Postojna - Upravno in gospodarsko središče by Ž. N.

UPRAVNO IN GOSPODARSKO SREDIŠČE An Administrative and Economic Center

Uredil Jurij Fikfak

Postojna, 2009

Kazalo STOLETJE MESTA, STOLETJA SREDIŠČA Jurij Fikfak

Podobe Postojne skozi čas

OD TRGA DO MESTA (1750–1918) Andrej Pančur

POSTOJNA KOT UPRAVNO SREDIŠČE

33 50

Luka Čeč (Alenka Čuk) Andrej Pančur

PORAJANJE MODERNEGA GOSPODARSTVA V 18. IN 19. STOLETJU

Janez Nepomuk Kalister (Alenka Čuk)

Josip Gorup pl. Slavinjski (Alenka Čuk)

Dragica Čeč

POSTOJNA OKOLI LETA 1909

Anton Globočnik pl. Sorodolski (Alenka Čuk)

DIPLOMA – SKLEP AVSTRIJSKEGA CESARJA FRANCA JOŽEFA I.

Andrej Pančur

TRADICIONALNA DRUŽBA V KRIZI

OD FAŠIZMA DO ANTIFAŠIZMA IN NOB (1918–1945) Alenka Čuk PIVŠKA DOLINA V LETIH 1918–1928

117

Josip Lavrenčič (Alenka Čuk)

157

Maks Šeber (Alenka Čuk)

158

Alenka Čuk PIVKA, ENA NAJBOLJ UPORNIH POKRAJIN JULIJSKE KRAJINE

Žejska tigrovska trojka (Alenka Čuk)

159 174

Jože Prinčič

V PRIMEŽU ITALIJANSKEGA GOSPODARSKEGA EKSPANZIONIZMA Ivan Andrej Perko (Alenka Čuk) Alenka Čuk S KAPITULACIJO ITALIJE ZAČNE NASTAJATI NOV SLOVENSKI UPRAVNO TERITORIALNI SISTEM

175 194

195

Jože Prinčič

MED VOJNO-OKUPACIJSKIM IN PARTIZANSKIM GOSPODARSTVOM

199

V JUGOSLAVIJI (1945–1990) Alenka Čuk OSNOVE POVOJNE SLOVENSKE OBLASTI NA PRIMORSKEM

215

Jože Prinčič

OMEJENE MOŽNOSTI GOSPODARSKEGA NAPREDOVANJA V ČASU VOJAŠKE ZASEDBENE CONE

225

Jože Prinčič

PLANSKO GOSPODARSTVO

245

Alenka Čuk UPRAVA V LUČI DRUŽBENOPOLITIČNIH SPREMEMB

267

Jože Prinčič

ŠIRITEV RAZVOJNE PODLAGE

277

Elo (Gabrijel) Garzarolli (Alenka Čuk)

303

Jože Prinčič

NEIZPOLNJENA PRIČAKOVANJA DOGOVORNEGA GOSPODARSTVA GOZDNO GOSPODARSTVO POSTOJNA (Pavel VRTOVEC)

305 323

Jože Prinčič

GOSPODARSKA KRIZA IN POTOP ZDRUŽENEGA DELA

325

V REPUBLIKI SLOVENIJI Alenka Čuk OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE – NOV MEJNIK V UPRAVNI UREDITVI

347

Jože Prinčič

V NACIONALNO GOSPODARSTVO IN V TRANZICIJO

355

Irena URŠIČ

Nekaj značilnosti postojnskega gospodarstva po letu 1995

369

KRAJEVNA IMENA Silvo Torkar

KRAJEVNA IMENA V OBČINAH POSTOJNA IN PIVKA

383

Izbrana bibliografija (Vanja HUZJAN)

406

SEZNAM KRATIC (Alenka Čuk in Nadja Adam)

413

SEZNAM virov in avtorjev ilustrativnega gradiva

415

SEZNAM tabel in grafov

417

imensko kazalo

418

Krajevno kazalo

422

O AVTORJIH

426

Za strokovno vsebino besedil so odgovorni avtorji.

Jubilejno leto 2009 je Postojna zaznamovala s števil

Leto izida knjige ni naključje, saj je prav praznovanje tisto, ki nas pogosto prisili, da se nekoliko ustavimo, pogledamo nazaj in skušamo strniti prehojeno pot. Letošnje leto je za naše mesto vsekakor izjemna prilož nost. Veliko dela nas vse skupaj še čaka v prihodnosti. Pred nami so novi izzivi in nove priložnosti, pa tudi novi problemi. Kakor je vse to prepleteno v življenju slehernega med nami, tudi naše mesto pri tem ni ni kakršna izjema. Z zavestjo o sebi, z gotovostjo vase in z željo po napredku stopamo v prihodnost. Kot skup nost imamo iste interese in kot skupnost postavljene cilje lahko tudi dosežemo.

nimi prireditvami, ki dajejo praznovanju stote oblet nice pridobitve mestnih pravic vsebino in potrebno svečanost. Temu se pridružuje tudi ta knjiga, ki na svo jih straneh prinaša zgodbo postojnskega območja in njenega upravnega in gospodarskega središča, mesta Postojna, ki letos praznuje tako pomemben praznik.

Začetki Postojne segajo daleč v preteklost, ko je bila le majhno naselje ob vznožju Soviča. Skozi stoletja se je širila in vzporedno s tem seveda postajala vse po membnejša. Ugodna lega je tem krajem ponujala iz vrstne možnosti razvoja, saj prav tu še danes potekajo vse pomembne prometne povezave med Jadranskim morjem in celino. Postojna ne sodi med številne kraje, ki so kdaj v preteklosti svoj pomen dolgovali izjemni legi, potem pa so jih nove prometne povezave obšle in s tem korenito posegle v njihov razvoj. Tu smo priče neprekinjenemu razvoju, v katerem je Postojna zrasla v upravno in gospodarsko središče. Drugi velik narav ni dar je znamenito kraško podzemlje, ki je omogočilo hiter razvoj turizma in ki ponuja obilo priložnosti in možnosti tudi v prihodnosti. Ugodna prometna lega je tudi strateškega pomena in prav zaradi tega je naša zgodovina tako pestra in bogata. Tod so korakale šte vilne vojske in vsako zgodovinsko obdobje je pokraji ni in ljudem vtisnilo svoj pečat, svoje rane in zmage.

Naša zgodovina je pestra in bogata. Prav je, da jo po znamo, da jo razumemo in znamo pravilno presojati. Le tako se lahko danes v polnosti razumemo in le kot taki bomo lahko vir navdiha prihodnjim rodovom.

Jernej Verbič, župan občine Postojna

Monografija Postojna. Upravno in gospodarsko središ če nam ponuja obsežno branje s številnimi informaci jami in širokim pogledom na mesto Postojna in njego vo široko zaledje. V njej ujete podobe so odsev naše zgodovine v očeh sedanjosti. Ponuja nam ogledalo in nas vodi do tega, da se v njem pogumno pogledamo, spoznamo naše vrline in značaj, naše delo in ustvar janje. Knjiga je napor dela vseh, ki so pri njenem na stanku sodelovali, urednika in vseh avtorjev, ki vsak na svojem področju osvetljujejo in pripovedujejo zgodbo teh krajev. V veliki meri prvič objavljeno ilustrativno gradivo Notranjskega muzeja priča o bogatstvu kul turnega spomina. Zahvala velja tudi založniku in so založniku. Iskrene čestitke vsem, z njihovim prizade vanjem smo obdarjeni s pomembnim delom o naši zgodovini in identiteti. Sprejmimo ga kot velik dar in vir ponosa.

Postojna marked its anniversary year of 2009 with

lisher and co-publisher. I would like to congratulate all of them; their efforts have rewarded us with an impor tant work on our history and identity. Let us accept it as a great gift and source of pride.

a number of events that lent its hundredth anniversary of being granted town status the necessary ceremonial character. Those events are now joined by this book, which presents the story of the Postojna area and its ad ministrative and business center: the town of Postojna.

The year of this book’s publication is no coincidence because anniversaries in particular often force us to pause a little, look back, and summarize the path tra versed. This year represents a great opportunity for our town: a great deal of work awaits us in the future, new challenges and opportunities, but difficulties also lie before us. All of this is intertwined in the lives of eve ry single one of us and the same applies to our town. We are facing the future with awareness of ourselves, with confidence in ourselves, and seeking progress. As a community we share the same interests, and as a community we can also achieve the goals set.

Postojna’s beginnings reach far back into the past, when it was merely a small settlement at the foot of Sovič Hill. It grew larger over the centuries, increas ing in importance. Its favorable location provided this area with excellent development opportunities: all ma jor transport routes connecting the Adriatic with the interior continue to run through it even today. Unlike many other towns, which owed their importance to their exceptional locations but saw their subsequent development stunted when they were bypassed by new transport routes, Postojna witnessed continuous de velopment that enabled it to grow into an administra tive and business center. Another great gift of nature is the singular karst underground, which has enabled rapid tourism development and continues to offer an abundance of opportunities and options in the future as well. The area’s favorable location along major traf fic routes has been of great strategic importance, and this in particular has made our history exceptionally rich. A number of armies marched through here and every historical period left its mark, its wounds, and its victories on the landscape and people.

We have a rich and diverse history. It is right for us to know, understand, and assess it correctly. This is the only way we can understand one another fully today and the only way we will be able to be a source of in spiration for future generations.

Jernej Verbič, Mayor of the Municipality of Postojna

The publication Postojna: An Administrative and Eco nomic Center provides extensive reading material with a great deal of information and a broad perspec tive on the town and its adjoining countryside. The images it captures reflect our history in the eyes of the present. It holds a mirror up to us and invites us to have a brave look at ourselves in it, and to recognize our values and character, work, and creativity. This book is the result of efforts invested by all the parties involved, the editor and all the writers that elucidate and narrate the stories of this area, each one from the viewpoint of their own expertise. These stories are also illustrated by extensive material provided by the Notranjska Museum. Additional thanks go to the pub

STOLETJE MESTA STOLETJA SREDIŠČA

Jurij Fikfak

PODOBE POSTOJNE SKOZI ČAS

»človeka … bo vselej zanimalo, kako so živeli njegovi predniki.«1

9. maja 1909 je Postojna s »cesarjevim diplomom«

postala mesto in istega leta 3. septembra se je prvič sestal mestni svet. Številne okoliščine in dejstva, npr. Postojna kot sedež okrajnega glavarstva, kot že takrat izjemno pomemben turistični kraj, število prebivalcev, razmerje med kmečkim in nekmečkim prebivalstvom in lega naselja, od katerega so bila vsa najbližja mesta oddaljena več kot 50 km, tj. Ljubljana proti severu, Trst proti jugu in Gorica proti zahodu, so vplivala na to, da je Postojna postala 26. slovensko naselje,2 ki si je pridobilo status mesta. Tako kakor druga je dobilo tudi pravico do rabe enega najprepoznavnejših mestnih grbov da leč naokoli, njegov značilni simbol je človeška ribica. Knjiga Postojna. Upravno in gospodarsko središče3 so najprej pripovedi in zgodbe o razvoju trga Po stojne od srede 18. stoletja do razglasitve naselja kot mesta leta 1909, potem pa zgodbe o treh obdobjih, med obema vojnama pod Italijo, v času Jugoslavije in nazadnje samostojne države Slovenije, v obdobjih, ko se je mesto oblikovalo v sodobno gospodarsko in upravno središče.

Zgodbe pričajo o identiteti človeka na Pivki,4 torej o prenekaterih stalnicah, ki so se ohranile ne glede na 1

2 3

»Zbirajmo in hranimo torej svoje starine, kajti človeka, ki ni barbar, bo vselej zanimalo, kako so živeli njegovi predniki. Od njih se lahko večkrat tudi marsičesa naučimo.« matija murko: Poročilo o češkoslovanski narodopisni razstavi v Pragi. V: Letopis Matice Slovenske za l. 1895. Ljublja na: Slovenska matica, 1896, str. 134. Pred letom 1900 je imelo na Slovenskem 25 naselij status mesta; največ naselij (npr. Cerknica in Logatec) si ga je pridobilo leta 2005. Knjiga Postojna. Upravno in gospodarsko središče je nastala na pobudo župana Jerneja Verbiča in naročnika Občine Postojna, ki sta si zadala načrt, obogatiti znanja o lastnem kraju in okolju in tudi na ta način prispevati k utrjevanju in graditvi samopodobe mesta in njenih prebivalcev. Veliko arhivskih, časopisnih in drugih virov ter literature so prvič v takem obsegu in tako sistematično pregledali in analizirali: za čas od srede 18. stoletja do 1918 dr. Andrej Pančur (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana) in dr. Dragica Čeč (Znanstvenoraziskovalno središče, Koper); od 1918 do 1995 dr. Jože Prinčič (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana), vodilni slovenski gospodarski zgodovinar, ki je napisal skoraj polo vico vseh besedil, maruša Zagradnik, nekdanja direktorica Pokrajinskega arhiva Koper, in Alenka Čuk (Notranjski muzej, Postojna); za čas po 1995 vse do današnjih dni Irena Uršič (muzej novejše zgodovine, Ljubljana). mag. Silvo Torkar (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana) je zbral, pregledal in analiziral gradivo o krajevnih imenih. Za bogato ilustrirano podobo knjige je bil odločilen prispevek Notranjskega muzeja Postojna, ki je dal na voljo svoje arhive in dokumentacijo. Zelo pomembni so tudi prispevki Arhiva Republike Sloveni je, Pokrajinskega arhiva Koper, Pokrajinskega arhiva Nova Gorica in Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Kustosinja Alenka Čuk, živa enciklopedija vizualnega gradiva in dokumentacije o Notranjskem, je pripravila gradivo, iz katerega sva praviloma izbirala med doslej večinoma še neobjavljenim. Z Nadjo Adam sta pripravili sezname kratic in temeljito ter obsežno, imensko in krajevno kazalo. Vanja Huzjan je izbrala osnovno bibliografijo najpomembnejših del predvsem s področja upravne in gospodarske zgodovine. Založnik Bojan Novak je bil več ko dovolj potrpežljiv, natančen in zanesljiv sodelavec, predvsem zaradi njega in oblikovalke milene Oblak Erznožnik je knjiga oblikoval sko in tiskarsko na zelo visoki ravni. Za zelo lep natis se zahvaljujemo tiskarni Čukgraf. V veliko pomoč sta mi bila direktor Inštituta za novejšo zgodovino dr. Damijan Guštin, ki je omogočil sodelavcema delo pri knjigi, in Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, v katerem delam. Za jezikovno podobo je poskrbela dr. Ingrid Slavec Gradišnik, za angleške prevode pa prevajalca Dawn in dr. Donald Reindl. Pisci omahujejo med različnimi poimenovanji »na Postojnskem«, »na Pivškem«, tudi »na« ali »ob Pivki«; slednja raba je iz naslova knjig Ljudje in kraji ob Pivki. Praviloma je razloček v poudarku na ožjem (Postojnsko) ali širšem (na Pivki) dojemanju območja. O dilemi poimenovanja je pisal že Peter Hicinger v Novicah v šestdesetih letih 19. stoletja in predložil poimenovanje »na Pivki«.

politični režim ali družbeni sistem, v katerem je pivški človek živel; hkrati pa pričajo tudi o njegovem spremi njanju, prilagajanju in iskanju možnosti ne le prežive tja, temveč tudi ustvarjalnosti. Pripovedi se opirajo na številna manjša in velika dela,5 v katerih so zbiralci in raziskovalci zapisali svoje poglede na mesto, na okoli co in na življenje na Pivki. Za razvoj trga, pozneje mesta Postojna in njegovega okolja v središče upravnega, marsikdaj gospodarskega in kulturnega življenja na Pivki in širšem notranjskem zaledju v zadnjih 250 letih, je eno najpomembnejših dejstev upravna razdelitev sredi 18. stoletja, ki je nase lju Postojna zaradi izjemnega prometnega in geograf skega položaja omogočila, da je postala sedež okraj nega glavarstva. Janez Kos in Ema Umek sta opozo rila, da je trg Postojna dobil tako pomembno vlogo zaradi geografske lege in ne zato, ker bi bil kako pomembno gospodarsko središče. Hkrati je sredi 18. stoletja Postojna izgubila prevladujoč kmečki značaj;6 že takrat so storitvene dejavnosti dajale značaj trškosti vsaj polovici prebivalcev. Ko je cesarica Marija Terezija

podelila status svobodnega pristanišča Reki in Trstu – obe mesti sta se v dveh stoletjih razvili iz naselij z ne kaj tisoč v več kot stotisočglavi mesti – je bil tudi vsem naseljem ob poti Ljubljana–Trst omogočen intenziven razvoj. Tako so se razvila naselja Planina (Gornja in Dolnja), Razdrto in Postojna. Z gostinskimi storitvami in konjskimi privezi so služili gostilničarji in prevozni ki, o pomembni vlogi obeh dejavnosti pa še danes pri čajo sedemosne stavbe v Planini. V tistem času je med naselji Postojna, Planina in Slavina imela prva že v iz hodišču boljši položaj. Primerjave in pogled na uprav ni, gospodarski, demografski in socialni razvoj trga Postojna pokažejo, da je bil trg sedež okraja, da je bilo tu več storitvenih dejavnosti kakor v drugih naseljih in da je že na začetku 19. stoletja pomemben cesarjev obisk z Dunaja potrdil pomen naravne znamenitosti, Postojnske jame. Ko je sredi stoletja pripeljal prvi vlak, ki je obšel Plani no in Razdrto, je bilo uspešnega razvoja konec, velika večina prometa s tovorom se je preselila na železnico, nekdaj uspešna, z gostinsko in furmansko ponudbo Že Valvasor je zapisal, da so »golazen in čudne podobe« počasi ustvarile vodne kapljice. Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Herzogthums Crain, 1689, str. 535. Valvasor wrote that »vermin and weird images« were slowly created by water droplets.

O življenju na Pivki je prvi izčrpneje pisal Johann Weichard Valvasor v monumentalnem delu Die Ehre deß Herzogthums Crain (Slava voj vodine Kranjske, 1689). V 19. stoletju je poleg krajših zapisov najpomembnejše delo Postojinsko okrajno glavarstvo (1889), s katerim so se učitelji poklonili cesarju Francu Jožefu I. Janez Zabukovec je napisal za tiste čase obsežno monografijo Slavina (1910). V rokopisu je ostalo delo Franca Rupnika Kronika župnije Hrenovice (1935). Med knjigami, nastalimi po drugi svetovni vojni, sta zelo pomembni dve z naslovom Ljudje in kraji ob Pivki: prvo je uredil Silvo Fatur (1975), drugo pa Rado Gospodarič (1985). O razmerah med vojno je Živa Kraigher napisala obsežno monografijo Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (2002). Janko Boštjančič je uredil Slavenski zbornik (2005) z zgodovinskimi in drugimi prispevki o Slavini, Alenka Čuk je izdala knjigo Postojna na prelomu stoletij (2006), v kateri je s pomočjo razglednic zapisala pretekle podobe časa, Marjan Dolgan pa je napisal monografsko študijo Dolnja Košana in okolica (2006). Med knjigami Silva Faturja je zadnja, Zagor je in zgornjepivški kraji (2009), pomembna sinteza njegovih kulturnozgodovinskih obravnav zgornje Pivke. Vera Brgoč in Silvo Fatur sta v svojih delih opozorila na organizacijo TIGR. Primož Jakopin je uredil delo Planinska dolina. Ljudje in kraji ob Unici (2009), izšlo pa je tudi več del o Postojnski jami. 6 Janez Kos in Ema Umek: Postojna. Podoba od trga do mesta. V: Rado Gospodarič (ur.): Ljudje in kraji ob Pivki. Druga knjiga. Postojna: Kul turna skupnost Postojna, 1985, str. 110. 5

Postojinsko okrajno glavarstvo. Postojna: 1889. Učitelji so odgovarjali na vprašalnik, ki je vseboval vprašanja o zgodovini, upravni in šolski ureditvi, narodopisju, deloma o naravoslovju, torej po podobni shemi, kakršno so uporabili že drugi učitelji na Slovenskem, npr. v Ormo žu, Novem mestu, Kočevju idr. Postojna Provincial Governorship. Postojna: 1889. Teachers completed a questionnaire on history, the ad ministrative and school system, ethnography, and some science topics, using a form similar to that already used by other teachers in Slovenia (e.g., in Ormož, Novo Mesto, and Kočevje).

bogata naselja so ostala brez najpomembnejšega vira dohodkov in so začela stagnirati. Vlak, ki je odtrgal do biček tudi številnim prevoznikom v Postojni, je hkrati prinesel drugačno dobrobit: omogočil je tujcem, da so si lahko hitreje in v večjem številu ogledali »naravna čudesa« Postojnske jame. Vlak je omogočil zaslužek gostilničarjem, pozneje hotelirjem, med katerimi je imel o turizmu najrazvitejše predstave Švicar Franz Progler. Tako so ne le nadomestili, temveč celo pove čali dobiček iz turističnih obiskov – bodisi Postojnske jame bodisi klimatskega turizma v samem trgu, pose bej poleti, ko je bilo v Postojni vedno vsaj za nekaj sto pinj hladneje kot na Tržaškem. Postojna je z dvigom kakovostne ravni storitev začela privabljati tudi dru gačno strukturo gostov. Prihod vlaka v Postojno leta 1909. A train arriving in Postojna, 1909.

