Revija EOL 66

Specializirana revija za trajnostni razvoj

embalaža okolje logistika

66 februar 2012

Okrogla miza Odpadna embalaža med zakonodajo in (ne)delovanjem trga Prsti vseh uperjeni proti vsem

Kajpak, vino tudi v steklenicah iz papirja Termična obdelava odpadkov v Sloveniji dr. Silvo Žlebir: Zakonodajno smo tako zavozlani, da se dušimo v lastnih predpisih Jugovzhodna Evropa pred izzivi zelene logistike Poštnina plačana pri pošti 3320 Velenje

Promocija

že V prodaJi! UČBenik in okoLJski priroČnik

Gospodarjenje z odpadnimi vodami avtorja: dr. milenko roš, dr. Jože panjan dr. jože Panjan:“»učbenik celovito in dovolj poglobljeno prikaže nastanek in ravnanje z odpadnimi vodami. V prvih poglavjih je prikazan vodni krog, urejanje in vzdrževanje vodnih površin, trajnostno ravnanje z odpadnimi vodami, viri nastanka, lastnosti in poraba vode vključno z uporabo deževnice, zajem in analiza odpadnih voda. Osrednji poglavji sta odvajanje in čiščenje odpadnih voda ter ravnanje z blatom iz čistilnih naprav. Zaključna poglavja pa posredujejo varovanje hidrosfere in ekoremediacije na področju gospodarjenja z odpadnimi vodami. Na koncu je podano po abecedi poimenovanje osnovnih pojmov s področja gospodarjenja z odpadnimi vodami.« Čeprav je učbenik sicer namenjen predvsem srednjim šolam, je s celotno izobraževalno in strokovno vsebino zelo uporaben za vse, ki se ukvarjajo z vodami in z okoljem. recenzenti: dr. Mitja bricelj, dr. darko drev, Marinka Žbogar; Urednik: Jože Volfand; obseg: 148 strani; Založnik in izdajatelj: Fit media d.o.o.; Več informacij in naročilnica na: www.zelenaslovenija.si V zbirki Zelena Slovenija sta doslej poled Gospodarjenja z odpadnimi vodami izšla tudi učbenika: VARSTVO OKOLJA (dr. Jana Sterže, 2010) in OKOLJEVARSTVENA ZAKONODAJA (Adrijana Viler Kovačič, 2010). V letih 2012 in 2013 bosta izšla še dva: Okoljevarstvene tehnologije ter Materiali in okolje. Vabimo k partnerstvu!

iZkoristite prednosti zelenega omrežja!

Vabimo vas, da sodelujete z vašimi informacijami o okoljskih dosežkih in prizadevanjih v komunikacijskem omrežju zelene slovenije. Ponujamo vam kakovostno medijsko pot za strokovno komuniciranje z javnostmi.

prednosti članstva:

• •

ste v komunikacijskem omrežju Zelene slovenije brezplačno prejemate edino specializirano strokovno revijo s področja okolja v sloveniji EoL (letno izide 10 številk) na leto lahko objavite 4 brezplačne novice o okoljskih prizadevanjih vašega podjetja (do 1.000 znakov s presledki) v okoljski reviji eoL na leto lahko objavite 6 brezplačnih novic o okoljskih prizadevanjih vašega podjetja (do 1.000 znakov s presledki) na okoljskem portalu www.zelenaslovenija.si

Okoljski portal

Specializirana revija za embalažo, okolje in logistiko / Specialist

foto: Shutterstock

• •

Specializirana

revija za embalažo,

okolje in logistiko

/ Specialized magazine

for packaging,

environment and

magazine for packaging, environment and logistics

logistics

embalaža okolje logistika packaging environment logistics

50 MAJ / MAY 2010

logistika embalaža okolje logistics packaging environment

56 UARY 2011

FEBRUARFEBR

Strokovna revija EOL

Izbiramo NAJBOLJ ZELENO EMBALAŽO V SLOVENIJI! Na trgu naj bo več povratne embalaže Ran v okolju vse več, inšpektorjev premalo Študentje prihajajo z vseh koncev sveta

krive Krive ali manj plastične vrečke morali Komunalci bodo sicer dosegati cilje, bodo ob dovoljenje je v Logistika na drobno v povojih Sloveniji šele

So Guilty or Not Bags Guilty Plastic Saving Durable, Energy tally and Environmen Friendly LED Lights

Environmental Sores are on the Increase and there are not Enough Inspectors Temična obdelava Investitor from All odpadkov:Students bo World Over the v nove objekte država Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana

pri pošti Poštnina plačana 3320 Velenje

Cena enoletnega članstva je samo 120 € + ddv.

Fit media d.o.o.

Kidričeva 25, Si-3000 celje e-pošta: info@zelenaslovenija.si tel.: 03/ 42 66 700

Za več informacij smo z veseljem na voljo: • dr. darja majkovič, tel.: 03 42 66 724, e-mail: darja.majkovic@fitmedia.si • tanja pangerl, tel.: 03 42 66 716, e-mail: tanja.pangerl@fitmedia.si

3 EOL

66

Uvodnik

T

oda slovenska zgodba o termični obdelavi odpadkov in o dveh sežigalnicah, dolžnost za njuno postavitev je MOP netransparentno prelagal po pisarniških predalih, se v tej reviji bere, zapisano s skrajno dobrodušnostjo, kot ena izmed epizod nerazumljive in nerazumne politične neodgovornosti. Okoljske, gospodarske in še kakšne. Mariborska občina, ki je tudi na lastni koži občutila neodzivnost države, namerava celo tožiti MOP. Prepričani so, da je povzročena velika gospodarska škoda. A preden se vsaj deloma osvetli kronologija najmanj triletne gluhote na državni ravni na pobude, predloge in opozorila iz Ljubljane in Maribora, naj se vendarle zganejo uradniki, minister ali vlada in se končno odločijo za strokovni pristop k izgradnji objektov za termično obdelavo odpadkov, je vendarle treba odkrito zapisati: Sloveniji je skoraj v celoti spodrsnilo pri odpadkih. Skoraj, ne povsem. Toda v zadnjih mesecih so odpadki dvignili toliko prahu s smetmi vred, žolča in človeške prizadetosti, a tudi odkritega nasprotovanja pisarniški ozkoglednosti ARSO in MOP, da nekateri rezultati žal zbledijo.

Po vrsti.

Prvič.

N

ajbolj razvpita okoljska zgodba o (ne)prevzemanju embalaže dobiva etapni epilog z okroglo mizo. Objavljena je v reviji, ki jo držite v rokah. Več sreče se odpadni embalaži, pobrani in neprevzeti, nasmiha že zato, ker si bodo MOP, sheme, komunale in ARSO (pa še kdo bo moral upoštevati načelo transparentnosti pri ravnanju z okoljem) sami zabili žebelj v krsto, če ne bo dogovora. No, da dogovora ni, je prvi odgovoren MOP. Drugič.

Z

apiranje odlagališč in pridobivanje okoljevarstvenih dovoljenj je še nekoliko hujša zgodba. Dr. Silvo Žlebir, direktor ARSO, v pogovoru pojasnjuje in priznava. Do zdajšnjega zapleta in nemajhnih kazni, ki jih okoljska inšpekcija izreka komunalam in posameznikom, bi se lahko izognili. Če … Če bi se MOP, občine in komunale pravočasno dogovorili, brez

nenehnih odpustkov, kdaj bo sprenevedanj konec. Konec pa je tak, da ni dober za nikogar.

Tretjič.

O

čitek iz poročila OECD, da mora Slovenija pripraviti celovito strategijo ravnanja z odpadki, povišati ceno odlaganja in urediti predelavo gradbenih odpadkov, v resnici zahteva red. A to vemo brez OECD. Tudi pri izgradnji okoljske infrastrukture. Predvsem pri napihnjenem številu regionalnih centrov za ravnanje z odpadki in pri tem, da skoraj vsak center na novo odkriva Ameriko. Vsaj že dve leti, če ne več, tisti, ki se spoznajo na odpadke, opozarjajo, da Slovenija potrebuje odločno manj centrov, kot jih gradi oziroma načrtuje.

Zmogljivosti bodo, odpadkov ne bo. Ne bo pa obratov za reciklažo. Četrtič.

O

koljskih ciljev pri ravnanju z odpadki, to se že dolgo ve, Slovenija ne more doseči brez termične obdelave. Odpadki so energetski potencial, so surovina, vir. Zato Slovenija z novo uredbo krmilo obrača drugače – preprečevali bomo nastajanje odpadkov, naredili vse za nadomestitev uporabe naravnih virov. A kaj! Prej bo treba z grenko pilulo v ustih povedati, zakaj je MOP, kot pravi eden od akterjev, od leta 2009 zaviral projekt energetske predelave odpadkov v Ljubljani. Tudi v Mariboru. Objavljamo celotno kronologijo zares nenavadne neodzivnosti MOP na pobude investitorjev in sklepe Odbora DZ za okolje in prostor. Za kakšne zneske gre?

Za vsaj 220 milijonov. Od tega bi lahko dobili 100 milijonov nepovratnih sredstev iz Bruslja.

In bi lahko že gradili, če ta dva prednostna projekta nenadoma ne bi zdrsnila na dno lestvice okoljskih infrastrukturnih naložb in postala neprednostna.

P

rojekta termične obdelave odpadkov Slovenije sta dobila dolgo dolgo brado. Šolski primer, kako se ne sme delati, že s pogledom iz helikopterja. A od blizu? In podrobno?

Kdo si zasluži lekcijo?

Petič.

L

ekcije so lahko začetek drugačne modrosti. Še posebej, če se bomo vsaj kdaj spomnili na tisti Aristotelov poduk, da državo bolje upravlja pameten človek kot še tako pameten zakon. Saj odpadki pravzaprav niso ničesar krivi. Odpadki pač so.

Jože Volfand, glavni urednik

februar 2012

elika črna pika države je, ker nimamo sežigalnice … Tako je v prejšnji reviji EOL med drugim menila Milka Leskošek in dodala, ko je opozorila na tehnologijo, da je država v zakonodaji predpisala najstrožje standarde in zahteve. V večini držav EU so blažji.

Uvodnik

V

foto: Rok Tržan

Še ena črna pika za MOP

Embalaža - okolje - logistika, specializirana revija za embalažo, okolje in logistiko Izdala in založila: Fit media d.o.o., Celje Glavni urednik: Jože Volfand Odgovorna urednica: mag. Vanesa Čanji Oblikovanje, prelom in grafična priprava: Fit media d.o.o.

Tisk: Eurograf Oglasno trženje: Fit media d.o.o., Kidričeva ulica 25, 3000 Celje, tel.: 03/42 66 700, e-mail: info@fitmedia.si Uredniški odbor: Marko Cedilnik (Mercator d.d.), Vesna Fabjan (Dinos d.d.), Rudi Horvat (Saubermacher Slovenija d.o.o.), mag. Katja Buda (Ministrstvo za okolje in prostor), Franci Lenart (Karbon d.o.o.), Marjan Lasič (Ultrapac d.d.), Rade Mijatović (Valkarton d.d.), Marko Omahen (Omaplast), Petra Prebil Bašin (Združenje papirne in papirno predelovalne industrije), Matej Stražiščar (Slopak d.o.o.), Saša Stropnik (Koding d.o.o.), mag. Emil Šehič (Zeos) Uredniški odbor za strokovne prispevke: dr. Bojan Rosi (Fakulteta za logistiko), dr. Marko Notar (Termoelektrarna toplarna Ljubljana d.o.o.), dr. Franc Lobnik (Svet za varstvo okolja RS), mag. Tomaž Požrl (Biotehniška fakulteta) Celje, februar 2012 Naklada 3100 izvodov

Vsebina 5 Novosti 8 Kajpak, vino tudi v steklenicah iz papirja 11 Bilo je izjemno poslovno leto 12 Več možnosti je v izvozu kot doma 13 S polistirenom do hitrega pakiranja hrane 14 Deset in še en namig, kako smo lahko boljši 16 Prsti vseh uperjeni proti vsem 26 MOP je kot temelj izdelal DIIP, a precej dvomov 30 Potrebujemo palico in debel korenček 32 Ročno sortiranje je iz drugega časa

34 Zakonodajno smo tako zavozlani, da se dušimo v lastnih predpisih 36 Zgodbe, ki si zaslužijo imena in priimke

38 »Ni več dileme, ali poln tank ali poln krožnik«

Revija je brezplačna.

Tiskano na okolju prijaznem papirju.

sebina

4 66

EOL

Impresum

41 Slovenija bo končno dobila prvo vetrno elektrarno 42 Z naložbami v okolje presegajo zakonodajne zahteve 44 Kogeneracijski˝sistemi 46 Največja čistilna akcija na svetu 48 Zelene občine, zelena Slovenija

52 Jugovzhodna Evropa pred izzivi zelene logistike 55 Oznake RFID vedno bolj miniaturne

PartnerjA pri izdajanju revije EOL:

februar 2012

• Visoka šola za varstvo okolja • Gorenje Surovina d.o.o.

58 (Ne)zelene navade 58 Ekošola sprašuje, stroka odgovarja

Podjetje Borealis, vodilni proizvajalec inovativnih plastičnih rešitev, je z izdelkom Borclear RC737MO postavilo popolnoma nove standarde na področju ekstrudiranja pihanega polipropilena. Nova plastična steklenička je izdelana posebej za potrebe kozmetične industrije, primerna pa je tudi za dojenčke. Oblikovana je trajnostno in stroškovno učinkovito, razlikuje pa se tudi

po sijajni, robustni površini, ki zagotavlja daljšo življenjsko dobo. Plastika je obdelana pod visokimi temperaturami (180–220 ˚C), zato je tudi oblikovanje debeline stene lažje.

Borclear ne vsebuje škodljivega bisfenola A (BPA). Zaradi manjše teže je proizvod prijaznejši do okolja, prav tako so manjše možnosti za poškodbo med transportom.

Ragu v robustnih posodicah Pripravljene raguje blagovne znamke Glorious! bodo od sedaj ponujali v posebnih posodicah proizvajalca RPC Containers Blackburn z imenom Thor Pot. Izdelek je primeren za uporabo v mikrovalovni pečici, prinaša funkcionalne prednosti in estetski

Artritis, rokavice in embalaža Pri gigantu Nestlé želijo, da bi embalaža njihovih izdelkov ustrezala kupcem vseh starosti. S tem namenom so se leta 2007 povezali z univerzo Cambridge in pričeli z uporabo metode »vključujoč dizajn« (Inclusive design). To je poseben postopek iskanja najboljših možnih rešitev za čim več različnih potrošnikov, z uporabo različnih orodij. Pri Nestléju želijo, da bi bila njihova embalaža čim bolj enostavna in varna za uporabo, da bi vsebina ostala čim dlje sveža ter da bi bil odpadek ob koncu uporabe minimalen. Če razvoj embalaže osredotočimo na kupca, to pomeni, da mora biti embalaža enostavna za uporabo ne glede na leta, so prepričani pri podjetju. Zato so na avstralskem raziskovalnem inštitutu Georgia Tech izključno za potrebe podjetja Nestlé razvili prav posebne rokavice, ki so snovalcem embalaže omogočile, da so na lastni koži občutili, kakšne so posledice artritisa.

Tako so s pomočjo posebnih rokavic preoblikovali tudi embalažo za prehranski napitek Boost, namenjenim starejšim generacijam, ki se soočajo s prehranjevalnimi težavami.

Zamašek vpliva na kemijski razvoj vina Podjetje Nomacorc, vodilni proizvajalec alternativnih zamaškov za vina, je lansiralo na trg svoj najbolj napreden in zmogljiv plutovinast zamašek do sedaj. Natančno izdelan, s posebnim patentiranim dvofaznim nadzorom upravljanja kisika, je zamašek z imenom Select 100 posebej primeren za občutljiva vina, ki zahtevajo daljše staranje.

Leta raziskav so kot optimalno rešitev prinesla izjemen izdelek, ki ustvari okolje z nizko vsebnostjo kisika. Zaradi pomanjkanja kisika se lahko pojavi prisotnost izjemno neprijetnih žveplovih spojin, problem pa Fotografije: arhiv proizvajalcev

V marcu rok za prijavo za oskarja za embalažo Tudi letošnji INPAK, 18. mednarodni sejem embalaže, tehnike, pakiranja in logistike, bo potekal hkrati z jubilejnim 50. mednarodnim kmetijsko-živilskim sejmom AGRA, ki bo v Gornji Radgoni od 25. do 30. avgusta 2012. Na stičišču štirih držav in tržnih poti srednje in jugovzhodne Evrope bo več kot 1.700 razstavljavcev iz več kot 25-ih držav, kar je nedvomno tržno zanimiv podatek.

5 66

videz. Robusten dizajn in široko odpiranje sta priročnejša za potrošnike, poseben pokrov pa omogoča ohranjanje sveže vsebine tudi po odprtju.

EOL

Inovativna steklenička iz polipropilena

Sejem INPAK bo ponujal različne vrste embalaže, materiale in tehnologijo za njeno izdelavo, za pakiranje in označevanje, za opremo skladišč, logistiko ter ravnanje z odpadno embalažo. Strokovno bo namenjen aktualnim zahtevam Evropske unije za trajnostno embalažo. Osvetlil bo njene sodobne funkcije in nove materiale.

Posebne pozornosti bo deležno oblikovanje in grafična oprema embalaže. Pred sejmom INPAK bo potekalo strokovno ocenjevanje za 34. slovenski oskar za embalažo. Pod pokroviteljstvom Gospodarske zbornice Slovenije bo nagrajevalo izvirnost in inovativnost embalaže, zaščito vsebine, varovanje okolja, praktičnost uporabe, napredek pri varnosti in higieni izdelka, estetiko in tržno komunikativnost embalaže, pa tudi tehnične vidike proizvodnje embalaže in tehnike pakiranja. Nagrajeni izdelki bodo razstavljeni v okviru posebne razstave na sejmu INPAK in AGRA. Rok za prijavo na 18. mednarodni bienalni sejem INPAK se izteče 16. aprila, rok za prijavo na natečaj za slovenski oskar za embalažo pa 22. marca 2012. Več informacij o obeh projektih organizator Pomurski sejem objavlja na: www.pomurski-sejem.si.

Dvajsetletnica ekološkega gibanja Slovensko ekološko gibanje (SEG) bo letos v Podsredi proslavilo 20-letnico dela, 10-letnico pa bo takrat praznovala Zveza ekoloških gibanj Slovenije. Predsednik Zveze ekoloških gibanj Slovenije (SEG) je Karel Lipič. V Zvezi združujejo 42 okoljskih društev in 19 zavodov, njihova dejavnost pa je zelo raznovrstna. Med drugim so znani po analizah okoljskih stanj, po pripravi lokalne AGENDE 21, brezplačnem EKO telefonu 080 18 45, po spodbujanju ekološkega kmetovanja in po drugih ekoloških akcijah. V zadnjem letu so posebej pozorno spremljali problematiko ravnanja s komunalnimi, nevarnimi in jedrskimi odpadki, gradnjo regijskih deponij, MBO centrov in Centrov ponovne uporabe (VSE – REUS).

februar 2012

Novosti

Kratko, zanimivo

6

Lekarne zbrale okoli 71 ton odpadnih zdravil

EOL

66

Kratko, zanimivo

Do konca leta 2011 so v lekarnah v Sloveniji zbrali okoli 71 ton odpadnih zdravil. Kolikšen je delež zdravil, ki jih uporabniki ne odvržejo na ustrezen način, se samo ugiba. Lekarniška zbornica Slovenija bo v okviru projekta »Vprašaj o svojem zdravilu« letos uporabnike še intenzivneje informirala o varni uporabi zdravil. Nepravilno odmerjanje zdravil lahko pomeni resno grožnjo zdravju, največji problem so nepravilni odmerki.

Po ocenah iz leta 2009 bi lahko na račun zmanjšanja hospitalizacij, ki nastanejo zaradi nepravilne uporabe zdravil, prihranili okoli 28 milijonov evrov. Stroški uničevanja zdravil znašajo okoli šest milijonov evrov.

Nenavadno gibanje Open Source Ecology

februar 2012

Marcin Jakubowski je Poljak, ki že nekaj let živi v ZDA in samega sebe opisuje kot kmetovalca in tehnologa, je pa tudi snovalec skupine Open Source Ecology. Jakubowski je opravil doktorat na področju fuzijske energije, nato pa ga je pot zanesla k bolj praktičnim vidikom življenja. Začel je kmetovati na kmetiji v Missouriju, kjer se je spoprijel z ekonomiko kmetovanja. Njegova izkušnja je podobna mnogim tistim, ki so se odločili za inovacije – nezadovoljstvo s kupljeno opremo ga je spodbudilo k izdelavi novih, nizkocenovnih naprav s ciljem voditi samozadostno kmetijo. Po izdelavi nekaj naprav, ki jih je testiral na terenu, je javno objavil (na sistemu wiki) 3d designe, sheme, video navodila in kosovnice s cenami. Odziv je bil nepričakovan – podobno misleči s celega sveta so se oglasili in pričeli razvijati prototipe novih strojev na projektnih delavnicah. Do sedaj je razvitih že nekaj (trenutno 8) prototipov naprav, 9 jih je v fazi razvoja in / ali pridobivanja dokumentacije, en projekt je zaživel lastno življenje s pomočjo večjih in manjših donorjev. Osredotočeni so na strojno opremo, ki lahko spremeni življenja ljudi na otipljiv način.

Kot pobudnik gibanja Open Source Ecology je skupaj z ostalimi inženirji in strokovnjaki zastavil odprto platformo za DIY (Do It Yourself) izdelavo nizkocenovnih strojev in naprav sodobnega sveta, ki lahko pripomorejo k ustanovitvi samozadostne skupnosti. Identificirali so 50 naprav, ki so pomembne za bivanje modernega človeka– od traktorja, naprave za peko kruha, vetrnih turbin, ekstraktorjev aluminija, robotske roke, do 3D tiskalnikov in vozil. Naslednji korak je diseminacija znanja na način »naredi si sam«.

Tako obstaja odprtokodna verzija z natančnimi navodili in stroškovnim vrednotenjem izdelave posameznih naprav, t.i. »konstrukcijski set za izgradnjo globalne vasi«. Stroški izdelave posamezne naprave naj bi bili v povprečju osemkrat manjši od nakupa le-te.

Novosti

se navadno povezuje z uporabo navojnih zamaškov.

Select 100 omogoča skoraj popolno odsotnost kisika v začetnih fazah razvoja vina, v fazah staranja pa se ustvari nizka, konsistentna vsebnost. Podjetju Nomacorc je tako uspelo dokazati, da je uravnavanje kisika med procesom izdelave ključnega pomena za doseg optimalne arome, okusa, strukture in barve. Še več, uspelo jim je dokazati, da izbira zamaška neposredno vpliva na kemijski razvoj vina.

Priročnejša embalaža za jogurt Embalaža za Voskos Greek Yogurt je doživela preobrazbo in je sedaj na voljo v nižji ter širši embalaži. Proizvajalec se je za tak korak odločil predvsem zato, ker so opazili, da potrošniki zelo radi primešajo razne dodatke (oreške, sadje ipd.) tako v navadne kot tudi sadne jogurte. Priročnejša embalaža s širokim ustjem omogoča lažje dodajanje. Poleg tega, da je uporabniku prijaznejša, je z novo formo lažje tudi zlaganje na police.

Evolucija steklenice za ameriško vodko Proizvajalci ameriške vodke Blue Ice so se odločili izpopolniti videz in teksturo svoje znamke in steklenice z drznejšim modrim ozadjem. Po njihovih besedah prav barva sporoča čistost pijače, narejene izključno iz ameriških sestavin. Oblikovalec Dan Matauch iz podjetja Flowdesign, ki je embalažo preoblikovalo, je povedal, da je nadgradnja bolj evolucijska kot revolucijska in kaže, kako lahko izbira močne barve in enostavne pisave sporoča kvaliteto vsebine.

Moški dezodorant, moška embalaža Pri blagovni znamki Henri Lloyd oblikujejo izdelke in embalažo tako, da ustrezajo moškim z aktivnim življenjskim slogom. Najnovejši izdelek za osebno nego, dezodorant z imenom Ocean Mineral Performance, je na voljo v 75-mililitrski plastični tubi.

Dizajn odseva dediščino blagovne znamke – velik logotip je vtisnjen s sitotiskom. Preprost moder trak in uporaba močne neserifne pisave dajeta embalaži moški videz.

Preko embalaže do Vojne zvezd Z novo embalažo energijski ledeni čaj z okusom maline, Darth Maul, prinaša legendarne bitke svetlobnih mečev tudi na pametne telefone. Saga se začne, ko potrošnik obišče spletno stran, navedeno na embalaži, kjer si lahko naloži mobilno aplikacijo z imenom Brisksaber.

Potrošniki lahko tekmujejo tudi med seboj, svoje rezultate pa objavljajo na Twitterju in Facebooku.

Medeni napitki v stekleni embalaži Včasih so naravni napitki na policah izstopali, sedaj pa ni več tako. Zato so se pri blagovni znamki Honeydrop odločili, da bodo pri oblikovanju embalaže sodelovali z oblikovalsko agencijo Monday Collective.

Honeydrop je naravna pijača z vsebnostjo pravega medu, prodajati pa so jo začeli leta 2007 v PET-plastenkah, vendar so sčasoma ugotovili, da takšna embalaža ne sporoča dovolj jasno dejanske vsebine. Agencija jim je zato predlagala po meri izdelane stekleničke. Visoka jasnost stekla in

Nova L'orealova linija izdelkov za nego las Pureology je dobila novo sofisticirano, biserno embalažo, ki odseva 100-odstotno vegansko sestavo in trajnostno pakiranje.

Inovativen set stekleničk iz polietilena visoke gostote je oblikoval Robert Bergman. 50-odstotno sestavo injekcijsko brizgane stekleničke predstavlja recikliran material. »Ni važno, kaj blagovna znamka sporoča, embalaža mora biti vedno presenetljivo lepa. Videz je zelo pomemben dejavnik v modni in lepotni industriji,« je prepričan Bergman.

Zavite linije so izrazito ženstvene, saj je ciljna publika prav ženska populacija.

Vino v aluminijasti pločevinki Podjetje JT Wines je za svojo blagovno znamko za vina z imenom FLASQ izbralo aluminijaste pločevinke. Chardonnay in merlot, oba letnik 2009, so lansirali z začetkom leta v 357-mililitrski aluminijasti pločevinki, ki omogoča zapiranje tudi po Fotografije: arhiv proizvajalcev

7 66 Franc Bogovič

Ženstvena biserna embalaža

odprtju. Aluminijasta steklenička je priročna in kvalitetna, pijača naj bi se v njej ohladila do petkrat hitreje in tudi ostala hladna dlje kot v stekleni embalaži. Stik vina z embalažo preprečuje premaz na notranjih stenah pločevinke.

Pločevinka se lahko v celoti reciklira, tudi teža je v primerjavi s stekleno embalažo manjša.

Podjetje JT Wines je izračunalo tudi ogljični odtis svoje embalaže, ki je kar 35 odstotkov manjši prav zaradi svoje lahkosti, ta dejavnik pa znižuje tudi stroške distribucije.

Nova vladna koalicija je uresničila napoved o racionalizaciji ministrstev in je povezala kmetijstvo z okoljem. Združeno ministrstvo je prevzel Franc Bogovič, podpredsednik SLS, sicer pa dolgoletni župan občine Krško, po osnovni profesiji agronom. Med drugim je bil pet let zaposlen v Agrokombinatu Krško. Na lokalnih volitvah 2010 je bil že v prvem krogu že četrtič izvoljen za župana občine Krško. Na lanskih državnozborskih volitvah je bil izvoljen za poslanca in mu je s tem avtomatično prenehala županska funkcija. Žena doma vodi družinsko podjetje, imata pa tri otroke, in sicer Damjana, Katjo in Uroša. foto: arhiv podjetja

prozorna nalepka omogočata kvalitetnemu izdelku, da zasije v vsem svojem sijaju. Da bi poudarili vsebino, so dodali še čebele, ki so vtisnjene okoli ustja steklenice.

EOL

Franc Bogovič na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje

Spremembe pri ravnanju z OEEO Evropski parlament je sredi januarja sprejel prenovljeno zakonodajo za izboljšanje zbiranja ter recikliranja električne in elektronske odpadne opreme (OEEO). Spremenjena direktiva med drugim predvideva možnost zbiranja malih aparatov v trgovinah in poenostavitev postopkov za proizvajalce, ki so finančno odgovorni za ravnanje z odpadki. Njen glavni cilj je zmanjšati količino odsluženih gospodinjskih aparatov, računalnikov in mobilnih telefonov, ki sicer končajo na smetiščih.

Potem ko bo spremembe potrdil Svet Evrope in bo direktiva objavljena v Uradnem listu EU, bodo morale države članice v 18 mesecih prilagoditi svojo zakonodajo. Med drugim to pomeni, da bodo morale povečati količine zbranih e-odpadkov, tudi če že izpolnjujejo zdaj veljavni cilj 4 kilograme na osebo na leto.

Do leta 2016 bo morala tako večina držav na vsako tono prodanih aparatov zbrati 450 kilogramov odpadkov oziroma 45 odstotkov povprečne teže prodane elektronske opreme. Za deset držav, ki morajo izboljšati svoje zmogljivosti za zbiranje in predelavo odpadkov, med njimi je tudi Slovenija, je prag postavljen nižje, na 40 odstotkov teže izdelkov na trgu.

Do leta 2019 bo morala večina držav članic zbrati 65 odstotkov povprečne teže elektronske opreme, ki se prodaja na trgu, oziroma 85 odstotkov vseh e-odpadkov, kar je približno enaka količina.

Za Slovenijo in preostalih devet držav je ta rok podaljšan do leta 2021.

februar 2012

Novosti

Kratko, zanimivo

Kajpak, vino tudi v steklenicah iz papirja Nina Semolič

foto: www.shutterstock.com

8 66

Embalaža

Embalaža za vino

Vina popije svet vedno več, trg za vino je zrasel za 4,5 odstotka. Kaj pa embalaža?

Pogled na embalažo za vino ne more mimo antičnih časov, saj je obstajala že takrat, in

Embalaža za vino

sicer v obliki lončenih posod.

Vino so shranjevali tudi v živalske mehurje zaradi lažjega prenašanja. Fermentirane

pijače so že od nekdaj

predstavljale pomemben del

ohranjanja zdrave skupnosti, saj so nenehno grozile okužbe

zaradi oporečne pitne vode.

Z zorenjem civilizacije pa se

je razvijala tudi embalaža, in

sicer za ohranjanje in transport najbolj kritičnih dobrin za

februar 2012

skladiščenje.

V

inski sodčki in steklenice potemtakem izhajajo iz predhodno uporabljenih amfor in živalskih mehurjev. V ospredje so prišle predvsem tiste oblike embalaže, ki so ponudile najbolj kontrolirano okolje za živila, so bile primernejše za prenašanje in so podaljševale rok uporabe. Sedaj ponudba presega potrebe. Embalaža deluje kot finančni vzvod za povečanje donosnosti in komunicira trajnostni razvoj podjetja. Danes ima embalaža večjo možnost recikliranja, manjša se velikost in s tem tudi poraba materialov. In najpomembnejše – zaradi naštetih ukrepov se teža embalaže manjša. Vendar pa, tako kot pri vsaki vrsti embalaže, tudi premišljeno oblikovana embalaža za vino zasenči konkurenčne izdelke na policah, še preden se odzove potrošnikov razum in začne cenovno primerjati izdelke.

Č

eprav najdemo vina tudi v drugačnih embalažah, kot so pločevinke in škatle za vino (vino je shranjeno v plastičnem mehurju, ki ga varuje škatla, po navadi je narejena iz valovitega kartona), se takšni načini pakiranja večinoma uporabljajo za manj kakovostna vina. Med embalažami za vino je še vedno najbolj priljubljena klasična 750-mililitrska steklenica.

Med embalažami za vino je še vedno najbolj priljubljena klasična 750-mililitrska steklenica.

Steklenice

S

teklenice za vino so v osnovi namenjene optimalnemu hranjenju in zaščiti vina.

Pomembna je oblika steklenice, enako tudi barva stekla, saj oboje vpliva na kakovost vina in njegovo hrambo. Že v 17. stoletju so ugotovili, da z uporabo kombinacije steklenice in plutovinastega zamaška vino ohranja svojo kakovost. Tako so se z razvojem v različnih vinogradniških pokrajinah izoblikovale različne karakteristične oblike steklenic. Najbolj pogoste vrste steklenic so: renska, bordojska, burgundska, alzaška in šampanjska. Slednja ima na voljo največ volumnov, od katerih ima vsak svoje ime.

Etikete

E

tiketa je eden najpomembnejših elementov celostne podobe proizvoda, saj skupaj

9 V

izualizacija etikete običajno po kakovosti sovpada z vsebino. Tako so etikete za deželna vina preprostejše, za kakovostna vina nekoliko obogatene, za vrhunska pa luksuzne. S takšnim označevanjem se tudi ne zavaja kupca, saj ta že z ogledom vina lahko približno določi, kakšno vsebino lahko pričakuje.

Trg embalaže za vino

T

rg za vino je v letu 2011 doživel 4,5-odstotno rast, kar je za 3,2 odstotka več kot leto poprej.

Trg vina v 750-mililitrskih steklenicah je doživel 6,1-odstotno rast, medtem ko je bila rast za vina v 1,5-litrskih steklenicah le 1,1-odstotna.

Zanimivo je, da so 3-, 4- in 5-litrske škatle za vino (wine box) doživele nižjo rast kot celotni trg, zato strokovnjaki že predvidevajo, da je predstavljalo vino v škatlah le muho enodnevnico in sedaj ideja že bledi.

Proces stekleničenja

N

V

Novosti na trgu embalaž za vino

ina se lahko tržijo kot odprta, vendar je bolj v navadi prodaja ustekleničenih vin. Vina se ustekleničijo, ko dosežejo ustrezno zrelost, pri-

a splošno potreba po stekleni embalaži pada, kar je najverjetneje posledica teže same embalaže, še posebej v današnjem času, ko podjetja stremijo k okolju prijaznejšemu ravnanju.

a) Steklenica iz papirja Najbolj iskane so klasične oblike – bordojska, burgundska in pa seveda šampanjska.

dobijo sortne značilnosti ter obstojnost na zraku.

Za vina vrhunske kakovosti se vedno uporabljajo plutovinasti zamaški, ki so prevlečeni s plastično maso ali folijo, za namizna pa kronski pokrovčki.

V praksi se kaže, da vinarji vedno več steklenic zapirajo z navojnimi zamaški, ki so jih med prvimi začeli uporabljati Novozelandci. Uporabljajo se tudi v Veliki Britaniji in Avstriji, vse pogosteje pa jih srečamo tudi pri nas. Uporabljajo se tako pri litrskih steklenicah kot tudi pri buteljkah. Vendar praksi navkljub – tradicionalni plutovinasti zamaški med vsemi zapirali še vedno najbolje izpolnjujejo pričakovanja potrošnikov.

Analiza življenjskega cikla

V

študiji, ki jo je naročila družba Tetra Pak, izvedli pa so jo ameriški strokovnjaki, so primerjali različne vrste embalaž za vino: steklenice, plastenke in kartonsko embalažo. Vsako vrsto embalaže so analizirali glede na celoten življenjski

Angleško podjetje GreenBottle je predstavilo prvo steklenico za vino iz papirja. Revolucionarna embalaža je narejena iz papirja, prevlečena s tanko plastično oblogo. Zunanja plast je primerna za kompostiranje, saj je biorazgradljiva. Če embalažo odložimo na kompost, se naravno razgradi v nekaj tednih, lahko pa se tudi do sedemkrat reciklira. Notranja plast je izdelana iz reciklirane plastike, ki se lahko reciklira z ostalimi plastičnimi materiali. Ogljični odtis embalaže za vino podjetja GreenBottle predstavlja le 10 odstotkov ekvivalenta steklene embalaže. Steklenice so lažje; njihova teža znaša 55 gramov, kar je zelo velika razlika v primerjavi s 500-gramsko steklenico. Zaradi posebne strukture ni lomljiva, poleg tega pa ima tudi izolacijo, ki omogoča vinu na mizi, da dlje časa ostane ohlajeno, na voljo pa so te steklenice po enakih cenah kot klasične.

b) Vinska etiketa z Braillovo pisavo, S kodama Avin in QR Portugalski proizvajalec vina Falua Sociedade de Vinhos je predstavil etiketo, ki vsebuje podatke o vinu, zapisane tudi v Braillovi pisavi in s kodo Avin ter QR-tehnologijo. Slednja omogoča uživalcem dostop do podrobnih informacij o vinu.

Poleg tega pa na etiketi najdemo tudi kodo Avin – unikatno trinajstmestno število, ki se uporablja za sledenje vin, tako kot se uporablja ISBN pri

Kartonska embalaža za vino je dosegla bistveno boljše rezultate v vseh treh kategorijah (energetska učinkovitost, trdni odpadki in izpusti toplogrednih plinov).

66

knjigah. Predvideva se, da se bo uporaba kod Avin povečala, predvsem zaradi boljše sledljivosti, identifikacije in navzkrižnega primerjanja vin.

Embalaža

N

a glavnem vidnem polju etikete morajo biti zapisani naslednji podatki: vrsta pridelka, oznaka kakovosti, oznaka vinorodne dežele za deželna vina oziroma oznaka vinorodnega okoliša za kakovostna vina, oznaka polnilca vina, oznaka pridelovalca in oznaka države pridelovalke.

cikel, in sicer od zibelke do groba. Vanj so zajeti vsi koraki – od proizvodnje surovin do končnega odlaganja. Kartonska embalaža za vino je dosegla bistveno boljše rezultate v vseh treh kategorijah (energetska učinkovitost, trdni odpadki in izpusti toplogrednih plinov).

c) Ko se moda sreča z vinom

Kalifornijska oblikovalka Denis Focil je za italijanskega proizvajalca Distilleria Bottega oblikovala embalažo za vino iz umetnega belega usnja. Vino z imenom Amarone Bottega, Il vino Prêt-á-porter, je usnjen kovček s kovinskimi zakovicami in kovinsko ploščico z vgraviranim logotipom oblikovalke. Tudi etiketa na steklenici je iz belega usnja, prav tako okrašena s kovinskimi zakovicami. Kovček je več kot priročen za prenašanje vsebine in s tem tudi primeren za večkratno uporabo.

d) Vino v kozarcu Načini prodaje vina so se v zadnjih letih zelo spremenili. Posledično se na trgu pojavljajo številne embalaže, ki se po volumnu oddaljujejo od standardne 750-mililitrske steklenice in s tem ponujajo manjša, priročnejša pakiranja. Tako je kot prvo predstavilo pakiranje vina v kozarcu francosko podjetje ¼ Vin. Posebno obdelani kozarci se zaprejo s pomočjo termično zatesnjenega aluminija, kar onemogoča oksidacijo vina. Kmalu so izumu sledili Američani z izdelkom Copa di Vino. Pojavili so se tudi na angleškem trgu, pod imenom Le Froglet, na voljo pa so v trgovinah Marks & Spencer.

e) Črno steklo Zaradi črne barve embalaža deluje elegantneje in rahlo provokativno, razlikuje izdelek od konkurence in daje znamki poseben status. Čeprav je črno steklo na voljo, so cene zelo visoke, zato se uporablja predvsem za ekskluzivne linije izdelkov. Z novo tehnologijo podjetja O-I pa se lahko tudi to kaj kmalu spremeni, saj omogoča izdelavo stekla s posebnim načinom barvanja. Proces omogoča enako zaporedje pregledov v vseh proizvodnih linijah in s tem zagotavlja konstantno kvaliteto brez dodatnih modifikacij. Do sedaj je lahko uporaba črnega stekla pripeljala tudi do varnostnih zapletov, saj tradicionalni instrumenti niso bili zmožni izvesti določenih pregledov kakovosti zaradi transparentnosti barve. Z novo tehnologijo se lahko uporaba črnega stekla vključi v načrtovanje proizvodnje brez dodatnih modifikacij linij in brez spremembe hitrosti.

februar 2012

z izbrano steklenico in zamaškom tvori celosten videz proizvoda. Parametri in obvezni podatki so določeni z zakoni in pravilniki.

