e- knjiga

N A

Z E L E N E M

O T O K U

U S A H L E G A

M O R J A

NA ZELENEM OTOKU USAHLEGA MORJA Vodnik po naravnih in kulturnih znamenitostih občin z območja Krajinskega parka Goričko Uredili

Franci Just, Franc Kuzmič in Anton Vratuša Fotografija

Miško Kranjec Izdelava zemljevidov

Črtomir Just

NA ZELENEM OTOKU USAHLEGA MORJA

Lektoriranje

Franci Just Korekture in kazala

Jože Vugrinec Oblikovanje in grafična priprava

Atelje za črko in sliko Založila in izdala

Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija Petanjci Za izdajatelja

Rudi Cipot Tisk

Tiskarna ?!??!

Naklada

3.000 izvodov Cena

20 € Petanjci, 2008

Izid vodnika je podprla

CIP – Kataloæni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjiænica, Ljubljana 502.2(497.4-751.3) 796.421.035(497.4-751.3) MORØIŒ, Nataøa Meje loœujejo, narava povezuje! : zelena vez Slovenije = Grenzen trennen, Natur verbindet! : Grünes Band Slowenien / [besedilo Nataøa Morøiœ, Mojca Makovec, Stanka Deønik ; prevod Nataøa Morøiœ, Øtefanija Fujs, Mirjam Celec ; fotografije S. Deønik ... et al.]. – Goriœko : Javni zavod Krajinski park, 2007 ISBN 978-961-92147-1-8 1. Makovec, Mojca 2. Deønik, Stanka 235953408

VODNIK po naravnih in kulturnih znamenitostih občin z območja Krajinskega parka Goričko

Vodniku na pot

Goričko, severni, gričevnati predel Prekmurja, je znano po svojih naravnih in kulturnih značilnostih in prijaznih ljudeh. Med potokom Kučnico, po katerem poteka državna meja z Avstrijo, in Ledavo, največjim vodotokom Prekmurja, se dviga na zahodu Sotinski breg, ki slemeni v Kuglu (418 m). Na severu je Srebrni breg (404 m), kjer je tromeja med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. Po dolinah Velike in Male Krke se obzorje širi proti Madžarski na vzhodu. Vzdolž Ledave in njenih pritokov pa se slikovito gričevje, večinoma pokrito z gozdovi in travniki ter skrbno obdelanimi njivami, goricami (vinogradi) in sadovnjaki, položno znižuje proti jugu in pristane na terasastem Ravénskem, ki skupaj z Dólinskim tvori prekmurski del žitnice Slovenije na severovzhodu države.

Na slikovitem območju Goričkega je bilo z Uredbo vlade RS z dne 9. oktobra 2003 razglašeno zavarovano območje narave območje Krajinski park Goričko (KPG – 462 km2, 11 občin, 20.000 prebivalcev) s trojnim namenom: prvič, da se na območju KPG zavarujejo naravne vrednote ter ohrani biotska raznovrstnost in krajinska pestrost, drugič, da se omogočajo razvojne možnosti prebivalstva, in tretjič, da se pospešuje povezovanje gospodarskega in socialnega razvoja na območju parka ter čezmejno sodelovanje. Za uresničevanje postavljenih ciljev pa je bil ustanovljen Javni zavod KPG, ki je po večletni pripravljalni dobi začel redno delovati 1. septembra 2005. Odmevne dejavnosti opravlja zlasti na področju varstva narave, informiranja, raziskovanja naravne in kulturne dediščine ter ozaveščanja prebivalstva za sonaravno gospodarjenje. Da bi ustanovitelji že na zunaj opozorili na posebnost območja, so ob vseh večjih vpadnicah v KPG postavili »dveri« (vrata), tj. označevalne table, ki domačine in obiskovalce obveščajo, da prihajajo v kraje, zavarovane zaradi njihove naravne dragocenosti. Tudi znotraj KPG je vrsta kažipotov, ki obiskovalce usmerjajo k ogleda vrednim točkam.

Naravne, geopolitične, etnološke in multikulturne značilnosti Goričkega ter delovanje Javnega zavoda KPG vse bolj zbujajo pozornost domače in tuje javnosti za to območje in privabljajo obiskovalce iz ožje in širše domovine ter tujine. V prvi vrsti njim je namenjen pričujoči vodnik po naravni in kulturni dediščini Krajinskega parka Goričko. Kajti to, kar se je še pred dvema desetletjema zdelo utopično, da bi namreč ljudje tod lahko prosto prehajali med mejnimi pokrajinami Goričko v Sloveniji, Raab v Avstriji in Őrség na Madžarskem, je sedaj resničnost. Železna zavesa, ki je tod štiri desetletja 5

ločevala ljudi in najhuje prizadela porabske Slovence, je vse bolj spomin, za marsikoga sicer še živ in boleč, a čedalje bolj umaknjen na strani zgodovinskih učbenikov. Izraz »železna zavesa«, ki ga je skoval britanski državnik Winston Churchill in je simboliziral blokovsko delitev Evrope od severa do Turčije na jugu, je danes zamenjal izraz »evropska zelena vez«. Njegova vsebina je ideja povezovanja in sodelovanja, odprtosti in dobrega sosedstva pri snovanju skupnega čezmejnega razvoja, ki temelji na ohranjanju narave in sonaravnih oblikah gospodarjenja. Evropska zelena vez je spomin in opomin na temne čase ločevanja, ki naj se nikoli več ne ponovijo, in klicatelj k novemu času sožitja v različnosti. V tem duhu je nastajal tudi pričujoči vodnik.

Namen njegovih sestavljalcev je bil, da predstavi naravne in kulturne znamenitosti KPG in omogoči popotniku, da se celoviteje seznani s kulturnim bogastvom in biotsko raznovrstnostjo tistega predela Slovenije, kjer so tukajšnji Slovenci, obkroženi s številnejšimi narodi, célo tisočletje živeli ločeno od svoje matične domovine, pa vendar razvili pomembne kulturne vrednote, vključno z lastno prekmursko književnostjo v »starem slovenskem jeziku«, kakor so ga imenovali njeni začetniki. Kot rezultat interdisciplinarnega dela skupine strokovnjakov je vodnik tudi prispevek k slovenskemu domoznanstvu, spodbuda za nadaljnja raziskovanja ter primeren vložek za izobraževanje mladega rodu.

Priročnik ima dva osnovna vsebinska dela, in sicer: – splošni del s temeljnimi orisi posameznih vsebinskih sklopov (področij), – posebni del s predstavitvijo naravne in kulturne dediščine po občinah.

Temeljnih orisov je šest: – geografsko-krajinski oris govori o geološki sestavi zemlje, življenjskem okolju in kulturni krajini (flora, favna, vodotoki, cestno omrežje itd.); – arheološki oris informira o arheoloških najdiščih na območju KPG in značilnostih na terenu (rimske gomile); – zgodovinski oris predstavlja pomembne dogodke iz politične, družbeno-ekonomske in upravne preteklosti pokrajine ter njenih prebivalcev; – umetnostnozgodovinski oris prinaša pregled umetnostnih spomenikov od romanike do novejšega časa in izpostavlja tiste ustvarjalce, ki so zaznamovali ta kulturni prostor; – slovstvenozgodovinski oris prikazuje pomembne osebnosti in njihova dela ter okolje, čas in razmere, v katerih so živeli in ustvarjali; – etnografski oris predstavlja zlasti ljudsko izročilo, narodne pesmi, šege in navade, vezane na delo in pomembne dogodke v osebnem in družbenem življenju.

6

Posebni del obsega predstavitev naravne in kulturne dediščine v besedi in sliki po občinah. Na prvem mestu je kratek uredniški zapis o občini (z njeno panoramo), nato pa so po abecednem redu predstavljeni kraji v občini ter njihove naravne in kulturne znamenitosti. Posamezne občine si v vodniku ne sledijo po abecednem redu, ampak so razvrščene po umišljeni poti, ki vodi popotnika po Krajinskem parku Goričko v smeri urinega kazalca od zahoda proti severu in od tam proti njegovemu vzhodnemu in južnemu delu. Seveda bodo uporabniki vodnika ubirali tudi druge poti in smeri; da bi jim olajšali izbiro, je na začetku vodnika splošni zemljevid območja, na koncu pa zemljevid poglavitnih naravnih in kulturnih znamenitosti. Sestavljalci vodnika smo se zavedali, da se meje KPG in občinske meje ne pokrivajo povsod. Ker pa smo želeli, da bi bil naš prikaz tudi »geografskoupravno« čimbolj celovit, smo v vodnik uvrstili tudi tiste kraje, ki sicer ležijo izven območja Krajinskega parka Goričko, a spadajo v občine, ki so del Parka.

Pomembno mesto v vodniku imajo tudi krajevni kaæipot, že omenjena zemljevida, kazalo osebnih imen ter stvarno in krajevno kazalo, ki lajšajo uporabo priročnika.

Sestavljalci vodnika smo se trudili, da bi sicer zahtevna strokovna spoznanja o naravni in kulturni dediščini občin z območja Krajinskega parka Goričko bralcem predstavili, kolikor je mogoče poljudno in berljivo. Zaradi tega smo za celoto naravnih in kulturnih znamenitosti ter posebnosti Goričkega ohranili izraz naravna in kulturna dediščina, ki je širšemu krogu bralcev verjetno bliže kot izraz »naravne vrednote«, ki ga uvaja Zakon o ohranjanju narave. Prav tako smo z občasnim navajanjem narečnih poimenovanj za prvine meterialne in duhovne kulture ter s krajšimi citati narečnih besedil skušali bralcem približati govorico tukajšnjih krajev. Ena od prepoznavnih značilnosti le-te je tudi končnica –ec v rodilniku naselbinskih imen, zato smo jo mimo pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika v vodniku zavestno uporabljali.

Anton Vratuša

7

Stanka Dešnik

ŽIVETI Z NARAVO IN USTVARJALNOSTJO LJUDI Na prehodu Alp v Panonsko nižino, na stiku afriške in evropske zemeljske plošče, je nagrbančeno Goričko. Vodne sile so oblikovale njegovo površje, ki se odpira proti jugu in vzhodu. Smeri se »prelomijo« v hribu s pomenljivim imenom Križarka.

Dramatični dogodki vulkanizma pred 17 milijoni let so še vidni v silhueti gričev na drugem bregu Kučnice, v Avstriji. Nemirno nagrbančeni, s strmimi pobočji in gozdom porasli bregovi ugaslih ognjenikov so nekoč moleli iz pradavnega morja, ki je tukaj odlagalo sedimente in školjčne lupine. Reke se prinašale prod, pesek in glino ter ga po dvigu Alp in odtoku morja spet odnašale dalje – navzdol. Gričevje Goričkega je zato tako mehko in oblo. Ob pogledu preko vrhov in slemen se proti vzhodu še vedno prikrade podoba mirno valujočega morja.

Samo 418 m nad morjem se dviga Sotinski breg ali Kugel, ki v svojem jedru skriva stare kamnine. Dva metra nižji je sosednji Serdiški breg zahodno od njega, Srebrni breg malo dlje proti vzhodu pa meri 404 m. Križarka se skriva v gozdu 413 m nad morjem.

Ime Goričko izhaja verjetno iz prekmurskega poimenovanja malih gričev ali pa vinogradov na njihovih pobočjih – goríce. In tukaj ima domala vsak svoje goríce. Čeprav po naravi slabo rodovitna in sprana tla so doslej tukajšnjemu človeku dajala domala vse, kar je potreboval za svojo prehrano in krmo domačih živali, saj jih je skrbno obdeloval, gnojil in z njimi umno gospodaril. Sončnih dni je tukaj največ v Sloveniji in zato je tudi najmanj padavin. Morda je prav zaradi tega mozaičnost kulturne krajine tista, ki poleg svoje lepote uravnava življenjske razmere, ki so na meji stepe. In prav kultura, ki se začne z obdelovanjem zemlje (iz lat. colere = obdelovati tla), je izoblikovala ubrano krajinsko podobo, ki je bolj všeč obiskovalcem kot domačinom, ki bijejo boj za preživetje.

Izkoriščanje zemlje doslej ni bilo pretirano, zato radi pravimo, da človek tukaj še živi v sozvočju z naravnimi ciklusi in spoštuje tudi druga, nečloveška bitja – rastline in živali. In prav njihova raznovrstnost na tem območju je botrovala temu, da je Goričko bilo uvrščeno najprej v trideželni naravni park in ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo še v omrežje Natura 2000.

V trideželnem parku Goričko-Raab-Őrség skupaj varujemo kulturno krajino in naravo kot nedeljivo celoto na nekaj več kot 1050 km2.

V omrežju Nature 2000 smo dolžni skrbeti za bitja, ki smo jih ljudje s svojim ravnanjem v prostoru spravili na rob preživetja. In prav dejstvo, da na Goričkem najdemo zavetišča redkih in ogroženih vrst, 8

9

uvršča to pokrajino v druščino izjemnih območij v Evropi, takšnih, kjer je sožitje videno in slišano, skratka občuteno.

Vse to ponuja mozaična preproga prepletenih površin različne rabe zemlje: številne kulturne rastline na njivah, pisani travniki, paličasti vinogradi, košata sadna drevesa ob hišah v razkropljenih zaselkih in obcestnih vaseh ter gozdovi na slemenih in osojnih pobočjih. Med njimi vijugajo potoki, zasenčeni z drevjem in grmovjem, in ceste, ki povezujejo vasi. Kot poudarki se nad krajino s svojimi zvoniki dvigajo katoliške in evangeličanske cerkve. V stavbni kulturi je med največjimi objekti grad pri Gradu, kjer je tudi uprava in za obiskovalce središče Krajinskega parka Goričko.

Geološka zgradba Goričkega kamninsko ni preveč pestra, vendar je zaradi dokaj bogate geološke zgodovine kljub temu zanimiva. Celotno ozemlje tega dela Slovenije sestavljajo pretežno terciarne kamnine, stare med 66 in 1,6 milijona let. Mnogo starejše kamnine, ki so nastajale v morju pred približno 500 milijoni let, so razširjene le na območju Sotine in Rdečega brega. Pripadajo filitoidnim skrilavcem. Danes izstopajo iz mehkejših terciarnih sedimentov in oblikujejo najbolj strma pobočja severozahodnega dela Goričkega. Nastanku starih metamorfnih filitoidnih skrilavcev je v geološki zgodovini Goričkega sledilo daljše kopno obdobje. Šele na koncu oligocena, torej pred približno 23 milijoni let, se je ozemlje pogreznilo in od vzhoda ga je zalilo Panonsko morje. Kopen je ostal le skrajni severozahodni del. Morje je prekrivalo ozemlje nadaljnjih 18 milijonov let.

V pliocenu so prvotni morski sedimenti (prod, pesek in glina, iz katerih so nastali peščenjak, peščeni glinavec in glinavec) postajali vedno bolj sladkovodni. Panonsko morje se je zaradi dvigovanja ozemlja pomikalo vedno bolj proti vzhodu.

V zgodnjem pliocenu, torej pred približno 1,6 milijona let, pa je v bližini Klöcha v Avstriji pričel bruhati vulkan. Posledice njegove aktivnosti so opazne tudi na Gradu na Goričkem, kjer se v deloma sprijetih plasteh kremenovega rečnega proda, peska, laporja in gline pojavljajo plasti bazaltnega tufa in tufita, medtem ko se jugozahodno od Kaniže na Madžarskem pojavlja črno siv bazalt. V preteklosti so te kamnine uporabljali kot gradbeni material. Danes pa so zaradi olivinovih nodul zanimive predvsem z mineraloškega vidika, saj je njihovo nahajališče pri Gradu edino na Slovenskem. Pozneje, vse od holocena do danes, je območje zaznamovala t. i. akumulacija sedimentnega materiala.

V preteklosti je bilo Goričko znano tudi po glini, ki so jo uporabljali v lončarstvu in ročnem opekarstvu, ki pa danes žal izumirata.

Tudi žganje apna iz marmorja in apnenca, nekoč zelo živo na območju Večeslavec in Ocinja, danes ekonomsko ni več zanimivo.

Vodna mreža Goričkega je zelo členjena in na videz bogata, vendar je območje spričo največ 800 mm padavin slabo vodnato. Površinske tekoče vode med nalivi hitro odtekajo po mehkem, peščenem dnu in odnašajo rodovitno prst z njiv v ravninske predele. Tekoče vode na zahodnem Goričkem odmaka Ledava z Lukaj potokom, malo nad južno mejo Krajinskega parka Goričko pa so zajezene v preko 10

100 ha velikem Ledavskem jezeru. Prav tako se vsi drugi potoki zahodno in južno od razvodnice Stanjevci-Kuštanovci-Kukeč, BedenikFokovci-Selo izlivajo v Ledavo pred madžarsko mejo. Vode vzhodnega Goričkega severno in vzhodno od omenjene razvodnice pa odtekajo v Veliko in Malo Krko, Ratkovski in Kobiljanski potok, zapustijo Slovenijo ter se nad (Kobiljanski potok) in pod Lendavo (Krka) izlijejo v Ledavo in nato v Muro. Struge večjih voda so bile v širših dolinah uravnane in raznaravljene, medtem ko je večina manjših potokov še razmeroma naravnih z visoko samočistilno sposobnostjo. O tem pričajo številne živalske vrste, ki živijo samo v neonesnaženih vodnih okoljih.

Kulturna krajina Goričkega se je venomer preobraževala. Naravno slabo rodovitna tla so dajala le boren pridelek, zaradi česar so kmetje kolobarili tako, da so njive opuščali in izsekavali gozdne površine. Verjetno je le malo površin, ki se jih človek ni bil dotaknil s plugom ali motiko. Prav ta spreminjavost kmetovanja se danes odslikava v zgradbi krajine, kjer se prepletajo različne vrste rabe zemlje za pridelavo hrane (njive, travniki, sadovnjaki, vinogradi) in za oskrbo z energijo (gozdovi, obvodno lesovje, žive meje). Prav ta preplet obdelanih in naravi prepuščenih površin daje Goričkemu čar uravnotežene krajinske podobe, v kateri človek lahko razvija tudi svoj čut za lepo in ubrano. Temu se pridružujejo tudi hiše, nekoč postavljene na skrbno izbranih legah, varnih pred poplavami in plazovi. Danes jih žal velikokrat zakrivajo visoke hiše na nesmotrno izbranih lokacijah v vsemogočih barvah fasad in streh. Vendar nedavno zbrani podatki biologov o rastlinskih in živalskih vrstah, ki na tem območju bivajo ob 20.000 ljudeh, govorijo o tem, da je krajina še vitalna, malo obremenjena s strupi, hrupom in prometom, zaradi česar je Goričko na seznamu evropsko pomembnih območij za varstvo ptic in potencialno pomembnih območij za varstvo življenjskih okolij. Prav to nas lahko veseli, saj nam daje priložnost za usmerjanje naravi prijaznega gospodarjenja s prostorom in naravnimi viri na vseh družbenih področjih, pri čemer smeta prav tukaj biti na prvem mestu človekovo zdravje ter varstvo narave in kulturne krajine.

11

Branko Kerman

SLEDI DAVNIH PREDNIKOV

Najstarejša poselitev Goričkega sega v čas mlajše kamene dobe in v bakreno dobo, kar nam potrjujejo najdbe večjega števila kamnitega orodja, med katerimi prevladujejo kamnite sekire raznih tipov in oblik, ki so bile izdelane iz različnih vrst kamenja. Te so bile najdene velikokrat naključno na poljih ali ob raznih drugih delih v bližini vasi. Največ kamnitih sekir je bilo najdenih v zgornjem porečju Velike Krke na lokacijah pri Budincih, Čepincih, Dolencih, Markovcih, Neradovcih, Boreči in Stanjevcih.

Druga skupina najdišč kamnitega orodja (sekire) je z zahodnega Goričkega, z območja med Ledavo in Kučnico, na lokacijah pri Lemerju, Pertoči, Gerlincih, Korovcih in Cankovi. Med vsemi sekirami izstopa naključno najdena zelo kvalitetno izdelana in bogato okrašena kamnita sekira iz Korovec. Rombična oblika sekire s prevrtano luknjo in vrezanim okrasom na sprednji strani predstavlja kultni predmet, ki bi lahko simboliziral plodnost.

Tretja skupina naključno najdenega kamnitega orodja izhaja s terasastih predelov ob vznožju Goričkega, z najdišč pri Lemerju, Sebeborcih, Andrejcih, Puconcih, Moravcih, Suhem vrhu, Tešanovcih in Bukovnici. Četrta skupina naključno najdenega kamnitega orodja je z ravninskeega predela na poljih pri Kobiljanskem potoku. S tega območja so znana najdišča kamnitih sekir iz Kobilja, Čikečke vasi in Prosenjakovec.

Vsa omenjena in locirana kamnita orodja dopuščajo domnevo, da bi v bližini najdenih artefaktov lahko bili tudi ostanki naselbin. Raziskave in manjša sondiranja so potrdila možne naselbinske ostaline iz obdobja bakrene dobe le na lokacijah Rim pri Puconcih, v Bukovnici in Kobilju.

Od navedenih bakrenodobnih naselbin je bila sistematično izkopavana le naselbina v Bukovnici. Ostanki manjše naselbine so bili odkriti vzhodno od vasi na terasastem predelu Kot. Pri izkopavanjih so bile odkrite posamezne temnejše okrogle lise stojk kot ostanki nosilnih lesenih kolov hiš. Odkritih je bilo tudi več večjih jam, nekatere od njih bi lahko predstavljale ostanke preprostih bivališč (polzemljank). Odkopane arhitekturne ostaline (primitivna bivališča) so razporejene nekako okrog osrednjega dvorišča s pečmi in kurišči in odpadnimi jamami. Lončenina, na podlagi katere se ponavadi časovno opredeli najdišče, je bila najštevilnejša v globokih odpadnih jamah.

Njena raznolika oblikovanost kaže na vrsto tipov posodja, ki je v nekaterih primerih bogato okrašeno z žlebljenjem in apliciranjem. Oblike in okras na zgodnji bukovniški keramiki spominjajo na podobne 12

13

ornamentalne in oblikovne forme, ki so značilne za lasinjsko kulturo.

Poznejše forme pa kažejo na vpliv ret-gajaryjske in bolezarske kulture, ki sta značilni za pozno bakreno dobo.

Dosedanje raziskave kažejo, da je bila gorička pokrajina v bronasti dobi zelo slabo poseljena. Naselbina iz bronaste dobe je bila odkrita pri izkopavanju ostankov srednjeveške cerkve sv. Andreja na Hodošu. Severno od cerkvenega zidu je bil odkrit lonec z ročajem iz bronaste dobe, kar kaže na ostanke naselbine. Naselbina je ležala na dvignjeni terasi sredi Hodoša, je pa premalo raziskana, da bi lahko kaj več povedali o poselitvi prostora. Verjetno sta jo poškodovala gradnja srednjeveške cerkve in grobišče ob cerkvi.

Iz pozne bronaste dobe pa sta znana slučajno najdena ovratnica s tanjšima koničastima koncema iz Pertoče, ki je okrašena z vrezanimi prečnimi žlebiči, in majhno lisasto bodalo, ki je bilo najdeno v strugi Šavlovega potoka pri Bogojini.

Poselitvena slika Goričkega se je močno spremenila v antičnem obdobju. Podobno kot v nižinskih predelih Prekmurja tudi na Goričkem najdemo večje število gomilnih grobišč. Antične gomile so grobišča, v katera so polagali posmrtne ostanke pokojnikov, ki so jih predhodno sežgali, in nato navozili gomilo. Ta način pokopa naj bi bil avtohton; romanizirano keltsko prebivalstvo ga je ohranilo in ni sprejelo planega antičnega pokopa. Pokojniku so v grob položili novec vladajočega cesarja, lončenino, v kateri naj bi bila jed in pijača, ter stekleno posodje ali oljenko, ki je dajala svetlobo.

Na Goričkem je bilo izkopanih in raziskanih več gomil. V Vučji Gomili sta bili raziskani dve: v eni sta bila odkrita dva žgana grobova, v drugi eden. V grobovih so bili bogati pridatki (lončenina, novec, fibula, steklen biser). V Čikečki vasi je bila raziskana gomila z ostanki sežganega pokojnika in pridatki (novec, lončenina, steklen balzamarij, čaša gubanka). Prav tako je bila sondirana gomila v Motvarjevcih. Sistematično je bila raziskana tudi gomila pri Gerlincih. V njej sta bila odkrita dva žgana grobova. Ostanki prvega so bili v pravokotni kamniti pepelnici brez pokrova, drugi grob pa je bil obložen samo s kamnitimi ploščami.

Leta 1998 sta bili pri trasiranju železniške proge na odseku Mačkovci-Hodoš izkopani dve rimski gomili. Ležita na najdišču Farno pri Mačkovcih, ob Mačkovskem potoku, na katerem so registrirane štiri antične gomile. V gomili 1 je bila odkrita zidana antična grobnica z dohodom (dromos). Na ohranjenih stenah so bile vidne stenske slikarije. Grobnica je bila izropana. Ob gomili je bila odkrita depojska najdba. Železni predmeti (železni lemež, rovnica, ključ, dleto, ostanki bronaste posode) so bili shranjeni v leseni škatli, ki je bila obdana z železnim okovjem. Depojska najdba je datirana v čas 5. in 6. stol. V gomili 2 je bila odkrita nedokončana grobnica, ki je bila brez groba. V plasti nasutja gomile je bilo odkritih nekaj keramičnih fragmentov lončenine.

Gomile najdevamo posamične ali pa v večjih in manjših skupinah. Večja skupina 14 registriranih gomil se nahaja v bližini Gerlinec in na lokaciji Vaš lek pri Šalovcih.

14

Naselbin iz antičnega obdobja na Goričkem skoraj ne poznamo, čeprav bi jih v bližini gomilnih grobišč lahko pričakovali. Verjetno je bilo območje odmaknjeno in slabo povezano z rimskim potmi in cestami. Omenja se le antična cesta, ki naj bi potekala proti vzhodnemu Goričkemu, v smeri Ivanci-Bogojina-Motvarjevci. Nepreverjen je tudi podatek o poteku antične ceste pri Selu. Edina registrirana antična naselbina je bila odkrita na terasastem delu Goričkega pri Puževcih.

Poznoantičnih in najdišč iz obdobja preseljevanja ljudstev Goričko ne pozna. Pomembna zgodnjesrednjeveška naselbina je bila odkrita s sondiranjem na Gradišču pri romanski rotundi v Selu. Naselbina leži na dvignjenem platoju in jo je nekoč obdajal jarek z nasipom. Med najdbami izstopa manjši lonček, ki je okrašen s tremi pasovi vodoravnih brazd in bi ga lahko opredeli kot slovansko posodo.

Ostale keramične najdbe pa sodijo v srednjeveško obdobje. Večja arheološka izkopavanja na platoju Gradišče bi dala več podatkov o nastanku in poselitvi naselbine.

Ob koncu 11. stol. je vzhodni del Goričkega spadal v del madžarske Stražne krajine, imenovane Örség, predvsem območje vasi Hodoš. Mejno-obrambni pas so varovale stražniške naselbine, ki so bile najpogostejše v severovzhodnem delu Goričkega, na območju današnjih vasi Hodoš, Dankovci in Strehovci.

Na Hodošu so bili na dvignjeni terasi izkopani ostanki srednjeveške cerkve sv. Andreja, ki jo na podlagi podkvasto oblikovane apside lahko datiramo v začetek 13. stol.

V Prekmurju je znanih več grajskih stavb. Med najpomembnejše gradove sodi grad v vasi Grad na Goričkem. Grad je bil v srednjem veku civilno-upravno in vojaško središče Slovenske krajine (madž.

Tótsag).

Med srednjeveškimi arhitekturnimi ostalinami, ki smo jih s sondiranjem v letu 1997 in 1999 izkopali pri grajski stavbi v Gradu, izstopajo temelji zidne stavbe v severovzhodnem delu grajskega platoja in temelji okroglega stolpa, ki je stal na jugovzhodnem vogalu gradu.

Odkopano zidovje objekta na grajskem platoju lahko povežemo z nastankom prvotnega zidanega objekta na gradu. Izkopano pravokotno stavbo z debelimi zidovi bi lahko rekonstruirali kot del trdne stanovanjske zgradbe ali pa kot del palacija obodnega gradu. Ta objekt je stal na grajskem platoju verjetno že na začetku 12. stoletja in ga lahko povežemo s prvo pisno omembo zemljiškega gospostva Lindua leta 1208 in prvo omembo gradu leta 1214.

Odkriti masivni okrogli stolp s strelnimi linami na jugovzhodnem vogalu gradu je nastal najverjetneje sredi 16. stoletja. Takrat so bili lastniki gradu Szechyji. Stolp sodi v sklop ostalih treh grajskih stolpov, ki so dodatno utrjevali južni in vzhodni del obrambnega zidu.

Rušenje stolpa je najverjetneje povezano z večjimi prezidavami grajske stavbe po prenehanju turških vpadov ob koncu 17. stoletja.

Vogalni stolp naj bi z gradnjo novega grajskega vogala odstranili od novonastalega trakta in ga v spodnjem delu zasuli.

15

Leta 1990 je bila pri gradbenih delih pod gradom, na blago padajočem pobočju strmega griča Popovšček, odkrita popolnoma uničena poznosrednjeveška kovačnica in talilnica. Med ruševinami so bili najdeni manjši talilni lonček z ostanki žlindre, namizna svetilka z ornamentom predrtih gotskih niš, rdeče žgana čaša s pečatnim okrasom narobe obrnjenih trikotnikov in veliko fragmentarno ohranjene keramike. V odkritem kovinskem gradivu pa izstopajo ključ, ključavnica obešanka, pasna spona in železni puščični osti. Drobne arheološke najdbe iz graške kovačnice so datirane v 15. stoletje. V ta časovni okvir sodita tudi uničena kovačnica in talilnica.

S pregledom znanih arheoloških najdišč poselitvena slika Goričkega nikakor ni popolna in dokončna. Posamezne naključne najdbe kamnitega orodja (sekir), gomilnih grobišč, antičnih in srednjeveških naselbin so indici, ki kažejo, da je bil prostor poseljen v prazgodovini (bakreni dobi), deloma v bronasti dobi, najbolj pa v antičnem obdobju. Redka poselitev je zaznana tudi v zgodnjem srednjem veku pri Selu. Za pozni srednji vek pa že obstajajo pisni viri, ki pričajo o nastankih posameznih vasi. Te so bile večinoma povezane z gradom pri Gradu kot upravnim središčem Goričkega.

16

17

Metka Fujs

V VALOVIH ZGODOVINE

Podoba Prekmurja in tako tudi Goričkega kot njegovega pomembnega dela je podoba geografsko, zgodovinsko in kulturno prav posebne pokrajine; posebne, če jo opazujemo s točno določenega zornega kota. Obenem pa je tudi podoba, v kateri odsevajo standardni vzorci mnogih podobnih prostorov. Meja Krajinskega parka Goričko teče na zahodu od Cankove po državni meji z Avstrijo, preko Tromejnika na vzhod po državni meji z Madžarsko, kjer se na območju občine Dobrovnik obrne nazaj proti zahodu in sledi obronkom t. i. prekmurske terase.

O poselitvi območja pričajo redke arheološke najdbe, od naključnih, kot sta bronasta ovratnica iz Pertoče ali okrašena kamnita sekira iz Korovec, do tistih, ki so jih dala arheološka izkopavanja. Vsekakor lahko močnejši poselitvi sledimo šele v rimski dobi, o čemer pričajo številna rimska gomilna grobišča, kot naselitveno najbolj ugodna območja pa se kažejo porečja rek Krka, Ledava in Kučnica.

Z naselitvijo etničnih skupin, katerih potomci še danes naseljujejo ta prostor, se je izoblikovala tudi etnična struktura območja Krajinskega parka Goričko. Prva skupina, ki je etnično odločilno oblikovala ta prostor, so Slovani. Sem so prišli verjetno že ob koncu 6. stoletja, vendar lahko otipljivim dokazom o njihovi naselitvi tukaj sledimo šele v naslednjih stoletjih. Slovanska etnična struktura se je preko poljedelstva kot gospodarske oblike preživljanja, preko vazalnih povezav s Franki in s sprejetjem krščanstva, za razliko od istočasno prisotnih Avarov, do danes ohranila kot prevladujoč kulturni in posredno tudi politični dejavnik.

Na etnično podobo tega območja so enako odločilno vplivali madžarski vdori v drugi polovici 9. stoletja in njihova dokončna ustalitev v Panonski nižini. Tudi ta je povezana z dokončnim sprejetjem določenega načina življenja in krščanstva kot prevladujoče evropske religije.

V etnično podobo, ki se je oblikovala do konca prvega stoletja visokega srednjega veka in jo je tvoril madžarski, slovanski in na zahodu germanski živelj, je dolgotrajna srednjeveška agrarna kolonizacija le malo posegla. Prve podelitve fevdalne zemlje poznamo že iz časa Pribinove in Kocljeve kneževine v 9. stoletju, naslednje pa so povezane z oblikovanjem mejnega obrambnega pasu po augsburškem miru (955), ko sta si to od vojn opustošeno območje razdelila ogrski in germanski interesni vpliv.

V zgodnje fevdalno obdobje sodi naselitev t. i. kraljevih stražarjev (speculatores domini regis). Ti so bili zaradi obrambnih nalog, ki so jih opravljali, deležni kronske zemlje in kot svobodnjaki tudi pravice 18

19

do dedovanja. Starodavna Stražna krajina ali madžarsko Örség je segala tudi na območje današnjega Goričkega, pripadala pa sta ji kraja Hodoš in Krplivnik. Sicer je bila del širšega obrambnega pasu, ki se je razprostiral ob vzhodni meji današnjega Prekmurja, varovali pa so ga t. i. zalski stražarji. Svojo obrambno vlogo je klub premiku meje proti zahodu opravljal vse do 14. stoletja.

Na začetku 12. stoletja, ko je bila dokončno vpeljana ogrska civilna županijska in cerkvena škofijska ureditev, se je obrambni pas premaknil proti zahodu na reko Kučnico in preddverje Radgone, območje današnjega Prekmurja pa je tudi formalno postalo del ogrske kraljevine. Civilno-upravno je skoraj celotno območje Krajinskega parka Goričko spadalo pod upravo Železne županije s sedežem v Vasváru in nato v Sombotelu, le majhen košček v trikotniku med Bogojino, Kobiljem in današnjo državno mejo je spadal k Zalski županiji s sedežem najprej v Zalaváru (Blatograd) in nato v Zalaegerszegu.

Pomemben družbeni sloj, ki mu je kraljevi župan kot pooblaščeni upravitelj kraljevih ozemelj zaupal obrambne in delno upravne funkcije, so bili jobagioni, nižje plemstvo, pa tudi svobodni kmetje, ki so se zaradi svoje vloge pri obrambi in upravljanju dežele povzpeli do nižjega plemstva. Ta privilegirani sloj prebivalstva je bil tako slovanskega kot madžarskega porekla. Njegova prisotnost pa dokazuje, da to območje od začetka madžarsko-germanskih vojn ok. 900 in do leta 1200, ki se računa kot leto začetka srednjeveške kolonizacije, ni bilo popolnoma nenaseljeno. Zgodovinarji ugotavljajo, da je v10. in 11. stoletju ob Ledavi, Kobiljanskem potoku in Krki bivalo slovansko prebivalstvo, na katerega območje so Madžari prodrli šele v 12. stoletju. Vsekakor pa je bilo to območje zaradi vsega, kar se je tod dogajalo v minulih stoletjih, zaradi svojega obrambnega značaja in zaradi obsežnih goričkih gozdov slabo naseljeno. Prva skupina ljudi, ki so je s premikom meje proti zahodu preselila, so bili že omenjeni jobagioni kot prvi znani zemljiški lastniki, sledile pa so jim zaslužne fevdalne družine, ki so posest dobile v dar ali v fevd. Z njimi je povezana tudi številnejša kolonizacija v naslednjih stoletjih, za kar so uporabili predvsem slovansko prebivalstvo iz sosednjih slovenskih ozemelj ali s kajkavskega območja na jugu, kar je še utrdilo skoraj do danes nespremenjeno severovzhodno slovensko-madžarsko etnično mejo.

V obdobju prve fevdalne delitve zemlje na območju današnjega Prekmurja se je ustalila tudi slovensko-nemška etnična meja na zahodu ob reki Kučnici. Nekaj krajev v okviru t.i. Hendrikovih vasi, ki so bili leta 1208 priključeni zemljišču Gornja Lendava, je imelo takrat germanska imena, delni germanski kolonizaciji pa lahko sledimo tudi v naslednjem stoletju. Kraji ob Kučnici, ki sodijo v okvir Krajinskega parka Goričko in so imeli še do leta 1945 nemško večino, so Fikšinci, Kramarovci, Ocinje in del Serdice, imenovan Rotenberg.

Med fevdalnimi zemljiškimi posestvi po velikosti izstopa gornjelendavsko zemljišče, imenovano tudi Lyndwa ali Lindua, s sedežem v današnjem Gradu, ki ga je leta 1183 dobil od kralja v posest monoštrski cistercijanski samostan. Leta 1208 ga je kralj Andrej II. pode20

lil grofu Nikolaju iz Vasvárja. Ta je posest razširil na zahodu do Kučnice, na severu je mejila na zemljišče Dobra (Neuhaus), na jugu je segala do reke Ledave, na vzhodu je obsegala vasi Otovci, Vaneča, Sebeborci, Fokovci, Lončarovci in se na jugovzhodu končala na županijski meji. Ozemlja se je v 13. stoletju za kratek čas polastil češki monarh Otokar II., nato pa je prešlo v last župana Gutkeleda iz rodbine Amade. Ti so se posebej izkazali v boju z grofi iz Güssinga, si pridobili nazive in svojo posest razširili na zemljišče Murska Sobota, ki je z gornjelendavskim postalo nedeljiva enota. Gornjelendavska družinska veja je izumrla leta 1357, kralj pa je posest dodelil družini Széchy. Leta 1366 jo je prevzel Nikolaj Széchy in jo razširil tudi na zemljišče Dobra. Kot največji zemljiški posestnik na območju današnjega Prekmurja se je rodbina obdržala do leta 1526, ko je v bitki pri Mohaču padel Tomaž Széchy, njegov sin pa je umrl brez moških naslednikov. Sledile so poroke ženskih članov družine z različnimi plemiči, ki so na posesti dobivali svoje deleže. Družina se je s porokami vedno tesneje povezovala z güssinškimi gospodi Batthyánnyi, ki jim je v 16. stoletju pripadalo tudi območje nekdanje stražne krajine na vzhodu. Do konca 17. stoletja ja ta, ena najmočnejših in najbogatejših ogrskih družin, postala tudi največji fevdalni posestnik v Prekmurju. Ostale dele nekoč velikega gornjelendavskega zemljišča so si razdelili Nádásdyji, ki jim je pripadel gornjelendavski (današnji Grad) grad in ostal v njihovi lasti do agrarne reforme v Kraljevini SHS, ter Szápáryji, ki jim je pripadla Murska Sobota z okoliškimi kraji. Znotraj večjih enot se je pojavljalo več manjših lastnikov.

To so bili predstavniki širokega svobodnjaškega sloja, upravniki posestnih enot in drugi, po zemljiški odvezi sredi 19. stoletja tudi široka plast do tedaj nesvobodnih kmetov.

Krščanstvo se je na območju Spodnje Panonije širilo od konca 8. stoletja dalje pod okriljem salzburške škofije. Leta 1094 je celotno območje današnjega Prekmurja pripadlo zagrebški škofiji, po razmejitvi med györsko in zagrebško škofijo leta 1176 pa so župnije v Železni županiji pripadle prvi. Škofija v oddaljenem Györu je upravljala s tem območjem do leta 1777, ko je bila ustanovljena škofija v Sombotelu. Najstarejše župnije na območju Krajinskega parka Goričko so tiste, katerih nastanek sega še v srednji vek, te pa naj bi bile Grad, Dolenci, Sv. Jurij, Kančevci, Gornji Petrovci, Kobilje, Bogojina, Dobrovnik in Markovci (sedež slednje je bil v času reformacije prenešen na Gornji Senik).

