Ob Savinji - št. 27 - dec 2010 by Fit media d.o.o.

Interni časopis Doma ob Savinji Celje Št. 27/december 2010

Zdravje v mestu šteje Pomoč na domu izbira življenja v domačem okolju Pogovor z modistinjo Marijo Premšak - Maro Na obisku pri Josipu Jurčiču

V letu 2010 smo doživeli

Uvodnik Povezovanje nas bogati 103. rojstni dan gospe Emilije Hercog 8. marec 2010 – praznovanje častitljivega jubileja gospe Eme Adam Izdelovanje velikonočnih butar Očistimo Slovenijo v enem dnevu Zdravje v mestu šteje Pripravljeni kulinarični dogodki Dragocenost prostovoljnega dela v Domu ob Savinji Celje Pot na Brezje Slavčki – pevska skupina Doma ob Savinji Športno-družabne igre stanovalcev domov Celjske regije Vrtno kegljanje Gospa Ana Mulej je letos praznovala z nami že desetič Na obisku pri Josipu Jurčiču Doma – v petem nadstropju Deset let skupine Šmarnice Utrip v dnevnem centru Življenje v petem nadstropju Pomoč na domu – izbira življenja v domačem okolju Pogovor z modistinjo Marijo Premšak – Maro Življenjska zgodba Cecilije Zupančič Dragotin Kožel: rad akriviram možgane Sestra se predstavi Sodelovanje z Visoko zdravstveno šolo Celje Branje časopisa Beseda – besede (Skupina za samopomoč) Čudovito popoldne Stanovalec z demenco in svojci Miri Zelinki v slovo Moja mama v domu Ali smo bili sostanovalci ali podnajemniki v Domu ob Savinji Celje?

Izdajatelj: Dom ob Savinji Celje Zanj: Bojana Mazil Šolinc Produkcija: Fit media d.o.o. Fotografije: foto dokumentacija Doma ob Savinji Celje Tisk: Eurograf Naklada: 1.000 izvodov Celje, december 2010

3 7 8 9 9 10 11 12 13 14 15 15 16 17 20 21 22 23 24 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37

V letu 2010 smo doživeli

Povezovanje nas bogati

Tudi v letu 2010 nam je v Domu ob Savinji Celje uspelo izvajati vse storitve na področju varstva starejših v Sloveniji. Poleg institucionalnega varstva, ki se izvaja že skoraj štirideset let, izvajamo še storitve pomoč na daljavo od leta 1997, pomoč na domu od leta 1999, dnevni center od leta 2004, od leta 2005 pa imamo v naši neposredni bližini tudi novo zgrajena oskrbovana stanovanja. Zelo pomembna je prepletenost storitev, saj lahko na ta način in ob podpori svoje socialne mreže naši uporabniki izberejo, da ostanejo v domačem okolju. V Domu ob Savinji Celje se zavedamo, da je kakovost življenja naših stanovalcev in uporabnikov Centra za pomoč na domu povezana z njihovo socialno vključenostjo in bivalnim standardom. Zato sodelujemo z različnimi skupinami prostovoljcev, negujemo medosebne odnose v različnih skupinah, pripravljamo različne prireditve, srečanja. Vemo, kako pomembno je vzpostavljati in ohranjati medgeneracijsko solidarnost, ki omogoča vsem generacijam, da tvorno in v sožitju ustvarjajo kakovost sobivanja. Zelo pomembno je sožitje med nami, v družini in med generacijami. Vsak izmed nas lahko s svojimi dejanji prispeva k medgeneracijskemu povezovanju. V domu vključujemo z različnimi dejavnostmi vse generacije, od vrtca dalje. Pomembno je spodbujanje miselnosti, da je življenje lepo, če ga spremljajo lepi medsebojni odnosi, saj velja, da je najboljša življenjska naložba medsebojna pomoč in večja povezanost med generacijami. Tudi naša stanovalka Ana Mulej se je zelo rada pogovarjala z mladimi. Letos je v maju že deseto leto zapored z nami praznovala častitljiv jubilej, 109.

rojstni dan. Mesec dni po praznovanju se je od nas za vedno poslovila. Ko je pred desetimi leti prišla k nam, stara 3 mesece manj kot 100 let, sem jo obiskala in pričakovala, da bo težko sprejela bivanje v domu. Čeprav ji ni bilo lahko oditi iz njene hiše v Medlogu, kjer je živela celo življenje, je ostala optimistična in polna hudomušnih izjav. foto: Rok Tržan

December je najlepši čas v letu. Čas, ko se spomnimo preteklosti in pričakujemo prihodnost. Čas, ko snežne gazi vodijo od hiše do hiše, dobre misli od srca do srca.

V letu 2010 smo nadaljevali s prenovo zdravstveno negovalne enote II, ki smo jo začeli v novembru 2009. Zavedamo se, da na dobro počutje stanovalcev v veliki meri vplivajo tudi bivalni prostori. Lani smo se v času božično-novoletnih praznikov želeli posvetiti praznovanju, zato smo s prenovo nadaljevali v mesecu januarju in jo končali v maju 2010. Zamenjali smo talne obloge, notranje stavbno pohištvo, pohištvo za stanovalce in prebarvali stene. Zadovoljni obrazi naših stanovalcev, zaposlenih in svojcev povedo več kot besede. Trudimo se za prijetno urejen dom in tudi našo okolico. To so opazili tudi v Turističnem društvu Celje. Letos smo prejeli zlato priznanje za urejeno okolje, vrt in cvetlice. Pridružilo se je bronastemu in srebrnemu priznanju, ki smo ju prejeli lani in leta 2007. Priznanja predstavljajo skupno delo vseh v hiši, stanovalcev in zaposlenih, ki skrbimo za lepo podobo hiše. Pomembno se je zavedati, da ne moremo živeti le sami zase. Na tisoče stvari nas povezuje s soljudmi. Želim, da v našem domu negujemo prijazen odnos do vseh in vsega, do stanovalcev, uporabnikov Centra za pomoč na domu, svojcev, dobaviteljev, gostov, do sebe. Vse dobro v letu 2011! Bojana Mazil Šolinc, direktorica Doma ob Savinji Celje

V letu 2010 smo doĹživeli

Nastop folklorne skupine Slavko Ĺ lander

Proslava ob kulturnem prazniku, ki so jo izvedli naĹĄi stanovalci.

Vsak mesec se zberemo na skupnem praznovanju rojstnih dni.

V letu 2010 smo doživeli

Ob dnevu starejših nas zmeraj obiščejo predstavniki Mestne občine Celje na čelu z županom Bojanom Šrotom in drugi ugledni gostje.

Nastop Vrtca Anice Černejeve ob mednarodnem dnevu starejših

Oblikovanje venčkov iz slanega testa

V letu 2010 smo doživeli

Folklorni nastop III. osnovne šole

Nastop Veselih Štajerk

Obisk Miklavža

Miklavževa stojnica

V letu 2010 smo doživeli

103. rojstni dan gospe Emilije Hercog 8. februarja 2010 je v Domu ob Savinji Celje praznovala svoj stotretji rojstni dan naša draga stanovalka, gospa Emilija Hercog. Z izjemnim spoštovanjem do gospe Emilije Hercog smo ob njenem tako visokem in častitljivem jubileju pripravili praznovanje, ki so se ga z velikim veseljem udeležili svojci, direktorica gospa Bojana Mazil Šolinc in zaposleni.

Gospa Emilija Hercog je draga oseba, ob kateri se z izjemnim veseljem in ljubeznijo srečujejo vsi, ki jo poznajo, tako svojci kot vsi zaposleni. Ponosni smo, da tako visok in častitljiv jubilej, ki je vreden pozornosti vseh, slavi prav med nami. Simona Žnidarec Demšar

Gospa EMILIJA HERCOG je naša stanovalka že devet let. Rojena je bila v Celju 8. februarja 1907. Z družino, v kateri je bilo devet otrok, se je priselila v Celje že v otroštvu. Družina ji je veliko pomenila v preteklosti in ji pomeni tudi danes. Vedno je bila obkrožena s svojimi najbližjimi. Njena nečakinja pravi, da je bila in ostaja povezovalka vsega sorodstva. V preteklosti je redno skrbela, da se je celotno sorodstvo shajalo pri njej ob okusno pripravljenih jedeh. Pri njej je vedno dišalo po domačih dobrotah. Njena prijaznost, spoštljivost do drugih, gostoljubnost in veliko srce jo odlikujejo še danes in seveda tudi tokrat ob tako častitljivem dogodku.

Pust Pusta preživeli smo, bilo nam je lepo. Maske res lepe so bile in tudi zanimive! Uslužbenci so se potrudili zelo, da nam je bilo lepo. Pri tem ideja veliko naredi, če se nekdo potrudi. Uprava za vzdrževanje je poskrbela, da je bila pustna veselica bolj vesela. Pelo se je in plesalo, pa tudi med sabo tekmovalo. Skupine so bile zelo zanimive, njihove maske pa igrive! Muzikant je bil res »ta prav«, ker je zelo pridno in vzdušju primerno igral. Tako se je za nas pust končal, da bi nam Bog zdravja dal! Jožica Novak

V letu 2010 smo doživeli

8. marec 2010 – praznovanje častitljivega jubileja gospe Eme Adam V Domu ob Savinji Celje je gospa Ema Adam, že sedemnajst let naša draga stanovalka, praznovala stoprvi rojstni dan. Ponosni smo, da je prav ob dnevu žena tako visok in častitljiv jubilej praznovala v družbi vseh njej dragih, ob sorodnikih, prijateljih, znancih, direktorici Bojani Mazil Šolinc, zaposlenih našega doma, županu občine Laško gospodu Francu Zdolšku, predstavniku Rdečega križa, predsednici Društva upokojencev Zidani Most, predsednici Krajevne skupnosti Zidani Most, socialni delavki, ki je gospo Adam sprejela v dom, in tudi v družbi stanovalcev. Vsi, ki poznamo gospo Emo Adam, vemo, da je ljubeča gospa z izjemnim sočutjem do sočloveka. S to vrlino se je odlikovala tako v preteklosti kot tudi danes. Gospa Ema Adam se je rodila kot edinka v železničarski družini v kraju Opčine pri Trstu, tam je prebivala okoli deset let. Nato se je s starši preselila v Novo mesto, kjer se je tudi izobraževala v srednji meščanski šoli, kar ni bilo pogosto za ženske v tistem obdobju. Po uspešno zaključeni šoli je bila za-

poslena v gradbenem podjetju. Po poroki jo je pot ponesla v Zidani Most, kjer je živela do svojega štiriinosemdesetega leta starosti. Poštenost, dobrosrčnost, skrbnost in dobronamernost so vrednote, ki jim je sledila vse od otroških let, zato ne preseneča njena odločitev po rojstvu dveh otrok, da bo prioriteto v svojem življenju zapisala skrbi za družino. Njena sočutnost in pozitivna energija sta se odražali tudi v skrbi za mamo Amalijo z nesebično skrbjo zanjo v domačem okolju. Čeprav je velik del življenja namenila gospodinjstvu in skrbi za družino, je gojila poseben čut do umetnosti. Znala je poskrbeti za svojo dušo s prebiranjem poezije Franceta Prešerna, ki ji še danes izjemno veliko pomeni. Gospa Ema Adam je postala del naše velike družine v Domu ob Savinji že pred sedemnajstimi leti, s svojo skromnostjo, prisotnostjo, pozitivno energijo, prijaznostjo in spoštovanjem navdihuje vse okoli sebe, tako da smo v Domu ob Savinji ponosni, da tako visok in častitljiv jubilej, ki je vreden pozornosti vseh, slavi prav med nami. Ob dnevu žena se lahko od gospe Eme Adam marsikaj naučimo, še zlasti to, da šteje v življenju tisto, kar nas osrečuje in veseli. Z željo, da ostane zdrava čim dlje v naši družbi, smo prav na njen rojstni dan v nedeljo vsi navzoči z veseljem nazdravili. Simona Žnidarec Demšar

V letu 2010 smo doživeli

Izdelovanje velikonočnih butar Čas hitro teče in že je tu pomlad, z njo pa tudi najbolj slikoviti in pisani prazniki. Vsako leto ti prazniki prinesejo k nam v dom veliko vedrine in nove energije. Kot se prebuja narava, se tudi mi. Hitro začnemo z zbiranjem zimzelenega rastlinja. To je namreč že tradicija v našem domu. V hladnih dneh smo v delovni terapiji pridno izdelovali različne rožice iz papirja, ki bodo krasile naše butare.

piškoti so kar pravšnji. Ob izdelovanju butar in prijetnem kramljanju čas hitro teče, tudi število butar je razveseljujoče. Vsi smo že utrujeni in vsega lepega je hitro konec. Najvažneje je, da smo butare izdelali sami in imajo prav zato neprecenljivo vrednost. Tako polni lepih vtisov odidemo vsak na svojo stran in se tega še dolgo spominjamo. Nevenka Podbreznik

Hitro pride ta dan in v zraku se že čuti ustvarjalni nemir. Dobimo se v delovni terapiji ob deseti uri. Pripravimo mize in nanje zložimo vse, kar potrebujemo: zelenje, palice, žice in rožice. Kaj pa zdaj? Malo zelenja in zavoj z žico, še malo pušpana, rožic in tako naprej … Ja, to je delo za spretne prste, a pomoč soseda je vedno dobrodošla. In že je tu pisana butara! Vsi delamo z veliko vnemo, zato se kot nalašč prileže okrepčilo, sok in

Očistimo Slovenijo v enem dnevu V soboto, 17. aprila 2010, je v Sloveniji potekala največja prostovoljna akcija z naslovom Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Cilj tega projekta je bil združiti 200.000 prostovoljcev in izpeljati največjo okoljsko akcijo v Sloveniji doslej. Projekt je bil začrtan po vzoru projekta Let´s do it, Estonija, ki so ga v Estoniji izpeljali leta 2008 in z njim dosegli izreden odziv med prebivalstvom. Projekt je organiziralo društvo Ekologija brez meja. Vključiti so želeli vse prostovoljce, ne glede na starost, izobrazbo, etično, versko ali politično pripadnost. Tudi mi v Domu ob Savinji Celje smo se na pobudo gospe direktorice pridružili vseslovenski čistilni akciji. Sodelovalo je 10 stanovalcev in fizioterapevtka, ki je organizirala potek dela v tem dnevu. Čistili smo okolico doma in bili z narejenim zelo zadovoljni, saj smo napolnili veliko vreč.

