Anita Matkovič: Ljudska noša uskoškega prebivalstva Bele krajine by jure matkovic

Anita Matkovič

Ljudska noša uskoškega prebivalstva Bele krajine

S poudarkom na ljudski noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine (v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči)

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 391(497.434) 271.222-726.6(497.434):391 MATKOVIČ, Anita Ljudska noša uskoškega prebivalstva Bele krajine [Elektronski vir] : s poudarkom na ljudski noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine (v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči) / Anita Matkovič ; fotografije Bojan Radovič, Anita Matkovič ; izris krojev Ana Matkovič, Anita Matkovič. - El. knjiga. - Dragatuš : Folklorna skupina, 2012 Način dostopa (URL): http://www.fs-dragatus.si 249158912

Uvod ................................................................................................................................ 9 Tkalstvo ......................................................................................................................... 11 Najstarejši opisi noš .................................................................................................... 17 Likovno oblikovanje delov noš .................................................................................. 29 Zaključek ...................................................................................................................... 37 Sestavni deli noše ......................................................................................................... 39 Seznam slik ................................................................................................................. 109 Viri in literatura ......................................................................................................... 113

ediščino pravoslavnega prebivalstva Bele krajine in grkokatolikov v Žumberku je zaznamovala geografsko razgibana pokrajina s svojimi skromnimi možnostmi za razvoj, večstoletna izoliranost od sosednjega slovenskega oziroma hrvaškega prebivalstva, izročilo, ki so ga podedovali od svojih prednikov in ga prinesli s seboj iz svoje matične domovine, in prav tako vpliv sosednjega prebivalstva. Marsikje jim je uspelo ohraniti svoje posebnosti vse do današnjih dni. Ni pa le okolica vplivala na njihovo kulturo, tudi sami so pustili pečat na večinski kulturi sosednjega prebivalstva. To trditev dokazuje ljudska pesem pravoslavnega prebivalstva v Beli krajini. Po izvoru uskoške pesmi najdemo po vsej Beli krajini: v krajih, ki so bili nekdaj poseljeni z uskoškim prebivalstvom, v krajih, kjer je bilo prebivalstvo mešano in se je uskoški del asimiliral, in v krajih, kjer uskoškega prebivalstva skoraj ni bilo, a se je tja kljub temu preneslo njihovo pesemsko izročilo. Podobno lahko uskoške prvine odkrijemo v številnih belokranjskih ljudskih plesih, ki so danes prisotni v Beli krajini. Še bolj se od drugih slovenskih razlikuje njihova noša. Spada v t. i. dinarski tip noše (predvsem ženska), ki je na Slovenskem sicer ne poznamo. Za ta tip noše so značilna predvsem volnena oblačila. Pogosto se je njihova dediščina prilagajala geografskim razmeram, ki so večkrat bolj omejevale, kot pa omogočale razvoj. V stavbarstvu je bil odraz nemirnih in negotovih časov tip hiše, imenovane »dvor«. Šlo je za pravo malo kmečko utrdbo, ki je združevala stanovanjsko hišo in gospodarska poslopja na treh straneh, na četrti pa so vse skupaj zapirala lesena vrata. Tak tip hiše pa ni bil razširjen le pri uskoškem prebivalstvu, pač pa tudi drugje po južni Beli krajini. Še na začetku 20. stoletja so bile v nekaterih pravoslavnih vaseh znane »zadruge«, način bivanja, ko je v skupnem gospodinjstvu živelo več družin (oče in mati ter sinovi z ženami in otroki). Tudi takšne zadruge so se najdlje na Slovenskem ohranile prav pri njih. Bela krajina je v svoji razburkani preteklosti pogosto ponudila zatočišče številnim prišlekom, ki so tu našli svoj prostor. V svojo kulturo so prevzemali elemente prvotnega prebivalstva in prispevali svoj del v skupno dediščino Bele krajine, ki je danes zmes kultur številnih narodov in ver, ki že stoletja sobivajo na tem območju. O zgodovinskih dejstvih, ki so pripeljala do naselitve uskoškega prebivalstva na območje Bele krajine, je bilo napisanega že veliko. Prav tako sta dobro obdelana njihova ljudska pesem in ples. Zaradi tega se v svojem delu omejujem strogo samo na njihovo ljudsko nošo. 7

V svojem prispevku se bom v prvem, tekstovnem delu dotaknila tako pravoslavnega prebivalstva v belokranjskih vaseh kot tudi grkokatoliškega prebivalstva v Žumberku, na južnem pobočju Gorjancev, ki se s svojim robom dotikajo tudi Bele krajine, pa tudi drugih predelov Bele krajine, kjer je v ljudski noši še zaznati vpliv uskoškega prebivalstva. V drugem delu se bom posvetila predvsem noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine. Belokranjski muzej Metlika hrani kar nekaj kosov teh noš in vsi so že bili predstavljeni v kataložnem delu knjige 1408, Prišli so Turki, za njimi Uskoki. V svojem delu sem želela posamezne dele noš predstaviti še bolj podrobno, z večjimi fotografijami, skicami in merami. K temu me je vzpodbudilo dejstvo, da ravno noše pravoslavnega prebivalstva vedno znova izpadejo iz monografij, ki obravnavajo slovensko ljudsko nošo. Pomanjkanje tovrstne literature in gradiva nasploh čutimo predvsem folklorne skupine oziroma posamezniki, zadolženi za kostumsko podobo skupine. To delo je namenjeno slednjim, pa tudi vsem drugim, ki jih obravnavana tematika zanima.

a območju, kjer je živelo pravoslavno prebivalstvo Bele krajine, ni bilo ugodnih pogojev za uspešno gospodarstvo. Vrtačasto površje ni bilo ugodno za poljedelstvo. Glavni kulturi sta bili koruza in krompir, pridelovali pa so tudi pšenico, rž, ajdo, oves, konopljo in lan. Iz slednjih so izdelovali domače platno. Za potrebe poljedelstva so obdelovali predvsem dna vrtač in nižje površine, na grebenih vrtač so imeli pašnike, višji predeli pa so bili porasli z gozdovi. Vse do druge svetovne vojne je bila najpomembnejša panoga ovčereja, pa tudi kozjereja in živinoreja nasploh. Ovčereja in posledično volna sta imeli vpliv tudi na druga področja življenja. Razvito je bilo izdelovanje izdelkov iz volne, kot so nogavice, rokavice, preproge, torbe itd. (Balkovec 1986, 104−105). Delno odraža takšen način življenja tudi noša uskoškega prebivalstva (predvsem ženska), ki za razliko od noš sosednjega slovenskega prebivalstva spada v t. i. dinarski tip noše, za katerega je značilna uporaba volne in sukna (Dražumerič 1988, 309). Prebivalci pravoslavnih vasi v Beli krajini so kot dediščino iz svoje matične domovine, kljub preseljevanju in večstoletni prekinjeni povezavi z matično domovino, ohranili svojo nošo. Predvsem to velja za žensko nošo, medtem ko so moški prevzeli moško nošo sosednjega slovenskega prebivalstva, ki sodi v t. i. panonski tip noše. Ženska noša pravoslavnega prebivalstva spada v t. i. dinarski tip noše, za katerega je značilna uporaba volne in sukna. Slednje lahko povezujemo tudi z gospodarstvom obravnavanih vasi, ki je vse do druge svetovne vojne temeljilo predvsem na ovčereji, pa tudi na kozjereji in govedoreji nasploh. Od tod tudi surovine za izdelavo delov oblačil. Posamezne starejše ženske so tradicionalno nošo nosile še v letih po drugi svetovni vojni, medtem ko so jo moški začeli opuščati že v letih pred prvo svetovno vojno (Dražumerič in Terseglav 1987, 216).

osebno mesto v vrsti rokodelskih znanj, povezanih z oblačilno kulturo, je predstavljalo tkalstvo. Z njim so se ukvarjale ženske tako v Žumberku kot v pravoslavnih vaseh Bele krajine. V Beli krajini je bilo razširjeno predvsem izdelovanje domačega platna, vezenje prtov, pletenje nogavic, rokavic, preprog za na steno, torb in drugih izdelkov (Balkovec 1986, 105). Po celotni Beli krajini so kot osnovni surovini za tkanje uporabljali lan in konopljo, kasneje tudi bombažno kupljeno nit. Bombaž je prihajal iz tujine: iz Amerike, Egipta in Indije. Kupovali so ga večinoma na sejmih v Karlovcu, Vinici in Črnomlju. V pravoslavnih vaseh in v Žumberku pa je bilo poleg tega zelo razširjeno tudi tkanje in vezenje iz volne, kar je odraz gospodarskih razmer, saj so ravno tu tudi največ gojili ovce, ki so dajale volno. Domača volna je bila slabše kvalitete, boljšo volno pa so kupovali od hrvaških ovčarjev na sejmu v Karlovcu. Uporabljali so tudi uvoženo barvano volno, ki ni puščala barve (Račič 1951, 146). Pred samim tkanjem je bil potreben niz postopkov, ki so pripeljali do niti, ki je bila osnova za tkanje. Rastlino (lan ali konopljo) ali volno je bilo potrebno pripraviti do stopnje, primerne za prejo, treba jo je bilo spresti. Pri preji so uporabljali preslico in vreteno, kasneje pa tudi kolovrat. Preja s preslico se je na Slovenskem najdlje ohranila v Beli krajini. Preslico so si predice zataknile kar za pas, zato so lahko predle tudi med pogovorom, na paši itd. Nit so oblikovale iz prediva z roko in jo navijale na vreteno. Ravno za Belo krajino so značilne dolge okrašene preslice. Mnogo mlajši način preje je preja s pomočjo kolovrata, ki je mlajša mehanična naprava (Birk, Bogataj, Pukšič 1993, 68). Sl. 1: Brdce za tkanje trakov (1 − deščica, 2 − osnutek, 3 − rak z navitim votkom, 4 − trak)

Najprimitivnejša naprava za tkanje je bilo brdce za tkanje trakov. S pomočjo brdca so tkali ozke trakove. Med stare načine tkanja spada tudi tkanje »na šibe«. Ta način tkanja zahteva veliko potrpljenja, vztrajnosti in vestnosti. Tkalke, ki so obvladale ta način tkanja, so bile še posebej cenjene. Ornamenti pri tej tehniki so vezani na oblike, sestavljene iz kvadratov. Tke se po vnaprej pripravljenem načrtu na posebnih podaljšanih statvah (Račič 1951, 147−148). 11

Druga najstarejša priprava za tkanje je t. i. tara. Tara je tkalska priprava z vertikalno postavljeno osnovo. Ta način tkanja so predvsem na območje Žumberka prinesli uskoški priseljenci že v 16. stoletju. Na območju Slovenije in severne Hrvaške ta način tkanja najdemo samo pri priseljenem uskoškem prebivalstvu. Na tari so tkali predvsem volnene torbe in predpasnike (Gjetvaj 1985, 17). V Žumberku so tkale navadno »prognašice«, vzorce ornamentirane le v vodoravni smeri, pravoslavne Marindolke in Bojančanke pa so tkale tudi pregače − iverače. Iveri so imenovali ornament, ki sestoji iz treh ali petih kock, postavljenih v obliki piramide (Račič 1951, 148−149). Tretji način tkanja je tkanje na statvah, v Beli krajini imenovanih krosna. Ta tip je razširjen tudi po bližnji Hrvaški. Bojančani, Marindolci in Žumberčani tudi temu tipu statev rečejo tara. Statve uskoških priseljencev se od statev okoliškega slovenskega prebivalstva bistveno ne razlikujejo (Račič 1951, 149). Ta vrsta statev s horizontalno osnovo se v Žumberku uporablja predvsem v vaseh s staroselskim prebivalstvom, kjer so se s tkanjem ukvarjali moški (Gjetvaj 1985, 17).

Sl. 2: Tara

Sl. 3: Shema tare (1 − gornje vratilo, 2 − vrvica, 3 − palica pomičnica, 4 − palica nanitnica, 5 − dolnje vratilo, 6 − noga, spodaj −češalj)

Tkanje je bilo tipično zimsko opravilo, zato so statve oziroma krosna pa tudi kolovrate čez poletje shranjevali na hišnih podstrešjih (Dražumerič in Terseglav 1987, 220). V Beli krajini je bilo še okrog leta 1950 345 krosen in okrog 400 tkalk. V Bojancih je bilo štirinajst tkalk, v Marindolu in v Miličih pa po pet (Račič 1951, 157). 12

Božo Račič v svojem prispevku o tkalstvu v Beli krajini leta 1951 omenja Bojančanke kot že od nekdaj dobre tkalke, posebej pa izpostavi Jelo Radojčičevo, ki je poleg raznih vrst platna tkala tudi platno na šibe. V Beli krajini so v tistem času poznali do 30 različnih vrst tkanin. K temu je treba prišteti še več vrst volnenih tkanin (Račič 1951, 144−145). Predvsem tkanje »pregač« (predpasnikov), torb, »šarenic« (preprog) in »belcev« oziroma »biljac« (odej) je bilo v Beli krajini značilno le za pravoslavne Bojančane in Marindolce. »Pregače« so za razliko od Žumberčanov tkali na vodoravnih statvah, ki pa so jih kljub temu imenovali tara (Žumberčani imenujejo tara pokončne statve). Dejstvo je, da so volnene tkanine v Beli krajini izdelovali večinoma le pravoslavni priseljenci in da jih domačini pri tem niso posnemali. Vzrok je tudi v tem, da so bili ti volneni izdelki predvsem deli njihovih noš, ki so se precej razlikovale od slovenskih (Račič 1951, 154−155). V Žumberku so volneno tkanje v glavnem uporabljali za izdelavo naslednjih izdelkov: »opreg« (predpasnikov), »uprtač« (torb), bisag, »koprovac« in »gunj« (pregrinjal za posteljo) ter »tepikov« (preprog) (Cvetan 1984, 4).

