem meščani spletajo različne zgodbe, med drugim tudi to, da je prišel iz pravljice in da premore čudodelno moč. Tudi njegov odnos do Marpurga je zelo prijazen in mesto da je tako rekoč vzljubil že vnaprej, njegadni v Pragi, ko se mu je z belim obzidjem vred prikazalo v sanjah. Jakob, ki je kot navdušeni alkimist pisal Knjigo senc, je učil Šariko pisanja, branja in pripovedovanja ter - zanimivo - tudi t.i. prelaganja v tuja narečja, se pravi prevajanja. Izobraženci v mestu pa so se očitno morali učiti tudi latinsko, kajti latinščina je veljala za jezik omikanih ljudi. Ko Šarika pripoveduje o svojem učitelju, ga naslika z veliko ljubeznijo, kajti pomagal da ji je najti t.i. šesti čut, to je posebno občutljivost v sprejemanju sveta, ki jo je ohranila tudi kot odrasla ženska. Jakob iz Bohemije pa nosi krivdo tudi za to, da v romanu poleg t.i. zgodovinskih protagonistov zaživijo tudi domišljijski, mitski, to so elfi, silfi, salamandri in gnomi, ki da posebej živahno krožijo prav na določenih krajih v Marpurgu in v katere po učiteljevem napeljevanju k razmišljanju o povsem možnih paralelnih svetovih verjame tudi Šarika. Označeni so kot "duhovi domačega ognjišča," kot dobri duhovi, ki varujejo mesto pred zlim. Silfi so brezbarvne meglice, ki plavajo po zraku, salamandre je mogoče opazovati ob ognju za ognjiščem, kjer poskakujejo, prasketajo in se pačijo, elfi so duhovi reke, ki rajajo na njeni površini, gnomi pa so palčki in duhovi zemlje, ki se prikažejo samo izbrancem.22 Vsi pa služijo ljudem. Njihova navzočnost daje romanu posebno, mitsko dimenzijo, obenem pa začrtuje tudi tiste nerealistične linije, ki dajejo literarni pisavi Zlate Vokač prav poseben čar. Videti je namreč, da za Šarikinim dojemanjem sveta, konkretnega in simbolnega, stoji marsikateri pisateljičin avtobiografski spomin, povezan tako z njenim otroštvom kot z obzorjem odrasle ženske: "Skozi moje otroštvo so se podili za mano dobri duhovi domače hiše, ki sem jim zaupala. Srečevala sem jih po livadah in na nabrežju reke, v rožah in krošnjah dreves. Posedala sem ob reki ali na trati ter poskušala ujeti drhtenje in gibanje vseh stvari v naravi. Učitelj mi je pomagal najti šesti čut, s katerim sem poskušala vzdrževati stike z vsem, kar nas obkroža. Šesti čut ni nič posebnega. Imajo ga vsi dobri in preprosti ljudje, samo prepustiti se mu ne znajo. Ne vedo, da so pozabili nanj." Šarikina zgodba pripoveduje tako na prenekaterem mestu pisateljičino izkušnjo o tem, kako da je bila že kot otrok povezana z gibanjem okrog nje in da je gojila poseben odnos do svetlobe, tonov, številk, glasov, barv in kamnov. Poznala je tako Kolomnove črne bukve, v katerih so bili uroki, zaklinjanja in molitve, kakor skrivnostni zakon tetragramatoma, ki da jo je združil s hišo, z reko in mestom, nazadnje pa tudi z deželo, v kateri je živela.23 Šarika nadalje pripoveduje o osebah, ki da so poleg že omenjenih zaznamovale razvoj mesta. Posebno naklonjen spomin goji do norega Miheja, ki da je živel v vodnem stolpu in v svoji peči žgal glinaste pečnice, posodo in okraske nenavadnih, včasih tudi strašljivih oblik. Njegova usoda je bila povezana z nesrečno ljubeznijo, ker da se je kot lončarski vajenec zaljubil v lepo celjsko kneginjo Katarino in zaradi neuslišane ljubezni do nje "izgubil svojo dušo."24 Lončarska umetnost norega Miheja pa ne priča le o začetku razvoja te zanimive obrti v mesti, temveč igra 22

Prav tam, str. 39 in 40. Prav tam, str. 40 in 41. 24 Prav tam, str. 69. 23

261

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

tudi veliko vlogo pri Šarikinem zgodnjem dojemanju umetnosti. Srečanje z Mihejevim nenavadnim znanjem in tiho spretnostjo ji namreč pomeni prvi stik z (likovno) umetnostjo nasploh, zato v svoji pripovedi navdušeno vzklikne: "Hvala ti, Bog, da mi je dano živeti v času, ko žge nori Mihej svoje lepote."25 Romana Marpurgi in Knjiga senc sta romana poznavalke in ljubiteljice zgodovine. Tako vloženi dnevnik alkimista Jakoba priča tudi o skrivnem življenju v mestu in o posameznikih, ki so si s t.i. iskanjem kamna modrosti prizadevali za človekovo notranjo preobrazbo. Jakob iz Bohemije je glasnik pisateljičinega literarnega nazora, po katerem je lepa umetnost predvsem historija, kot taka pa vselej odsev časa. Preko takih, najrazličnejših človeških zgodb, odsevajo podobe srednjeveškega Marpurga. Ta je zunanje določen z obzidjem in reko, z živahnimi trgi in razgibanimi ulicami, notranje pa postaja vedno bolj razvran, razdeljen, raztrgan in negotov. Tako se zgodi, da svojega mesta, ki ga sicer nadvse ljubijo, tudi njegovi protagonisti ne prepoznavajo več - "kot da Marpurg ni delo človeških rok."26 Ob koncu Knjige senc, sredi osamljenosti in izločenosti, ko je večina Judov že zapustila mesto in ko povsod naokrog zavladata mrkost in dolgčas, Šarika v sanjah ugleda samo sebe, kako hodi proti toku Drave. Iz nje se dviga stekleni grad. Ko se zbudi, sliši reko, ki je vklenjena v led. Roman, ki sicer prinaša mnogo natančnih slik zgodovinskega dogajanja, se torej konča z metaforičnim sporočilom o ujetosti, hladu in stiski. V njem ostaja ženska (Šarika) tista, ki z neizmerno voljo ohranja tisto, česar ji nihče ne bo mogel vzeti: zgodovinski spomin in domišljijo - z vsemi pravljicami, miti in legendami, ki ji bodo pomagale (pre)živeti. Povsem drugačna, kasnejša podoba mesta Maribor in življenja v njem, namreč iz časa pred drugo svetovno vojno in delno med njo, zaživi v romanu Malahorna (1989) pisateljice Nade Gaborovič (r. 1924). To obsežno in na literarno preoblikovanih avtobiografskih izkušnjah sloneče literarno besedilo pa v Brvarjevi Mariborski knjigi (1999) ni omenjeno, čeravno je podoba mesta, v katerem je pisateljica preživela vse svoje življenje in kjer je nastala glavnina njenega sicer obsežnega literarnega opusa, jasno prepoznavna. Že na začetku romana je dogajališče označeno kot "naše mesto" oz. "naše veliko mesto." Iz opisov v nadaljnjih poglavjih pa lahko sklepamo, da je to Maribor, obdan s holmi in z griči ter seveda s skoraj vanj segajočim, objemajočim Pohorjem. V tem mestu živi družina z "našo mamo," njeno zgodbo oz. zgodbo družinskega rodu pa pripoveduje deklica Naja, ki v romanesknem času postane odrasla pripovedovalka. Okolje, v katerega je umeščena njena družina - mama, oče, sestra in brat -, jih vnaprej določa in onemogoča. Potisnjeni so v slabo mestno stanovanje v visokem nadstropju z visoko najemnino; mama Rozi je gospodinja, oče pa kot nižji uradnik s skromno plačo preživlja družino. Mestna atmosfera torej že od vsega začetka ni optimistična. Mesto je kraj, kamor se zatekajo podeželani z upanjem, da bodo v njem našli boljši kos kruha, da bodo tam lažje zaživeli, da jim bo kot stičišče različnosti nudilo bogatejše življenjske priložnosti - a so v svojem naivnem upanju največkrat razočarani. Poleg mesta, ki ostaja s svojimi značilnimi obrisi nenehno prisotno, pa igrajo pomembno vlogo v romanu tudi druga prizorišča, ki se nahajajo v njegovi bližnji ali daljni okolici (Maribor se lahko še danes ponaša s tem, da segajo zelene po25 26

Prav tam, str. 71. Prav tam, str. 116.

262

S tudia

H istorica

S lovenica

vršine, celo gorice skoraj v njegovo osrčje). Tu je Malahorna, označena kot "komaj omembe vreden kup hiš na obronku planine,"27 od koder izvira očetov rod podeželanov, o katerih posebno dekličina mama nima posebno visokega mnenja, ker da so slabiči, ki se rešujejo v alkohol in prazne obljube ("čvekarije "). V nasprotju z Malahorno je povsem drugačen materin rod z Gole glave, ki da je značajen, odločen, trmast in delaven. To dogajališče je označeno kot pobočje nad reko, ki teče skozi vso deželo (Drava). V skladu z drugačnim izhodiščem so tudi gologlavski opisi prijaznejši, mehkejši: "Porasla je z brinovjem kamor pogledaš. Koder se ozre oko, samo cvetje."28 Prijazna, poetično zasanjana naklonjenost prav temu okolju pa je razvidna tudi iz številnih drugih opisov kot npr.: "Tam znajo drevesa ljubimkati z vetrovi ." 29 Tudi tretje dogajališče , Daleč gora , ki leži nasproti Gole glave, je predstavljeno prijetno svetlo in zeleno, obraslo z drevjem ter poraščeno z vresjem in brinovjem. Prostor, v katerega pisateljica umešča romaneskno zgodbo, je torej že od vsega začetka opredeljen kot nasprotje med sivim, dušeče razvijajočim se mestom in zelenim podeželjem, od koder prihajajo sicer taki ali drugačni, značajni ali ne, a duševno in telesno v glavnem krepki ljudje. Podeželje je čisto, mesto ne, na podeželju se ravnajo po zakonih narave in telesa, v mestu pa nastaja gojišče licemerja in hinavščine. Vsi priboljški v obliki hrane in pijače prihajajo na mizo revnih meščanov s podeželja, mesto pa je prej lačno kot ne. Tudi stanovanja preprostih ljudi so v mestu luknje, nad katerimi se podeželani s kolikor toliko urejenih domačij zgražajo. V takem okolju je prisiljena živeti družina, ki se narodi mami Rozi in njenemu uradniškemu možu, potem ko se po rojstvu sina Abija z dedkove gologlavske kmetije le preselita "na svoje." Mama Rozi ali "naša Rozi," kakor jo imenuje pripovedovalka, njena hči, pa si zaradi oklepajočega revnega življenja kaj kmalu prične ustvarjati lastne notranje, nadomestne svetove, v katere se lahko zateče in skrije. Pogosto bere ali odmaknjeno veze in krpa, še najraje pa pripoveduje, s čimer nadomešča svojo očitno željo po umetniški izpovedi, ki se ji je morala odpovedati (slikanje). Stanovanje, v katerem živi mlada družina, pa je kasneje tudi konkretno določeno, nahaja se na Koroški cesti 90, v neugledni, razmajani hiši. Mama Rozi je odločena, da bo otroke iztrgala iz podeželske in mestne ozkosti, iz sveta nemožnosti in stagnacije, zato si prizadeva zlasti za njihovo šolanje. Toda otrokom je, vsaj dokler so majhni, tudi njihovo revno okolje prijetno - zadaj za revno hišo se namreč razprostira veliko travnato igrišče, v bližini reke pa se nahaja kostanj, ki jeseni napolni njihove lačne želodce. Toda najstarejši Abi, ki že obiskuje ugledno deško šolo v mestu, je zaradi življenja v revnem in povsem neuglednem okolju prizadet, nekateri sošolci ga zaradi tega zaničujejo, pa tudi nekateri učitelji se do njega obnašajo vzvišeno in podcenjujoče. Družini tudi zato preselitev v večjo - mestno hišo precej pomeni. Prav od tega trenutka, ko se preselijo v udobnejše stanovanje, pa 'mesto,' v katerem životarijo, ni več brezoblična in neimenovana sivkasta gmota, temveč prične dobivati svoje značilne in prijaznejše obrise: "Hiša je bila velikanska, skozi okna na severni strani smo lahko gledali na glavno ulico in videli Piramido, piramidasti grič za mestom, kjer se je končeval star in lep mestni park, z balkona smo zrli na dobro, dobrodušno žival, ki je obrobljala južni del mesta, staro planino 27

Nada Gaborovič, Malahorna, Založba Obzorja, Maribor 1988. Gl. op. 26, prav tam, str. 9. 29 Prav tam, str. 11. 30 Prav tam, str. 51. 28

