Simbolni pomen dreves by Center Kiron

Simbolni pomen dreves

Bezeg M OJCA A Ž M A N

bezgom so povezane številne vraže in verovanja. Ena izmed njih svari pred spanjem pod cvetočim bezgom, saj naj bi njegov omamno dišeči vonj sanjalca odpeljal v pravljični svet, od koder ni vrnitve. Za izvor vraže pa najbrž ni kriv zapeljivi vonj cvetov, marveč bel stržen, ki se nahaja v bezgovih votlih vejah – ta namreč vsebuje milo uspavalo. To dejstvo bi pojasnilo tudi prepričanje, da palice bezga tistemu, ki jih drži, omogočajo preroške stanje, prinašajo vizije in podeljujejo zmožnost videti duhove narave. Ravno tako naj bi imele jagode bezga, nabrane na določen dan, čarovne moči, ki preidejo na človeka, ki jih zaužije.

ezeg spada v rod grmovnic ali nizkih dreves, imenovanih Sambucus, ki vključuje med pet in 30 različnih vrst. Pri nas je najbolj poznan in razširjen črni bezeg, ki so ga zaradi njegovih številnih zdravilnih lastnosti včasih imenovali kar »zdravilna skrinjica kmečkih ljudi«. Poleg zdravilnih učinkovin so votle veje bezga nudile tudi povsem tuzemske užitke. Iz njih so izdelovali piščalke in flavte, kar je drevesu prineslo ljudsko ime »drevesna piščal«, kot ga še vedno imenujejo na Škotskem. Latinsko ime Sambucus je pravzaprav grška beseda za glasbeni inštrument antične Grčije. Na italijanskem podeželju iz bezgovih vej še vedno izdelujejo piščalke, imenovane sampogna. Izročilo pravi, da kadar zaigramo na tako piščal, njena glasba iz gozda privabi tudi vile in škrate.

ot eno izmed znamenj drevesnega horoskopa bezeg zavzema obdobje od 25. novembra do 23. decembra. Rojeni v tem času so v mladosti precej lahkomiselni, njihova nemirna narava in radovedna osebnost jih žene v raziskovanje sveta. So samozadostni, živahni in komunikativni, ne prenesejo rutine in avtoritete. Vedno so v pogonu, iščoč nove izzive. Če jim uspe ukrotiti svojo vihravo naravo, lahko kasneje v življenju dosežejo visok položaj in spoštovanje v družbi. Pri doseganju svojih ciljev pa so pogosto precej brezsrčni in kruti, manjka jim tudi diplomacije.

ezeg je povezan z driadami ali drevesnimi vilami. V njem naj bi po danskih legendah prebivala in ga varovala »Mati bezga ali Hyldemoer«. Kadar so bezeg posekali brez njenega privoljenja, se je maščevala. Če so iz lesa naredili pohištvo, se je naselila v hišo in tam preganjala stanovalce. Kadar pa so iz tega lesa iztesali zibko, je varuhinja drevesa za kazen ščipala dojenčka, dokler ni bil čisto prekrit z modricami. Da bi se ognili maščevanju Hyldemoer, so drvarji, preden so se lotili podiranja drevesa, izrekli prav posebno zaklinjanje: »Staro dekle, daj mi nekaj svojega lesa in jaz ti bom dal nekaj svojega, ko po smrti zrastem v drevo.«

nordijski mitologiji je bezeg povezan s simboliko smrti in preporoda. Je sveto drevo enega izmed treh vidikov Boginje – Hel, boginje podzemlja in smrti. V keltski mitologiji bezeg pripada boginji Cailleach Beara, znani tudi kot »Starka iz Beara«, ki je bila boginja zime, pogosto upodobljena kot starka modrega obraza. Vsako leto se je 31. oktobra ponovno rodila, potem ko je 30. aprila umrla. Ta dva datuma označujeta pomembni prelomnici v keltskem koledarskem letu, zaznamovani z dvema praznikoma, ki naznanjata prihod in odhod zime – Samhain in Beltaine.

es, pridobljen s privoljenjem varuha bezga, po izročilu daje zaščito. Naši predniki so verjeli, da v njem živijo dobri duhovi, ki skrbijo za varnost in dobro počutje. Iz tankih prepletenih vejic bezga ali njegovih posušenih jagod so izdelovali zaščitne amulete, ki so nosilca varovali pred zlobnimi uroki. Z istim namenom so na vrata hiš in hlevov obešali bezgove veje. Košček bezgovega lesa so v grob zakopali skupaj s pokojnikom, da bi odvračal zle duhove – še posebno učinkovit naj bi bil pri obrambi pred vampirji. Posušena veja, ki se je še držijo jagode, obešena na okno ali vrata, naj bi vse do jutra zadržala vampirja, ki bi zaradi svoje obsesije s preštevanjem stvari moral vedno znova preštevati tam obešene jagode. Bezeg je tako veliko starejše uveljavljeno sredstvo za odganjanje vampirjev kot česen.