Sl. 4: Torba, »torbak«, »torbačak«, Bojanci, konec 19. stoletja

Tudi sukno je bil izdelek, ki so ga sami tkali samo Bojančani, ki so ga potem nosili v stope v Slunj pri Ogulinu. Slovensko prebivalstvo je volno nosilo v tkanje in stopo h kočevskim suknarjem, ki so sukno stkali in obdelali. Material so prodali na sejmu v Črnomlju, suknarji (večinoma Kočevski Nemci) pa so na prihodnji sejem pripeljali izgotovljeno sukno (Račič 1951, 155). Očitno so veščino izdelovanja sukna nekdaj obvladali, a so jo sčasoma opustili, saj Trdina o izdelovanju sukna v Beli krajini ugotavlja: »Pred francosko vlado se je delalo sukno iz domače volne zgolj doma. Pozneje so se ljudje navadili dajati volno v izdelovanje Kočevarjem« (Trdina 1958, 318, cit. po Baš 1984, 92). Enako ugotavlja Kobe: »Tudi volno doma predejo, ker pa te preje ne umejo tkati in sukna v stopah zgostiti, ga v Metliko zgotoviti dajejo« (Kobe 1845, 15, cit. 13

po Baš 1984, 96). Na sejmih so se seznanili tudi z deli oblačil in obutve, ki jih sicer sami niso poznali. Eden takih artiklov so bile opanke, ki naj bi jih nosili samo tisti, ki so trgovali v Vojni krajini in tam prišli v stik z njimi (Makarovič 1993, 12). Tkalstvo pa ni zgolj rokodelstvo. Izpod rok izkušenih tkalk so prihajali mojstrski izdelki, v katerih se izraža tudi ljudska umetnost. S tkanjem so bili tesno povezani tkalski pripomočki. Na območju Bele krajine je bilo značilno posebno oblikovanje le-teh. Sem sodi oblikovanje preslic. Posebne dolge preslice za predenje na vreteno so se ohranile predvsem na območjih Istre in Bele krajine. Povezane so bile z izdelovanjem oziroma prejo prediva iz lanu in konoplje ter s prejo volne, ki je bila povezana z ovčerejo. Belokranjske preslice imajo dolg nastavek, ki lahko zavzema tudi več kot polovico celotne dolžine preslice. Nastavki so največkrat suličastih oblik. Dekor je navadno površinsko rezljan. Belokranjske preslice so bile včasih še skromno poslikane. Obrisi nastavkov so bili zelo raznoliki in so služili za privezovanje prediva, hkrati pa so bili tudi okras. Največkrat predstavljajo osnovo ornamenta zelo raznoliko izvedene šestilne rozete. Na podoben način so bila krašena tudi nekatera poligonalna vretena za prejo. So pa bile okrasno oblikovane preslice precej redke, na splošno so se za preslice uporabljale kar rogovile vej. Okrašene preslice so bile pogosto ljubezenska darila dekletom od fantov. Kot take so imele sentimentalno vrednost in so jih za spomin hranili tudi kasneje, ko se niso več uporabljale v prvotni funkciji. Belokranjski muzej hrani nekaj lepih primerkov takih preslic, pa tudi okrašenih vreten (Makarovič 1981, 273−374).

Sl. 5: Ornamenti na belokranjskih preslicah

Okraševali so tudi tkalske priprave, statve. Včasih so nekatere dele okrasili že izdelovalci krosen. Takemu okraševanju so rekli »cifranje«. Ornamente so izdelovali z dleti ali z nožem. Bogato krašena so bila tudi vretena, ki so se pojavljala v več oblikah. Najprimitivnejša so bila štirioglata, koničaste oblike, z narezanimi robovi v podobi majhnih trikotov. Nekatera vretena so imela na spodnjem koncu obliko dvojne piramide, in sicer šest- ali osemoglate, ali celo dvojčkov. Vreteno je bilo okrašeno z raznimi vrezi, ki so se vrstili v določenem vrstnem redu ali razmerju. Včasih je imelo vreteno na sredi obliko rezljanega stebrička. Preslice so bile v osnovi dveh oblik. Ene so bile dolge, sabljaste in so merile več kot meter, široke pa so bile približno tri prste. Ob straneh so imele zareze, s pomočjo katerih je bilo povesmo z motvozom privezano na preslico. Iz teh zarez se je postopoma izoblikoval dekorativen rob. Na ploščati strani je bilo včasih nekaj ornamentov v obliki križcev ali zvezd. Te daljše preslice so bile navadno za predenje konoplje. Druga vrsta preslic, za predenje lanu, je bila krajša in drugače oblikovana. Marindolske in bojanske preslice so bile precej podobne liškim preslicam in preslicam iz okolice Glamoča, od koder se je prebivalstvo preselilo na to območje. To vrsto preslic so pogosto oblikovali tako, da so postale podobne cerkvenim stolpom z malteškim križem na vrhu in z okroglimi ali oglatimi linami. Značilne za to vrsto preslic so bile tudi osmerokrake zvezde, pa tudi krog s križem v sredini. Nekateri fantje so se pri izdelovanju preslic za svoje izvoljenke še posebej potrudili in vdelali vanje drobce zrcal, da se je potem vse svetlikalo (Račič 1951 156−157).

rvi opis noše Uskokov najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689): »Ženske nosijo dolge vrhnje suknje brez rokavov, ker imajo spodaj druge rokave. Prsi si krasijo s pisanimi ali rožastimi rutami; tako se tudi spodnjice pestrijo v modrih, rdečih in drugih barvah. Na nogah nosijo opanke, t. j. široke podplate, ki imajo na robu majhne luknje; skoznje se potegne vrvica in čevelj je narejen. Take čevlje imenujejo opanke. Nekateri kmetje in siromaki vzamejo en sam kos surove kože, postrgajo dlako z nožem in si narede opanke. Glavo si ovijajo [...] prav čedno z dolgo in ozko ruto iz pisanega platna« (Rupel 1969, 192). Valvasorjev opis moške noše: »Možje se oblačijo prav tako kakor Hrvatje, le da nosijo nekateri prav majhne, le ped široke kape. Nekateri pa si jih privežejo z nitjo pod brado pri goltancu, da jim ne odletijo. Tudi možje nosijo vsi opanke, hlače in suknjič, kakor Hrvatje, povečini iz barvastega sukna. Prav tako so hlače in nogavice po hrvaško iz celega. […] Nekateri nosijo na glavi velike kape kakor Hrvatje« (Rupel 1969, 192).

Sl. 6: Uskoki na upodobitvi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, 17. stoletje

Leta 1808 nošo Vlahov ali Uskokov opiše Hoff (1808, 35, cit. po Baš 1984, 92): »Vlah ali Uskok v tej pokrajini nosi na glavi rdečo ali črno kapo; kratko srajco, ki je spredaj odprta, čez njo jopič z rokavi in pentljami po madžarski šegi, prav take hlače. – Na nogah ima volnene kratke nogavice in prevezane sandale, imenovane opanke. Lase so razčesani v prečo in speti ali pa so tudi več ko pol ostriženi. Ženske nosijo na glavi zvitek ali turban iz platna, lase pa spletajo v dva dela, ki spredaj visita navzdol in sta okrašena s številnimi koralami in medeninastimi gumbi, kar pogosto nemalo tehta. Naglavni in ovratni nakit so novci, gumbi ipd. – Groba srajca sega čez kolena in je spredaj odprta. Vselej je na rokavih in okoli vratu vezena z zeleno, rdečo ali modro volno. Spredaj imajo predpasnik, neke vrste volneno preprogo, okrašeno z resicami, čez predpasnik pa nosijo volnen pas, kakor moški, in čez golenice polhlače, opremljene s trakovi in čopi. Na nogah imajo opanke, kakor moški.«

Sl. 7: Uskok in Uskokinja na upodobitvi z začetka 19. stoletja

Slovenska kmečka noša v 19. stoletju se je ločevala na tri temeljna območja: alpsko, panonsko in primorsko (Baš 1980, 125). Iz navedene delitve izpade noša pravoslavnega prebivalstva Bele krajine in grkokatoliškega v Žumberku. Njihova noša spada v dinarski tip noše. Noše tega tipa zasledimo v literaturi tako pri Hrvatih kot tudi pri Srbih na širšem območju Balkana, zanje pa je značilna uporaba volne in sukna. Hrvati v ta tip noše prištevajo nošo Gorskega kotarja, Like, Ravnega kotarja Bukovice in Dalmatinske Zagore. Za ta tip noše so karakteristični določeni deli moške in ženske noše. Deli moške noše: »košulja« (srajca), »benevreci« (hlače), »krožet« (telovnik), »jačerma« (telovnik), »trlagan, kanaparan, koret« (suknja). Deli ženske noše: »košulja« (srajca), sestavljena iz dveh delov, »oplećka« (bluza) in »krila, skute« (krilo), »pregača« 18

(volnen predpasnik), »aljina, suknja, modrina, bilača« (bombažna srajca), »sadak, zobun« (suknena halja) (Etnografski muzej Zagreb 2008). V srbski literaturi prištevajo k nošam dinarskega planinskega območja predele pogorij južno od Save, večjega dela Bosne, kontinentalne Dalmacije, Hercegovine, pretežnega dela Črne gore, vse do skalnatih planin, ki ločijo ozek pas jadranskega primorja. Na vzhodu se območje razprostira na srednjem in gornjem Podrinju z jugozahodnimi območji Srbije, na zahodu pa do hribov Gorskega kotarja, Žumberka, Korduna, Banije in Like. V nošah se zrcalijo številni stari elementi, od starobalkanskih in slovanskih preko bizantinskih in srbskih srednjeveških prvin do orientalskih, posebej po turških osvajanjih balkanskih dežel (Bjeladinović Jergić 2004, 59). Poleg volnenih in suknenih delov noše osnovo za žensko in moško nošo predstavljajo tudi konopljena ali lanena srajca v obliki tunike z rokavi, bogato okrašene z vezenino. Pri ženski noši so preko dolge obleke obvezno zavezali tkan volnen pas in »pregačo« (volnen predpasnik). K dinarskemu tipu ženske noše so spadali še: suknena halja »zubun«, »sadak« ali »koret«, rdeča dekliška kapa in rute različnih oblik za poročene žene. Za moško nošo dinarskega tipa so bile karakteristične tesne »čakšire« (hlače), ponekod »pelengiri« (širše volnene hlače do pod kolen), telovnik »gunjić«, »zubun«, »ječerma«, »džemadan« in krajša suknja »gunj«, »gunja«, »koporan«, »aljina«, tkan pas različnih barv, plitka rdeča kapa in pozimi včasih okoli nje omotan volnen šal (Bjeladinović Jergić b. l.). Žensko nošo pri pravoslavnem prebivalstvu Bele krajine so sestavljali: spodnje krilo oziroma spodnja »skuta« ali »dolinka«, zgornje krilo oziroma gornja »skuta« ali »gorinka«, predpasnik v obliki bogato okrašene »pregače« za praznične priložnosti, predpasnik oziroma »virtuk« iz tanjšega blaga za delovnik, životec ali »zubon«, rumen pas s prišitimi starimi kovanci oziroma »tkaniček«, rdeče volnene nogavice, ruta ali »povezača« z resami in kasneje s čipkami, »šlingami« (Dražumerič in Terseglav 1987, 216). »Pregače« je opisal že Heinko (1842, cit. po Baš 1984, 88): »V Bojancih nosijo ženske raznobarvne, iz volne tkane predpasnike.« Do določene mere spada ženska noša s karakterističnim volnenim predpasnikom »pregačo« v dinarski tip noše. Ta tip »pregač«, tkan iz raznobarvne volne s tehniko prebiranja (»klečanja«, »iveranja«), je razširjen v Liki, Žumberku, zahodni Bosni, severni in srednji Dalmaciji in vzhodni Hercegovini. Te »pregače« so bogato okrašene z drobnimi in velikimi geometrijskimi ornamenti, ki si sledijo v horizontalnih nizih (Bjeladinović Jergić 2004, 62). Heinko jih opiše tudi pri Žumberčankah (Heinko 1842, cit. po Baš 1984, 88): »[V]se ženske pa [nosijo] predpasnike iz ovčje volne, ki so tkani kot preproge.« Pri Žumberčankah opiše »pregačo« tudi Kobe (1847, cit. po Baš 1984, 97): »Staroverka [katoličanka vzhodnega obreda, tukaj Žumberčanka, op. A. M.] nosi […] kožuljo iz celiga brez moderca in rokavov; nikoli je braz pregače (zastora) vidil ne boš, ki je iz volne sotkana in umetno prepisana.« Sem po opisu sodeč lahko uvrstimo tudi bojanske »pregače«. Tudi ženski telovnik »zobun« je značilen samo za pravoslavno prebivalstvo in ga pri drugih Belokranjkah ne srečamo. 19

Najbolj izrazit nakit najdemo pri dekletih in nevestah. Med značilen dekliški nakit spada »gendar«, nakit iz nizov srebrnih kovancev, ki se je nosil okoli vratu in je pokrival prsni del ter včasih segal do gležnjev. Tak nakit je bil okras in znak gmotnega položaja neveste. Kovanci se pojavljajo nanizani tudi kot okras na kapi in pasu (Bjeladinović Jergić 2004, 64). Uskoški del belokranjskega prebivalstva je v ženski noši ohranil precej drugačne prvine kot okoliško prebivalstvo. Med drugim so drugačni tudi ženski pasovi. »Kanica«, »kaniček«, »kaničak« je širok pas, ki se zapenja spredaj. Na volneno blago, ki je lahko podloženo s platnom, so našiti zlati in srebrni kovinski trakovi in vrvice, svilene vrvice in niti, kovanci ali kovinske bleščice. Tak način krašenja, ki se precej razlikuje od krašenja drugod po Sloveniji, je bližje krašenju južnejših sosedov, kjer je šlo za oblikovanje pod orientalskim (turškim) vplivom. Kanice so bile ročno šivane, vendar ni nujno, da so jih izdelovali doma. Bolj verjetno je, da so bile obrtniško delo. Osnova pasu (volneno blago, platno) je bila ročne izdelave, krasilne sestavine pa so bile serijskega ali industrijskega nastanka (Žagar 1993, 14−15). Med enostavne oblike »gendarja« lahko prištevamo tudi na trakove našite kovance, ki jih vidimo že na starejših fotografijah bojanske noše, in jih nosijo kot trak, obešen okoli vratu, ki prosto pada na prsi in seže nekako do pasu.

