Pesmi Parnasa

Veronikina antologija

Pesmi Parnasa

Fit media 2011

1

Pesmi Parnasa . 1

Vsebina Nagovor urednika: Jože Volfand Lavreat 1997: Iztok Osojnik Lavreat 1998: Aleš Šteger Lavreat 1999: Josip Osti Lavreat 2000: Ciril Zlobec Lavreat 2000: Marjan Strojan Lavreat 2001: Milan Jesih Lavreat 2002: Miklavž Komelj Lavreat 2003: Milan Dekleva Lavreatinja 2004: Erika Vouk Lavreat 2005: Ivo Svetina Lavreat 2006: Ervin Fritz Lavreatinja 2007: Taja Kramberger Lavreat 2007: Tone Pavček Lavreat 2008: Milan Dekleva Lavreat 2009: Jože Snoj Lavreat 2010: Andrej Medved Lavreatinja 2011: Barbara Korun Žirije Veronikine nagrade Nominacije in lavreatinje, lavreati Podatki o literarnem delu lavreatinj in lavreatov Spremna beseda: Bojan Šrot in Janez Škrabec

2 6 22 36 52 62 76 90 100 112 126 140 154 178 (100) 194 208 220 236 238 242 246

2

2 . Pesmi Parnasa

Antologija najžlahtnejše poezije in knjiga jubileja Veronikina nagrada se je v petnajstih letih uvrstila med najbolj zaželene in prestižne literarne nagrade za poezijo v Sloveniji. Podeljuje jo, kakor se ve, mesto Celje. Z razlogom.

Brez osebne note bi bil zapis o Veronikini nagradi in antologiji Pesmi Parnasa neverodostojen. Z zaznamovanjem dogodka, drobnega jubileja, kar petnajstletnica podelitve Veronikine nagrade za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji je, ne da bi vsaj deloma pogledali v ozadje, kot se zdaj modno reče, bi tvegali zamero zgodovine. Kajti čas hitro odmika dejstva. Prehitro.

Na kaj mislim?

Celje še nima zapisane sodobne kulturne zgodovine. Nekoliko drugače je s kronologijo tistih kulturnih dogodkov, ki naj bi dokazovali kulturni policentrizem v državi in ki so Celje želeli umestiti kot vitalno središče na kulturni zemljevid Slovenije. Da ne sežem geografsko še dlje. Na primer, ob Mednarodnem mladinskem pevskem festivalu je Celje v preteklosti samo še s Tednom domačega filma, ki smo si ga umislili v času mojega urednikovanja na Novem tedniku in Radiu Celje, postalo ob pevski še nekakšna filmska prestolnica. V tedanji Jugoslaviji, seveda, z visokim ugledom. Nacionalnih kulturnih dogodkov s posebnim poslanstvom se v Celju ni nikoli drenjalo. Zakaj je tako, je že povsem druga zgodba. A vedno so med celjskimi kulturniki vzniknile ideje, da bi Celje poletelo med slovenska in evropska mesta iskrivega navdiha. In kulturne zrelosti, ki hoče premeriti svojo intelektualno in ustvarjalno moč in morda prestreči kaj za nov vzgon. Kajti mesto, ki nima kulturne in intelektualne elite, je kakor ptič brez kril. Veronikina nagrada za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji si je na mah pridobila status nacionalnega kulturnega priznanja. Celje je tako izreklo globok poklon poeziji in moči umetniške besede in ustvarjalnosti.

Torej, ideje so vzniknile in poniknile, Veronika pa še sije na grajskem nebu, vse bolj.

Takrat, ob koncu 20. stoletja, se je Celje rado razgledovalo po knežji zgodovini. Tisti, ki smo nekoliko bolj spremljali resnično evropsko romantično zgodbo o Veroniki in Frideriku, pred katero zbledita še literarna Romeo in Julija, nismo mogli mimo Veronike, poetičnega Starega gradu in Celja, ki s knežjo zgodovino ni vedelo, kaj bi. Takrat sem