Prav tako so natančno določeni tudi standardi, ki opredeljujejo vino pri prodaji in transportu.

10 66

Embalaža

Slovenski vinarji o embalaži O tem, kaj menijo o embalaži za vino slovenski proizvajalci in poznavalci problematike, smo povpraševali v anketi. Vsi so odgovarjali na naslednja vprašanja: • Kakšna je razlika med steklenicami za vino nekoč in danes?

• Kako, na kakšen način je potekal razvoj in v koliki meri se upoštevajo načela trajnostnega razvoja?

uporablja še renska steklenica.

• Razvoj se bo verjetno nadaljeval v smeri večje reciklaže stekla. Večjih sprememb naj ne bi bilo, saj se tudi sedaj linije steklenic le malenkostno spreminjajo.

• Kje so največje spremembe?

• Pri slovenskih embalažah so zanimive predvsem tiste po naročilu (npr. tiste, ki jih je izdelal Oskar Kogoj) in takšne v posebnih darilnih embalažah.

• Kakšne steklenice so najbolj iskane?

Renato Flisar, Radgonske gorice, d. d.:

• Kako se steklenice naših vinogradniških pokrajin razlikujejo od evropskih?

• Kakšni so trendi in kakšen bo razvoj?

• Katera slovenska embalaža je vzbudila največ zanimanja?

Miha Istenič, Penine Istenič, Istenič, d. o. o.: • Pri penečih vinih se pozna, da je na razpolago veliko večja izbira, boljša pa je tudi dostopnost steklenic. Včasih je bilo steklenice potrebno naročiti tudi leto dni prej, prav tako je bila vprašljiva kvaliteta stekla, stene steklenic niso bile ravne. Sedaj so na voljo steklenice visoke kvalitete, kar je nujno potrebno predvsem pri penečih vinih, ki so znamenje prestiža.

• Razvoj je šel predvsem v smeri obvarovanja vsebine, tudi filtri, ki omejujejo pronicanje svetlobe, so boljši. Pri pakiranju vina je važna predvsem vsebina, zato trajnostno in lažje ni nujno boljše, predvsem pri šampanjskih steklenicah, ki morajo zdržati tudi pritisk ogljikovega dioksida.

• Bolj kvalitetno, ravno steklo omogoča tudi lepši potisk, lažje je etiketiranje. Tudi filtri, ki omejujejo pronicanje svetlobe, so prijaznejši do okolja, prav tako je kvaliteta embalaže bistveno boljša.

• Najbolj iskane so klasične oblike – bordojska, burgundska in pa seveda šampanjska. Pri šampanjskih sta najbolj zaželena volumna bouteille (0,75 l) in magnum (1,5 l). Najpogosteje uporabljena barva stekla je olivno zelena, ki tudi najbolje ščiti vsebino pred svetlobo. V vinu so določene žveplove spojine, ki lahko zaradi prevelike izpostavljenosti svetlobi dobijo zelo neprijeten vonj, zato je pomembno, da vino ostane zaščiteno. Prozorne steklenice se uporabljajo predvsem za rosé vina, predvsem zato, da se vidi lepa barva vina. Tudi te so že na voljo z dobrimi filtri. februar 2012

Več bo lažjih steklenic, ki bodo obdržale enake lastnosti kot težje.

• V primerjavi z evropskimi vinogradniškimi pokrajinami se kaže razlika po načinu zapiranja steklenice in tudi po obliki steklenice. Poleg bordojske in burgundske se med klasičnimi

• Razlika je ogromna, predvsem je danes na razpolago več različnih tipov ter barv steklenic, ki so predvsem lažje kot nekoč. Nekoč je bilo okrog 90 odstotkov vseh steklenic povratnih in so po odsluženem roku končale nekontrolirano nekje v naravi. Danes je slika drugačna, saj je okrog 80 odstotkov steklenic nepovratnih, kar pomeni, da se ne vračajo v našo proizvodnjo, temveč gredo na recikliranje k proizvajalcu.

• Razvoj steklenic poteka dokaj hitro in fleksibilno glede na potrebe trga in tudi varovanje okolja.

• Napredek v zadnjih 10 oziroma 15 letih je, da so steklenice vedno lažje, ob tem pa se nista zmanjšali kvaliteta ter odpornost stekla kljub tanjšim stenam. S tem razbremenijo tudi nas uporabnike, saj se odvoz – teža odpadnega stekla – zmanjša, predvsem pa se zmanjšata pri reciklaži poraba energije in izpust CO2 v ozračje.

Lažje steklo se lahko tudi 100-odstotno reciklira z manj energije, upošteva pa se trajnost.

• Iskane so predvsem klasične vinske steklenice volumna od 0,2 l do 1 l. Zahteva je predvsem po barvah oliv in cuvee, v manjši meri pa tudi po beli barvi. Odločamo se predvsem za lažje steklenice (mirni program), pri penečem programu pa je seveda na prvem mestu varnost, se pravi, da so steklenice testirane na določeno stopnjo pritiska, ki ga mora steklenica vzdržati.

Se pa na trgu že pojavljajo lažje variante steklenic s tehničnimi lastnostmi težjih steklenic.

• Bistvena razlika je predvsem po načinu zapiranja steklenice in nekaj manjšega po obliki steklenice. Predvsem v Avstriji, Nemčiji ter nekaj drugih evropskih pokrajinah uporabljajo steklenice z navojnim zamaškom, tudi v buteljčnem programu. V naših pokrajinah uporabljamo steklenico, ki se zapira na klasičen zamašek (pluta), nekaj malega je tudi sintetike.

Pri litrskem programu pa že prednjači navojni zamašek pred kronskim.

• Razvoj se bo nadaljeval proti čim večji reciklaži odpadnega stekla, strogemu ločevanju stekla, predvsem belega. Več bo lažjih steklenic, ki

bodo obdržale enake lastnosti kot težje. Z reciklažo vedno lažjega stekla se bo pri taljenju prihranilo veliko energije, posledično pa se bo zmanjšal tudi spust CO2 v ozračje in s tem se bo popravila tudi ekološka bilanca proizvodnje stekla.

• Ni neke posebnosti, nekaj pozornosti smo namenili lažji steklenici za peneča vina (klasična metoda), vendar ta proizvod prihaja iz Italije.

Neja Škrinjar, Vinska klet Goriška Brda: • Nekoč (pred 15 oziroma 20 leti) smo za bela vina uporabljali renske steklenice, tip bordolese (bordojski tip) pa samo za rdeča vina. Litrska steklenica je bila povratna, barva steklenic večinoma zelena.

• Razvoj je potekal v smeri prehoda samo na bordojski tip steklenice, barvo uvag (standard

Pri buteljčnih vinih (0,75 l) je zaznati postopen prehod na navojni zamašek.

za nižji cenovni razred, težje steklenice, npr.

Europea za višji cenovni razred), za izbrana vina pa personalizirane steklenice (steklenica Bagueri, Contesse Bagueri z grbom).

Steklenico za vina Bagueri smo oblikovali leta 1991, saj smo želeli za našo blagovno znamko prestižnih vin iz grozdja izbranih vinogradov, ki predstavlja žlahtnost briške zemlje in mediteranskega temperamenta, steklenico, ki bi s svojo podobo to tudi sporočala in izstopala po videzu. Edinstveno osemkotno steklenico smo tedaj zaščitili. Zaradi svoje inovativne oblike je prejela tudi oblikovalsko nagrado.

• Pri buteljčnih vinih (0,75 l) je zaznati postopen prehod na navojni zamašek, pri litrskih vinih pa se trenutno v naši kleti dogaja prehod na nepovratno steklenico.

• Katere steklenice so najbolj iskane, je odvisno od cenovnega razreda in tipa potrošnika.

• Naše steklenice se po večini ne razlikujejo od evropskih. Sicer pa uporabljamo samo bordojski tip, v nekaterih predelih Evrope se uporabljajo tudi steklenice tipa burgunder oz. renske steklenice.

• Trendi? Navojne steklenice za 0,75 l (nižji cenovni razred oz. kakovostna vina) in nepovratna litrska steklenica. Razvoj je težko napovedati, saj se trenutno dogajajo pomembne spremembe, kaj se bo v prihodnosti še dogajalo, pa je težko reči.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/142

Vsaj dva razloga govorita v prid pogovoru z Milico Makoter, direktorico podjetja Makoter, kjer želijo proizvajati

11 Racionalizacija, optimiranje stroškov pri embalaži. Kaj se je naredilo oziroma konkretno spremenilo v zadnjih letih? Ali imate lastni razvoj in dizajn ali se o vsem dogovorite s kupcem?

Položaj panoge

predvsem tisto, kar trg išče.

Promet v letu 2011 je v primerjavi z letom poprej realno zrasel za 15 odstotkov, cene glavnih surovin pa so se povprečno dvignile za 7 odstotkov.

Izven Slovenije prodamo izdelke v vrednosti dveh tretjin od skupne realizacije v višini 19 mio evrov.

Tako smo poslovno leto končali z nekoliko večjim dobičkom kot leto poprej. Nekaj zaradi dviga cen že v osnovni surovini, nekaj pa zaradi povečanega izvoza.

Prisega na nišne proizvode in izvoz, zato je bilo lani

zanje leto težko ponovljivih

rezultatov, pravi direktorica. In prav v rekordnem poslovnem

letu, ne prav značilnem za

njihovo panogo, so praznovali tridesetletnico. In zaposlovali.

V podjetju nimamo posebne razvojne službe, saj potrebujemo ideje vseh zaposlenih. Tako organizirano zbiramo predloge za inovacije in najboljše enkrat letno denarno nagradimo. Glede dizajna smo odprti. Lahko udejanjimo želje odjemalcev ali pa jim v celoti pomagamo pri izbiri grafične rešitve. Naša proizvodnja je raznovrstnost izdelkov skrčila na tiste, kjer je še povpraševanje. To je embalaža za higiensko papirno industrijo, kot so vrečke in folije za strojno pakiranje toaletnega papirja, papirnatih brisač, serviet, robčkov …

Tej panogi sledimo z razvojem in tudi vlagamo v strojno opremo za ta proizvodni program. Kupci seveda optimirajo stroške. Trend za zniževanje debelin pri vrečkah je velik, vendar v nekaterih primerih to ni izvedljivo. V zadnjih nekaj letih pa se je na tem področju veliko naredilo.

V kaj ste morali največ investirati, v katero opremo, stroje? Vam je to zagotovilo, da ste konkurenčni po produktivnosti in dodani vrednosti?

Ves čas investiramo v nove stroje za vse faze proizvodnje, s čimer si poskušamo zagotoviti višjo produktivnost in dodano vrednost. V bistvu skoraj vsako leto posodabljamo proizvodnjo, kajti le tako se lahko obdržimo na tržišču v tekmi s konkurenco. V tridesetih letih še nismo uspeli pridobiti nobenih denarnih sredstev preko razpisov, kot so nepovratna sredstva ali kaj podobnega. Po mojem so bili razpisi narejeni za točno določene projekte.

Na katere izvozne trge izvažate več in kje še vidite priložnosti? Za kakšen odstotek ste planirali višjo rast, če ne bo prišlo do prehudih nihanj na trgu?

Največ izvažamo v razvite dežele zahodne Evrope, prave priložnosti pa so v proizvodih z višjimi

Vsako leto posodabljamo proizvodnjo, kajti le tako se lahko obdržimo na tržišču v tekmi s konkurenco. vstopnimi ovirami in, kot to velja za večino podjetij, ki ne pokrivajo velikega tržnega deleža, v nišnih proizvodih. V letu 2012 bi radi zadržali nivo prometa iz leta 2011, ki je bilo izjemno leto v več pogledih in bo težko ponovljivo.

Kot menedžerka ste morali dobro krmariti v podjetju in na trgu. Čemu pripisujete ključno vlogo za uspešen in stabilen razvoj? Tudi zaposlovali ste.

Uspeh ni odvisen samo od mene, ampak od celotnega tima. Za uspešnost podjetja je zelo pomembno hitro odzivanje na trgu, prilagajanje kupcem in seveda prave investicije. Res je, da smo dodatno zaposlovali, predvsem zaradi povečanja izvoza in posodobitve proizvodnje. Letos bi radi obdržali lansko realizacijo. Planirali smo sicer nekaj višjo, vendar so krizni časi nepredvidljivi.

Plastične vrečke so tarča številnih kritik, češ da so okolju najbolj neprijazne. V prodaji, na trgu se to ne pozna?

V zadnjih dveh letih je velik pritisk na vrečke z vidika ekologije. Moje osebno mišljenje je, da je v tem primeru potrebno pravilno usmeriti ravnanje z odpadnimi vrečkami.

Zakaj pa smo se lahko naučili pravilno rokovati z odpadnim steklom? Če bi steklo odmetavali vsepovsod, bi bilo enako, le toliko je za vrečko problem, da jo lahko veter nosi po zraku, stekla pač ne more, ker je pretežko. Če bi pravilno zbirali odpadne vrečke, problema ne bi bilo, pa še povrhu je predelana plastika kakovostna surovina za nadaljnjo predelavo.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/143

februar 2012

Nenavaden naslov za te čase.

Milica Makoter

Za koliko ste povečali realizacijo (trend rasti), koliko so se povečale cene surovine in katere, ali jih kupujete na domačem trgu ali uvozite, koliko izvozite in kolikšna je bila lanska realizacija?

foto: arhiv podjetja

Bilo je izjemno poslovno leto

Embalaža

66

Položaj panoge

Več možnosti je v izvozu kot doma foto: arhiv podjetja

12 66

Embalaža

Trg pijač

Na trgu pijač se je COSTELLA Trendi, ki jih dosegamo, so rezultat naše posebne tržne strategije, ki je nikomur ne zaupamo.

Trg pijač

pojavila šele pred slabimi

manjši proizvodnji in prodaji pijač pa naravna mineralna

voda Costella in njene brezalkoholne pijače ali pijače

z okusom doživljajo vsako leto boljši sprejem pri potrošniku.

Jože Božič, menedžer in prokurist družbe Uskok, ki

je lastnica polnilnice, pravi,

da so dosegli na trgu visoko

prepoznavnost blagovne

znamke COSTELLA zaradi kakovosti in embalaže.

Jože Božič

petimi leti. Kljub recesiji,

Katere značilnosti slovenskega trga pijač so lani najbolj vplivali na vašo prodajo, kaj kažejo prodajni rezultati in kako je s količinami? Kakšne so sploh še možnosti za povečanje prodaje na domačem trgu glede na hudo domačo in tujo konkurenco?

Potrošnja in prodaja pijač v zadnjih dveh letih v Sloveniji beleži več kot 20-odstotni padec.

Kljub temu nenehno povečujemo prodajo in tržni delež. Blagovno znamko COSTELLA sestavlja že 28 izdelkov. Kupci so jih lepo sprejeli. Lani smo povečali količinsko in vrednostno prodajo v primerjavi z letom 2010 za 8,5 odstotka. Rast pa je naslednja – v letu 2007 smo prodali za 890.000 evrov, leta 2008 za 2.700.000 evrov, leta 2009 za 4.300.000 evrov, leta 2010 4.300.000 evrov, leta 2011 pa 4.700.000 evrov. Tako smo se približali 20-odstotnemu tržnemu deležu.

februar 2012

Pri katerih pijačah ste bili najuspešnejši, kako ste na trgu pozicionirali vaše vode z okusom in kako so potrošniki sprejeli vašo embalažo?

V letu 2011 smo postali z naravno mineralno vodo COSTELLA v segmentu trgovina vodilna blagovna znamka. Na prodajo vseh in seveda tudi naših izdelkov je vplival padec kupne moči potrošnikov in delno spodbujanje pitja vode iz »pipe«. Čeprav je res, da smo prejeli več domačih in tujih priznanj in da so nam kupci naklonjeni. Ocenjujemo, da je na slovenskem tržišču še vedno nekaj prostora za povečanje prodaje izdelkov blagovne znamke COSTELLA, seveda s kupcu prijaznimi marketinškimi akcijami.

V vaši poslovni strategiji se intenzivno odločate za izvoz in iščete nove trge. Kje se vam odpirajo nove prodajne možnosti in na kakšne količine računate?

Zavedamo se majhnosti in nasičenosti slovenskega trga, zato smo bili v letu 2011 izredno aktivni. Podpisali smo pogodbe za izvoz v letu 2012 na trge Avstrije, Rusije, Hrvaške, Slovaške, Albanije, Kitajske, Hong Konga, Jordanije, Savdske Arabije in BiH. V zaključnih dogovorih smo še z nekaterimi drugimi državami. Ocenjujemo, da bo vrednost izvoza v letu 2012 nekaj mio evrov.

Kakšna so vaša poslovna pričakovanja v letu 2012 pri prodaji in finančno?

V poslovnem letu 2012 bomo skladno z osnovami poslovnega načrta, ki je v pripravi in predvideva cca 10-odstotno povečanje prodaje na slovenskem trgu, in pretežno glede na že podpisane pogodbe za izvoz poslovali pozitivno. Konkretna ocena pozitivnega izida bo znana po dokončni izdelavi poslovnega načrta. Zaradi predvidenega izvoza načrtujemo pozitivno poslovanje.

Načrtujete nove proizvode, novo embalažo?

Vemo, da je razvoj izdelkov in okolju ter potrošniku prijazne embalaže zelo pomemben, zato ne mirujemo. Snujemo novosti.

Rezultati bodo vidni na slovenskem in izvoznem tržišču še pred letošnjo sezono. Več o novih izdelkih v tem trenutku še ne morem povedati. Trendi, ki jih dosegamo, so rezultat naše posebne tržne strategije, ki je nikomur ne zaupamo.

13

delu pridobljeno diplomo organizatorja dela na mariborski fakulteti, se je pred dvajsetimi leti znašel na kariernem razpotju. Takrat je uspešna tovarna strojev in plastičnih izdelkov Kostroj Slovenske Konjice, v kateri

Izdelke kupujejo vsi največji

Obraz

je bil zaposlen osemnajst

»Vodenje Ecopacka mi je ponudil takratni direktor Cometa Branko Pavlin in odločil sem se, da bom izziv sprejel. Ko sem prišel prvi dan v službo, so me v enem samem prostoru čakali en delavec, en stroj in ogromen kup plastične embalaže. Vendar to moje odločitve ni omajalo. Od prvega dne sem namreč verjel, da ima podjetje prihodnost in da bomo uspeli,« se rad vrača na začetke Benjamin Macuh.

let, začela zaradi razpada skupne države in njenega

trga propadati. Ni prav dosti pomišljal, ko se mu je ponudila

nova priložnost. Prevzel je

vodenje podjetja Ecopack v Zrečah. Direktor je že

skoraj dvajset let. Ecopack je hčerinsko in najbolj donosno

podjetje skupine Swatycomet z enajstimi zaposlenimi in

sodi med tri odstotke najbolj

uspešnih in plačilno sposobnih podjetij v Sloveniji.

Ni se uštel. Ecopack danes sodi med vodilne proizvajalce embalaže za prehransko industrijo v osrednji Evropi, ki v svoji proizvodnji predeluje uporabnikom in okolju prijazne materiale.

Osnovna surovina za podstavke in posodice za shranjevanje peciv, slaščic, zelenjave, delikates, mesa, sadja in drugih živil je namreč biaksalno orientirani polistiren (BOPS). Material je obstojen in nima škodljivih vplivov na hrano. Njegovo uničevanje je okolju neškodljivo, saj se s sežigom v okolje ne izločajo škodljive snovi, kot denimo ogljikov dioksid. Surovino v obliki polistirenske folije v Ecopacku, katerega poslovanje je usklajeno s standardom kakovosti ISO 9001/2000, v postopku predelave v embalažo gladijo v horizontalni in vertikalni smeri. Na ta način dosegajo visoko trdnost materiala, površinski sijaj, kristalno čistost in še druge prednosti, pomembne pri pakiranju živil in prehranskih izdelkov.

V Ecopackovih proizvodnih prostorih imajo umeščene tri tehnološko najsodobnejše linije za predelavo BOPS, na katerih glede na potrebe trga in želje kupcev izdelujejo že preko 60 različnih vrst embalažnih izdelkov. Hrana se v njihovi embalaži ne rosi in je zato primerna tudi za zamrzovanje, izpostavlja nekatere pomembne lastnosti izdelkov Benjamin Macuh. Še pomembneje pa je, da ostane v embalaži BOPS dolgo sveža. Za trgovce in proizvajalce je pri odločanju zagotovo pomembno tudi dejstvo, da prav Ecopackova

Ecopackova embalaža predstavlja enega najhitrejših načinov pakiranja hrane. embalaža predstavlja enega najhitrejših načinov pakiranja hrane. »Danes v Sloveniji ni večjega trgovca ali proizvajalca hrane, ki za embaliranje ne bi uporabljal naših izdelkov,« pravi Benjamin Macuh. Našteva le nekaj največjih, kot so Mercator, Spar, Tuš, E.leclerc, Žito, Mlinotest, Pekarna Pečjak. Ker so v Ecopacku s svojo ponudbo zelo prilagodljivi, so kupce našli tudi izven Slovenije ter četrtino proizvodnje prodajo na tuje. Za marsikaterega odjemalca pa embalažo izdelujejo tudi po čisto posebnem naročilu. Izdelajo jo pač glede na namen iz različnih okolju prijaznih materialov in v različnih barvah.

Razvoj imajo jasno začrtan »Ko sem prevzel vodenje Ecopacka, nismo imeli ne naročil in ne kupcev. Dobro se še spominjam, da sem prvi posel sklenil z domačo pekarno Rogla iz Slovenskih Konjic, drugega s celjskim Klasjem. Ker nismo imeli ne trga ne dovolj kadrov, sem bil sprva direktor, komercialist in še vzdrževalec hkrati, saj sem kot elektrotehnik velikokrat kar sam popravil kakšno manjšo okvaro na takratnih strojih.

A počasi smo se prebijali, naročil je bilo vse več, najhitreje pa se je trg za naše izdelke odprl potem, ko so se v Sloveniji pričeli množiti trgovski centri,« se prvih let Ecopacka spominja Benjamin Macuh.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/144

februar 2012

izobrazbi elektrotehnik z ob

Benjamin Macuh

Benjamin Macuh, po

»Kakšni začetki so to bili!« se spominja Benjamin Macuh svojega prihoda v Ecopack, ki je imel sprva en sam prostor v konjiškem podjetju IMP. Nastanek podjetja je nadgradil idejo o ekološkem projektu in predelavi okolju prijazne embalaže, ki so jo podprla takratna podjetja IMP, Comet in Veplas, vendar je kmalu edini lastnik Ecopacka postalo zreško podjetje Comet, ki je zdaj povezano v skupno družbo Swatycomet.

foto: arhiv podjetja

Damjana Stamejčič

foto: arhiv podjetja

S polistirenom do hitrega pakiranja hrane

Embalaža

66

Obraz

Deset in še en namig, kako smo lahko boljši Metka Vehovar Piano

foto: www.shutterstock.com

14 66

Embalaža

Oblikovanje trajnostne embalaže

Kadar želimo preoblikovati obstoječo embalažo ali snujemo novo embalažo za nov izdelek, je priporočljivo imeti

Oblikovanje trajnostne embalaže

v mislih področja, s katerimi lahko izboljšamo svoj vpliv na

okolje. Snovanje, načrtovanje

in oblikovanje embalaže je

priložnost, da vgradimo v naš

delovni proces trajnostna načela in pripomoremo k

K

ot je zapisala urednica Greener Package, Anne Marie Mohan, se načrtovanje embalaže že skoraj desetletje skuša približati trajnostnemu ali »zelenemu« oblikovanju. Z zahtevami trgovcev, dojemanjem javnosti, ekonomskimi pritiski in vladnimi politikami vidiki trajnosti učinkujejo na vsak aspekt embalaže. Oblikovanje embalaže je kompleksna naloga, če upoštevamo celoten življenjski cikel embalaže, od izvora materialov za njeno izdelavo do konca njene življenjske dobe.

bolj »zelenemu poslovanju«.

Nekatera trajnostna načela lahko vgradimo brez večjih

Maksimiranje gostote tovora je ključno za zmanjševanje vplivov na okolje.

težav, nekatera so bolj

kompleksna in zahtevajo

več truda. Kako pristopiti?

februar 2012

Odgovorov in možnosti je več.

P

o letih raziskovanja in diskusij je znanih nekaj osnovnih resnic o tej temi. Prva je, da dandanes ne obstaja popolnoma trajnostna embalaža. Trajnostnost je potovanje, cilj je rast izboljšav skozi čas in zniževanje vpliva embalaže na okolje. Druga resnica je, da embalažnih materialov, kot so steklo, plastika, papir in aluminij, ne moremo deliti na dobre ali slabe. Vsak od njih ima svoje prednosti in pomanjkljivosti, odvisno od uporabe izdelka in ciljev ter poslanstva proizvajalca embalaže. Pretehtati je potrebno vsako odločitev, če želimo resnično slediti trajnostnim načelom.

I

n zadnja resnica je, da moramo vlogo embalaže razumeti v celotni dobavni verigi izdelka.

Embalaža povzroča navadno manj kot 10 odstotkov ogljičnega odtisa izdelka. Proizvodnja in uporaba izdelka pogosto obsegata največji

delež. Čeprav je ogljični odtis embalaže majhen, ne smemo podcenjevati njene pomembnosti. Če embalaža ne zadosti svoji primarni funkciji, tj. zaščiti izdelka v procesu dobavne verige, zapeljevanju potrošnikov k nakupu in pospeševanju porabe, je bila vsa energija, porabljena v procesu proizvodnje, izgubljena, ko je izdelek zavržen.

Deset namigov za trajnostno oblikovanje embalaže Kako torej lahko izboljšamo vidike trajnosti, ko vgrajujemo spremembe v embalažo?

1. Upoštevajte življenjsko dobo embalaže že v procesu oblikovanja Obstaja že kar nekaj orodij LCA (ocena življenjskega cikla), ki so na voljo in pomagajo oblikovalcem embalaže razumeti okoljske vplive, predstavljene z različnimi možnostmi embaliranja.

Med njimi je Sustainable Packaging Coalition’s COMPASS® (primerjalna ocena embaliranja), spletna aplikacija, ki ponuja uporabnikom na običajnem naboru okoljskih kazalnikov več informacij o materialih za lažjo izbiro in oblikovalske odločitve. PackageSmart LCA Software, eno izmed mnogih spletno podprtih orodij LCA iz EarthShift, prav tako ponuja oblikovalcem embalaže vrednotenje okoljskih vplivov njihovih izbir.

Merjenja in standardizacije trajnostnih kazalnikov se še vrednotijo, zato izberite program in se ga držite. Uporaba različnih orodij za merjenje

15 Ali lahko uporabimo manj materiala, ne da bi ogrozili celovitost izdelka? Uspešen primer je proizvajalec naravnih športnih pijač LIV Organic, ki je tradicionalno PET-plastenko zamenjal z zaključno tehnologijo Amcor's in s tem zmanjšal težo plastenke za 14,6 odstotkov. Ta tehnologija omogoča tudi uporabo zamaškov, ki vsebujejo 20–25 odstotkov manj smole. Drug primer je GlaxoSmithKline s svojim kalcijevim nadomestkom Os-Cal. GSK je preoblikoval embalažo tako, da je ovil izdelek v termokrčljivo folijo, na kateri so odtisnjeni vsi potrebni podatki, in opustil sekundarno kartonsko embalažo in papirnati vložek z navodili in podatki. Na letni ravni so z novo embalažo prihranili približno 208 ton papirja ali 1.440 dreves, 150 ton izpustov ogljikovega dioksida (kar je enako izločitvi 30 avtomobilov iz prometa) in toliko energije, kot jo letno porabi 23 ameriških gospodinjstev.

5. Razmislite o spremembi svojega izdelka

Dobavitelji neprestano inovirajo plastenke, zamaške, etikete in ostale komponente, ki izboljšujejo razmerje med izdelkom in embalažo, kar rezultira v nižjem ogljičnem odtisu in pogosto tudi v nižji ceni izdelka.

pri transportu svojih izdelkov od tovarne do trgovinskih polic. Hkrati so zmanjševali tudi velikost embalaže. Morda najbolj kompakten Method Laundry Detergent, 8-krat koncentriran pralni prašek, je v lični stožčasti plastenki, ki omogoča tudi natančno doziranje. Ogljični odtis 8-krat koncentriranega izdelka je za 35 odstotkov nižji od 2-krat koncentriranega.

Prihranek vode, plastike, nafte in energije je ogromen. Proizvajalci čistil pogosto ponujajo tudi plastenke za ponovno polnjenje embalaže.

3. Upoštevajte nove možnosti za transportno embalažo Nove strojne opreme in tehnologije materialov omogočajo embalažerjem manjšo porabo materialov pri oblikovanju multipakiranj, svežnjev in palet.

Nested Pack™ iz Polypacka je konfiguracija plastenk v zamaknjenih vrstah, ovita v termokrčljivo folijo, ki zmanjša stroške embaliranja, ker sveženj ne potrebuje podstavka. Podjetje Unlimited Water je na ta način zmanjšalo porabo materiala, znižalo stroške za tri četrtine na sveženj in povečalo atraktivnost izdelka.

Za bolj trajnostno ovijanje in paletiziranje obstaja več možnosti. Envirowrapper je patentiran izdelek iz polipropilena, s katerim lahko paleto ovijemo tudi do 250-krat. Podjetje Premier Organic's, ki je vključilo ta izdelek v svoj proces, predvideva, da bo prihranilo nekaj več kot 2 toni materiala ali kar 40 odstotkov porabe za paletno ovijanje.

4. Iščite možnosti za ponovno uporabo embalaže – kjer je to smiselno Pizza Hut je oblikoval embalažo za pice, ki se lahko preoblikuje v krožnike in manjšo škatlo

66 Pomurski sejem d.d. pod pokroviteljstvom Gospodarske zbornice Slovenije razpisuje natečaj

Najboljši primer v kategoriji izdelkov, ki so doživeli pomembno spremembo v bolj trajnostnem pakiranju, so čistila za gospodinjstva. Mnogi proizvajalci so začeli uporabljati koncentrate, da bi zmanjšali količino vode

34. SLOVENSKI OSKAR ZA EMBALAŽO 2012

Nove strojne opreme in tehnologije materialov omogočajo embalažerjem manjšo porabo materialov pri oblikovanju multipakiranj, svežnjev in palet.

Oblikovalci, izumitelji, konstruktorji, proizvajalci, uporabniki in avtorji tehničnih izboljšav ste vabljeni, da potrdite izvirnost, skrb za zaščito vsebine, potrošnika in narave, praktičnost, tehnično dovršenost in odličnost vizualne identitete na področju embalaže!

Rok za prijavo izdelkov na ocenjevanje: 22. marec 2012 Strokovno ocenjevanje: 16. maj 2012 Slovesna razglasitev rezultatov in podelitev priznanj: 18. mednarodni sejem embalaže, tehnike pakiranja in logistike INPAK ter 50. jubilejni mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, v Gornji Radgoni od 25. do 30. avgusta 2012

Manj znan, a inovativen je tudi pristop podjetja, ki je spremenilo fizične lastnosti svojih rezancev v obroku, da so lahko oblikovali manjšo kartonsko embalažo. Sprememba je povzročila prihranek 403 tone papirnih vlaken, 11 odstotkov izpustov toplogrednih plinov in odstranitev 500 tovornjakov iz prometa na letni ravni.

Na posebni razstavi v okviru sejmov bodo predstavljeni vsi sodelujoči izdelki, ki si jih bo lahko ogledalo kar 120.000 obiskovalcev!

6. Kadar je le mogoče, oblikujte za recikliranje svojega izdelka

Prijavnice in pogoji sodelovanja: www.pomurski-sejem.si

Ena izmed najučinkovitejših poti do prihranka energije, potrebne za proizvodnjo materialov za pakiranje, je recikliranje. Mnogo materialov, npr. papir ali PET, že v veliki meri reciklirajo, medtem ko lahko premazi, etikete in drugi dodatni elementi, ki dvigujejo funkcionalno ali estetsko vrednost embalaže, recikliranje onemogočijo. A vendar se pojavljajo nove priložnosti.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/145

Embalaža

2. Ovrednotite vsak sestavni del vaše embalaže

Svež!

Podjetje je zmanjšalo porabo papirja za 65 odstotkov in predvideva, da bo letno zmanjšalo porabo vode, energije in nafte na proizvodni ravni za več kot 60 odstotkov.

Dodatne informacije: Miran Mate, projektni vodja miran.mate@pomurski-sejem.si 041 263 107

www.pomurski-sejem.si

februar 2012

iste embalaže lahko prinese rezultate, ki se delno razlikujejo. Priporočljiva sta doslednost in preverjanje, da delujemo v pravi smeri na izbranih okoljskih področjih, ki so največja skrb našega podjetja.

za ostanke, s čimer so zmanjšali porabo alu- ali plastične folije in podstavkov. Ponovna uporaba embalaže je primerna tudi za druge industrije, ne le za prehrambeno. Puma je npr. vzbudila pozornost s privlačno rdečo vrečko za čevlje Clever Little Bag, s katero so zmanjšali porabo kartona, nadomestili trgovinsko plastično nosilno vrečko, kupec pa vrečko lahko ponovno uporabi.

Promocija

Dandanes ne obstaja popolnoma trajnostna embalaža.

Prsti vseh uperjeni proti vsem Revija EOL je konec januarja organizirala okroglo mizo z željo prispevati k temu, da bi se, ker potekajo pogovori sedaj intenzivno na vseh ravneh, našle najboljše rešitve za delovanje trga odpadne embalaže. Sodelovali so: Matej Stražiščar (Slopak), mag. Kristijan Mlinar (Dinos), mag. Barbara Avčin Tržan (MOP), mag. Jana Miklavčič (Inšpektorat za okolje in naravo), Leon Behin (Zbornica komunalnega gospodarstva), Igor Petek (Snaga Ljubljana), Slavko Marš (Simbio Celje), Dejan Zver (Gorenje Surovina in UNIREC), mag. Dušan Marc (Publicus), Mateja Mikec (Interseroh), Ivan Hajnšek (Snaga Maribor), Janja Leban (Gospodarska zbornica Slovenije) in Matej Oset (Pivovarna Laško). Okroglo mizo je vodila odgovorna urednica revije EOL, mag.

Vanesa Čanji, direktorica Fit medie.

EOL: Namen okrogle mize je dati javnosti, ki je za problem vse bolj zainteresirana, relevantne, aktualne informacije, kje se je znašel sistem prevzemanja odpadne embalaže, predvsem pa, kako doseči, da bodo v njem uveljavljena načela transparentnosti, odgovornosti in kredibilnosti dogovorov. Leto 2011 je pokazalo, da ta načela v sistemu bistveno manjkajo. Prosim za kratka, jasna stališča. Vsi se pogosto srečujete, tako da zakulisja in strokovna ozadja dobro poznate.

Začeli bi z načelom transparentnosti. Ni jasne informacije, koliko je odpadne embalaže sploh na trgu. Sistem ni od včeraj. Formalne in neformalne informacije so zelo različne. Zakaj ni jasne informacije in komu je v interesu, da se netransparentnost, o kakšni velikosti trga govorimo, nadaljuje? Ocenjuje se, da je številka, s katero se je do sedaj operiralo, veliko prenizka.

Prosim najprej za mnenje gospodarske zbornice v imenu zavezancev.

Janja Leban: Zakonodaja na tem področju jasno opredeljuje, kaj je dolžnost zavezancev.

Eno je poročanje carinski upravi, drugo pa je sklenitev pogodb oziroma prenos obveznosti na družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Tako kot poročajo carinski upravi, bi morali poročati tudi družbam za ravnanje z odpadno embalažo.

Vprašanje v zvezi s tem je, ali je meja poročanja 15 ton ustrezna ali ne. Ampak sistem je postavljen, zakonodaja je že od leta 2000, okoljske dajatve iz tega naslova pa od leta 2006, zato bi pravzaprav pričakovali, da bi lahko trg ocenili na podlagi obstoječih podatkov.

EOL: Kdo naj bi to ocenil?

Janja Leban: Tisti, ki imajo podatke: carina in MOP. Ključna akterja na tem področju sta

foto: Boštjan Čadej

mag. Vanesa Čanji

Okrogla miza Odpadna embalaža med zakonodajo in (ne)delovanjem trga

16 66

okolje februar 2012

Okrogla miza Odpadna embalaža med zakonodajo in (ne)delovanjem trga

Eno je, da zavezanci družbam in CURS ne poročajo istega.

Agencija za okolje in MOP. Dolžnost MOP je, da poroča EU, koliko odpadkov oziroma odpadne embalaže dajemo na trg.

EOL: Žogica na ministrstvo. Zakaj ministrstvo tega ne oceni?

Barbara Avčin Tržan: Ministrstvo lahko oceni, ministrstvo tudi ocenjuje. Evidenco vodi CURS. Ravno prihajam s sestanka, ki smo se ga udeležili MOP, CURS, ARSO in inšpektorat.

Pogledali smo malo tudi nazaj, na kronologijo, zakaj se je sploh postavila meja 15 ton (do te meje zavezancem ni treba poročati ARSO). Pred tremi leti se je celo zvišala z 10 ton na 15 ton.

CURS je naredil analizo in ugotovil, da je razlika med njihovimi podatki in ARSO samo 3 %, tako da mogoče problem malo prejudiciramo. Torej, analiza je bila narejena, in to takrat, ko je bila meja 10 ton in ko je bilo v sistemu 210.000 ton embalaže. Zdaj, ko smo šli na 15 ton, je embalaže nekaj čez 200.000 ton. Iskali smo probleme glede na primerljive sisteme v Evropi, kje se bo našla tista količina, ki jo zaznavamo, da je na trgu. In sicer jo zaznavamo glede na komunalne odpadke in glede na to, kakšen delež sprejemajo družbe.

EOL: To pa je?

Barbara Avčin Tržan: Eno je, da zavezanci družbam in CURS ne poročajo istega. Drugo je, da bomo poskušali dobiti v sistem, vsaj z vidika poročanja, vse zavezance pod 15 ton. Potem

EOL: Komunalna podjetja lahko primerjate informacije z druge strani. Kako razmišljate v zbornici komunalnega gospodarstva?

Leon Behin: Govorimo o dveh segmentih. Eno je embalaža, dana na trg, je predmet embalažnine. Tukaj govorimo o drugi številki, kot je številka, ki jo komunalna podjetja poberejo

66

okolje

Barbara Avčin Tržan Dušan Marc

foto: Boštjan Čadej

Dejan Zver

foto: Boštjan Čadej

foto: Rok Tržan

17 Janja Leban: Kakršnekoli seminarje organiziramo na temo okolja oziroma ravnanja z odpadki, vedno in povsod poudarjamo obveznost poročanja. To je ključno. Je pa res, da so podjetja s poročanjem zelo obremenjena. Po eni strani poročajo CURS, po drugi strani pa družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Potem pa ta meja, ko govorimo o 15 tonah. Treba je vedeti, da so bila podjetja dolžna poročati tudi za te količine, med 5 in 10 oziroma 5 in 15 tonami, Agenciji RS za okolje.