Sl. 8: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja

Kovance kot okras zasledimo tudi pri naglavnem okrasju, saj beremo, da so Žumberčanke in Bojančanke nosile dve kiti, »ki sta na koncu okrašeni z naprstnikom, srebrnim kovancem ali tudi z morsko školjko« (Poročilo okrajne gosposke Krupa 1838, cit. po Baš 1984, 95). Tudi Kobe opiše naglavni okras Žumberčank in tudi on opiše krašenje las s kovanci (1847, cit. po Baš 1984, 97): »Zakonska se spleta v dve kiti, ki po persih visite, in ako je premožna, vpleta desetice in dvajsetice; od tod prevertani denar; 20

revna pa vpleta perstane (rinke) ali kako sliko (podobo), ktera je iz bele kosti lepo narejena. Ta kinč, ki si ga v kite vpletajo, se opletki imenuje.« Iz istega leta so tudi Korytkovi podatki o uskoškem okrasju s kovanci na kapah in kitah (Baš 1984, 95): »Dekleta nosijo rdeče kapice kakor moški … (te) so obrobljene z medeninastimi gumbi in nanje so krog in krog obešeni srebrni novci … Dve kiti sta vpleteni z dvema črnima jermenoma … Konca teh kit sta vložena v preluknjani naprstnik, na njuni konici pa so obešeni vsakovrstni novci in bisernice, tako da tehta tak nakit pogosto pol funta.« Žumberško nošo opiše s poudarkom na naglavnem okrasju in pokrivalih že Heinko (1842, cit. po Baš 1984, 88−89): »Potomci priseljenih Uskokov v krajih Dole, Hrast, Bojanja vas, Radovica in v kraju Žuniči, ki je docela obdan s slunjskim polkovnim okrajem, so zvečine katoličani vzhodnega obreda in imajo bistveno značilno nošo. Moški nosijo poleg brk tu in tam še kite, ki jim visijo čez hrbet. Poročene žene spletajo svoje lase v dve kiti, ki visita čez rameni in prsi in ki so na njunih koncih obešeni šopi vidrinih zob, steklenih biserov, medeninastih podobic in porcelanastih polžev. Pokrivajo se s platneno naglavno ruto. Dekleta nosijo prav tako okrašeno kito, ki visi na hrbet, in na glavi okroglo kapico iz rdečega sukna, vse ženske pa predpasnike iz ovčje volne, ki so tkani kot preproge.« O naglavnem okrasju piše tudi Poročilo okrajne gosposke Krupa (1838, cit. po Baš 1984, 95): »Katoličani vzhodnega obreda in pravoslavke (iz Bojancev), tako poročene kakor samske, spletajo lase v dve kiti, ki sta na koncu okrašeni z naprstnikom, srebrnim kovancem ali tudi z morsko školjko in ki visita pri samskih na hrbet, pri poročenih na prsi.« O pričeski in pokrivalu Žumberčank piše tudi Kobe (Kobe 1847, cit. po Baš 1984, 97): »Na kite na glavi pripne od obeh plati nad ušesi belo pečo, ki po herbtu visi, in jo opregačo imenuje. Devica se le v eno kito spleta, ki zad po herbtu visi, in nosi na glavi rudečo kapo kot Poljanke.« Pri ženskah naj bi bila uskoškega izvora nevestina krona oziroma »šapol«, ki ga sicer poznajo v Poljanski dolini ob Kolpi in v Semiču. »Šapol« je bila nevestina krona iz rož in številnih trakov. Kot del ženitovanjske noše se omenja že leta 1838 (Poročilo okrajne gosposke Poljane 1838, cit. po Baš 1984, 94): »Pri svatbenih slovesnostih je ženinova (Mladi) in nevestina (Mlada) obleka kakor tudi obleke drugih, kot starešine (Starešina), družice (Voiačica), zastavnika (Zastavnik) in svatov (Svate) enaka, kakor je bila opisana zgoraj, samo z razločkom, da nosi ženin visoko krzneno kučmo (Šušmara) s šopkom (Ruše), nevesta krono iz rož (Šapo), izvezeno z zlato peno.« Istega leta jo je upodobil Goldenstein. Podrobneje jo je leta 1842 opisal Heinko (1842, cit. po Baš 1982, 88): »Omeniti je treba še okras v laseh nenavadnega videza. Na svatbah v tem okraju [okraj Krupa, op. A. M.] nosi nevesta na glavi okras iz samih pisanih svilenih trakov; ta okras pokriva vso glavo do tilnika, podobno kakor lasulja. Čezenj je na teme pritrjena krona, oblikovana iz zlatih bleščic.« Leta 1844 jo je pri Poljancih opisal še Kordesch (1844, 15, cit. po Baš 1984, 143): »Nevesta (nevesta) nosi na glavi pisano bleščečo, tako imenovano krono iz zlate pene, voščenih biserov in steklenih koral, ki je pritrjena na lase in je dovolj spodobnega videza. Čelo je okrašeno s čelnim trakom (parta), ki je iz enake snovi ko krona in na katerem biseri in 21

barvasti stekleni kamni prav tako odsevajo sončni sij. Na ta čelni trak je proti tilniku pritrjena gosta vrsta ozkih, pisanih, prosto visečih svilenih trakov (pantiliki), ki valovijo okoli tilnika navzdol do ramen.« Vsaj še v prvi polovici 19. stoletja je bilo tudi drugod na slovenskem etničnem ozemlju priljubljeno okraševanje s krono in trakovi. Podobne svatbene vence z raznobarvnimi trakovi zasledimo na območjih, ki so jih v 16. in 17. stoletju poseljevali Uskoki (južna Istra, Imotska krajina, Poljanska dolina v Beli krajini …). Zato je povsem upravičena domneva, da je »šapol« tudi v Belo krajino prišel s posredovanjem Uskokov (Radauš-Ribarić 1989, cit. po Makarovič 1993, 70). Bogata nevestina krona je vidna na fotografiji iz leta 1908. Danes jo uporablja folklorna skupina iz Starega trga ob Kolpi. Moško nošo so sestavljale hlače in srajca iz domačega platna (Dražumerič in Terseglav 1987, 216).

Sl. 9: Nevesta, družica in ženitovanjski zastavnik na upodobitvi F. K. pl. Goldensteina iz leta 1838 Sl. 10: Ženin in nevesta iz Poljanske doline ob Kolpi, 1908

Heinko v opisu moške noše iz leta 1842 zapiše: »Noša v okraju Poljane, onstran Tanče gore, kaže na bosenski rod. Pri moških se poleti sestoji iz srajce iz grobega platna, takšnih dolgih in širokih hlač in že opisanih opank; pozimi iz tesno oprijetih dolgih hlač iz belega sukna, te so na mečih prerezane, toda spete s sponami. Hlače obeh vrst se prepasujejo z jermenom. Pozimi nosijo belo, do kolena dolgo suknjo brez ovratnika in iz doma izdelanega grobega sukna« (Heinko 1842, cit. po Baš 1984, 89). Tesno oprijete dolge suknene hlače, kot jih opiše Heinko pri Poljancih in ki jih pri Hrvatih poznamo kot »benevreci«, pri Srbih pa kot »čekšire«, vidimo na fotografijah z začetka 20. stoletja pri noši iz Vinice, Bojancev, Žumberka in Metlike. Opisane so že leta 22

1838 pri moški noši z območja okrajne gosposke Krupa, ki je zajemala velik del Bele krajine: »Namesto platnenih hlač nosijo pozimi zvečine dolge hlače iz grobega sukna, ki so ob petah spete z zaponami in ki se zavezujejo kakor pri hrvaških vojakih« (Poročilo okrajne gosposke Krupa 1838, cit. po Baš 1984, 94). Istega leta se hlače omenjajo tudi v poročilu okrajne gosposke Poljane (1838, cit. po Baš 1984, 93): »Hlače do gležnjev, iz belega grobega sukna in tesno oprijete, z zelenimi ali modrimi vrvicami ob šivih in razporku (Hlače).« Vraz (1877, 75, cit. po Baš 1982, 216) tudi pri Žumberčanih opiše takšne hlače »iz belega ali pepelnato sivega sukna, oprijetega kroja«.

Sl. 11: Viničan, 1908 Sl. 12: »Vlahi« in »Vlahinje« (Žumberčani), 1908

Telovnik pri moških vidimo tudi na starejših fotografijah bojanske noše, danes ne več, poznamo pa ga tudi pri moški noši v Poljanski dolini ob Kolpi, ki naj bi bila prvotno prav tako poseljena z uskoškim prebivalstvom. Tudi podatke o telovniku najdemo v Poročilu okrajne gosposke Poljane (1838, cit. po Baš 1984, 93): »Telovnik iz finega sukna, z medeninastimi gumbi (Mali Lajbec, v. Krušag)«. Po Vrazu so tudi Žumberčani nosili telovnik iz črnega ali pepelnato sivega sukna, ki je bil vezen s črno, modro ali rdečo volno (Vraz 1877, 75, cit. po Baš 1982, 216). O moških telovnikih, imenovanih »lajbec«, piše tudi Bjeladinović Jergić (2004, 71). Omenjeni telovniki, izdelani iz sukna ali iz industrijskega blaga in okrašeni z vezenino, naj bi bili razširjeni predvsem na nekdanjih obmejnih območjih oziroma v Vojni krajini (Lika, Banija, Kordun) (Bjeladinović Jergić 2004, 71). Ostali deli noše so se nekoliko oddaljili od dinarskega tipa. Bluza in krilo sta dva ločena dela in ne, kot je to običajno za dinarski tip, združena v enotno dolgo srajco, kar pa je značilno za žumberško nošo. Moška noša se je skoraj popolnoma poenotila z belokranjsko, ki spada v t. i. panonski tip noše. Kot element dinarskega tipa se pojavlja volnena torba in t. i. »lička« kapa ter redko opanke, tako pri ženskah kot pri moških. Poseben statusni simbol predstavlja orožje pri moški noši. Pištolo, zataknjeno za pas »čemer«, vidimo na starejši fotografiji iz Bojancev. Ugledni moški so nosili kratko orožje, zataknjeno za široke usnjene pasove, med drugim imenovane tudi »čemer«. To je določen pokazatelj tradicije junaštva v obrambi svobode in časti v nemirnih zgodovinskih časih spopadanja turških, beneških in avstroogrskih interesov na Balkanu (Bjeladinović Jergić 2004, 73). 23

Sl. 13: Moška noša iz Poljanske doline ob Kolpi na upodobitvi F. K. pl. Goldensteina iz leta 1838 Sl. 14: Bojančan, 20. leta 20. stoletja

V drugi polovici 15. in v 16. stoletju so se na kočevskem ozemlju in tudi v Poljanski dolini ob Kolpi vrstili številni turški vpadi. Ti so povzročili odseljevanje in ponovno naseljevanje prebivalstva. Leta 1531 so kranjski deželni stanovi predlagali naselitev Uskokov v Kostelu, Gerovem, Osilnici in Poljanah. Spomladi 1538 je preko Kolpe prišla skupina Uskokov, za katerih naselitev so določili Poljane, torej območje Poljanske doline. Od tod so se Uskoki razširili tudi v druge kočevske kraje. Spomin na Uskoke je v izročilu zamrl, prav tako tudi večina uskoških priimkov. Uskoško izročilo se po mnenju strokovnjakov še vedno razkriva v nekaterih pesmih in plesih (Makarovič 2007, 18). Vpliv Uskokov se odraža tudi v nekaterih elementih oblačilne kulture. Po mnenju Glušca (1924) je ženska noša uskoškega prebivalstva v Žumberku in pravoslavnih vaseh Bele krajine praktično identična noši iz bosanske Vrhovine (okraji: Glamoč, Varcar-Vakuf, Jajce in Ključ). 24