3

Jože Volfand . 3

občinskemu vodstvu, načeloval mu je Jože Zimšek, predlagal, da Celje kot izpričano kulturno mesto začne podeljevati Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji. Celje je reklo da. Kaj pa Ljubljana? Predsednik Društva slovenskih pisateljev je bil takrat že znan in priznan pisatelj Evald Flisar. Hkrati ko je misel podprl, je tudi opozoril, da v Ljubljani ne bo povsod aplavzov, zlasti v nekaterih krogih ne. Toda ko sem premišljeno sestavljal prvo strokovno žirijo, k sodelovanju sem povabil Cirila Zlobca, Vena Tauferja in Matevža Kosa, prvo sejo žirije in vse nadaljnje pa je gostilo Društvo slovenskih pisateljev, se je Veronikina nagrada že začela zapisovati med najuglednejše kulturne nagrade v Sloveniji. Z izjemnim medijskim odmevom. Ne morem zamolčati, da so bili do podelitev Veronikine nagrade še najbolj brezbrižni na Ministrstvu za kulturo. A saj se ve.

To več pove o postavljenih na vrh tega ministrstva. Poezija lahko seže med ozvezdja tudi brez ministric ali ministrov.

In tudi drugam, kjer s posebno pozornostjo navajajo izbrance strokovne žirije za Veronikino nagrado.

To so učbeniki, leksikoni, literarne analize in spremne besede, intervjuji, recenzije.

Lavreatinji in lavreati, ki jim je v petnajstih letih strokovna žirija namenila Veronikino nagrado, v žiriji pa vrednotijo pesniško letino vedno pesnik, publicist in predstavnik kulturne redakcije medijske hiše, so v relevantnih publikacijah vedno navedeni v parnasovski povezavi z Veroniko. Podelitev Veronikine nagrade je tako postala nacionalni kulturni dogodek, ko poezija hoče sesti na nebo in odmeva s svojim posebnim zvenom tistemu, ki jo hoče začutiti. Res je, tako kaže Veronika, Slovenija zelo potrebuje poezijo.

Kako je potemtakem danes, po petnajstih letih?

Danes je Celje z Veronikino nagrado enkrat na leto prestolnica poezije. Stari grad je s svojo očarljivo ambientno poezijo, tako govori današnji čas, dodana vrednost literarnemu večeru in nagradi. Čeprav je podelitev Veronikine nagrade vedno v zadnjih dneh avgusta, je takrat majska pomlad. Oživi in razcveti se poetična beseda. Saj, zakaj ne bi bila pomlad v avgustu in zakaj poetizacija življenja ne bi trajala in trajala in pretresla razčustvovanost sveta? Zato je Veronikina nagrada zelo nagrada s poslanstvom. Da jo podeljuje mesto, pa ji težo dodaja. Da se le poezija, ta veja na drevesu življenja, ne bi odlomila! Čustvo, beseda, jezik, knjiga, to je prava poezija. Morda bo čez desetletje res življenje digitalizirano, toda kako bo človek živel brez poezije in brez knjige? Saj je res, da se tudi knjige in poezije ne da idealizirati, a kadar poezija zmore v človeku razsvetliti njegov duhovni prostor in mu vzdramiti pozabljeno človečnost, tedaj je to poezija, ki jo hoče vsak čas.

Zaradi vsega tega je natisnjena Veronikina antologija. Za vse čase, da ne bi bilo nikdar somraka poezije.

V Veronikini antologiji Pesmi Parnasa je kajpak največ poezije. Vsak lavreat in tri lavreatinje so izbrali po deset najljubših pesmi iz svojega pesniškega opusa, vsaj eno iz nagrajene zbirke. Kratek avtobiografski zapis, misel o poeziji in fotografija, takšen je koncept. Seveda ni šlo brez razumevanja individualnih posebnosti. Tudi ne brez informativnosti in dokumentarnosti, tako da je Veronikina antologija knjiga poezije in knjiga jubileja.

Spomina? Tudi. Zagotovo pa je knjiga najžlahtnejše poezije, ki je lepota čustev in misli, ki je lahko vedno več, kot je beseda, če zares čutimo, da je otrplost časa največja trpkost človeka, ki čedalje bolj ve, da ne ve ne kod ne kam.