elotna simbolika bezga je tesno povezana s čarovnicami in čarovništvom. Vsaka čarovnica naj bi se bila zmožna spremeniti v bezgovo drevo. Iz srednjega veka se je ohranila legenda o kmetu, ki je v gozdu odrezal bezgovo vejo in pri tem opazil, da je drevo začelo krvaveti. Ob prihodu domov je v vasi srečal starko s povito porezano roko. Po pričevanju sovaščanov naj bi se njene rane pojavile samodejno nekako v tistem času, ko je kmet sekal bezeg. Ugovori in razlage starki niso nič pomagali, vaščani so jo prepoznali za čarovnico in jo sežgali na grmadi.

MOJ CA AŽMAN

redkrščanski nordijski mit pripoveduje o stvarjenju sveta, ko sta obstajala le led in ogenj. Ogenj je tedaj obliznil led in izoblikovala sta se prvotni velikan Ymir in velika krava Audhumbla, ki je s svojim mlekom hranila Ymira. Krava je nato z lizanjem ledu ustvarila prvega boga, katerega sinovi so bili Odin, Vilij in Vej. Ti sinovi so zaklali Ymira in iz njegovega telesa ustvarili naš svet. Nato so iz lesa, naplavljenega na morsko obalo, izrezljali še prvo žensko in prvega moškega. Prva ženska, imenovana Embla, je bila ustvarjena iz bresta, prvi moški, imenovan Ask, pa iz jesna.

Podobno kot v nordijskem mitu tudi v svetem pismu najdemo prispodobo dreves za prva dva človeka. Le da je Eva tu upodobljena kot vinska trta, Adam pa kot mogočni brest. Enako prispodobo je za opis prvega človeškega para v svoji epski pesnitvi Izgubljeni raj uporabil angleški pesnik John Milton, kjer Adam v podobi bresta nudi zavetje in podporo Evi, ki se kot vinska trta ovija okoli njega. Z istim namenom zaščite vinske trte so v Italiji nekdaj sredi vinogradov sadili breste. Vinska trta in brest sta bila tako v ljudskem izročilu poročena, »zavezana skupaj« in kot taka sveti drevesi Bahka, rimskega boga vina in življenjskega izobilja.

očna povezanost bresta s svetom mrtvih je izražena tudi v pripovedi o Orfeju, največjem grškem mitskem pesniku, ki se je po smrti svoje ljubljene Evridike odpravil v podzemlje ter pri kralju in kraljici mrtvih izprosil možnost, da se Evridika vrne med žive. Želja mu je bila uslišana, edini pogoj je bil, da se Orfej na poti nazaj ne obrne, česar pa zaradi neučakanosti ni zmogel in Evridika se je morala vrniti nazaj v deželo mrtvih. Zlomljen zaradi žalosti je Orfej začel peti ljubezensko pesem, posvečeno svoji ljubljeni, ob kateri so se po besedah antičnega pisatelja Anona » reke ustavile, skale so mu sledile in drevesa so nehala šelesteti, na kraju Evridikine smrti pa je pognalo prvo brestovo drevo«.

grški mitologiji so bila drevesa povezana z nimfami driadami in hamadriadami, ki so pod lubjem drevesa živele v sožitju z njim. Toda v takšni simbiozi so izgubile svobodo; tako so bile prepletene in povezane z drevesom, da so potem, ko je to umrlo, izdihnile tudi same. Hamadriad je bilo osem, vsaka izmed njih pa je bila povezana z drugo vrsto drevesa – brestu je pripadala Ptelea. Neki drugi grški mit povezuje brest s podzemnim svetom mrtvih – s Hadom, pred katerega vhodom naj bi rastel brest. V njegovi krošnji so domovali demoni, imenovani oneiroi, ki so vsako noč poleteli iz njegove krošnje v svet ljudi in jim v sanjah prinašali sporočila iz onostranstva.

rest kot simbol smrti in sveta mrtvih nastopa tudi v drugih izročilih. V skandinavskem izročilu bresti rastejo samo na krajih, kjer je bil grob ali gomila. Pri Keltih je povezan z vilinskim ljudstvom, ki je ob prihodu ljudi odšlo v podzemna prebivališča pod hribi in gomilami. Povezava je v ljudskem mišljenju tako močna, da ponekod brest imenujejo tudi »vilinsko drevo« ali elven. To simboliko je v svojih zgodbah pri opisu vilinskega gozda uporabil tudi J. R. R. Tolkien. Brest ima kot drevo, povezano s smrtjo, še en vidik; včasih so namreč iz njegovega lesa izdelovali krste.