V 16. stoletju je območje doživelo dva velika pretresa, turške vojne in novo versko gibanje, imenovano reformacija. Novo vero so zelo zgodaj sprejeli zemljiški gospodje Széchyji in Batthyányi. Z gradov se je širila na župnije in s pomočjo domačih šolanih pridigarjev med prebivalstvo. Ena prvih organiziranih protestantskih skupnosti v Prekmurju je bila v Kančevcih. V letih 1590–1671 so bile vse župnije tega območja v upravljanju protestantov, evangeličanov in kalvincev. Med letoma 1595 in 1624 je pri Sv. Juriju deloval kalvinski dekanat.

V prekmurskih obmejnih dvorih so ob koncu 16. stoletja našli 21

prvo zatočišče mnogi prebegli protestanti, izgnani iz avstrijskih dežel, dokler ni tudi tega območja zajela rekatolizacija. Leta 1630 so se rekatolizirali Batthyánnyi in nato 1637 še Széchyji. Sicer pa ob tem, razen pobožne žene Dionizija Széchyja Sare Draškovič, niso kazali pretirane vneme, ker so imeli preveč opraviti z obrambo svojih posestev pred Turki. Prava protireformacija se je pričela šele, ko je bila turška nevarnost ustavljena, ko je bil leta 1681 sprejet zakon, da morajo biti vse prvotno katoliške cerkve vrnjene katolikom, in se zaključila leta 1732, ko so protestanti izgubili še zadnje cerkev. K bogoslužju so do tolerančnega patenta 1781, ko so ponovno dobili možnost ustanavljanja župnij, odhajali v najbližje artikularne kraje na Madžarskem.

Enega največjih pretresov fevdalne dobe predstavljajo turški vpadi oz. zasedba velikega dela kraljevine Ogrske, ki je po bitki pri Mohaču razpadla na tri dele, njeno krono pa so prevzeli Habsburžani, ki so jo nosili vse do zadnjega monarha. Prva srečanja s turškimi konjeniškimi skupinami so doživeli prebivalci Goričkega že v prvi polovici 16. stoletja. Prvi večji vdor se je zgodil leta 1587, ko so Turki oplenili kraje na desnem bregu reke Krke, naslednje leto pa so prodrli vse do Križevec in Grada. Območje je dolga desetletja ostalo brez učinkovite zaščite in obrambe, kar je ustvarjalo nekakšen dvojni oblastni položaj. Podložniki so si zaščito kupovali pri Turkih, obenem pa so plačevali svojim zemljiškim gospodom, v obliki dajatev in poleg redne tlake tudi z deli pri utrjevanju gradov in naselij. Najhuje je bilo od 20. let 17. stoletja dalje, ko so si napadi sledili iz leta v leto, Turki pa so davek pobirali od Martjanec do Gornjih Petrovec in Šalovec. Leta 1642 so se dajatvam uklonili tudi kraji zahodnega Goričkega med Radovci in Slaveči. Vašvarski mir, ki je sledil bitki pri Monoštru 1664, ni zadovoljil ogrskega plemstva, ki je od dvora terjalo osvoboditev celotne kraljevine. Plenjenja uporniških krucov so prisilila tudi tukajšnje zemljiške gospode, da so se uklonili tej svojevrstni kolaboraciji. Kruci so na začetku 18. stoletja zavzeli prekmurske gradove, med njimi tudi gornjelendavskega, in od tod odhajali plenit po Štajerskem, dokler ni mirovni sporazum dokončno vzpostavil habsburške oblasti.

Turške vojne so povzročile množičnejše migracije. Demografska in socialna podoba prostora se je v tem času močno poslabšala.

Manjše plemstvo je skoraj popolnoma obubožalo in ponekod padlo v položaj davčno zavezanih podložnikov, nezmožnost popolnega izkoriščanja kmetijskih zemljišč pa je še toliko bolj prizadela kmečko prebivalstvo. K demografskemu padcu, ki so ga povzročile gospodarske razmere, pa je prispeval tudi nenehni lov na ljudi, ki so jih Turki potem vračali svojcem za veliko odkupnino. V turških napadih je bilo izropanih in požganih več krajev, nekateri pa so celo popolnoma izginili. Veliko prebivalcev se je s preselitvijo v zaledje napadov, v Šomodsko županijo, izognilo neposredni nevarnosti. Prvi prekmurski priseljenci v tistih krajih so bili katoliške veroizpovedi. Po protireformaciji so jim sledili protestanti, ki so spremljali svoje pridigarje v okolico Šurda v Šomodski županiji (tam je deloval tudi avtor prevoda No22

ve zaveze v prekmurski jezik Števan Küzmič), v Šopronsko županijo in v notranjost Železne županije.

Turški vdori, vojne, kužne bolezni ter reformacija in protireformacija so močno zmanjšali število prebivalstva. Vendar izpraznjena območja niso dolgo ostala prazna. Kakor hitro so se razmere umirile, so zemljiški gospodje hitro poskrbeli za nove koloniste, zopet pretežno slovenskega ali hrvaškega izvora. Slednji so se zaradi podobnosti jezika postopoma zlili s slovensko večino, o njihovem izvoru pa pričajo samo še priimki.

Etnična pripadnost prostora je odrazila tudi v njegovih poimenovanjih. Tako se v dokumentih györske škofije območje njenih župnij v Prekmurju imenuje Tótság, kar izhaja iz madžarskega poimenovanja Slovanov (Tóti). V protestantski vizitaciji iz leta 1627 se uporablja pojem »slovenska cerkev«. To praksa se nadaljuje tudi v besedilih tukajšnjih slovenskih piscev, npr. pri Miklošu Küzmiču, ki uporablja ime »Slovenska okroglina«, ali pri Jožefu Košiču, ki uvede ime »Slovenska krajina«. Slednje je ostalo v pisni rabi vse do srede 20. stoletja.

Temu je v nekem obdobju upravnih sprememb v drugi polovici 18. stoletja sledila tudi civilna uprava. Enega od šestih procesusov znotraj Železne županije je poimenovala »processus Totsagiensis«, v njem so bili trije okraji: Tótság s središčem v Monoštru, Vendvidék (povzeto po Vend, kar je pomadžarjeno nemško poimenovanje Slovanov) s središčem v Murski Soboti in Örség s središčem v Oriszentpétru.

Velike kulturne, verske in politične spremembe, ki jih je prineslo 16. stoletje, so v 17. stoletju postale način življenja. V fevdalne odnose je zaradi objektivnih potreb države vedno bolj posegal vladar s krepitvijo lastne vloge in s tem vloge države. Toda do resničnih reform je lahko prišlo šele stoletje kasneje, v času novih absolutnih vladarjev, na Ogrskem pa do mnogih šele v 19. stoletju, ko je dokončno razpadla fevdalna država.

Najpomembnejše so bile gotovo davčne reforme, uvajanje vojaške obveznosti in obveznega šolstva. Slednje je kljub vladarjevemu prizadevanju, da bi vpeljal državne šole, še dolgo ostalo domena obeh cerkva, abecedniki in prevodi nabožnih knjig, ki so jih pripravili prvi prekmurski pisci, pa so še dolgo ostali edini učbeniki. Edina besedila, ki so se poleg abecednikov odmaknila od verskih vsebin k jeziku, etnografiji, bontonu in zgodovini, so bile knjige Jožefa Košiča.

Tri desetletja kasneje mu je sledil Imre Agustič, ki je svojemu učbeniku madžarskega jezika dodal še prirodopis s slikami. Pri prevodih madžarskih učbenikov v prekmurski jezik pa ima odločilno mesto Janoš Kardoš. Šele leta 1868 sprejeti zakon o šolstvu je uredil razmere v šolah tako, da je vse šole vključil v enotni izobraževalni sistem.

Kljub obveznemu šolanju pa je ostajalo vprašanje, koliko je ruralno prebivalstvo goričkih vasi svoje otroke pošiljalo v domače šole, kaj šele v nadaljnje. V izobraževanju katoliške mladine in njenem usmerjanju v duhovniške ali laične poklice je v obdobju 1777–1918 opravila pomembno vlogo sirotišnica v Köszegu, kjer se je šolalo tudi več ubožnih goričkih otrok.

23

Na hribovitem Goričkem, poraščenem z ne ravno kakovostnimi gozdovi, so bile najugodnejše razmere za vinogradništvo in sadjarstvo, polja so bila bolj slabo rodovitna, pa tudi sena se na travnikih ni veliko nakosilo. Zaradi velikih dajatev, predvsem pa obvezne tlake, ki je kmetje niso zmogli, je bilo že v 18. stoletju veliko opuščenih zemljišč, ki so jih pozneje obdelovali najemniki. Podatki iz tega časa pa govorijo že tudi o sezonskem delu goričkega prebivalstva, ki je v času žetve in mlačve odhajalo na delo v druge županije.

Po zemljiški odvezi sredi 19. stoletja so bile županije razdeljene na okraje in notariate. Kraji severnega Goričkega, Trdkova, Čepinci, Matjašovci in Martinje, pozneje tudi Budinci, Šalovci in Hodoš, so pripadli monoštrskemu okraju, ostali kraji pa okraju Murska Sobota.

Območje nekdanjega bogojanskega notariata in sedanje občine Dobrovnik je spadalo v okraj Dolnja Lendava v Zalski županiji.

Restavrirani absolutizem, ki je sledil revoluciji 1848/49, je bil kratkega diha, dunajski dvor pa je moral pristati na poravnavo z Ogrsko, ki se je leta 1867 končala z oblikovanjem dvojne Avstro-Ogrske monarhije. Takrat se je še zdelo, da bodo nova veleposestva zaposlila in prehranila vso presežno kmečko delovno silo. Spreminjanje tlačanov v najemne delavce se je odrazilo v izrednem prirastku prebivalstva, ki je tudi v Prekmurju v letih 1869–1910 naraslo skoraj za polovico. Zgodil se je demografski preobrat, ki mu je poleg ugodnih gospodarskih razmer botrovala tudi zajezitev različnih epidemičnih bolezni. Pospešena industrializacija je ob koncu stoletja povzročila množične migracije prebivalstva iz podeželja v mesta, v gospodarsko razvitejše pokrajine znotraj monarhije, veliko ljudi pa je prisilila v trajno izselitev, predvsem v Ameriko. V procesu gospodarskega zagona so slabo razvite, ruralne pokrajine, kakršno je bilo Goričko, samo še bolj zaostajale, ne glede na dejstvo, da so imele tukajšnje protestantske družine v povprečju manj otrok od katoliških. Propad vinogradništva, ki so ga povzročile trtne bolezni, pa je konec 19. stoletja še pospešil izseljevanje. Podatki o izseljevanju v ZDA pričajo, da se je do leta 1910 od pribl. 6000 izseljencev tja preselilo največ prebivalcev Goričkega in današnjega Porabja na Madžarskem.

Gospodarski razvoj se tukajšnjih velikih posesti skoraj ni dotaknil in so bila v glavnem zadolžena, sedaj svobodni kmetje pa svoje zemlje niso imeli in so bili prisiljeni v migracije: sezonsko zaposlovanje ali izseljevanje. So obdobja, ko je na sezonsko delo odšla tudi tretjina celotnega goričkega prebivalstva. Procesa ni ustavila niti dograditev železniške proge med Mursko Soboto in Körmendom, ki je potekala skozi goričke vasi in so jo slavnostno odprli leta 1907. Je pa dala možnost dodatnih zaposlitev na železnici.

Gospodarske spremembe so se odražale tudi v nacionalni strukturi prekmurskega prebivalstva. Medtem ko so bili mali kmetje in bajtarji ne glede na narodno pripadnost v enakem socialnem položaju, so bili novi meščani ali nosilci urbanega življenja na podeželju (uradniki, zdravniki, advokati, bankirji, trgovci, novi podjetniki) Madžari ali Judje, ki so se številneje naseljevali v pokrajini od konca 18. stoletja naprej. Če ne v ekonomsko in politično pomembni, pa najdemo Slo24

vence v primerljivi izobrazbeni strukturi med učitelji in duhovniki, kar je povezano z možnostmi izobraževanja v verskih šolah.

Po opredelitvi politične suverenosti je nova ogrska država poleg gospodarske določila tudi smer svojega nacionalnega razvoja: iz države, v kateri so Madžari predstavljali le slabo polovico prebivalstva, naj bi se oblikovala v močno nacionalno državo.

Ves državni aparat je ne glede na politično opredelitev deloval v službi ogrske državne ideje, ki je za edini nacionalni konflikt štela tistega s habsburško dinastijo. Tako je bilo do leta 1918. Vse slovensko narodno delovanje je v tem času bilo omejeno na krog Cerkve, verskih šol in domačih duhovnikov, ki so s širitvijo slovenskih knjig, bogoslužjem v domačem jeziku in z zahtevami po avtonomiji pomagali pri oblikovanju politične narodne zavesti, če bi jo sploh lahko tako imenovali. Med temi je izstopal v Ivanovcih rojeni Franc Ivanocy s svojim krogom sodelavcev.

Dvojna monarhija je dokončno razpadla s porazom v 1. svetovni vojni. Na njenih ostankih so se v mirovnem procesu oblikovale nove nacionalne države. Po burnih prevratnih dogodkih, ko so se različne uprave menjavale druga za drugo, je z dovoljenjem Vrhovnega sveta mirovne konference v Parizu območje današnjega Prekmurja 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Mejo z Avstrijo je določila saintgermenska pogodba, podpisana leta 1919, mejo z Madžarsko pa trianonska pogodba, podpisana leta 1920. Nova državna meja, ki je skušala slediti etnični podobi prostora, je bila le politični kompromis. Najbolj ostro je posegla z razdelitvijo Goričkega na današnji prekmurski del v Sloveniji in na porabski del v Madžarski in na ta način ločila stoletja enoten slovenski kulturni prostor, predvsem pa razdelila družine in posesti. Na vzhodnem robu pa je kraje od Hodoša do Motvarjevec, ki so imeli po štetju leta 1890 izrazito madžarsko večino, dodelila Sloveniji, enako kakor že omenjene kraje z nemško večino na zahodni meji. Prebivalstvo teh krajev se dolgo ni moglo sprijazniti z novimi razmerami, zaradi česar je občasno prihajalo do konfliktov. Na koncu je z manjšimi korekcijami obveljala meja, ki je še danes državna meja Republike Slovenije. Leta 1924 postavljeni tromejni kamen na Trdkovi pa je simbol razmejitvenih procesov, ki so določili smer razvoja tega prostora v moderni dobi.

Združitev z novo državo južnih Slovanov, katere konstitutivni del so bili Slovenci, je ugodno vplival na narodni (politični in kulturni) razvoj teh krajev. Gorički kraji so upravno pripadli soboškemu okraju, mnoge spremembe lokalne uprave v poznejših letih pa v to niso bistveno posegale, le da so se pristojnosti občasno spreminjale. Cerkveno upravo nad katoliškimi župnijami je prevzela mariborska škofija, evangeličanske župnije pa so se povezale v samostojni seniorat v okviru zagrebške nemške škofije. Danes imajo slovenski evangeličani samostojno škofijo, pomurski katoličani pa so od leta 2006 povezani v škofiji Murska Sobota.

Največji problem prvih popridružitvenih let je predstavljalo komuniciranje med novimi uradniki in domačini, ki niso obvladali slo25

venskega knjižnega jezika. Po prvih zadregah pa se je Prekmurje nenavadno hitro vključilo v politični, gospodarski in duhovni utrip nove države. Na volitvah je nastopila široka paleta političnih strank. Gorički katoličani so podpirali klerikalno Slovensko ljudsko stranko, ki jo je v Prekmurju vodil Jožef Klekl. Evangeličani so bili bolj na strani radikalne kmečke stranke ali provladne liberalne demokratske stranke. Tudi sicer so se pod vplivom industrialca Josipa Benka raje odločali za podporo vladnim strankam kakor avtonomističnemu programu SLS. Je pa imelo na Goričkem dovolj podpore tudi levičarsko gibanje, pri čemer je največji razmah doseglo ustanavljanje društev kmečkih fantov in deklet.

Največjo gospodarsko spremembo je povzročila agrarna reforma, čeprav ni upravičila velikih pričakovanj revnih kmetov in bajtarjev.

Ohranila je prevelik maksimum, zemljo so interesenti dobili le v začasen zakup do dokončne izvedbe reforme, ki se je namesto predvidenih dveh let zavlekla do leta 1931. Odplačevanje odškodnine se je torej pričelo v letih najhujše gospodarske krize. Od 2 do 5 ha velike kmetije niso bile donosne, še posebej ne na Goričkem, kjer je zemlja slabo rodovitna. Zaradi gozdnega maksimuma pa je bilo tam tudi sicer razdeljeno manj zemlje. Nezmožnost plačila pridobljene agrarne zemlje je med sezonske delavce pripeljala tudi srednje kmete. Na delo so odhajali v Slavonijo, Vojvodino, Francijo in Nemčijo.

Val izseljevanja je bil najmočnejši v prvem desetletju po vojni, nato se je zaradi izbruha gospodarske krize zmanjšal in ponovno porasel leta 1937. Število zaposlenih v tujini je kmalu preraslo število doma zaposlenih.

K temu so pripomogle tudi slabe komunikacije. Železniška povezava z Madžarsko preko Hodoša je bila prekinjena, nova med Mursko Soboto in Ormožem, ki je bila vzpostavljena leta 1924, pa na Goričko ni imela posebnega vpliva. Vse ugodne komunikacijske poti, ki bi lahko nudile možnost za drugačen gospodarski razvoj, so križale politične oz. državne meje in tako ovirale pretok, kar je pustilo posledice ne le na Goričkem, ampak na celotnem območju vključno z Gradiščanskim v Avstriji ter Porabjem in Őrségom na Madžarskem.

V te procese je posegla 2. svetovna vojna, najprej z nemško in nato z madžarsko zasedbo Prekmurja aprila 1941. Začasna vojaška uprava, ki jo je vzpostavil 2. Körmendski bataljon, je bila organizirana tako, da je pomenila vmesni korak k popolni vključitvi zasedenih ozemelj v madžarsko administrativno razdelitev z namenom čimprejšnje vzpostavitve stanja iz leta 1918. Izjema so bili le kraji z nemškim prebivalstvom ob zahodni meji, ki so ostali pod nemško upravo. Proces vključevanja zasedenega ozemlja v županije je čez nekaj mesecev legalizirala civilna uprava, zaključil pa madžarski parlament decembra 1941 s sprejetjem zakona o ponovni priključitvi zasedenih južnih območij k Madžarski.

Vojno obdobje so Goričanci preživeli relativno mirno. Tukaj ni bilo vojaških operacij, je pa bila močna promadžarska propaganda. Poleg tega je bilo nekaj prisilnih izselitev ter sodnih procesov. Dlje ko je vojna trajala, večje je bilo splošno pomanjkanje, čemur se je pri26

dodala še mobilizacija, najprej vpoklic rednih vojaških obveznikov, nato še splošna mobilizacija jeseni 1944. Bilo je veliko tistih, ki se na mobilizacijo niso odzvali in so se skrivali doma. V zadnjih mesecih vojne so se pred Rdečo armado sem umikali tisoči beguncev. V Prekmurju je že leta 1941 začelo delovati partizansko uporniško gibanje, vendar je bilo potem, ko so ustrelili Štefana Kovača in obesili njegova najsbližja sodelovca Cvetka in Kardoša, paralizirano. Opomoglo si je v drugi polovici leta 1944, po izdatnejši pomoči Osvobodilne fronte in partizanskih odredov z onstran Mure. Najpomembnejši podvig prekmurskih partizanov je bila bitka na Vaneči oktobra 1944, v kateri sta padla narodni heroj Dane Šumenjak in Franc Kosi. Prva prekmurska partizanska vojaška enota je bila ustanovljena januarja 1945 v Motvarjevskem gozdu. Opravila je pomemben bojni pohod preko Goričkega do Porabja, kjer je v Števanovcih padel njen tedanji poveljnik Alojz Škrjanc-Mirko. Skupaj z Rdečo armado so njeni borci po petih tednih hudih bojev razbili utrjene položaje nemške vojske vzdolž Mure in ob njenem pritoku Kučnici ter 5. aprila 1945, ko je bilo Prekmurje osvobojeno, v imenu Osvobodilne fronte prevzeli oblast v pokrajini.

Nova socialistična država (Demokratična federativna Jugoslavija, Federativna ljudska republika Jugoslavija) je svoj sistem utemeljila na centralizmu in državni lastnini. V letih obnove so bili s prisilo oz. z organiziranjem vseh ljudskih in materialnih možnosti preko množičnih organizacij, ki jih je ustanovila Komunistična partija, vzpostavljeni materialni pogoji za prehod v sistem gospodarskega načrtovanja in v politični sistem z odločilno vlogo države in partije. Nove družbenoekonomske odnose je utrdilo sodstvo s kaznovanjem okupatorjevih sodelavcev in predstavnikov stare družbe, rezultat so bile smrtne in zaporne kazni ter zaplembe premoženja. Sledila je agrarna reforma in nacionalizacija.

Največja skupina, ki so jo prizadeli novi ukrepi, so bili nemški prebivalci Prekmurja, med katerimi je pred in med vojno delovala močna nacistična propaganda. Vse nemško prebivalstvo je bilo leta 1945 izseljeno v taborišče. V postopku zaplembe so jim bila odvzeta posestva, nato pa so se pod pritiskom sami napotili v Avstrijo. S tem postopkom se je etnična meja ustalila na Kučnici.

Socialistična Jugoslavija je naredila veliko napak, toda ena njenih največjih kvalitet je bila morda ta, da se je o temeljnih vprašanjih svojega obstoja vendarle pustila poučiti. Rezultat tega učenja je bilo postopno večanje pravic narodnih manjšin. Jugoslovanski socializem je bil rezultat številnih reform, ki jih je pospešil informbirojevski spor med Titom in Stalinom leta 1948, potem uvedba delavskega samoupravljanja v 50. letih z dodeljevanjem potnih listov in odpiranjem državnih meja idr. V drugi polovici 60. let se je država skoraj popolnoma oddaljila od modela državnega socializma, kakršnega so poznale vzhodnoevropske države in ga je na začetku uvajala tudi sama. To je omogočilo odprtost proti Zahodu, prebivalcem pa dajalo več pravic in omogočilo precej višji standard. Po eni strani so prebivalci Goričkega živeli bolje kot kdaj prej, dobili so elektriko, cestne 27

povezave in javni prevoz, z agrarno reformo so dobili nekaj dodatne zemlje, širitev industrijskih obratov v regionalnem središču in na podeželju pa jim je omogočila tudi novo zaposlovanje. Sredi 80. let so dosegli slovensko povprečje gospodarske rasti (rezultat policentričnega razvojnega modela) in to je bilo največ, kar so kadarkoli imeli. Po drugi strani pa so živeli na robu železne zavese, ki je bila v 70. letih sicer že precej ohlapna, toda stiki s Porabjem so bili še vedno oteženi. Kmetije so bile majhne in zato nerentabilne, napačna agrarna politika pa je v bistvu vse do danes ohranila najbolj številno proletarsko-agrarno strukturo prebivalstva, ki si svoj standard že desetletja zagotavlja iz dveh virov – z ohranjanjem malih kmetij in delom v drugih vejah gospodarstva. Socialno si je ta struktura najbolj opomogla, ko so se odprle meje in se je ponudila možnost začasnega zaposlovanja v Avstriji in Nemčiji.

V zaključnem oblikovanju lastne države, Republike Slovenije, so prebivalci teh krajev leta 1991 sodelovali tako, da so zasedli obmejne postojanke Jugoslovanske ljudske armade in si na ta način dejansko in simbolno odprli meje v nov demokratični razvoj. Toda pot ni postala lažja. V 70. in 80. letih 20. stoletja so dosegli najvišjo raven gospodarske razvitosti, ki sicer še vedno ni bila primerljiva z drugimi slovenskimi pokrajinami, a je vse do danes ostala največ, kar so kadarkoli imeli. Možnosti, kako premostiti ta prepad, ki jih v času splošne tekmovalnosti in konkurence vedno bolj oddaljuje od najbolj razvitih slovenskih pokrajin, ni veliko. Ponujajo se predvsem v turizmu in v medregionalnem sodelovanju. V Evropi regij je življenje na obrobju ali na meji končno nehalo biti življenje, kjer tli permanentna konfliktnost, ampak se mu v kulturnem dialogu ponujajo številne možnosti. Malokdo ima namreč večjo zgodovinsko izkušnjo v sobivanju kot prav prebivalci teh obrobnih prostorov.

28

29

Janez Balažic

UMETNOSTNOZGODOVINSKI ODTISI

Ostanki davne preteklosti in sledovi bivanja na območju Slovenske krajine so znani od prazgodovinskih obdobij, antike ter zgodnjega srednjega veka naprej. Zagotovo že v 9. stoletju, a kakor kažejo najnovejše arheološke raziskave na trasi avtoceste, še kako stoletje prej (konec 6. in na začetku 7. stoletja) so tu prevladovali slovanski predniki. V Blatenskem kostelu sta jim sredi 9. stoletja in v njegovi 2. polovici vladala kneza Pribina in Kocelj, duhovno pa sta jih tedaj za vedno zaznamovala »slovanska apostola« Ciril in Metod. Civilizacijski razvoj staroslovenske kneževine so tam okoli leta 900 spremenili vdori Ogrov, ki so tod po polstoletnem nemirnem obdobju izoblikovali t. i. mejno-obrambni pas. Nekakšno opustelo, nenaseljeno območje torej, ki je za Madžare predstavljalo naraven varovalni pas pred sosedi. Zaradi nemških pritiskov in v želji po zasedbi izpraznjenih ozemelj so v času ogrskega, pozneje kanoniziranega kralja Ladislava (1077–1095) iz dinastije Arpadovič pričeli z vnovično kolonizacijo, kar je v danih srednjeveških družbenih razmerah od konca 11., dejansko pa komaj v 12., 13. in še celo v 14. stoletju, prispevalo k civilizacijski, torej tudi urbani in kulturni rasti Slovenske krajine.

Prvo splošno umetnostno obdobje v razvoju evropske umetnosti, ki je s spomeniki zaznamovalo tudi duhovno rast Slovenske krajine, je romanika. Kljub časovno zapoznelim in po značaju iz srednjeevropskega zaledja oplajajočim se umetnostnim pojavom v 13. stoletju so s prvinami romanskega sloga zaznamovane zlasti sakralne stavbe. Med temi moramo kot prvo omeniti samostansko cerkev v cistercijanski opatiji v Monoštru/St. Gotthardu, ustanovljeni leta 1183.

Kot triladijsko baziliko s triapsidalnim vzhodnim sklepom jo je ob koncu 12. stoletja zgradila francoska, provansalska stavbarnica. Njena izvirna podoba se je skozi čas spreminjala, nekaj časa je služila celo za kaščo in v nemili usodi učakala naše dni kot osrednji monoštrski kulturni hram.

Na ozemlju nekdanje Slovenske krajine poleg opatijske cerkve v Monoštru in selanske rotunde po romanski arhitekturi izstopa enoladijska opečna cerkev v Domanjševcih. Nastala je malo pred sredino 13. stoletja, odlikujejo pa jo zahodni zvonik, polkrožni apsidalni zaključek, skladni romanski proporci ter kamnit, stopničasto poglobljen južni portal, ki ga v luneti bogati mična ikonografska rešitev. V njej je neznani romanski kipar oblikoval pomensko večplasten motiv Jagnjeta božjega v prefiguraciji leva, ki skupaj s t. i. gosposko emporo (Herrenempore) v notranjščini potrjuje, da je nastala kot lastniška cerkev nekega stražnika (jobagiona) v prvi polovici 13. stoletja.

30

31

Med podobno zasnovanimi sakralnimi spomeniki kaže spomniti na romanske sledove ob jedru stare cerkve v Bogojini in Gornjih Petrovcih (Nédeli). Pri slednji ob južnih romanskih oknih v ožji ladji pomislimo na morebitne donatorje, domnevno staroslovensko plemiško rodbino Jura, ki je semkaj prišla v 3. četrtini 13. stoletja, potem ko je morala svoje matično zemljišče s pomembno romansko cerkvijo v Črncu (danes Turnišče) zamenjati z dolnjelendavskimi Haholti, poznejšimi Bánfiji.

Povsem osamljen primer poznoromanske arhitekturne rešitve v tem prostoru predstavlja vzhodni korni zvonik v Murski Soboti, kjer se domneva vpliv patricijskega posredništva Štefana Haholta ob koncu 13. stoletja. Tu je najbrž kmalu zatem nastala tudi prva poslikava s prikrito simbolno mislijo, ki se skriva v uresničitvi prizora pametnih in nespametnih devic s Kristusom (raz)sodnikom, počivajočim na odprtem sarkofagu v sredini.

Daleč čez regionalno raven dviga romansko umetnost Slovenske krajine sijajna rotunda v Selu. Umeščenost v dolino Kobiljanskega potoka in svojska stavbna pojavnost ji podarjata krajinsko in spomeniško izvirno privlačnost. V duhu romanske kontemplativnosti so mojstri gradnje v Selu uglasili ritem opečnate okrogle stavbe v harmonično celoto: talni zidec iz vulkanskega tufa prehaja v osrednji del, kjer lahno izstopajoče lizene prežemajo celotno opečno strukturo kubične gmote in se tik pod s skodlami prekrito streho končujejo v venčnem zidcu, sestavljenem iz opečnih konzol in horizontalnega cikcakastega dekorativnega motiva. Ubrana členitev zunanjščine se ustrezno reflektira v notranjščini s kupolo ter vrsto drugih, denimo okenskih, romansko razpoznavnih prvin. Za nastanek tako kakovostne arhitekture kaže zasluge pripisati templarjem ali kakemu drugemu meniškemu redu, utegnil pa bi jo »podpisati« tudi kak visokki aristokratski mecen iz dvornih krogov. Zaradi vsega tega sodi selanska rotunda med osrednje umetnostne dosežke svojega časa (1. polovica 13. stoletja) v podonavskem prostoru.

V istem času ali še nekoliko prej je bila zgrajena grajska stavba v nekdanji Gornji Lendavi (današnji Grad). Prva listinsko izpričana omemba grajske postojanke v letu 1208 se potrjuje tudi v številnih, veščemu opazovalcu hitro opaznih srednjeveških stavbnih prvinah. V ruiniranem osrednjem objektu, ki dandanašnji služi kot neke vrste notranja, dvoriščna terasa, počivajoča na davni vulkanski konici, se razkrivajo še zgodnjeromanski stavbni elementi. Ti se mešajo z mlajšimi, zlasti z gotsko preoblikovanimi prvinami, ki jih skušajo iztrgati zobovju časa nova spoznanja, kakršna obetajo ob ambiciozno zastavljeni prenovi gradu dosedanje, za strokovno védenje o grajski preteklosti pa seveda mnogo preskromne raziskave.

O pospešeni urbanizaciji, družbenem razcvetu in živahni umetnostni dejavnosti v 14., 15. in celo v 16. stoletju pričajo številni gotski, zlasti cerkveni spomeniki. K umetnostnozgodovinski prepoznavnosti kulturnega prostora je v poznem srednjem veku, od 14. pa vse do 16. stol., odločilno prispevala živahna gotska umetnostna produkcija. Ta širok stilni kánon se v posvetni arhitekturi kaže že v razpoznavnem 32

stavbnem tipu. Arhitekturne sestavine, kot so izstopajoč, k zahodnemu pročelju prislonjen zvonik, enoladijska in ob času nastanka ravnostropna prostornina, h kateri je prizidan obokan, petosminsko sklenjen prezbiterij, zaznamujejo večino prekmurskih gotskih cerkva. Glede na pospešeno gradnjo je glavnino sakralnih spomenikov mogoče po času nastanka uvrstiti v 2. polovico 14. stoletja, zaradi sorodnosti pa jih strokovni pisci radi povzemajo z izrazom »prekmurska skupina« gotske arhitekture. Vanjo se po času nastanka uvrščajo župnijske cerkve v Murski Soboti (ok. 1370), prezidane cerkve v Bogojini (ok. 1370), Turnišču (ok. 1380), Dolencih (zadnja četrt. 14. stoletja), Sv. Juriju/Rogašovcih (ok. 1390), Sv. Heleni/Pertoči (14./15. stoletja), Martjancih (zgrajena 1392) in na Tišini (ok. 1400). Nadrobnejše strokovne ocene izpostavljajo kakovostno oblikovanje sakralnega prostora z razpoznavnimi obočnimi shemami in profili reber, bogastvo plastičnega oblikovanja konzol, sklepnikov in stenskih tabernakljev. Uveljavili so jih stavbarski mojstri širokih razgledov, ki so povzemali dosežke pomembnih srednjeevropskih stavbarnic, uveljavljenih severno od nas.

Zgledovanje po njih je očitno tudi v poznogotski zasnovi gornjelendavske (gračke) farne romarske cerkve, posvečene Marijinemu vnebovzetju (veliki šmaren, 15. avgust) iz 1. polovice 15. stoletja, z imenitno uresničitvijo dvojno paralelnega oboka in plastičnega okrasja, pri čemer velja izpostaviti kamnoseško bogato obdelan stenski tabernakelj s kovaško umetelno izdelanimi železnimi vratci.

V odvisnosti od Gornje Lendave (Grada) in pod patronatom donatorjev, plemiške rodbine Szécsi, kot jih istoveti v sklepnik ujeto grbovno znamenje dvoglavega orla, je najbrž v 3. četrtini 15. stoletja nastal zvezdasto obokan prezbiterij sv. Trojice pri Nédeli (Gornjih Petrovcih).

Obsežen in domala več kot dvestoleten razvoj gotskega stavbarstva v Slovenski krajini zaključuje popularna romarska cerkev sv. Ane v Boreči. Odlikujejo jo tako zunanji gotski oporniki kakor šilasti slavolok, ki uvaja zvezdasto obokan prezbiterij. Da smo tu že na začetku 16. stoletja, pričata oba poznogotsko oblikovana portala, ki z vklesano letnico 1521 slavita spomin na čas nastanka.

Pomen gotske umetnosti v srednjeevropskih okvirih ob arhitekturi in stavbni plastiki določa zlasti gotsko stensko slikarstvo. Najstarejša ohranjena plast iz časa ok. 1300 se je, ob že omenjenem soboškem primeru, ohranila na severnem ostenju selanske rotunde.

Edinstvena je, kajti kaže celotni prizor Pohoda in poklona treh modrih. Odličnost njihovih snovalcev pa izkazuje zagledanost v stilne prvine zgodnjegotskega linearnega sloga in pretanjeno podano čustveno življenje protagonistov. Pravcati slogovni in vsebinski kuriozum predstavlja poslikava soboškega gotskega prezbiterija iz ok.

1370. Slogovni značaj poslikave namreč ustreza posebni stopnji slovaškega gotskega slikarstva, kar je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bil v Soboti na delu gemerski (gömörski) mojster. Sem je prišel na povabilo donatorjev iz plemiške rodbine Szécsi, ki izvira iz gemerske Rimavske Seči.

Osrednje mesto v poznosrednjeveškem stenskem slikarstvu in gotski umetnosti v Slovenski krajini nasploh pripada mojstru Janezu 33

Akvili, izvirajočem iz Radgone (Johannes Aquila de Rakespurga oriundus), kakor nam sporoča dokumentarni napis nad prvo vrsto prizorov v prezbiteriju cerkve v Martjancih, posvečene sv. Martinu. Janez Evangelist, radgonski meščan, ki se je bržčas rodil še pred sredo 14. stoletja, je bil za mladega v uku v različnih, tudi rokopisnih delavnicah, ki so na Češkem delale za dvor cesarja Karla IV. Luksemburžana. Že spočetka, v prvem znanem delu iz 1377–1378, ki je nastajalo pod patronatom gornjelendavske plemiške rodbine Szécsi, poslikavi župnijske cerkve sv. Trojice v Veleméru, se izkaže z imenitnimi likovnimi in vsebinskimi rešitvami. Poslikavo »označi« z avtoportretom, ki je po času nastanka najzgodnejši v srednjeevropskem prostoru. Videti je kot samozavestni pripadnik slikarskega ceha, razgledan ustvarjalec, ki pospremi slikane prizore z učenimi in vešče izpisanimi latinskimi besedili. Zato ga potem desetletje dolgo zaposluje poslikava za dolnjelendavske Haholt-Bánfije (ok. 1380–1389) v Črncu, poznejšem Turnišču. Dela doma v Radkersburgu (Radgoni) in ok. 1390 najprej za nekega patricija s profanimi prizori poslika stene družabnega prostora, kmalu po 1400 mestno cerkev, kako leto pozneje pa snuje še v cerkvi avguštincev – eremitov v štajerskem Fürstenfeldu. Poleg Veleméra dela še v Slovenski krajini, v Martjancih. Tu je skupaj z delavnico zaposlen v 90. letih 14. stoletja (po 1392). Pod njegovim vodstvom in v sodelovanju s slogovno naprednim Mojstrom martjanskim apostolov, ki zanese v delavnico prvine internacionalne gotike, je nastala vsebinsko zaokrožena, na krščansko caritas oprta predstava; ta ob priziorih s sv. Martinom, z apostoli in preroki ter obiljem drugih nosilcev omogoča vrsto pomensko prikritih simbolnih razlag. Bogastvo vsebinskih nadrobnosti ter vrhunski, izbrušen slikarski slog v fresco tehniki pričajo o zmožnostih mojstra, ki z zapuščino presega lokalne meje. Še več: s svojimi avtoportreti (v Veleméru in Martjancih) je zaznamoval začetke razvoja tega tipa celo v srednjeevropskem kulturnem prostoru. Ob vsem navedenem Akvilov pomen dviga tudi spoznanje, da je v okviru svojega cehovskega slikarskega podjetja združeval več slikarjev, ki so z njim plodno sodelovali ali celo nadaljevali njegovo delo, kot denimo kakovosten, že v duhu internacionalne gotike delujoči Mojster martjanskih apostolov.

Povsem neodvisno od Akvile je v 1. desetletju 15. stoletja nastajala druga poslikava v selanski rotundi. Po površinah okrogle notranjščine so po predlogi nekega učenega teologa razporejeni pasijonski prizori, ki se v kupoli pomensko osrediščijo v eshatološko pomenljivih podobah Prestola milosti (Thronus gratiae) in Vstalega Kristusa v osi nad oltarjem. Vsebinska zasnova in njena likovna osmislitev dokazano potrjujeta, da sta pod visokim monastičnim in nemara tudi patricijskim pokroviteljstvom v Selu slikala vsaj dva slikarja iz kroga slovite »vojvodske« delavnice.

Za popolnejšo umetnostno podobo Slovenske krajine v iztekajočem se srednjem veku moramo ob arhitekturi in stenskem slikarstvu opomniti še na umetnine, kakršne so denimo plastike Marija z detetom iz Rogašovec (ok. 1480–1485, Narodna galerija Ljubljana), dvoje poznogotskih svetnikov iz Porabja (Maribor in Ljubljana) ali pa ime34

nitna gotska krilna oltarja iz Sela in Gornje Lendave, prvi nastal ok.

1490, drugi v letih 1500–1510 (oba v Narodni galeriji v Budimpešti).

Te umetnine, razen preostanka krilnega oltarja v cerkvi v Gradu, ki kaže Marijo z detetom, so svojčas bile del patricijskih zbirk v gradovih v Gradu (nekdanji Gornji Lendavi), Murski Soboti in drugod. Popotnika spominjamo nanje v veri, da si bo s podrobnejšim pogledom v umetnostno preteklost tega območja morebiti izoblikoval celovitejšo predstavo o kulturnem bogastvu, ki so ga sem nanosila stoletja, a v težkih časih tudi kaj odplavila neznano kam, v drugačne zakladnice.