Jože Volfand

22 . Pesmi Parnasa

Aleš Šteger

Dobitnik Veronikine nagrade leta 1998 za pesniško zbirko

Kašmir

Aleš Šteger . 23

24

2 4 . Pesmi Parnasa

Poezija me je po peljala na po potovanje Potem, ko sem objavil drugo knjigo pesmi z naslovom Kašmir, se je mojega pisanja oprijela oznaka pesnika, ki veliko potuje in tudi piše o svojih potovanjih. To je seveda le delno res. Prav tako le delno drži, da sem vnet popotnik, še posebej če pomislim na dejstvo, da v Kašmirju nisem bil nikoli, pa sem vseeno napisal knjigo s takim naslovom.

Po drugi strani pa je bržkone res, da sem odkril določujočo silo poezije z branjem prevodov latinskoameriških pesnikov, z odkritjem, ki je bilo neizmerno osvobajajoče za ptujskega srednješolca, ki si je svojčas sam komajda drznil v sosednji Maribor, kaj šele v kakšno večje mesto, recimo v Ljubljano. Poezija me je popeljala na popotovanje, ki se je vilo na sledi notranjega meandriranja, skozi jezike, ki so mi bili blizu in obenem nerazumljivi in očarljivi. Na tej točki moram pogosto pomisliti na Gregorja Strnišo, ki praktično ni skoraj nikdar zapustil Ljubljane, pa je kljub temu napisal morda najbolj fascinantni pesniški opus v slovenski povojni poeziji. Nekateri potujemo ven, da bi potovali navznoter, drugi so pri miru, pa vseeno potujejo. Premikanj je veliko vrst, recepti pa niso le drugačni, so predvsem krhka ravnotežja, ki jih prinesemo nazaj s poti.

25

Aleš Šteger . 25

O pesništvu Pesništvo kot oblika mišljenja, ki je najbližje naši telesnosti in obenem najdlje vsakršni Ideji? Salto mortale jezika in tišine, ki ga omogoča? Obenem pa zavest, da je vsak tak poskus definicije metjeja, ki se izmika vsaki definiciji, pretirano ambiciozen in bi se veljalo zadovoljiti z golim prisluškovanjem in reagiranjem. Reagiranjem? Ja, pravzaprav v vsej nevrološki razsežnosti besede. Kot če nas neka nevidna roka sune in moramo prestopiti z ene noge na drugo, da bi preprečili padec.

Se pravi, padati (v jezik) in preprečevati padec. Mar ne zadostuje, če nek medij v hrupnih časih ohranja posluh za ostrine vzponov in padcev?

26

2 6 . Pesmi Parnasa

(zbirka Kašmir)

Oreh

Ostal si praznih rok in v rokah imaš oreh.

Sprva ga stiskaš in skrivaš kot kako čarovnijo, Toda potem stisne vse tebe in veš, da moraš Odgovoriti in s tem ubiti čarovnika, da bi preživel.

V središču oreha je jedrce, toda jedrce te ne briga, Rešitev rabiš, ki je zapisana na notranjosti lupine.

Stiska je prehuda, zato stisneš prazno pest in ga zlomiš.

Oreh umolkne, počeni znaki postanejo nedoumljivi In odgovor sfingičen, a skozi razpoke smukneš v notranjost In poješ jedrce. Tako si izdolbeš prostor. Tako postaneš ti jedrce.

In jedrce postane Ti. Ti počepne in čaka, Da se lupina okrog njega zarase. Kot nekakšen fetus Čepi in čaka in v orehu je vedno manj svetlobe In vedno manj ran. Počasi lahko prične Ti brati znamenja In znamenja so vedno bolj cela.

Ti bere na glas, a ko pride skoraj do konca, Se lupina zaraste in okoli Ti se znoči. V temi ujeti Ti sliši, Kako iz cilindra skoči beli zajec z morilskimi sekalci, Obstoji pred orehom in ga nepremično gleda.

27

Aleš Šteger . 27

Uspavanka

Le še pet minut ti ostaja, Dokler ne ugasnem luči.

Ker pesmi, ki si jo ves dan čakal, Ni bilo, naštej za konec enostavno, kar je.

Torej: na mizi ležijo utrujene knjige, Rastline so že zvile svoje liste in spijo, Televizor šumi in na mizi frfota vešča, Do smrti zaljubljena v luč.

Le še minuto imaš. Trideset sekund.

Sedaj sem gol in v postelji. Slišim te: Deset, devet, toda - ali nisem nečesa pozabil? Šest, da, pet, pozabil sem na štiri, Tri, toda sedaj je dva in je tudi za to Prepozno. Lahko le še trdno zatisnem krila In upam, da me ob nič prebudiš.