me mesta Ulm v nemškem jeziku pomeni brest. Zapisi srednjeveških zgodovinarjev trdijo, da so mesto ustanovile Amazonke in ga posvetile čaščenju Velike Matere. Rituale čaščenja so izvajale v svetih brestovih gajih. V poganskih izročilih severne Evrope je bil brest ravno tako povezan z Boginjo, in sicer v njeni obliki modre starke kot simbola smrti in preobrazbe, ki neizogibno čakata vsako živo bitje. Zato se je bresta prijelo še eno ime, postal je drevo usode.

o Bachovem cvetnem zdravljenju esenca bresta pomaga odpravljati občutek preobremenjenosti zaradi odgovornosti in prepričanje o nedoraslosti svoji nalogi ali odgovornosti. Njegova esenca pripada tistim, ki dobro opravljajo svoje delo in zvesto sledijo svoji poklicanosti. S svojim življenjem si želijo pustiti močan pečat v svetu, upajo, da bodo v življenju dosegli nekaj posebnega. Ko pa začutijo, da je naloga, ki so si jo zastavili, pretežka, se počutijo pobiti in obupani.

Bukev M OJ CA A Ž MAN

Bdoseže višino do 30 metrov, ima srebrno ukev z latinskim imenom Fagus sylvatica

sivo lubje in doživi častitljivo starost do 300 let. Botanično spada v isto družino kot hrast, ki je v verovanju poganskih ljudstev predstavljal »kralja gozda«, njegova kraljica pa je bila bukev. Ponekod so bukev zaradi njene veličastne pojave naslavljali s častnim nazivom »mati gozdov«. Kot vsaka ljubeča mati tudi bukev poskrbi za svoje otroke in jeseni obilno obrodi. Septembra ali oktobra dozorijo njeni trirobi bleščeče rjavi plodovi, imenovani žir. Z njim se prehranjujejo gozdne živali, uporablja pa se tudi kot krma za domače živali. Včasih so odpadli žir uporabljali tudi ljudje – iz njega so pridobivali okusno jedilno olje. V obdobjih hude lahkote pa so iz žira delali tudi moko. V keltski mitologiji žir nosi pomembno simboliko. Skupaj z lešnikom pomeni sadež znanja. Boginja Ceridwen je v svoji živalski podobi svete divje svinje jedla plodove bukve in bila zato nosilka velike modrosti in pesniškega navdiha.

ukev je povezana z modrostjo, učenostjo in znanjem – predvsem znanjem, pridobljenim iz knjig, kajti listi prvih knjig so bili narejeni iz tankih plasti bukovega lesa. To nam potrjuje tudi etimologija nekaterih besed, ki pomenijo knjigo. Star slovenski izraz za knjige so »bukve, bukle«, nemška beseda za bukev je »Buche«, za knjigo pa »Buch«. Švedi imajo za knjigo in bukev enak izraz – »bok«. Anglosaško ime za bukev je bilo »boc«, kar se je razvilo v sodobno angleško besedo za knjigo – »book«. Lahko pa gremo še bolj v preteklost, do sanskrtske besede »boko«, ki pomeni pisano besedo, abecedo.

Pski bog Ogma, eden izmed voditeljev vilinskega ljudstva

rvo abecedo je po keltskem izročilu človeštvu podaril ir-

Tuatha de Danaan, znan po svojem znanju in govorniških spretnostih. Imenovala se je ogham in nam je danes znana kot abeceda druidov. Ogham sestavljajo pismenke, ki označujejo posamezno vrsto drevesa in so hkrati zdravilni simboli. Uporabljali so jih le za posebne namene, saj so druidi, duhovni vodje Keltov, sicer svoje znanje prenašali ustno. Samo te prve pismenke je bog Ogma po izročilu zapisal na tablice iz

bukovega lesa. Tako se je ohranilo verovanje, da naj bi se zato vse želje, zapisane na bukov les, uresničile, saj naj bi jih bukev posredovala naprej k božanstvu. Mogoče od tod izvira navada zaljubljencev, da v deblo bukve vrezujejo simbole srca in ime ljubljene osebe. Temu vzgibu se ni mogla upreti niti legendarna grška lepotica Helena, ki je v bukev vrezala ime svojega ljubimca Parisa. Še Shakespeare je v svoji drami Kakor vam drago zapisal: »Ta drevesa bodo moja knjiga in v njihovo lubje bom zapisal svoje misli.«

Bachovem cvetnem zdravljenju esenca bukve pomaga pri odpravljanju mentalnih rigidnosti, nepotrpežljivosti, arogance, kritičnosti in pomanjkanju sočutja. Kadar simbol bukve uporabimo pri vizualni meditaciji, nam pomaga odpraviti zastarele ideje in vzorce, ki nas ovirajo v našem življenju. S pomočjo bukve veliko laže vzpostavimo stik z našimi predniki in znanjem, ki se prenaša iz roda v rod. Dan, posvečen bukvi, je 22. december. Rojeni na ta dan imajo velik ustvarjalni potencial in dober estetski okus; zunanji videz jim veliko pomeni. So dobri, odgovorni voditelji, predvsem zaradi svojih sposobnosti organizacije.