263

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

Pohorje, na katere južnih obronkih je ležala malahornska deželica." Iz novega stanovanja, ki pa ostaja vlažno, smrdljivo in mrzlo, se ponuja tudi pogled v mestno središče : " Iz kopalnice, ki je bila neverjetna pridobitev novega stanovanja, si uzrl zvonik stolne cerkve."31 To so mesta v romanu, ko Maribor tudi z imeni svojih značilnih ulic in trgov povsem jasno zaživi in ko postane dogajanje v mestu za zgodbo o malahornskogologlavskem rodu bistveno. Otroci meščansko okolje sprejmejo za svoje, v njem se učijo prvih prijetnih in neprijetnih resnic o svetu (izkušnje s profesorjem, z zapornikom), v njem polagoma odraščajo. Hiša, v kateri živijo, je namreč zelo socialno razslojena - v drugem nadstropju živijo premožne vdove, v prvem družine odvetnikov, na vrhu pa revnejši ljudje. Stiki med družinami so tako že vnaprej določeni, zaznamovani. V ta predvojni svet, v katerem se odraščajoči otroci iz družine mame Rozi šele učijo živeti ter se občasno postaviti zase, pa zdaj na ravni strukture pripovedi vedno bolj asociativno vdirajo časovni prameni iz poznejše druge svetovne vojne, ko so Maribor okupirali Nemci in življenje v njem povsem spremenili. Pred tem pa v romanu zaživijo podobe predvojne gospodarske krize, v kateri so se ljudje tresli za službe in se zaradi ideološke razcepljenosti tudi bali drug drugega. Življenje v mestu bi bilo, če le-to ne bi imelo podeželskega zaledja, marsikdaj neznosno. Rozina družina odhaja na gologlavsko podeželje na počitnice, pa tudi delat, da si lahko prisluži ozimnico ter prihrani denar za šolanje otrok. Abi obiskuje gimnazijo, njegova sestra Naja pa nunsko šolo. V njej se seznani z omejevalno, nerazumno strogo in vsenadzorovalno vzgojo. Govorjenje katehetov in učiteljic samih ji ne seže do srca, ker je protislovno ("Bog naj bi bil v isti sapi dober in maščevalen. Odpuščal je hudim grešnikom, če so se spokorili, dobre pa je tepel."32). Iz romanesknega dogajanja je torej razvidno tudi to, da so v predvojnem Mariboru obstajale posebne šole za fante in posebne za dekleta. In medtem ko je bilo šolanje fantov na gimnazijah samoumevno, če je družina le premogla denar zanj, se s šolanjem deklet nihče ni tako sistematično ukvarjal. Njihova izobrazba je bila prepuščena bolj naključju in preprostejšim možnostim. Predvojna atmosfera je ponujala tudi še ne odraslim protagonistom tega romana gotovo slutnjo, da je "s tem svetom nekaj narobe."33 Ljudje so se bali odkrite besede in so se raje potuhnili (kot Najin oče v svoje norčevske komentarje). Toda medtem ko nudi industrijsko mesto svojim prebivalcem vedno bolj nezdrave in ubijajoče možnosti, ostajajo podeželske malahornske planjave polne radoživosti in življenjskega, tudi ljubezenskega veselja (malahornski ded - snaha). Tja gospodarska kriza ne seže, tam se ne sprašujejo o velikih idejah in nekakšni razklanosti tega sveta - zavedajoč se, da je ta tako ali tako večna - , temveč znajo živeti za danes in za tuzemsko veselje. Najin oče zatrjuje, da je bila Malahorna že od nekdaj svobodna dežela, ki si je svoje moralne zakone ustvarjala sama in si jih ni pustila predpisovati. Ljubezen pa da je tamkajšnjim ljudem vedno veliko pomenila. Te svetlobe se spominja oče še tudi takrat, ko Maribor že ječi od okupatorjevega nasilja, ko se njegov sin znajde v taborišču in ko sta v ujetništvo odgnani tudi njegovi hčerki. Družina zdaj zaradi vojne razpada, pahnjena je v nesrečo in nobenega kazalca ni, 31

Prav tam. Prav tam, str. 88. 33 Prav tam, str. 90. 32

264

S tudia

H istorica

S lovenica

ki bi ji lahko vzbudil upanje, da bo vse še dobro. Nič drugega ni več - in oče premore samo še golo življenje ter topel spomin na Malahorno. Sklepanje, da nosi roman naslov prav zaradi te svetlobe, zaradi slikovite malahornske širjave, v kateri se skriva simbolna ideja o človekovi težnji po kakršnikoli obliki svobode, najbrž ne more biti napačno. Mesto se namreč vedno bolj pogreza v brezno zmrcvarjenih upov in sanj, v njem je morda mogoče fizično preživeti. Toda svet, v katerem se človek lahko počuti zares svobodnega, svet, v katerem se lahko sprosti in si od vsega hudega opomore, je v tem romanu Nade Gaborovič svet podeželja, narave in zlitosti z njo. V nadaljevanju romana je bolj kot meščansko postavljeno v ospredje kmečko življenje na Goli glavi. Povezano je s težavnim delom, ki sloni predvsem na ženski delovni sili (lepa Marija). Dežela pa je tudi že polna vohljačev, ki oprezajo za ljudmi in njihovo ideološko opredelitvijo. Slike mesta so zdaj zelo oddaljene, prisotne le kot občasni orisi predvojnega nezadovoljnega delavstva, uradništva, množic. Prvoosebna pripovedovalka dorašča v obeh okoljih, tako v mestnem kot v podeželskem, toda v njeni osebnosti ostaja odločilen vpliv rodu, družine. V njej brbota "dediščina rodov, vsa teža krvi," "teh tal, malahornskih in gologlavskih."34 Vsega tega se z materinim umiranjem zaveda še bolj, ostajajo ji podobe "naše Rozi, starega očeta, lepe Marije, deda iz Malahorne." Zaradi jasnih namigov je literarna zgodovina ta roman poimenovala kot generacijsko-družinski roman.35 Mesto (Maribor) v tem romanu ni deležno niti tako razkošnih niti tako ljubečih opisov kot malahornsko podeželje. Eden takih opisov narave, ki da nudi ljudem oporo in zdravje, prerase v pravi slavospev,36 tako da podobe mesta v primerjavi z njim zares povsem izginejo. Malahorno, ki da je kot otok sredi gozdov polna naravnih bogastev, pripovedovalka poosebi in ji pripisuje preroško moč: "Malahorna se je zavedala, kaj skriva v svojih nedrjih in da se bodo tod naselili nekoč ljudje, bitja s posebnih razumom in voljo, vztrajnostjo in delavnostjo."37 Toda svet pripovedovalke Naje, ki je sicer prežet z dediščino preteklosti, s smrtmi ljubljenih oseb, matere in očeta, sorodnikov in sorodnic, vedno bolj izginja, vedno bolj izgublja svoje izhodiščne in oporne točke. Malahorna njene mladosti tone v spomin, barve nekdanjega življenja bledijo. Tem izbrisom pa sledi tudi struktura romana, v katerem se sedanje in pretekle zgodbe vedno bolj intenzivno prelivajo, preidejo tudi v povsem umišljene dialoge in monologe ter kažejo na izgubljajočo se, v pozabo tonečo zavest. Roman Malahorna, ki sodi med sodobne generacijsko-družinske romane, pa bi prav zaradi izrazite protipolnosti obeh nosilnih literarnih oseb, omahljivega očeta in odločne matere, lahko označili tudi kot pripovedno podobo nasprotja med moškim in ženskim principom. To je osvetljeno skozi različne družinske situacije in druge stranske pramene, pod- in ob-zgodbe. Lik matere je v romanu zagotovo najbolj poudarjen, v njeni zgodbi pa lahko vidimo značilno usodo žensk predvojnega in povojnega časa na Slovenskem, ki so kljub svoji taki ali drugačni, tudi umetniški nadarjenosti lahko le redko ubežale vnaprej določeni vlogi garaških mater in 34

Prav tam, str. 222. Franc Zadravec, Slovenski roman 20. stoletja, Pomurska založba in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Murska Sobota 1997, str. 107-110. 36 Gl. op. 26, prav tam, str. 224-225. 37 Prav tam, str. 225. 35

265

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

gospodinj. Kakršnim koli drugačnim ambicijam so se morale povsem samoumevno odpovedati. Tako roman Malahorna ni le roman o rodu in pokrajini, ne pripoveduje nam le zgodovine nekega časa in prostora, nekega mesta, temveč govori zelo poudarjeno tudi o življenju ženske v njem. Zlasti drugi del romana prinaša odkrivanje resnice in odstiranje tančic s tabuiziranih tem. Zapisan je v realistični tradiciji, a v asociativnem toku s številnimi časovnimi in krajevnimi preskoki, ki pogosto jasno spregovorijo o usodni razliki med tako imenovano moško in žensko ambicijo, o razdaljah njunih teles in svetov. Roman Malahorna je s podobo osrednjega ženskega lika, mame Rozi, prispodoba za žensko življenje kot životarjenje in življenje za druge (za moža, družino, stare starše). Mesto Maribor pa je mesto iz pisateljičinega življenja, kamor je lahko fabulo o vsem tem umestila dovolj dobro tudi zato, ker ji je bodisi kot zgodovinski, geografski ali kot značilni slovenski

Drago Jančar (Fototeka Večera)

266

S tudia

H istorica

S lovenica

(malo)mestni duhovni prostor ponujalo dovolj dobre možnosti za to. Maribor v romanu Severni sij (1984) Draga Jančarja (r. 1948), katerega fabula je umeščena v čas neposredno pred začetkom druge svetovne vojne, je pri-soten kot "ždeče mesto," kakršnega ob prihodu ugleda osrednji protagonist Erdman. Vidi ulice z vežami in mrzlimi stebri, ki simbolizirajo odtujenost in praznino. V njih Erdman "sliši tišino," pri duši pa mu je tako, da bi najraje takoj odšel. Preveva ga tišina s slutnjo, ki v letu 1938 lebdi nad Srednjo Evropo in ne napoveduje nič dobrega. Erdman opisuje mesto kot zanemarjeno, reko, ki se vije skozenj, pa kot "črno vodo." Ozračje v mestu je zadušno, tako da še rečnega galeba "vleče dol v to črno vodo." Medtem ko čaka na Jaroslava, s katerega naj bi se dogovoril o prihodnjih poslih, se jezi, da se je zaprl v to mesto, v "to provincialno mišelovko."38 Med tavanjem po mestnih ulicah se spominja krogle v neki cerkvi, v kateri jo je opazoval kot otrok in jo glasno zahteval zase, ker je mislil, da je žoga. Obenem išče hišo, v kateri je stanovala njegova družina, a je ne najde. Tako se oblikujejo in poglabljajo motivi tujosti, čakanja in tesnobnosti, znani iz nekaterih del svetovne književnosti (iz Beckettove igre Čakajoč na Godota in Kafkovega romana Grad). Jančar konkretni prostor mesta, kakršnega doživlja Erdman, kmalu napolni še z zloslutenjskimi sanjskimi, grotesknimi prividi, ki pričajo o nedoločljivi navzočnosti 'onega', nepojasnjenega 'tretjega', nekakšne vsenadzorovalnosti. Vse to v Erdmanu krepi zavest, da je v mestu ujet in da od tod ne bo mogel nikamor več. Tudi Jančarjev roman Severni sij priča o tem, da je bilo mesto Maribor nacionalno zelo raznoliko - v njem da so poleg Slovencev živeli in trgovali Čehi, Hrvati, Avstrijci in celo Rusi (tudi pričakovani Jaroslav je npr. dunajski Čeh). Vsa ta raznolikost pa je mesto naselila tudi z nekakšno nestanovitnostjo, s prišleki in potniki, in ga oblikovala kot prehodno postajo nekje na pol poti med Dunajem in Trstom, pri čemer je ta prehodnost v romanu tudi simbolna. Namiguje na to, da v mestu ni mogoče svobodno živeti in da je iz njega najboljše pobegniti. Obenem pa razpira prav prostor okrog Maribora začetek t.i. terre incognite, neznane dežele, ki da je po Jančarju še v esejih Terra incognita, 1989 - Evropa ni pripravljena poznati in razumeti. Terra incognita pa seveda ne pomeni le geografske in kulturno-zgodovinske določenosti, temveč simbolizira še neraziskane, hrepenenjske dimenzije v človekovi duševnosti - v Mariboru da so tako (po zaporih, bolnišnicah in norišnicah) utonili številni iskalci, ki so hodili po neznani deželi zato, "ker imajo terro incognito v sebi."39 Kajti to mesto da je bilo nenaklonjeno umetnikom, nepolitikantom, nezaslužkarjem in nevojakom. Videti je, da je romaneskni pripovedovalec do okolja, v katerem se odvija zgodba o Erdmanovem iskateljstvu, izjemno ironično zajedljiv in neprizanesljiv, kar pa si lahko razložimo tudi s pisateljevo avtobiografsko izkušnjo. V Mariboru se je namreč rodil in odraščal, tu se je zapletel v prve spopade s socialistično oblastjo še kot študent, kasneje pa so ga v rodnem mestu celo zaprli (zaradi tedaj prepovedane knjige, ki jo je kot novinar Večera prinesel čez državno mejo v takratno SFRJ). Po prihodu iz zapora je Maribor zapustil in se (zaradi večje strpnosti in širine?) preselil v Ljubljano. V takem kontekstu ni torej nič čudnega, če so Jančarjevi literarni liki v Severnem siju malomestno zdolgočaseni (Margeritina družba), 38 39

Drago Jančar, Severni sij, Založba Obzorja, Maribor 1984, str. 11. Gl. op. 38, prav tam, str. 24.