52 . Pesmi Parnasa

Ciril Zlobec

Dobitnik Veronikine nagrade leta 2000 za pesniško zbirko

Samo ta dan imam

Ciril Zlobec . 53

54

5 4 . Pesmi Parnasa

Kaj lahko zapišem ta trenutek o sebi?

Nič ni težjega kot v nekaj besedah določiti bistvo svojega življenja. Za šolsko rabo sta seveda najbolj standardna datum rojstva (4. 7. 1925) in datum smrti (?): o prvem pravzaprav nič ne vem, o drugem ne bom nikoli nič vedel. Ker se ne zavedam začetka in se iz svoje »postsmrtne« pozicije ne bom mogel ozreti na prehojeno pot, občutim svoje življenje kot nekakšno nedokončano zgodbo, kot svojo »kratko večnost«, kar je ena temeljnih inspiracij vse moje poezije. Neki kritik v Italiji je o meni zapisal: »Zlobec je ves čas isti in vsak trenutek drug.« Popolnoma se strinjam z njim. To je moja vseobsegajoča življenjska muka in hkrati, ko to dosegam, moje največje, predvsem etično zadoščenje.

Sicer pa, za šolsko rabo: rojen kot zadnji izmed sedmero otrok v več kot skromni kmečko-delavski družini, sem se s trinajstimi leti znašel v malem semenišču kot »programirani« kandidat za duhovnika (s pomembnim pojasnilom: slovenskega duhovnika pod fašizmom na Primorskem!). Toda kmalu sem postal, ne da bi se tega zavedal, pravi pravcati agnostik, izključen sem bil iz semenišča, ker sem skrivaj (fašizem!) pisal slovenske pesmi, pri sedemnajstih sem se znašel v konfinaciji, pri osemnajstih pa sem bil že ponosen primorski partizan. Po vojni sem nadaljeval šolanje v Ljubljani, diplomiral kot slavist, se zaposlil kot novinar, se poročil, postal oče, ded, praded.

Da se bom ves zapisal omotično skrivnostni usodi pesnika, sem vedel, ko sem v prvi gimnaziji napisal svojo prvo pesem. Ker sem kraško svojeglav in neizmerno radoveden, nisem ostal le pri svoji poeziji, že na začetku me je potegnilo v svoj vrtinec tudi prevajanje, predvsem poezije, kar je najgloblje vseh možnih branj, pa tudi moja najzanesljivejša samokritična podstat v odnosu do lastne poezije. Tako si razlagam že skoraj pohujšljivo število svojih pesniških zbirk, svoje tri romane, sorazmerno dovolj obsežno esejistično pisanje, ob tem pa sem bil na različnih ravneh urednik (pri Sodobnosti na primer brez prekinitve dolgih 30 let!). V meni se je zgodila čudna metamorfoza: po naravi len sem postal deloholik. Moja knjižna bibliografija: izvirna in prevodna poezija (tudi moja, prevedena v tuje jezike), proza, esejistika, različne antologije… obsega skupaj blizu 110 knjižni enot. Tudi literarnih nagrad in priznanj, doma in v tujini, sem prejel, tudi najbolj prestižnih, več kot dovolj za potešitev svojega pesniškega samoljubja, hkrati pa preveč, da ne bi bil zaradi njih temu in onemu zoprniku med kritiki trn v peti. Za največje priznanje si seveda štejem svoje članstvo v kar štirih akademijah znanosti in umetnosti, v slovenski, hrvaški, evropski in mediteranski.

Kot preizkušenega antifašista, primorskega partizana, komunikativnega, dialoško odprtega kulturnega delavca so me potegnili tudi v politiko, v kateri naj bi bil (»sam proti vsem«, kot vsi kulturniki doslej) živ dokaz njene vsakokratne širine. Sam se nisem nikoli imel za politika, ampak za kulturnika v politiki, tudi ko sem bil leta 1990 izvoljen za člana Predsedstva RS. Ta svoj status sem že na začetku tudi javno in nedvoumno opredelil: »Storil bom vse, kar je v moji moči, da bi bilo v slovenski politiki čim več kulture, v slovenski kulturi pa čim manj ali sploh nič politike.« Brez nadutosti lahko zapišem: ves čas sem bil in ostajam sam sebi zvest.