Turizem in Postojnska jama sta torej postala v drugi polovici 19. stoletja pomembna dejavnika in tudi ele menta spora med različnimi zamislimi. Problem, ki ga je Henrik Tuma opisal v svojih spominih, je bil spor med koncepti švicarskega hotelirja Franza Proglerja in zamislimi okrajnega glavarstva, ki ga je takrat zastopal Anton Globočnik. Pri tem je šlo za vprašanja lastništva in upravljanja jame, njen nadaljnji razvoj, strukturo gostov itn. Nesporazumov je bilo več, prvi je bil v tež nji hotelirja Proglerja, ki je s svojo ponudbo naslavljal višjo, zahtevnejšo strukturo gostov, in Globočnikom, ki je mislil na najširšo javnost. Še pomembnejše pa je bilo lastništvo oz. koncesija za uživanje pravic iz obi ska jame, kjer je šlo za spor med zasebnim in javnim interesom. Globočnik je namreč zagovarjal interese proračuna okrajnega glavarstva, ki mu je bila jama po memben in stalen vir prihodkov. Podrobnejša analiza plakata Grandhotel Adelsberger hof pokaže, da je hotelir Progler nagovarjal zelo iz brane goste, ki odmaknjeni od trškega oz. mestnega središča za ograjo v hotelu višjega cenovnega razreda uživajo hotelirske storitve in za katere sta obisk Po stojnske jame ali Predjamskega gradu le ena od mikav nih ponudb. Na drugi strani pa investicije v železnico in pozneje v elektrifikacijo govorijo o Globočniko vem širokem in celostnem konceptu razvoja samega jamskega turizma. Urbanistični in graditeljski posegi v prostor, tako pri Proglerju z gradnjo enega najso dobnejših hotelov kakor druge investicije, pa nakazu jejo že takrat zasnovano dvojnost, saj sta gostinska in hotelska ponudba oddaljeni od turistične ponudbe v sami jami. Jamska cesta, sicer povezovalni element med jamo in središčem, je stalno vzdrževala razdaljo med jamo in trgom, pozneje mestom. Postojna. Pot k jami, leto 1909 / Postojna. Route to the cave.

Postojna. Postojnska jama. Prva podzemeljska železnica, po letu 1872. Postojna. Postojna Cave. First cave railroad. After year 1872.

Plakat. Grandhotel – pension Adelsbergerhof. Poster. Adelsbergerhof Grand Hotel.

1909 – Postojna postane mesto Mnenje, da je bilo prvo desetletje 20. stoletja »zlata doba,« ni le otroški spomin,7 njegovo realnost potrjuje jo številni obiskovalci Postojnske jame8 in letoviščniki, ki so Postojni omogočili razcvet. Z raznovrstno ponud bo in številnimi storitvenimi dejavnostmi je Postojna s Postojnsko jamo že takrat postala referenčna točka, ki je ne glede na kakovost turistične ponudbe privabila

številne obiskovalce, vedno znova presenečene nad ču dovitim svetom z vodo izklesane narave. Za ta čas, ko je Postojna pridobila status mesta, je znači len nekoliko ambivalenten položaj, saj je trg ustrezal šte vilnim merilom, ki so ga okvalificirala za mesto (po ve likosti, številu prebivalcev, središčnih funkcijah), hkrati pa so se prebivalci morali še veliko naučiti na področju higiene, vzdrževanja mesta, etikete ipd., kaj pomeni biti in kako biti »mestlan«.

Gostilničar Janko Sever v pogovoru sredi leta 1980. Kos in Umek: Postojna. Podoba od trga do mesta, str. 111.

7 8

9. maja 1909 je Postojni cesar Franc Jožef I. podelil status mesta. Emperor Franz Joseph I conferred the status of a town on Postojna on 9 May 1909.

»Mi Franc Jožef prvi, po milosti Božji, cesar avstrijski, apostol ski kralj ogrski, kralj češki, dalmatinski, hrvaški, slavonski, gališki, vladimèrski in ilirski; nadvojvoda avstrijski; vèliki vodja krakovski; voj voda lotarinški, salcburški, štajerski, koroški, kranjski, bukovinski, go renjesleški in dolenjesleški; vèliki knez erdeljski; mejni grof moravski; pokneženi grof habsburški in tirolski itd. itd. smo v svojem cesarskem in kraljevem polnooblastju za dobro spoznali, s Svojim sklepom z dne 9. maja 1909. l. Naš zvesti trg Postojno v Naši vojvodini kranjski, najmilostljiveje uvažujè njegovo urejeno òbčinstvo in njegov uspešni razvoj, na prošnjo občinskega zastopa povzdigniti v Mesto.«

Prvi občinski odbor mesta Postojna se je sestal 3. septembra 1909. The first municipal committee of the town of Postojna convened on 3 September 1909.

Stojijo z leve proti desni: Anton Vidrih, Franc Bizjak, Andrej Mavrič, Ivan Vadnu, Franc Krainer, Jakob Gorup in Tomaž Bizjak. Sredina: Dominik Dereani, Pavel Jurca, Ferdinand Juvanec, Luce Ditrich, Franc Gerstenmajer, Jože Lavrenčič, Jakob Morel, Anton Avsec, Ferdo Gaspari, Jernej Kogej, Andrej Baraga in Fran Jurca. Sedijo: Josip Brinar, Janez Sever, Fran Paternost, Andrej Burger, Fran Arko, Franc Schitnik, Gregor Pikel, Franc Jurca, Emil Garzarolli, Teodor Dekleva in Janez Likon.

Otvoritev meščanske šole v Postojni, 17. september 1908. Opening of the Postojna lower secondary school, 17 September 1908.

Sedijo z leve proti desni: Matija Petrič, Emil Garzarolli, Lah (poštar), Droll, Josip Lavrenčič (župan), dr. Anton Pilshofer (od 1909 do 1911 vodja okrajnega glavarstva; okrajni glavar od 1911 do 1918), Jurca (stražmojster), Teodor Dekleva, Milavec (davčni referent), Josip Brinar (ravnatelj meščanske šole).

Od fašizma do antifašizma in NOB V 20. stoletju so ljudje na Pivki živeli v štirih državah, v Avstro-Ogrski, Italiji, Jugoslaviji in nazadnje v Sloveniji. Življenje v vsaki od njih jih je na poseben način obliko valo in zaznamovalo, zagotovo pa so največ pretrpeli v času 1918–1945, tj. med obema svetovnima vojnama in v sami narodnoosvobodilni borbi. Ko si je Italija na podlagi tajnega londonskega spora zuma pridobila celotno Primorsko, Istro in Dalmacijo in z dogovorom oz. diktatom v Rapallu to tudi pravno uredila, je območje Pivke in Postojne prešlo v njeno upravo. Najprej blažje, z nastopom fašizma pa se je začelo do kraja odkrito raznarodovanje. Tako kot dru god v Italiji je bila ena glavnih ideoloških namer zgra ditev »novega« in neustrašnega človeka,9 vojaka, ki bo zmogel osvajati svet in civilizirati »svet barbarov«. To se je zgodilo na več ravneh, najprej na izrazito ideološki zasnovi samega fašističnega sistema, ki ga je mogoče metaforično označiti z dominantno črno barvo srajc na uniformi in z izjavami: »Brez sovraštva ni ljubezni«,10 »Naj živi smrt!« ali »Inteligenca naj umre!«11 Na Primorskem fašisti uveljavijo teritorialno načelo, po katerem je italijansko vse, kar naj bi mislil italijanski pesniški genij Dante in za kar naj bi se v prvi svetovni vojni, od 1915, po dogovoru o meji z antanto, »žrtvova li« italijanski vojaki. Oblikovanje novega, italijanskega človeka in civiliziranje »barbara« pa je pomenilo tudi odvzeti glas, vzeti pravico do jezika. Oblast je uveljavi

la italijanščino kot izključni jezik. Z otroškimi in mla dinskimi organizacijami Balilla, Piccole Italiane itn. so skušali socializirati otroke v fašističnem duhu, z uki nitvijo slovenskih društev, ustanov, časnikov in založb pa so skušali onemogočiti vse priložnosti in položaje, v katerih bi mogli Slovenci govoriti slovensko in tako izraziti svojo identiteto. Podoba sveta, socializirana v svetu otroštva v slovenskem jeziku in duhu, je postala del ilegale, del prepovedanega ozemlja in obzorja. Poskusi italijanizacije in upor Na upravni, politični in gospodarski ravni se je tako zgodilo, da so se izrazito slovensko zavedni in opre deljeni predstavniki srednje družbene plasti, v veliki meri odvisni od storitvenih dejavnosti in komunikaci je z oblastjo, največkrat umaknili v Jugoslavijo. Umik elite, ki je bila jedro slovenskega kulturnega dogajanja in urbanizacijskih procesov, so npr. v Edinosti opisali za narodno izdajstvo.12 Drugi so se skušali razmeram prilagoditi in so v sili sprejeli nekatere oblike družbe no priznanega angažmaja v času fašizma, se včlanili v fašistično stranko ipd. Radikalen upor fašizmu je pomenil tudi radikalno iz ključitev, internacijo ali celo smrt. Upor članov organi zacije TIGR,13 ene prvih oblik organiziranega antifašis tičnega upora v Evropi, je svetal zgled, saj je z izjemno dobro organizacijo v marsičem začel opozarjati na fašistično naravo oblasti. Prvi (1930) in drugi (1941) tržaški proces sta tako mejnika v opredeljevanju za in proti fašizmu. V tem okviru je pomembno še nasled nje: podoba sveta članov in privržencev organizacije TIGR ni bila, tako kakor pri takratnih komunistih, za snovana ideološko, temveč je bila oprta na etnično in teritorialno načelo, svojo prihodnost so člani videli v Jugoslaviji; njihova težnja je bila tem krajem vrniti slo vensko govorico ne glede na versko ali politično pri padnost Slovencev. Tudi zaradi te ideološke neizklju čujočnosti je bil pozneje TIGR sporen, saj je bil zanj primaren etnični koncept, ne pa sklicevanje na fašistič no ali komunistično ideologijo. Z izselitvami in internacijami pripadnikov srednje družbene plasti (gostilničarjev, učiteljev idr.) se je spremenila tudi družbena in demografska podoba. Stanovanjsko naselje med današnjo Ljubljansko cesto in železnico je postalo dom številnim Italijanom in nji hovim družinam, vojakom, uradnikom, upravi idr.

Benito Mussolini v Postojni leta 1938. Benito Mussolini in Postojna.

Italijanska oblast je tako sistematično poskrbela za nekakšno etnično bonifikacijo, s katero je lahko tudi

David Laven: Italy. V: Timothy Baycroft in Mark Hewitson (ur.): What is a Nation? Europe 1789–1914. Oxford: Oxford University Press, str. 255–271. 10 Verz iz fašistične pesmi. 11 Prim. govor Miguela de Unamuna, ki je prav na primeru teh vzklikov kritično premislil naravo fašistične ideologije (http://www.lewrockwell. com/orig3/cullen1.html). 12 Edinost, 6. 7. 1921, Izdajalstvo nad narodom. 13 Podrobneje o vlogi organizacije TIGR na Pivki in njenih članih gl. v poglavju A. Čuk, Pivka, ena najbolj upornih pokrajin Julijske krajine. 9

pokazala bolj italijansko podobo mesta, deloma tudi okolice. Številna vabila na raznovrstne prireditve so bila prvenstveno namenjena tej novonaseljeni družbi. Okvirni demografski podatki na podlagi primerjave popisa 1910 in 1931 namreč pokažejo, da se je v Po stojni naselilo več kot tisoč Italijanov.14 Tako se je tudi demografsko zgodila italijanizacija, kar je razvidno iz demografskih gibanj, za katera je sicer značilna visoka stopnja rasti števila prebivalstva. Leta 192115 so v občini Hrenovice našteli 11 Italijanov, v Št. Petru 57, v Slavini 157 (v njenem okviru je bil tudi Prestranek) in v Postoj ni kar 787. Za leta 1910–1936 je bila v Postojni stopnja rasti 174, v Št. Petru 142 in Slavini 122.

lesne industrije; iz njih je po drugi svetovni vojni nastal Javor. Hkrati pa je bil za italijansko oblast značilen am bivalenten odnos do obrobja: poleg investicij v Jamo so zgradili le simbolni fašistični dom, druge vire, npr. gozd, pa so intenzivno izčrpavali.

Leta 1941 so v pričakovanju vojne za nekaj časa izselili domačine iz obrobnih in obmejnih vasi na Postojn skem, predvsem Juršč, Palčja, Trnja in Žej. Za nekaj tednov, pa tudi za dlje, so se ljudje preselili v dolino Vipave in na Kras, nekatere družine pa so morale iti daleč v Italijo. Po kapitulaciji Italije je bilo v Postojni še kakih 500 Italijanov, v Prestranku 60 in približno po 30 na Razdrtem in v Št. Petru.16 V Prestranku je bilo 450 Nemcev, v Št. Petru 90 (in 50 nemških železničarjev), v Postojni pa okrog 1200 vo jakov iz različnih enot, 300 pripadnikov SS enot, 60 domobrancev, 300 policistov, pa tudi Italijanov iz raz ličnih enot. Po vojni so se leta 1947 Italijani v glavnem odločili za vrnitev v Italijo in takrat so tudi prenehale delovati šole z italijanskim učnim jezikom. Za gospodarski razvoj v času med obema vojnama in med NOB so bile značilne velike težave italijanske ga gospodarstva, velike vojaške investicije. Fašistična oblast je imela te kraje za relativno gospodarsko ne pomembne. Novi oblastniki so spodbujali le nekatere ravni gospodarskega razvoja, predvsem turizem. Pri tem je eden redkih Slovencev, ki so še ostali na vodil nem položaju, direktor Jame Ivan Andrej Perko, uresni čil veliko zamisli o tem, kako tehnično in organizacij sko izboljšati razmere in kako s propagando povečati obisk in sloves Postojnske jame. Jama in spremljevalne turistične dejavnosti so še naprej zaposlovale marsika terega Postojnca in okoličana. Drugo področje, ki je bilo za italijansko oblast pomembno, je bila intenzivna izraba lesa. Iz številnih žag iz časa pred prvo svetovno vojno in novih podjetij so nastali prvi resnejši zametki

Postojna. Polaganje temeljnega kamna za fašistični dom. 1938. Postojna. Laying the foundation stone for the Fascist Building.

Odrezanost od prejšnjega zaledja, v okviru katerega je bila Postojna upravno središče okrajnega glavarstva in Notranjske, se je z italijansko zasedbo teh krajev spre menila. Prebivalci Cerknice, Logatca so ostali v Jugo slaviji, številni trgovski, gospodarski, navsezadnje tudi sorodstveni stiki so bili oteženi ali celo prekinjeni, prej šnje povezave so v veliki meri delovale le na skrivni ali tihotapski ravni. Postojna je izgubila prejšnjo, razmero ma središčno in povezovalno prometno lego med Lju bljano kot večjim središčem in Trstom kot pristaniščem in pomembnim središčem slovenstva pred prvo svetov no vojno in postala obrobni del velike Italije. Pri tem je njen obmejni, vojaško zelo pomemben položaj nareko val na eni strani večje pritiske v smeri italijanizacije, tudi z intenzivnim spreminjanjem demografske podobe naselij, z doslednim poitalijančevanjem v šolah in vseh drugih družbenih položajih; na drugi pa v izčrpavanje gospodarskih in drugih virov. Obrobnost in obmejnost sta tako še bolj povečali krhkost življenja na Pivki. Narodnoosvobodilni boj Zgodovino narodnoosvobodilnega boja je obravnava la Živa Kraigher v 800 strani obsežnem delu Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941–1945).17

Potrebna bo posebna študija o demografskih gibanjih, migracijah, internacijah v času italijanske oblasti, da bi bolje razumeli fašistične tehnike in strategije raznarodovanja. O demografski podobi gl. Jurij Fikfak: Demografski, gospodarski in socialni oris področja postojnske občine med okr. 1880–1980. V: Janez Šumrada (ur.): Notranjski listi III. Ljubljana: Paralele, 1986, str. 159–172. 15 Silvo Fatur, Pivka med obema vojnama. V: Silvo Fatur (ur.): Ljudje in kraji ob Pivki. Prva knjiga. Postojna: Kulturna skupnost Postojna, 1975, str. 210–247. 16 Maks Smrdel, Gradivo za zgodovino NOB na Pivki. V: Silvo Fatur (ur.): Ljudje in kraji ob Pivki. Prva knjiga. Postojna: Kulturna skupnost Po stojna, 1975, str. 253–299. 17 Živa Kraigher: Ljudje in kraji na Pivškem med NOB (1941–1945), 1. in 2. knjiga. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB, Postojna: Organi zacijski odbor ZZB, 2006. 14

Veliko ljudi je umrlo v fašističnih in nacističnih taboriščih ali likvidacijah. Many people died in Fascist and Nazi concentration camps or were liquidated.

Trst, Ulica Ghega. Na tem stopnišču so nacisti obesili 52 ljudi, med njimi 14 s Pivke. 23. april 1944. Trieste, Via Ghega. The Nazis hanged 52 people on these stairs, including 14 from Pivka Basin. Seznam internirank iz taborišča Auschwitz. List of female Auschwitz inmates.

Brošura. Bruno Vavpotič, Material, namenjen za sežigalno peč, oglje na papirju, Dachau. 1943–1945. Pamphlet. Bruno Vavpotič. Material for the crematorium, charcoal on paper, Dachau.

Brošura. Bruno Vavpotič, V karantenskem bloku, oglje na papirju, Dachau. 1943–1945. Pamphlet. Bruno Vavpotič. In the quarantine ward, charcoal on paper, Dachau.

Dostopni arhivski viri in pripovedi pričajo o različnem ravnanju partizanskih in fašističnih oblasti pri odvze manju blaga. Za partizansko gospodarstvo je bilo zna čilno, da so pri vseh oblikah posojanja ali odvzema blaga dali potrdila.

šan Puh, ga navaja Angelo Del Boca v knjigi Italiani, brava gente?: »Moja predraga, vrnil sem se s čiščenja. Bili smo 80 km daleč od tukaj, in sicer v okolici Postoj ne. Takoj ko smo prišli tja, so proti nam izstrelili pri bližno 20 strelov, nato pa pobegnili. Našli smo veliko živine, krave in konje, in smo odnesli vse, vino, pršut, kokoši, krompir, ter kuhali celo noč, nato pa se zjutraj vrnili v tabor, kjer so bili grenadirji. Tretji dan smo bili v neki drugi lepi vasi, v kateri smo našli same božje dobrote. … Začeli smo streljati z 41- in 84-milimetrskimi minometi. Moški so ponoči zbežali in v vasi so ostale le ženske. Najprej smo izropali hiše, nato smo jih pož gali, čeprav je bilo v njih še veliko oblek, rjuh, šivalnih strojev. Skratka, vse smo požgali.«18 Leta 1958 je občina Postojna za ljudski praznik raz glasila 23. april v spomin na dan, ko so v diverzantski akciji v Postojnski jami zažgali bencin. Istega dne so nacisti v Trstu obesili 52 ljudi, sodelavcev Osvobodilne fronte, od tega kar 14 s Pivke, predvsem iz Orehka in Hrenovic.