267

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

da se izgubljajo v nepomembnih pomenkih (Bussolin - okultizem, telestezija), neznosnih čvekarijah (o tem, "kako je kje nekomu na okno trkalo") in da skoraj zadušeni s tesnobo grizljajo sadno pecivo ter se v skritem obupu opijajo. Toneč v tej družbi in v trenutkih razsodnosti bežeč proč od nje išče Erdman še vedno tisto cerkev z modro kroglo v rokah nekega svetnika, toda njegovo iskanje je zaman: "Tiste hiše v predmestju, kjer na vrtu rasejo rože in debel fižol, tiste hiše nisem našel in je nikoli ne bom."40 Njegov občutek izgubljenosti pa se le še stopnjuje. Zanimivo je, v koliko literarnih besedilih - in tako tudi v Severnem siju - domala stalno nastopa kot eno osrednjih prizorišč mariborska Koroška cesta, ulica, katere podoba je še danes zaradi obilice starih, še vedno neobnovljenih hiš, dokaj neugledna, v preteklosti pa je bila zgolj del revnega predmestja. Danes jo je bližina univerze, spremenjenega in z novimi vsebinami napolnjenega Lenta in stanovanjskih, sodobnejših blokovskih naselij, precej spremenila, v romanu Severni sij pa je še vsa ozka in pritlična, z razpadajočimi hišami zaprtih oken ter s travniki, ki se zadaj za njimi spuščajo k reki (podobno tudi v romanu Malahorna N. Gaborovič). V eni takih hiš, ki jih na notranjo stran krasijo 'ganki', leseni balkoni s stopnišči, živita tudi nadvse posrečeni komično-satirični figuri v tem Jančarjevem romanu, namreč sestri Gretica in Katica, od katerih se ena izdaja za Nemko, druga pa za Slovenko. Njuni tragikomični figuri pričata tudi o tem, da je bil Maribor pred drugo svetovno vojno nacionalno nemško-slovensko razdeljen in da so ta nasprotja postajala tudi vse bolj neprijetna ter nevarna. Severni sij je tako zares pravi 'mariborski roman', saj se v njem poleg že omenjenih pojavljajo še številna druga značilna mestna prizorišča - Glavni trg, Židovska ulica, Lent, Alojzijeva cerkev; krogla v rokah svetnika, ki jo išče Erdman, pa se nahaja prav v tej cerkvi ob Koroški cesti. Krogla ponazarja svet in Erdman kot jokajoči otrok tega seveda še ni vedel. (Na tem mestu prepoznavamo tudi enega redkih jasnih avtobiografskih elementov v pisateljevi literaturi.) Erdmanovo iskanje krogle izraža željo po vrnitvi v toplo materino naročje, v svet, ki je še premogel varne, trdne koordinate: "Krogla mora biti velika in modra, jaz moram biti majhen in v toplem ženskem naročju."41 In še: "In nemara tedaj v tisti cerkvi za hip izstopim iz kaosa, iz zmede, ki žre in najeda njene zidove od vseh strani."42 V tem, da bi našel prizorišče iz svojega otroštva, razume in vidi rešitev zase. Znova bi našel mesto, na katerega bi se lahko zanesel in se tako znebil občutka, da izgublja tla pod nogami. Maribor v Severnem siju živi kot napeto stičišče različnosti, med katerimi pa so zlasti močni vplivi avstrijske, dunajske kulture - kavarne in hoteli nosijo nemška imena (Central, Stadt Wien), v njih se vrti glasba iz dunajskih valčkov in kasneje že vojno napovedujočih, agresivnih koračnic. Bogatejši sloji pa se očitno raje družijo z nemško kot s slovensko govorečimi, kajti Slovenci v mestu pripadajo neuglednežem, delavcem v tovarnah ali na poljih ter drobnemu meščanstvu. To klečeplazno in pretirano nemško naravnanost predvojnega Maribora pa Jančar nenehno satirično biča, saj upodablja razne človeške kreature, tipuse (bi zapisal Cankar), ki hlepijo po denarju in stremijo po oblasti, te "kaufmanne" in "grossgrundbesitzerje," ki se sovražijo, v medsebojnih stikih pa govorijo jezik, ki z nenehnim spačenim mešanjem slovenskega in nemškega ostaja zgovorna karikatura njih samih. 40

Prav tam, str. 38. Prav tam, str. 74. 42 Prav tam. 41

268

S tudia

H istorica

S lovenica

O tej pretirano uslužni, brezhrbtenični naravi mestnih veljakov pa pričajo tudi nenehne spremembe uličnih imen, ki zgovorno ponazarjajo zgodovinske spremembe v mestu, saj se smešno očitno prilagajajo vsakemu novemu oblastniku in njegovim zahtevam: "Goethe Strasse zamenja leta 1919 Prešernova ulica, 1941 je tu spet Goethe in 1945 Prešeren. Lessinga izpodriva Levstik, Maistra Bismarck, Medvedova ulica iz leta 1934 se spremeni v Grillparzer Strasse, zamenjujeta se Trubar in Luther, Wagner in Dvorak, Smetana in Mozart. Avstrijskega cesarja in ogrskega kralja Franca Jožefa zamenjajo Slovenci s Frankopanom, Frankopana Nemci s Hindenburgom, Hindenburga pa Slovenci z Gorkim. Prečno ulico dobi Hegel, Lovska se spremeni v Hubertusgasse, Tovarniška v Kruppgasse in spet vse nazaj."43 Svet v predvojnem Mariboru pa vre, v njem se kopičijo težave z Židi, komunisti in raznovrstnimi "prekucuhi." Erdman se boji, da bo vsak čas eksplodiralo tudi v njegovi glavi. Oblastem postaja sumljiv, saj se vse bolj izkazuje, da Jaroslava v mesto ne bo, ker s svojo firmo vred niti ne obstaja. Izraz naraščajoče kaotičnosti in neobvladljivosti dogajanja pa odražajo tudi podobe baročnih oltarjev v Severnem siju (podobno še v kasnejšem Jančarjevem romanu Katarina, pav in jezuit, 2000), s svojim bujnim prepletanjem dobrega in zlega, erotike in askeze ter s silovito željo iz ozadja, ki kliče po dognanju slutenega, neznanega: "Kakšne globine so tam in kaj je v njih, ali je videti na dno brezna?"44 Pisatelj Jančar je za slikanje atmosfere v predvojnem Mariboru poleg zgodovinskih preučil tudi številne časopisne vire, ki v romanu citatno živijo ter se pojavljajo zdaj v ilustrativni zdaj v ironični funkciji (npr. policijsko poročilo).45 V pripovedovalčevih humornih opisih mariborskih ulic, npr. Židovske slepe ulice,46 ali v obešenjaško citiranih fašističnih rasnih teorijah, ki so se katastrofično razširile po Evropi, se kaže Jančarjev izjemen smisel za kolažno spajanje tragikomičnih, vendar ostro družbeno kritičnih prvin. V njih se osrednja fabulativna nit ne izgublja, temveč se zbrano ohranja in spretno nadaljuje. Ko se 25. januarja 1938 nad Evropo pojavi severni sij in se ljudje prestrašijo, da nekje sredi zime hudo gori, je jasno, da je ta končna metafora, ki napoveduje apokalipso 2. svetovne vojne, dosledno grajena in izpeljana iz prejšnje, do konca skladno vodene zgodbe. Erdman postaja v njej vedno bolj nesrečen, oddaljuje se tudi od svoje prepovedane ljubezni, MarjeticeMargerite, oblastem je vsak dan bolj sumljiv in tudi njegova osebna usoda drvi v katastrofo. Ve le to, da ne bo mogel zaustaviti vrtenja ne v lastni glavi ne "v zemeljski osi ." Na ulicah se zlovešče zbirajo ljudje, pretirano kipeča mladina ("Nekakšni Sokoli ali Orli ali kaj so že."47), in mesto, v katerem prepevajo svoje bojevite pesmi, se bo zdaj zdaj pogreznilo v nasilje ("In v tem norem mestu se bodo kmalu paradni koraki zvrtinčili v nori, krvavi ples."48). Erdman medtem najde travnik, gredico cvetja in fižol - podobe iz svojega otroštva. Toda zdi se, da je za kakršno koli uravnovešanje prepozno, saj ima občutek, da je tudi vsa ploščad na travniku nagnjena proti reki ter da nezadržno drsi vanjo. Svetlobe za Maribor torej ne bo več, še dolga vojna in povojna leta ne, kljub neka43

Prav tam, str. 66-67. Prav tam, str. 73. 45 Prav tam, str. 80. 46 Prav tam, str. 131,132. 47 Prav tam, str. 100. 48 Prav tam, str. 104. 44

269

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

terim veselim običajem, ki znajo mesto razgibati in razvedriti - z Dravskega polja priplešejo kurenti, ki v predpustnem času oznanjajo prebujanje pomladi. Zelo zanimivo, burno življenje mesta Maribor in njegovih prebivalcev, je tematizirano v romanu Žarka Petana (r. 1929), ki je zasnovan na pisateljevi avtobiografski izkušnji in nosi naslov Dvojčka (1988). Petan je v omenjenem romanu zasnoval mozaično grajeno zgodbo, ki se odvija v času pred drugo svetovno vojno in v obdobju nove SFRJ neposredno po njej. Oblikovana je kot roman v pismih, ki si jih izmenjujeta brata, skoraj dvojčka, saj je med njima le leto dni starostne razlike. Eden od njiju je prvoosebni pripovedovalec (pisatelj), ki začenja zgodbo o sebi in bratu Branku, ki da že več kot trideset let živi v tujini. Zanj večina pripovedovalčevih znancev sploh ne ve, saj je Branko v napetem času novega povojnega socializma, leta 1950, pobegnil čez državno mejo v Nemčijo. V času političnega enoumja je njegovo dejanje obveljalo za odpadniško, imelo pa je lahko tudi sila neprijetne posledice za del njegove družine, ki je ostala v Jugoslaviji in ki jo je zaradi t.i. kapitalističnega porekla že tako ali tako spremljala označenost posebne vrste. Izkaže se namreč, da sta oba fanta doraščala v podjetniško zelo spretni družini, ki si je pred začetkom druge svetovne vojne pridobila precejšnje premoženje (v lasti njunega očeta so bili razni hoteli in kavarne). To premoženje pa jim je po končani vojni socialistična oblast nacionalizirala. Družina, ki je razpolagala denimo s kavarnami v Zagrebu in Mariboru, je osvoboditev dočakala v Trstu, kamor se je bila zatekla pred Nemci. Kasneje so se lahko vrnili v Maribor, kjer pa oče ni bil več spoštovani kavarnar, temveč "pogoltni kapitalist," njegova sinova pa sta imela zaradi t.i. buržoaznega porekla najrazličnejše težave, med drugim tudi ob vpisu na univerzo. Oba brata se tako v svojem dopisovanju spominjata vsak iz svojega zornega kota in na osnovi podobnih, čeravno različnih izkušenj prav tega težavnega obdobja, namreč časa povojnega oznovskega vohljanja, medsebojnega ovaduštva, skrivnostnih likvidacij, boja "zoper črno reakcijo," hišnih preiskav in ideološkega pranja možganov; nadalje pa tudi njunega naivnega prizadevanja, da bi ju nehali na vsakem koraku že vnaprej negativistično označevati in da bi vendarle ugajala oblastem, da bi postala "taka kot drugi " (zato tudi članstvo v SKOJ - Zvezi komunistične mladine Jugoslavije). Pisma, ki jih pošilja Branko romanesknemu pripovedovalcu, svojemu bratu v Jugoslavijo, vsega skupaj jih je sedem, pomenijo nekakšen zaključni račun, črto pod njegovim življenjem, saj se dopisovanje zaključi z Brankovo smrtjo. Te pripovedi pričajo tudi o življenju drugih, tako njunega očeta kot matere, sorodnikov, znancev, prijateljev in sošolcev. Zelo izrazito pa odsevajo prav pripovedovalčevo življenje, življenje 'dvojčka', in ponujajo bralcem nekakšno zrcalno sliko. V njej zelo izrazito živi tudi Maribor kot fabulativno izhodiščno in povezovalno mesto, pa tudi kot mesto, ki mu zgodovina - tako kot posameznikom v njem - ni prizanašala in v katerem se je bilo življenje prisiljeno kar naprej silovito spreminjati. V romanu Dvojčka je predvojni Maribor označen kot veselo mesto, v primerjavi s katerim da je bil Zagreb, kamor se je zaradi poslov preselila pisateljeva družina, "prava žalost."49 Videti je, da je pripovedovalčev spomin domačemu mestu naklonjen in da je nanj tudi svojevrstno navezan. Središče mestnega življenja v Mariboru je namreč pomenila prav kavarna pisateljevega očeta, živahna in znamenita Astoria, ki je bila 49

Žarko Petan, Dvojčka, Založba Obzorja, Maribor 1988, str. 49.