Igor Petek februar 2012

EOL: K temu še pridemo. Zdaj ostanimo pri zavezancih. Skupina Laško je eden večjih

EOL: Kako pa zbornica spodbuja člane k verodostojnemu poročanju? Imate znotraj zbornice kakšne vzvode?

Ivan Hajnšek

Mateja Mikec: Vsekakor bi se navezala na to, kar je rekla Barbara Avčin Tržan. Mislim, da je veliko problemov pri zavezancih. Družbe za ravnanje z odpadno embalažo želimo od zavezancev čim večje količine. Zdaj pa je vprašanje, kako zavezance prisiliti ali motivirati, da bodo čim večje količine prijavljali v sistem. Mislim, da mnogo zavezancev strošek ravnanja z odpadno embalažo razume, kljub našim trudom v osebni komunikaciji, kot neke vrste obdavčitev. In se seveda skušajo v zaostrenih gospodarskih razmerah temu izogibati. Vemo, da je prehrambena industrija zelo pod pritiskom cen in ji je to kar velik strošek. Več bi morali narediti za osveščanje in obveščanje. Če lahko majčkeno potegnem povezavo z obveznostmi prebivalcev – ne samo prebivalci, tudi podjetja morajo vedeti, da je ta strošek namenjen zbiranju. Da bomo to lahko naredili, bomo morali vsekakor preseči te debate, ki jih imamo – kje kdo pobira, zakaj kdo pobira, zakaj eden zasluži …

Jana Miklavčič

EOL: Ali družbam za ravnanje z odpadno embalažo ni v interesu, da pridemo do pravih številk?

Matej Oset: Absolutno. Podvrženi smo ne samo eni inšpekciji, podvrženi smo številnim inšpekcijam. Konec koncev smo trošarinski zavezanec.

Se pravi, da nas CURS pregleduje z dveh strani.

Poleg tega imamo številne nadzorne organe, ki nas spremljajo na raznih nivojih. Težko bi si predstavljali nedovoljene zadeve.

Janja Leban

Barbara Avčin Tržan: Poročevalsko obdobje je zdaj do 30. marca. Januarja je pravi čas, da vsem, ki jih v preteklih letih nismo dodatno pozivali, pošljemo poziv prek vseh medijev, naj poročajo.

Obrazec imajo na spletni strani ARSO.

foto: Boštjan Čadej

EOL: Se pravi, v letošnji prvi polovici polletja bomo imeli glede na te pozive že čistejšo sliko …

EOL: Zdaj smo najprej še pri poročanju, zato teme ne širimo preveč. Povratna ali nepovratna embalaža je pomembna tema, vendar je danes ne bomo odpirali. Torej trdite, da zavezanci načeloma poročate carinski upravi in svojim družbam za ravnanje z odpadno embalažo iste številke?

foto: Boštjan Čadej

Barbara Avčin Tržan: Za tiste, ki imajo med 5 in 15 tonami, je obvezno, za tiste z manj kot 5 tonami, ni. Iščemo, kje je tista količina odpadne embalaže. Drug problem, ki smo ga danes odprli in se pojavlja že dalj časa, je, da zavezanci družbam prijavljajo mnogo manj kot CURS. Zdaj je tako: CURS lahko pošlje svojo inšpekcijo in zavezanca lahko inšpekcija pregleda ter kaznuje.

Za tisto pa, kar zavezanci poročajo družbam, se ve, da so zavezanci njihove stranke. Družbi ni v interesu, da bi pregledala svojo stranko in jo opozorila – ti me goljufaš, premalo mi poročaš.

Tudi tukaj izgubljamo količine. Pri velikih in pri majhnih. Se pa pojavlja, česar do danes nismo vedeli, navaja pa to carinska inšpekcija, da včasih zavezanci raje prijavljajo več. Vsaj mala podjetja raje prijavljajo več, kot da bi prišla v prekršek.

Družbe za ravnanje z odpadno embalaže so objavile podatke, da je 30, celo 40 % več odpadne embalaže, kot je zavezanci prijavljajo ARSO. Mislim, da je ni. Sigurno pa so rezerve glede na primerljive sisteme v Evropi.

Matej Oset: Hvala za to vprašanje. Mislim, da tista druga alineja ni ravno naš cilj, se pravi, da bi se izognili neki obveznosti, ki je pač obligatorna. Poglejte, delujemo v nekem gospodarskem okolju, ki postaja zelo nekonkurenčno. Dejansko je eden izmed teh stroškov zagotovo embalažnina. Skupina Laško je do ministrstva za okolje prišla z vrsto iniciativ, tudi do gospe Avčin. Ne govorim samo o stroških iz naslova embalažnine, ki za nas sicer predstavlja strošek v višini 500 tisoč, 600 tisoč evrov letno, ampak predvsem o drugih stvareh. Mislim na obveznosti, ki so nenormalno visoke, konkretno koncesnine, ki nas zadevajo. Čeprav to danes ni tema. Tu smo ponudili alternative. Skratka, do tega ni prišlo.

Ne pričakujemo, da se bo strošek za embalažnino zmanjševal, kvečjemu se bo v prihodnje povečeval. Naša iniciativa pa je seveda sedaj usmerjena v drugo smer. Kaj dolgoročno narediti s to embalažo? Ali je možna preusmeritev iz okoljsko obremenjujoče nepovratne embalaže v povratno? Govorim za konkreten segment pijač.

Tu smo določene ukrepe že naredili, je pa seveda to povezano z določenim investiranjem.

foto: Boštjan Čadej

EOL: Je ta poziv obligatoren za vsa podjetja?

zavezancev. Poročate realno, goljufate, se hočete stroškom izogniti? Kakšna je filozofija zavezancev?

foto: Boštjan Čadej

bomo pogledali, ali bomo to mejo 15 ton zniževali. Dogovorili smo se, da bomo gospodarska zbornico, obrtna zbornica, MOP, inšpektorat in ARSO v poročevalskem obdobju za leto 2011 javno pozvali vse zavezance, naj poročajo o vsem, kar imajo. Potem bomo videli, kaj je dejansko na trgu.

18 66

okolje

EOL: Zakaj?

CURS poročajo ene podatke, druge podatke poročajo ARSO o embalaži, odpadkih in tako naprej. Vsebine teh podatkov niso primerljive, to je treba pošteno povedati.

Potem seveda ne pridemo do prave številke. V kolikor bi bil en organ, bi imeli nedvoumne številke.

pri občanih v okviru izvajanja svoje službe. V prihodnje, po naših ocenah mogoče že v letu 2012, sigurno pa v letu 2013, bo padel mit o številki 200.000 ton odpadne embalaže na slovenskem trgu. Gre za enostavno zgodbo. V lanskem letu je bilo zbrane 80 do 85 tisoč ton embalaže pri izvajalcih javne službe. V tem letu je ocena med 105 in 110 tisoč ton, zraven pa se bo dodala še embalaža iz obdelave mešanih komunalnih odpadkov, ki pa po ocenah predstavlja zelo pomemben delež tako imenovanih ločenih frakcij. Seštevek teh količin, če bi se in se bodo v prihodnje odpadki obdelovali na učinkovitejši način, kaže, da se bo že v letu 2013 količina približala nekje med 170 in 180 tisoč tonami. Če dodamo še industrijsko embalažo, bomo počasi postali fenomen, da več embalaže zberemo, kot jo licenciramo. Nimamo evidentirane spletne prodaje in ne drugega vnosa iz tujine v Slovenijo.

Dejstvo je, da so komunalna podjetja tista, ki lahko evidentirajo samo pobrano embalažo, koliko jo je v resnici na koncu. Ne morejo pa v ničemer pomagati pri tem, koliko je dane embalaže na trg in ali je ta podatek res transparenten in točen. Mešamo hruške in jabolka. Mogoče v tem primeru še veliko bolj, ker govorimo o embalaži, dani na trg in za katero se plačuje embalažnina, in o zbrani embalaži. To sta dva podatka.

EOL: To je jasno, ampak lahko vaša zbornica oziroma vsa komunalna podjetja v Sloveniji pridejo do transparentnega informacijskega sistema, da se ne bi več delalo pod mizo in nad mizo? Boste v letu 2012 naredili kaj na tem področju?

februar 2012

Leon Behin: Konkretni cilji so povezani s sodelovanjem z embalažerji oziroma z MOP. Potrebno je postaviti enovit sistem poročanja, tako da pride samo do enih podatkov. Kot je kolegica že povedala. CURS poročajo ene podatke, druge podatke poročajo ARSO o embalaži, odpadkih in tako naprej. Vsebine teh podatkov niso primerljive, to je treba pošteno povedati.

Potem seveda ne pridemo do prave številke.

V kolikor bi bil en organ, bi imeli nedvoumne številke.

EOL: Torej, kaj misli ministrstvo?

Barbara Avčin Tržan: Tega organa zagotovo ne bo.

Barbara Avčin Tržan: Še vedno carinska dajatev spremlja blago, ki pride na trg v Sloveniji.

ARSO spremlja poročila, kar se tiče odpadkov.

Govorimo pa o blagu, ki gre na trg. Ti dve evidenci bomo pogledali, ju primerjali. Že prej sta bili primerjani. Naredili bomo dopolnitev tudi s tistimi zavezanci, ki so dali samo izjavo na ARSO, niso pa zavezanci za okoljsko dajatev.

To pomeni, da bomo najprej pogledali tiste, ki so pod 15 ton, kakšna je količina. Šli bomo v intenzivno akcijo, da poročajo o tem vsa podjetja, ki dajejo embalažo na trg. Če date 500, 600 ton ali pa 3 tone, poročajte nam, koliko date na trg, da bomo videli, koliko je sploh embalaže. Treba je narediti analizo, koliko je res zavezancev.

Najprej, koliko jih je, nato kakšne so tiste količine, da se jih državi še splača zajeti in pobirati to okoljsko dajatev.

EOL: Se pravi, da bo ta skrbni pregled v letu 2012 …

Barbara Avčin Tržan: … in dodatni poziv.

Upam, da tudi preko gospodarske in obrtne zbornice, da dejansko dobimo realno številko, kaj in kako.

EOL: Če se pred poletjem to omizje ponovno sreča, bomo imeli na mizi mnogo realnejše podatke, drži?

Barbara Avčin Tržan: Rok za poročanje je 30. marec.

Matej Stražiščar: Zagotoviti moramo, da imamo na trgu vsi enake pogoje. Dejstvo je, če ugotavljamo, da so ocene o količinah embalaže, dane na trg, bistveno večje, se pravi, da govorimo o oceni 300 tisoč ton, embalažnine pa poberemo za 200 tisoč ton, 40 % embalaže manjka.

40 % embalaže, dane na trg, ne nosi stroškov.

To pa je pomemben poseg v konkurenčnost nekaterih podjetij v primerjavi z drugimi. To je v bistvu ena prvih reči, ki jih zagovarjamo v EU, se pravi, da imamo prost pretok blaga in storitev, da delamo pod enakimi pogoji na trgu. Če imamo 40 % manka oziroma luknje, potem 60 % gospodarstva, ki daje embalažo na trg, financira preostalih 40 %. In to ni prav.

Janja Leban: Mi bomo zagotovo pozivali družbe, naj sklepajo pogodbe z zavezanci na podlagi tistih podatkov, ki jih zavezanci oddajo v CURS. Dušan Marc: Če mi dovolite, bom majčkeno skočil v preteklost, vezano na teh 15 ton.

Takrat sem bil na ministrstvu. V tistem času je že bila opravljena analiza in pač moram pritrditi temu, kar je izrekla Barbara. Prav je, da se ponovno naredi analiza, naj se ugotovi, kaj danes dejansko pomeni 15 ton. Takrat se je želelo razbremeniti manjša podjetja. Moramo vedeti, da teh 15 ton odstotkovno ne pomeni velikega števila majhnih podjetij, ki imajo 15 ton. Všteta so tudi tista, ki imajo 300 kg, in tako naprej. Skratka, moram reči, da še danes temu deležu pač verjamem. Delež teh pod 15 ton je,

se opravičujem, v celi zgodbi o embalažnini, ravnanju z odpadno embalažo in o tem, o čemer danes debatiramo, zanemarljiv ...

EOL: Matej Stražiščar je rekel, da gre za 40 %, to ni zanemarljivo.

Dušan Marc: Sicer teh 40 % nisem čisto razumel, vendar sem bliže mišljenju, da je težava v polnosti te vreče, ki jo polnimo z embalažnino.

Vedeti je treba, kaj je čas prinesel. Vedno strožje okoljske zahteve, višje zahteve po ločenem zbiranju in povečevanju količin embalaže. Družbe morate vedeti, kako ste štartale in kako so se oblikovale prve embalažnine. Bojim se, da je ta embalažnina prenizka in je vreča premajhna.

Ne pa to, da danes rečemo, da je naenkrat 40 % »free riderjev«, vključno s tistimi malimi.

Po mojem mišljenju to ni pravo razmišljanje.

EOL: Torej dvoje izhodišč. Eno je, ali je embalažnina prenizka, drugo pa, ali ste družbe pripravljene dejansko pogledati prave formularje, ki jih dobi državni organ, in podpisovati tovrstne pogodbe.

Mateja Mikec: Strinjam se z gospo Avčinovo, da dejansko ne moremo imeti družbe istih evidenc kot država preko carinske uprave.

EOL: Zakaj?

Mateja Mikec: Nisem strokovnjak na tem področju. Ampak to, kar zavezanci poročajo na CURS, je poročanje za plačilo neke okoljske dajatve, davščine. Kot razumem celo zadevo, je to davčna tajnost. Poskušali smo dobiti podatke po posameznih podjetjih, koliko poročajo na CURS, da bi jih primerjali z našimi podatki.

Pa jih nismo dobili. Imamo samo kumulativne podatke vseh naših zavezancev, količine. Je pa tukaj vsekakor možno sodelovanje med družbami in CURS. Če ocenjujemo, da kakšen zavezanec v primerjavi z drugimi zavezancem ne poroča ustrezno, pa ne samo glede embalaže, ampak tudi na drugih segmentih, opozorimo CURS. CURS je dober mehanizem, kako vzpostaviti nadzor nad količino poročanja.

EOL: Ali menite, da bi oslabilo vašo konkurenčno prednost ali pogajalsko moč z vašimi zavezanci, če bi sklepali pogodbe z istimi številkami, kot jih zavezanci poročaji carinski upravi?

Mateja Mikec: No, vsekakor je nujno, da so vsi zavezanci enakopravni na trgu, kajne? Da bi mi gledali skozi prste kakšnim zavezancem zato, ker so naše stranke, tega si ne dovolimo.

EOL: Kakšno je stališče Slopaka?

Matej Stražiščar: Poskusili bomo dobiti podatke pri vseh družbah za ravnanje z odpadno embalažo v Evropi. Želimo dobiti statistične podatke, koliko zavezancev poroča o količinah manj kot 15 ton in kaj je to v strukturi vse embalaže, dane na trg. Glede na to, da smo države s primerljivimi BDP, lahko pridobimo natančne številke. To bo dejansko merilo, kakšen je

Dejan Zver: Najprej bi se strinjal z mnenjem Dušana Marca, da je embalažnina prenizka za okoli 15 do 18 %. Bi pa izpostavil to, kdaj se zavezanec odloči za prehod iz ene v drugo shemo. Mislim, da si je tukaj škoda zapirati oči.

Dejstvo je, da so bili namigi nekaterih, naj se manj poroča, ker bodo imeli manjši strošek. Tu so problemi, zakaj prihaja do premikov iz ene v drugo shemo.

EOL: Slišite, ostali direktorji, to je direkten očitek? Se pravi, da si z netočnimi podatki družba za ravnanje z odpadno embalažo izboljša pogajalsko pozicijo.

Dejan Zver: Trg je močan. Konkurenčnost je v tem segmentu močna. Zavezancu je interes, ne velja to za večino, ampak za nekatere, da pač znižujejo stroške tudi na ta način.

EOL: Ste lahko konkretni?

Dejan Zver: Poimensko firm ne bom navajal.

EOL: Dobro. Replika.

EOL: Menite, da bi kdo moral to analizirati in sistemsko ukrepati?

Dejan Zver: Absolutno.

EOL: Kdo? Koga vidite kot institucijo, ki bi naj …

66

okolje

Leon Behin Matej Oset

Dejan Zver: Govorimo o problematiki, ki se pojavlja v širšem okolju, zato mora debata seči v mednarodno okolje. Kako zdaj urejati internetno prodajo v prostem pretoku blaga skozi EU, to je vprašanje.

EOL: Ste na MOP zaznali ta problem?

Barbara Avčin Tržan: Smo, vendar ne pri embalaži. Pri električni in elektronski opremi je huje. Vendar je to težko zajeti v neko zakonodajno zanko. Cela EU išče rešitve. Celo pogovarjajo se o neki skupni informacijski bazi za Evropo.

Predvsem za električno odpadno opremo, analogija bo za odpadno embalažo. Ko sem pri besedi, bom rekla še nekaj. Družbe ponavljajo, da manjka 100 tisoč ton embalaže. Dala bi jim dober nasvet glede na medsebojno prevzemanje

Kristijan Mlinar

foto: Boštjan Čadej

19 EOL: Zanima me, kaj mislite v družbi UNIREC, v novi družbi za ravnanje z odpadno embalažo.

Kako ocenjujete teh 40 % in kako gledate na višino embalažnine? Zagotovo veste, kaj nudi konkurenca.

februar 2012

Matej Stražiščar: Ker vzdržujemo 40 % neplačnikov.

Dejan Zver: Verjetno takrat, ko bodo regionalni centri začeli obratovati in ko bodo izvajalci začeli dosledno ločeno zbirati. Vemo, da je ločevanje na nekaterih delih še vedno v povojih. Sedaj se pogovarjamo o tem, da različna komunalna podjetja različno zbirajo odpadno embalažo.

Vemo, da se je tam, kjer so se odločili za ločeno zbiranje od vrat do vrat, zbrana količina embalaže drastično povečala. Če pridemo v naslednjih letih do tega, da se bo to povečanje pokazalo, bomo imeli empirične podatke, da je na trgu več embalaže, kot je licencirane. Potem se bomo lahko začeli spraševati, zakaj je, no, sprašujemo se lahko že danes, zakaj je do tega prišlo. Razlogi so vsaj trije. Prvi so tako imenovani »free riderji«, drugi, kot je rekel gospod Behin, je spletna prodaja. Mislim, da ni zanemarljiva. Sedaj lahko govorimo o tem, da je to zanemarljivo, ampak trend naraščanja prodaje preko spleta je očiten.

Matej Stražiščar

EOL: Se pravi, za to strukturo je prenizka, ker manjka teh 40 %.

EOL: Kdaj naj bi prišlo do tega skoka?

Mateja Mikec

Matej Stražiščar: Višina embalažnine je, vsaj kar se družbe Slopak tiče, od leta 2009 enaka. V tem času se je že samo pri komunalnih podjetjih količina zbrane embalaže dvignila s 60 tisoč ton na 85 tisoč ton. Skratka, mi za isti denar naredimo več. Če ugotavljamo, da imamo še manko 100 tisoč ton embalaže, dane na trg, za katero se embalažnina ne pobira, in če bi bili sposobni še za to embalažo pobrati embalažnino, mislim, da bi bili za to embalažnino sposobni oddelati vse. Če govorimo o tem, da 40 % denarja v sistemu manjka.

Slavko Marš

EOL: Letos torej dobimo te podatke. Kaj pa pravite o višini embalažnine? Je prenizka?

Dejan Zver: Vrnil bi se na debato okrog količin, o katerih se poroča. Danes smo slišali več razlogov, zakaj pride do odstopanj, ki so verjetno empirično dokazljiva oziroma bodo vsaj v naslednjih letih, ko bo sistem vzpostavljen. Kot je bilo rečeno, če dejansko 40 % ali pa 30 % embalaže v mešanih komunalnih odpadkih manjka, je to enormna količina. Ko bodo regijski centri za ravnanje z odpadki začeli obratovati, bo prišla na trg. Potem bo empirično dokazano, da bo 300 tisoč ali 350 tisoč ton embalaže, licencirane pa bo 200 tisoč. In potem?

foto: Boštjan Čadej

Matej Stražiščar: Delamo pač glede na to, kaj, kako vidimo, da se sistem razvija, kaj nam v podatkih manjka. Želimo biti proaktivni. Mejo 15 ton želimo znižati že dlje časa. Večkrat smo že apelirali, a smo dobili argumente, da so to administrativne ovire. Bomo pač zdaj prinesli podatke, kaj to v Evropi pomeni, kaj 15 ton dejansko pomeni v skupni strukturi embalaže.

foto: Rok Tržan

EOL: Zakaj pa do sedaj tega niste naredili?

foto: arhiv podjetja

Matej Stražiščar: Pozvali bomo člane ProEuropa; ko bodo poslali podatke, jih bomo imeli.

foto: Boštjan Čadej

EOL: Kdaj boste to storili?

Mateja Mikec: No, očitki med družbami so itak del folklore. Te scene, ki jih danes vidimo … Ravno mi je prišla na misel ena ideja.

Razpolagamo z metodologijo določanja količine embalaže, ki jo uporabljamo v pogovoru z zavezanci. Mogoče bi bilo smiselno glede na delovanje sekcije za ravnanje z odpadno embalažo, da bi razmislili o enotni metodologiji. Samo to. Drugače ne bi replicirala.

foto: Boštjan Čadej

manko iz tega naslova, na podlagi dejanskih podatkov lahko potem operiramo.

20 66

okolje

zavezancev in strank. Verjamem, da so toliko sposobne, da lahko v teh 100 tisoč tonah najdejo še nove zavezance in najprej poberejo še vse »free riderje«. Za določene vsi vemo …

EOL: Vi pa jim jih boste pokazali z vašo analizo.

Barbara Avčin Tržan: Ne bomo jih pokazali poimensko. Kršitve, ki jih bo zaznal inšpektorat, ne bodo javno objavljene. Če govorimo o 100 tisoč tonah, ali ni naloga družb za ravnanje z odpadno embalažo, da jih kot dobri gospodarji najdejo na trgu?

Igor Petek: Že prej sem hotel povedati, kje se bo našla ta embalaža. Bistvena je uredba, ki se pripravlja, uredba o komunalnih odpadkih. Ima relativno jasen cilj, kaj morajo zbrati javne službe. Vse javne službe. Ti cilji praktično zavezujejo k uvedbi zbiranja odpadne embalaže od vrat do vrat. Izkušnje kažejo, da se po izvedbi takšnega zbiranja pojavi 300 do 400 % povečanja na tistem območju. Prav tako sama uredba na področju ravnanja z odpadno embalažo nakazuje 100-odstotno zavezo po zbiranju, 100 % količin.

Ne manj. In tukaj se potlej utegne zgoditi, da bomo dobili pravzaprav več zbrane embalaže, kot je licencirane.

EOL: Predlagam naslednji sklop vprašanj.

Prosim za angažma komunalnih podjetij.

Kakšen je vaš odnos do družb za ravnanje z odpadno embalažo in obratno. Kakšno bi bilo optimalno razmerje? Lani se je pokazalo, da sistem škripa, da se je na marsikaterem dvorišču kopičila zbrana ločena embalaža. Kako je v Mariboru?

Ivan Hajnšek: Problem bi nadaljeval tam, kjer ste prej končali. Z intenzivnim ločenim zbiranjem se bo dejansko pokazalo, koliko embalaže je bilo dane na trg. Sedaj govorimo o 200 tisoč tonah, morda je ustrezna številka 300 tisoč.

Mogoče pa se bo izkazalo, da je obstaja še več kot 300 tisoč. Dejstvo je, da smo lani že začeli v določenih občinah, razen v Mariboru še ne, to načrtujemo za letos, uvajati rumeno vrečo. V Mariboru bomo šli na rumen zabojnik tako kot v Celju. Količine zbrane odpadne embalaže se bodo drastično zvišale. Se pravi, da tretjine ne polovimo oziroma ne polovijo. Sheme mogoče polovijo še manj. Dejansko je to problem, družbe bodo morale svoj del oddelati.

februar 2012

Barbara Avčin Tržan: A ne?

Ivan Hajnšek: Ja. Kar nas kot komunalna podjetja v tej zgodbi najbolj moti, je to, da nam je naloženo, naj to embalažo brezplačno poberemo in jo dostavimo na neko prevzemno mesto, da jo lahko potem sheme oziroma njihovi izvajalci dajo v obdelavo, vrnejo v reciklažo ali odložijo tisto, kar ostane. To je problem. Se pravi, kupec nekega artikla, če tako rečem, že plača z nakupom tega artikla embalažnino. Če gre za plastenko, pa mora to še enkrat plačati, ko doma to odloži ali recimo odnese na ekološki otoček.

EOL: Ja, ampak to je sistem, zakonodaja. Kaj

pa predlagate, da se leto 2011 ne bi ponovilo?

Ivan Hajnšek: No, v Mariboru nismo imeli problemov s shemami. Z vsemi tremi shemami uspešno sodelujemo.

EOL: Kakšen je ključ sodelovanja s shemami?

Ivan Hajnšek: Ključ, ki ga določi ministrstvo.

EOL: Se vam zdi ustrezno, da ministrstvo določi deleže? Je to ustrezen model?

Ivan Hajnšek: Če ministrstvo določi, seveda lahko določi. A mislim, da lahko gre to bolj na tržno raven.

EOL: V kakšnem smislu? Se želite po lastni presoji dogovarjati s shemami?

Ivan Hajnšek: Tudi lahko.

EOL: Zakaj bi bilo to boljše?

Ivan Hajnšek: Mogoče bi tržni sistem družbe spodbudil k večjemu interesu.Vseskozi so pripombe, da deleži, ki jih določi ministrstvo, niso realni. To poslušamo vseskozi, ko se pogovarjamo.

EOL: V čem so nerealni?

Ivan Hajnšek: Nerealni glede na prejšnje leto.

Da eni prehitro izpolnijo svojo kvoto in nočejo več prevzemati, drugi je ne dosegajo. Tu so ves čas rahla natezovanja. Mi večjih problemov nismo imeli. Nam so sheme šle na roke.

EOL: K temu, kako se določajo deleži, še pridemo. Ostanimo pri komunalnih podjetjih. Ali ste za administrativni model, ki je pokazal svoje slabosti, ali ste za kakšnega drugega?

Leon Behin: Problemi s prevzemanjem odpadne embalaže pri izvajalcih javne službe niso od lani. Ti problemi nastajajo že več let ob koncu leta. Lani so bili zelo evidentni od septembra naprej, od poročila, moramo biti zelo odkriti, družbe Slopak, da tam, kjer je prevzela 100 % embalaže pri izvajalcih javne službe, tega več ne bo naredila, ker je svoje kvote že izpolnila.

Takrat so se začele zelo velike težave, kdo bo prevzel razliko, kako jo bo prevzel in tako naprej.

Stalno govorimo o nekih administrativnih določilih, ki pa nimajo nič skupnega s pogodbami komunalnih podjetij z embalažnimi družbami, in aktualnimi deleži, ki jih prevzamejo v oskrbo kot podaljšana odgovornost.

EOL: Kaj pa vaš predlog? Kako bi izboljšali?

Leon Behin: Naših predlogov je več. Moti nas, da so izvajalci javne službe enostransko dolžni podpisati pogodbe. In dejstvo je, da teh pogodb niso niti želeli podpisati, ker so nekateri direktorji kot odgovorni direktorji ocenili, da so v pogodbah lahko škodljive zgodbe. Z novimi finančnimi obremenitvami. To je imelo seveda za posledico, treba je biti pošten, da komunalna podjetja podpisanih pogodb niso imela z vsemi izvajalci, kar pomeni, da se je potem začelo zatikati pri oddaji teh deležev. Zdaj, kar se tiče izvajalcev javnih služb, je njihova naloga

eksplicitno določena. Zadolženi so za sistem ločenega zbiranja, za izločanje embalaže tako v fazi obdelave kot na izvoru komunalnega odpadka. To so dolžni delati. Vse, kar zberejo, so dolžni brezplačno oddati naprej. In to ne bi smela biti njihova skrb. Mi samo želimo, da izvajanje uredbe, kakršna je danes, ne predstavlja nobene skrbi za izvajalce javnih služb. Naj poenostavim. Če neko komunalno podjetje zelo uspešno povečuje sistem izločanja na izvoru z uvedbo zabojnika, vreče, s širitvijo ekoloških otokov, dobrim osveščanjem občanov, stimulacijami, kar nekatere komunale delajo, potem za svoj uspeh ne more biti kaznovano. Da ima problem z odvozom embalaže. Tega enostavno komunale ne smejo imeti. Treba je izvajati obstoječi sistem. Kaj želijo komunale v prihodnje?

Veliko večjo liberalizacijo trgov in večjo sposobnost odločanja izvajalcev javnih služb, kako ravnati s segmentom embalaže. Veliko večjo.

EOL: Bi morda predstavili konkreten ljubljanski primer?

Igor Petek: Mogoče bi najprej povedal svojo izkušnjo iz dveh podjetij. V obeh smo zelo korektno sodelovali z vsemi družbami. Zelo korektno. Kot je povedal direktor Behin, nastajajo problemi izključno konec leta in pravzaprav izključno zaradi te administrativne določitve, v bistvu zaradi deležev. V mojem bivšem podjetju, Komunalnem podjetju Logatec, kot sedaj v Snagi Ljubljana, smo si zelo, zelo prizadevali na kilogram natančno določiti te deleže, tako da smo kvote izpolnili. Moram pa reči, da je bila relativno slaba stran v ponujeni pogodbi s strani podjetja Interseroh. V Logatcu sem to takoj podpisal, vendar zaradi tega, ker sem jo prej pregledal, in sem vedel, da je ni možno izvajati, kot piše. Napisana je bila tako, da je bila škodljiva za podjetje. V praksi se potem to dejansko ni zgodilo in so zadeve tekle normalno.

EOL: Se pravi, da so nekatere družbe ponujale v podpis pogodbe, ki so bile po vašem mnenju za javne komunalne službe škodljive. V čem je bila ta škodljivost?

Igor Petek: Imele so vsebine, ki so presegale vsebino, zapisano v uredbi.

EOL: Dobro. Kako pa na to gledate v Simbiu?

Slavko Marš: Simbio je v nekoliko specifični situaciji. Nastopamo seveda kot izvajalec javne službe in zbiramo tudi odpadno embalažo, po drugi strani pa imamo kapacitete za nadaljnjo pripravo te odpadne embalaže. Dodatno sortiranje, pripravimo embalažo za predelavo.

Seveda je naš interes, jasno, da sistem deluje in nimamo težav z oddajo embalaže. Nekako pa se nam ne zdi smiselno, da bi nekdo, recimo, pri nas prevzemal zbrano embalažo in jo potem na sortiranje odvažal v drugo sortirnico.

EOL: Da ne koristi vaših kapacitet.

Slavko Marš: Točno tako. To povezujemo z našimi dodatnimi storitvami in seveda tudi s

21

foto: www.shutterstock.com

okolje

66

zaznalo probleme in je vneslo varovalko, da mora komunala podpisati pogodbo z družbami.

Družbe so od začetka imele interes pobrati embalažo, ker jo je bilo malo in so jo dejansko iskale na trgu. Če govorimo o tem, zakaj razdelitev trga, pa mislim, da smo šli s to debato v zelo napačno smer. Dokler država dopušča prosti trg, da se pojavlja več družb z odpadno embalažo za prevzem pri komunalnih podjetjih, potem ne moremo imeti tržne strategije. Torej, da si po drugi strani še komunale izmišljajo oziroma trgujejo s to odpadno embalažo. Poglejte, zavezanci so plačali, da nekdo poskrbi za njegovo embalažo. Vseeno, ali je ta v Kočevju, kjer je odročno, ali pa v Ljubljani, kjer je interesantno.

Vsi bodo prišli v Ljubljano ponujat tržne storitve, Kočevje bodo vsi pozabili. Dokler država ali zakonodaja dopušča, da so trije igralci, potem ni nobene pravičnejše rešitve, kot da se ta igralec pojavi pri vseh s svojim deležem. Če bi nekdo pobiral samo v velikih mestih, nekdo pa samo v majhnih, potem bi rekli, da ne delujejo pod enakimi pogoji. Ko pa vse tri ali štiri družbe delujejo pod enakimi pogoji, imajo enake obveznosti.

Kdaj naj izpolnijo svoje deleže? Kvartalno, na pol leta? Zdaj so pač na trgu turbulence. Ko bomo prišli na transparenten ali hitrejši elektronski način poročanja in ko se bodo vse baze vzpostavile, bomo lahko prešli tudi na kvartalno ali polletno poročanje.

EOL: Če prav razumem, komunalna podjetja ne podpirajo teh deležev, ali se motim? Vsi bi radi imeli pri sklepanju pogodb večjo samostojnost.

Leon Behin: Da ne bomo prišli na napačno stran, zakaj je prišlo lani do problemov. Do zloma sistema oziroma zgolj do začetka zloma sistema je lani prišlo izključno zaradi tega, ker je bila količina zbrane in posledično oddane embalaže bistveno večja, kot so jo sheme pričakovale in vkalkulirale v svoje načrte. Posledic je več.

Količin embalaže za obdelavo je bilo več, sploh pa več komunalne, ki je dražja za obdelavo, zato

Do zloma sistema oziroma zgolj do začetka zloma sistema je lani prišlo izključno zaradi tega, ker je bila količina zbrane in posledično oddane embalaže bistveno večja, kot so jo sheme pričakovale in vkalkulirale v svoje načrte.

so se pojavile finančne težave. Bodimo odkriti, zato prihaja do zamikov prevzema embalaže, ne pa zaradi obstoječih ali neobstoječih pogodb.

Kar se pa tiče vprašanja, kaj komunalnim podjetjem diši ali ne diši? Nekaterim podjetjem zelo diši, da bi sama odločala, komu bodo oddajala in komu ne bodo oddajala, in da ponujajo svoje dodatne storitve, ki niso sestavni del javne službe.

Ker imajo na razpolago ustrezno infrastrukturo in tako naprej. Obstajajo pa tudi komunale, ki so bolj oddaljene, ki nimajo te infrastrukture, ki jim pa ta delež diši v toliko, da ga od njih nekdo prevzema. V prihodnje je treba klasificirati

določena območja, določene količine odpadkov ali velikost območij in tako naprej. Razporediti te stvari in potem zagotoviti cenovno učinkovitost pobiranja pri določenih segmentih, kar bo boljše za sheme, za izvajalce javnih služb in verjetno tudi posledično za gospodarske družbe, ki dajejo embalažo na trg. Ne smemo pa dajati vsa javna podjetja ali ves teren v isti koš. Temu bi moralo slediti tudi ministrstvo za okolje in prostor. Cilj je jasen – pobrati 100 % odpadne embalaže preko komunalnih odpadkov na osnovi uredbe o ravnanju z odpadno embalažo. To je tisti segment, ki ga je treba nadgraditi. Eno so cilji embalažnih družb, drugo pa je stimulacija za borbo na trgu. Tudi tistih 40 % je treba odprto postaviti na trg in reči – če gre nekdo nad administrativni delež, dobi za to posebno nagrado oziroma dobi potrebna sredstva.

Barbara Avčin Tržan: Vsako leto se jeseni pojavljajo težave z odvozi. Eno so res cene, eno so količine. Včeraj smo imeli sestanek s projektno skupino, ker delamo sedaj intenzivno na embalaži. Dogovorili smo se, da bodo tudi komunalna podjetja posredovala družbam svoje napovedi, koliko komunalne embalaže bodo zbrala v naslednjem letu. Lansko in predlansko leto so imele družbe 45 tisoč ton, letos 77 tisoč.

Tega skoka nobena od teh družb ni predvidela v svojih planih, tudi finančnih. Drugo je, da so se vzpostavile tihe anomalije. Nekatere družbe so pobirale samo pri eni komunali, druge pri drugi komunali, konec leta, ko je vsem začelo zmanjkovati denarja in ker so imele občutek, da so količine v deležih pobrane, so začele druga drugi gledati čez ramo. Še enkrat poudarjam, za tistih 65 %, ne govorimo o neki absolutni vrednosti, vsaka družba to ve 31. decembra. Nobena ne more prej vedeti, ker je takrat tisti rok, ko pride zadnja tona odpadne embalaže na trg.

Ko smo govorili o pogodbi med družbami in komunalami, gre za anomalijo v zakonodaji, ki se vleče od vsega začetka. Ko se je vzpostavil sistem, je bil problem, da so se komunalna podjetja vprašala, zakaj sploh potrebujemo družbe.

Ministrstvo je že takrat, pred 6 oziroma 7 leti,

EOL: Kdaj bo to?

Barbara Avčin Tržan: Agencija bo prešla na elektronsko poslovanje v letu 2013. Ko se bomo družbe, CURS in mi povezali, bo to mogoče.

Matej Stražiščar: Imel bi več replik. Napačna je ocena količin. V letu 2010 smo družbe, če smo vsi po resnici poročali, zbrale cca 70 tisoč ton odpadne embalaže in ne 40 tisoč ton. V letu 2011 jih je bilo 85 tisoč ton. Skok je 20-odstoten, vendar je potem tudi cena sekundarnih surovin drugačna.

EOL: Samo vmesno vprašanje. Rekli ste, če smo vsi verodostojno poročali. Kakšni dvomi so zadaj?

Matej Stražiščar: Mislim, da jih ni. Skupne podatke ima država in jih lahko preverja.

EOL: Jim na MOP verjamete?

Barbara Avčin Tržan: Podatki o količinah so na osnovi evidenčnih listov. Mesečne evidenčne liste imajo vse družbe pri vseh končnih uporabnikih.

EOL: Jih inšpekcija preverja?

Jana Miklavčič: Ja, tudi inšpekcija jih je preverjala v letih 2009 in 2010. V letu 2010 smo se te zadeve lotili malo drugače, ker je evidenčnih listov veliko. Naleteli pa smo na problem, da so v bistvu podizvajalci pri različnih družbah isti. To ni transparenten način, ker lahko podizvajalec evidenčni list pokaže pri eni in pri drugi družbi. Tako ne moremo reči, dokler ne pridemo do elektronskega načina vodenja evidenc, da je vse

februar 2012

cenami naknadne obdelave odpadne embalaže.

Moram povedati, da v lanskem letu nismo imeli nobenih težav pri oddaji embalaže. Sodelovali pa smo praktično z vsemi. Bolj enostavno bi bilo delati z eno družbo, zgolj zaradi poenostavitve.

22 okolje

66

transparentno. Inšpektor za okolje ima toliko dela, da neke družbe ne more vsakomesečno ali vsakodnevno spremljati. Družbe so v prvi prioriteti dela, vsako leto so pregledane, kako je z vodenjem evidenc, poročanjem, zagotavljanjem prevzemanja embalaže.

EOL: Kakšne anomalije ste ugotovili za leto 2011?

Jana Miklavčič: Za leti 2008 in 2009 niso bili doseženi okoljski cilji pri recikliranju lesne embalaže, v letu 2011 niso bile podpisane vse pogodbe z izvajalci javnih služb.

izključno družba Slopak prevzemala odpadno embalažo pri 36 komunalnih podjetjih od 58.

