22
OKOLJE / EOL 167 / marec 2022
Okoljsko, zeleno, trajnostno označevanje
Okoljske označbe da, vendar kot del celovitega trajnostnega upravljanja Označba na izdelku ali embalaži je pomembna informacija in predstavlja komunikacijo med proizvajalcem, prodajalcem in potrošnikom. Zakaj je na svetovnem trgu inflacija tovrstnih označb? V zadnjih desetletjih vse večja zaskrbljenost glede vplivov na okolje zahteva spremembo vedenja proizvajalcev in potrošnikov. Okoljsko označevanje je samo eden od pristopov, njegov cilj pa je obveščati potrošnike o vplivu njihovih vzorcev porabe na okolje in spodbujati proizvajalce, da izboljšajo okoljsko trajnost svojih izdelkov in storitev. Nanašajo se na okoljski odtis izdelka ali storitve in so indikatorji okoljske učinkovitosti izdelka ali storitve za informiranje potrošnikov. Tiste zelene oznake, ki temeljijo na zanesljivem programu, zajemajo celoten življenjski cikel izdelkov, vključno s proizvodnjo, distribucijo, uporabo in odstranjevanjem. Tanja Pangerl
Z vidika vsebine lahko oznake prednostno promovirajo družbeno odgovoren pristop izdelkov ali storitev, ekološki ali okoljski vidik ali trajnostni vidik. Z vidika upravljanja trajnostnega razvoja ne gre za sinonime oziroma te besede niso substituti, vendar se z vidika okoljske označevalne prakse pogosto uporabljajo kot substituti. Okoljski znaki z vidika upravljanja instrumentov sodijo v razred novih instrumentov okoljske ali trajnostne politike in so samo dopolnitev politike tradicionalne regulacije in drugih tržnih instrumentov. Največji del teh oznak je prostovoljnih in se zanašajo predvsem na moralno prepričevanje, ki vpliva na kupčev odnos do tega, kako ozaveščen in subtilen je do varovanja okolja, ekoloških izdelkov ali storitev, izdelkov z manjšim vplivom na okolje, socialne pravičnosti ali drugih trajnostnih vrednot. Funkcija okoljskega in trajnostnega upravljanja zajema več upravljavskih vidikov.
Ozaveščen potrošnik želi informacijo o okoljskem vplivu izdelka.
Zato je pomembno, da razumemo okoljske oznake v funkciji širšega upravljanja podjetja ali organizacije v smeri okoljskega ali trajnostnega razvoja, z vidika upravljanja izdelkov in storitev, blagovnih znamk, gradnje zaupanja kupcev in potrošnikov ter širšega komuniciranja in pozicioniranja blagovne znamke. Če okoljske oznake niso vključene v širši upravljavski model, ne morejo doseči svojega namena oziroma ciljev.
Tipi okoljskih znakov Sistemi okoljskega označevanja naj bi pomagali potrošnikom pri odločanju o izdelkih ali storitvah, ki jih kupujejo, predvsem z vidika, ali so okolju prijazni. Potrošniki primerjajo izdelke ali storitve v kategoriji in z nakupom pravzaprav glasujejo o svojih preferencah na trgu. Okoljske znake je mogoče razlikovati po tem, ali so prostovoljne ali zakonsko obvezne (primer označevanje energijske učinkovitosti), ali jih »sponzorira« državni oziroma naddržavni organ in ali jih upravlja
zasebni sektor. Obstaja več mednarodnih standardov, ki se osredotočajo na okoljske informacije, ki jih proizvajalci in dobavitelji želijo posredovati kupcem. Splošna načela določa standard SIST EN ISO 14020, ki opredeljuje splošne principe in postopke okoljskega označevanja. Po ISO klasifikaciji poznamo tri tipe okoljskih znakov – tipa I, II in III. Okoljski znak tipa I je klasični znak za okolje in je med potrošniki najbolj poznan. Ocenjuje okoljsko kakovost izdelka/storitve v primerjavi z drugimi primerljivimi izdelki/storitvami. Temelji na presoji okoljskih vplivov življenjskega cikla izdelkov/storitev. Okoljske zahteve postavi neodvisni organ, zahteve se spremljajo prek revizijskega postopka. Certificiranje opravi zunanji neodvisni organ za ugotavljanje skladnosti oziroma oseba, ki ima za to strokovno znanje in reference. Certificiranje se podeli za določeno časovno obdobje, po katerem je treba izdelek/storitev ponovno certificirati.
