PLATNO Večmedijska umetnica Eva Petrič

Povezani smo kot niti v čipki

Nedavno je končala umetniško gostovanje v ljubljanski Križevniški cerkvi, v kateri je konec poletja prebival njen Orakelj, večmedijska instalacija, odmev njenega performansa Šabloniranje – spomin na jutri. Preizprašuje spremembe, ki zaznamujejo naš svet, v katerem pogosto izgubljamo tla pod nogami.

Eva Petrič je konceptualna intermedijska in likovno-vizualna umetnica, fotografinja, performerka in pisateljica. Sodelovala je na več kot 70 samostojnih in 120 skupinskih razstavah v Evropi, ZDA in Aziji. Živi in ustvarja v Ljubljani, na Dunaju in v New Yorku. Leta 2016 je bila z dvema velikima instalacijama kot prva umetnica iz Slovenije predstavljena v znameniti dunajski katedrali sv. Štefana, bila pa je vključena tudi v enega od največjih umetniških projektov v javnem prostoru New Yorka, Sing for Hope. V svojem avtorskem delu postavlja v ospredje koncept atmosfere prostora, ki določa bivanje vsakega od nas tako na fizični kot mentalni ravni. Zanima jo tudi vonj kot sredstvo komuniciranja; v ta namen je ustvarila že nekaj umetniških vonjav, ki jih vključuje v svoje umetniške instalacije.

SENCA JE ODTIS, KI GA ČLOVEK PUŠČA ZA SEBOJ

Njena strast je čipka, ker je struktura niti, povezanih v različne vzorčne svetove, odsev našega sveta. Čipka je mreža, ki nas povezuje, ker nihče ne more živeti sam, naš svet obstaja zaradi mreže odnosov, ki nenehno vstopajo med nas in v nas, na Zemlji ali v vesolju. Čipka je materializirana mreža teh odnosov, osnovni element, ki določa umetniško ustvarjanje Eve Petrič, drugače povedano, čip, ki ga vstavlja v večino svojih umetniških instalacij in projektov. To je na primer Earthling Tatto Seal, v vzorec idrijske čipke prevedena silhueta Zemljana, ki v zbirki Lunine galerije že od februarja letos biva na Mednarodni vesoljski postaji 420 kilometrov nad nami. Ljudje smo namreč ustvarjeni iz množice elementov – če ti med seboj niso trdno povezani, kot so niti v čipki, ne obstajamo.

EVA PETRIČ •

Večmedijska umetnica

Piše: Smilja Štravs • Foto: arhiv Eve Petrič

Umetnica že deset let sodeluje s slovensko blagovno znamko Rogaška; zanjo ustvarja kolekcijo kristalnih vaz, v katere ročno gravira svoje unikatne senčne podobe – sledi našega življenja, kot pravi.

Senca je sled, odtis, ki ga človek pušča za seboj na Zemlji, nezavedna materija in zrcalo naše telesne biti. Je simbol našega obstoja, podobno kot praske, ki nam jih vtisne življenje. Prevedena v čipko je materialni izraz človekovega bivanja, kot je na primer reciklirana mreža čipk, podoba oblakov Hematoma Cdur, ki jo je lani predstavila v galeriji DLUM v Mariboru, kot kvantno sakuro jo je predstavila v atriju ljubljanskega magistrata na japonsko-slovenski razstavi, oktobra pa jo bo odnesla na Japonsko, na bienale Biwake. »Čipka je simbol skupnosti, spominja nas, da v tem svetu nismo nikoli sami, vedno smo vpeti v mrežo odnosov, v njih živimo in delamo. To nam nalaga tudi odgovornost do drugih, zavedanje, da vsaka akcija generira reakcijo; to nas umešča v sistem in določa naš vpliv v njem,« pove. Takšen je tudi Evin projekt Rubikova kocka recikliranih senc&e@ mocij, ki že od junija 2019 stoji na muzejski ploščadi Metelkova v Ljubljani pred zgradbo Slovenskega etnografskega muzeja ter opozarja na nenehno prepletanje in vzajemno vplivanje različnih idej.