270

S tudia

H istorica

S lovenica

kasneje nacionalizirana (enaka usoda je doletela tudi njegovo Veliko kavarno v Zagrebu). Prav zaradi te še danes znane mestne kavarne pa je imel pisateljev oče nenehno hude življenjske težave ("Nekega mariborskega kulturbundovca je zaskominalo po kavarni Astoria, kar je bilo tedaj dovolj, da se je znašel na seznamu Nemcem nevarnih Slovencev. Podkupljeni gestapovec ga je posvaril, da ga bodo odpeljali z naslednjim transportom izseljencev v Srbijo, zato se je sam umaknil v Ljubljano, kjer Italijani Slovencev vsaj izseljevali niso."50) Toda pisateljev oče je bil na svojo lastnino čustveno zelo navezan, tako da še kasneje v izgnanstvu, ko je bila Štajerska priključena k Nemčiji in je nemški rajh dal kavarno v najem mariborskemu kulturbundovcu, Astorie nikoli ni omenjal brez zaimka "moja."51 Več kot ironično pa je, da mu je kavarno po vojni odvzela tudi nova socialistična oblast - za sovražnega pa so ga imenovali tako okupatorji kakor tudi komunistični osvoboditelji in zapirali so ga tako prvi kot drugi: "Oče, ki je bil v stari Jugoslaviji tako podjeten poslovnež, se v novem času nikakor ni mogel znajti. Vojno je še kar dobro prenesel, ampak revolucija ga je zmedla. Ni mogel doumeti, zakaj udarna pest revolucije bije ravno po njem. Bolj ko se ji je izmikal, močnejši so bili udarci."52 Zlasti z novim gospodarskim sistemom se očetova podjetniška logika nikakor ni mogla spoprijateljiti, saj je bila v nepomirljivem nasprotju s socialističnimi principi novega družbenega gospodarstva: "Socializem je skregan z dobičkom," je rekel nekoč, ko je že kot upokojenec govoril o svojih izkušnjah v državnem sektorju.53 Prav v bivši očetovi, zdaj podržavljeni kavarni Astoria, pa se tudi po vojni odvija zelo živahno in včasih tudi razuzdano mariborsko življenje. Žarko Petan ga v poglavju Četrto pismo prikazuje s humorno, rahlo satirično distanco, še zlasti ker njegova pripoved kot pričevanje prikazuje samopašnost in primitivno obnašanje t.i. zmagovalcev, bivših partizanov in novopečenih herojev: "V kavarno sta redno zahajala dva heroja; še pomniš, da so ju klicali mali in veliki komandant? Zlasti mali je s svojo razposajeno druščino zganjal hudiča in pol. Vedno je prišel pet minut pred polnočjo, če kavarna še ni bila prazna, jo je dal sprazniti. Potem je zaklenil vsa vrata, zagrnili so okna z zavesami in ga veselo žingali do jutra."54 Z enakim blagim humorjem in s prizanesljivo satirično barvitostjo pa nam pisatelj postreže tudi z drugimi slikami iz življenja povojnega Maribora v novih, socialističnih časih. V njih postaneta z bratom mladinska funkcionarja in nosilca Titove štafete. Ne da bi dobro razumela zgodovinske peripetije, se očeta kot bivšega kapitalista sramujeta in ga v skladu s političnimi direktivami slepo obtožujeta, da je "izkoriščevalec delavskega razreda."55 Roman Dvojčka tako posebej slikovito priča o življenju med mladino v povojnem Mariboru, v obdobju trdih ideoloških prijemov. V njem je bilo prostora tudi za mladostne ljubezni, prijateljstva in drobne sreče, toda vse pod težo vseprisotnega ideološkega pritiska. Roman pripoveduje tudi o tem, kako si je lahko človek iz nič prislužil oznako, da je "reakcionar," ki je nato dolgo vplivala na vse njegovo življenje. Mesto Maribor nudi tako v Petanovem romanu Dvojčka zelo raznoliko in bogato scensko podlago za prikazovanje 50

Gl. op. 49, prav tam, str. 86. Prav tam, str. 88. 52 Prav tam, str. 89. 53 Prav tam. 54 Prav tam, str. 86-87. 55 Prav tam, str. 92. 51

271

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

najrazličnejših primitivizmov, ki so omejevali človekovo osebno življenje in njegovo intimno svobodo (od absurdnih prepovedi nanašanja šminke na ženske obraze do prepovedanih modernejših, "politično škodljivih plesov "). Roman kot avtobiografski roman pa pomeni obračun s samim seboj in z drugimi. Podobno kot Slodnjakov roman Pohojeni obraz (nastal ok. 1930) ali Jarčev roman Novo mesto (1932) pa priča o življenju neke generacije in o mladosti, s katero čas ni bil prijazen in ki se je za vedno iztekla. Kot generacijsko-družinski roman z jasno prepoznavno avtobiografsko osnovo pa kljub moderni, modernistični obliki, lahko opredelimo tudi zelo obsežen roman Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena (2000) pisatelja, pesnika in publicista

Jože Snoj (Fototeka Večera)

272

S tudia

H istorica

S lovenica

Jožeta Snoja (r. 1934). Avtor romana je po rodu iz Maribora in tako začetna kot tudi številna nadaljna prizorišča so umeščena na mariborsko Meljsko cesto 10, ki je bila kasneje v vojni razrušena. Toda njene podobe, ki se jim pridružujejo še številna drobna doživetja iz pisateljevega zgodnjega, srečnega otroštva, iz časov na " rajskem Teznu ," živijo v romanu svoje zelo živahno, v prvotno besedilo pripovedovalčevega spomina trdno zarisano življenje. Kot tako je umeščeno na vrt gospoda Pepija, pripovedovalčevega strica, kjer se odvijajo in razkrivajo prve skrivnosti z dečkovim prisluškovanjem tetam, še zlasti pa materi in neutrudnemu pripovedovalcu očetu, ki tudi pisateljev jezik že zgodaj zaznamuje s svojo gostobesedno, bogato in svojevrstno govorico ("naš ata je vse kanarčke klical hanzi, vse golobe taubi in vse zajce mandi, naš črnobeli Mandi je domoval v zaboj56 čku v rumpelkamri " ). Očetova pripoved, obogatena s številnimi drobnimi pripombami in zapažanji, ljubeča in duhovita ("vi Snoji, čukasti "), ostaja osrednja povezovalna nit v romanu, ki je pisan iz perspektive zvestega otroškega poslušalca, hlastajoče radovednega sina Uška. Razmerje med njima je tesno, globoko naklonjeno in domala idealno: prvi neizmerno rad pripoveduje, drugi pa ga nenehno občudujoče posluša. Roman prinaša tako številne drobne zgodbe, ubrane v bogato orkestracijo različnih mestnih govorov, katerih prvine so zgodovinsko poučne (npr. v razmerju med nemščino in slovenščino), a tudi karikirano zabavne. Na ravni romaneskne strukture pomenijo večglasnost v najširšem, tudi namerno neubranem pomenu besede (z glasovi otrok, tet, stricev, soseščine, oblastnikov, staršev). Ti glasovni in pripovedni fragmenti, združeni v obsežno fresko, nikakor niso le knjižni, temveč odsevajo pravo jezikovno sliko v mestu, ki odraža mešanje in prepletanje številnih plasti in prvin, obenem pa tudi nemirno zgodovino, ki se je prav v Mariboru, mestu ob meji, tako pogosto prelamljala ter njegove prebivalce prepuščala novim in novim začetkom. Pisatelj Marijan Kramberger je v svojem spremnem zapisu ta Snojev roman imenoval "obsežen pro-jekt iskanja izgubljenega časa." V njem pisatelj na eni strani razgrinja pred bralcem memoarsko gradivo, nekakšen rodbinski album, na drugi strani pa se zgodovina piscu "na vseh koncih in krajih sprevrača v Poezijo." Opozarja tudi na neizčrpno bogastvo in natančnost cele palete odtenkov, ki jih Snoj zna poimenovati in izraziti z umetniško besedo, zaradi katere je njegova proza umeščena na vidno mesto v sodobni slovenski književnosti. Osrednjo temo v romanu pa predstavlja družinsko begunstvo, prisilni odhod iz Maribora zaradi druge svetovne vojne, zaradi nevzdržnih političnih razmer. Slednje nato družini, po koncu vojne vihre, vrnitev v domače okolje tudi preprečijo, saj je njihovo bivališče porušeno, pisateljev oče pa odkloni možnost, da bi se kar vselil v stanovanje neke nemške družine, ki se je po zmagi komunistov morala izseliti in iz države pobegniti. Zato ostane pisateljeva družina, čeravno silno razočarana, raje v Ljubljani: "Tisto naše štiri leta ponavljajoče begunsko tolaženje in bodrenje --- ko se vrnemo v naš ljubi Maribor, otroci! ko se enkrat spet vrnemo tja!--- je takrat, tistega poletnega jutra petinštiridesetega, kot po štiri leta trajajoči poplavi, dokončno odnesla Drava."57 S tem spoznanjem je konec Uškovega otroštva, zdaj se pričenja doba odraslosti. Maribor je zbombardiran in tudi njegove domače, ljube Meljske ceste ni več. Njegova bolečina ob tem spoznanju je neizmerna: "Preganjanci 56 57

Jože Snoj, Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena, Založba Obzorja, Maribor 2000, str. 58. Gl. op. 56, prav tam, str. 176.

273

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

nacizma, premaganci komunizma - kje bi se, kakopak, ljubibog, za nas na vsej vesoljni zemlji še našel kakšen tak prejšnji, ljubi in pravšnji Maribor?"58 Snojev roman Gospod Pepi pa pomeni podobno kot Kovačičeva obsežna romaneskna avtobiografska epopeja Prišleki I-III (1984-85) tudi pričevanjski roman posebne zgodovinske vrednosti. V njem je namreč ob številnih radoživih in nostalgičnih mladostno-otroških spominih zelo natančno in trdo zarisana tudi prenekatera izjemno tragična, resnična medvojna ali povojna človeška usoda. Taka je pripoved o stricu Francetu, ministru v povojni komunistični vladi, ki je bil kot neomajen katolik izigran in prevaran ter nato po krivici postavljen pred sodišče kot "agent zahoda" na zloglasnem Nagodetovem procesu. Nadalje je taka zgodba o stricu Ivanu, ki je preživel Dachau, kjer je z vero in karakterjem vlival moč drugim, da se niso vdali v usodo, a je po odhodu iz taborišča skočil z vlaka, tako da se je za njim izgubila vsaka sled. In podobna, pričevanjska, je tudi presunljiva zgodba o mestni sosedi, cvetličarki Herti, ki so jo, čeravno še mlado mamico, partizanski oznovci po zasedbi mesta ubili nekje na Pohorju. Čas je torej tisti, ki razodene in razkrije vse resnice, pa naj so bile le-te še tako skrbno prikrite in zamolčevane. In česar ni uspelo zapisati slovenskim zgodovinarjem, to najdemo marsikdaj v literaturi slovenskih pisateljev. Tudi slike iz življenja nekega mesta, kakršne bi v natančnih zgodovinskih knjigah bržkone marsikdaj zaman iskali. Snojeva romaneskna nit pa, sicer ves čas popkovinasto povezana v Mariborom, seže nato tudi v sodobnost, vse do slovenske osamosvojitve leta 1991, do novorevijaškega gibanja, izdaje znamenite 57. številke te revije in do konca destdnevne vojne. Toda podoba Meljske ceste iz pisateljevega otroštva ostaja stalna, nikoli izbrisana izkušnja ter vsedoločljiv spomin. Zanimivo podobo duha medvojnega in povojnega časa, ki se nanaša tudi na Maribor, čeprav tega mesta ne jemlje za svoje osrednje prizorišče, prepoznavamo v romanu Zorka Simčiča (roj. 1921) z naslovom Človek na obeh straneh stene (prva izdaja 1957 v Buenos Airesu). Pisatelj sodi zagotovo med pomembnejše prozaiste, ki izvirajo iz Maribora. V tem mestu je obiskoval gimnazijo in se vpisal na učiteljišče, ki pa ga je zaradi okupacije končal v Ljubljani. Bil je zaprt v taborišču Gonars, maja 1945 pa se je prek Koroške umaknil v Rim, živel in delal nato še v Trstu, kasneje pa se je preselil v Argentino. Tam je urejal literarno revijo Meddobje. Njegov roman Človek na obeh straneh stene, ki je izšel 1957 v zdomstvu in ostal v domovini zelo dolgo v glavnem neznan, pa sodobna literarna zgodovina umešča med najpomembnejša, inovativna in prelomna prozna dela v povojni slovenski književnosti (Pogačnik).59 V Sloveniji je delo naletelo delno na zelo skromno, delno pa celo zelo krivično in napačno presojo, saj so pisali celo, da je osrednja oseba v tem romanu domobranec, kar je besedilo že vnaprej izločilo iz kanona branja in upoštevanja vredne sodobne proze, pisateljevo ime pa je bilo izbrisano iz matične književnosti. Roman namreč prinaša tretjeosebno pripoved o begu iz domovine "tik pred koncem revolucije," pri čemer je bila mišljena partizanska oz. komunistična revolucija, nadalje pa je v resnici apolitičen in prinaša zgolj eno od povsem človeških, osebnih zgodb. Osrednji protagonist v romanu je moški, star malo čez

58 59

Prav tam, str. 179. Jože Pogačnik, Človek na obeh straneh stene. Idejno-estetska razčlemba, v: Zorko Simčič, Človek na obeh straneh stene, Mohorjeva založba, Celje 1999, str. 181-210.

