Blazno resno popolni by Mozaik knjiga

Je pri šolski malici treba držati skodelico čaja z iztegnjenim mezinčkom, kakor to počnejo fine angleške gospe? Ali pri recitiranju pesmi stopala poravnaš vzporedno ali v obliki črke V? In kako si zavezati kravato za šolski ples: z enojnim ali dvojnim vozlom? Če iščete odgovor na katero od teh vprašanj, vam ta knjiga žal ne bo pomagala. Vam bo pa prišla prav pri vsakdanjih medosebnih stikih, da vas bodo soljudje sprejemali kot omikano bitje enaindvajsetega stoletja, s katerim je prijetno poklepetati in snesti kos torte. Odkar sem prebral knjigo Blazno resno popolni, imam čistejšo kožo in bolj bele zobe, na Facebooku pa so moji statusi v povprečju všeč 62 odstotkov več osebam. Boštjan Gorenc - Pižama Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije, germanistike in anglistike, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v uredništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užitkom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel podobo, kot si sam jo zamišlja.

BLAZNO RESNO POPOLNI oprema.indd 1

19,95 €

Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami

Desa Muck (1955) živi v Mokronogu, na podeželju, s tremi hčerkami, psom, dvema mačkama in konjem. Zgodbe si je izmišljevala že kot otrok, za preživetje pa je kasneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, požela nešteto aplavzov v gledališču … Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdušeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih posegajo tudi generacije današnjih otrok.

9/21/10 10:59:44 AM

KDAJ SMO POPOLNI?

Popolni smo samo tisti trenutek, ko se rodimo. Tako

pravijo naši starši, ko se čisto zaripli sklanjajo nad

košarico, bebavo

škilijo v nas in jim

sline kapljajo na našo odejico.

»Poglej, kaj ni to čista popolnost?!« grulijo. »Ti

prstki, pa nosek, pa očki ... Kaj tako popolnega

ni na vsem svetu!«

Nato pa popolnost kmalu izpuhti, kot da je ni

nikoli bilo in danes ni več sledu o blaženih idiotih nad košarico. Zdaj poslušaš samo: »Le po kom se je

vrgel ta frdamani mulc/smrklja? Kaj tako groz

nega ni na vsem svetu!«

In ti nimaš pojma, kaj je zdaj kar naenkrat naro-

be, saj si to še vedno ti, ista dobra stara popolnost iz košarice.

Da, to so hude skrivnosti, s katerimi sem se uba-

dala celo otroštvo. Od kod vse te spremembe?! Za-

kaj, recimo, nas sorodniki nenadoma niso več vabili na obisk? Kot da bi bilo tisto beljenje in

tapeciranje, potem ko sem se pri njih tako lepo

igrala živalski vrt, kaj odveč?! Tako

ali tako so imeli

staromodno notranjo opremo. Zanima me tudi, za-

kaj so bili moji starši vedno tako živčni, kadar so me morali še pred koncem kosila odvleči iz restavraci-

je? In zakaj niso postrelili cele soseske, takrat ko so od nas zahtevali, da se izselimo na kako drugo celino.

Nekoliko se mi je posvetilo šele, ko sem bila že

na pragu odraslosti. S prijateljico sva šli prvič na počitnice v hotel. Imeli sva se imenitno, tako ime-

nitno, da sva pozabili pravočasno izprazniti sobo. In ko sva se zvečer dobre volje vrnili vanjo, naju je

tam čakala receptorka. Temnordeča v obraz je zasi-

kala, naj takoj izprazniva sobo, ker se novi gostje ne morejo vseliti vanjo, in jo je vso napihnjeno odneslo nazaj na recepcijo. Rjoveč sem oddrvela za njo.

»KAAAAJ?!!! Kdo pa misliš, da si, krava pod-

hranjena?! Mene že ne bo nihče metal ven! Zahtevam direktorja!«

Ne spominjam se, kaj je

odvrnila. Toda kmalu so po hotelski avli frčali cvetlični aranžmaji, lestenci so padali

s stropa in po vsej obali se je

razlegalo najino tuljenje, pomešano z zavijanjem bliža-

joče se policijske sirene. Moja

prijateljica, ki je ves čas skromno stala ob strani in

se skušala izogibati letečim pepelnikom, je v trenutku zatišja milo dejala:

»Lepo prosim, da nama oprostite, ljuba gospa re-

ceptorka. Moja prijateljica je bolj živčne sorte, pa revica ni imela prave vzgoje ... Veste, tega nisva sto-

rili nalašč, tako lepo je pri vas, da sva pozabili na vse. Zelo nama je žal zaradi vseh nevšečnosti ...«

Že sem se hotela bučno upreti, pa me je ustavila

sprememba na receptorkinem opraskanem obrazu. 10

Izpod razmršenih las se je prikradel najbolj ljubezniv in prisrčen nasmešek na svetu.