NIČ NA ZEMLJI NI VEČNO MORDA SMO CELO LJUDJE NAPAKA

Umetniško delo vedno temelji na občutjih, zato je univerzalno, berljivo v vseh jezikih in dostopno vsem generacijam. Svoje instalacije najraje umešča v spiritualne prostore, kot so cerkve, v prostore, ki imajo svoje lastno življenje, ki niso zgolj prazne bele škatle, ki čakajo, da jih nekdo napolni z vsebino. To so prostori, ki imajo posebno moč, vanje ljudje prihajajo, da bi se odmaknili od resničnega in virtualnega sveta, našli notranji mir, poiskali rešitve, si odgovorili na vprašanja. Za ustvarjalca so ti prostori zahtevnejši, saj terjajo dialog, ki ga moraš znati vzpostaviti z njimi. »To se mi zdi veliko bolj zanimivo, tudi kot pogled v dinamiko časa, ki se vzpostavi v dialogu med mojo vizijo sodobne umetnosti in likovnim svetom preteklosti, ki je že prisoten v prostoru, v katerega vstopam,« poudari Eva. »Veliko sodobnih predstav temelji na starih simbolih in mitih, vendar pa danes ne verjamemo več v simbole tako kot nekoč, ko so bili zelo vpeti v religijo in je ta zelo zaznamovala vsakdanje življenje. Sodobni svet je svet brez religije, a jo človek še vedno potrebuje, morda ne kot institucijo, vsekakor pa kot občutek vizije bivanja in umeščanja lastne biti v prostoru,« pripoveduje Petričeva in doda: »Naš prostor na Zemlji je brezčasen, v njem ni opornih točk, zato se ljudje tako radi sprašujejo, kaj je sploh smisel bivanja. Danes smo sposobni zavedanja, da smo pač tu, da nič na Zemlji ni večno, podrejeni smo našim nagonom in strastem.«

Posebnost človeka je, da je čuteče bitje, kar določa tudi, ali svet doživljamo resnično ali zgolj virtualno. To je posebno očitno pri mlajših generacijah, ki v več primerih nimajo izkušnje z resničnim svetom in ga poznajo zgolj na ravni digitalne komunikacije. Z idejo resnične podobe in njene virtualne dvojčice se rada poigrava v svojih performansih kot tudi z idejo bivanja v vesolju. Ustvarila je 50-minutni video RE@ EVOLUTION, ki ob glasbi avstrijskega glasbenika RuVAZI IZ SERIJE OD SEV. TO JE SERIJA ROČNO GRAVIRANIH VAZ perta Hubra predstavlja avdi-

ROGAŠKE Z MOTIVI SENČNIH FOTOGRAFIJ GR@Y MATTER, ovizualno popotovanje skozi PREVEDENIH V VZOREC IDRIJSKE ČIPKE. vesolje s postankom na Zemlji. Predstavila sta ga v planetariju naravoslovnega muzeja na Dunaju. »Občutek imam, da se približujemo točki emocionalne singularnosti, po kateri nič več ne bo tako, kot je bilo,« meni. Evina umetnost je zrcalo njenega osebnega doživljanja sedanjosti in prihodnosti človeštva. Vznemirja jo umetna inteligenca, prepričana je, da jo potrebujemo in da nam bo pri reševanju težav sodobnega sveta v veliko pomoč, hkrati pa obstaja nevarnost, da se ob zaverovanosti v virtualne povezave izgubi bistvo človeka. Tega bistva ni mogoče prenesti v drugo formo, lahko le poskušamo ustvariti poenostavljeno šablono človeka s čustvi, a ga nikakor ne moremo sestaviti v nobeni obliki v vsej naši raznolikosti, z množico napak, ki jih imamo, vred. »Napake so ključnega pomena, saj usmerjajo evolucijo, in morda smo celo mi 'napaka' na tem svetu,« razmišlja Eva Petrič.