55

Ciril Zlobec . 55

Moja poezija – to sem jaz sam Kot je življenje vsakogar izmed nas v svojem najglobljem bistvu neprimerljivo s komerkoli drugim, tako, vsaj zdi se mi, je tudi s poezijo, ki jo pišemo pesniki našega časa: nekakšen poskus ujeti neulovljivost svoje vsakokratne drugačnosti. Ni prevladujoče poetike, ki bi nas zavezovala, pa tudi kot vzorec, v katerega bi lahko umeščali sami sebe, se nam ne ponuja, vsak med nami je izročen sam sebi (celo takrat, ko beži od samega sebe).

Torej ne živim, tudi ko bi si želel, zunaj svojega prostora in časa, brez presledka vdirata vame, me usodno zaznamujeta, tudi ko se tega ne zavedam. Nekoliko manj zapleteno rečeno: moja intimnost, moj notranji doživljajski svet, kot se mi zapisuje v pesem, postane, tudi ko je izrazit izpovedni samogovor, vsaj posredno tudi moj fiktivni dialog s še bolj fiktivnim bralcem, ki mojo, kot vsakogaršnjo, pesem nekako asimilira s svojimi lastnimi občutki, doživljaji, travmami, obupom in upanjem. Če ne bi bilo tako, bi bilo nesmiselno »vznemirjati« bralca s pesniškimi zbirkami, z revijalnimi objavami, z branjem v elektronskih medijih, z živimi nastopi na literarnih večerih, na festivalih doma in v tujini ...

Moja poezija je v določenem smislu moj intimni, notranji življenjepis; čeprav jo je mogoče porazdeliti v več »tematskih« sklopov, se ves čas preliva v dovolj trdno celoto: v iskanje samega sebe, tako v pobeglem otroštvu kot v vračanju na Kras, v potapljanju v misterij besede, ki jo v svojem mikrokozmosu skušam dvigniti v Besedo (Samo beseda sem) na poti skozi svojo kratko večnost, kljub vse globlji vednosti, da samo ta dan imam kot univerzalno metaforo življenja samega; predvsem pa je zame kot edini absolutum značilna ljubezen, najina Ljubezen dvoedina. Torej doživljajska in kognitivna ljubezen.

Pa ne gre le za erotiko, ljubezen prav zato, ker je naše bistvo, je v meni in z mano povsod navzoča v vseh svojih diverzifikacijah. Tudi ko je ni, ko jo utiša ali najbolj razplamti absurdna smrt, ko se, denimo, kot oče pogovarjam s svojo mrtvo hčerko ...

Ko sem se odzval ponudbi, da se z drugimi Veronikinimi nagrajenci predstavim z desetimi svojimi, v lastnih očeh samokritično izbranimi »antologijskimi« pesmimi skozi svoje dolgo biološko življenje in le dobro desetletje manj dolgo pesniško avanturo, sem končno obstal ob ciklu (»venčku«) desetih sonetov, ki mi je v tem trenutku najbolj blizu, pravzaprav več kot samo blizu, V tem ciklu sonetov o ljubezni in smrti sem izpisal vso svojo bolečino, ki je hkrati ljubezen in je na obeh ravneh, kot ljubezen in kot bolečina, morda moj najbolj razvidni primerek poezije jaza, kot sem v nekem eseju s tem naslovom že pred leti opredelil bistvo svojega človeškega in pesniškega trenutka v svoji kratkotrajni večnosti, ki se mi izteka.

56

5 6 . Pesmi Parnasa

(zbirka Samo ta dan imam)

Samo ta dan imam Samo ta dan imam. V njem do večera bom stal na straži svojega imena.

Oko je zanesljivo, siva mrena pogleda mi še zmerom ne zastira.

Samo ta dan, ta del poti očeta in sina, dedič in čuvar življenja, ki vsako jutro z zarjo se začenja, zvečer pa le še mirno noč obeta.

A zdaj ni več miru, samo še molk. Življenje zdaj osmišljata le rabelj in žrtev, a jaz nisem klavski volk ne klavna ovca, nisem temni Kajn in ne njegova svetla senca Abel, a sem krvav – od trnja kraških gmajn.