Ugotavljamo, da dokler nismo resno sporočili, da smo svoje deleže dosegli, razni pozivi niso zalegli. Dejansko smo morali reči, zdaj je pa dovolj. Ne nazadnje, imamo svoje zavezance, lastnike, ki niso dolžni financirati prevzema odpadnih embalaž družbam, ki so svojo obveznost prenesle konkurenčnim družbam. To je bil naš glavni motiv, pripeljati zadevo tako daleč, da se bo država resno odzvala in pripravila sistem na nivo, ko bodo dejanski pogoji poslovanja za vse enaki.

EOL: Interseroh res ni prevzemal svojih deležev?

Odnos med družbo in izvajalcem javne službe je v nekem primeru kupoprodajni odnos.

Mateja Mikec: Osebno sem hodila v letih 2005, 2006, 2007 in 2008 po komunalah in jih prosila, naj nam oddajajo embalažo. Pa so vsi rekli: »Poglejte, mi imamo tako dobro to rešeno s Slopakom, pa naš partner je, ne bomo.« Ne morem jih prisiliti, če so stvari take. Poleg tega smo jim mi ponujali pogodbo, ki je predvidevala bistveno bolj urejen način.

EOL: V čem?

EOL: V kakšnem odstotku?

Nadgradnja Regijskega centra za ravnanje z odpadki (RCERO) Ljubljana je celovita rešitev problematike ravnanja z odpadki v osrednji slovenski regiji. V projekt, ki ga delno financira Evropska unija, in sicer iz Kohezijskega sklada, je poleg Mestne občine Ljubljana vključenih še 26 občin. To so občine Brezovica, Dobrova-Polhov Gradec, Dol pri Ljubljani, Horjul, Ig, Medvode, Škofljica, Velike Lašče, Domžale, Kamnik, Komenda, Trzin, Lukovica, Moravče, Vodice, Mengeš, Grosuplje, Ivančna gorica, Dobrepolje, Ribnica, Loški Potok, Sodražica, Cerklje na Gorenjskem, Bloke, Žiri, Gorenja vas-Poljane.

Jana Miklavčič: V bistvu je to bila kar velika številka. Recimo, ena družba je do novembra poročala, da kljub nekim obremenitvam …

EOL: Lahko omenite, kdo je to?

Jana Miklavčič: 44 komunal v tistem obdobju ni zagotavljalo pobiranja embalaže, zato je začela inšpekcija nadzor, začela s prekrškovnim postopkom. V bistvu postopki še tečejo. Mislim, da je bila eni družbi že izdana odločba o prekršku, ostali dve pa sta v začetni fazi. Dejstva še ugotavljamo.

EOL: Boste tudi v letu 2012 nadaljevali s tovrstnimi inšpekcijskimi pregledi?

Projekt vključuje novo odlagalno polje za odlaganje nenevarnih odpadkov, izgradnjo čistilne naprave za izcedne vode in izgradnjo objektov za predelavo odpadkov. Čistilna naprava in odlagalno polje sta že zgrajena, za tretji, najzahtevnejši del, pa poteka izbira izvajalca. Objekti RCERO zagotavljajo, da bo po predelavi na odlagališču končalo le 20 odstotkov odpadkov, ki jih ne bo mogoče ponovno porabiti kot surovine ali energente, pa še ti odloženi odpadki bodo brez škodljivih vplivov na okolje.

Jana Miklavčič: V letu 2012 je napovedana usklajena akcija nadzora nad večjimi embalerji, proizvajalci, izvajalce javnih služb s komunalnimi odpadki imamo stalno pod nadzorom in, jasno, družbe tudi.

Projekt RCERO Ljubljana je uvrščen v Operativni program razvoja okoljske in prometne infrastrukture za obdobje 2007 do 2013, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije. Vrednost načrtovanih investicij med letoma 2010 in 2015 znaša 144 milijonov evrov skupaj z DDV.

Promocija

februar 2012

Več na www.rcero-ljubljana.eu.

Matej Stražiščar: Zgodbo moram nadaljevati tam, kjer sem pač nehal. V prvem obdobju, ko je bilo podeljeno okoljevarstveno dovoljenje, v letih 2004 do 2008, smo prevzemali vse.

Potem se je država odločila, da bo pustila na trg več družb, ni pa jasno definirala pravil.

Prva nejasnost je, da je podlaga za določanje deležev prevzema količin zakupljena oziroma prenesena odgovornost iz embalažnine na podlagi preteklega leta. To dejansko ne odraža tekočega priliva dohodkov na količine odpadkov in odpadne embalaže, ki pridejo k izvajalcem javnih služb. Prav tako država ni vztrajala, da bi se poročalo na komunalo natančno, koliko je posamezna družba prevzela. To je tako eskaliralo, da smo bili v letu 2011, v preteklih letih še bolj, izpostavljeni, saj je do septembra 2011

Mateja Mikec: Pač kakorkoli to imenujemo.

Odnos med družbo in izvajalcem javne službe je v nekem primeru kupoprodajni odnos. Jaz bom embalažo pobrala, ti mi moraš embalažo pripraviti. Blago mora biti pripravljeno za prevzem v takih in takih primerih. Nikoli nismo želeli komplicirati, kar zadeva prevzem v skladu z našimi pogoji, vendar morajo biti neki minimalni kriteriji, če pride do problemov. Pri nobenem komunalnem podjetju ni bilo nikoli problemov za prevzemanje v skladu z našo standardno pogodbo, ker smo se dogovorili natančno, kako bo, okvirji so taki in življenja ne bomo komplicirali. In nikoli nismo. Vseskozi pa se pojavlja vprašanje, kaj je sedaj pomembno: da družba prevzema pri vsakem podjetju ali da dejansko prevzame embalažo. Treba je vedeti, kakšno vlogo imamo družbe. Družbe imamo z vidika države zelo pomembno vlogo. Prvič, zagotoviti moramo zbiranje in predelavo odpadne embalaže v takih količinah, da so izpolnjeni okoljski cilji, ki jih ima država v okviru direktive EU. In drugič, vsako komunalno podjetje ima od vsake družbe garancijo prevzema. Dejansko je prerekanje, kje, kako in pod kakšnimi pogoji naj posamezna družba prevzema odpadno embalažo, po mojem mnenju zgolj zamegljevanje drugih težav. Mislim na nedoseganje okoljskih ciljev posameznih družb ter neučinkovito vodenje in nadzor nad delovanjem posameznih družb, ker ima največja družba po javno dostopnih podatkih velike minuse nekaj let zapored.

Druga družba, to smo mi, pa dejansko uspe delati ustrezno. Dejstvo je, da moramo garantirati prevzem vsakemu komunalnemu podjetju, v Tolminu, Krškem, Lendavi ali kjerkoli drugje.

EOL: Kako pa odgovarjate na očitke, da so bile vaše pogodbe neustrezne oziroma celo škodljive za izvajalce javne službe?

23 Bistveno se mi zdi, da bi morali sprejeti sistemsko ureditev, ki bi družbe stimulirale k večjemu prevzemanju odpadne embalaže.

EOL: Se pravi, niste sprejeli določenega odstotka dovoljenih nečistoč?

Barbara Avčin Tržan: Ne. Po drugi strani pa komunalna podjetja pravijo, da imajo 40 % odpadne embalaže med mešanimi komunalnimi odpadki. A jih meni in vam nikoli ne pustijo pred vrati, ravno tako jih prevzamejo. Ta gordijski vozel bomo presekali in se tudi dogovorili.

Naredili bomo tipsko pogodbo za vse komunale.

EOL: Za leto 2012?

Barbara Avčin Tržan: Ja, seveda.

Dušan Marc: Škoda, ker vsi zamujamo. Nekaj vlakov je že odpeljalo. Komunalci smo tisti, ki smo najbliže ljudem in smo tedensko prisotni.

To, ali poberemo ali ne poberemo, kar pustimo. Že nekaj let pobiramo rumeno vrečo in moram reči, da rumena vreča na nek način sploh ni formalno odobrena, saj sploh ni predpisana, kar nekako »prijela se je«. Problem, ki ga imamo vsi, je neusklajena zakonodaja. Imamo deset let stare predpise in imamo nove, tako da je vse skupaj neusklajeno, kar se seveda odraža v vsakodnevnem operativnem delu in v pogodbah.

Kaj lahko naredimo komunalci, ko se pogovarjamo o cenah? Saj poskušamo z dvigovanjem standardov, višjimi deleži … Dvigamo deleže, to moramo dosegati, ampak cene so zamrznjene.

Imamo pa stroške. Kličemo k temu, ali je morda prišel čas, da deset let staro deljeno odgovornost potegnemo iz predala in se vprašamo, ali je možno direktive EU in slovenske strateške dokumente v tem delu izvajati. Ali je kakšna možnost za razširjenje odgovornosti? Kako bi pokrili ta strošek? Morda se bo kakšen problem rešil, ko bo strošek šel iz naslova embalažnine.

Prej sem govoril o embalažnini, da je prenizka.

Igor Petek: Bom samo nadaljeval. Tudi primerljivi sistemi v okolici, če pogledamo, v Nemčiji ali Avstriji imajo podoben sistem deljenja odgovornosti. Odgovornost na strani proizvajalca je bistveno večja in sega do uporabnika, vsaj v Avstriji in Nemčiji je tako. Zaradi tega tudi cene komunalne storitve niso primerljive. Bistveno se mi zdi, da bi morali sprejeti sistemsko ureditev, ki bi družbe stimulirale k večjemu prevzemanju odpadne embalaže. To temeljito ločevanje, ki se sedaj pri nas dogaja, prinaša večje stroške. Vsi imamo probleme. Izvajalci javnih služb pri obdelavi komunalnih odpadkov pred odlaganjem, na primer, kam dati lahko frakcijo. Danes to ni rešeno in danes odlagališča zapiramo, obdelavo bomo uvedli, iz obdelave pa nimamo kam dati materiala. Ta del materiala prinaša izjemno velike stroške in del teh stroškov, velik del izločene frakcije je embalaža, definitivno mora biti na strani komunalnih družb. Smiselno bi bilo določiti cilje, kot jih imamo sedaj izvajalci javnih služb, tudi za družbe za ravnanje z odpadki.

Dejan Zver: Dotaknil se bom zadeve, ki je zelo občutljiva. Pogodba je v sami naravi dogovorna stvar. To, da obstaja revolt, ker je bila pogodba, ki je škodljiva, ponujena, je lahko samo izraz neposlovne etike dveh strank v postopku.

Pogodba, ki jo na koncu podpišeta obe stranki, mora biti izraz obojestranskega interesa. Mi smo se spogajali s 55 komunalami, ne vem zdaj, v čem je problem, da se nekateri niso. To je prva stvar, druga stvar je pa … na to se nujno moram odzvati. Včeraj smo se dogovarjali o nečistočah, a ne vem čisto točno, če smo se dogovorili ali ne. Kolikor vem, smo se dogovorili, da se bomo o tem pogovorili z Zbornico komunalnega gospodarstva, ker so nečistoče dejansko problem.

Janja Leban: Jaz bi se tukaj navezala na …

Dejan Zver: Samo sekundo, da dokončam, zakaj je to problem. Vprašanje je, kdo zbira komunalno embalažo. Javna služba, oni zbirajo embalažo in imajo škarje in platno v rokah, da zberejo embalažo na ustrezen način.

Janja Leban: Navezala bi se na vprašanje polne odgovornosti in deljene odgovornosti.

S strani zavezancev se zavzemamo za deljeno odgovornost. Če bi bila polna odgovornost, to pomeni, da bi v bistvu embaler plačal za zbiranje od občana naprej. Potem izvajalci javne službe niso potrebni. Potem je treba zelo jasno opredeliti obveznosti in odgovornosti in zelo jasno postaviti mejo, od kod naprej in pod kakšnimi pogoji se prevzema od izvajalcev javne službe, kaj je tisti brezplačni prevzem, kaj vključuje, od kod naprej. To je v bistvu stvar embalažnine. Vse ostale stvari, kar nudijo izvajalci javne službe,

66

Odmeva na članek "Sistem na prepihu" iz prejšnje številke EOL lahko preberete na www.zelenaslovenija.si (Barbara Avčin Tržan, MOP, mag. Robert Tomazin).

okolje

Barbara Avčin Tržan: O teh nečistočah je bilo takole: kakršnokoli mejo pri nečistočah bomo administrativno določili, ne bo v redu. Kar se tiče čistosti teh materialov, smo včeraj prišli do konsenza, da bomo družbe, Gospodarska zbornica in MOP izvedli akcijo ozaveščanja. Ljudem je potrebno povedati, kaj res sodi med embalažo.

Seveda je prenizka. Ko govorimo o polni okoljski odgovornosti, je embalažnina prenizka. Tega ne smemo pozabiti. Ta del »od zibelke do groba« manjka. Komunalci bi bili zelo veseli, da bi v tem delu kakšen del stroška dobili iz tega naslova in ne potem iz naslova krpanja občinskih proračunov.

obdelave in tako naprej, to je vse na trgu. Nekdo, ki ponuja storitev, je na trgu, četudi ima meter stran napravo za obdelavo ali ponudi to storitev 100 km stran.

EOL: Gospod Oset, kaj vi pravite kot zavezanec na pobude za zvišanje embalažnine?

Matej Oset: Mislim, da je bila tema dobro načeta, okrog sistema »full-costing«, ki ga ima Avstrija. Saj ga vsi dobro poznamo. Kot sem že uvodoma omenil, gre potem za drugo razdelitev stroškov. Če gremo na ta sistem, potem to marsikaj potegne za sabo. Ne predstavljam si gospodarske družbe v Sloveniji, ki bi to podprla.

Kar se pa tiče višine embalažnine, ne bom rekel, da je ta embalažnina za vse sprejemljiva. Si pa gospodarske družbe težko privoščimo, da bi bila bistveno višja. Najprej je verjetno treba stvar izračunati.

Dejan Zver: Bom začel na koncu. Zelo dobra izjava, da sistema »full-costing« gospodarstvo ne bi podprlo zaradi tega, ker bi bil ta sistem definitivno dražji, kot je obstoječi sistem deljene zgodbe med izvajalcem javne službe na komunalnem področju in tistim delom ravnanja z odpadno embalažo, ki ga pokrivajo sheme. Ampak izhajati je treba iz tega, da imajo izvajalci javne službe problem. Kje se pojavi ta razlika, da je sistem »full-costing« dražji od obstoječega? Ne pri DROE in v tistem delu, ko ga nekdo na terenu zbere, ampak v tistem delu, ko ga nekdo zbere in ga potem brezplačno odda. In ta cena, tudi če je bila kdaj v letih 2002, 2003 vkalkulirana, danes več v ničemer ne pokriva zgodbe. V prihodnosti se bomo morali pogovarjati, da ni nobene možnosti za uvedbo dražjih sistemov, kakor jih imamo danes. Zadeve so trenutno take, kot so, za leto 2013 pa je potrebno razmisliti o sistemu »full-costing« ali pa o nečem drugem in pošteno povedati, kdo zadeve nosi in kakšne so cene.

Samo še replika na pogodbe. Dikcija, da je treba imeti podpisane pogodbe, nikoli ni bila problematična in tudi na ministrstvu je bilo jasno povedano, da podpisana pogodba ni razlog, ali se odvaža ali se ne odvaža.

Igor Petek: Še enkrat bi poudaril – vprašanje nečistoč je po mojem mnenju popolnoma na mestu. V ravnanju z odpadno embalažo imamo v zvezi z obveščanjem, osveščanjem, komuniciranjem vsi, ki danes tukaj sedimo, svoje obveznosti. To, da se pojavijo nečistoče v embalaži, ni problem samo izvajalcev javnih služb. Kakršnokoli naknadno izločanje nečistoč iz embalaže, ki bi obremenjevalo javno službo, je po mojem mnenju tudi nezakonito.

EOL: Gospod Mlinar, vi boste sedaj v dveh vlogah, kot družba UNIREC in kot podizvajalec Dinos. Prej smo slišali, tudi od inšpektorice,

februar 2012

Mateja Mikec: S pogodbami ni bilo nobenih problemov, dokler ni ena družba rekla, poglej, v njej so opredeljene nečistoče. Takrat so te nečistoče skočile na plan. O tem smo se včeraj veliko pogovarjali, a nismo prišli povsem do končnega zaključka.

24 66

okolje

da so evidenčni listi netransparentni in da jih pravzaprav lahko uveljavljate, ker ste isti izvajalci, različnim družbam. Kako je s transparentnostjo izvajalcev?

Kristijan Mlinar: Ne vem, mogoče je tu malo nesporazuma glede netrasparentnosti evidenčnih listov. Če si podizvajalec, se evidenčni listi izpišejo skozi sistem, ker imamo pač program, da se izpišejo samo za določeno družbe, na primer Interseroh. Isto velja za druge sheme.

EOL: Inšpektorica je rekla, da se lahko isti listi podvajajo, dokler ne bo prišlo do elektronskega sistema. V čem govorita različno?

Kristijan Mlinar: Mogoče se ne razumemo.

Problem vidim, tega se danes nismo dotaknili, da lahko določeni, ker so listi v pisni obliki, ponarejajo te evidence in potrjujejo glede na to, koliko je dejansko masnega toka.

EOL: Kako pa predlagate, da bi kontrolirali ta masni tok?

Kristijan Mlinar: Prej bodo elektronski evidenčni listi, prej se bo to lahko omejilo. Mi smo bili že poskusni zajci, ko je bil prvi poskus evidenčnih listov na ARSO; ampak je bilo teh podatkov res preveč. Takrat v prvi fazi testa ni šlo, ampak zagotovo se bo na ta način transparentnost dosegala. Skozi masne tokove.

EOL: Se pravi, da še leto ali dve ne bo transparentnosti?

Barbara Avčin Tržan: Nekaj bi dodala, MOP pripravlja skupaj s projektno skupino, v projektu so družbe, inšpektorji, MOP, komunalna in gospodarska zbornica, tehnično uredbo o vseh teh stvareh, o katerih smo danes govorili.

Predvideva se sistem izravnave. Najprej smo rekli četrtletno, po vsej verjetnosti bomo šli na polletno izravnavo, predvideva se tudi dnevni vnos. To pomeni, da bodo komunale dnevno vnašale, komu so oddale embalažo in koliko. In ko bomo naredili ta izravnalni sistem s tehnično uredbo …

EOL: Kdaj bo to?

Barbara Avčin Tržan: To bo zdaj takoj, v roku dveh ali treh mesecev. S tem bomo dobili tudi dnevne vnose in tiste dnevne vnose se na koncu leta ne bo dalo prikrajati.

EOL: Kdo bo vnašal, kdo bo pooblaščen?

februar 2012

Barbara Avčin Tržan: Predvidevamo, da bo to izravnalno shemo, ta »clearinghouse«, kot se je že veliko o tem govorilo, vzpostavil GIZ DROE, zraven bosta še komunalna zbornica in MOP, zato da se bo pregledovalo. Se pravi, da se bodo tiste količine, ki se bodo dnevno vnesle, na četrtletje pregledale in na koncu leta ne bo moglo priti do novih evidenčnih listov ali do nekih zalog ali česarkoli.

EOL: Se pravi, leta 2012 se bo to že uveljavilo?

Dobro. V tem krogu želim odgovore družb.

Za leto 2011, če sem prav razumela, imate še nepobrane embalaže pri komunalah. To drži?

Dr. Silvo Žlebir, direktor Agencije Republike Slovenije za okolje EOL: Po mnenju okoljske inšpektorice sistem ravnanja z odpadno embalažo ne more biti transparenten, dokler se ne uvede informacijski sistem. Kako je s tem?

Informacijski sistem Odpadki, ki vključuje avtomatizirane podatkovne baze ter podporo elektronskemu upravnemu poslovanju na področju odpadkov, se bo v celoti uvedel do konca letošnjega leta. To nam nalaga tudi nova Uredba o odpadkih. Obetamo si, da bo s tem sistemom lažji in boljši nadzor nad tokovi odpadkov ter pravilnim ravnanjem z njimi, zlasti v delu, komu se odpadki oddajo in v kakšnih količinah ter koliko obdelovalcev bo preseglo z dovoljenjem določene količine za obdelavo. Pa tudi zbiralci bodo pod večjim nadzorom. Vse naše stranke – zbiralci oziroma obdelovalci odpadov – pa menda niso navdušeni nad elektronskimi evidenčnimi listi. Vsekakor večja transparentnost poslovanja ne bi smela nikogar motiti.

Glede ravnanja z odpadno embalažo pa se bodo morali posamezni akterji v sistemu ravnanja z embalažo opredeljevati, katera družba za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ravna s predmetno odpadno embalažo.

EOL: Zakaj ARSO ne dovoli vpogleda DROE v njihova letna poročila in zakaj teh podatkov javno ne objavi?

Vse DROE so svoja letna poročila označila kot poslovno skrivnost. Sam se zavzemam za transparentnost ravnanja z odpadki, zato bomo preučili, če so ti zahtevki osnovani. Če ne, bodo ti podatki javni.

Odgovorna oseba v podjetju mora paziti, da izpolnjuje tiste normative, ki so v okviru zakonodaje, in hkrati ravnati ekonomsko odgovorno.

Na dolgu imate še izravnave. Kaj imate v svojih letnih načrtih? Imate realnejše številke kot lani?

Mateja Mikec: Vsi se moramo zavedati obremenitve gospodarstva s stroški. Ko iščemo način, kako bodo stvari funkcionirale, moramo doseči, da bodo stroškovno učinkovite. Logistika je velik okoljski in monetarni strošek. Kar se pa tiče bremen iz lanskega leta – problem se je pojavil samo tam, kjer je Slopak nehal prevzemati. Tam, kjer smo mi prevzemali, dejansko ni bilo problema. Vsekakor smo v tistem času, ko je Slopak nehal prevzemati, vskočili, potegnili vse maksimalne kapacitete izvajalcev na našo stran in zagotovili prevzemanje do konca leta.

Seveda je tudi Surovina začela prevzemati, ker prej sploh še ni, kakorkoli, zagotovili smo, da se je sistem do konca odvil v letu 2011. Ostalo je nekaj količin pri izvajalcih javnih služb.

EOL: Koliko?

Mateja Mikec: Ocenjujemo, da je teh količin okoli tisoč, morda tisoč petsto ton. Ampak kakorkoli je, mi pravimo, to zagovarjam kot direktorica GIZ skupne sheme in tudi kot odgovorna oseba iz Interseroha, da moramo ne glede na lansko dogajanje potegniti črto. Moramo pogledati, kaj je kdo naredil in česa ni naredil na globalnem nivoju.

EOL: Kdo bo potegnil črto?

Mateja Mikec: Zahtevala sem, naj se to naredi v okviru sekcije odpadne embalaže v okviru GIZ. Naj se dejansko pogledajo podatki za nazaj in se vidi, kaj je kdo naredil, česa kdo ni naredil, naj se vidi, kakšno je stanje 31. 12. 2011.

EOL: Gospod Stražiščar, bo vaša sekcija to naredila?

Matej Stražiščar: Ja, trudimo se skleniti dogovor. Malo smo na različnih stališčih. Zdaj ugotavljamo, da so bile razmere vsako leto različne, s tem da je Slopak ves čas prevzemal na večini komunalnih podjetij. Trudili se bomo, če bomo sklenili dogovor, če ne, ne vem.

EOL: Kaj je alternativa, če dogovora ni?

Matej Stražiščar: Ne vem še. Za tekoče prevzemanje smo dogovorjeni. Vsaka družba prevzema pri vseh komunalah, skladno s tržnim deležem.

Ministrstvo je reklo, da bo letošnje tržne deleže objavilo na podlagi embalažnine oziroma prenosa obveznosti v tem letu.

EOL: Če prav razumem gospo Avčin Tržan, je MOP vskočil z deleži zaradi tega, ker trg ni deloval. Se družbe med sabo ne morete dogovoriti?

Barbara Avčin Tržan: Trg je deloval tako, da sta Interseroh in Slopak pobirala na tistih komunalah, kjer jima je ustrezalo.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/146

Celotno okroglo mizo lahko preberete na www.zelenaslovenija.si.

Na voljo je tudi zvočni zapis.

Promocija

MOP je kot temelj izdelal DIIP, a precej dvomov foto: www.shutterstock.com

Bojan Dejak

Termična obdelava odpadkov v Sloveniji

26 66

okolje

Termična obdelava odpadkov v Sloveniji

V skladu s Tematsko strategijo

o preprečevanju nastajanja in recikliranju odpadkov z dne 27. maja 2003 je dolgoročni cilj

EU, da postane gospodarsko in okoljsko učinkovita družba

recikliranja. Cilj je izogniti se nastajanju odpadkov in

uporabiti odpadke kot vir.

Takšna usmeritev naj bi

prispevala k temu, da se

tokovi odpadkov preusmerijo

stran od odlaganja v razne oblike predelave, da se poveča

delež in izboljšajo tehnologije recikliranja, pa tudi delež

kompostiranja in predelave odpadkov v energetske

februar 2012

namene.

O

kvirna direktiva o ravnanju z odpadki (2008/98/EC) uveljavlja nov pristop k obravnavi odpadka. Odpadki so vir surovin (in ne samo nekaj, kar je potrebno čim ceneje odložiti), zato morajo države članice sprejeti ukrepe za čim večjo ponovno uporabo odpadkov. Direktiva določa 5-stopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki, ki se upošteva kot prednostni vrstni red pri načrtovanju politike in pripravi zakonodaje na področju odpadkov, in sicer: preprečevanje nastajanja odpadkov, priprava odpadkov za ponovno uporabo, recikliranje, druga predelava (npr. energetska predelava) in odstranjevanje.

V

skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in ciljem oblikovanja družbe recikliranja so ukrepi v operativnem programu naravnani k čim manjši podpori odlaganja ali sežiganja komunalnih odpadkov. Za ravnanje s komunalnimi odpadki je izdelan prednostni vrstni red postopkov obdelave komunalnih odpadkov, pri čemer se odstopa od hierarhije ravnanja z odpadki samo zaradi omejitev, ki jih narekujeta tehnična izvedljivost in ekonomska upravičenost. V Operativnem programu ravnanja s komunalnimi odpadki (OP RKO), ki je v zaključni fazi sprejemanja, je posebej poudarjeno, da mora biti sežig trdnih komunalnih odpadkov tako energetsko učinkovit, da se šteje za postopek predelave mešanih komunalnih odpadkov.

Najprimernejša je soproizvodnja toplotne in električne energije

D

a bi zagotovili samostojnost Slovenije pri obdelavi in odstranjevanju mešanih komunalnih odpadkov, je z operativnim programom opredeljeno omrežje odlagališč za odstranjevanje in naprav za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, pri čemer so upoštevane geografsko pogojene družbene okoliščine in potrebe po odlagališčnih in obdelovalnih zmogljivostih.

Glede na opredeljeno hierarhijo ravnanja z odpadki ne bo mogoče realizirati celotnega koncepta ravnanja z odpadki brez termične predelave predhodno obdelanih frakcij mešanih komunalnih odpadkov (trdno gorivo iz komunalnih odpadkov). Operativni program prav tako določa scenarij ravnanja z blatom iz komunalnih in skupnih čistilnih naprav. Po tem scenariju je predvidena proizvodnja RDF iz osušenega obdelanega blata ter sežig le-tega v napravah za energetsko predelavo gorljivih frakcij mešanih komunalnih odpadkov. Po OP

27 lede na klimatske razmere v Sloveniji ter glede zahteve po dolgoročni zanesljivosti rabe trdnega goriva iz mešanih komunalnih odpadkov je najprimernejša oblika njihove energetske predelave soproizvodnja toplotne in električne energije (SPTE) v napravah, ki so del sistema za daljinsko ogrevanje. Izvajanje storitev obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov je predvideno v večjih mestih, ki so opremljena z daljinskim ogrevanjem. Predvidene lokacije objektov termične predelave odpadkov z energetsko izrabo so v Celju, Ljubljani in Mariboru.

Od navedenih objektov je objekt v Celju že v obratovanju. Za izgradnjo objektov termične predelave odpadkov z energetsko izrabo v Ljubljani in Mariboru je MOP v letu 2011 izdelal Dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), ki je osnova za nadaljnje faze načrtovanja in izvedbe obeh projektov. Projekt zajema tri pomembne sklope, kot so priprava projektne in investicijske dokumentacije, priprava državnega prostorskega načrta in ureditev načina izvajanja javne službe.

P

odatki o odpadkih za leto 2010 kažejo, da bo po letu 2015 potrebno zagotoviti objekte za termično predelavo odpadkov za 204.900 ton RDF s povprečno vhodno toplotno močjo 127, 7 MW; iz tega izhaja, da je potrebno zagotoviti dodatne zmogljivosti za 180.900 ton RDF s povprečno letno vhodno toplotno močjo 113,0 MW. Z vidika tehničnih rešitev bo potrebno upoštevati zahteve direktive o odpadkih, ki določa, da je pogoj kateregakoli dovoljenja, ki zajema sežig ali sosežig z energetsko predelavo, zagotoviti visoko stopnjo energetske učinkovitosti. Evropska unija je za svoje članice opredelila ostre zahteve glede implementacije ustreznih tehnologij za različna industrijska področja. Tako mora biti objekt za TPO narejen v skladu z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami BAT, ki jih opredeljuje EU v dokumentu najboljših referenčnih tehnik (BREF – Best References). Razvojne možnosti na področju termične predelave trdnih frakcij iz mešanih komunalnih odpadkov so že opredeljene v operativnem programu ter energetskem scenariju, izdelanem na njunih podlagah. Na podlagi podatkov iz leta 2010 izhaja, da se bo obseg termične obdelave suhih frakcij iz mešanih komunalnih odpadkov gibal med 149.000 in 181.000 tonami letno. V okviru predvidenega objekta TPO v Ljubljani se bo letni obseg sežiga trdnih frakcij iz mešanih komunalnih odpadkov gibal med 79.000 in 131.900 tonami (v odvisnosti od opredelitve prispevnega območja). V okviru predvidenega objekta TPO v Mariboru pa se bo letni obseg sežiga trdnih

Za dve sežigalnici več kot 220 milijonov

P

reliminarna predračunska vrednost za objekta znaša za Ljubljano med 170 in 180 mio evrov, za Maribor med 53 in 58 mio evrov, skupno torej med 223 in 238 mio evrov. Za izvedbo tega projekta so predvideni viri sredstev iz kohezijskega sklada EU, sredstev MOP, sredstev MOL in MOM, sredstev upravljavcev državne infrastrukture, kreditov evropskih razvojnih bank s poroštvom države in drugih možnih virov.

Z

normativnega vidika bo za realizacijo projekta potrebno sprejeti Uredbo o državnem prostorskem načrtu za objekt TPO v Ljubljani in Uredbo o državnem prostorskem načrtu za objekt TPO v Mariboru. Za nemoteno izvajanje obvezne državne javne službe bo morala Vlada RS prejeti spremembo in dopolnitev Uredbe o izvajanju obvezne državne javne službe.

M

estna občina Maribor je za potrebe projekta na svojem območju kupila tudi okrog tri hektarje veliko zemljišče v industrijski coni, za katero je župan pridobil soglasje mestnega sveta, da se tam izvajata procesa snovne in energijske predelave odpadkov.

O

bjekti za termično predelavo odpadkov in soproizvodnjo električne in toplotne energije bodo postavljeni poleg objektov za mehansko biološko obdelavo odpadkov in ob obstoječi železnici. Lokacija se nahaja v industrijsko-trgovski coni Maribor-jug. Površina lokacije, namenjene objektu termične predelave odpadkov, meri okoli 15.000 m2. Lokacija je umeščena relativno blizu potencialnih odjemalcev tako električne kot tudi toplotne energije.

P

riprava vse potrebne projektne, investicijske in prostorske dokumentacije bo po predlaganem terminskem planu trajala 24 mesecev, gradnja in poskusno obratovanje pa 30 mesecev. Vključitev objektov v sistem predvidevamo v letu 2016, s čimer bomo sledili dinamiki obratovanja objektov MBO.

Projekt Toplarna Maribor – čakajoč na državni prostorski načrt Projekt smo v Mariboru operativno pričeli s tem, da smo iz podjetja Snaga prvi DIIP za TOO v Mariboru na MOP poslali spomladi 2009. Konkretnega odziva na poslani DIIP takrat ni bilo, sedaj pa predstavlja podlago za nov DIIIP, ki ga je naročil MOP.

V

Mariboru smo že pred časom ustanovili projektni svet za vodenje projekta celovitega ravnanja z odpadki, saj se je aktivno pristopilo k izvajanju regijskega centra za gospodarjenje z odpadki Podravja. Osnovni namen takšnega telesa je bil celovito in strokovno vodenje ter izvedba celotnega projekta v najkrajših časovnih rokih.

P

ri tem smo si kot izhodišča zastavili vse nacionalne cilje iz strateških razvojnih dokumentov s področja ravnanja z odpadki

66

kot tudi veljavno slovensko zakonodajo in evropske smernice. Na lokalni ravni so se pripravili vsi ustrezni dokumenti, ki obsegajo: Lokalno Agendo 21 – Program varstva okolja za Maribor, Program ravnanja z ločeno zbranimi frakcijami komunalnih odpadkov v Mestni občini Maribor in Občinski program varstva okolja za Maribor (OPVO za MB) 2008 do 2013.

Izdelale so se tudi ustrezne strokovne podlage, da je bilo moč pričeti z izvajanjem projekta.

okolje

G

frakcij iz mešanih komunalnih odpadkov gibal okoli 41.000 in 49.000 ton letno.

Za izgradnjo objektov termične predelave odpadkov z energetsko izrabo v Ljubljani in Mariboru je MOP v letu 2011 izdelal Dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP).

Ugodnosti te lokacije so: • v bližini ni neposrednih bivalnih enot; • ugodne transportne povezave (prometna obremenitev lokacije se ne bo povečala glede na zatečeno stanje); • bližina potencialnih odjemalcev toplotne in hladilne energije skozi vse leto; • bližina vročevodnega omrežja Energetike Maribor (navezava na obstoječe omrežje se bo izvedla z magistralnim vročevodom po energetskem koridorju po Nasipni ulici, priključek pa se bo izvedel v predelu nove Puhove ceste); • koncentracija obdelave in predelave odpadkov na enem mestu zmanjšuje potrebo transporta odpadkov – manjša prometna obremenitev mesta; • manjši stroški logistike odpadkov – posledično manjši pritisk na ceno ravnanja z odpadki.

K

er je termična predelava odpadkov skladno s 148. členom Zakona o varstvu okolja obvezna državna gospodarska javna služba

februar 2012

RKO je cilj energetske predelave komunalnih odpadkov zagotoviti infrastrukturo, ki bo omogočila uporabo energetskega potenciala trdnega goriva iz mešanih komunalnih odpadkov s sežiganjem v sežigalnicah, ki se uvrščajo med naprave za predelavo odpadkov.

28

foto: www.shutterstock.com

66

okolje

varstva okolja (sežiganje komunalnih odpadkov), je za ta del projekta v celoti prevzela vse aktivnosti država oziroma MOP.

Trenutna dinamika priprave vseh potrebnih dokumentov in dokumentacije za termično predelavo odpadkov verjetno ni na ustreznem nivoju.

Toplarna v Mariboru najbrž za tri regije

M

OP je trenutno v pripravi Dokumenta identifikacije investicijskega programa za termično predelavo odpadkov, kar je osnova za odločitev o pripravi državnega prostorskega načrta, saj gre ponovno za objekt državnega pomena.

M

OP predvideva prispevno območje gorljivih frakcij mešanih komunalnih odpadkov za termično predelavo odpadkov v Mariboru iz statističnih regij Podravja in Pomurja ter morda tudi Koroške. V primeru vseh treh statističnih regij bi govorili o območju 4.548 km2 in 514.758 prebivalcih (podatki za prvi kvartal 2011).

P

rav tako je izdelana ocena, da bi bilo s tega območja lahko pripeljano med 41.000 in 49.000 ton energijsko bogate frakcije, ki bi se termično predelala v Toplarni Maribor. Ta količina pomeni vhodno toplotno moč naprave med 26 MW in 31 MW.

K

oličina razpoložljivih gorljivih frakcij iz mešanih komunalnih odpadkov (energijsko bogata frakcija) je izračunana na osnovi trenutnih podatkov ob upoštevanem trendu povečevanja količine odpadkov in povečani snovni izrabi ter ločenem zbiranju za celotno obdobje delovanja bodoče termične predelave odpadkov.

T

februar 2012

renutna dinamika priprave vseh potrebnih dokumentov in dokumentacije za termično predelavo odpadkov verjetno ni na ustreznem nivoju, da bi lahko bila potrebna objekta za termično predelavo odpadkov v Mariboru in Ljubljani do konca leta 2015 tudi zgrajena in bi obratovala, čeprav je z lokalnega nivoja zagotovljena projektu polna podpora.

Branko Kosi, Snaga Maribor

MOP je pustil v Bruslju 100 nepovratnih milijonov

• Ker Uredba o načinu opravljanja obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov še vedno velja in dopušča možnost, da se mestna občina skupaj z zainteresiranimi občinami odloči in ga predlaga (podobno je bil realiziran celjski projekt), je TE-TOL pobudo za realizacijo takšnega projekta podal na MOP.

M

• V aprilu 2010 je družba TE-TOL pripravila

OP je od leta 2009 dalje zaviral projekt izgradnje Energetske predelave odpadkov v Ljubljani. Z izdelavo novega DIIP, kot tudi sami navajajo, pa smo se vrnili na izhodiščno stanje in pozabili na koristno in odlično opravljeno minulo delo na projektu energetske predelave odpadkov, v katerega je bilo vloženih že precej sredstev.

Navajam kronologijo dogodkov: • Družba TE-TOL je v letu 2006–2007 pripravila DIIP. • Družba TE-TOL je v letu 2007 pripravila študijo lokacij za postavitev objekta energetske predelave odpadkov na območju MOL.

• Družba TE-TOL je skupaj z JP Snaga, JP Energetika in JP VO-KA v decembru 2009 zaključila izdelavo dokumenta PIZ in ga predstavila projektnemu svetu.

• 16. 3. 2010 je bila na kolegiju direktorjev javnih podjetij sprejeta odločitev o velikostnem redu (30 MW) in prispevnem območju (osrednja slovenska regija, takrat 17 občin).

MOP je od leta 2009 dalje zaviral projekt izgradnje Energetske predelave odpadkov v Ljubljani.

podroben terminski načrt za izgradnjo objekta in predlagala financiranje iz za to predvidenih nepovratnih kohezijskih sredstev EU. • Terminski načrt za izgradnjo objekta je bil maja 2010 osebno predan ministru za okolje in prostor, dr. Roku Žarniću; MOP je obljubil, da bo preučil predlog načrta in prispevnega območja.

• Sledi preobrat v politiki MOP. 14. 5. 2010 je MOP pripravil Načrt ukrepov za izboljšanje učinkovitosti sistema ravnanja z odpadki

• TE-TOL je 26. 5. 2010 o nerazumljivi opustitvi možnosti financiranja projekta iz sredstev EU seznanil kabinet predsednika Vlade RS.

• MOP je v jeseni 2011 začel z izdelavo novega DIIP in pri tem deloma uporabil tudi znanje v TE-TOL. Kot je moč razumeti iz besed Bojana Dejaka, ponovno razmišlja o financiranju iz nepovratnih sredstev EU.