274

S tudia

H istorica

S lovenica

štirideset let, v ospredju pripovedovalčeve pozornosti pa je dogajanje v njegovi duševnosti spričo bega iz osebnih razlogov, v glavnem iz strahu, in bivanje v novem okolju na drugem koncu sveta, v tujem mestu, na katerega se ne more navaditi ("vsa bivališča so bila, od spodaj gledana, s ploščami zadelane mrliške niše "60). Kot zabrisane kulise prodirajo v protagonistovo spominjanje drobci daljnega, na prave in neprave, na domobrance in tiste druge razcepljenega medvojnega dogajanja v domovini. V njih se zrcali del avtorjeve avtobiografske izkušnje: "Takrat je bil dostikrat prav obupan: kot ogenj in voda so si stali ljudje nasproti /…/. Za rdeče ni bilo ne pogovora, ne dogodka, ne še takega zločina, da ga v hipu ne bi znali opravičiti /…/. A tudi ko ni govoril, je čutil, da so ga zaradi molka obsodili. Prepoznali so ga."61 Položaju njegove vsesplošne nestalnosti in izgubljenosti pa se pridruži še ljubezensko nihanje med dvema ženskama, med ljubico Katjo in ženo, ki ga v tujini že nekaj let pričakuje. Jože Pogačnik piše v spremni besedi k romanu, da je osrednji romaneskni lik v nasprotju z doktrino socialističnega in socialnega realizma v povojni slovenski literaturi izrazit antiheroj in predvsem žrtev političnih razmer časa, v katerem se je znašel. Pisateljeva umetniška pozornost je namenjena slikam njegove notranjosti, s tako odločitvijo pa je avtor ubral pot, kakršna se je na Slovenskem začrtala s Kosmačevim Pomladnim dnem (1953), s Kocbekovimi novelami (1954) in z Novelami (1954) Lojzeta Kovačiča, Frančka Bohanca in Andreja Hienga.62 Oblikovanje fabule v romanu Človek na obeh straneh stene pa je podvrženo spoznanju, da se v svetu dogaja vse mimo volje človeka kot posameznika, kar izraža kafkovsko občutje, prepoznavno tudi v Severnem siju Draga Jančarja, obenem pa je nekako vsenavzoče zlasti v sodobnejši srednjeevropski literaturi (Kundera). Simčičev roman je moderno oblikovan, vseslovenski in torej tudi 'mariborski' pa je zato, ker pripoveduje o posledicah druge svetovne vojne na naših tleh. Priča o izseljenem pisateljskem talentu nekoga, ki je pisal tudi poezijo, drame in kulturnopolitične eseje in ki si je za prostor svojega fizičnega obstoja izbral tujino, v prostranstvu svojega duhovnega in ustvarjalnega bivanja pa je ostajal zvest materinščini, svoji daljni slovenščini. Zbirka črtic Mesto (1961) pisatelja Smiljana Rozmana (roj. 1927), ki je bil med drugo svetovno vojno s starši izseljen v Srbijo, po vojni pa se je v Mariboru šolal na učiteljišču, prinaša nekakšno kroniko tega mesta iz časa po 2. svetovni vojni, uzrtega skozi različne posamezne in med seboj ločene zgodbe. Povezovalno med njimi je prav mesto s svojimi prepoznavnimi detajli, ki tvorijo tudi naslove posameznih literarnih besedil: Reka; Park, gostilna, gozd; Zaklonišče; Vešala; Barake; Kavarna; Pokopališče; Hotel v senci ljubega boga; Stanovanjski blok. Med določnicami tega mesta se zdi najbolj izrazita prav reka, na katero se nanašajo že prve, izhodiščne povedi: "Reka se je vlekla skozi mesto kot svetal trak umazanega srebra." In še: " Meščani si niso mogli predstavljati svojega mesta brez reke ." 63 Črtice pripovedujejo o mestni razslojenosti - v staro mesto da so se naselili reveži, bogatejši pa so se umaknili v prijaznejše "gornje mesto". Rozman nadalje v realis60

Gl. op 59, prav tam, str. 116. Prav tam, str. 117. 62 Gl. op. 59, prav tam. 63 Smiljan Rozman, Mesto, Založba Obzorja, Maribor 1961, str. 5. 61

275

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

tičnem slogu popisuje življenje drobnih ljudi po gostilnah, mestnih ulicah, ob splavih, življenje, ki je pogojeno z vsakdanjostjo, to pa le tu in tam zganejo večji, nemara tudi zabavnejši dogodki (sankanje, spuščanje motornega čolna v reko). V mestu prevladujejo povprečni, neimoviti, vsakdanji ljudje, med katerimi pa je tudi vedno več brezposelnih, kar povzroča napetosti med njimi in različne peripetije. Nekatere črtice segajo zgodbeno tudi v preteklost, na začetek vojne, ki je prinesel nemško okupacijo, deportacije in neznosen strah pred 'izginjanjem'. V črtici Zaklonišče doživi Maribor bombardiranje, hiše v bližini mostu čez Dravo se sesujejo, ljudje v predmestju pa trdoživo vztrajajo v svojih bivališčih. Kasnejši, povojni Maribor, pa nato znova bolj veselo zaživi v mestnih parkih (Trije ribniki), po katerih pazniki preganjajo zaljubljence, v katere zahajajo vojaki in včasih tudi prodajalke ljubezni. Črtica Barake tematizira nadalje povojno socialistično obdobje, ki je bilo zaznamovano z bedo, v kateri so ljudje prejemali živila na karte in se borno prehranjevali. Njihovo življenje je bilo ukleščeno v graditeljstvo nove, v

Tone Partljič (Fototeka Večera)

276

S tudia

H istorica

S lovenica

vojni porušene države, v udarniško delo, njihovo životarjenje po barakah pa včasih tudi s prezgodnjimi ljubeznimi, ki so socialno stisko le še povečevale. Slike nekoliko udobnejšega, meščanskega življenja, kolikor ga je po vojni sploh še ostalo, pa so razvidne v črtici Kavarna, v kateri so liki in njihovo kvartanje med vsakdanjimi pomenki prikazani nekoliko ironično, tudi s smislom za blago satiro. Mesto Maribor je v teh črticah Smiljana Rozmana naslikano kot kraj, v katerega se naseljujeta neizrazitost in sivina. Obe postajata posledici močne, načrtne in razraščajoče se mestne industrializacije, pa tudi socialistične politične naravnanosti, ki jo je tako sočasna kot poznejša uporna slovenska literatura obilno kritizirala in za katero je prav nekdanji Mariborčan, pisatelj Drago Jančar, našel duhovit, groteskno popačen, a zgovorni 'slovenski' izraz glajhšaltunga. Isto, povojno zgodovinsko obdobje obravnava biografski roman Toneta Partljiča (roj. 1940) z naslovom Starec za plotom (1995),64 ki pripoveduje o zadnjih letih življenja pesnika, pisatelja in dramatika Stanka Majcna, Mariborčana, ko se je ta, ki je bil pred in med drugo svetovno vojno visoki državni uradnik, katoličan, oče ubitega sina-domobranca, zatekel z ženo k svoji sestri v Maribor, v hišo njunih staršev. Po vojni je bil iz javnega in kulturnega življenja odstranjen ter označen kot "notranji sovražnik." Njegova žena, nekdanja gospa glavarjeva in podbanova, si je bila prisiljena poiskati službo kot blagajničarka pri Odpadu, sam pa je na tržnici prodajal zelenjavo z domačega vrta. Po zaslugi literarne zgodovinarke dr. Marje Boršnikove, ki je uredila dve knjigi njegovega Zbranega dela, ga je znova odkrila tudi domača literarna javnost. Partljič je roman podnaslovil kot elegijo v prozi, v njej pa slika podobe pesnikove zapuščenosti, odmaknjenosti in osamljenosti. Mesto Maribor (Kalvarija, tržnica, mestno središče) živi v tem romanu kot pesnikovo zatočišče, v katerem pa ga socialistična oblast nenehno nadzoruje, čeravno ji ta ne želi nič hudega. Zaradi literature ima sicer še nekaj stikov po svetu, pretežno z izseljenimi katoliškimi izobraženci, ki pa v novi državi veljajo za nezaželene in sovražne (z Argentino, z zamejstvom v Avstriji). Ob značilnih mariborskih mestnih prizoriščih pa je dogajanje pomaknjeno tudi v mestno okolico, v Slovenske gorice in k Mariji Snežni, od koder prihaja eden pesnikovih občudovalcev in naklonjenih znancev, učitelj Tine (ta nosi avtobiografske poteze pisatelja Partljiča). Dogajanje v romanu je pomaknjeno v zasebno sfero, v kateri se ostareli pesnik naveže na deklico Dajdico, ki pa odraste, se odseli in ki jo pesnik tako kot vse minljivo v življenju nazadnje izgubi. Njegovo življenje je predstavljeno kot življenje političnega izobčenca, ki pa se za politiko v resnici sploh ne meni in ki se je v Maribor zatekel v eksistencialni stiski zaradi ideoloških sprememb. O tem, kako se je življenje v mestu spremenilo, pa podobno kot v Jančarjevem Severnem siju, zgovorno pričajo na hitro spremenjena imena ulic - nekdanja Aleksandrova postane na primer Partizanska cesta. Osrednji protagonisti v romanu so običajni meščani, ki pa jih spretno nadzorujejo razni politični funkcionarji (komunisti). V ozadju vidimo nakazano množico, ki se tolče skozi revščino, zahaja na skrivaj k cerkveni maši, se postavlja v vrste za osnovna živila in skrbi za preživetje, kakor najbolje ve in zna. Roman je napisan v realističnem slogu z nekaj psihološkimi prvinami (starčevi notranji monologi). Zanimivo je, da je v romanu omenjena tudi t.i. Jančarjeva 64

Tone Partljič, Starec za plotom, Založba Obzorja, Maribor 1995.

277

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

zgodba, po kateri je tedaj mladi pisatelj čez državno mejo iz zamejstva prinesel prepovedano knjigo V Rogu ležimo pobiti, ki je pričala o partizanskih pobojih domobrancev v Kočevskem Rogu. Zaradi tega je moral v zapor. Po Partljičevih virih naj bi ta knjiga prišla tudi do pesnika, pisatelja in dramatika Majcna, čigar sin je bil ubit kot domobranec, a jo je Majcen vrnil, od koder jo je dobil, češ da takšnih strahot ne more niti brati niti jih imeti v lastnem stanovanju. Osrednji romaneskni prostor Pod Kalvarijo ostaja tako zatočišče in poslednji tostranski dom umetnika, človeka tenkočutne ranljivosti in tolerantne širine, ki pa se za velike teme sodobnega sveta ne meni več, saj je prepričan, da mu ne zagotavljajo niti miru niti osebne sreče. O Mariboru kot mestu iz otroštva, mladosti ali šolskih dni pripovedujejo mnoga privlačno napisana spominska literarna besedila. Vseh v pričujoči študiji niti ne bom mogla zajeti, obenem pa se mi zdi to tudi nepotrebno. Odlomke iz najboljših lahko najdemo v že omenjeni, izčrpno zastavljeni in temeljiti Brvarjevi Mariborski knjigi (1999). Sama bom vzela pod drobnogled le nekatera in v glavnem zato, da bi bila slika mesta, katerega literarnim podobam sledimo, razvidna tudi skozi optiko različnih pisateljskih spominov. Med take sodijo zagotovo tudi fragmentarni spomini Stanka Majcna (1888-1970) v besedilu Detinstvo, ki je izhajalo v Domu in svetu leta 1922.65 Gre torej za besedilo pisatelja, ki je medtem - npr. pri Partljiču - postal tudi že romaneskna literarna figura. Znan in objavljen ostaja le prvi del romana, medtem ko naj bi se drugi izgubil po zaslugi A. Merharja, cenzorja pri Domu in svetu. V njem podaja Majcen zanimivo socialno podobo Maribora konec 19. stoletja, o kateri je njegov prijatelj Tine Debeljak v reviji Meddobje 1961/62 takole poročal: "Na eni strani proletarski izvožčki, železničarji, mutci, pa sproletarizirane baronese, ki se predajajo ljubezni, na drugi pa meščanstvo, v katerega se je spremenilo tudi plemstvo in prineslo vanj svoje aristokratske manire."66 Literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, ki je bil tudi sam pisatelj obsežnih avtobiografskih in biografskih romanov, pa je v besedilu, ki ga je označil kot povest, presenetil Majcnov "strogi molk o narodnih in jezikovnih nasprotjih v Mariboru pred prvo svetovno vojno."67 Franc Zadravec je to dejstvo utemeljil s pojasnilom, da se je to najbrž zgodilo zato, ker je besedilo Majcen pisal premlad.68 Še danes znan in v nekoliko zlobnem kontekstu občasno vedno znova citiran pa ostaja prav Majcnov zapis o Mariboru, ki ga najdemo v pismu literarni zgodovinarki Marji Boršnikovi. V njem je to mesto označil kot "mesto čebulja, svinjine, kuretine in masti."69 Majcnov pogled na Maribor je bil torej večplasten, grajen prej iz ptičje kot iz orlovske perspektive, domače mesto pa je znal - najbrž v jezi - kdaj tudi vzvišeno ironično ošvrkniti. V nasprotju z Majcnom srečujemo v besedilu Moji spomini Antona Šantla,70 čigar spomini segajo v leto 1856, precej širšo podobo Maribora, tako, kakršno so literarni 65

Stanko Majcen, Detinstvo. Zbrano delo, druga knjiga. Ur. Goran Schmidt, DZS, Ljubljana 1995. Gl.op. 65, prav tam, str. 358. 67 Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, Mladinska knjiga, Ljubljana 1968, str. 373. 68 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva VI., Založba Obzorja, Maribor 1972, str. 215. 69 Gl. op. 65, prav tam, str. 355. 70 Anton Šantl, Moji spomini, v: Andrej Brvar (ur.), Mariborska knjiga, Slovenska matica, Ljubljana 1999, str. 34. 66

