Ob Savinji - št. 26 - dec 2009 by Fit media d.o.o.

Ob Savinji Interni časopis Doma ob Savinji Celje

Št. 26/december 2009 • Drug drugemu smo

najdragocenejše darilo

• Ana Dolinšek: Sreča pomeni imeti dom in biti obkrožen z ljudmi, ki te spoštujejo

• Hidroterapija v zrelih letih

Ob Savinji /Iz vsebine

Uvodnik Drug drugemu smo najdragocenejše darilo

V letu 2009 smo doživeli

Stoti rojstni dan Marije Jakob

Sreča pomeni imeti dom in biti obkrožen z ljudmi, ki te spoštujejo 18 Dom, ki je lahko upravičeno zgled drugim 20 Neoštevilčena zgodba

Povezanost tima

Pravna pomoč

Hidroterapija v zrelih letih

Pandemska (nova) gripa

Center za pomoč na domu

Dnevni center v letu 2009

Mama Gajšek

Beseda – besede

Moja prijetna izkušnja!

Pesmi

Informacije

Izdajatelj: Dom ob Savinji Celje Pripravljalna skupina: Bojana Mazil Šolinc, Karmen Wirth, Hermina Lubej, Fani Žnuderl, Zdenka Zemljak, Maja Brglez Vivod, Vesna Karo, Simona Žnidarec Demšar, Radka Podlesnik, Jolanda Vižintin, Jožica Gornjak, Vesna Vodušek Razboršek Produkcija: Fit media d.o.o. Fotografije: foto dokumentacija Doma ob Savinji Celje Tisk: Eurograf Naklada: 1000 izvodov Celje, december 2009

Uvodnik / Ob Savinji

Drug drugemu smo najdragocenejše darilo Čas tiho in neopazno teče in naenkrat se zavemo, da bomo obrnili list na koledarju. Vesela sem, da nam je leto 2009, ki je bilo v marsičem zahtevno, prineslo tudi veliko pomembnih dogodkov, prijaznih doživetij in delovnih uspehov. Najpomembnejši dogodek je bil 108. rojstni dan gospe Ane Mulej, najstarejše Celjanke in druge najstarejše Slovenke. Letos je devetič zaporedoma skupaj z nami praznovala svoj častitljivi jubilej. Z velikim veseljem smo ji pripravili praznovanje, na katerem je bilo veliko njenih sorodnikov in prijateljev, pa tudi predstavnikov njene krajevne skupnosti. Gospa Ana Mulej se je razveselila tudi stanovalcev in zaposlenih našega doma, še posebej pa župana Mestne občine Celje, gospoda Bojana Šrota, in nadškofa dr. Antona Stresa. Skupaj smo nazdravili in zapeli pesmi, ki jih Ana Mulej rada prepeva še danes. Glasove sta združila oba pevska zbora v domu, stanovalcev in zaposlenih, ter skupaj zapela njej najlepšo pesem Moj preljubi dragi dom. Naš dom posodabljamo že več kot 10 let. V letošnjem letu smo nadaljevali s prenovo Zdravstvenonegovalne enote II ali, kot ji rečemo, novega dela doma, ki sicer deluje že od leta 1981. Zadnja dela letos so potekala v 5. nadstropju, kjer smo menjali talne obloge, notranje stavbno pohištvo in pohištvo v sobah stanovalcev. Zavedamo se, da k dobremu počutju v veliki meri prispevajo prijetni prostori, ki jih oplemenitijo topli človeški odnosi. Še vedno smo edini zavod v Sloveniji, ki nudi celotno paleto storitev in možnosti izbire med različnimi ponudbami, namenjenimi starejšim. Poleg domskega – institucionalnega bivanja za 241 stanovalcev delujejo v okviru Centra za pomoč na domu še Dnevni center, pomoč na domu, pomoč na daljavo, informacijsko-koordinacijski center „Halo pomoč“ in organizacija storitev v oskrbovanih stanovanjih. Med institucionalno mrežo sodi tudi Dnevni center, ki je letos praznoval 5. rojstni dan, kot rečejo obiskovalci, ki

dnevno prihajajo k nam, vendar še vedno živijo doma. Dnevni center je pridobil pomemben status v našem domu, kamor radi zahajamo vsi, tudi naši stanovalci, in se družimo. Pomemben prostor za druženje, brez katerega si ne znamo več predstavljati našega doma, je naš park. Tam smo radi vsi - stanovalci, obiskovalci Dnevnega centra, stanovalci iz oskrbovanih stanovanj, zaposleni, svojci in drugi gosti. V parku imamo prireditve, koncerte, tekmovanja, piknike. Z velikim veseljem povem, da je park skrb vseh nas, stanovalcev in zaposlenih, in je lepo urejen. V decembru smo dobili priznanje Turističnega društva Celje, Srebrno priznanje za lepo urejeno okolico. Verjamem, da si bomo še naprej vsi prizadevali, da bo naš park urejen in nam bo v ponos, tako kot si želimo, da bo urejen celoten Dom ob Savinji Celje. Želim, da nam bo v veselje naše medsebojno sodelovanje, kar pomeni, da se bomo med seboj spoštovali, medsebojna vprašanja reševali na strpen način in iskali rešitve za zadovoljno bivanje in delo v našem domu. V prazničnem decembru smo prejeli veselo novico prav posebne vrste. Računsko sodišče nam je izdalo pozitivno mnenje, kar je veliko priznanje našemu delovanju. Za pregled poslovanja si je Računsko sodišče izbralo štiri domove za starejše in skrbno pregledalo zlasti izračun in obračun cen naših storitev. Uspeha so se razveselili tudi na našem ministrstvu, Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Spoštovani, iskreno želim, da sredi drvečega vsakdanjika ne pozabimo na najdragocenejše darilo, ki ga lahko damo drug drugemu – iskreno besedo, optimističen nasmeh, spontan objem. Vse dobro vam želim v letu 2010! Bojana Mazil Šolinc, direktorica

Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli

Januar

Koncert vokalne skupine Jesensko cvetje iz Šentjurja

Koncert ljudskih pevcev Up iz Selnice ob Dravi

F ebruar

Proslava ob kulturnem prazniku, ki sta jo pripravili literarna skupina Beseda – besede in pevska skupina Slavčki

102. rojstni dan Emilije Hercog

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji

Nastop učencev OŠ Ljubečna

Valentinov koncert Mešanega komornega zbora Celje

Pustna zabava

Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli

M arec

100. rojstni dan Eme Adam

Koncert ljudskih pevcev „Žlahtniki iz treh vasi“ z godcem Rudijem ob 8. marcu

Koncert ljudskih pevk iz Dobrave

Nastop učencev II. OŠ Celje ob materinskem dnevu

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji

April

Delavnica izdelovanja velikonočnih butar z vrtcem Anice Černejeve

Srečanje pevskih zborov stanovalcev socialnih zavodov Slovenije Pevska skupina „SLAVČKI“ deluje pod okriljem Doma ob Savinji Celje. Štejemo 14 članov, ki se redno enkrat tedensko zberemo na vajah in ob spremljavi klavirja, harmonike ali kitare prepevamo razne priredbe in slovenske domače narodne pesmi. Petje nam pomeni razvedrilo in priložnost za druženje, zato se vsake vaje veselimo. Redno sodelujemo na revijah in vseh prireditvah v domu in s tem želimo popestriti dogajanje v domu ter veselje in radost, ki nam ju daje petje, deliti z drugimi stanovalci in obiskovalci. Kot že vrsto let do zdaj smo tudi letos sodelovali na reviji pevskih zborov, ki je potekala v Slovenj Gradcu. Dne 16. 4. 2009 je potekalo že 16. srečanje pevskih zborov stanovalcev socialnih zavodov Slovenije. Letos je bil organizator prireditve Dom starejših občanov Dravograd, kjer se je zbralo 32 zborov iz vse Slovenije. V prijetni Športni dvorani Gimnazije Slovenj Gradec smo se zbrali ob deveti uri in po dobrodošlici, pozdravnem govoru in skupni pozdravni pesmi Koroška pesem v spremljavi priznanega Koroškega kantavtorja Milana Kamnika začeli tekmovalni program. Naš zbor se je letos predstavil z lepim valčkom Bele planike tri, s katero smo navdušili občinstvo in preostale udeležence srečanja, in poželi velik aplavz.

Prireditev je bila lepa, vesela in sproščujoča, saj smo bili vsi skupaj „Slovenija v malem“. Uradni del smo končali z razglasitvijo zmagovalca. Po tekmovalnem delu nas je zabaval kantavtor Milan Kamnikar s prijetno domačo glasbo. Bilo je veselo, kot je vedno, kadar se zberemo pevke in pevci socialnih zavodov Slovenije. S Koroške smo se vrnili v poznih popoldanskih urah, malo utrujeni, z veliko dobre volje in lepimi občutki. Ob koncu pevske sezone v mesecu juniju želimo prikazati svoje delo in v naše vrste povabiti nove člane, ki jih veseli petje. V večnamenski dvorani Doma ob Savinji smo priredili prvi letni koncert. Pripravili smo dvanajst pesmi in jih razdelili na dva dela: v prvem delu je bil zahtevnejši program s poudarkom na slovenski ljudski pesmi, v drugem delu, lahkotnejšem, pa smo prepevali priredbe Avsenika in drugih domačih ansamblov s spremljavo na harmoniki. Kot goste smo povabili mlade nadobudne glasbenike, ki so med pavzo popestrili naš program z igranjem na harmoniko, kitaro in petjem. Koncert je potekal v veselem razpoloženju in z zelo prijetno publiko, ki je s svojim pridruženim petjem in bučnimi aplavzi nagradila naše preteklo delo in nam dala nove navdihe in nov zagon za novo pevsko sezono. Z željo, da bi letni koncert postal tradicionalen in da bi se čim več pevcev pridružilo naši skupni, se „Slavčki“ že pripravljamo na prihodnje izzive. Milko Burger

Peka velikonočnega peciva s Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje

Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli

Nastop učencev OŠ Frana Roša

Pevska revija

M aj

Izlet v Mozirski gaj

Nastop folklorne skupine MČ Slavko Šlander

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji

Romanje na Brezje in Kozjansko do konca Naj vam kar na začetku pisanja teh vrstic povem, da nisem ljubitelj dolgih potovanj, ker je sleherni dan, ki ga zapravim na potovanju, zame nenadomestljiv. Za pisanje mi preostane bolj malo časa, saj poleg poslušanja radia in gledanja televizije še veliko berem in se učim. Ker sem na potovanju doživel zanimiv dogodek, ki se mu reče „do konca“, mi je gospa Vesna Karo rekla, naj o tem dogodku nekaj napišem. Povezal bom romanje na Brezje in Kozjansko do konca. Zdi se mi, da ni človeka v Sloveniji, ki še ni slišal za Brezje. Toda samo slišati o Brezju ne pove veliko, če Brezja ne obiščete in si ne ogledate našega narodnega Marijinega svetišča in notranjosti cerkve Marija pomagaj. Že na samem začetku vožnje z avtobusom po novi avtocesti od Lopate proti Ljubljani nam je gospa Vesna Vodišek izčrpno prebrala nastanek in zgodovino svetišča Marija pomagaj. Zdi se mi, da vsi potrebujemo tako ali drugačno pomoč in da ni bilo nobenega izmed nas romarjev, ki ni že kdaj vzkliknil: „Marija, pomagaj.“ Resnica je, da ko nam je lepo, ne molimo, ko nam je hudo, pa Boga, ki je živ in ki živi med nami, prosimo za pomoč. Kmalu potem, ko je gospa Vesna Vodišek povedala vse zanimivosti, smo že bili na Trojanah. Začel sem razmišljati, kaj naj bi pomenilo ime Trojane. Trin ali Tron? Moje razmišljanje je nenadoma prekinil gospod pater, ki je vstal od mrtvih in se najprej predstavil, nato pa stopil na tron in je avtobus spremenil v kapelico. Začel je na glas moliti. Molitev je bila tako živa, da smo jo vsi prevzeli in mu pomagali. To je bil pravi uvod za Brezje, kjer je gospod pater tudi maševal za vse nas, ki smo romali na Brezje. Potem ko smo si ogledali svetišče, je sledila malica in pred cerkvijo še posnetek za spomin. In medtem ko smo na vožnji v Brezje molili in se duhovno in duševno bogatili, smo na vožnji v Celje veselo peli. Ker med romarji nekdo ni bil povsem zadovoljen s petjem in smo poslušali pritožbe, sem se napotil proti zadnjemu delu avtobusa, kjer je

bila tudi gospa direktorica. V vprašal sem, kje da je gospod pater. Takrat pa je gospod pater je dvignil roko in odgovoril: „Tu sem. Kaj želite?“ Odgovoril sem: „Gospod pater, zdi se mi, da gospa direktorica ni prava kristjanka. Za malico nam je dala piti čisto vodo, zdaj pa od nas zahteva, da bi veselo peli. Prosim vas, da direktorico krstite tako, da ji glavo polijete s čisto vodo.“ Gospa direktorica je zadevo vzela čisto resno in nam je za kosilo namesto vode pripravila vino. Tudi gospod pater je zadevo vzel zares in mi pri kosilu podaril svoje vino z izgovorom, da on ne pije, ker vozi avto. Ko sem prvi kozarček izpraznil, sem gospodu patru rekel, da to vedno ne drži, da kar je zamujeno, je tudi izgubljeno. Pri meni je bilo celo nagrajeno. Moram priznati, da sem si Kozjansko zamišljal bolj kamnito kot gozdnato in da se bom na Kozjanskem srečal s kakšno kozo ali partizanom, pa se na moje presenečenje to ni zgodilo, kot da bi se pred menoj vse koze in vsi partizani poskrili. Zato pa sem ob počasni vožnji in vijugavi cesti imel dovolj časa za opazovanje zelene pokrajine in Kozjanskega parka, ki mi je ostal v lepem spominu. Potem ko smo srečno prispeli do Gradu Podsreda, ki spada med najpomembnejše objekte romanske arhitekture na Slovenskem, smo si pod strokovnim vodstvom ogledali Grad Podsreda od zunaj in znotraj. Že ob vhodnih vratih sem se dotaknil ene od štiri kočij, ki me je spominjala na mojo mladost in na vožnjo s kočijo. Takoj na desno je bila črna kuhinja, ki me je spominjala na domačo kuhinjo in na krušno peč, v kateri smo pekli koruzni kruh, hruške in turške buče. Od muzejsko razstavljenih steklenih predmetov, ki jih je bilo zelo veliko, mi je bil najbolj všeč tisti, ki se mu reče muholovec, ker smo nekoč enakega imeli tudi

10 Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli mi doma. Po filmski predstavitvi zgodovinskih znamenitostih in naravnih lepot v Kozjanskem parku smo si nato ogledali še prostore, v katerih so bile zgodovinske slike vseh gradov na Štajerskem. Obisk smo sklenili z ogledom spodnjega perila. Nekateri kosi so bili zelo privlačni in spominjali so nas na našo živahno in noro mladost. Potem ko smo se postavili našim fotografom za zgodovinski posnetek in se okrepčali s sendviči, smo nadaljevali romarsko pot do biološke kmetije. Eden od romarjev jo je opisal kot še nezastrupljeno kozjansko kmetijo, kjer so nam postregli s še nezastrupljeno hrano in pijačo. Potem je sledil ogled kmetije od blizu in daleč za tiste, ki so ljubitelji visokih temperatur in pohajkovanja po travnikih, vinogradih in sadovnjakih. Ko se je urna skupina odpravila na potep, sem se spomnil na Brezje in na gospoda patra, ki je rekel, da moramo pomagati in odpustiti tudi tistim, ki so že ostareli in onemogli in ki potrebujejo našo pomoč. Ker se štejem med tiste, ki niso ljubitelji visokih temperatur, sem se odpravil v senco pod višnjo in tam nabral pest kislih višnjic in jih položil na mizo pred tiste, ki si ne morejo sami nabrati sadežev. Za to početje pa sem za svojim hrbtom nenadoma od namišljene Judinje slišal, da spadam med tiste, ki so neolikani. Z njenega nadvse zlikanega jezika je priletelo še to, da kmet vozi češnje na ljubljansko tržnico. Čez deset minut pa se s potepa vrne skupina uradnic Doma ob Savinji in prinese metrske vejice s češnjami in listjem vred. Takrat se je zgodil čudež in namišljena Judinja ni nič rekla, ker se je od presenečenja ugriznila v svoj zlikani jezik in je bila tiho kot miška, ki pred seboj zagleda črno mačko. Namesto da

Tekmovanje v ruskem kegljanju

bi namišljena Judinja šla nabirat višnje za ostarele in onemogle, je obirala tiste, ki jim pomagajo. Ponovno sem se spomnil na gospoda patra, ki je rekel, da je kralj Jud zaukazal, da morajo ubiti nedolžnega Jezuščka. Iz zgodovine pa zvemo, da mu to ni uspelo. Očitno je, da imata kralj Jud in namišljena Judinja nekaj skupnega. Počasi smo se odpravili v Podsredo, kjer so nam postregli kosilo, s katerim pa nekateri niso bili povsem zadovoljni, ker so prehitro izpraznili svoje kozarce. Zato pa smo se morali čim prej odpraviti v Celje. Med vožnjo je nekdo upravičeno pripomnil, da bi nam voditelj ali voditeljica morala povedati imena krajev, ali naselij, skozi katere se vozimo. Med vožnjo sem imel težave z nastavitvijo leve ročke za naslon roke ob sedežu. Na pomoč mi je priskočila tudi gospa Vesna Karo in spet ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Z enako težavo se je ukvarjala tudi sestra Jasmina Cokan. Ko ji je uspelo ročko postaviti v pravi položaj, je zavpila: „Do konca!“ Pred Šentjurjem je gospa Vesna Karo, ki je sedela na zadnjem sedežu, vprašala gospo Simono Demšar, ki je sedela spredaj, če bo v Šentjurju izstopila, pa je Simona zavpila: „Do konca!“, kar naj bi pomenilo, da se bo peljala do Celja. Ko nas je voznik avtobusa pripeljal v Celje in parkiral avtobus pred recepcijo Doma ob Savinji, je zavpil: „Dom ob Savinji. Končna postaja. Izstopite!“ Pred izstopom iz avtobusa sem še dodal: „Ker nas je voznik avtobusa srečno pripeljal do konca, si zasluži aplavz.“ Sledil je aplavz, nato pa še veselo objemanje in poljubljanje do konca. Blaž Šafarič

Ob 108. rojstnem dnevu Ane Mulej sta nas obiskala tudi nadškof dr. Anton Stres in celjski župan Bojan Šrot.

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji 11

Junij

Nastop Celjskega okteta

Izlet v Podsredo

Aktivnosti in terapija s pomočjo psov Pred poletnim oddihom smo se zbrali na zaključnem srečanju skupin, kjer izvajamo aktivnosti in terapijo s pomočjo psov v Domu ob Savinji. Prisotni sta bili obe skupini stanovalcev in vsi štirje terapevtski pari. Druženje se je dogajalo v senci domskega parka in je bilo za vse nadvse prijetno. Na srečanju se nam je pridružila tudi direktorica Doma ga. Bojana Mazil Šolinc in se zahvalila za sodelovanje z upanjem na nadaljnje skupno delo. Vsi smo se z njo strinjali, saj je zadovoljstvo obojestransko. Druženje je bilo res prijetno in zanimivo, saj je to bila priložnost, da se stanovalci obeh skupin pomešajo in izmenjajo izkušnje o „svojih“ ljubljenčkih ter spoznajo še druge terapevtske pare. Ob koncu srečanja je terapevtka Vesna na veselje prav vseh prisotnih razdelila še sladoled.

