Mistika, barve in duhovnost

Mistika, barve in duhovnost

PERU • Dežela starodavnih izročil, zdrave hrane in deskarskih plaž

Piše in Foto: Manja Kovačič

Peru ponuja mnogo več kot med vrhovi Andov skrito inkovsko mesto. Veliko bolj kot Machu Picchu so me navdušile starodavne duhovne prakse iz izročila Inkov, slikovite umetniške ulice Pisca, zdrava hrana na tržnici v Cuscu in deskarske plaže v Limi.

ATAM, čilenska letalska družba, ponuja dobre povezave iz Evrope, sama sem tja priletela iz novozelandskega Aucklanda z avstralsko družbo Qantas. Let čez Tihi ocean je bil kot potovanje v času. Na pot sem se namreč odpravila v nedeljo zvečer in zaradi 16- urne časovne razlike pristala natanko ob istem času na isto nedeljo, kot sem vzletela. Precej nenavadna izkušnja. L

CUSCO – MESTO INKOV IN NOVODOBNIH HIPIJEV

Moja prva postojanka je bil Cusco, zgodovinska prestolnica države in nekdanje središče inkovskega imperija, ki je bil leta 1983 razglašen za Unescovo svetovno dediščino. Najprej me je presenetil mraz, nato navdušila živahnost in bogastvo tamkajšnje kulture, potem pa sem se morala spopasti še z nadmorsko višino – mesto leži na 3400 metrih. Že sprehod po glavnem trgu oziroma Plazi de Armas je bil naporen, kaj šele vzpon do airbnbija ob vznožju starega jedra.

Prvi dnevi v mestu s slabimi 360.000 prebivalci, ki ga letno obišče dva milijona turistov, so bili namenjeni privajanju. Pri tem menda pomaga tudi žvečenje suhih kokinih listov – resda niso ravno okusni, a imajo v lokalni kulturi poseben pomen. Med drugim šamani prek njih posredujejo sporočila bogov, sploh pa sem bila presenečena nad duhovnostjo oziroma mističnostjo mesta, ki se je kazala z najrazličnejšo ponudbo joge, meditacije, zdravljenja s kristali in različnih obredov, namenjenih spoznavanju samega sebe s pomočjo halucinogenih substanc.

MACHU PICCHU je inkovska počitniška naselbina

Bogata pa je tudi ponudba zdrave hrane – kvinoja, avokado, choclo oziroma koruza in druga zelenjava, ki uspeva v teh krajih, so na jedilnikih vseh organskih vegetarijanskih ter bolj ali manj hipsterskih restavracij, posejanih po mestu. Še vedno se je bilo mogoče izogniti klasični turistični ponudbi, zdravo hrano kupiti na tržnici San Pedro in v pogovorih z drugimi popotniki izvedeti, kje kupiti pristne kristale ali najti dobrega šamana.

Posebnost mesta je inkovska arhitektura z izjemno obdelavo kamna, ki še danes ni popolnoma razjasnjena. Ob ulici, ki vodi severno iz Plaze de Armas, stoji zid z znamenitim kamnom dvanajstih kotov – do podrobnosti obdelan kamen, ki se popolnoma prilagaja drugim ter ustvarja zid, v katerem ni niti milimeter velike špranje.

Čeprav je mesto polno čudovitih ruševin in muzejev, je predvsem izhodišče za izlete v Sveto dolino in okolico. Turistična ponudba na ulicah je skoraj že pretirana, a sem se vseeno odločila za dva izleta – Mavrično goro in seveda Machu Picchu. V bližnji Pisac, manjše mesto dobrih 30 kilometrov iz Cusca, sem se odpravila v lastni režiji.

PREPLET UMETNOSTI IN DUHOVNOSTI

Umetniška tržnica v PISACU

Pisac je poznan po ruševinah in tržnici, meni pa je v spominu ostal po dobri hrani in umirjenem mističnem vzdušju. Mestece v Sveti dolini je polno umetniških trgovinic in ponuja nešteto priložnosti za raziskovanje ročno izdelanih umetnin, lokalnih obrtniških izdelkov, izdelkov iz zdravilnih rastlin, poldragih kamnov in kristalov. Znano pa je tudi po mističnih praksah, saj je dom številnih zdravilcev, ki gostijo skupinske dogodke ali ponujajo zasebne seje. Med drugim gre za kirtan, meditacijo in ceremonije s San Pedrom. Meditirate pa lahko tudi sami – na primer v gozdu ob reki Urubambi – ali pa se odpravite do terasastih inkovskih ruševin, oddaljenih 90 minut hoje nad mesto. Sama se nisem odločila ne za eno

ne za drugo, zavila sem namreč v restavracijo Hierba Buena in pokusila causa de atun, preuvijsko jed iz krompirja in tuna.

