PLATNO . Fotografije Henrija Cartierja-Bressona v

Iz oči v oči

H. C. Bresson: »Nenadoma sem dojel, da lahko fotografija v določenem trenutku ulovi večnost.«

HENRI CARTIER-BRESSON, 1972

Delo Henrija Cartierja-Bressona, velikega ščino po Slonokoščeni obali, kjer je posnel svoje prve francoskega fotografa, sem spoznala leta fotografije (ohranilo se jih je le sedem) in se prvič srečal 2002, ko sem se še kot študentka sociologije s smrtjo. Takrat je pripravil natančna navodila za lasten kulture sprehodila po njegovem opusu v Cankarjevem domu. Nepozabni obrazi, oči, HENRI CARTIERpogreb v Normandiji. občutki na fotografijah, koliko zgodb in LAJKA, NAJLJUBŠA SPREMLJEVALKA trenutkov, ko jih več ni! BRESSON SLIKAR, FOTOGRAF BREZ FOTOAPARATA v Cankarjevem z nadrealisti, najbolj navdušen je bil nad koncepti Andréja Bretona. Nekoč mu je pod roke prišla fotografija Henri Cartier-Bresson se je leta 1908 rodil v Chantemadžarskega fotoreporterja Martina Munkacsija, na loupu-en-Brie, 40 kilometrov vzhodno od Pariza. Bil domu kateri so prikazani trije goli mladi afriški fantje, ki teje najstarejši od petih otrok v precej bogati meščanski čejo v jezero Tanganyika, in ga osupnila. Zanj je bila družini in imel vso podporo staršev, ki so se ukvarjali s sinonim za svobodo, milino, spontanost in veselje do tekstilno industrijo. Sprva je želel postati slikar, za kar življenja. Opustil je slikarstvo in se posvetil fotografiga je navdušil stric Louis. Leta 1927 je začel študirati Piše: Kaja Komar . ji, kajti »nenadoma sem razumel, da lahko fotografija slikarstvo pri kubističnem slikarju Andreju Lhotu, ki Foto: Martine Franck, Fundacija Henri Cartierv določenem trenutku ulovi večnost«. Kupil si je svoje svojim študentom predstavljal sodobno umetnost Bresson/Magnum Photos jo prvo lajko (nemški fotoaparat Leica) s 50-milimev pariških galerijah. Cartier-Bresson, ljubitelj velikih trskim objektivom in spremljala ga je še mnogo let. mojstrov, kot so Jan van Eyck, Paolo Uccello, Masaccio, Anonimnost majhne kamere mu je omogočala, da je Piero della Francesca, se je navdušil še nad moderno umetnostjo, Lhota pa imel za najvelahko v množici ali intimnem trenutku fotografiral nemoteno, ne da bi se drugi zavedali čjega učitelja »fotografije brez fotoaparata«. neprijetne prisotnosti fotografa.

Leto pozneje je začel študirati umetnost, literaturo in angleščino na Univerzi v Cambridgeu, kar mu je omogočilo tudi vpogled v anglosaško zgodovino umetnosti. Težko mu je bilo, ko je moral služiti vojaški rok v Franciji – z Joyceom v roki in puško na rami, kot je sam večkrat rekel. Je pa v tem obdobju spoznal tudi ameriškega izseljenca Harryja Crosbyja, s katerim je delil navdušenje nad fotografijo, pa tudi Crosbyjevo ženo Caresse. Ko se je Crosby odločil končati svoje življenje, je Caresse zapustila tudi Cartiera-Bressona. Zlomljenega srca se je po branju knjige Srce teme Josepha Conrada odpravil na pustolovPo vrnitvi v Francijo je Cartier-Bresson poglobil odnos

POTOVANJE V SVET FILMA

Veliko je fotografiral v Berlinu, Bruslju, Varšavi, Pragi, Budimpešti in Madridu. Njegove fotografije so bile prvič razstavljene leta 1933 v galeriji Julien Levy v New Yorku, nato pa v klubu Ateneo v Madridu. Leta 1934 je v Mehiki razstavljal z Manuelom Álvarezom Bravo. Isto leto je spoznal mladega poljskega intelektualca in fotografa Davida Szymina, ki so ga zaradi težko izgovorljivega imena klicali kar Chim. Prek Chima, ki se je preimenoval v

