EL SHADAI (Bog poskrbi)

Mislim, da ima vsakdo med nami kakšno izkustvo, kako Bog poskrbi za nas, ko smo v potrebah. Vprašanje pa je, če je to zavedanje v nas dovolj zakoreninjeno, da na Boga in njegovo (po)moč pomislimo, ko smo v stiski, ko se zavemo svoje nemoči in ranljivosti, ko ne vidimo rešitve in za nastalo bolečo situacijo iščemo krivca (običajno zunaj sebe).

Bogu sem hvaležen, da je zame vedno poskrbel (o tem ne dvomim). Ko sem se napovedal moji revni neporočeni mami, ki je takrat živela v skromni kajži v mali štajerski vasici in je skrbela za svojo nepokretno mamo, verjamem, da sem jo, milo rečeno, zelo presenetil. V tistih časih za ženo, ki si je na stara leta (mama je bila takrat že 40+) »na glavo nakopala« nezakonskega otroka, ni bilo lepih besed. Zlobneži so jo še dodatno poniževali: »No, pa bomo imeli na vasi še enega hlapca!« Mama je bolj verjela Bogu, da bo poskrbel za njenega otroka, kot zlobnim jezikom. In ni se motila.

Moje otroštvo ni bilo rožnato. Po smrti stare mame sem moral še ne trileten zapustiti varno mamino naročje, ona pa je morala pri 43 letih s trebuhom za kruhom. Tako sem postal »mali brezdomec«. Nekaj časa sem »gostoval« pri eni teti, nekaj časa pri drugi, eno leto pri očetu in mačehi, ko sem končno pred začetkom drugega razreda spet pristal pri mami. Ona je medtem našla stalno službo v Vojniku, bivala pa je v skromni podnajemniški podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Meni pa vse to ni bilo mar, saj je bilo zame važno le, da sem imel dom, da sem se ob mami, ki je bila sicer stroga, počutil varnega, sprejetega in ljubljenega. Mama je redno hodila k sveti maši in jaz z njo. Sicer pa nisem imel izbire, ker »midva ob nedeljah hodiva k maši«, je vedno poudarjala. Podobno je veljalo za verouk in kasneje tudi za ministriranje.

Še danes se sprašujem, kakšna je bila vera moje mame; kako globoka je bila, da je lahko zdržala vse hude življenjske preizkušnje? Je tudi ona kdaj doživela izkustvo osebnega srečanja z Bogom (o tem mi sicer nikoli ni pripovedovala)? Zase vem, da sem moral na določeni točki življenja svojo otroško vero nadgraditi (jo poglobiti in utrditi). O tem, kako se mi je to zgodilo, sem sicer že večkrat kaj napisal, zato tokrat le na kratko.

Vera je odnos

Spominjam se, da sem v času študija srečal prijatelja, ki mi je navdušeno pripovedoval o svojih novih spoznanjih glede vere. Povedal mi je, kako ga je prevzelo spoznanje, da vera ni skupek nekih cerkvenih pravil, Božjih zapovedi in prepovedi, da Bog ni nekdo, ki s šibo v roki gleda iz nebes in šteje, koliko očenašev in rožnih vencev kdo zmoli, koliko maš in obredov se kdo udeleži, pač pa je vera ODNOS in je to odnos med dvema osebama: med menoj in Jezusom Kristusom. Priznam, da sem o tem že kdaj prej slišal. Na primer, da so v Bogu tri Božje osebe, da me Bog ljubi …, vendar se me to nikoli ni dotaknilo. Zdaj pa, ko mi je prijatelj povedal, da je Bog Oseba z veliko začetnico, jaz pa oseba z malo začetnico in da ta Bog – Oseba, želi imeti z menoj osebni odnos, me je zadelo. Povedal mi je še, da pri tem ne gre za »kar kakšen odnos«, pač pa za ljubeči odnos oziroma odnos medsebojne pripadnosti, v katerem jaz pripadam Njemu, On pa pripada meni (približno tako kot jaz pripadam ženi, ona pa meni).