Juršče. Potrdilo o prejemu krme za mule. 5. september 1944. Juršče. Acknowledgment of receipt of the feed for the mules.

Vojni čas je na Postojnskem povzročil veliko demograf sko izgubo. Številni so umrli v koncentracijskih taboriš čih, skupaj pa je v letih 1941–1945 po dosedanji evi denci, ki jo vodi Inštitut za novejšo zgodovino (stanje 1. julija 2009),19 v občini Postojna umrlo 566 in občini Pivka 361 oseb.

O tem, kako so izčrpavali gospodarstvo okupatorjevi vojaki, kako so ravnali v konkretnih primerih, pa pri ča pretresljiv navedek iz pisma italijanskega vojaka Giuseppeja Cherubinija iz 52. pešadijskega polka iz okolice Postojne zaročenki Giulii Luzzitelli. Iz ovadbe italijanskih zločincev, ki jo je pripravil odvetnik dr. Du

Vojne žrtve na območju današnjih občin Postojna in Pivka (1941–1945). V podatkovni zbirki je 927 oseb. War victims (1941–1945) in what is now the Municipality of Postojna and Pivka. 927 victims are listed. Tabela 1: Žrtve po povzročitelju.

Postojna Pivka

Neznan Italijan- Nemški Nemški Nemški Domopovzro- ski oku- okupa- okupaokubranci čitelj pator tor tor pator - (DMB) četniki ustaši

NOV in POS

SNVZ

Rdeča armada

Zavez niške vojaške enote

OZNA

100

294

–

170

–

Sodela- Italijanski Italijanski vec parti- partizan vojak zanskega gibanja

SNVZ

Domobranci (DMB)

Tabela 2: Žrtve po vojnem statusu. Neznan

Postojna Pivka

NOV in POS

NOV in POJ

Aktivist OF

Civilist

–

171

163

–

107

–

Angelo Del Boca: Italijani, dobri ljudje? Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007, str. 177; navedeno tudi v Ovadbi zaradi kaznivih dejanj, ki po 116. členu KZ ne zastarajo. Državljani Republike Slovenije in oškodovanci – na priloženem spisku – ki jih zastopa Dušan Puh, diplomiran pravnik, odvetnik v pokoju, Obala 63, Portorož. 19 Tadeja Tominšek Čehulić, Mojca Šorn, Dunja Dobaja in Marta Rendla: Smrtne žrtve med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej. Podatkovna zbirka. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. 18

Postojna, Postojnska jama. Nemci gasijo velik požar, 1943. / Postojna, Postojna Cave. Germans putting out a large fire.

Postojna. Partizanski diverzanti so uničili zaloge bencina. 23. april 1944. Postojna. Partisan saboteurs destroyed the gasoline stockpile.

V Jugoslaviji V »svobodi«, takoj po vojni leta 1945, sta Postojna in Št. Peter, ki sta sodila v območje cone B, spet dobila slovenski značaj. V tem času so v šolah poučevali tako verouk kot italijanski jezik. Leta 1947 so se morali ita lijanski priseljenci, ki so se med obema vojnama pri selili in si nekateri med njimi tu ustvarili tudi družine in ki v razmerju z novo oblastjo niso bili kakor koli kompromitirani, odločiti o tem, kako in kje bodo ži veli. Drugo pomembno dejanje je bila nacionalizacija premoženja veleposestnikov in podjetnikov. Vse do konca štiridesetih let je bila glavna skrb posvečena ob novi vasi, mesta, predvsem prometne infrastrukture, poslopij itn. Številni mladi so tekmovali za priznanje udarnika in marsikdo se je udeležil mladinskih delov nih akcij na progi Šamac–Sarajevo. V prvem obdobju je bila uprava v veliki meri zasnovana centralistično. Postojna je bila sedež velike notranjske pokrajine, ki ji pripadajo Cerknica, Lož in Ilirska Bistrica. Prav tako so bila zasnovana tudi podjetja; direktorji, predvsem biv ši partizani ali oznovci, tj. »preverjen kader«, so imeli pri vodenju podjetij zelo veliko pooblastil.

Že v drugem obdobju, drugi petletki, pa je šlo za posku se, upravno ureditev in gospodarstvo zasnovati manj hie rarhično in ga z različno poimenovanimi oblikami večje participacije »delavskega razreda« približati ljudem. Od tega časa naprej lahko politično in gospodarsko življe nje v povojnem času, v Jugoslaviji vse do osamosvojitve Slovenije, morda najbolje izraža naslov knjige Jožeta Prinčiča in Nevena Boraka Iz reforme v reformo.20 Gre za nenehne in številne reorganizacije uprave in uprav nega aparata, gospodarskih oblik, od centralističnega tipa upravljanja, pri katerem je bilo vse v rokah direk torja oz. uprave, do samoupravnega od srede petdese tih let, za katerega se zdi, da so imeli »delavski razred« z delavskim svetom in večjo udeležbo neposrednih proizvajalcev več pravic in dostopa do odločanja. Na ravni ideologije kažejo poskusi, prilagoditi vizijo uto pije resničnosti, in deklarirano revolucionarna narava sistema na strukturno pogojeni konflikt med delegira njem moči in njenim kontrolorjem partijo, na konflikt med varnostjo in odvzemom svobode misli in govora, na možnost udeležbe in hkrati implicitno nezaupanje »samemu delavskemu razredu.« Vse to opozarja na te meljno ambivalenco družbenopolitičnega sistema.

Jože Prinčič in Neven Borak: Iz reforme v reformo. Slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2006.

A kljub samoupravljanju in »neposrednem izražanju interesov delavskega razreda«21 je vseskozi obveljal im plicitni dvokrožni sistem, po katerem so na prvi ravni odločali na ravni delavskega sveta, SZDL itn. Na drugi ravni pa so ne le v okviru uprave in političnega delo vanja, temveč tudi na področju gospodarstva, pri vseh pomembnih odločitvah, naj je šlo za mesto direktor ja ali za perspektivni plan občine ali podjetja, vse do srede osemdesetih let22 nazadnje odločali na sestanku organizacije Zveze komunistov. ZK in njena egalitarna ideologija sta pomenili okvir, v katerem je bilo mogo če odstaviti direktorja, ki ni povsem sledil dogovorjeni »liniji«. Marsikdaj so si z uspešno instrumentalizacijo ideologije omogočili strokovne odločitve, podporo s partijskega vrha, kredite, novo službo ali kroženje na vrhu itn. Le redki direktorji, sicer sami člani Zveze ko munistov, so si v prvi polovici osemdesetih let dovolili izgnati politične debate v okviru osnovne organizacije ZK iz strokovnih diskusij.23 Šele v drugi polovici osem desetih let je začela s splošno političnim in ideološkim sproščanjem povezava med strokovnimi in političnimiideološkimi odločitvami slabeti. Za konec osemdesetih let je značilno, da so se kontrolni mehanizmi v veliki meri sprostili, komunistični sistem se je gospodarsko, ideološko in konceptualno povsem izčrpal.24 Novih, povsem nedvoumnih pravil še ni bilo, kar je omogočilo divjo privatizacijo v marsikaterem podjetju. Bolj kot ideološki je bil za večino ljudi v povojnem času razvidnejši drugi proces, izrazit proces industria lizacije in deagrarizacije. Večina kmetov se je zaposlila, dopoldne je delala »en šiht« v tovarni, popoldne »dru gi šiht« doma, kar jim je omogočala tudi organizacija dvo- ali triizmenskega dela.25 Njihovi otroci so dvajset let pozneje že živeli v središču, v Postojni, Pivki ali Ko šani, in tako je bila večina kmetij prepuščenih starejši generaciji ali pa opuščena. Še leta 1961 je bilo v kmetij stvu okrog 30 %, danes je manj kot 5 % aktivnega pre bivalstva. S tem je prišlo do premika v vrsti dejavnosti, namesto kmečkogospodarske storitvene predvsem v kovinsko- in lesnopredelovalni industriji. Industrializa cija je prinesla tudi temeljno spremembo v razmerju med spoloma in ženskam omogočila enakopravnejši položaj doma in na delu. Dostopnost gozda, vodna energija in številne žage, ki so nastale še v 19. stoletju, so bile dobra osnova za

zelo intenzivno lesnopredelovalno industrijo (SICLA, Innocente Loi idr.) med obema vojnama. Iz teh je po nacionalizaciji v prvih povojnih letih nastalo podjetje Javor, ki se je razvilo v enega pomembnih dejavnikov gospodarskega in socialnega razvoja, predvsem v sami Pivki in okolici. V gospodarskem oziru se je Javor pre bil med glavne akterje na področju predelave lesa, po hištvene industrije, predvsem pa opažnih plošč in iz delave furnirja na jugoslovanskem trgu in tudi odpiral podružnice v drugih jugoslovanskih krajih. Hkrati pa je Javor, tako kot večina drugih podjetij v času socializ ma, skrbel za vse ravni življenja »delavskega razreda« in skušal dvigniti njihov življenjski standard ne le na delovnem mestu (npr. z urejeno prehrano v delavski menzi ali z obratnim zdravnikom in skrbjo za zdravje na delovnem mestu), temveč tudi zunaj njega, npr. s skrbjo za počitniške domove, ozimnico ipd. Tako kot za druge tovarne so bile tudi za Javor pomembna skrb stanovanjske razmere delavcev; podjetje je zelo veli ko investiralo v dvig stanovanjskega standarda. Veliko podjetij je bilo ob odkupu stanovanj po »Jazbinškovem zakonu« leta 1991 prikrajšanih za vloženi denar. Posebno vlogo je dobila kovinsko-predelovalna indu strija. Podjetje LIV je nastalo iz majhnega Kovinskega podjetja, livarne, a je našlo dovolj proizvodnih in tr žnih niš (npr. sesalniki, mešalci betona, ...), s katerimi se je npr. število zaposlenih v zadnjih petdesetih letih od nekaj deset povečalo na tisoč; do danes je ohranilo delo več kot 800 zaposlenih. Svojo proizvodnjo je ob zmanjšanem številu delavcev celo povečalo in je uspe šen izvoznik. S samoprispevki, intenzivnim zaposlovanjem, visokim vlaganjem v stanovanja, z urejeno zdravstveno in soci alno politiko, so občani in občanke dosegli bistveno višji standard. Podjetja Nanos, Perutninski kombinat Pivka, Javor, LIV idr. so postala pomemben dejavnik v razvoju slovenskega gospodarstva. Socialistični čas visoke zaposlenosti, stalnih dohodkov, razmeroma dostopnega stanovanja in zdravstvenega sistema, kolektivna odgovornost, netekmovalnost in z njo povezana uravnilovka, enakomerno razpršen in hkrati splošno omejen dostop do nekaterih dobrin, čas, v katerem »ni bilo treba misliti na jutri,« je za števil ne še danes ena najboljših oblik družbenega sistema.

O odnosu voditeljev do delavskega razreda na simbolni ravni priča tudi spomenik Edvardu Kardelju na Trgu revolucije v Ljubljani. Kardelj je urejen, lepo oblečen človek z izrazito fiziognomijo, na drugi pa so amorfno oblikovani delavci, ki naj mu sledijo. Prim. Jurij Fikfak in Jože Prinčič: Biti direktor v času socializma. Med idejami in praksami. Ljubljana: Založba ZRC, 2008; Klaus Roth (ur.): Soziale Netzwerke und soziales Vertrauen in den Transformationsländern. Ethnologische und soziologische Untersuchungen. Freiburg: Lit Verlag, 2007. 22 Na osnovi nekaterih primerov partijske kontrole posameznika še v prvi polovici osemdesetih letih je mogoče sklepati o obrobnem položaju območja; proces opuščanja ideološke kontrole in demokratizacije je z nekajletnim zamikom sledil dogajanju v samem središču Slovenije. 23 Prim. Jurij Fikfak in Jože Prinčič (ur.): Biti direktor v času socializma. 24 Aleksij Yurchak: Everything Was Forever, Until It Was No More. The Last Soviet Generation. Princeton: Princeton University Press, 2005. 25 Prim. dve deli Irene Portis Winner: A Slovenian village. Žerovnica. Providence: Brown University Press, 1971; Semiotika kmetstva v tranziciji. Slovenski vaščani in njihovi sorodniki v Ameriki. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. 21

Na temeljih lesne industrije med obema vojnama se je razvil sodobni Javor. The modern Javor factory developed from the interwar woodworking industry. Vizitka iz furnirja – Lesno predelovalni obrat Innocente Loi, Trst, Prestranek. Veneer business card: Innocente Loi wood processing plant, Trieste, Prestranek.

Utrinki iz proizvodnje v Javorovih podjetjih nekoč. Javor’s production facilities in the past.

Utrinki iz današnje proizvodnje. Today’s production facilities.

Slovenska osamosvojitev. Slovenian independence. Družbene spremembe, ki so konec osemdesetih let prejšnjega stoletja zajele predvsem vzhodno Evropo, so bistveno vplivale tudi na razmere v Jugoslaviji oz. Slove niji. Po smrti Tita in politikov, ki so vodili Jugoslavijo po drugi svetovni vojni, je med republikami prihajalo do vse pogostejših in ostrejših nasprotij. Procesu proti »če tverici« poleti 1988 je leto pozneje sledila Majniška de klaracija, s katero so opozicijske politične stranke izrazi le zahteve po suvereni slovenski državi, po spoštovanju človekovih pravic in svoboščin in družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo sloven skih državljanov. Aprila 1990 so bile v Sloveniji prve večstrankarske volitve. Predsednik vlade je postal Lojze Peterle, predsednik republiške skupščine dr. France Bu čar, predsednik RS pa Milan Kučan. Komandant Teritorialne obrambe (TO) RS, generalpod polkovnik Ivan Hočevar, je maja 1990 izdal ukaz o takoj šnji premestitvi orožja v skladišča Jugoslovanske ljud ske armade (JLA). To je pomenilo skrivno razorožitev TO RS. Sledila je priprava projekta Manevrske strukture narodne zaščite, decembra se je v Kočevski Reki prvič postrojila specialna brigada MORiS. Na plebiscitu o sa mostojnosti in neodvisnosti RS je kar 88,5 % od 93,2 % udeležencev glasovalo za samostojnost. Skupščina RS je 25. junija 1991 sprejela ustavni zakon o grbu in zasta vi ter Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti RS. Naslednji dan je pred poslopjem slovenskega parla menta potekala slovesnost ob razglasitvi samostojne in neodvisne RS.

26. junija 1991 so se na podlagi ukaza poveljnika reške ga korpusa generala Marjana Čada iz vojašnic v Pivki in Ilirski Bistrici proti slovensko-italijanski meji odpravile oklepne enote. Spremljali so jih teritorialci z milico in jim skupaj s prebivalci na cestah postavljali ovire. Dobili so navodila, naj se izognejo sporom in sile ne uporabijo prvi. Kljub težavam so enote JLA bolj ali manj uspeš no uresničile ukaz in zasedle več mejnih prehodov. V naslednjih dneh je prišlo do več incidentov (npr. zaseg radijske postaje civilne zaščite v Pivki in maltretiranje enega od njenih pripadnikov), napadov (raketiranje oddajnika na Nanosu, ki so ga poskušali osvojiti tudi s pehoto) in oboroženih spopadov (na barikadi v Piv ki), kolona 16 tankov in kamion iz Pivške vojašnice se je ustavila na letališču v Rakitniku, padla pa je tudi prva civilna žrtev, Stanislav Požar, ko so vojaki pivške vojaš nice streljali na osebni avto in smrtno ranili enega od potnikov, doma iz Košanske doline. 18. julija 1991 je predsedstvo SFRJ sprejelo sklep, da se mora JLA umakniti z ozemlja Slovenije. Priprave na umik so se začele takoj, rok za odhod je bil tri mesece. Večji del opreme, tehnike in oborožitve je JLA odpeljala s seboj, del pa je ostal v Sloveniji. JLA je iz Slovenije od hajala po različnih poteh, večinoma po železnici; zadnji konvoji JLA so po morju odšli iz pristanišča v Kopru. Zadnja ladja ga je zapustila nekaj minut po polnoči 26. oktobra 1991.

Premik tankov in oklepnih vozil s postojnskega letališča, 3. julij 1991. Withdrawal of tanks and armored vehicles from the Postojna airport, 3 July 1991.

Postojnska jama – Osrednji turistični cilj Dejavnik, ki je najodločilneje vplival na razvoj regije in Postojne, je bil množičen obisk Postojnske jame. Gre za turistični cilj, ki je poleg Bleda najbolj množično obiskan, kamor so že v 19. stoletju, med obema vojna ma in po njej, posebej v šestdesetih letih z zgraditvijo krožne železniške proge, največ vlagali. Vsi pomemb ni vladarji26 ne glede na sistem in jezik, v času habsbur ške monarhije, pod italijansko oblastjo, v Jugoslaviji ali Sloveniji, so si šteli v čast in obveznost, da jamo obišče jo. V »zlatih časih«, tik pred razpadom Jugoslavije, jo je obiskalo skoraj milijon turistov na leto. Jama je z zapo slitvami, s številnimi stiki s tujci, tudi v času socializma, omogočila velikemu številu ljudi stik z drugačnostjo, hkrati je zahtevala znanje jezikov, omogočila je zaseb ne pobude, oddajanje sob ipd. Tujec, turist v mestu, ki se tu hrani, spi ali po čem sprašuje, je sestavni del podobe sveta vsakega Postojnca. Hkrati je zavedanje o jami kot »svetovnem čudesu« Postojncu omogočilo identifikacijo, po čudovitih kapnikih v Postojnski jami ga bodo marsikod po svetu prepoznali, kar mu vliva dodatno samospoštovanje in ponos. Pomembna problema sta lastništvo in upravljanje Po stojnske jame in Predjamskega gradu. Nekateri sogo vorniki so se zavzeli za višjo kakovost storitev, h kateri sodijo na eni strani večja vključenost in vzgoja pre bivalcev, dijakov in učencev za turizem, na drugi pa večja profesionalizacija zaposlenih v turizmu. Sodob ni premiki in poudarek na destinacijskemu turizmu odpirajo nove možnosti razvoja. Primer Predjamskega gradu pa kaže na veliko potrebo po intenzivnejšem sodelovanju in predvsem sistemskih rešitvah financi ranja programov in kadrov, s katerimi bi združili moči različni strokovnjaki: načrtovalci turistične ponudbe, lokalni in republiški strokovnjaki za kulturno zgodo vino in etnologijo, da bi dali zgradbam vsebine, v ka terih bo lahko vsak turist zagledal podobo nekdanjega življenja v tem prostoru.

uporabniki turističnih storitev bolje in lažje uresničilo zamisli, ki so se zdele občini ali samemu upravljalcu jame manj zanimive, neizvedljive ali nedobičkonosne. Večinoma so bili njegovi predsedniki ljudje, ki so bili sicer aktivno zaposleni v turizmu in so marsikdaj tu preskušali zamisli, ki so jih pozneje prevzeli tudi v Pos tojnski jami. Identiteta krajev in pokrajine Pomemben razpoznavni znak identitete so poimeno vanja; pri njih so tudi najrazvidnejša prepletanja med upravo, oblastjo in ljudmi. Ko je italijanska fašistična oblast v dvajsetih letih prejšnjega stoletja preimenova la ljudi, naselja, jim je hotela odvzeti slovensko identi teto, prav tako kakor so si za to prizadevali v šolstvu z izključnim italijanskim jezikom poučevanja. Pripoved o preteklosti je bila in je še v veliki meri pripoved o etnični in nacionalni pripadnosti. Tako so ime Postoj na Italijani povezovali s konzulom Postumiusom. Dr. Božidar Slapšak in po njem mag. Silvo Torkar v svoji razlagi krajevnih imen zavračata teorije, ki so iredenti stične, saj s tem, da Postojno navezujejo na Postumiu sa, želijo pokazati na njeno samoumevno vključenost v latinski prostor. Postojna ima korenine v slovanski be sedi »postoj« (gl. razlago). Prebivalec vsakega uradnega naselja v občinah Postojni ali Pivki lahko prebere, od kod ime njegovemu kraju, tako npr. ime Landol priča o jelenih, ime Neverke o naselju med vrhovi. Da je zavest o lokalni identiteti zelo pomemben dejavnik, pa najbolj prepričljivo kažejo prebivalci Juršč27 (ali Juršič po Tor karju), ki so dosegli, da je njihovo narečno poimeno vanje tudi uradno priznano in da je postalo del njihove skupinske in osebne legitimacije.