IZGUBLJENO MESTO INKOV

Obisk največje perujske znamenitosti je podvig. Mnogi mislijo, da se bodo z lokalnim colectivo – kombijem, ki lokalce prevaža med kraji – podali do znamenitih ruševin za le nekaj perujskih solov. Tudi sama sem mislila, da bo ta izlet bolj preprost. Ampak do Machu Picchuja vodijo tri poti in po nobeni izmed njih se ni mogoče pripeljati z avtomobilom. Lahko se podate na tri- do štiridnevni pohod oziroma znameniti Inca Trail, dvodnevni izlet z avtomobilom do mesteca Hidroelectrica in nato peš ali z vlakom do vznožja Machu Picchuja ali pa na enodnevni izlet z vlakom.

Odločila sem se za vlak; ker je bil odhod iz bližnjega Poroya razprodan, mi je preostal dve uri oddaljeni Ollantaytambo. Do tja me je peljal avtobus, sledila sta vožnja z vlakom skozi Sveto dolino in prihod v Aquas Calientes, mesto ob vznožju Machu Picchuja. Tam sem se spet vkrcala na avtobus do vrha. Skupaj z vstopnino sem za izlet odštela dobrih 180 evrov. Vodnik nam je pojasnil, da je mesto med gorami nastalo leta 1450 v devetem inkovskem kraljestvu, 120 let preden so Španci pobili vsaj 20 milijonov Inkov.

Machu Picchu v jeziku etnične skupine Kečua pomeni stara gora, bojda pa tudi žvečenje kokinih listov. Ni šlo za navadno mesto, temveč podeželski počitniški kraj za inkovsko plemstvo. Sicer so znali počitnikovati, a drugače so bili malce čudni, se je šalil naš vodnik.

LIMA je tudi mesto kraljev, ker je bila ustanovljena na katoliški praznik Svetih treh kraljev

Vse stavbe MACHU PICCHUJA so narejene v klasični inkovski arhitekturi, ki še danes buri duhove: gladki zidovi iz kamnov pravilnih oblik so med seboj tako spojeni, da v reže ni mogoče vtakniti niti noževe konice. Ker Inki niso poznali kolesa pa tudi pisane besede ne, do danes ni povsem jasno, kako so kamne obdelovali in premikali, vemo le, da so mesto zgradili iz kamna, ki so ga našli na gori.

MAVRIČNA VINICUNCA

Izlet na 5000 metrov visoko Vinicunco, ki ji pravijo tudi Montaña de Colores ali Mavrična gora, je bil veliko bolj preprost. No, vsaj logistično. V eni izmed turističnih agencij na ulici Cusca sem za 18 evrov rezervirala celodnevni izlet, ki je vključeval prevoz in kosilo. Za dodatnih 20 evrov bi lahko najela še konjička, ki bi me peljal pod sam vrh gore.

Na vrhu so me pričakali domačini z majhnimi stojnicami s hrano in pijačo, v pisane cofe odete lame, lačni potepuški psi in horda turistov. Vodnik je svetoval, naj se zaradi nadmorske višine tam ne zadržujem dlje kot 20 minut. To je bilo tudi dovolj, vreme nam namreč ni bilo naklonjeno in barve niso bile tako intenzivne kot na fotografijah na instagramu. Kljub temu je bilo zanimivo videti prelivanje odtenkov, ki je posledica mineraloške

Skoraj 5000 metrov visoki vrh VINICUNCA

sestave kamnin gore – rožnato-rdečo barvo daje glina, belkasto kremen, peščenjak in lapor, zelena je posledica spojine filitov in gline, ki so bogate z železovimi magnezijami, gorčično rumena barva pa izvira iz apnenčastih peščenjakov, bogatih z žveplenimi minerali.

MESTO KRALJEV IN »NORIH« VOZNIKOV

V Limi mi je kljub zastrupitvi s hrano preostalo dovolj časa za sprehod ob šest kilometrov dolgi obmorski promenadi Mirafloresa, med turisti najbolj priljubljene četrti mesta, in deskanje. Na plaži Punta Roquitas je denimo mogoče deskati tudi ponoči, saj ocean osvetljujejo reflektorji. Za začetnike je primernejša plaža Waikiki, kjer ima stojnice nešteto deskarskih šol.

V Mirafloresu je zanimiv tudi park Kennedy, ki slovi po več kot sto potepuških mačkah. Tu živijo že več kot 20 let, varuje jih občina, neprofitna organizacija pa skrbi za redne obroke in njihovo dobro počutje. V parku najdemo tudi številne spominke in lokalne prigrizke, denimo tople churrose ali picarones z medom.

Miraflores meji na hipstersko četrt Barranco. Pisane ulice in lične restavracije ter most, ki uresničuje želje, če ti le uspe med prečkanjem zadržati dih, sem si ogledala le na hitro. Več časa sem preživela v središču Lime, ki se precej razlikuje od obeh četrti. Zgodovinsko jedro je pod Unescovo zaščito, krasijo ga čudovite zgradbe iz kolonialnega obdobja.