Videti je bilo, da bodo stanovalci čez poletje pogrešali „svoje“ ljubljenčke Kalo, Belo, Luno in Maja. Maja Straus

12 Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli

Športno-družabne igre starejših občanov devetih domov celjske regije Priznanja in pokale sta podeljevala direktorica doma upokojencev Šmarje pri Jelšah in častni gost Miro Cerar. Tako smo domov prinesli dva pokala, enega za prvo mesto v igri štiri v vrsto in drugega za tretje mesto v skupnem seštevku. Organizacija iger in zabavni del programa sta bila kot po navadi zelo dobra. Veseli smo odšli domov. Za doseženi uspeh pri športnih igrah smo dobili od gospe direktorice Bojane Mazil Šolinc enodnevni izlet na Celjsko kočo. Tam smo uživali v razgledu mesta Celja, sankanju in prigrizku. Veselimo se naslednjih iger, ki bodo v Poljčanah, v Domu Jožeta Potrča. Ekspedicijo sta vodili fizioterapevtka Zdenka Zemljak, referentka za šport, in dipl. m. s. Karmen Wirth. Iz Celja do Šmarja smo se peljali s kombijem. Tam so nas lepo sprejeli in nam dali piti, ker je bila huda vročina. Ko so prišli tekmovalci vseh devetih domov, so nam priredili kulturni program in direktorica doma v Šmarju nam je povedala nekaj lepih besed. Napovedan je bil častni gost Miro Cerar. In začele so se športne igre. Šli smo v jedilnico, kjer smo začeli prvo igro štiri v vrsto. Tu smo dosegli nepričakovano lepo prvo mesto, zaslužni za to so bili tekmovalci: Anton Kozel in njegova žena Leopoldina, Stojan Stankovič in Jakob Vrbovšek. Domov so prinesli lep pokal, ki nam ga je predal Miro Cerar. Druga panoga je bila met kocke. Tu smo dosegli tretje mesto. Z malo sreče bi lahko bili prvi. Pri vsakem športu mora biti tudi nekaj sreče. Tretja panoga je bila ocenjevanje višine in teže nekega predmeta. Tu smo popolnoma pogrnili in smo zasedli „častno“ zadnje mesto. Višina je bila 1,79 metra, teža pa 8,660 kilograma. Četrta panoga je bila kegljanje na ruskem kegljišču. V tej panogi smo dosegli tretje, čeprav bi lahko dosegli drugo mesto. Izgubili smo nekaj točk. Bila je huda vročina, in to se je tudi poznalo pri naši vzdržljivosti.

Drago Koprivšek

Letni koncert pevskega zbora stanovalcev

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji 13

Julij

Poleti radi posedimo na našem sladolednem vrtu.

Avgust Druženje v sončnem vrtu V domu imamo v zunanjem delu zgradbe lepo urejen Sončni vrt Doma ob Savinji Celje. Park urejajo in zanj zelo lepo skrbijo stanovalci in zaposleni delavci. Da pa lepoto cvetja in zelenja lahko uživa čim več pomičnih in tistih malo manj pomičnih stanovalcev, smo nekajkrat v lepih sončni dneh v enoti prehrane skupaj z drugimi sodelavci pripravili druženje v Sončnem vrtu. Na druženjih smo pripravili različne kulinarične dobrote in napitke. Dne 15. julija smo izvedli prireditev sladoledni vrt v dopoldanskem in popoldanskem času, druženje s stanovalci in uporabniki dnevnega centra smo pripravili 19. avgusta, 24. septembra pa jesensko druženje z Majdo in Marjanom Petanom. Z druženji smo stanovalcem in obiskovalcem Dnevnega centra popestrili lepe sončne poletne dneve in vsi smo bili s prireditvami zadovoljni. Hermina Lubej

Druženje na vrtu s stanovalci

14 Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli

September Nepozabni obisk Šmartinskega jezera

Bil je lep jesenski dan, ko smo se ob deveti uri odpravili na težko pričakovani izlet. Pot nas je vodila skozi mestno naselje, imenovano Nova vas. Bili smo začudeni in prijetno presenečeni nad novim naseljem, ki je imenitno urejeno in pozidano z manjšimi hišicami, ki jih obkrožajo urejeni vrtovi z raznobarvnim cvetjem, posebnimi grmički in okrasnimi drevesi. Srečni smo bili, ker smo se tudi „vozičkarji“ udeležili lepo organiziranega izleta, seveda po zaslugi naših iznajdljivih terapevtk Vesne in Zdenke. Zanimiva je bila strma gozdna cesta, speljana do nabrežja Šmartinskega jezera. Ladjica ob pristanu nas je že vabila na krov, kjer nas je z mornarskim pozdravom in prijetno glasbo pričakal naš mornar. Razveselil nas je z dišečo kavico, Zdenka pa z lekarniško odmerjenim zdravilom za dobro voljo. Občudovali smo, kako je iz neopaznega jezerca nastal čudovit rekreacijski center, okrog jezera so speljane prijetne poti za športnike in rekreativce. Mogoča sta tudi čolnarjenje in ribolov. V ozadju jezera je bilo videti dve kmetiji in nekaj manjših hiš. Čudovita narava je tu! Ob koncu naše plovbe smo vsi zaklicali v en močan glas: „Nasvidenje prihodnje leto!“ Ne moremo pozabiti dobre malice, saj smo z njo nadomestili izgubljene kalorije. Ob slovesu smo se zahvalili našima požrtvovalnima terapevtkama za skrbno pripravljen izlet s prošnjo, da še kdaj doživimo kaj podobnega za dušo in telo. Ko smo se odpravili domov, sem se večkrat ozrla, da bi začutila še zadnje odtenke te pokrajine, objete v sončne žarke. Šmartinsko jezero sem občutila kot pravi celjski biser. Lojzka Macuh in Olga Marolt

Moji želji in prošnji, da bi to lepoto popestrila z verzi in ilustracijo, je ugodila naša akademska slikarka in častna občanka MO Celje Darinka Pavletič Lorenčak. Darinka, hvala ti za lep umetniški prispevek. Olga Marolt

Ljudski pevci iz Tepanja

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji 15

Jesensko druženje z Majdo in Marjanom Petanom

Nastop folklorne skupine KD Blagovna

Nastop Pihalnega orkestra Celje

Sveta maša celjskega škofa msgr. dr. Antona Stresa

Oktober

1. oktober – mednarodni dan starejših

Koncert ljudskih pevcev Društva upokojencev Petrovče

16 Ob Savinji /V letu 2009 smo doživeli

Kostanjev piknik v jedilnici

Koncert ljudskih pevcev KD Dobrina

Proslava ob dnevu reformacije in dnevu mrtvih, ki sta jo pripravili literarna in pevska skupina.

N ovember

Krst mošta

Martinov koncert MPZ Pod gradom

V letu 2009 smo doživeli / Ob Savinji 17

Ljudske pevke iz Bezine pri Slovenskih Konjicah

Koncert Ženskega pevskega zbora Griže

D ecember

Miklavževa stojnica

Obisk Miklavža

Stoti rojstni dan Marije Jakob

Naša uporabnica pomoči na domu ga. Marija Jakob je v letošnjem letu praznovala svoj stoti rojstni dan. Živi skupaj s hčerko, in čeprav je tudi ona že v letih, zelo lepo skrbi za svojo mamo. Prav prijetno je bilo pokramljati z njima, ko sta mi razkrivali podrobnosti iz svojega življenja. Gospa Jakob se je rodila v Slovenj Gradcu, kjer je preživljala svojo mladost v številčni družini. V Celje se je preselila leta 1935 k znancem, kjer je živela krajši čas. Najprej se je zaposlila pri Belem volu kot sobarica. Tam

je spoznala veliko ljudi, tudi delo je bilo zelo zanimivo. Nato pa je do upokojitve delala v Ojstrici. Ker se je takrat delalo ves dan, sta s hčerko stanovali kar tam. V času njenega službovanja so v Ojstrici oddajali tudi sobe, zato je delala kot sobarica, receptorka in še za kakšno drugo delo je poprijela. Vedno so jo imeli radi, saj je bila pridna in zanesljiva delavka. S hčerko sta zelo povezani in zelo se imata radi. Skupaj sta doživeli marsikaj zanimivega in lepega. Radi sta se potepali po Sloveniji, večkrat sta se odpravili na izlet skupaj s sosedi, s katerimi imata še zdaj stike. „Bili so to lepi časi in veliko sva videli,“ z iskricami v očeh pripoveduje o obiskanih krajih. Gospa Marija je kljub svojim letom še zelo aktivna, rada bere, posluša poročila. Zelo je ponosna na svojo hčer, brez njene pomoči ne bi mogla več živeti doma. Na moje vprašanje, kaj bi svetovala ljudem v teh hitrih časih, mi je brez premišljanja odvrnila, naj bodo pošteni, ker če nisi pošten, ne prideš daleč. Polona Pulko

18 Ob Savinji /Intervju z Ano Dolinšek

Sreča pomeni imeti dom in biti obkrožen z ljudmi, ki te spoštujejo Kdaj ste se odločili za življenju v domu starejših? Vse svoje življenje do pred osemnajstimi leti sem živela v svoji srečni družini v Hrastniku, z mamo in očetom, v otroštvu in mladosti še s štirimi sestrami in bratom. Gostilna Pod Skalco je bil moj dom, moje življenje in moje delo. Še danes se spominjam brezskrbnih otroških dni in veselja, ki sem ga doživljala, ko sem staršem pomagala voditi gostilno. Vedno sem bila navezana na mamo in očeta in ob njuni smrti so me velikokrat spraševali, ali bom v tej veliki hiši stanovala sama. Moj odgovor je bil vedno pritrdilen, saj je to bil moj dom, ki ga nisem želela zapustiti. A usoda je želela drugače. „Ker je starost vse pogosteje in vse močneje trkala na moja vrata, sem jih poskušal odpreti. Od takrat živim z najneprijetnejšim podnajemnikom, ki vse bolj postaja moj gospodar,« je nekoč zapisal John O'Donohue, poznavalec keltske dediščine in katolicizma. Doživljanje starosti je prevečkrat povezano z mislimi o nemoči, otožnosti, skrbi in strahovi. Stanovalci v našem domu pa dokazujejo, da je mogoče starost doživeti tudi drugače in izbrati, da lahko starost vstopa skozi vrata tako, da jo sprejmemo ter doživimo kot potovanje izkušenj iz preteklosti in iskanja zadovoljstva v sedanjosti. Ena izmed njih je zagotovo naša dolgoletna stanovalka gospa Ana Dolinšek, ki se je pred dobrimi osemnajstimi leti odločila, da bo svoje življenje v starosti preživela v Domu ob Savinji Celje. Spoštljiv odnos, nasmejan obraz, smisel za humor in pripravljenost za pomoč drugemu so lastnosti, ki jih zagotovo lahko pripišemo Ani Dolinšek. Te lastnosti je pridobila že v družini, rodila se je namreč v Hrastniku, v družini gostilničarjev. Njeni starši so ustvarili gostilno, imenovano Pod Skalco, in tej obrti pridružili še čevljarstvo, trafiko in kegljišče, da bi čim bolj poskrbeli za možnosti druženja ljudi v Zasavju. Optimizem do življenja, spoštljiv odnos ter ljubeče družinsko okolje ji je bilo položeno v zibelko, zato je vseh šest otrok našlo zadovoljstvo v družinski dejavnosti. Vsak je po svoje prispeval, da je njihova široka obrtna dejavnost služila svojemu namenu. Spomini na otroške dni gospe Ani Dolinšek pričarajo občutke veselja, ljubezni, spoštovanja, sprejetosti in jih s starostjo ni izgubila. S preselitvijo iz domačega okolja v Domu ob Savinji Celje, ki ga imenuje svoj drugi dom, vse, o čemer je pripovedovala, ponovno doživlja.