V Sloveniji je sodelovalo 270.000 prebivalk in prebivalcev. Z divjih odlagališč je bilo odstranjenih prek 10.000 ton odpadkov, ki so nevarni za okolje in ogrožajo podtalnico, ta pa je za Slovenijo najpomembnejši vir pitne vode. Ponosni smo lahko, da smo bili udeleženci te največje čistilne akcije v Sloveniji. Zdenka Zemljak

V letu 2010 smo doživeli

Zdravje v mestu šteje –– velikost mesta omogoča pregled nad aktivnostmi ter koordinacijo, –– projekt ima močno podporo lokalnih medijev, –– številne aktivnosti in naloge, ki vodijo v bolj kvalitetno življenje, že uspešno tečejo. Zelo pomembno je zagotoviti izmenjavo izkušenj in informacij, usposabljanje in sodelovanje na vseh nivojih. Pomembno je, da se povežemo v slovenskem prostoru in na ta način okrepimo aktivnosti v mestih, ki so že pričela z uveljavljanjem strategije zdravja za vse, ter jih razširimo tudi na območja, kjer še niso organizirani. 7. april je svetovni dan zdravja in letos je bila osrednja slovenska prireditev ob tem prazniku v našem mestu, v Celju. Svetovna zdravstvena organizacija ga je letos posvetila zdravju v urbanih naseljih s sloganom »Tisoč mest, tisoč življenj – zdravje v mestih šteje«. Svetovni dan zdravja je bil posvečen zdravemu življenjskemu slogu in v Celju smo se starejši in mladi združili v gibanju za zdravje. Skupščina občine Celje je že pomladi leta 1991 sprejela sklep o vključitvi Celja v projekt svetovne zdravstvene organizacije Celje – zdravo mesto. Cilj projekta je, da z ustrezno koordinacijo in povezovanjem usmerjamo svoja prizadevanja k izboljšanju zdravja in načina življenja ter varovanju fizičnega, biološkega ter socialnega okolja v našem mestu. V Celju deluje tudi projektni svet, kjer se vključujemo ljudje različnih poklicev in starosti, vodi pa nas župan, gospod Bojan Šrot. Mesto Celje ima v primerjavi z nekaterimi velikimi mesti pomembne prednosti: –– ima bogato zgodovino in tradicijo, ki je meščanom v ponos, –– osveščenost in kritičnost prebivalstva sta na zavidljivo visokem nivoju, –– projekt ima soglasno politično podporo,

Namen osrednje prireditve ob dnevu zdravja je bil, da bi se vključilo kar največ občank in občanov in da bi spoznali, da Celje nudi veliko možnosti preživljanja zdravega prostega časa. Zato se je dogajalo povsod: v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, v krajevnih skupnostih, po društvih in v našem Domu ob Savinji Celje. Vrstile so se športne tekme, predstavljale so se glasbene skupine, prisluhnili smo lahko različnim nasvetom, si ogledali reševalno in vojaško sanitetno vozilo z vso opremo in še bi lahko naštevali. V našem domu sta sodelavki, vodja prehrane Hermina Lubej in fizioterapevtka Fani Žnuderl, pripravili skupaj z ostalimi sodelavci zelo zanimiv dan. V hiši sta nam predstavili, kako pomembno se je zdravo prehranjevati in se čim več gibati. Na stojnici pa nas je o tem ozaveščala tudi mlečna kraljica. Z navdušenjem smo ji prisluhnili in si ogledovali njeno krono. Množica udeležencev se je iz vseh okolij v popoldanskem času zbrala pred Muzejem novejše zgodovine Celje, kjer je bila osrednja zaključna prireditev na prostem. Na njej so se zelo uspešno predstavili tudi naši stanovalci in poželi velik aplavz. Prireditev se je zaključila z medgeneracijskim pohodom do visečega mostu. Članica projektnega sveta Celje – zdravo mesto, Bojana Mazil Šolinc

V letu 2010 smo doživeli

Pripravljeni kulinarični dogodki

Pesem za tebe Za lepo jutro, za dobro voljo. Nasmehni se, čeprav dežuje, saj veš, da za dežjem pride sonce. Sence izginjajo in delo ti veselo gre od rok.

Poleg ostalih dogodkov, ki se dogajajo v domu, smo tudi v enoti prehrane skozi vse leto pripravili nekaj kulinaričnih dogodkov, ki so zaznamovali malo drugačne in prijazne dni našim stanovalcem in uporabnikom storitev. 1. aprila smo ob velikonočnih praznikih pripravili peko prazničnega peciva v sodelovanju z dijaki 4. letnikov Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje. Ob svetovnem dnevu zdravja, 7. aprila, je bil sestavljen celodnevni jedilni list, v katerega so bile vključene zdravju prijazne jedi, kar je bilo tudi predstavljeno in ponujeno na stojnici z degustacijami različnih zdravih in dietnih izdelkov. V poletnih mesecih smo dvakrat izvedli sladoledni vrt v domskem parku, kjer smo ponudili nekaj vrst hladnih sladkih dobrot. V jesenskem času smo v jedilnici doma ponudili kuhan in pečen kostanj z moštom ter se ob tej priložnosti družili. V prazničnem decembru pa smo skupaj z zaposlenimi, stanovalci, uporabniki dnevnega centra in dijaki 2. letnikov Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje pripravili peko mešanega drobnega peciva. Tudi v prihodnje si želimo še veliko takšnega sodelovanja. Hermina Lubej

Črne dneve v malho spravi, vetru jo oddaj, da ne pridejo več nazaj. Nada Jelovšek Nadana

Novica V mojem življenju se vse vrti; naj si bo to denar ali smeti. Na premoženje sem čakal veliko let, nazadnje pa sem moral od hiše letet'. Tisti pa, ki so lenarili in pohajkovali, so se spretno pretvarjali v nevedneža, naskrivaj so vroče železo kovali in hoteli priti do velikega deleža. Ker niso priznali človeške vrednote, so zase kovali nekakšno pravico, s katero bi prišli do velike dote in na vsak način prikrili resnico. Ker pa niso poznali sramote, so od sodnika dobili pošteno novico. Blaž Šafarič

V letu 2010 smo doživeli

Dragocenost prostovoljnega dela v Domu ob Savinji Celje

»Če vse, kar počnemo, delamo s popolno predanostjo, svoje življenje zagotovo osmislimo.« Prepričani smo, da prav prostovoljno delo, ki je resnična oblika neposredne pomoči, skozi katero se izraža potreba človeka po človeku, osmisli tako življenje prostovoljcev kot naših stanovalcev, saj gre vedno za vzajemen in recipročen odnos. Za prostovoljce pogosto pomeni priložnost, da v tem odnosu posredujejo svoje izkušnje, jih obdelajo in artikulirajo, obenem pa spoznajo nekaj, česar prej še niso poznali. Soočijo se konkretnimi izkušnjami, življenjskimi zgodbami, spoznanji in modrostmi tistih, ki jim namenjajo svoj čas. Prav druženje s starejšimi ljudmi, z bogato paleto življenjskih izkušenj in modrosti za prostovoljce pogosto pomeni vzajemno sodelovanje, razumevanje in uspešen medgeneracijski dialog, ki presega splošno mišljenje, da mladi ne znajo prepoznati modrosti starejših, starejši pa ne potencialov mladih. Prostovoljstvo seveda lahko razumemo kot specifično obliko solidarnosti, v veliki meri pa tudi kot obliko samopomoči. Čar prostovoljnega dela je ravno v tem, da je tisto, kar opravljamo za druge, lahko tudi delo zase, kar potrjujejo številni prostovoljci, ki se vsako leto znova z veseljem vključujejo v prostovoljno delo v Dom ob Savinji Celje. Izredno ponosni smo na skupno število prostovoljcev, ki je v šolskem letu 2009/2010 znašalo kar 71 vseh udeleženih v projekt prostovoljnega dela. Priložnost vključevanja in povezovanja mladih na način individualnega druženja in skupinskega sodelovanja s stanovalci doma in uporabniki Dnevnega centra

smo omogočili študentom, dijakom in učencem iz različnih šol, in sicer: Fakultete za socialno delo, Srednje zdravstvene šole Celje, I. gimnazije v Celju, Gimnazije Celje – Center, Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje, Srednje ekonomske šole Celje, Poslovno-komercialne šole Celje, Srednje šole za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, Šolskega centra Celje, OŠ Glazija, I. osnovne šole Celje in II. osnovne šole Celje. Ponosni so tudi na to, da se v dom kot prostovoljci vključujejo tudi odrasli, ki se samoiniciativno odločijo za prostovoljno delo na način individualnega druženja, vodenja skupin za samopomoč, literarne dejavnosti in nudenja brezplačnega pravnega svetovanja za naše stanovalce. Prepričani smo, da uspešnost projekta dokazujejo zadovoljni obrazi vseh udeleženih v projektu ob vsakoletni zaključni prireditvi, na kateri je vedno znova možno videti in občudovati spletene vezi med prostovoljci in stanovalci ter uporabniki dnevnega centra. Slednji, ki se družijo s prostovoljci, nam dajejo izredno dobre in spodbudne povratne informacije, kar nas navdihuje za delo v prihodnosti in nam predstavlja izziv, kako projekt prostovoljnega dela še nadgraditi. V imenu Doma ob Savinji Celje se vsem prostovoljcem zahvaljujemo za vsa drobna razumevanja, prijaznosti, na stotine nežnih nasmehov, na tisoče drobnih dejanj prijateljstva ter za vse, kar je vplivalo, da je naše življenje v domu in dnevnem centru še lepše. Simona Žnidarec Demšar

V letu 2010 smo doživeli

Pot na Brezje Vsako leto – to nam je prešlo že v navado –, komaj čakamo dne, ko bomo obiskali Brezje. To je romarska pot, ki je nihče, ki je pri moči, ne želi zamuditi. 13. maja zjutraj so bile naše oči uprte v nebo in vsi smo si želeli lepega vremena, toda tudi dežne kapljice nam niso mogle preprečiti, da ne bi nestrpno čakali na odhod iz Celja. Avtobus je bil popolnoma poln. Na pot je šla pisana druščina: stanovalci doma, uporabniki DC, stanovalci varovanih stanovanj in spremljevalci. Z nami je bil tudi gospod pater Andrej. Vesna Vodišek nam je malo opisala pot, nastanek bazilike Marije Pomagaj na Brezju, malce smo molili in že smo bili na cilju. Deževalo je. Šli smo naravnost v cerkev, ki je bila polna vernikov iz vseh koncev Slovenije. Imeli

smo veliko srečo, da smo pri iskanju prostih sedežev naleteli na nuno, ki nam je poiskala sedišča tik pri oltarju, kjer smo zelo dobro videli in slišali mašnika, ki sta vodila bogoslužje. Ponosni smo bili na gospoda Andreja, ki je somaševal.

hitro minila. Poslovili smo se z željo, naj nam Marija pomaga, da bomo drugo leto zdravi zopet komaj čakali romanje na Brezje. Ruža Sevšek

Tega dne je v cerkvi gostoval moški pevski zbor z Nizozemske, ki je imel po maši tudi kratek koncert. Bilo je čudovito, veličastno. Kljub dežju in mrazu nam je bilo toplo pri srcu in mir je zajel naše duše. Po končanem koncertu smo imeli nekaj časa, da smo lahko prižgali svečke, kupili kakšen spominek, potem pa smo pohiteli v bližnje gostišče na čaj oziroma kavico in sendviče, ki so nam jih pripravili kot popotnico v naši kuhinji in so bili zelo slastni. Bilo je lepo, preživeli smo krasen dan. Pot domov je kar pre-

Brezje Veter, nesi mi želje, upanje v tiho vas, Brezje. Je sonce ali deževje, ponesi na Gorenjsko v cerkev sv. Mariji Pomagaj. Tiho upanje, prošnja, v smrtni bolečini pluje v Marijino naročje, s solznimi očmi izročaš, da se usmili in razsodi tudi Jezus, njen sin. V mislih, sanjah, bedenju, vedno sem pri tebi. Veter kakor morje valovi mi pozdrave matere Marije. Stanje se izboljšuje, so izkušnje moje. V sebi nosiš vero, trdno vero, ki jo deliš med ljudi. Berta Jelenko

V letu 2010 smo doživeli

Slavčki – pevska skupina Doma ob Savinji delovalo 42 zborov oziroma 740 pevcev iz cele Slovenije. V ocenjevalni žiriji so bili priznani slovenski pevci: Lado Leskovar, Stane Mancini in Rafko Irgolič, ki so nam odmore popestrili s petjem iz svojega bogatega repertoarja. Naš zbor se je letos predstavil z valčkom bratov Avsenik, Prelepa Gorenjska, s katero smo navdušili občinstvo in ostale udeležence srečanja ter poželi velik aplavz. Pevska skupina SLAVČKI delujemo pod okriljem Doma ob Savinji Celje.

Prireditev je bila lepa,vesela in sproščujoča, saj smo bili vsi skupaj prava Slovenija v malem.