278

S tudia

H istorica

S lovenica

zgodovinarji v Detinstvu pogrešali. V tem spominskem besedilu spoznavamo izkušnjo plašnega dečka z mestom, v katerem je takrat živelo okoli osem tisoč prebivalcev, in v katerega je fant prišel zaradi šolanja (cerkveni izpit). Zgodba pripoveduje o vzgoji otrok v absolutni pokorščini, priča pa tudi o razmerju med slovenščino in nemščino v mestu. Nemščina da je bila zelo prevladujoča, tako da je bilo dijake v gimnaziji slovensko domala sram govoriti, vsak pa je znal samo svoje domače narečje. ("Govoriti slovensko je bilo znak neomikanosti."71) Raba nemščine je bila samnoumevna tako v stikih Slovenca z Nemcem kakor Slovenca s Slovencem. Šantlovi spomini pa so zanimivi tudi zato, ker v njih oriše nekatere svoje profesorje, ki veljajo danes za znamenite osebnosti na različnih področjih slovenskega kulturnega in znanstvenega življenja: pesnik in literarni zgodovinar Karel Glaser, rodoljub Davorin Trstenjak, zgodovinar in zemljepisec Rudolf Puff. Podobne jezikovne razmere in enaka socialna slika Maribora je razvidna tudi iz spominov Jara Dolarja (r. 1911) z naslovom Maribor-mesto moje mladosti.72 V njih Dolar poroča, kako se je šele proti koncu 1. svetovne vojne pričel zavedati, da je Slovenec. Nemci da so del mesta imenovali 'Windisches Viertel'. Ko so ob prevratu časopisi pričeli objavljati tudi slovenske pesmi (Maistrove, Župančičeve, Gradnikove) ter slovenske pesmi z borbeno vsebino, so tudi Nemci na drugi strani objavljali podobne pesmi v nemščini. Od slednjih, ki pričajo o pravem sovraštvu med slovensko in nemško jezikovno skupnostjo, so najbrž še danes najbolj znani (in še v Jančarjevih esejih citirani) verzi Ottokarja Kernstocka: "Lieber schwarzumrauchte Trummer / als ein windisch Maribor " (Boljše črne ruševine / kot slovenski Maribor.).73 Toda slovenska nacionalna zavest je postajala vedno močnejša. Pri navajanju jezikovnih navad v mestu pa Dolar humorno omenja tudi primer govorice germaniziranih Slovencev, tako imenovano mariborsko slovenščino: "Hauptmanov purš pa na ganki tepihe klopfa."74 Med posebnimi zanimivostmi iz Dolarjevih spominov velja omeniti še lik znamenitega generala Maistra, kajti prav piščev oče je bil njegov osebni tajnik. Dejstvo je, da postajajo premnoga literarna besedila, ki govorijo o Mariboru v času po drugi svetovni vojni, opazno temnejša. Malo ali skoraj nič ni več ubesedovalcev, ki bi kot mojstrski Janko Glazer (1893-1975) peli o domači pokrajini in mestu z naklonjenostjo, tako kot on o "domači zemlji znani,/ vsej dišeči, obsijani." Sicer pa je Maribor tudi njemu simboliziral svetlobo iz mladosti, se pravi iz minulih, veselejših časov. V pesmih, ki so umeščene na pejsaže s Pohorja, je videti njegovo naklonjenost rodni pokrajini. Pesnik se ob pogledu nanjo pomiri in spočije (npr. v pesmih Pohorje, Motiv s Pohorja). Mesto ob vznožju te planine je polno zanosne svetlobe, luči, življenjske radosti in mladostnega koprnenja po ljubezni (Maribor z mosta). Iz takih občutij zrase tudi Glazerjeva slavilna pesem domačemu mestu. V pesmi Mariborska legenda namreč zapiše: "Prelepo si mesto, Maribor,/ brezskrbnosti mesto in smeha -/ kdo ubežati znal, kdo ubežati htel/ bi tu 71

Gl. op. 70, prav tam, str. 60. Jaro Dolar, Maribor - mesto moje mladosti, v: Andrej Brvar (ur.), Mariborska knjiga…, Ljubljana 1999, str. 101. 73 Gl. op. 72, prav tam, str. 118. 74 Prav tam, str. 119. 75 Janko Glazer, Pesmi, Založba Obzorja, Maribor 1993, str. 22. 72

279

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

pred skušnjavami greha?" V spominu na take prijetnosti je Glazer še znal zložiti denimo napitnico mestu in njegovim ženskam, veliko bolj ironično zajedljiv, kritičen odnos do mesta pa je razviden iz njegovih epigramov, ki so izšli v zbirki Pesmi (1993). Tudi njegove jesenske pesmi so temačnejše in bolj melanholične (V jesenskem dežju, Jesen, Kmetije v novembru), enako tesnobo, povezano z razočaranjem, pa srečujemo še v njegovih ljubezenskih pesmih (V viharju, Zimski večer, Ob slovesu, V mraku). Vsa Glazerjeva poezija pa je v glavnem umeščena v mestno in obmestno pokrajino, zarisano z značilnim štajerskim rastlinjem in zemeljskimi oz. delovnimi površinami (brezje, bukovje, v bližini pa frate, grabe, kopir, glažute itd.). Prav ena najbolj znanih in najlepših pesmi nosi naslov po rastlini z rdečimi cvetovi, ki v poletnih mesecih na gosto pokrije bližnje gozdne poseke: Ciproš, posvečena pa je sinovemu spominu. Mesto Maribor z okolico je v Glazerjevi poeziji neposredno označeno s številnimi imeni kot Sveti Areh, Kalvarija, Dravsko polje, Ruše, Bistrica, Limbuš in podobno. Njegova poezija je čutna in zanosna, v pesmih, ki govorijo o vinu, pa ponovno vsa optimistična, polna življenjskih moči in zdravja (Jesenska pesem, Oktober med vinogradi). Svetlejša podoba prav tako še predvojnega in delno povojnega Maribora je razvidna še iz obsežnega avtobiografskega romana Frančka Rudolfa z naslovom Zapiram mlin, odpiram mlin (1989),76 a jo lahko pripišemo avtorjevi blagi, humorni naravnanosti do dogodkov, ki pa so bili v resnici zelo težki (menjava oblasti, domala prepovedani verski obredi, spor med Stalinom in Titom, družinske tragedije itd.). Tako je roman napisan kot družinska kronika sicer z roko odraslega, ta pa se raznih zablod zgodovine vendarle spominja kot otrok, ki pač neizkušeno in naivno jemlje tudi vsakršno zlo za dobro oz. za nekaj, kar pač mora biti. Zelo kritično literarno držo v razmerju do mesta oz. do sodobnejših družbenopolitičnih dogajanj pa prepoznavamo na področju esejistike, zlasti tiste iz sedemdesetih let. V besedilih Draga Jančarja, zbranih pod skupnim naslovom Sproti (1984),77 ki zajemajo tako avtorjeve eseje kot tedanje najzanimivejše časopisne članke, lahko podoživljamo najprej s študentskimi protesti napolnjene mariborske ulice iz leta 1968. Zrevoltirani študenti so hoteli pomesti s "sklerotičnimi in vase zagledanimi strukturami," Jančarjeva besedila pa odražajo čas, ko se je politika zelo nasilno vmešavala v svobodo govora in trdoroko vplivala na medije. Iz njih veje jasno nasprotovanje modelom in postopkom socialistične oblasti ter goreče zavzemanje za svobodo tiska. Pisateljevi članki so nastajali v obdobju, ko je oblast odstavljala nepokorne urednike ter cenzurno ukinjala študentske časopise in kulturne revije (Katedra v Mariboru, drugje pa Tribuna, Dialog; plenila je Pahorjevo knjigo Odisej ob jamboru). Partija je pritiskala na uredništva in se šla "idejni boj zoper tiste, ki želijo izpodkopavati pridobitve revolucije in vrednote naše samoupravne socialistične družbe."78 Posledica takih pritiskov pa je bila ta, da se je skupina za skupino mislečih ljudi umikala iz javnosti ter da je bila svoboda duha dejansko omejena. Podoba Maribora deluje tako v Jančarjevih spisih širše, kajti dogajanj, o katerih piše pisatelj, ni mogoče omejiti samo na to mesto, temveč tudi na Slovenijo in 76

Franček Rudolf, Odpiram mlin, zapiram mlin, Kmečki glas, Ljubljana 1989. Drago Jančar, Sproti, Založništvo tržaškega tiska, Trst 1984. 78 Gl. op. 77, prav tam, str. 45. 77

280

S tudia

H istorica

S lovenica

tedanjo Jugoslavijo v celoti. To je bilo obdobje t.i. železnih sedemdesetih let, ko se je moralo marsikatero frajgajstovsko, v resnici pa politično včasih tudi povsem nenevarno druženje odvijati na skrivaj ali pa je bilo policijsko nadzorovano (taka so bila npr. prva srečanja z zamejskimi Slovenci, ki jih je politika nekaj časa vsevprek označevala kot 'sovražno emigracijo'). Svet poslušnih in sistemu vdanih ljudi se je Jančarju razodeval kot svet "armade brezhrbteničnih in brezvoljnih papagajev," v širšem sobesedilu pa kot svet "rovtarstva in nesposobnosti."79 V njem so bili kritični posamezniki neredko absurdno preganjani (Jančar sam, poleg njega pa še Marijan Kramberger, Bojan Štih, Dušan Pirjevec in drugi). Pisatelj se pri tem ni pozabil posmehniti tako značilni slovenski samozagledanosti in zaverovanosti vase, češ da je (bila) ta republika najbolj napredna in razvita v SFRJ. Slike s slovenskega podeželja, ki ga je sam kot novinar lahko spoznaval, so namreč govorile nasprotno. Pripovedovale so zlasti o veliki revščini in popolni nerazvitosti v primerjavi z bližnjo zahodno Evropo. Slovenska zgodba o lastni prednosti pred drugimi je bila tako bolj pravljica, v katero so ljudje hoteli verjeti. Jančarjeva optimistična, čeravno še vedno satirično obarvana narava, pa je razvidna - podobno kot pri rojaku Glazerju - ob pisateljevih hvalnicah zabavi, tako imenovanim pisateljskih bakanalijah, kjer da lahko tako ali drugače bolni ozdravijo. Seveda pa je bila tudi taka, na videz zabavna perspektiva, prej rezultat prikritega obupa kot pa resničnega, neobremenjenega veselja. Podobno temačna, prej v obešenjaški obup kot v milo satiro ovita, pa so na primer še besedila Marijana Krambergerja (roj. 1938), ki so izhajala v reviji Dialogi in so natisnjena tudi v Mariborski knjigi Andreja Brvarja. V eseju Genius loci (1968) se pisatelj vrača k intimni strukturi domače pokrajine, obenem pa se izkaže kot natančen razčlenjevalec značaja sodobnega Maribora: "Mesto, v katerem živim, se zaradi takšnih ali drugačnih zemljepisnih in zgodovinskih okoliščin, zaradi neodločnosti ali pa morda zaradi globlje modrosti svojih prebivalcev vse doslej ni popolnoma emancipiralo od zaledja in tradicije ter se razvilo v samostojno celico sodobne velikomestne civilizacije."80 Mesto se mu torej ne dozdeva kot mesto, temveč kot naselbina, ki je po njegovem preveč povezana s podeželjskim življenjem okrog sebe. Sprašuje se, ali bo Maribor kot mesto v resnici sploh kdaj zaživel. V eseju Gosposka ulica v Mariboru (1971) pa piše, da slovenizacija Maribora med obema vojnama po njegovem ni segla do vrha ter da so vodilno vlogo v njem obdržali Nemci. Po drugi svetovni vojni pa da so Mariboru zavladali "poslušni aparatčiki" in "gostujoči karieristi," ki so želeli ugajati predvsem Beogradu in Ljubljani.81 Kramberger s kritičnim peresom zarisuje podobe gospodarskega in socialnega zaostanka v mestu, Gosposka ulica kot njegovo središče pa mu vse to simbolizira. Mesto je po njegovem brez širine in vzgona, zanemarjeno mariborsko mestno jedro pa mu ponazarja stanje duha v okolju, ki ga poleg socialne opredeljuje tudi duhovna revščina. Podoba mestne sivine se v Krambergerjevih spisih še stopnjuje, tako tudi še v letu 1987, ko objavi Hvalnico sivine, v kateri satirično opisuje svoje lomastenje po "mariborskem duhovnem pokopališču," pri tem pa obtožuje socialistične politike, ki da so v mestu zadušili svobodo, iskrivost in 79

Prav tam, str. 87. Marijan Kramberger, Genius loci, v: Andrej Brvar, Mariborska knjiga…, str. 142. 81 Gl. op. 80, prav tam, str. 368 - 373. 80

281

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

kreativnost. Kramberger naprednega duha ne vidi niti na univerzi, Slovenija v celoti pa se po njegovem preveč enosrediščno razvija, to je v glavnem okrog Ljubljane. Njegova podoba Maribora je do skrajnosti kritično zaostrena, svoje besedilo, posvečeno temu mestu, pa imenuje "hvalnico pošasti."82 In kakšna je podoba Maribora v nekaterih sodobnejših pesniških delih? V pesmih Franceta Forstneriča (roj. 1933), objavljenih v pesniški zbirki Drava življenja

France Forstnerič (Fototeka Večera) 82 83

Prav tam, str. 383-386. France Forstnerič, Drava življenja, Založba Obzorja, Maribor 1993.