ukev je samozavestno, pokončno drevo, ki s svojimi lastnostmi tudi človeku prinaša samozavest, umirjenost, pa tudi razumevanje, modrost in karmični spomin. Kot nosilke teh lastnosti so bile bukve čaščene kot sveta drevesa, zato je bilo veliko svetih gajev iz bukovih dreves – denimo tisti pri megalitskem svetišču Avebury v Angliji. S svojo visoko rastjo, košato krošnjo in veličastnimi oboki, ki jih tvorijo veje, so bukve v preteklosti navdahnile arhitekte katedral. Ti so se pri oblikovanju visokih stropov in obokov cerkva zgledovali po njih. Tako so se naravni sveti gaji poganov izrazili v kamnitem templju čaščenja kristjanov.

MOJ CA AŽMAN

Jelka ima izredno sposobnost preživetja. Njena trdoživost ji omogoča veliko daljše življenje, kot ga imajo preostala drevesa. Obstane v še tako neizprosnih razmerah, zato je simbol vztrajnosti in odločnosti. Vendar pa zaradi močno spremenjenega prvobitnega okolja, onesnaževanja in podnebnih sprememb jelka počasi izumira. Danes sodi zaradi ekološkega onesnaženja med najbolj ogrožene drevesne vrste v Evropi.

V osrčju Švedske, na gori Fulu, raste najstarejše še rastoče drevo na svetu, jelka. Znanstveniki so z analizo genetskega materiala ugotovili njeno starost, ki je častitljivih 9550 let. Ta jelka je torej svoje korenine pognala že leta 7542 pred našim štetjem.

V grški mitologiji je jelka prvotno povezana z boginjo Pitijo, ki pa so jo pozneje spremenili v navadno drevesno nimfo. Po legendi naj bi se vanjo zaljubil Pan, bog narave. Da bi ušla njegovemu neljubemu snubljenju, ki se je v tedanjih časih pogosto končalo s posilstvom, se je Pitija med begom spremenila v jelko. Od tedaj naprej so častilci Pitije in občasno tudi Pan v znak oboževanja nosili v lase zataknjene vejice jelke.

Kadar se vam v sanje prikrade podoba jelke, morate na določeno osebo ali dogodek v svojem življenju pogledati z določene oddaljenosti. Šele tedaj boste sposobni jasno videti celotno sliko. Obenem pa jelka v sanjah simbolizira upanje, ki vas vodi skozi dolgo in težko obdobje. Veselite se, saj vam jelka v sanjah napoveduje boljše čase.

V šamanističnih kulturah je jelka posedovala moč spremembe. Amuleti, ki so vsebovali koščke njenega lesa in dišeče smole, so nosilcu omogočali spremembo v najrazličnejše živali. Poznali so tudi jelkino sposobnost napovedovanja vremena. Ob sončnem vremenu so se njeni storži razprli in se nastavili sončnim žarkom, ko pa se je bližala huda ura, so se zaprli. Ta sposobnost in ker najbolje uspeva na visokih nadmorskih višinah, od koder se razprostira jasen pogled na pokrajino, jelko povezuje z darom jasnovidnosti. Zato so se šamani v obredih, pri katerih so za ogenj uporabljali le les jelke, odpravljali na potovanja v prihodnost.

Za druide je bila jelka simbol poštenja, resnicoljubnosti in odkritosti. Imenovali so jo »steber resnice«. Več jelk, rastočih skupaj, predstavlja simbol prijateljstva. Ker je zimzelen, je to večno, trajno prijateljstvo, ki prebrodi vse viharje in traja vse življenje. Njena zimzelena narava sredi temačne zime predstavlja tudi upanje in obljubo preporoda. Zato je jelka povezana s praznovanjem zimskega solsticija, ki ga je pozneje nadomestilo praznovanje Kristusovega rojstva – božič.

Rojeni med 1. in 11. januarjem ter 5. in 14. julijem, spadajo po keltskem koledarju dreves v znamenje jelke. To so ljudje z zelo dobrim okusom, ki ljubijo vse lepe stvari. Včasih so trmasti in egoistični, a izredno ljubeči do svojih bližnjih. So izjemno ambiciozni in imajo mnogo darov. Ravno tako kot imajo veliko prijateljev, si znajo nabrati tudi veliko sovražnikov, kar pa jih ne ovira na njihovi poti. Slovijo kot zvesti prijatelji.

V keltski abecedi Ogham jelka nosi ime Ailim in predstavlja črko A, pomeni pa nenehno gibanje naprej, moč in voljo. Prvo omembo njenega imena Ailim najdemo v stari irski pesmi: »caine ailmi ardom-peitet« ali »čudovite so jelke, ki mi pojejo pesem«. Vrstica lahko izvira iz dejstva, da so nekoč in še danes uporabljali les jelke kot dišavo in predvsem za izdelavo glasbenih instrumentov.