Štejemo štirinajst članov, ki se redno enkrat tedensko zberemo na vajah in ob spremljavi klavirja, harmonike ali kitare prepevamo razne pesmi s poudarkom na slovenski domači narodni pesmi, prav tako pa posegamo po priredbah ljudskih pesmi tujih narodov.

Uradni del smo zaključili z razglasitvijo zmagovalca. Letos so to bili kar trije zbori, ki so se predstavili s skupno pesmijo. Po tekmovalnem delu smo imeli zabavo in rajanje ob prijetni domači glasbi. Bilo je veselo, kot je vedno, kadar se zberemo pevke in pevci socialnih zavodov Slovenije.

Petje nam pomeni več kot le razvedrilo in priložnost za druženje, pomeni nam način življenja. Z rednim sodelovanjem na revijah in na vseh prireditvah v Domu ob Savinji želimo veselje in radost, ki nam jo daje petje, deliti z ostalimi stanovalci in obiskovalci ter popestriti dogajanje v Domu. Kot že vrsto let doslej smo tudi letos sodelovali na reviji pevskih zborov stanovalcev socialnih domov, ki je potekalo v Ljubljani. Letos je potekalo že 17. srečanje pevskih zborov stanovalcev socialnih zavodov Slovenije. Organizator prireditve je bil lanskoletni zmagovalec, Dom starejših občanov Fužine – Ljubljana. V prijetni dvorani Gospodarskega razstavišča v Ljubljani smo se zbrali in po dobrodošlici Pihalne godbe Fužine in Mažoretk Fužine, pozdravnem govoru ljubljanskega župana Zorana Jankoviča ter skupni pozdravni pesmi Slovenija, od kod lepote tvoje ob spremljavi Pihalne godbe Fužine pričeli s tekmovalnim programom. Letos je so-

Iz slovenske prestolnice smo se vrnili v poznih popoldanskih urah, rahlo utrujeni, z veliko dobre volje in lepimi občutki. Milko Burger

V letu 2010 smo doživeli

Športno-družabne igre stanovalcev domov Celjske regije Tudi starost je lahko lepa, če pravilno poskrbimo za zdravo in krepko telo. Tega se dobro zavedajo vsi, ki sodelujejo na vsakoletnih športno-družabnih igrah. Letos so športno-družabne igre organizirali v Domu dr. Jožeta Potrča v Poljčanah. Bil je turoben in deževen dan 13. maja, ko smo se odpeljali igram nasproti. Iger se je letos udeležilo deset socialno-varstvenih zavodov iz celjske regije. Izvedli so lahko le tri discipline, ker je dež onemogočil kegljanje na prostem. Tekmovali smo v metanju žoge na koš, metanju obročkov na lesene palčke in v iskanju črk za določeno besedo. V vsaki disciplini smo dosegli zlato sredino, za kaj več pa nam je zmanjkalo športne sreče. Iger se je udeležila tudi naša gospa direktorica, ki nas vsako leto spodbuja k čim boljšim rezultatom. Tudi direktorji so se pomerili med seboj v igri »lovljenje rib po poljčansko«, ki nas je vse dobro nasmejala. Po igrah je bilo lepo poskrbljeno

za hrano in dobro vzdušje, ki nas je spremljalo še celo pot proti domu. Na svidenje na naslednjih igrah v Domu Nine Pokorn Grmovje! Zdenka Zemljak

Vrtno kegljanje Že tradicionalno tekmovanje v kegljanju se odvija v mesecu maju z ekipo, ki jo povabimo iz zunanjega okolja. Lani je bilo Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Celje, letos smo povabili stanovalce iz doma starejših v Trbovljah. Kegljanje je med invalidi in starostniki zelo priljubljen šport, saj je to aktivnost, ki jo mnogi še zmorejo. Imamo različne težavnostne stopnje: bowling, avtomatsko kegljanje na stezi, vrtno kegljanje, v zimskem času in pri težko pomičnih stanovalcih pa uporabimo sobno in namizno kegljišče. V sončnem dopoldnevu so se zbrali na vrtu ob kegljišču tako gledalci kot nastopajoči. Ob dogovorjenem času so prišli tudi naši gostje s spremljevalko. Navdušeni nad našim parkom in kegljiščem so predlagali, da kar pričnemo s tekmo. Stanovalci so spodbujali obe ekipi. Še posebej glasno je bilo

takrat, ko je padlo veliko kegljev. Navijanju so se pridružili tudi gledalci na balkonih, ki gledajo na kegljišče. Poznavanje domačega terena, spodbuda publike in nepristranska sodnica je dodelila zmago domačinom. Obiskovalci pa napovedujejo zmago naslednje leto. Fani Žnuderl

V letu 2010 smo doživeli

Gospa Ana Mulej je letos praznovala z nami že desetič V Domu ob Savinji Celje smo 29. maja skupaj z našo gospo Ano Mulej praznovali njen stotretji rojstni dan. Gospa Ana se je tri mesece pred svojim stotim rojstnim dnem, to je bilo leta 2001, preselila v Dom ob Savinji Celje in takrat smo dobili priložnost, da smo praznovali prvi stoti rojstni dan v našem domu. Bila je druga najstarejša Slovenka in najstarejša Celjanka. Izjemno ponosni smo, da je tako visok in častitljiv jubilej praznovala v družbi vseh njej dragih, v bližini sorodnikov, prijateljev, znancev, predstavnikov krajevne skupnosti Medlog in tudi stanovalcev ter zaposlenih v našem domu. Stanovalci Doma ob Savinji Celje so s ponosom vsako leto pričakovali njeno praznovanje. Ena izmed stanovalk, ki jo je gospa Mulej še posebej častila, je gospa Jožefa Novak, ki je ob tem praznovanju posebej zapisala: »Spoštovana gospa Mulej, z vsem spoštovanjem vas lepo pozdravljamo in se veselimo vaših 109 let. Jaz kot vaša sostanovalka se vas spominjam, odkar sem tukaj v Domu ob Savinji. Spominjam se vas kot zelo korajžno, veselo in dobre volje ter polno življenja.« Tudi zaposleni smo se veselili vsakega 29. maja. Sodelavci so povedali: »Gospa Mulej nas navdušuje s svojo življenjsko energijo. Ves čas rada pripoveduje o svojih zlatih starših. Dokler ji je zdravje dopuščalo, se je rada urejala sama. Zdaj, ko je zdravje klonilo pod težo njenih let, je slabotna, vendar umirjena in hvaležna za vse, kar se naredi zanjo. Vsi delavci smo hvaležni, da smo bili del njenega življenja.« Gospa Ana Mulej se je rodila v ljubeči kmečki družini na Babnem kot sedmi otrok in prva

hčerka v družini, ki je bila obdarjena z dvanajstimi otroki. Čeprav je morala že v rani mladosti prevzeti težja dela na posestvu, ji tega bremena ni bilo težko prenašati, saj so ji starši ponujali največjo mero ljubezni in spoštovanja in ji s tem privzgojili sočutje za drugega, poštenost, spoštovanje, dobrosrčnost, dobroto, skrbnost, delavnost, veselje do življenje in dobronamernost. Ljubezen in spoštovanje do staršev je izkazala tudi tako, da je prevzela skrb zanje v starosti, ko so jo najbolj potrebovali. Svoje družine si zaradi smrti fanta, ki ga ji je vzela vojna, ni ustvarila, je pa zato dobroto, naklonjenost in ljubezen razdajala številnim nečakinjam in nečakom. Ana se je mesec dni po praznovanju stodevetega rojstnega dne poslovila od nas. Stanovalci in zaposleni se je bomo spominjali tudi po njenih besedah, ki smo jih radi slišali, ko nam jih je povedala: »Takšne, kot sem jaz, nimate nobene.« Bojana Mazil Šolinc

V letu 2010 smo doživeli

Na obisku pri Josipu Jurčiču

Josip Jurčič. Kdo je to? Ste že kdaj slišali za tegale gospoda? Ali veste, da se DOM OB SAVINJI nahaja v Jurčičevi ulici 6?

»Upam, da nam ob gramofonski plošči ne bo dolg čas,« je odgovorila moja soseda Ana.

Da bi ga bolje spoznali, smo se 30. junija 2010 odpravili na Jurčičevo pot. Pa ne na pešpot, ki vodi od Višnje Gore prek Pristave in Zavrtače, planote Polževo, vasi Male Vrhe, Kravjeka in Oslice do Muljave, ampak smo si izbrali vožnjo z avtobusom, ki nas je popeljal od Celja do Ljubljane in naprej po dolenjski cesti do Muljave.

»Dovolite, da vam predstavim še našega voznika, ime mu je Roman. Vem, zakaj zdaj molčite, ker po tihem molite, da bi nas voznik srečno pripeljal do cilja. Ko ste pa v cerkvi, po tihem preklinjate, ker župnik premalo kuri. Takšna je pač razlika med voznikom in župnikom.« Ko je Zdenka ugotovila, da ni več nobeden zaspan, je predstavila še medicinsko sestro Urško Selčan.

Za pot domov smo si izbrali drugo smer, ki nas je peljala od Muljave prek Novega mesta, Krškega, Brežic in Rimskih Toplic do Celja.

»Če bo kdo potreboval pomoč, naj pokliče Urško, ona bo vse uredila!«

Zunaj je bil lep dan, v avtobusu pa je kazalo, kot da je vse zaspano. Vožnja do Trojan je bila še kar znosna, nato pa je vlogo voditeljice prevzela gospa Zdenka Zemljak, ki se je lotila ne samo mikrofona, ampak tudi nas, ki smo še dremali. Če se je le kdo oglasil, mu je poleg resnic natresla še veliko neresnic, ki pa so tako učinkovale, da nihče ni bil več zaspan. »Dober dan, dragi moji sopotniki! Za tiste, ki me še ne poznate, bom danes Zdenka! Za stare znance pa gramofonska plošča, ki se vrti, vrti in še kar naprej vrti!«

»Meni pa preveč piha v glavo,« se je oglasila Marija. Zdaj je Urška pokazala, da ni samo dobra medicinska sestra, ampak da se spozna tudi na klima napravo. Nato se je ponovno oglasila Zdenka: »Ker se vozimo po avtocesti, si ne moremo privoščiti trojanskih krofov. Namesto tega uživajte v Kamniških in Julijskih Alpah. Če malo bolj pogledate, boste videli, da so na Triglavu še ledeniki. Desno od Triglava pa se sprehajajo kozorogi in gamsi. Ko pridemo na Dolenjsko, boste videli, da tam še živijo medvedi, ki

V letu 2010 smo doživeli

so pobegnili iz Kočevskega pragozda.«

ker nimam spalne srajce,« je odgovorila.

»Gospod, se vi bojite medvedov?« me je vprašala soseda Ana.

»Kaj pa potni list?« sem vprašal.

»Seveda se bojim. Kdo pa se medvedov ne boji. Če vas na Dolenjskem ne bo klop napadel, obstaja možnost, da bo to storil kakšen medved. Zato pa čim manj hodite po gozdovih,« sem ji odgovoril. Ko je Ana utihnila, se je ponovno oglasila Zdenka: »Zdaj zapuščamo našo prestolnico Ljubljano in se vozimo proti Zagrebu! Dva dni bomo v Zagrebu, nato nam še en dan ostane za ogled Muljave. Kdor nima pri sebi veljavnega potnega lista, ne bo videl Zagreba!« Ko je moja soseda Ana slišala za potni list, je takoj začela brskati po svoji torbici. Ker ga ni našla, me boječe vprašala: »Gospod, kaj osebna izkaznica ne bo veljala?« »Če veljavnost osebne izkaznice še ni potekla, bo veljala,« sem ji odgovoril.

»In tretjič tudi zato ne, ker mi nobeden ni povedal, da bom potrebovala še potni list,« je končno priznala, da ga nima v torbici in da zato ne bo šla v Zagreb. »Gospa, če se bomo zaradi odprtja novega dela avtoceste na Dolenjskem še naprej tako po polževo vozili, v dveh dneh ne pridemo do Zagreba,« sem ji odgovoril. Ugotovil sem, da voznik avtobusa ni bil kaj dosti zgovoren. Sploh pa ne potem, ko je v Muljavi zgrešil pot in nas je moral dvakrat voziti skozi gozd tja in nazaj, da smo bolj spoznali tuje kraje v naši domovini. To priložnost je izkoristila Zdenka in v mikrofon zavpila: »Gremo borovnice nabirat! Gobarji na delo! Tukaj ni kač! Pazite na ježke! Pazite, da ne pohodite kakšnega polžka, ker tukaj živijo samo takšni, ki nimajo svojih hišk!«

»Zakaj pa ne?« sem vprašal Ano.

Da bi našli pravo pot, je Zdenka vklopila telefon. Ko je dobila pravo informacijo, je zavpila: »Pri kulturnem domu desno!«

»Prvič zato ne, ker je moj stric, ki je živel v Zagrebu, že umrl in nimam kje prespati, in drugič zato ne,

Tam, kjer je kulturni dom, mora biti doma še kakšen pisatelj, sem začel razmišljati.