57

Ciril Zlobec . 57

(zbirka Tiho romanje k zadnji pesmi) Pomladni pogovori z mrtvo hcˇerko ali Parabola o cvetocˇi cˇešnji

1.

Pomlad prihaja – v drugo, odkar te ni.

Vse okrog nas jo že napoveduje, celo čemerni marec spogleduje se z njo, čeprav tu, tam še kar sneži.

Skoz tvojo smrt v življenje sem odprt, samo za hip srce mi je zastalo, zdaj bije spet, kot bi od mrtvih vstalo, svet spet dehti kot najin kraški vrt.

A tvoja češnja v njem še ni vzcvetela, še vsa je v popju, kot da sramežljiva in na skrivaj ponoči v njem si šiva poročno srajco, da bo v njej, vsa bela, odprla se v pomlad: na vsak njen cvet bo strastno prisesala se čebela.

Skrivnostno krut je ta naš lepi svet.

2.

Skrivnostno krut je ta naš lepi svet, za mnoge hoja po rezilu noža, vsa v brazgotinah je že naša koža, a kri iz naših ran edina sled, ki kaže nam, od kod prihaja kdo, poti v prihodnost ni na zemljevidu življenja, križemkražem kot v prividu vsak v svojo smer in pot grem.

Oba bila sva v isto mrežo ujeta, iskala, ne našla iz nje poti, ne mídva, ki sva jo iskala, pot je naju vtkala v zgodbo dveh ljudi, nesrečne hčerke in strtega očeta.

Zdaj sam, brez tebe, s solznimi očmi prebiram jo, to zgodbo dveh usod.

220 . Pesmi Parnasa

Barbara Korun

Dobitnica Veronikine nagrade leta 2011 za pesniško zbirko

Pridem takoj

Barbara Korun . 221

222

222 . Pesmi Parnasa

Živim in pišem Živim in pišem. In upam, da bo še nekaj časa tako.

To je pravzaprav največ, kar lahko rečem o sebi. Vse drugo se mi zdi manj pomembno, kot nekakšen drobir, spominski drobci, rodovitni prah, iz katerega raste poezija, a je brez »obdelave« povsem nepomemben in nezanimiv za druge. Pa vendar, ker je do konca strani še kar veliko belega: Rada bi zapisala, da sem se rodila v trinajstem nadstropju, pa to seveda ni res, rodila sem se v ljubljanski porodnišnici in v trinajsto nadstropje stolpnice v Savskem naselju v Ljubljani so me prinesli šele petmesečno, in sicer peš, ker dvigalo še ni obratovalo.

Ta stolpnica in njeno okrožje sta potem postala čudežno živo igrišče, spominjam se betonskega korita za rože, ki jih je menda gostilo le eno leto, potem pa je bolj in bolj samevalo in na koncu počilo od sončne pripeke in dežja, mlada drevesa in grmovje, v katerih smo imeli vigvame in kavbojske farme, včasih tudi trgovine, zadaj za stolpnico pa se je do reke Save razprostirala neskončna prerija, divja goščava vsega mogočega, do katerega si imel dostop le, če si prečkal nevarno in prometno Linhartovo cesto (to je bilo seveda prepovedano in »prerija« zato še slajša). Vse drugo je teklo po čisto običajnih poteh – bližnja osnovna šola z odličnimi profesorji, v gimnaziji Kulturna zadruga pa dramski krožek in dijaška literarna revija in klavir in še kaj … Nekaj časa sem nihala med profesorskim in igralskim poklicem, pa mi je oče modro svetoval, naj si dobim najprej kako bolj »trdno« izobrazbo, na igralsko grem lahko tudi kasneje. Nikoli nisem šla: prehiteli so me otroci, najprej Ajasja, takoj za njim Vit, in spoprijeti se je bilo treba z nalogo preživeti družino. K sreči sem še pred koncem študija dobila delo na eni od ljubljanskih gimnazij, vmes diplomirala, se zaposlila na svoji bivši gimnaziji, kjer sem delala, dokler ni še mlajši sin postal študent; potem pa sem se odpravila iskat delo, ki bi mi puščalo več časa in energije za pisanje, vmes postala babica … in pred nekaj meseci pristala v svobodnem poklicu.