• MOP je navkljub našemu pozivu nadaljeval z aktivnostmi v smeri opustitve izrabe nepovratnih kohezijskih sredstev EU in 3. 6. 2010 v sprejem Vladi RS predložil Spremembo operativnega programa okoljske in prometne infrastrukture (OP ROPI), kjer je projekt Termične obdelave odpadkov v Ljubljani prestavljen med rezervne projekte, po njihovi navedbi v dokumentu pa je zapisano, da na projektu že potekajo aktivnosti javno-zasebnega partnerstva, o katerem seveda TE-TOL in MOL nista bila seznanjena. Omenjeno dejstvo je v celoti zavrlo aktivnosti družbe TE-TOL na projektu.

• V času od avgusta do decembra 2010 je sledila vrsta aktivnosti družbe TE-TOL z željo po ponovnem razmisleku o razumni možnosti črpanja (sestanki na MOP, služba Vlade RS za lokalno samoupravo, Odbor Državnega zbora za okolje in prostor).

• Odbor Državnega zbora za okolje in prostor je dne 8. 12. 2010 sprejel za nadaljevanje projekta energetske predelave odpadkov v Ljubljani pomembna sklepa. Odbor je predlagal MOP, da ponovno preuči možnost uvrstitve obeh bodočih naprav za termično obdelavo odpadkov preostankov komunalnih odpadkov iz rezervnega v prioritetni program financiranja v OPROPI in iz javno-zasebnega partnerstva v javni sistem financiranja, ter da skladno za Zakonom o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor nemudoma pripravi pobudo in prične s postopkom priprave državnega prostorskega načrta za objekte termične obdelave odpadkov.

Sklepa Odbora DZ za okolje in prostor do danes še nista bila realizirana!

Minister pozabil na dogovor in odgovor • Januarja 2011 smo ministra dr. Roka Žarnića pozvali za skupni sestanek, na katerem bi se pogovorili o možnostih nadaljevanja projekta (sestanek do danes ni bil realiziran, prejeli nismo niti odgovora).

• Sledila sta dva sestanka (2. 6. 2011 in 23. 8.

• Osnutek DIIP smo novembra 2011 pregledali in podali pripombe, končnega dokumenta in odziva na naše pripombe še nismo prejeli.

N

e smemo pozabiti naslednjega: MOP je v opisanem časovnem obdobju zavestno opustil izrabo realne možnosti koriščenja nepovratnih sredstev v višini 100 milijonov evrov,

Razlaga MOP o izrabi kohezijskih sredstev EU za namen opisanega projekta v naslednji finančni perspektivi EU (2014–2020) je neresna.

in to v času, ko ima država resne realne težave v sistemu javnih financ! Kohezijsko obdobje 2007–2013 je v tem pogledu izgubljeno. Razlaga MOP o izrabi kohezijskih sredstev EU za namen opisanega projekta v naslednji finančni perspektivi EU (2014–2020) je neresna, vse dokler se projekt ne uvrsti vsaj v načrt razvojnih programov in logično tudi v ustrezne operativne programe. Priprava vloge za izrabo tovrstnih sredstev mora potekati vzporedno s pripravo ustrezne projektne dokumentacije. Oblikovati in imenovati je treba projektno ekipo, ki bo projekt iz zagonske faze na transparenten način pripeljala v izvedbeno fazo. Prostora za parcialne interese posameznikov v tem projektu pač ni! Projekt energetske predelave odpadkov večjega obsega v Sloveniji bo namreč moral biti priključen skladno s smernicami R1 na obstoječ sistem daljinskega ogrevanja oziroma hlajenja, kjer je javni interes že desetletja v ospredju!

Družba TE-TOL, ki je v 100-odstotni lasti podjetij lokalne skupnosti in države, je skupaj z nekaterimi drugimi zainteresiranimi javnimi podjetji v MOL v projekt vložila že več kot 250.000 evrov.

Dr. Marko Notar, namestnik direktorja, Termoelektrarna toplarna Ljubljana, d. o. o.

Sprejeta nova uredba o odpadkih

29 66

2011) med županom MOL in ministrom, na katerih je bilo dogovorjeno, da se oblikuje komisija za pregled in oceno že opravljenega dela. Družba TE-TOL je v komisijo imenovala svoja predstavnika, MOL tega ni storil in komisija se do danes ni sestala, čeprav je bil s strani TE-TOL predlagan termin sestanka 1. 9. 2011.

Nova uredba o odpadkih, s katero se v slovenski pravni red prenaša znana evropska Direktiva o odpadkih, uvaja nekatere novosti, predvsem pa nov pristop glede ravnanja z odpadki. Bistvena novost je zahteva o preprečevanju nastajanja odpadkov, kar naj bi državi naložilo sprejem operativnega programa preprečevanja nastajanja odpadkov. Na osnovi tega programa pa naj bi se celovito presojali načrti, programi in drugi akti na različnih razvojnih področjih. Uredba uvaja petstopenjsko hierarhijo ravnanja z odpadki: preprečevanje nastajanja odpadkov, priprava na ponovno uporabo, recikliranje, druga, npr. energetska predelava in odstranjevanje.

Za gospodarstvo bo zelo pomembno razumevanje nove določbe o stranskem proizvodu in prenehanju statusa odpadka Na novo sta opredeljena tudi predelava in odstranjevanje odpadkov. Ključno bo vprašanje nadomestitve virov. Za marsikoga bo pomembno določilo, da se za energetsko učinkovit sežig komunalnih odpadkov šteje postopek predelave, kadar so izpolnjena določena merila energetske učinkovitosti. Doslej so bile namreč vse sežigalnice odpadkov uvrščene med naprave za odstranjevanje odpadkov. Z uredbo je še jasno določeno, med drugim, da je treba vzpostaviti ločeno zbiranje vsaj za odpadke iz papirja, kovine, plastike in stekla.

Roto z novim obratom za predelavo plastičnih mas V murskosoboški skupini Roto so odprli nov proizvodni obrat z najsodobnejšo tehnologijo predelave plastičnih mas v končne izdelke. Kot je izjavil generalni direktor Štefan Pavlinjek, se v razvoju odločajo predvsem v proizvodnjo izdelkov s področja ekologije in do okolja prijaznih izdelkov.

Na trgu so zelo dobro sprejete njihove hišne čistilne naprave in čistilne naprave za manjša bivalna naselja s 5000 prebivalci.

EU razmišlja še o ostrejšem znižanju emisij Okoljski odtis Slovenije je skoraj dvakrat višji od njene biološke zmogljivosti, pogosto poudarja dr.

Dušan Plut. Takšna ocena je še posebej aktualna v trenutku, ko se v EU razpravlja o tem, ali bo sprejela zavezo o višjem, torej o 30-odstotnem znižanju emisij toplogrednih plinov do leta 2020.

Doslej je bil govor o 20 %. Dodatno znižanje bi finančno zelo obremenilo Slovenijo in bi lahko stalo okrog 400 milijonov evrov, saj povečanje prometa povzroča vse večje emisije. Podnebna strategija, ki je v javni razpravi, sicer načrtuje več ukrepov, med drugim energetsko sanacijo zgradb, prenovo železnic, ureditev javnega prevoza in drugo, vendar se danes ne ve, kakšna bo usoda dokumenta.

februar 2012

ter krepitev preventivnega ravnanja MOP, iz katerega evidentno izhaja, da MOP za izvedbo projektov kot obliko financiranja zagovarja javno-zasebno partnerstvo, za katerega, mimogrede, ni podlage v obstoječi uredbi. MOP se je zavestno odpovedal izrabi v Operativnem programu že rezerviranih nepovratnih kohezijskih sredstev v višini 100 milijonov evrov!

okolje

Kratko, zanimivo

foto: osebni arhiv

30

ko Potrebujemo LUM palico in debel korenček na

okolje

66

kolumna

Andrej Klemenc1

akovost zraka v Sloveniji je tema, ki se v medijih in politični javnosti pojavlja le v povezavi z določenimi točkovnimi viri onesnaženja iz industrije in ob dolgotrajni toplotni inverziji, ki v času kurilne sezone povzroči, da je ozračje v gosto naseljenih kotlinah in dolinah že na pogled in na vdih onesnaženo s sajami, delci in strupenimi plini. Živimo v prepričanju, da z izjemo na posameznih lokacijah ali v določenih časovnih obdobjih dihamo relativno čist zrak, ki našemu zdravju ne more povzročati pretirane škode. Da ni tako, nas ne prepričujejo redne kampanje pristojnih zdravstvenih služb in/ali nevladnih organizacij. Tudi te in one se oglasijo le ob ekscesnih primerih in dogodkih. Pa bi se ene in druge ter seveda mediji morali oglašati pogosteje in tudi takrat, ko krivde ni mogoče naprtiti (le) industriji ali nevestnim posameznikom, temveč smo tako ali drugače vsi obenem krivci in žrtve.

skeptikov. Tako so celo ob nedavni otvoritvi prve javne polnilnice stisnjenega zemeljskega plina za pogon motornih vozil v Ljubljani ter nabavi prvih 20 mestnih avtobusov na to gorivo v prestolnici politiki govorili predvsem o zmanjšanju izpustov CO2, čeprav je veliko bolj pomembno to, da vozila na zemeljski plin praktično ne onesnažujejo zraka.

I

zpusti iz avtomobilskih motorjev so poleg dušikovih oksidov polni

R

es se je v zadnjih dveh desetletjih občutno zmanjšalo onesnaženje s klasičnimi onesnaževali zraka, kot so saje in žveplov dioksid.

Razžvepljevalne naprave na termoelektrarnah, uporaba bolj kakovostnih goriv, zamenjava industrijskih in individualnih kurišč na trda goriva s kurišči na tekoča (kurilo olje) goriva in zlasti s kurišči na (zemeljski) plin, širjenje sistemov daljinskega ogrevanja, strožji emisijski standardi pri avtomobilih ter postopna obnova avtomobilskega voznega parka, vse to je prispevalo, da z žveplovimi dioksidi in sajami pravzaprav nimamo več težav in da nam je onesnaženje zraka izginilo izpred oči.

februar 2012

Š

e dodatno je problematiko kakovosti zraka v medijih zameglila oz. bolje rečeno prekrila kontroverzna tema podnebnih sprememb, pri kateri še tako močni dokazi niso nikoli dovolj neposredni in prepričljivi, da bi omajali prepričanja in argumente 1 Andrej Klemenc, projektni vodja, Regionalni center za okolje za srednjo in vzhodno Evropo – Pisarna Ljubljana

več ljudi kot v prometnih nesrečah. Toda to so tihe, neopazne, statistične in neposredno težko dokazljive smrti.

N

edopustno je, da pristojni v Sloveniji še naprej dopuščajo prodajo novih avtomobilov z dizelskimi motorji brez filtrov trdnih delcev. Poleg subvencij za električna in hibridna vozila bi morali kljub kriznim časom na osnovi namenskih taks iz naslova onesnaževanja zraka zbrati sredstva za subvencioniranje naknadne vgradnje filtrov trdnih delcev za dizelska vozila, nabavo vozil na zemeljski plin ter za predelavo vozil na pogon na utekočinjeni naftni plin. S tem, s poostrenim nadzorom in izločanjem vozil, predvsem tovornjakov, iz katerih se kadi kot iz starih lokomotiv in jih lahko vsak dan opazimo na naših avtocestah, ter s povečanjem deleža javnega potniškega prometa lahko počasi zmanjšamo onesnaženje zraka zaradi prometa. Povečanja deleža javnega prometa pa ne bo brez usklajenih voznih redov, enotne vozovnice, ustrezne (cenovne in kazenske) politike parkiranja v mestih, prednostnih pasov za (mestne) avtobuse, izboljšanja hitrega prestopanja s kolesa ali avta na vlak ali avtobus, boljšega informacijskega sistema o možnostih, ki jih ponuja integriran javni potniški promet itd.

Tu torej v nasprotju s sedanjimi političnimi parolami potrebujemo več in ne manj države! foto: www.shutterstock.com

K

finih drobnih delcev, ki z vdihavanjem pridejo neposredno v naša pljuča in od tam v kri ter povzročajo težave pri dihanju in v delovanju srca in ožilja ter so zlasti nevarni majhnim otrokom, osebam, ki bolehajo za bolezni pljuč, srca in ožilja, in starejšim. Posredno tako v svetu kot tudi v Sloveniji za posledicami onesnaženja zraka zaradi prometa umre desetkrat

31 66

V

Edina strateško pametna odločitev je ob izboljšani toplotni izolaciji stavb zamenjati zastarele kotle in peči na lesno biomaso s tehnološko naprednejšimi. Pri tem pa poleg palice potrebujemo tudi kar debel koren-

Res se je v zadnjih dveh desetletjih občutno zmanjšalo onesnaženje s klasičnimi onesnaževali zraka, kot so saje in žveplov dioksid. bilo samo po sebi zunaj velikih naselij čisto sprejemljivo, saj s tem povečujemo porabo domačega, obnovljivega in CO2 nevtralnega energenta. Vendar se les kuri v starih kuriščih brez primerne oblike zgorevalnega prostora, senzorskega nadzora nad izpušnimi plini in avtomatskega dovajanja zraka v kurišče. Zato zgoreva slabo in prekomerno onesnažuje zrak. Samo z ustrezno zakonodajo oz. nadzorom nad ustreznostjo izpustov iz individualnih kurišč ter sankcioniranjem tistih, ki prekomerno

ček v obliki informacijskih in svetovalnih storitev, nepovratnih sredstev in ugodnih kreditov, saj les večinoma še vedno uporabljajo v ekonomsko šibkih gospodinjstvih.

N

Nedopustno je, da pristojni v Sloveniji še naprej dopuščajo prodajo novih avtomobilov z dizelskimi motorji brez filtrov trdnih delcev.

okolje

onesnažujejo, se problema ne da rešiti.

eč države pa potrebujemo tudi za to, da se soočimo z drugim naraščajočim virom izpustov zdravju škodljivih delcev in plinov v Sloveniji. Zaradi gospodarske krize vse več ljudi vse bolj uporablja drva, kar bi

a vsak način pa se moramo v Sloveniji izboljšanja kakovosti zraka lotiti tako,

da bomo hkrati dosegali tudi cilje zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Pri tem so lahko v veliko pomoč skupne evidence izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov na ravni mest, toda o tem, kako »ubiti dve muhi na en mah«, se morajo začeti predvsem čim prej in na ustrezen način pogovarjati ključni deležniki iz industrije, vladnih institucij in nevladnih organizacij.

Drugače. Zeleno.

Spremenite odpadke v energijo!

V Gorenju Surovini ponujamo celovite storitve ravnanja z odpadki.

Strokovno in okolju prijazno s pomočjo najsodobnejših tehnologij poskrbimo za vse vrste odpadnih materialov: od stekla do jekla, od plastenk do lesnih ostankov, od starega hladilnika do včerajšnjega časopisa.

Z odpadki ravnamo kot z dragoceno sekundarno surovino in uredimo, da se koristni kovinski in nekovinski materiali vrnejo nazaj v proizvodnjo, ostanek pa pripravimo za energetsko izrabo.

Sonaravni razvoj načrtnega ravnanja in gospodarjenja z odpadki, h kateremu smo zavezani, temelji na osnovnih ekoloških principih snovne in energetske izrabe odpadkov, zato sleherni korak načrtujemo in izvajamo z mislijo na okolje.

Naše dejavnosti, ki jih skrbno razvijamo in nadgrajujemo že šest desetletij zajemajo ves spekter ravnanja z odpadki: zbiranje, sortiranje in predelavo odpadkov, ravnanje z odpadno embalažo, proizvodnjo ter prodajo trdnega goriva, proizvedenega iz odpadkov. Ob tem vam naši strokovnjaki nudijo tudi strokovno svetovanje in poiščejo najučinkovitejše, okolju prijazne rešitve, ukrojene po vaši meri!

Pridružite se našim številnim zadovoljnim partnerjem, ki nam zaupajo že leta.

Naj tudi vaši odpadki postanejo naša skrb!

Promocija

surovina@surovina.com Gorenje Surovina, družba za predelavo odpadkov, d.o.o.

Ul. Vita Kraigherja 5, 2000 Maribor

februar 2012

080 80 79

Ročno sortiranje je iz drugega časa foto: arhiv podjetja

32 66

okolje

Naložba v sortirnico odpadkov

Dinos se v tem letu odloča za naložbo, ki je v temelju njihovega poslanstva in poslovnega interesa. Kako v Sloveniji učinkoviteje

Kristijan Mlinar

kot doslej industriji vrniti

Naložba v sortirnico odpadkov

odpadne surovine? Odgovor

je znan. Na odlagališča ne

sme več okrog 70 odstotkov

odpadne embalaže, pač pa je treba s sodobno tehnološko opremo zagotoviti hitrejše

in racionalnejše sortiranje

odpadne embalaže. Dinos je lani prvič presegel količino

400.000 ton predelanih

odpadkov in tako še utrdil

položaj prvega zbiralca

odpadnih surovin v Sloveniji.

Kako jim je to uspelo,

odgovarja Kristijan Mlinar, član

februar 2012

uprave Dinosa.

Kakšne rezultate pri zbiranju odpadnih surovin je dosegel Dinos v lanskem letu glede na vrsto odpadkov, kakšne spremembe se dogajajo na trgu odpadkov kot surovin in kje ste dosegli največjo rast? Včasih ste bili predvsem zbiralec kovinskih surovin.

Podjetje Dinos v okviru zbiranja odpadnih surovin postaja največji količinski igralec na slovenskem tržišču. Že dolgo ni več poznan zgolj po železu in barvnih kovinah, ampak tudi kot vedno večji igralec pri nekovinskih materialih. V letu 2011 smo glede na leto 2010 povečali količinsko realizacijo za 15 odstotkov.

Največjo rast smo dosegli na segmentu plastike, in sicer porast za 30 odstotkov glede na leto 2010. Presegli smo magično mejo 400.000 ton predelanih odpadkov. Kaj je odločilno vplivalo na takšen porast realizacije v lanskem letu?

Rekel bi, da predvsem zanesljivost in korektnost pri dobaviteljih. Prav tako velikost, izražena skozi število skladišč, ki jih ima Dinos. To omogoča optimalno logistiko. Vzrok za porast realizacije je v več zbranih količinah odpadkov na celotnem teritoriju Slovenije.

Zadnji dogodki pri neprevzemanju odpadne embalaže nedvomno kažejo, da trg ni urejen in da morajo svoj del odgovornosti za razmere prevzeti tako MOP kot sheme. Kaj naj bi prinesla tehnična uredba, ki jo pripravljate sheme, komunalci, podizvajalci in MOP, in

Cilj mora biti čim manj odložiti in čim več reciklirati.

kaj bi uredilo probleme na področju odpadne embalaže?

Ne bi rekel, da je trg neurejen. Uredba o odpadni embalaži jasno določa, da morajo sheme pobirati embalažo v okviru svojega okoljevarstvenega dovoljenja (OVD) na celotnem področju Slovenije in jo po deležih, ki jih določi ministrstvo za okolje, prevzemati pri vseh komunalah. Res pa je, da je potrebno doreči normativni del izvedbe, potem bo bolje. Prav ta tehnična uredba bo pripomogla k lažjemu izvajanju ravnanja z odpadno embalažo na trgu.

Kaj se bo pri ravnanju z odpadno embalažo spremenilo, če bodo komunalna podjetja opravila samo zbiranje, sheme pa prevzele odgovornost za sortiranje in predelavo? Kakšna je v tem primeru prihodnost številnih manjših sortirnic, kjer sortirajo odpadke še ročno?

Stališče MOP, kot sem ga razumel na zadnjem sestanku Giz Skupnih shem, predstavnikov komunalne zbornice in MOP na temo prevzema odpadne embalaže, je, da bodo v bodoče komunalna podjetja zadolžena zgolj za zbiranje

33 Tako nizkega nivoja embalažnine, s katerim funkcionirajo sheme, ne najdemo skoraj nikjer v Evropi.

bistveno prebijejo normalno polavtomatsko sortiranje, kot ga poznajo drugod po Evropi.

Predvsem je problem ekonomija obsega. Glede na dejstvo, da se še vedno toliko embalaže deponira, se lahko te manjše ročne sortirnice porabijo za izsortiranje embalaže iz komunalnih odpadkov, ne pa za sortiranje odpadne embalaže po vrstah. Vsem skupaj mora biti cilj povečati količine komunalno zbrane embalaže in čim manj deponirati.

To bo močno spremenilo razmerje na trgu. Po mnenju predstavnikov MOP Slovenija napreduje pri ločenem zbiranju odpadkov, recikliranju in zmanjševanju celotne količine odpadkov.

Predlani naj bi bilo v Sloveniji 623.000 ton odpadkov, lani menda samo še 550.000 ton.

Kaj menite o tem trendu in kaj o podatku, da naj bi v Sloveniji najmanj 60 odstotkov, če ne celo 70 odstotkov komunalnih odpadkov, odložili na deponijah? Tako Slovenija ne bo postala družba recikliranja. Ali se zato odločate za velike naložbe v naprave za ravnanje z odpadno embalažo?

Ja, res je, na tem področju smo v Sloveniji bistveno za razvito Evropo. Cilj mora biti čim manj odložiti in čim več reciklirati. Verjamem, da lahko to dosežemo, če bodo vsi akterji odigrali svojo ključno vlogo. Da se še vedno toliko odpadkov deponira, je zaskrbljujoče, saj s tem ne le izgubljamo strateške materiale, ampak tudi omejujemo strateški razvoj na področju odpadkov. MOP mora zagotoviti ločnico med

javnimi službami in izvajanjem tržne dejavnosti, potem bo lažje. Slovenija bo postala družba recikliranja, v to verjamem in za to se zavzemam. Zaradi tega smo se odločili za investicije v razvoj sortiranja odpadne embalaže, ki bo v slovenskem prostoru pomenil velik korak naprej v sistemu ravnanja z odpadno embalažo.

66

Podjetje Dinos d.d. zato iz omenjenega razloga pripravlja investicijo v višini med 10 in 15 milijonov evrov za sortiranje odpadne embalaže, ki bo lahko na segmentu sortiranja optimizirala proces sortiranja in ga tudi maksimalno racionalizirala.

okolje

komunalne odpadne embalaže po gospodinjstvih. Vse ostalo – sortiranje in predelava – pa bo v domeni shem za odpadno embalažo.

Omenjeno pozdravljam, sploh ob dejstvu, da se v Sloveniji med komunalne odpadke še vedno odloži okrog 65 do 70 odstotkov embalaže.

Mnenja sem, da ročno sortiranje ni primerno za sortiranje odpadne embalaže, saj stroški

Zavezanci shem pogosto opozarjajo na optimizacijo stroškov pri ravnanju z odpadno embalažo. Kje in kako se lahko znižajo stroški?

Ali bi državna javna služba, o kateri razpravlja MOP, pomenila racionalizacijo?

Tako nizkega nivoja embalažnine, s katerim funkcionirajo sheme, ne najdemo skoraj nikjer v Evropi. Iz tega naslova je res težko resno razmišljati o širitvi in maksimalni optimizaciji procesov. Verjemite, da bi bila državna javna služba samo korak nazaj in bistveno vsaj štirikrat dražja za gospodarstvo.

Kako se Dinos vključuje v različne ozaveščevalne akcije in prispeva k temu, da bi Slovenija postala bolj zelena?

Podjetje Dinos ima kot največji zbiralec odgovornost skrbeti skozi svoje poslanstvo tudi za ozaveščanje.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/147

Odpadek je vir 65 21 340 120

Podjetje Dinos d. d. se ponaša s 65-letno tradicijo zbiranja, prevoza in predelave sekundarnih surovin. Poslujemo na 21-ih lokacijah po celotni Sloveniji in zaposlujemo prek 340 delavcev.

Za zbiranje in prevoz odpadkov smo opremljeni s sodobno logistično opremo, ki je prilagojena za prevoz nenevarnih odpadkov.

Razpolagamo z več kot 120 specializiranimi vozili.

Na vseh skladiščih opravljamo odkup oz. prevzem odpadnih surovin.

Predelava pa je vezana na centre za predelavo posameznih vrst materialov.

www.dinos.si

Od leta 2001 delujemo po načelih sistema za vodenje kakovosti ISO 9001 in sistema ravnanja z okoljem ISO 14001.

februar 2012

Promocija

Šlandrova ulica 6, 1000 Ljubljana Tel. 01 561 06 10

Od začetka pa do danes predstavljajo med zbranimi in predelanimi odpadnimi surovinami največji delež odpadki jekla in barvnih kovin, star papir, pomemben delež ima tudi predelava plastike in plastične embalaže, bele tehnike in izrabljene elektronske opreme. Nenehna vlaganja v najsodobnejšo opremo omogočajo vse višje stopnje predelave in s tem kakovostnejše vhodne surovine za industrijo.

Zakonodajno smo tako zavozlani, da se dušimo v lastnih predpisih mag. Vanesa Čanji

foto: arhiv podjetja

34 66

okolje

Dr. Silvo Žlebir, direktor Agencije Republike Slovenije za okolje

Novi okoljski minister bo ob inventuri dela ministrstva nujno odprl tudi vrata Agencije RS za okolje kot

dr. Silvo Žlebir

implementacijskega organa

Dr. Silvo Žlebir

okoljske politike. Zakaj škripa

in kako marsikje zagreznjen voz spraviti na pot? Prvi

mož ARSO dr. Silvo Žlebir vidi izvirni greh predvsem

v nedomišljeni in premalo

usklajeni okoljski zakonodaji, ki grize sama vase. Čeri in vozlov

je tu preveč, zato okoljskemu

ministru svetuje, da se jih loti

februar 2012

prioritetno.

Letos se zaključuje Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja 2005–2012 (NPVO).

Kako komentirate (ne)izpolnitve ključnih okoljskih ciljev; kaj in kako od tu naprej?

Agencija za okolje je implementacijski organ na področju okolja v Sloveniji, zato nimamo veliko neposrednega vpliva na (ne)izpolnjevanje resolucije. Doseganje ciljev je v največji meri odvisno od tega, kako dobro so ukrepi zamišljeni sistemsko. Seveda pa to doseganje lahko komentiram. Pri doseganju ciljev iz NPVO je bila Slovenija le deloma uspešna. Če pričnem pri podnebnih spremembah, smo bili uspešni na primer pri izvajanju Montrealskega protokola, torej pri zmanjševanju izpustov snovi, ki tanjšajo ozonski plašč. Bolj zaradi spleta okoliščin, zlasti recesije, kot zaradi načrtnega pristopa, se približujemo začrtanim ciljem tudi pri izpustih toplogrednih plinov. Manj pa smo uspešni pri prilagajanju na podnebne spremembe. Pri emisijah toplogrednih plinov so bili vzpostavljeni določeni ukrepi od zunaj – evropska zakonodaja in Kjotski protokol postavljata cilje in mehanizme. Pri prilagajanju na podnebne spremembe pa mora strategijo, metode in cilje postaviti država sama; tu pa smo žal v zaostanku.

Glede kakovosti zraka nekatere cilje iz NPVO in operativnega programa zmanjševanja emisij dosegamo: žveplov dioksid ni več problem, večjih problemov ni pri hlapnih organskih spojinah in amonijaku, pri dušikovih oksidih smo nekoliko slabši, težave nam povzroča promet.

Ob neugodnih meteoroloških situacijah imamo težave z ozonom. Tudi sicer je problematika kakovosti zraka močno povezana s prometom, najhuje je pri prašnih delcih PM10. Leta 2009 je bil sprejet operativni program za izboljšanje kakovosti zraka s PM10. Ta program se žal ni začel izvajati.

Kdo konkretno je zatajil?

Program je nastavil določene smeri reševanja problematike PM10, tudi omejevanje pri prometu in individualnih kuriščih, a žal ministrstvo ni šlo v izvajanje tega. Razlogov ne poznam, najbrž pa je vzrok tudi v tem, da bi bili ukrepi neprijetni za lokalne skupnosti, saj se kratkoročno emisij iz prometa in malih individualnih kurišč ne da zmanjšati drugače kot z omejevanjem.

Dolgoročno so seveda možni tudi drugi ukrepi.

Pri omejevanju emisij v zrak pa smo bili k sreči dosti bolj učinkoviti na področju industrije. V preteklih letih smo sicer z velikimi težavami, na koncu pa vendarle uspešno, v industrijskem sektorju implementirali direktivo IPPC. Podelili smo integralna okoljska dovoljenja vsem večjim industrijskim obratom, 150 jih je. Industrija je vložila velika sredstva v čistilne naprave in ekološko izboljšanje svoje proizvodnje. PM10 pa je še vedno problem, najbolj v urbano obremenjenih področjih, in sicer največkrat zaradi prometa in individualnih kurišč.

Kaj bi bilo treba na tem področju narediti najprej, v kratkem?

35 Kakšna je kakovost voda?

Na ARSO opravljamo obširen monitoring kakovosti naših površinskih in podzemnih voda. Z izdajo okoljevarstvenih dovoljenj postavljamo omejitve pri izpustih. Tudi pri vodah lahko ugotovimo, da je zlasti implementirana zakonodaja IPPC stanje izboljšala. Z monitoringi ugotavljamo, da se kakovost slovenskih voda izboljšuje, predvsem to velja za površinske vode.

Zaradi zakonodaje IPPC so nekateri najhujši onesnaževalci celo prenehali s proizvodnjo, saj so ugotovili, da s svojo tehnologijo okoljevarstvenega dovoljenja ne morejo pridobiti. Tisti, ki so obstali, pa so zaradi zahtev IPPC uvedli metode čiščenja, ki so pripomogle, da se je kakovost voda izboljšala. K izboljšanju seveda prispeva tudi povečanje števila komunalnih čistilnih naprav. Po drugi strani je podtalnica na nekaterih aluvialnih vodonosnikih v vzhodni in osrednji Sloveniji še onesnažena s pesticidi in njihovimi razpadnimi produkti. Čeprav so kritične vrste pesticidov, na primer atrazin, prepovedane že precej časa, so procesi čiščenja v podtalnici zelo dolgotrajni. V zvezi s podtalnico se pojavljajo tudi problemi z nitrati.

Resolucije o NPVO, Zakon o vodah in krovna vodna direktiva nalagajo sprejetje Načrtov upravljanja voda (NUV). Gre za zelo pomembne sistemske dokumente, načrti zahtevajo res celovit pristop k urejanju in upravljanju z vodami ter morajo zagotavljati dobro stanje voda na dolgi rok. V skladu z resolucijo in zahtevami iz direktive bi morala vlada sprejeti NUV leta 2009, sprejeti pa so bili lani. Evropska komisija je celo pogojevala nadaljnje črpanje evropskih sredstev s sprejetjem NUV. V NUV so postavljeni programi, ukrepi in cilji, opredeljeni pa so tudi viri za njihovo izvajanje. Bojim se, da vseh teh virov država Slovenija v naslednjih nekaj letih ne bo mogla zagotoviti. Govorim tako o kadrovskih kot o finančnih virih.

Kdo naj bi odgovarjal za sprejemanje dokumentov, ki se jih pravzaprav sploh ne da uresničiti?

Na to je težko odgovoriti. Dogaja se, da se pod pritiskom Evropske komisije zaradi zamud pri prenosu zakonodaje določen podzakonski akt sprejme na hitro, pri tem pa se premalo poudarka nameni dejstvu, da bo to zakonodajo potrebno tudi izvajati. Tako stranke kot sodelavci na ARSO, kjer nato izvajamo to zakonodajo, imamo potem težave pri različnih postopkih. Posledica so lahko tudi nepotrebne birokratske ovire, ki nimajo nič skupnega z varovanjem okolja.

Zakaj se to še vedno dogaja, saj Slovenija ni v EU od včeraj?

Slovenija je članica od leta 2004 in se res ne bi smeli več učiti. Zavzemam se, da bi bil vsak akt bolj dosledno preverjen tudi glede izvedljivosti in zagotavljanja potrebnih virov. Pri zakonih in podzakonskih aktih to pomeni, da morajo njihovo izvedljivost in učinkovitost pred sprejetjem na vladi ali v parlamentu potrditi prav vsi deležniki. Neprimerna je praksa, da le »odkljukamo« predpis, in gremo naprej.

Kako ocenjujete smiselnost združevanja kmetijstva in okolja pod eno ministrstvo, področje prostora pa gre pod drugo streho? Kaj to pomeni za ARSO? Glede varstva okolja lahko zatrdim, da gre za izjemno široko in zahtevno področje, ki zadeva vsakega od nas, zato je zelo pomembno, kako bo vodeno, ne glede na to, ali je s kom združeno ali ne. Kot sem že omenil, nas na področju okolja čaka še veliko dela, saj bo potrebno streti marsikateri oreh, še posebej bo potrebno dodobra prevetriti okoljsko zakonodajo. Od slednje bo odvisno, kako hitro in učinkovito bomo reševali postopke na področju urejanja voda, zraka, tal, odpadkov itd. Področje okolja je lahko v konfliktu interesov z marsikaterim sektorjem, te konflikte pa je treba sproti odpravljati in jih razreševati. Ne nazadnje je bilo okolje v dosedanji obliki ministrstva tudi v določenem konfliktu interesov s prostorom. Če poenostavim: če so se do sedaj potencialna nasprotja med interesom kmetijstva in okolja razreševala med ministrstvoma in na vladi, se bodo morala zdaj na eni stopnji niže, na ministrstvu. Agencija za okolje kot organ v sestavi ministrstva bo svoje naloge opravljala tako kot doslej v skladu s svojimi pristojnostmi.

Odlagališča so trenutno velik problem. Ali ima Slovenija zadosti odlagalnih površin za odpadke glede na številna odlagališča, ki niso dobila dovoljenja IPPC in ga najbrž tudi ne bodo?

Kolegi na ministrstvu ocenjujejo, da razpolagamo z zadostnimi odlagalnimi površinami. V zadnjih letih je bil narejen precejšnji napredek

66

Mislim, da NUV niso slabi, vem pa, da bo izvajanje težavno, saj vseh virov za to ne bo.

na področju reciklaže odpadkov. Odlaganja bo v prihodnje zanesljivo še manj, kot ga je sedaj.

Nekatera odlagališča bodo delovala še do leta 2015. Pomembno je, da se bo zgradila dodatna infrastruktura za ravnanje z odpadki, za katero se sredstva iz kohezije že črpajo. Skrajni čas pa bi bil, da se zares intenzivira izgradnjo naprav za termično obdelavo odpadkov. Pričakujemo tudi, da se bodo nekateri upravljalci odlagališč, ki so dobili negativne odločbe zaradi neizpolnjevanja zahtev po predobdelavi odpadkov pred odlaganjem, vendarle potrudili in pridobili dovoljenja.

okolje

Gre torej zgolj za papir brez realne podlage?

Zdi se, da je zgodba o termični obdelavi odpadkov še precej daleč. Kot da ne bi imeli strateškega koncepta, se nenehno samo gasi, mar ne?

Pred leti postavljen koncept ravnanja z odpadki je praktično zanemaril termično obdelavo komunalnih odpadkov. Celjski Simbio je sam oral ledino in bil edini pri tem uspešen. Lahko se celo zgodi, da bomo odpadke sežigali tudi kje v tujini.

V sosednjih državah, kjer so na teh področjih uspešnejši in mnogo pred nami, imajo prostih kapacitet za sežig komunalnih odpadkov precej.

Ali bo država znova razmišljala o strateških stvareh, ko nam že teče voda v grlo?

Se strinjam, treba je misliti vnaprej. Naloga ARSO v tej zgodbi je bila, da v skladu z zakonodajo preveri, ali ta odlagališča izpolnjujejo pogoje ali ne. To smo tudi storili in izdali ustrezne odločbe. Od Evropske komisije je Slovenija zaradi nepravilnosti pri odlagališčih prejela že več opominov, zadnjega lani jeseni. Ta opomin je bil zelo ultimativen, sledilo bi le še plačevanje kazni, saj je bila sodba že dana. Skrajni čas je bil, da postopke zaključimo in se tako Slovenija izogne plačilu visokih milijonskih denarnih kazni. Žal mi je, da kljub stalnim opozorilom nekateri upravljalci odlagališč pogojev niso izpolnili.

ARSO je za mnoge sinonim za prepočasno in birokratsko reševanje okoljskih zadev. Kako boste debirokratizirali agencijo?

ARSO je institucija, ki vodi upravne postopke v skladu z veljavno zakonodajo in podzakonskimi akti. Očitki so neupravičeni do sodelavcev, ki korektno in strokovno opravljajo svoje delo. Žal pa se pri vodenju postopkov soočajo z zapleteno zakonodajo, ki je nepregledna, zelo obsežna in za marsikoga nerazumljiva. Zakonodaja je v večjem delu nastala zaradi zahtev EU, vendar prenos v našo zakonodajo ni bil povsod najbolj posrečen. Poleg tega ugotavljamo, da obstaja mnogo nepotrebnih administrativnih ovir, ki onemogočajo hitrejše izdajanje dovoljenj in soglasij.

Postopek izdaje okoljevarstvenega dovoljenja zahteva na primer upoštevanje vsaj 30 predpisov z različnimi zahtevami po posameznih področjih (zrak, vode, odpadki itd.). Predpisi se pogosto spreminjajo, kar zahteva spremembe v teku upravnega postopka.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/148

februar 2012

Potrebno je postaviti konkretne omejitve, da se kratkoročno zmanjšajo koncentracije delcev PM10 na teh območjih. Glede na evropsko zakonodajo, ki je seveda uveljavljena tudi pri nas, sme biti mejna dnevna vrednost presežena 35-krat letno. To enostavno pomeni, da bi bilo treba v obdobju, ko prihaja do teh preseganj, to pa je navadno ob inverzijah v zimskem času, sprejeti določene omejitve – z vidika prometa in kurišč.

Ko smo imeli pred petindvajsetimi leti, ko še ni bilo odžveplevalnih naprav, problem z žveplovim dioksidom na področju Zasavja in Šoštanja, kjer so termoenergetski objekti, so se stvari reševale z omejitvami. Tudi sedaj brez tega ne bo šlo, na daljši rok pa so potrebni tudi sistemski ukrepi, kot je subvencioniranje sistemov čistejšega načina ogrevanja, plinifikacija, spremembe v prometnem režimu itd. Problematika PM10 je povezana s tožbo s strani Evropske komisije, tudi s tega vidika je zadeva resna. To bo zelo verjetno ena prednostnih aktivnosti novega ministra.

Zgodbe, ki si zaslužijo imena in priimke Jože Volfand

foto: www.shutterstock.com

36 66

okolje

Zapiranje odlagališč

Ni še dobro končana zgodba z neprevzemanjem odpadne embalaže, kjer sicer kaže, da so rešitve blizu, že se močno zapleta zaradi zapiranja

Zapiranje odlagališč

odlagališč, ki ne morejo zagotoviti obdelave mešanih komunalnih odpadkov.

Komunalna podjetja ne morejo pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, okoljski inšpektorji

pišejo nemajhne kazni, župani pa napovedujejo tožbe proti uslužbencem okoljskega

ministrstva.

Ž

upani Tržiča, Ptuja in Ormoža celo trdijo, da so posamezniki na MOP delali v korist lobijev. Na odlagališčih (tabelo, ki jo objavljamo, je posredoval ARSO), ki so še v postopkih za pridobitev okoljevarstvenih dovoljenj ali pa so jih že morali zapreti, nastajajo hude zadrege.

Komunalne odpadke nanje odlaga več kot 100 občin.