»Gospod, jaz pa ne bi šla v Zagreb.«

V letu 2010 smo doživeli In tako smo v deželi desetega brata končno prispeli do Jurčičeve domačije v Muljavi, kjer je pisalo: JURČIČEVA DOMAČIJA MUZEJ NA PROSTEM. Josip Jurčič je postavil trdne temelje slovenskemu pripovedništvu; napisal je prvi slovenski roman Deseti brat, vrsto daljših pripovedi, prvo slovensko tragedijo Tugomer in veliko kratkih proznih pripovedi. Po dokaj naporni vožnji smo končno občutili trdna tla pod nogami. Ko je moja soseda ugotovila, da nismo pristali v Zagrebu, ampak na Jurčičevi domačiji v Muljavi, je veselo vzkliknila: »Ah, kako sem vesela, da lahko stopim na to mehko travo in uživam čisti zrak na tej domačiji. Le poslušajte, kako ptičke lepo pojejo v tem gozdu.« »Da, lepo,« sem odgovoril. »Na Jurčičevi domačiji se lahko veselite vi in ptice, pa nihče od vas ne bo zahteval, da mu morate pokazati osebno izkaznico, potni list ali pa spalno srajco.« »Dragi moji potniki! Po ukazu naše direktorice, Bojane Mazil Šolinc, vam moram sporočiti žalostno novico, da zdaj sledi malica! Po malici pa si bomo ogledali film o Jurčičevi domačiji! Ste za to?« je vprašala Zdenka. »Seveda smo za to!« so v en glas zavpili potniki. Po končani predstavitvi filma smo si ogledali še Jurčičevo domačijo od zunaj in znotraj. Najprej smo si ogledali leseno bajto, ki se ji reče Krjavljeva koča. Ko si je moja soseda ogledala posteljnino v leseni koči, mi je rekla: »Gospod, poglejte to posteljnino. Krpa na krpi.« »Da, to je pa zgodovina. Če bi danes moral nekdo spati na takšnih krpah, bi krpe polil z bencinom in vžgal,« sem odgovoril. Po ogledu čebelnjaka, kašče in sušilnice za lan smo se napotili v Jurčičevo rojstno hišo, ki jo je leta 1826 postavil pisateljev ded. Še danes predstavlja pravo zgodovino starinskih kmečkih obrtniških predmetov.

Ko smo vstopili v prostor, kjer je bilo predstavljeno Jurčičevo življenje in delo, mi je soseda Ana pokazala na steno, na kateri je bila plošča z zlatim napisom: V tej hiši je bil porojen v 4. dan marcija 1844. leta JOSIP JURČIČ pesnik in pisatelj slovenski Če tisti podatek drži, ki sem ga tam prebral, da je umrl 5. maja 1881, v komaj sedemintridesetem letu, potem lahko rečem, da je Josip Jurčič polno živel in ustvarjal, mi pa lahko njegova dela samo še občudujemo. Z lepimi občutki smo zapustili Muljavo in se nato odpeljali v Novo mesto, kjer smo si ogledali dolenjsko prestolnico. »Kakšna je to gostilna, če se nimaš kam »poscati«?« se je v hudi jezi pritoževala Ana. »Pa ste vprašali koga, če imajo WC?« sem skušal pomagati. »V kuhinji sem vprašala, kje je zahod, pa mi je gospa rekla, da je zahod na drugi strani Novega mesta.« »Gospa, zdaj niste v Zagrebu. Zdaj ste v Novem mestu. V Zagrebu se reče zahod in zapad, v Novem mestu pa WC in zahod,« sem ji pojasnil. Po končanem kosilu, ki so nam ga pripravili v Gostilni pr’ leseni žlici, je spregovorila še naša direktorica, ki nas je najprej pohvalila za našo potrpežljivost, nato pa še pohvalila dobro pripravljeno kosilo in sončnice, ki so bile na mizah. Povedala je, da je sončnica prepoznavni znak za Dom ob Savinji. Na koncu nam je še obljubila, da se čez kak teden spet dobimo v našem parku, kjer se bomo družili in zabavali ob hladnem sladoledu. Do takrat pa nam je zaželela srečno pot od Novega mesta do Celja. Naj povem še to, da nas je spremljalo lepo vreme od samega začetka pa do konca našega potovanja. Avtor teh vrstic lepo pozdravlja vse potnike in na svidenje do drugega leta. Blaž Šafarič

V letu 2010 smo doživeli

Doma – v petem nadstropju

Pritisnem gumb za peto nadstropje in komaj čakam, da se pripeljem do vrha. Dvigalu se ne mudi tako kot meni, vseeno mu je, ali je mama dobre volje ali čemerno ždi na svojem stolčku, in še najmanj mu je mar, če je obležala v svoji postelji. Odprem vrata in prvi prijazni pozdrav mi nameni sestra, nato pa me pozdravi nekaj parov pričakujočih oči prisotnih gospa in počasi me začudeno pogleda moja mami. Danes me je vesela, mi maha, me ogleduje, me poboža in se stisne k meni, ko jo objamem. Vendar me vika! Me spet ne pozna? Držim jo za roke, ona drži mene, besede pa, kot da so poniknile, njene in moje. Naj ji spet pripovedujem o njenih vnukih, ki jih je imela nepopisno rada, zdaj pa ne ve nič o njih? Naj ji pripovedujem o mojih navihanih vnukih, ki jih tudi ne pozna več? Naj ji pripovedujem o njenih umrlih bratih, ki se jih ne spominja? Naj ji pripovedujem o njenih prijateljicah, ki jih je pozabila, one pa njo. Ne, ne bom je spravljala v zadrego! O rožah bova govorili, o dišečih, pisanih šopkih na balkonu, kjer so sestre zasadile majhen vrt. Kdor zasadi vrt, zasadi ljubezen, piše na vrtni tablici. Greva pobožat sivko, greva poduhat rožmarin, gre-

va občudovat bahate pelargonije, greva poslušat žuborenje fontane, ali pa odtrgat listič melise in se odišavit z njim, tako kot včasih v otroštvu … Rože imava še vedno zelo radi. Povezujejo naju v druženju in skromnem pogovoru. In ljubezen na vrtu se čuti, se sliši, se vidi in vonja … Vprašam: «Greva še za Savinjo, v senčni drevored platan?« Odkima. »Ne!?« Ne moreva, nima časa! Kuhali bodo marmelado ali pekli pecivo ali sušili sadje, prepevali, morda pa prebirali Stoletno pratiko ali horoskop v Cosmopolitanu. Gospe v jedilnici vedno bolj nestrpno pričakujejo, kaj zanimivega se bo dogajalo, pa še kava je omamno zadišala. Tudi midve bova kar tukaj počakali in se samo malo sprehodili po oddelku. Med sprehajanjem moja mami kar naprej pogleduje za sestro. Ko se ji dovolj približava, se stisne k njej. Stojim ob strani, opazujem mamin pomirjen pogled in zadovoljni nasmeh. Vidi se, da jo ima rada, da je varna in srečna v sestrinem objemu. Zdaj sem tega že navajena in nisem več ljubosumna in začudena. Ne, hvaležna sem, da je tako! Hvaležna sem vsem gospem, ki se nesebično posvečajo vsem svojim varovankam, ki jih vsak dan negujejo, oblačijo, nahranijo, poskrbijo za vse njihove potrebe, poto-

V letu 2010 smo doživeli lažijo, zaposlijo in razvedrijo. So njihove skrbne varuhinje, njihove prijateljice, zaupnice, tolažnice, njihove rešilne bilke. In kolikokrat vam povemo, spoštovane gospe, kako smo vam hvaležni? Mi, ki ne moremo sami skrbeti za svoje mame, in kolikokrat vam to povedo naše mame, ki smo vam jih zaupali? Malokrat, premalokrat! Pa smo! Neizmerno smo vam hvaležni za vsako pleničko, za vsako žličko, za vsak topel dotik, za vsako prijazno besedo, za vse ugodje, ki nam ga nudite! Hvala vam vsem skupaj in vsaki posebej!

Zaradi vas, ki vam ni vseeno, brez skrbi odhajam z dvigalom iz petega nadstropja. Zanjo je poskrbljeno! Zame tudi! Morda me bo kdaj drugič prepoznala. In tudi če me ne bo, bom imela lep občutek, da sem bila lahko z njo in jo le tiho držala za roko. Za vse drugo ste poskrbele ve! Saj veste, kaj je zapisal pesnik Pavček: »Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in na veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje.« Jana Turk

Deset let skupine Šmarnice Naša skupina se že deset let srečuje vsako sredo. Klepeta s prijateljicami in raznovrstnih aktivnosti se vsakič znova veselim in nestrpno čakam na naše druženje. Samo štiri smo še ostale od skupine, ki se je prvič srečala januarja leta 2000. V desetletju, ki se izteka, so nas nekatere članice zapustile za vedno ali odšle zaradi bolezni, pridružile pa so se nam nove. Srečanja so nas povezala in postale smo prave prijateljice. Dobro se razumemo in skupaj doživljamo in podoživljamo lepe trenutke.

nja spominov in druženja s prijetnimi ljudmi. Za pestrost tem in aktivnosti skrbita naši voditeljici Emilija in Vesna. Gospa Emilija Pešec vodi našo skupino od prvega srečanja. Vselej radovedno čakamo njene pobude za pogovor ali izlet. Pogovarjali smo se že o toliko temah, da bi jih težko naštela, vse pa so nas spodbudile k obujanju spominov, že pozabljenemu znanju in k izmenjavi življenjskih izkušenj.

V skupini se vsako sredo pogovarjamo o različnih temah, popijemo kavico in poklepetamo, tudi zapojemo in delamo načrte za prihodnja srečanja. Bile smo že na več izletih, med drugim na Brnici, v Konjicah, na Podvinu, v Novem Celju in Krškem. Sama se zaradi bolezni nisem mogla udeležiti vseh, je pa bilo vedno veselo in polno doživetij. V preteklih letih smo se kot skupina udeležile maškarade v našem domu. Bile smo že medicinske sestre, kuharice, hišniki, gospodje in nazadnje dame s klobuki. Vsakič smo osvojile nagrado, se zelo zabavale in uživale v druženju. Šmarnice so nas povezale tudi pri praznovanju rojstnih dni naših članic. To so priložnosti za počastitev osebnega praznika vsake izmed nas, čas obuja-

Iskreno si želim, da bi tako ostalo še mnogo let, in se našima voditeljicama ob deseti obletnici skupine Šmarnice lepo zahvaljujem za njuno skrb za naše počutje in za dobro voljo, ki jo prinašata med nas. Božka Uršič

V letu 2010 smo doživeli

Utrip v dnevnem centru 8. novembra je minilo šest let od odprtja dnevnega centra. V tem času je prišlo skozi naša vrata več kot 200 obiskovalcev. Nekateri smo skupaj že celih šest let, eni prihajajo na novo, drugi odhajajo, a takšno je življenje. Pri nas se veliko pogovarja, poje, včasih tudi zapleše. Vsak dan telovadimo, preberemo časopis, sledijo usmerjene dejavnosti: urimo spomin, preverjamo našo zbranost, igramo družabne igre, hodimo na filmske urice, na sprostitev in ob petkih po želji k sveti maši. Če je vreme lepo, hodimo na sprehode ob Savinji ali pa kar v naš domski park.

ob različnih priložnostih. Naredili smo okoli 400 vizitk, ki so jih dobili uporabniki centra za pomoč na domu ob rojstnih dnevih. Mesec oktober je mesec starejših. Med vsemi ostalimi aktivnostmi smo ga obeležili tudi na način, da smo gostili svojce na rednem letnem srečanju. Posebej skrbno smo vsi skupaj predhodno izdelali

Veselimo se vsake prireditve v našem domu, pa naj bo to nastop folklornih skupin, ljudskih godcev, otrok iz vrtca ali šol. Da bi zamudili nastop Veselih Štajerk, ki so gostovale v našem domu, še pomisliti ne smemo. Mesec maj je že običajno najlepši mesec in prav v maju je bilo organizirano romanje na Brezje. Junija je bil organiziran domski izlet v Muljavo. Imeli smo se čudovito. Zelo veseli smo druženja z mlajšimi, še posebej vsakotedenskega obiska učencev Osnovne šole Glazija, s katerimi preživimo veliko lepih uric. Skupaj z učenci in njihovimi učiteljicami smo si v juniju ogledali nove pridobitve mesta Celja, novo tržnico. Bili smo tudi v muzeju, ustavili smo se pred občino … Poletje ima pri nas v domu poseben čar, saj smo imeli kar trikrat sladoledni vrt in dnevni center se ga je vedno z veseljem udeležil v polnem številu. Občasno nastajajo pod našimi še vedno ustvarjalnimi prsti drobni izdelki, ki jih uporabimo za krasitev prostorov ali pa jih namenimo za obdaritve

školjke, ki smo jih podarili svojcem, gospe direktorici doma in vodji centra za pomoč na domu. Z drobnimi simboličnimi darilci smo svojcem želeli sporočiti, da vsaka školjka skriva v sebi biser. Vsak človek pa ima namesto bisera srce, ki si ga želimo odpreti, če kdo prav potrka na naša vrata. Čeprav smo stari, včasih bolni, nemočni, sitni in prepirljivi, smo samo nežna človeška bitja, željni lepe besede in stiska roke. Želimo si bližine svojih dragih, njihovih objemov, skupnih pogovorov. Lepo nam je. Če se odločite in se nam pridružite, boste med nami našli prijatelje, prijatelje za vedno, pa naj nas pot odvede kamorkoli že. Ruža Sevšek

V letu 2010 smo doživeli

Življenje v petem nadstropju

Naš dom je velika hiša, v kateri živimo vsak v svojem kotičku. Smo velika družina, ki jo sestavlja dvajset stanovalcev. Živimo kar se da družinsko življenje. Najdete nas v lepih, prenovljenih prostorih v petem nadstropju novega doma. Kljub tegobam, ki jih življenje prinaša, živimo polno življenje, saj se ves čas trudimo, da kvalitetno preživljamo dneve. Imamo lepo delavnico, v kateri ustvarjamo in izvajamo različne aktivnosti. Največje veselje nam prinaša naš balkon. Kljub hladnim dnem je še vedno poln cvetja in rastlin, ki jih redno občudujemo. V našo družino spadajo tudi sorodniki, obiskovalci in vsi, ki z veseljem spremljajo naše življenje. Le-ti nas večkrat razvajajo z dobrotami in svežimi šopki, ki so pri nas vedno na mizah. V letošnji jeseni smo od prijazne darovalke dobili večjo količino bio jabolk, tako da se je naša delavnica spremenila v sušilnico sadja, naša kuhinja pa v butik marmelad. Vsak izmed nas se trudi po svojih močeh. Pri rednih kulinaričnih urah si pripravimo tudi kakšno dobroto, ki nam gre dobro v slast. To je tudi zasluga naše vodje kuhinje Hermine, ki nam nabavlja želene sestavine, kar včasih ni lahko. Ker se v našem domu vedno kaj dogaja, se radi udeležujemo prireditev, ki nam bogatijo življenje. Če je človek pozitivno naravnan, se ima lahko lepo vsepovsod in v vsakem življenjskem obdobju. Dragi moji, takoj nasmeh na obraz in veselje v srce! Stanka Ribič