»Oh? Saj se mi je zdelo, da ni zanalašč. In, vi

uboga revica, da ste takole živčni ... Tudi jaz imam nekaj težav s tem … «

Vrgla se mi je okrog vratu, me začela s sol-

znimi očmi objemati in, glej ga zlomka, tudi meni sta solza ali dve butnili na oči.

Izza naslonjačev so se začeli plazi-

ti prestrašeni gostje in nama ploska-

li, pridružili pa so se jim še pravkar prispeli policaji, gasilci in reševalci. Nato smo do jutra po črepinjah plesali polko. Z receptorko sva ostali prijateljici do danes in v tem hotelu me vedno sprejmejo kot častnega gosta. In to zaradi ene same besede: OPROSTITE. 11

Kaj bi šele bilo, če bi uporabila še »hvala« in

»prosim«!

Takrat se mi je zasvitalo, da

se bonton splača! In če bi v Sloveniji začeli poleg trte gojiti lepo vedenje, bi k nam romali predsedniki najpomembnejših držav,

nas rotili, naj postanemo

njihovi zavezniki, in nam za-

gotavljali, da si štejejo v čast

podariti nam nekaj milijard dolar-

jev, ker smo tako ljubek in prijeten narod. In vsem bi se dobro godilo!

Ja, bonton se splača! 12

Pa še to: ko sem iskala osebe za tole knjigo, ni-

sem in nisem našla popolnega junaka. Otroka, ki je

vedno čist, prijazen, miren, ustrežljiv in ... Takega otroka na našem planetu NI! Zato sem ga uvozila z

nekega drugega planeta, kjer se otroci že rodijo lepo vzgojeni. Njihov organizem namreč vsebuje bontonske žleze. Te v normalnih razmerah izločajo

snov, ki povzroča lepo vedenje. Od jutra do večera se primerno vedejo, prav tako naravno, kot mi dihamo. Junaku s tega planeta je ime Feliks. To, kar sledi, pa so njegove dogodivščine na Zemlji.

O PREDSTAVLJANJU ALI FELIKS SE PREDSTAVI Ura je odbila polnoč. V otroški sobi je temno, le

pod odejo dva svetlobna krožca zmedeno begata sem ter tja. Zala in Martin med kupi papirčkov od požrtih čokolad in bon-

bonov z baterijama skrivaj prebirata stripe. Sredi

nočne tišine ju zmoti vljuden glas:

»Oprostita, ker vaju

motim in prihajam takole nenajavljen, vendar sem zaradi okvare na

letečem krožniku moral zasilno pristati na vašem dvorišču.«

Martin in Zala sta zazijala, da so jima bonboni

popadali iz odprtih ust. Na okenski polici je stalo zelo nenavadno pritlikavo bitje in se predstavilo:

»Imenujem se Feliks in prihajam s sedmega pla-

neta sosednjega osončja.«

Martin in Zala pa sta še kar bebavo zijala vanj in

nista opazila ponujene rožnate ročice, ki jima jo je molel v pozdrav.

IN KAJ BI PO PRAVILIH LEPEGA VEDENJA V TAKEM PRIMERU STORILI VI? a) Porinili bi ga z okenske police. b) Rekli bi: »Nehi težit, frajer! Takoj zgin nazaj na svoj planet, če ne, te bom na gobec!« c) Sprejeli bi rožnato dlan in dejali: »Me veseli. Jaz sem Martin Godnič iz Ljubljane, to pa je moja sestra Zala Godnič.« Potem bi se z njim rokovala še sestra, rekoč: »Tudi mene zelo veseli.«

Martin in Zala sta pod vplivom hudega šoka nehote ravnala pravilno. Če bi ravnala

napačno, Feliksa ne bi več imeli v tej knjigi, ker bi se počutil nezaželenega in bi

jo popihal drugam. 16

Ker se v besedilih za otroke, in to predvsem po-

učnih, ne moremo izogniti staršem, jih je tudi v

našem privabilo glasno govorjenje v otroški sobi. Feliks se jim je lepo predstavil in jim razložil svoj položaj. Bilo je očitno, da je v resnih težavah.

KAJ BI STORILI VI NA NJEGOVEM MESTU? a) Vrgli bi se obuti na posteljo, rekoč: »Ne me budit in za zajtrk hočem kilo banan!« b) Rekli bi: »Upam, da mi dovolite nekaj časa ostati pri vas. Obljubim, da vam ne bom v napoto in da bom pomagal pri gospodinjskih opravilih.« c) Izvlekli bi pištolo in zavpili: »Pozor! K steni! Zdaj tukaj ukazujem jaz!«

Ker je, kot vemo, Feliks otrok, ki se je že rodil

lepo vzgojen, je izbral pravilni odgovor in sedel tu-

jim staršem v srce, ne glede na to, kakšen je videti, in ne glede na to, kako nenavadno je izpadlo vse skupaj. Vas pa, ki se ne morete odločiti, kakšen je pravilen odgovor, še lastni starši ne prenašajo.

BLAZNO RESNO POPOLNI oprema.indd 1

19,95 €

Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami

9/21/10 10:59:44 AM