P

rvo vprašanje je, kaj so storile občine in zakaj se je problem z odlaganjem mešanih komunalnih odpadkov tako zaostril. Primeri in izkušnje so različni. Javno podjetje Komunala Kranj je januarja za prevzem, prevoz in obdelavo komunalnih odpadkov in tudi za odlaganje ostankov iz šestih gorenjskih občin (Kranj, Šenčur, Naklo, Preddvor, Jezersko in Cerklje) sklenilo pogodbi s podjetjema Papir servis in Saubermacher Slovenija. Pogodbi sta sklenjeni za eno leto ali do izbora novega izvajalca na novem javnem razpisu. Zbrane odpadke iz Kranja sortirajo v Lenartu, obdelave odložijo na odlagališče v Novem mestu. Tudi Komunala v Kopru je sklenila pogodbo s Papir servisom, čeprav je imela boljšo ponudbo dveh drugih ponudnikov (Simbio in Publicus).

februar 2012

Š

e bolj zanimiva je zgodba vodje deponije iz ene izmed komunal, ki ji je bila izrečena globa v višini 11.000 evrov (vključno s sodno takso), vodji deponije kot odgovorni osebi pa globa 1.320 evrov (vključno s sodno takso). Vodja deponije je bil kaznovan, ker ni preprečil odlaganja neobdelanih odpadkov in je storil prekršek. Če bi preprečil odlaganje neobdelanih odpadkov in zaprl odlagališče, bi prav tako storil prekršek. Odlagališče ne

dobi okoljevarstvenega dovoljenja, zapreti ga ne smejo, ker okoljski inšpektor grozi, da bi vodja deponije kršil 149. člen Zakona o varstvu okolja, ki določa obvezne občinske gospodarske javne službe. Lahko ga še enkrat kaznuje. Ne sme namreč preprečiti dovoza in odlaganja neobdelanih odpadkov.

K

azen je doletela vodjo deponije, ne pa direktorja komunalnega podjetja. In naprej – vodja deponije, ki v celotni zgodbi ni želel biti imenovan, se vprašuje, kako lahko izvaja zakon, če se ve, kdo podeljuje koncesijo in kdo je odgovoren, to so občine, da se problemi odlagališč v regiji rešijo pravočasno in skladno z Uredbo o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

V letu 2011 je bila sicer sprejeta nova Uredba o odlaganju, ki je v 60. členu določila, da letna količina mešanih komunalnih odpadkov, ki se jih odloži na odlagališču, ne sme preseči 222 kg na prebivalca občine. Inšpektorjev manjši odmiki od predpisane količine ne zanimajo, MOP pa namerava s kaznimi nadaljevati.

R

azmere pri izdaji okoljevarstvenih dovoljenj oziroma pri reševanju problema obdelave mešanih komunalnih odpadkov in postopkih zapiranja odlagališč so tako kaotične, da nekateri župani napovedujejo državljansko nepokorščino, ponekod kazni doletijo neprave osebe, okoljski inšpektorji prisegajo na črke Uredbe in zakonov, nekatere občine si zatiskajo oči pred lastno neodzivnostjo, so pa nekateri bolj iznajdljivi in v tej zmedi dobro služijo.

S

pet primer netransparentnosti, ki ga ne bi smeli dovoliti ne MOP, ne ARSO, ne občine in ne komunalna podjetja.

omunalnemu podjetju Ormož je ARSO 17. 1 . 2012 s sklepom zavrnil vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave – odlagališča nenevarnih odpadkov Dobrava Ormož. Zato so na ARSO naslovili vlogo za pričetek zapiranja odlagališča in predlagali 31. 6. 2015 kot datum prenehanja odlaganja odpadkov. Tako bi si pridobili tri leta, v katerih bi izpolnili predpisane obveznosti in ukrepe za zaprtje odlagališča. Izognili pa bi se ponovnim kaznim, saj so zaradi odlaganja neobdelanih odpadkov dobili globo v višini 10.000 EUR in odgovorna oseba 1.200 EUR. Od oktobra 2010 sicer vse odložene odpadke pred odlaganjem ustrezno obdelajo. Odlagališče ima po oceni upravljavca še dovolj zmogljivosti za odlaganje ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov. Prostora je še za 50.000 ton obdelanih komunalnih odpadkov.

V

začetku tega leta so v vseh treh občinah, za katere je odgovorno Komunalno podjetje Ormož, uvedli ločeno zbiranje odpadne embalaže – v Ormožu, Središču ob Dravi in v občini Sveti Tomaž.

Upravljavec odlagališča SIMBIO d.o.o., Celje JEKO-IN, Javno komunalno podjetje d.o.o Javno podjetje Snaga d.o.o., LJUBLJANA CEROP Puconci CEROZ Zasavje Komunala Slovenska Bistrica d.o.o.

Komunalno podjetje Ormož d.o.o Komunalno podjetje Ilirska Bistrica Javno podjetje Komunalno podjetje Tržič d.o.o.

Javno podjetje Komunalno podjetje Logatec d.o.o

Stara gora - IPPC strensko Špaja dolina - IPPC Cero gajke - IPPC Globoko - IPPC

Komunala Nova Gorica d.d.

Javno podjetje Komunala Laško d.o.o Javno komunalno podjetje Grosuplje d.o.o. Čisto mesto Ptuj,Podjetje za gospodarjenje z odpadki, d.o.o., Komunala Trebnje d.o.o.

Leskovec - IPPC Dolga poljana Dolga vas Izola Lokovica Mislinjska dobrava Mozelj Volče Sežana Zmes - novo

CeROD Novo mesto Komunalno stanovanjska družba d.o.o. Ajdovščina Komunala d.o.o.Lendava Javno podjetje Komunala Izola, d.o.o.

Javno komunalno podjetje Log, d.o.o Javno komunalno podjetje Slovenj Gradec Javno komunalno podjetje Komunala Kočevje d.o.o.

Komunala Tolmin, Javno podjetje d.d Komunalno stanovanjsko podjetje d.d. Sežana Javno komunalno podjetje Log, d.o.o

izdan OVD;

Veljavnost OVD do 16.12.2021 OVD do 14.12.2021 OVD do 29.11.2017 OVD do 30.9.2021 OVD do 14.12.2021 v reševanju upravno sodišče upravno sodišče upravno sodišče pravnomočna odločba od 9.12.2011 upravno sodišče upravno sodišče upravno sodišče upravno sodišče pravnomočna odločba od 1.12.2011 upravno sodišče v reševanju v reševanju v reševanju v reševanju v reševanju v reševanju v reševanju v reševanju nova vloga v reševanju

66

37 K

Odlagališče RCERO Celje Mala Mežakla Barje (polja IV: in V:) Puconci - IPPC Unično - IPPC Pragersko - IPPC Dobrava - IPPC Jelšane Kovor - IPPC Ostri vrh

okolje

V Ormožu kaznovani, želijo postopno zapreti odlagališče

Stanje in kapacitete odlagališč na dan 12.1.2012; izdana negativna odločba; odlagališča v postopku Promocija

Snaga Snagad.o.o. d.o.o.jejedružba družbas spolstoletno polstoletnotradicijo tradicijona napodročju področjuravnanja ravnanjaz zodpadki. odpadki.Osrednji Osrednji Snaga d.o.o. s spolstoletno tradicijo področju ravnanja z zodpadki.

Osrednji Snaga d.o.o.jejedružba družba polstoletno tradicijona na področju ravnanja odpadki.

Osrednji in in najpomembnejši najpomembnejši segment segment nam nampredstavlja predstavlja ločeno ločeno zbiranje zbiranje odpadkov odpadkov izizgospodinjstev gospodinjstev in najpomembnejši segment nam predstavlja ločeno zbiranje odpadkov iz gospodinjstev in najpomembnejši segment nam predstavlja ločeno zbiranje odpadkov iz gospodinjstev iningospodarstva. gospodarstva.SSstrokovnostjo strokovnostjoininizkušnjami izkušnjaminajdemo najdemorešitev rešitevzazavsakega vsakegaposameznika posameznika in SSstrokovnostjo izkušnjami najdemo strokovnostjo in izkušnjami najdemorešitev rešitevzazavsakega vsakegaposameznika posameznika inin ingospodarstva. zagospodarstva. zavsako vsakopodjetje, podjetje, ne neglede gledena nain velikost velikost inindejavnost. dejavnost. ininzazavsako vsakopodjetje, podjetje,ne neglede gledena navelikost velikostinindejavnost. dejavnost.

Naše Našerešitve rešitvesosoprihodnost prihodnostgospodarnega gospodarnega Naše rešitve so prihodnost gospodarnega Naše rešitve so prihodnost gospodarnega ininodgovornega odgovornegaravnanja ravnanjaz zodpadki. odpadki. ininodgovornega odgovornegaravnanja ravnanjaz zodpadki. odpadki.

· · kompetentnega kompetentnegaininzanesljivega zanesljivegapartnerja partnerjazazaravnanje ravnanjez z · · kompetentnega kompetentnegaininzanesljivega zanesljivegapartnerja partnerjazazaravnanje ravnanjez z odpadki, odpadki,tako takov vgospodinjstvih gospodinjstvihkot kotv vgospodarstvu. gospodarstvu. odpadki, odpadki,tako takov vgospodinjstvih gospodinjstvihkot kotv vgospodarstvu. gospodarstvu. · · odvoz odvozodpadkov odpadkovkjer kjerkoli kolinanaobmočju območjuSlovenije.

Slovenije. · · odvoz odvozodpadkov odpadkovkjer kjerkoli kolinanaobmočju območjuSlovenije.

Slovenije. · · čečeste stepodjetje podjetjeininpotrebujete potrebujeteodvoz odvozdoločene določenefrakcije frakciješeše · · čečeste stepodjetje podjetjeininpotrebujete potrebujeteodvoz odvozdoločene določenefrakcije frakciješeše isti istidan. dan. isti istidan. dan. · · čečeste stepodjetje podjetjeininželite želiteodvoz odvozodpadkov odpadkovplačati plačatipopo · · čečeste stepodjetje podjetjeininželite želiteodvoz odvozodpadkov odpadkovplačati plačatipopo dejanski dejanskiteži težioddanih oddanihodpadkov odpadkov– –odpadke odpadketehtamo tehtamoinin dejanski dejanskiteži težioddanih oddanihodpadkov odpadkov– –odpadke odpadketehtamo tehtamoinin izdamo izdamoevidenčni evidenčnilist listo oprevzemu. prevzemu. izdamo izdamoevidenčni evidenčnilist listo oprevzemu. prevzemu.

www.snaga-mb.si www.snaga-mb.si www.snaga-mb.si www.snaga-mb.si

· · partnerja, partnerja,kikiboboprevzel prevzelvaše vašemešane mešaneodpadke odpadkeininjihjih · · partnerja, partnerja,kikiboboprevzel prevzelvaše vašemešane mešaneodpadke odpadkeininjihjih dokončno dokončnooskrbel oskrbelpoporazvrščenih razvrščenihfrakcijah frakcijah– –velja veljazaza dokončno dokončnooskrbel oskrbelpoporazvrščenih razvrščenihfrakcijah frakcijah– –velja veljazaza majhna majhnaininsrednja srednjapodjetja, podjetja,kjer kjerprostorska prostorskastiska stiska majhna majhnaininsrednja srednjapodjetja, podjetja,kjer kjerprostorska prostorskastiska stiska onemogoča onemogočaločeno ločenozbiranje. zbiranje. onemogoča onemogočaločeno ločenozbiranje. zbiranje. · · partnerja, partnerja,kikiboboprevzel prevzelnevarne nevarneodpadke odpadke– –bili bilismo smo · · partnerja, partnerja,kikiboboprevzel prevzelnevarne nevarneodpadke odpadke– –bili bilismo smo pionirji pionirjinanatem tempodročju področjuv vSloveniji, Sloveniji,kar karvam vamzagotavlja zagotavlja pionirji pionirjinanatem tempodročju področjuv vSloveniji, Sloveniji,kar karvam vamzagotavlja zagotavlja tradicionalno tradicionalnokvaliteto kvalitetozbiranja zbiranjainindokončne dokončneoskrbe oskrbe tradicionalno tradicionalnokvaliteto kvalitetozbiranja zbiranjainindokončne dokončneoskrbe oskrbe nevarnih nevarnihodpadkov. odpadkov. nevarnih nevarnihodpadkov. odpadkov. · · zanesljivega zanesljivegasvetovalca svetovalcapripriravnanju ravnanjuz odpadki. z odpadki. · · zanesljivega zanesljivegasvetovalca svetovalcapripriravnanju ravnanjuz odpadki. z odpadki. · · izdelavo izdelavonačrta načrtazazaravnanje ravnanjez odpadki z odpadkiininnjegovo njegovo · · izdelavo izdelavonačrta načrtazazaravnanje ravnanjez odpadki z odpadkiininnjegovo njegovo partnersko partnerskoizvajanje. izvajanje. partnersko partnerskoizvajanje. izvajanje.

februar 2012

Zanesite Zanesitesesena nanas, nas,čečepotrebujete: potrebujete: Zanesite Zanesitesesena nanas, nas,čečepotrebujete: potrebujete:

»Ni več dileme, ali poln tank ali poln krožnik« dr. Darja Majkovič

foto: arhiv MKGP

38 66

okolje

intervju z mag. Dejanom Židanom, prej ministrom, zdaj poslancem

V času intervjuja je mag.

intervju z mag. Dejanom Židanom

Dejan Židan, takrat še

aktualni slovenski minister

mag. Dejan Židan

za kmetijstvo, gozdarstvo in

prehrano, pojasnjeval, na kaj mora biti Slovenija pozorna pri pridelavi hrane ob tem, ko kmetijstvo nemalokrat

trči na zahteve in standarde okoljske politike, poleg tega

pa je za določene kmetijske vire vse bolj zainteresirana

na primer – energetika. Pred

dnevi pa je mag. Dejan Židan,

poslanec Državnega zbora, postal predsednik Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo,

februar 2012

prehrano in okolje v DZ.

V sprejetih strateških dokumentih MKGP, pa tudi širše, je v zadnjem letu ponovno zelo veliko slišati o primarni funkciji kmetijstva. Kaj vas je vodilo k tako močni izpostavitvi te nesporne vloge kmetijstva – ali ni ta naloga nekaj samo po sebi umevnega in široko prepoznanega?

Č

e pogledamo nazaj, je v začetku formiranja skupne kmetijske politike (SKP), in sicer od leta 1957 dalje, namenjenih 80 odstotkov vsega denarja takratne skupine držav za ta sektor. Hrane je bilo premalo, bila je predraga in nekakovostna, zato se je v kmetijstvu podpiralo povečevanje proizvodnje. V osemdesetih letih so nastali viški v pridelavi, kar je vodilo k spremembi razmišljanja – kako zmanjšati intenzivnost, povečati trajnostni pomen kmetovanja, ozeleniti proizvodnjo, varovati naravne vire, pojavile so se neproizvodne podpore. V nekem trenutku pa povprečni kmetijec, tudi znotraj uradništva, v kmetijskem resorju ni znal več povedati, zakaj dela v kmetijstvu – govoril je o večnamenskosti kmetijstva, varovanju narave, socialni funkciji, ni pa povedal, da je potrebno narediti vse za zagotovitev zadostne proizvodnje hrane. Zdaj se to spet spreminja, kar kažejo tudi poudarki nove SKP. Pri rangiranju njenih ciljev je na prvem mestu zadostna količina hrane, ki je kakovostna, varna, po možnosti geografsko vezana. Prišli smo namreč do enačbe, ki je ne znamo razrešiti – hitrost števila prebivalcev je

začela prehitevati zmožnost pridelovanja hrane.

V EU se srečujemo z dodatnim fenomenom: gremo v ozelenitev (kar pomeni manjšo količino pridelane hrane), se pa hkrati srečujemo s podnebnimi spremembami, ujme danes povzročijo škodo na velikih površinah, tudi celih državah, ne več samo lokalno. Zaradi tega mora kmetijska politika delovati v smeri zagotavljanja zadostne količine hrane ob sočasni trajnostni rabi.

Med okolju prijaznejše oblike kmetovanja spada ekološko kmetovanje. V letu 2010 je bilo v ekološko kontrolo vključenih 2,9 odstotka kmetij s 6,5 odstotka kmetijske zemlje. Zakaj po vašem mnenju ne bomo dosegli sicer izredno smelih ciljev Akcijskega načrta za ekološko kmetijstvo (ANEK), da bi v letu 2015 imeli v Sloveniji 15-odstotni delež ekoloških kmetij, 20 odstotkov kmetijske zemlje in 10-odstotni delež ekoživil slovenskega porekla od celotne prodane količine hrane? Kaj je povzročilo težave? So zatajili proizvajalci ali kupci, ki ne povprašujejo dovolj po teh proizvodih?

…

ali pa so zatajili načrtovalci ANEK. Tudi to je potrebno vedeti, da morajo biti cilji usklajeni z okoljem, kjer delujemo, in sprejemljivi za neko širšo javnost, ne samo za ozek krog strokovnjakov. Zato sedaj delujemo v smislu odpravljanja ovir, ki po našem mnenju stojijo na poti širitve ekološkega kmetovanja. Ključnih mehanizmov,

39 Kakšno je vaše stališče glede kakovosti kmetijskih zemljišč v Sloveniji? In kaj menite o tem, da vsa tla verjetno niso najbolj primerna za pridelavo hrane za ljudi? Ali MKGP razmišlja o klasifikaciji kmetijskih zemljišč tudi z upoštevanjem vidika degradiranosti prsti zaradi industrijske onesnaženosti?

Gozdno-lesna veriga je najboljši primer, kaj se zgodi, če država ni pozorna na vse člene neke verige.

D

egradiranih območij v Sloveniji je več kot 10. Občutek, da država ni imela dovolj dobrega načrta, kaj bi z njimi, je resničen. Krivcev seveda praktično ni več moč najti. Prišel pa je čas za ukrepanje: na MKGP si to predstavljamo tako, da za posamezna degradirana območja preko tehnoloških navodil določimo ustrezne tipe proizvodnje, kar je naloga strokovnih služb. Pojavljajo se tudi ideje, ki jih je treba še strokovno ovrednotiti, da bi morda na teh območjih imeli drugačen odnos do OVE.

Ozelenila se je predvsem kmetijska politika.

Slišati je mogoče celo očitke, da v Strategiji niso zadostno upoštevane strokovne podlage oziroma izvedene študije.

S

trategijo je večina stroke sprejela, z izjemo tistih nosilcev interesov, ki menijo, da je potrebno graditi BPE povsod. Tudi na ravni EU je prišlo do relativno hude restrikcije, saj je Evropska okoljska agencija (EEA) zavzela stališče, da je bila strategija širjenja OVE napačna, da lahko OVE naredijo tudi dosti škode in da predvidenih učinkov ni bilo. Od evropskih inštitucij EEA zahteva, naj korigirajo stališča na tem področju. Nemčija je bila praktično nosilec ideje o OVE. Če pogledamo Bavarsko, je na živinorejskih kmetijah skoraj vsak hlev obložen s fotovoltaičnimi ploščami ali pa ima malo bioplinarno. Kmet na ta način dobi dodatno subvencijo, kar je prav. Nemčija je že spremenila stališče, sprejela je novo energetsko politiko, kjer je glede OVE v kmetijstvu restriktivna. Ni več dileme, ali poln tank ali poln krožnik – treba je zagotoviti, da je krožnik poln. Lobistične skupine bodo vedno imele svoje interese, kar je tudi prav. Ni pa prav, če jim država podleže. Edini možni pristop, ki ga zagovarjamo, je naslednji: tudi v kmetijstvu je možnost za OVE, ki morajo biti usklajeni z velikostjo kmetije in temeljiti na odpadkih iz kmetijstva. V Sloveniji velika večina tistih, ki razmišljajo o OVE, skuša grabiti po resorju, ki ga nima – želijo na kmetijska zemljišča, zmanjka pa jim poguma, da bi posegli v prostor, ki ima izrazite naravne danosti, tj. gozd. Vesel bom tudi, če preberejo stališče EEA in evropska priporočila, ter spremljajo, kaj se dogaja po drugih evropskih državah.

V Strategiji izkoriščanja biomase iz kmetijstva in gozdarstva v energetske namene med ukrepi predvidevate za investitorje v bioplinarne obvezno pridobitev soglasja za gradnjo ali širitev s strani MKGP. Kakšen je vaš namen pri vpeljavi tega inštrumenta?

Obseg kmetijske proizvodnje je močno odvisen od vremenskih in podnebnih razmer. Te so bile po letu 2000 zelo spremenljive, kar se je neposredno izrazilo predvsem v nihanju rastlinske pridelave. Katere ukrepe za prilagajanje podnebnim spremembam ste že izvajali in katere boste v prihodnje?

V

K

Sloveniji je tako kot v marsikateri drugi državi en sektor posegel v drugega. Denimo

ot prvi resor smo zadnji dve leti izvajali Akcijski program prilagajanja podnebnim

66

spremembam in zanj namenili nemalo finančnih sredstev. Glede na izraženo politično voljo države, da gre v letu 2011 s celovitim programom prilagajanja podnebnim spremembam naprej, je bil naš akcijski načrt dvoletni (2010– 2011). Med ostalim smo financirali raziskave v smislu iskanja sort in podpornih tehnologij.

Kako bo naprej, ne morem oceniti, odvisno je od rebalansa proračuna. Šibko plat tega načrta in tudi upravičen očitek strokovne javnosti je predstavljala dolžina trajanja načrta, saj vsebinsko in izvedbeno ne moremo temeljiti na letnih programih, gre za dolgotrajnejše projekte.

Moramo najti sistem, ki pa ga v tem trenutku nimamo, kako tovrstne študije in akcije peljati na večletni, vsaj petletni ravni.

okolje

gospodarski sektor, katerega del je energetika, je posegel z OVE v področje proizvodnje hrane in kmetijstva, čeprav na tem področju nima vseh potrebnih znanj oziroma izkušenj. Naše stališče je, da OVE morajo biti prisotni tudi v kmetijstvu. Iščemo dopolnilne dejavnosti za slovenske kmete, saj je kmetijska proizvodnja dohodkovno in proizvodno nestabilna ob klimatskih spremembah. Ta dejavnost lahko da kmetiji neko varnost, vendar pa ne sme grobo posegati v primarno funkcijo kmetijstva, tj. proizvodnjo zadostne količine hrane za državljane.

V Portorožu je bila nedavno podpisana Deklaracija za trajnostni razvoj slovenskega turizma, ki k enotnemu ukrepanju in partnerstvu zavezuje vse sektorje turističnega gospodarstva: javni, zasebni in civilni sektor.

Kmetijstvo in živilska panoga sta pomembna tvorca integrirane ponudbe (skrb za krajino, lokalna prehrana, turistične kmetije), pa vendar vas ne zasledimo med podpisniki te deklaracije. Kako to?

T

udi mene zanima, zakaj nas niso povabili, očitno jih je treba tega naučiti, kakor jih je treba tudi, da je prvi korak k trajnostnemu turizmu s stališča prehrane hrana iz lastne okolice. Če se nekdo z nami pogovarja o trajnem povezovanju kmetijstva, krajine in turizma, hkrati pa najdemo na mizah marmelado iz 300 km in sok iz 500 km oddaljene destinacije, pomeni, da nima razčiščenih pojmov o tej temi.

Poraščenost Slovenije z gozdovi je velika, skoraj 60-odstotna. Letni prirastek je ocenjen na dobrih 8 mio m3, lani smo posekali 3,37 mio m3 lesa. Po ocenah Zavoda za gozdove bi morali za trajnostni način gospodarjenja s tem naravnim virom na leto posekati 5,3 mio m3, dosegli pa smo le 63-odstotni delež možnega poseka.

Tako se zaloge povečujejo, gozdovi se starajo, lesnopredelovalna industrija je v kritičnem položaju. V lesarstvu je bilo nekoč zaposlenih 40.000 ljudi, danes jih je le še 13.000. Kje prihaja do tega kratkega stika in kako ukrepa MKGP kot pristojna institucija na tem področju za povečanje povezanosti in posledične konkurenčnosti celotne gozdno-lesne verige, kar bi najbrž pripeljalo tudi do bolj trajnostne rabe slovenskih gozdov?

I

mate prav. Gozdno-lesna veriga je najboljši primer, kaj se zgodi, če država ni pozorna na vse člene neke verige. Včasih je bilo zaposlenih v lesarstvu 40.000 ljudi, sedaj se bojimo, da bo vsak čas prišla številka na 10.000. Da je veriga v pristojnosti dveh ministrstev (MKGP in MG), ni opravičilo. Namreč, na MKGP smo pristojni za gozd, za žage samo v obliki dopolnilne dejavnosti pri kmetih, ostalo pokriva MG. Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/149

februar 2012

ki smo jih vpeljali, je več. 1. 1. 2012 uvajamo dodatna plačila za kmetije v prehodnem triletnem obdobju. V fazi preusmeritve s konvencionalnega na ekološko kmetovanje namreč prihaja do prilagajanja proizvodnje, zmanjšanja količin, večjih stroškov, pridelek pa še vedno ni ekološki in ne dosega primernih cen. V treh letih preusmeritve je tako veliko kmetij poslovno omagalo. Izjemno vesel sem tudi, ker so stroka, administracija in NVO delovale usklajeno in je sedaj vlada sprejela Uredbo o ZeJN, ki je pomembna zaradi dveh aspektov: obvezne rabe lesa v javnih zgradbah (Slovenija je izjemno gozdnata dežela in na ta način smo odprli trg lesarjem) in pri ekološki proizvodnji obveznega 10-odstotnega deleža ekoloških živil v javnih naročilih.

V prehodnem obdobju velja 5-odstotni delež.

Zakaj prehodno obdobje? Stroka ocenjuje, da 10-odstotnega deleža lastne proizvodnje ekoloških živil trenutno ne bi zmogli zagotoviti. Če bi »silili« javne zavode, naj naročajo ekološko hrano iz tujine, bi v celoti zgrešili smisel ekoproizvodnje. Ta je, da ne onesnažuješ okolja, največji onesnaževalec pa je v proizvodnji hrane transport. Ne moremo namreč tolerirati vožnje ekološke hrane 1.000 km ali več, saj to potem ni ekološki način razmišljanja.

Promocija

Park vetrnih elektrarn Dolenja vas bo po spremembi občinskih planov občine Divača v državni prostorski načrt obsegal 20 vetrnih naprav.

Steber 3 MW VE bo visok do 120 m, ni nunno, da bo armirobetonski, premer elise bo 101 m, kraki elise 50 m. Ena vetrna naprava bo imela moč 3.000 kW, investicija pa je vredna 3,7 milijonov evrov za eno napravo. Proizvodnja vetrne elektrarne glede na površino kroga, ki ga tvori elisa bo 950 kWh/m2. Skupna investicija je potem torej krat dvajset. Aprila bi v omrežje že poslali prvo električno energijo.

Za katero tehnologijo ste se odločili in ali ste se uspeli dogovoriti z družbo Elektro Primorska za sodelovanje? Kdaj se vam bo naložba izplačala?

foto: www.shutterstock.com

Za vetrno napravo, ki je v gradnji, je dobavitelj Enercon, ki izdeluje naprave brez multiplikatorja/reduktorja. Verjetno bo tudi dobavitelj naslednjih 20 naprav. Elektro Primorska z nami ne sodeluje, ker se intenzivno ukvarja s svojim vetrnim parkom Volovja reber med Ilirsko Bistrico in Snežnikom.

Odkupna cena električne energije je 8,5 c/kWh. Investicija je možna z dolgoročnim kreditom nad 12 let. Investitor naj bi z lastno udeležbo pokrival 20 odstotkov, 80 odstotkov pa banka z dolgoročnim kreditom.

Kje v Sloveniji še vidite možnosti za gradnjo

okolje

vetrnih elektrarn in zakaj po vaše prihaja do zapletov, saj gre za energijo, ki je prijazna okolju?

Mislim, da so zapleti prehodnega značaja. Pred kratkim je bil na televiziji prispevek, v katerem je nastopil mlad graditelj iz Postojne, ki je povedal prispodobo s krompirjem. Ko je Marija Terezija pred 250 leti kmete »silila« k sajenju krompirja, so se ji krčevito upirali. Danes si prehrane brez krompirja skoraj zamisliti ne moremo! DOPPS zatrjuje, da ne ščiti jate ptičev, temveč vrste ptičev, ki so ogrožene pred izumrtjem, zato tudi nasprotuje Elektro Primorski na Volovji rebri.

Z DOPPS je treba najti kompromisno rešitev!

Med ljudmi je nekaj nasprotnikov vetrnih naprav, ki potem najdejo sto različnih razlogov (ropot, elektromagnetno valovanje, ptiči, senca, nevarnost onesnaženja z razlitjem olja, zračni promet …). Nekatere moti »panoramska onesnaženost«. Za druge, za optimiste, pa so vrteče elise atraktivnost!

Kaj bi morala Slovenija storiti v okoljski politiki, da bi lahko vetrna energija pridobila večji delež v energetski bilanci države?

Na vladnem nivoju bi morali formirati samostojni organ, ki bi bil zadolžen za koordinacijo med ministrstvi za pospeševanje postopkov.

Trenutno so to ministrstvo za okolje in prostor, ministrstvo za gospodarstvo, direkcija za energijo, ministrstvo za kmetijstvo in prav tako tudi ministrstvo za finance. Ta organ bi moral tudi odpreti blokade za gradnjo mini vetrnih naprav.

V Sloveniji je več tisoč hribovskih kmetij na višini 600–1.000 m, kjer bi lahko zgradili vetrnice od 20 do 50 KW, vendar se to po obstoječi zakonodaji ne da. Na tujem so take vetrne naprave zelo v modi. Stebri so normirani na višinah 18 in 24 m s premerom elise 12 m (50 kW). V Sloveniji so prepišna področja pretežno na Primorskem, od Volovje rebri na jugu do Banjske planote na severu pri ČE Avče. Tudi Pohorje je za vetrne naprave ugodno!

februar 2012

Kako obsežen je projekt, ki ste ga začeli, koliko vetrnic boste postavili, s kakšno močjo in za kakšen vložek gre?

Anton Korošec

Gradnjo bomo nadaljevali konec zime, verjetno marca, ker tehnologija ne dovoljuje posegov, ko je več kot pet stopinj pod ničlo. Ko bomo imeli postavljene žerjave in bomo lahko začeli graditi, bo vetrnica postavljena v štirinajstih dneh. Potem so na vrsti še tehnični pregled in drugi obvezni postopki, ki bodo začetek obratovanja prestavili še za dodatni mesec. Kakor veste, smo stolp na vzpetini na Griškem polju nad Dolenjo vasjo v občini Divača začeli graditi avgusta 2010, a smo morali gradnjo prekiniti, ker je ministrstvo za okolje in prostor po anonimnem pismu razveljavilo gradbeno dovoljenje. Do takrat namreč še nismo pridobili soglasja od vseh 61 članov agrarne skupnosti.

Vetrna energija

Če ne bo dodatnih zapletov in bo podjetje Alpe Adria energija pomladi lahko nadaljevalo z gradnjo vetrnih naprav nad Dolenjo vasjo, bo Slovenija, sicer med zadnjimi v EU, le dobila prvo vetrno elektrarno. Tako se bo začel uresničevati tudi optimističen program izgradnje vetrnih elektrarn, kakor ga napoveduje slovenski energetski program.

Kaj o vsem tem pravi Anton Korošec, direktor podjetja Alpe Adria energija?

foto: arhiv podjetja

Slovenija bo končno dobila prvo vetrno elektrarno Alpe Adria energija je podjetje, ki bo zgradilo prvo vetrno elektrarno v Sloveniji. Zakaj ste se odločili za gradnjo vetrnic nad Dolenjo vasjo v občini Divača in kdaj boste lahko nadaljevali gradnjo po tistem, ko so vam odvzeli gradbeno dovoljenje? Kje se je zataknilo?

41 66

Vetrna energija

Z naložbami v okolje presegajo zakonodajne zahteve foto: arhiv podjetja

dr. Darja Majkovič

Pooblaščenka za varstvo okolja

42 66

okolje

Pooblaščenka za varstvo okolja

V skupini Impol izdelujejo

Barbara Hribernik Pigac

proizvode iz aluminija in njegovih zlitin. Šifra dejavnosti

25.500 – kovanje, stiskanje,

vtiskovanje in valjanje kovin, prašna metalurgija. Umazana, težka industrija? Vsekakor z znatnimi vplivi na okolje, a tudi

prepoznano okoljsko zavezo in

odgovornostjo. O teh izzivih smo se pogovarjali z Barbaro

Hribernik Pigac, ki je vodja sistema ravnanja z okoljem v

februar 2012

Impolu.

V družbi IMPOL izdelujete izdelke iz aluminija. Kateri del proizvodnje najbolj obremenjuje okolje?

Naši glavni proizvodi so polizdelki iz aluminija. Proizvajamo palice, profile (stiskalniški del). Palice so namenjene predvsem avtomobilski industriji višjega cenovnega razreda.

Uporaba profilov sega od gradbeništva do stavbnega pohištva in drugam. Valjarniški program ima dva dela – proizvodnjo folij in proizvodnjo trakov ter pločevin. Slednje uporabljajo v gradbeništvu, za izdelavo posod (Tefal), folije pa so v veliki meri namenjene farmacevtski in prehrambni industriji. Večino proizvodnje izvozimo, veliko v države EU. Predstavništvo imamo tudi v ZDA, kjer je prav tako naš pomemben trg. Do leta 2007 je v Impolu okolje najbolj obremenjevala družba Impol LLT, kjer pretaljujemo aluminij, ki ga v drugih družbah predelujemo v polizdelke.

V letu 2007 je bila zgrajena čistilna naprava za zrak kapacitete 220.000 m 3/h in pridobili smo okoljevarstveno dovoljenje. Meritve emisij snovi v zrak kažejo, da so emisije precej nižje od dopustnih koncentracij, ki veljajo od 1. 1. 2011 (npr. dopustna vrednost prahu je 5 mg/m3, izmerjena vrednost je 0,12 mg/m3, pri NO2 je dopustna vrednost 300 mg/m3, izmerjena pa 14 mg/m3). Impol je kot celota velik porabnik zemeljskega plina. Pri predelavi aluminija nastajajo zgorevalne emisije. Letno proizvedemo okoli 26 ton emisij ogljikovega dioksida.

Dejansko je že nekaj časa v obravnavi nov predlog BREF, ki ima nižje vrednosti.

To pomeni, da morate veliko vlagati v okoljske izboljšave, kar zagotovo ni majhen zalogaj.

Zakonodaja jih zahteva. Kakšen pa je odziv v podjetju, če jih predlagate tudi takrat, kadar to ni obligatorno z vidika zakonodaje?

V naši družbi LLT, ki je zavezanec IPPC, ostale družbe to niso, moramo malo presegati trenutne zakonodajne zahteve. Poleg slovenskih okvirov, ki so povezani z mejnimi vrednostmi in priporočili, nas na drugi strani zavezuje dokument BREF o neželeznih kovinah, t. i. NFM BREF, kjer so predpisane najboljše razpoložljive tehnike in z njimi povezane emisije. Dejansko je že nekaj časa v obravnavi nov predlog BREF, ki ima nižje vrednosti. S temi investicijami, ki se sedaj začenjajo v livarni, že sledimo zahtevam tega BREF, ki je še v pripravi. V takih primerih se je zato smotrno odločati za takšne investicije, ki presegajo trenutne nacionalne zakonodajne okvirje.

Usmerjeni ste k postopnemu zmanjševanju vplivov na okolje ter v učinkovito rabo energije in drugih virov. Kako ste se tega lotili na primeru porabe tehnoloških voda?

V letu 2000 je bil samo livarniški hladilni sistem, ki je tudi najbolj potraten, zaprt, vsi ostali

43 Sončna elektrarna presegla načrte V letu 2010 ste dogradili sončno elektrarno.

Kakšna je njena zmogljivost in kakšen delež energije predstavlja sončna energija v celotni porabljeni energiji v vašem podjetju? Višina naložbe?

Sončna elektrarna je sestavljena iz 4.537 fotonapetostnih modulov, ki so montirani na treh lokacijah: na strehi proizvodnega objekta folij in na dveh parkiriščih. Skupna moč elektrarne znaša 999,24 kWp. Celotna vrednost investicije znaša 2,9 mio evrov, pričakovani prihodek pa 350.000 evrov letno.

V javno distribucijsko omrežje je bilo v letu 2011 oddanih 1.163.076 kWh električne energije, ki jo je proizvedla sončna elektrarna. Proizvodnja je za dobrih 13 odstotkov presegla letni plan in pomeni prihodek v znesku 411.000 evrov.

Tako je prihodek za 60.000 evrov višji od načrtovanega. Proizvedena električna energija bi zadostovala za oskrbo 646 enodružinskih hiš.

V primeru, da bi energijo pridobili iz zemeljskega plina, bi za to potrebovali 176.651 Sm3 zemeljskega plina in proizvedli 391,6 t CO2. Z uporabo sončne energije zmanjšujemo porabo naravnih virov in emisije toplogrednih plinov.

Proizvedena električna energija predstavlja slab odstotek porabljene energije v Impolu.

Zanimivo je, da ste že v obdobju 1996–1999 pričeli z uvajanjem zahtevnih okoljevarstvenih standardov in jih nadgradili v letu 2000 s pridobitvijo certifikata ISO 14001. Kje so bile potrebne največje prilagoditve in investicije?

Okoljske vidike smo pričeli celovito obvladovati. Tako smo na področju varstva zraka izpuste odpadnega zraka iz valjarn speljali na naprave Airpure, na katerih se iz odpadnega zraka izloča valjčno olje. Sledila je sanacija livarne in postavitev čistilne naprave za zrak, kasneje uvedba trajnih meritev volumenskega pretoka odpadnih plinov, temperature odpadnih plinov, hlapnih kloridov.

Okoljske vidike smo pričeli celovito obvladovati.

Na kakšen način čistite odpadni zrak iz valjarn in kateri delci v njem so najbolj problematični?

Odpadni zrak iz valjarn je bogat s hlapi valjčnega olja, ki je hladilni in mazalni medij pri valjanju trakov in folij. Valjčno olje je lahko parafinsko olje. Odpadni zrak iz vseh valjarn vodimo preko naprav Airpure. To so pralniki odpadnega zraka, kjer se hlapi valjčnega olja sperejo v toku težjega olja. Mešanico olj iz pralnikov vodimo na destilacijsko napravo, kjer ločimo valjčno olje od pralnega. Valjčno in pralno olje vračamo v proces.

Kako imate urejen sistem zbiranja in ločevanja odpadkov?

V Impolu imamo skladišča za ločeno zbiranje odpadkov. Na delovnih mestih, kjer pričakujemo nastanek odpadkov, so postavljene zbirne posode, ki služijo kot priročna skladišča. S pooblaščenimi prevzemniki imamo sklenjene pogodbe za prevzem odpadkov. V letu 2010 smo v skladu z zakonskimi zahtevami s področja tovarne odstranili vse kondenzatorje, vsebujoče PCB. Ločeno zbiramo papir, les, plastiko in komunalne odpadke.

Zaradi hrupa več pritožb Kako ocenjujete odzivnost ARSO v takšnih postopkih?

Z določenimi sektorji na ARSO sodelujemo zelo dobro, so odzivni in nam tudi svetujejo, v nekaterih sektorjih pa ni tako. Na področju dovoljenja IPPC smo v fazi pridobivanja

spremembe dovoljenja in tu se stvari odvijajo z neko dinamiko. Tudi njihove pripombe lahko ocenimo kot okoljsko umestne. Pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja pa je drugače, praktični vidiki so jim nekako tuji.