Med nevladnimi organizacijami in društvi je na Po stojnskem gotovo najbolj dejavno Turistično društvo Postojna. S številnimi prireditvami in publicistično de javnostjo je v več kot 125-ih letih delovanja zapolnilo veliko vrzeli v turistični ponudbi. S svojim delom in zelo dobro in strokovno, v sodelovanju s strokovnjaki iz kulturne zgodovine in posebej etnologije, priprav ljenimi akcijami, npr. furmanskim praznikom, razsta vami ipd., je senzibiliziralo postojnsko in slovensko javnost za nove ravni turistične ponudbe. Velikokrat je društvo že zaradi tesnejših stikov s ponudniki in

Juršče v prvi pol. 19. stoletja. AS 176, katastrska občina Juršiče, a. e. 65. Juršče, first half of the 19th century. AS 176, Juršiče cadastral district, archive unit 65.

Trevor R. Shaw in Alenka Čuk: Royal and Other Noble Visitors to Postojnska jama 1819-1945. Acta carsologica 31, 1, Supplementum 2002. Irena Uršič: Na jurški zemlji. O planini Juršič, nastanku vasi Juršče in o sledovih njenih prvih prebivalcev. Koper: Libris, Juršče: Kulturno društvo; Zagorje: Kulturno društvo Zagorski zvon, 2006.

26 27

Postojnska jama in Predjamski grad sta med najbolj obiskanimi slovenskimi turistiÄ?nimi kraji. Postojna Cave and Predjama Castle are among the most popular Slovenian tourist destinations.

Turistično društvo Postojna (1883). Pomemben dejavnik turističnega razvoja. The Postojna Tourist Association (1883). An important factor in the development of tourism. »Društvo za olepšanje postojnskega trga in v povzdi go dohajanja tujcev« je za sorodnimi društvi v Celju (1871), Kranju (1875) in Mariboru (1877) četrto najsta rejše slovensko turistično društvo. Društvena pravila, pisana v slovenskem in nemškem jeziku, pa so prva v slovenskem jeziku zapisana pravila kakega turistične ga društva. Ob ustanovitvi tega prostovoljnega društva so se Postojnci zavzeli za »olepšanje trga postojnskega in pospeševanje dohajanja tujcev, umno oskrbovanje tuje obrtnije in na ta način povzdigo gospodarskih raz mer postojnskega trga.« Društvo je marsikaj postorilo namesto občine, njegovi člani pa so, tako v preteklosti kot tudi danes, delovali zelo zavzeto za javno dobro. Vedeli so, da mora biti kraj urejen in lep ne le zaradi turistov, ki Postojno obiščejo za kratek čas, temveč tudi zaradi njih samih. Le ob sodelovanju tistih, ki v kraju živijo in delajo, je mogoča tudi kakovostna turistična ponudba. Med obema vojnama društvo ni bilo dejav no, po ustanovnem občnem zboru 4. septembra 1952 pa je znova zaživelo, skrbelo za ustrezno reklamo in lepšo podobo Postojne in jame ter za vzgojo gostin skih in turističnih strokovnjakov. V zadnjih desetletjih društvo uresničuje celovito za stavljen in obširen program z delom številnih komisij in sekcij: za propagando, informiranje in prireditve, za splošno in hortikulturno ureditev mesta, za delo

z mladimi, gospodarstvo in etnogastronomijo. V zad njem desetletju je bilo društvo izjemno dejavno. Izda jajo mesečne in letne koledarje prireditev, ustanovili so Kraško-notranjsko turistično zvezo (pozneje pre imenovano v Turistična zveza Brkini, Kras, Notranj ska), v kateri je nad 20 turističnih in drugih društev z območja Krasa, Brkinov in Notranjske. S posredo vanjem turističnih informacij in s katalogoma Kras in turistične jame Slovenije (2003) in Skrivnostni kras in turistične jame Slovenije (2005) jim je uspelo povezati širši turistični prostor Krasa, Brkinov in Notranjske, pri čemer se zavzemajo za to, da postane kraško območje samostojno turistično območje, saj je slovenski kras v evropskem in svetovnem merilu značilna pokrajina z bogato kulturno in izjemno naravno dediščino. Društvo organizira tudi raznovrstne kulturne priredit ve. Med njimi so prav gotovo v ospredju tradicional na pustovanja, mednarodni glasbeni festival mladih, furmanski praznik, orgelski koncert v župnijski cerkvi in božično-novoletni koncert. Vsi projekti in vse delo društva je usmerjeno v pospeševanje razvoja turizma, bogatitev in dopolnjevanje turistične in kulturne po nudbe, a tudi okoljevarstveno dejavnost. S svojim de lom je Turistično društvo gotovo eden pomembnih nosilcev turističnega, gospodarskega in kulturnega razvoja na Pivki.

Furmanski praznik Postojna 2009. Voz za prevoz trša, Janez Kandare iz Loške doline. Teamster holiday, Postojna 2009. Cart for transporting logs. Janez Kandare from the Lož Valley. »Društvo za olepšanje postojnskega trga in v povzdigo dohajanja tujcev«, pravila, str. 1 in 4, 15. januar 1883. AS, fond Okrajno glavarstvo Postojna, t. e. 26. Postojna Market Beautification and Foreign Tourism Promotion Society, rules, pp. 1 and 4, 1883. AS, Postojna District Governorship collection, technical unit 26.

Več kot dvajsetletno preoblikovanje notranjskega člo veka je pustilo sledi tudi v njegovem samodojemanju. Z intenzivnejšim upravnim, političnim, gospodarskim, navsezadnje tudi kulturnim povezovanjem s Trstom, s šolanjem v Gorici ali Trstu, s sodelovanjem v antifašis tični organizaciji TIGR, z velikimi in majhnimi vsakda njimi upori fašistični oblasti, se je oblikovala zavest o skupni, primorski pripadnosti, ki je še danes pomemb na sestavina identitete človeka na Pivki. Tako je z življenjem pod italijansko fašistično oblast jo nastal značilen, ambivalenten položaj, ki v mar sičem vpliva tudi na današnje odločitve o tem, kateri pokrajini naj pripadeta občini Postojna ali Pivka: ali primorski ali osrednjeslovenski. Medtem ko so v Ilirski Bistrici vprašanje rešili z referendumom, na katerem so se skoraj enoglasno (95 %) odločili za Primorsko,28 pa te dileme v občini Postojna in Pivka niso odpirali. Dilemo ponazarjajo tudi časopisi, npr. Primorske novi ce, ki Postojno in Pivko uvrščajo v Srednjo Primorsko, na drugi strani Notranjskokraške novice poročajo o dogajanju v delu ozemlja nekdanjega Postojnskega in Logaškega okrajnega glavarstva, tj. v občinah Postojna, Pivka, Cerknica, Logatec, Loška dolina. Omahovanja pri samopripisovanju primorski ali notranjski regiji so bila izrazita pri vprašanju o registrskih tablicah z ozna ko PO. Občina Cerknica se je pridružila registracijske mu območju Ljubljana in si izbrala registrske tablice LJ, občina Ilirska Bistrica pa Kopru s tablicami KP. Hkrati pa nekatere pobude, npr. organizacija turistične ponudbe, tj. ekološko pridelane kmečke hrane z na slovom »Od Snežnika do Nanosa« kažejo na pragma tične nastavke novih povezovanj, ki presegajo veliko krat čustvene privrženosti Primorski ali Notranjski. Na prepletenost in mešanost identitet, na različna čustve na in miselna, pa tudi praktična stališča pa opozarjajo tudi selitve in dnevne migracije ter njihovi učinki. Pri tem je glavna smer selitev v zadnjih letih med osred njeslovensko in notranjsko-kraško statistično regijo v obeh smereh: več je selitev v smeri iz Ljubljane proti re giji (okrog 170 letno) kakor obratno (okrog 120 letno); hkrati pa je več dnevnih migracij v Ljubljano kot proti obalno-kraški regiji.29 Bližina republiškega središča, viš je plačilo in več ponudbe dela v njem so omogočile ve čjemu številu ljudi, da živi na »obrobju«, »sredi narave«, in dela v »središču«.

Sklep Postojna je v zadnjem stoletju kot mesto in v zadnjih stoletjih kot upravno in gospodarsko središče spremi njala svoje vloge: od osrednje, ki jo je imela kot sedež okrajnega glavarstva, do obrobne, mejne pod Italijo, ko je bila vojaško strateško pomembna, do različnih povojnih oblik, sedeža okraja, širše občine (skupaj s Pivko) in današnje občine s skoraj 15.000 prebivalci. Demografsko so območje prizadela izseljevanja v Ameriko pred prvo svetovno vojno, med obema vojna ma izseljevanje Slovencev v Jugoslavijo in internacija Slovencev v južno Italijo, na drugi strani priseljevanje Italijanov iz osrednje Italije na to območje, po drugi svetovni vojni je bilo nekaj izseljencev v zahodno evropske države, priselili so se številni delavci iz dru gih jugoslovanskih republik in veliko vojaškega kadra jugoslovanske vojske, kar je Postojni dajalo poseben značaj. Do leta 1947 je velika večina Italijanov odšla, prav tako je odšlo veliko srbsko govorečega vojaškega kadra leta 1991, številni priseljenci pa so pri plebisci tarni odločitvi o osamosvojitvi Slovenije leta 1990 gla sovali zanjo in si potem tudi pridobili slovensko držav ljanstvo. Nekdanje selitve in današnja dnevna gibanja v Ljubljano zahtevajo natančno demografsko študijo. Z vse večjo stanovanjsko in trgovsko ponudbo in z ugodnim dostopom do večjih središč (Ljubljana, Trst, Gorica) je Postojna ohranila in okrepila svojo nekda njo vlogo, tj. vlogo mesta na prehodu. Spremembe družbenopolitičnega sistema in pred vsem osamosvojitev so v veliki meri vplivale na manj še povpraševanje po postojnskih produktih v bivših jugoslovanskih republikah in zahtevale preusmeritev na zahodna tržišča. Posebej je bila z osamosvojitveno vojno prizadeta Postojnska jama, število obiskovalcev se je takrat bistveno zmanjšalo. Na drugi strani so se posebej ob koncu devetdesetih let in na začetku 21. stoletja sprostile gospodarske zamisli, ki so našle svoj prostor v novih podjetjih, npr. sistemu opažnih plošč Epic ali trgovskem podjetju Batagelj idr. S prestruktu riranjem starih podjetij in nastajanjem novih ostaja ta prostor odprt za številne pobude, hkrati pa zaradi šte vilnih sprememb lastništva, borznih, gospodarskih in drugih preveč prepletenih dogajanj v zadnjih letih še ni dovolj razviden za raziskavo. Potrebno razvidnost bo prinesel šele časovni odmik.

Max Modic: Primorci smo proti vključitvi občine Ilirska Bistrica v Notranjsko pokrajino. Vrnitev k matični domovini. V: Mladina, št. 31 (4. 8. 2007), str. 44–48. 29 Statistični urad Slovenije letno poroča o tem v rubriki: Notranje selitve, statistične regije, Slovenija (www.stat.si). 28

Jurij Fikfak Images of Postojna through Time. This book presents the historical development of the economy and administrative and territorial organization of the region between Ljubljana, Trst/Trieste, Gorica/Gorizia, and Reka/Rijeka from the mid-eighteenth century to the end of the twentieth century. With the arrival of the railroad in the mid-nineteenth century, road haulage shifted to rail transport. Consequently, settlements with developed restaurant and teamster services (e.g., Planina and Razdrto) lost their most important source of income and began to stagnate. At the same time, the railroad enabled a greater influx of tourists to visit the “natural wonders” of Postojna Cave. The numerous visitors to Postojna Cave and other tourists, Governor Anton Globočnik’s conscientious administration, and the prominent Adelsbergerhof Hotel owned by the Swiss hotelier Franz Progler facilitated Postojna’s rapid development. Factors such as Postojna’s status as the seat of the provincial governorship, its position as a tourist destination, the population size, the ratio between the rural and non-rural population, and location contributed to the imperial decree on 9 May 1909 elevating Postojna to a town with its own coat of arms featuring the cave salamander. In the nineteenth and twentieth centuries, people in the Pivka area lived in four different countries: AustriaHungary, Italy, Yugoslavia, and finally Slovenia. Each of these affected and shaped the population in its own way; however, they clearly suffered the most during the Italian Fascist repression of the interwar period and during the Second World War. The Fascist authorities presented themselves as the bearers of civilization and culture to the “Slavic barbarians.” By imprisoning and deporting Slovenians and settling Italians in the area (whose share in Postojna alone was nearly 30%), the authorities “ethnically cleansed” the area. They exhausted the economy, Italianized the names of people and places, and used violence to prevent any opportunity for the Slovenians to express their identity. The Fascist nature of the authorities was first pointed out by members of the TIGR organization, which was one the first organized forms of anti-Fascist resistance in Europe. Its members were also the first victims of Fascism, executed after the First (1930) and Second (1941) Trieste Trials. In the Second World War, many victims died in concentration camps. According to the Institute of Contemporary History, 566 people died in the Municipality of Postojna and 361 in the Municipality of Pivka from 1941 to 1945, which accounted for approximately 5% of the total population. After 1945, the communist sociopolitical system was introduced to Yugoslavia. It nationalized the property of large landowners, determined the general ideological discourse and the relationship towards the Church through the secret police (OZNA) and the Communist Party (later the League of Communists), and also governed company management. The postwar period was characterized by industrialization and deagrarization. The majority of farmers found employment and worked at factories in the morning and at home in the afternoons. Even in 1961, approximately 30% of the working population was involved in agriculture, whereas today the share of agricultural labor is below 5%. Industrialization also changed the relationship between the sexes and gave women a more equal status. Many workers moved in from other Yugoslav republics, as well as many Yugoslav Army military staff members. “Working organizations” (as companies were termed) saw to the living standards of the working class. The communist period of high employment, relatively easily available housing, evenly distributed and generally limited access to certain goods, and so on – that is, the days when “you didn’t have to worry about tomorrow” – is still remembered by many people as one of the best social systems. In the 1990 plebiscite, many immigrants voted in favor of Slovenian independence and obtained Slovenian citizenship. In 1991, much of the Serbian military staff left the country. Slovenia’s independence affected the economy, resulting in reduced demand in other Yugoslav republics and necessitating reorientation to western markets. The short period of hostilities significantly reduced the flow of visitors to Postojna Cave. On the other hand, new economic concepts found a place in new companies at the end of the 1990s and the beginning of the twenty-first century. By restructuring old companies and establishing new ones, this area remains open to many initiatives.

od trga do mesta (1750â&#x20AC;&#x201C;1918)

Andrej Pančur

Postojna kot upravno središče

Na ozemlju sedanje občine Postojna sta bila od poznega srednjega veka dva trga, Postojna in Planina. Oba sta nastala zaradi povečanega trgovskega prome ta med Ljubljano in primorskimi mesti ter naprej proti Italiji, zaradi česar sta že zelo kmalu dobila tudi mitnici. V Postojni je mitnica prvič omenjena leta 1372. V tem pogledu je bila Planina veliko na boljšem, saj je morala imeti mitnico že pred letom 1217, ko je prvič omenjena kot najstarejši notranjski trg. Iz Planine je namreč vodi la stara trgovska pot na Studeno, Landol in Razdrto ter nato naprej proti Vipavski dolini ali primorskim me stom. Šele sčasoma je postajala vse pomembnejša še pot prek postojnskih vrat do Postojne in od tod naprej do Razdrtega. Pri Postojni se je odcepila tudi pomemb

na pot po dolini Pivke do Zagorja in naprej proti Reki. Leta 1429 je naposled tudi Postojna prvič omenjena kot trg. Oba kraja v trg nista bila povzdignjena le zara di ugodne geografske lege, temveč sta bila na bližnjih gradovih tudi sedeža obsežnih zemljiških gospostev. Središče postojnskega gospostva je bil grad Postojna na Soviču, središče gospostva Planina pa grad Haas berg na vzpetini nasproti naselja Planina. Podobno je tudi prejšnja vas oz. poznejši trg Postojna nastal pod hribom, na katerem se je vzpenjal grad. Stari grad na Soviču je leta 1689 povsem pogorel, nov grad so nato sezidali sredi trga. Podobno je bil tudi stari grad Haas berg v potresu leta 1509 tako zelo močno porušen, da je od takrat samo še propadal. Zato so lastniki gospo

Trgovske poti v srednjem veku in razvoj mest ter trgov. Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 194. Medieval trade routes and the development of towns and market towns.

stva v 17. stoletju postavili spodnji grad Haasberg, ki pa ni ležal v naselju, temveč na nasprotni strani ozke dolinice Unice.1

gala tudi ozemlje Pivške kotline in sedanje postojnske občine, so predstavljala 4 % ocenjene vrednosti vseh zemljiških gospostev na Kranjskem.3

Grad Haasberg je bil središče obsežnega zemljiškega gospostva, katerega jedro je ležalo prav na Planin skem polju. Tudi Postojna je bila središče obsežnega gospostva. Glavnina postojnskega gospostva je bila prav v osrednjem delu Pivške kotline, od Postojne na jug do Slavine in na zahod do Hrenovic. Vasi v okolici Predjamskega gradu so bile del zemljiškega gospostva Predjama, zgornji del porečja Nanoščice okoli Raz drtega je spadal pod goriško posest. Nekatere vasi v zgornji Pivški kotlini so sodile h gospostvu Prem.2

Trg Postojna in trg Planina sta se od nastanka razvijala počasi in sta ob koncu srednjega veka še dolgo časa ohranila prvotni kmečki značaj; prebivalci so se le dodatno preživljali s prometom in trgovino. Šele s po stopno drobitvijo kmečke posesti in nastajanjem kaj žarskih gospodarskih enot se je od 16. stoletja kmečki značaj polagoma izgubljal.4 V znameniti knjigi Janeza Vajkarda Valvasorja Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 je Postojna opisana kot prijeten trg z lepimi hiša mi in čednimi stanovanji. Nad trgom se, po njegovih besedah, na precej visokem skalnatem pogorju, na ka terem ni grmovja in dreves, vzpenja grad, ki je bil že pred požarom redko kdaj naseljen. Zato je upravnik zemljiškega gospostva prebival v najimenitnejši trški hiši. Podobno so tudi v Planini v Valvasorjevem času imeli lepo zidane hiše, ki jih ni obkrožalo obzidje. K trgu Planina je sodil tudi tri četrt ure hoda oddaljen grad Haasberg, ki mu je bil trg podložen.5

V 80. letih 18. stoletja je imelo gospostvo Postojna 314 hub in je bilo vredno 144.683 goldinarjev, približno primerljivo gospostvo Planina je imelo 304 hube in je bilo vredno 161.284 goldinarjev. Le nekoliko manj vredno je bilo gospostvo Prem (333 hub, 103.455 gol dinarjev), gospostvo Senožeče pa je bilo v primerjavi s Postojno in Planino vredno pol manj (149 hub, 88.528 goldinarjev. Vsa štiri zemljiška gospostva, ki so obse

Stari in novi grad Haasberg pri Planini ob koncu 17. stoletja. Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Herzogthums Crain. Ljubljana 1689, str. 268. The old and new Haasberg Castles near Planina at the end of the seventeenth century.