Podobnosti med nošo v Poljanski dolini in nošo v pravoslavnih vaseh Bele krajine lahko torej najdemo v posameznih elementih. »Z velikimi ali pa tudi prav majhnimi kapami so se nadalje pokrivali še Hrvati, ki so živeli med Kolpo in Gorjanci, v Črnomlju in okolici, pri Vinici in v gospostvih Krupa, Pobrežje in Kostel; enako uskoško prebivalstvo v Gorjancih« (Baš 1992, 36, cit. po Žagar 2004, 101). Čepica je bila poglavitno moško pokrivalo v poznem srednjem veku in v 16. stoletju (Baš 1959, 25). Opis moške kape najdemo tudi pri Hoffu (1808, 35, cit. po Baš 1984, 92): »Vlah ali Uskok v tej pokrajini nosi na glavi rdečo ali črno kapo,« kasneje pa v poročilu gosposke Poljane iz leta 1838: »Okrogla kapa (kapa) iz rdečega sukna, brez ščitnika, obšita deloma s trakovi, deloma z žametom« (Baš 1984, 93). Takšne rdeče kape s čopi, kot jih pozna celotno dinarsko območje, naj bi izvirale že iz predrimskega obdobja, kar naj bi dokazovale arheološke najdbe v Liki (Bjeladinović Jergić 2004, 73). Leta 1842 Heinko piše, da je bila rdeča suknena kapa obrobljena s črnim volnenim trakom ali z nepravim srebrnim trakcem (Heinko 1842, cit. po Baš 1984, 89). Na Goldensteinovi upodobitvi iz leta 1838 je kapa okrogla, rdeča in nekoliko višja. Viden je tudi črn trak. Oblika in krasilne sestavine kape so se spremenile že pred prvo svetovno vojno. Kapa je postala nižja in sestavljena iz dveh delov, ki sta se razlikovala po barvi. Vrh kape je bil črn, oglavje pa rdeče ali obratno. Vrh kape je bil največkrat iz sukna, oglavje pa tudi iz žameta. Kapa je imela na sredi ali zadaj na oglavju čop. Podobno oblikovane in skromno okrašene kape so bile značilne tako za poljansko kot tudi za bojansko nošo, poznali pa so jih tudi v Liki (Makarovič 1993, 42). V času ilirizma je rdeča kapa postala znak privrženosti ideji Ljudevita Gaja o povezanosti Slovencev z drugimi Južnimi Slovani (Baš 1987, 240, cit. po Žagar 2004, 108). Ložarjeva leta 1952 še nekoliko bolj podrobno opiše to kapo »z rdečim, ravnim vrhom, ki ima črn cof v sredi, obod pa je nekako črno vezen na rdečem dnu« (Ložar 1952, 172). Predvsem pri Bojančanih na najstarejših fotografijah vidimo takšno kapo, vendar se je hkrati že uporabljal tudi klobuk, kasneje, že v obdobju delovanja folklornih skupin, pa uporabljajo klobuk ali so celo brez pokrival. Še kasneje spet opazimo t. i. »ličke kape«, ki naj bi si jih kupili na sejmu v Gospiču (Dražumerič 1988, 310). Klobuk je, bolj kot bi si na prvi pogled mislili, povezan s Turki. Beseda klobuk naj bi namreč izvirala iz turške besede kalpak ali kalbuk (Baš 1959, 24). Polsteni klobuki so bili najbolj razširjeno moško kmečko pokrivalo. Bolj kot klobuki iz polsti je običajen izraz klobuki iz klobučevine in še bolj klobuki iz »filca«. Klobuku so rekli še: »kriljak«, »škrlak«, »škriljak«, »kriljak« v Beli krajini, »kriljava« v Žumberku (Žagar 2004, 124). Tako Poljanci kot tudi pravoslavci v srbskih vaseh, pa tudi v mnogih drugih predelih Bele krajine, so poznali volnene torbe na boku, obešene preko rame: »Vsi nosijo postrani na boku pisan torbaček« (Kobe 1847, cit. po Baš 1984, 97). Že Heinko (1842, cit. po Baš 1884, 88) je pred tem napisal: »V obeh navedenih občinah [Vinica in Pobrežje, prvotno tudi poseljeni z uskoškim prebivalstvom, ki pa se je asimiliralo, op. A. M.] moški ne nosijo torbic samo na daljših poteh, temveč nenehno, tako da nihče ne stopi čez prag, ne da bi si oprtal torbico. Te torbice izdelujejo v Bojancih iz popolnoma domačih snovi in včasih v mični obliki.« Najstarejšo upodobitev torbe najdemo na Goldensteinovi upodobitvi noše. Torba je vidna tudi na fotografijah iz Bojancev z začetka 20. stoletja ter pri noši, ki so jo uporabljale folklorne skupine po drugi svetovni vojni. 25

Podobnost opazimo tudi v obutvi, in sicer pri opankah. Prvo poročilo je iz leta 1808 (Hoff 1808, 35, cit. po Baš 1984, 92): »Na nogah ima volnene kratke nogavice in prevezane sandale, imenovane opanke.« Tudi v Poročilu okrajne gosposke Krupa iz leta 1838 (Baš 1984, 94) so navedena obuvala: »Kar zadeva obuvalo, so poleti povečini bosi ali pa v coklah, opankah ali vojaških čevljih (škarpah).« Podobno ugotavlja tudi Poročilo okrajne gosposke Poljane (1838, cit. po Baš 1984, 93): »Opanke (Opanke) ali čevlji na vezalke (Čižme) in volnene kratke nogavice (Črape), ki sega njihov zgornji del pol čevlja nad obuvalo, različno barvane in pretkane s svileno nitjo.« Tudi Kobe leta 1847 med obuvali Poljancev navede opanke, ki pa naj bi jih nosili le tisti, ki so trgovali po Vojni krajini (Kobe 1847, cit. po Baš 1984, 97): »Opanke so obutev samo tako imenovanih Vlahov, ki so se na Kranjsko naselili; med Poljanci jih nosijo le tisti, ki v krajino (militaro) po tergovino hodijo.« Iz tega sklepamo, da niso bile splošno v uporabi. Leta 1842 opisuje Heinko opanke kot »sandalasto obuvalo, spleteno iz usnjenih jermenov in opremljeno s podplatom« (Heinko 1842, cit. po Baš 1984, 88). Opanke iz podplatov in usnjenih jermenčkov omenja tudi Kordesch leta 1844 (Kordesch 1844, cit. po Baš 1984, 144). Poljanci so jih verjetno opustili že v drugi polovici 19. stoletja. Opank z jermeni, kot jih je upodobil Goldenstein, se domačini ne spominjajo več. Pod imenom opanke poznajo nizko usnjeno obuvalo z enim paščkom in sponko, ki so ga izdelovali nekateri domači čevljarji še v letih pred drugo svetovno vojno (Makarovič 1993, 41). O opankah pri Žumberčankah in pravoslavnih ženah v Bojancih najdemo poročilo že v Poročilu okrajne gosposke Krupa (1838, cit. po Baš 1984, 95): »Obuvalo so poleti opanke ali čevlji (imenovani čarape); ponajveč pa so poleti bose.« Najstarejše upodobitve opank najdemo na Goldensteinovih upodobitvah. Na fotografiji jih vidimo pri bojanski noši leta 1908, kasneje pa ne več, niti pri folklornih skupinah. Na večini fotografij z začetka 20. stoletja so ljudje že obuti v usnjene čevlje.

Sl. 15: Opanke, »opanki«, Bojanci, konec 19. stoletja

Žumberška noša je bila po materialih in po sestavnih delih mnogo bližje tipični noši dinarskega tipa. Precej podroben opis »uskoške noše« z območja Hrasta in Drag najdemo pri Vrazu. Moško nošo opiše tako: »Srajce so bile razgaljene na vratu in prsih. Hlače so bile iz belega ali pepelnato sivega sukna, oprijetega kroja. Nosili so črne kratke nogavice in nogavice in pa opanke, v Hrastu največ usnjene škornjice. Pas, s katerim so si prepasovali hlače, je bil iz usnja; če Uskok ni bil v Krajini, je bila na tem pasu mošnja za denar. Čez srajco so oblačili telovnik iz črnega ali pepelnato sivega sukna; telovnik je bil vezen s črno, modro ali rdečo volno; te so nosili tudi otroci in dekleta« (Vraz 1877, 75, cit. po Baš 1982, 216).

Sl. 16: Dekle in moški iz Sošic (Hrvaška), 19. stoletje

Še več pozornosti je Vraz namenil žumberški ženski noši: »[B]eremo, da so njihove srajce segale čez kolena in bile pisano vezene okrog vratu in ob prsnem razporku in pa na robovih širokih rokavov; prepasovale so se z rdečim pasom. Čez srajco so nosile zobun ali dolg ženski plašč, ki je bil krojen kakor zobun. Predpasnik je bil tkan iz volne, ponajveč modre in rdeče barve, kakor preproga, z resami ob robovih. Nosile so nogavice iz temnega in kratke nogavice iz modrega ali rdečega vezenega sukna. Za obuvalo so rabili čevlji. Pokrivale so se s pečo, medtem ko je bila rdeča kapa pokrivalo deklet. Ta so si spletala lase v kito, ki je visela na hrbet in ki so vanjo vpletla trak s školjčnimi lupinami, steklenimi koralami in biseri. Žene so si spletale lase v kiti, ki sta viseli na prsi in ki sta bili ozaljšani z enakim trakom. Poleg tega je vsaka Uskokinja nosila ovratnico iz koral in stekla (Vraz 1877, 75, cit. po Baš 1982, 216−217). Rdeča kapa in ponekod fes sta bila značilno dekliško pokrivalo po celotnem dinarskem območju. Poročene žene so preko kape ali pa kar na lase polagale rute ali vezene brisače »otirače« (»peškire«). Prav tako so si dekleta po celotnem dinarskem območju lase večinoma spletala v eno kito, poročene žene pa največkrat v dve (Bjeladinović Jergić 2004, 63). 27

Sl. 17: Dekliška kapa, Radatovići (Hrvaška), začetek 20. stoletja

O uskoški noši, tako pri Žumberčanih kot tudi pri pravoslavnih prebivalcih Bele krajine, se je v 20. stoletju relativno malo pisalo. Obravnavo noš pravoslavnega prebivalstva v novejših monografijah žal vse prepogosto pogrešamo, saj se posvečajo predvsem »slovenski« ljudski noši in ne ljudski noši na Slovenskem. Pri tem seveda izpustijo noše »neslovenskega« prebivalstva na Slovenskem. Nekaj literature na to temo najdemo v srbski literaturi in se dotika tudi srbskega prebivalstva, živečega zunaj matične države. Na srečo so v 20. stoletju vse pogostejše ohranjene fotografije, ki nam omogočajo vpogled v oblačilno kulturo tega obdobja. Ravno zato sem v drugem delu knjige skušala med drugim zbrati tudi nekaj zanimivih fotografij, do zdaj še neobjavljenih ali pa objavljenih v literaturi z začetka 20. stoletja. Tudi deli oblačil, ki so podrobneje predstavljeni v drugem delu knjige, so večinoma s konca 19. in začetka 20. stoletja.

ikovno oblikovanje noš predstavljajo predvsem načini tkanja, vezenja, krašenja itd. Že prvi pogled na raznovrstne kmečke noše odkriva določene posebnosti v spajanju funkcionalnih, likovnih in estetskih lastnosti noše na širših prostorih. Enak ali podoben način gospodarjenja, pogojevan z geografskih okoljem, zgodovinski, družbeni in kulturni razvoj so vplivali na ustvarjanje določenih oblačilnih elementov v okviru večjih kulturno-geografskih območij. Med njimi je tudi dinarsko območje, kamor spadajo noše, ki jih obravnavamo v tem delu. Za vsako območje je karakteristične tip noše, ki je pogojevan z materialom za izdelavo in okraševanje, ki ga je nudilo okolje, s kroji in načini okraševanja ter z oblačilno tradicijo in kulturnimi sloji. Osnovni tip noše se glede na vse to pojavlja v različnih oblačilnih in okrasnih variantah. Za dinarsko območje je značilno bogato okraševanje moških, še bolj pa ženskih noš. Okras odlikuje izjemna skladnost ornamenta in kolorita (Bjeladinović Jergić b. l.). K izjemni barvni skladnosti je pripomogla prefinjena obarvanost materialov za tkanine in okrase, ki so jo dosegli s tradicionalnim postopkom barvanja z rastlinskimi barvami. Tako v ornamentiki polihronega obilnega veza in v aplikacijah sukna ter drugih okrasov, ki prekrivajo skoraj vse vidne površine sukenj, kot tudi v tkanju prevladujejo geometrijski vzorci in geometrizirani rastlinski motivi. V ustvarjanju dekorativnih in estetskih vrednosti volnene dinarske noše ima pomembno vlogo raznovrsten srebrn nakit, ki še poudarja njeno težo in monumentalno skupno formo. V te vrste okras spada tudi moški naprsni okras iz srebrnih plošč, ki so bile simbol junaštva. Ob tem so nosili tudi za pas zataknjeno orožje mojstrske obrtne izdelave (Bjeladinović Jergić 2004, 60). Najbolj izrazit ženski nakit najdemo pri dekletih in nevestah. Med značilen dekliški nakit spada »gendar«, nakit iz nizov srebrnih kovancev, ki se je nosil okoli vratu in je pokrival prsni del ter včasih segal do gležnjev. Tak nakit je bil okras in znak gmotnega položaja neveste. Kovanci se pojavljajo nanizani tudi kot okras na kapi in pasu (Bjeladinović Jergić 2004, 64). V poenostavljeni obliki srečamo tak način okraševanja s kovanci tudi pri pravoslavnem belokranjskem prebivalstvu.