Kaj je vplivalo na vašo odločitev? Čeprav se je naša gostilna imenovala Pod Skalco, ni zdržala plazu, ki je ob moji odsotnosti (v usodnem času sem bila pri sestri na obisku in pestovala njenega otroka) zasul hišo in s seboj odnesel vse, kar mi je največ pomenilo. Kako se spominjate začetkov bivanja v domu? Kaj ste na začetku morda najbolj pogrešali? Še vedno se živo spominjam prvega večera, imela sem občutek, da so me vsi gledali kot „deveto čudo“, najbolj me je presenetilo, ker je bila za večerjo prežgana juha, ki je ne maram. Vse, kar sem takoj opazila, ni bilo primerljivo s tistim, kar sem imela doma. Imela sem močno domotožje. Kaj vam je olajšalo začetek bivanja v domu? Že naslednji dan smo praznovali god gospoda Pepija. Spominjam se, da sem

Naše izkušnje / Ob Savinji 19 rekla, da je na mizi premalo peciva in pijače. Sploh se nisem zavedala, da me je slišala gospa Muck, nekdanja direktorica doma, ki se je na mojo opazko takoj odzvala in na mizo prinesla vsega, kar sem želela. Gospe direktorici sem rekla, da sem čisto preveč stegnila jezik, ona pa mi je odgovorila, da ga imam zato, da povem, kar si mislim. In to, da sem lahko v domu iskrena, da lahko povem svoje mnenje in da me upoštevajo, me spremlja od začetkov bivanja v njem do danes. Vse strahove in domotožje so mi razblinili zaposleni s svojo prijaznostjo in mi zelo pomagali, da sem se kmalu počutila v domu zelo domače.

Moje življenje v domu Pred tremi leti sem prišel v dom. Hčerka, ki me je negovala doma, se je odselila. Hud revmatizem zaradi dolgotrajnega dela na prostem je ohromil moje telo in obsojen sem na voziček. S tem sem se moral sprijazniti. V domu se vsi trudijo, da bi nam življenje naredili prijetno. Strpne, prijazne sestre in oba zdravnika nam pomagajo, kolikor se da. Socialne delavke nam naredijo usluge in rešujejo naše probleme. Fizioterapevtka Zdenka nam vedno nesebično pomaga in nam prisluhne. Med nas prihaja topla gospa direktorica in z vsakim rada poklepeta. Marljive kuharice in kuharji nam zelo dobro kuhajo. Še bi lahko našteval, a moram opisati svojo skupino „Planike“, v katero sem se vključil lansko leto. V skupini je šest članov, vodi jo naša Majda. Vsak četrtek ob deseti uri jo z veseljem pričakujemo. Z nasmehom prihaja med nas, vedno povpraša, kako smo, nas poboža, mi pa ji zatrdimo, da smo v redu. Naše pogovorne teme so aktualni dogodki, vse o jeseni, zimi, pomladi, poletju. Praznujemo rojstne dneve, praznike. Takrat zapojemo. Pri nas je mnogo humorja, prinašamo šale in nasmejemo se do solz. Naša Majda nas velikokrat pohvali, njen optimizem je nalezljiv, v vsakem najde kaj zanimivega. Kadar potrebujemo kaj iz lekarne ali trgovine, nam z veseljem napravi uslugo. Mi potrebujemo človeka, ki mu lahko zaupamo težave, in nasvet. In to je naša Majda, ona nam večkrat pove, da ji veliko pomenimo. Ima veliko ljubeče srce. Rad bi ostal še dolgo v skupini „Planike“ in v Domu ob Savinji. Martin Dušak

Kako se počutite danes, po osemnajstih letih življenja v našem domu? V domu se počutim odlično, vedno rečem, to je moj drugi dom. Nikoli si nisem mislila, da bom lahko kje tako srečna, kot sem bila doma. Vendar sem to srečo doživela že drugič. V domu imamo vse. Vsi so zelo prijazni, zaposleni v vsaki službi, kamor koli se obrneš po pomoč, takoj pomagajo. Imamo izjemno direktorico gospo Bojano Mazil Šolinc, ki vedno poskrbi, da nam je v domu več kot prijetno in nas vedno s toplo besedo nagovori in pozdravi. Kot gostilničarjeva hči sem bila navajena dobre hrane in tudi v domu imamo izvrstno hrano. Če kdo potoži, da mu kaj ni všeč, vedno rečem, naj pomisli, kaj je jedel doma. Če slišim, da kdo v domu ni zadovoljen, ga vedno vprašam, kaj bi si še želel, saj ima vse.

Ste tukaj morda našli nove prijatelje? Veliko mi pomeni, da se družim s sorodniki, prav tako pa sem našla veliko prijateljev v domu. Dolgo sem imela prijateljico Katjo, ki mi je zelo pomagala, da sem se v domu kmalu po prihodu počutila domače. Danes pa rada poklepetam s sostanovalci pri obedu, na hodniku, v delovni terapiji, tudi zaposlene velikokrat doživljam kot svoje prijatelje.

Kako ohranjate stike s prijatelji, znanci, s katerimi ste se družili pred prihodom v dom? Imam še vedno stike s sorodniki iz Zasavja, tudi iz Medvod in Celja, obiskujejo me v domu, zelo rada pa grem tudi z nečakom na Celjski grad in na njegov dom. Sorodniki so mi tudi uredili lep družinski album, ki me spominja na lepe dogodke mojega življenja.

Kako si zapolnite svoj dan, s čim se radi ukvarjate, katerih aktivnosti se udeležujete? Najraje se družim z drugimi, z njimi poklepetam, še vedno pa se ukvarjam z ročnimi deli, zato sem redna obiskovalka delovne terapije, kjer vedno ustvarjamo kaj novega. Velikokrat se udeležujem različnih zanimivih prireditev, ki jih imamo vsak teden v hiši,

tako da nam ne more biti dolgčas. Sploh ne vem, kaj je dolgčas. Rada pa imam tudi svoj mir, zato del svojega časa preživim v svoji lepi sobi. Kaj vas v domu osrečuje, kaj morda pogrešate? Kot vedno rada rečem, bom to poudarila znova: Dom ob Savinji Celje je moj resnični drugi dom. V domu imam vse, kar si želim in potrebujem. Kaj bi nam še želeli sporočiti? Iz dna srca se vsem v domu zahvaljujem za ves trud, še posebej bi se rada zahvalila naši prijazni direktorici, ki skupaj z vsemi zaposlenimi prispeva, da se počutimo kot doma. Največja sreča v življenju je imeti prijeten dom in biti obkrožen z ljudmi, ki te spoštujejo in sprejemajo. Simona Žnidarec Demšar

20 Ob Savinji /Naše izkušnje Svet zavoda Doma ob Savinji Celje

Dom, ki je lahko upravičeno zgled drugim Svet Zavoda Doma ob Savinji Celje je devetčlanski: predsednik Jože Bučer, podpredsednica Veronika Črep ter člani Cvetko Centrih, Franc Knafelc, Tina Kramer, Marija Marolt, Ana Plevčak, Štefka Presker in Jakob Vrbovšek. Kako ocenjujejo delo in življenje v domu? Celoten svet zavoda enodušno poudari, da je Dom ob Savinji Celje edini tovrstni zavod v Sloveniji, ki nudi storitve oziroma dejavnosti, ki jih je možno izvajati v okviru socialnovarstvenega zavoda: institucionalno oskrbo, zdravstveno nego in rehabilitacijo za 241 stanovalcev, dnevni center, sodelovanje z oskrbovanimi stanovanji, ki so v bližini, ter Center za pomoč na domu in pomoč na daljavo. Prepričani so, da svoje poslanstvo izpolnjuje kakovostno in da je lahko vzgled drugim zavodom v Sloveniji. Posebej poudarijo, da zaposleni storitve izvajajo na visoki strokovni ravni in da v domu na vseh ravneh veljajo kakovostni medčloveški odnosi. Pri tem ne gre zanemariti izvrstne lokacije doma v centru Celja, ob Savinji. Bivalne razmere so dobre, prostori so obnovljeni s sodobno opremo, v njih je veliko svetlobe in sonca. Utrip življenja preveva dobro medgeneracijsko sode-

lovanje in tankočutne vezi skupin za samopomoč. Dom ob Savinji Celje v primerjavi z istovrstnimi zavodi izstopa tudi po ugodnejši, nižji ceni. Med drugim so povedali: Jože Bučer, predsednik: Dom ob Savinji je eden najboljših domov v Sloveniji. Posebej bi pohvalil najožji tim z direktorico, ki je uspel ustvariti dom z največ dejavnostmi, izboljšati pogoje bivanja in sodelovati z zaposlenimi. Za izboljšave so izzivi vedno odprti, tudi v Domu ob Savinji je potrebno še marsikaj storiti na investicijskem vzdrževanju. Veronika Črep: Dom daje največji poudarek zadovoljstvu varovancev in dobrim medsebojnim odnosom s sodelavci. Ana Plevčak: V domu si vseskozi prizadevajo za izboljšanje kvalitete izvajanja storitev in za dopolnjevanje dejavnosti. Marija Marolt: Dom ob Savinji za dijake Srednje zdravstvene šole Celje predstavlja odlično učno bazo, kjer pridobivajo in izpopolnjujejo svoje strokovno znanje, hkrati pa prinašajo v dom mladostno vedrino in z različnimi kulturnimi dogodki popestrijo življenje stanovalcev.