Janez Kos in Ema Umek: Postojna. Podoba od trga do mesta. V: Rado Gospodarič (ur.): Ljudje in kraji ob Pivki, 2. knjiga. Postojna: Kulturna skupnost Postojna, 1985, str. 99; Stanka Horvat: Iz zgodovine srednjega veka. V: Silvo Fatur (ur.): Ljudje in kraji ob Pivki. Postojna: Kulturna skupnost, 1975, str. 72–75; Tanja Žigon: Grad Haasberg in knezi Windischgraetz. Logatec: Mali, 1992, str. 13–21; Nataša Štupar-Šumi: Grad Planina. Maribor: Obzorja, 1989. 2 Milko Kos: Pivka v srednjem veku. Kronika 24, 1976, št. 1, str. 9; Branko Reisp: Gradovi dežele Kranjske. Ljubljana: Slovenska matica, 1998, str. 54. 3 Vlado Valenčič: Statistični prikaz zemljiških gospostev na Kranjskem ob koncu 18. stoletja. Zgodovinski časopis 49, 1995, št. 3, str. 399, 403–407. 4 Boris Golec: Družba v mestih in trgih Dolenjske in Notranjske od poznega srednjega veka do srede 18. stoletja (Neobj. dokt. disert.). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1999, str. 158–159; Kos in Umek, Postojna…, str. 100. 5 Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Herzogthums Crain (XI. knj.). Laibach 1689, str. 6, 13, 268. 1

Trg Postojna in stari grad Sovič na vzpetini pred požarom leta 1689. Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Herzogthums Crain. Ljubljana 1689, str. 6. The market town of Postojna and the old Sovič Castle on the hilltop before the 1689 fire.

Rast obeh naselij najbolje ponazarja naraščanje števila hiš. Leta 1504 je bilo v Postojni več kot 25 hišnih pose stnikov, ki so bili podložniki postojnskega zemljiškega gospostva. Do leta 1564 se je število podvojilo na 52 po sestnikov, dvanajst let pozneje pa je naraslo že na 65 in naposled leta 1752 na 107. Tem hišam je treba prišteti še nekaj hiš, ki so spadale pod župnišče Slavina, in cerkev sv. Štefana v Postojni. Tako je bilo sredi 18. stoletja v Po stojni skupaj 120 hiš. Trg Planina je bil pol manjši: leta

1553 je imel 23 posestnikov, leta 1718 61 in leta 1756 64. Za razloček od Postojne, ki je bila strjeno trško naselje, je v neposredni bližini trga Planina ležala še vas Planina. Ker naselbini nista bili ločeni z obzidjem in so se zara di podobno razdrobljene posestne strukture prebivalci preživljali s podobnimi dejavnostmi, bi lahko vas in trg Planina obravnavali kot celoto. Obe naselji skupaj sta imeli leta 1553 37 hišnih posestnikov, leta 1718 104 in leta 1756 108, skoraj toliko kot trg Postojna. Glede na re Trg Planina konec 17. sto letja. Johann Weichard Valvasor: Die Ehre deß Herzogthums Crain. Ljubljana 1689, str. 13. The market town of Planina at the end of the seventeenth century.

lativno šibak razvoj mestnih naselbin v deželi Kranjski, katere del je bila Postojna vse od leta 1371, ko je prišla pod Habsburžane, Postojna ni bila majhen trg. Bila je celo večja od nekaterih kranjskih mest: od Postojne so bila večja samo mesta Ljubljana (513 hiš), Novo mesto (262), Kranj (223), Škofja Loka (204), Kamnik (204) in Metlika (167) ter trgi Cerknica (204), Vrhnika (177), Tr žič (140), Sevnica (130) in Vipava (127).6

1665 v Postojni živelo 619 ljudi v 132 družinah, kar z malenkostno razliko ustreza številu hiš. V naslednjem stoletju se torej niti število hiš niti število prebivalcev nista opazneje spreminjala. Stagnacija je bila v sploš nem primerljiva z razmerami v širšem slovenskem in tudi habsburškem okolju. Zaradi višanja rodnosti se je število prebivalstva na Notranjskem začelo hitro po večevati. To se je pokazalo tudi pri rasti trškega pre Graf 1: Število hiš v trgu Postojna in trgu ter vasi Planina (1752/1756–1910).7

Relativno enakovrednega razvoja Postojne in Planine je bilo v drugi polovici 18. stoletja nenadoma konec. Če je leta 1752 v trgu Postojna skupaj z župniščem, dvorcem in graščino stalo najmanj 123 hiš in jih je bilo v trgu in vasi Planina, skupaj z graščino in odmaknjenem mlinar sko-kovaškem zaselku Malni, okoli 118, jih je bilo leta 1817 v Postojni že 195, v Planini pa kljub rasti samo 152. Kakor je razvidno iz grafa 1, se je ta razlika v 19. stoletju ne le ohranila, temveč se je od konca 19. stoletja samo še večala. Ko je Postojna leta 1909 iz trga postala mesto, je imela že 270 hiš, Planina pa je, še vedno trg, skupaj z vsemi pripadajočimi zaselki imela komaj 195 hiš. Večanje razlik med Postojno in Planino je še veliko očitnejše, če ju primerjamo po številu prebivalcev. Po podatkih »statusa animarum« slavinske župnije je leta

bivalstva, saj je v Postojni število prebivalcev do leta 1817 naraslo na 1356. Nekoliko skromnejša, vendar še vedno precejšnja rast je bila v Planini, ki je istega leta imela 1074 prebivalcev (graf 2). Z demografsko rastjo sta se obe mesti tudi na videz hi tro modernizirali. V trgu Postojna so tako že nekaj časa imeli večino hiš narejenih iz »dobrega materiala«.8 Po dobno je bilo tudi v Planini »razen cerkve še več dobro zgrajenih, velikih, zidanih zasebnih hiš.«9 S takšnim opi som Planine bi se leta 1808 strinjal tudi Heinrich Georg Hoff, ki je zapisal: »Trg ima čedne hiše in nekatere zelo premožne prebivalce.«10 Kot je razvidno iz grafa 2, je šte vilo prebivalcev obeh naselij naraščalo še nadaljnjega pol stoletja: v Postojni je naraslo za četrtino, v Planini pa samo za desetino. V drugi polovici 19. stoletja se je rast

Golec, Družba v mestih in trgih…, str. 624, 755–758. Statistični podatki o številu prebivalcev in številu hiš po posamičnih krajih v deželi Kranjski in s tem tudi v krajih današnje občine Postojna oziroma vse Pivške kotline za leto 1817 so navedeni v publikaciji: Haupt-Ausweis über die Eintheilung der Laibacher Gouvernementsge biethes in Provinzen, Kreise, Sektionen, Bezirks-Obrigkeiten, Hauptgemeinden, Untergemeinden und Ortschaften, nebst deren Häuser- und Seelenanzahl im Jahre 1817. Ljubljana (Haupt-Ausweis 1817). Za leto 1868 in 1880: Statistischer Bericht der Handels- und Gewerbekammer in Laibach über die volkswirtschaftlichen Zustände in Krain für das Jahr 1880. Erstattet an das hohe kaiserl. königl. Handelsministerium. Ljubljana: Verlag der krainischen Handels- und Gewerbekammer, 1885 (Bericht der Handels- und Gewerbekammer 1880). Za leto 1880: Special-Orts-Repertorium von Krain, Obširen imenik krajev na Kranjskem. Wien: K. k. statistischen Central-Commision, 1884 (Spezialortsre pertorium 1880). Za leto 1890: Special-Orts-Repertorium von Krain: Neuarbeitung auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. De cember 1890, Specijalni repertorij krajev na Kranjskem. Wien: K. k. statistischen Central-Commision, 1894 (Spezialortsrepertorium 1890). Za leto 1900: Leksikon občin za Kranjsko. Izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 31. grudna 1900. Dunaj: C. kr. centralna statistična komisija, 1906 (dalje Leksikon občin 1900). Za leto 1910: Spezialortsrepertorium von Krain. Bearbeitet auf Grund der Ergebnisse der Volkszählung vom 31. Dezember 1910. Wien: Statistischen Zentralkommision, 1919 (Spezialortsrepertorium 1910). 8 Vincenc Rajšp (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 (1804), 3. zvezek: Opisi. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1997, str. 149. 9 Vincenc Rajšp (ur.): Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 2. zvezek: Opisi. Ljubljana: ZRC SAZU, Arhiv Republike Slovenije, 1996, str. 82. 10 Heinrich Georg Hoff: Historisch-statistisch-topographisches Gemälde vom Herzogthume Krain, und demselben einverleibten Istrien. Ein Bei trag zur Völker- und Landeskunde, 3. del: Innerkrain. Ljubljana 1808, str. 96. 6 7

Graf 2: Število prebivalcev trga Postojna in trga ter vasi Planina (1817–1910).11

nenadoma ustavila. V Postojni je prebivalstvo do konca 19. stoletja ostajalo na bolj ali manj isti ravni, v Planini pa je v tem času upadlo za desetino. Ko se je naposled v pr vem desetletju 20. stoletja število prebivalcev v Postojni hitro zvišalo in se je do leta 1910 povzpelo na 1986 me ščanov, je prebivalstvo v Planini še upadalo; istega leta so tam živeli 1004 tržani. Veliko večja stopnja urbaniza cije Postojne se je kazala tudi v tem, da je tu v povprečju v eni hiši živelo sedem ljudi, v Planini pa komaj pet. Postojna in Planina se nista začeli korenito razločevati samo po rasti prebivalstva, temveč še bolj po javnem življenju v obeh naseljih. Če sta si bila opisa v Valvasor jevi Slavi vojvodine Kranjske še dokaj podobna, je bilo v 80. letih 19. stoletja že mogoče opaziti nepremostlji vo razliko. Lokalni učitelji so takrat takole na dolgo in široko našteli postojnske urade in društveno življenje: »Postojnski trg je sedež različnih uradov. Okrajno gla varstvo obseza 38 občin z 41.503 prebivalci, okrajna sodnija pa 5 občin z 12.277 prebivalci. Dalje so tu ura di: davkarija, okrajno gozdno nadzorstvo, žendameri ja, finančna straža, poštni, brzojavni in cementarijski urad, dve odvetniški pisarni in jedna bilježniška. Iz med tu nahajajočih društev so omeniti: Čitalnica, Ka zina, požarna bramba, olepševalno, godbeno, strelno, turistovsko, rokodelsko društvo, notranjska posojilni ca, društvo rudečega križa in kmetijska podružnica.«12 V nasprotju s tem opisom so učitelji, razen relativno dolgega opisa o minuli slavni zgodovini in seveda vseh obstoječih šol, tako na kratko opravili z opisom javne funkcije Planine: »Planinski trg je bil do leta 1875 tudi sedež okrajne gosposke, a po preselitvi v Logatec ostalo je tu le še županstvo, žendarmerija in pošta.«13

Razločki med Postojno in Planino so se nato v nasled njih desetletjih samo še poglabljali. Leta 1910, ko je Po stojna že več kot leto imela tudi mestne pravice, ni bila samo sedež okrajnega glavarstva in okrajnega sodišča, temveč so bili v njej nastanjeni še davčna uprava, kata strski urad, okrajni gradbeni oddelek, urad za kontrolo meril, okrajni šolski svet, okrajni gozdarski inšpektor, okrajna bolniška blagajna, oskrbovalna postaja, od gonska postaja in naposled okrajna finančna straža. Za red in mir v mestu je skrbelo pet orožnikov, pred ognjem so meščane varovali gasilci. Pravne zadeve sta ljudem urejala notar in odvetnik. Za telesno zdravje ljudi so na njihovem domu ali pa v javni bolnišnici in dispanzerju skrbeli zdravnik in dve babici, po zdravila so se napotili v lekarno. Za zdravje živali je skrbel vete rinar, trupla poginulih živali pa je odstranil konjač. Za izobraževanje sta bili v mestu dve ljudski šoli z deseti mi razredi, obrtna nadaljevalna šola in takrat edina slo venska meščanska šola. Knjige so si lahko sposodili v ljudski knjižnici. Manj je bila pomembna kot cerkveno središče; bila je sedež dekanije, rimskokatoliške ško fije, v mestu je bila podružnica ženskega samostana. Od finančnih ustanov je imela hranilnico in kreditni zadrugi Schulze-Delitschevega in Raiffeisenovega sis tema. Ker je bila središče širšega kmetijskega območja, so imeli tudi kmetijski zadrugi in podružnico uprave kmetijske družbe. S svetom sta meščane povezovala ne le pošta in telegraf, temveč tudi zelo pomembna železniška postaja. Planina je bila brez železniške postaje, imela je le precej bolj običajno pošto in telegraf, od gospodar ski ustanov pa le »rajfajznovko« in podružnico kme tijske družbe. Relativno dobro je bilo poskrbljeno le za zdravje ljudi in živali, saj so tu prebivali zdravnik in

Haupt-Ausweis 1817; Bericht der Handels- und Gewerbekammer 1880; Spezialortsrepertorium 1880; Spezialortsrepertorium 1890; Leksikon občin 1900; Spezialortsrepertorium 1910. 12 Postojinsko okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis (Ponatis). Vrhnika: Galerija 2, 2003 [1889], str. 3. 13 Logaško okrajno glavarstvo. Zemljepisni in zgodovinski opis. Logatec: Društvo učiteljev in šolskih prijateljev okraja Logaškega, 1889. 11

veterinarja. Kakor v mnogih drugih slovenskih krajih so trg pred ognjem varovali gasilci. Za izobraževanje otrok je skrbela štirirazredna ljudska šola. V Planini je bil še sedež župnije, za kakršne koli druge upravne potrebe pa so morali prebivalci trga v Logatec.14 Korenine tako različnega razvoja nekoč pomembnih notranjskih trgov Planine in Postojne ležijo v državnih upravnih reformah sredi 18. stoletja. Še v prvi polovici 18. stoletja sta bila namreč oba trga povsem primerljiva. Postojna in Planina takrat nista bili pomembni samo za radi prometne in gospodarske funkcije, temveč tudi za radi bližine sedežev postojnskega in planinskega zem ljiškega gospostva. Z upravnimi reformami habsburške vladarice Marije Terezije je postajala Postojna kot novo upravno središče vse pomembnejša. Da bi utrdila svojo po velikosti sicer zelo veliko, vendar razdrobljeno in vo jaško relativno šibko državo, je Marija Terezija začela z

obsežnimi upravnimi in davčnimi reformami, na podla gi katerih bi nato povečala tudi vojaško moč države. Za učinkovito pobiranje davkov in organizacijo vojaškega nabornega sistema je morala absolutistična država naj prej postaviti uradniški upravni aparat. V posamičnih deželah so bili najprej uvedeni organi upravne oblasti na stopnji dežele, nato pa še organi na srednji deželni stopnji. Ker so imeli deželni stanovi na ravni celotne dežele še vedno precejšnjo avtonomno oblast, je lahko vladarica prav na srednji deželni stopnji vpeljala svoj la sten birokratski aparat. Med letoma 1747 in 1749 so bili tako ustanovljeni okrožni uradi (kresije), ki so jih vodili okrožni glavarji, ti pa so bili pri svojem poslovanju po polnoma odvisni od navodil iz centra.15 Dežela Kranjska je bila leta 1748 razdeljena na tri okrož ja: na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Pri razdelitvi dežele na okrožja so po eni strani upoštevali deželne Okrožja na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja. Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana 1999, str. 190. Carniolan districts in the second half of the eighteenth century.

Spezialortsrepertorium 1910, str. 3, 66. Bogo Grafenauer: Notranja ureditev v prvem obdobju absolutne oblasti vladarja. V: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1979, str. 351–357; Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev. Od naselitve do zloma stare Jugoslavije. Ljubljana: Slovenska matica, 1961, str. 376; Jože Žontar: Struktura uprave in sodstva na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998, str. 56–57.

14 15

J. Wagner, Postojna v predmarčni dobi. J. Wagner, An illustration of Postojna before 1848.

meje in meje dotedanjih kranjskih četrti, po drugi strani pa so hoteli nova območja oblikovati čim bolj uravno teženo. Iz avstrijske Istre, dela dotedanje četrti srednja Kranjska, ki se je razprostirala od Blok proti Novemu mestu, ter iz četrti notranja Kranjska med Postojno in Krasom so oblikovali okrožje, ki se ga je prijelo ime No tranjska. Notranjsko okrožje se je tako razprostiralo od Bloške planote na vzhodu do Vipave na zahodu, od Pol hograjskega hribovja in južnega obronka Ljubljanskega barja na severu do Čičarije in Reškega zaliva na jugu, pri čemer je segala tudi na vzhodni in osrednji del Istre okoli Pazina. Čeprav je vmes ležalo goriško ozemlje, je bil pod njeno oblastjo tudi Devin ob Tržaškem zalivu. Do leta 1776 je bila v njenem okviru Reka, leta 1783 pa so ji priključili nekdanjo goriško Idrijo. Na tem obsež nem ozemlju so ležale še nekatere enklave goriške de žele, tako npr. s področja Pivške kotline v prvi vrsti Raz drto z okoliškimi vasi. V 70. letih 18. stoletja so na tem ozemlju našteli okoli 114.000 prebivalcev in leta 1804 okoli 117.000.16 Ker so za sedeže okrožij izbirali čim več je kraje in take s središčno lego na upravnem ozemlju, je sedež notranjskega okraja postala prav Postojna. Na tem ozemlju so imeli sredi 18. stoletja trgi Cerknica, Vrhnika in Vipava več hiš kakor Postojna, vendar je dr žavna uprava zaradi strateško pomembne lege na pol

poti proti Trstu in Reki in skoraj natančno na sredi obli kovanega notranjskega okrožja, za središče raje izbrala nekoliko manjšo Postojno. Takratna državna uprava dejansko med notranjskimi mesti in trgi sploh ni imela kakšne boljše možnosti: v primerjavi z drugimi okrožji in drugimi deželami so bila tod le zelo majhna in mestom le na prvi pogled podobna naselja. Ko je svetovljanski Dunajčan Joseph Kreil leta 1815 potoval skoz Postojno, se mu je trg zdel osamljen in zelo žalosten. Uradniki okrožnega urada so mu bili »podobni pregnancem, katere je neizprosna usoda iz boljših in prijaznejših krajev pognala v to ne prijazno okolje.«17 Uradnik, ki je v Postojno prišel iz ce sarskega glavnega mesta Dunaja, kjer se je samo v prvi polovici 19. stoletja število prebivalcev s četrt milijona povečalo na več kot 430 tisoč,18 je seveda zlahka dobil občutek, da se je znašel v odročnem in pustem pode želskem gnezdu. V nobenem drugem mestu habsbur ške monarhije družabno življenje seveda ni bilo tako živahno kot prav v prestolnici. V primerjavi z vsemi drugimi mesti so takrat hitro rasla predvsem glavna mesta avstrijskih dežel, v slovenskih deželah pred vsem glavno mesto Kranjske Ljubljana. Ta je imela leta 1831 že okoli 16.000 prebivalcev, kar je bilo opazno več kakor 12.000 v koroškem glavnem mestu Celovec

Fran Zwitter: Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni. Ljubljana: Znanstveno društvo v Ljubljani, 1936, str. 32–33, 90; Vlado Valenčič: Prebivalstvo po župnijah na Kranjskem v letih 1778 in okrog 1780. Zgodovinski časopis 50, 1996, št. 1, str. 60. Klaus Detlef Olof in Miloš Okuka (ur.): Traumreisen und Grenzermessungen. Reisende aus fünf Jahrhunderten über Slowenien. Celovec: Drava Verlag, 1995, str. 91. 18 Wolfgang Köllman: Bevölkerung und Raum in Neuerer und Neuesten Zeit, 4. Bd.: Raum und Bevölkerung in der Weltgeschichte. Würz burg: A. G. Ploetz Verlag, 1965, str. 28. 16

ali 10.000 v goriškem in gradiščanskem glavnem mestu Gorica. Zlasti hitro je rasel Trst, število prebivalcev se je v dobrem stoletju več kot podeseterilo na 80.000. Vendar pa je bila Postojna le nekoliko manjša od ne katerih drugih slovenskih mest, ki so bila prav tako sedeži okrožij: Novo mesto, sedež dolenjskega okraja, je štelo nekoliko manj kot 2000 ljudi, Celje okoli 2000, Maribor pa že več ko 4000.19 So pa za razloček od Po stojne vsa ta mesta že dolgo imela mestne pravice in relativno dobro razvit mestni upravni aparat. Postojni se je s širjenjem pristojnosti okrožnih uradov posrečilo vse to nadoknaditi šele postopoma. Okrožni urad je dobil velike pristojnosti med deželno upravo in med najnižjo, patrimonialno upravo, ki so jo izva jala zemljiška gospostva. Ker država takrat še ni imela niti dovolj denarja niti dovolj obsežne uprave, je niž je upravne naloge prenesla na zemljiška gospostva. Okrožni uradniki so tako predvidene davčne zneske razdelili med zemljiška gospostva, ki so jih pobrali od podložnikov, pri čemer so uradniki nadzorovali ves postopek. Okrožni uradi so nato svojo oblast posto poma širili na vsa glavna upravna področja, na katerih so praktično pridobili nadzor nad zemljiškimi gospo stvi ter skoraj neomejeno oblast nad drugimi starimi fevdalnimi avtonomijami, predvsem nad mesti.20 Ko so Francozi po letu 1809 iz osvojenih ozemelj Kranj ske, zahodne Koroške, Goriške, Trsta, Istre, Dalmacije,

Hrvaške južno od Save in Dubrovnika ustvarili Ilirske province, so ohranili avstrijska okrožja, med drugim tudi postojnsko. Ilirske province so bile tako razdelje ne na sedem provinc, od katerih je Kranjska obsegala nekoliko manjše ozemlje kakor v prejšnjih časih. Fran coska oblast je namreč skušale uveljaviti meje, ki so bolj upoštevale naravne geografske danosti. Zato je v prvi vrsti ukinila vse enklave v nekdanjih deželah. Ker je bila s tem odpravljena tudi nekdanja goriška enkla va okoli Razdrtega, je bila od takrat politično-upravno združena vsa Pivška kotlina. Po drugi strani pa je Kranj ska izgubila Kastav, Istro okoli Pazina, enklavo Devin in Vipavo. S tem se je precej zmanjšalo tudi ozemlje nekdanjega notranjskega okrožja. Prejšnja avstrijska okrožja so zamenjali zelo podobni francoski distrikti, ki so jih vodili poddelegati. Leta 1811 je postojnski dis trikt štel samo še 72.326 prebivalcev. Po Napoleonovem porazu je Postojna spet prišla pod žezlo Habsburžanov. Ti so sicer obnovili nekdanje dežele in okrožja, vendar so meje med deželami prav tako prilagodili novim danostim. Jugozahodno od Kranjske je iz nekdanje beneške Istre in dela kranjske ga ozemlja nastala dežela Istra, ki se je na severovzho du razprostirala vse do Brkinov. Po drugi strani pa se je pod Kranjsko vrnila Vipava. Leta 1817 je v tem še nekoliko zmanjšanem okrožju živelo 76.523 prebival cev, kar je bilo enkrat manj kot v ljubljanskem in no vomeškem okrožju. Sedež notranjskega okrožja je bila Upravna razdelitev Ilirskih provinc po letu 1811. Zgodovina Slovencev, str. 403. Administrative division of the Illyrian Provinces after 1811.

Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem…, str. 35, 49; Fran Viljem Lipič: Topografija c.-kr. Deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslov ja in medicine, zdravstvene ureditve in biostatistike. Ljubljana: Zdravstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, 2003 [1834], str. 167; Vasilij Melik: Rast mestnega prebivalstva na Slovenskem pred prvo svetovno vojno. Ekonomska revija 7, 1956, št. 4, str. 203–204; Andrej Pančur: Celjani v krstnih knjigah od 1773 do 1857. V: Marija Počivavšek (ur.): Iz zgodovine Celja. 1780–1848. Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996, str. 192–193. 20 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, str. 376; Žontar, Struktura uprave in sodstva…, str. 55, 100–103. 19

Naborni okraji na Kranjskem leta 1780 in 1787. Maks Miklavčič: Predjožefinske župnije. Carniolan recruitment districts in 1780 and 1787.

ves čas Postojna. Ta položaj je izgubila šele leta 1849, ko so bila po revoluciji 1848 in obsežnih upravnih re formah, ki jih je prineslo obnavljanje absolutizma v naslednjih letih, na Kranjskem med drugim odprav ljena tudi nekdanja okrožja. Z razvojem državne ad ministracije so njihovo vlogo prevzeli precej manjši upravni okraji. Zaradi zelo slabo razvitega upravniškega aparata si država sredi 18. stoletja še ni mogla privoščiti, da bi uvedla upravne okraje, manjše od okrožij. Zato si je izbrala zemljiška gospostva, na katere je prenesla raz lične naloge, med drugim tudi vojaško naborništvo. Upravni okraji so se neposredno razvili prav iz takšne ga nabornega sistema. Vsaki vojaški enoti je bilo dode ljeno določeno ozemlje, ki se je imenovalo kanton, iz katerega je nato dobivala potrebne vojake. V vsakem kantonu je država enemu ali več zemljiškim gospo stvom zaupala sodelovanje pri novačenju; nastali so naborni okraji. Država jim je sčasoma začela nalagati še druge upravne posle, zaradi katerih so se začeli raz vijati v splošna upravna in davčno-upravna območja.

Okraji so bili tako pristojni npr. za zbiranje statističnih podatkov, izdelavo katastra, graditev cest, policijo ipd. Podobno kot naborni okraji so se razvijali tudi sodni okraji. Prvostopenjsko sodstvo je bilo namreč prvotno v rokah zemljiških gospostev. Ker so zemljiška gospo stva po novem za opravljanje sodniške službe morala imeti zaprisežene sodnike, so manjša zemljiška gospo stva začela patrimonialno sodstvo prenašati na večja gospostva. Hkrati je tudi država začela ustanavljati krajevna sodišča, ki jih je prav tako prenesla na večja zemljiška gospostva. Na Kranjskem so tako leta 1780 ustanovili 18 kantonov z 39 nabornimi okraji. Postojna in velika večina Pivške kotline sta spadali v kanton, ki je bil v celoti tudi na borni okraj. Vodstvo nabornega okraja takrat ni bilo zaupano zemljiškemu gospostvu Postojna, temveč gospostvu Planina oziroma Haasberg. Poleg župnega vikariata Planina je naborni okraj zajemal še takratne župnije Senožeče, Hrenovice, Slavina, Cerknica, Bloke in Stari trg pri Ložu. Zgornja Pivška kotlina z Zagorjem je spadala pod zemljiško gospostvo Prem. Kmalu se

Upravna razdelitev slovenskega ozemlja v habsburški monarhiji 1816–1848. Zgodovina Slovencev, str. 411. Administrative division of Slovenian territory in the Habsburg Monarchy, 1816–1848.

je pokazalo, da so ti naborni okraji preveliki, zato so jih začeli deliti. Na Notranjskem so število okrajev po večali na 16. Razdelili so tudi nekdanji naborni okraj Planina. Planina je poslej obsegala samo še cerkniško in starotrško župnijo. V severozahodni Pivški kotlini je gospostvo Predjama prevzelo župnijo Hrenovice, gospostvo Postojna pa vso preostalo Pivško kotlino, k Postojni je spadala tudi župnija Košana.21 V Ilirskih provincah so Francozi odpravili okraje kot upravne enote in so namesto njih uvedli precej manj še občine (komune). Toda po drugi strani so namesto patrimonalnega sodstva uvedli državno sodstvo v prvi instanci po sodnih okrajih, ki so se imenovali kanto ni. Postojnski distrikt je tako zajemal kantone Idrija, Logatec, Senožeče, Lož, Cerknica in seveda Postojna. Slednji je obsegal praktično vso Pivško kotlino in še Košansko dolino ter imel skupaj 11.034 prebivalcev. Planina je spadala k Cerknici.22 Leta 1814 so bili s ponovno avstrijsko oblastjo v nekda njih Ilirskih provincah obnovljeni tudi nekdanji okraji in sistem delegiranih gospostev. V postojnskem okrož ju je bilo tako deset t. i. okrajnih gospostev: Bistra, Idri ja, Ilirska Bistrica, Logatec, Planina, Postojna, Prem, Senožeče, Snežnik in Vipava. Ozemlje sedanje občine Postojna je bilo zajeto kar v treh zemljiških gospostvih. Zemljiško gospostvo Planina je tako kot pod Francozi poleg trga in vasi Planina zajemalo še vasi Liplje, Str

mica, Studeno in Belsko. Zemljiško gospostvo Senože če je v Pivški kotlini obsegalo zahodni del današnje postojnske občine (Brezje pod Nanosom, Bukovje, Čermelice, Gorenje, Goriče, Hrenovice, Hruševje, Lan dol, Predjama, Razdrto, Šmihel pod Nanosom, Raku lik, Sajevče, Slavinje, Studenec, Strane, Velika in Mala Brda, Veliko in Malo Ubeljsko). K zemljiškemu gospo stvu Postojna je naposled sodil osrednji del današnje postojnske občine (Postojna, Stara vas, Hrašče, Veliki Otok, Mali Otok, Zagon, Zalog, Grobišče, Koče, Mate nja vas, Orehek, Prestranek, Rakitnik, Slavina in Žeje), in še tisti del Pivške kotline, ki je danes v občini Piv ka (Pivka, Slovenska vas, Trnje, Gradec, Klenik, Palčje, Petelinje, Radohova vas, Selce). Zgornja Pivška kotlina (Drskovče, Parje, Tabor, Zagorje, Bač, Knežak, Jurišče, Koritnice, Podtabor in Šembije) je spadala pod zemlji ško gospostvo Prem.23 Avstrijske oblasti patrimonialnega sodstva sicer niso obnovile, toda okrajna gospostva so vseeno morala opravljati zelo pomembne naloge. Zaupali so jim splo šne upravne in davčne zadeve in opravljanje naborov. Zaradi visokih upravnih stroškov so si okrajna gospo stva seveda vneto prizadevala naložene pristojnosti prenesti nazaj na državo. V primeru, da je bilo izvrše vanje oblasti namesto privatnemu gospostvu poverje no državnim uradnikom, so se njihovi uradi imenovali okrajni komisariat. Leta 1838 se je to posrečilo zemlji škemu gospostvu Bistra, s čimer se je sedež deželno

Maks Miklavčič: Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave (Inavguralna disertacija). Ljubljana 1945, str. 34–36; Vil fan, Pravna zgodovina Slovencev…, str. 377–378; Jože Žontar: Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem do leta 1849. Zgodovinski časopis 34, 1980, št. 1–2, str. 119–140. 22 Janez Šumrada: Prebivalstvo v slovenskih predelih Napoleonove Ilirije. Zgodovinski časopis 52, 1998, št. 1, str. 60–62. 23 Haupt-Ausweis 1817. 21

knežjega okrajnega komisariata prenesel na Vrhniko. Že naslednje leto sta se tudi gospostvi Prem in Ilirska Bistrica znebili svojih obveznosti, ko je bil ustanovljen okrajni komisariat Ilirska Bistrica, leta 1840 pa je nato začel poslovati še okrajni komisariat Senožeče. Ob na stopu marčne revolucije je bil večji del Pivške kotline še vedno zunaj neposredne oblasti državne uprave. Po drugi strani pa je bilo tudi zemljiško gospostvo Po stojna ves ta čas v državni lasti.24 Ko so bila 26. junija 1849 v večini dežel, med drugim tudi na Kranjskem, odpravljena nekdanja okrožja, je bila uvedena nova okrajna ureditev. Najnižja stopnja državne splošne uprave so bila okrajna oblastva, ki so jih vodili okrajni glavarji. Okrajna glavarstva so bili državni uradi, neposredno podrejeni deželni vladi. Okrajne gosposke in okrajni komisariati so bili uki njeni, okrajna glavarstva pa so prevzela vrsto nalog, za katere so pred letom 1849 skrbeli okrožni, okrajni in

patrimonialni uradi. Najprej so upravno oblast strogo ločili od sodstva. Sodstvo na najnižji stopnji so uredili v obliki okrajnih sodišč. V okrajnih glavarstvih je bilo ne kaj sodnih okrajev. Okrajno glavarstvo Postojna je tako obsegalo sodne okraje Postojna, Planina, Senožeče, Snežnik (Lož) in Ilirska Bistrica in je bilo tako še vedno sedež večjega dela nekdanjega notranjskega okraja, v katerem je živelo 54.313 prebivalcev. Kot posebno okraj no glavarstvo je bila ustanovljena samo Vipava, priklju čili so ji Idrijo, Vrhniko pa so priključili Ljubljani.25 Toda tako oblikovana okrajna glavarstva so delovala le kratek čas. Z odpravo ustavnega življenja, ki ga je leta 1848 prinesla revolucija, ter s ponovnim uvajanjem ab solutizma, sta bila sodstvo in uprava na najnižji stop nji spet združeni. Namesto okrajnih glavarstev so leta 1853 uvedli okrajne urade, ki so delovali na območju manjših sodnih okrajev. Po obnovi ustavnega življenja sta bili sodna in upravna oblast leta 1860 formalno si Postojnsko okrajno glavarstvo 1868–1918. Posto jinsko okrajno glavarstvo (Ponatis). Vrhnika 2003. The Postojna District Governorship, 1868–1918.

Žontar, Nastanek in razvoj upravnih okrajev na Slovenskem …, str. 140–147. Jože Žontar: Uvedba okrajne uprave na Kranjskem leta 1849. V: Vincenc Rajšp et al. (ur.): Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2001, str. 529–549.

Planina v prvi pol. 19. stoletja. Arhiv Republike Slovenije (AS), fond Franciscejski kataster za Kranjsko (sign. fonda 176), katastrska občina Gorenja Planina, a. e. 123; AS 176, katastrska občina Dolenja Planina, a. e. 124. Planina, first half of the nineteenth century. Archive of the Republic of Slovenia (AS), Franziscean Cadastre, collection 176, Gorenja Planina cadastral district, archive unit 123; AS 176, Dolenja Planina cadastral district, archive unit 124.

cer ločeni, toda do dejanske ločitve delovanja politič ne uprave in sodstva po posebnih organih ni prišlo še nadaljnjih sedem let.26 Poleg posebnega mestnega okraja Ljubljana je bilo na Kranjskem še 30 podežel skih okrajev. Vzhodni del današnje postojnske občine in osrednji del Pivške kotline je obsegal postojnski okraj, zahodni del današnje postojnske občine je bil v okraju Senožeče, Planina je bila v posebnem okraju Planina, zgornji del Pivške kotline pa v okraju Ilirska Bistrica. Na nekdanjem Notranjskem so bili posebni okraji še v Idriji, Ložu, Ljubljani okolica in Vipavi.27 Z oblikovanjem dualistične Avstro-Ogrske in z libera lizacijo političnega življenja v avstrijski polovici mo narhije je leta 1867 končno prišlo do popolne ločitve

sodstva in državne uprave. V bistvu so takrat obnovili politične okraje iz leta 1849.28 Habsburška monarhi ja je s tem dokončno dobila tisto upravno strukturo, ki jo je ohranila vse do njenega razpada leta 1918. Na Kranjskem je nastalo 11 okrajnih glavarstev, od katerih sta okrajni glavarstvi Postojna in Planina (po letu 1875 Logatec) zajemali tudi ozemlje današnje postojnske občine. Na ozemljih posamičnih okrajnih glavarstev je bilo po več sodnih okrajev. Okrajno glavarstvo Loga tec je bilo sestavljeno iz sodnih okrajev Idrija, Lož in Logatec, v tem je bila tudi Planina. Okrajno glavarstvo Postojna je poleg sodnega okraja Postojna obsegalo še sodne okraje Senožeče, Ilirska Bistrica in Vipava. Vsak od teh sodnih okrajev je obsegal več občin.29

Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev…, str. 448. Bevölkerung und Viehstand von Krain. Nach der Zählung vom 31. October 1857. Wien: K. k. Ministerium des Innern, 1859 (Bevölkerung und Viehstand 1857). 28 Jože Žontar: Obnovitev okrajnih glavarstev na Kranjskem. Zgodovinski časopis 55, 2001, št. 3, str. 437–454. 29 Eva Holz: Okrajna glavarstva in okrajni glavarji na Notranjskem v drugi polovici 19. stoletja. V: Notranjski listi III. Cerknica, 1986, str. 86–92. 26 27

Postojna v prvi pol. 19. stoletja. AS, fond 176, katastrska občina Postojna, a. e. 1. Postojna, first half of the nineteenth century. AS, collection 176, Postojna cadastral district, archive unit 1.

Podlaga za nastanek občin sega v zadnjo četrtino 18. stoletja, ko so pri uvajanju nabornih okrajev za po močnike državnim uradnikom postavili rihtarje. S šir jenjem nalog nabornih okrajev so se naposled širile tudi naloge rihtarjev. V prvi vrsti so pomagali držav nim organom pri stikih s terenom, hkrati pa so bili nepogrešljivi pri izdelavi katastra. Resnične občinske uprave pa so v okviru Ilirskih provinc uvedli šele Fran cozi. Občinska ozemlja so zajemala več katastrskih občin, imenovala so se komunalna okrožja. Komune so bile splošno upravno oblastvo najnižje stopnje. Ve čje komune je vodil župan s pristavi, manjše pa sindik z namestnikom. Na občine so bile preložene naloge prejšnjih okrajev (nabor, pobiranje davkov, skrb za red in varnost, šolstvo, vodenje matičnih knjig). Velika večina ozemlja današnje občine Postojna je ležala v postojnskem kantonu, ki je obsegal komune Postojna, Razdrto in Dolnja Košana. Takratna franco

ska občina Postojna je imela 4879 prebivalcev in je razen trga Postojna obsegala še Veliki in Mali Otok, Zalog, Staro vas, Zagon, Rakitnik, Hrašče, Matenjo vas, Grobišče, Prestranek, Žeje, Koče, Slavino, zunaj meje sedanje postojnske občine pa je vključevala še Selce, Slovensko vas, Gradec, Petelinje, Pivko, Radohovo vas, Klenik, Trnje in Palčje. Na zahodu današnje postojnske občine je imela občina Razdrto 3250 prebivalcev in je poleg Razdrtega zajemala še Veliko in Malo Ubeljsko, Goriče, Brezje pod Nanosom, Strane, Slavinje, Hrušev je, Hrenovice, Velika in Mala Brda, Sajevče, Orehek, Studenec, Rakulik, Landol, Šmihel pod Nanosom, Pred jamo, Bukovje in Gorenje. Severovzhodni del današnje postojnske občine je spadal pod občino Planina in je imel takrat 2911 prebivalcev. Poleg trga in vasi Planina je obsegala še Liplje, Strmico, Studeno in Belsko, naselja Laze, Jakovica, Unec, Slivice, Grčarevec, Ivanje selo in Rakek pa danes niso del postojnske občine. Preostali zgornji del Pivške kotline je spadal k občini Prem.30

Šumrada, Prebivalstvo v slovenskih predelih Napoleonove Ilirije …, str. 60–62.

LETO NASELJE

1665

1817

1869

1880

1890

1900

1910

DANAŠNJA OBČINA POSTOJNA Belsko

129

138

159

151

150

158

Brezje pod Nanosom

Bukovje

175

226

238

232

204

227

Čermelice

Gorenje

105

149

153

158

143

150

Goriče

178

194

216

177

172

163

177

136

131

137

133

123

Hrašče

229

294

288

282

290

269

Hrenovice

218

276

252

228

236

213

Hruševje

132

234

212

196

232

240

269

257

314

306

302

325

Landol

259

294

265

244

232

262

Liplje

Mala Brda

Mali Otok

126

133

102

104

106

Malo Ubeljsko

108

144

111

104

185

218

227

228

260

291

Orehek

358

391

350

342

355

379

Planina

1.074

1.191

1.197

1.140

1.044

1.004

1.356

1.701

1.621

1.709

1.719

1.986

Predjama

173

248

240

274

257

227

Prestranek

194

180

243

214

194

189

Rakulik

103

114

107

Razdrto

429

379

314

304

274

256

Sajevče

100

103

383

428

454

432

417

426

116

106

109

103

104

100

Grobišče

Koče

Matenja vas

Postojna

Rakitnik

Slavina

177

106

619

244

Slavinje Stara vas

Strane

196

202

175

158

160

159

Strmica

147

136

147

158

150

148

Studenec

139

181

166

156

147

126

Studeno

398

486

481

542

528

487

Šmihel pod Na nosom

384

491

463

448

374

375

Velika Brda

106

Veliki Otok

210

222

190

170

181

206

Veliko Ubeljsko

217

265

258

251

237

218

Zagon

182

190

187

204

205

218

Zalog

158

203

243

190

202

196

Žeje

136

118

107

119

120

105

9.145

10.535

10.287

10.049

9.865

10.054

SKUPAJ

Tabela 1: Prebivalstvo krajev današnje občine Postojna in vse Pivške kotline med leti 1665, 1817 in 1910.

