STROKA
Azori skozi geografska očala ERASMUS Intensive Programme Azores 2012 Slika 1: Pogled proti severozahodnemu delu otoka São Miguel (Miradouro da Bela Vista) (foto: Miha Brkinjač).
FIZIČNOGEOGRAFSKO O AZORIH (M. Brkinjač) Azori so otočje sredi Atlantskega oceana, sestavljeno iz 9 otokov vulkanskega nastanka, ki se delijo v 3 skupine: • Vzhodna skupina (Grupo Oriental): otoka São Miguel in Santa Maria, • Centralna skupina (Grupo Central): otoki Terceira, Graciosa, São Jorge, Pico in Faial, • Zahodna skupina (Grupo Ocidental): otoka Flores in Corvo. Razprostirajo se na razdalji približno 600 kilometrov ter kopni površini 2.346 km2 v okolici Srednjeatlantskega hrbta, natančneje na Azorski mikroplošči, ki leži na stiku treh največjih litosferskih plošč – Severnoameriške, Evrazijske in Afriške plošče. Starost otokov je zelo različna, saj nastanek najstarejšega otoka Santa Marie datira v obdobje miocena (starost ocenjena na 7−8 milijonov let), medtem ko je najmlajši otok, Pico, nastal v srednjem pleistocenu pred približno 300.000 leti (1, 2). Zaradi lege ob prelomih in stikih litosferskih plošč je območje Azorov še dandanes geološko, vulkansko in seizmično precej aktivno, kar se odraža v pogostem tresenju tal in v različnih vulkanskih ter obvulkanskih pojavih (3, 4). Šibki do zmerno močni potresi, z magnitudami do 5 po Richterjevi lestvici, so na Azorih reden pojav in jih je moč zaznati na mesečni bazi. Potresi z magnitudo 5 ali več pa se pojavljajo občasno, do nekajkrat letno ali manj. Zadnji večji potres z magnitudo 6,1 po Richterju, ki je močneje prizadel lokalno prebivalstvo otokov Faial, Pico in São
Jorge, se je zgodil 9. julija 1998, ko je življenje izgubilo 8 ljudi (3, 5, 6). Temu sta v aprilu 2007 sledila še dva po magnitudi primerljiva oz. močnejša potresa, z epicentrom v bližini največjega otoka São Miguel, ki pa nista terjala večje gmotne škode ali človeških žrtev (5, 7). Pretekla in recentna vulkanska ter obvulkanska aktivnost, ki je oblikovala in izrazito zaznamovala geomorfologijo otočja, je danes prisotna na vseh azorskih otokih z izjemo Santa Marie, kjer od časa naselitve otoka pred več kot 500 leti vulkanska aktivnost ni bila zabeležena. V času od naselitve otokov do danes je bilo na območju Azorov zabeleženih 28 večjih vulkanskih izbruhov. Zadnji večji izbruh kopenskega vulkana se je zgodil leta 1957 ob aktivnosti vulkana Vulcão dos Capelinhos na otoku Faial. V kasnejšem obdobju je bilo zabeleženih še več podvodnih izbruhov, ki so povzročili nastanek udarnih valov, povečanje koncentracije plinov ter tresenje tal, niso pa terjali človeških žrtev ali gmotne škode (3, 8). Praktično na vseh otokih se pojavljajo različni obvulkanski pojavi, kot so fumarole in geotermalni vodni vrelci, ki predstavljajo velik energetski, ekonomski ter okoljski potencial. S klimatske perspektive se na Azorih po Koeppnovi klimatski klasifikaciji pojavljata 2 klimatska tipa – sredozemsko podnebje z vročimi poletji (Csa – povprečna temperatura najtoplejšega meseca nad 22 °C) ter sredozemsko podnebje s toplimi poletji (Csb – povprečna temperatura najtoplejšega meseca pod 22 °C). Za oba je značilen padavinski višek in najnižje temperature v 41