Po izjemni gotiki nastopi doba, ko je urbana in tudi družbena rast v pokrajini nekoliko zastala. Turki so ogrožali Slovensko krajino domala dvesto let, vse od 15. do konca 17. stoletja, in s svojimi vpadi v mnogočem zavrli do tedaj celostni družbeni in umetnostni razvoj.

Razumljivo je, da se je v času po bitki pri Mohaču 1526) večina družbenih moči usmerjala v obrambo. Znamenja teh dejavnosti so prepoznavna v obsežnih fortifikacijskih, obrambnih projektih, torej v utrjevanju gradov. Gradbene dejavnosti so potekale v drugi polovici 16. in deloma skozi vse 17. stoletje ter so zajele preoblikovanje gradov v širšem prostoru, tudi v Rakičanu, Murski Soboti in današnjem Gradu. Renesančni značaj se je v omenjenih gradovih delno ohranil tudi pozneje, ko so po prenehanju turških vpadov, zlasti v 18. stoletju, starejša stavbna jedra preoblikovali v skladu z baročnim okusom.

Med obsežnimi deli v nekdanjem gornjelenavskem gradu so se npr. pokazale številne stavbne faze. V delu zahodnega trakta je bilo za kratek čas mogoče videti izjemno in kamnoseško kakovostno oblikovan portal, ki je preostanek obsežnejše gotizacije iz 3. četrtine in s konca 14. stoletja. Okrogle bastije, »rondele« pričajo o stavbnih posegih na začetku in skozi 16. stoletje. Povsem nov razvojni zamah v oblikovanju osrednjega gradu v Slovenski krajini pomenijo temeljite prezidave v 17. in zlasti 18. stoletju. Obsežen graščinski kompkleks tako z mnogoterimi stavbnimi in slogovnimi fazami predstavlja pravcato kasteleološko zakladnico, skupaj z obsežno parkovno uresničitvijo pa je zagotovo spomenik, ki si zasluži posebno pozornost.

Na območju Slovenske krajine pripada vidno mesto soboškemu gradu, saj ga zaznamuje značilna renesančna zasnova, odlične baročne prilagoditve, med katerimi izstopa poslikava salona iz 3. četrtine 18. stoletja ter »importirani« portal z atlantoma iz ok. 1720. Med manjšimi dvorci, zaznamovanimi s premišljenimi parkovnimi ureditvami, ima posebno mesto nekdanji Bátthyanyev grad v Rakičanu.

Navkljub derutnemu stanju je treba omeniti vsaj še manjši dvorec v Tišini, ki ga je dala zgraditi rodbina Bátthyany, in svojčas imenitni psevdoklasicistični gradič v Prosenjakovcih, kjer je nazadnje grofovala rodbina Matzenauer.

V sakralni umetnosti Slovenske krajine in tudi Goričkega je mogoče komaj po sredi 17. stoletja zaslediti prilagajanje novemu baročnemu okusu, kar se sprva kaže predsevm v prilagajanju cerkvenih notranjščin in zamenjavi notranje opreme, kakor jo že popisujejo vizitacijski zapisniki s konca 17. stoletja (opat Kazó). Tako so ok. 1660 obokali cerkveno ladjo v Gradu, 1676 v Murski Soboti in ji zatem sre35

di 18. stoletja dogradili še stranski kapeli. V Tišini je bila ladja barokizirana leta 1685, v Martjancih pa 1702. Nov videz je leta 1776 dobila župnijska cerkev sv. Nikolaja v Dolencih, ki ji umetnostno vrednost dviga kakovostni glavni oltar.

Barokizacija se je razmahnila vse do konca 18. stoletja, zato jo v Slovenski krajini reprezentirajo tudi prve evangeličanske cerkve. Med temi izpostavljamo v poznobaročnem duhu zgrajeno evangeličansko cerkev v Križevcih iz leta 1785, vendar je njeno baročnost leta 1885 zakrila historicistična preobleka. V baročnem duhu, kakor še kažejo slogovne poteze zvonika, je bila leta 1784 sezidana tudi evangeličanska cerkev v Puconcih, ki jo je v letih 1908–1909 sijajno preoblikoval arhitekt László Takáts.

Med baročno notranjo opremo, ki si zasluži pozornost, spadajo tudi razgibani oltarji radgonskega mojstra Janeza Kleina. V celoti je ohranjen njegov leta 1778 nastali glavni oltar v cerkvi pri Gradu, preostanki pa tudi v martjanski cerkvi. Ob koncu 18. stoletja je v prezbiteriju murskosoboške cerkve slikal Matthias Schiffer in zanjo zasnoval tudi oltarno podobo s sv. Nikolajem, ki obdaruje troje ubožnih devic (1793).

V baročni dobi so nastajale številne vaške kapelice in znamenja.

Tako je neki štajerski kipar leta 1740 iz kamna izklesal podobo Ecce homo, ki so jo potem postavili ob pot med Rankovci in Gederovci. V Dolnjih Slavečih – Krplivniku je na antični gomili nastalo daleč vidno slopasto znamenje – Beli križ. Hvaležnim naročnikom so te vrste votivi narekovali gradnjo in postavitev znamenj najrazličnejših vrst in mnogoterih pomenov, tako da so se množila skozi celotno 19. stoletje in še v prvih desetletjih 20. stoletja.

V Slovenski krajini je povečano stavbno in deloma umetnostno dejavnost zaznati komaj v 19. in potem izraziteje v 20. stoletju. Na podeželju seveda v skromnih razsežnostih, močno urbano rast doživi le Murska Sobota. Umetnostne ambicije se niso več uresničevale zgolj ob gradnji cerkva, temveč tudi pri nastajanju profanih, javnih zgradb.

Za ta čas je pač značilno povečano zanimanje za historično arhitekturo, kar se denimo v mestu Murska Sobota pozna v slogovni prepoznavnosti nekaterih javnih zgradb, na podeželju pa predvsem v oblikovnem značaju podružničnih kapel. V navezavi na novoromanske prvine so bile zgrajene cerkev sv. Sebastijana v Pečarovcih (1824), evangeličanska cerkev na Hodošu (1838–1842), cerkev Marije Snežne v Fikšincih (1850), v duhu eklekticizma pa so bile prezidane cerkve v Kančevcih (1896), na Cankovi (1895–96) in v Markovcih (1881–83).

Velik arhitekturni prispevek predstavlja delo Lászla Takátsa (1880–1916), čigar »roka« se pozna v nekaterih meščanskih hišah v Murski Soboti. Ob omenjeni posrečeni adaptaciji evangeličanske cerkve v Puconcih njegovo delo krona med 1910 in 1912 zgrajena župnijska cerkev v Murski Soboti.

Kmalu po 1. svet. vojni je ták velik poseg doživela gotska cerkev v Rogašovcih. V letih 1925–1926 so jo po načrtih graškega arhitekta J. Pascherja na novo zgradili, njeno starejšo podobo pa ohranjata zvonik in stari prezbiterij.

36

Vrhunsko umetnostno uresničitev predstavljajo arhitekturne rešitve vélikega Jožeta Plečnika v romanski in pozneje gotizirani župnijski cerkvi v Bogojini. Staro cerkev je namreč Plečnik v celoti vključil – kot neke vrste eksonarteks – v svojsko zasnovo današnje »bele golobice«, bogojanske cerkve Gospodovega vnebohoda. Do arhitektovega angažmaja je prišlo na pobudo župnika Ivana Baše in tako so v letih 1925–1927 zgradili monumentalni cerkveni hram, ki je imeniten primer sožitja Plečnikove avtonomne arhitekturne govorice s spoznanji iz lokalne stavbarske in umetnoobrtne prakse. Plečnik je nato oblikoval še glavni oltar v Martjancih (1928), svoj opus v Prekmurju pa je zaključil z leta 1955 preblikovano ladjo v župnijski cerkvi v Gradu.

Mejnik v razvoju in tudi kulturni prepoznavnosti Slovenske krajine predstavlja čas po letu 1919, ko je bilo današnje Prekmurje po tisočletju pridruženo matični slovenski domovini. 20. stoletje je tudi čas, ko se tisočletne vplivne osi, denimo z Dunaja, Prage in Budimpešte, prenesejo v osrednjeslovenski prostor, kjer dominantno vlogo prevzame Ljubljana. Generacije, šolane v slovenski prestolnici, zaznamujejo razvoj in vplivajo na kulturno identiteto bivanjskega prostora.

Kulturne identitete Prekmurja in z njim tudi Goričkega ni mogoče opredeliti enoznačno, saj ta prostor odlikuje kulturna in etnična raznoterost, odprtost v vse smeri. In če se ozremo do vseh nekdanjih, prej omenjenih vplivnih centrov, vključno s sedanjimi, tudi univerzalnimi osmi, zlahka ugotovimo, da je na križišču poti. Zgodovinska heterogenost, skozi to utrjena samobitnost ljudi v pokrajini ob Muri in navsezadnje kulturna podoba, ki jo gradimo, delajo ta prostor zanimiv tudi za prihodnost.

Prekmurje so vse do priključitve k državi SHS zaznamovali raznoteri kulturni vplivi ter prispevali k njegovemu srednjeevropskemu kulturnemu značaju. Širšo srednjeevropsko orientacijo je mogoče prepoznavati do 50. let 20. stoletja, zlasti v presežkih arhitekta Ferija Novaka (1906–1959) ter slikarjev Ludvika Vrečiča (1900–1945) in Karla Jakoba (1908–1981) in tudi v opusu prerano umrlega kiparja Ferija Küharja (1916–1945).

Osrednjeslovenski vpliv je zaznaven šele pri prvi generaciji na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost izšolanih prekmurskih slikarjev, pri Ladislavu Danču (1932–1979), Štefanu Hauku (r. 1935), Francu Mesariču (r. 1938) in Lojzetu Logarju (r. 1944), ki so na prehodu v 70. leta delovali v skupini DHLM. Umetnostna izhodišča te skupine se kažejo v pisanem spektru modernističnih refleksij, ki so dobila v njihovih avtopoetikah prepoznaven zven in jih ohranjajo vse do današnjih dni. Ob njih in akademskem slikarju Ignacu Medenu, ki živi in ustvarja na Goričkem, se je razvila sijajna generacija sodobnih likovnih umetnikov, med katerimi z izvirnimi opusi izrazito izstopajo slikarji Nikolaj Beer, Zdenko Huzjan, Marjan Gumilar, Sandi Červek, Mirko Rajnar, Robert Černelč, vidno mesto pa dobiva tudi slikarka in kiparka Irena Brunec. Poleg likovnih umetnikov se avtorsko vse bolj uveljavljajo arhitekti, ob lani žal preminulem Edu Jalšovcu še Iztok Zrinski in Andrej Kalamar, adaptacije in nove zasnove mladih arhitektov pa obetajo v prostoru novo ustvarjalno razsežnost.

37

Franci Just

»POSLÜNTE, GDA ESI PROSIM VAS, GOSPODA …« Tako je leta 1774 pozval prekmurski dijak David Novak svoje sošolce na evangeličanskem liceju v Bratislavi, naj prisluhnejo njegovi pesmi Versus vandalici (Slovenska pesem), in nadaljeval: »… ka bom vam jaz pravo od toga naroda, / šteri v zimi v hiži pr peči se gloda, / ar ga mraz mentüje od vsakoga hoda.« V naslednjih osmih kiticah pesmi, ki je prva doslej znana posvetna verzifikacija v prekmurščini, jim je predstavil nekatere posebnosti svoje slovenske skupnosti, ki so pritegnile ne le njihovo pozornost, ampak že stoletja vznemirjajo obiskovalce te najvzhodnejše slovenske pokrajine. Tudi danes bo popotnik, ki ga pot zanese v kraje na levem bregu slovenskega toka reke Mure, opazil drugačnost tega sveta. Lahko da bo zaznal posebnost tukajšnje svetlobe in barv, morda drugačnost zvokov in glasov naravnega okolja, svojstvenost vonjev in okusov. Toda tudi če bi se mu izmuznile vse te posebnosti, ene zagotovo ne bo mogel spregledati, natančneje, preslišati: besed, s katerimi se sporazumevajo domačini. Te imajo v primerjavi z besedami v drugih slovenskih pokrajinah svojstven zven in pridih arhaičnosti. To patino starožitnosti nosijo zato, ker so nastajale in se razvijale v okolju, ki je bilo tisočletje dolgo politično ločeno od ostalih slovenskih pokrajin in so bili njegovi jezikovno-kulturni stiki z njimi relativno šibki. Danes so to besede prekmurskega narečja, ki se tod govori v dólinski (vzdolž Mure in ob rečici Ledavi proti Beltincem, Črenšovcem in Turnišču), ravénski (v pasu od Cankove proti Murski Soboti in vzhodno proti Moravskim Toplicam in Bogojini) in gorički (na Goričkem severno od Cankove) inačici. S temi besedami so ljudje med Muro in Rabo ustvarili bogato ljudsko slovstvo, od katerega so danes v slovenskem prostoru najbolj znane prekmurske ljudske pesmi. Kdo ne pozna pesmi kot Vsi so venci vejli, Ne orjén, ne seján, Teče mi teče vodica in drugih, ki so železni repertoar slovenskih pevskih zborov? Vanje je odtisnjeno skupnostno življenje in osebno doživljanje prekmurskega človeka. Leto je bilo v marsičem podobno prebivalcem drugih slovenskih pokrajin, zato so prekmurske delovne, ženitovanjske, vojaške, ljubezenske, pripovedne in otroške pesmi, pesmi o vinu in naravi ter napitnice podobne tistim v sosednjih prleških, slovenskogoriških in kajkavskih ljudskih pesmih. Samoniklejše so tiste pesmi, ki govorijo o nesrečah pri delu na polju, doma in pri kópanju v Muri. Med pesmimi, ki se izraziteje ločijo od ljudskih pesmi ostalih slovenskih pokrajin, so tudi domoljubne in domotožne, katerih količina je močno narasla v prvih desetletjih 20. stoletja s pojavom sezonstva, zdomstva in izseljenstva. To ne preseneča, saj je Prekmurje, takoj za Primorsko, tista slovenska pokrajina, iz katere se je izseljevalo največ prebivalstva. Po38

39

sebna poteza prekmurske ljudske pesmi je tudi izrazit lirizem, zato verjetno je tudi pogosta spremljevalka družabnih omizij v trenutkih, ko se razposajeno razpoloženje prevesi v melanholično fazo. Poleg izpovednih pesmi premore prekmurska ljudska besedna ustvarjalnost tudi pripovedne pesmi, največ balade, in prozne pripovedi, med katerimi je zlasti bogato pravljično izročilo.

V preteklosti pa so tukajšnji ljudje zato, da bi v tujerodnem okolju obstali kot narodna skupnost, svoje prekmurske besede uporabljali ne le v zasebnem sporazumevanju, ampak tudi v javnem življenju – v cerkvah, šolah, časopisih, raznovrstnih knjigah, z njimi so izražali tudi svoja umetniška hotenja. Drugače povedano: z njimi so izoblikovali svoj knjižni jezik in v njem vse od 16. stoletja naprej ustvarjali rokopisno ter od 18. stoletja naprej tudi tiskano slovstvo, ki sega vse v današnji čas.

Kar nekaj jezikovnih in družbeno-zgodovinskih dejstev upravičuje domnevo, da korenine prekmurskih knjižnih besed segajo v staroslovensko dobo, ko je na območju Spodnje Panonije Pribinov sin knez Kocelj v drugi polovici 9. stoletja vzpostavil »državo« panonskih Slovencev. Kocelj, ki je leta 870 dosegel cerkveno in politično samostojnost svoje kneževine, je v njej s pomočjo »blagovestnikov« Cirila in Metoda uveljavil prvi slovanski knjižni jezik in v njem je bilo ustvarjeno starocerkvenoslovansko slovstvo, obsegajoče svetopisemska, bogoslužna, pridižna, hagiografska in pravna besedila. Središče tega kulturnega dogajanja so bili močvirni predeli zahodno od Blatnega jezera s središčem v Blatogradu ali Blatenskem Kostelu, današnjem Zalavárju. V kraju, približno 100 km oddaljenem od slovensko-madžarske meje, je danes spominski park in na spomeniku Cirilu in Metodu lahko obiskovalec prebere v »staroslovenskem jeziku« to svetopisemsko misel: »Ogn iskušajet zlat i srebro, a človek umom ots kajet l ž ot istinci« (Ogenj preskuša zlato in srebro, a človek z umom ločuje laž od resnice).

Potem ko je Kocelj zapustil zgodovinsko prizorišče in ko so ob koncu 9. ter na začetku 10. stoletja v Panonsko nižino prodrla madžarska plemena, se je kultivirana, v glagolici zapisana staroslovanska beseda skupaj z njenimi nosilci umaknila pred silami časa. Ohranila se je v prepisih, ki so v 10. in 11. stoletju nastajali v različnih slovanskih okoljih (npr. Moravska, Makedonija, Bolgarija). V krajih med Rabo in Muro so jo nadaljevali iz Blatograda pregnani benediktinci, ki so leta 1093 v Kančevcih na Goričkem ustanovili benediktinsko opatijo, ki je delovala do srede 13. stoletja, za njimi pa od 13. do 15. stoletja ivanovci. Vojaški pohodi različnih vojská, viharji verskih in družbenih nemirov ter neugodne socialno-kulturne razmere so povzročili, da je danes ne moremo prebirati v prekmurskih prepisih.

Lahko pa njene sledove razbiramo v starejših prekmurskih rokopisnih pesmaricah od 16. stoletja naprej in v tiskanih knjigah od 18. stoletja naprej. V njih lahko npr. preberemo tudi takšne značilne vzhodnoslovenske/panonske besede iz obredne terminologije kot gnada za milost, svetstvo za zakrament, stva(o)ritel za stvarnik, dika za hvala, svetec za svetnik, znaménje za čudež itn.

40

V strokovni in tudi širši javnosti so danes najbolj znane prekmurske verske knjige, ki so jih pripravili takratni najvidnejši katoliški in evangeličanski duhovniki, ter spremljajoče jih edukativno gradivo, npr. »ABC-knižice/silabikari/abecedari« (= abecedniki), »knige štenja« (= berila), ki so jih priskrbeli oni sami ali »školniki« (= učitelji) v verskih in ljudskih šolah. V teh besedilih je prekmurska ljudska beseda zaživela novo življenje. Z naslonitvijo na staroslovansko jezikovno izročilo, ob upoštevanju jezika osrednjeslovenskih evangeličanskih in kajkavskih katoliških verskih knjig so prekmurski avtorji živi ljudski/narečni govor povzdignili v knjižni jezik. Prekmurska knjižna beseda je bila vzpostavljena kot slovenska beseda, a zaradi svojih posebnosti kot samostojna jezikovna entiteta. Ali kakor je zapisano v predgovoru prevoda Nove zaveze Števana Küzmiča: »Kajti ta naš ogrskih Slovencev jezik je od vseh drugih tuj (drugačen) in ima veliko samosvojega.« V njej je prekmurski človek izrazil številne razsežnosti svojega osebnega in skupnostnega bivanja.

Najprej je z njo izpovedal svoje versko čutenje, kmalu zatem si je v njej začel pridobivati šolsko in siceršnjo védnost o svetu, v njej je zapisal nekatera temeljna strokovna spoznanja o svoji skupnosti, bila mu je gibko sredstvo za javno obveščanje v tiskanih medijih in – postala je ter vse v današnji čas ostala sredstvo, s katerimi je skušal izraziti svoje umetnostno videnje sveta in lastnega bivanja v njem. Glede na okolje, v katerem je nastajala, je ta beseda dobila specifično zunanjo podobo: zapisana je namreč v madžarskem črkopisu (hungarici), ki se od sočasne bohoričice in poznejše gajice v osrednjeslovenskem prostoru razlikuje zlasti v zapisovanju sičnikov in šumevcev (sz = s, s = š, cs = č, ‘z = ž), soglasniških sklopov -njin -lj- (ny, ly) ter dvoglasnikov -ou- in -ei- (včasih ou, ei, včasih ô, ê).

Vznik prekmurske tiskane besede je – tako kot v osrednjeslovenskem prostoru – povezan s protestantizmom, le da se je to zgodilo poldrugo stoletje pozneje, na začetku 18. stoletja. Takrat, ko so iz ostalih slovenskih pokrajin prostestante že bili pregnali, so v Prekmurju le-ti zaradi drugačnega odnosa oblasti lahko še javno izpovedovali svojo vero in opravljali bogoslužje. Poznejši rekatolizacijski valovi, ki so se po letu 1670 začeli usmerjati proti njim, so se v specifičnih družbeno-političnih okoliščinah pogosto skrhali, kakor tudi omejitev verske dejavnosti na t.i. artikulacijske kraje ni mogla omajati njihove verske gorečnosti. Tako so prekmurski protestanti dočakali tolerančni patent Jožefa II. (1781) kot organizirana verska skupnost in so po uveljavitvi verskih svoboščin hitro revitalizirali svoje »gmajne« (fare/župnije). Z njihovo dejavnostjo v tem času je povezan nastanek prekmurskih knjig. Med njimi je prva katekizem, ki ga je »ob pomoči« madžarskega prevoda Luthrovega Malega katekizma in v sodelovanju z evangeličani v nemškem mestu Halle leta 1715 izdal Franc Temlin pod naslovom Mali katechismus. Njegovi knjižici so v 18. stoletju sledile še knjiga veroizpovednih vprašanj in odgovorov Réd zveličánstva (1747) Mihaela Severja, Vöre krstšánske krátki návuk (1754) in Nouvi zakon ali teštamentom (1771) Števana Küzmiča. Mihael Bakoš je »pregledno, pobougšo i v te nouvi red postavo«, 41

torej pregledal, izboljšal in preuredil evangeličanske cerkvene pesmi in jih leta 1789 izdal v knjigi Nouvi graduval, Števan Sijarto pa je iz starih rokopisnih pesmaric in drugod zbral in uredil za tisk pesmi, ki so jih peli ob mrličih, ter jih leta 1796 izdal pod naslovom Mrtvečne pesmi. Med naštetimi deli in avtorji iz 18. stoletja gre osrednje mesto Števanu Küzmiču, ki je s svojim prevodom Nove zaveze utemeljil prekmursko evangeličansko slovstvo in normiral nadnarečni prekmurski knjižni jezik.

V 19. stol. je bila slovstvena dejavnost evangeličanov osredotočena v izboljševanje dotlejšnjih pesmaric in v nadaljnje izdaje Küzmičevega prevoda Nove zaveze, ki so jim dodali prevode nekaterih delov Stare zaveze. Tako je npr. Aleksander Terplan v tretji izdaji Nouvega zakona iz leta 1848 objavil prevod Knjige psalmov pod naslovom Knige žoltarske. Skrb za izboljševanje cerkvenih pesmi sta prevzela Mihael Barla in Janoš Kardoš; Barla je poleg verzficiranih svetopisemskih zgodb in molitev pripravil še pesmarico Krsčanske nouve pesmene knige (1823), Kardoš pa je je pripravil in izdal dve pesmarici, Krstšanske cerkvene pesmi (1884) in Krstšanske mrtvečne pesmi (1848).

Proti koncu 19. in na začetku 20. stol. je slovstvena vnema prekmurskih evangeličanov pojenjala. Cerkveno-upravno ter izobrazbeno so postali odvisni od madžarsko orientirane prekodonavske evangeličanske superintendence, ki ni imela posluha za njihove narodnostno-kulturne potrebe, v osrednjeslovenskem prostoru pa niso imeli verskega zaledja. V dani situaciji so se zatekali k svojim prvim knjigam ter arhaično besedišče le-teh kombinirali z umetnimi jezikovnimi novotvorbami. V izdanih verskih knjižicah ter mesečniku Düševni list (1922–1941) in koledarju Evangeličanski kalendari (1923– 1941) so izoblikovali novo podobo prekmurske besede, ki se je precej oddaljila od naravnega govora in jo danes lahko kot del bogoslužja slišimo v evangeličanskih cerkvah.

Proti koncu 18. stoletja so se v izdajanju verskih knjig evangeličanom pridružili tudi prekmurski katoličani. Ko je bila leta 1777 ustanovljena nova škofija s sedežem v Sombotelu, je njen prvi škof Janos Szily posebno pozornost namenil prav slovenskim vernikom v Zalski in Železni žapaniji in v ta namen izdatno podprl slovstvena prizadevanja Mikloša Küzmiča. Mikloš ni bil v sorodu s Števanom, razen po slovstvenem delu. Poleg več drugih knjižnih del so bile za versko-narodnostni razvoj prekmurskih katoličanov najpomembnejše njegove knjige Krátka šumma velikoga katekizmuša (1780), evangelistar Sveti evangjeliomi (1780) in molitvenik Kniga molitvena (1783). Evangelije so v katoliških cerkvah v različnih priredbah in ponatisih duhovniki uporabljali stoletje in pol, prav tako tudi Knigo molitveno, ki vsebuje mašne molitve, litanije in cerkvene pesmi in je bila še pol stoletja po nastanku edini prekmurski katoliški molitvenik.

Nadaljevalci Mikoševega dela so v 19. stol. skrbeli predvsem za priredbe njegovih verskih knjig in se pri prirejanju čedalje bolj navezovali na slovenske pisce onstran Mure, predvsem štajerske rojake.

42

Pri tem sta največje narodnostnopovezovalno delo opravila Jožef Košič in Jožef Borovnjak, najuglednejša in najbolj razgledana prekmurska katoliška duhovnika tistega časa. Košič se je pri svojem poljudnem in strokovnem pisanju zgledoval pri slovenskih rojakih, Borovanjak pa je bil slovenskim izobražencem pomemben informator o jezikovno-kulturnih razmerah v Prekmurju. Prav tako je na levo stran Mure pomagal knjigam Mohorjeve družbe in mariskateri drugi slovenski knjigi, poskrbel pa je tudi za številne priredbe in izdaje prekmurskih verskih in šolskih knjig.

Njuna verska dejavnost, ki je bila tesno prepletena z narodnostno, je ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja spodbudila mlajše prekmurske katoliške duhovnike, ki so se zbrali okrog dr. Franca Ivanocyja in – spodbujeni z versko-kulturnimi stiki s slovenskimi izobraženci ter zaskrbljeni zaradi močne madžarizacije – sprožili obsežno versko-kulturno-narodnostno akcijo in v njenem okviru leta 1904 ustanovili Kalendar srca Jezušovoga in verski mesečnik Marijin list, leta 1913 pa je Jožef Klekl st. začel izdajati še tednik Novine (1913– 1941), ki je tudi v poznejših desetletjih ostal eden osrednjih prekmurskih tiskanih medijev. Poleg verskih je ta tisk objavljal tudi besedila posvetnega značaja, zato ima za prekmurske Slovence širši kulturni pomen. Podobno kot v evangeličanskem verskem tisku je tudi v njem prekmurska knjižna beseda začela dobivati nov obraz, le da z drugačnimi potezami, takšnimi, v katerih so se kazale nekatere lastnosti slovenščine.

Hkrati z nabožnimi so v prekmurščini nastajale in izhajale tudi posvetne knjige. Prve so bile tiste za šolsko rabo. Če je prva prekmurska knjiga katekizem, je druga abecednik. Leta 1725, deset let po Temlinovi knjigi, je namreč izšel 9-stranski Abecedarium slovensko, ki je zapolnil najhujšo upismenjevalno vrzel po izidu prve prekmurske knjige.

Knjižica vsebuje abecedo in primere za zlogovanje. Pozneje so skoraj vsi pomembnejši nabožni pisci napisali tudi kak abecednik ali učbenik za šolske potrebe, pridružili pa so se jim tudi drugi. To abecedniško in učbeniško gradivo je poleg didaktične odigralo tudi pomembno jezikovno-narodnostno vlogo, saj je s širitvijo besedenega zaklada večalo izražanjske možnosti prekmurske knjižne besede, dvigovalo pa je tudi jezikovno-kulturno zavest ljudi.

Ob abecednikih in učbenikih so nastajale tudi druge knjige. Še zlasti pogoste so bile tiste, ki so tematizirale življenjske navade, običaje in sploh etnografske značilnosti Prekmurcev. Najstarejša med njimi je Starišinstvo i zvačinstvo, ki je prvič izšla v Šopronu leta 1807. V njej so v treh delih opisani ženitovanjski običaji: v Starišinstvu snubljenje, v Zvačinstvu vabljenje na svatbo in v Zgovarjanjih pri večerji po tej deački osobaj razgovori med svatbo.

Sredi 19. stol. je etnografske značilnosti Prekmurja in njegovo zgodovino opisoval prosvetljensko usmerjeni katoliški duhovnik Jožef Košič in njegovi opisi že mejijo na strokovno obravnavo. Temeljit etnografsko-zgodovinski opis je njegovo rokopisno delo Starine železnih ino salaških Slovenov, v katerem piše o starožitnostih Slovencev v Železni in Zalski županiji. Svoje zanimanje za zgodovino, s čimer je 43

želel razširiti samozavedanje Prekmurcev, je potrdil v knjigi Zgodbe vogerskoga králestva (1848). Tudi s knjigo Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov (ok. 1845) je želel razširiti vednost svojih rojakov, še zlasti jih je v v duhu svojih prosvetliteljskih idej poučeval v omiki. Tako je mdr. svetoval gospodinjam v poglavju Od domače snajžnosti: 1. Küre, svinjé i drügo živino nej trebej v hižo ali kühinjo naváditi; kopanja naj bode pred levom; mačke naj müši lovijo, po stoli i ognišči ne skakajo, ništerouč se je že hram vužgo od žaréče mačečke dlake.

3. V štampeti se more vsáki drügi keden slama ponouviti, stinice popariti, vso živino ž njega pokončati.

5. Domáči se morejo končimár vsáko nedelo preoblejčti, posebno deca, štera se hitro zovláči. Záto se vértinja more skrbeti za predívo i plátno.

Posebno mesto v strokovnem opazovanju in opisovanju gre Avgustu Pavlu, ki je bil prvi prekmurski znanstvenik. Ob etnografskih, prevodnih in leposlovnih besedilih je namreč napisal tudi jezikoslovno razpravo o glasoslovju cankovskega govora (1909) in ji dodal še jezikoslovne zapise o jeziku prekmurskega periodičnega tiska z začetka 20. stoletja. Hkrati je s prevodi Cankarjevih literarnih del v madžarščino in s spisi o kulturnih vezeh med Slovenci in Madžari postal pomemben literarno-kulturni posrednik med narodoma.

V času, ko so v osrednjeslovenskem prostoru izhajali že številni časopisi in revije, je poklicni časnikar in publicist Imre Agustič začel v Budimpešti izdajati prvi prekmurski časopis Prijatel. V časopisu je objavljal raznoliko gradivo, obširna poročila o madžarski politiki, poročila o dogodkih v prekmurskih krajih in o dogajanju zunaj Madžarske, še zlasti na slovanskem jugu. Objavljal je tudi različne gospodarske nasvete, preproste zgodbe in pesmi. Prva tri leta (1875– 1878) je časopis izhajal kot mesečnik in je bil podnaslovljen Znanoszt razserjüvajocse meszecsne novine, zadnje leto (1879) je bil štirinajstdnevnik in Agustič ga je podnoslovil Znanost razšerjüvajoče slovenske novine.

Tako v zadnjem letniku Prijatela kakor tudi v njegovem učbeniku Prirodopis s kejpami za národne šole je Agustič prekmurski knjižni besedi dal novo zunanjo podobo: bila je zapisana v slovenskem črkopisu – gajici. Ta sprememba ni bila samo posledica dejstva, da so bili naročniki časopisa tudi z desnega brega Mure in da je imel Agustič številne stike s slovenskimi izobraženci, in ni bila nepomembna.

Odraža namreč proces jezikovno-kulturnega približevanja Totsága/Slovenske krajine, kakor je območje med Rabo in Muro večkrat imenovano v zgodovinskih virih, osrednjeslovenskemu prostoru. Ta proces se je intenziviral v prvih dveh desetletjih 20. stoletja in dosegel vrh s pridružitvijo Prekmurja matični domovini po razpadu Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne.

Ves čas od izida prve prekmurske knjige pa so ustvarjalci prekmurske besede iz nje izvabljali tudi glasove lepega, jo torej estetsko 44

oblikovali in svoje osebno doživljanje sveta ter življenje svojih rojakov v njej izražali literarno. Pri tem so se najpogosteje odločali za lirske ubeseditve, redkeje za epske in še manj za dramske.

Prvi »dokument« literarne prekmurščine je že omenjena Slovenska pesem, ki jo je David Novak zapisal kot sedemnajstletni dijak evangeličanskega liceja v Bratislavi. Na liceju je bila ustaljena praksa, da so dijaki praktično preizkušali svoje znanje klasične verzifikacije in da so v maternem jeziku pripravljali verzificirana besedila. Ob pustu 16. februarja 1774 je tako David pred sošolci recitiral svojo pesem, v kateri je posnemal takrat priljubljeno baročno družabno-priložnostno pesnjenje in se v njej osredotočil na prikaz podeželskega življenja v 18. stoletju in v njej razvil temo dobrih starih časov, ki je najjasneje izražena v zadnjih treh kiticah: Te je dobre bilou na sveti živeti, mogou je te človik dosta penes meti, nej je meo nevouli ni v zimi ni v leti, v bibor, v baršonski gvant mogou se odeti.

Meo je moj stari ded prav tüčnoga brava, tak je biu veliki kako divgja krava, šest centov je vagao, meo je gjetra zdrava, dosta bilou dobra ali zima prava.

I zdaj tak delamo, pri ogni sidimo, k fašanki spravlati lüdi se hitimo, dosta gostüvanjao rediti vidimo i tak celo zimo veselo držimo prepesnil Milan Vincetič

Literarne lastnosti ima tudi tretji del že omenjene knjige Starišinstvo i zvačinstvo iz leta 1807– Zgovárjanja pri večerji po tej deački osobaj. V 78 štirivrstičnih kiticah trije dijaki latinske šole z besednim dvobojevanjem, hvaljenjem lastne učenosti, navajanjem tujih mest in dežel ter z raznimi domislicami zabavajo svate, ko si izprosijo darove, pa šaljivo in mestoma parodično spregovorijo o zakonskem življenju.

V prvi polovici 19. stoletja je pesnil tudi Jožef Košič, ki je nekaj svojih pesmi uvrstil v dodatek k že omenjeni knjigi Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov. V drugi polovici 19. stoletja se mu je pridružil Imre Agustič, ki je v svojem časopisu poleg krajših zgodb in ljudskih pesmi objavil tudi nekaj pesmi, ki jih preveva človečanska ideja družbene pravičnosti, sodelovanja in prijateljstva.

V tej pesniški praksi se je prekmurska literarna govorica izpilila in kultivirala, tako da so v njej lahko »zaživeli« tudi madžarski literarni klasiki kot Petöfi, Arany, Tompa, Vörösmarty, Vajda, Gyulai, Kisfaludy idr., ki jih je največ prepesnil Janoš Kardoš.

Nov zagon je prekmurski poeziji ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja dal Jožef Baša-Miroslav, ki se je preko knjig Mohorjeve družbe seznanil s slovensko književnostjo in se jezikovno ter izpovedno 45

oplajal pri Prešerenu, Gregorčiču, Župančiču, Ketteju in Murnu. V ritmično razgibanih trohejskih in jambskih verzih je izpovedal svojo emocionalno-eksistencialno vezanost na dom in rod ter nelagodje ob življenju v tujem okolju, vero v orfejično moč poezije in bivanjski nemir.

Pomembno mesto v njegovi poeziji zavzema rodno Prekmurje, ki mu je ključna točka bivanjske gotovosti. Takšna je tudi pesem Tam gde.

Tam, gde siva Müra tečé, tam, gde njeni valovje, tam se čüti dobro srce, tam mi düša mérna je.

Tam je moja domovina, tam stoji moj rojstni dom, dom, šteroga v tom živlenji pozábo nigdár ne bom.

Tam je cvela moja mladost, tam je stála zibel mi.

Tam me nekaj dojde starost, tam želém počivati.

Podobno gladko je verz tekel tudi Avgustu Pavlu, ki je pisal predvsem življenjsko refleksivne in rodoljubne pesmi. Njegova in Baševa poezija sta most med predzdružitvenim in pozdružitvenim prekmurskim pesništvom.

Ob koncu 1. svetovne vojne in se je zastavilo vprašanje nadaljnje usode Prekmurja. Pogledi nanjo so bili različni, prevladala pa je na številnih javnih shodih izražena zahteva po združitvi s Slovenci onstran Mure. Po načelu samoodločbe narodov, ki ga je takrat mednarodna skupnost priznala za najvišje v reševanju tovrstnih vprašanj, je bilo pridruženo takratni Kraljevini SHS in slovenskemu matičnemu narodu.

Nove zgodovinske okoliščine in nove državne meje so spremenile tudi narodnostno-jezikovni položaj v Prekmurju. V procesu politične, socialne in tudi jezikovno-kulturne integracije je prekmursko besedo v javnem življenju postopoma zamenjevala knjižna slovenščina.

Vendar se ta proces ni odvil naenkrat in prekmurska beseda je v novi slovenski pokrajini ohranila poseben, nekak poluradni status. Tudi v tiskani obliki je živela naprej, najizdatneje v več kot ducat strankarsko in versko obarvanih časopisih, v koledarjih in v verskih publikacijah. V njih so avtorji pisali praktično o vseh področjih, ki so zadevala prekmurskega človeka. Ob političnih in verskih člankih so nastajali tipični publicistični žanri, ob njih tudi zapisi splošno kulturnega značaja, kot so kronike, zgodovinski in spominski zapisi, etnografski prikazi, kulturni pregledi ipd. Tudi literarni ustvarjalci so prekmursko besedo razvijali naprej in jim je vse tja do srede 30. let ostala sredstvo za izražanje njihovega videnja sveta in človeka. Omenjeni časniki, koledarji in drugi tiski so namreč postali občasni ali trajnejši gostitelji prekmurske pesniške besede, njihovi pesniški gostje 46

pa so prekmursko pozijo motivno-tematsko in izpovedno celo razširili. V njej lahko še danes razbiramo življenjski utrip Prekmurja v tistem času ter čustvovanje in čutenje prekmurskega človeka.

Dogodki in osebnosti iz regionalnega ali nacionalnega življenja so spodbudili nič koliko priložnostnih verzifikacij, ki so zanimiv dokument časa in odzivanja na dogodke, ki so ga burkali. Ena najznamenitejših je pesem Jožefa Klekla st. Kaj je Müra šepetala, ki je nastala v prelomnem zgodovinskem času pridruževanja Prekmurja Kraljevini SHS. Njena druga kitica jasno poudarja povezanost Prekmurja s slovenskim prostorom.

Müra je zašepetala: Kelkokrat sem z mesta vstala, poplávila rodno zemlo …

Tiste, ki svobodo jemlo, v svoji srdi sem iskala, ka bi njim na znanje dala: Ne me večni záto stvoro, da bi val moj brate ločo.

Jaz vezalje sem za nje, ki kre stráni mi žive.

Tudi neugodnih socialnih razmer, ki so številne Prekmurce pognale bodisi v sezonstvo bodisi v izseljenstvo, pesniki niso mogli prezreti in socialne pesmi so bile tožba nad njimi, moralna obsodba razmer in apel k njihovemu izboljšanju. Na drugi strani je odhajanje v tujino pri prekmurskih izseljenskih ustvarjalcih prebudilo močna domoljubna čustva, ki so jih izrazili v domoljubnih pesmih.