Ozemlja francoskih občin je po letu 1814 prevzela tu di avstrijska oblast. Nek danje komune so postale glavne občine, te pa so nato razdelili na več pod občin (katastrskih občin). Okrajno gospostvo Postoj na je tako obsegalo glavni občini Postojna in Košana. V prvi so bile podobčine Postojna, Hrašče, Rakitnik, Slavina, Selce, Petelinje in Trnje. Zahodni del današ nje postojnske občine je bil v okviru glavne občine Razdrto, vzhodni del pa v glavni občini Planina (po dobčini Planina in Stude no). Glavne občine so vo dili rihtarji, ki pa so imeli v primerjavi s tistimi v fran coskh občinah zelo malo pooblastil. Glavna ovira pri razvoju občin so bila prav relativno velika pooblastila okrajnih gospostev.31 Ko je naposled revolucija leta 1848 odpravila zad nje ostanke fevdalizma, so bile ustvarjene razmere za uvedbo modernih ob čin. 17. marca 1849 je bila na podlagi Začasnega ob činskega zakona uvedena voljena občinska uprava, ki je dobila samoupravo glede občinskega premo ženja, skrbi za občinske ceste, varnosti lastnine in oseb, zdravstvene policije in podobno. Obenem je država nanje prenesla tudi nekatere državne izvršilne Vilfan, Pravna zgodovina Slo vencev…, str. 379–380, 448–449; Jože Žontar: Začetki občin na Kranjskem. Arhivi 29, 2006, št. 1, str. 65–75.

LETO NASELJE

1665

1817

1869

1880

1890

1900

1910

OSTALA PIVŠKA KOTLINA Bač

457

546

647

664

692

763

Drskovče

147

144

151

173

163

180

Gradec

Tabela 1: Prebivalstvo krajev današnje občine Postojna in vse Pivške kotline med leti 1665, 1817 in 1910.33

občine pa sta bili občini Šmihel in Košana.

Sodni okraj Senožeče je Hrastje 35 47 82 214 233 270 417 poleg drugih občin obse gal še občino Hrenovice, Jurišče 159 233 279 339 316 372 ki je zajemala zahodni del Klenik 161 279 320 352 342 342 386 današnje postojnske obči Knežak 554 676 774 815 873 930 ne (Razdrto, Veliko in Ma Koritnice 184 199 237 273 264 277 lo Ubeljsko, Goriče, Brezje Palčje 171 190 236 294 339 369 344 pod Nanosom, Čermelice, Parje 119 124 125 133 142 112 Strane, Slavinje, Hruševje, Hrenovice, Velika in Mala Petelinje 196 285 316 333 304 310 344 Brda, Sajevče, Studenec, Pivka [Št. Peter] 100 152 277 256 273 302 402 Rakulik, Landol, Šmihel Podtabor 112 66 60 58 63 57 pod Nanosom ter napo Radohova vas 157 189 280 332 328 339 328 sled še Predjamo, Bukovje Selce 228 365 406 389 400 403 385 in Gorenje). Slednji trije Slovenska vas kraji so v 90. letih 19. sto 73 76 61 65 51 58 57 [Nemška vas] letja dobili lastno občino Šembije 226 247 260 286 330 356 Bukovje, ki je postala del sodnega okraja Postojna. Tabor 90 54 52 41 47 40 V zgornjem delu Pivške Trnje 222 426 427 471 482 450 459 kotline sta ležali še občini Zagorje 567 648 660 659 655 653 Zagorje (Drskovče, Parje, SKUPAJ 4.679 5.409 6.025 6.260 6.438 6.933 Tabor, Zagorje) in Knežak VSA PIVŠKA KOTLINA (Bač, Knežak, Jurišče, Ko ritnice, Podtabor, Šembi SKUPAJ 12.693 14.702 15.069 15.116 15.220 15.951 je), ki sta bili del sodnega okraja Ilirska Bistrica. Povsem zunaj okrajnega glavar funkcije. Neoabsolutistični režim je volitve županov v stva Postojna pa je bila občina Planina. Planina leta 50. letih 19. stoletja sicer zamrznil, toda občinske sa 1875 v prid Logatcu ni zgubila le sedeža okrajnega gla mouprave ni odpravil. Novi občinski okvirni zakon je varstva, temveč se je konec 19. stoletja od nje odcepila nato po letu 1862 omogočil nadaljnji razcvet občin.32 nova občina Rakek. Občina Planina je od takrat naprej Ozemeljsko so se občine naslanjale na katastrske obči zajemala samo še Grčarevec, Jakovico in Laze ter seveda ne. Sodni okraj Postojna je obsegal občini Postojna (trg Planino in Liplje, ki danes sodita v postojnsko občino. Postojna, Veliki in Mali Otok, Stara vas, Hrašče, Zagon, V tabeli 1 so navedeni vsi kraji, ki so del današnje ob Zalog ter Belsko, Studeno in Strmica, ki so prej spadali čine Postojna. Hkrati so navedeni tudi vsi kraji Pivške pod Planino) in Slavina (Grobišče, Koče, Matenja vas, kotline. Ta je bila namreč ves čas naravno okolje, v ka Orehek, Prestranek, Rakitnik, Slavina in Žeje), ki sta da terem se je razvijala Postojna. Zato pri analizi razvoja Po nes v celoti v občini Postojna. Občina Pivka, takrat se stojne ni mogoče ločiti od njene širše okolice oz. razvoja je imenovala Št. Peter (Gradec, Klenik, Palčje, Petelinje, v spodnji in zgornji Pivški kotlini. Ta povezanost se naj Pivka, Radohova vas, Selce, Slovenska vas, Trnje), je bila nazorneje kaže v gibanju števila prebivalcev. Žal »status v celoti v Pivški kotlini. V 80. letih 19. stoletja so ji pri animarum« slavinske župnije iz leta 1665 vključuje ključili še Hrastje, ki je prej spadalo pod Šmihel. Zunaj samo osrednji del Pivške kotline in zato ne omogoča Pivške kotline in zunaj ozemlja današnje postojnske Janko Polec: Uvedba občin na Kranjskem l. 1849/1850. Zgodovinski časopis, 6–7, 1952–1953, str. 686–732; Vilfan, Pravna zgodovina Sloven cev…, str. 449–453. 33 Janez Zabukovec: Slavina. Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije. Ljubljana: Knezoškofijski ordinariat ljubljanski, 1910, str. 42; HauptAusweis 1817; Bericht der Handels- und Gewerbekammer 1880; dalje Spezialortsrepertorium 1880; Spezialortsrepertorium 1890; Leksikon občin 1900; Spezialortsrepertorium 1910. 32

natančnejše primerjave v razvoju prebivalstva v Pivški kotlini in na ozemlju današnje postojnske občine. Na tančne podatke o številu prebivalcev vseh naselij Pivške kotline nam daje popis za leto 1817, od leta 1869 pa si popisi redno sledijo vsako desetletje. Leta 1817 je na ozemlju današnje občine Postojna žive lo 9145 prebivalcev. V preostalem delu Pivške kotline je takrat živelo pol manj prebivalstva. Če od današnje po stojnske občine odštejemo Planino in Liplje, ki ležita na drugi strani postojnskih vrat, je takrat v vsej Pivški kotli ni živelo 12.693 prebivalcev. Do leta 1910 je nato število naraslo za četrtino. Toda pri tem je razvoj na ozemlju sedanje postojnske občine občutno zaostajal za razvo jem v ostali Pivški kotlini. Če je v zgornji Pivški kotlini število prebivalcev naraslo skoraj za polovico, se je na ozemlju današnje postojnske občine povečalo samo za slabo desetino. In to kljub temu, da je prav tu ležal trg in leta 1909 tudi že mesto Postojna, ki je bilo upravno središče ne le Pivške kotline, temveč tudi veliko širšega ozemlja vsega postojnskega okrajnega glavarstva.

Toda po drugi strani se je število prebivalcev Postojne med letoma 1817 in 1910 prav tako povečalo skoraj za polovico, kar kaže na to, da je prav Postojnska kotlina zahodno od Postojne občutno zaostajala za razvojem v Pivški kotlini. Nagel razvoj Postojne kot upravnega središča je sicer pustil daleč za sabo vsa morebitna druga konkurenčna mestna središča, toda vse kaže, da mu z gospodarskim razvojem ni uspelo spodbuditi hitrejše rasti prebivalstva tudi v večjem delu sedanje postojnske občine. Do višje in dolgotrajnejše rasti prebivalstva bi na teh področjih lahko prišlo samo na podlagi pospešenega gospodarskega razvoja. Toda prav sredi 19. stoletja je pri gospodarski rasti prišlo do zastoja, ki se je kazal tudi v regionalno različni ravni rasti prebivalstva. Če je v prvega pol stoletja po letu 1817 prebivalstvo v vsej Pivški kotlini naraslo za 15 %, je v nadaljnjih štirih desetletjih sicer še vedno naraslo za 8 %, pri čemer je v zgornji Pivški kotlini naraslo za 28 %, na ozemlju današnje postojnske občine pa se je znižalo za pet odstotkov.

Andrej Pančur Postojna as an Administrative Center From the late Middle Ages onwards, two large market towns existed in what is now the Municipality of Postojna. These were Postojna and Planina. Both of them arose along the trade route that led from Vienna via Ljubljana to Planina and then Postojna, and then onwards to Trieste or Rijeka. The seats of two extensive dominions were also located at nearby castles. The two market towns had approximately the same size of population, which grew slowly. The majority of the inhabitants were involved in transport, trade, and agriculture. The relatively equal development of Postojna and Planina did not end until the mid-eighteenth century, when the crownland of Carniola was divided into three counties and Postojna became the capital of Inner Carniola. When the Habsburgs lost control over Carniola in 1809, the French retained these counties in their Illyrian Provinces, but renamed them districts. The district of Postojna became smaller and lost its connection to the sea. After the defeat of Napoleon, Postojna again became the capital of the extensive county of Inner Carniola. It only lost this position in 1849, when, along with other extensive administrative reforms following the revolution, the former counties were abolished in Carniola. With the development of state administration, the role of the counties was assumed by considerably smaller administrative districts. In the second half of the eighteenth century, these gradually started to develop from recruitment districts, but because of the poorly developed administrative system the larger dominions had to assume certain administrative functions. In what is now the Municipality of Postojna and in the Pivka Basin, these tasks were carried out by the dominions of Postojna, Planina, Predjama, and Prem. In the Illyrian Provinces, the districts were replaced as administrative units by considerably smaller municipalities, or communes. On the other hand, patrimonial justice was replaced by judicial procedure based on judicial districts or cantons. The canton of Postojna encompassed most of the Pivka Basin. With the reestablishment of Austrian authority in 1814, the former counties and system of delegated domains was restored. In what is now the Municipality of Postojna, this function was performed by the dominions of Postojna, Planina, and Senožeče. In 1849 the district governorship assumed a number of responsibilities that had previously been handled by the county, district, and patrimonial offices. The districts were finally revived in 1867, when the Habsburg monarchy assumed the administrative structure that it retained until its dissolution in 1918. In Carniola eleven district governorships were created, of which the district governorships of Postojna and Planina (after 1875, Logatec) also included the territory of today’s Municipality of Postojna. Each district governorship included several judicial districts. In addition to the judicial district of Postojna, the district governorship of Postojna also included the judicial districts of Senožeče, Ilirska Bistrica, and Vipava. Each of these judicial districts encompassed several municipalities. With the gradual expansion of the authority of county and district offices, Postojna also developed further. The rapid development of Postojna as an administrative center outstripped all competing settlements that were unable to develop administrative functions, especially Planina.

Anton Globočnik pl. Sorodolski (1825–1912) Pravnika Antona Globočnika pl. Sorodolskega, rodil se je 20. maja 1825 v Železnikih, je revija Dom in svet ob njegovi smrti leta 1912 označila kot moža, okrog katerega »se vije precejšen kos slovenske kulturne in politične zgodovine.« Ni poznan le kot dolgoletni po stojnski okrajni glavar (1863–1885), ki mu je glede na funkcijo pripadlo tudi predsedovanje jamski komisiji, upravnemu telesu Postojnske jame, temveč tudi kot odličen propagandist, narodni buditelj in zavzet nara vovarstvenik. Skupaj s Petrom Kozlerjem je na podlagi barv kranjskega deželnega grba določil barve, ki so po zneje postale barve slovenske zastave. Velja za pionirja jamskega turizma, ki je znal izrabiti železniško poveza vo Trsta z Dunajem. Kot navdušen narodnjak je zavzeto podpiral ljudsko šolstvo, zaradi njegovih prizadevanj pa je bilo na Postojnskem zgrajenih več ljudskih šol. Na njegovo pobudo so v Postojnski jami leta 1880 ob vseh večjih kapniških skupinah ob nemških name stili tudi slovenske in italijanske napise, leta 1872 so po jami položili železniške tračnice, leta 1884 pa se je jama obiskovalcem razkrila v soju električnih luči. Kot predsednik jamske komisije se je vseskozi zavzemal, da je treba ohraniti naravne lepote jame, prihodke pa nameniti njeni turistični ureditvi in propagandi. Od ločno se je uprl, da bi jamo namesto Postojnčanov upravljal zasebni konzorcij Švicarja Franza Proglerja, ki je v Postojni v osemdesetih letih 19. stoletja zgradil razkošen hotel Adelsbergerhof. Ta je v Postojno želel privabiti predvsem petične goste, ob tem pa je mislil na večji obisk in seveda dobiček, medtem ko bi skrb za naravno dediščino zanemaril. Poleg službenih ob veznosti se je Globočnik posvečal tudi publicistiki (npr. razprave s področja prava in zgodovine), bil je vnet numizmatik in dejaven član številnih društev. Globočnikova »postojnska doba« se je končala leta 1885, ko je postal vladni svetnik v Ljubljani. Postojn

čani so zelo spoštovali njegovo delo in so ga že leta 1886 imenovali za častnega občana, s spominsko plo ščo pred vhodom v jamo se ga je spomnila uprava Postojnske jame, po njem sta poimenovani ena od postojnskih ulic in ena od dveh postojnskih osnovnih šol. Umrl je 2. marca 1912 na Dunaju, za kraj svojega zadnjega počitka pa si je izbral Postojno.

* Roman Savnik: Stopetdeset let turistične Postojnske jame. V: 150 let Postojnske jame 1818–1968. Postojna: Zavod Postojnske jame, 1968, str. 19–35; Marjana Triler: »Z upravljanjem Postojnske jame polagamo račune vsemu svetu!«. Delo, 23. 7. 1997; Tjaša Pavšič: Politično in kulturno delovanje Antona Globočnika pl. Sorodolskega. Anthropos 3–4 (207–208), 2007, str. 325–334.

DIPLOMA

S KATERO JE CESAR FRANC JOŽEF I. TRG POSTOJNO POVZDIGNIL V MESTO. DUNAJ, 3. 9. 1909

DECREE

BY WHICH EMPEROR FRANZ JOSEPH I. ELEVATED THE MARKET TOWN OF POSTOJNA TO A TOWN. VIENNA, 3 SEPTEMBER 1909

za skoraj neverjetnih 10 %. Leta 1910 so Pivka, Hrastje in Radohova vas tako skupaj imeli že 1147 prebivalcev, tj. več kot takratna Planina. Kraji ob nekdanji cesti do Trsta so bili tako potisnjeni ob rob sodobnega gospo darskega razvoja, ki je sčasoma napredoval ob žele znici. V primerjavi s Postojno torej Planina ni postala

nepomembna le zaradi tega, ker je Postojna postala pomembno upravno središče, temveč tudi zato, ker je po propadu prevozništva Postojna dobila svojo žele zniško postajo in s tem možnost nadaljnjega razvoja, medtem ko je bila Planina odvisna od uro hoda odda ljene železniške postaje na Rakeku.

Andrej Pančur Traditional Society in Crisis Transportation yielded a good secondary income to the rural population living along roads, helping people in places where agriculture had been abandoned to maintain a decent standard of living. The construction of the Ljubljana–Trieste railroad resulted in a deep crisis for the traditional society of small-scale farmers and teamsters in the Pivka Basin. In 1857 the arrival of the railroad in Postojna enabled the rapid flourishing of modern cave tourism, the beginnings of which date back to 1818, when a local man, Luka Čeč, discovered the previously unknown second part of Postojna Cave. However, even this very successful development of tourism and the activities connected with it in Postojna were unable to offset the loss of income from road transport. Nonetheless, transport did not die out completely with the arrival of the railroad. Only the most profitable long-distance transport was destroyed, whereas in the following years there was even somewhat of an increase in less-profitable local transport, especially to nearby markets and villages as well as to railroad stations. Average horse ownership in the Pivka Basin therefore continued to considerably surpass that in other parts of Carniola. Many horses were used to transport timber from the extensive wooded areas. In the second half of the nineteenth century, forestry and timber export became one of the most important industries. Nonetheless it was the former feudal landed proprietors that profited the most from this, whereas the great majority of small farmers made wasteful use of their small wooded holdings. Because farmers’ regular monetary income no longer satisfied many of their expenditures, they were forced to borrow the funds they needed, often from local usurers. It was only at the end of the nineteenth century, with the gradual expansion of savings and loan associations where farmers could borrow money at favorable interest rates, that the extremely harmful practice of usury was finally abolished. Because of marked agrarian overpopulation, the inhabitants of the Pivka Basin were accustomed to seeking work abroad even before the arrival of the railroad. Men primarily left for seasonal work in the forests of Croatia, and the women went to Trieste. The spread of the agricultural crisis only further aggravated the process of people moving away. In the 1890s people started emigrating to Brazil, and at the beginning of the twentieth century they began increasingly emigrating to the United States. As a result, population growth in the worst-affected regions stagnated appreciably. During all of this time, society in Inner Carniola remained distinctly agricultural, much more so than Slovenian society on average. Industry and crafts in the Pivka Basin were historically very poorly developed. Because of the formerly good income that the inhabitants of the Pivka Basin were able to earn through transportation, craft activity had always had only secondary importance. Nor did crafts develop significantly after the arrival of the railroad, mainly satisfying only basic local demand. Despite the promising beginning of the woodworking industry, industrial activity was still completely undeveloped. Hotels and restaurants, shops, transport, and the public sector developed relatively quickly, but growth in these activities was nonetheless unable to compensate for job loss due to the agricultural crisis and poorly developed industry and crafts. Moving away was therefore the only solution for the population, which would otherwise have led a miserable existence. Nevertheless, the crisis did not affect the entire Pivka Basin with equal intensity. The villages west of Postojna were the worst affected – not only had they been greatly dependent on transport in the past, but the new railroad connection also bypassed them.

114

od FAŠIZMA DO ANTIFAŠIZMA IN NOB (1918–1945)

115

Naziv obrata

Zgrajen oziroma obratoval

Normalna letna proizvodnja v m3

Skupna proizvodnja v m3

1928–1943

14.000

210.000

F. Krainer

1918–1933

5.000

70.000

J. Srebotnjak

1924–1934

4.000

40.000

1934–1943

8.000

72.000

J. Sever

1918–1943

3.000

75.000

Windischgraetz Planina

1918–1943

8.000

200.000

Windischgraetz Belsko

1923–1943

15.000

300.000

I. Loy

1935–1943

4.000

32.000

G. Allegri

1933–1943

5.000

50.000

Facchinetti

1933–1943

8.000

80.000

Specchia

1933–1943

2.000

20.000

Windischgraetz Št. Peter

1928–1943

9.000

135.000

Gabelotti

1933–1943

1.500

15.000

Vaninotti

1933–1943

600

6000

H. Trošt

1933–1943

7.000

70.000

Drugi mali obrati

1918–1938

700

20.000

Windischgraetz Postojna

Tabela 4: Lesni obrati v okraju Postojna in Št. Pe ter 1918–1943.39 Leta 1945 so vojno škodo na objektih prijavile hra nilnice in posojilnice v Št. Petru, Postojni in Hreno vicah, mlekarska zadruga v Senožečah in več zaseb nih gostiln. Škodo zaradi izgube dobička, zaplenje nih prometnih in drugih sredstev, zalog, gotovine in dragocenosti je prijavi la večina zasebnih obrtni kov, trgovcev in gostilni čarjev.