M OJC A AŽ MAN

elša je zaradi svoje simbolične povezave z živimi bitji iz mesa in krvi nekoč zavzemala posebno mesto med drevesi. Njen les je namreč v osnovi bel, posekana pa jelša začne krvaveti, izločati rdečkasto snov, podobno krvi, les dobi zato rožnato barvo mesa. Zaradi tega je jelša postala prispodoba ranjenega človeka. Poleg spreminjanja barve lesa ima še eno nenavadno zmožnost. Iz nje se da pridobiti več barvil, ki so jih nekoč uporabljali za barvanje oblačil. Iz njenega lubja so pridobili rdečo bravo, zeleno iz mladih vej in poganjkov ter rjavo iz starih vej. Te barve pomenijo tri izmed štirih elementov – ogenj, vodo in zemljo, kar jelši podeljuje moč obvladovanja teh elementov. Z namenom pridobitve te moči so tako obarvana oblačila nekdaj uporabljali za magične obrede. V Prekmurju pa so z njenimi barvami barvali tudi velikonočne pirhe ali bilice, kot jim rečejo.

ot sonca skozi letne čase se izraža tudi v legendi o Heraklu ali Herkulu, sinu božanskega kralja bogov Zevsa in smrtnice. Da bi si pridobil nesmrtnost, je Herakel opravil 12 znamenitih junaških del, ki ustrezajo 12 znamenjem zodiaka in sončevi poti skozi njih v ciklu enega leta. Ob smrti njegovega fizičnega telesa so Herakla ob solsticiju sežgali na grmadi iz jelševega lesa, ostanke pepela in njegove kosti pa so na čolnu, stesanem iz jelše, spustili po reki, kar simbolizira nočno pot sonca skozi podzemlje. In tako kot se sonce vsako jutro ponovno vzdigne iz globin podzemlja, je bil tudi Herakel prerojen, ko ga je Zevs odnesel na Olimp, kjer mu je podelil nesmrtnost, zato je jelša tudi simbol nosilca preporoda.

udi v pripovedki o slovenskem mitološkem junaku Kralj Matjaž in vile naletimo na povezavo tega ljudskega junaka z jelšo. Pripovedka govori o kralju Matjažu, ki je nekega dne ukazal posekati velike gozdove, polne zveri, da bi ljudje laže živeli. Njegovi vrli vojaki so sekali drevo za drevesom, dokler niso prišli do Svete gore, kjer nihče ni upal sekati dalje. Kralj Matjaž jih je priganjal, naj sekajo, a vojaki so se bali vil, ki so živele med tistimi drevesi. Zato je kralj Matjaž sam vzel sekiro in zasekal v prvo mogočno drevo – jelšo. Vendar sekire ni mogel več izdreti. Tedaj se je za kazen na ukaz vil gora razprla ter nato zagrnila kralja Matjaža in njegove vojake. Pripovedka pripoveduje, da jih ni ubila, vzela jih je v votlino, v kateri spijo še dandanes.

odobno kot slovenske vile tudi vilinci keltskega izročila strastno varujejo svoja jelševa drevesa, ki naj bi v deblu skrivala vhod v vilinsko kraljestvo. Izročilo te vilince zaradi njihove povezave z gostimi gozdovi, rastočimi tik ob rekah in potokih, imenuje »temni vilinci«. Tako kot grške drevesne vile driade ti vilinci živijo tesno povezani z jelševimi drevesi. Prebivajo v njenem deblu, kadar pa zapustijo njen objem in se odpravijo v svet ljudi, prevzamejo podobo krokarja. Po izročilu naj bi tistemu, ki v žepu nosi vejico jelše, ta olajšala komunikacijo z vilinskim svetom. Vejico jelše naj bi med »bitko dreves« v žepu nosil tudi irski bog Bran, katerega totemska žival je ravno krokar. Vejica mu je med bitko podeljevala moč, da je skozi vrste nasprotnikov planil kot »ogenj skozi suho podrastje«. Kar nas ponovno pripelje do ognjene simbolike jelše.

oghamu, starodavni abecedi druidov, jelša ustreza črki f in nosi ime fearn. Kot eno izmed znamenj keltskega drevesnega horoskopa zavzema obdobje od 18. marca do 14. aprila. Rojeni v tem znamenju so kot mitološki Feniks – sposobni so se obnoviti po vsakem padcu ali porazu. So močni, imajo radi avanture in si pot utrejo sami, kar pomeni, da sorodnike in prijatelje pogosto puščajo ob strani. Sami bojujejo svoje bitke, poguma jim ne manjka. Njihov duh je nemiren in neutruden, osebnost pa kruto odkritosrčna, saj povedo, kar mislijo, ne glede na posledice. Tako kot drevo ti ljudje potrebujejo 30 let, da dozorijo. Do tedaj so dokaj čustveno nezreli in sprejemajo prenagljene vihrave odločitve. Ko dozorijo, pa postanejo šarmantni in nežni, vedno odprti za ljubezen.