Seveda senzibilno pesniško oko ni moglo spregledati in uho ne preslišati barv in glasov slikovite pokrajine. Krajinske impresije so prekmurski pesniki tistega časa odtisnili v prepoznavno krajinsko liriko, v kateri je poleg podobe prekmurske domačije zdaleč najpogostejša podoba reke Mure.

Pesmim, v katerih so izražali življenjsko usodo svoje skupnosti, so prekmurski pesniki v tem času pridružili tudi osebnoizpovedne pesmi in v njih izpovedali svoja osebna življenjska občutja in bivanjska iskanja. Ob ljubezenskem in rodoljubnem čustvovanju so osrednje gibalo njihove izpovedi duhovna in emocionalna stiska ter eksistencialni nemir, ki so takrat prevevali ne le prekmurskega, ampak evropskega človeka nasploh. Tem občutjem so iskali primeren pesniški izraz v prekmurščini, ki je ob uveljavljajoči se knjižni slovenščini čedalje bolj postajala »le« eno od slovenskih narečij. Mlajša generacija ustvarjalcev, ki so se že šolali v Mariboru in Ljubljani, pa je v iskanju tega izraza začela ubirati nove poti. »Prisluhnite temu, kar pravim, gospoda …« Ozirajoč se po širših, nadpokrajinskih kulturnih obzorjih, je mladi rod na čelu z Miškom Kranjcem in Ferdom Godino ustanovil literarno gla47

silo Mladi Prekmurec (1936–1940), ki je postalo žarišče novih literarnih in tudi jezikovnih stremljenj. Prispevki v glasilu so bili pisani v knjižni slovenščini in tudi sicer so se »sinovi« v literarno-jezikovni polemiki z »očeti« odločili za pisanje v knjižni slovenščini in za literarno-estetsko zahtevno, sodobnim literarnim tokovom ekvivalentno književno ustvarjanje. Začeli so sooblikovati podobo slovenske nacionalne književnosti.

Tej generaciji so se po drugi svetovni vojni pridružili še drugi literarni ustvarjalci iz Prekmurja, ki so slovensko književnost obarvali z značilnimi panonskimi toni ali so jo s svojim literarnim ustvarjanjem celo trajno zaznamovali. Med njimi so tudi tisti, ki izhajajo z Goričkega: priznani pisatelj, dramatik in prevajalec Evald Flisar, pesnik Jože Žohar, ki živi v Avstraliji in tam goji ter razvija slovensko pesniško besedo, znani slovenski gledališki igralec Evgen Car, ki tudi literarno ustvarja, ljudski nabožni pisatelj Lojze Kozar, pisatelj in prevajalec iz nemške ter angleške književnosti Drago Grah, romanopisec ter novelist Frank Bükvič, ki je poklicno in pisateljsko deloval v ZDA, pesnika Ernest Ružič in Drago Kuhar, pisatelj, pesnik in filmski scenarist Feri Lainšček, za Miškom Kranjcem najbolj znan slovenski pisatelj iz Prekmurja, ter pisatelj in pesnik Milan Vincetič, pomemben soustvarjalec sodobne slovenske poezije. S svojimi literarnimi svetovi širijo izpovedna prostranstva slovenske književnosti; z besedami, v katerih še pozvenevajo starodavni glasovi, pa vanjo vnašajo značilne panonske tone. Tako kot ustvarjalci starejšega prekmurskega slovstva s starožitnimi besedami tudi oni s svojimi izrisujejo besedni portret pokrajine, iz katere izhajajo. Kot vabi slikovita pokrajina Goričkega, vabijo tudi njihove besede.

48

49

Jelka Pšajd

TEPSIJE, PÜTRE, KRPNJAČE PA DOBRE DOMAČE POGAČE ETNOLOŠKI PABERKI Z GORIČKEGA Goričko je del panonskega območja in njegovih kulturnih značilnosti, ki se kažejo v več kulturnih prvinah, seveda pod vplivom sosednjih pokrajin, tako slovenskih kot neslovenskih. Jezik je prekmurski z goričkim govorom.

Prebivalci Goričkega – Goričanci prebivajo v raztresenih vaseh in zaselkih na slemenih ter plitvih terasastih dolinah, ki se s severa in vzhoda iztekajo v prekmursko ravnino. V spominu, njihovo poimenovanje pa je že izgubljeno, so nazivi za Goričance Bomécče, Bomécke, Bojnécje ali Bomèci, Bákargje in Ledaščargje. Ustna folklora domačih imen je še vedno živa. Med ljudmi so še vedno znane šaljivke, zbadljivke ali coune za prebivalce posameznih vasi: Meklari, Tóvaji (Kuštanovci), Lončarge, Jufkaši (Lončarovci), Zgrebaši (Pečarovci), Pipaši (Kukeč, Fokovci), Grbanjefci (Stanjevci), Rakoši (Središče), Bijalje (Košarovci), Upkaši (Križevci), Telebaške (Andrejci), Žirkaši (Motvarjevci), Prolaši (Pordašinci), Ganicaši (Čikečka vas), Turbaške, Turbaši (Fokovci, Kančevci), Kurinaške (Ivanovci), Kajnkaši (Poznanovci), Bandari (Krašči), Gombaši (Mačkovci), Kürnjaci (Prosenjakovci), Parovnjaki (Berkovci), Ròftari (Kuzma, Dolič, Trdkova), Tantoši (Panovci), Tati (Ratkovci), Vužganci (Pordašinci), Žalostniki (Gornji Petrovci).

Poleg poljedelstva, živinoreje, vinogradništva in čebelarstva so imele rokodelske obrti in domače dejavnosti velik pomen v preteklosti, ko si je posameznik izdeloval doma predmete za domačo, hišno rabo. S spreminjanjem gospodarskih razmer je veliko preteklih rokodelskih obrti in domačih dejavnosti izginilo. Skoraj vse, kar so ljudje v preteklosti potrebovali za življenje, so kupovali na sejmih, ki jih je bilo na Goričkem veliko (vsaka vas je imela svojega). Tudi rokodelci so svoje izdelke največ prodajali na sejmih. Danes so proščenja na dan godovnega zavetnika katoliških cerkva v Pečarovcih, Sv. Juriju, Kuzmi, Gornjih Petrovcih, Markovcih, Strehovcih, Boreči, na Kobilju, Cankovi, pri Gradu. V zadnjih desetletjih 19. stoletja so bile najbolj razširjene lončarska, čevljarska, krojaška, šiviljska, mlinarska in žagarska obrt.

Mlini s turbino in lastno elektriko so bili na Goričkem že okrog leta 1930, med vojnama so bili paromlini, parne žage, mlini na vodni pogon z vodnimi kolesi in turbinami. Številni so bili lončarji. Središče goričkega lončarstva so bili Moščanci in Pečarovci. Kobilje je bilo nekoč zelo znano po lončarski dejavnosti. Lončarji so izdelovali različno posodo: majhne lončke, lonce za kisanje mleka, vrče za prenašanje vode, cedila, pinje, pokrivače za lonce, tepsije, pütre, krpnjače, vrče za vino …, kasneje 50

51

pa tudi lončene spominke. Posoda je bila različno žgana: enkrat – bela ali svetla posoda, črno – črna posoda (v glavnem so črno žgali v Filovcih, gorički lončarji ne) in glazirana ali oblijána. Izdelek so različno prodajali, na sejmih ali pa od hiše do hiše. Precej so v 70. letih izdelovali in prodajali podjetju Dom, kar jim je prinašalo dober zaslužek. Pütra kot najbolj prepoznaven izdelek prekmurskih lončarjev je služila za prenašanje vode, večja tudi za shranjevanje bučnega olja. Ozek vrat je omogočal, da je voda v njej ostala dolgo hladna. Še vedno je najpogostejši lončarski izdelek in najuspešneje prodajan spominek iz Prekmurja. Lončarje najdete v Pečarovcih, Filovcih in v Lemerju.

Med domačimi obrtmi so bili znani tesači s Kobilja, ki so tesali les za ostrešja gospodarskih poslopij in stanovanjskih hiš ter železniške pragove.

Tkalstvo je bilo poleg lončarstva najpomembnejša domača obrt in dejavnost v Prekmurju. Pridelava in predelava lanu je bila pomembna domača dejavnost. V glavnem so tkali moški, ženske so jim pomagale pri napeljevanju niti na statve. Tkalko najdete na Hodošu.

Kovači so do 20. stol. sodili med najpomembnejše rokodelce na slovenskem podeželju, ker so bili neločljivo povezani z vsakdanjimi človekovimi potrebami. Izdelovali so poljedeljsko in drugo orodje, kovane dele vozov, orodje za vinogradniška in gozdarska dela, pripomočke in opremo za gradnjo hiš, zunanjo in notranjo opremo, prav tako so orodje tudi popravljali. Kovaške delavnice začnejo izginjati oz. prenehati z delom v 80. letih 20. stol. oz. z množičnim pojavom traktorjev in kmetijskih strojev ter z ukinitvijo podkovske šole. Kovače še najdete v Martjancih, Puconcih in Andrejcih. V Rogašovcih izdeluje čevlje zadnji čevljar v Pomurju.

Na Goričkem prevladuje razpršena poselitev po slemenih in pobočjih. Nekoč kakovostne kmečke stavbe so izginile. Pritlični objekti s podaljšanim napuščem so omogočali suh prehod v stanovanjske prostore ter med stanovanjskimi in gospodarskimi prostori tudi v slabem vremenu. Prevladujoč naravni gradbeni material stavbnih hiš in gospodarskih poslopij sta bila les in glina. Ostanki arhitekturne podobe pokrajine se kažejo najpogosteje v redko ohranjenih cimpranih hišah, kjer so združena tesana lesena brvna, ilovnat omet, pomešan s slamo (kot vezivo), apnen premaz ter slamnata streha.

Izdelovanje opeke je bila pomembna domača dejavnost za lastne potrebe, saj so cimprane hiše nadomestile zidane iz doma narejene opeke in doma izkopane ilovice. Danes je podoba precej spremenjena. Izginile so tudi butane hiše – nabijance, tučence, blatnjače, v katerih so zidovi iz nabite zemlje/ilovice. S slamo znajo strehe pokrivati še mojstri v Trdkovi, Kraščih, Fikšincih in Serdici.

V delovnih in letnih šegah so se do danes ohranili nekateri stari kulturni elementi panonskega prostora, predvsem v spominu ljudi.

Mnoge delovne šege, ki kažejo zabavno podobo, so bile v preteklosti zelo povezane z vero in čarodejstvom in izhajajo iz čarodejnih poljedeljskih obredov. Do danes se je ohranilo borovo gostüvanje, ko ob pustu Goričanci po posameznih vaseh organizirajo poroko z borom.

52

Ker se v predpustnem času ni nihče poročil, imajo vaščani možnost, da zaslužijo denar za potrebe vasi (v preteklosti je bil glavni namen sramotenje mladih, ker se niso poročili). V pustni prireditvi se prepletajo šege prave poroke in pusta, tako da gre za »pustno poroko«.

Nastopajoči liki se delijo v dve glavni skupini, na svatbo in fašenke.

Za najstarejšo izvedbo borovega gostüvanja velja tisto v Puconcih leta 1921. Danes je borovo gostüvanje bolj prireditev kot šega, saj ne gre več za sramotenje neporočene mladine, ampak za razveseljevanje, druženje in zaslužek. Še vedno pa ob veliki noči barvajo remenke (jajca) s tehniko škrabanja (praskanja po barvanih jajcih). To tehniko naj bi v Motovilce prinesel Cigan že pred letom 1937. Pred tem letom je bila znana tehnika okraševanja z nanašanjem voska. Na veliko je jajca začela škrabati družina Rajsar. Danes najbolj znana izdelovalca škrabanih remenk sta v Motovilcih in pri Gradu, tehnika voskanja pa se je ohranila v Dobrovniku.

Na lucijino (13. decembra) so dečki hodili voščit od hiše do hiše.

Pobrali so drva na dvorišču in jih vrgli na tla v kuhinji, voščili ter pobrali darove. Ženska na ta dan ni smela k sosedom, ker kokoši ne bi nesle jajc.

Na tri kralje (6. januarja) so z blagoslovljeno vodo, ki so jo na ta dan prinesli iz cerkve, poškropili hišo in gospodarske objekte – to je bil božji blagoslov. Trije moški – koledniki so hodili voščit od hiše do hiše, na vrata pa so napisali leto in GMB. Če so gospodarico ali gospodarja domačije našli v hlevu, so z napisom »okrasili« hlevska vrata, sicer pa hišna vhodna vrata.

Od šeg življenjskega ciklusa so se najdlje ohranile poročne šege.

Podarájska šega ali hoditi po podaráj je zelo stara in je ohranjena samo še v spominu starejših prebivalcev Goričkega. Že ime pove, da gre za zbiranje darov: nevesta je tri tedne pred zdávanjem (poroko) hodila po okoliških vaseh od hiše do hiše in s starejšo sorodnico, navadno z žensko, ki je znala dobro govoriti, v košaro nabirala darove, npr. jajca, denar, laneno predivo. Pri hiši, kjer so vedeli, da prideta, so jima na hišni prag nastavili brezovo metlo. Sneja (nevesta) jo je morala vreči preko strehe. Če ji je uspelo, je veljalo, da bo dobra in friška (hitra, iznajdljiva).

Prav tako stara šega, ki je izginila, je bosman. Kuharice so spekle gíbanco iz devetih nadevov (jabolk, maka, skute, orehov), prekritih s testom. Vrh so okrasile s spletenimi majhnimi vrtanki ali rožicami iz testa. Okrašeno in spečeno so zavile v prt in na vrhu zavezale. Bosman (zavita gibanca), zavezan na leskovo palico, in kokoš sta dva moška odnesla na nevestin novi dom. To je bilo za srečo in da nevesta na novem domu ne bi bila lačna. Ker pa so ljudje šege znali napraviti tudi humorne, je eden od mladeničev takole predal kokoš: »Eti san van prneso eno kokouš. Dobro njej klün zavešte, ka van nede dosta nazaj kokodakala!« Pri zmivanju so svatje, predvsem pa nevesta in ženin, drugi dan poroke zjutraj šli do studenca in se tam umili. Med potjo so zganjali norčije.

53

Še danes na poroko vabijo posebni vabovci, imenovani zvači, pozvačini ali pa to vlogo prevzemajo drüžbani. V nekaterih vaseh je bila posebnost, da vabovec ob prihodu v hišo ni takoj razkril namena svojega obiska, ampak se je izdajal za nekoga drugega. Zato je velikokrat prihajalo do humornih dialogov in zabavnih situacij. Svalblica, posvalbica, posvadbica (družica) je bila takoj za nevesto prvi oné, saj je imela pomembno vlogo na poroki: skupaj z drüžbanom je na poroki skrbela za dobro razpoloženje, morala je vriskati in plesati Pred oltarjem je nevesti držala šopek, ji vzela venec z glave in imela zanjo govor.

Od različnih verovanj se je najdlje ohranila praksa zdravljenja zvörčenega (uročenega) otroka. Verjeli so, da je bil otrok uročen s hudim pogledom in je zaradi tega jokal ter bil nemiren. Potrebno ga je bilo ozdraviti s pomočjo vode in oglja. Tudi v moč coprnic so verjeli, saj naj bi delale slabo majhnim otrokom in živini. Mlada dekleta pa so ob različnih prazničnih dneh vedeževala za dobrega moža, starejši ljudje pa so napovedovali vreme. Danes so takšna verovanja ohranjena še v spominu starejšega prebivalstva.

Jedilnik goričkega človeka, ki spada v širše panonsko prehrambeno območje, je različen. Od starejših jedi so se ohranili retaši ali vitice (iz vlečenega testa) z nadevom iz jabolk, repe, zelja (kapüste), maka ali skute, močnata jed šterc, prekmurska šunka, prekmurska gibanca z devetimi nadevi iz maka, jabolk, skute in orehov, gibíce (razvaljane iz moke in vode, ki so jih drobili v mleko), vrtanek (okrogel bel kruh z luknjo na sredini) in perec (okrogel kruh z luknjo na sredini in spleten v kite). Še zmeraj so v uporabi velike količine kisle smetane in postopek kvašenja (kisanje živil, npr. repe, zelja, kumar). Praznik so bile koline; celo otroci so lahko dva dni ostali doma, prva jed pa je bila pečena kri. Ko so svatje na poroki dobili žujco (jed iz svinjske kože in kosov prekajenega mesa, ki se je ohlajena strdila in postala želatinasta), je bil znak, da »se morajo domov čujskati« (oddrsati). Ohlajena žolca je bila podobna ledu, na katerem drsi, in zaradi tega je ta jed narekovala odhod domov in konec poroke (kot da bi oddrsali s poroke). Medičarji so v preteklosti svoje izdelke na Goričkem prodajali po sejmih, danes pa medičarsko delavnico najdete v Ratkovcih. Številna turistična in kulturna društva, plesne folklorne skupine, pevci in pevke glasbene folklore (vsaka občina ima svoje društvo) ter posamezniki skrbijo za ohranjanje in oživljanje nekaterih preteklih šeg, kmečkih del, praznikov. Na novo pa nastajajo tudi posamezne lokalne etnološko-zgodovinske zbirke ali »muzeji«, kot npr. v Adrijancih, Šalamencih, Korovcih, Berkovcih, na Krplivniku / Kapornák in v Kobilju. V gradu pri Gradu pa je javnosti na ogled šest rokodelskih delavnic in domačih dejavnosti.

54

K R A J E V N I K A Ž I P OT

OBČINA CANKOVA

Cankova . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58 Domajinci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Gerlinci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 60 Gornji Črnci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 Korovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 61 Krašči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 64 Skakovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65 Topolovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65

OBČINA GORNJI PETROVCI

OBČINA GRAD

Dolnji Slaveči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Grad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Kovačevci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Kruplivnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Motovilci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Radovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

Vidonci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .

79 80 82 83 83 83 83

OBČINA PUCONCI

..........................

95

............................

95

Adrijanci Boreča

OBČINA MORAVSKE TOPLICE

Gornji Petrovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 96 Košarovci

.........................

97

Križevci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 97 Kukeč

.............................

99

Lucova

............................

98

Martinje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98 Neradnovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 99

OBČINA ROGAŠOVCI

Fikšinci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67 Kramarovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67 Nuskova . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 67 Ocinje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Pertoča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68 Rogašovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Ropoča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Serdica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 69 Sotina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70 Sveti Jurij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 71 Večeslavci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73

OBČINA KUZMA

Dolič . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 Gornji Slaveči . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 75 Kuzma . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Matjaševci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 Trdkova . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 76 56

Bodonci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 Bokrači . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 Beznovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . - Brezovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85 Dólina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 Dankovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 Kuštanovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 Lemerje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 Mačkovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 Moščanci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 87 Otovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 Pečarovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 88 Poznanovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Prosečka ves . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 86 Puconci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 89 Strukovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91 Šalamenci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 Vadarci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92 Vaneča . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93

Panovci

...........................

99

Peskovci

..........................

99

Stanjevci

........................

100

...........................

101

Šulinci

Ženavlje

.........................

101

OBČINA ŠALOVCI

Budinci

..........................

103

Čepinci

..........................

103

Dolenci

..........................

103

Domanjševci/Domonkosfa . . . . 105 Markovci

........................

Andrejci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Berkovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Bogojina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Bukovnica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 115 Čikečka vas/Csekefa . . . . . . . . . 116 Filovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 116 Fokovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Ivanjševci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Ivanovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 117 Kančevci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Krnci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113 Lončarovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119 Martjanci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 120 Moravske Toplice . . . . . . . . . . . . . 121 Motvarjevci/Szentlaszlo . . . . . 121 Noršinci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 122 Pordašinci/Kisfalu . . . . . . . . . . . . 123 Prosenjakovci/Partosfalva . . . . 123 Ratkovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 Sebeborci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 Selo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 124 Središče/Szerdahely . . . . . . . . . 125 Suhi Vrh . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 Tešanovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125 Vučja gomila . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 113

106

Šalovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 106

OBČINA KOBILJE

Kobilje

127

OBČINA DOBROVNIK

OBČINA HODOŠ

NASELJE IZVEN OBRAVNAVANIH OBČIN:

Hodoš/Hodos

Krajna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 63

Krplivnik/Kapornak . . . . . . . . . . . 111

..................

...........................

109

Dobrovnik/Dobronak . . . . . . . . . 131 Strehovci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 132 Žitkovci/Zsitkoc . . . . . . . . . . . . . . . 132 57

OBČINA CANKOVA

Občina Cankova, ki ima v dobršni meri razvito osnovno infrastrukturo, leži na skrajnem jugozahodu Goričkega, ob avstrijski meji, severno od Bad Radkersburga. Leži na površini 30,6 km2, ima 8 naselij (Cankova, Domajinci, Gerlinci, Gornji Črnci, Korovci, Krašči, Skakovci, Topolovci) in 2067 prebivalcev. Njen sedež je na Cankovi, meji na občine Tišina, Rogašovci, Puconci in na Republiko Avstrijo.

58

CANKOVA Vas se omenja kot Kaltenprun (1366), pozneje tudi Hydegkwth (1499) in je gručasto naselje na robu Goričkega ob državni meji z Avstrijo. Večji del leži na rahlo valoviti terasi.

Sredi vasi je trg, na katerega jugovzhodnem robu je hiša vzdolžnega tlorisa, zgrajena leta 1837. V njej se je rodil jezikoslovec Avgust Pavel. Nanj spominjajo spominska plošča na pročelju hiše, doprsni kip na trgu in spominska soba v vaško-gasilskem domu. V kraju je v letih 1858–1909 župnikoval Jožef Borovnjak in tu v sodelovanju z bližnjimi radgonskimi duhovniki zaznavno povezal prekmurski in osrednjeslovenski prostor. Tudi njemu so domačini na trgu postavili doprsni kip. Sredi trga stoji župnijska cerkev sv. Jožefa, ob njej pa šola, ki je bila prvič zgrajena leta 1850, drugič 1938, sedanja dozidana in obnovljena šolska zgradba pa je iz leta 1971. Od leta 1950 deluje v naselju tudi otroški vrtec. V sosednji avstrijski vasi Potrna (Laafeld) stoji na domačiji, kjer so Pavlovi živeli do leta 1924, Pavlova hiša (Pavelhaus). V njej je umeščena razstavna, publicistična in domoznanska dejavnost Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Župnijska cerkev sv. Jožefa je bila zgrajena leta 1754 in je v jedru še baročna. Današnjo podobo je dobila v letih 1898–1900, ko so jo preuredili po načrtih arhitektov Spangerja in Muhra. Notranjščino cerkve je zadnjič oblikoval arhitekt Zazula, v njej pa poleg oltarne podobe sv. Družine (delo Franca Horvata iz leta 1908) pozornost pritegujejo kakovostne stenske slikarije iz leta 1970 in slikana okna, ki so nastala po risbah Staneta Kregarja (1905–1973).

Vila Vogler daje urbani značaj osrednjemu delu naselja, ki ga oblikujeta dve cestni osi in se odpira na osrednji trg. Je vogalna, enonadstropna, šestosna zgradba iz 18. stoletja. Kakovostno oblikovano pročelje členijo horizontalni zidci, posebno vrednost ima poznobaročni kamniti portal. K nekdanji sloviti furmanski gostilni sodi razsežno dvorišče z mogočnimi gospodarskimi poslopji, mestoma okrašenimi z lepimi opečnimi motivi. Kavarna Vogler je bogata stanovanjska hiša s pripadajočimi gospodarskimi objekti.

Prostor odločitev − občinska upravna zgradba

Bronasti kip Avgusta Pavla na osrednjem trgu v Cankovi

Župnijska cerkev sv. Jožefa v Cankovi

59

Cankovska meščanska vila

Svet je velki, a moj dom je mali, pa mi lübši dönk kak celi svet: tam mi človek vsaki nepoznani, tü me pozna vsako drevo, cvet.

Zapüstim vas s tugotežkim srcem, hrib, dolina, gore, dragi dom!

Meščanska vila je obrnjena proti desni cestni osi iz Skakovec. V nadstropje zidana vila s poudarjenimi arhitekturnimi členi in umetelno izdelano leseno verando ne skriva spogledovanja s podobnimi ambicioznejšimi meščanskimi zgradbami poznega 19. stoletja.

Avgust Pavel (1886–1964), jezikoslovec, literarno-kulturni posrednik, pesnik in prevajalec, je v Bdp. študiral hungaristiko in slavistiko ter iz slednje tudi doktoriral z dialektološko razpravo o cankovskem govoru. Ob jezikoslovnem je pomembno tudi njegovo prevodno in literarnoposredniško delovanje. V madža–pesnikov in pisateljev, v knjižni obliki zlasti Ivana Cankarja in ljudsko slovstvo. Z njimi in s preučevanjem madžarsko-slovenskih kulturnih stikov je postal osrednji kulturni posrednik med narodoma v času med obema svetovnima vojnama. Pesnil je v prekmurščini in madžarščini. V letih 1907–1917 je v prekmurskem pokrajinskem tisku objavljal domoljubno-domačijske pesmi, v madžarščini pa je izdal pesniški zbirki Tako pojem psalme v naročju slepe doline (1933) in Zažgani gozd (1936). Slovenske prevode njegove poezije je priskrbel Lojze Kozar.

A če Bog dá, se šče enkrat vrnem i vas pali, pá vas vido bom.

Avgust Pavel

Gomilno grobišče pri Gerlincih

60

DOMAJINCI Vas, ki se omenja kot Domoniarew (1365) in Domanych (1366), je obcestno naselje vzhodno od Ledave, umeščeno v široko dolino. Gasilski dom s prireditveno dvorano je iz leta 1969.

V vasi je kapelica z zvonikom, ki so jo domačini postavili leta 1880 in posvetili sv. Marjeti. Pokriva jo dvokapna, v zadnjem delu zaokrožena opečna streha.

GERLINCI Vas se omenja kot Jurgelfalua (1366) in Jewrglyncz (1499) in je razmaknjeno naselje v zahodnem delu Prekmurja na slemenih ob cesti Cankova–Ocinje. Na zahodu sega do državne meje ob Kučnici, na vzhodu meji ob potoku Črncu na Pertočo in Ropočo. V vasi je staro šolsko poslopje je iz leta 1910 in kapelica Antona Padovanskega, postavljenja leta 1861 in oblikovana v baročnem duhu. Tu je bil rojen pisatelj Evald Flisar. V gozdu zahodno od kraja v bližini državne meje z Avstrijo je večje gomilno grobišče.

Evald Flisar (1945), pisatelj, dramatik, prevajalec in urednik, je na Filozofski fakulteti v Lj. študiral primerjalno književnost, na Chiswick Polytechnic v Londonu pa angleški jezik in književnost. V sodobni slovenski književnosti, ki jo sooblikuje od leta 1966 naprej (pesniška zbirka Symphonia poetica), je ustvaril prepoznaven pripovedni opus, v katerem potopisni žanr (npr. Tisoč in ena pot, 1979, Južno od severa, 1981) združuje z romanesknim pristopom (npr. Lov na lovca in druge zgodbe, 1984, Čarovnikov vajenec, 1986, Noro življenje, 1989, Popotnik v kraljestvu senc, 1992, Potovanje predaleč, 1998, Zgodbe s poti, 2000, Velika žival samote, 2000, Ljubezni tri in ena smrt, 2002, Čaj s kraljico, 2004, Mogoče nikoli, 2007). Piše tudi radijske igre in drame, za katere je dvakrat prejel najvišje nacionalno dramsko priznanje – Grumovo nagrado (1993 za dramo Kaj pa Leonardo in 2005 za dramo Nora Nora) in enkrat nagrado Prešernovega sklada (1993 za tragikomediji Kaj pa Leonardo? in Jutri bo lepše).

V slovenščino je v knjižni in revijalni obliki prevedel številne tuje avtorje, prav tako je v angleščino prevedel več slovenskih avtorjev.

Sombotelov pravi kostanj spada v družino bukovk. Te sodijo med najvišja drevesa, njihova prisotnost v naravi pa kaže na toplo podnebje in kisla tla. Takšne življenjske razmere so nedvomno na Goričkem, zato je pravega kostanja v kislih bukovih gozdovih veliko. Precej kostanjev dosega izjemno velikost in starost. Takšen je tudi Sombotelov kostanj v Gerlincih s svojimi 22 metri višine in 656 cm obsega. Gerlinčarji so ponosni na svoje stare drevesne očake in vsako jesen pripravijo praznik mošta in kostanjev.

»Spomin na vas, v kateri sem preživel otroštvo, je edina vez s preteklostjo, edini dokaz, da moje življenje ni samo splet iluzij, ampak zgodovina, ki se je začela v nekem določenem kraju, sredi Evrope, med Alpami in Panonijo, v Prekmurju.« Evald Flisar

Zeleno dno nekdanjega Panonskega morja

GORNJI ČRNCI Vas, ki se leta 1366 omenja kot Korlatfalua in leta 1499 kot Chernecz, je naselje v zahodnem delu Goričkega s precej gručastim jedrom na obeh straneh potoka Črnec. V kraju sta dve kapelici zaobljubljenih povratnikov iz 1. svetovne vojne.

KOROVCI Vas je razloženo naselje severozahodno od Cankove v neposredni bližini obmejne Kučnice na podnožju Goričkega. V pisnih virihe se omenja kot Grofenyk (1366) in Korosecz (1499). V vasi je kapelica sv. Duha, vaški muzej – Gale-

Galerija Bransberger

61

Začetek turistične gozdne učne poti Fuks graba

Po sledeh bakrenodobne naselbine

Narcisni travnik – veselje za oko in dušo

62

rija Bransberger pa je miniaturni etnografski muzej, saj je v njej zbirka kmečkega orodja in atributov bivanjske kulture. V Korovcih je še gozdna učna pot Fuks graba.

Kamnito razpelo s Križanim in Marijo pod njim pred korovskim gasilskim domom je bilo postavljeno leta 1863, obnovljeno pa 1963.

Fuks graba je gozdna učna pot, ki jo je v Korovski gori v sklenjenem mešanem gozdu zasnoval in vzpostavil nekdanji lastnik Jože Toplak. Njeno poimenovanje je sestavljeno iz nemškega izraza za lisice, ki jih je tu veliko, in narečnega izraza za gozdno grapo. Gozdno učno pot so z 9 vsebinskimi točkami opremili strokovnjaki Zavoda za gozdove iz M. Sobote in tako na zanimiv način predstavili to naravno vrednoto. V njej se lahko seznanite s sestojem črne jelše, pomenom gozdnega roba, smrekovo monokulturo, lisičjim domom, obnovo gozda, lovskimi objekti, rastjo drevesa in pedološkim prerezom tal. Vseskozi so ob poti poimensko predstavljene tudi različne vrste iglastih in listnatih dreves, ki rastejo na Goričkem ali pa so bile semkaj zanešene od drugod. V gozdu raste tudi jelka (Abies alba), ki tukaj dosega skrajno točko svojega vzhodnega areala v Sloveniji. Posebna naravna dragocenost in ekosistemska vrednota je potoček, ki se v številnih meandrih vije ob poti. Na enem njegovih izvirov je voda zajeta v kamnit vodnjak, kamor so nekoč z lončenimi črnimi pütrami hodili zajemat pitno vodo. Dolžina poti: 2,4 km, krožna, število vsebinskih točk: 9, začetek poti: Korovci, zaključek poti: izletniška kmetija Kozelinovih v Gerlincih, potreben čas za ogled: 2 uri.

Narcisni travniki ob Kučnici na meji z Avstrijo so preostanek nekdaj bogatih rastišč belocvetnih narcis (Narcissus poeticus). Domovina te podvrste narcis je Sredozemlje in je bila verjetno k nam zanešena z vrta. Velikokrat je ta podvrsta v naravi pomešana s sorodno gorsko narciso (Narcissus radiiflorus), ki je razširjena od nižinskega do subalpinskega pasu. Obe podvrsti je težko razločiti, čeprav med njima obstajajo razlike v obliki in velikosti listov cvetnega odevala. Ne glede na to, za katero podvrsto gre, jim domačini pravijo piklonce in se posebej veselijo njihovega pomladnega cvetenja. Travniki z njihovimi rastišči so na seznamu naravnih vrednot državnega pomena.

KRAJNA Ta razpotegnjena vas ob cesti Gederovci–Cankova sicer spada v občino Tišina in ne leži neposredno v Krajinskem parku Goričko, vendar jo s kraji znotraj krajinskega parka povezujejo bogate zgodovinske vezi. Prvič se omenja kot Weezh (1365), pozneje kot Krayna (1499), v prekmursko kulturno zgodovino pa je dala kar tri pomembne pisce, Franca Temlina ter bratranca Jožefa Klekla st. in Jožefa Klekla ml.

Franc Temlin je avtor prve prekmurske tiskane knjige. Njegov rojstni datum ni znan, kakor tudi ne datum in kraj smrti. Iz visokošolskih vpisnih knjig je razvidno, da je bil leta 1714 vpisan na univerzi v Halleju in naslednje leto na univerzi v Wittenbergu. V tem času je pripravil prevod Luthrovega Malega katekizma z naslovom Mali katechišmuš (1715). Temlin je delo prevajal na podlagi nemškega izvirnika, pomagal pa si je tudi z madžarskim prevodom le-tega (Györi katechismus, 1709). Primerjalne analize so pokazale, da gre za dokaj svoboden prevod, pravzaprav priredbo, saj je Temlin mestoma svobodno razširil izvirnik z dodajanjem besed ali s sinonimnimi izrazi, na slogovni ravni pa njegov katekizem odlikujejo svobodnejše sintaktične rešitve in z inverzijo dosežena pridvignjena dikcija ter čustveno obarvani neposredni nagovori na bralca.

Jožef Klekl st. (1874–1948), katoliški duhovnik, urednik in izdajatelj prekmurskega pokrajinskega tiska, pisec, politik in verski organizator, je po študiju teologije v Sombotelu in mašniškem posvečenju služboval v več krajih, nato pa kot upokojeni duhovnik živel v Črenšovcih. Že na začetku svoje duhovniške poti se je dejavno vključil v versko- in narodnoprerodno delo Ivanocyjevega kroga ter v tem duhu v decembru 1904 začel izdajati mesečnik Marijin list in v decembru 1913 še tednik Novine. Z uvedbo gajice v obe periodični publikaciji (1914) in z jezikovnim približevanjem knjižni slovenščini je širil in poglabljal duhovne in narodnostne vezi s slovenskim prostorom. V obeh tiskih in tudi v KSJ, ki ga je urejal od 1920 naprej, je objavil številne verske in posvetne članke različne vsebine ter nabožne, versko-vzgojne, poučne, domoljubne, krajinske in priložnostne pesmi. Kot politik je bil po pridružitvi Prekmurja h Kraljevini SHS član narodnega sosveta za Prekmurje, od 1920 do 1929 poslanec SLS v Beogradu, 1935 ban-

Naslovnica prve prekmurske knjige

Na Goričkom je sirmaški kraj, li ga mam najraj: tü je moj dom.

Na Goričkom male so vesi, velki Bog je v njih: tü je moj dom.

Na Goričkom prosti so lüdjé, mirno vsak žive: tü je moj dom.

Na Goričkom malo je vodé, goste so skuzé: tü je moj dom.

Na Goričkom teško se živé, sladko se vmerjé: tü je moj dom.

Na Goričkom je moj rojstni kraj, z tüjine silim nazaj v svoj dom.

Jožef Klekl st.

63

Goričke vedute

Krašči – lokomobila pri Ferencovih

Ledavsko jezero

64

ski svetnik v lendavskem okraju. Zelo široka je bila tudi njegova socialna dejavnost: pri agrarni reformi je zagovarjal lastniške pravice revnih, ustanavljal je hranilnice in posojilnice, deloval v Rafaelovi družbi, namenjeni tistim, ki so svoj socialni položaj reševali z delom v tujini, ustanovil prvo katališko tiskarno v Prekmurju itn. S svojo razvejano pastoralno, kulturno, socialno in politično dejavnostjo je bil v obdobju med obema vojnama osrednja osebnost katoliško orientiranega Prekmurja.

Jožef Klekl ml. (1879–1936), katoliški duhovnik in pisec, urednik verskega tiska, je že med študijem teologije deloval v Ivanocyjevem krogu narodno zavednih duhovnikov in sodeloval pri nastajanju prekmurskega pokrajinskega tiska v prvem desetletju 20. stoletja. Mdr. je urejal KSJ in vanj pisal članke o lokalni zgodovini, etnografske zapise ljudskih šeg in verovanj, leposlovne črtice ter gospodarske in poučne članke.

Objavljal je tudi v ML, tam poleg poljudnih člankov še nabožne in priložnostne pesmi.

KRAŠČI Vas je razloženo naselje pobočne in slemenske lege ter je v pisnih virih zapisano kot Zemerefolua (1365) in Crasych (1499). Domačija Ferencovih je priljubljeno shajališče ljubiteljev narave in ljudskih običajev, saj si je na njej mogoče ogledati staro lokomobilo z mlatilnico iz leta 1927 in številne primerke nekdanjega kmečkega orodja. Od tu izhaja pesmar Jožef Smodiš (17. stol.), avtor katoliške rokopisne cerkvene pesmarice.

Ledavsko jezero med vasema Krašči in Pertoča je nastalo z zajezitvijo Ledave in Lukaj potoka. To umetno akumulacijsko jezero naj bi pred poplavami zavarovalo niže ležeče vasi in mesto M. Sobota. Delo človeških rok je izkoristila narava in razmočena obrežna tla ponudila za domovanje trstišču, rogozju, ostricam, šašu, ločju in vrbovju. Skrite v riparijskem pasu gnezdijo tu vsaj dve vrsti trstnic, bičja trstnica (Acrocephalus schoenobaenus) in rakar (Acrocephalus arundinaceus), ter vse tri vrste cvrčalcev, kobiličar (Locustella naevia), trstni cvrčalec (Locustella luscinioides) in rečni cvrčalec (Locustella fluviatilis). Iz družine čapelj se tu zadržuje mala čapljica (Ixobrychus minutus).

Jezero je pomembna preletna postaja ptic, saj je bilo ob njem zabeleženih kar 22 vrst pobrež-

nikov, ki se tukaj ustavijo na svoji dolgi selitveni poti. Za posebne rastline, kot je polegla lindernija (Lindernija procumbens), so zanimivi tudi muljasti poloji, ki se pojavijo potem, ko voda upade. V jezeru in njegovi v bližini je posebej živahno spomladi, ko vanj iz okoliških gozdov hitijo dvoživke vseh vrst (žabe, krastače, pupki, urhi) odlagat svoj mrest. V nastalo jezero so ljubitelji rib kmalu naselili številne ribje vrste, tako domače kot tuje, in sedaj z veseljem posedajo na obrežju in čakajo na ulov. Pri ulovu rib jim »pomagajo« tudi drugi plenilci, kakršne so vidra in ribojede ptice kormoran, siva čaplja, črna štorklja, vodomec in čopasti ponirek.

SKAKOVCI Vas, ki se v pisnih virih omenja kot Zomoyanfolua (1365) in Zthakowcz (1499), je ravninsko naselje ob meji z Avstrijo in hišami ob cesti M. Sobota-Rogašovci ter krajevni cesti iz Strukovec. Sredi vaškega ozemlja teče potok Dobel.

Zaobljubna kapelica sv. Trojice je delo soboškega zidarskega mojstra Tivadarja Ratkola iz leta 1896. Zaradi gradnje z opeko in slikovite podobe predstavlja imenitno uresničitev podeželske psevdogotske sakralne arhitekture.

Ludvik Vrečič (1900–1945), slikar, se je šolal in deloval v Budimpešti. Umetnostna izhodišča njegovih del je mogoče iskati v okviru madžarskega plenerističnega slikarstva. Njegove slike prežema ekspresionistični patos svojskih eksistencialnih refleksij in tista posebna občutljivost, ki kanonizira čarnost panonskega sveta. Vrečičeve slike hrani in razstavlja Pokrajinski muzej v M. Soboti.