Jože Prinčič Between Wartime Occupation and the Partisan Economy The Second World War cut even deeper into economic life in the Postojna area. Economic conditions deteriorated significantly. The already mostly passive economy had to deal with all of the consequences of extreme wartime conditions and the liberation struggle. For four years, the Italian and German civilian and military authorities ruthlessly and intentionally exploited its production, natural resources, and human potential. In acquiring food and other requisites, the bodies and units of the Slovenian Partisan movement greatly depended on the support of the local community and generally imposed heavier burdens on the wealthier population. Numerous taxes, confiscations and forced sales, »voluntary donations and contributions« of crops, merchandise, money, and industrial products, irrational and uneconomical use of machinery and other equipment and its poor maintenance, and military operations and reprisals against civilians severely affected the economic power of this area and reduced the working population. The number of companies able to manufacture products under wartime conditions decreased, and the number of those appropriating their products increased. From 1941 to 1945, an autarchic mentality prevailed again in the Postojna area as well. The barely established trade routes were cut and general deprivation could be felt everywhere. Entrepreneurship and private initiative nearly died out, and only the will to survive remained. War caused the greatest damage in the area east of Postojna, where resistance spread widely as early as 1942. The rural population and its economic capacity were affected the most. From 1941 to 1945, many houses and farm buildings were destroyed or damaged in the countryside, arable farmland was damaged in various ways, and the number of livestock decreased severely. Among factories, the woodworking industry suffered the most damage, and schools were damaged the most among public buildings.

Prav tam.

212

V JUGOSLAVIJI (1945–1991)

213

Jože Prinčič Economic Crisis and the Demise of Associated Labor In the 1980s, economic life in the Municipality of Postojna developed under conditions of severe economic crisis. In 1979, retail prices began rising rapidly and the population’s purchasing power decreased. In the following years, production fell, business results deteriorated, and energy sources, raw materials, supplies, and certain foodstuffs and essentials were increasingly more expensive and more difficult to obtain; the situation was the same regarding participation in international trade. The economy’s own resources were reduced and with them also the municipality’s ability to influence drafting and carrying out development plans. By 1983, the harsh economic conditions had affected trade, construction, transport, and agriculture the most. In the mid-1980s, the foundations of Inner Carniola’s economy were shaken because the crisis spread to forestry and the woodworking industry. By 1989, only tourism remained in the black. At the end of 1989, the municipal economy faced another problem that threatened to further slow production and sales: Serbia’s boycott of Slovenian goods. Economic conditions contributed a great deal to the end of the self-managing method of resolving problems. The economic order that had been based on the logic of a closed economy, and was overtaxed with redistributing what it received instead of seeking ways to create something new, was forced to give way to new forms of economic organization. The first step in this direction was to revive small enterprises. Important features of economic efforts in this period include the redirection of agricultural policy toward increased crop production, and closer connection of the Postojna economy with the market in Rijeka and its surrounding countryside. The municipal economic policy had to deal with problems that had been practically unknown until then: increased unemployment and worker dissatisfaction. In the 1980s, the municipality continued to build additional economic and municipal infrastructure to ensure regular water supply, proper sewage disposal, a cleaner environment, and better transport connections. There was a considerable backlog in meeting the medium-term housing construction plans.

344

V REPUBLIKI SLOVENIJI (1991– )

345

Irena Uršič The Main Characteristics of the Economy of the Postojna Region after 1995 This paper provides a brief overview of the development of the economy of the Postojna region in the last fifteen years and outlines the development of the most important manufacturers there, with which many generations of Postojna residents have been connected and which have had a great impact on the economic wellbeing and social security of the greatest number of residents and their families. These include companies associated with LIV Postojna, two companies from the Pivka-based Javor group – Furnir Prestranek (Prestranek Veneer) and Opažne Plošče Belsko (Belsko Shuttering Boards) – and Gozdno Gospodarstvo Postojna (the Postojna Forestry Company). Among services, management of Postojna Cave (Slovenia’s most popular tourist attraction) and Predjama Castle is highlighted. The richly varied economy of Postojna managed to survive the critical period following Slovenia’s independence and the loss of the former Yugoslav market with all of its companies intact and without firing employees. However, the loss of the large Yugoslav market had a large impact on business, and companies had to find new markets and solutions on their own. The state did not offer assistance to enterprises in the Postojna region because its companies were not affected to the extent of being entitled to relief. After the Municipality of Pivka was established, the Municipality of Postojna was significantly smaller. State-run companies rapidly privatized, considerably exhausting the economy of Postojna and accumulating excess debt. The tourism, retail, and food industries were greatly affected. At that time, the average Slovenian employee generated revenues of slightly more than 9 million tolars, compared to 5.7 million tolars in the Municipality of Postojna. In addition, exports considerably exceeded imports despite the fact that foreign-exchange rates greatly favored imports, which had a negative impact on the overall economy. Another aspect of the unfavorable economic situation was the lack of regional economic organization and fragmentation of the area between Ljubljana and Koper. On the other hand, the economy in the Postojna area, which was characterized by below-average unemployment and offered its employees regular salaries and other payments, gave the impression of stability and success. Globalization and the resulting decrease in the prices of industrial products and the penetration of cheaper manufacturers from eastern Europe and Asia also did not spare the large companies in the Postojna area. Companies began seeking solutions by switching to high-quality products and services with a higher added value; this in turn led to abandoning products that did not have a sufficient added value and investing in new marketing and production concepts and products. Small enterprises performed well, but were unable to make up for the problems of large enterprises. These also included fast-growing businesses or “gazelles.” The Profiles company of Razdrto became the leading European producer of wooden dowels and biscuits. In the retail sector, Batagel & Co. and Epic took the lead: the first became the leading Slovenian cleaning technology producer, and the second became one of the most successful Slovenian producers of wooden boards and later on one of the leading global providers of formwork-system engineering. A year later, these companies, whose exports were strongly linked to the EU market, welcomed Slovenia’s entry into the European Union as well as its entry into the Schengen area at the end of 2007. The rapid expansion of commercial centers (with financial results based in other regions) has provided a number of new jobs in recent years. In the past years, the statistical data of the Inner Carniola–Karst region (Slovenia’s most sparsely populated region), which also includes the Municipality of Postojna, have shown that this region is one of the weakest in Slovenia in terms of economic performance, and that it occupies eleventh place among Slovenia’s total twelve regions in terms of economic development (only ahead of the Central Sava region). However, the entrepreneurial sector stands out in both the region and the municipality, which is also reflected in the increasing need to build commercial and small-business districts. A further positive side of this region’s economy is the above-average purchasing power of its population and its low unemployment rate. The main reason for this probably lies in the area itself: it employs people from various areas due to its excellent geographical location and strong draw from other regions, to which people (especially highly educated ones) commute on a daily basis. The Inner Carniola– Karst region, including the Municipality of Postojna, thus continues to be a region that people pass through and, in terms of economic power, unequal to the neighboring regions it connects. However, according to the majority of economic indicators, the Municipality of Postojna is the strongest among the other municipalities in the region (i.e., the municipalities of Pivka, Ilirska Bistrica, Cerknica, Lož Valley, and Bloke). From 2004 to 2009, the municipality received more than eight million euros from EU funds to promote its development and strengthen its economy. Among other things, these funds were used to co-finance municipal infrastructure in the Veliki Otok small-business district, the entrepreneurial incubator at Veliki Otok (a concentrated area with newly established businesses), improvements to several streets in Postojna (Prečna, Reška, Tržaška, and Kosovelova), improvements in downtown Postojna and infrastructure in the extended area of the old town, and a broadband electronic communications network.

380

KRAJEVNA IMENA

381

Brezje pod Nanosom

Belsko

Belsko (v Bélskem, bélški, Bélci): 1780 Welsko, 1823 Welsku (katastrska občina Studeno), 1843 Belsko. Ime je nastalo iz vodnega imena Bela s svojilnopridevniš kim obrazilom -ski in spada med topografska imena.1

Brezje pod Nanosom (v Brézju/Brezjah, brézovski, Bré zovci): 1720 Wreisie, 1780 in 1822 Bresie. Ime je izpe ljano iz občnega imena breza z zbirnim priponskim obrazilom -je in pomeni 'območje, kjer so breze'. V Republiki Sloveniji je kar 35 krajev z imenom Brezje, med njimi 7 brez vsakega prilastka, 26 z razlikovalnim desnim prilastkom in 2 z levim. Na avstrijskem Koroš kem so še tri Brezja, v Benečiji pa eno.

Brda, Mala, Velika

Buje

Brda, Mala, Velika (na Málih, Vélikih Bŕdih, malo- veli kobŕški, Malo- Velikobŕdci): 1300 in villa de Werdi pro pe Arisperch,2 1499 Klain Berdlein, 1822 Kleinberdu, Grossberdu, 1843 Male, Velike Berda.3 Imeni sta nastali s polastnoimenjenjem občnega imena brdo in razliko valnima levima prilastkoma. V Republiki Sloveniji je kar 36 krajev z imenom Brdo, med njimi 6 brez vsake ga prilastka, na Koroškem 3, v Benečiji 2, ter 7 krajev z imenom Brda, med njimi 2 brez prilastka.

Buje (na Bújah, bújski, Bujáni): 1288 in villa de Buijach, 1460 Wuiach, 1498 Vuyach, 1780 Buje, 1823 Wuje. Ime je izvorno stanovniško ime na -jane. *Bujane so nasta le prek svojilnega priponskega obrazila -jь iz starega osebnega imena *Bud, ki je ljubkovalna oblika imen Budigoj, Budislav (iz glagola buditi), izpričanih na Ko roškem v letih 945 in 991. Iz teh imen izvirata tudi da našnja goriška priimka Budin in Budihna ter gorenj ski priimek Budja. Enako krajevno ime se pojavlja tudi v severnem delu hrvaške Istre.

Fran Ramovš: Historična gramatika slovenskega jezika. II. Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1924, str. 38. Milko Kos: Historična topografija za Primorsko, kartoteka v Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. 3 Heinrich Freyer: Special-Karte des Herzogthums Krain. Wien: Verlag der Kunsthandlung H.F. Müller, 1843. 1 2

384

Bukovje

Dilce

Bukovje (v Búkovju, búkovski, Búkovci): 1275 in 1499 Puoch, 1780 Bukovje, 1823 Bukuje, 1843 Bukovje. Ime je izpeljano iz pridevniške oblike bukov k občnemu imenu bukev z zbirnim priponskim obrazilom -je in pomeni 'območje, kjer so bukve'. V RS je šest krajev s tem imenom, od tega so trije z desnim ali levim prilast kom. Bukóvje zasledimo tudi na Koroškem, Búkovje pa v goriškem zamejstvu.

Dilce (v Dílcah, dílski, Dílčani): 1780 Perdilcze (nena selbinsko ime), 1822 Deuzi (ledinsko ime v k. o. Hre novice), 1843 Delzhe. Naselje je poznega nastanka in je bilo do leta 1994 zaselek Gorič. Ime Delci je stara ljudska oznaka za tip zemljiške razdelitve in je na Slo venskem pogosto ledinsko ime, podobno kot Parte in Parti.5 Oblika Dilce stoji v t. i. tožilniku smeri (kot odgovor na vprašanje Kam greš?) in je prevzela ženski spol, prehod Delce > Dilce pa je bodisi narečno bodisi pisno pogojen. Iz iste podstave je nastalo tudi krajev no ime Delnice v Poljanski dolini in v Gorskem kotarju (obakrat izg. -vn-).

Čepno

Drskovče

Čepno (na Čépnem, čepljánski, Čepljáni): 1460 Tschrie ppen, 1780 Czepno, Zepno,4 1823 Tschepan. V imenu je mogoče prepoznati podstavo črep-, ki jo najdemo v besedi črepinja in pomeni 'kraj, kjer so bile črepi nje'. Najverjetneje so se torej Slovani naselili na kraju, kjer so našli številne črepinje kot sledove staroselcev. Iz iste podstave je nastalo tudi pogostno krajevno ime Čeplje.

Drskovče (v Drskóvčah, drskóvški, Drskóvčani): 1498 Dirschkaltzach, 1689 Derskouze, 1744 Derskoviz, 1780 Derskovze, 1823 Derskouzhe (k. o. Parje). Glede na naj starejši zapis bi se dalo ime rekonstruirati kot stanov niško ime *Drskalče in sicer kot izpeljanko s svojilnim obrazilom -jь in stanovniškim -jane iz antroponimske podstave *Drskalec, kar bi lahko bil vzdevek iz glagola drskati 'polzeti, drseti'.6

Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Opisi. 3. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, 1997, str. 148, zemljevid, str. 275. France Bezlaj: Slovenska vodna imena, 1. knjiga. Ljubljana: SAZU, 1956, str. 132. 6 France Bezlaj: Etimološki slovar slovenskega jezika, 1. knjiga. Ljubljana: MK, 1976, str. 117. 4 5

385

Gorenje

Gradec

Gorenje (v Gorénjah, gorénjski, Gorénjci): 1499 Go reynach, 1780 Gorenje, 1823 Goreine (k. o. Bukovje), 1843 Gorenje. Krajevno ime je nastalo s konverzijo iz stanovniškega imena *Gorenjane. *Gorenjani so bili 'prebivalci gorenjega dela nekega skupnega poselitve nega območja'. V RS so štirje kraji s tem imenom.

Gradec (v Grádcu, gráški, Gračáni): 1460 Gretz, 1498 Gratz, 1780 in 1823 Gratz (k. o. Petelinje), 1843 Gra dez. Ime je nastalo s polastnoimenjenjem občnega imena gradec, ki je pomenilo utrjeno naselbino.7 V RS sta dva kraja s tem imenom.

Goriče

Grobišče

Goriče (v Goríčah, goríški, Goríčani): 1460 in 1499 Go ritschach, 1780 Horicza, Horiza, 1822 Goritsche, 1843 Gorizhe. Ime je izvorno stanovniško ime na -jane, iz peljano iz občnoimenske podstave gorica 'hrib, grič'. V RS so štirje kraji s tem imenom, od tega dva brez prilastka, na Koroškem pa kar osem. Obstaja pa še kra jevno ime Goričane (občina Medvode), ki ohranja sta rejšo, neskrčeno obliko pripone -jane.

Grobišče (v Gróbiščah, gróbiški, Gróbiščani): 1400 Grobritschach, 1498 Grobischa, 1744 Grobeszhe, 1780 Grabrsche, Grabische, 1823 Grobsche (k. o. Rakitnik). Ime je z zbirnim obrazilom -išče videti izpeljano iz občnega imena grob, morda v pomenu groblja 'kup kamenja, razvaline'. Množinska oblika, izpričana že v najstarejšem zapisu, kaže na prvotno stanovniško ime *Grobiščane, skrčeno pozneje v Grobišče. Morebitno povezovanje imena z občnim imenom graber 'gaber' ne pride v poštev, saj je oblika graber značilna le za slovenski vzhod, ne poznamo pa tudi tvorjenk z -išče iz imen drevesnih vrst. Zapisa Grobritschach in Grabr sche je mogoče razložiti s pojavom vrinjanja drugega r podobno kot v zapisih za Račjo vas (< *Rateča vas) pri Brežicah: Ratestorff 1351, Ratersdorff 1436.

Milko Kos: Gradišče in Gradec v slovenskem srednjem veku. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, 22, 1941, str. 116–124.

386

Hrastje

Hrenovice

Hrastje, od 1952 sestavni del Pivke (v Hrastju, hrastóv ski, Hrastóvci): 1498 Aicholtz, 1780 in 1823 Hrastie (k. o. Kal), 1843 Hrastje. Ime je izpeljano iz občnega imena hrast z zbirnim priponskim obrazilom -je in pomeni 'območje, kjer so hrasti'. V RS je 8 krajev s tem imenom, od tega 4 z desnim prilastkom. Hrastje je tudi vas v Benečiji. Hrašče

Hrenovice (v Hrénovicah, hrénoviški, Hrénovci): 1272 Crenoviç, 1315 Crenuiç, 1498 Chranawicz in Krano bicz, 1744 Hrenoviz, 1778 Hrenouze, 1780 Chreno vecz, Hrenovez, Hrenovecz, 1822 Hrenowitz, 1843 Hrenovize. Na Koroškem zasledimo Hrenovče, nem. Krenobitsch, 1331 Chrenwich.8 Prim. tudi krajevno ime Hrenova pri Celju, 1780 Krenov, Hrenov, Hreno vo.9 Množinske tvorbe pri krajevnih imenih na -ice so sekundarne, prvotno so bile edninske, prim. pare Če šnjice proti Češnjica, Jesenice proti Jesenica, Jelovice proti Jelovica, Koritnice proti Koritnica, številne kraje z imenom Brezovica itd. Ime je izpeljano iz rastlinske ga imena hren s svojilno pripono -ov in pripono -ica, s katero so se posamostalila številna zemljepisna imena. Pomeni torej 'območje, kjer raste hren'. Hruševje

Hrašče (v Hráščah, hráški, Hráščani): 1200 Ayholz, 1400 Chraschach, 1460 Krassach, 1720 Hrasche, 1780 Hrasche, Hraszhe, 1823 Hrasche, 1843 Hrashe. Krajev no ime je nastalo s konverzijo iz stanovniškega imena *Hraščane < *Hrastjane. Ime *Hraščani pomeni 'ljud je, ki živijo med hrasti'. Obstajajo še Hrašče na Vipav skem in Hrašče na Zilji. Hruševje (v Hrúševju, hrúševski, Hrúševci): 1300 Chrussou, 1460 Krussiach, 1485 Chrusawlach, 1720 Hruschuie, 1744 Hruschiza, 1780 Krusue, 1822 Hru schuje, 1843 Hrushovje. Ime je izpeljano iz pridevniš ke oblike hrušev k občnemu imenu hruška z zbirnim Pavel Zdovc: Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem. Celovec: Drava, 2008, str. 52; Eberhard Kranzmayer, Ortsnamenbuch von Kärnten, II. Teil. Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1958, str. 130. 9 Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787, Opisi, 5. zvezek. Ljubljana: ZRC SAZU, 1999, str. 86. 8

387

UPRAVNO IN GOSPODARSKO SREDIŠČE An Administrative and Economic Center Urednik: Jurij FIKFAK Slikovno gradivo uredila: Alenka ČUK in Jurij FIKFAK Izdala: OBČINA POSTOJNA Za občino: Jernej VERBIČ Pri izdaji sodelovala: NOTRANJSKI MUZEJ POSTOJNA Za muzej: Dejan VONČINA INŠTITUT ZA SLOVENSKO NARODOPISJE ZRC SAZU Za inštitut: Monika KROPEJ Založila: GALERIJA 2, Postojna Za založbo: Bojan NOVAK Sozaložnik: Inštitut za novejšo zgodovino Za inštitut: Damijan GUŠTIN Jezikovni pregled: Ingrid Slavec Gradišnik Angleški prevod: DEKS, d. o. o. Oblikovala: Milena OBLAK ERZNOŽNIK Grafična priprava za tisk: GALERIJA 2, Postojna Slikovno gradivo hranijo: Notranjski muzej Postojna; Arhiv Republike Slovenije; Inštitut za novejšo zgodovino; Pokrajinski arhiv Koper; Pokrajinski arhiv Nova Gorica; Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana; Občina Postojna; Delo; Primorske novice; Mladinska knjiga; Turizem KRAS; Gozdno gospodarstvo Postojna; Javor Pivka; Kolektor Liv; Pivka perutninarstvo, Kal; Turistično društvo Postojna; zasebne zbirke Tisk: ČUKGRAF d.o.o. Naklada: 2500 izvodov Copyright © Občina Postojna in avtorji

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4Postojna)«1750/...«(082) POSTOJNA : upravno in gospodarsko središče = An Administrative and Economic Center / uredil Jurij Fikfak ; [slikovno gradivo uredila Alenka Čuk in Jurij Fikfak] ; angleški prevod DEKS]. Postojna : Galerija 2 ; Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2009 ISBN 978-961-6115-45-2 (Galerija 2) ISBN 978-961-6386-16-6 (Inštitut za novejšo zgodovino) 1. Fikfak, Jurij 246793216

Po 25. členu, 6. točke Z-DDV, se za publikacijo plačuje 8,5% DDV.

428