MOJCA A ŽM A N

Leska je bila za Kelte drevo modrosti. V starih irskih dokumentih najdemo zapise o vodnjaku ali ribniku modrosti, na robu katerega raste leska, polna škrlatnih lešnikov. V njegovi vodi živijo lososi in se hranijo z lešniki, ki padajo v vodo – tako pa prevzamejo tudi znanje, skrito v lešnikih. Kdorkoli poje te lešnike ali pa lososa, postane jasnoviden in vseveden. To se je pripetilo junaku Finnu MacCumhailu, ko je bil še mlad fant. V ribniku modrosti je ujel lososa, ki je jedel plodove magične leske. Spekel ga je in pojedel ter tako zaužil znanje leske; njegov zob je postal prerokovalski. Od tedaj naprej je zadoščalo, da je potisnil palec pod modrostni zob, malo ugriznil vanj in na plan je privrela njegova preroška modrost. Poslej se je ponašal s častnim nazivom »Cumhail«, kar pomeni »Leskin sin«.

Leska in njen plod, lešnik, sta imela pomembno vlogo tudi v legendah in simboliki germanskih in nordijskih ljudstev. Za njih je bila leska drevo plodnosti, zato so bili lešniki pogosto vključeni v poročne obrede. Na Nizozemskem so denimo za mladoporočencema kričali »lešnik, lešnik« in ju posipali z ovsom in lešniki. Tretji dan po svatbi pa je mlada žena delila lešnike, kar je pomenilo, da sta zakonca opravila zakonsko dolžnost. Tudi pri nas se je v nekaterih pokrajinah ohranil izraz »lešnike treti«, ki je namigoval na ljubezenski akt med zaljubljencema.

Po srednjeveškem izročilu naj bi čarovnice les leske uporabljale za izdelavo svojih čarovnih palic. Znana naj bi jim bila namreč moč plodnosti, ki jo vsebuje leska. Iz zapiskov s sojenja čarovnicam v Hessnu leta 1596 se je ohranil naslednji citat: »Če je omenjena čarovnica na Valpurgino noč pretepla kravo s hudičevo palico – lesko, je krava dajala mleko vse leto.« Zelo podoben obred plodnosti se je ohranil tudi v ljudskih šegah, ko so spomladi krave in drobnico obredno trikrat udarili z leskovo palico ter si tako zagotovili povečanje svojih čred in izobilje mleka. Očitno je, da je verska fanatičnost srednjega veka sprevrgla staro pogansko znanje o simboliki leske. Ta je namesto drevesa plodnosti postala simbol orodja hudiča in njegovih odposlank, čarovnic. Čarovnice niso bile edine, ki so uporabljale leskove palice za svoje namene. Njihove magične moči so bile znane tudi zgodnjim radiestezistom, ki so leskove palice uporabljali kot bajalice za odkrivanje podzemnih izvirov vode in najdišč zlata, saj kovine tako kot studenčnica dozorijo v plodnem trebuhu matere Zemlje. V vlogi radiestezijskega pripomočka je leska torej postala neke vrste opomnik, ki je nosilca opogumljal, da je poslušal in zaupal svoji intuiciji. Listi in vejice leske naj bi, položeni pod blazino, tudi sanjalcem omogočali doživeti jasne in preroške sanje.

Kot eno izmed znamenj drevesnega horoskopa leska zavzema obdobje od 5. avgusta do 1. septembra. Rojenim v tem znamenju je prirojen dar dobrega, včasih že skorajda preroškega uvida. To so bistre, inteligentne osebe z obširnim znanjem ter pisateljskim ali pesniškim talentom. Skozi življenje jih žene nenehna želja po zbiranju in kopičenju znanja. Imajo izredno veliko energije, vendar navkljub temu vedno delujejo mirno in nekoliko zadržano. Kot izjemno racionalne osebe dobro obvladujejo svoja čustva in redkokdaj pokažejo svojo nežno, ranljivo notranjost.

Kdor pa je bil dovolj nepreviden ali dovolj pustolovskega duha in je zaspal pod krošnjo leske, se je izpostavil čudoviti priložnosti, da v svojih sanjah sreča vilinsko ljudstvo in se z njimi odpravi čez mejo v magični svet. Simbolno leska torej predstavlja magijo narave, njeno moč in veličastje. Kot taka se uporablja v magičnih obredih plodnosti, kot medij jasnovidnosti in pripomoček pri prerokovanju, kot vir modrosti in znanja ter predvsem kot orodje, s pomočjo katerega lahko človek preseže razumske okvire in poseže v svet magije.