TOPOLOVCI Obcestna vas v bližini levega brega Ledave se v pisnih virih omenja kot Tapaloch (1366) in Thopolowcz (1499). Kraj je znan po posestvu nizozemskega priseljenca Pitza, ki je leta 1857 prišel na Szaparyjevo posestvo na Krajni kot visoko usposobljeni kmetijski strokovnjak in si je prigospodaril posestvo v Topolovcih. Zaslužen je za napredek kmetijstva na Goričkem.

Pitzeva pristava z ohranjeno osrednjo enonadstropno zgradbo, vključno z inventarjem, imenitno reprezentira izbrani okus njenih nekdanjih lastnikov, nizozemskega priseljenca in agronoma Pitza ter njegove družine.

Na Ledavskem jezeru

Kapela Sv. Trojice

Ludvik Vrečič: Pokrajina, olje, platno, 41,5 x 58 cm

Pitzeva hiša v Topolovcih

65

OBČINA ROGAŠOVCI

FIKŠINCI Vas, ki se v pisnih virih omenja kot Fulyfalua (1366) in Fwxlyncz (1499), je razpotegnjeno naselje večidel na slemenu ob cesti Cankova– Ocinje. Zahodno pod njo teče potok Kučnica, po podolju na vzhodni strani pa potok Črnec.

Do konca 2. svet. vojne je bil to nemški kraj, leta 1946 pa so bili nemški prebivalci izseljeni in so se sem naselili Slovenci iz raznih krajev. V vasi je na cestnem križišču kapelica iz 1. polovice 20. stoletja.

Cerkev Marije Snežne je dober primer historicistične, s psevdoromanskimi slogovnimi prvinami zaznamovane arhitekture iz leta 1850.

Je enoladijska, s poligonalno zaključenim prezbiterijem in čokatim zahodnim zvonikom.

Fasado členijo le lizene na vogalih in polkrožna okna.

Razgibana gorička pokrajina je vse pogostejši cilj kolesarjev.

KRAMAROVCI Precej strnjeno naselje ob državni meji z Avstrijo se v pisnih virih omenja kot Kramarfalua (1366) in pozneje Synesdorf (1499). Hiše so razmeščne večinoma ob cesti Gerlinci–Ocinje.

V kraju so živeli večinoma Nemci, ki so bili po vojni izseljeni. Kapela v vasi je z začetka 20. stoletja.

66

Občina Rogašovci sega od Ledavskega jezera na jugu do najvišjih vzpetin razvodnega gričevja med Muro in Rabo, na zahodu pa do potoka Kučnica, po katerem teče državna meja z Avstrijo. V obmejnih vaseh Fikšinci, Kramarovci in Ocinje so bili do leta 1945 pretežno prebivalci nemške narodnosti, po njihovi izselitvi pa so se tu naselili slovenski priseljenci s Koroške in iz Bele krajine.

Pretežni del prebivalstva se ukvarja s kmetijstvom, veliko pa jih dela tudi v tujini. Občina leži na površini 4.019 ha (40,1 km2), ima 11 naselij (Fikšinci, Kramarovci, Nuskova, Ocinje, Pertoča, Rogašovci, Ropoča, Sotina, Serdica, Sveti Jurij, Večeslavci) in 3.399 prebivalcev. Sedež občine je v Rogašovcih. Meji na občine Cankova, Grad, Kuzma, Puconci in na Republiko Avstrijo.

NUSKOVA Vas, ki se je v preteklosti imenovala Nozcykfolua (1365) in pozneje Nozkowawez (1499), je deloma razloženo, deloma obcestno naselje dolinske, pobočne in slemenske lege v severozahodnem delu Goričkega. Po dolini teče rečica Ledava, v njeni bližini je devet vrtin mineralne vode. V kraju sta kapela sv. Trojice in binkoštna cerkev ter spomenik vojne za Slovenijo, ki so ga postavili ob deseti obletnici vojne za Slovenijo.

Slatinska graba je dobila ime po naravnem izviru mineralne vode, ki tukaj vre kar v potoku in se niže pod izvirom zaradi železovega oksida značilno rdečerjavo obarva. Nahaja se med Apnenim (352 m) in Serdiškim ali Rdečim bregom (vrh Rotterberg s 408 m je v Avstriji, Serdiški breg s 416 m je v Sloveniji) in je naravni pojav, ki ga je vredno varovati. Velja pa tudi poskusiti slatino.

Gorički pejsaž

Na vrhu Serdiškega brega

67

Slatinska vrtina v Nuskovi (Foto: Stanka Dešnik)

Spomenik ruskim vojakom v Ocinju

Župnijska cerkev sv. Helene v Pertoči

68

Slatinski vrelci – vrtani so značilen rezultat človeškega nagnjenja, da naravne pojave izkoristi in vpne v svoje vskadanje potrebe. Voda, ki v nuskovskih vrtinah v neenakomernem ritmu bruha iz globine, je čista in bogata z ogljikovim dioksidom in raztopljenimi minerali železa. Ob vrtini se minerali odlagajo v neke vrste slatinsko sigo in dno jarka, po katerem voda odteka barvajo z značilno rjasto barvo. To so v preteklosti uporabljali slikarji pri slikanju fresk v sakralnih objektih.

Rdeče rjasta barva je uporabljena tudi v zaščitnem znaku trideželnega parka GoričkoRaab-Őrség.

OCINJE Vas, ki se omenja kot Werzenhof (1365) in Wczenhoff (1499), je pretežno gručasto naselje v skrajnem severozahodnem kotu Prekmurja ob državni meji z Avstrijo. Do 2. svet. vojne je bila to nemška vas, po izselitvi nemškega prebivalstva pa so prišli sem slovenski priseljenci. V kraju je zanimiv pokopališki vaški zvonik in spomenik ruskim vojakom iz 2. svet. vojne.

PERTOČA Vas je razloženo naselje z več zaselki v dolinski, pobočni in slemenski legi na obeh straneh ceste Cankova–Rogašovci. V preteklosti se je imenovala Walsetolua (1365), Perdolthfalwa (1499), Perthocha (1541). Ob potoku Črncu meji na Fikšince in Gerlince. Umetno Ledavsko jezero (1978) varuje ravninski del vasi pred poplavami. V kraju je zadružni dom iz leta 1947, stari Obalov mlin in žaga pa sta lepa primerka goričke tehnične dediščine. Župnijska cerkev sv. Helene v današnji stranski kapeli in zvoniku je ohranjen zvečine poznogotski videz. Zlasti kratki prezbiterij priča o gotski stavbni fazi, oprema v njej pa je psevdogotska. V nasprotni osi, kakor je bila stara ladja, so med 1963 in 1970 po načrtih Jožeta Požauka postavili nov cerkveni hram. Med opremo izstopata kakovostni plastiki tirolskega mojstra Josefa Schmalzla in slikana okna – vitraži, za katere je 1984. leta osnutke oblikoval Jože Zel.

Mokrotni travniki nad Ledavskim jezerom med Pertočo in Ropočo so zadnji ostanki mokrotnih travnikov v dolini Ledave. Morda so se z zajezitvijo vode še bolj zamočvirili, nedvomno pa s svojo mokroto prispevajo k vlažnosti zraka v večjem delu doline. Njihova posebnost in naravovarstvena vrednost so redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste. Med njimi naj omenimo posebej opazne rumene močvirske in modre sibirske perunike. Skrite v visoki travi gnezdijo prepelice. Poseben vtis pričarajo glavate vrbe, ki so jih ljudje sicer posadili za mejnike, njihove veje pa so svojčas s pridom uporabljali pri pletenju košar.

ROGAŠOVCI Vas, ki se je v pisnih virih imenovana Jacabfolua (1365) in pozneje Rogachowa (1541), je razloženo naselje zvečine ob cesti Gederovci– Kuzma. Po vaškem ozemlju teče rečica Ledava, severovzhodno od nje pa Rogašovski potok. Sredi vasi je kapelica Marijinega vnebovzetja z začetka 20. stol.

ROPOČA Vas je razloženo naselje z več zaselki na pobočjih in slemenih ob cesti Cankova–Rogašovci. V psinih virih se omenja kot Luprichfolua (1365) in Rwplethffalwa (1499). V vasi je kapela Srca Jezusovega z masivnim šesterokotnim zvonikom, ki je bila zgrajena na začetku 20. stol. Na hiši, kjer je živel kovač Anton Šadl (1890–1944), prvi dopisnik Ljudske pravice, je spominska plošča.

SERDICA Vas, ki se je v preteklosti imenovala Myklousfolua (1365), pozneje Zredyka (1499), je zelo raztreseno naselje severno od Rogašovec s številnimi zaselki. Tu je Serdiški breg (416 m), drugi najvišji vrh v Prekmurju. Pod njim je kamnolom. Rečica Ledava deli vas na dvoje. Na pokopališču je grobišče vojakov Rdeče armade.

Kanjon med Serdiškim/Rdečim in Sotinskim bregom, ki ga je voda izdolbla med Serdiškim in Sotinskim bregom, je naravna znamenitost struge Ledave. Kljub preteklim človekovim posegom vanjo je ohranila sonaravno podobo,

Mokrotni travnik nad Ledavskim jezerom

Rogašovska osnovna šola

Ropoča

Z razglednega serdiškega brega se lahko oko sprehodi daleč naokrog.

69

V starih vrbah živi hrošč puščavnik

zlasti z ohranjeno obrežno zarastjo in naravnimi hidrološkimi in morfološkimi lastnostmi.

Ledava je del obsežnega habitata vidre (Lutra lutra) in jelševca (Astacus astacus). Leta 2006 so v njej odkrili tudi potočnega škržka (Unio crassus), polžka ozkega vretenca (Vertigo angustior), ribico pezdirk (Rhodeus amarus) in navadno nežico (Cobitis elongatoides).

Sam kanjon nad Dajčevim mlinom v Sotini pa s svojimi strmimi bregovi v ozki dolini zbuja vtis prej visokogorske kot gričevnate krajine.

Serdiški ali Rdeči breg je s 416 m nadmorske višine takoj za Sotinskim bregom drugi najvišji hrib v Pomurju in na Goričkem. Z vrha, na katerem stoji brunarica, se proti zahodu odpira pogled v deželo vulkanov na vzhodnem Štajerskem v Avstriji in proti jugu v dolino Ledave vse do Mure in čez.

SOTINA Vas je močno razslojeno naselje z mnogimi zaselki. Na severni strani se stika z državno mejo z Avstrijo. Nekoč se je imenovala Wydoniafolua (1365), pozneje Zothyska (1499) in Zotheska (1541). Po dolini teče Rogašovski potok. V soteski med Sotinskim in Serdiškim bregom vstopa v slovenski prostor rečica Ledava.

70

Kugel (418 m), najvišji vrh v Pomurju

Izvir slatine je v potoku nedaleč od začetka geološki poti, ki se vije po meji med Slovenijo in Avstrijo ter se prične pri gostilni Valec v Sotini. Za razliko od drugih potokov na Goričkem teče ta neimenovani potok ob učni poti po kamnitem dnu temnih skrilavcev, kar mu daje poseben čar.

Kugel, hrib na skrajnem severnem delu Goričkega ob meji z Avstrijo in nad sotesko Ledave, je najvišji vrh v Prekmurju (418 m) ter geomorfološka posebnost. Sestavljajo ga filitoidni skrilavci, najstarejše kamnine na tem območju, nastale pred 500 milijoni let. Te v okolici obdajajo mnogo mlajši sedimenti. Paleozojski skrilavci določajo značilno obliko hriba in tvorijo posebno ter za Goričko neznačilno krajinsko podobo. 418 m visoka vzpetina je pretežno pokrita z gozdom in predstavlja najvišjo točko Goričkega. Na jugozahodnem obrobju, na levem bregu Ledave, je aktiven kamnolom, ki je značilno okroglo obliko Kugla deloma odkrhnil. Že pred nekaj leti si je obrobje kamnoloma izbrala za svoje bivališče velika uharica (Bubo bubo). Z vrha hriba se pogled odpira na vse strani neba: proti severu na južno Gradiščansko, proti zahodu v deželo vulkanov na vzhodnem avstrijskem Štajerskem, proti jugu v dolino Ledave in proti vzhodu na Goričko in na sever v Slovensko Porabje na Madžarskem. V letu 2006 je Javni zavod Krajinski park Goričko pod vrhom postavil vremensko postajo, ki samodejno beleži temperaturo zraka in hitrost vetra.

SVETI JURIJ Vas, ki se je v preteklosti imenovala Arnoldfyamiklosfolua (1365) in Zenthgyewrgh (1499), je razloženo naselje v severozahodnem delu Goričkega, na območju rečice Ledave, katere dolina se tod stisne. Župnija s cerkvijo, pri kateri je bila tudi kostnica, se omenja že leta 1366. Častitljivo starost ima tukajšnja šola, saj je začela delovati že leta 1601. Po štirih stoletjih so tukajšni učenci na začetku 3. tisočletja dobili novo, moderno šolsko zgradbo. Župnijska cerkev sv. Jurija se po načinu gradnje in stavbnih členih uvršča v vrh t. i. »prekmurske gotike« oz. v skupino prekmurskih gotskih arhitektur s konca 14. stoletja. Njeno jedro tvorita imenitni zahodni zvonik in petstranično sklenjen ter v notranjščini križnorebrasto obokan prezbiterij, ki je ohranil še izvirno,

Sotinski »razglednici«

Župnijska cerkev sv. Jurija

71

»In tedaj pride trenutek, ko se belo zasveti iz trave; sklonim se, da zadehti po ivanjščicah in detelji, po trpotcu in smetliki, po roki mi podrsne, v obraz se mi rumeno zazre zlatica, poberem sadež, se zravnam, ga podržim na odprti dlani: zrelo in belo, prezrelo in prebelo žitno jabolko!« Drago Grah

»Še je tu nekdanja simfonija nosečih njiv in preslic v plesu, robinij, stisnjenih med krive gabre, plavic, zaljubljenih v pšenico.« Jože Žohar

72

zidano oltarno menzo in stenski tabernakelj.

Nova cerkev je bila pozidana v historističnem, psevdoromanskem slogu v letih 1925–1926 po načrtih graškega arhitekta Hansa Pascherja. Od stare opreme se je ohranil kakovosten baročni Križev pot. Marmorni glavni oltar je delo Feliksa Tomana, Marijin oltar iz leta 1954 je opremljen s plastikami rezbarja Antona Blatnika, vsebinsko pestre stenske slikarije pa je izdelal Franc Horvat.

Drago Grah (1937–1980), literarni zgodovinar, prevajalec in pisatelj, je na Filozofski fakulteti v Lj. študiral angleški in nemški jezik s književnostjo in tam z dizertacijo Čas kot oblikovalna prvina v Döblinovem romanu Berlin Alexanderplatz (1977) postal docent za novejšo nemško književnost. Kot literarni zgodovinar se je posvečal predvsem sodobni nemški prozi, še posebej A. Döblinu in H. Böllu ter takratni vzhodnonemški literaturi in avstrijskemu pisatelju Friedrichu von Gagernu. Z znanstvenoraziskovalnim delom je tesno povezana njegova prevajalska dejavnost. Strokovna in leposlovna besedila je prevajal iz nemščine, angleščine in madžarščine v slovenščino ter iz slovenščine v nemščino. Kot literarni ustvarjalec se je zapisal pripovedni prozi, v kateri je tematiziral družbeno- in idejnopolitična vprašanja (potopis Pot in stranpoti, 1963), človeka kot družbeno angažirano in intimno bitje (novelistična zbirka Konec pravljice, 1964) ter konfliktno razmerje med osveščenim, idealističnim posameznikom in družbo (roman Deveta nebesa, 1969).

Jože Žohar (1945), pesnik, je leta 1968 emigriral v Avstralijo, kjer je bil več let aktivni član Slovenskega društva Sidney, predsednik Slovensko-avstralskega literarno-umetniškega kluba in urednik glasila Avstralski Slovenec.

Souredil je Zbornik avstralskih Slovencev 1988. Pesmi in literarna poročila objavlja v izseljenskih literarnih revijah (Avstralski Slovenec, Nova doba, Sodobni razgovori) in v Sloveniji (Dialogi, Sodobnost). Poezijo, prepredeno s pokrajinsko motiviko in izpovedno osrediščeno na doživljanje razcepa med prvo in drugo domovino, je izdal v pesniških zbirkah Aurora Australis (1990), Veku bukev (1995) in Obiranje limon (2004).

VEČESLAVCI Vas je razloženo, večidel položno naselje na obeh straneh rečice Ledave ob cesti M. Sobota–Kuzma. V preteklosti se omenja kot Wenchezlaufolua (1365) in Wecheslawcz (1499). V kraju je Marijina kapela, ki je bila zgrajena leta 1928 in jo karakterizirajo historične stavbne lastnosti, ob njej je še kamniti »Peršov križ« kot spomin na bitko pri Monoštru (1664). Tu je bil rojen prvi dopisnik Ljudske pravice Anton Šadl (1890–1944), ki je umrl v nemškem koncentracijskem taborišču. Števan Sijarto (1765–1833), evangeličanski verski pisec, je osnovno šolo obiskoval v artikularnem kraju Nemescsó, nato pa izobraževanje nadaljeval na evangeličanskem liceju v Šopronu. Po petletnem poučevanju v novoustanovljeni evangeličanski župniji v Križevcih (1783–1788) je odšel učiteljevat v Puconce, od tam pa je leta 1806 odšel v Domanjševce, kjer je bil učitelj in pomožni duhovnik. Iz starih rokopisnih pesmaric je zbral, predelal in uredil za tisk pesmi, ki so jih peli med bedenjem ob mrličih. V knjižni obliki so izšle leta 1796 pod naslovom Mrtvečne pesmi. Leto pozneje je dal natisniti molitvenik Molitvi. Na stari slovenski jezik obrnjene. Domnevno je Sijarto tudi avtor prve prekmurske posvetne knjige Starišinstvo i zvačinstvo (1807), kar naj bi kazale črke, dodane naslovu: S(ijarto) L(evit) D(omanjševski). Školjčni apnenec, apnenice je dokaz, da je ta del Zemljinega površja pred davnimi leti preplavljalo Panonsko morje. Skriva se v pobočjih in hrbtiščih hribov na desnem bregu Ledave med Kramarovci, Nuskovo in Večeslavci. Kamen je bogat s fosili – lupinami školjk in polžev. Pri Svetem Juriju, v Rogašovcih, Večeslavcih in tudi na Ocinju so ga nekoč lomili in iz njega v izkopanih jamah – v apnenicah žgali apno. Lomljenega oz. žaganega so uporabljali tudi za temelje hiš, ki še danes marsikje razkrivajo obstoj te kamnine v podtalju.

Knjiga Starišinstvo i zvačinstvo, zlasti njen tretji del, je bogata zbirka svatbenih običajev in nagovorov, zato so jo ljudje ne le prebirali, ampak si posamezna besedila iz nje tudi izpisovali in jih prirejena konkretnim okoliščinam uporabljali za lastne svatbene nagovore.

Ženjaj, rouža, ženjaj, trpi hico i znoj: vödobiš navečer od mene nájem tvoj.

Doli ti küšnoti z lic mam kaple znoja i v moji náročaj najdeš sen pokoja …

Iz Starišinstva

73

OBČINA KUZMA

Občina Kuzma se razprostira na terciarnem gričevnatem svetu Goričkega, na površini 22,9 km2. Ima 5 naselij (Dolič, Gornji Slaveči, Kuzma, Matjaševci, Trdkova) in 1.683 prebivalcev, od katerih mnogi odhajajo na delo v tujino. Sedež občine je v Kuzmi. Severni del občine meji na Avstrijo in Madžarsko, vzhodni na Občino Gornji Petrovci, jugovzhodni in južni del na Občino Grad, zahodni pa na Občino Rogašovci. Občina, katere večino tvorijo kmetijske površine, spada med demografsko ogrožena območja.

74

DOLIČ Vas, ki se je v preteklosti imenovala Keplewlge (1387) in Nidergrablen (1499), je v glavnem razloženo naselje ob cesti, ki vodi od Kuzme po dolini potoka Lukaj proti strmim pobočjem obeh slemen. V kraju je obnovljen leseni vaški zvonik.

GORNJI SLAVEČI Vas je razloženo naselje z več zaselki in se razprostira na sončnih pobočjih od Dolnjih Slaveč do Kuzme. V zgodovinskih virih se omenja kot Felseueche (1365) in Felsewzalocha (1499). Od leta 1919 je v kraju sedež evangeličanske fare. Poleg evengeličanske cerkve sta tu še Frčkov mlin in cimprana hiša s črno kuhinjo, imenovana Cilina iža. Od tu izhaja publicist in umetniški fotograf Mirko Lenaršič, v kraju pa je več desetletij živela in delovala tudi versko-poučna pisateljica Frida Kovač (1908–1997).

Evangeličanska cerkev je v današnji podobi delo več ustvarjalcev: prvotni načrt arhitekta Iva Spinčiča (1903–1985) je leta 1928, zlasti v pročelnih partijah, predrugačil soboški stavbar Janez Máyer, Cmerekar iz Veržeja pa jo je leta 1938 poslikal.

Mirko Lenaršič (1882–1966), publicist in umetniški fotograf, je po osnovnem in gimnazijskem šolanju v Sombotelu končal študij teologije in bil tam tudi posvečen za duhovnika. Med kaplanovanjem je doktoriral iz cerkvenega prava in nato opravljal duhovniški poklic v več slovenskih in madžarskih krajih. Poleg tega se je ukvarjal z umetniško fotografijo in objavljal leposlovne ter publicistične prispevke v slovenščini (prekmurščini) in madžarščini. V prekmurskem verskem tisku je na začetku 20. stoletja objavljal prispevke o prekmurskem slovstvu (KSJ, 1910), potopise, povesti ter pesmi (ML, 1907– 1910, N, 1918–1919). V župnišču v Nyőgéru so ohranili več njegovih originalnih črnobelih fotografij in knjig, prav tako so ustanovili Lenaršičevo fundacijo, ki zbira podatke in dokumente o njegovem življenju in delovanju. Negative barvnih fotografij in njegove nagrade s fotografskih razstav pa hrani Nádasdyjev Muzej v Sárváru.

Vaški zvonik v Doliču

Gornji Slaveči, pogled na evangeličansko cerkev

Goričko krajinsko stišje

75

Župnijska cerkev sv. Kozme in Damijana v Kuzmi

Spominski park v Kuzmi

Mejni kamen na stičišču treh držav

76

KUZMA Vas, ki se je svojčas imenovala Zaloucha in Zalocha (1387), je precej razloženo naselje z gručastim jedrom v dolini kraj ceste, ki se po nekaj sto metrih razveji proti Doliču in Matjaševcem. V kraju je poleg župnijske cerkve sv.

Kozme in Damijana še spominski park na vojne dogodke leta 1991. Župnijska cerkev sv. Kozme in Damijana je tu stala že v 15. stoletju, a sta od njene prvotne podobe po številnih prezidavah, nazadnje v letih1850 in 1880, preostala le zvonik in prezbiterij. Oba je ohranila arhitektka Majda Nerima, po katere načrtih so do 1969 postavili novo cerkev, ki jo je potem z vsebinsko mikavnimi grafiti (zlasti Križev pot) okrasil Lojze Perko.

ne bukovk daje tudi kakovosten les za kurjavo. A trdkovski graden ima povsem drugo nalogo. Očitno so ga zasadili zato, da bi že od daleč »opozarajal« na križpotje in nekdanjo Lepoševo gostilno. S 493 cm obsega in in 22 m višine je najmogočnejši graden na Goričkem. Čeprav v zadnjih desetletjih mimo njega vozi vse več avtomobilov, je še vedno vitalen in v poletni vročini marsikateremu domačinu, popotniku ali kolesarju nudi prijetno senco.

Turistična pot Tromejnik (14,7 km ali 11,8 km) ponuja številne naravne in kulturne znamenitosti tega dela Goričkega. Pot vodi mimo dveh cerkva, spominskega parka v Kuzmi, lesenega zvonika, izvira slatine, gnezda bele štorklje, izjemno velikega hrasta gradna in skozi močvirnato dolinico potoka Lukaj.

Turistična pot Tromejnik

M ATJ A Š E V C I Vas z več zaselki se razprostira severozahodno od Kuzme na dveh sosednjih slemenih in njunih precej strmih pobočjih ob avstrijski meji nad dolino potoka Lukaj. V preteklosti se je imenovala Mathyasfalua (1387) in Mathyasowcz (1499).

TRDKOVA Vas je razloženo naselje na obeh straneh potoka Lukaj, hiše so razmeščene v stranskih grapah in po bližnjih slemenih. Nekoč se je imenovala Trekwlgh (1387) in Therekwelghye (1499), leži pa na nekdanji tromeji med Jugoslavijo, Madžarsko in Avstrijo. Tam je mejni kamen Tromejnik iz leta 1924. Danes simbolizira prijateljstvo med stikajočimi se državami Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko. V kraju je tudi kapela sv. Cirila in Metoda iz 1. polovice 20. stoletja s kakovostnimi slikanimi okni – vitraži.

Hrast graden (Quercus petraea) v cestnem križišču na trdkovskem slemenu že 300 let potrjuje spoznanje biologov, da ima hrast graden izjemno trd in kakovosten les, kakor pove tudi njegovo latinsko strokovno poimenovanje (petraea = trdno). Te njegove lastnosti še posebej cenijo vinarji in sodarji ter ga s pridom uporabljajo pri svoji dejavnosti. Do nedavnega je bil nepogrešljiv tudi pri gradnji železnic. Podobno kot še nekatera druga drevesa iz druži-

Gozdna učna pot Tromejnik

77

OBČINA GRAD

Občina Grad je bila ustanovljena po preoblikovanju Občine Kuzma-Grad leta 1998. Obsega 37,4 km2 površin ter ima 7 naselij (Dolnji Slaveči, Grad, Kovačevci, Kruplivnik, Motovilci, Radovci, Vidonci) in 2.302 prebivalca.

Sedež občine je pri Gradu. Meji na občine Kuzma, Puconci in Rogašovci.

78

DOLNJI SLAVEČI Vas, nekdaj imenovana Alsozcleueche (1365) in Alsozalocha (1499), je zelo raztreseno naselje, ki se širi domala tri kilometre daleč po dolini potoka Lukaj ob cesti Motovilci–Kuzma, posamezni zaselki pa so tudi na obeh pobočjih in slemenih. Ob potoku Lukaj je Pütarov mlin, ki ga je odkupila občina, da bi ga preuredila v spomenik tehnične dediščine za turistične namene.

Mikloš Küzmič (1737–1804), verski pisec, začetnik prekmurskega katoliškega slovstva, je bil po študiju teologije v Györu in mašniškem posvečenju duhovnik pri Sv. Benediktu, od koder je kot vodja prekmurskih katoliških župnij in šolski nadzornik skrbel za verski in narodnostni dvig prekmurskih Slovencev. K temu je odločilno prispeval s svojimi knjigami. V desetletju 1780–1790 je za prekmurske katoliške vernike, ki so dotlej bili brez verskega tiska v materinščini, pripravil sedem knjig nabožne in posvetne narave, med njimi tudi evangelistar Sveti evangjeliomi (1780) in molitvenik Kniga molitvena (1783).

Kniga molitvena je še pol stoletja po nastanku ostala edini prekmurski katoliški molitvenik. V prvotni obliki so jo do 1891 ponatisnili osemnajstkrat, popravljeno pa do 1931 še devetkrat.

Anton Vratuša (1915), diplomat in politik, literarni in družboslovni raziskovalec, član SAZU, je študij slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti končal z inavguralno doktorsko dizertacijo Levec in Ljubljanski zvon (1941), nakar se je spomladi istega leta pridružil OF. Po italijanski aretaciji februarja 1942 je bil v več koncentracijskih taboriščih, nazadnje na Rabu, kjer je leta 1943 postal namestnik komandanta Rabske brigade, nato pa predstavnik vodstva NOG Slovenije pri vodstvu it. antifašistične rezistence v okupirani severni Italiji. Delovanje te brigade in svoje osebne vojne izkušnje je opisal v knjigi Iz verig v svobodo.

Rabska brigada (1998). Po vojni je delal v različnih zveznih organih, v takratni jugoslovanski diplomaciji in v slovenskih republiških organih. Mdr. je bil tudi direktor Inštituta za družbene vede v Beogradu, ustanovitelj Mednarodnega centra za podjetja v družbeni lasti v državah v razvoju v Ljubljani, redni profesor na FSPN v Lj. in Bg. Je častni doktor Univerze

Pütarov mlin v Dolnjih Slavečih

Svete evangjeliome so z nekaterimi jezikovnimi posodobitvami prirediteljev do leta 1919 trinajstkrat ponatisnili in so jo uporabljali vse do vključitve prekmurskih katoliških župnij v lavantinsko škofijo.

»Slovenci, ki so ostali onkraj meje, ko se je ta ustavila pri Srebrnem bregu, so kompaktno naseljeni v tehle vaseh, če gremo od Monoštra proti jugu: Slovenska ves, Sakalovci, Števanovci, Otkovci, Andovci, Verica, Gor. Senik; občutno manjšino imajo v Dol. Seniku in v Židovi. O slovenskem življu v okoliških vaseh pa pričajo samo še imena: Farkašovci, Csörötnök (prim. čreta), Troštje (Trouštva) …« Anton Vratuša

79

v Lj. ter Mb. in redni član SAZU. V 70. letih je pisal zlasti o neuvrščenih, v 80. letih je začel urejati zbrana dela E. Kardelja ter pisal o teoriji in praksi samoupravljanja, v 90. letih pa je intenzivno preučeval položaj narodnih manjšin v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Večino literarnozgodovinskih prispevkov je objavil med do- in podiplomskim študijem slavistike, v njih pa je pisal zlasti o Lj. zvonu, slovenstvu prekmurskih piscev in o jeziku v delih Števana in Mikloša Küzmiča.

Potok Lukaj ali Lukaj potok ima na območju med Gornjimi in Dolnjimi Slaveči še vedno nekdanjo podobo. Drugod so ga žal z gradbenimi stroji precej predrugačili. Čeprav njegova voda ni najbolj čista, je zelo pomemben za obstoj rastlinskega in živalskega sveta. V njem in ob njegovih bregovih v pomladnih ter poletnih mesecih vrvi od življenja. Za kačje pastirje je pravi raj in če imamo srečo, lahko med njimi zagledamo tudi velikega studenčarja (Cordulegaster heros), ki je redka in ogrožena vrsta. Tudi kak potočni rak jelševec (Astacus astacus) ima v njem svojo račino.

Gasilski dom v naselju Grad

80

Ponoči je v njem pogosta obiskovalka vidra (Lutra lutra), ki opreza za ribami, školjkami in raki.

GRAD Vas je zelo razloženo naselje sredi zahodnega Goričkega, ki proti vzhodu sega na greben, kjer meji na Radovce in Vidonce, proti zahodu pa na greben, kjer se stika z Dolnjimi in Gornjimi Slaveči ter Kuzmo. Med njima je v smeri proti severu strm greben, ki sega do Doliča. Skozi vas teče potok. Pisni viri navajajo številna poimenovanja vasi, mdr. Lyndwa (1208) in Felsewlindwa (1416 – od tod Gornja Lendava kot staro ime za Grad).

Od tu izhaja Štefan Slamar (1820– 1877), prevajalec svetopisemskih zgodb in širitelj prekmurske slovenske književnosti. Med znamenitimi »prebivalci« kraja velja omeniti nabožnega pisca in širitelja mohorjevk Vendela Ratkoviča ter publicista in nabožnega pisatelja Štefana Zemljiča, ki sta tu župnikovala, ter prvega prekmurskega katoliškega pisca Mikloša Küzmiča, ki je v letu 1763 tu tri mesece služboval kot grajski kaplan.

Grad je izjemen spomeniški kompleks, katerega jedro izvira iz 12. stoletja, prva pisna omemba pa sega v leto 1208, ko se tu omenja grof Nikolaj iz Železnega. Arheološka sondiranja v notranjosti zgornjega platoja gradu potrjujejo pisne vire in kažejo na arhitekturne ostanke prvotnega gradu z začetka 13. stol. Med srednjeveškimi lastniki so sledili Amadejci, od srede 14. do zadnje četrtine 17. stoletja pa plemiška rodbina Szécsí. Le-to je nasledilo več ogrskih rodbin, Bátthyanyi, Szápáryji in Szécenyi, med obema svetovnima vojnama pa je bil lastnik gradu industrijalec Geza Hartner. Grad je v dolgih stoletjih dobil značilno razgibano, mnogokotno podobo. Trakte dvoriščne

strani opirajo večnivojski arkadni hodniki.

Stavbnozgodovinska sestava je izjemno pestra, saj zidovi, posamični trakti in mogočni stolpi tega monumentalnega grajskega kompleksa razkrivajo deloma še romanske, poznogotske, renesančne in baročne značilnosti.

Baročni dobi pripada tudi izjemna grajska kapela, katere znanilec je visok, bogato členjen zvonik iz srede 18. stoletja. Graščino obdaja bogat park. Grački grajski kompleks postaja središče t. i. parka treh dežel, kar naj bi mu v prihodnje zagotavilo milejšo usodo od te, ki mu jo je namenil polpretekli čas.

Grajski marof, domala povsem ruinirano pritlično gospodarsko poslopje s stanovanjskim delom v obliki črke L, danes postaja moderno turistično središče. Bolje kaže nadstropni kašči z razpoznavno osno členitvijo izpred srede 18. stoletja. Župnišče kot kakovostno zasnovano stavbo odlikuje zlasti kamniti portal z letnico 1836 in napis, ki razkriva pokrovitelja gradnje, grofa Leopolda Nádasdyja. Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja ima prednico v romanskem obdobju, saj je zagotovo že v 13. stoletju tod stala cerkev. Jedro sedanje arhitekture tvorita najbrž še v 14. stoletju prezidana ladja in višji, v prvih desetletjih 15. stoletja zgrajeni prezbiterij. V slogovnem vzdušju pozne gotike kor izstopa po višini in kakovostno oblikovanem, dvojno paralelnem oboku. Izmed stavbnih členov sta pomenljivo poudarjena sklepnik z dvoglavim orlom, ki priča o donatorjih, mogočni plemiški rodbini Szécsi, ter kamnoseško bogat stenski tabernakelj z izvirnimi, kovanimi vratci. Cerkevno ladjo so baročno obokali ok. 1660, leta 1729 pa je bil zgrajen še zvonik. Iz baročne opreme izstopa glavni oltar z gotsko Marijo z Jezuščkom v naročju, delo radgonskega kiparja Janeza Kleina iz leta 1788. Ta je zamenjal veliki poznogotski krilni oltar iz ok. 1500– 1510, ki je danes na ogled v budimski kraljevi palači. Leta 1955 so cerkveno ladjo kakovostno preoblikovali po zamislih slovitega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je tukaj uveljavil povsem izvirno rešitev odprte konstrukcije. Slikana okna so iz leta 1914, podoba sv. Družine v stranskem oltarju pa je kakovostno delo Staneta Kregarja iz leta 1959.

Pri Gradu je največji grajski kompleks v Sloveniji.

Grajske arkade

Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Plečnikovi »odtisi« v cerkvi Marijinega vnebovzetja (Foto: arhiv Občine Grad)

81

Kapelica z grobnico

Grajski park

Grad

82

Marofska kapelica se s trikotnim čelom v osi navezuje na marofsko poslopje in predstavlja kakovostno uresničitev zidanega znamenja.

Po načinu gradnje in stavbnem tipu bi lahko nastala v 18. stoletju.

Kapela z grobnico je klasicistična, arhitekturno domišljena sakralna zgradba z grobnico, ki so jo na robu zaselka Kaniža dali zgraditi Szecenyi. Po zasnovi gre za centralno zgradbo, ki v tlorisu skriva formo enakostraničnega križa.

Po tipu in izvedbi arhitekturnih členov predstavlja najodličnejši primer t.i. klasicistične arhitekture, nastale še pred sredo 19. stoletja.

Grajski park obdaja in zakriva graščino z njene jugozahodne strani. Obsežni park je nastal v 19. stoletju in je primer oblikovanja v svobodnem krajinskem slogu. Park prehaja v gozdni sestoj na pobočju grajskega hriba. V njem je ohranjenih veliko domačih in tujerodnih starih drevesnih vrst izjemnih dimenzij: brest, zeleni bor, maklen, jesen, gorski javor, graden, lipovec, macesen, dob, platane, tulipanovci in gledičevke.

Kamnolom vulkanskega tufa in nodule olivina pričajo o vulkanu, ki je v bližini Klöcha v Avstriji deloval v zgornjem pliocenu, torej pred približno 1,6 milijona let. Posledice njegove aktivnosti so opazne tudi v Gradu na Goričkem, kjer se v deloma sprijetih plasteh kremenovega rečnega proda, peska, laporja in gline pojavljajo plasti bazaltnega tufa in tufita, medtem ko se jugozahodno od zaselka Kaniža pojavlja črno siv bazalt. Plastovit bazaltni tuf je kamnina sprijetega vulkanskega pepela. Ta je bil izbruhan iz razpoke v zemeljski skorji in je bil dovolj trden, da so na njem postavili največji grad na Slovenskem. V kraju Grad sta dva opuščena kamnoloma, od koder so kamnino, uporabljeno kot gradbeni material, vozili tudi v bližnjo okolico. Danes je stena kamnoloma zanimiva z mineraloškega vidika, predvsem zaradi olivinovih nodul ali vulkanskih bomb, ki so nastale globoko v zemeljski skorji pri visoki temperaturi in visokem pritisku. Kristali olivina so olivno zeleni in so bili v Sloveniji najdeni edino v tukajšnjih kamnolomih.

KOVAČEVCI Vas, ki je v zgodovinskih virih zapisana kot Kouachouch (1365) in Kowasowcz (1499), je razloženo naselje in se razprostira na sleme-

nih ter po grapah ob potoku Bezjak in njegovih štirih desnih pritokih. Skozi vas pelje cesta, ki povezuje Poznanovce in Vidonce.

KRUPLIVNIK Vas, imenovana Koprinik (1365), tudi Koprywnyk (1541), je razloženo naselje s številnimi zaselki po slemenih, pobočjih in v dolini zahodno od ceste Bodonci-Grad.

Beli križ imejujejo domačini poznobaročno znamenje ob cesti Dolnji Slaveči-Grad na Belem bregu pri Kruplivniku. Visoko znamenje s piramidasto strešico je še iz 17. stoletja in je bilo zidano iz opeke. Dodatno je nivojsko zaznamovano z delilnim zidcem in z notranjimi, polkrožno zaključenimi polji.

Sledi stare kmečke arhitekture v Kruplivniku

MOTOVILCI Vas, ki se je sprva imenovala Nedelkouch (1366), potem Mothowylcz (1499), je v jedru strnjeno naselje v dolini ob brezimnem pritoku potoka Lukaj.

Beli križ pri Kruplivniku

RADOVCI Vas je razloženo naselje v dolini ob potoku Spunik, na sosednjih pobočjih in slemenih. V pisnih virih se omenja kot Ladafolua (1365) in Radahowcz (1499).

VIDONCI Vas, ki se je najprej imenovala Bukalya (1365) in pozneje Vidonez (1626), je razloženo naselje amfiteatralne oblike ob izviru treh potokov, ki se v njegovem osrčju združujejo in nato razširjajo v dolino. V vasi je bil rojen akademik Ludvik Gyergyek (1922–2003), strokovnjak s področja elektrotehnike in kibernetike ter visokošolski predavatelj.

Kapelica sv. Antona ali »Vukova« kapela sv.

Antona Padovanskega je zidana kapelica in stoji na mestu, kjer je bil leta 1925 lesen zvonik. Postavili so jo leta 1938 in v letih 1963– 1964 povečali po predlogi Jožeta Požauka.