66

Industrijska hladilna voda, ki jo uporabljamo, kroži v recirkulacijskih odprtih hladilnih sistemih. Menjava se praviloma izvaja enkrat letno, vode so se do sedaj izpuščale v potok Bistrica.

Pred izpustom se je izvedel monitoring. V zaključni fazi je projekt navezave odpadnih voda iz družbe Impol LLT, d. o. o., na komunalno čistilno napravo Slovenska Bistrica. Na področju varstva pred hrupom smo izvedli vrsto projektov in sprejeli organizacijske ukrepe za zmanjšanje motečega ropota, ki izvira predvsem iz manipulacije z materialom in transporta.

okolje

sistemi so bili odprti. Postopno smo vse ostale sisteme nadgradili na način, da smo jih zaprli in sedaj vsa hladilna in tehnološka voda kroži v zaprtih sistemih. Specifična poraba hladilne vode v letu 2011 znaša le še dobrih 6 odstotkov specifične porabe v letu 2000, in sicer 164 tisoč kubičnih metrov.

V Impolu se pojavlja vprašanje hrupa v posameznih proizvodnih fazah. Kako ste ukrepali na tem področju?

Dejavnost Impola povzroča moteč hrup, na kar opozarjajo okoliški prebivalci. Impol je umeščen v prostor, kjer se je in se še dovoljuje gradnja stanovanjskih hiš. Pritožbe sosedov so bile velikokrat upravičene. Za rešitev te problematike smo v letu 2010 izvedli sanacijo virov hrupa v skladu z idejno zasnovo. Meritve hrupa po izvedbi sanacije kažejo, da viri hrupa, ki so bili v študiji obravnavani, ne povzročajo več prekomerne obremenitve okolja s hrupom.

Ker velik del hrupa izvira iz transporta in manipulacije z materialom, bomo v sklopu projekta večanja livarniških kapacitet uredili tudi logistiko. Manipulativni prostor med skladiščem surovin in halo Livarne bomo zaprli in pokrili ter tako bistveno omejili hrup iz te faze proizvodnje. Že sedaj pa izvajamo vrsto organizacijskih ukrepov: prepoved prevozov v nočnem času, varnostna služba kontrolira hrupne dogodke ipd.

Kako pogosto izvajate monitoringe emisij snovi v zrak, vodo in meritve hrupa?

V Impolu LLT izvajamo meritve emisij v zrak v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem.

Občasne meritve izvajamo enkrat na tri leta, meritve dioksinov dvakrat letno, poleg tega izvajamo tudi trajne meritve kloridov, vlage, volumskega pretoka. V ostalih družbah izvajamo meritve emisij v zrak na tri leta. Monitoring emisij v vode izvajamo letno, monitoring hrupa pa obdobno na tri leta. Letno preverjamo tesnost naprav, ki vsebujejo ozonu škodljive snovi ali fluorirane toplogredne pline.

Kakšna je vaša vloga v podjetju?

Naša organizacijska shema združuje več podjetij pod eno upravo. Na nek način lahko svoje delo opredelim kot svetovanje firmam: obveščanje o novih zakonodajnih zahtevah tako za upravo kot za vodstvo v družbah. Izvedba teh ukrepov je stvar družbe, mi podamo zahteve, kako mora biti urejeno. Torej lahko opredelim delo bolj v smislu svetovanja, in ne sprejemanja odločitev.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/150

PREVERJEN SISTEM RAVNANJA Z OKOLJEM

februar 2012

Promocija

REG. NO. SI-00005

Kogeneracijski sistemi Majdi Kosi

foto: arhiv podjetja

44 66

okolje

etra

V podjetju ETRA, ki se je lani

ponovitev nadnaslova ali imena rubrike

vselilo v nove poslovne in

proizvodne prostore v Celje, so se odločili, da trgu ponudijo

foto: www.shutterstock.com

tudi kogeneracijske sisteme.

Zaradi trenda? Ne. Zaradi

učinkovite rabe energije, zaradi

zelenih razlogov in zaradi

prihodnosti. ETRA je na trgu najbolj znana z industrijskimi

sistemi za avtomatizacijo,

s programskimi sistemi, z nizkonapetostno stikalno

tehniko, robotiko, CNC sistemi industrijsko elektroniko in

drugimi visokimi tehnologijami.

Poslovne načrte pri razvoju

kogeneracijskih tehnologij je

februar 2012

predstavil Franc Preložnik.

Zakaj ste se odločili za nov proizvodni program, za kogeneracijske enote?

Ne zaradi trenda, pač pa zaradi potreb trga in boljše izkoriščenosti energije. Konvencionalna proizvodnja električne energije je v povprečju le 35 % učinkovita. Do 65 % energetskega potenciala se sprosti kot neizkoriščena toplota.

Znano je, da večina toplotnih naprav in strojev, ki jih posredno ali neposredno upravljamo v vsakdanjem življenju, deluje z zelo nizkim izkoristkom. Mednje spadajo termoelektrarne z manj kot 40 % izkoristkom, generator na bencin s 25 %, avtomobil celo samo s 13 % izkoristkom. Avto je potemtakem premični cestni radiator, ki 87 % energije iz bencina spremeni v toploto in samo borih 13 % v vožnjo. Če govorimo o kogeneraciji, govorimo o ekonomski učinkovitosti pri uporabi energije in o prijaznejšem vplivu na podnebne spremembe.

Kako lahko vaši kogeneracijski sistemi, ki jih razvijate skupaj s partnerskim podjetjem TEDOM, izboljšajo rezultate učinkovitosti?

Pri kogeneraciji je že iz besede razvidno, da gre za pridobivanje dveh energij iz istega vira.

Tako je logično, da je energetska učinkovitost večja. Pri običajni energetski postaji, kjer se proizvaja samo električna energija, gre v okolico velik del neizrabljene energije, to je toplote. Kogeneracijske energetske postaje uporabijo proizvedeno toploto za ogrevanje objektov, vode in tehnološke toplote. Pri tem se prihrani gorivo, ki se uporablja posebej samo

za ogrevanje objektov in za druge namene. Pri tem ni nepomembno, da se lahko premična ali stabilna naprava za soproizvodnjo elektrike in toplote nahaja na poljubnem mestu, tudi v kontejnerju.

Ali razmišljate o trigeneraciji?

Da, trgu bomo ponudili tudi trigeneracijo – toplotno, električno in hladilno energijo. Gre za kombinirano proizvodnjo električne energije, toplote in hladu, pri čemer ogrevalni del kogeneracijske enote povežemo z obsorpcijsko hladilno enoto. S tem omogočimo porabo toplote v poletnem času, povečamo izkoristek in skrajšamo čas vračanja naložbe. Moč naših kogeneracijskih enot sega od 7 do 2.000 kW. V glavnem pa se delijo na mikro od 7 – 50KW, male od 50 – 1 MW, srednja nižja od 1 – 5MW, srednja višja od 5 – 25 MW in velike nad 25 MW. Kateri energent je po vašem mnenju trenutno najprimernejši za ogrevanje objektov, upoštevajoč stroškovno učinkovitost, logično primernost energenta oziroma njegovo dostopnost, ceno in nezanemarljivi ekološki vidik?

Trenutno , kot tudi v bližnji prihodnosti, so najprimernejši energenti plin (zemeljski, LPG, itd…), biomasa, sončna in vetrna energija.

Torej, če govorimo o uporabi alternativnih virov goriv, je treba omeniti pline iz vodnih čistilnih naprav, zemeljske pline, biopline in rudniške pline.

Pri kogeneraciji je že iz besede razvidno, da gre za pridobivanje dveh energij iz istega vira. Tako je logično, da je energetska učinkovitost večja.

Komu so namenjeni kogeneracijski sistemi – so to lastniki večstanovanjskih objektov ali tudi večji poslovni/proizvodni kompleksi?

Kogeneracijski sistemi so v prvi vrsti namenjeni proizvodnim in poslovnim objektom oziroma uporabnikom. Mislim na obrate za daljinsko ogrevanje, industrijska okolja, bolnišnice in domove za starejše, šole, univerze, inštitute, hotele, trgovske centre, plavalne bazene, zdravilišča, športne centre, pivovarne, živalska vrtove in drugo. To je proizvod, ki je tržno zanimiv za številne uporabnike.

Kogeneracija je primarno namenjena proizvodnji električne energije, odpadna toplotna energija pa je uporabna za proizvodnjo toplotne energije za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode in podobno. Kakšni so konkretni prihranki za individualnega in poslovnega uporabnika?

Izkoristek naših kogeneracijskih naprav je večji od 85 %. Od individualnega izračuna vsakega posameznega sistema je odvisen izračun prihranka in ročnost vračila vložka v nabavo in integracijo kogeneracijske naprave. Ročnost vračila je med 2 in 6 leti. Prednosti kogeneracije pa je več. Varčevanje goriva, energijski prihranki, manjši so stroški pri distribuciji energije, saj ni izgub zaradi prenosa energij iz oddaljenih lokacij, kogeneracijska enota pa je lahko tudi eden izmed varnostnih dodatnih virov električne enote na mestu uporabe.

S strateškim partnerjem, podjetjem TEDOM, uvajate in implementirate kogeneracijske sisteme v Sloveniji in državah bivše Jugoslavije.

Do kakšne faze ste že uspeli realizirati razvojne projekte? Kateri so vaši referenčni projekti?

Smo v začetni fazi in kot kaže, glede na povpraševanje, obiske, pripravljene ponudbe in opravljene dogovore o izvedbi, se potrjuje pravilnost naše odločitve.

Na ŠC Velenje smo januarja 2012 pričeli z izvajanjem preizkusnega usposabljanja za inštalaterje fotonapetostnih sistemov, kasneje pa se bodo zvrstila usposabljanja za inštalaterje termosolarnih sistemov, toplotnih črpalk in sistemov biomase.

Več informacij o projektu Install+RES je mogoče dobiti na http://www.resinstaller.eu.

Zapisal: Miran Papež (miran.papez@guest. arnes.si)

V Steklarni Hrastnik si pri svojem delu vseskozi prizadevamo, da smo pri poslovanju odgovorni ter pozorni na družbene in okoljske vplive. Skladno z okoljevarstvenim dovoljenjem smo v juliju 2011 pristopili k izgradnji čistilne naprave proti prekomernemu emitiranju prašnih delcev v okolje.

Na čistilno napravo smo priključili vse štiri talilne objekte na lokaciji Cesta 1. maja 14.

V decembru 2011 je čistilna naprava začela delati. Ob upoštevanju vse višjih standardov varovanja okolja si prizadevamo najti še boljše dolgoročne rešitve. Ker imajo dimni plini, ki prihajajo iz peči, temperaturo cca 400 °C, smo se odločili, da bomo odpadno toploto koristili za ogrevanje sanitarne vode in prostorov upravne zgradbe ter jo vračali neposredno v dve steklarski peči. Pri tem so predvideni prihranki pri koriščenju odpadne toplote za ogrevanje prostorov in sanitarne vode ocenjeni na cca 150.000 Nm3 zemeljskega plina na letni ravni (cca 60.000 EUR/ letno), pri vračanju odpadne toplote (zrak) na peči G in H pa je ocena prihranka za cca 430.000 Nm3 zemeljskega plina letno (cca 170.000 EUR/letno). Vrednost investicije je znašala cca 1,1 milijonov evrov.

45 okolje

Šolski center Velenje je slovenski predstavnik v mednarodnem projektu Install+RES programa Intelligent Energy Europe. V projektu Install+RES bomo izvedli prve tečaje v EU za inštalaterje malih sistemov obnovljivih virov energije. Install+RES sloni na Direktivi Evropske komisije 2009/28/EC/čl. 14, Annex IV, ki govori o spodbujanju uporabe OVE, obenem pa zahteva, da ima vsaka država vzpostavljen sistem certificiranja inštalaterjev majhnih kotlov in peči na lesno biomaso, sončnih fotovoltaičnih in sončnih termalnih sistemov, plitvih geotermalnih sistemov ter toplotnih črpalk.

Čistilna naprava za manj emisij prašnih delcev

66

Zeleno omreŽje

Usposabljanje inštalaterjev malih sistemov za OVE

Prikaz meritve fotonapetostnega sistema

ŠC Velenje

Steklarna Hrastnik, d. d.

Trg mladosti 3

Cesta 1. maja 14

3320 Velenje

1430 Hrastnik

www.scv.si

www.steklarna-hrastnik.si

februar 2012

Franc Preložnik

foto: arhiv podjetja

www.zelenaslovenija.si/zeleno-omrezje

46

Največja čistilna akcija na svetu KOCEROD pred zagonom

D

ruštvo Ekologi brez meja začenja veliko okoljsko akcijo Očistimo Slovenijo.

Nedavno so predstavili mrežo Očistimo Slovenijo, ki nastaja v okviru mreže Plan B za Slovenijo (mreža okoljskih organizacij, ki delujejo na državnem nivoju in delovanje katerih je primarno vplivanje na odločevalce na krovni ravni ter spremljati področje okoljevarstva in naravovarstva v celoti).

Lokacija Mislinjska Dobrava – predelava odpadkov

foto: www.letsdoitworld.org

okolje

66

Očistimo svet in Slovenijo

N

jen glavni namen bo dolgoročna krepitev ter optimizacija delovanja in učinkovitosti lokalnih okoljskih organizacij.

Mreža je delno financirana iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstva za javno upravo. Na konferenci je 12 predavateljev predstavilo izzive prenosa trajnostnega razvoja na lokalno raven, prepoznavanje korupcije na lokalni ravni, primere dobre prakse delovanja dveh lokalnih okoljskih organizacij (EkO KaM in Eko krog), regijskih stičišč in mreže Plan B za Slovenijo. Med njimi je bil dr. Franc Lobnik, ki je poudaril pomen vključevanja okoljske zavesti in vzgoje v proces izobraževanja. Dr. Dušan Plut pa je menil, da je izjemen pomen naravnih virov v Sloveniji, kot so les, voda, obnovljivi viri energije in kmetijske površine, saj dajejo pogoje za trajnostni razvoj in samooskrbo. Predstavniki partnerjev projekta Plan B za Slovenijo iz Umanotere, društva Focus in Ekologov brez meja, CIPRE in PIC-a so izpostavili pomen povezovanja nevladnih okoljskih organizacij v mrežo, saj to znatno olajša njihovo delo in je ključno za krepitev glasu civilne družbe, medsebojno strokovno podporo in partnerstva pri najrazličnejših projektih. To so tudi slovenski organizatorji največje prostovoljske akcije v zgodovini človeštva Očistimo svet 2012 (www.letsdoitworld.org), ki se ji bo pridružila tudi Slovenija z Očistimo Slovenijo 2012.

KOCEROD vključuje: – sortiranje; – mehansko-biološko obdelavo; – kompostiranje.

Z Promocija

februar 2012

KOCEROD, družba za ravnanje z odpadki d.o.o.

Mislinjska Dobrava 108 a, 2383 Šmartno pri Slovenj Gradcu www.kocerod.si

ačela se bo 24. marca 2012 in bo trajala do septembra 2012. Prijava poteka preko spletne strani www.ocistimo.si in je zaradi logistične izvedbe nujna. Trenutno je prijavljenih že okoli 50 tisoč prostovoljcev. Organizacija in priprave na akcijo že potekajo v več kot polovici

slovenskih občin. Kot priprave na akcijo od januarja do marca po celi Sloveniji potekajo aktivnosti preko Ekokaravane in drugih dogodkov.

Ekokaravana potuje po Sloveniji in prebivalcem Slovenije približuje projekt Očistimo Slovenijo 2012, predstavlja primere dobre prakse na področju ekologije ter na zabaven in interaktiven način ozavešča ljudi o pomembnosti okoljsko odgovornega življenja. Na začetku akcije bodo prostovoljci po Sloveniji iskali in preverjali lokacije divjih odlagališč v digitalnem registru, ki je bil ustvarjen v lanskem projektu Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Spomladi se bo s čistilno akcijo s teh divjih odlagališč odstranilo komunalne odpadke. Očistila se bo tudi okolica šol, vrtcev, naselij in sprehajalnih poti. Cilji: povezati 250 tisoč prostovoljcev v skupni okoljski akciji, iz narave odstraniti 10 tisoč ton odpadkov, povezati tisoč organizacij idr. Podobne čistilne akcije bodo v okviru Očistimo svet 2012 v več kot 100 državah iz celega sveta. Status projekta lahko spremljate na spletni strani projekta www.ocistimo.si.

www.zelenaslovenija.si/zeleno-omrezje

47

eko produkti

Europapierjev okoljski kalkulator

Podjetje Europapier Slovenija, d. d., ima kot vodilni trgovec s papirjem v Sloveniji nesporno odgovornost do okolja. V zadnjih letih nenehno povečujemo sodelovanje s certificiranimi papirnicami in podpiramo ter spodbujamo trajnostni razvoj. Biti zeleno podjetje je ena naših velikih zavez, zaradi česar smo ključni trgovec z okoljsko certificiranimi papirji.

foto: promocijsko gradivo Eko val

(Vir: www.kimi.si )

Pri odločitvi za pravilen izbor ekološko certificiranega papirja uporabite Europapierjev okoljski kalkulator, ki ga najdete na spletni strani www.europapier.si. Potrebno je vnesti le nekaj parametrov, kot so: koliko papirja nameravate uporabiti za vaš projekt, zahtevani odstotek recikliranega dela vsebnosti papirja, ali je papir premazan ali nepremazan itd. Rezultat bo prikazal vaše okoljske prihranke glede na vnešene parametre, kar vam bo olajšalo odločitev pri izboru primernega ekološkega papirja za vaš projekt.

Kot družbeno odgovorno podjetje smo se pridružili projektu Razvoj inovativne vrednostne verige za trajnostno plastiko v Srednji Evropi (PLASTiCE), katerega namen je promocija novih, okolju prijaznejših in trajnostnih vrst plastike.

okolje

Uporaba čistil ima lahko velik vpliv na naravno okolje, predvsem vodno. Zato je ponudba in izbira okolju prijaznih čistil vsekakor dobrodošla. Eko val je slovenska znamka okolju prijaznih čistil, ki nosi tudi EU znak okoljske marjetice, kar potrjuje visoko doseganje standardov pri celotnem življenjskem ciklu izdelka. Surovine čistil Eko val so biološko razgradljive, niso živalskega izvora in niso pridobljene iz gensko spremenljivih rastlin.

Zato so bolj prijazna do vodnih ekosistemov od ostalih čistil, saj minimalno vplivajo na rast alg. Pri proizvodnji čistil se optimizira porabo vode in energentov, odpadne vode se obdelujejo, odpadki se ločujejo, ekonomična pa je tudi uporaba embalaže. Kljub temu so čistila še vedno učinkovita pri odstranjevanju madežev. Med njimi se najdejo čistilo za dnevno ročno čiščenje vseh vrst, detergent za ročno pomivanje posode, čistilo za sanitarije, za steklo in tekoče negovalno milo.

V Mercatorju sodelujemo v evropskem projektu PLASTiCE

66

Zeleno omreŽje

Nad umazanijo z eko čistili

Za aktivno sodelovanje v projektu smo se odločili, ker med izvajanjem lastne dejavnosti uporabljamo in na trg posredujemo večje količine embalaže. Naš interes je, da bi se embalažo z manjšim okoljskim odtisom, ki bo strokovno potrjen, vključilo v celotno oskrbno verigo. Tako jo bomo lahko ponudili tudi našim kupcem in jih hkrati ozaveščali o prednostih in slabostih uporabe različnih vrst plastike.

Več o projektu na http://www.plastice.org.

(Vir: www.beezeeecokid.com)

Izbor je uredniški in ni plačan.

Projekt delno financira Evropski sklad za regionalni razvoj preko programa Srednja Evropa.

Europapier Slovenija, d. d.

Mercator, d. d.

Leskovškova 14

Dunajska cesta 107

1000 Ljubljana

1113 Ljubljana

www.europapier.com/si/start

www.mercator.si, www.plastice.org

februar 2012

JTo kažejo BeeZeeEcoKid oblačila, ki so plod strokovnega znanja in idej Biance Žvorc Morris. BeeZeeEcoKid oblačila so izdelana iz ekoloških materialov s certifikati (gojenje bombaža in lana brez pesticidov, z minimalnim onesnaževanjem okolja), pri tem pa se ne uporabljajo materiali, ki izvirajo iz krutosti do živali. Delajo po ekoloških postopkih, iz ostankov tekstila, ki so nastali pri šivanju oblačil, pa izdelujejo igrače. Oblačila izdelujejo v Sloveniji in zaposlujejo lokalne prebivalce. Izpod rok spretnih šivilj nastajajo tako oblačila za odrasle kot za otroke, z njimi pa podpirajo »Fair trade« poslovanje oziroma pravično trgovino.

foto: Simon Koležnik, model: Nina Banko Glavač

Ekološka so lahko tudi oblačila

foto: Boštjan Čadej

Zelene občine, zelena Slovenija

Najbolj zelena občina 2011

48 66

okolje

Najbolj zelena občina 2011

Slovenija postaja vse bolj

Zelena Slovenija. To je prepoznavno pokazala

podelitev priznanj za najbolj zeleno občino v Sloveniji.

Kraj: Ljubljanski Magistrat.

Med predstavniki občin – finalistov je bilo več županov, med njimi tudi donedavni

krški župan Franc Bogovič, novi minister za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje.

Zmagovalci? Vse občine, ki so

sodelovale na razpisu.

februar 2012

Glavni pokrovitelj:

Pokrovitelj:

N

atečaj za najbolj zeleno občino je organiziralo podjetje Fit media pod blagovno znamko Zelena Slovenija, drugo leto zapored v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor, Združenjem občin Slovenije in Skupnostjo občin Slovenije. Ključni namen izbora čim bolj trajnostno naravnanih slovenskih občin je promoviranje primerov dobre prakse. Dobra praksa pa je zmeraj lahko zgled in spodbuda, tudi usmeritev. Za prebivalce, za občino, za državo. O tem, katere občine si zaslužijo laskavi naziv najbolj zelene občine, je odločala strokovna komisija.

Č

lani strokovne komisije Najbolj zelena občina 2011 so bili: dr. Franc Lobnik, predsednik Sveta za varstvo okolja RS, mag. Katja Buda, Ministrstvo za okolje in prostor, vodja Sektorja za okolje in podnebne spremembe, Saša Kek, Skupnost občin Slovenije, Mateja Eržen, Združenje občin Slovenije, Jože Volfand, Fit media (prokurist Fit medie in glavni urednik revije EOL), dr. Darja Majkovič, Fit media (direktorica za raziskave in razvoj).

N

a našem spletnem portalu www.zelena slovenija.si smo objavili poleg vprašalnika in ocenjevalnega obrazca tudi odgovore na najbolj pogosta vprašanja občin. Vprašalnik so občine prejele konec meseca oktobra in ga vrnile v enomesečnem roku. Novost letošnjega vprašalnika sta poleg že znanih področij iz leta 2010 (Področje odpadkov, Področje voda, Področje energetike ter Ostala področja), tudi dodani področji Komuniciranje in ozaveščanje ter Trajnostni promet. Sledila je faza dopolnjevanja

vprašalnikov in preverjanja točnosti podatkov, kjer so se občine hitro in ažurno odzivale. Izbor je bil izveden na način strokovnega vrednotenja poslanih odgovorov in empirično preverljivih najnovejših statističnih podatkov, kjer so bili dostopni. Zahvaljujemo se tudi za vse podane pobude občin, katere bomo v čimvečji možni meri poskušali upoštevati v natečaju v letu 2012.

O

dgovore občin je komisija presojala ločeno za mestne in nemestne občine, pri čemer so slednje bile razvrščene v dve velikostni kategoriji: občine ki imajo nad 5.000 prebivalcev in občine ki imajo 5.000 ali manj prebivalcev.

Primere dobrih praks naj spozna širša javnost

Z

avedamo se, da je vprašalnik obsežen in da zahteva sodelovanje različnih služb pri izpolnjevanju, a hkrati je vprašanje resnične »zelene« občine, njene usmeritve v okoljsko in širšo trajnostno odgovornost tako kompleksno, da ga obravnavati drugače ne bi bilo korektno.

D

r. Franc Lobnik, predsednik Sveta za varstvo okolja in predsednik strokovne komisije natečaja: V letu 2011 smo se odločili posvetiti posebno pozornost ravnanju z odpadki. Ne samo zato, ker je to ena izmed trenutno perečih in javno močno izpostavljenih tematik, ampak

a natečaj Najbolj zelena občina 2011 se je odzvalo 28 občin, po abecednem vrstnem redu:

• 4 mestne: Ljubljana, Maribor, Murska Sobota in Velenje • 14 občin v razredu nad 5.000 preb.: Beltinci, Bled, Domžale, Gorenja vas – Poljane, Grosuplje, Kranjska Gora, Krško, Ljutomer, Slovenske Konjice, Škofja Loka, Vojnik, Vrhnika, Zagorje ob Savi, Zreče.

• 10 občin v razredu do 5.000 preb.: Borovnica, Dobrna, Kostanjevica na Krki, Križevci, Log Dragomer, Mislinja, Preddvor, Razkrižje, Trzin, Vransko.

S

trokovna komisija je po pregledu vseh prijav za priznanja nominirala naslednje občine (po abecednem vrstnem redu): • Najbolj Zelena mestna občina: Ljubljana, Murska Sobota, Velenje

• Najbolj zelena občina nad 5.000 preb.: Krško, Vojnik, Vrhnika • Najbolj zelena občina do 5.000 preb.: Dobrna, Log Dragomer, Trzin • Najbolj Zelena mestna občina na področju ravnanja z odpadki: Ljubljana, Murska Sobota, Velenje • Najbolj zelena občina nad 5.000 preb. na področju ravnanja z odpadki: Gorenja vas – Poljane, Vojnik, Vrhnika • Najbolj zelena občina do 5.000 preb. na področju ravnanja z odpadki: Borovnica, Dobrna, Log Dragomer.

Z

aključna prireditev je potekala 31. januarja 2012 v dobro obiskani veliki sejni dvorani ljubljanske Mestne hiše, kjer so vse nominirane občine na kratko predstavile svoje okoljske napore in projekte. O trajnostnem razvoju (občin) so govorili dr. Franc Lobnik, predsednik Sveta za varstvo okolja RS in predsednik strokovne komisije, dr. Darja Majkovič in dr. Gašper Gantar o ogljičnem odtisu. Aktivnosti podjetja Interseroh, glavnega pokrovitelja prireditve, je predstavila Mateja Mikec, o pokrovitelju podjetju Eco Play pa je spregovorila Vida Gravnar.

• Najbolj Zelena Ljubljana

mestna

občina:

Zakaj publikacija Zrak v sloveniji?

• Najbolj zelena občina nad 5.000 preb.: Vrhnika

V obdobju od 2008 – 2012 slovenski izpusti v povprečju ne bi smeli preseči 18,73 milijonov ton ekvivalenta CO2 na leto. Skoraj tretjina slovenskih izpustov toplogrednih plinov (TGP) nastane pri pridobivanju elektrike in toplote, promet pa je bil v letu 2007 s 26 % naš drugi največji vir izpustov TGP. Njegov delež pa narašča največ zaradi tranzitnega prometa. Krivdo za povečanje izpustov morajo prevzeti še gospodinjstva, pa izusti iz odpadkov, goriva v industriji in še kje. V Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 so na prvem mestu zapisani ukrepi, ki se nanašajo na znižanje energetske intenzivnosti. A to je en del okoljske zgodbe, v kateri je glavni junak zrak. Vlada RS je leta 2009 sprejela tudi Operativni program varstva zunanjega zraka pred onesnaževanjem s PM10, še prej pa Operativni program doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka.

• Najbolj zelena občina do 5.000 preb.: Dobrna • Najbolj Zelena mestna občina na področju ravnanja z odpadki: Velenje • Najbolj zelena občina nad 5.000 preb. na področju ravnanja z odpadki: Vrhnika • Najbolj zelena občina do 5.000 preb. na področju ravnanja z odpadki: Borovnica

Z

magovalne občine so prejele zeleno priznanje za odgovorno ravnanje z odpadki, najbolj zelene občine pa poleg laskavega naslova še članstvo v Zelenem omrežju. Na ta način bodo dodatno obveščale širšo javnost o svojih okoljskih prizadevanjih in projektih, preko revije EOL in portala www.zelenaslovenija.si.

Občina Vrhnika, kot absolutna zmagovalka v svoji kategoriji, je prejela dodatno nagrado – izračun ogljičnega odtisa občinske stavbe, katerega bo izvedla Fit media v okviru svoje blagovne znamke Zelena Slovenija.

49 okolje

N

N

a splošno je zaznati relativno dobro urejeno področje voda (mestne občine), medtem ko je moč razbrati še nekaj težav na tem področju pri manjših občinah. Področje energetike je prav tako relativno slabo ocenjeno pri slednjih, a tudi sodelujoče mestne občine na tem področju niso dosegle visokih rezultatov. Seveda govorimo o povprečnih ocenah, obstajajo pa tudi izjeme.

irki

Torej.

Kako je z zrakom v Sloveniji, kako je z alarmnimi vrednostmi, kje so in kako je še vedno s preseganjem mejnih koncentracij onesnaževal? Koncentracije PM10 najbolj skrbijo.

Občine bolje na področju komuniciranja

A kaj je Slovenija že dosegla? In kaj bo ali lahko doseže med drugim z Nacionalnim energetskim programom in Strategijo prehoda v nizkoogljično družbo?

P

odročje osveščanja in komuniciranja s širšimi ciljnimi javnostmi je relativno dobro pokrito.

Zlasti to velja za mestne občine in tiste nad 5.000 prebivalci, in tudi med najmanjšimi občinami (do 5.000 prebivalcev) opazimo kar nekaj takih, ki na tem področju delajo pomembne premike. Nekaj pa je tistih, katerim na tem področju ostaja še veliko maneverskega prostora, ob zavedanju da je le ustrezno informiran in obveščen občan lahko tudi okoljsko in širše trajnostno ozaveščen.

zb novo v

Zrak in kakovost življenja v Sloveniji - to bo središčni izziv strokovne monografske študije Zrak v Sloveniji. Fit media jo bo izdala v letu 2012 v knjižni zbirki Zelena Slovenija.

Več informacij na: www.zelenaslovenija.si

februar 2012

N

Zrak v Sloveniji

ajbolj zelene občine v Sloveniji v letu 2011 so postale:

Promocija

Sodelujoče občine in finalisti izbora

Zmagovalci

66

noVa pUBLikaCiJa predvsem zato, ker smo na podlagi lanskoletnih rezultatov Najbolj zelene občine identificirali ravno področje odpadkov kot vseslovensko pomanjkljivost – občine so poročale o visokih količinah povzročenih komunalnih odpadkov na prebivalca, med 350 in 400 kg. Veseli nas, da smo letos v okviru natečaja odkrili nekaj zglednih občin na tem področju – a več o njih v nadaljevanju.

50 66

okolje

Še vedno ostajajo problem odpadki

V

se občine, z redkimi izjemami, se še vedno ubadajo z visoko količino povzročenih komunalnih odpadkov na prebivalca. Z izjemo občin, ki so bodisi finalistke ali pa zmagovalke v kategoriji Ravnanja z odpadki, je iz prijav razvidno, da so deleži ločeno zbranih odpadkov (pre)nizki, enako velja za delež bioloških odpadkov v gospodinjstvih, pri mestnih občinah delež stekla in plastike, pri občinah do 5.000 preb. steklo in papir, pri občinah nad 5.000 preb. pa prednjači izrazito nizek delež bioloških odpadkov.

S

eveda pa obstajajo svetle izjeme, katere izpostavljamo kot zgledni primer: v občini Vrhnika je v ocenjevalnem obdobju zabeleženih

Vse občine, z redkimi izjemami, se še vedno ubadajo z visoko količino povzročenih komunalnih odpadkov na prebivalca.

111, 46 kg / prebivalca odloženih komunalnih odpadkov, v občini Log Dragomer dobrih 115 kg (in v strukturi ločeno zbranih odpadkov je delež organskih čez 40 %), v občini Borovnica pa 150, 73 kg / prebivalca odloženih komunalnih odpadkov. Najbrž ni naključje, da v omenjenih občinah dejavnosti javnih služb izvaja isto podjetje.

Zmagovalne občine

V

letu 2010 so zmagale: v kategoriji občin do 5.000 prebivalcev občina Vransko, nad 5.000 prebivalcev občina Bled, med mestnimi občinami pa je Najbolj zelena občina v letu 2010 postala MO Velenje. Letošnje zmagovalke so od ostalih prijavljenih občin odstopale na različnih področjih.

A

leš Čerin, podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana Mestne občine Ljubljana, je ob prevzemu priznanja izrazil veselje, da je slovenska prestolnica za svoje številne trajnostne projekte prejela ta laskavi naslov Najbolj Zelena občina 2011 in dodal, da Ljubljana kandidira tudi za zeleno prestolnico Evrope.

M

estna občina Ljubljana je izkazovala dobre rezultate na večini področij, od ostalih

občin pa se je pomembno razlikovala po deležu zelenih javnih površin, z izvajanjem podrobnega monitoringa stanja okolja, v sprejetem prostorskem načrtu so upoštevali elemente zelenega načrtovanja, izvajajo pa tudi številne druge okoljske aktivnosti, ki niso obvezujoče, so pa okoljsko oziroma trajnostno koristne (npr. ustanovitev okoljskega sklada z namenskimi sredstvi za odpravo posledic obremenitev okolja v MOL, izgradnja štirih mostov za pešce in kolesarje, menjava azbestnih streh na vseh šolah in vrtcih, energetsko učinkovite novogradnje, ukrepi za večanje poplavne varnosti, ciljno spodbujanje trajnostne mobilnosti, itd.). Občina Vrhnika je postala Najbolj zelena občina v kategoriji nad 5.000 prebivalcev. Vrhnika se je izrazito dobro odrezala na področju odpadkov, prav tako so se izkazali na področju energetike, kjer uspešno skrbijo za večanje energetske učinkovitosti javnih objektov, ter komuniciranja in osveščanja. V kategoriji občin do 5.000 prebivalcev je letošnja zmagovalka Dobrna, ki se ravnanja z odpadki loteva precej dobro, gradi energetsko varčen javni objekt, ima vzpostavljen sistem energetskega knjigovodstva (kar v obravnavanem obdobju ne velja za vse občine).

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/151

februar 2012

Promocija

KOMERcIALA

DELOVNI čAS

tel: 03 42 63 228 faks: 03 42 63 232 gsm: 041 563 110

pon - pet: 7:00 - 15:00

š č i t i m o k ov i n o i n n a r a v o

01 ISO 9 0 0 01 ISO 14 18 0 01 OHSeAauS bur itas ver

NUDIMO LASTEN PREVOZ

Logistika: tel: 03 42 63 255, gsm: 031 679 078 tel: 03 42 63 285, gsm: 031 730 846 e-naslov: logistika@pocinkovalnica.si

pocinkovalnica, d.o.o.

Bežigrajska cesta 6, 3000 Celje | e-naslov: info@pocinkovalnica.si | www.pocinkovalnica.si

51

DOBRNA

VRHNIKA

foto: Yerpo/Wikipedia

okrog 200 m3 odpadkov. Potekajo investicije v vodovodna in kanalizacijska omrežja. V Loki so zgradili rastlinsko čistilno napravo, hkrati pa načrtno spodbujajo izgradnjo malih in rastlinskih čistilnih naprav. Investicija v posodobitve vodovodnega sistema znaša 825. 000 €, še enkrat toliko pa razširitev in obnova komunalne čistilne naprave Dobrna s kapaciteto 4.000 PE. Občina ima izdelano energetsko zasnovo in Lokalni energetski koncept, vzpostavljen je sistem energetskega knjigovodstva, v teku je tudi gradnja energetsko varčnega vrtca. V letu 2010 so namenili tretjino občinskega proračuna za okoljske investicije. Prostorski načrt občine Dobrna je v zaključni fazi sprejema, v katerem so namenili veliko pozornost urejanju zelenih površin, razvoju turizma, ohranitvi kmetij na podeželju, ohranitvi kmetijskih površin ter urejanju sprehajalnih in kolesarskih poti.

Občina Vrhnika, z nekaj manj kot 16.000 prebivalci, je prejela naziv Najbolj zelena občina 2011 v kategoriji občin nad 5.000 prebivalcev, hkrati pa tudi zeleno priznanje na področju odgovornega ravnanja z odpadki. Vrhnika je v enoletnem obdobju september 2010 - avgust 2011 kot prva slovenska občina, ki je pričela uspešno ločevati odpadke že pred leti, postala primer dobre prakse za vso Slovenijo. Iz vseh nastalih odpadkov so izločili 69 % koristnih, kar je daleč nad slovenskim povprečjem. Prvi zeleni zabojniki za organske odpadke so bili občanom razdeljeni že leta 1995. Količina zbranih organskih odpadkov narašča in je leta 2011 dosegla že 140 kg na prebivalca. Na odlagališče nenevarnih odpadkov je bilo odloženih 113 kg/prebivalca, kar je več kot enkrat manj od slovenskega povprečja. Predavanj z ekološko tematiko obišče letno od 1.200 do 1.400 slušateljev. V treh javnih stavbah so obnovili kotlovnice, zamenjali okna in celovito obnovili pročelja, kar je pripomoglo k večji energetski učinkovitosti stavb in zmanjšanju stroškov ogrevanja. Z uporabo zemeljskega plina in investicijo v trigeneracijo so v domu starejših občanov močno zmanjšali rabo energentov in zmanjšali emisije TGP.

Najbolj zeleno mestno občino leta 2011, mestno občino Ljubljana, odlikuje visok delež zelenih površin- skoraj tri četrtine vseh površin MOL. V zadnjih dveh letih so uredili 4 nove parke (Severni park, Zelena jama, Šmartinski park, Gradaščica/ Pod Barjanskim mostom) in s tem pridobili 145.570 m2 novih parkovnih površin. Na področju zbiranja odpadkov poročajo, da je v sistem zbiranja odpadkov vključenih 98 % prebivalstva. V letu 2010 je bilo zbranih 408 kg odpadkov na prebivalca, od tega je bilo 31 % odpadkov recikliranih. Na območju MOL je postavljenih 2162 zbiralnic ločenih frakcij, v mestnem središču je 38 podzemnih zbiralnic. V zadnjih treh letih so odstranili 72.000 ton gradbenih odpadkov in 510 ton azbestnih odpadkov z zemljišč v lasti MOL. Mestno središče (30 ulic) se postopoma zapira za ves promet in uvajajo okolju in prebivalcem prijaznejše oblike prevoza (avtobus na metan, električno vozilo Kavalir in pobuda Bicikelj). Takšne pobude in akcije nedvomno prispevajo k višji kakovosti zraka v prestolnici. V mestnem središču so v obdobju 2008 – 2011 postavili 4 nove mostove za pešce in kolesarje, s čimer krajšajo poti, povezujejo bregove in zmanjšujejo potrebo po uporabi avtomobila. V letu 2010 so prihranili 130.000 EUR z namestitvijo novih tehnologij javne razsvetljave – kljub dejstvu, da so dodatno osvetlili nove parke in mostove. Velja torej poudariti, da ciljna usmeritev prinaša nesporne monetarne prihranke. Leta 2000 je bila vgrajena moč javne razsvetljave več kot 9 MW, danes manj kot 4 MW. Uvajajo tudi sisteme prilagodljive razsvetljave prometnim in vremenskim razmeram. Izvajajo se ukrepi URE in spodbujanje rabe OVE. Visoke standarde energetske učinkovitosti uvajajo pri novogradnjah. Center Stožice je z energetskega vidika učinkovit z vzpostavljenim največjim sistemom daljinskega hlajenja v Sloveniji. Mestna občina Ljubljana kandidira za zeleno prestolnico Evrope leta 2014. Laskavi naziv je Hamburg, ki je nosil ta naziv v letu 2011, predal za leto 2012 mestu Vitoria – Gasteiz v Španiji, Nantes pa je uspel s kandidaturo za leto 2013.

foto: www.shutterstock.com

foto: Sl-Ziga/Wikipedia

Občino Dobrna, Najbolj zeleno občino 2011 v kategoriji do 5.000 prebivalcev, naseljuje skoraj 2.200 prebivalcev na 31 km2 ozemlja. Na področju odpadkov je občina Dobrna vključena v projekt R CERO, kar pomeni, da je zagotovljena tudi ustrezna njihova obdelava pred odlaganjem. V občini je omogočen brezplačen prevzem azbestne kritine, v letu 2011 pa so organizirali tudi 5 čistilnih akcij, kjer so nabrali

LJUBLJANA

66

Najbolj zelena občina leta 2011 v kategoriji Najbolj zelena občina občin z več kot leta 2011 v kategoriji 5.000 prebivalci: mestnih občin:

okolje

Najbolj zelena občina leta 2011 v kategoriji občin do 5.000 prebivalcev:

februar 2012

Predstavitev zmagovitih občin

Jugovzhodna Evropa pred izzivi zelene logistike dr. Bojan Beškovnik1

foto: www.shutterstock.com

52 66

logistika

Trendi v logistiki

Logistika se je uveljavila kot eden od najpomembnejših elementov delovanja sodobne trgovine in pomembno kroji delovanje globalnega

Trendi v logistiki

gospodarstva. Oskrbne verige

vse bolj določajo prednosti posameznih izdelkov in

podjetij na razvitih tržiščih.