Tina Kramer: Dom ob Savinji je v koraku s sodobnim časom, ves čas skrbi za kvaliteto svojih storitev in išče nove rešitve in oblike, tako da je v tem pogledu gotovo tisti, ki si prvi v slovenskem prostoru upa zastaviti vedno nove naloge in cilje ter želi svojim oskrbovancem nuditi kar največ. Štefka Presker: Dom Ob Savinji Celje se vključuje v okolje, dobro sodeluje z Mestno občino Celje, vrtci in šolami, zdravstveno in socialno službo. Dom nam je v ponos in upravičeno se lahko pohvalimo v svojem in širšem okolju. Franc Knafelc: Vodstvo in zaposleni v Domu ob Savinji Celje so kos najzahtevnejšim problemom, s katerimi se srečujejo. Jakob Vrbovšek: Opažam zelo pozitivne stvari. V Domu delajo dobro in si prizadevajo, da bi bilo stanovalcem čim boljše. Cvetko Centrih: Ambicioznost in izzivi vodstva po vedno novih storitvah za dom in zunaj njega, skrb za stanovalce in uporabnike storitev, posodabljanje opreme, obnovitvena dela in zagnanost po vedno novem dajejo domu svoj čar in pečat.

Jože Bučer

Veronika Črep

Ana Plevčak

Marija Marolt

Tina Kramer

Štefka Presker

Franc Knafelc

Jakob Vrbovšek

Vanesa Čanji

Cvetko Centrih

Naše izkušnje / Ob Savinji 21

Neoštevilčena zgodba Ko sem ob začetku novega šolskega leta zvedel, da se je število prostovoljnih predavateljev povečalo z dveh na štiri, ki naj bi poslej poučevali izmenoma ob torkih in petkih, in ko je že vse kazalo, da se bo pouk odvijal brez težav, je bilo mojega veselja konec, ko je najprej odpovedal prvi in kmalu nato še drugi računalnik. „Kaj pa zdaj?“ sem vprašal enega od predavateljev. „Brez praktičnega dela sama teorija ne bo naredila mojstra!“ sem še dodal. Prvi korak k praktičnemu delu je storil predavatelj Kemal, ko mu je iz dveh pokvarjenih računalnikov uspelo sestaviti enega, ki je deloval, kot bi bil nov. In če je že odpovedala elektronska tehnika, pa ni odpovedala direktorica, ki je storila drugi korak, ko nas je presenetila z novim računalnikom. Ko sem zvedel za to novico, sem vzkliknil: „Bravo! Hvala, gospa direktorica! Ob zaključnem izpitu Vam bomo po internetu poslali barvno čestitko s podpisom vseh udeležencev našega krožka!“ Da ima tudi računalnik svoje muhe, sem zvedel šele takrat, ko sem napisano zgodbico najprej shranil, jo skopiral in na koncu še posnel na disketo. Pri preverjanju zgodbice na zaslonu sem ugotovil, da strani niso oštevilčene. „Kaj pa zdaj?“ sem se vprašal. „Če je računalnik tako pameten, zakaj ni kar sam oštevilčil strani!“ Ko sem se lotil tega dela, so nenadoma nastale hude težave. Bolj ko sem brskal po računalniku in pritiskal na številke, manj je bilo pravih. „Kaj pa Google?“ sem se vprašal. „Ja, to bo pa res prava rešitev! Če mi ta fantastični Google ne bo pomagal – že po svoji obliki je podoben fantastičnim očalom, ki baje vse vidijo in vse vedo – mi nihče drug ne bo mogel pomagati!“ Pa ni bilo tako, kot sem načrtoval. Kakor hitro sem ugotovil, da moj računalnik ni povezan z internetom, je moj fantastični načrt splaval po vodi.

Pri nadaljnjem oblikovanju zgodbice sem ugotovil, da v programskem sistemu tudi barvno oblikovanje ne deluje, kot bi moralo. „Pa nič!“ sem rekel. „Kdor želi mojo zgodbico prebrati, naj jo kar sam oštevilči in pobarva!“ Kakšno urico po kosilu sem pogledal na uro in ugotovil, da je čas za računalniški krožek. Ker sem hitel, sem se na poti skoraj zaletel v prijatelja, ki je bil na stopnišču. „Blaž, kam pa tako hitiš?“ me je vprašal Jaka, ko je videl, da po stopnicah preskakujem kot veverica od veje do veje. „Na računalniški krožek!“ sem mu odgovoril. „Kaj pa je to računalniški krožek?“ je vprašal Jaka. „Računalniški krožek je sestavljen iz predavateljev, poslušalcev, računalniške opreme in od veliko dobre volje, brez katere ne moreš pričakovati dobrega uspeha!“ sem mu ob slovesu še odgovoril. „Sprejmete še mene v vašo družbo?“ je vprašal Jaka. „Seveda! Pripelji s seboj še kakšno prijateljico, da bomo mešana družba in da bomo ob zaključnem izpitu lahko še v parih zaplesali!“ sem ob najinem slovesu zavpil in mu nato še pomahal z roko. Blaž Šafarič

22 Ob Savinji /Predstavimo se

Povezanost tima

Pozdravljeni, smo zdravstvenonegovalna enota I, tako imenovani stari dom. Toda naš dom ni več čisto star, saj imamo obnovljena že štiri nadstropja naše hiše. Smo homogena delovna ekipa delavcev, ki jih vodi diplomirana medicinska sestra Radka Podlesnik. Skupaj premagujemo padce in vzpone. V medsebojnih odnosih si pomagamo, prisluhnemo drug drugemu, včasih si tudi kakšno pikro povemo in zelo hitro oprostimo. Svoje delo opravljamo vestno in resno.

Pred približno tremi leti smo se odločili, da bomo v naši delovni enoti uvedli nekaj sprememb. Spoznali smo, da so dobri medosebni odnosi v delovnem timu zelo pomembni za uspešno delo. Odločili smo se, da nas bodo poleg službenih obveznosti združevala tudi druženja v prostem času in različne oblike druženja zunaj naše ustanove, kot so pikniki v planinah ali ob jezeru, pohodi, zaključna zabava ob koncu starega leta samo za našo enoto itd. Vsa druženja si organiziramo sami s svojimi sredstvi. Letos smo obiskali Šmartinsko jezero in Celjsko kočo. Tretje srečanje sledi ob koncu starega leta. Vedno vse službene zadeve pustimo v naši ustanovi in se kot prijatelji poveselimo. Smo ekipa dobre volje in pozitivne energije, kar se kaže tudi pri našem delu. Če nas želite bolje spoznati, vas vabimo na obisk. Pri recepciji morate zaviti levo in pridete do nas. Lahko pa posnemate naš način druženja. Obljubljamo, da se boste v naslednjem letu imeli zelo lepo. Lavra Požek

Pravna pomoč Že od mladih nog sem rada poslušala, ko so se odrasli pogovarjali o svojih in tujih težavah in problemih, ki so jih morali reševati, in so pri tem mnogo razmišljali, iskali nasvete in se odločali, včasih tudi napačno. Spoznala sem, da v življenju pogosto pridemo brez lastne krivde včasih po nesrečnem naključju in iz različnih razlogov v položaj, ki se nam zdi brezizhoden, pa se o svojih skrbeh nimamo s kom pogovoriti. Pri tem prihaja pogosto do sporov, ki nam življenje le še bolj zapletejo. Zato sem izbrala poklic, v katerem sem imela veliko priložnosti iskati in najti izhod iz neprijetnih situacij tako, da je rešitev bila povsem zakonita in sprejemljiva za vse prizadete. Ko sem se upokojila, sem kot članica Rotary kluba, kjer smo se člani med drugim zavezali za človekoljubno

dejavnost, odločila, da s svojim poklicnim znanjem in življenjskimi izkušnjami pomagam z nasveti starejšim občanom, ki jim je taka pomoč manj dostopna. Z vodstvom Doma ob Savinji sem se dogovorila, da bom brezplačno pomagala s pravnimi in drugimi nasveti vsem, ki bi se o svojih problemih radi posvetovali. Izkazalo se je, da je bila ta misel koristna. Veseli me, da me prebivalci doma poiščejo, da se pogovorimo, da o svojih težavah premišljujejo, se pomirijo in tudi najdejo rešitve. Rada prihajam ob dogovorjenem času, rada se poglabljam v probleme sogovornikov in sem vesela, če so po razgovoru zadovoljni. Jelka Zadravec Vrtačnik