Davida Seymourja, je Cartier-Bresnel naj bi kar 700.000 črno-belih sson spoznal še madžarskega fotofotografij. Leta 1947 je z Robertom grafa Endreja Friedmanna, ki si je Capo, Davidom Seymourjem in spremenil ime v Robert Capa. Nato Georgeem Rodgerjem ustanovil je leto 1935 preživel v ZDA, fotoslovito fotografsko agencijo Maggrafijo začasno opustil in se posvenum Photos, ki si je za poslanstvo til filmu. A prav sedma umetnost vzela »začutiti utrip časa« in si priga je vrnila v Francijo, kjer je med zadevati, da se fotografija uporablja letoma 1936 in 1938 kot asistent sozgolj v korist človeštva. V agenciji deloval z režiserjem Jeanom Renoje bil Cartier-Bresson odgovoren irjem, kot fotograf pa z dnevnikom za pokrivanje dogajanja v Indiji in Ce Soir (številne ikonične fotograna Kitajskem. Svetovno prepoznavfije zaradi političnega vpliva nikoli nost mu je prineslo emotivno foniso bile objavljene), in posnel dotografiranje Gandhijevega pogreba kumentarec Zmaga življenja. v Indiji (1948), pa tudi fotografije gibanju. Izkopal je svojo ljubljeno so začeli posthumno retrospektivo namesto retrospektive predstavili zadnjih mesecev kitajske državljanUJETNIŠTVO IN UPORNIŠKO ske vojne (1949) in nato prvih šest GIBANJE SUSAN SONTAG, 1972 mesecev novoustanovljene Ljudske Med drugo svetovno vojno je bil pojma odločilni trenutek (l'instant v nemškem ujetništvu (1940–43), decisif) in eden od izumiteljev food koder je pobegnil in se pridtoreporterstva po drugi svetovni ružil francoskemu odporniškemu vojni. lajko, ki jo je pokopal na polju v »Da nastajajo fotografije s fotoapabližini francoskega Vosgesa. Proti PABLO PICASSO, 1944, AVTOR: FUNDACIJA HENRI CARTIratom, je iluzija,« je rad poudaril. koncu vojne se je v Ameriki že goER-BRESSON/ MAGNUM PHOTOS »Ustvarjene so z očmi, srcem in vorilo, da je padel, in pripravljati glavo.« njegovega dela v Muzeju moderne PRVI ZAHODNI FOTOGRAF V umetnosti MoMA. Na koncu so SOVJETSKI ZVEZI republike Kitajske. Bil je izumitelj njegov film Retour o vračanju vojPo letu 1952 se je vrnil v Evropo in nih beguncev in zapornikov domov postal prvi zahodni fotograf, ki je ter prvo knjigo The Photographs of leta 1954 dobil dovoljenje za vstop Henri Cartier-Bresson. v Sovjetsko zvezo. V poznih petdesetih in do leta 1966 je deloval na FOTOGRAF Z OČMI, SRCEM PABLO PICASSO, 1944 Kitajskem, Kubi, v Mehiki, Kanadi, IN GLAVO Indiji in na Japonskem. Leta 1966 je zapustil agencijo Magnum Photos V tem času je Cartier-Bresson ovein naslednje leto uresničil študijo kovečil podobe velikih francoskih Človek in stroji (L'Homme et la umetnikov Henrija Matissa, Pierra Bonnarda, Georgesa Braqua, GeorgeMachine). Po letu 1968 sta ga znova prevzela slikanje in risanje. Leta 1970 sa Rouaulta, Camilla Claudela in drugih. »Neutrudni lovec trenutkov« je se je z razstavo En France predstavil v pariškem razstavišču Grand Palais veljal za enega izmed najbolj nadarjenih umetnikov svoje generacije. Poin posnel dva dokumentarca za CBS News.

PORTRETI

Na dolgi poklicni poti je Henri Cartier-Bresson ustvaril več sto portretov tako slavnih osebnosti kot neznancev. Tudi na razstavi Iz oči v oči v Cankarjevem domu v Ljubljani (23. 9. do 31. 1. 2021) se bo predstavilo več kot 120 portretov, ki jih je leta 1998 med negativi izbral za svojo knjigo Tête à Tête. Najzgodnejše podobe izhajajo iz tridesetih let minulega stoletja, ko je kupil prvo lajko in po Evropi potoval s prijateljem Andréjem Pieyrom de Mandiarguesom. Tedaj je začel ostriti svoj fotografski slog, njegovi portreti so bili vedno bolj intimen, neizrekljiv dialog med umetnikom in upodobljenimi ljudmi. »Moja strast ni bila nikoli fotografija sama, temveč možnost, da – s tem, ko pozabiš nase – posnameš čustva objekta in lepoto oblike.« Njegove fotografije, portreti znanih in neznanih ljudi so del našega kolektivnega spomina in kot nekakšni kažipoti v vizualni pripovedi 20. stoletja. Upodobil je velika imena literature in slikarstva, od Pabla Picassa, Henrija Matissa, Simone de Beauvoir v štiridesetih letih, prek Marilyn Monroe, Alberta Giacomettija in Coco Chanel v šestdesetih do Roberta Doisneauja leta 1986.Kot pravi umetnostni zgodovinar E. H. Gombrich v uvodu v razstavni katalog Tête à Tête v ameriški MoMI, se Cartier-Bresson z uporabo fotoaparata kot svinčnika ali čopiča, ki je podaljšek njegovega notranjega razmišljanja, na fotografijah približa »iskrici življenja«, ki se skriva za masko obraza in telesa posameznika.