Faričeva kapelica je bila zgrajena leta 1928 kot zahvalni akt zakoncev Farič. Posvečena je Srcu Jezusovemu in je mična zidana kapelica s prepoznavno izstopajočim zvonikom.

Motovilski pejsaž

Vidonske starožitnosti

83

OBČINA PUCONCI

BEZNOVCI Vasica na obeh straneh Beznovskega potoka je razloženo naselje z obcestnim gručastim jedrom. Osrednja dejavnost večinoma kmečkega prebivalstva je živinoreja in mlekarstvo. Vaška kapelica je posvečena zaščitniku gasilcev sv.

Florijanu, na obrobju vasi pa še stoji nekdanji mlin, v katerem je sedaj oljarna.

BODONCI Vas, ki jo zgodovinski viri navajajo kot Bodonych (1365) in Bodonyncz (1499), je široko razloženo naselje na zadnjih obronkih Goričkega, od koder je imeniten razgled daleč po Prekmurju in preko Mure na štajersko stran.

Skozi vas teče potok Spunik (Bodonski potok).

Domačije so v dolini, na pobočjih in slemenu.

V vaški gostilni so se 16. 3. 1945 spopadli madžarski orožniki in partizani, pri čemer je bil ranjen Filip Korošec-Bor. Evangeličanska cerkev je lep primer triladijske sakralne stavbe. Zgrajena je bila leta 1899 po načrtih zidarskega mojstra Daniela Placotta. Slogovno je ubrana s psevdobaročnimi zgledi. Historicistična je tudi notranja oprema. Oltar je delo F. Kurasa iz Radgone (Radkersburga).

84

Občina Puconci obsega osrednji severni del Prekmurja in je s 107,58 km2 površin, s 23 naselji (Beznovci, Bodonci, Bokrači, Brezovci, Dankovci, Dólina, Górica, Kuštanovci, Lemerje, Mačkovci, Moščanci, Otovci, Pečarovci, Poznanovci, Predanovci, Prosečka vas, Puconci, Puževci, Strukovci, Šalamenci, Vadarci, Vaneča, Zenkovci) in s 6.281 prebivalci ena večjih občin. Njen sedež je v Puconcih. Poleg manjših zasebnih podjetij in nekaj večjih ter manjših kmetovalcev je gonilna gospodarska sila v občini podjetje Kema s proizvodnjo kremenčevega peska in raznovrstnih drugih gradbenih materialov. Občina meji na sedem občin: Cankovo, Gornje Petrovce, Grad, Mestno občino Murska Sobota, Moravske Toplice, Rogašovce in Tišino.

BOKRAČI Vas, ki se omenja kot Volkarach (1355), Bograch (1437), Bolkrach (1465), je v glavnem razloženo naselje vzhodno od Vaneče in Dóline na hrbtu slemena, ki se vzpenja nad pleistocensko teraso. Nekaj hiš je tudi na sosednjem spodnjem slemenu onstran plitve grabe. Katoliško pokopališče je na območju, imenovanem Zavéčnjek, evangeličansko pa v Spodnji vesi. Tu je znana turistična kmetija Tremel.

BREZOVCI Vas je ravninsko naselje z gručastim jedrom ob cesti Černelavci–Lemerje in ob cesti proti Puconcem. V zgodovinskih virih se omenja kot Baryzcilch (1365) in Brezowcz (1499). Na zahodni strani vasi teče Brezovski potok.

Franc Talanyi (1883–1959), publicist, urednik in politični aktivist, se je v Bdp. in Berli-

Evangeličanska cerkev v Bodoncih

Bodonsko gričevje

»Kama pa?

Na Goričko med bregé en prijatel me zové; potem pa v klet, v gorice, da koštam dobro vince.

Kama pa?

Potem pa doj z brega med Ravence, na Dolinsko ženit se.

Kama pa?

Z ženov vred odideva i gda nazaj prideva, malo dete zibleva.« Franc Talanyi

85

nu izobraževal v gostinski stroki.

Pred 1. svet. vojno je bil zaposlen na Madžarskem, leta 1919 je sodeloval v madžarski revoluciji Bele Kuna in postal pristaš delavskega gibanja. Po vojni se je vrnil v Prekmurje in tukaj deloval politično (bil kandidat različnih strank na skupščinskih volitvah), gospodarsko (bil je med soustanovitelji in solastniki tiskarne Panonija ter posestnik in gostilničar) ter publicistično (dve desetletji je izdajal svoj koledar in v njem objavljal).

Med 2. svet. vojno se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju, po vojni pa bil imenovan v različne organe ljudske oblasti in sodeloval v več družbenopolitičnih organizacijah. V koledarju Dober pajdaš kalendarium, ki ga je izdajal v letih 1923–1943, je poleg publicističnih člankov objavljal svojo poučno-zabavno prozo in raznovrstne pesmi, v katerih je izrazil nekatera aktualna občutja in

Vaški zvonik v Dolini

Peskokop v Kuštanovcih

86

misli tistega časa. Je tudi avtor 16-stranske brošure Špijonje v svetovnoj bojni. Na fronti i za frontom 1914–1918 (1935).

DANKOVCI Kraj, v pisnih virih imenovan Dankolch (1365), Donkovch (1366), Dankowcz (1499), je razloženo naselje v dolini Mačkovskega potoka in na pobočjih nad njim ob cesti Murska Sobota-Hodoš. V nižjih predelih prevladujejo njive, na zložnejših pobočjih pa travniki in sadovnjaki.

DÓLINA Vas z nekaj bližnjimi skupinami hiš stoji ob sotočju Malega in Velikega potoka, kjer se dolina odpre proti jugu. Sprva se je imenovala Dolonia (1355), odtlej pa ves čas Dólina. Od leta 1976 je v kraju dom soboških radioamaterjev, ob njem pa oddajnik. V vasi je tudi romski zaselek. Krajevna znamenitost je vaški zvonik na pokopališču.

K U Š TA N O V C I Vas, ki se omenja kot Kysthanowcz (1476) in Khwsthanocz (1496), je razpršeno naselje južno od razvodja med Krko in Ledavo. Amfiteatralno lego kraja prepolavlja nižji Vrej (345 m) med Djirdjinimi in Gregoričovim potokom, ki se južno od tod izliva v Kmetov potok. Na severni strani je Kamenek (394 m), najvišja vzpetina vzhodnega Goričkega. Na razglednih legah so počitniške hišice. V vasi je peskokop (silikatni pesek), ob njem pa je krajevna zanimivost še Čosova kmetija z zbirko kmetijskega orodja in strojev ter z ohranjeno staro zunanjo podobo stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja.

Peskokop silikatnega peska je lep primer ostankov Panonskega morja.

V pokončno odlomljenih stenah je

mogoče dokaj dobro razbrati obdobja odlaganja ter odnašanja peščenih in glinenih usedlin. Ponekod se še vidijo valovi mehkih linij, ki plasti finega peska ločujejo od nanosov bolj grobega.

Silikatni pesek je tudi pravo rudno bogastvo Goričkega in ga že desetletja gospodarsko izkoriščajo za premaze in druga gradiva v gradbeništvu. Odlikuje ga predvsem higroskopničnost.

Največji peskokop v Kuštanovcih je sicer rana v krajini, a včasih si v njem poišče bivališče redki čebelar (Meros apiaster).

Stolp v Kuštanovcih

LEMERJE Vas, v preteklosti imenovana Zkledra (1365) in Lyhomer (1499), je ravninsko, pretežno obcestno naselje. V kraju sta dve neogotski sakralni zgradbi, evangeličanska kapela iz leta 1925 (prenovljena 1973) z visokim zvonikom in odprto lopo, oprto na dva stebra, ter kapela sv.

Križa iz leta 1929. V vasi je bil rojen Franc Bükvič (1888–1969), pisec dram v prekmurščini.

MAČKOVCI Vas, v zgodovinskih virih omenjena kot Mwskowcz (1386) in Myskowcz (1499), je razloženo naselje z jedrom (Grába) v dolini ob Mačkovskem potoku ob cesti M. Sobota–Hodoš. Nekaj zaselkov je na bolj ali manj položnih pobočjih in slemenih bližnjih gričev. Med gradnjo železniške proge M. Sobota-Hodoš so arheologi leta 1998 raziskali dve antični gomili iz 5. in 6. stol. V prvi so odkrili izropano zidano grobnico z dohodom, na robu gomile pa so naleteli na depojsko najdbo kovinskega orodja (železni lemež, rovnica, ključ, dleto) in ostanke bronaste posode.

Szapáryjev gradič, lovski dvorec grofa Szapáryja iz okoli leta 1900, je nadstropna stavba s stolpičem na vhodni strani. V notranjosti je deloma ohranjeno stavbno pohištvo. V letu 2008 se obnavlja v turistični kompleks.

MOŠČANCI Vas je razloženo naselje v dolini Mačkovskega potoka in na slemenih vzhodno od njega. Zgodovinski viri kraj omenjajo kot Muzna (1376), tudi Musna (1496).

Izvir Mrzlek priteka izmed sprijetih peščenih in lapornih plasti ob Poti sprostitve in užitka

Razglednica z drevesom

»Mladi Prekmurec je bil prva resna revija, ki sem jo bral in se je dobro spominjam. V njej je izšlo tudi Bükvičevo Borovo gostüvanje.

Moj oče je bil borov pop. Njegova borova molitev se je pričela z „V imeni borá, šküfke pa korenjá i njegovoga stároga štorá, amen.”

Glavno je bila pridiga. Zares vrhunec borovega obreda. Pridiga je pač pri „trdih” luteranih to, kar je pri katoličanih sv. maša.« Iz spominov Franka Bükviča

87

Pri izviru Mrzlek

se v gozdovih med Moščanci in Dólino.. Je na dnu grape, kjer v še tako veliki vročini vedno veje mrzel veter, po čemer je tudi dobil ime.

Bela Sever (1936–2004), geograf, turistični delavec, strokovni pisec, je na Oddelku za geografijo Prirodoslovno-matematične fakultete v Lj. diplomiral iz geografije, na Filozofski fakulteti pa je vzporedno študiral še etnologijo in pozneje ob delu turizem ter gostinstvo na VEKŠ v Mb. V letih 1964–1985 je opravljal več vodstvenih funkcij v turizmu in kulturi, od 1986 do 2003 pa je bil področni urednik v uredništvu Enciklopedije Slovenije, v katero je prispeval več gesel ter sodeloval pri pripravi kart.

Na ožjem geografskem področju se je posvečal predvsem Prekmurju in mdr. pisal o toponimiki goričkih hribov, o razvoju prekmurskega vinogradništva, o geografsko-socialnih problemih Prekmurcev v Lj. in Mb., za različne izdaje Krajevnega leksikona Slovenije pa je pripravil strokovne opise prekmurskih krajev. Kot turistični delavec je mdr. raziskoval značilnosti kmečkega turizma v severovzhodni Sloveniji, napisal ter uredil devet turističnih vodnikov in bil pobudnik ter (so)urednik najobsežnejšega slovenskega turističnega vodnika Slovenija total. Bil je tudi pobudnik in ustanovitelj Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar ter več let urednik njegovega glasila. Spominska plošča je vzidana na Španovi domačiji.

OTOVCI Vas, v preteklosti imenovana Othouch (1366) in Othowcz (1499), je razloženo naselje s skupinami hiš in razkropljenimi kmetijami po slemenih in v grapah Mačkovskega ter Peskovskega potoka. Znani so po sadnem vrtu starih sort sadjarskega društva.

V Otovcih negujejo vinogradniško-sadjarsko tradicijo

88

PEČAROVCI Vas je razloženo naselje na pobočjih zahodno od ceste M. Sobota–Hodoš. Zgodovinski viri jo omenjajo kot Pynchrouch (1365) in Pychorouch (1366). V kraju je spominska plošča, posvečena Jožetu Kerecu, misijonarju na Kitajskem, ki je bil rojen v Prosečki vesi v pečarovski župniji, v vaško-gasilskem domu pa je na ogled razstava o zgodovini gasilstva v Pečarovcih. V zadnjih letih je kraj postal pogosto srečevališče ljubiteljev zimskih (smučarski skoki) in letnih športov (rekreativni tekači).

Župnijska cerkev sv. Boštjana/Sebastijana je med domačini znana in priljubljena, zato kraj in cerkev v ljudskem poimenovanju nosita ime Sebeščan. O obstoju svetišča govori listina iz leta 1640. Prvotno leseno, s skodlami krito cerkev je šela na začetku 19. stoletja zamenjala zidana, ki so jo leta 1824 obokali še v ladijskem delu. Na severni ladijski steni je ikonografsko mikavna poslikava s slovanskima svetnikoma Cirilom in Metodom, ki se ji pridružujejo trpki motivi iz časa sezonstva akad. slikarja Karla Jakoba (1908–1981).

Evangeličanska cerkev je bila v duhu modernističnega eklekticizma zgrajena leta 1971 po načrtih Aleksandra Šmidlehnerja iz Murske Sobote.

Župnijska cerkev sv. Sebastijana (Boštjana)

POZNANOVCI Vas, v preteklosti imenovana Feyr Iwanhaza (1365) in Poznanowcz (1499), je razloženo naselje v zložnem pobočju med slemenoma na obeh straneh potoka Bezjáka ob cesti Mačkovci–Bodonci.

PROSEČKA VAS Kraj je razloženo naselje v povirju potokov Gajika in Bezjaka ob cesti Bodonci-Mačkovci. Na prisojnih legah je nekaj vinogradov, na osojnih pobočjih so borovi gozdovi. V vasi je bil rojen publicist in misijonar na Kitajskem Jožef Kerec (1892-1974). Na tamkajšnji izvir »zdrave vode« je vezana lokalna legenda, ki pravi, da se je na mestu izvira pogreznila v zemljo cerkvica. Ljudje so svojčas veliko zahajali k izviru, ker naj bi voda iz njega povrnila izgubljeni sluh. Na vzhodni strani ceste Poznanovci-Prosečka vas je kamniti križ s Križanim iz leta 1912. Postavljen je na podstavek z nišo, v kateri je Marijin kip, pod njim je napis v prekmurskem narečju.

PUCONCI Kraj, ki se v zgodovinskih virih omenja kot Monakofolua (1365) in Pyczonynch (1499), je gručasto ravninsko naselje z več zaselki tik pod južnimi obronki prekmurskega gričevja ob Mačkovskem potoku. Kraj je opazno zaznamovalo evangeličansko versko in kulturno izročilo, ki so ga mdr. ustvarjali duhovniki in pisci

Po puconskih kolnikih

Evangeličanska cerkev v Puconcih

89

Spominsko obeležje Spametnost, delo prekmurske akademske kiparke in slikarke Irene Brunec - Tébi

»Sprva, po letu osemnajstem, se Prekmurci in Kranjci niso mogli vedno sporazumeti. Pride Kranjec v Püconce v gostilno na kosilo.

Po kosilu vpraša gostilničarko za stranišče. 'Vej pa, gospoud, strnišča mamo vse puno gor na ovom bregi. Tan ravno zdaj ženjajo.'« Iz spominov Franka Bükviča

Obnovljena hiša

90

Števan Sijarto, Aleksander Terplan, ki je tukaj deloval v letih 1838–1858, Rudolf Cipot, Števan Lülik, Adam Luthar in učitelj Janoš Šavel, ki je v Puconcih poučeval več kot 50 let.

Poslopje nekdanje evangeličanske šole, sicer enonadstropno zgradbo, odlikujeta pregledna osna parcelacija in središčni portal.

Spominsko obeležje »Spametnost« je po idejni zasnovi puconskega duhovnika Evgena Balažica zasnovala akademska slikarka in kiparka Irena Brunec leta 2003. Bronasti pomnik si je zamislila kot nekakšno steblo, iz katerega ženejo brstični poganjki. Spodaj je odprta knjiga s pomenskimi poudarki, ki se sestavljajo v vsebinsko domišljen pamflet – spametnost. Na nizkem granitnem postamentu so vklesani pomenljivi mejniki iz evangeličanske zgodovine.

Evangeličanska cerkev ima v jedru in konici zvonika še poznobaročne slogovne prvine, saj je bila njena prednica zgrajena že leta 1784.

Temeljito je bila prezidana po načrtih arhitekta Laszla Tákatsa v letih 1908–1909 in predstavlja eno izmed odličnejših in posrečenih, v duhu secesije uresničenih adaptacij sakralne arhitekture.

Frank F. Bükvič (1923–1995), univerzitetni predavatelj in pisatelj, je po končani osnovni šoli in soboški gimnaziji šel študirat, nakar je njegova študijska leta med II. svet. vojno zaznamoval beg pred Gestapom in madžarskimi fašističnimi oblastmi. Po končani vojni je prebegnil v Lj. in nato v Avstrijo, tu objavil prva prozna dela in se posvetil družboslovnemu študiju. Kot doktor državnih oz. gospodarskopolitičnih ved je leta 1951 odšel v ZDA in tam na newyorški univerzi leta 1969 doktoriral iz nemške književnosti, nakar je na jezuitski univerzi v Fairfieldu (Connecticut) predaval nemško in rusko književnost. Literarno resnico o svetu je izrazil v svoji pripovedni prozi. Ključni temi njegovih romanov sta usoda slovenskih emigrantov in prekmursko življenje pred, med in po drugi svet. vojni. Dotedanje prozno upodabljanje Prekmurja je razširil z židovsko in meščansko motiviko.

Drago Kuhar (1954–1997), pesnik in pisatelj, je na Filozofski fakulteti v Lj. študiral slavistiko in se posvetil literarnemu ustvarjanju. V slovenski literarni prostor je vstopil na začetku 90. let, ko je izšla pesniška zbirka Kolobarjenje (1990). Sledili so pesniška zbirka Prek-

murijana (1991), roman Karantanovci (1992), literarno-esejistična knjiga Besedijana. Trubariana (1996) in zgodovinski roman Prekmurska zgodba (1997). Je tudi avtor radijske igre Belomišje (1993). V pripovedni prozi tematizira slovensko-prekmurski protestantizem kot kulturotvorni pojav, v poeziji pa s hermetično metaforiko, variirajoč modernistične pesniške postopke, in z besedotvornimi neologizmi izpoveduje usodno povezanost človeka z besedo kot magično energijo in kot njegovim temeljnim duhovnim izrazilom. Števan Lülik (?–1847), učitelj in pedagoški pisec, je bil po končanem šolanju najprej učitelj v kraju Rajka v županiji Moson, nato pa je za časa petega puconskega »fararja« Aleksandra Terplana v 40. letih 19. stoletja prišel v Puconce in si tu s svojim pedagoškim in slovstvenim delom pridobil velik ugled. Že leta 1820 je namreč v Šopronu izšel njegov 38stranski abecednik Nouvi abecedár z ništeri nemški tákši knižic vküp pobráni in na slovenski jezik preobrnjen, ki je prevodna kompilacija več podobnih nemških predlog. Slabo poldrugo deseteletje pozneje je pripravil učbenik Te vélke ABC šolska včenja v zgovárjanji vu plemenitom Vas Vármegyővi stoječim Slovenom na vörazširjávanje vogrskoga jezika zgotovlene po Lülik Števani, vendar delo ni izšlo v knjižni obliki in je ostalo na 276 rokopisnih straneh.

STRUKOVCI Vas, v zgodovinskih virih omenjena kot Ztrykolch (1365) in Zthrykowcz (1499), je naselje z več predeli. Ob zahodnem robu vasi teče Veliki potok, ki se izliva v Ledavo. Poleg Števana Küzmiča izhaja iz kraja tudi Emerik Šiftar (1900–1982) , agronom in predavatelj, ki je s svojimi članki in predavanji mnogo prispeval k sodelovanju Pomurja z Madžarsko. Števan Küzmič (1723–1779), evangeličanski duhovnik in učitelj, utemeljitelj prekmurskega evangeličanskega slovstva, je po opravljenih šolah postal leta 1751 učitelj v artikularnem kraju Nemescsó, nato pa je 1755 v Šurdu prevzel pastorsko službo. V nemescsójskem obdobju je za šolske potrebe v prekmurščini sestavil abecednik in čitanko (1753), napisal madžarsko aritmetiko in pogovore o sedmih veroizpovedih (Colloquia). Ta dela se niso ohranila, pač pa je poleg njegovega prevoda Nove za-

»Lapornati dan razčesuje luskavost domačega plotu latasti križ se naslanja na kapljo močvirne solze krajinarska mlaka oblizuje kolnik ob lačnih ustih Beseda se osemenjuje v močvirnem regljanju žabe moljasti starec shodi na slovarski stezi ob lipi prekmurijanska babica zapoje pesem iz sesedene šege« Drago Kuhar

Spomenik Števanu Küzmiču pred njegovo rojstno hišo

Števanov Nouvi zakon je v jezikovnem pogledu pravi »leksikon« mnogih starih slovanskih besed, besednih zvez in arhaičnih oblik, zato je bil od svojega nastanka do danes predmet preučevanja številnih jezikoslovcev, sredi 19. stol. pa je bil v teoretično in praktično podporo preurejevalcem slovenskega knjižnega jezika.

91

Sledi mehaniziranih sodobnikov

»Daj vam Boug vse, ka je dobro, düši i teli spodobno: krüha, vina vse zavolé, debele projnike, svinjé, dobre želoudce i guté za jesti ino pitjé, vsaki den dobro gostšenjé, na stolja pečeno prasé, skrbne vertinje za možé, trejzne možé pa za žené, dobro deco na veseljé, krotke zete, verne snehé, mir, blagoslov vnoči, vudné, dobro deco na veseljé, vsem devojkam lüšne možé, junakom pa lejpe snehé, kmetom, vertom tüčne biké, da se napunijo mošnjé, vsem šolárom čedne glavé, da de njim šlo včenjé …« Janoš Flisar

92

veze iz tega obdobja ohranjena knjiga Vöre krstšánske krátki návuk čiste rejči bože (Halle, 1754). Njegovo najpomembnejše delo in sploh prekmurske protestantske književnosti je 854 strani obsegajoči prevod Nove zaveze (1771), ki ga je naslovil Nouvi zakon ali teštamentom gospodna našega Jezuša Kristuša. Več kot sto let je bilo delo prekmurskim evangeličanom poleg pesmaric glavna verska knjiga, ob tem pa ima tudi splošnokulturni in narodnostni pomen: z vzdrževanjem slovenske besede in načelnim opozarjanjem na zvezo z drugimi slovanskimi skupnostmi ter še posebej na sorodstveno zvezo s Kranjsko in Štajersko (v Predgovoru) je krepilo zavest o etnični posebnosti znotraj ogrske države in hkrati občutek pripadnosti skupnosti slovanskih narodov. ŠALAMENCI Vas, ki se v zgodovinskih zapisih omenja kot Solomonch (1365) in Salamoncz (1499), je razpotegnjeno naselje ob cesti Puconci–Prosečka vas, večidel na rahlo dvignjenem pobočju ob robu Goričkega. V kraju je zasebna zbirka starih aparatur (telefoni, radii) in ročno izdelanih miniatur kmečkih opravil Štefana Severja. Poleg Janoša Flisarja iz vasi izhaja še paleontologinja, akademkinja Dragica Turnšek (1932).

Janoš Flisar (1856–1947), evangeličanski nabožni in posvetni pisec, urednik in prevajalec, je po končani evangeličanski gimnaziji v Šopronu prišel za učitelja v Križevce in se dejavno vključil v družbeno življenje prekmurske evangeličanske skupnosti ter v njej slovstveno in kulturno-organizacijsko deloval dobrih sedem desetletij. Mdr. je bil sourednik in urednik DL in EK. Za potrebe prekmurske evangeličanske verske skupnosti je sam ali s sodelavci prevedel in pripravil več verskih besedil, molitev in pridig ter v knjižni obliki izdal več verskih knjig.

V splošno družbeno-kulturno življenje Prekmurja se je vključil kot dopisnik v prvi prekmurski časopis Prijatel in kot sodelavec časnika Muraszombat és vidéke (Murska Sobota in okolica). Zbiral je madžarsko in prekmursko besedišče in ga objavil v dveh madžarsko-prekmurskih slovarjih (1922, 1943). V DL in EK je objavljal pesemske in prozne prevode madžarskih avtorjev ter lastno versko-vzgojno, moralnopoučno in priložnostno poezijo ter z njo zaključil niz vidnejših starejših literarnih ustvarjalcev med prekmurskimi evangeličani.

VADARCI Vas, v preteklosti imenovana Tyuodorfolua (1365) in Tywadarcz (1499), se razprostira na treh slemenih, tod pa vzporedno tečejo štirje potoki, med katerimi je največji Grački potok.

Od leta 1936 deluje v kraju binkoštna verska skupnost, katere sedanja cerkev je iz leta 1982. »Žilavcova« kapela je zvonik z majhno kapelico, ki so jo zgradili leta 1905 in 1970 povečali.

Jožef Sakovič (1874–1930), prireditelj katoliških verskih knjig in nabožni pisec, je po končanem bogoslovju v Sombotelu in mašniški posvetitvi (1899) opravljal duhovniško službo v več madžarskih krajih, na južnem Gradiščanskem, v Prekmurju in Porabju. Sledeč pobudam Franca Ivanocyja in spremenjenim jezikovno-kulturnim razmeram v Prekmurju na začetku 20. stoletja je priredil več verskih knjig, najprej Küzmičev molitvenik Kniga molitvena, nato Küzmičev evangelistar Sveti evangjeliomi ter katekizem Katoličanski katekizmuš (1907). Po pridružitvi Prekmurja matičnemu narodu se je zavzemal za nadaljevanje bogoslužja in verske prakse v prekmurščini ter v ta namen narečno adaptiral molitvenik Jožefa Radohe Molite, bratje! (1930). V ML, KSJ in N je objavljal priložnostne verske, cerkvenozgodovinske, spominske in družbenokritične zapise.

VANEČA Vas, že pred več kot poltisočletjem imenovana Wanecha (1499), je razloženo naselje v široki dolini Mačkovskega potoka. Na razglednih legah so počitniške hišice. V spomin na partizanske boje, ki so tod potekali leta 1944, so v vasi leta 1984 postavili spominsko zgradbo Dom na Vaneči in spomenik v obliki krajinskega koruznjaka. V domu je spominska soba.

Mihael Sever (ok. 1690–1750), evangeličanski verski pisec, je bil učitelj nemške verske občine in slovenskega življa v artikularnem kraju Nemscsó. Tam je pripravil tretjo ohranjeno prekmursko knjigo Red zveličanstva (1747). To je prevod nemške, pietistično naravnane knjige, pri iskanju poimenovalnih rešitev pa se je Sever, kakor kažejo nekatere jezikovne značilnosti, naslanjal tudi na Trubarja in Dalmatina.

Pasovi dreves in grmičevja med polji so zatočišče številnih živalskih vrst.

Zeleno zatočišče tudi za ljubitelje prvinske narave.

Dom na Vaneči

93

OBČINA GORNJI PETROVCI

Občina Gornji Petrovci se razprostira na površini 66,8 km2 (4075 ha), ima 14 naselij (Adrijanci, Boreča, Gornji Petrovci, Košarovci, Križevci, Kukeč, Lucova, Martinje, Neradnovci, Panovci, Peskovci, Stanjevci, Šulinci, Ženavlje) in 2.217 prebivalcev. Sedež sicer demografsko ogrožene občine je v Gornjih Petrovcih. Pretežni del prebivalstva se preživlja s kmetijstvom (2460 ha kmetijskih zemljišč), vendar iz leta v leto manj. V zadnjem času pridobivata na pomenu sadjarstvo in vinogradništvo. Občina meji na občine Kuzma, Moravske Toplice, Puconci in Šalovci ter na Republiko Madžarsko.

94

ADRIJANCI Vas, v preteklosti imenovana Adrian (1366) in Odoryancz (1499), je razpotegnjeno naselje večidel v dolini na obeh staneh rečice Krke ob cesti Hodoš-Otovci-Markovci. V kraju je kapela, ki je bila zgrajena leta 1928 (obnovljena 2006) in ima novoromanske slogovne značilnosti. Pri zasebniku Korpiču na izletniški kmetiji Falaut je zbirka starih kmetijskih orodij in motorne tehnike »Goričko«.

Adrijanski potok je s pritoki, ki izvirajo v vaseh Boreča, Martinje, Ženavlje, Šulinci in Neradnovci, eden lepših in bolje ohranjenih potokov na Goričkem, saj ga človeška roka na srečo še ni spremenila v reguliran kanal. Še vedno vijuga po dolinah, ovit v obrežno zarast, v kateri gnezda spleta še veliko ptičjih vrst.

Omenjena zarast je v veliki meri pomembna tudi za ohranjanje čiste vode, saj zadrži veliko snovi, ki jih uporabljajo na bližnjih poljih, preprečuje erozijo obrežja in zmanjšuje možnost poplav. Zato lahko v potoku še vedno opazujemo ribe, rake in celo kopico žuželk. Nekatere med njimi so redke in v evropskem merilu zelo ogrožene. Te so pogosto tudi merilo za uvrstitev v evropsko ekološko mrežo ohranitvenih območji Natura 2000. Naj omenimo le nekatere: ukrajinski potočni piškur, kačji pastir – veliki studenčar, školjki – navadni škržek in ozki vrtenec. Med ptiči lahko tu naletimo na rjavega srakoperja, ki uporablja obrežno zarast kot opazovalnico, s katere preži na plen na bližnjih travnikih. V tistih predelih, kjer je potok obdan z večjimi gozdnimi kompleksi, se lahko nadejamo tudi kakšne črne štorklje. Z življenjem bogate vode Adrijanskega potoka in njegovih pritokov so privabile še enega redkega gosta, vidro, ki je tukaj našla svoj dom.

BOREČA Vas leži v povirju rečice Krke v glavnem na pobočjih ob križišču cest proti Gornjim Petrovcem, Kuzmi, Gradu in Mačkovcem ter se je v preteklosti imenovala Burecha (1387) in Borecha (1499). Od tod izhaja Jožef Ficko (1772– 1863), nabožni pisec gradiščanskih Hrvatov.

Cerkev sv. Ane, enoladijska, poligonalno sklenjena zgradba, je imeniten primer poznogotske arhitekture iz 1. tretjine 16. stoletja. Je poslednji spomenik t.i. prekmurske skupine

Adrijanski potok

»Iža« v Adrijancih

Cerkev sv. Ane v Boreči

95

gotskih arhitektur. O poznogotski stilni stopnji pričata oba portala, z letnico 1521 nad zahodnim pa je izpričan tudi čas nastanka. Zunanjščino prezbiterija, ki težko skriva svoje slogovno izročilo, opirajo stopnjevani oporniki.

Baročne prezidave na začetku 18. stoletja so zvečine zakrile gotske stilne značilnosti. Cerkev je posebej obiskana ob vsakoletnem Aninem proščenju.

Pokrajina petrovske občine je prijetno razgibana.

Gornji Petrovci, razpotje

Cerkev sv. Trojice (Nédela) v G. Petrovcih

Ev. cerkev v G. Petrovcih

96

GORNJI PETROVCI Kraj, v zgodovinskih zapisih imenovan Pethrolch (1431) in Pethrowcz (1500), je razloženo naselje severno in južno od Peskóvskega potoka. Južno sleme je sklenjeno, prisojna pobočja severnega slemena pa grape členijo v bregove. Po dolini peljeta vzporedno cesta in železnica M. Sobota–Hodoš. V 17. stol. je bilo tod, zlasti pri Nédeli, znano vinogradništvo. Od tod izhaja Aleksander Mikola (1871–1945), na Madžarskem priznani matematik in fizik, sicer pa zagovornik vendske teorije, po kateri naj Prekmurci ne bi bili Slovenci, ampak Vendi. V kraju je zadnja leta svojega življenja prebil in je tu tudi pokopan madžarski literarni zgodovinar Dezsö Kerecsényi (1898–1945).

Cerkev sv. Trojice (Nédela) so domnevno dali zgraditi člani staroslovenske plemiške rodbine Jura ok. leta 1270, torej potem, ko so morali svoje matično ozemlje Črnec, območje današnjega Turnišča, zamenjati za sedem vasi v okolici Gornjih Petrovec. V ožjem ladijskem delu se z južne strani kažejo značilne poznoromanske odprtine. V tretji četrtini 15. stoletja so jedro romanske cerkve povečali in ji z vzhodne strani prizidali razmeroma velik, zvezdasto obokan prezbiterij in ga z zunanje strani dodatno okrepili z gotskimi oporniki.

Ohranjeni sklepnik kaže značilnosti rodbinskega grba Szécsijev. Zaradi vinorodno izjemno ugodne lege pobočij pod cerkvijo so tukajšnji vinogradniki že pred stoletji daleč naokoli sloveli po pridelavi kakovostnih vin.

Evangeličanska cerkev je bila zgrajena leta 1824 in je delo stavbarja Daniela Placotta.

Leta 1894 so jo rekonstruirali. Velika enoladijska cerkev z galerijo, prezbiterijem in zahodnim zvonikom predstavlja tipično uresničitev evangeličanske liturgične arhitekture.

KOŠAROVCI Vas je razloženo naselje na treh slemenih in v dveh vmesnih dolinah na obeh straneh dveh tukajšnjih potokov. Na Šinkécovem bregu je kapelica.

KRIŽEVCI Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Kerezthwr (1405), Kerezthur (1431) in Kerezthwr (1500), je lepo in zelo razsežno naselje s petimi zaselki na štirih slemenih in v treh dolinicah s potoki, ki se v Dolu stekajo v Malo Krko. V kraju je bila leta 1873, kmalu po tolerančnem patentu Jožefa II., ustanovljena evangeličanska »gmajna« (verska občina), v kateri je bil prvi duhovnik in učitelj Mihael Bakoš, ki je tu deloval od 1784 do1790. Iz Križevec izhajajo Janoš Berke, evangeličanski duhovnik in pisec, Adam Luthar (1839–1918), učitelj in kantor, prireditelj več nabožnih besedil v prekmurščino, Milan Kučan (1941), pravnik, politik in prvi predsednik Republike Slovenije, akademski slikar Nikolaj Beer (1945) in pisatelj Štefan Kardoš.

Pravi kostanj raste na Tetajnem bregu v soseščini nizke cimprače in je eden od dveh križevskih pravih kostanjev. Visok je 20 metrov, njegov obseg pa znaša 940 cm. Nedaleč od prvega je drugi pravi kostanj izjemnih dimenzij. Na bližnjem gozdnem robu se dviga 18 metrov visoko, njegov obseg pa je 910 cm.

Evangeličanska cerkev je najstarejša evangeličanska zidana cerkev v Prekmurju oz. nekdanji Slovenski krajini. Zgrajena je bila v poznobaročnem duhu že leta 1785, podaljšana in historicistično adaptirana pa 1885.

Janoš Berke (1814–1908), evangeličanski duhovnik, pisec in versko-politični organizator, je po gimnaziji v Šopronu in teološkem študiju na Dunaju v rodnih Križevcih opravljal pastorsko službo in bil tudi verskoorganizacijsko ter politično dejaven. Kot vodilna osebnost prekmurskih protestantov sredi 19. stoletja je bil v »pomladi narodov« leta 1848 seznanjen s pobudami slovaških narodnoprebudnih protestantskih krogov (Jozef Miloslav Hurban) za politično sodelovanje v duhu slovanske vzajemnosti in s slovenskimi narodnozdružitvenimi prizadevanji (Anton Janežič). Na glasove časa, ki so pozivali k jezikovno-kulturnemu in narodnostnemu povezovanju, se konkretno ni odzval in je s pod-

Košarovska krajinska »geometrija«

Nikolaj Beer: Jesen (Kükeč), olje, 70 x 80 cm, 2002 (Slikarska kolonija Primož Trubar Moravske Toplice)

Križevci, bujno drevje

Ev. cerkev v Križevcih

97

»Meglà s potoka tiho v griče leze, svetilke štrki se nad cesto pnejo, lišaj na licih lune riše sence in dimniki lenobno v zvezde zrejo.

Gorička noč dobrika se dolini, še veter je potuhnjen v tajne luknje, tu sploh je skoraj vse poklon tišini, le pes z dvorišča v prazno natolcuje.

A nekaj je, kar čez podobe seže, po kačje uroči poglede blede – kot voz, ki brez krmarja mimo pelje.

Gorička noč dobrika se dolini, meglà s potoka tiho v griče leze, tam tuli pes – fant dvori mesečini.« Štefan Kardoš

Skozi Lucovo

Na martinjskih gričih

98

reditvijo uradnim stališčem prekodonavske superintendance pospešil pot prekmurskih evangeličanov v versko-kulturno in narodnostno osamitev. Leta 1871 so v Sombotelu natisnili njegov kratki priročnik za prvo pomoč z naslovom Poutikazanje za one, ki so nej vráči, pri oživávanji lüdi na pou mrtvi i prvo pomáganje pri nágloj žitka pogibeli (Kažipot pri oživljanju na pol mrtvih in prva pomoč pri naglem umiranju). Štefan Kardoš (1966), pisatelj in pedagog, je otroštvo in mladost preživel v Križevcih in obiskoval osnovno šolo v Gornjih Petrovcih. Po gimnaziji v M. Soboti je na Filozofski fakulteti v Lj. študiral slavistiko in je odtlej v pedagoškem poklicu. Leta 2003 je skupaj z Normo Bale in Robertom Titanom izdal skupinski roman Sekstant, leta 2007 pa je izšel njegov samostojni roman Rizling polka. Kardoš pripada mlajši generaciji slovenskih literarnih ustvarjalcev iz Prekmurja, ki si prizadevajo za literarno demistifikacijo in demitizacijo pokrajine ter izpostavljajo njene urbane atribute. V tem duhu v svoji pripovedni prozi upoveduje srečevanje ruralnega in urbanega sveta, pridružuje pa mu moderno psihološko zasnovo pripovednih likov, v katerih se boleče in disonantno prepleta več osebnostnih jazov.

KUKEČ Vas je razloženo naselje pod Bedenikom (365 m) v povirju Sebeborskega potoka. Majhne skupine hiš so razmeščene po dveh slemenih in v vmesni dolini. Borovo gostüvanje so v kraju pripravili že pred 2. svet. vojno (1936) in nato še leta 1955. Sicer pa je na območju vasi razvito sadjarstvo.

LUCOVA Vas, nekoč imenovana Luchou (1365) in Lwkowa (1499), je razloženo naselje pretežno v dolini na levem in desnem bregu rečice Krke ob cesti Šalovci–Gornji Petrovci. Nekaj hiš je na bližnjem pobočju. V kraju je evangeličanska kapelica iz leta 1926.

MARTINJE Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Martynye (1387) in Marthyna (1499), je razloženo naselje na pobočjih treh vzpetin ob izviru Krke ob cesti Gornji Petrovci–Kuzma. V bližini je Srebrni breg (404 m), preko katerega pelje asfalti-

rana cesta v bližnje Slovensko Porabje na Madžarskem. Vaška kapelica iz leta 1946 je posvečena Srcu Jezusovemu. Od tu izhajajajo pripovednik, prevajalec in nabožni publicist Lojze Kozar st. (1910–1999), pripovednik in publicist Lojze Kozar ml. (1956), slikar in grafik Kiar Meško (1936) ter pisec Ivan Camplin (1912–2008), ki je v 90. letih prejšnjega stoletja od tu hodil v sosednje Porabje in tam slovenskim rojakom – potem ko so po smrti Janoša Küharja za dalj časa ostali brez slovenskega duhovnika – maševal v slovenskem jeziku.

Srebrni breg je s 404 m nadmorske višine tretji najvišji hrib Goričkega in Prekmurja. Sestavlja ga kremenov prod, ki so ga na severni strani odvzemali za gradbene potrebe. Na severnem pobočju je meja z Madžarsko, z njegove južne strani pa se ponuja lep razgled po osrednjem Goričkem.