Svetujemo / Ob Savinji 23

Hidroterapija v zrelih letih

V starosti ima lahko blaga hidroterapija veliko blagodejnih učinkov. Opisala bom mehanično in termično delovanje vode. Hidrostatski pritisk deluje na potopljeno telo tako, da se izboljša cirkulacija v visceralnih organih, izpraznijo se periferne vene in limfni vodi. S svojo toploto vpliva sproščujoče na človeški organizem, blaži mišične krče, zmanjšuje bolečine, izboljša gibljivost sklepov in z zdravilno energijo krepi obrambno sposobnost organizma. Ker se je pri skupinski vadbi pojavila ideja nekaterih stanovalk, ki že same hodijo na kopanje v bližnja zdravilišča, da bi uvedli hidroterapijo, sem predlog posredovala na strokovnem svetu našega doma. Pobuda je padla na plodna tla. Direktorica je navezala stik z domom, ki že izvaja hidroterapijo in ima svoj bazen, dve fizioterapevtki in delovno terapevtko, ki so nam bile pripravljene pomagati s svojimi strokovnimi izkušnjami in tehnično pomočjo. Tako sva v juliju s sestro Darinko, v septembru pa s sestro Majo odpeljali vsakič po šest stanovalcev, ki sta jim naš hišni zdravnik in oddelčna sestra dovolila izpolniti željo po kopanju. V domu starejših v Trbovljah nas je ob prihodu pozdravila in z nami pokramljala prijazna direktorica. Sledila je priprava na kopanje. V predprostoru bazena, kjer so kabine za preoblačenje, je nastala gneča z oblačili in vprašanji: „Kam naj pospravim oblačila? Katera je številka moje omare, kam naj odložim brisačo, kje so copati … ?“ Prhanje s prijetno toplo vodo nas je že nekoliko pomirilo,

nato smo najprej v bazen pospremile vse plavalce, ki so hitro zapustili rob bazena in začeli plavati sem in tja. Sledilo je še spremstvo neplavalcev. Vsakega od njih smo ob robu bazena počasi in previdno pospremile v globino, nato smo jim okoli prsnega koša namestile obroče (črve), ki izboljšajo občutek varnosti, in sproščeno smo se začeli gibati po bazenu. Naša stalna spremljevalka žoga nam je v vodi popestrila vadbo za ravnotežje. Vseskozi smo stanovalce opazovale in jih tudi spraševale po počutju. Še na dihalne vaje nismo pozabili, tu so bile drugačne kot pri telovadbi doma, saj smo prepevali vesele ljudske pesmi. Terapevtke, ki so nas gostile, so nam pripravile brbotajoče presenečenje in vsi smo hiteli nastavljati svoje hrbte na šobe, iz katerih so prihajali blagi prijetni zračni mehurčki. To je bil za mnoge vrhunec prijetnih občutkov, ki jih omogoča ta bazen. Čas je hitro minil in začeli smo zapuščati bazen, se tuširati in oblačiti. Zdaj so nam oblačila delala težave, ker niso in niso hotela zdrseti po vlažni koži, toda s pomočjo in dobro voljo smo premagali vse ovire. Napolnjeni s pozitivno energijo smo se v kavarni še nekoliko ohladili, nadomestili izgubljene kalorije in se zahvalili za naklonjenost, ki so nam jo izkazali. Stanovalci so si bili edini, da bi kopanje še ponovili. Stanovalce doma v Trbovljah smo povabili v naš park, da se pomerimo v vrtnem kegljanju. Fani Žnuderl

24 Ob Savinji /Svetujemo

Pandemska (nova) gripa Pandemska (nova) gripa je akutna virusna okužba dihal, ki se prenaša s kužnimi kapljicami, tesnim stikom z obolelimi in posrednim stikom prek onesnaženih površin in predmetov. Povzroča jo virus gripe A (H1N1)v. Izhaja iz virusov prašičje gripe, ki se pojavljajo pri prašičih v Evropi in Aziji, in iz virusov ptičje in človeške gripe. Virus na zunanjih površinah preživi različno dolgo, odvisno od vrste površin, temperature, vlažnosti, kislosti okolja in količine virusa na onesnaženi površini. Če se okužimo z virusom pandemske gripe, lahko zbolimo ali ne. Če zbolimo, se pojavijo naslednji bolezenski znaki: povišana telesna temperatura, mrazenje, suh kašelj, bolečine v žrelu, zamašen nos ali izcedek iz nosu, bolečine v mišicah in kosteh, glavobol, utrujenost, bruhanje, driska. Pandemska gripa je podobna običajni sezonski gripi, a ima višjo stopnjo obolevnosti. Ker se naš imunski sistem do zdaj še ni srečal z virusom pandemske gripe, je verjetnost okužbe večja kot pri sezonski gripi. Prve primere okužbe ljudi z virusom pandemske gripe so odkrili ob koncu marca in v začetku aprila 2009 na ameriškem kontinentu, od tam se je razširila na druge celine, zato je Svetovna zdravstvena organizacija 11. junija 2009 razglasila, da gre za pandemijo. Za večino ljudi je pandemska gripa le blaga bolezen, saj si večina brez posebnega zdravljenja opomore v tednu dni. Zadostuje, da počivajo, uživajo zadosti tekočine in jemljejo zdravila za lajšanje težav ob gripi (vročina, bolečine v mišicah, žrelu, zamašen nos in kašelj). Povečano tveganje za zaplete pa imajo: 1. bolniki s kroničnimi boleznimi, kot so: kronična bolezen dihal, kronična srčno-žilno bolezen, kronična ledvična bolezen, kronična jetrna okvara, sladkorna bolezen, ki se zdravi z zdravili za diabetes, oslabljen imunski sistem zaradi bolezni ali zdravljenja z zdravili, ki slabijo imunost (npr. kemoterapevtiki, kortikosteroidi, biološka zdravila), nevrološka bolezen, zaradi katere je prizadeto delovanje pljuč, 2. starejši od 65 let, 3. nosečnice, 4. otroci, mlajši od dveh let.

Preventiva Za zaščito pred pandemsko gripo je zelo pomembno odgovorno ravnanje, zlasti higienske navade: - Pogosto umivanje rok je najučinkovitejša zaščita. Roke si vedno umijemo po kašljanju, kihanju, brisanju nosu in dotikanju onesnaženih površin, s katerimi je bilo v stiku veliko ljudi. Roke si vsaj 20 sekund temeljito umivamo z milom in speremo s toplo vodo. Roke obrišemo s papirnato brisačo in z njo zapremo pipo. - Kadar nimamo možnosti umivanja rok (na potovanju), so učinkoviti tudi robčki z alkoholnim razkužilom, s katerimi si temeljito obrišemo roke. - Z rokami se ne dotikamo oči, nosu in ust. Okužba se pogosto širi tako, da si z dotikanjem različnih onesnaženih površin virus sami vnesemo v telo. - Ko kihnemo ali zakašljamo, si usta ali nos prekrijemo s papirnatim robčkom, ki ga takoj po uporabi varno odvržemo v najbližji koš. Če papirnatega robčka nimamo, lahko kihnemo ali zakašljamo v zgornji del rokava. - Izogibamo se tesnim stikom z ljudmi, ki imajo znake bolezni. - Osebi, ki ima znake bolezni, se približamo največ na en meter. - Če pri sebi opazimo bolezenske znake pandemske gripe, ostanemo doma (oz. v svoji sobi) in pokličemo izbranega zdravnika, v domu pa medicinsko sestro, ki nam bosta svetovala, kako ravnati. Bolnik je najbolj kužen na začetku bolezni. Kužnost se s trajanjem bolezni zmanjšuje in po sedmih dneh praviloma preneha. Cepljenje je eden najučinkovitejših zaščitnih ukrepov. Cepljenje proti sezonski gripi ne ščiti pred pandemsko gripo. Cepljenje je še zlasti priporočljivo za osebe, ki imajo večje tveganje težjega poteka bolezni. Za zdravljenje in preprečevanje pandemske gripe uporabljamo protivirusna zdravila. Zdravilo skrajša in omili potek bolezni in preprečuje zaplete. Pomembno je, da počivamo, uživamo dovolj tekočine (vodo, čaj, druge napitke), po potrebi jemljemo zdravila za znižanje povišane telesne temperature in za lajšanje suhega kašlja. Karmen Wirth

Nas poznate? / Ob Savinji 25

Center za pomoč na domu Center za pomoč na domu, ki deluje v okviru Doma ob Savinji Celje, zagotavlja storitve za izboljšanje kakovosti življenja starejših v njihovem bivalnem okolju. Upravičenci do storitev so: • osebe, starejše od 65 let, • osebe s statusom invalida, • invalidne osebe, ki jim je priznana pravica do tuje nege in pomoči, • kronično bolne osebe ali osebe z dolgotrajnimi zdravstvenimi težavami, • otroci s težjo motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Pomoč na domu Pomoč družini na domu zagotavljamo v okviru socialne oskrbe na domu upravičencem na območju Mestne občine Celje ter občin Dobrna, Štore in Vojnik. Storitve izvajajo socialne oskrbovalke, skladno z dogovorom o izvajanju socialne oskrbe na domu, ki ga upravičenec sklene pred začetkom izvajanja storitve. Pri individualnem načrtovanju obsega in vrste pomoči strokovne delavke Centra za pomoč upoštevajo želje in potrebe upravičenca in skupaj z upravičencem in njegovimi svojci izdelajo načrt za izvajanje po-

moči, ki omogoča upravičencu kakovostnejše bivanje v domačem okolju. Socialna oskrba na domu obsega: • pomoč pri vzdrževanju osebne higiene, • gospodinjsko pomoč, • pomoč pri ohranjanju socialnih stikov. Na domovih uporabnikov izvajamo socialno oskrbo vse dni v letu med 7. in 22. uro. Že od leta 2002 enkrat letno uporabnike pomoči na domu povabimo na prireditev, ki je namenjena njim. Letos smo se zbrali že na tradicionalnem srečanju 30. septembra v prostorih Doma ob Savinji Celje. Program srečanja so popestrili otroci iz vrtca Anice Černejeve, dijaki Srednje zdravstvene šole, učenci OŠ Glazija, pevski zbor Sončnice, ki ga sestavljajo zaposleni, Terezija Gajšek, Ljudmila Conradi in Vera Hudnik. Vsi sodelujoči se z nami med letom srečujejo kot naši prostovoljni sodelavci in obiskovalci v domu. S svojo navzočnostjo popestrijo življenje stanovalcev doma in obiskovalcev dnevnega centra.

26 Ob Savinji /Nas poznate? Pomoč na daljavo Pomoč na daljavo je storitev, ki omogoča upravičencem 24-urno varovanje prek posebnega telefona z rdečim gumbom in organiziranje ustrezne pomoči ob sproženem klicu. Storitev zagotavljamo upravičencem na območju Mestne občine Celje in tudi vsem stanovalcem oskrbovanih stanovanj v neposredni bližini Doma ob Savinji Celje. S to storitvijo omogočamo bivanje v domačem okolju z večjim občutkom varnosti.