M OJ CA A ŽM A N

Macesen je kralj naših gora, kajti uspeva predvsem v visokogorju in je odlično prilagojen krutim razmeram visokih nadmorskih višin. Navkljub svoji višini – zraste lahko do 40 metrov visoko – se zaradi svoje specifične rasti in globokih korenin uspešno upira uničujočim vplivom vetra in snega. Od tod tudi izvira ljudsko ime za macesen – viharnik. Nič čudnega ni, da je macesen zato ponekod simbol odpornosti in vzdržljivosti v težkih preizkušnjah življenja. Simbol

trdoživosti in vztrajnosti pa je tudi zaradi izjemno trdega in odpornega lesa. Njegov les je odporen proti vlagi in posledično proti gnitju zaradi izpostavljenosti vodi. Zato so v Dalmaciji nekoč za jambore jadrnic uporabljali prav ravna in vitka macesnova debla. Iz istega razloga so iz macesnovega lesa oporniki, na katerih stojijo celotne Benetke. Njegova trdoživost je tako močna, da je tudi posekano drevo sposobno v svojih koreninah ohranjati življenje še dolga leta.

Macesen nosi častni naslov »varuh dreves«, saj je zelo prijazen do rastlin, ki rastejo v njegovi bližini. S svojimi široko razprostrtimi vejami nudi zavetje pred visokogorskimi vremenskimi vplivi marsikateri rastlini ali drevesu. Njegova krošnja do tal prepušča obilo sončne svetlobe, potrebne za rast. Korenine rahljajo kamnito zemljo, odpadle iglice pa tvorijo hranilni humus.

Pri Laponcih in nekaterih sibirskih ljudstvih ima macesen pomembno vlogo drevesa sveta, po katerem se spuščata sonce in luna, ki ju predstavljajo zlate in srebrne ptice. Njihovi šamani uporabljajo macesnov les pri izdelavi obrednih bobnov. Dim njegovega lesa odganja zle duhove, spodbuja vizije in ščiti šamana na duhovnem potovanju. Pri ljudstvu Yakut je macesen simbol plodnosti. Ženske, ki želijo zanositi, zato noč preživijo pod krošnjo tega drevesa, medtem ko na glavi nosijo krono, spleteno iz macesnovih vej. Za pripadnike ljudstva Tungu krošnja macesna ustvarja posvečen prostor, v katerem lahko človek doseže opuščanje preteklih vzorcev in preseganje samega sebe. To verovanje je izraženo v njihovem reku, ki opisuje dejanje razodetja: »Slekel si je kožo, ki je skrivala njegovo pravo obliko, in jo obesil na vrh visokega macesna.«. Macesen tako postane simbol razsvetljenega človeka.

V Bachovem cvetnem zdravljenju je eden od pripravkov, narejen iz macesnovih cvetov, imenovan po latinskem imenu za macesen Larix decidua. Pripravek pomaga pri pomanjkanju samozavesti in kompleksu manjvrednosti, ki vodita v bolezensko prepričanost o neuspehu in v zavračanje kakršnegakoli poskusa za spremembo. Cvetni pripravek odlično pomaga tudi pri tremi pred izpiti.

Že antični rimski pisatelj in pesnik Plinij omenja macesen kot simbol nepokvarljivosti in odpornosti, predvsem zaradi njegove zmožnosti, da vzdrži tudi najnižje zimske temperature. Nekatere vrste so zmožne preživeti tudi pri minus 70 stopinj Celzija. Rimski vojskovodja in državnik Cezar ga je zaradi njegove odpornosti proti ognju in počasnega gorenja poimenoval »robusta larix, igni impenetrabile lignum« ali »trdni macesen, odporen proti ognju«. Po ljudskih vražah macesen daje zaščito in varuje pred ognjem. Ker ogenj ne more prodreti skozi njegov les, se ta uporablja kot talisman za preprečevanje požara. Zaradi te varovalne vloge se uporablja tudi kot zaščita pred začaranostjo in uroki.

V nasprotju z večino iglavcev macesen pozimi odvrže iglice. Tako so spomladi njegove nove iglice živo svetlo zelene barve, poleti temnejših zelenih odtenkov, jeseni, preden odpadejo, pa postanejo živo rumene barve, tako da se zdi, da so gorska pobočja odeta v čudovit ognjen plašč. In kljub temu, da izgubi svoje iglice, je kot vsi iglavci tudi simbol nesmrtnosti. Obstaja legenda, ki pojasnjuje njegovo vsakoletno izgubo iglic. Macesen naj bi bil nekoč zimzelen, vse dokler ni nekega dne žalostno ugotovil, da njegove iglice ne zmorejo tako lepo plesati v vetru kot listje ostalih dreves. Vile so ga poskušale razveseliti tako, da so njegove trde iglice spremenile v prečudovite mehke zelene liste. Toda kmalu je iz gora privršala nevihta. Divji veter se je ujel v veje macesna in jih polomil, toča pa je raztrgala njegove liste. Macesen je tedaj uvidel zmoto svoje želje in je prosil vile, naj mu povrnejo prejšnjo podobo. Želja mu je bila uslišana, vendar pa od tedaj kot opomin na to izkušnjo vsako zimo odvrže svoje iglice tako kot listavci svoje liste. Za tolažbo pa so mu vile poklonile darilo – nežno božajoče iglice.

