STROKA
Slum kibera Slika 1: Razposajeni šolarčki, ki mimoidočega na vse grlo pozdravljajo s priljubljeno frazo »how are you?« (foto: Barbara Černič).
Mesta prihodnosti niso iz stekla in jekla, kakor so napovedali urbanisti prejšnjih generacij, temveč so sezidana iz slame, gline, nežgane opeke, odpadnega lesa, plastike in cementnih zidakov (4). V slumih oziroma barakarskih naseljih živi že tretjina svetovnega urbanega prebivalstva, največ v Aziji (60 %), najmanj v državah Severa (5 %). Slum je praviloma nelegalno obmestno naselje brez komunalne opremljenosti, kjer prebivajo predstavniki najrevnejšega družbenega sloja (6, 13). Bivalni objekti so zgrajeni iz nekakovostnih gradbenih materialov in pogosto na neprimernih lokacijah (močvirnato območje, erozijsko območje, deponije, onesnažena zapuščena industrijska območja ipd.). Pomanjkanje pitne vode in sanitarij, prenaseljenost, nezaposlenost, socialna izključenost, nezdravo življenjsko okolje in z njimi povezane bolezni (pogosto zaradi okužene vode), kriminal in nelegalnost, so le nekatere lastnosti, na katere pomislimo ob omembi besede slum. Potrebno pa je izpostaviti tudi pozitivne lastnosti slumov. Gre namreč za območja, kjer si begunci (klimatski, vojni, politični ...) lahko zagotovijo relativno poceni bivališče. Tam prevladuje želja po boljšem jutri, za prebivalce je značilna solidarnost in medsebojna sosedska pomoč, slumovska območja pa so pogosto kulturno bogata. Mnoge plesne in pevske skupine ter umetniki in politiki namreč izhajajo iz slumov (13). Žal vse to ne odtehta negativnih lastnosti in nemogočih razmer, ki vladajo v teh predelih, zato bi se morale države resno spopasti s slumovsko problematiko. V več kot 200.000 slumih oz. barakarskih naseljih živi že več kot milijarda ljudi. Največ prebivalcev slumov je v afriških in azijskih državah, ki ponekod predstavljajo
celo več kot 90 % mestnega prebivalstva (npr. v Etiopiji, Čadu, Afganistanu) (13). Do hitre urbanizacije, ki je razlog za tako stanje, je v zadnjih desetletjih prihajalo zaradi številnih vzvodov potiskanja ljudi s podeželja, med drugim zaradi mehanizacije kmetijstva, uvozno-izvoznih tržnih prehranskih poti, suše, državljanskih vojn, združevanja majhnih kmetij ... V 80. in 90. letih je s strani Mednarodnega denarnega sklada prišlo do drastičnega upada subvencij za izboljšanje kmetijstva in izgradnjo podeželske infrastrukture, kar je povzročilo dobesedno eksplozijo slumovskega prebivalstva (13). Tudi če so se gospodarstva držav krčila in tovarne v mestih zapirale, je urbanizacija še vedno naraščala (4). Revščina se je premikala proti mestom, kar imenujemo urbanizacija revščine. Večino stanovalcev slumov lahko razdelimo v štiri skupine, in sicer ruralne migrante, begunce, brezdomce in tuje delavce. Uradne statistike števila skupnega prebivalstva v slumih po svetu ni, obstajajo le grobe ocene. Uradniki namenoma minimalizirajo število slumovskih prebivalcev, medtem ko nevladne organizacije z ocenami pogosto pretiravajo. Zaradi pomanjkljivih statističnih podatkov in nerealnih ocen slumovskega prebivalstva ter ohlapnih definicij sluma uradno ni znano, kateri slum je največji na svetu oz. ima največ prebivalcev. Med največjimi so Neza-Chalco-Izta (Ciudad de Mexico), Gaza (Palestina), Orangi (Karachi), Ajegunle (Lagos), Kibera (Nairobi), Dharavi (Bombaj), Libertador (Caracas), Cono Sur (Lima), Imbaba (Kairo), El Sur (Bogota) (13) itd. Revščina in prenaseljenost slumov je v zadnjih letih pritegnila zanimanje turistov, ki turističnim agencijam plačujejo za vodenje po slumih. Turizem v slumih oz. poorism (10, 12), kot ga imenujejo v tuji literaturi (ang. poor = reven), je doživel pravi razcvet, čeprav je predmet 19