V letu 2010 smo doživeli

Pomoč na domu – izbira življenja v domačem okolju Center za pomoč na domu, delujoč v okviru Doma ob Savinji Celje, zagotavlja storitve, namenjene izboljšanju kakovosti življenja starejših v domačem okolju. Storitve v bivalnem okolju, ki jih zagotavlja Center za pomoč na domu, so namenjene: –– ljudem, starejšim od petinšestdeset let, –– ljudem s statusom invalida, –– drugim invalidnim osebam z invalidnostmi, ki jim je priznana pravica do tuje pomoči in nege, –– kronično bolnim in ljudem z dolgotrajnimi okvarami zdravja, –– hudo bolnim otrokom ali otrokom s težko ali najtežjo motnjo v telesnem ali duševnem razvoju. Pri izvajanju storitve želimo biti odzivni na potrebe ljudi v okolju. Prizadevamo si za čim hitrejšo vključitev uporabnikov v storitev socialne oskrbe in posledično zadovoljitev potreb po varnem in dostojnem življenju ljudi v domačem okolju v krogu ljudi, s katerimi so preživeli večji del življenja. V ta namen Center za pomoč na domu zagotavlja različno paleto storitev: pomoč družini na domu, pomoč na daljavo, informacijsko-koordinacijski center, dnevni center in organizacijo storitev v oskrbovanih stanovanjih. Strokovne delavke Centra za pomoč na domu z vsakim upravičencem, ki izrazi potrebo po izvajanju pomoči, in njegovimi svojci soustvarijo osebni načrt pomoči, zasnovan na željah, prioritetah, življenjskih navadah in potrebah uporabnika z upoštevanjem možnosti vključevanja oseb iz socialne mreže

upravičenca. Zavedamo se, da ima vsak človek ob ustrezno organiziranih oblikah pomoči pravico do izbire življenja v domačem okolju.

Pomoč družini na domu Pomoč družini na domu v obliki socialne oskrbe zagotavljamo upravičencem na območju Mestne občine Celje ter občin Štore, Vojnik in Dobrna. Socialno varstvena storitev pomoč na domu zajema: –– pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, –– gospodinjsko pomoč, –– pomoč pri ohranjanju socialnih stikov. Pomoč na domu je strokovno vodena socialno varstvena storitev, ki jo izvaja 32 strokovno usposobljenih socialnih oskrbovalk oz. oskrbovalcev, in sicer vse dni v letu med 7. in 22. uro. V okviru pomoči na domu zagotavljamo upravičencem tudi storitev prinašanje enega pripravljenega obroka hrane. Vse dni v letu socialne oskrbovalke oz. socialni oskrbovalci Centra za pomoč na domu dostavljajo tople obroke, pripravljene v kuhinji Doma ob Savinji Celje in tudi iz drugih kuhinj.

V letu 2010 smo doživeli Pomoč na daljavo Storitev pomoč na daljavo izvajamo s pomočjo telekomunikacijske tehnologije v okviru dejavnosti informacijsko-koordinacijske službe Halo, pomoč!, ki je organizirana vse dni v letu v Centru za pomoč na domu. Storitev zagotavljamo upravičencem na območju Mestne občine Celje in tudi vsem stanovalcem oskrbovanih stanovanj v neposredni bližini Doma ob Savinji Celje. Po svoji funkciji je storitev namenjena podpori in varnemu življenju v domačem okolju preko posebnega telefona z rdečim gumbom in organiziranju ustrezne pomoči ob vsakem sproženem klicu. Pomoč na daljavo ima hkrati tudi informacijsko-koordinacijsko funkcijo in se izvaja 24 ur. Uporabnikom omogoča bolj varno življenje v domačem okolju kljub starostnim omejitvam.

Dnevni center Dnevni center je namenjen vsem starejšim, ki želijo živeti doma, vendar potrebujejo občasno pomoč, pozornost in druženje, česar pa doma ne morejo dobiti v času, ko so svojci odsotni. Uporabniki se dnevno vračajo domov, nekateri prihajajo le občasno, nekateri po nekaj dni v tednu. Odprt je vse delovne dni v tednu (od ponedeljka do sobote) med 7. in 17. uro in deluje že šest let. V dnevnem centru zagotavljamo dnevno oskrbo do 30 obiskovalcem dnevno. V času bivanja v dnevnem centru nudimo: –– dnevne aktivnosti, –– družabnost, –– prehrano (po želji dietno), –– dnevni počitek, –– socialno in zdravstveno oskrbo, –– razvedrilne aktivnosti: bralne in pevske urice, organizirano telovadbo, filmske ure, družabne igre, izlete in sprehode, praznovanja, udeležbo na kulturnih prireditvah Doma ob Savinji Celje, –– izdelovanje dekoracij iz različnih materialov, –– vključevanje v skupine starejših za samopomoč. Vsakodnevno obiskovalcem dnevnega centra po želji zagotavljamo prevoz, in sicer: –– v dnevni center vsak dan med 7. in 9. uro,

–– iz dnevnega centra na domove uporabnikov vsak dan med 15. in 17. uro.

Organizacija storitev v oskrbovanih stanovanjih

Stanovalcem 27 oskrbovanih stanovanj v stavbi na Kajuhovi 15 v Celju zagotavljamo 24-urno storitev pomoč na daljavo in po dogovoru organiziramo in izvajamo storitev pomoč na domu.

Informacijsko-koordinacijski center Halo, pomoč! Informacijsko-koordinacijska služba Centra za pomoč na domu posreduje informacije o izvajanju storitev v bivalnem okolju vse dni v letu med 7. in 17. uro na telefonski številki 03 427 95 26. Uporabniki ali njihovi svojci pogosto prihajajo po nasvet ali informacijo tudi osebno v Center za pomoč na domu, ki ima prostore v pritličju Doma ob Savinji Celje na Jurčičevi 6 in je odprt vse dni v letu med 7. in 17. uro. Kakovost življenja starejših je bistveno povezana z njihovo socialno vključenostjo, zato želimo tudi z izvajanjem različnih dejavnosti izboljšati socialne stike starejših. Ljudje si premalokrat vzamemo čas za praznovanja in obiskovanja. Toliko bolj smo zato veseli, da so si uporabniki pomoči na domu tudi letos v mesecu starejših, natančneje 13. oktobra, v prostorih Doma ob Savinji Celje znova vzeli čas za druženje z nami. Zavedamo se, da smo pred izzivom in nalogo skupnega razvijanja in razširjanja modelov pomoči družini s starejšim človekom, prijaznih programov oskrbe starejših ljudi za kakovostno staranje ljudi v skupnosti. Z omogočanjem palete storitev na domu uporabnika, s spodbujanjem k njihovi lastni aktivnosti pri skrbi za samega sebe, ob tesnem sodelovanju s svojci ter vsemi akterji podpore in pomoči si bomo prizadevali, da vsak uporabnik najde želeno obliko bivanja v skupnosti in soustvari svojo vizijo življenja v njej. Simona Žnidarec Demšar

Nas poznate?

Pogovor z modistinjo Marijo Premšak – Maro »Opisala bi se kot: zelo delovna, skoraj preveč, dobra po srcu, pa tudi zelo eksplozivna in energična oseba,« se mi je z veseljem predstavila devetdeset let stara gospa Marija, ki jo vsi kličejo Mara, nekdaj zelo znana modistinja v Celju. Skupaj sva poklepetali o njenem najljubšem delu, ki ga je opravljala več kot sedemdeset let. Gospa Mara je tudi oseba, ki me velikokrat preseneti s kakšnim dobrim, modrim nasvetom. Zanimal me je njen poklic, zato sem se odločila napisati krajšo pripoved o njenem delu in polnem življenju. Mara je že kot otrok rada oblikovala, modelirala različne stvari različnih oblik iz tako imenovane ilovke. To ji je bilo v veliko zadovoljstvo in veselje, ki jo je vodilo naprej. Kasneje se je izšolala, opravila je štiriletno obrtno šolo in se odločila za poklic modistinje. Do tega časa pa je imela že kar sedemnajst let izkušenj. Obrtniški izpit je opravila v Bjelovaru pri najboljši modistinji, kjer je šest let delala kot pomočnica. Zaradi močne želje po domačih krajih se je vrnila k staršem v Velenje. Od tam se je vsak dan vozila v službo v Celje, kjer je v centru mesta v salonu delala kot pomočnica pri gospe Mariji Smolnikar. Prišla je vojna in salon so zasegli, zato se je kasneje podjetje preimenovalo, njegova lastnica je postala Sonja Vrečko. V tem času je gospa Marija spoznala svojo ljubezen, bodočega moža Valterja, s katerim sta bila poročena trinajst let. Živela

sta v Celju in rodila se jima je ena hčerka. Ker pa niso bili vedno zlati časi, se je podjetje velikokrat preimenovalo in so se s tem zamenjali tudi lastniki, se je Mara odločila opraviti mojstrski izpit še v Ljubljani na obrtni zbornici. Opravila ga je z odliko in njeno delo je bilo zelo pohvaljeno. V Celju je spoznala modistinjo, gospo Martini, od katere je kupila veliko »kšefta«. Preselila se je na Stanetovo ulico, kjer je imela dvajset let tudi svoj salon. Zaposleni je imela dve pomočnici in dve učenki. Zaradi zapletov s prostorom se je preselila v sosednji salon, kjer je svoje delo opravljala še nadaljnjih petdeset let. Izdelala je veliko klobukov, baretk, pasov, otroške konfekcije … Sama pravi, da je sledila takratni modi in izdelovala odlične izdelke. Ob upokojitvi je še dolgo časa izdelovala stvari v svojem stanovanju, njen posel pa je prevzela gospa Boža. Ker je svoje stanovanje odstopila vnukinji Nini, se je pred tremi leti preselila v dom, kjer je zadovoljna. Pravi le, da pogreša svoj dom, saj je tam preživela veliko lepih in čudovitih let. Svoj »kšeft« je prepustila muzeju Hermanov brlog, kjer je prečudovita razstava njenega dela. Lucija Štalcar

Nas poznate?

Življenjska zgodba Cecilije Zupančič Ko sem bila sprejeta v dom, je hčerka prodala hišo in se s svojo družino preselila v Šmarje pri Jelšah. Ob sprejemu v dom sem bila najprej nameščena v dvoposteljno sobo. Za življenje v domu lahko rečem, da je zadovoljivo, v nasprotnem primeru bi šla stran. Prehod je bil zame lažji, saj sem pred nastanitvijo obiskovala dnevni center in sem dom že poznala. Da grem v dom, je bila moja odločitev, ki ji hčerka ni oporekala.

Z možem in hčerko smo živeli v veliki hiši. Doma smo imeli gostilno, od katere smo vsi trije živeli. Jaz sem pripravljala hrano v kuhinji, hči je stregla, mož pa je opravljal fizična dela. Kot družina smo se dobro razumeli in se nismo prepirali. Poleg pripravljanja hrane sem rada tudi kvačkala, pletla in šivala. Na svoj petdeseti rojstni dan sem opravila vozniški izpit, prej je vozil mož. Ko je hči zrasla, je vozila ona. Po moji upokojitvi je mož zbolel za demenco in umrl. Nekaj časa je hči še sama vodila gostilno, jaz pa sem doma gospodinjila in pazila na vnukinjo. Prostore gostilne smo kasneje dali v najem, hči pa se je zaposlila v Merxu, kjer je opravljala pisarniška dela. Ko sem živela še doma, sem hodila v dnevni center. Od prijateljice sem izvedela, da se bo odprl dnevni center in vnuk me je že kar naslednji dan peljal tja, kjer so me takoj sprejeli. Na delavke iz dnevnega centra imam dobre spomine. V času obiskovanja centra sem opazovala stanovalke doma upokojencev, ki so hvalile življenje v domu. Na podlagi teh informacij sem si ustvarila mnenje, da se v domu živi brez skrbi. Bila sem zadovoljna, nimam kaj reči.

S stanovalci nimam bolj osebnih stikov, pozdravimo se in si izmenjamo kakšno lepo besedo v skupnem prostoru, ki je v nadstopju. Še najbližje sem si mogoče samo z eno stanovalko. Zaposleni v domu so, proti mojim pričakovanjem, uslužni. Nobena sestra oziroma bolniška negovalka ni slabe volje – vsaka nam nakloni prijazen obraz. Nimam pripomb, saj je prav vsaka ljubezniva. Všeč mi je tudi, da imam spremstvo vajenk iz srednje zdravstvene šole, ko grem k zdravniku. Razlik v življenju pred prihodom v dom in v domu ni, saj se imam lepo. Dolgčas mi sploh ni. Dneve preživljam tako, da grem po zajtrku k telovadbi. Stanka nam nato bere časopis, skupaj delamo kompote, marmelade, tudi pojemo itd. Po kosilu je na vrsti počitek. Popoldne včasih pijemo kavo ali pa gremo na teraso, kjer pojemo. Če bi imel kateri stanovalec kakršnekoli pripombe, menim, da bi bil krivičen. V sobi pa imam rada prižgano televizijo, samo da ni tišine, predvsem pa rada berem. Hči me obiskuje enkrat tedensko, poleg nje pa tudi prijateljica iz Šempetra, s katero sva se spoznali v bolnici, saj sva z njeno mamo ležali v isti sobi. Imam vnukinjo in vnuka ter pravnuke. Vsakemu bi svetovala, da gre v dom. Tudi hrana je odlična, brez laskanja. Poskusite in se prepričajte, da je dobra. Nisem skromna, da bi lahko bila z vsem zadovoljna, pa vendar sem zadovoljna. Želim si samo zdravja in apetita, ki mi je ušel, vse drugo imam v izobilju. Cecilija Zupančič

Nas poznate?