282

S tudia

H istorica

S lovenica

(1993), ki predstavlja izbor iz njegove poezije, je pokrajinski topos prepoznaven že v naslovu. Forstnerič je v poezijo stopil že leta 1961 z zbirko Zelena ječa, v kateri pa se je z njegovimi podeželskimi 'pticami' že dogajalo nekaj, kar po mnenju spremljevalca njegove poezije, Petra Kolška, nikakor ne sodi več zgolj v pozitivno idealiteto nekega razmerja. Forstneričeve pesmi pomenijo po njegovem mnenju problematično, tudi skeptično in averzivno razmerje do idealitete. Forstneričeva poezija se tako ni pokrivala z intimizmom, ki se je že iztekel, pa tudi z novim valom alienativno-ekspresionistične lirike ni mogla ubrati pravega koraka. Zato je bila večkrat prezrta in napačno ovrednotena. Pesnik je bil namreč vseskozi samosvoj in samohoden, njegova lirika na Slovenskem pa ostaja posebna in izvirna. Leta 1968 je izšla njegova zbirka Dolgo poletje, v kateri se kot prizorišča in osrednje metafore pojavljajo bregovi reke, kupi proda, vetrovi in valovi, trave in čaplje, naplavine in vodne bilke, motivi iz značilnega dravskega in obdravskega pokrajinskega sveta. Reka v tej pesniški zbirki pomeni po Kolškovem mnenju s svojim dotekanjem in odtekanjem simbolno os pesnikovega rodu, mladosti in spominov. Toda njegova izpoved ostaja brez kičastega domačijstva in sentimentalnosti, s katerima je pesniška pisava tudi v sodobni poeziji včasih pogosto obremenjena. "Besede imajo okus po pokrajini," je v pogovoru s Francetom Pibernikom povedal pesnik, v novejšem pismu Silvije Borovnik (z dne 5. decembra 2001) pa je temu dodal, da se številne njegove pesmi vendarle "dogajajo" tudi v mestu, v Mariboru, čeprav ni ta nikjer izrecno omenjen. To se mu je zdelo potrebno poudariti, kajti "že itak so mi slabi dojemalci poezije, npr. France Vurnik, nalepljali etiketo 'pokrajinskega' pesnika in tega sem se upravičeno branil ko hudič križa."84 Leta 1971 je z zbirko Pijani kurent, ki seveda prav tako ni mestna, odčaral mit, ki mu je sledil navaden dan, deset let kasneje, 1981, pa je z zbirko Ljubstava napisal eno najboljših v povojni slovenski liriki. Če si podrobneje ogledamo podobe v Forstneričevi poeziji, pesnik je namreč dolga leta služboval tudi kot novinar v Mariboru, potem vidimo, da izrazitih mestnih, kaj šele slavilnih, ni veliko. Več je takih, v katerih se podobe nanašajo na okolico Ptuja, ki je pesnikov rodni kraj, in na Središče ob Dravi, kjer je v letih 1956-58 poučeval slovenščino na nižji gimnaziji. Njegove pesniške bilke so namreč prijateljice iz otroštva kot v pesmi Pred nemim morjem. Tudi v ciklu Obrežje vidimo naplavine "naše stare reke," pri čemer odtekla voda simbolizira minulo, t.i. opusteli molk, ter prinaša spomin na mladost - "Bil sem vetrov kuštravi kurir." Toda v pesmi Kakor golobi končno zaslutimo tudi Maribor in celo Slomškov trg, vendar v obliki temačnega ljubezenskega doživetja, t.i. lačne ljubezni. Pesem Nostalgični prolog iz cikla Drava pa je Forstnerič sam (v pismu Silvije Borovnik) označil kot izrazito nostalgijo novega mariborskega meščana, ki se v mestu spominja svoje podeželske mladosti, tam "doli, okrog Ptuja." V njej izraža domotožje in občutje, da "ni nikjer doma." Pesem Počitek ob cesti sodi med t.i. mariborske pesmi predvsem zato, ker je v celoti posvečena Marijanu Krambergerju iz t.i. mariborske peterice (Brvar, Forstnerič, Jančar, Kramberger, Partljič), pesem Spomenik pa je najbolj 'mariborska' od vseh njegovih, napisana ponoči v podnajemniškem stanovanju, v katerem sta stanovala z ženo na Maistrovi ulici 17. V njej pesniško pero "nočna Drava/ omahljivo roko/leno šepetaje uspava." Pesem Prazno mesto je po pesnikovih besedah druga njegova "najbolj mariborska," saj da je doživeta prav v mestnem središču, v Gos84

France Forstnerič, pismo Silviji Borovnik, 5. decembra 2001; hrani ga S.B.

283

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

poski ulici. Značilni podobi njegovega doživljanja mesta pa ostajata odtujenost in praznina: "Tiho in svetlo je v praznem mestu./ Okna se mrzlo bleščijo./ Za okni v velikih sobanah ljudje/ s fotografij v neki drug čas strmijo." V nasprotju s Forstneričevo je poezija Andreja Brvarja (roj. 1945), dolgoletnega urednika pri Založbi Obzorja, ki ostaja skupaj z njim samim tudi nekak zaščitni znak kulturnega življenja v Mariboru, igrivo vitalistična, ironična in satirična. Brvarjeve pesmi v glavnem niso mestno ali pokrajinsko zamejene in vsaj večina jih je umeščenih v doživljajske pokrajine, ki segajo vse od Slavonskega Broda do Pirana, od Firenc do Benetk ali pa od troljebusa do "armije." V njih prepoznavamo obrise pesnikovega (našega) nekdanjega skupnega življenja v SFRJ, ki je bilo tako in drugačno, ideološko zdaj bolj zdaj manj nadzorovano, a je umetniku-pesniku vendarle

Andrej Brvar (Fototeka Večera)

284

S tudia

H istorica

S lovenica

znalo nuditi tudi obilo priložnosti za čisto uživaštvo, seveda če je bilo le-to že v njegovi človeški naravi. Nastopajoče osebe v Brvarjevi poeziji tako niso veliki zgodovinski ljudje ali veličastni posamezniki, temveč vsakdanjiki in vsak-danjice, vrteče se na kolesih tuzemskega, povsem navadnega časa. Temu primeren je tudi pesniški jezik, poln običajnega, slengiziranega govora in metafor, katerih globina in teža segata tako v umetniške nadrobnosti zahtevnih knjižnih del kakor tudi v čiste banalnosti pregovorov in rekov, kakršne lahko človek prebira na vratih in stenah javnih stranišč. V besedilu Iz pesnitve o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka pa najdemo tudi zanimivo parodijo na literarnozgodovinske interpretacije, ki hočejo kdaj pa kdaj natančno vedeti za t.i. biografska ozadja, za vzroke in pesniške nagibe, kakršni pa za vrednost poezije po Brvarju dejansko niso pomembni. Tako so seveda naravnost obešenjaške njegove prenatančne opazke, da se je npr. nek njegov verz odvil "v kampu Zveze borcev Maribor " ali pa "po zajtrku v Valovinah" pa da mu je npr. neko kitico uspelo sestaviti "doma, v Mariboru, po zadnjem tv dnevniku."85 Že iz tako slučajno navedenih primerov je opazno avtorjevo norčevanje iz t.i. pesniške vloge, iz kakršnega koli poslanstva, piljenja verzov ali slogovnega garaštva. Ironiziranje ali parodiranje velikih tem in pesniških postopkov pa še ne pomenita, da v Brvarjevi poeziji ne najdemo tudi resnih tem. Te so npr. druga svetovna vojna, pa tudi kasnejši, obremenjujoči povojni pojavi kot prikrit nacionalizem, prostitucija, alkoholizem, životarjenje. Pesem Sklicujem zborovanje pa obravnava tudi tabuizirano politično temo, saj govori o vlogi delavskega razreda v socializmu, v katerem se je le-ta spremenil v ukročeno, poslušno in nezaintersirano maso. V njej pa je z motivom Glavnega trga nakazano tudi dogajališče v Mariboru, v mestu, ki se še danes ni povsem otreslo svoje v glavnem industrijske povojne preteklosti. Tudi Brvarjeva pesem Balada s posvetilom Učitelju predvojaške vzgoje je napisana izrazito provokativno, izraža pa upor tedanje mlade generacije zoper partizanske generacije očetov, za katere vojna še desetletja po letu 1945 očitno ni nehala trajati.86 Maribor z Dravo ter s posameznimi mestnimi značilnostmi pa je kljub širši orientaciji Brvarjeve zabavne lirike viden v prenekateri pesmi (npr. Dedu), čeravno nastopa celo avtorjeva osebna naveza s pesniki v zanj lahkotni, šaljivi in ludistični pesniški govorici. Tako lahko npr. v Dolgi, nedokončani pesmi o Vandi beremo tudi takale verza: "Vanda se smeje francetu forstneriču/ Vanda boža lepo napet kravji trebuh."87 In merodajne se zdijo ugotovitve številnih spremljevalcev Brvarjeve poezije, tako med njimi tudi Vasje Predana, ki je v oceni zbirke Skrčka čez palico (1984) zapisal: "Vsakdanjost, ki ji je doslej bil vstop v 'pesniške gradove' takorekoč prepovedan, je v Brvarju dobila svojega energičnega barda, ubesedovalca in upesnjevalca." Podobno vsakdanja in navidez povsem neambiciozno poetična, zato pa še najbolj zapisana Mariboru, je Brvarjeva pesniška zbirka Zimska romanca (1988), ki tematizira eno prvih fantovskih pustolovščin z žensko in temu sledeče ponosno zapijanje, nadalje pa tavanje po mestnih ulicah do "njenega zaledenelega okna " ter težko vrnitev domov k ljubečima, a zaradi sinovega odraščanja nekoliko zmedeni85

Andrej Brvar, Skrčka čez palico. Izbrane pesmi, Cankarjeva založba, Ljubljana 1984. Prav tam, str. 34 87 Prav tam, str. 53. 88 Andrej Brvar, Zimska romanca, Partizanska knjiga, Ljubljana 1988. 86

285

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

ma staršema. Maribor v tej zbirki je prisoten kot nevsiljivo in nepatetično, a živo in živahno prizorišče, ugledano skozi alkoholizirane oči nekoliko plavajočega mladeniča. Take so tudi ilustracije slikarja Zmaga Jeraja, ki je knjigo opremil z značilnimi mariborskimi motivi ter Brvarjevo poezijo obdal s povsem nevsiljivo, a zelo primerno toplino. Ob izidu pesniške zbirke Popoldan (1996) pa je Aleš Berger ponovno ugotovil, da pesnik vse, kar ugleduje, še vedno sprejema radostno in z vzhičenim čudenjem, pri tem pa si ne dopušča sentimenta nad minljivostjo stvari.89 Še vedno so mu pomembne vse nadrobnosti iz narave ter izseki iz urbanega sveta, duhoviti asociativni preskoki pa vodijo njegovo metaforo v bližino nadrealistične poetike. V zasnovi pesniške izpovedi, kakršna je Brvarjeva, je potemtakem tudi mesto Maribor, v katerem živi, vselej prisotno, obenem pa se lahko že naslednji hip izgubi in zabriše, ker ga prekrije druga, tisti hip pomembnejša nadrobnost. Za Brvarja kot pesnika so sicer pomembne vse ljudske, tudi mariborske mestne zgodbe, vendar med njimi ne izbira in ne daje nobeni prednosti pred drugo. Pri tem pa je jasno razvidno, da pesnik v vse svoje pesmi umešča tudi lastno življenje skupaj s principi ustvarjalnih pesniških postopkov, ki ostajajo bralcem navadno prikriti (Pesnitev o tem, kako je nastajala neka pesniška zbirka, 1981 in Pesnitve in pesmi, 1990). Literarni zgodovinar Denis Poniž je tako ugotovil, da je "Brvar mnogo pred pojavom postmoderne lirike, ki začne pri Alojzu Ihanu, Alešu Debeljaku in Urošu Zupanu razvijati pesem kot zgodbo, v svojo pesem postavljal smiselno in zaokroženo pripoved in njeno sekvenco kot osnovno načelo."90 V tej pesnikovi pripovedi pa so seveda prepoznavni tudi obrisi mesta Maribor, v katerem je Brvar znal vztrajati, čeravno v mestu ozračje marsikdaj ni bilo prav nič naklonjeno literaturi in so zaradi tega mnogi zanimivi ustvarjalci iz njega pobegnili.

* * * Literarne podobe Maribora segajo tako vse od srednjeveških, ki na primer pri Vokačevi simbolizirajo zavzemanje za svobodo in strpnost, za širino in sobivanje različno mislečih, pa do sodobnejših iz dvajsetega stoletja, po katerih lahko sodimo, da je mesto zaradi obeh svetovnih vojn ter težavnega socialističnega obdobja, ki je bilo usmerjeno bolj v industrializacijo kot v krepitev humanističnih jeder, izgubljalo svoj pozitivni značaj. Ob literarnih slikah, ki izhajajo tudi iz realnega življenja v mestu, pa v prenekaterem delu zaživijo tudi izmišljeni, domišljijski svetovi. Ti so z Mariborom povezani bolj, kakor bi sprva lahko sklepali, saj nastopa mesto v njih kot nemo izhodišče in vztrajni spremljevalec pišočega. Navzoče je zdaj kot dobri zdaj kot zli duh domačega ognjišča, ki določa tudi življenje osrednjih protagonistov, neredko zabrisanih avtobiografskih jazov. Kadar se v obliki in s pomočjo otroške perspektive spominjajo dogodkov iz svojih življenj, vidimo, da so jih mariborska leta svojevrstno in včasih tudi za vedno zaznamovala. Poleg mestnega središča in njegovih bližnjih delov pa igrajo v literaturi precejšnjo vlogo tudi druga 90

Denis Poniž, Lirika, v: Pogačnik (ur.), Slovenska književnost III., Državna založba Slovenije, Ljubljana 2001, str. 117. 89 Andrej Brvar, Popoldan, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996. ( Spremna beseda Aleš Berger.)