Lojze Kozar st. (1910–1999), pisatelj in teološki pisec, je po študiju na Teološki fakulteti v Mb. duhovnikoval v več posavskih in prekmurskih krajih, ob pastoralnem delu pa se je posvetil tudi publicističnemu in leposlovnemu pisanju. Je avtor več verskih priročnikov s področja pastoralne sociologije, teoloških in cerkvenozgodovinskih spisov, spominskih zapisov, ocen in poročil. Leposlovno je začel objavljati že pred 2. svet. vojno (N, KSJ), po njej pa je kot avtor sodeloval v koledarju Mohorjeve družbe, Stopinjah idr. verskih publikacijah. V svojih povestih in romanih (npr. Takšen prag, 1962, Pajkova mreža,1968, Materina ruta, 1973, Licenciat Janez I, II, 1975, Vezi in zanke, 1979, Premakljivi svečnik, 1985, Topla babičina dlan, 1986, Neuničljivo upanje, 1990) ter kratki prozi (Moji konjički, Kamen in srce, 1986) v moralno-poučnem ter vzgojnem duhu prikazuje življenje goričkega in porabskega človeka.

NERADNOVCI Vas, v preteklosti imenovana Neradnolch (1387) in Neradnowcz (1499), je razloženo naselje zvečine na pobočjih terciarnega gričevja ob dolini Male Krke ob cesti, ki kraj povezuje z Gornjimi Petrovci in Čepinci. Vredno si je ogledati Lenarčičev mlin.

PA N OVC I Vas sestavlja več zaselkov na pobočjih gričev, ki se dvigajo ob dolini Ratkovskega potoka. V

Goičko, travnik v cvetju

Pogled s Srebrnega brega

Lenarčičev mlin v Neradnovcih

99

»Črni zavoji se v svitkih vrtijo nad gorkoto zelenega štedilnika.

S stoletji nagrizena posoda na ognju poskakuje in lovi ritem poslednjih mrmranj.

Pánovski travniki se zimsko sončijo …« Ernest Ružič

»Andraš mi je neko jesen pod žarečimi brajdami pokazal čigo. Čez velik kostanjev laket se je klalo sonce.

Napil sem se in trava je bila v vedru in ivanjščice kljub rumenilu.

Na dnu se je topil metulj.

Andraš se je vzpel na pručko in potežkal grozd.

Mošt mu je martinoval v trebuhu.

Sedaj je zima in Andraš se naceja ob peči s hruškovko.

Baje je lani loška poplačala. Žilnata roka mu zataji skozi okenske križe.« Milan Vincetič

100

zgodovinskih zapisih se omenja kot Panoh (1395) in Panolch (1455).

PESKOVCI Vas, ki se v preteklosti omenja kot Pezkolch (1395) in Pezkowcz (495), je razloženo naselje v zložnem pobočju nad dnom doline Peskóvskega potoka. V vasi si je mogoče ogledati zbirko starodobnih traktorjev Draga Abrahama, ki skrbi za ohranjanje in prezentacijo te tehniške dediščine na širšem območju Goričkega.

Ernest Ružič (1941), novinar in literat, je deloval v uredništvu oddaj RTV Slovenija za Slovence po svetu, bil urednik oddaje Mostovi/Hidak in prvi stalni dopisnik iz Madžarske.

Leposlovje je začel pisati v drugi polovici 60. let, sprva predvsem poezijo, v kateri z modernistično obarvano metaforiko izpoveduje negotov položaj človeka v sodobnem svetu in iskanje identitete (pesniške zbirke Ljudje Človek Ljudje, 1967, Milijonta vsakdanjost, 1976, Naj/Leg, skupaj s S. Szúnyoghom, 1980, Delibab, 1997, Razsanjani dan, izbor, 2001). Ob koncu 90. let je poeziji pridružil še pripovedno prozo (Erd, 1998, Vijolični dim, 2001, Pesem Črnih mlak, 2006), katere osrednja tema je moški, ki v razpetosti med družbene/poklicne ambicije in erotične avanture išče pristno ljubezen in z njo temeljni smisel življenja.

S TA N J E V C I Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Stanicz (1448) in Sthanycz (1500), se razprostira na obeh bregovih zgornje doline Peskóvskega potoka, od koder seže do najvišjih slemen na severu. Po dolini je speljana cesta M. Sobota– Hodoš. Od tod izhajata narečna publicistka Berta Škerlak-Kološvari (1863–1935) in literarni ustvarjalec Milan Vincetič (1957).

Milan Vincetič (1957), pesnik, pisatelj in literarni kritik, je na Filozofski fakulteti v Lj. diplomiral iz slovenistike, odtlej se ob pedagoškem delu posveča literarnemu ustvarjanju.

Na slovenskem literarnem prizorišču je prisoten od začetka 80. let, ko je skupaj s F. Lainščkom in V. Perger izdal pesniško zbirko Kot slutnja radovedno (1981). Njegovo poezijo (doslej 10 samostojnih pesniških zbirk) karakterizira stroga in do potankosti premišljena pesniška forma na eni strani, na drugi strani

pa izredno razprta, svobodna in razgibana metaforika, s katero v duhu postmodernistične metafizike izpoveduje disonantnost in relativnost človekove eksistence, a hkrati tudi človekove poskuse osmislitve svojega bivanja s transcendenco in sočlovekom/drugim. Za zbirko Lakmus je leta 2004 prejel nagrado Prešernovega sklada. Piše tudi pripovedno prozo (npr. povest Nebo nad Ženavljami, 1992, roman Goreči sneg, 1998 in več zbirk kratke proze) ter iz nje izpeljane radijske igre. Prepoznavne so njegove kratke zgodbe, v katerih se osredotoča na miniaturne upodobitve nenavadnežev in vaških posebnežev ter skoznje prikazuje eksistencialna stanja ter vzgibe, ki ljudi pripeljejo do tega, da izstopijo iz mreže običajnih družbeno-socialnih in intimnih odnosov. ŠULINCI Vas, v preteklosti imenovana Sulynch (1387) in Sywlyncz (1499), je razložen naselje na vzpetem svetu na obeh straneh Velike Krke ob cesti Gornji Petrovci–Kuzma.

Stara šola je bila zgrajena po načrtih podjetnika Hartnerja leta 1913. V njej je učiteljsko stanovanje, velika učilnica, v bližini shramba za sadje in zelenjavo. Spada v vrsto značilnih prekmurskih šolskih poslopij. ŽENAVLJE Vas je razpotegnjeno naselje na obeh straneh rečice Krke ob cesti Gornji Petrovci–Kuzma. V zgodovinskih zapisih se omenja kot Gyanom (1387) in Gyenawla (1499). Hiše so večinoma na pobočju položnega hriba. V kraju je binkoštna cerkev, ki so jo uredili v prostorih bivše osnovne šole. »Stratosferski« spomenik so postavili leta 1997 v spomin na dogodek, ki je dodobra vznemiril Goričko in odmeval širom po takratni Jugoslaviji ter polnil časopisne strani tudi v drugih državah. Dne 18. avgusta 1934 sta namreč ob 1950 v Ženavljah s stratosferskim balonom pristala prof. Cosyns in njegov pomočnik van der Elste. Spomenik »lebdeči priliki« je delo akademskega kiparja Mirka Bratuše. V pervertirano okroglo bronasto formo je kipar imenitno ujel množico pomenskih implikacij. Še pred postavitvijo spomenika pa je pristanek balona literarnoumetniško upodobil Milan Vincetič v povesti Nebo nad Ženavljami.

Leta 1936 so v prekmurskem humorističnem glasilu Kovran objavili priložnostno Pesem o Kozicu, ki v šaljivem tonu tematizira pristanek balona in je zasnovana na zvočni podobnosti med priimkom Cosyns in prekmurskim priimkom Kozíc:

»V Kovrana spada véliko slavje, ki doživelo je naše Ženavlje. Četudi od takrat dolgo je že, pa se kljub temu pozabit ne sme.

Da med Goričanci ne biló bi zamere, k njim padel balon je iz stratosfere.

V prijaznosti rekel izstopivši je stric, češ naj ga kličejo kar za – Kozic.

Telegraf je dogodek spravil v daljavo in nekateri za to so dobili medaljo.

Z balonom imeli smo križ in težavo, ki nam prinesel svetovno je slavo.

Povsod pri nas tako so sklenili, da bodo kar hitro flugplace zgradili.«

Spomenik »ženaveljskima balonarjema«

101

OBČINA ŠALOVCI

102

Občina Šalovci, ustanovljena leta 1995, je sprva obsegala tudi območje sedanje hodoške občine. Po reorganizaciji lokalne skupnosti je leta 1998 del nekdanje šalovske občine postal nova Občina Hodoš. Sedanja Občina Šalovci obsega 58,2 km2, ima 6 naselij (Budinci, Čepinci, Dolenci, Domanjševci/Domonkosfa, Markovci, Šalovci) in 1.718 prebivalcev. Sedež občine je v Šalovcih. Slovensko in madžarsko prebivalstvo je bilo tod že od nekdaj pomešano, zato ju nobena meja v 20. stoletju ni in ne bi mogla natančno razmejiti. Po padcu železne zavese so se prebivalci ponovno povezali tudi s Porabjem. Občina Šalovci meji na občine Hodoš, Gornji Petrovci in Moravske Toplice ter na Republiko Madžarsko.

BUDINCI Vas, ki se v zgodovinskih zapisih imenuje Budynch (1387) in Bywdyncz (1499), je najsevernejši kraj v Republiki Sloveniji. Je razloženo naselje na obeh straneh Lopoče ali Dolenskega potoka ob cesti Dolenci–Šalovci, razteza se večinoma po pobočjih terciarnih gričev vse do madžarske meje.

Bejčin breg kaže, kakšno je bilo Goričko nekdaj. Tukaj se je ohranila mozaična struktura različnih habitatov. Med travniki so mejice, njive in manjši gozdički. Na pobočju prevladujejo suhi travniki, v dolini tudi mokrotni. To mnoštvo različnih življenjskih okolji je domovanje številnih živalskih in rastlinskih vrst. Tukaj lahko še slišimo petje hribskega škrjanca (Lullula arborea), smrdokavre (Upupa epops), velikega strnada (Miliaria calandra) in rjavega srakoperja (Lanius collurio). Tudi plazilci so del te sestavljanke; naj omenimo le dva, zelenca (Lacerta viridis) in martinčka (Lacerta agilis). Poleg navadne kukavice (Orchis morio), ki je tod zelo pogosta, lahko na suhih travnikih opazimo še majsko prstasto kukavico. Ekosistemsko celotno območje bogatijo še posamezna visokodebelna sadna drevesa. ČEPINCI Vas, v preteklosti omenjana kot Chapench (1395) in Chypyncz (1472), je razloženo naselje ob državni meji z Madžarsko na pobočjih terciarnih gričev in v dolini na obeh straneh rečice Krke.

Izvir Velike Krke – Velika Krka in njeni pritoki od izvira do Šalovec so kljub regulacijskim posegom na posameznih odsekih ohranili pretežno naravno podobo, o čemer zlasti priča bogata obrežna zarast, ki se mestoma razširi med kmetijske površine. Morfološko bogato strukturirana struga ima številne tolmune, ki so lovišče vidre (Lutra lutra), potok pa je tudi habitat ukrajinskega potočnega piškurja (Eudontomyzon mariae), potočnega škržka (Unio crassus), navadne nežice (Cobitis elongatoides) in pezdirka (Rhodeus amarus).

DOLENCI Vas, ki se v preteklosti omenja kot Dalinch (1368) in Dolyncz (1439), je razloženo nase-

V Budincih še stoji stara hiša s črno kuhinjo. (Foto: Franci Just)

Suhi travniki na Bejčinem bregu

Izvir Velike Krke

Cerkev sv. Nikolaja v Dolencih

103

Notranjost cerkve sv. Nikolaja

»Zdaj so le še neka pota.

Zdaj je le še dih pod listi in v meni molk drevesa.

Temno se noč, temno se dan dotika, z vseh strani mi blizu rase, z vseh globin mi blizu hodi, pa ne vstopi.

Zdaj so le še tista polja.

Polja, polja.

In v meni jok modriša.

Ves sem v zemlji, vsem v sosedi, pa vendar sam v zrnu, sam v novem cveti.

Zdaj je le še to, kar pesem dela.

In pa tista njena lepa hiša, ki se s hriba sem ozira z davnimi pogledi.« Feri Lainšček

104

lje v skrajnem severovzhodnem delu Prekmurja ob državni meji z Madžarsko. Domačije so razmeščene po slemenih in v dolini na obeh straneh Dolenskega potoka. V kraj vodita cesti iz Šalovec in s Hodoša. Tu je sedež župnije, v kateri so mdr. župnikovali Simon Čergič (1765–1806), ki je od tod pisal latinska pisma Miklošu Küzmiču v Kančevce, Franc Žbüll, nabožni pisec in avtor člankov o prekmurski cerkveni zgodovini, Jožef Klekl ml., verski pisec in urednik, ter Matija Balažic (1912–1965), publicist in pisatelj, sodobnik Miška Kranjca.

Cerkev sv. Nikolaja se prvič omenja leta 1331.

Prvotna gotska stavba, katere jedro še dandanašnji skriva prezbiterij, je bila konec 17. stol. požgana, leta 1766 pa v celoti prenovljena oz. barokizirana. Iz istega časa (ok. 1770) je tudi notranja oprema. Baročna oprema in plastika glavnega oltarja tako po umetnostnozgodovinski kakovosti kot sicer izstopa v ožjem kulturnem miljeju nekdanje Slovenske krajine.

Feri Lainšček (1959), pisatelj, pesnik, dramatik, mladinski pisatelj in scenarist, je na FSPN v Lj. študiral novinarstvo in bil krajši čas sodelavec v dnevnoinformativnem uredništvu Radia Ljubljana. Od 80. let naprej živi in ustvarja v M. Soboti. Je vsestranski literarni ustvarjalec in eden najvidnejših sodobnih slovenskih pisateljev, prevajan v hrvaščino, nemščino, francoščino in angleščino. Piše pripovedno prozo (ob novelistični zbirki Za svetlimi obzorji, zbirki kratke proze Srebrni breg in esejistični knjigi Strah, da se bo ustavil čas še 16 romanov), poezijo (doslej 8 pesniških zbirk), mladinsko književnost (več kot 20 različnih literarnih del za otroke in mladino) ter uprizoritvena besedila (doslej 5 dram in 19 radijskih iger). Njegovo zgodnje pripovedništvo je zaznamovalo vprašanje človekove identitete, izpostavljeno ob zgodovinskih ali družbeno-civilizacijskih prelomih.

Od srede 90. let naprej, ko se je natančneje seznanil s psihološkim naukom C. G. Junga, pa Lainšček tematizira tiste plasti človekove duševnosti, v katerih je zapisana pradavna kulturna, jezikovna, religiozna, ritualna dediščina človeštva ali t.i. kolektivni spomin oz. kolektivno nezavedno. Tretja ključna tema njegovega pripovedništva pa je ljubezen, ki je razumljena kot temeljno bivanjsko počelo in gonilna sila, ki njegove pripovedne osebe, zlasti ženske like, žene v usodno, a odrešujočo družbeno ali

osebno akcijo. Za svoj literarni opus je prejel več literarnih nagrad, mdr. Kajuhovo nagrado za roman Raza, nagrado kresnik za romana Namesto koga roža cveti (1991) in Muriša (2007), nagrado Prešernovega sklada za leto 1995 za literarne dosežke in nagrado večernica za najboljše mladinsko literarno delo v letu 2000 za knjigo avtorskih pravljic Mislice.

Dolenska krajina

D O M A N J Š E VC I / D O M O N KO S FA Okrog 3 km dolga vas v dolini Male Krke, zvečine ob cesti Križevci–državna meja, kjer tvorijo večje skupine hiš obcestno naselje, se v preteklosti omenja kot Muncu (1208) in Domonkusolcz (1431). Nekaj hiš je tudi na rahlih vzpetinah na obeh straneh potoka Mala Krka.

Mala Krka – učna pot ekoremediacije – Povirje Male Krke je v gozdu vzhodno od Kuštanovec. Njeni povirni strugi v Križevcih združita vode iz 9 izvorov. Pod sotočjem so se njene vode sukale bolj v krivuljah, ki so jih po letu 1973 v spodnjem toku preveč izravnali. V umetno skopano strugo naj bi življenje poslej vračali z ekoremediacijami, s človekovimi ukrepi, ki naj bi v vodnem okolju kar se da hitro pomagali vzpostaviti porušeno ravnovesje. Ta pristop je prikazan na učni poti ob Mali Krki v Domanjševcih, ki se nadaljuje ob Mali Krki preko meje še na madžarsko stran. Ne glede na predrugačeno življenjsko okolje v Mali Krki še živijo ogrožene živalske vrste, mdr. krajinski potočni piškur (Eudontomyzon mariae), ribica pezdirk (Rhodeus amarus) in školjka potočni škržek (Unio crassus).

Podružnična cerkev sv. Venceslava in sv. Martina je romanska enoladijska cerkev z zahodnim zvonikom in polkrožno zaključeno apsido.

Kakor priča ohranjena baza slopa, je enoladijski prostor na zahodni strani imel urejeno t. i. gosposko emporo (v emporah so namreč liturgijo od prvih desetletij 13. stoletja naprej spremljali plemiški lastniki iz vrst stražnikov/speculatores). Spomeniško vrednost srednjeevropskih razsežnosti daje domanjševski romanski cerkvi kamnoseško bogato obdelani in stopničasto poglobljen južni portal. Kakovostna uresničitev se kaže zlasti v oblikovanju kapitelov, izpeljanih iz rastlinske in živalske motivike. V timpanonu je ikonografsko izjemno pomenljiv motiv leva v prefiguraciji jagnjeta božjega: v svojski rešitvi s kraljevsko lilijo

Značilen vaški zvonik v Domajševcih

Romarska cerkev v Domanjševcih

Znameniti južni portal domanjševske cerkve

105

Evangeličanska cerkev v Domanjševcih

Lenaršičev mlin v Markovcih

Cerkev Marijinega obiskanja v Markovcih

Frimov vodnjak

106

zaključenega repa živali se v prikriti simboliki izkazuje ustanovnikova zvestoba kraljevski dinastiji Arpadovič. Notranjščina cerkve je brez odlične opreme. Z ustrezno prezentacijo arhitekture in opreme bi bila spomeniku omogočena širša pozornost, ki si jo glede na svoje umetnostnozgodovinske kvalitete zasluži.

Evangeličanska cerkev je bila zgrajena leta 1902 v novoromanskem, torej izrazito historističnem duhu. Načrte je napravil soboški stavbar Tivadar Ratkol. Oltarno podobo je leta 1902 zasnoval Franc Horvat iz Radgone (Radkersburga), orgle pa Gyula Szálay.

MARKOVCI Vas, ki se v zgodovinskih zapisih omenja kot Markolch (1419), Markowcz (1472) in Marcholch (1395), je razloženo naselje na pobočjih terciarnega gričevja in v dolini na levem bregu rečice Krke ob cesti Šalovci–Čepinci. V kraju je poleg župnijske cerkve za ogled zanimiv še Lenaršičev mlin, ki spominja na goričko mlinarsko tradicjo.

Pravi kostanj raste pri domačiji Rac-Bočkor, visok je 20 metrov in ima obseg 720 cm. Župnijska cerkev Marijinega obiskanja je bila zgrajena na pogorišču prejšnje, domnevno že druge cerkve, postavljene leta 1644. Graditi so jo začeli leta 1881, in sicer v duhu psevdoromanske arhitekture. Od stare cerkve je ostal le zvonik, kamnite preostanke najbrž še prve gotske cerkve pa je mogoče prepoznati v temeljih prezbiterija. Enoladijska cerkev ima enako visok in širok, petstranično zaključen prezbiterij. Glavni oltar kaže podobo Marijinega obiskanja, kakovostna pa so tudi slikana okna (vitraži), med katerimi velja izpostaviti motiv Marije, obsijane s soncem (Mulier amicta sole), delo zagrebškega mojstra Marinkovića iz leta 1929. ŠALOVCI Vas je razloženo naselje v široki mokrotni dolini vzhodno od sotočja Peskovskega in Markovskega potoka ter Velike Krke ob cesti Sobota–Hodoš in na sosednjih rahlo vzpetih pobočjih in slemenih. V zgodovinskih zapisih se omenja kot Sool (1365) in Sal (1499). Izven naselja v smeri proti Markovcem je zanimiva turistična točka Frimov vodnjak. Med

obema svetovnima vojnama je v kraju deloval fotograf Julius Schönauer, ki je pri svojem portretiranju tukajšnjih ljudi, njihovih opravil in praznovanj uporabljal tehniko fotografskega zapisa na steklo.

V Šalovcih živi in ustvarja akad. slikar in grafični oblikovalec Ignac Meden (1951), dobitnik več likovnih nagrad. Med drugim je oblikoval celostno podobo promocijskega gradiva Krajinskega parka Goričko.

V gozdu Vaš lek južno od Šalovskega brega je večje gomilno grobišče.

Frimov vodnjak stoji v gozdu ob cesti proti Markovcem, približno 300 m od središča vasi, in je zajet naravni izvir vode, ob katerem se popotniki radi ustavljajo in odžejajo. Zgradila ga je grofovska družina Frim. Danes je obnovljen, pred izgradnjo vaškega vodovoda pa so ga vaščani redno uporabljali.

Mihael Bakoš (ok. 1742–1803), verski in pedagoški pisec, je pri Števanu Küzmiču v artikularnem kraju Nemescsó končal t.i. latinsko šolo, nato pa je doštudiral na znanem bratislavskem evangeličanskem liceju. Kot pastor v Šurdu je dočakal tolerančni patent Jožefa II. (1781), ki je uzakonil svobodo veroizpovedi in posledično omogočil oblikovanje evangeličanskih verskih občin v Prekmurju ter razmah verske in šolske dejavnosti v njih. K slednjemu je pomembno pripomogel tudi Bakoš, ko je za bogoslužne potrebe pripravil rokopisni obrednik Agenda sermone vandalico conscripta (1785), za potrebe verskih šol pa ponatis abecednika Slovenski abecedar (1786). Je tudi avtor prve natisnjene prekmurske evangeličanske pesmarice Nouvi graduval (1789). S to knjigo je spodbudil kultivirano cerkveno petje in ohranil dragoceno večstoletno izročilo prekmurske (vzhodnoslovenske) cerkvene pesmi.

Ignac Meden: akril, les, zemlja, pozlata, trikrat 35 x 140 cm, 2003

»Dnevi préjdo, mladí se mejsec, pride vrejmen, tečé vöra, leto odide …

Vse travice, vijolice vehnejo, gda svetlosti niti rose nemajo i roušice po risali sehnejo.

Močno zvirje, lejpe ftice zginejo, močno drevje, rodne vejke senejo, močni zidi z vrejmenom se rüšijo.

Gjemant kamen, svetli kristal stere se, ki v zátoni indijanskom najde se, lejpi zdenci i potoki zápro se.

Ti pa, človik, ka misliš i kak živéš?« Mihael Bakoš

Šalovci z »Bregouv«

107

OBČINA HODOŠ KÖZSÉG HODOS

Občina Hodoš je bila ustanovljena leta 1998. Meri 18,10 km2, ima 2 naselji (Hodoš/Hodos, Krplivnik/Kapornak) in 356 prebivalcev. Sedež občine je na Hodošu. Poglavitna gospodarska panoga v občini je kmetijstvo. Prebivalci so večinoma madžarske narodnosti in po veroizpovedi evangeličani. Občina meji na Občino Šalovci in na Republiko Madžarsko.

108

HODOŠ / HODOS Vas, ki se je že od nekdaj imenovala Hodos (1452), je gručasto, precej razpotegnjeno naselje ob državni meji z Madžarsko. Tu je bil v letih 1821–1834 »farar« Jurij Cipot (1794– 1834), avtor drugega prekmurskega evangeličanskega molitvenika Dühovni aldovi. Iz kraja izhajata Mihael Kerčmar, pastor in prevajalec, ter Rudolf Cipot (1825–1901), Jurijev sin, tudi on evangeličanski duhovnik in avtor treh natisnjenih obrednih besedil.

Hodoško jezero je večje jezero in je nastalo potem, ko so severno od Hodoša na Dolenskem potoku zgradili vodni zadrževalnik. Postalo je življenjsko okolje raznolikih močvirskih živalskih in rastlinskih vrst. Tu uspevajo redke in ogrožene rastlinske vrste, kot so močvirski jetičnik (Veronica scutelata), močvirska ludvigija (Ludwigia palustris), sibirska perunika (Iris sibirica) in širokolistni munec (Eriophorum latifolium). Tu naletimo na številne dvoživke, evidentiranih pa je bilo tudi 20 vrst kačjih pastirjev, od katerih so 4 vrste ogrožene, in ogroženi močvirski murnček (Pteronemobius heydenii). V trstišču ob jezeru gnezdijo zelenonoga tukalica, prosnik in čapljica. Ob jezeru sta počivališče in izvir čiste pitne vode. V letu 2004 je bila ob njem urejena učna pot z zvenečim imenom Vidrin paradiž.

Lokacija cerkve sv. Andreja je arheološko zelo zanimiva. Med arheološkimi izkopavanji v letih 1990–1995 so na dvignjeni terasi sredi vasi odkrili temelje nekdanje romanske cerkvice, ki jo strokovnjaki glede na podkvasto oblikovane apside datirajo na začetek 13. stol.

Evangeličanska cerkev, zgrajena v letih 1838–1842, je po poznobaročnih zgledih oblikovana enoladijska cerkev z zahodnim zvonikom in zakristijo. Fasado dodatno členijo pilastri in podstrešni venec.

Mihael Kerčmar (ok. 1698–ok. 1750), evangeličanski duhovnik, prevajalec in pisec, je po končani evangeličanski šoli v Bratislavi končal študij v Jeni in bil od pribl. 1725 do rekatolizacijske vojaške zasedbe evangeličanskih župnij jeseni 1732 pastor v Gornjih Petrovcih, nato tri leta zaprt v bratislavski ječi. Leta 1737 je prevzel duhovniško službo v

Hodoško jezero

Hodoško jezero je vidrin paradiž.

Evangeličanska cerkev na Hodošu

109

Szaku. Med študijem je deloval v pietističnem gibanju in v duhu pietistične skrbi za verski tisk prevajal v prekmurščino »Življenjske dolžnosti« Philippa Jacopa Spenerja, znamenitega nemškega evangeličanskega teologa, genealoga in heraldika, ki naj bi izšle v obliki katekizma in knjige pregovorov. Delo ni izšlo v knjižni obliki, pač pa je leta 1725 izšel prvi prekmurski abecednik Abecedarium slowensko, ki je morda Kerčmarjevo delo.

REPNJAČA (pogača, nadevana z repo) Potrebujemo: 400 g pšenične moke, 30 g kvasa, sol, 100 g masti, 50 cl mleka.

Nadev: 1500 g bele repe, sol, 80 g masti, 2 jajci, 40 cl kisle smetane.

KRPLIVNIK / KAPORNAK Vas, ki se v zgodovinskih zapisih imenuje Kapornok (1428), je razloženo naselje z dvema skupinama hiš. Kraj s pretežno madžarskim prebivalstvom leži ob državni meji z Madžarsko na pobočju terciarnih gričev, na desnem bregu Krke in na obeh straneh Krplivniškega potoka. V vasi je poleg lokalnozgodovinskega muzeja za ogled zanimiva ekosocialna kmetija.

Lokalnozgodovinski muzej obsega stanovanjsko hišo z začetka 20. stoletja, gospodarsko poslopje in vodnjak. Hiša ima bogato fasadno profilacijo. V prostorih domačije je urejena lokalnozgodovinska zbirka o bivanjski kulturi in zgodovini pokrajine Örség.

Priprava: Zamesimo vlečeno testo, ga dobro pregnetemo, pokrijemo in pustimo na toplem vzhajati. Na centimeter debelo ga razvaljamo in položimo v pomaščen pekač. Repo naribamo in posolimo že prejšnji večer.

Drugi dan jo iztisnemo, na masti prepražimo narezano čebulo, dodamo kislo smetano, zavremo in ohladimo. Na razvlečeno testo potresemo repo, sladkor, sol in prelijemo s smetano. Nadev zagrnemo s testom, ki smo ga razvlekli, in spečemo. Pečene, še vroče repnjače namažemo s kislo smetano. Za dan mrtvih so repnjačo pustili na mizi, da so mrtve duše prišle domov jest.

Etnološka hiša v Krplivniku

DÖDÖLI (krompirjevi žganci) Potrebujemo: 1 kg krompirja, 70 dag mehke moke, 2 dcl kisle smetane, 4 srednje velike čebule, 3 dag masti.

Notranjost lokalnozgodovinskega muzeja v Krplivniku

Priprava: Olupljen krompir razrežemo na koščke in ga kuhamo v slanem kropu. Vode naj bo enkrat več kot krompirja v loncu. Napol kuhanemu krompirju dodamo presejano moko. Ko prevre, naredimo v sredino moke luknjo s kuhalnico in kuhamo še približno 30 minut. Vodo odlijemo, krompir in moko dobro premešamo. Če je potrebno, odlito vodo še dolijemo.

Preliv: Kolobarje narezane čebule na maščobi prepražimo do zlato rumene barve, dodamo kislo smetano in polijemo po dödölih. Po želji lahko dodamo tudi še sesekljane ocvirke ali zaseko.

POSOLANKA (kvašena pogača, nadevana s skuto in premazana s kislo smetano) Potrebujemo: 30 dag ostre moke, 1 dag kvasa, 5 dag sladkorja, 0,5 dcl mleka za kvasec, 4 dag masla.

Priprava: Zamesimo testo in ga pustimo stati, da vzide. Nato ga razvaljamo na 1 cm debelo in počakamo, da ponovno vzide. Obložimo ga z nadevom in spečemo (v krušni peči).

Nadev: Skuti dodamo stepeno jajce, kislo smetano, ostro moko in zdrob, sol in sladkor (po želji). Ko vzamemo posolanko iz pečice, jo namažemo še s kislo smetano.

Hodoško jezero

110

111

OBČINA MORAVSKE TOPLICE

ANDREJCI Kraj, v starješih pisnih virih omenjen kot villa Endrech (1344), je razloženo naselje SV od Sebeborec. Na položnih slemenih tamkajšnjega gričevja so njive, travniki, vinogradi in sadovnjaki, strmejša pobočja pa zaraščajo gozdovi.

Zaradi razgledne pokrajine in ugodnih cestnih povezav je v naselju precej počitniških hiš. Leta 1955 in 1983 so v vasi pripravili borovo gostüvanje.

BERKOVCI Vas, v preteklosti imenovana Berkehaza (1499), je gručasto naselje v dolini Ratkovskega potoka. V vasi je kapela z zvonikom iz leta 1913, zgrajena v historicističnem slogu. Znan in ogleda vreden je Časarov mlin.

112

Občina Moravske Toplice meri 144 km2, ima 28 naselij (Andrejci, Berkovci, Bogojina, Bukovnica, Čikečka vas/Csekefa, Filovci, Fokovci, Ivanci, Ivanjševci, Ivanovci, Kančevci, Krnci, Lončarovci, Lukačevci, Martjanci, Mlajtinci, Moravske Toplice, Motvarjevci/Szentlászló, Noršinci, Pordašinci/Kisfalu, Prosenjakovci/Partosfalva, Ratkovci, Sebeborci, Selo, Središče/Serdahely, Suhi Vrh, Tešanovci, Vučja Gomila) in 6.151 prebivalcev. Sedež občine je v Moravskih Toplicah, kjer je tudi zdravilišče Moravske Toplice, ki je sodoben turističnozdraviliški kompleks s termomineralno vodo. Občina je prav tako bogata s kulturnozgodovinskimi in umetnostnimi spomeniki. Prisojna pobočja so primerna za vinograde in sadovnjake, saj je po številu ur sončnega obsevanja to območje v Sloveniji takoj za slovenskim Primorjem. Mejnih občin je sedem: Beltinci, Dobrovnik, Gornji Petrovci, Mestna občina Murska Sobota, Puconci, Turnišče in Šalovci.

BOGOJINA Kraj, v zgodovinskih zapisih imenovan Bogma (1208) in Bagonya (1428), je slikovito in strnjeno naselje vzhodno od Tešanovec v ravninskem delu ob cesti M. Sobota–Lendava in ob vaških cestah. Nad bližnjimi vinorodnimi pobočji je vzpetina Vršič (246 m) s kapelico sv. Urbana, zaščitnika vinogradov. Kapelica je iz okr. leta 1829, nad glavno fasado je stolpič z letnico 1889 na prekladi in z vgrajenim razpelom v zunanjščini. Pod cerkvijo je slopasto znamenje, ki v proporcih skriva poznobaročno zasnovo.

Na krajevnem razpotju je križ iz leta 1907 s kamnito plastiko Križanega in Marijo v niši pod njim. Od tu izhajajo Jožef Košič, nabožni in strokovni pisec, Jožef Smej, mariborski pomožni škof in pisec, Jože Maučec (1907–1972), geograf in zgodovinar, avtor strokovnih članov, Janez Puhan (1942), misijonar na Madagaskarju in publicist, ter Ivan Camplin, katoliški duhovnik, publicist in leposlovni pisec. Župnijska cerkev Gospodovega vnebohoda je evropsko znan spomenik sakralne arhitekture vélikega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika.

Romansko jedro stare cerkve skriva polkrožna apsida, gotske prvine iz 14. stoletja (1371) pa so v izvirni obliki ohranjene v zahodnem portalu. Po stavbnih značilnostih se cerkev uvršča v t. i. prekmursko skupino gotske cerkvene arhitekture. Na povabilo župnika Ivana Baše je po Plečnikovem tretjem načrtu bilo v letih 1925–

Casarov mlin v Berkovcih je zanimiv primer prekmurske tehnične dediščine.

Plečnikova bela golobica

113

Košič - Zobrisani

V poglavju »Mrtvi ne hodijo nazaj« je Košič zavrnil ljudsko vraževernost in mdr. zapisal: »Nega hujšega kak strah, šteroga si človek sam napravi; on njemi beteg, v-časi tüdi smrt prinesé. – Po noči negdanegda omár, štampet, dveri, lade pokajo od mraza ali toplouče, mačke njáofčejo, müši ciskajo, ali kákša živázen ropoče, cvili, tuli na hiži ali okoli hrama, ka se bojazljivim lüdem hitro neznáno zdí. – Ne pláši, ne boj se, gda kaj tákšega zaváraš, nego več kurášnih možkih zazovi, lampaš vužgi, palico v-rouke vzemi ino idi glédat, gde kaj neznánoga čüdnoga čüješ; hitro vtíhne, ali pokáže se – boš vido, ka je.«

114

1927 zgrajeno novo, monumentalno svetišče, ki vsakogar prevzame s svojo čistostjo in arhitekturno bravurozno izpeljanimi rešitvami.

Mojster je v celoti ohranil staro cerkev, zvest lastni maksimi, da ne kaže rušiti, kar so stari dobro zgradili, hkrati pa je z zasnovo pročelja, členitvijo notranjščine in z v belino opleska ujeto svetlobo nakazal možnost drugačnega, abstrahiranega razumevanja prekmurskega stavbarstva. Cerkev je imeniten primer sožitja Plečnikove avtonomne arhitekturne govorice s spoznanji iz lokalne stavbarske in umetnoobrtne prakse. Je obvezna točka turističnih ogledov Prekmurja.

Jožef Košič (1788–1867), nabožni in strokovni pisec, je po končanem bogoslovju in mašniškem posvečenju najprej kaplanoval v Beltincih, pozneje pa ga je poklicna pot vodila v današnje Porabje, kjer je bil župnik na Dolnjem in Gornjem Seniku. Za verske potrebe je priredil dve knjižici (molitvenik Aloisa Schlöra in križev pot), sicer pa je njegova publicistika posvetnega značaja. Pripravil je Starine železnih ino salajskih Slovenov, Zgodbe vogerskega králestva (1848) ter knjigo Zobrisani Sloven i Slovenka med Mürov i Rabov (ok. 1845). Starine so raznoliko rokopisno delo, še danes pa v njem etnografi najdevajo dobrodošle podatke o navadah in običajih tukajšnjih ljudi v 1. polovici 18. stol. Zgodbe je navdihnilo njegovo zanimanje za preteklost, spodbuda in pomoč pri njihovem snovanju pa mu je bila knjiga radgonskega rojaka Antona Krempla Dogodivšine štajerske zemle. Knjiga Zobrisani Sloven i Slovenka pa je plod jožefinskih prosvetliteljskih idej, ki so se osredotočale na dvig ljudske izobrazbe in omike ter skušale preseči stare fevdalne družbene danosti. V duhu teh idej je povzel in deloma priredil nekaj poglavij iz Slomškove knjige Blaže in Nežica v nedelskej šoli ter jih jezikovno in vsebinsko prilagodil razmeram v Slovenski krajini. Samostojno je dodal dve poglavji o protestantizmu, poziv mladim k čistosti in nedolžnosti ter zavrnitev ljudske vraževernosti.

Ivan Camplin (1912–2008), urednik, publicist in leposlovni pisec, je po končani gimnaziji vstopil v takratno Bogoslovno učilišče v Mb. in bil leta 1935 posvečen v duhovnika.

Spada med tiste prekmurske duhovnike, ki so s svojim narodnostnim, socialnim in kulturnim delovanjem presegli okvire pastoral-

nega dela. V 30. letih 20. stoletja je bil med slovenskimi izseljenci v Franciji in od tam pošiljal v N številne članke ter slovensko javnost seznanjal z njihovim socialno-verskim življenjem. Že v pokoju je leta 1993 za skoraj celo desetletje prostovoljno prevzel duhovno oskrbo slovenske manjšine v Porabju na Madžarskem. Že kot bogoslovec je začel tudi pisati in objavljati, med obema svetovnima vojnama zlasti v ML in N, ki jih je ob koncu 30. let tudi krajši čas urejal, po vojni pa v koledarju Stopinje, v Glasniku Slovenskega duhovniškega društva in v Slovenskem koledarju. Pisal je memoarsko in potopisno prozo, zgodovinopisne in tematsko raznolike poljudne članke ter priložnostno, versko-refleksivno in domoljubno liriko. Leta 2003 je izšla njegova avtobiografska knjiga Mojih 90 let.

Jožef Smej (1922), teolog, slovstveni publicist, leposlovni pisec in prevajalec, je po končanem bogoslovju v Sombotelu in mašniškem posvečenju v letih 1945–1969 duhovnikoval v Turnišču in M. Soboti, nato pa v mariborski škofiji opravljal visoke cerkvene funkcije. Leta 1974 je doktoriral na Teološki fakulteti v Lj. in 1983 postal mariborski pomožni škof. Je avtor več teoloških člankov in samostojnih verskih knjig ter prevajalec bibličnih tekstov. Drugo obsežno področje njegovega raziskovanja je prekmursko slovstvo in vloga katoliških duhovnikov v njegovem razvoju ter prekmurski jezik v delih Števana in Mikloša Küzmiča. Tej temi je posvetil magistrsko delo in dizertacijo Pastoralna dejavnost Ivanocyjevega kroga (1974), številne slovstvenozgodovinske članke in literarizirane monografske prikaze (npr. Po sledeh zlatega peresa, 1980, Psalmi vaškega župnika, 1992, Velikan s Krajne, 1996). Piše tudi krajevnozgodovinske članke (npr. o Bakovcih, Satahovcih, Murskih Črncih, Bukovnici) in priložnostno poezijo, v kateri artificielno variira klasične pesniške forme. Prevaja iz latinščine, francoščine (npr. Corneille, Racine) in madžarščine (npr. Géza Gárdonyi).