Sl. 18: Detajl z ženskega pasa »kanička«, Bojanci, 1. pol. 20. stoletja

Volnene predpasnike »pregače« ali »oprege« so tkali na enostavni tkalski pripravi, imenovani tara. Tara je tkalska priprava z vertikalno postavljeno osnovo. Ta način tkanja so predvsem na območje Žumberka prinesli uskoški priseljenci že v 16. stoletju. Na območju Slovenije in severne Hrvaške ta način tkanja najdemo samo pri priseljenem uskoškem prebivalstvu. Na tari so tkali predvsem volnene torbe in pregače (predpasnike) (Gjetvaj 1985, 17). V Žumberku so tkale navadno »prognašice«, vzorce ornamentirane le v vodoravni smeri, pravoslavne Marindolke in Bojančanke pa so tkale tudi pregače − iverače. Iveri so imenovali ornament, ki je sestavljen iz treh ali petih kock, postavljenih v obliki piramide (Račič 1951, 149). Tip predpasnikov, tkan iz raznobarvne volne s tehniko prebiranja (»klečanja«, »iveranja«), je razširjen v Liki, Žumberku, zahodni Bosni, severni in srednji Dalmaciji in vzhodni Hercegovini. Ti predpasniki so bogato okrašeni z drobnimi in velikimi geometrijskimi ornamenti, ki si sledijo v horizontalnih nizih (Bjeladinović Jergić 2004, 62). Bojanske »pregače« je opisal že Heinko (1842, cit. po Baš 1984, 88): »V Bojancih nosijo ženske raznobarvne, iz volne tkane predpasnike.« Heinko jih opiše tudi pri Žumberčankah (Heinko 1842, cit. po Baš 1984, 88): »[V]se ženske pa [nosijo] predpasnike iz ovčje volne, ki so tkani kot preproge.« Ohranjene žumberške oblike so delane »na strijelke«, proge raznih barv, s prevladujočo rdečo barvo (Gjetvaj 1985, 13−14).

Sl. 19: Vzorec na bojanskem predpasniku, »pregači«, Bojanci, konec 19. stoletja Sl. 20: Vzorec na žumberškem predpasniku, »opregu«, Radatovići (Hrvaška), konec 19. stoletja

Belokranjska ornamentika je nastala pod raznimi vplivi. Kljub vsemu ima toliko svojevrstnega, da jo imamo lahko za originalno. Pri tekstilnih ornamentih je viden vpliv Orienta, od koder je prišla tehnika tkanja. Ornament je vezan na tehniko tkanja, zato je večinoma geometrijski. Ostali motivi so zaradi tega stilizirani in prilagojeni tkalski tehniki. Za belokranjsko ornamentiko je značilen kvadrat, ki stoji diagonalno pravokotno na vogalu in ima na desni in levi stranici vstavljenega še pol kvadrata z dol 30

in gor obrnjenimi kljukami. Motivu Srbi rečejo »živijeto«, ker je podoben veliki črki ž v cirilici. Značilen je za orientalski svet. Belokranjski vzorec je tudi svastika, ki sodi med najstarejše ornamente (Račič 1951, 156). Naslednja oblika okraševanja noše je vezenje na platnene dele noš. Poleg vezenja na rute pri Bojančankah, ki se ni bistveno razlikovalo od vezenja okoliškega slovenskega prebivalstva, spada v to skupino tudi vezenje prednjih prsnih delov ženskih noš pri Žumberčankah. Gre za t. i. »krpe«, prsni del noše, ki se našije na srajco. Za vezenje so se v glavnem uporabljale samo tri barve, rdeča, modra in črna, v različnih kombinacijah: rdeče-modra, rdeče-črna. Vezenina se je izdelovala s spodnje, »neprave« strani, kar je predstavljalo pravo mojstrstvo izdelovanja (Mušnjak 1974, 11).

Sl. 21: Krpa, Radatovići (Hrvaška), konec 19. stoletja

Krpe so se vezle na debelo domače platno, kasneje tudi na industrijsko platno. Izkušene vezilje niso delale po predložku, ampak kar na pamet. Krpo so razdelile na dva dela in najprej izvezle eno polovico, katere vzorec so potem ponovile še na drugi polovici. Ves vzorec se deli na tri dele, tri različne proge. Srednja proga je navadno enaka pri vseh krpah in jo imenujejo »rebrice«. Ta ornament je zelo star in ga najdemo na kavkaških otiračih. Kasneje ta vez srečamo po vsem Balkanu, najpogosteje v okolici Dubrovnika, v Konavlju, preko Dalmacije do Like, kjer se konča. Nato se spet pojavi v Žumberku, ki je hkrati najsevernejši predel, kjer ga še srečamo. V Žumberk je ta način vezenine prišel z Uskoki, ki so to tradicijo prinesli iz svoje prvotne domovine. Niti večinoma tečejo vzporedno z osnovno nitjo. Vezenina je sestavljena iz različnih elementov, ki imajo tudi svoja ljudska poimenovanja: sabljice, ognjilca, gnjidana pera, konopena pera, bijelički vez, brzovez, šavak, umetke na mizice, vodice, okate vodice, rešetarske vodice, sklapane grančice, rešetare, mišje očice, obraženi vez … Prazni prostori med ornamenti se imenujejo »stazice« (Račič 1965, 141−143).

Sl. 22: Šestnajstletna Marta Kordić iz Bojancev, začetek 20. stoletja Sl. 23: Marica Milić iz Miličev, začetek 20. stoletja

Sl. 24: Hiša v Marindolu, začetek 20. stoletja

Sl. 25: Kolpa pod Miliči, začetek 20. stoletja

Sl. 26: Skupina Bojančanov (Marta, Stevo, Stevo, Sava in Stevo Vrlinič), 20. leta 20. stoletja (original hrani Zdravko Vukčevič, Bojanci)

Sl. 27: Skupina Bojančanov leta 1908

Sl. 28: Rade, Marija in Ilija Vrlinič, Bojanci, 1920

Sl. 29: Skupina otrok z zelenim Jurijem (druga z leve v sprednji vrsti je deklica iz Bojancev), 1908

Sl. 30: Folklorna skupina iz Bojancev na jurjevanju v Črnomlju, ok. 1970 (original hrani Zdravko Vukčevič, Bojanci)

povezača

(lička) kapa kriljak

lajbak, zubun

košulja pancjeri

košuljac

kaničak s cvancikama

zubunak

pregača čemer skuta

čižmice

cipele

gače

torba, torbak

lapice

opanki - opanke (ni na sliki) dolinka - spodnje krilo, dolenka (ni na sliki) štumbe - ženske nadkolenke (ni na sliki) tkanica - ženski pas brez kovancev (ni na sliki)

Sl. 31: Deli ženske in moške noše

okončno slovo tradicionalne noše je tako pri pravoslavnem prebivalstvu belokranjskih vasi kot pri Žumberčanih prinesel pojav industrijskega blaga in njegova vse večja dostopnost. Moška noša je začela prva izginjati, nadomeščala jo je temna obleka iz industrijskega blaga, sodobnega kroja, ki je največkrat posnemal meščansko nošo. Ženska noša se je novemu umikala počasneje in še v sredini 20. stoletja najdemo posamezne ženske, ki so jo še nosile. H koncu tradicionalne noše so prispevale tudi vse pogostejše migracije prebivalstva in s tem seznanitev s sodobnimi trendi oblačenja. Zanemarljiv ni niti vpliv t. i. Amerikancev, prebivalcev, ki so za zaslužkom odšli v Ameriko in od tam prinesli »modne trende« tistega dela sveta. O tem najdemo zapis v Kroniki župnije Adlešiči (Dražumerič 1987, 197): »Izseljevanje se je zelo poznalo v ›kulturi oblačenja. Res je, da so ljudje že prej želeli, da bi si kupili konfekcijsko blago, vendar za to niso imeli denarja. Ko pa so jim izseljenci poslali dolarje iz Amerike, so si z njimi nabavili nove obleke. Bela oblačila so tako vse bolj izginjala.‹ Tako je ameriški način oblačenja veliko pripomogel k temu, da so ljudje začeli opuščati t. i. belo nošo. Šašelj je zapisal, da je tega ›kriva v prvi vrsti Amerika. Malokateri se nosi še belo, kdor je prišel iz Amerike‹.« Za konec pa še misel iz članka Marije Makarovič (2009, 193): »Velike spremembe, ki so se zvrstile po drugi svetovni vojni, nekako v obdobju petdesetih let, je ocenil starejši domačin s slikovito primerjavo: ›Jeli bi doša moj stari dobri deda još jedanput u Bojance, ništa ne bi razumio. Tolike su promjene nastale: ili bi odmah umro od velikoga straha i čudženja ili bi nesretnik poludio‹.«

Na osnovi noš, ki jih hrani Belokranjski muzej Metlika

Kratica: BMM, inv. št. – Belokranjski muzej Metlika, inventarna številka (predmet, označen s to kratico, hrani Belokranjski muzej Metlika pod navedeno inventarno številko)

Sl. 32: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 609)

Na prednjem stanu so tri gube (0,5 cm), razporejene na 2 cm. Med njimi je vezen vzorec. Na straneh je prednji stan zaključen z všito ozko čipko. Spodaj je prednji stan zaključen s paspulo, široko 1 cm. Na ramenu je vložen majhen trikotnik. Širina vratnega izreza je 40 cm. Širina paspule na vratnem izrezu je 1 cm, zgoraj in spodaj je ozko pošita. Manšeta je zgoraj dvakrat pošita, spodaj in ob straneh pa enkrat. Rokav se zavezuje s trakom in zanko.

Sl. 33: Vezenina na prednjem stanu (BMM, inv. št. 609) Sl. 34: Guba na hrbtni strani in vstavek na ramenu (BMM, inv. št. 609) Sl. 35: Gubanje v zapestju (BMM, inv. št. 609)

Sl. 36: Kroj rokavcev iz domačega platna (BMM, inv. št. 609)

Sl. 37: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 640)

Prednji del je 2 cm daljši od zadnjega. Prednji stan ima razporek dolg 19 centimetrov in se zapenja s petimi gumbi. Prednji del je drobno naguban z ok. 50 gubicami na vsaki strani. Gubice so devetkrat pošite. Zadnji šiv je na razdalji 9 cm od vratu. Vratni izrez je obrobljen s trakom, na katerega je prišit naborek širine 1,5 cm, ki je zaključen z ozko čipko. Ramenski del je po sredini sestavljen in delno podložen. Naguban je z ok. 10 gubicami. Rokav ima na zgornjem delu ok. 25 gubic. Na dolžini je rokav okrasno pošit in zaključen z ozko čipko. Zadnji del je sestavljen iz dveh delov in ima ok. 80 gubic. Kroj rokavcev se precej razlikuje od ostalih iz zbirke. Skoraj identičen kroj je bolj razširjen v drugih predelih Bele krajine, predvsem v Črnomlju, Metliki in Semiču z okolico. Žal v inventarni knjigi ne najdemo razloga, zakaj se je tak tip rokavcev pojavil tudi v Bojancih.

Sl. 38: Gubanje in sestavljanje na hrbtni strani (BMM, inv. št. 640) Sl. 39: Zaključek s čipko na zapestju (BMM, inv. št. 640)

Sl. 40: Gubanje na prednjem stanu in na rokavu ter čipka okrog vratu (BMM, inv. št. 640) Sl. 41: Drobno gubanje na prednjem stanu (BMM, inv. št. 640)

Sl. 42. Kroj rokavcev (BMM, inv. št. 640)

Sl. 43: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 642)

Sl. 44: Vstavek na rokavu pod pazduho (BMM, inv. št. 642) Sl. 45: Gubanje na ramenu (BMM, inv. št. 642)

Sl. 46: Gubanje v zapestju (BMM, inv. št. 642) Sl. 47: Gube in čipka na prednjem stanu (BMM, inv. št. 642)

Prednji in zadnji del sta krojena skupaj. Na zadnjem delu je v vratnem izrezu enojna guba (1 cm). Razporek na prednjem stanu je dolg 27 cm. Prednji stan ima dve ozki gubi z vmesno razdaljo 3,5 cm ter tretjo gubo z razdaljo 2 cm od prvih dveh. Na gubi na zunanjem robu prednjega stana je našita ozka čipka (1 cm). Vratni izrez je obrobljen z robom širine 1 cm. Bluza se na prednjem stanu zapenja s tremi gumbi. Ramena so podložena. Na ramenskem delu rokava so 4 gube. Na zapestju je 27 gub. Manšeta je široka 6 cm in se zapenja z enim gumbom. Rokav je pod pazduho razširjen s kvadratnim vstavkom.

Sl. 48: Kroj rokavcev

Sl. 49: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Marindol, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 641)

Na šivu, kjer sta na ramenu sestavljena prednji in zadnji del, je ob vratu vstavljen trikotnik (1 x 0,3 cm). Na prednjem stanu je razpored dolžine 30 cm, ki se zapenja s tremi gumbi. Spodaj je paspula širine 0,5 cm in dolžine 14 cm. Na vsaki strani prednjega stanu je 12 gubic (2,8 cm + 3 gube + 1,8 cm + 8 gub + 2 cm + 1 guba). Vratni izrez je obšit s paspulo širine 1,5 cm. V paspulo je všita ročno vezena čipka širine 5,5 cm. Na ramenskem delu je rokav nabran (ok. 45 gub). Rokav je nabran tudi na zapestju (ok. 130 gub). Manšeta je široka 5 cm in se zapenja z enim gumbom. Med rokavom in manšeto je všita čipka. Pod ramo je rokav razširjen z vstavljenim kvadratnim všitkom.

