PETI GEOGRAFSKO-GEOLOŠKI TABOR V POSTOJNI: KRAŠKI SVET

Slika 1: Skupinska slika na Rakovško-Unškem polju (foto: Alenka Jelen).

Kdaj: 21.–23. 3. 2014 Kje: Postojna, SLOVENIJA

Z začetkom pomladi se je pričel tudi že peti geografsko-geološki tabor, ki je potekal od petka, 21. 3., do nedelje, 23. 3. 2014, v Postojni. 30 nadebudnih študentov nas je prenočevalo in se družilo v Hostlu Proteus, v Dijaškem domu Srednje gozdarske in lesarske šole Postojna. Letošnji tabor so organizirali bodoča geografa Urška Žibert in Miha Varga ter bodoči geologinji Anja Jaklič in Klara Nagode.

Tematika, kateri je bila posvečena posebna pozornost, je bila kraški svet, namen tabora pa je bil povezovanje geografske in geološke stroke ter raziskovanje te pokrajine.

V petek smo se ob 9:00 zbrali pred Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU (tudi sedež Mednarodne krasloslovne/speleološke zveze) v Postojni. Sprejel nas je dr. Mitja Prelovšek, ki se ukvarja z geografijo krasa, geomorfologijo ter speleologijo. Najprej smo se sprehodili po inštitutu ter si ogledali laboratorije, kataster jam in knjižnico, ki je ena najbolj založenih krasoslovnih knjižnic v Sloveniji in na svetu. Sledilo je uvodno predavanje o delu na inštitutu, krasoslovju, krasu v Sloveniji in po svetu, speleologiji in meritvah na tem področju. Potem smo se odpravili na pot in si v Rakovem Škocjanu ogledali Veliki naravni most in reko Rak pred ponorom v Tkalca jamo. Nato smo se odpeljali preko Slivnice na Bloke ter poslušali razlago o ponorih Farovščice in Bloščice. Sledila sta ogled in speleološke meritve v Križni jami, ki je svetovno znana kraška jama, katere posebnost so številna podzemna jezera (po enem izmed njih smo se zapeljali s čolnom), izjemno najdišče kosti jamskih medvedov in pristna, naravna ohranjenost živali (opazili smo številne netopirje). Temperatura zraka v notranjosti je celo leto 8°C, jama pa odvaja vodo iz južnega roba Bloške planote proti vzhodnemu obrobju Cerkniškega polja.

Slika 2: Merjenje pretoka z metodo prevodnosti v Križni jami (foto: Alenka Jelen).

V soboto smo se z dr. Andrejem Mihevcem, ki se ukvarja s speleologijo in njeno zgodovino, geomorfologijo krasa, starostjo in rabo jam ter krasa, odpravili na teren po Pivški kotlini, kjer najdemo največ kontaktnega krasa (tu ponika kar 17 ponikalnic). Dan je bil torej posvečen različnim načinom ponikanja vode in geomorfološkim odrazom le-tega ter brezstropim jamam. To so jame, ki jih je proces denudacije odprl in so običajno zapolnjene s sedimenti. Najprej smo si ogledali Betalov spodmol, kjer se je del stropa udrl, jama pa se nadaljuje v obe smeri. V njem so našli nanose sedimentov, različne človeške artefakte ter medvedje kosti. Nato smo se odpeljali do Predjamskega gradu, pod katerim smo si ogledali ponor Lokve ter izvedeli, da je jama večetažna zaradi večjega gradienta med ponornim in iztočnim delom. Potem smo odšli do slepe doline iz pleistocena blizu Šmihela pod Nanosom. Naslednja točka je bil Markov spodmol blizu vasi Sajevče pod Slavenskim ravnikom. Ogledali smo si tudi notranjost te še aktivne jame. Zatem pa smo se odpravili po sistemu brezstropih jam v Lozi, ki je dolg 3 kilometre, ima dva odcepa in je največji v Sloveniji. Našli smo pisane rožence, prodnike, sigo in tudi kakšen kapnik. Na lastni koži smo občutili tudi posledice nedavnega žledoloma, saj smo se, namesto sprehoda čez gozd, prebijali skozi polomljena drevesa in veje. Zadnji postanek smo naredili na vojaškem območju blizu Neverk, na poligonu za uničevanje NUS (neeksplodirana ubojna sredstva), kjer je tudi Polhova jama, o kateri smo izvedeli veliko zanimivih zgodb.

Slika 3: Sistem brezstopnih jam v Lozi

foto: Alenka Jelen

Ker, kot pravimo, slabo vreme ne obstaja (obstajajo samo slabo opremljeni geografi), smo se na deževno nedeljo zbrali v Logatcu, kjer sta nas pričakala dr. Mirijam Vrabec, geologinja, ki se ukvarja s sedimentologijo in petrologijo, ter dr. Franc Šuštaršič, geolog, krasoslovec in jamar. Tema zadnjega dne je bila 7 imen reke Ljubljanice. Ponovimo: Trbuhovica na Prezidskem polju na Hrvaškem, Obrh na Loškem polju, Stržen na Cerkniškem polju, Rak v Rakovem Škocjanu, Pivka v Pivški kotlini, Unica na Planinskem polju ter Ljubljanica, ki nastane iz več kraških izlivov v bližini Vrhnike in Verda. Najprej smo si v Logatcu ogledali ponor Jačke, kjer so ob višjih vodah bližnje hiše poplavljene tudi do prvega nadstropja. Nato smo se odpeljali do Planinskega polja, kjer je bila še vedno precej visoka voda. Ustavili smo se še na Rakovško-Unškem in Loškem polju, kjer smo odšli do izvila Velikega Obrha pr Žagi. Ogledali pa smo si tudi kanjon in vršaj Cerkniščice pri Cerknici, ki je potisnila naplavino na kraške izvire in povzročila, da se kraške vode stekajo v sistem Karlovic, ter Cerkniško jezero. Tako so trije dnevi tabora prehitro minili. Izvedeli smo veliko novega o krasu, ki sicer pokriva kar 44 % Slovenije in nas vedno znova preseneča in spodbuja k raziskovanju s svojimi pojavi, oblikami, ostalo naravno ter kulturno dediščino, zapletenostjo in skrivnostnostjo. Drug od drugega smo se tudi veliko naučili in s tem dosegli namen tabora. Še bolj smo utrdili prijateljske vezi in se poslovili z željo, da se naslednje leto ponovno zberemo.

Tjaša Kramar, tjasa.kramar@gmail.com