KRANJSKA ČEBELA

Kranjska čebela je edina podvrsta medonosne čebele, s katero smemo čebelariti na območju Slovenije. Naši čebeli pravimo tudi sivka, kranjica in še kakšen ljubkovalni vzdevek bi se našel. Svoje ime je dobila po deželi Kranjski in sivih dlačicah na telesu (kranjska sivka). V drugi polovici 19. stoletja se je razmahnila trgovina s čebelami in čebelarsko opremo. Eden takšnih trgovcev in strokovnjakov za čebelarstvo je bil tudi Emil Rothschütz iz gradu Podsmreka pri Višnji Gori. Sodeloval je s številnimi strokovnjaki tistega časa, tudi z dr. Avgustom Pollmanom. In prav on je bil leta 1879 zaslužen, da je kranjska čebela dobila znanstveno ime Apis mellifera carnica in bila kot podvrsta vpisana v register medonosnih čebel. Domovina kranjske čebele je tudi na Hrvaškem, delu Avstrije, Srbiji, na Madžarskem, v Romuniji in Bolgariji. Z njo čebelarijo tudi drugod po svetu, saj jo odlikujejo številne lastnosti. Pri porabi zimskih zalog hrane je varčna. Nagnjena je k rojenju, kar je prednost pri ustvarjanju novih družin. Zelo je prilagodljiva, dobro se orientira v prostoru, odlikuje se tudi v gradnji satja, ima poudarjen čistilni nagon, zaslovela pa je predvsem po svoji krotkosti in mirnosti. Za kranjsko čebelo so značilne rjavkastosive dlačice na oprsju, po katerih je dobila ime “ sivka,” in rjavi zadkovi obročki. Kranjska čebela redko piči, ko čebelar dela v panju običajno mirno sedi na satu, zanjo pa je značilno tudi, da se ne vletava v sosednje panje.