Kdo mi bo kupil šopek rož?

Nedolgo nazaj smo odšli z družino na izlet na Trdinov vrh. Sin, ki ima sicer polno energije, je že ob pričetku vzpona rekel, da se mu ne ljubi hoditi, da je ‘predaleč’. Ponudila sem mu roko in skupaj sva se podala v klanec.

Vnekem trenutku sem ugotovila, da sama sopiham, medtem ko je on že odskakljal naprej kot Elija (z imenom sva zadela v polno). Energija se mu je povrnila in s starejšo hčerjo sta hodila pred mano in možem, ki je v nosilki nosil našo najmlajšo. On, poln veselja, jaz, zadihana, sem vedno bolj postajala nejevoljna in komaj sem čakala, da prispemo na vrh. V nekem trenutku sem iz super mamice, ki dirja po gozdovih vsa nasmejana z otroki in možem, prešla v tiho ženo in mamo, naveličano napora. Razmišljala sem o stvareh, ki jih moram še postoriti in ki jih – seveda – ne zmore in ne vidi nihče drug, le jaz. V nekem trenutku sem se streznila in videla, da misli in občutki, ki so me odvedli daleč od našega izleta, nimajo tu kaj iskati. Opazila sem, da sem se odlično znašla v vlogi žrtve, ki mora postoriti vse, kar se od nje pričakuje oz. kar pričakuje sama od sebe.

Vedela sem, da to ni prava pot. Zato sem pogled usmerila v noge in se zahvalila, da lahko grem v hrib. Pogledala sem moža in v srcu začutila mir in veselje, ker je ob meni. Nasmejani otroci pa so mi dajali tempo, da sem hodila z njimi. Presenečena sem bila, kako hitro sem lahko, ko sem se v sebi odločila, spremenila svoje počutje, kar je vplivalo na ves naš družinski izlet. Saj veste, kaj pravijo: »Happy wife, happy life.« (Srečna žena, srečno življenje.)

Danes pričakujem ...

Na izletu sem pričakovala drugačno pot, in ko me je začela utrujati, so se začele tudi moje predstave o lahkotnem nedeljskem pohodu rušiti. Pri sebi sem ugotovila, da sem zaradi napačnih predstav začela jamrati in posledično na svojo slabo voljo pripenjati vse stvari, ki so mi v tistem trenutku visele nad glavo.

Podobno se mi zgodi doma, ko pričakujem, da bodo otroci sami videli, da je potrebno pospraviti, ali pa pričakujem, da bodo pripravili obrok, ko jim prvič rečem. Ko se to ne zgodi, se lahko hitro začnem zapletati v pričakovanja, ki so nadstandardne narave in niso del naše družine. Pričakovanja, ki so vsakodnevna oz. niso tako pomembna, me razočarajo in v meni vzbudijo občutke o lastni nemoči. O tem, da ne zmorem, in o tem, da se lahko spet začnem smiliti sama sebi. Zato se moram vsakodnevno odločiti, ali bom gledala na stvari realno ali ne.

Mož ne bere mojih misli

Ko sem bila majhna deklica, sem si vedno predstavljala, kako bom imela v svojem domu vse pospravljeno, mizo pa bo krasil šopek rož. Ko sva se z Davidom poročila, sem imela pričakovanja, kako bo mož šopek prinesel iz trgovine ravno tisti dan, ko si jih bom zaželela. Začuda moj mož še vedno ne bere mojih mislih in šopkov marsikdaj ni. Ker vem oz. se učim, da mož ne prepozna (vseh) mojih misli, sta možnosti, ki ju imam na izbiro dokaj jasni: ali se prepustim malodušju in sivemu razpoloženju ali pa lastna pričakovanja mestoma izpolnim sama.

Tako sem nekega dne odšla v trgovino in si kupila rože. Namesto razočaranja ali česa podobnega sem se nasmejala, ko sem šopek zadovoljno opazovala ob pitju kave. Vesela sem bila, da sem ga kupila, in ponosna, da sem vseeno potlačila svoj “ego” in misli: »Saj bi se mož lahko spomnil.«

Seveda se še vedno razveselim šopka, ki mi ga prinese mož, vendar pa tudi sama skrbim, da sem zadovoljna. Če svojih misli ne znam izreči na glas, pa jih skušam sama večkrat uresničiti.