Dragotin Kožel: Rad aktiviram možgane Po upokojitvi sem dneve rad preživljal na vikendih svojih prijateljev, kjer smo pili vino. Oba z ženo sva razmišljala tudi o prihodnosti, zato sva vložila prošnji za sprejem v dom, vendar ona tega ni dočakala, saj je pred štirimi leti umrla. Na življenje v domu se po resnici povedano še danes nisem navadil. Sicer se v domu udeležujem raznih aktivnosti in sem član več skupin. Že takoj ob sprejemu, ko sem socialni delavki povedal, da rad pojem, mi je predlagala, naj se vključim v pevski zbor, katerega član sem še danes. Hodim tudi na terapijo s psi. Sem tudi član zveze borcev. Vsako soboto dopoldan pa se udeležim skupine Sveto pismo. S štirinajstimi leti sem začel delati v tovarni, kjer sem delal kot fizični delavec kar štirideset let. Tam sem spoznal tudi svojo ženo. Ko sva se poročila, je bila stara sedemnajst let. Imela sva enega sina, vendar nama je umrl, ko je bil star devet mesecev. V novem bloku, ki je bil v lasti tovarne, sva si z ženo kupila stanovanje. Bil sem zelo ljubosumen, tako da sva imela pestro življenje. Priznati pa moram, da je bila žena bolj pridna kot jaz. Na morju sva imela tudi svojo prikolico, saj je žena za razliko od mene rada hodila na morje. Poleg tega je rada tudi plesala, medtem ko sem jaz rad zahajal v naravo. V času delavskih dni sem treniral še nogomet. Ekipo, katere član sem bil, je financirala tovarna, v kateri sem delal. Poleg tega sem se včlanil v gasilsko društvo, kjer sem bil prostovoljni (industrijski) gasilec. Dvakrat sem bil tudi v armiji. Po koncu nogometne »kariere« sem se takoj priključil pevskemu zboru kot amaterski pevec, saj me je vanj že pred tem nenehno pozival odbor, tajni predsednik. Tudi k pevskemu zboru je tovarna pristavila svoj delež, saj je poskrbela za naša oblačila. Na koncertu v Narodnem domu sem prejel Gallusovo zlato značko.

Rad bi se še vključil v kakšno skupino, aktivnost v domu, vendar so leta že tukaj. Pred kratkim sem namreč praznoval devetdeseti rojstni dan. Dejavnosti se rad udeležujem, da se malo razvedrim in aktiviram možgane – da mislim. Ob sprejemu v dom sem bil najprej nameščen v starem delu doma, po poslabšanju zdravstvenega stanja pa so me preselili v novi dom. Zelo sem hvaležen predhodni fizioterapevtki, saj sem se z njeno pomočjo ter s pomočjo zaposlenih v delovni terapiji ponovno postavil na noge. Sobo si zdaj delim s sostanovalcem, ki pa veliko spi. Drugače mi je v novem domu lepše, saj je ta dom obnovljen, ima novo pohištvo, nasploh je bolj udobno. Dobro je poskrbljeno za higieno, kar mi je še posebej všeč. Zelo dobro se razumem tudi s sestro Natašo. Želim si le še premestitev v enoposteljno sobo. Najraje preživljam čas v kavarni, saj tam marsikaj slišim in vidim. Skupaj s še tremi stanovalci se v kavarni redno srečujemo dvakrat, tudi trikrat na dan. Poimenoval sem nas »hišni svet«, enega stanovalca pa sem določil za predsednika. Včasih pa potrebujem mir in takrat se zadržujem v sobi. Gledam slike iz preteklosti in veliko razmišljam o preteklih dogodkih.

Nas poznate? Sorodnike imam samo še po ženini strani. Izmed njih me najpogosteje obišče moj skrbnik, ki je tudi kupec mojega stanovanja. Poleg njega me vsak petek obišče prijateljica, ki mi malo pospravi ter me postriže. V domu mi gre dobro. Mislil sem, da so zaposleni v domu bolj demokratični, da je med njimi več povezanosti. Drugače pa so ustrežljivi. Najbolj pogrešam naravo, saj zelo rad hodim na izlete. Poleg tega v kavarni pogrešam še limonado, večjo izbiro sladkarij in sokov.

Sem človek, ki rajši molči, kot se pritožuje, zato marsikatero zadevo raje pogoltnem, kot da povem, kaj mi leži na duši. Vsak človek ima napake in jaz svoje priznam. Za konec lahko rečem, da mi gre v domu (prav) dobro. Čutim tudi, da sem že čisto blizu temu, da se življenju v domu privadim. Po pripovedi Dragotina Kožela zapisla Tanja Dakovič

Sestra se predstavi Moje ime je Maja Bec. Rodila sem se mrzlega 1. decembra leta 1984 mami Marjetki in očetu Francu, desetletna sestra Mateja pa je dobila malo nadlogo za svojo sestrico. Do svojega triindvajsetega leta sem živela v Radečah, kjer sem obiskovala osnovno šolo. Kasneje sem šolanje nadaljevala na Srednji zdravstveni šoli Celje, čeprav sem vedno govorila, da medicinska sestra tako kot moja sestra že ne bom, pa vendar me je vzor starejše sestre premagal. Prav v šoli, za katero nisem bila tako sigurna, da sem izbrala pravo, sem spoznala svojo prvo in edino ljubezen, svojega partnerja Roka. Svojo profesionalno pot sem nadaljevala na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. Svoja najlepša študentska leta sem preživela v Mariboru med knjigami in prijatelji. Bilo je naporno, a obenem lepo in zanimivo. Najlepše pa se je še vedno bilo ob koncu tedna vrniti domov na dobro domačo hrano. Ko je bila pod »streho« tudi diploma, sva si z Rokom začela ustvarjati svoje stanovanje, in sicer v Pongracu pri njegovih starših. S skupnimi močmi sva si uredila mansardno stanovanje in ga napolnila z živalmi, ki nama krajšajo dneve. Tako imava morskega prašička, muca, psa in velik akvarij z ribami.

Med šolanjem in študijem sem v času počitnic veliko delala. Zaradi dela v domovih za starejše sem se tudi po končanem študiju videla v vlogi diplomirane medicinske sestre v domu za starejše. Po končanem pripravništvu sem začela svojo poklicno pot prav v Domu ob Savinji. Izkušenj imam z vsakim dnem več. Včasih je dan težak in bi najraje kar ušla, vendar mi misel, da sem tisti dan storila nekaj dobrega za vsaj nekaj starostnikov, pričara nasmeh na obraz. Tako ne pozabim, kako plemenito je naše delo. Zahvala in nasmeh na obrazu sta zame največje plačilo. Tega pa mi v Domu ob Savinji nikakor ne manjka. Maja Bec

V letu 2010 smo doživeli

Sodelovanje z Visoko zdravstveno šolo Celje

Visoka zdravstvena šola v Celju je bila ustanovljena maja 2009 in je samostojni visokošolski zavod. Ustanovitelj šole je JZ Regijsko študijsko središče v Celju, ki je pristojno za razvoj terciarnega izobraževanja na območju Savinjske regije. Šola izvaja 3-letni visokošolski strokovni študijski program 1. stopnje Zdravstvena nega, razvit v skladu s smernicami direktive Evropske unije in bolonjske deklaracije. V študijskem letu 2009/2010 je šola vpisala prvo generacijo izrednih študentov, njihova velika želja pa je uvedba rednega študija. V letošnjem letu smo v Domu ob Savinji Celje pričeli aktivno sodelovati z Visoko zdravstveno šolo v Celju pri praktičnem izobraževanju njihovih študentov. V naš delovni proces se je meseca marca vključilo 8 študentov, ki so 5 ali 11 tednov opravljali klinične vaje v zdravstveno-negovalni službi. Osrednji koncept zdravstvene nege predstavlja človek kot posameznik, družina, skupina ali širša skupnost. Kakovost in napredek zdravstvene nege sta v največji meri odvisni od zaposlenih v njej. Osebje v zdravstveni negi je tisto, ki ustvarja resnične spremembe na bolje v vsakdanjiku bolnikov, posameznikov in družbene skupnosti. Prav zato je osnovno poslanstvo Visoke zdravstvene šole v

Celju izvajanje kakovostnih pedagoško izobraževalnih in znanstveno raziskovalnih programov s področja zdravstvene nege in drugih zdravstvenih ved. Šola želi postati zanimiva visokošolska ustanova za domače in tuje študente ter domače in tuje predavatelje. Na lokalni, nacionalni in internacionalni ravni želijo služiti skupnosti kot visokošolsko središče, ki spodbuja razvoj, širjenje in uporabo znanja s področja zdravstvene nege in drugih zdravstvenih ved ter organizira učinkovito vseživljenjsko učenje. Vizija šole je postati enakovredna članica najkakovostnejših evropskih in svetovnih ustanov z najvišjimi izobraževalnimi in raziskovalnimi standardi, zaradi katerih bo zanimiva tudi za tuje študente, njeni diplomanti pa za slovensko in mednarodno zdravstvo. Strategija šole predvideva organizacijo izobraževalnega in raziskovalnega dela, ki bo omogočila intenzivno sodelovanje z ostalimi visokimi šolami za zdravstveno nego in fakultetami za zdravstvo ter ustvarjanje mreže nacionalnih in internacionalnih partnerskih institucij na tem področju. Študij se izvaja kot izredni študij, prilagojen zaposlenim študentom. Predavanja potekajo med tednom v popoldanskem času in ob sobotah dopoldne. Visoka zdravstvena šola v Celju je leta 2009 pridobila tudi univerzitetno listino Erasmus, ki omogoča mednarodno mobilnost študentov in profesorjev ter sodelovanje v projektih s tujimi visokošolskimi institucijami.

Vtisi študentov o našem domu Nina Brodej Že 11 let delam z mlajšo populacijo ljudi, večinoma z otroki. Ta praksa me je navdušila predvsem zato, ker sem lahko videla in spoznala, kakšen je svet starostnikov. Veliko novega sem spoznala, se naučila in izmenjevala izkušnje z zaposlenimi v domu. Praksa je bila dolga in naporna, a koristna in poučna.

V letu 2010 smo doživeli Milena Malić Svojo pot v zdravstveni negi sem začela pred tremi leti. Na oddelku, kjer sem zaposlena, so predvsem ljudje, starejši po kapi, zato mi negovanje starostnikov ni bilo tuje. Predvsem sem spoznala področje bolezni, ki se pojavljajo v starosti. Praksa je bila kratka, naporna ter prijetna. Hasib Bubregović No, pa sem spet tu. V srednji šoli sem že delal počitniško v tem domu, a od zadnjega dela je minilo kar nekaj časa. Sedaj, ko študiram, sem se veselil vrnitve v Dom ob Savinji in tega, da bom lahko delal s svojimi bivšimi sodelavci in se učil od njih. Pet tednov je bilo poleg vsakodnevne službe zelo napornih, ampak minili so hitro. Zaposlenim hvala za vse.

Manuela Petanić Z desettedensko prakso sem si pridobila veliko izkušenj s področja zdravstvene nege starostnika. To mi je bilo v veliko veselje, saj večinoma delam v ambulanti. Zelo prav mi bo prišlo v nadaljevanju kariere znanje s področja geriatrije in gerontologije ter poznavanje nekaterih najpogostejših bolezni, ki se pojavljajo v starosti. Skozi dolgo prakso so nas vodili zaposleni, ki bi se jim v tem trenutku rada zahvalila za potrpljenje, sodelovanje in razumevanje. Karmen Wirth

Branje časopisa bere, saj smo v teh letih tudi že naglušni. Prihajamo veseli in zadovoljni. »Kazalec na stenski uri hitro beži, kot da se mu mudi,« pripomni Kovačeva, ko nam bere. Poslušali bi celo dopoldne, tako pa le pol ene ure. Vmes se pošalimo in smejemo. Ura nam kar beži, mislimo tudi na svoje obveznosti, ki jih imamo kot stanovalci. Tako minevajo meseci, leta v druženju med nami in zunanjimi. Vedno se kaj dogaja. Pri branju časopisa izvemo za dogodke doma in po svetu. Najboljši je horoskop. Včasih je časopis shujšan, včasih debelo rejen.