Mestna občina Celje Občina Dobrna Občina Štore Občina Vojnik

Storitve v bivalnem okolju

Dnevni center

UPRAVIČENCI -

osebe starejše od 65 let osebe s kroničnimi boleznimi in z invalidnostjo

Pomoč na domu

Organiziran prevoz

Zdravstvena in socialna oskrba

Pomoč pri vzdrževanju osebne higiene

Prehrana Gospodinjska pomoč

Varovanje

Organizirana dostava kosil

Dnevne aktivnosti

Storitve v oskrbovanih stanovanjih

Pomoč pri ohranjanju socialnih stikov

Informacijsko koordinacijski center »Halo, pomoč!« 03 427 95 26 Zbiranje in posredovanje informacij o storitvah v bivalnem okolju

24-urno varovanje

Dnevni center V okviru Doma ob Savinji Celje deluje že peto leto Dnevni center, ki omogoča starejšim v našem okolju novo socialno varstveno storitev. Odprt je vse delovne dni v tednu – od ponedeljka do sobote – med 7. in 17. uro. V dnevnem centru zagotavljamo dnevno oskrbo do trideset obiskovalcem dnevno. Med bivanjem v dnevnem centru ponujamo: • zdravstveno in socialno oskrbo, • prehrano (po želji dietno), • razvedrilne aktivnosti: bralne in pevske urice, organizirano telovadbo, filmske ure, družabne igre, izlete in sprehode, praznovanja, udeležbo na kulturnih prireditvah v domu, • izdelovanje dekoracij iz različnih materialov, • vključevanje v skupine starejših za samopomoč.

Pomoč na daljavo

Organiziranje ustrezne pomoči ob sproženem klicu

Vsak dan zagotavljamo obiskovalcem dnevnega centra prevoz, in sicer: • v dnevni center vsak dan med 7. in 9. uro, • iz dnevnega centra na domove uporabnikov vsak dan med 15. in 17. uro. Informacijsko-koordinacijski center Halo, pomoč! Vse dni v letu informacijsko koordinacijska služba Centra za pomoč na domu med 7. in 17. uro na telefonski številki: 03 427 95 26 posreduje informacije o izvajanju storitev v bivalnem okolju. Uporabniki ali njihovi svojci pogosto prihajajo po nasvet ali informacijo tudi osebno v Center za pomoč na domu, ki ima prostore v pritličju Doma ob Savinji Celje, Jurčičeva 6. Uradne ure strokovnih delavk Centra za pomoč na domu so ob ponedeljkih, sredah in petkih med 8. in 12. uro.

Nas poznate? / Ob Savinji 27

Dnevni center v letu 2009 S prijatelji ob sebi ni nobena pot predolga (Japonski pregovor) Peti rojstni dan Dnevnega centra – rojstni dan nas vseh – smo praznovali 11. novembra. Zapeli smo ob spremljavi zvokov harmonike „našega“ Francija Strže. S svojim obiskom sta nas razveselila vodstvo doma z gospo direktorico. Dobili smo tudi darilo in se posladkali s slastno torto, ki so jo naredili v naši kuhinji. Pridružili so se nam stanovalci doma, ki so nekoč bili naši uporabniki. Eden izmed njih je gospod Franc Hofbauer. Razveselil nas je s pesmijo, ki jo je sestavil posebej za nas.

Skoraj leto bo, kar sem od vas odšel, priznam, nisem vriskal, nisem pel. Me malo je skrbelo, kako se v domu zgoraj bo živelo.

Hvala vam za trud in dobro voljo, za topel stisk dlani, ko me vprašate po zdravju, se srce moje smeji.

Izkazalo se je, da ni tako hudo, da to pravzaprav ni bilo slovo. Saj vsak dan mimo vas marširam, proti vratom vašim se oziram.

In zato ob tem visokem jubileju, ko Dnevni center rojstni dan slavi, še na mnoga leta vam želi Franc, ki med takimi ljudmi prihodnost nič ga ne skrbi.

Res nisem več tako poskočen, a moj spomin dovolj je močen, da rad priznam: rad med vas prihajam, v centru rojstne dni obhajam, kava v dobri družbi paše, še rajši slišim pesmi vaše.

Hvala vsem, ki ste z nami soustvarjali Dnevni center in negovali dobre odnose med vsemi v našem Domu ob Savinji Celje. Ruža Sevšek

...v aprilu smo delali butare...

...klepet ob kavi ali čaju zelo dobro dene...

...veseli smo obiskov mladih iz OŠ Glazija, ki nas obiskujejo ob petkih ...

...praznujemo rojstne dneve vseh uporabnikov, posebej slovesno okrogle obletnice...

...popoldnevi so krajši ob igranju družabnih iger ...

...v juniju smo bili na izletu na Šmartinskem jezeru ...

28 Ob Savinji /Nas poznate?

Mama Gajšek

Mama Gajšek – pod tem imenom jo poznamo vsi, kajti sama se vedno tako predstavi. Uporabnica Centra za pomoč na domu je od leta 2001. Mamo Gajšek sem obiskala na njenem domu zato, da bi poklepetali o tem in onem in o njeni knjigi Z vso ljubeznijo, ki je izšla v letošnjem letu. O pesniški zbirki bi težko napisala kaj novega, toliko je bilo že zapisanega ob izidu knjige Z vso ljubeznijo, ki je bila predstavljena v Narodnem domu v Celju 25. maja 2009 in nato še v Šmarju pri Jelšah štiri mesece pozneje. Tistim, ki poznamo mamo Gajšek, nam ni treba spraševati, od kod ideja za naslov pesniške zbirke Z vso ljubeznijo. S to besedno zvezo se pogosto konča njeno pismo, prav tako je to sporočilo v marsikateri njeni pesmi in verzu. Želja, da bi pesmi in verze izdala v knjigi, je pri mami Gajšek dozorevala že več let. Pesmi in verze piše že od daljnega leta

1952, ko je ob rojstvu hčere začela pisati dnevnik. V tem dnevniku so zapisani vsi pomembni dogodki. Čar tega dnevnika pa je, da je vse zapisano v verzih. S ponosom pokaže svoj dnevnik tudi drugim. Zelo je vesela, če se ji ob prebiranju njenega dnevnika kaj prebere. Od takrat je napisala že toliko verzov in pesmi, da jih niti prešteti nihče ne more. Pesmi za pesniško zbirko Z vso ljubeznijo sta ji pomagala izbirati hči in njen mož. Poseben čar dajo pesniški zbirki fotografije, ki jih je naredil zet. Ob vsaki fotografiji sva se ustavili in povedala mi je kaj o njej. Na eni je tudi njena mucka Bučka, prav tako je v pesniški zbirki tudi pesem, posvečena tej ljubki živalci. Ne more se odločiti, katera pesem v zbirki ji je najbolj pri srcu. Vsaka pesem ali verz ima svojo zgodovino, svoj pomen. Po temeljitem premisleku se je odločila za pesem Pod Ojstrico. Skoraj nisem mogla verjeti, da zna pesem na pamet, saj mi jo je recitirala. Med mojim obiskom sem ji prebrala marsikatero njeno pesem, ona pa je recitirala svoje pesmi. Ob koncu obiska me je še zanimalo, kaj je tisto, kar je najpomembnejše v življenju, da še pri 92 letih iz nje žarijo toplina, ljubezen in moč. Njen odgovor je bil preprost: v življenju je potrebna volja do dela, tudi pri 92 letih, za medsebojne odnose pa sta potrebna ljubezen in spoštovanje. Vsega trojega

ima mama Gajšek veliko. Še vedno rada dela, še vedno piše verze. Ljubezni in spoštovanja premore toliko, da če bi ju le delček razdelili med druge ljudi, bi bilo življenje lepše in prijaznejše za vse. Delček vsega tega nam je podelila tudi na srečanju uporabnikov Centra za pomoč na domu, ko je z nami delila svojo pesem. Z velikim veseljem sem obiskala mamo Gajšek in želim si, da bi nas še velikokrat počastila s svojo prisotnostjo na naših tradicionalnih srečanjih. Marta Alif Pod Ojstrico (po izboru mame Gajšek) Ljubim ta planinski kraj, sama ne vem, zakaj, tu duša se mi spočije in telo svežine naužije. Pod Ojstrico mi vedno je lepo, ko zrem dolino to, saj lepšega kraja ni, kot Robanov kot si ti. V planinah mi je res lepo, mislim, da nikjer tako, zato me vedno nazaj vleče, tam čutim največ sreče. Ob skalnatih robovih vrsta cvetja se priklanja, encijan, planinke narava nam ustvarja in poklanja. Ti planinski raj, vedno vabiš me nazaj, lepote tvoje so sedaj sanje moje za vekomaj. mama Gajšek

Nas poznate? / Ob Savinji 29

Beseda – besede Skupina za samopomoč Medgeneracijskega društva Savinja Beseda – besede deluje že sedmo leto. Letos nas je zapustila Ana Elizabeta Lampret, pridružili pa sta se nam Mira Zelinka, avtorica že treh knjig, in Romanca Škorjanc, ki je svoje pesmi že tudi objavljala. Sestajamo se vsak ponedeljek od pol enajstih do pol dvanajstih. Beremo leposlovna dela slovenskih in tujih avtorjev, razmišljamo, kaj in kako pisati, se pogovarjamo o vsem, kar udeležence zanima, in o problemih, ki jih težijo. S pesmimi, povezanimi v drobne zbirke, so se člani maja prijavili na razpis Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti za sodelovanje na področnem srečanju seniorskih piscev. Tako je Nada Jelovšek Nadana na razpis poslala zbirko Pesmi življenja, Karel Šmauc pesem Zvečer, Jožefa Novak Pozna leta, Berta Jelenko Stari časi, Vida Mohar Moje poti in Blaž Šafarič Zimska vila. Srečanje je bilo 23. junija 2009 v Gornjem Gradu. Karel Šmauc in Blaž Šafarič sta se s svojimi pesmimi po izboru selektorja Petra Rezmana uvrstila tudi v tretji del zbornika V zavetju besed, ki ga izdaja JSKD RS.