Moja pesniška pot se je tako začela precej pozno: ko mi je izšel prvenec pri Mladinski knjigi (Ostrina miline, 1999), sem imela že 36 let, od takrat dalje pa se je moje življenje temeljito spremenilo. Prve pesmi so bile zelo lepo sprejete, nagrada, povabila k sodelovanju, literarna prijateljstva. Potem sta sledili še dve zbirki: nenavadna in meni ljuba Zapiski iz podmizja, 2003, in Razpoke, 2004, prva je izšla pri alternativni KUD Apokalipsa, druga pri takrat zelo ugledni Novi reviji. Kmalu zatem (2005) se je zgodila zame prelomna knjiga Songs of Earth and Light, izbor moje poezije v prevodu Thea Dorgana in Ane Jelnikar. Požela je presenetljiv mednaroden odmev in bila zaslužna za vrsto mednarodnih literarnih prijateljstev, potovanj, gostovanj in prevedenih knjig …

223

Barbara Korun . 223

Jezik nas vodi od površine h globini Mogoče je, da za vsem tem ni ničesar. Da le mi sami dajemo pomen oblakom in njihovim oblikam, globini neba, šumenju trsja, žvižganju sokola nad (Cerkniškim) jezerom, odtrganemu krilu podhojnika v travi … Mogoče je, da nenehno ustvarjamo pomen, ki ga brez nas sploh ni ali pa je drugačen in drugje. Ampak tega ne vemo. Temu, kar smo in kar je, se lahko približamo samo skozi besede, jezik. Tu ima poezija neprecenljivo vlogo: nenehno, vztrajno in potrpežljivo nas vodi od nepomembnega k bistvenemu, od površine h globini, od razpršenosti k prežemajoči enosti vsega, kar je in smo. Vodi tako, da nagovarja, komaj slišno, potrebuje veliko praznega prostora v nas. A kako ji sledimo, je naša stvar. V tem je popolna, srhljiva svoboda in tisto najlepše: nepredvidljivo, neznano.

224

224 . Pesmi Parnasa

(zbirka Pridem takoj) Monologi

Kraljica Elizabeta I. Anglija, začetek 17. stoletja

Staram se. Mraz prihaja vame, od vsepovsod.

Z okna pogled na morje, sivo brezkončnost.

Zobje mi rumenijo. In nohti. Znotraj pa me še zmeraj žge. Skozi ohlapne mišice, trhle kosti. Žar. Ga čutijo tudi drugi? Te pijavke, pokvarjenci, podgane hinavske, moji dvorjani?

Tvoj nežni, nedolžni obraz je prebledel, ko so te prvič pripeljali k meni, ponoči. Nisi mogel dvigniti pogleda, nisi mogel dvigniti ničesar.

Jaz sem te rešila pred sabo in samo jaz vem, kdaj sem izgubila svojo krono, ime, srce.

Vsako čustvo je šibkost. Ničesar nisem izdala.

Nisem veliko pošiljala pote. Zmeraj prva odšla. A tlelo je, žgalo, gorelo. Muka poželenja, muka odsotnosti. Ti si bil steber, na katerega sem naslonila svoje kraljestvo.

Moje kraljestvo zajema polovico znanega sveta.

Bog je bil z mano, v vojnah.

V neskončnih nespečnih nočeh še vedno slišim krike zmagoslavja in krike kletev.

Ni hujšega pekla od mojih nespečnih noči, zmrzlih dni. Ni bilo meja mojemu pohlepu.

Ni usmiljenja za moje trpljenje. Če pekel obstaja, se bom cvrla v njem.

Letos je jesen posebej zgodnja. Zmrznjene čebele padajo ljudem v roke. Ni veliko ostalo od mojega življenja. Čutim, da že prehajam v legendo, v dolgo verigo besed.

Tudi ti me pozabljaš, ljubi, videla sem, kako se skrivaj oziraš za njo, mlado, s črnimi lasmi.

Jutri boš izvedel, da sem te dala obglaviti.

225

Barbara Korun . 225

(zbirka Pridem takoj)

Seamu s Cody, ladjar in trgovec, postaja slep Galway, Irska, konec 19. stoletja

Padajo in vzletajo ptiči v mojih zrklih. Zmehčana steklovina, pravijo, a to so moji ptiči, z neskončno nežnim letom. Nimajo kril, padajo kot snežinke in mi temnijo vid v svetlobo. Stvari in dogodki izgubljajo svoj obris, a ne svojega bistva. Skozi komaj-vid mi mežikajo kot luč.