Skozi megleno jutro pokukajo sončni žarki in osvetlijo okna naših sob. Vsakodnevni zajtrk, za njim čas branja časopisa. Zberemo se v večnamenskem prostoru, včasih tudi v kavarni. K nam prihaja Breda Kovač. Nasmejana, urejena in prijazna, razloži uvod v branje, ki je razločno in glasno. Poslušamo jo z odprtimi usti, tiho smo kot miške. Včasih nas je prisotnih več, drugič manj. Določene dneve je pri branju z nami Tanja, pripravnica iz uprave. Vesela in prijaznega značaja razločno pre-

Letos smo se po desetih letih obstajanja skupine odločili, da je že čas za naziv skupine. Člani skupine smo se tako soglasno poimenovali Dobro jutro. Dnevi so že postali krajši. Pred nami je december, mesec s polno presenečenj. Zajadrali bomo v novo leto. Časopis Večer pa nas bo še naprej družil ob vonju in okusu žlahtne kavice ter prijetnem vzdušju. Razvedril nas bo in popeljal v lepe, nove, zadovoljne dni. Tanja Dakovič, Berta Jelenko

V letu 2010 smo doživeli

Beseda – besede (Skupina za samopomoč) v skupino, jih gotovo ne bi pisale. Vsako leto se pripravijo na regijsko srečanje seniorskih piscev, ki ga organizira Javni sklad RS za kulturne dejavnosti. V četrtek, 20. maja, je bilo srečanje seniorskih piscev za naše območje v Žički kartuziji. Udeležili so se ga Blaž Šafarič, Karel Šmavc, Jožefa Novak, Berta Jelenko, Nada Jelovšek Nadana, Ana Elizabeta Lampret in Vida Mohar. V sredo, 7. aprila, ob svetovnem dnevu zdravja, so na prizorišču pred Muzejem novejše zgodovine v Celju brali svojo poezijo Karel Šmauc, Blaž Šafarič, Jožica Novak in Vida Mohar. Zakoračili smo v osmo leto delovanja skupine Beseda – besede, skupine za samopomoč v Domu ob Savinji. Trenutno šteje pet članov, sestavljajo jo štiri ženske in en moški. Dve članici, to sta Nada Jelovšek Nadana in Berta Jelenko, obiskujeta skupino vsa leta. Vsako leto se skupina nekoliko spremeni glede na člane. Dve članici in en član zaradi zdravstvenih težav ne morejo več sodelovati. Dve sta se za vedno poslovili, ena pa se je prepisala v drugo skupino. Sestajamo se vsak ponedeljek ob pol enajstih dopoldne. Naše ure polnijo pogovori, načenjanje problemov, ki nas mučijo, pripovedovanje, praznovanja rojstnih dni. Imamo se lepo, prisluhnemo tudi šalam posameznikov in se iz srca nasmejemo. Spoznavamo sodobne slovenske in tuje literarne avtorje, prebiramo njihova dela. Kar člani napišejo med tednom, lahko predstavijo pred skupino. Smoter delovanja posameznikov v skupini je preizkušati in dokazati, da so še sposobni ustvarjanja. Ob zanimivi in uspešno napisani pesmi ali proznem delu jim raste samozavest. Pravzaprav občudujejo sami sebe, svoja dela in si dokazujejo, da zmorejo še kaj sestaviti. V skupini so tudi takšne članice, ki nikoli v življenju, razen kakšnih voščilnic, niso pisale – zdaj pa pišejo pesmi. Če ne bi bile vključene

Skupina je letos že tretje leto po vrsti sodelovala na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani. V sredo, 29. septembra, so na odprtem odru Cankarjevega doma s svojo poezijo nastopili Blaž Šafarič, Ana Elizabeta Lampret, Nada Jelovšek Nadana in Silva Železnik. V četrtek, 21. oktobra, so Blaž Šafarič, Berta Jelenko, Nada Jelovšek Nadana in Ana Elizabeta Lampret nastopili s svojimi pesmimi na literarnem maratonu, imenovanem Rdeča Jabolka, pri društvu Norma 7 v Ajdovščini. Za svoje pa je skupina Beseda – besede vzela domski proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku in dnevu reformacije ter komemoracijo ob dnevu mrtvih. Ob slovenskem kulturnem prazniku se je vsak član skupine predstavil z eno svojo pesmijo in prebral eno Prešernovo. Nastopili so Karel Žmavc, Blaž Šafarič, Vida Hohar, Nada Jelovšek Nadana, Jožica Novak, Mirica Zelinka, Berta Jelenko in Ana Elizabeta Lampret. Ob dnevu reformacije in dnevu mrtvih je dom organiziral za stanovalce skupno prireditev v večnamenskem prostoru doma, ki je potekala v sredo, 3.

V letu 2010 smo doživeli novembra. Skupina je pripravila program v sodelovanju s pevskim zborom stanovalcev pod vodstvom Milka Burgerja. Pesmi partizanskih pesnikov in svoje pesmi so recitirali Jožica Novak, Ana Elizabeta Lampret, Blaž Šafarič, Nada Jelovšek Nadana in Berta Jelenko. Tudi letos je vsak član skupine izdal svojo zbirko pesmi: Jožica Novak Misli, Nada Jelovšek Nadana Resnica govori, Berta Jelenko Osamljeno srce, Blaž Šafarič Iščem, Mira Zelinka Pajek Dolfi, Karel Šma-

uc Pomlad, Vida Mohar Vse mine in Ana Elizabeta Lampret Zakaj?. Moram reči, da me srečanja s člani skupine Beseda – besede osrečujejo s svojo odmaknjenostjo od sodobnega vrveža, razveseljujejo s svojimi dovtipi, bogatijo s svojimi izkušnjami in znanjem ter plemenitijo s svojo zrelostjo. Občudujem njihove ideje, njihovo voljo do dela in življenja, oni pa me vedno znova presenetijo s svojimi pisnimi izdelki. Ljudmila Conradi

Čudovito popoldne Rada bi se zahvalila direktorici Doma ob Savinji Celje, Bojani Mazil Šolinc, in vodji Centra za pomoč na domu, Simoni Žnidarec Demšar, z ekipo, ki stoji ob strani, za srečanje, ki so nam ga pripravili 13. oktobra. Na srečanje smo bili vabljeni vsi uporabniki Centra za pomoč na domu. Pripravili so nam topel sprejem in lepa darilca, biserne školjke. Najprej nas je pozdravila direktorica, Bojana Mazil Šolinc, nato pa vodja Centra za pomoč na domu, Simona Žnidarec Demšar. Potem so nam zapele Sončnice. Priplesali so malčki iz Vrtca Anice Černejeve. Kar ne morem verjeti, kaj vse znajo malčki! Učenci II. osnovne šole so nam popestrili popoldne s flavto, z violino, recitali ter veliko lepih besed. Pozdravila nas je Srednja zdravstvena šola Celje ob zvokih klavirja – glasba nas spremlja celo življenje, vsak trenutek se nam vsidra v spomin. S svojim programom nas je razveselil pevski zbor zaposlenih v domu, Celjska folklorna skupina pa nas je popeljala v mladost, ko so nabrane »untrce« plesale polke in valčke ter »poštertanc«. Hvala vam od srca, drage gospe,

mame, dekleta, ki nas več let obiskujete na domu in v hišo prinašate hrano za dušo in telo, smeh in lepo besedo. Na koncu nas je s harmoniko pospremil Andraž v drug prostor, kjer so nam gostiteljice pripravile obilje sladkih dobrot in s kavo odišavile ves prostor. Hvala vam vsem za dragoceni čas, ki ste ga nam podarili v teh jesenskih dneh brez toplega sonca. Terezija Gajšek

Ste vedeli

Stanovalec z demenco in svojci Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki se bolj kot katera druga telesna ali duševna bolezen vpleta v običajne družinske in medosebne odnose. Ker bolezen napreduje, stanovalec telesno opeša, se osebnostno spremeni, zato je življenje zanj in za njegove svojce še težje.

Zelo pomembno je zgodnje odkrivanje znakov bolezni, kot so: težave pri opravljanju vsakdanjih opravil, izgubljanje v znanih prostorih, časovna neorientiranost, postavljanje istih vprašanj, večkratno pripovedovanje o istem dogodku, odlaganje stvari na netipična mesta, zanemarjenje socialnih stikov z okolico, težave pri iskanju primerne besede za poimenovanje določenega predmeta oziroma težave pri povezavi besed v smiseln stavek. Na začetku so našteti znaki blagi, z napredovanjem bolezni pa postajajo vse bolj izraženi. Pridružijo se jim še drugi, občutek, da stanovalcu kdo kaj slabega hoče ali da mu nekdo skriva stvari. Včasih se pri stanovalcu pojavljajo tudi napačne vidne zaznave (prividi, blodnje), stanovalca je vsega tega strah, postane razdražljiv, nemiren, tavajoč, žalosten, lahko ima težave s spanjem. Zato je pomembno zgodnje odkrivanje bolezni, saj je takrat zdravljenje najuspešnejše. Zdravila na začetku predpiše specialist psihiater ali specialist nevrolog. Za kratek čas lahko izboljšajo oziroma za nekaj časa upočasnijo napredovanje bolezni in omilijo najbolj pogoste sekundarne simptome (nemir, depresivnost, blodnja-

vost, privide, nespečnost). Zdravila za zdravljenje demence, ki so trenutno na tržišču, so varna in se lahko kombinirajo z drugimi zdravili. V poznih obdobjih bolezni pa stanovalec postane bolj dovzeten za razna vnetja, izgubi apetit, postane nemočen in popolnoma odvisen od pomoči drugih. Pomembno je, da se svojci poučijo o primernem načinu komuniciranja s stanovalcem, da je komunikacija preprosta, jasna, prijazna in strpna. Bivalni prostor mora biti primerno urejen, ogrevan, varen in dovolj osvetljen. Potrebno je poskrbeti za uravnoteženo prehrano z zadostno količino vitaminov in mineralov (dovolj sadja, zelenjave), omejitev razvad (kajenja, alkohola). Potrebno je spodbujati stanovalčeve telesne in umske sposobnosti z aktivnostmi, ki so mu v veselje, sprehode, petje pesmi, branje, razne miselne igre (spomin, človek, ne jezi se, igranje kart). Ker stanovalec z demenco vse bolj izgublja samostojnost in sposobnost odločanja o sebi, se v družini spremenijo tudi odnosi, kar je posledica nenehnega prilagajanja stanovalčevim željam in potrebam. Pri svojcih, ki ohranjajo stike z dementnim stanovalcem, se lahko pojavijo znaki stresa, občutki nemoči, jeza, razdražljivost, tesnobnost, preobremenjenost, vse to pa lahko vodi v depresijo svojca. Zaradi tega je zelo pomembno, da se družinski člani postopoma pripravijo na napredovanje bolezni in se seznanijo s tem, kaj lahko v posameznem obdobju bolezni pričakujejo in kaj lahko storijo oziroma da pravočasno poiščejo ustrezno pomoč, ki bi jim olajšala družinsko življenje (Združenje za pomoč pri demenci Spominčica Šentjur: 03 746 17 00, svetovalni telefon za pomoč pri demenci: 01 528 39 95, prostovoljci, negovalci, dnevno varstvo, ki je organizirano v okviru Doma starejših, skupine za samopomoč). Glede na zdravstveno stanje stanovalca je potrebno urediti tudi ustrezno finančno pomoč (dodatek za pomoč in postrežbo, vlogo za uveljavljanje dodatka napiše zdravnik). Jasmina Cokan

V spomin

Mira Zelinka se je 9. maja 2010 poslovila od nas.

Miri Zelinki v slovo Prvič sem jo srečala pred dvanajstimi leti in postala mi je tako blizu, kot da jo poznam že od nekdaj. Blizu zaradi svojega blagega značaja, skromnosti, zaradi poklica, ki ga je opravljala pred upokojitvijo, in zaradi svojega pisanja, ki me je pritegnilo in sem ga občudovala. Izžarevala je otroško milino in hkrati odločnost zrele osebnosti. Takšna se je priljubila vsem, ki smo z njo sodelovali pri Celjskem literarnem društvu. Devetega maja letos se je poslovila od življenja in ljudi, sorodnikov – moža, sinov, sestre, snah in vnukov ter prijateljev in znancev. Pa tudi od pisanja, od svojih pravljičnih junakov, s katerimi je razveseljevala otroke in bila vzornica odraslim. Tiho, samotno je odšla in hkrati ostala z nami in v nas, ki smo jo poznali in jo imeli radi. Zato ne morem verjeti, da je ne bom več srečevala. Še vedno jo vidim pred sabo, še slišim zven njenih besed … Prihaja mi naproti in se smehlja … Mira Tavčar, poročena Zelinka, daljna sorodnica pisatelja Ivana Tavčarja, se je rodila v Loki pri Zidanem Mostu pred oseminsedemdesetimi leti. Po končani osnovni šoli in nižji gimnaziji je obiskovala učiteljišče v Ljubljani. Kot učiteljico so jo spoznali otroci v Rogatcu, Žalcu in na III. OŠ v Celju. Kako vestna je bila, ni potrebno govoriti. Beseda je bila vedno njena najboljša stran, njena najtrdnejša zaveznica. Mirina bibliografija šteje tri knjige pravljic: Zmešnjava v gozdu, Božična drevesa in Pravljice za male in velike ter številne pravljice, objavljene v otroški periodiki in na Radiu Trst, kjer so jih v dolgem obdobju vsak večer predvajali otrokom. Veliko njenih pravljic so otroci slišali tudi na Radiu Slovenija v oddaji Lahko noč, otroci, brali v otroških revijah in še kje. Pred nedavnim je v Muzeju novejše zgodovine Celje predstavila svojo tretjo knjigo pravljic v sodelovanju s III. osnovno šolo Celje – z otroki, njihovo likovno pedagoginjo in ravnateljem Janezom Domitrovičem. Mira je prebrala tisto o prašičku …

Z otroško dušo, pravzaprav s tisto njeno stranjo, ki pripada našemu otroštvu in se še skriva v nas, smo radi prisluhnili njenim pravljicam. Koliko različnih človeških lastnosti, značajev, dejanj je preslikala na svoje pravljične junake in koliko človeških misli besed jim je položila v usta! Skozi poosebljene živali, rastline in predmete je kazala otrokom človekove dobre in slabe strani, jih z njimi učila in vzgajala, zabavala in jim burila domišljijo. Pot v svet pravljic ji je kazala in jo spodbujala pri pisanju njena sestra. Skromno ponosna je bila na svoje pišoče sorodnike, na sestro pisateljico Zoro Tavčar, svaka pisatelja Alojza Rebulo in snaho Andrejo Zelinka, avtorico uspešnice Žaba v loncu … V njenih predalih v Kajuhovi ulici v Celju je ostalo na stotine pravljic, ki jih je pisala leta in leta. Zanje je na različnih natečajih prejemala tudi priznanja in nagrade. Mira je odšla. Njeno življenje ni bilo zaman. Za sabo je pustila bogate neizbrisne sledi, pravljice, ki bodo še dolga leta razveseljevale otroke in jih povezovale s knjigo ter budile in ohranjale spomin nanjo. Ljudmila Conradi