Moja prijetna izkušnja! Sem dijakinja 4. letnika srednje Zdravstvene šole v Celju. Sem zelo zaposlena, saj se trudim za čim boljši uspeh, da bom lahko šla študirat. Drugače pa hodim še na odbojko in jahanje, malo se posvečam glasbi - igram sintisajzer in hodim tudi na tečaj za znakovni jezik gluhih (kretnje), vzamem si pa tudi čas, da hodim enkrat tedensko prostovoljno v Dom ob Savinji. Med poletnimi počitnicami sem si zaželela, da bi delala kaj koristnega in dobrega. In tako sem kot prostovoljka prijavila v Dom ob Savinji Celje, da bi delala s starostniki. Sprejela me je prijazna socialna delavka in me napotila na oddelek za dementne starostnike. Veste, to so tisti, ki že malo pozabljajo, drugače pa znajo biti zelo prijazni in prisrčni. Naprej sem jim pomagala pri oblačenju, hranjenju, sprehodih, kasneje pa sem lahko opravljala tudi zdravstveno nego. Tudi zabavali smo se, ko smo prepevali pesmi, ali pa smo se nasmejali kakšnih njihovi pripombi. Ker so imeli radi glasbo, sem prinesla sintisajzer in sem jim igrala. Tudi mojega psička sem jim pripeljala, da so ga lahko božali in se poigrali. Prav prijetno ti je pri srcu, ko vidiš, da se jim prižge iskra v

Člani literarne skupine Beseda – besede so 30. septembra nastopili na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu na odprtem odru, 23. oktobra pa so se udeležili literarnega maratona v Ajdovščini na odru Kulturnega doma prve slovenske vlade. Za stanovalce doma so nastopili z lastno poezijo in Prešernovimi pesmimi ob slovenskem kulturnem prazniku, ob dnevu mrtvih pa tudi z lastno poezijo in poezijo domačih avtorjev. Moram reči, da člani skupine radi prihajajo na tedenska srečanja, še bolj pa so veseli in ponosni, sicer z malo treme, kadar nastopajo oziroma berejo svoje pesmi v Domu ob Savinji ali kje na gostovanju. Naj povem, da rada prihajam mednje, da se veselim delati z njimi, da me bogatijo s svojimi izkušnjami in presenečajo s svojimi izpovedmi. Ljudmila Conradi očeh, ko se spomnijo, da so tudi oni imeli kužka. Včasih je tako malo potrebno, da koga s prijazno besede in kretnjo osrečiš. Eden mojih najljubših izrekov je: srečo lahko najdeš tudi v majhnih stvareh in podrobnostih. Tudi kolektiv je bil do mene zelo prijazen, tako da sem se počutila zelo dobro in sem rada vsak dan prišla ob 9 in bila do 15. ure. Tako sem opravila 60 ur dela v 2 tednih. To delo me zelo veseli in sem bila zelo vesela, da lahko delam s starostniki, ker se med njimi dobro počutim. Vem, da me razumejo. Tudi zelo modri so z nasveti, saj imajo veliko življenjskih izkušenj. Samo prisluhniti jim moraš in lahko izveš marsikaj zanimivega in lepega. Kasneje so me še povabili, da sem jim igrala, ko so imeli rojstni dan. Tudi ko je bil mednarodni dan starostnikov, so me povabili, da sem sodelovala z igranjem na njihovi proslavi. Tega povabila sem bila zelo vesela. Upam, da sem s svojim delom prispevala k medgeneracijskim druženju in da smo drug drugemu malo polepšali življenje. Te svoje izkušnje, ki sem jo tu pridobila, bom z pridom uporabila pri praksi v bolnišnici. Za to delo so mi dali posebno lepo pohvalo s spremnim besedilom, ki me je še posebej osrečilo. Upam, da mi bodo v bodočnosti še dali takšno priložnost. Iva Pajtler

30 Ob Savinji /Pesmi

Dekle

To ni pesem

Jesenski list

Zagledal sem dekle cvetočih lic, rdečega obraza. Vselila se v moje staro je srce. Skrivaj sem jo gledal, ji pošiljal poljub brez obljub. Ko sem ji omenil svojo srčno bolečino, nahrulila me je kot grdo starino. „A misliš, naj ti staro zadnjo plat gledam? Utihni, starec, in misli na smrt! Mlada dekleta pa pusti pri miru!“ Ležem žalosten in nepotešen. Veter kliče SOS nem. Bo kje še kakšna ženička zame? Iz daljave odmeva: „Bo še, bo še! Potrpeti bo treba, če prej matilda ne pride po te.“

To ni pesem srečnih dni. Ko človek v krvi leži, narod iz kraja v kraj beži. Smrt gleda iz lačnih oči. To je žalostna pesem trpečih, umirajočih ljudi, polnih solz in gorja. Po svetu je divjanje. Bo človek našel svoj mir? Roke si podajmo, in naj nam bo lepo! Želje naj se izpolnijo!

Iz brstiča spomladi si prišel na dan, na veji drevesa zagledal si plan. Bil si mladosten, nežen, mehak, tja v poletje si zrasel krepak.

Karel Šmauc

Na mostu se ustavim, v Savinjo se ozrem, v njej mnogo rac in ribic plava, v mislih z njimi sem.

Nada Jelovšek Nadana

Moje poti Vsak dan po isti poti na sprehod ob Savinji grem. Srečujem otroke in živali med njimi najbolj srečna sem.

Jaz pa si želim v gozd, med bukve in hraste, da objela bi drevo, ki dalo bi mi energijo. Moči mi pešajo, to čutim, saj leta že visoka so. A za vsak podarjen dan si rečem: „Hvala Bogu zanj.“ Vida Mohar

Narava ne nudi nikjer ti zavetja, le zvestobo ob tebi poletnega cvetja. Kdor hiti mimo tebe, nič mu ni mar, če odtrga od cvetov te veter – vihar. Ko pride jesen, ti barvo utrne, uvenelost rjava zelenje zagrne, pesem utihne, ostane refren: leto je mimo, ko pride jesen. Življenje tvoje na trato se zlije, pod snežno odejo kmalu zgnije. Nobeden z zemlje ne bo te pobral in vrnil tja, kjer rasla je kal Romanca Škorjanc

Moj zadnji dom Na jesen življenja V Domu ob Savinji sem pristala. Pa kaj zato, saj mi tukaj je lepo. Včasih pa mi je tudi hudo. Takrat na zvonec pozvonim in kmalu na vratih prikaže se nekdo. Prijazno me vpraša, kaj želim. In izpolni mi željo. Starost pa je naravna stvar, ustavljena ne bo nikdar. Zaposleni v zdravstvu se trudijo, kar premorejo njih bistre glave. A leta visoka pokažejo roge. Vida Mohar

Pesmi / Ob Savinji 31

Pri nas v Domu ob Savinji Pri nas v domu ob Savinji je v službi ena gospa, in vsi jo kličemo Vesna! Ona tako skozi hodnike hiti, da kar veter za njo zašumi! Ideja pa njena je taka, da primerjava ji ni enaka! Ko se prazniki bližajo, se vsi koti v domu bleščijo, in od stropa, vsepovsod, balončki pisani visijo! Slik pa toliko po stenah visi, da ne moreš verjeti, le kako naša g. Vesna vse to uredi! Prišla je velika noč. Hodniki pa tako so zaživeli, po vseh kotih šopki so zacveteli, pirhi pisani po vejicah so obviseli! Poskrbela je za prijetno vzdušje Kaj še hočemo.

Informacije Dom ob Savinji Celje, tel.: Direktorica – Bojana Mazil Šolinc Glavna sestra – Karmen Wirth Socialni delavki – Simona Žnidarec Demšar Vesna Vodušek Razboršek Center za pomoč na domu – Maja Brglez

03/ 427 95 00 427 95 02 427 95 08

Specialist nevrolog Specialist internist Specialist fiziater Splošni zdravnik Fizioterapija Telovadba

enkrat tedensko dvakrat mesečno dvakrat mesečno vsak dan vsak dan vsak dan ob 12.00 uri ZNE I – v ponedeljek ob 10.00 uri ZNE II – vsak dan ob 8.00 uri vsak dan ponedeljek, sreda, petek ob 10.15 uri ponedeljek ob 9.00 uri

Delovna terapija Kreativna delavnica Skupina za mnenja in predloge glede prehrane Računalniški krožek Vaje pevskega zbora stanovalcev Knjižnica Branje časopisa Filmska ura Kulinarična ura Kvartopirska skupina Športna skupina Ura za sprostitev Zvončki Skupine za samopomoč:

Naša prijetna gospa je poskrbela za vse! Jožefa Novak

Frizer Sveta maša Center za pomoč na domu

Blagajna

427 95 11 427 95 06 427 95 26 ali 427 95 28

petek ob 14.00 uri torek ob 16.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan ob 9.00 uri vsak torek ob 9.45 uri torek ob 9.00 uri torek ob 13.30 uri torek ob 11.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan dopoldan in popoldan Šmarnice – vsaka sreda ob 10.00 uri Sončnice – vsak torek ob 11.00 uri Škrjančki – vsak četrtek ob 13.00 uri Planike – vsak četrtek ob 10.00 uri Modrijanke – vsak četrtek ob 13.00 uri Literarna skupina »Beseda, besede« – vsak ponedeljek ob 10.30 uri Rožmarinke – vsak četrtek ob 13.00 uri od ponedeljka do četrtka od 6.00 – 14.00 ure, petek od 6.00 – 13.00 ure vsaka prva sobota v mesecu od 6.00 – 11.00 ure četrtek ob 14.30 uri nedelja ob 10.00 uri prvi petek v mesecu ob 10.00 uri vsak dan 24-urno varovanje prek telefonov dostava hrane na dom, pomoč na domu vsak dan od 8.00 – 11.15 ure ob torkih od 14.00 – 17.00 ure

Srečno 2010! Voščilo Staro leto se poslavlja, skoraj novi bo prišlo. Bog ve, kaj bo prineslo, da ne bo še bolj hudo. Ko bi vsaj vedeli, kaj bomo doživeli, takoj bi se usedli in kaj boljšega izmislili. Novo leto bo prišlo. Le kaj nam prineslo bo? Dosti sreče, nič skrbi! To vam vsem Jožica želi. Jožefa Novak