Ko sem prijatelja vprašal, kaj moram storiti, da bom tudi jaz imel tak oseben odnos z Jezusom, mi je povedal, da se moram sam osebno in prostovoljno (neprisiljeno) odločiti in Jezusa povabiti v svoje srce (tako kot sem se odločil in neprisiljeno izrekel DA svoji ženi). Bil sem takoj za to. Še tisti večer sem Jezusu izrekel svoj osebni DA (pri krstu je zame rekla DA moja botra in teta Neži, ki me je nesla h krstu) in ga povabil, naj me spremlja na vseh mojih poteh, naj bo z menoj noč in dan, naj me vodi in naj mi daje moč. Hkrati pa sem mu obljubil, da bom skrbel za najin odnos, da se bom družil z njim.

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustanovitelj društva DiŽ

Nega in skrb

Z ženo sva pred kratkim praznovala 43. obletnico najine poroke. Na dan poroke je ona postala moja žena, jaz pa njen mož – postala sva midva. Ko sva drug drugemu izrekla svojo privolitev in si obljubila večno zvestobo, sva se zavezala drug drugemu, da bova skrbela za najin odnos – najin »midva«, ki je najin »prvi otrok«. In podobno kot starši skrbimo za otroke, da ne zbolijo in se ne poškodujejo, sva tudi midva dolžna skrbeti za najin odnos (da ne »presuši« oziroma ne zboli): učiva se pogovarjati, se zaznati, slišati, razumeti, spoštovati, se ljubiti in si biti naklonjena …

Skrbeti za odnos z Bogom, kateremu sem se prav tako »zavezal«, je nekaj podobnega. Vsako jutro, ko je dan še mlad, »se napolnim« (kot mobitel) z njegovim Svetim Duhom – za kratek čas se priključim (hitro polnjenje) na njegovo moč. Pri DiŽ-u govorimo o »stotinki dneva« zase in za Boga. Vem, že veste, da je to 14,4

minute na dan (slabe četrt ure). V tej stotinki dneva poskusim najprej ozavestiti, da sem pred Gospodom vesolja (skupaj spijeva kavo), mu povem, kako se počutim in kaj predvidevam, da mi bo dan prinesel, obenem pa ga prosim, naj varuje moje ljubljene domače, moje sodelavce, prijatelje in znance in vse, ki so se mi priporočili v molitev, nato pa preberem še dnevno Božjo besedo in kratko razlago iz knjižice Beseda med nami. Zaključim z molitvijo Oče naš, Sveti angel, O Gospa moja in Tebe ljubim Stvarnik moj. Tako okrepljen grem novemu dnevu naproti vedoč, da nisem sam, da je povsod on z menoj. On, ki me ljubi, zame skrbi in me želi voditi.

Križ = vertikala + horizontala

Pred kratkim sem prijateljema pripovedoval to mojo zgodbo, ki je na poseben način »prepletena« z Njegovo zgodbo. In prav ta vidik prepletenosti moje in Njegove zgodbe imenujem »vertikala«, vse ostale odnose, v katere vsak dan vstopam (se z njimi prepletam), pa »horizontala« (odnos do mojih bližnjih: žena, otroci, snahe, zet, vnuki, starši, sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedje …).

In kadar sta vertikala in horizontala med seboj prekrižani, je to simbol križa – simbol naše vere. Prav zaradi tega križ ni le neko abstraktno znamenje ali nek nakit, ki ga nekateri zaradi mode nosijo okoli vratu, pač pa je simbol našega odrešenja: na križu je umrl naš Gospod in Odrešenik Jezus Kristus, ki je dal svoje življenje v odkupnino za naše življenje. In kadar želimo, da bi Bog na poseben način za kaj ali za koga poskrbel, naredimo znamenje križa, ob tem pa molimo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« (Tisti namen ali tisto osebo posvetimo – izročimo – Bogu.)

Kot skrbnik vertikale in horizontale sem torej dolžan poskrbeti, da sta obe sorazmerno »enako močni«. Kaj to pomeni? Pomeni, da če hočemo, da bo naša horizontala zdržala (včasih so odnosi, v katere stopamo in smo z njimi prepleteni, težki in naporni, nekateri ljudje nam gredo na živce in jih komaj prenašamo …), moramo toliko več časa in naporov nameniti krepitvi vertikale. Kajti močnejša kot je vertikala, boljša in lepša je horizontala ali povedano drugače: boljši in trdnejši je moj odnos z Bogom, boljši in lepši bodo moji odnosi z mojimi bližnjimi.

Pa ne pozabimo: El Shadai pomeni Bog poskrbi. ●