V spomin

Moja mama v domu Za vsakogar je bil tisti junijski ponedeljek povsem običajen dan, jaz pa sem ga s strahom pričakala. Trgalo se mi je srce, ko je mama zaklenila vrata stanovanja, mojega gnezda miru in varnosti. Na poti do Doma ob Savinji Celje sem v avtu nekaj blebetala, samo da bi presekala turobnost tišine. V sebe negotovi sva vstopili v pisarno, kjer naju je nagovorila prijazna socialna delavka. Njene besede so bile prav tiste, ki sva jih nosili v svoji notranjosti, in ko so bile izrečene, sva premagali stisko. Občutki sprejetosti so naju povsem prevzeli, saj se nama je zdelo, kot da ta dan vse osebje čaka samo na mojo mamo. Čez mesec dni mi je mama rekla, kako ji je žal, da se ni že prej odločila za Dom, ker ji je tu zares lepo. Zdaj, ko mame ni več, me na Dom vežejo sami prijetni spomini. Sestram, ki so obdajale mamo, sem večkrat rekla, da so angeli, ki so padli naravnost v mamino življenje. Mama je bila zahtevna oseba, zlasti na koncu je večkrat pričakovala nemogoče, da ji drugi lahko povrnejo zdravje, odvzamejo fizične in psihične bolečine … Spomin ji je naglo pešal in sestre je kar naprej zaposlovala z istimi vprašanji. Tu sem bila še jaz, ki sem želela o mami vse vedeti. Vsakič znova sem bila presenečena, ne le zaradi njihove neverjetne prijaznosti, temveč predvsem zaradi srčnosti njihovega odnosa. Zdelo se mi je, kot da ima vsaka sestra tako veliko srce, v katerem se vsakič ob svoji stiski malo pogrejem, da stiska kar izgine. Občudovala sem njihovo človečnost, njihovo toplino, ki jo človek običajno prejema od bližnjih prijateljev. Večkrat sem se spraševala, kako zmorejo mami in meni dati ob vsakem stiku tolikšen del sebe, saj so vendar v službi in imajo veliko stanovalcev. Te sestre so zame Zlate sestre, ki jim je delo s stanovalci poslanstvo, ki jim služba ni opravilo, temveč se v tem razdajanju uresničujejo. Te sestre so v svojih notranjostih zelo bogate osebnosti, saj človek več kot da, več ima. Ima več sebe. Samo v sebi bogat človek lahko navzven daje del sebe in pri tem ne pričakuje povračila. Zelo veliko sem se ob njih naučila, ne da bi one za to sploh vedele. Mama mi je zadnji dan rekla: »Veš, mene so obdajali sami

dobri ljudje.« Z mislimi je bila tudi ob »svojih« sestrah. In seveda tudi ob gospodu doktorju Rodolfu Emiliju Potočniku, ki je skrbno spremljal njeno zdravstveno stanje in ji na največji možni način odvzemal bolečine. Iz Doma je deležen pomoči tudi moj brat. Vsako jutro pride k njemu vila, ki mu prinese vedrino in ga napolni z optimizmom, da je zmožen in da bo zmogel živeti naprej tudi sam. Te vile, ki ga občudujejo, mu vsakič znova vlivajo samozavest. Brez njih si sploh ne znam več predstavljati bratovega življenja, saj so postale del njega. Veseli se njihovega prihoda, veseli se tudi prihoda vile, ki pri nas doma malo počisti in ob tem nikoli ne pozabi pohvaliti bratovega skrbnega odnosa do stanovanja. Ob vsem tem moj brat v sebi raste in njegova samopodoba je danes neprimerljivo večja, kot je bila, ko je namesto njega na vse mislila najina skrbna mama. Svojo starost si želim preživeti v tem domu, ker v njem prevevajo pristni srčni odnosi, ki so za današnji čas pravi biser. Iskrenost, privoščiti drugemu samo najboljše, se z njim veseliti, mu prisluhniti v njegovih bolečinah – vse to osmišlja človeka v njegovi človečnosti. Vsakemu posamezniku tega zares skrbnega osebja želim, da bi v tej moji podobi Doma našel tudi odsev samega sebe. Anamarija Jerovšek

V spomin

Ali smo bili sostanovalci ali podnajemniki v Domu ob Savinji Celje? Vodstvo pokrajinske zveze in zveze društev upokojencev Celje je imelo svoje poslovne prostore v Domu ob Savinji Celje. Zaradi raznih preseljevanj smo se naenkrat znašli v mali sobici, ki je bila za poslovanje z našimi člani veliko premajhna. Direktorica doma, gospa Bojana Mazil Šolinc, se je prijazno trudila, da bi našla primernejši prostor, vendar ji kaj primernega ni uspelo najti. Na razpolago je bil samo še prostor v kleti, ki pa je bil brez dnevne svetlobe in zračenja. Nabavili smo opremo in se preselili. K nam so prihajali člani iz naših 72 društev, mi pa smo jim lahko ponudili le stol. Danes ne delujemo več v Domu ob Savinji Celje, vendar so ostali na tisti čas in ljudi, s katerimi smo se srečevali, prijetni spomini in se vanj radi vračamo tako po uradnih kot zasebnih poteh.

Zaposleni v domu se ne trudijo, samo da bi skrbno opravljali svoje delo, zdravstveno nego in rehabilitacijo, ampak se potrudijo tudi stanovalcem popestriti življenje z raznimi aktivnostmi. Vključujejo jih v pevski zbor, opravljajo ročna dela, ukvarjajo se z literarno dejavnostjo, branjem časopisov, organizirajo jim tečaje iz računalništva. Prirejajo prireditve na prostem, piknike, druženje v parku, proslavljanje rojstnih dni ter izlete.

Naš vsakdanji prihod v službo ni bil samo prihod, ampak je bilo tudi srečanje s stanovalci doma in uslužbenci. Ni bilo več dovolj le prijazno izreči dobro jutro ali dober dan, ob srečanju smo se začeli spoznavati in izmenjavati nekaj besed. Največkrat so to bila vprašanja, kaj je novega, kaj smo počeli včeraj ali kaj bomo danes, kako se počutimo, pa nekaj besed o vremenu, zdravju in še mnogo drugega.

Prepričan sem, da je Dom ob Savinji Celje edini dom s tolikšnimi dejavnostmi v Sloveniji. Razlog za to je tudi v tem, ker je ekipa zaposlenih na visoki strokovni ravni in delovno zelo motivirana. Ob svojem delu uspešno skrbijo za kvalitetne medčloveške odnose, kar velikokrat pohvalno izražajo njihovi varovanci.

Na srečanju z našimi člani društev upokojencev slišimo veliko pohvalnih besed o Centru za pomoč na domu, ki deluje v okviru Doma in nudi pomoč ter socialno oskrbo starejšim od 65 let. Prav tako pa je v okviru centra organizirana pomoč na daljavo s posebnim telefonom, ki omogoča v nujnih primerih čimprejšnjo pomoč.

Emil Hedžet, predsednik Pokrajinske zveze društev upokojencev Celje

Slavčki Mi zborček smo Slavčki, v domu ob Savinji doma. Mi vedno zapojemo radi, ko dom nam to priliko da. Kadar pa vaje imamo, takrat si duška da vsak, čeravno mi smo že stari, še vedno veseli smo radi. Ko je čas nastopa, takrat se potrudimo mi, da je naš Milko zadovoljen, potem veseli smo vsi. Ker leto gre h koncu, zapojemo še mi, pa novega leta naj vsak se veseli! Jožica Novak

Vse mine Kakor večerna zarja, ko sonce skrije se, tako življenje naše človeško kratko je. Rožice na vrtu prelepo cvetijo. Pade nanje slana in vse pozebejo. Stoletna drevesa, ki mogočno rastejo. Nastanejo viharji in jih polomijo. Je že tako. Vse mine. Nekaj časa še imaš spomine. Kmalu tudi teh ni več in vse je preč. Vida Mohar

Naše besede

Zimska pravljica Tiha zimska pravljica prihaja k nam. po mahu, listju in po travi bleščeča je belina. Otožno kraka vran: »Ni kaj v usta dati.« Srnjad objeda grm droban, nasiti sebe in mladiče. A ježek in medvedka v brlogu mirno spita. Ne mraz – zaloga je velika. V brlogu z medvedko se materina sreča zgodi. Kar dva mladiča medvedka skoti. Kaj kmalu veter od juga zimo je odpihnil vstran. Kup zvončkov v loki zazvonil je v pomladni dan.

Terapija

Moj rodni kraj

Terapija je prostor, kamor hodijo ljudje z bolečinami, kjer so prijazna dekleta, ki pomagajo in bolečine ublažijo.

Tam na Dolenjskem Je moja dežela, Kjer pot se je moja Življenjska začela. Nad vasjo je gora zelena, Meni zaradi gozda ljubša ni nobena.

Vsak, ki v terapijo pride, po navadi še zadovoljen odide, če je treba berglice dobi ali pa jih tam pusti. Tukaj ob Savinji v terapiji še mnogo stvari se izvaja, če je koristno, se tudi prodaja. Tudi živce si spočiješ, če kaj lepega zašiješ, mnogo stvari lahko narediš, kar v korist svojega zdravja pridobiš. Ker pa leto gre h koncu, naj bo veliko zdravega in dobrega v našem delovnem loncu. Peljimo to vez naprej še boljše kot doslej. Jožica Novak

Karel Smauc

Sončnica Sončnica je tako kot sonce eden glavnih poletnih simbolov, je simbol luči, svetlobe in upanja. Po vsem svetu simbolizira sončnica veselje in je mednarodni simbol miru, sreče in zdravja. Nobena druga roža ne nosi v sebi toliko svetlobe in veselja kot ravno sončnica. Podarjena sončnica govori o zvestobi in občudovanju, o upanju in vztrajnosti, o življenjski moči, toploti, dobroti in sreči. Stanka Ribič

Na vrhu jo bukovi listi krasijo, Pod vrhom pa jablane In češnje cvetijo. Na sončnih bregovih Od južne strani Pa trta sladko grozdje rodi. Ja, meni najlepša Dežela je ta, Kjer mlada leta Sem preživljala. Zvečer pa na vasi Se milo je petje fantov oglasilo. Vida Mohar

Pravljična idila Tiho, tiho padajo snežinke, saj je čas za to, na božič in novo leto pričarajo belo lepoto. Sedaj gozd ne šumi, listje ne šelesti, vse se je v beli, čisti sneg zavilo, v pravljično idilo. Uživajte zdravi in srečni v novem letu. Terezija Gajšek

Informacije Dom ob Savinji Celje Direktorica – Bojana Mazil Šolinc Glavna sestra – Karmen Wirth Socialna delavka: Mateja Škrinjar Center za pomoč na domu Simona Žnidarec Demšar Vodja prehrane Hermina Lubej Specialist nevrolog Specialist internist Specialist fiziater Splošni zdravnik Fizioterapija Telovadba Delovna terapija Kreativna delavnica Skupina za mnenja in predloge glede prehrane Računalniški krožek Vaje pevskega zbora stanovalcev Knjižnica Dobro jutro: branje časopisa Filmska ura Kvartopirska skupina Športna skupina Ura za sprostitev Zvončki Skupine za samopomoč:

Frizer: salon Frizer: oddelek Sveta maša Center za pomoč na domu Blagajna

03 427 95 00 03 427 95 02 03 427 95 08 03 427 95 06 03 427 95 24 03 427 95 30 enkrat tedensko dvakrat mesečno dvakrat mesečno vsak dan vsak dan vsak dan ob 12.00 uri ZNE I – v ponedeljek ob 10.00 uri ZNE II – vsak dan ob 8.00 uri vsak dan ponedeljek, sreda, petek ob 10.15 uri ponedeljek ob 9.00 uri petek ob 14.00 uri torek ob 16.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan ob 9.00 uri torek ob 9.45 uri torek ob 13.30 uri torek ob 11.00 uri torek ob 14.00 uri vsak dan dopoldan in popoldan Šmarnice – vsaka sreda ob 10.00 uri Sončnice – vsak torek ob 11.00 uri Škrjančki – vsak četrtek ob 13.00 uri Planike – vsak četrtek ob 10.00 uri Modrijanke – vsak četrtek ob 13.00 uri Literarna skupina Beseda – besede – vsak ponedeljek ob 10.30 uri Rožmarinke – vsak četrtek ob 13.00 uri ponedeljek, sreda, petek od 10.00 do 15.00 ure, torek in četrtek od 7.00 do 15.00 ure ponedeljek, sreda, petek od 7.00 do 10.00 ure petek od 11.00 do 12.00 ure nedelja ob 10.00 uri vsak dan 24-urno varovanje prek telefonov dostava hrane na dom, pomoč na domu vsak dan od 8.00 do 11.15 ure ob torkih od 14.00 do 17.00 ure

V letu 2010 smo doživeli

Srečno 2011! Prijateljstvo Tvoje zaupanje, ki se v globini dotika najtanjših strun, je najbolj dragoceno. Ko iz samote stegnem roko k tebi, je tvoja beseda blagodejen dež na presuho zemljo. Podarila sva si svobodo, smeh in tišino, medsebojno razdaljo, zato je najin dar v prijateljstvu. Berta Jelenko