isoki in vitki topoli združujejo v sebi dvojno simboliko. Najbolj uspevajo v vlažni zemlji in v svojem kratkem življenju silijo navzgor, v višave, proti soncu, saj zrastejo tudi do 50 metrov visoko, zato so simbolna povezava med nebom in zemljo.

njihovih visokih krošnjah se ves čas igra veter in že najmanjša sapica spodbudi topolove liste v živahen ples. Zato topolu ponekod pravijo govoreče ali pojoče drevo.

Z dobe so topoli simbol minaradi

kratke

življenjske

ljivosti, spominov in preteklosti ter neusahljiv vir navdiha za vse melanholične pesnike.

tarogrška legenda pripoveduje o Faetonu, mladem sinu sončnega boga Helija, ki je v želji, da bi ljudem dokazal, da je božjega porekla, vzel v roke vajeti sončnega voza. Ker pa ni mogel obvladati divjih konj, je skoraj zažgal Zemljo. Zevs je voz uničil s strelo, Faetonove sestre pa so brata tako dolgo objokovale, da so se spremenile v vitke topole.

Z dobe so topoli simbol minaradi

kratke

življenjske

ljivosti, spominov in preteklosti ter neusahljiv vir navdiha za vse melanholične pesnike.

keltskem horoskopu se topol pojavlja kar trikrat. V njegovo znamenje sodijo vsi, rojeni med 4. in 8. februarjem, 1. in 13. majem ter 5. in 13. avgustom. Zanje je značilen velik pesimizem, vsako stvar kritizirajo in vsakič napovejo najslabši mogoči potek dogodkov. Do živega jim pride vsaka malenkost, svoj obup in samopomilovanje pa pred okolico skrivajo z masko cinizma. Kljub temu pa so družabni, pri delu natančni in vztrajni. Zanimivo: svoje otroke imajo zelo radi, vendar pa jih, če jim razpade zakon, jih to ne gane preveč.

opol je tudi uporabna čarobna rastlina in v tovrstne namene jo uporabljajo tisti, ki želijo izboljšati svoje govorniške sposobnosti, in tisti, ki se želijo zaščititi pred krajo. Če želite torej postati dober govornik, si pod jezik položite topolov list, da pa bi bili varni pred tatovi, posadite topol na vrt ali polje.

Na obrežjih rek in jezer, na vlažnih in močvirnih območjih se dobro počutijo vrbe. Simbolno se navezujejo na ženski princip, na luno, vodo, sanje, intuicijo in globoka čustva. Že prve civilizacije so verjele, da je vrba čudežno drevo. Pripisovali so ji izjemno moč pri zdravljenju vseh bolezni. To prepričanje vsaj delno temelji na dejstvu, da vrba vsebuje acetilsalicilno kislino, ki je tudi v aspirinu. Že davno, preden so jo začeli kemično proizvajati, so jo preko vrbe uporabljali pri odpravljanju vročine in bolečine. Za vrbo je tudi značilno, da se njene veje vedno znova obraščajo in da njen na videz suhi panj pogosto ozeleni. Zaradi tega je vrba simbol ljubezni do življenja in nesmrtnosti.

V čarovnih obredih se uporablja kot zaščita pred zlom. Energija drevesa je odlična za inspirativno meditacijo, omogoča pa tudi povezavo z drugimi svetovi. Če vrbo posadimo blizu doma, nam bo dajala zaščito pred zlom. Vrbo že od nekdaj povezujejo s čaranjem in čarovnicami, saj so iz njenih vej narejene čarovniške metle in čarovne palice.

Rojeni v času med 1. in 10 marcem ter 3. in 12. septembrom spadajo po keltskem horoskopu v znamenje vrbe. Zanje je značilno, da so zelo čustveni in poetični. Močno so nagnjeni k melanholiji, saj imajo radi bližino vode, otožna poslavljanja in jesensko listje. Zaradi romantičnih podvigov, ki jim živahneje poganjajo kri po žilah, so pripravljeni izreči katero koli laž. Ljubezen sicer ni nikoli razlog, da bi izgubili glavo, njihovo ljubezensko življenje pa je nestalno in vihravo. Najbolj od vsega jim dišijo prepovedani sadovi.

Vrba je tudi drevo spanja in sanj. Z njeno pomočjo lahko pridemo v stik s svojimi najglobljimi čustvi. Naše nezavedno se nam prikazuje skozi sanje, in da bi bile te bolj jasne in živahne, si položimo pod blazino vrbino šibo. Če pa v sanjah vidimo vrbo, je to napoved bolečine in žalosti.

Simbolni pomen dreves www.terraanima.si