286

S tudia

H istorica

S lovenica

prizorišča iz mariborske podeželske okolice, s katero so ostajali Mariborčani navadno tesno povezani. V tem zelenem srcu Štajerske so mnogi doraščali, preden so postali meščani, vanj pa se po uteho in razvedrilo tudi vračajo. To podeželsko obrobje Maribora pa v literaturi ni naslikano samo v svetlih tonih, temveč nastopa neredko tudi kot simbol sveta nemožnosti in stagnacije. Večina literarnih besedil, ki jih obravnava pričujoči članek, pa ima poleg literarne tudi zgodovinopisno vrednost, saj odraža življenje posameznikov in mestne skupnosti v različnih zgodovinskih obdobjih, pri čemer pozorno prikazuje, kako so se ta zaradi različnih okoliščin spreminjala. Podobe Maribora v slovenski literaturi so tako izjemno pestre in raznolike. Z naštevanjem in obravnavo posameznih literarnih del bi seveda lahko še nadaljevali, saj je s tem mestom povezanih še veliko izvirnih slovenskih literarnih ustvarjalcev (Janez Švajncer, Zdenko Kodrič, Lidija Gačnik Gombač, Erika Vouk, Mitja Čander in drugi). Toda namen mojega besedila je bil prikazati samo nekaj značilnih slik v prerezu, ki naj služijo kot osnova za nadaljnje razmišljanje. Ob njih bi podobo Maribora zagotovo še zanimivo dopolnili spisi in dela nemško pišočih avtorjev, ki pa ostajajo tokrat zaradi določenih omejitev pri nastajanju tega prispevka zunaj mojega opazovanja. Ob koncu naj omenim še pomembno dejstvo, namreč da sta tudi revija Dialogi in Založba Obzorja pomagali ohranjati kulturno identiteto Maribora v zgodovini, in to tudi v časih, ki temu niso bili prav nič naklonjeni. Mnogo zelo izčrpnih in pomembnih študij, iz katerih se lahko tako običajni bralci kot tudi zahtevnejši raziskovalci poučijo o kulturnem življenju v tem mestu, pa ponuja delo dr. Bruna Hartmana.

Silvija Borovnik IMAGES OF MARIBOR IN LITERATURE SUMMARY The analysis of certain interesting literary images of Maribor begins with examples from the works of Zlata Vokač, namely the novels Marpurgi (The Marpurgs) (1985) and Knjiga senc (Book of Shadows) (1993). Both novels are situated in the medieval times, which was not dark toned as to the authoress, but primarily in comparison with some later periods full of tolerance and breadth towards those belonging to various nationalities and confessions. The works are formed as historical novels with expressed essayistic characteristics, personal histories of individuals are stressed, as well as numerous picturesque stories on other medieval towns. Mythic worlds, particularly characteristic for the urban surroundings and the Pohorje region extend a special dimension. The image of Maribor from the period preceding the Second World War and partly during

287

S. Borovnik: Podobe Maribora v literaturi

it is discernible in the novel Malahorna (1989) by Nada Gaborovič. The work brings about pictures both from the countryside-rural as well as from the urban (semi)proletariat environment, characterised by grave consequences of the economic crisis and anticipation of the war to come. The novel is constituted as a generational-family novel, founded on contradictions among the so-called male and female principle. Life in Maribor on the eve of the Second World War was also depicted in the novel Severni sij (Northern Shine) (1984) by Drago Jančar, in which the city is defined by alienation and overcastness. Beside historical stories, love stories happen there, in contrast the Slovene-German partition and growing forms of intolerance, which are satirically flogged. Very interesting, stormy life of the city from the time before and after the Second World War is also thematised in the novel Dvojčka (Twins) (1984) by Žarko Petan. The author constituted a mosaic-formed story on the fate of two brothers, and more expansively on the life of the family, which was affected by the excited tides of the War, and the first post-War, socialist history. The work is formed as a novel in letters. As a generational-family novel, with a recognisable autobiographic foundation, the novel by Jože Snoj Gospod Pepi ali zgodnje iskanje imena (Mister Pepi or the Early Search of Name) (2000), which begins to evolve in Maribor and which with the story on the forced family displacement represents a testimonial novel of special historical relevance. The spirit of War and post-War times, which defined life in Maribor, is also to be found in the novel Človek na obeh straneh stene (Man on both Sides of the Wall) by Zorko Simčič published in Buenos Aires in 1957. Expressly dissonant post-War world of socialist poverty and of the new urban stratification is reflected in the collection of short stories by Smiljan Rozman titled Mesto (The City) (1961). Maribor, in these stories is already marked by too rapid industrialisation. The immediate post-War life in Maribor is treated in the novel by Tone Partljič Starec za plotom (The Old Man by the Fence) (1995), which depicts the fate of the long concealed poet and writer Stanko Majcen, one of the more important Slovenian expressionists. Maribor as a city of youth is depicted further by some attractively written literary texts (Stanko Majcen, Anton Šantl and Jaro Dolar). But, numerous literary texts, speaking of Maribor in the post-War period become remarkably darker. There are very few writers, who e.g., Janko Glazer (Poems, choice) are still able to express optimism. We find, particularly essayistics, e.g. in the texts of Drago Jančar, e.g., in the choice Sproti (Simultaneously) (1984) a very critical, merciless, satirical, literary attitude towards the city, i.e., towards the contemporary political events. Similarly dark toned, completely filled by despair, is also the satire by Marjan Kramberger from the 70s. What images of the city are offered, e.g., by the poetry by two known Maribor poets? France Forstnerič poems Drava življenja (The Drava of Life) (1993) are more marked by the region than by the urban topos, thus become lighter, the more they distance themselves from the city. In contrast to Forstnerič's, the poetry of Andrej Brvar vitalistically playful, though also iro-nical and satirically critical. The intent of this study - which is, inter alia, based upon the excellent Mariborska knjiga (Maribor book) by the poet and the once editor of the now sadly disappearing publishing house Obzorja, where once best works on Slovene literature and literary history were once published - was to indicate only a dew literary images of Maribor, which testify to its history and which are to serve for further consideration.

288

Avtorski izvleÄ?ki Authors' Abstracts

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 314.7(497.4 Maribor)"14/1750" Author: HOZJAN Andrej Ph.D., Assistant Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of History Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: MARIBOR INHABITANTS UNTIL THE MIDDLE OF THE 18th CENTURY Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 11-42, 135 notes, 6 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor, inhabitants, Middle Ages, New Ages Abstract: On the Maribor inhabitants in earlier periods much has been written, but few are planned more extensive investigations. The author opted, on the basis of the thus published literature and particularly based on published sources, for a short description of medieval inmigration and out-migration, of the possession and social structure. He analytically treated censuses of the basic city tax between 1492 and 1500. For the period until 1750, he focused upon demographic movements and occupational structure, discernible from vari-ous sources. The inhabitants of Maribor did not differ basically from the inhabitants of ol-der cities. As all others, it attained ascension, economic efflorescence, downturns, falls, elementary disasters, military threats, catastrophic plague epidemics etc.

UDC 314(497.4 Maribor)"175/185" 94(497.4 Maribor)"175/185" Author: CURK Jože Retired Historian of Art Cimpermanova 5, SI - 1000 Ljubljana, Slovenia Title: ON THE POPULATION OF MARIBOR BETWEEN THE 18th AND 19th MID-CENTURIES Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 43-78, 13 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor, population, between the 18th and the 19th mid-centuries Abstract: The author, on the basis of primary sources, determines, that the population of Maribor, between the two mid-centuries, had not yet attained the level of economic development, which would, by itself, stimulate this growth. This happened only after the middle of the 19th century, when the fundamental conditions of its further business development changes: the administrative rounding up of the city, the in-flow of the necessary capital, the swing of entrepreneurship and traffic and the reorganisation of the state administration.

291

UDC 311/314(497.4 Maribor)"1848/1991" Author: FERLEŽ Jerneja M.Sc., in Ethnograph. University in Maribor, University Library Gospejna 13, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: POPULATION OF MARIBOR, 1848-1991 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 79-125, 104 notes, 9 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor, inhabitants, population census data, 1848-1941 Abstract: The article treats the population of Maribor between 1848 and 1991. It is com-posed of 3 chronological periods: the first, between 1841 and 1918, the second, between 1918 and 1945, and the third between 1945 and 1991. Attention is paid to the population number, its gender, national and confessional composition, and to the number of houses, in which Maribor inhabitants lived. The basic data sources are population census data. As to some periods, data are collected from secondary sources and data on births, marriages and deaths in Maribor parishes are commented. This part is based upon data of immatriculation registers.

UDC 811.163.6'282(497.4 Maribor) Author: ZORKO Zinka Ph.D., Full Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of Slavic Languages and Literature Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: MARIBOR CONVERSATION LANGUAGE Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 127-152, 7 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor, conversation language, dialect, phonetics, morphology, Germanism Abstract: In the treatise, Maribor conversation language is presented, as a non-literary social type of the Slovene language, having appeared at the junction of the Pannonian and Styrian dialect bases. The accentuation and vocal semblance of the western-Slovenske Go-rice and North Styrian dialect is more studied in greater detail. Phonetics of the Maribor conversation language on the left and right bank of the Drava is followed by an analysis of morphological particuliarities. Words taken over are added to the analysis. The attached texts illustrate the conversation language also as to its syntactic structure. The presentation of German-Slovene texts is attached, pursuing from Toti list.

292

S tudia

H istorica

S lovenica

UDC 811.112.2'27(497.4 Maribor) Author: KRIŽMAN Mirko Ph.D., Meritorius Professor of University in Maribor Krekova 27, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: MARIBOR GERMAN LANGUAGE Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 151-178, 21 notes Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor German, analysis of dialect, written sources Abstract: The Maribor German dialect fits into the South-Bavarian dialect. The author, in the contribution, analyses the Maribor German dialect of 5 informants and collected and published a number of number of dialect poetic texts, which were published in the Maribor German press, or were published elsewhere by Maribor Germans. He translated them into standard German and Slovene and treated them philologically. Phono-recordings and written sources were also compared to some Austrian dialects and with the vocabulary of a number of dictionaries. The entire paper also contains theoretical conclusions.

UDC 94(497.4 Maribor)"1918/1919" Author: HARTMAN Bruno Ph.D., Full Professor (Retired) Prežihova ulica 15, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: THE OVERTHROW IN MARIBOR 1918/1919 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 179-227, 110 notes, 14 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor, overthrow, 1918-1919 Abstract: The author treats events at the time of the overthrow after the First World War in Maribor, where he considers historical contributions of both involved parties and their findings, attempting to test their veracity. He ensues from the state in the city at the time of the beginning of the century and from the development of events during the War, particularly before its end. Events are described according to temporally, thus that the positioning of the adversary parties in the context of political, social and military agitation is discernible. The main intent of the article is to summarily present the multi-layer transformation of Maribor into a Slovenian town within one year.

293

UDK 394(497.4 Maribor)"1860/1941" Author: GODINA-GOLIJA Maja Ph.D., Research Collaborator Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Science and Arts Novi trg 5, SI - Ljubljana, Slovenia Title: CHOSEN CHAPTERS FROM THE LIFE OF MARIBOR INHABITANTS FROM 1860-1941 Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 229-252, 52 notes, 9 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor, inhabitants, economy, civil construction, dwelling culture, food, social life, 1860-1941. Abstract: In the paper, thus far reached results and findings of ethnological research on the life and culture of Maribor inhabitants from the middle of the 19th century until the Second World War are presented. By the treatment of the economy, civil construction, dwelling culture and holiday food, as well as social life, the authoress depicts the main characteristics of their way of life. Owing to a poor economic position of the majority of then inhabitants, modesty and uniformity were characteristic. Only the wealthy stratum of Maribor inhabitants differed, by their life style and external appearance they marked the then public life in the city.

UDC 821.163.6.09:930.85(497.4 Maribor) Author: BOROVNIK Silvija Ph.D., Associated Professor University in Maribor, Faculty of Education, Department of Slavic Languages and Literature Koroška 160, SI - 2000 Maribor, Slovenia Title: IMAGES OF MARIBOR IN LITERATURE Studia Historica Slovenica Časopis za družboslovne in humanistične študije / Humanities and Social Studies Review Maribor, 2 (2002), No. 1, pp. 253-288, 90 notes, 5 pictures Category: 1.01 Original Scientific Paper Language: Original in Slovene (Abstract in Slovene and English, Summary in English) Key words: Maribor in literature, memorial literature, novel, poetry, essayistics Abstract: Literary images of Maribor reach back to medieval ones, which, e.g., with Vokač, symbolise commitment to freedom and tolerance, along to contemporary ones in the XX. century, according to which we may judge, that the city has, owing to two World Wars and the difficult socialist period, which had more cared for industrialisation than for the strengthening of humanist nuclei, lost its positive character. Along with literary pictures, which are founded on true historical life in Maribor, in many writings of a literary nature, imaginative and even mythical worlds come to life.

294

H istorica

S lovenica

letnik 2 (2002), št. 1

S tudia

H istorica

S lovenica M aribor skozi čas I.

Studia Historica Slovenica

Maribor skozi čas I.

Časopis za humanistične in družboslovne študije Humanities and Social Studies Review

2002

Fotografija na naslovnici Photography on the cover: Portret generala Rudolfa Maistra, delo Franja Sterleta (1927) (Zasebna zbirka)