Sl. 50: Prednji stan in čipka okrog vratu (BMM, inv. št. 641) Sl. 51: Gubanje in vezenina v zapestju (BMM, inv. št. 641) Sl. 52: Guba na hrbtni strani in čipka okrog vratu (BMM, inv. št. 641)

Sl. 53: Kroj rokavcev (BMM, inv. št. 641)

Sl. 54: Krilo, »skuta«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 608)

Širina krila je 220 cm. Širina je sestavljena iz štirih delov domačega platna po 55 cm. Dolžina krila je 90 cm. Širina v pasu je 69 cm. Spredaj je med dvema razporkoma 26 cm nenagubanega blaga, skozi katerega je zgoraj napeljana vrvica. Na levi in desni strani spredaj na nagubanem delu je prišita po ena zanka. Krilo se zaveže s pomočjo vrvice in zank. Okrog pasu je 142 gub, razvrščenih na dolžino 43 cm. 50 cm pod pasom je ena guba (0,5 cm), 3,5 cm pod njo še ena, 3,5 cm pod njo pa je med blago všita kvačkana čipka širine 8 cm. Pod čipko je na razdalji 4 cm guba, 3 cm pod njo druga guba in 3 cm pod drugo gubo je med blago spet našita čipka širine 4,5 cm. Sledi 4,5 cm blaga in zaključek s 6 cm široko čipko. 48

Sl. 55: Zavezovanje krila spredaj (BMM, inv. št. 608) Sl. 56: Gubanje krila zadaj (BMM, inv. št. 608)

Sl. 57: Spodnji rob krila s čipkami v treh vrstah (BMM, inv. št. 608) Sl. 58: Čipka (BMM, inv. št. 608)

Sl. 59: Kroj krila (BMM, inv. št. 608)

Sl. 60: Krilo, »skuta«, Marindol, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 636)

Sl. 61: Gubanje krila zadaj (BMM, inv. št. 636) Sl. 62: Spodnji rob in gube (BMM, inv. št. 636)

Sl. 63: Zavezovanje krila spredaj (BMM, inv. št. 636)

Širina krila je 285 cm. Širina je sestavljena iz štirih delov domačega platna. Dolžina krila je 76 cm. Širina v pasu je 96 cm. Spredaj je med dvema razporkoma 59 cm nenagubanega blaga, skozi katerega je zgoraj napeljana vrvica. Na levi in desni strani spredaj na nagubanem delu je prišita po ena zanka. Krilo se zaveže s pomočjo vrvice in zank. Okrog pasu je ok. 82 gub, razvrščenih na dolžino 37 cm. 51 cm pod pasom je ena guba (1 cm), 8 cm pod njo še ena (1,5 cm), 7 cm pod njo tretja guba (1 cm). 8 cm pod zadnjo gubo je rob krila, širok 2,5 cm.

Sl. 64: Kroj krila (BMM, inv. št. 636)

Sl. 65: Krilo, »skuta«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 638)

Sl. 66: Čipka z robovi (BMM, inv. št. 638)

Širina krila je 316 cm. Širina je sestavljena iz štirih delov platna širine 79 cm. Dolžina krila je 78 cm. Širina pasu je 3 cm. Širina v pasu je ok. 70 centimetrov. Spredaj je med dvema razporkoma 27 cm nenagubanega blaga, skozi katerega je zgoraj napeljana vrvica. Na levi in desni strani spredaj na nagubanem delu je prišita po ena zanka. Krilo se zaveže s pomočjo vrvice in zank. Okrog pasu je 23 gub. 20 centimetrov od spodnjega roba je našita čipka, široka 2 cm. Pod čipko in nad njo sta po dva roba. Spodnji rob je širok 18 cm. Na sprednjem delu krila, ki ga pokriva predpasnik, manjka približno 70 centimetrov čipke.

Sl. 67: Kroj krila (BMM, inv. št. 638)

Sl. 68: Krilo, »skuta«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 637)

Spodnje krilo je sestavljeno iz petih pol platna. Štiri so enake velikosti, ena pa je večja. Krilo ima razporek in se v pasu zavezuje z vrvico. Pas je širok 3,5 cm. Obseg pasu je 67 cm. Krilo ima 15 gub. Na dolžini je prišit pas blaga, širok 15 cm in zaključen z vezenjem. Širina krila na dolžini je 240 cm. 54

Sl. 69: Čipka z robovi (BMM, inv. št. 637) Sl. 70: Čipka (BMM, inv. št. 637)

Sl. 71: Kroj krila (BMM, inv. št. 637)

Sl. 72: Spodnje krilo, »dolinka«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 639)

Sl. 73: Spodnji rob (BMM, inv. št. 639)

Sl. 74: Kroj spodnjega krila (BMM, inv. št. 639)

Sl. 75: Telovnik, »zubunak«, Marindol, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 610)

Sl. 76: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 610) Sl. 77: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 610)

Telovnik je iz črnega sukna in podložen z domačim platnom. Okrašen je s srebrno in zlato borto. Šivan je ročno in se zapenja z osmimi spenci.

Sl. 78: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 610)

Sl. 79: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 616)

Sl. 80: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 616) Sl. 81: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 616)

Telovnik je iz črnega sukna in podložen z domačim platnom. Okrašen je s srebrno in zlato borto. Šivan je ročno in se zapenja s sedmimi spenci.

Sl. 82: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 616)

Sl. 83: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 617)

Sl. 84: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 617) Sl. 85: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 617)

Telovnik je iz črnega sukna in podložen z domačim platnom. Okrašen je s srebrno in zlato borto. Šivan je ročno in se zapenja z osmimi spenci.

Sl. 86: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 617)

Sl. 87: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 618)

Sl. 88: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 618) Sl. 89: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 618)

Telovnik je iz črnega sukna in podložen z domačim platnom. Okrašen je s srebrno in zlato borto. Šivan je ročno in se zapenja s petimi spenci.

Sl. 90: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 618)

Sl. 91: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 619)

Sl. 92: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 619) Sl. 93: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 619)

Telovnik je iz črnega deftina, podložen s črnim klotom. Okrašen je s sintetičnim zlatim in srebrnim trakom ter je strojno šivan. Zapenja se s petimi spenci.

Sl. 94: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 619)

Sl. 95: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 612)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 44 cm, dolžina pa 62 cm. Širina vključno s franžami je ok. 70 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 80 cm. Dolžina trakov za zavezovanje okrog pasu je ok. 150−160 cm. 68

Sl. 96: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 612)

Sl. 97: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 612) Sl. 98: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 612)

Sl. 99: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, Miliči, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 620)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 49 cm, dolžina pa 74 cm. Širina vključno s franžami je ok. 75 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 90 cm. Dolžina trakov za zavezovanje okrog pasu je ok. 70 cm.

Sl. 100: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 620)

Sl. 101: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 620) Sl. 102: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 620)

Sl. 103: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 621)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 45 cm, dolžina pa 71 cm. Širina vključno s franžami je ok. 76 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 90 cm. Dolžina trakov za zavezovanje okrog pasu je ok. 90 cm.

Sl. 104: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 621)

Sl. 105: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 621) Sl. 106: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 621)

Sl. 107: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 622)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 41 cm, dolžina pa 53 cm. Širina vključno s franžami je ok. 68 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 75 cm. Predpasnik nima trakov za zavezovanje.

Sl. 108: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 622)

Sl. 109: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 622) Sl. 110: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 622)

Sl. 111: Predpasnik, »pregača«, Marindol, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 623)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 40 cm, dolžina pa 58 cm. Širina vključno s franžami je ok. 70 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 80 cm. Dolžina trakov za zavezovanje okrog pasu je ok. 54 cm.

Sl. 112: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 623)

Sl. 113: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 623) Sl. 114: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 623)

Sl. 115: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 624)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 44 cm, dolžina pa 63 cm. Širina vključno s franžami je ok. 87 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 85 cm. Dolžina trakov za zavezovanje okrog pasu je ok. 160−170 cm.

Sl. 116: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 624)

Sl. 117: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 624) Sl. 118: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 624)

Sl. 119: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 625)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 57 cm, dolžina pa 57 cm. Širina vključno s franžami je ok. 67 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 73 cm. Dolžina trakov za zavezovanje okrog pasu je ok. 140 cm. Predpasnik po vzorcu tkanja izstopa od vseh ostalih v zbirki. V vzorcu nima iz kvadratkov sestavljenih piramid, ki so značilne za tip vezenja pri belokranjskem pravoslavnem prebivalstvu. Ostalo okrasje (borta in trak) je primerljivo z okrasjem ostalih predpasnikov. Možno je, da predpasnik oziroma najverjetneje samo njegov tkani del ni nastal na območju Bele krajine. Morda je bil kupljen na bolj oddaljenih sejmih ali pa ga je s seboj prinesla nevesta, ki se je primožila od drugod, z območja, kjer so ravno tako poznali te vrste predpasnikov. 80

Sl. 120: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 625)

Sl. 121: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 625) Sl. 122: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 625)

Sl. 123: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, Miliči, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 626)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 41 cm, dolžina pa 66 cm. Širina vključno s franžami je ok. 76 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 87 cm. Predpasnik nima trakov za zavezovanje. Na zgornjem delu je dodan trak (10 cm), katerega vzorec je drugačen od vzorca predpasnika. S trakom so podaljšali skupno dolžino predpasnika. 82

Sl. 124: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 626)

Sl. 125: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 626) Sl. 126: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 626)

Sl. 127: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 627)

Predpasnik je tkan iz volne in okrašen z borto in barvastimi trakovi. Širina tkanega dela je 44 cm, dolžina pa 68 cm. Širina vključno s franžami je ok. 82 cm, dolžina vključno s franžami pa ok. 90 cm. Predpasnik nima trakov za zavezovanje.

Sl. 128: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 627)

Sl. 129: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 627) Sl. 130: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 627)

Sl. 131: Torba, »torbačak«, »torbak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 628)

Poklopec torbe je izdelan iz domače volne, ročno tkan, z resami, okrašen z borto in barvnimi trakovi. Vzorec tkanja je skoraj v celoti prekrit s trakovi. Viden je le majhen kvadratek. Torba je sešita iz volnene tkanine volnenobele barve z vtkanimi modrimi in zelenimi črtami. Širina tkanega dela je ok. 33 cm, dolžina pa 36 cm. Franže ob straneh so dolge od 15 do 25 cm, na dolžini pa ok. 25 cm. Naramni trak je dolg 124 cm.

Sl. 132: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 628)

Sl. 133: Spodnji vogal torbe (BMM, inv. št. 628) Sl. 134: Podloga in tkanje z neprave strani (BMM, inv. št. 628)

Sl. 135: Torba, »torbačak«, »torbak«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 629)

Torba je izdelana iz domače volne, ročno tkana. Okrašena je volnenimi cofi. Torba je sešita iz volnene tkanine volnenobele barve z vtkanimi rdeče-črnimi, rdeče-modrimi in rdeče-zelenimi črtami. Široka je 40 cm, dolga pa 43 cm. Naramni trak je dolg 90 cm.

Sl. 136: Vzorec tkanja na zgornjem vogalu torbe (BMM, inv. št. 629) Sl. 137: Vzorec tkanja na zadnji strani torbe (BMM, inv. št. 629)

Sl. 138: Peča, »povezača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 632)

Sl. 139: Vzorec vezenja na peči (BMM, inv. št. 632) Sl. 140: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 632)

Peča meri 80 x 80 cm in je iz tankega belega bombažnega blaga. Na enem vogalu je ročno izvezena.

Sl. 141: Peča, »povezača«, Marindol, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 633)

Sl. 142: Vzorec vezenja na peči (BMM, inv. št. 633) Sl. 143: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 633)

Peča meri 83 x 83 cm in je iz tankega belega bombažnega blaga. Na enem vogalu je ročno izvezena. Na dveh stranicah ima našito ročno izdelano čipko.

Sl. 144: Peča, »povezača«, Marindol, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 634)

Sl. 145: Vzorec vezenja na peči (BMM, inv. št. 634)

Peča meri 78 x 78 cm in je iz tankega belega bombažnega blaga. Na enem vogalu in na vseh štirih stranicah je ročno izvezena. 92

Sl. 146: Peča, »povezača«, Bojanci, 2. polovica 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 635)

Sl. 147: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 635) Sl. 148: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 635) Sl. 149: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 635)

Peča meri 78 x 78 cm in je iz tankega belega bombažnega blaga. Na enem vogalu in dveh stranicah je ročno izvezena.

Sl. 150: Pas, »tkanica«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 607)

Sl. 151: Detajl pasu (BMM, inv. št. 607) Sl. 152: Detajl pasu, podloga (BMM, inv. št. 607)

Pas je izdelan iz rdečega sukna, okrašen je z zlato borto. Pas ni podložen. Zapenja se s štirimi spenci. Dolg je 78 in širok 9 cm. 94

Sl. 153: Pas, »kaničak«, »kaničak sa cvancikama«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 611)

Sl. 154: Detajl pasu (BMM, inv. št. 611) Sl. 155: Detajl pasu, podloga (BMM, inv. št. 611)

Pas je izdelan iz rdečega sukna, okrašen je z zlato borto in 36 srebrniki. Podložen je z domačim platnom. Zapenja se z dvema spencema. Pas je dolg 86 in širok 6,5 cm. 95

Sl. 156: Pas, »kaničak«, »kanica«, »kaničak sa cvancikama«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 613)

Ogrlica je izdelana iz rdečega usnjenega traku, na katerega je našitih 44 srebrnikov. Na sprednjem delu, kjer se trak razdeli v dva dela, je za okras naprstnik (na vsaki strani en). Ogrlica je dolga 110 cm in široka 2,8 cm.

Sl. 157: Detajl pasu (BMM, inv. št. 613)

Sl. 158: Detajl pasu (BMM, inv. št. 613) Sl. 159: Detajl pasu, neprava stran (BMM, inv. št. 613)

Sl. 160: Pas, »kaničak«, »kaničak sa cvancikama«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 614)

Pas je izdelan iz rdečega sukna, okrašen je z zlato borto in 37 srebrniki. Podložen je z domačim platnom. Zapenja se z dvema spencema. Pas je dolg 78 in širok 5,5 cm.