BUKOVNICA Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Bakonak (1322) in Bakolnok (1411), je manjše obcestno naselje v kotlini ob Bukovniškem potoku. Južno od vasi je Bukovniško jezero, ki je nastalo po 2. svetovni vojni, ko so z nasipom

»Noč kakor mati uspava zemljó, temán pajčolan je dosegel nebó le zvezde svetlikajo, veselo mežikajo …

Tu in tam hiter blisk in gosto pasje lajanje, prešeren vrisk in zadovoljno rajanje …

Drevesni listi so zašelesteli, v uti so trakovi zašumeli: pesmi in godbi radostno pozvanjajo, kraljici svetlobi pokorno se klanjajo …

Srce je tak mirno, vse želje v njem spijo zato, le obzirno, da se ne vzbudijo!

Sicer bo prevelik vihar, ker srčne globine so silne in strahotno obilne ne budite ga, nikar!« Ivan Camplin

Bukovnica

115

zajezili povirje Bukovniškega potoka. Severozahodno od vasi je arheološko najdišče – naselbina iz bronaste dobe, ki so jo odkrili med arheološkimi izkopavanji leta 1987. Vaško kapelo, ki je bila zgrajena v prvi tretjini 20. stoletja, krasita tristranični zaključek in zvonik v osi glavne fasade. V kraju je poleg odkrite prazgodovinske naselbine še spomenik mlademu partizanu Jošku Talanyiju, ki je tu padel 28. februarja 1945. Č I K EČ K A V E S / C S E K E FA Vas, v preteklosti imenovana Chef (1208) in Chekefalwa (1499), je strnjeno naselje na prikupni legi ob vznožju terciarnega gričevja ob sotočju dveh potokov. Hiše so razporejene na obeh straneh ceste Selo–Dobrovnik in so v celoti naselbinska dediščina.

Oživljena preteklost

Filovski lončar

116

FILOVCI Vas, v zgodovinskih zapisih omenjena kot Fyloch (1322), je gručasto naselje ob cesti M. Sobota–Lendava na robu ravnine pod Filovskim bregom, ki obsega Gaj in Trnovski breg.

Vas se je v zgodovino zapisala po svojih daleč naokrog znanih lončarjih, katerih dediščina je predstavljena v etnološko zasnovani Lončarski vasi. V njej sta postavljeni dve značilni cimprani hiši, v katerih sta tudi stalna razstava o filovskem lončarstvu. Vredne ogleda so še cimprane kleti v vinogradih v Trnavskem, na Filovskem bregu in Gaju. V vasi je historična psevdoromanska vaška kapelica sv. Marije, zgrajena v letih 1938–1939 s freskami akad. slikarja Janeza Mežana. Od tod izhaja Franc Ošlaj (1883–1932), strokovni pisec in krajevni zgodovinar.

FOKOVCI Vas, v preteklosti imenovana Felseulak (1340) in Falkowcz (1499), je razpotegnjeno naselje ob cesti M. Sobota–Prosenjakovci z zaselki na slemenu bližnjega gričevja. Tukajšnja šola je iz leta 1869, binkoštna cerkev kot srečevališče binkoštne verske skupnosti pa je iz leta 1987.

Astronomski observatorij »Magašov brejg« se nahaja na vrhu istoimenskega hriba (364 m) na meji med Fokovci in Ivanovci. To je opazo-

valnica astronomskega društva Kmica iz M. Sobote. Observatorij ima motorizirano kupolo premera 4 m in je ena večjih zvezdoslovnih opazovalnic v Sloveniji. Poslanstvo društva je popularizacija astronomije in naravoslovja. Na voljo je širši javnosti, šolam, turistom, skratka vsem, ki jih zanima astronomija.

Astronomski observatorij

IVANJŠEVCI Vas, v preteklosti imenovana Iwanusouch (1366) in Janosowcz (1499), je gručasto naselje na prisojnem pobočju ob manjšem potoku in ob cesti Prosenjakovci–Domanjševci, od katere se tu odcepi krajevna cesta proti Središču. V Rojarovi hiši je predstavljeno čebelarstvo na Goričkem.

IVANOVCI Vas, v zgodovinskih zapisih omenjena kot Johannis (1314) in Ivanocz (1344), je razloženo naselje z več zaselki. V kraju je spominsko obeležje Miklošu Küzmiču. Od tod izhajajo evangeličanska verska pisca Peter Lutarič (ok. 1780–1851) in Aleksander Terplan, katoliški verski pisec Jožef Borovnjak, teolog in verski pisec ter organizator Franc Ivanocy in sociolog, publicist ter strokovni pisec Ludvik Čarni (1931). V vasi je Vinogradniški center Goričko; v njem ima društvo vinogradnikov tudi svoje prostore in vinoteko.

Aleksander Terplan (1816–1858), prireditelj evangeličanskih verskih knjig in prevajalec, je po srednji in višji šoli v Šopronu študiral teologijo na Dunaju in leta 1838 nastopil kaplansko službo v puconski evangeličanski župniji, kjer je bil pozneje nastavljen za pastorja. Novim jezikovno-kulturnim razmeram je prilagodil Küzmičev Nouvi zakon, tako da so izdaje le-tega 1848, 1883 in 1928 izšle v njegovi redakciji. Izdaji Nouvega zakona 1848 je dodal prekmurski prevod Knjige psalmov. To njegovo delo, ki nosi naslov Knige žoltarske, je prvi prevod celotne starozavezne knjige v prekmurščino, odlikuje pa ga besedna inovativnost, verzno-ritmična in stilna skrbnost (pozornost za oblikovanje verznega konca z rimo, doseganje slavnostne dikcije z inverzijo). Poleg tega je prevedel knjižico Pála Edija Illésa Krsčanstva abécé (1845) in Ch. G. Bartha Dvakrat 52 bibliske hištorie za evang. šole ino hiže (1847).

Tudi čebelam in čebelarjem je narava tod radodarna gostiteljica.

Sedmero luči - spominsko obeležje Miklošu Küzmiču v »ivanovskem dolu« (Foto: Franci Just)

Umirajoča preteklost

117

V 17. in 18. stol. so gorička vina pili tudi na dunajskem dvoru. Tako kot drugod po Goričkem tudi v Ivanovcih skušajo tukajšnjim vinom vrniti nekdanji sloves.

»Ar dnes, što redno i spametno živé, dosta leži naprej pride kak inda.

To nam vnoge pelde kažejo, ar hvala Bogi se šče vsepovsedi najdejo dobri lüdje, šteri po svojem deli i šparavnosti naprej idejo i od leta do leta primožnejši postanejo.« Franc Ivanocy

118

Jožef Borovnjak (1826–1909), prireditelj verskih knjig, prekmursko-slovenski slovstveni posrednik in kulturni informator, je v Sombotelu študiral teologijo in bil tam leta 1851 posvečen v duhovnika. Kot župnik na Cankovi, je začel intenzivno slovstveno in kulturno delovati, najprej kot prireditelj in izdajatelj starejših prekmurskih verskih knjig, ki jih je jezikovno in ortografsko prilagajal novim jezikovno-kulturnim razmeram. Kasneje je preko bližnje Radgone in s pomočjo tamkajšnjih duhovnikov vzpostavil in vzdrževal stike s slovenskim kulturnim prostorom. Iz Štajerske in Kranjske je prejemal časopisne, knjižne idr. informacije ter jih širil med prekmurskimi rojaki. Hkrati je slovenskim literarnim zgodovinarjem in jezikoslovcem priskrbel ševilne prekmurske rokopise in tiske ter ključne informacije o narodnostno-kulturnem položaju »ogrskih Slovencev«. Kot pristaš Deákove stranke je leta 1869, ob državnozborskih volitvah, prevedel v prekmurščino 16-stransko politično brošuro Máli politični vodnik. V njegovi zapuščini je mdr. ostala t.i. Borovnjakova pesmarica, rokopisni zvezek, v katerega je v letih 1858–1871 zapisal 59 nabožnih in 12 posvetnih (priložnostnih in ljudskih) pesmi, od katerih je nekaj njegovih lastnih upesnitev.

Dr. Franc Ivanocy (1857–1913), teolog, publicist, versko-kulturni organizator in nabožni pisec, je bil iz Sv. Benedikta pri Kančevcih kot izjemno nadarjen učenec poslan v Kőszeg, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, nato pa v Sombotelu še višjo gimnazijo in v Bdp. teologijo. Leta 1885 je na bdp. univerzi doktoriral z dizertacijo o Svetem pismu in klinopisnih spomenikih ter naslednje leto v Sombotelu postal redni profesor dogmatike. Akademski karieri se je odpovedal in 1889 prevzel izpraznjeno mesto župnika na Tišini. Tu se je vključil v javno življenje in se mdr. potegoval za pravice slovenskega (prekmurskega) jezika v cerkvi, šoli in tisku, in sicer s teoretično podkovanimi časopisnimi članki, z osebno jezikovno prakso pri pastoralnem delu in z obsežnim kulturnoorganizacijskim angažmajem za prekmurske verske knjige in periodiko. Okrog sebe je zbral mlajše prekmurske katoliške duhovnike (Ivan Baša, Jožef Klekl st., Jožef Klekl ml., Jožef Sakovič, Peter Kolar, Franc Rogač), ki so postali jedro versko-kulturnega in narodnostnega preporodnega kroga, po njem imenovanega Ivanocyjev krog. V okviru tega kroga je v

prvih letih 20. stoletja vzniknil prekmurski katoliški periodični tisk (KSJ, ML in N). Ivanocy je oče KSJ, ki ga je urejal prva tri leta izhajanja (1904–1906) in v njem objavil članke o prekmurskih duhovnikih v preteklosti, o zgodovini tišinske cerkve, spominske zapise ter poučnovzgojno povest Brezov Ivan.

KANČEVCI Vas, v zgodovinskih zapisih omenjena kot Kansolcz (1455), je sestavljena iz več zaselkov, ki so razloženi v dolini Ratkovskega potoka in po sosednjih gričih. V bližini vasi se krajevna cesta odcepi od ceste proti Križevcem.

V kraju je Dom duhovnosti, ki so ga kot bivalni kompleks zgradili leta 1993 po načrtih arhitekta Kovača, na pokopališču pa kakovosten nagrobnik dr. Francu Ivanócyju.

Tu je v letih 1763–1804 služboval Mikloš Küzmič (135–1804), začetnik katoliškega prekmurskega nabožnega slovstva in avtor poglavitnih prekmurskih katoliških verskih knjig in abecednikov. Od tu je pisal znamenita verzificirana latinska pisma Simonu Čergiču, takrat župniku v Dolencih. Župnijska cerkev sv. Benedikta se omenja že leta 1208, sicer pa naj bi na njenem mestu bil v srednjem veku benediktinski samostan. Današnja cerkvica, ki se ji poznajo historicistične novoromanske poteze, je bila zgrajena leta 1896 in v njej so sledi srednjeveške arhitekture scela zabrisane. Glavni oltar kaže podobo sv. Benedikta, slikarije na stenah iz leta 1913 so delo slikarja Mauka iz Radenec, prenovil jih je Stojan Grauf. Svetniške like na zunanjščini je leta 1997 naslikal Lojze Čemažar.

KRNCI Vas, v zgodovinskih virih omenjena kot Kernych (1393), je razloženo naselje v povirju Martjanskega potoka. Na prisojnih legah so njive, osojni predeli so porasli z mešanim gozdom.

LONČAROVCI Vas z jedrom na pobočjih bližnjega gričevja je sestavljena iz več zaselkov in se je v preteklosti imenovala Gerencher (1366), Gerencherowcz (1499) in Lancsarócz (1751).

Ivanocyjev nagrobnik na kančevskem pokopališču

V južni zunanji zid kančevske cerkve sta vzidani spominski plošči M. Küzmiču in rodu Koudilovih, iz katerega izhaja F. Ivanocy.

Dom duhovnosti v Kančevcih

119

Prekmurski gotski biser

Notranjost župnijske cerkve sv. Martina v Martjancih z bogatimi freskami Janeza Akvile Foto potrebno nadomestiti

120

M A R TJA N C I Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Zentmartun (1365) in Zenthmarton (1499), je ravninsko obcestno naselje ob cesti Murska Sobota–Moravske Toplice v smeri proti Noršincem.

V kraju je bila nekdaj gostilna gorfa Száparyja ali Száparyjeva gostilna, ki so jo po odkupu leta 1884 preuredili v enonadstropno šolsko poslopje. Od tod izhaja Josip Dravec, zbiratelj ljudskih pesmi slovenskega panonskega prostora. Župnijska cerkev sv. Martina je najlepše ohranjen spomenik »prekmurske« gotike. Visok gotski zvonik s premišljeno umeščenimi okenskimi odprtinami je naslonjen na zahodno pročelje enoladijskega prostora, ki ga na vzhodu zaključuje petosminski, križno-rebrasto obokani prezbiterij. Stavbni členi, kot so rebrovje, sklepniki in zlasti razgibane ter v svojske groteskne maske ujete konzole, odkrivajo arhitekturne zglede dunajskega in češkega stavbarstva. Latinski napis v prezbiteriju sporoča, da je bila cerkev zgrajena leta 1392 v času župnika Erazma in da jo je poslikal Janez Akvila, doma iz Radgone (»Johannes Aquila de Rakespurga oriundus«). V ladji in zlasti v prezbiteriju je poslikava vsebinsko uglašena s srednjeveško predstavo nebeškega Jeruzalema. Eshatološke razsežnosti se v globljem iskanju pomena spletajo z mislijo o krščanski ljubezni (caritas). V pritličnem delu so prizori namenjeni sv. Martinu in svetnicam, osrednji pas zasedajo apostoli, Miklavž, Martin in Erazem. V zaključku sten so preroki, na oboku simboli evangelistov in angeli s hvalnicami. Tu je nad jugovzhodnim oknom avtoportret s priprošnjim trakom Omnes sancti orate pro me Johannes Aquile pictore (Vsi sveti molite zame, Janeza Akvilo slikarja). Vsebinsko pretehtana in slogovno kakovostna poslikava je nastajala v zadnjem desetletju 14. stoletja pod roko Janeza Akvile in njegovega osrednjega sodelavca, Mojstra martjanskih apostolov, ki je sledil spodbudam internacionalnega gotskega slikarstva češke provenience. Cerkev so v ladijskem delu leta 1702 baročno obokali. Iz srede 18. stoletja sta preostali podobi Janeza Nepomuka in Karla Boromejskega, delo štajerskega slikarja Jožefa Digla.

V poznem 18. stoletju je baročni oltar zasnoval Janez Klein iz Radgone, glavnega pa so leta 1925 postavili po Plečnikovi zamisli. V prezbiteriju naletimo na številne grafite s podpisi klerikov in romarjev iz poznega srednjega veka.

Josip Dravec (1912–1996), zbiratelj ljudskih pesmi in etnomuzikolog, je po končanem osnovnem in srednjem šolanju ter študiju na Glasbeni šoli Stanković v Bg. postal leta 1941 profesor glasbe v Zg. Tu je bil več let tudi violist v radijskem, opernem in v letih 1963–1976 filharmoničnem orkestru. Leta 1949 je postal zunanji sodelavec Inštituta za ljudsko umetnost v Zg. Tega leta je začel v Prekmurju zapisovati napeve in besedila ljudskih pesmi. Izmed 600 zapisanih ljudskih pesmi je odbral 388 (z dodatki 412) besedil ter 425 napevov in jih objavil v znanstveni izdaji pod naslovom Glasbena folklora Prekmurja (1957). V letih 1962–1968 je folkloristično raziskal še Prlekijo in tam ljudske pesmi registriral tako, da je pevce posnel na magnetofonske trakove in posnetke prepisal v notno pisavo ter besedilno obliko. Po izločitvi variant osnovnih besedil in neljudskih pesmi mu je ostalo 570 napevov in 515 besedil, ki jih je objavil v znanstveni izdaji pod naslovom Glasbena folklora Prlekije (1981).

M O R AV S K E TO P L I C E Naselje se je prvotno imenovalo Dewecherhaza in Pezkofolua (1365), Morauch (1366 in Maracz (1499). Danes ima dva dela: bolj strnjeni Spodnji Moravci so v ravninskem delu (nadmorska višina 189 m) ob cesti Murska Sobota–Lendava, Zgornji Moravci pa so razloženi po bližnjem gričevnatem svetu. Do leta 1960 je bil v kraju lep dvorec, ki pa so ga tega leta porušili. V Moravskih Toplicah je protestantska cerkev, ki so jo delno zgradili že med obema svetovnima vojnama, dokončali pa 1962. leta Na začetku 60. let so pri izgradnji vrtin naleteli na termalno vodo, katere zdravilni učinki (predvsem pri zdravljenju revmatizma) so postali temelj za kasnejši razvoj Moravskih Toplic kot izrazito zdraviliško-turističnega kraja. Danes domačini s pridom izkoriščajo še druge naravne in kulturne danosti kraja ter okolice, tako da zdraviliški turizem nadgrajujejo še z drugimi oblikami turistične ponudbe.

M OT VA R J E VC I / S Z E N T L A S Z LO Vas, ki se prvič omenja kot Sancti Ladislai (1338), pozneje Zenthlazlo, po cerkevenem patronu sv. Ladislavu, je razloženo obcestno naselje ob Kobiljanskem potoku in vznožju bližnjega griča ob državni meji z Madžarsko.

»Prekmurski Slovenci se ne zadovoljujejo z enoglasnim petjem, marveč pojo vedno dvoglasno ali troglasno. Za posamezne glasove so udomačeni posebni izrazi. Ako pojejo dvoglasno, pravijo za prvi glas (gornji), da poje 'na mladou', za drugi glas (spodnji) pa 'na starou'; ako pa pojo troglasno, tedaj imenujejo prvi glas 'na mladou', drugi 'srednji glas', tretji pa 'na starou' …

Prekmurski Slovenci uporabljajo za pojem melodije na Dólinskem besedo 'viža', znano tudi v nekaterih drugih delih Slovenije, na Ravénskem in Goričkem pa besedo 'nouta' …« Josip Dravec

Franc Berčič-Berko: Hotel Termal, akril, 50 x 90 cm, 2004 (Fond slikarske kolonije Primož Trubar Moravske Toplice)

121

Motvarjevci, Gorzov mlin

Prelestje barv in vonjev na mokrotnem travniku

Čarnost panonskega neba in ravnice pod njim

122

Od leta 1927 je tu kalvinska župnija. V bližnjem gozdu je Voglerjeva koča, kjer je bila leta 1945 ustanovljena 1. prekmurska četa.

Mokrotni travniki, ki jih ekstenzivno uporabljajo, so prava oaza sredi monokulturnih njiv.

Težka in gosta glinena tla dolgo zadržujejo vodo v ravnini in tod je človek z izkopavanjem jarkov še ni iztrgal naravi. Na takšnih tleh so zato še ohranjeni mokrotni travniki kot življenjska okolja (habitati) v Evropi že sila redkih in ogroženih rastlinskih vrst. Konec maja ali na začetku junija te travnike odenejo v rumeno barvajo številni cvetovi izjemno redke rumene maslenice (Hemerocallis lillioasphodelus). Družbo v travni ruši ji dela nekdaj zelo razširjen, a danes vse redkejši močvirski svišč (Gentiana pneumonanthe) in še dokaj številna zdravilna strašnica (Sanguisorba officinalis). Slednja v poletnih mesecih privablja kar dve vrsti metuljev iz rodu mravljiščarjev, temnega in strašičnega mravljiščarja (Maculinea nausithous in Maculinea teleius), medtem ko nektar na svišču pije sviščev mravljiščar (Maculinea alcon). Obstoj metuljev na teh travnikih je, kot pove že njihovo ime, povezan tudi s prisotnostjo mravljišč, kjer prezimujejo njihove gosenice, ki se spomladi preobrazijo v metulje in izletijo iz mravljišč.

NORŠINCI Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Norsynch (1365) in Norsyncz (1499), je ravninsko obcestno naselje ob Martjanskem potoku. Od tod izhaja evangeličanski pisec in prevajalec Janoš Kardoš.

Janoš Kardoš (1801–1875), evangeličanski verski in pedagoški pisec, prevajalec, se je izobraževal v evangeličanskem liceju v Šopronu, nakar je študiral teologijo v Nemčiji. Po petletnem službovanju v Sepetneku (1830– 1835) je preostala službena leta preživel na Hodošu. Kot nadzornik prekmurskih evangeličanskih verskih šol je za njihove potrebe prevedel in priredil devet verskih in posvetnih učbenikov in z njihovo raznovrstno vsebino ter jezikovno inovativnostjo pomembno razširil predmetni ter jezikovni (zlasti besedni in slogovni) obseg prekmurščine. V učbenikih je objavil tudi številne prevode madžarskih pesniških klasikov (Petőfi, Arany, Tompa, Vörösmarty, Vajda, Gyulai, K. Kisfaludy). Pesniški talent

je potrdil s prevodom Aranyeve epske pesnitve Toldi. Veršuško pripovedávanje, ki je izšel posthumno (1921, 1925), ter s predelavo Barlove in Sijartove pesmarice pod naslovom Krstšanske cerkvene pesmi (1948) ter Krstšanske mrtvečne pesmi (1848), ki ju je prilagodil novim jezikovno-kulturnim razmeram ter estetskim načelom njegovega časa. Posthumno je izšel tudi njegov prevod iz Stare zaveze Mošeš i Jošua. Petére knige Mošeša i knige Jošue ali Glavni tál Svétoga pisma stároga zakona (1926–1927) in Evangeličanske vere ino Cerkvi občinski prigodi (1931).

Vaški zvonik v Pordašincih

P O R DA Š I N C I / K I S FA LU Vas, v preteklosti imenovana Perdasynch (1376) in Perdasinch (1455), je majhno obcestno naselje v dolini Ratkovskega potoka ob cesti, ki povezuje Prosenjakovce in Motvarjevce. Krajevna znamenitost je vaški zvonik. Je etnološki spomenik.

P RO S E N JA KOVC I / PA R TO S FA LVA Vas, v zgodovinskih zapisih omenjena kot Proznyafalua (1448) in Proznyakffalwa (1500), je gručasto naselje z več zaselki v gričevnati pokrajini ob madžarski meji v dolini Ratkovskega potoka. V vasi sta poleg Matzenauerjevega dvorca še evangeličanska kapela iz leta 1927 s pročelnim zvonikom in kapelica sv. Jožefa iz leta 1985. V kraju je bil rojen slikar Ladislav Danč.

Matzenaurejev dvorec v nekdanjem parku, kjer so še zaznavne ključne komunikacijske osi, je že povsem ruiniran enonadstropni gradič rodbine Matzenauer. Zadnji lastnik dvorca Carl von Matzenauer je bil mdr. poslanec Nigerije v Rimu in avstrijski konzul v Venezueli, Boliviji in Peruju. Napisal je knjigi o Nikaragvi (1895) in Boliviji (1897). Imel je bogato zbirko orožja, slik in orientalskih predmetov. Komajda zaznavne poteze propadlega dvorca še razkrivajo pročelne osi. Kot izjemna sta se svojčas razkazovala izstopajoča osrednja, na pritlični arkadni del naslonjena reprezentančna os s tremi velikimi okni, in na litoželezne konzole oprt balkon. Sijajna kulisa piana nobila in oblikovne prvine v okenskih okvirjih, zidci in balkonski niz ne skrivajo psevdoklasicističnih zgledov, ki ob žalostni podobi propa-

Prosenjakovci

Ladislav Danč: Pokrajina X, mešana tehnika, platno, 91 x 130 cm, 1970 (Iz stalne zbirke Slikarstvo, Galerija Murska Sobota)

Umirajoči Matzenaurejev dvorec

123

dajoče zgradbe pričajo o njenem nastanku v 1. polovici 19. stoletja.

Park tvori nekaj velikih platan in gledičevk, ki so krožno razporejene. Drevored divjih kostanjev poudarja vodni jarek ob vzhodnem robu parka. Zasnova parka je razvidna iz katastrske karte iz leta 1860. Na ohranjenih razglednicah je viden nekoč lepo oblikovan vodni motiv.

Park ob Matzenaurejevem dvorcu

Na poti v Ratkovce

Evangeličanska cerkev v Selu

Rotunda - selanski umetnostnozgodovinski dragulj

124

R AT KO V C I Vas, v preteklosti imenovana Rathkouch (1366) in Rathkowcz (1499), je razloženo naselje z več zaselki, pretežno na pobočjih bližnjih gričev. V kraju deluje medičarstvo Celec.

Tu je bil rojen Peter Kolar (1855–1907), nabožni pisec.

SEBEBORCI Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Zebepurch (1365) in Zebyborcz (1499, je gručasto naselje z nekaj zaselki in leži na diluvialni terasi na vznožju Goričkega. Od tod izhajata evangeličanski pisec Adam Luthar in geograf Ludvik Olas (1930–2000), ki se je ukvarjal zlasti z demografskim raziskovanjem migracij.

SELO Vas, ki se v zgodovinskih zapisih omenja kot Lak (1340), je razloženo naselje z več zaselki ob cesti M. Sobota–Tešanovci–Prosenjakovci, sicer pa v hribovitem svetu z lepim razgledom. V kraju je poleg znamenite rotunde še evangeličanska cerkev, ki je bila zgrajena v letih 1939–1966, prenovljena pa leta 1994.

Rotunda sv. Nikolaja in Device Marije je kakor čudovit biser romanske arhitekture in gotskega stenskega slikarstva položena v dolino Kobiljanskega potoka. Zunanji opečni plašč členijo temeljni zidec iz vulkanskega tufa, ritmično razporejene lizene in pod streho slikovit dekorativni friz. Po sijajni zasnovi, ki kaže na sorodne arhitekturne rešitve v širšem podonavskem prostoru, je utegnila pod visokim patricijskim patronatom nastati na začetku 13. stoletja. Romanski stavbni kánon še posebej zaznamuje zaznamuje notranjščino: v pritličnem predelu jo oblikuje deset stenskih niš – sedilij, tri romanska okna ter rekonstruirana romanska apsida. Poslikana je bila naj-

prej v zgodnjegotskem slogu na začetku 14. stol., potlej pa jo je neznani mojster iz t.i. vojvodske delavnice na začetku 15. stol. poslikal z ikonografsko pretehtanimi pasijonskimi prizori. Selanska rotunda je izjemen umetnostnozgodovinski spomenik.

S R E D I Š Č E / S Z E R DA H E LY Vas, v preteklosti imenovana Zeredahel (1365) in Zerdahel (1499), je manjše naselje z redkimi obcestnimi hišami na prisojnih pobočjih gričev, ki se dvigajo nad dolino, po kateri teče manjši potok. Cesta, ki vodi skozi vas, jo povezuje s Prosenjakovci in Ivanjševci.

Vaščani so večinoma madžarske narodnosti.

SUHI VRH Vas je razloženo naselje nad Tešanovci, pod katere je do leta 1953 tudi spadala. V njenih zaselkih prevladujejo vinogradi s počitniškimi hišicami. Od tod izhaja pedagoški pisec Adam Farkaš. (1730–1786), ki je kot rektor evangeličanskega liceja v Šopronu ob uvedbi jožefinskih reform pripravil svoje osrednje delo – rokopisni učni program za verske šole Symbola ad laudabilia alivum consilia de emendandis Scholis Latinis Evang. Sopron.

TEŠANOVCI Vas, v zgodovinskih zapisih imenovana Tysinolch (1340) in Thysanowcz (1499), je razpotegnjeno naselje na obeh straneh ceste M. Sobota–Lendava ob potoku Lipnica. V vasi je kapelica sv. Trojice. Od tod izhajajo Josip Benko (1889–1945), industrialec in politik, ki je s svojo gospodarsko in politično dejavnostjo pomembno zaznamoval medvojno Prekmurje, Franc Novak (1791–1836), zbiratelj ljudskih pesmi, in Geza Erniša (1952), prvi evangeličanski škof v Republiki Sloveniji.

VUČJA GOMILA Kraj, ki se v pisnem viru iz leta 1366 omenja kot Gasparhaza, je razloženo naselje ob cesti Fokovci-Tešanovci. V gozdu JV od vasi je šest antičnih gomil, v katerih so našli rimske grobove s pridavki. Leta 1943, 1984 in 2008 so v kraju pripravili borovo gostüvanje.

Rodovitne plasti usahlega morja – za obiskovalce vir sprostitve in občutkov lepega, za številne domačine vir preživetja

Tešanovska »čiga« vodnjak na vzvod (staro prekmursko čiga = vzvod)

125

OBČINA KOBILJE

Občina Kobilje meri 19,71 km2 in ima samo eno naselje – Kobilje s 570 prebivalci. Občani se ukvarjajo pretežno s kmetijstvom in vinogradništvom. V globini čez tisoč metrov je topla voda temperature 62 stopinj Celzija. Občina meji na občini Dobrovnik in Moravske Toplice ter na Republiko Madžarsko.

126

KOBILJE Vas, ki se v zgodovinskih zapisih omenja kot Kebele (1271) in po patronu tukajšnje cerkve sv. Martinu tudi Zenth Marton (1403), je veliko strnjeno naselje z več ulicami na obeh straneh Kobiljanskega potoka, večinoma ob cesti Dobrovnik-Prosenjakovci, od katere se tu odcepi cesta proti bližnji Madžarski. V kraju je cerkev sv. Martina iz leta 1985, stala pa naj bi na mestu srednjeveške, v virih izpričane prednice. V Ritlopovi hiši, ki je tipičen primer opečnato grajene stanovanjske hiše z bogatim vhodnim delom in gospodarskim objektom, je turistično-informativni center. Od tod izhaja pater Pavel Berden (1915– 1981), teolog in pesnik, ki so mu leta 1995 pred cerkvijo postavili doprsni bronasti kip (avtor akad. kipar Mirko Bratuša).

Brek – Pri cerkvi svetega Martina zaradi izjemnih dimenzij izstopata dva breka (Sorbus torminalis). Debelejši ima obseg debla 277 cm in je visok je 14 metrov. Plodove breka so uporabljali pri trebušnih težavah, od tod tudi latinsko ime torminale (tormina = zvijanje v trebuhu, griža). Za Slovenijo bi lahko rekli, da brek uspeva tam, kjer uspeva vinska trta, vključno s samorodnico (šmarnico). Cvetje je združeno v latasti pakobul, v katerem je približno 30 cvetov bele barve. Cveti maja in junija. Plodovi breka so okroglaste in narobe jajčaste hruške. Zorijo od sredine septembra do začetka oktobra. So kiselkastega okusa, po prvi slani postanejo užitni.

Skorš (Sorbus domestica) raste v vinogradih pri kapeli sv. Martina nad dolino Kobiljanskega potoka. Njegov obseg je 212 cm v višino pa meri 18 metrov. Domačini mu pravijo skouriš ali bárkanca. Cveti v maju in juniju.

Plodovi so okroglasti, mesnati in podobni hruškam. Dozorijo v septembru in oktobru. Je svetloljubna vrsta in dobro prenaša poletne suše. Pomlajuje se s pomočjo semena in z odganjanjem iz korenin. Les je izredno težak.

Iz njega so izdelovali osi koles za vozove, poljsko orodje, puškina kopita, lopute za zatiče mlinskih koles itd. Skorš je med ljudmi znan več kot 2000 let zaradi svojih plodov, saj so iz njega pridobivali skorševo vino, ki prekaša ceno vina iz grozdja. Skorševo marmelado so prodajali v lekarnah kot zdravilo proti črevesnim boleznim.

Ritlopova hiša na Kobilju

Detajl z Ritlopove hiše

Obvestilna tabla o značilnostih skorša

Skorš

127

Rdeči bor je drevo izjemnih dimenzij in raste v Zlati jami, kot tukajšni gozd imenujejo domačini, ob poti med Sv. Martinom in Sv. Urbanom. Ima obseg 348 cm in je 24 metrov visok. Rdeči bori so trdoživa in nezahtevna drevesa. Na Goričkem rastejo tam, kjer je človek opustil obdelovalne površine in jih pred tem osiromašil. So pionirska vrsta na poti do vzpostavitve naravnega stanja, kakršno je vladalo, preden je človek izkrčil gozdove.

Rdeči bor

Župnijska cerkev sv. Martina je bila zgrajena po Jandlovih načrtih leta 1926 kot enoladijska, v prezbiteriju petstranično zaključena historicistična zgradba. Okna so zastekljena s kakovostnimi vitraži iz leta 1972, napravljenimi po idejni zasnovi akad. slikarja Staneta Kregarja. Oprema je historicistična in kakovostno obnovljena.

Župnijska cerkev sv. Martina na Kobilju

Tako kot v drugih prekmurskih krajih je tudi na Kobilju živa narečna govorica ohranila številne starinske besede. Mdr. starejši ljudje še uporabljajo nekdanja imena za mesece, kakor so zapisana v najstarejših prekmurskih knjigah. januar – svečén, sečen februar – süšec marec – mali traven april – velki traven maj – risálšček junij – ivanšček julij – jakobéšček avgust – méšnjek september – mihálšček oktober – vsesvéšček november – andréjšček december – prosímec, prozímec

128

Brek

129

OBČINA DOBROVNIK KÖZSÉG DOBRONAK

Občina Dobrovnik – panorama vasi

Občina Dobrovnik ima 31,1 km2 površin, tri naselja (Dobrovnik/ Dobronak, Strehovci, Žitkovci/Zsitkóc) in 1.307 prebivalcev, ki so pretežno madžarske narodnosti.

Na severovzhodu meji na Občino Kobilje, na severu in vzhodu na Občino Moravske Toplice, na jugozahodu na turniško in na jugovzhodu na lendavsko občino.

Sedež občine je v Dobrovniku.

130

D O B ROV N I K / D O B RO N A K Vas, ki se je že zelo zgodaj imenovala Dobronok (1322), leži večidel v ravnici ob Bukovniškem potoku na križišču cest Lendava–M. Sobota in Beltinci–Kobilje. Manjši del naselja se razprostira po sosednjih Dobrovniških goricah.

Od tod izhajajo György Dobronaki (Jurij Dobrovniški, 1588–1649), visoki cerkveni dostojanstvenik, rektor zagrebškega in trnavskega jezuitskega semenišča, pisec teoloških in zgodovinskih razprav, Evgen Car, gledališki igralec, Endre Gönter, slikar in Marika Kardinar (1953), odlična slovenska kegljačica, nekdanja svetovna prvakinja v tej športni disciplini. Župnijska cerkev sv. Jakoba st. stoji na mestu, na katerem naj bi po zgodovinskih virih že leta 1334 bila starodavna cerkev, vendar pa je bila glavnina sedanje cerkve, ki jo sestavlja baročna ladja s prezbiterijem, zgrajena v letih 1794–1797 pod patronatom plemiške rodbine Esterházy. V jedru starejši zvonik je dobil zanimivo »šotorsko« konico komaj leta 1963, zanjo pa je načrte izdelal Plečnikov učenec Janez Valentinčič. Tudi mojster sam je snoval načrte za preoblikovanje cerkvene zunanjščine, a jih ni uresničil. V notranjosti cerkve izstopa baročna podoba sv. Trojice, kuliso glavnemu oltarju in zavetniku Jakobu st. pa je leta 1978 naslikal Jože Zel. Križev pot iz leta 1954 je delo domačina, akad. slikarja Lajčija Pandurja (1913–1973).

Kapela Janeza Nepomuka stoji ob potoku v smeri proti Bogojini in je zidano znamenje s piramidasto streho s križem in štirimi stolpiči iz 1. polovice 20. stoletja. V polkrožni niši pri prehodu čez most je baročni kip Janeza Nepomuka, ki naj bi varoval pred poplavami.

Evgen Car (1944), gledališki igralec in dramski pisec, se je po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Lj. profiliral kot igralec, ki mu gledališka kritika priznava prefinjen občutek za oblikovanje komičnih značajev in v upodabljanju likov posebno človeško toplino in mehkobo. V letih 1968–1979 je bil član ansambla SNG Maribor, od leta 1980 je član Mestnega gledališča ljubljanskega s številnimi gostovanji v drugih slovenskih gledališčih. Za svoje igralsko oblikovanje je leta 1980 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1995 pa Dnevnikovo nagrado za najboljšega igralca Mestnega gleda-

Endre Göntér: Refleksija gomile, mešana tehnika, platno, 141 x 125 cm, 1990 (Iz stalne zbirke Slikarstvo, Galerija Murska Sobota)

Župnijska cerkev sv. Jakoba st.

»Janček moj, vido san med bojno dosta svejta, srejčo san dosta lidi, pa ti poven, ka so vsepovsedi na svejti dobri pa slabi lidje, vsepovsedi pa je več dobri kak slabi, zato ne gledaj pri človeki, kakšomi Bougi moli, liki gledaj, kakše srce za rebrami nosi.« Evgen Car

131

lišča ljubljanskega v sezoni 1994/95. V 90. letih je svojemu ustvarjalnemu gonu poleg igralskega našel še literarno izrazilo in pripravil v prekmurščini pisano monodramo Poredušov Janoš in v madžarščini pisano pesniško zbirko Szines paraszt.

Cimprača Turističnega društva Strehovci

Smerokaz v lepa doživetja

Kapela sv. Vida na Bukovnici

132

STREHOVCI Vas, ki se je v preteklosti imenovala Ztrelczylakos (1524) in Streleclaca (1322), se razprostira severno in južno ob cesti M. Sobota– Lendava in na prehodu iz ravnice v Strehovske gorice. Tam so zanimive lesene (cimprane) vinske kleti. Ob robu bližnjega gozda in ob Bukovniškem jezeru je močan izvir pitne vode, ob njem pa kapela sv. Vida. V Strehovskih goricah so se v letih 1944–1945 sestajali aktivisti OF v Prekmurju.

Vodni zadrževalnik Bukovniško jezero leži med prijetno hladnimi kostanjevo-bukovimi gozdovi v dolini Bukovniškega potoka. Je pomemben razmnoževalni habitat dvoživk. Na sprehodu po objezerski poti bodo pozornejši obiskovalci gotovo odkrili marsikaterega redkega jezerskega prebivalca, npr. ogroženi rastlini žabji šejek (Hydrocharis morsus-ranae) in vodni orešek (Trapa natans). V bližini kapelice sv. Vida so odkrili številne zdravilne energetske točke, mimo katerih vodi Vidova pot. Jezero je tudi izhodišče za gozdno učno pot.

Kapela sv. Vida je bila zgrajena leta 1828 v historističnem duhu z zvonikom nad glavno fasado. Notranjščino je poslikal akad. slikar Janez Mežan (1897–1972). Je priljubljena romarska in izletniška točka v mešanih gozdovih. ŽITKOVCI/ZSITKOC Vas, ki se v zgodovinskih zapisih omenja kot Ket Sypkowch (1322) in Sykolch (1428), je v glavnem obcestno naselje ob cesti Lendava– Murska Sobota na meji z madžarsko. Na zahodnem robu vasi teče Bukovniški potok. Prebivalci so pretežno Madžari in primorski priseljenci, ki so po prvi svetovni vojni dobili zemljišča kneza Esterházyja. Na območju Riganyoc so vinogradi. Tu še stoji stražni stolp iz časa železne zavese.

Klopotci so etnografska značilnost slovenskega panonskega sveta, so preganjalci ptičev in znanilci trgatve.

Na Bukovniškem jezeru

Poleg znanih in množično obiskanih zdravilnih energetskih točk je ob Bukovniškem jezeru še veliko neoznačenih točk, kjer si je mogoče odpočiti telo in odžejati dušo.

133

KAZALO OSEBNIH IMEN

KRAJEVNO IN STVARNO KAZALO

Avgust Pavel . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Jožef Borovnjak . . . . . . . . . . . . . . . . . 59 Franc Horvat . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 59

Pomen kratic KSJ – Kalendar srca Jezušovoga ML – Marijin list N – Novine OF – Osvobodilna fronta DL – Düševni list EK – Evangeličanski kalendari

134

Bdp. – Budimpešta Lj. – Ljubljana Mb. – Maribor Bg. – Beograd Zg. – Zagreb

135

136