Pomemben delež prispevajo

nova tehnološka spoznanja, ki so logistiko dvignila na

bistveno višji nivo delovanja

v svetovnem gospodarstvu.

Uporaba novih tehnologij in

vse večje poseganje v prostor pa zahtevajo uravnovešeno in dolgoročno usmerjeno

upravljanje z izzivi ohranjanja okolja. Ekološka ozaveščenost zelo hitro pridobiva na

pomenu, kar posledično

vpliva tudi na nadaljnji razvoj

februar 2012

logistike in njenih procesov.

1 Dr. Bojan Beškovnik, Intereuropa

N

ovi višji ekološki standardi povečujejo pritisk na prevoznike, proizvajalce, prejemnike, ki morajo poskrbeti za reciklažo odrabljenih izdelkov ali transportnih enot, itd. Celotni logistični proces je tako pod pritiskom zelenega razmišljanja, kar narekuje oblikovanje celovitih zelenih logističnih platform. Zatekanje samo k reverzibilni logistiki in uporabi čistejših pogonskih agregatov v cestnem prometu zagotovo ni dovolj, da bi se sledilo hitremu trendu razvoja zelene logistike.

Prav zaradi tega so izzivi za regijo jugovzhodne Evrope toliko večji.

Zagotoviti osnove zelene logistike

V

zgodnji fazi razvoja zelene logistike je bil poudarek predvsem na reverzibilni logistiki. Sodobno pojmovanje zelene logistike ne vključuje več samo delovanja reverzibilne logistike, temveč širše opredeljuje tudi okoljske vplive celotnega logističnega procesa. Pri tem morata biti aktivna predvsem dva deležnika.

Na eni strani je to država ali neka regijska skupnost držav, na drugi strani pa so to logistična podjetja, ki morajo osnove zelene logistike vključiti v svojo primarno dejavnost delovanja

na trgu. Obe skupini deležnikov morata razvijati in delovati na dveh ključnih področjih zelene logistike, in sicer pri: • racionalnem materialov,

izkoriščanju

odpadnih

• racionalizaciji logističnih procesov z vidika vpliva na okolje, kot so: transport, pretovor in skladiščenje.

N

a področju racionalnega izkoriščanja odpadnih materialov morajo biti aktivni prav vsi akterji. Država mora namreč zagotoviti cone oziroma področja zbiranja odpadnih materialov in njihovo reciklažo. Logistični operaterji pa morajo izvajati procese zbiranja odsluženega blaga (npr. bele tehnike, steklovine, plastike itd.) in odslužene embalaže, kot so palete, škatle, zabojniki itd. Gre za procese, ki si prizadevajo doseči ekonomske in ekološke koristi zaradi boljšega izkoriščanja odpadnih materialov. S takim pristopom vsekakor naglo naraščajo potrebe po odlaganju različnih materialov in predelavi ter reciklaži. Tako sta se v svetu razvili dve praktični rešitvi: • končni uporabniki oziroma potrošniki sami sortirajo materiale za reciklažo in odlaganje in javna podjetja izvajajo urejeno logistiko odvoza odpadnih materialov z zbirnih točk v vse bolj oddaljene deponije izven urbanih naselij;

Infrastruktura zavira zeleni transport

R

egija JV Evrope zaostaja za razvitim severnim in zahodnim delom Evrope.

Zaostanek za zahodnimi državami se odraža tudi na področju logistike in logističnih procesov. Sicer logistika dosega napredek in sledi potrebam razvoja ekonomij, vendar pa se pri tem izpostavlja vprašanje, ali se v zadostni meri upoštevajo načela zelene logistike.

P

raksa potrjuje pospešeno razvijanje logistike držav v razvoju, da bi na globalnem trgu dosegle ekonomsko konkurenčnost. Pri tem ni poudarka na »zelenem« konceptu oziroma je bistveno manj prisoten. Tako se uporabljajo starejša transportna in manipulativna

P

odobno stanje je zaslediti tudi v JV regiji Evrope, kar je posledica preteklega neurejenega in neuravnoteženega delovanja.

Neenakomerna uporaba načinov transporta je posledica razvite cestne infrastrukture in moderne povezave avtocestnih vozlišč ter hkrati zastarele železniške infrastrukture.

To je razvidno iz podatkov uporabe cestnega transporta v tovornem prometu v tabeli 1.

V državah JV Evrope ta delež presega 70 ali 80 odstotkov, medtem ko je delež v severnoevropskih državah med 40 in 60 odstotkov.

Takšno razmerje narekuje železniška infrastruktura in stopnja razvoja železniškega transporta. Iz tabele 2 je razvidno, da imajo države JV Evrope bistveno slabše razvito železniško omrežje, ki ne dovoljuje ustreznega in učinkovitega delovanja intermodalnega transporta. Brez dodatnih pretovarjanj in uporabe dodatnih transportnih sredstev to ni mogoče.

I

ntermodalni transport, ki sloni na železniškem transportu, lahko zagotavlja načela zelene logistike, saj je energetsko učinkovit po prevoženem tonskem kilometru in prav tako pri emisijah toplogrednih plinov. JV Evropa mora razviti infrastrukturo v pristaniščih in predvsem železniške povezave v zaledne gospodarske bazene. Posodobitev infrastrukture je zato največji izziv držav in vseh prisotnih logističnih operaterjev.

2002

2003

2004

2005

2006

2007

2008

Belgija

77,5

76,5

74,9

72,4

71,1

71,1

69,1

Nemčija

66,3

67,0

66,1

66

65,9

65,7

65,5

Estonija

30,3

29,1

32,7

35,4

34,7

43,2

55,3

Latvija

29,2

27,5

28,4

29,8

39

41,9

38,7

Litva

52,3

50

51,3

56,1

58,4

58,5

41,9

Nizozemska

63,3

64,6

64,7

63,6

63,1

61,4

59,9

Švedska

65,6

64,5

63,9

64

64,2

63,6

64,7

Avstrija

65,8

67,4

65,6

64,1

63,2

60,9

58,6

Slovenija

70,0

70,0

74,1

77,3

78,2

79,2

82,2

Hrvaška

76,4

76,1

76,7

76

74,8

74

72,7

Makedonija

92,3

93,6

92,6

91,3

93,1

88,5

-

Romunija

57,3

62,4

60,8

67,3

70,5

71,3

70,2

62,9

61,7

66,9

70,8

69

70

66,9

97,5

98,1

97,1

97,3

Bolgarija Grčija

-

97,7

-

Tabela 1: Delež cestnega transporta v kopenskem tovornem prometu (% tonskih kilometrov); Vir: Eurostat, 2010

P

66

53 rugo področje zelene logistike, ki obsega aktivnosti, povezane z racionalizacijo logističnih procesov, je usmerjeno k zmanjševanju pretovornih procesov na istem tovoru, zmanjševanju porabe pogonskih energentov in zmanjšanemu poseganju v okolje pri izgradnji prometnic in logističnih kompleksov.

Vse aktivnosti lahko koordinirata in izvajata obe skupini, na eni strani država s svojimi institucijami ter na drugi strani logistični operaterji. Država mora poleg tega spodbujati uporabo transportnih načinov z najnižjo porabo pogonskih energentov in najnižjimi emisijami ogljikovodikov.

Ostali izzivi jugovzhodne Evrope

logistika

D

sredstva, ki imajo nižjo energetsko izkoriščenost in so hkrati tudi bistveno bolj neprijazna do okolja. Onesnaževanje okolja z emisijami ogljikovega monoksida, ogljikovodika in dušikovega oksida kot tudi hrupom je bistveno večje v primerjavi s strogimi evropskimi standardi.

oleg razvoja železniškega omrežja je pred regijo JV Evrope še mnogo ostalih pomembnih izzivov razvoja področja logistike, ki bi povečevala vključevanje zelene logistike. Pomembnejša področja delovanja so: • učinkovito prehajanje tovornih enot med različnimi transportnimi sredstvi in izvajanje »zelenih« manipulacij,

• razvoj pomorskih avtocest in kratke obalne plovbe v Jadranskem morju,

• uporaba standardiziranih transportnih enot in materialov pakiranja, • razvoj ITS (inteligentnih transportnih sistemov) in informacijskih povezav med vsemi členi logistične verige, • spodbujanje celovitih procesov reverzibilne logistike, • razvoj zelenih transportnih koridorjev.

V

sa navedena področja bodo zahtevala pomembnejše finančne investicije, ki jih bodo morale v večji meri zagotoviti države oziroma regija. Po nekaterih študijah bo potrebnih okrog 500 milijonov evrov za posodobitev rečnih in morskih pristanišč, več kot milijarda evrov za posodobitev rečnih plovnih poti in več kot 1,5 milijarde evrov za posodobitev intermodalnih terminalov, ki so danes praviloma zastareli železniški terminali.

R

azvoj pomorskih avtocest prav tako zahteva finančna sredstva za opravljanje dodatnih raziskav na področju predvidenih blagovnih tokov v Jadranu ter potrebne infrastrukture.

Javni in privatni sektor bi moral v obdobju desetih let zagotoviti sredstva v vrednosti okoli 30 milijonov evrov. Od tega bi lahko približno polovico črpali iz evropskih sredstev.

P

odročje razvoja in poenotenja IT v regiji in med vsemi členi logističnih verig bo zagotovo pomemben izziv, saj gre za geografsko zelo razčlenjeno področje med več držav, ki imajo nacionalne operaterje v železniškem transportu, v pristaniščih in na letališčih ter lastne javne institucije, kot so policija, carina itd. Povezava vseh teh subjektov preko enotne IT-platforme lahko zagotovi hitrejši pretok informacij in tovora, manj zastojev in dodatnih manipulacij itd. Vse to direktno vpliva na porabo pogonskih energentov, na onesnaževanje okolja, izgube zaradi zastojev v prometu in proizvodnji ipd.

Reševanje podobnih težav vsekakor zahteva koordinacijo vseh deležnikov v regiji in razvoj enotne logistične strategije na enotni platformi, ki ima ključno usmeritev zagotavljanja delovanja zelene logistike.

februar 2012

• logistična podjetja prevzemajo obvezo za dostavo novih izdelkov in materialov, prav tako tudi za odvoz embalaže oziroma transportnih enot ter vse bolj tudi odsluženih izdelkov ali materialov.

54

Gostota omrežja (km/100 km2)

Sprememba

2001

2008

2001

2008

2008/2001

Belgija

3.454

3.513

11,31

11,51

101,7

Češka rep.

9.523

9.586

12,07

12,15

100,6

Nemčija

35.986

37.798

10,08

10,59

105,1

Španija

12.310

13.353

2,44

2,65

108,5

Nizozemska

2.809

2.888

6,76

6,95

102,8

Slovenija

1.228

1.228

6,06

6,06

100

Hrvaška

2.726

2.722

4,82

4,81

99,8

Makedonija

699

699

2,72

2,72

100

Bolgarija

4.320

4.144

3,89

3,74

95,9

Romunija

11.015

10.785

4,62

4,52

97,9

Grčija

2.377

2.552

1,80

1,93

107,4

Tabela 2: Skupna dolžina železniških tirov in gostota omrežja med letoma 2001 in 2008; Vir: Eurostat, 2010

V Sloveniji pred ostalimi

R

februar 2012

azvoj zelene logistike je v Sloveniji pred ostalimi državami JV Evrope. Ekološka osveščenost se izpostavlja na vsakem koraku.

Vidni so pomembni premiki od postavitev ekoloških con, zbiranja in ločevanja odpadkov, celo prodaje odpadne plastike in železa v tujino itd. Pomembni koraki so narejeni pri delovanju reverzibilne logistike. Ostajajo pa še izzivi delovanja ostalih področij, ki so direktno povezana z delovanjem transportnega

sektorja. Le-ta mora postati okolju še prijaznejši. Povečati je treba uporabo železnic, zmanjšati zastoje v prometu, optimizirati transporte poti in učinkovitost transporta ljudi in blaga itd., veliko bo potrebno postoriti še na elektronskem povezovanju v transportu, da se lahko postopoma vpeljujejo inteligentni transportni sistemi. Rast pretovora v pristanišču je potrebno izkoristiti za vzpostavitev pomorskih avtocest. Poleg tega smo še daleč od zelenih transportnih koridorjev, saj bo predhodno potrebno razviti in vzpostaviti prej navedene elemente zelene logistike.

S

amo država bo na tem področju investirala premalo, saj vlaga predvsem v infrastrukturo, do sedaj predvsem v avtocestni križ in v tem desetletju še v železniško infrastrukturo. Težko je pričakovati, da bo sredstev dovolj še za ostala področja zelene logistike, zato bo veliko morala vzpostaviti in tudi financirati industrija. Nam pa ostaja zadovoljstvo, da smo v regiji pred ostalimi državami.

Več na www.zelenaslovenija.si/clanek/152

Promocija

66

logistika

Skupna dolžina (km)

Oznake RFID vedno bolj miniaturne foto: www.shutterstock.com

Tanja Pangerl

Še pred desetletjem je bilo o

55 logistika

66

RFID

radio frekvenčni identifikaciji (RFID) komaj kaj slišati. Danes pa se oznake RFID širijo na različna področja, kot so skladišča, trgovina, zdravstvo, knjižnica, transport, mobilna

Vedno bolj nadomeščajo uporabo črtnih kod. Težave v vpeljevanju se pojavljajo predvsem v stroških investicije

FID omogoča prenos podatkov med nosilcem podatkov, tj. oznako RFID (ang. RFID tag), ki je prilepljena ali pripeta na posamezni izdelek, in bralno/pisalno napravo RFID brez kontakta. Omogoča branje večjega števila oznak v istem času in deluje tudi v zahtevnih razmerah, kot so mraz, umazanija in primeri, ko direkten dostop do oznake ni omogočen.

Namen je identifikacija in sledenje označenega izdelka. Nekatere oznake RFID se lahko preberejo z daljše razdalje in izven dosega pogleda osebe, ki prebira oznako.

RFID

in mreži sistema označevanja

R

na trgu, kjer se za identifikacijo

in sledenje uporabljajo številne oznake in sistemi.

RFID tudi na pivskih sodih

D

r. Mira Trebar iz Fakultete za računalništvo in informatiko, ki je vodja EU-projekta RFID from Farm to Fork (sledljivost v preskrbovalni verigi), je povedala, da začetek oznak RFID sega v sedemdeseta leta, uveljavljati pa so se začele v osemdesetih letih 20. stoletja na področju kontrole dostopa in cestninjenja. Po letu 2000 se je njihova uporaba razširila še na mnoga druga področja. V Sloveniji se je vpeljava oznak RFID v podjetja pričela v devetdesetih letih s sistemi kontrolnih dostopov, sistemom ABC-cestninjenja na avtocestah (1995), v letu 2009 je bila vpeljana tudi v ljubljanski mestni promet (Urbana), uporablja pa se tudi v nekaterih slovenskih knjižnicah (npr. Žalec, Trebnje, Maribor, Velenje, Nacionalna in univerzitetna

knjižnica) in podjetjih (v Perutnini Ptuj za sledenje mesne mase, v Pivovarni Laško za sledenje pivskih sodov idr.).

Uporaba oznak RFID

O

znaka RFID je najpogosteje implementirana na področje logistike in transporta.

Po besedah dr. Mire Trebar se danes te oznake v veliki meri uporabljajo za identifikacijo objektov in oseb, v preskrbovalni verigi (upravljanje pošiljk med partnerji), v proizvodnji (za upravljanje procesa), v trgovini (za upravljanje zalog), za nadzor dostopa (pri odpiranju vrat, kontroli dostopov), pri plačilnem sistemu (cestninjenje), pri prevozu oziroma v transportu (vozovnica) in za označevanje živali (govedo, domači ljubljenčki), kar je tudi eden od najstarejših načinov uporabe oznak RFID. Ponekod so uvedene tudi na področje zlatarstva, v potne liste, v šole in univerze, v muzeje, na smučišča idr. »Glavni cilj uporabe tehnologije RFID je elektronsko zbiranje, izmenjava in uporaba podatkov v poslovnem odločanju. Večje podjetje sicer lahko optimizira notranjo sledljivost ali avtomatizira svoj proces, a je to pogosto povezano s težavami integracije z že obstoječimi procesi in informacijskimi sistemi. Če podjetja ne vidijo neposrednega dobička, se za vpeljavo tehnologije RFID verjetno ne odločijo.

Pri tem pa ne upoštevajo, kako lahko zbiranje

februar 2012

telefonija in druga področja.

56 66

logistika

podatkov o izdelku, ki jih lahko posredujejo potrošniku, da ga pridobijo in obdržijo, dolgoročno prinese bistveno višji dobiček,« pravi dr. Mira Trebar. In dodaja, da gre razvoj oznak RFID v smeri omogočanja zapisovanja večje količine podatkov na oznako, tako da ni vedno potrebna povezava s podatkovno bazo. Poleg tega se oznakam RFID dodajajo tudi senzorji, ki omogočajo kontrolo hladne verige v preskrbovalni verigi. V zadnjem času pa se pojavljajo že možnosti tiskanja oznak RFID direktno na embalažo, kar bo zagotovo zmanjšalo njihovo ceno. Oznako RFID je možno vključiti ali skriti v različne objekte. Na primer, v letu 2009 so raziskovalci na univerzi v Bristolu uspešno prilepili RFID mikro transporterje na žive mravlje, da bi preučevali njihovo obnašanje. Razvija se trend k vedno bolj miniaturnim oznakam RFID. Trenutno naj bi bila najmanjša oznaka 0,05 krat 0,05 milimetrov.

Svoj preboj tehnologija RFID doživlja tudi na področju mobilne telefonije.

S

voj preboj pa tehnologija RFID doživlja tudi na področju mobilne telefonije, pravi Klemen Peternel iz Laboratorija za telekomunikacije Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani, kjer nosi oznako NFC (Near Field Communication). Nekateri mobilni telefoni imajo namreč že vgrajen bralnik RFID, ki omogoča interakcijo z ustreznimi oznakami ali zunanjimi bralniki za namene plačevanja, izdaje elektronske vstopnice, komunikacije s pametnimi plakati in drugo. Na tem področju si lahko trenutno obetamo tudi največ napredka in uporabe, saj nekateri ponudniki storitev mobilne telefonije aktivno razmišljajo v smeri razvoja zanimivih aplikacij.

februar 2012

V

Sloveniji obstaja tudi posebna raziskovalna skupina RFID, v kateri raziskujejo področje tehnologije RFID in razvijajo nove rešitve za njeno implementacijo. Njen član je tudi Klemen Peternel, ki pravi, da se v zadnjem času na področju tehnologije RFID usmerjajo predvsem v aplikacije na mobilnih terminalih (tehnologija NFC): »Če predpostavljamo, da bo omenjena tehnologija v prihodnjih letih postala del vsakega mobilnega terminala, to predstavlja ogromne priložnosti. Govorimo o novih aplikacijah na področjih elektronskega plačevanja, izdaje elektronskih vozovnic, pametnih plakatov, pametnega doma itd. Uporabniki bomo po svetu hodili vsak s svojim »bralnikom RFID« in pridobivali dodatne informacije ali pa puščali svoje sledi s pomočjo interakcije z označenimi objekti okrog sebe. To je področje, ki ga trenutno napadajo številna podjetja (med njimi tudi Google). Slednja se združujejo v okviru organizacije NFC Forum.«

Primerjava oznake RFID s črtno kodo

P

ri ocenjevanju kakovosti oznak RFID je po besedah dr. Mire Trebar pomembna njena primerjava s črtnimi kodami, ki so njene predhodnice, in ker obe vrsti označevanja omogočata reševanje enakih problemov, čeprav se razlikujeta v tehnološki izvedbi, zato smo navedli nekaj njunih primerljivih lastnosti (glej tabela 1).

ne uporabljajo, in sicer zaradi razporejenosti njihove tovarne oziroma proizvodnih prostorov. Je namreč lokacijsko precej razpršena in ima veliko izhodov. O vpeljavi oznak RFID v prihodnosti ne razmišljajo, saj je gumarstvo pri tem bolj konservativno področje. Le redki gumeni izdelki oziroma pnevmatike so označeni z oznako RFID. Poleg tega imajo naročniška razmerja s svojimi partnerji in delno serijsko proizvodnjo, kjer ima vsak izdelek svojo vrsto oznake, odvisno od naročnika. Uporabljajo pa svoj sistem sledenja (SAP), ki ga trenutno tudi izboljšujejo, da bi povečali njegovo učinkovitost.

K

lemen Peternel izpostavlja kot prednost oznak RFID to, da za identifikacijo posameznega izdelka ne potrebujemo vidnega polja, saj se podatki iz oznak RFID prenašajo preko elektromagnetnega valovanja. V praksi to pomeni, da lahko paleto, polno označenih izdelkov, enostavno zapeljemo skozi prehod, ki ga ustvarjajo antene bralnika. Učinkovitost torej predstavlja ključno prednost. Podatki o izdelkih pa se v realnem času prenašajo v podatkovne baze. Precej manevrskega prostora je po njegovem mnenju še pri delovanju strojne opreme, vendar pa trenutne izzive vidi predvsem na področju programske opreme. Tudi zanesljivost oznak RFID načeloma ni več problematična, tako kot je bilo to morda na začetku, saj strojna oprema, ki je na trgu, omogoča visoko stopnjo zanesljivosti. Je pa zanesljivost močno odvisna od same integracije rešitve, saj so v ozadju delovanja tudi fizikalni zakoni, ki dajejo nekatere omejitve, kot so na primer odboji elektromagnetnih valov od kovin in močna absorbcija le-teh znotraj tekočin. »Dober integrator se tega seveda zaveda in pozna ustrezne rešitve (izbira pravih oznak RFID, optimalna postavitev anten),« pravi Klemen Peternel.

Koda QR na embalaži z brancinom

M

arko Rozman, direktor nabave in logistike v podjetju Savatech, d. o. o, kjer proizvajajo gumenotehnične izdelke in pnevmatike, je povedal, da kode RFID v njihovem podjetju Črtna koda

V zadnjem času pa se pojavljajo že možnosti tiskanja oznak RFID direktno na embalažo, kar bo zagotovo zmanjšalo njihovo ceno.

V

podjetju Gorenje, d.d. RFID oznak na svojih izdelkih ne uporabljajo. Uporabo RFID oznak so preučili, vendar pa zaradi tehnoloških značilnosti oznaka ne deluje znotraj pločevinastih aparatov, kar predstavlja težavo v sistemu skladiščenja. Do sedaj potrebe po uporabi RFID oznak niso izrazili niti njihovi trgovski partnerji.

D

elno oznake RFID uporabljajo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Z njimi je opremljeno knjižnično gradivo v Informacijskem centru za bibliotekarstvo, ki zajema okoli 5 tisoč enot. Vpeljava se je začela v letu 2006.

Oznake RFID v knjižnicah omogočajo hitrejšo izposojo in vračanje knjižničnega gradiva, obenem pa se na ta način gradivo zaščiti pred krajo. Uporabniki si lahko gradivo, opremljeno z oznakami RFID, sami izposodijo in ga vrnejo.

Prav tako to omogoča lažjo inventuro, je pa sledenje založenega knjižničnega gradiva še vedno zamudno in nezanesljivo, saj ima bralnik RFID, ki ga imajo v uporabi, kratek domet signala. So pa v knjižnici načeloma s tehnologijo RFID zadovoljni. Imeli so sicer nekaj težav s programsko opremo, vendar so jih v sodelovanju z njihovim ponudnikom odpravili. Če kakšna na novo dobavljena oznaka RFID ne deluje, to ugotovijo pred njeno namestitvijo na gradivo in jo pri ponudniku zamenjajo za novo.

Oznaka RFID

potrebno branje posameznega izdelka

mogoče je istočasno branje velikega števila izdelkov

kratek doseg branja

daljši (spremenljiv) doseg branja

oznaka mora biti vidna

mesto oznake ni pomembno (lahko je vidno ali skrito)

vpliv okolja in namestitve (blagajna – visoka odpornost na okolje (visoka zanesljivost) ročni vpis kode) za delovanje je obvezna prisotnost delovanje je avtomatsko (elektronski sistem, ki deluje človeka v realnem času, kjer je prisotnost človeka izločena)

Tabela 1: Primerjava oznake RFID s črtno kodo; Vir: Trebar, 2011

57 V

letu 2010 se je podjetje Fonda.SI, d. o. o., kjer gojijo in prodajajo vrhunske slovenske ribe in so še posebej znani po piranskem brancinu, vključilo v evropski pilotski projekt RFID From Farm to Fork za vključevanje tehnologije RFID v celotno preskrbovalno verigo živil, »od njive do mize«, z namenom informiranja potrošnika o izvoru, kakovosti in sestavi živil, ki se znajdejo na njegovi mizi.

Projekt se bo zaključil v letu 2012, izvaja pa se v sodelovanju z Laboratorijem za računalniško arhitekturo Fakultete za računalništvo in informatiko v Ljubljani, kar predstavlja dobro prakso

Problemi?

66

sodelovanja znanosti in gospodarstva. Glavni cilji projekta so: zagotavljati preverjanja izvora, načina pridelave, predelave in transporta živil, promovirati zdravo in kvalitetno hrano, zagotoviti ustrezno kontrolo hladne verige, zagotoviti in izboljšati sledljivost v posameznih državah in tudi v EU. Sistem sledljivosti v podjetju Fonda deluje po principu pametne kode QR, s katero je opremljena termo embalaža, v kateri se piranski brancin dostavlja končnim potrošnikom in omogoča kupcu, da s pomočjo pametnega telefona kodo prebere. Eden od podatkov je graf temperature na vsej poti, od morske njive (kjer ribe gojijo) do vrat ribarnice ali krožnika potrošnika.

V nadaljevanju imajo v podjetju Fonda v načrtu, da kodo QR nadomestijo s posebnim čipom, s katerim bodo lahko prihajali do podatkov sledljivosti za vsako posamezno ribo in ne samo za embalažo, kot je to trenutno. »Rezultati projekta nam omogočajo dostop do pomembnih znanj na področju novih tehnologij v procesih sledljivosti pokvarljive hrane, kar ribe zanesljivo so, ter enakovredno vključevanje na zahteven trg, tako nacionalni kot mednarodni. Implementiran v poslovno okolje pa ponuja veliko koristnih prednosti, od potrebnih podatkov, natančnosti, enostavnosti nadzora, zaščite, vključitve v informacijski sistem ter prepotrebnega informiranja uporabnika,« je povedal Gorazd Šinik, ki v podjetju Fonda skrbi za odnose z javnostmi.

logistika

Ni pa še bilo primera, da bi oznaka RFID po določenem času prenehala delovati. Postopek nameščanja teh oznak je preprost – nalepka z oznako RFID mora biti nameščena na notranjo stran knjige, v bližini njenega hrbta. Pri tem je potrebno biti previden, da se nalepka ne prepogne toliko, da bi se pri tem poškodovala antena. Restavratorji so pred nameščanjem oznak RFID preverili ustreznost lepila na nalepkah, knjigovezi pa so opozorili, da je potrebno upoštevati možnost prevezave gradiva, zato se nalepke nalepijo nekaj milimetrov stran od hrbta gradiva. Zaradi zmanjšanega obsega dela s samim gradivom, ki ga prinaša tehnologija RFID, se lahko knjižničarji bolj posvetijo svetovanju obiskovalcem.

Ena od slabosti pri implementaciji oziroma odločitvi za vpeljavo oznake RFID v sistem poslovanja je še vedno dokaj visok strošek vpeljave tehnologije RFID v posamezno podjetje in njegovo oskrbovalno verigo. Kako tehnologija RFID vpliva na dinamiko oskrbovalne verige in na obstoječe poslovne procese, pa kažeta po besedah Klemena Peternela tudi glavna dejavnika pri ocenjevanju prihranka z vpeljavo tehnologije RFID in čas do povrnjene investicije.

Večje podjetje sicer lahko optimizira notranjo sledljivost ali avtomatizira svoj proces, a je to pogosto povezano s težavami integracije z že obstoječimi procesi in informacijskimi sistemi.

Pojavljajo se tudi problemi pri označevanju nekaterih materialov, kot je kovinska embalaža, problem pa je tudi vpliv vode, vendar se z razvojem tehnologije tudi na tem področju te slabosti odpravljajo, pravi dr. Mira Trebar.

Vira RFID tehnologija (Radio Frequency Identification). Pridobljeno na dan 30. 11. 2011, na naslovu http://www.gs1si.org/1/ Standardi-in-resitve/GS1-EPCRFID/RFID-tehnologija.aspx.

Radio-frequency identification. Pridobljeno na dan 30.

11. 2011, na naslovu http://en.wikipedia.org/wiki/Radiofrequency_identification.

Promocija

i-Tech napredna tehnologija

Najnovejše Domino i-Tech naprave odlikuje: • Vzdrževanje ni potrebno • Do 90% manjša poraba potrošnih tekočin • Do 37% višja hitrost tiskanja, najhitrejši na trgu • • • • • •

SureStart – nova tiskalna glava QuickStep – inovativen, preprost način programiranja BlueTube - izvedba za tiskanje na PET embalaža RapidScan – povečanje delovnega okna ob uporabi iste leče QuickStep – inovativen, preprost način programiranja TouchPanel - programiranje na prenosnem terminalu

Vsi tiskalniki ustrezajo RoHS, WEEE, TÜV in Sony Green Partner direktivam

EMA Mariborska 1c SI – 3000 Celje, SLOVENIA

CO2 Laser D120i

Tiskalniki za pakirno folijo

februar 2012

Ink Jet tiskalnik A320i

+386 (0)3 42 84 800 sales@ema.si www.ema.si

(Ne)pravilna uporaba hladilnika Težko si je predstavljati, da v našem domu ne bi imeli hladilnika. V Sloveniji so skoraj vsa gospodinjstva opremljena z njim. Je učinkovit pripomoček za shranjevanje živil in njihovo ohranjanje tudi po tem, ko smo jih enkrat že uporabili, a še ne porabili. Je pa tudi velik porabnik energije, sploh, če ga ne uporabljamo pravilno. Že kar navada je, da ko gremo mimo hladilnika, pogledamo, kaj je v njem, četudi iz njega ne vzamemo ničesar. To vsekakor ni učinkovito porabljena energija. Zato je dobro, da hladilnik odpiramo res samo po potrebi in da je odprt čim manj časa. Prav tako v hladilnik ne dajemo še vročih jedi, misleč, da se bodo tako hitreje ohladile, saj s tem precej povečamo porabo energije. K manjši porabi energije pripomore tudi ne preveč obložen hladilnik (onemogoča kroženje zraka), pravilna temperaturna nastavitev v hladilniku (ok. 4°C) in v prostoru, kjer se le-ta nahaja (20-21°C), redno čiščenje lednih oblog in prava lega postavitve (ne ob izvorih vročega zraka).

stroka odgovarja foto: Gimnazija Jurija Vege Idrija

58 66

EOL

(Ne)zelene Ekošola sprašuje, navade

Vprašujejo dijaki 3. c razreda iz Gimnazije Jurija Vege Idrija z mentorstvom profesorice Martine Petek.

V zadnjih nekaj letih na naših cestah opažamo prekomerno posipanje cest s peskom in soljo.

Ob večji verjetnosti zdrsov za pešce nas bolj skrbi spiranje soli v kanalizacijo in bližnje površinske vodotoke. Kakšen je dejanski vpliv tega pojava na kakovost vode in vodne ekosisteme?

februar 2012

Odgovarja doc. dr. Darko Drev, univ. dipl. inž. kem. teh., Inštitut za vode Republike Slovenije: Vpliv soljenja cest na vodno okolje je lahko velik ali pa zanemarljiv, odvisno od vrste zemljišča in vodnega telesa. V kraškem območju je vpliv bistveno večji, ker ni ostre meje med površinskimi in podzemnimi vodami. Ko teče onesnažena meteorna voda čez različne zemeljske plasti, se pri tem kemijsko, biološko in mehansko čisti. Učinek čiščenja je odvisen od vrste in debeline zemljskega sloja čez katerega se preceja. Soli se kemijsko vežejo na anorganske in organske snovi (gline, bentoniti, zeoliti, humus, šota, itd.). Vsi ti materiali imajo določeno adsorbcijsko sposobnost. Ko navzamejo preveč soli, takšna adsorbcijska sposobnost ni več možna in sol (NaCl) ostane v raztopljeni obliki. Prevelika koncentracija NaCl v površinski vodi ali podtalnici povzroča težave rastlinskim in živalskim vrstam, ki niso navajene na te pogoje. Zato večina kopenskih rastlin v slani vodi odmre. Tudi večina živali in ljudi slane vode ne more uporabljati za pitje. Zaradi soljenja cest praviloma ne prihaja do tako velikih koncentracij soli (NaCl) v površinskih vodah in podtalnici, da bi nastale resne posledice. Na Primorskem pa se je že pojavilo onesnaženje lokalnega vodovoda s soljo

(NaCl) v takšni meri, da se je to očitno opazilo.

Takšna vodovodna voda je bila še vedno primerna za večino potreb (pranje, kuhanje), le za pitje je imela neprimeren okus. Do tega je prišlo, ker je onesnažena voda iz cestišč neustrezno očiščena odtekala v podtalnico. Pri obravnavanju negativnih vplivov soljenja na vodno okolje je potrebno upoštevati, da zaradi soljenja nastane meteorna odpadna voda. Če se meteorna voda ustrezno odvaja in čisti, je negativni vpliv mnogo manjši. Najslabše je, če neočiščena meteorna odpadna voda na občutljivem območju odteka direktno v vodno okolje (podtalnico, površinske vode). V Sloveniji se žal večina meteornih voda iz cestišč ne očisti dovolj dobro, zato odtekajo neustrezno očiščene v okolje. Meteorne vode, ki odtekajo v javno kanalizacijo in čistilne naprave, povzročajo delno zasoljenost odplak. Vendar pa to v glavnem ne predstavlja večjih problemov na delovanje čistilnih naprav. Koncentracija NaCl je namreč prenizka. Večji problem z zasoljenostjo imajo nekatere čistilne naprave na obali zaradi vdora morske vode v kanalizacijo.

Z biološkimi čistilnimi napravami je možno očistiti tudi slano odpadno vodo, vendar mora biti čistilna naprava prilagojena za takšne pogoje. Občasni šoki slane vode pa pomenijo precejšnjo motnjo v delovanju. Obstoječa bakterijska združba namreč ni prilagojena na preveliko vsebnost NaCl in zato v veliki meri odmre. Ko obravnavamo soljenje cestišč in drugih površin, moramo upoštevati, da se za soljenje ne uporablja le kuhinjska sol (NaCl).

Poleg nje se v Sloveniji uporabljata še MgCl 2 in CaCl2. NaCl ima namreč omejeno sposobnost znižanja zmrzišča na približno -9°C. Poleg soli se v mešanico za soljenje cest daje tudi drobir.

Ekološki vidiki bančnega poslovanja

Zelena banka? Res je!

Banka Koper je odprla prve »zelene poslovalnice« Kako lahko banka posluje ekološko, okolju prijazno? Ali je to sploh mogoče? Seveda je, če je poslovalnica zasnovana tako, da upošteva usmeritve trajnostnega razvoja. Prav takšno poslovalnico je Banka Koper odprla v Ljubljani, na Slovenski cesti 52, hkrati pa v ekološkem duhu prenovila tudi obstoječi ljubljanski poslovalnici na Cigaletovi 4 in Slovenski cesti 54.

zaključi postopek z vnosom svoje PIN kode. Tovrstni elektronski podpis je z zakonskega vidika povsem enakovreden lastnoročnemu podpisu, zato dodatno tiskanje potrdil ni potrebno. Uporabniki tovrstnega poslovanja bodo prispevali k manjši porabi papirja, tiskarske barve in drugih škodljivih vplivov na okolje.

Poslovalnica na Slovenski cesti 52.

Značilnost “zelenih poslovalnic”, kot jim pravijo v banki, je oprema v skladu z okoljevarstvenimi standardi Evropske unije in matične banke Intese Sanpaolo. Ti predpisujejo ustrezne ogrevalne in hladilne enote ter varčne žarnice. Poleg tega bodo v zelenih poslovalnicah uporabljali izključno papir pridobljen iz obnovljivih virov oziroma FSC papir (Forest Stewarship Council Paper), odpadke bodo zbirali ločeno, za poslovne potrebe pa vozili Toyotin hibrid Prius.

Elektronsko podpisovanje bančne transakcije.

Najpomembnejša novost pa je uvedba novega, okolju prijaznega načina poslovanja. Vzpostavili so namreč poslovanje brez papirja. Vse transakcije v zelenih poslovalnicah Banke Koper je možno podpisovati elektronsko. Komitent podpiše elektronski dokument s pomočjo pametne bančne kartice na kateri je čip z digitalnim potrdilom in vnosom PIN kode preko posebnega zaslona na dotik, ki se nahaja na bančnem okencu ali pisalni mizi komercialista. Medtem ko bančni uslužbenec preko svojega računalnika pripravlja potrebno dokumentacijo, se postopek hkrati prikazuje na zaslonu uslužbenca in na tistem pred komitentom. Ko je dokument pripravljen za podpis, komitent

www.banka-koper.si

Banka Koper d.d., Pristaniška 14, 6502 Koper

Promocija

Uvedene zelene novosti v poslovanju Banke Koper so pomembne tako za banko in matično skupino Intesa Sanpaolo, kot za slovensko družbo. Banka daje s tem vzor vsem, ki imajo možnost izbire med klasičnim papirnim in okolju prijaznim elektronskim poslovanjem.

POLN PONOSA!

MINISTER ZA ZDRAVJE OPOZARJA: PREKOMERNO PITJE ALKOHOLA ŠKODUJE ZDRAVJU!

Promocija

WWW.LASKO.EU