Sl. 161: Detajl pasu (BMM, inv. št. 614) Sl. 162: Detajl pasu, podloga (BMM, inv. št. 614)

Sl. 163: Pas, »tkanica«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 615)

Pas je izdelan iz rdečega tkanega traku (vzorec ribja kost), okrašen je z zlato borto in 26 srebrniki. Ni podložen. Zapenja se z dvema spencema. Pas je dolg 93 in širok 5,5 cm.

Sl. 164: Detajl pasu (BMM, inv. št. 615) Sl. 165: Detajl pasu, neprava stran (BMM, inv. št. 615)

Sl. 166: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 604)

Ogrlica je izdelana iz treh nizov plastičnih rumenih, belih, modrih in črnih korald (dolžina 35, 43 in 44 cm). Na najdaljši niz so obešeni trije rdeči usnjeni trakovi (dolžina 20,5 cm, širina 3,2 cm). Na trakove so našiti kovanci (skupaj 9 kovancev).

Sl. 167: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 604) Sl. 168: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 604)

Sl. 169: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 605)

Ogrlica je izdelana iz niza plastičnih rumenih korald (dolžina 65 cm), na katere so obešeni trije rdeči usnjeni trakovi (dolžina 24 cm, širina 3 cm). Na trakove so našiti kovanci »šmarni tolarji« (skupaj 10 kovancev).

Sl. 170: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 605) Sl. 171: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 605)

100

Sl. 172: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 606)

Sl. 173: Detajl ogrlice (BMM, inv. št. 606)

101

Sl. 174: Opanke, »opanki«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 630)

Opanke so ročno izdelane iz črnega usnja v kombinaciji z rumeno-rjavim usnjenim trakom. V dolžino merijo 27 cm, široke so 11 cm in visoke 9 cm.

Sl. 175: Detajl opanke, nart (BMM, inv. št. 630) Sl. 176: Podplat opanke (BMM, inv. št. 630)

102

Sl. 177: Nogavice, »štumbi«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 631)

Nogavice so pletene iz bombaža in so bele barve. Visoke so ok. 63 cm. 103

Sl. 178: Srajca, »košulja«, Bojanci, prva polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci)

Sl. 179: Kroj srajce

104

Sl. 180: Hlače, »gače«, Bojanci, prva polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci)

Sl. 181: Kroj hlač

105

Sl. 182: Kapa, druga polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci)

Sl. 183: Pas, »čemer«, prva polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci)

106

Sl. 184: Savka Kordič iz Bojancev, začetek 20. stoletja Sl. 185: Vsakdanje oblečeni stari Piljuga iz Marindola, 1921 (iz arhiva Slovenskega etnografskega muzeja, foto: Božo Račič)

Sl. 186: Skupina Bojančanov, 1. polovica 20. stoletja (fotografijo posredoval Anton Grahek, Črnomelj)

107

Sl. 187: BojanÄ?anke na folklornem festivalu v Ä&#x152;rnomlju, 18. 6. 1939 (fotografijo posredoval Anton Grahek, Ä&#x152;rnomelj)

108

Sl. 1: Brdce za tkanje trakov (1 − deščica, 2 − osnutek, 3 − rak z navitim votkom, 4 − trak), risal: T. Ljubič, objavljeno v: Račič, Božo. 1951. Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf III−IV: 142−158. Sl. 2: Tara iz zbirke Belokranjskega muzeja, foto: Bojan Radovič Sl. 3: Shema tare (1 − gornje vratilo, 2 − vrvica, 3 − palica pomičnica, 4 − palica nanitnica, 5 − dolnje vratilo, 6 − noga, spodaj − češalj), risal: T. Ljubič, objavljeno v: Račič, Božo. 1951. Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf III−IV: 142−158. Sl. 4: Torba, »torbak«, »torbačak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 628) Sl. 5: Ornamenti na belokranjskih preslicah, belokranjske preslice iz zbirk Etnografskega muzeja v Ljubljani, objavljeno v: Račič, Božo. 1951. Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf III−IV: 142−158. Sl. 6: Uskoki na upodobitvi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, 1689, objavljeno v: Rupel, Mirko. 1969. Valvasorjevo berilo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Sl. 7: Uskok in Uskokinja na upodobitvi z začetka 19. stoletja, objavljeno v: Hacquet, Baltazar. 1801−1808. Abbildung und Beschreibung der südwest östlichen Wenden, Illyrer un Slaven ect. Leipzig. Sl. 8: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 604) Sl. 9: Nevesta, družica in ženitovanjski zastavnik, upodobitev K. pl. Goldensteina iz leta 1838 Sl. 10: Ženin in nevesta iz Poljanske doline ob Kolpi na Dunaju na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1908, objavljeno v: Šašelj, Ivan. 1909. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. društvo. Sl. 11: Viničan na Dunaju na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1908, objavljeno v: Šašelj, Ivan. 1909. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. društvo. Sl. 12: »Vlahi« in »Vlahinje« (Žumberčani) na Dunaju na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1908, objavljeno v: Šašelj, Ivan. 1909. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. društvo. Sl. 13: Moška noša iz Poljanske doline ob Kolpi, upodobitev K. pl. Goldensteina iz leta 1838 Sl. 14: Bojančan Stevo Vrlinič, 20. leta 20. stoletja (original hrani Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 15: Opanke, »opanci«, »opanki«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMD, inv. št. 630) Sl. 16: Dekle in moški iz Sošic (Hrvaška), 19. stoletje, objavljeno v: Braica, Silvio. 2003. Mapa hrvatskih narodnih nošnji Nikole Arsenovića. Split: Etnografski muzej Split. Sl. 17: Dekliška kapa, Radatovići (Hrvaška), začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMD, inv. št. 647 ) Sl. 18: Detajl z ženskega pasa »kanička«, Bojanci, 1. pol. 20. stoletja (BMD, inv. št. 613) Sl. 19: Vzorec na bojanskem predpasniku, »pregači«, Bojanci, konec 19. stoletja (BMD, inv. št. 624) Sl. 20: Vzorec na žumberškem predpasniku, »opregu«, Radatovići (Hrvaška), konec 19. stoletja (BMD, inv. št. 674) Sl. 21: Krpa, Radatovići (Hrvaška), konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMD, inv. št. 664) Sl. 22: Šestnajstletna Marta Kordić iz Bojancev, začetek 20. stoletja, objavljeno v: Županić, Niko. 1912. Žumberčani i Marindolci. Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srbije. Sl. 23: Marica Milić iz Miličev, začetek 20. stoletja, objavljeno v: Županić, Niko. 1912. Žumberčani i Marindolci. Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srbije. Sl. 24: Hiša v Marindolu, začetek 20. stoletja, objavljeno v: Županić, Niko. 1912. Žumberčani i Marindolci. Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srbije. Sl. 25: Kolpa pod Miliči, začetek 20. stoletja, objavljeno v: Županić, Niko. 1912. Žumberčani i Marindolci. Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srbije. Sl. 26: Skupina Bojančanov (Marta, Stevo, Stevo, Sava in Stevo Vrlinič), 20. leta 20. stoletja (original hrani Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 27: Skupina Bojančanov na Dunaju na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1908, objavljeno v: Šašelj, Ivan. 1909. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. društvo. Sl. 28: Rade, Marija in Ilija Vrlinič, Bojanci, 1920 (original hrani BMM) Sl. 29: Skupina otrok z zelenim Jurijem (druga z leve v sprednji vrsti je deklica iz Bojancev) na Dunaju na proslavi ob 60letnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1908, objavljeno v: Šašelj, Ivan. 1909. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. društvo. Sl. 30: Folklorna skupina iz Bojancev na Jurjevanju v Črnomlju, ok. 1970 (original hrani Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 31: Deli ženske in moške noše Sl. 32: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 609)

109

Sl. 33: Vezenina na prednjem stanu (BMM, inv. št. 609) Sl. 34: Guba na hrbtni strani in vstavek na ramenu (BMM, inv. št. 609) Sl. 35: Gubanje v zapestju (BMM, inv. št. 609) Sl. 36: Kroj rokavcev iz domačega platna (BMM, inv. št. 609) Sl. 37: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 640) Sl. 38: Gubanje in sestavljanje na hrbtni strani (BMM, inv. št. 640) Sl. 39: Zaključek s čipko na zapestju (BMM, inv. št. 640) Sl. 40: Gubanje na prednjem stanu in na rokavu ter čipka okrog vratu (BMM, inv. št. 640) Sl. 41: Drobno gubanje na prednjem stanu (BMM, inv. št. 640) Sl. 42. Kroj rokavcev (BMM, inv. št. 640) Sl. 43: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 642) Sl. 44: Vstavek na rokavu pod pazduho (BMM, inv. št. 642) Sl. 45: Gubanje na ramenu (BMM, inv. št. 642) Sl. 46: Gubanje v zapestju (BMM, inv. št. 642) Sl. 47: Gube in čipka na prednjem stanu (BMM, inv. št. 642) Sl. 48: Kroj rokavcev (BMM, inv. št. 642) Sl. 49: Rokavci, »košuljica«, »košuljac«, »oplečak«, Marindol, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 641) Sl. 50: Prednji stan in čipka okrog vratu (BMM, inv. št. 641) Sl. 51: Gubanje in vezenina v zapestju (BMM, inv. št. 641) Sl. 52: Guba na hrbtni strani in čipka okrog vratu (BMM, inv. št. 641) Sl. 53: Kroj rokavcev (BMM, inv. št. 641) Sl. 54: Krilo, »skuta«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 608) Sl. 55: Zavezovanje krila spredaj (BMM, inv. št. 608) Sl. 56: Gubanje krila zadaj (BMM, inv. št. 608) Sl. 57: Spodnji rob krila s čipkami v treh vrstah (BMM, inv. št. 608) Sl. 58: Čipka (BMM, inv. št. 608) Sl. 59: Kroj krila (BMM, inv. št. 608) Sl. 60: Krilo, »skuta«, Marindol, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 636) Sl. 61: Gubanje krila zadaj (BMM, inv. št. 636) Sl. 62: Spodnji rob in gube (BMM, inv. št. 636) Sl. 63: Zavezovanje krila spredaj (BMM, inv. št. 636) Sl. 64: Kroj krila (BMM, inv. št. 636) Sl. 65: Krilo, »skuta«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 638) Sl. 66: Čipka z robovi (BMM, inv. št. 638) Sl. 67: Kroj krila (BMM, inv. št. 638) Sl. 68: Krilo, »skuta«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 637) Sl. 69: Čipka z robovi (BMM, inv. št. 637) Sl. 70: Čipka (BMM, inv. št. 637) Sl. 71: Kroj krila (BMM, inv. št. 637) Sl. 72: Spodnje krilo, »dolinka«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 639) Sl. 73: Spodnji rob (BMM, inv. št. 639) Sl. 74: Kroj spodnjega krila (BMM, inv. št. 639) Sl. 75: Telovnik, »zubunak«, Marindol, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 610) Sl. 76: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 610) Sl. 77: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 610) Sl. 78: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 610) Sl. 79: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 616) Sl. 80: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 616) Sl. 81: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 616) Sl. 82: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 616) Sl. 83: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 617) Sl. 84: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 617) Sl. 85: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 617) Sl. 86: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 617) Sl. 87: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 618) Sl. 88: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 618) Sl. 89: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 618) Sl. 90: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 618)

110

Sl. 91: Telovnik, »zubunak«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 619) Sl. 92: Detajl rokavnega izreza (BMM, inv. št. 619) Sl. 93: Detajl sprednji del (BMM, inv. št. 619) Sl. 94: Kroj telovnika (BMM, inv. št. 619) Sl. 95: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 612) Sl. 96: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 612) Sl. 97: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 612) Sl. 98: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 612) Sl. 99: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, Miliči, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 620) Sl. 100: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 620) Sl. 101: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 620) Sl. 102: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 620) Sl. 103: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 621) Sl. 104: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 621) Sl. 105: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 621) Sl. 106: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 621) Sl. 107: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 622) Sl. 108: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 622) Sl. 109: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 622) Sl. 110: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 622) Sl. 111: Predpasnik, »pregača«, Marindol, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 623) Sl. 112: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 623) Sl. 113: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 623) Sl. 114: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 623) Sl. 115: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 624) Sl. 116: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 624) Sl. 117: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 624) Sl. 118: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 624) Sl. 119: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 625) Sl. 120: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 625) Sl. 121: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 625) Sl. 122: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 625) Sl. 123: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, Miliči, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 626) Sl. 124: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 626) Sl. 125: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 626) Sl. 126: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 626) Sl. 127: Predpasnik, »pregača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 627) Sl. 128: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 627) Sl. 129: Spodnji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 627) Sl. 130: Zgornji vogal predpasnika (BMM, inv. št. 627) Sl. 131: Torba, »torbačak«, »torbak«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 628) Sl. 132: Vzorec tkanja (BMM, inv. št. 628) Sl. 133: Spodnji vogal torbe (BMM, inv. št. 628) Sl. 134: Podloga in tkanje z neprave strani (BMM, inv. št. 628) Sl. 135: Torba, »torbačak«, »torbak«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 629) Sl. 136: Vzorec tkanja na zgornjem vogalu torbe (BMM, inv. št. 629) Sl. 137: Vzorec tkanja na zadnji strani torbe (BMM, inv. št. 629) Sl. 138: Peča, »povezača«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 632) Sl. 139: Vzorec vezenja na peči (BMM, inv. št. 632) Sl. 140: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 632) Sl. 141: Peča, »povezača«, Marindol, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 633) Sl. 142: Vzorec vezenja na peči (BMM, inv. št. 633) Sl. 143: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 633) Sl. 144: Peča, »povezača«, Marindol, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 634) Sl. 145: Vzorec vezenja na peči (BMM, inv. št. 634) Sl. 146: Peča, »povezača«, Bojanci, 2. polovica 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 635) Sl. 147: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 635) Sl. 148: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 635)