Ostrine ni več. Sama milina v tem toplem zimskem dnevu: krhko cingljanje zibajočih se jamborov.

Kristali soli se nabirajo na izgubljeno nit tega dneva. Danes me dan gleda z belimi očmi.

238

238 . Pesmi Parnasa

Nominacije in lavreatinje, lavreati –

2011

Dušan Jovanovic`: Nisem Barbara Korun: Pridem takoj Franci Novak: Otroštvo neba Katja Perat: Najboljši so padli Uroš Zupan: Oblika raja Lavreatinja: Barbara Korun

2010

Miljana Cunta: Za pol neba Primož Čučnik: Kot dar Jure Jakob: Zapuščeni kraji Andrej Medved: Razlagalec sanj Peter Semolič: Pesmi in pisma Lavreat: Andrej Medved

2009

Kristina Hočevar: Repki Peter Kolšek: Opuščanje vrta Peter Semolič: Rimska cesta Jože Snoj: Kažipoti brezpotij Lucija Stupica: Otok, mesto in drugi Lavreat: Jože Snoj

2008

Milan Dekleva: Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca Milan Jesih: Tako rekoč Cvetka Lipuš: Obleganje sreče Boris A. Novak: MOM – Mala Osebna Mitologija Marcello Pottocco: Popravki pesniške zbirke Lavreat: Milan Dekleva

239

Pesmi Parnasa . 239

2007

Miklavž Komelj: Hipodrom Taja Kramberger: Vsakdanji pogovori Tone Pavček: Ujedanke Peter Semolič: Prostor zate Marjan Strojan: Pokrajine s senco Lavreata: Taja Kramberger in Tone Pavček

2006

Ervin Fritz: Ogrlica iz rad Peter Kolšek: Nikoli več Andrej Medved: Confessiones Tone Pavček: Darovi Katja Plut: Štafeta hvaležnosti Lavreat: Ervin Fritz

2005

Primož Čučnik: Nova okna Peter Semolič: Barjanski ognji Ivo Svetina: Lesbos Aleš Šteger: Knjiga reči Maja Vidmar: Prisotnost Lavreat: Ivo Svetina

2004

Ivan Dobnik: Zapreš svoje oči Brane Mozetič: Banalije Erika Vouk: Valovanje Jaka Košir: Nežnost Andrej Medved: Rimske elegije Lavreatinja: Erika Vouk

Veronikina antologija

Pesmi Parnasa Izdala in založila: Fit media d.o.o.

Zanjo: mag. Vanesa Čanji Urednik: Jože Volfand Beseda urednika: Jože Volfand Avtorska besedila in pesmi: Iztok Osojnik, Aleš Šteger, Josip Osti, Marjan Strojan, Ciril Zlobec, Milan Jesih, Miklavž Komelj, Milan Dekleva, Erika Vouk, Ivo Svetina, Ervin Fritz, Taja Kramberger, Tone Pavček, Jože Snoj, Andrej Medved, Barbara Korun Spremni besedili: Bojan Šrot in Janez Škrabec Fotografije: Rok Tržan Oblikovanje in prelom: Maja Kresnik, Fit media d.o.o.

Lektura: Tea Finžgar Plavčak Tisk: Tiskarna Formatisk Prva izdaja Naklada: 900 izvodov Celje, september 2011 Cena: 26 € S sponzorskimi prispevki in prednaročniškim odkupom so izid Veronikine antologije Pesmi Parnasa omogočili: Mestna občina Celje, Riko, Banka Celje, Etol, Pocinkovalnica, Kovintrade, NLB d.d. Podružnica Savinjsko - Posavska, Telekom in Vivapen.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-194 06.05:821.163.6-1 PESMI Parnasa : Veronikina antologija : žlahten izbor Veronikinih nagrajencev ob 15. obletnici nagrade / [avtorska besedila in pesmi Iztok Osojnik ... [et al.] ; urednik Jože Volfand ; beseda urednika Jože Volfand ; spremni besedili Bojan Šrot in Janez Škrabec ; fotografije Rok Tržan]. - Celje : Fit media, 2011 ISBN 978-961-6283-43-4 1. Osojnik, Iztok, 1951- 2. Volfand, Jože 257298176