111

Sl. 149: Detajl vzorca vezenja na peči (BMM, inv. št. 635) Sl. 150: Pas, »tkanica«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 607) Sl. 151: Detajl pasu (BMM, inv. št. 607) Sl. 152: Detajl pasu, podloga (BMM, inv. št. 607) Sl. 153: Pas, »kaničak«, »kaničak sa cvancikama«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 611) Sl. 154: Detajl pasu (BMM, inv. št. 611) Sl. 155: Detajl pasu, podloga (BMM, inv. št. 611) Sl. 156: Pas, »kaničak«, »kanica«, »kaničak sa cvancikama«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 613) Sl. 157: Detajl pasu (BMM, inv. št. 613) Sl. 158: Detajl pasu (BMM, inv. št. 613) Sl. 159: Detajl pasu, neprava stran (BMM, inv. št. 613) Sl. 160: Pas, »kaničak«, »kaničak sa cvancikama«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 614) Sl. 161: Detajl pasu (BMM, inv. št. 614) Sl. 162: Detajl pasu, podloga (BMM, inv. št. 614) Sl. 163: Pas, »tkanica«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 615) Sl. 164: Detajl pasu (BMM, inv. št. 615) Sl. 165: Detajl pasu, neprava stran (BMM, inv. št. 615) Sl. 166: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 604) Sl. 167: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 604) Sl. 168: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 604) Sl. 169: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 605) Sl. 170: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 605) Sl. 171: Kovanec na ogrlici (BMM, inv. št. 605) Sl. 172: Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 606) Sl. 173: Detajl ogrlice (BMM, inv. št. 606) Sl. 174: Opanke, »opanki«, Bojanci, konec 19. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 630) Sl. 175: Detajl opanke, nart (BMM, inv. št. 630) Sl. 176: Podplat opanke (BMM, inv. št. 630) Sl. 177: Nogavice, »štumbi«, Bojanci, 1. polovica 20. stoletja, foto: Bojan Radovič (BMM, inv. št. 631) Sl. 178: Srajca, »košulja«, Bojanci, prva polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 179: Kroj srajce Sl. 180: Hlače, »gače«, Bojanci, prva polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 181: Kroj hlač Sl. 182:Kapa, druga polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 183: Pas, »čemer«, prva polovica 20. stoletja (hrani: Zdravko Vukčevič, Bojanci) Sl. 184: Savka Kordič iz Bojancev, začetek 20. stoletja, Županić, Niko. 1912. Žumberčani i Marindolci. Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srbije. Sl. 185: Vsakdanje oblečeni stari Piljuga iz Marindola, 1921 ( iz fototeke Slovenskega etnografskega muzeja, foto: Božo Račič) Sl. 186: Skupina Bojančanov, 1. polovica 20. stoletja (fotografijo posredoval Anton Grahek, Črnomelj) Sl. 187: Bojančanke na folklornem festivalu v Črnomlju, 18. 6. 1939 (fotografijo posredoval Anton Grahek, Črnomelj)

112

Anđelić, Nataša. B. l. Kako so se odevali Srbi u vreme kneza Miloša: čoha cakli a dukati zveče. Http://www.srpsko-nasledje.co.yu/sr1/1998/12/article-8.html (14. 4. 2008). Balkovec, Marjetka. 1986. O zadrugi v Beli krajini. Etnološka tribina 9: 103-109. Baš, Angelos. 1959. Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Baš, Angelos, ur. 1980. Slovensko ljudsko izročilo: pregled etnologije Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba; Ljubljana: Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Baš, Angelos. 1982. Poglavja iz etnološkega dela Stanka Vraza na Slovenskem. Traditiones 7-9: 189-249. Baš, Angelos. 1984. Opis kmečkega oblačilnega videza na Slovenskem v 1. polovici 19. stoletja: gradivo za narodopisje Slovencev. Zv. 2. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Baš, Angelos. 1992. Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Birk, Edi, Janez Bogataj in Janez Pukšič. 1993. Ljudska umetnost in obrt v Sloveniji. Ljubljana: Domus. Bjeladinovć Jergić, Jasna, 2004. Srpska tradicionalna odeća. V Narodna kultura Srba u XIX i XX veku: vodič kroz stalnu postavku. Ur. Jasna Bjeladinovć Jergić, Beograd: Etnografski muzej u Beogradu, 23-95. Bjeladinovć Jergić, Jasna. B. l. Narodne nošnje. Http://www.rastko.org.yu/isk/isk_12.html (21. 1. 2008). Braica, Silvio. 2003. Mapa hrvatskih narodnih nošnji Nikole Arsenovića. Split: Etnografski muzej Split. Brancelj Bednaršek, Andreja, Leon Gregorčič, Anita Matkovič, Alenka Misja Zgaga. 2008. 1408 – Prišli so Turki, za njimi Uskoki. Metlika: Belokranjski muzej. Cvetan, Dragica. 1984. Tkanje na tari u Žumberku. Jastrebarsko: Zavičajni muzej Jastrebarsko. Cvetan, Dragica. 1987. Tradicijski zanati Jastrebarskog i okolice. Jastrebarsko: Zavičajni muzej Jastrebarsko. Dražumerič, Marinka. 1987. Izseljevanje iz Bele krajine od začetkov do druge svetovne vojne. Traditiones 16: 169-204. Dražumerič, Marinka. 1988. Srbi v Beli krajini. Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije, ur. Ingrid Slavec Gradišnik in Tatjana Dolžan Eržen, 302-318. Posvetovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo. Dražumerič, Marinka in Marko Terseglav. 1987. Prispevek k preučevanju Srbov v Beli krajini. Traditiones 16: 205-245. Etnografski muzej Zagreb. 2008. Zbirka narodnih nošnji hrvatskog djela dinaridskog područja. Http://www.mdc.hr/etno/hr/6-1bnosnje.htm (10. 4. 2008). Gjetvaj, Nada. 1985. Žumberak kroz vjekove. Žumberačke novine, januar-april, 2-13. Gjetvaj, Nada. 1985. Žumberak: život i kultura. Zagreb: Etnografski muzej Zagreb. Gurović, Maja. 1968. Stanko Vraz o žumberačkoj nošnji jeziku i ljudima. Žumberačke novine, julij, 9. Heinko, M.. 1842. Skizzen aus Krain III: volkstrachten in Unterkrain. Carniolia V. Hoff, H. G.. 1808. Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume Krain und demselben einverleibten Istrien I. Ljubljana. Kobe, Jurij. 1847. Beli kranjci unkraj hribov Gorjancov in Kočevarjev ob reki Kolpi od Metlike do Osilnice. Novice V. [Kobe Jurij]. Delimarič, M. 1845. Beli Krajnci unikraj Kerke in Save od Kostanjevice do Jesenic. Kmetijske in rokodelske novice III. Ljubljana. Kordesch, Leopold. 1844. Erklärung de heutigen Bilderbeigabe. Carniolia VI.

113

Kordesch, Leopold. 1844. Sitten der krainischen Culp- Bewohner. Carniolia VI. Ložar, Marta. 1952. Slovenska ljudska noša. V Narodopisje Slovencev, Zv. 2. ur. Ivan Grafenauer in Boris Orel, 166-238. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Makarovič, Gorazd. 1981. Slovenska ljudska umetnost: zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Makarovič, Gorazd. 1991. O vlogah in pomenih ljudske umetnosti v življenju agrarnega prebivalstva. Slovenski etnograf 33-34: 461-479. Makarovič, Marija. 2007. Predgrad in Predgrajci. Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje. Makarovič, Marija. 2009. Bojanci v luči franciscejskega katastra (1824-1833). Rast XX, št. 2 (122): 180-193. Makarovič, Marija in Jana Dolenc. 1993. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi: poljanska dolina ob Kolpi. Zv.6. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije. Muraj, Aleksandra. 1988. Narodna nošnja Žumberka – Stojdraga. Zagreb: Kulturno-prosvjetni sabor Hrvatske. Mušnjak, Ivan. 1974. Žumberački narodni vezovi. Žumberčake novine, januar, 11. Račič, Božo. 1951. Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf III-IV: 142-158. Račić, Božo. 1965. Žumberačka tara. Žumberački kalendar, 1965, 134-138. Račić, Božo. 1965. Žumberački vez. Žumberački kalendar, 1965, 139-143. Radauš-Ribarić, Jelka. 1989. Tragom svatbenog vijenca iz Vinjana u Imotskoj krajini. V Čuvari baštine-Imotski 1738-1988. Imotski. Rupel, Mirko. 1969. Valvasorjevo berilo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Slovenski etnološki leksikon. 2004. Ljubljana: Mladinska knjiga. Stopar, Ivan. 1993. Kranjske noše – Goldensteinove upodobitve. Ljubljana: Arterika. Šašelj, Ivan. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. Društvo. Trdina, Janez. 1958. Sprehod v Belo krajino. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Vraz, Stanko. 1877. Put u gornje strane. Dela V.Zubović, Stanko. 1985. Tkanje na tari u Žumberku. Žumberačke novine, januar-april, 7. Žagar, Janja. 1993. Pasovi in sklepanci: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Žagar, Janja. 2004. Pokrivala: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej. Županić, Niko. 1912. Žumberčani i Marindolci: prilog antropologiji i etnografiji Srba u Kranjskoj. Beograd: Državna štamparija Kraljevine Srbije.

114

Brez pisnega dovoljenja zaloĹžnika je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobÄ?itev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njihovih delov v kakrĹĄnem koli obsegu ali postopku, s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.

Anita Matkovič LJUDSKA NOŠA USKOŠKEGA PREBIVALSTVA BELE KRAJINE S poudarkom na ljudski noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine (v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči)

Izdala in založila: Folklorna skupina Dragatuš, Dragatuš Zanjo: Leopold Perko

Jezikovni pregled: Lingula, jezikovni center d.o.o. Fotografije: Bojan Radovič, Anita Matkovič Izris krojev: Ana Matkovič, Anita Matkovič Oblikovanje: Jure Matkovič Izid knjige so omogočili: Občina Črnomelj Javni sklad RS za kulturne dejavnosti Folklorna skupina Dragatuš Belokranjski muzej Metlika

V letu 2007 smo za vas izdali zgoščenko z naslovom Lepo je tam v Beli krajini. Morda se bomo šele v času globalizacije začeli zavedati svojih korenin, naše bogate dediščine in njenih specifičnosti. Le s kulturno dediščino bomo namreč lahko obstali kot narod v vrtincih globalizacijskih poenotenj in tudi poenostavitev. Hvalevredni poskus proti poenostavljenemu univerzalizmu predstavlja prav ta zgoščenka, ki je nastala ob 50. obletnici folklorne skupine iz Župančičevega Dragatuša v Beli krajini. Z njo prizadevni pevci, plesalci in inštrumentalisti ne proslavljajo le svojega jubileja, ampak nam poslušalcem predstavljajo svojo zvestobo do domačih ljudi, do svojega okolja, do nas, do kulture in do širšega slovenskega prostora. Življenje je preplet veselja, žalosti in hrepenenja in ta preplet je čutiti tudi v belokranjski ljudski inštrumentalni in vokalni glasbi, ki jo ljubeče ohranja skupina iz Dragatuša, jo neguje in nam preko nje pošilja sporočilo o nadčasovnosti ljudske duhovne kulture. Zgoščenka nas s pesmijo in glasbo popelje od pekla do nebes, saj nam predstavlja stare pripovedne pesmi (balade) ter ob njih še obredne (svatovske), ljubezenske, pa vesele in razposajene plesne ter šaljive pesmi in melodije. Iz njih odmeva vsa kulturna raznolikost dežele pod Gorjanci, v kateri se mešajo starejše in novejše slovenske glasbene prvine s samosvojo glasbeno govorico uskoške tradicije. To različnost predstavljajo tudi inštrumenti, od harmonike, violine, frulice, orglic, drumljice, gudala do balkanske tamburice. In ti inštrumenti nam igrajo različne plesne melodije, od valčka, polke ter oberštajeriša do kola − pač vse tiste, ki so jih Belokranjci sprejeli za svoje. Z lepo interpretacijo izvajalci uspešno nakazujejo to bogato glasbeno raznolikost, v kateri poudarijo samosvoje oblike in odtenke posameznih kulturnih prvin, ki v prepletajočem sožitju živijo v Beli krajini še danes. Zgoščenka nas z izbranimi pesmimi in melodijami nagovarja še drugače, saj v interpretaciji resnično lahko občutimo zavezanost tradiciji in spoštljiv odnos folklornikov do nje, po drugi strani pa vse melodije kažejo oseben, lahko bi rekli sodoben izvajalski občutek, ki je bliže glasbenemu čutenju današnje generacije. S tem je Folklorna skupina iz Dragatuša hote ali nehote vzpostavila most med tradicionalno zavezanostjo dediščini in današnjim občutenjem le-te, hkrati pa nas opozarja, da sodobnost sploh ni tako nova, kot si predstavljamo, in da šele tradicija in sodobnost skupaj tvorita celovitost belokranjske, slovenske ali evropske kulture. Zgoščenka je darilo vsem Slovencem in nas tudi prepriča, da ob njej lahko začutimo našo dediščino kot živ organizem in ne le kot muzejski pojem.

dr. Marko Terseglav, znanstveni sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU in izred. prof. za folkloristiko na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani