Cez drn in strn by Mozaik knjiga

Popolni zapleti za popolne bralske uzˇitke. Patterson je s svojimi romani v zadnjih desetih letih osvojil več prvih mest na knjižnih lestvicah kot Dan Brown, J. K. Rowling, Tom Clancy in John Grisham skupaj. Prodanih je že več kot sto milijonov njegovih knjig.

AJSTI ŠTIRIINMER PR A ALEX A CROSS

Brezobziren pokol. Alex Cross česa takega še ni doživel. Prvemu sledijo še drugi. Cross se zave, da ima opravka z novo vrsto zločincev, ki ne poznajo nobenega usmiljenja. Začne se lov. Alex Cross je na sledi skupini otrok, ki jih po afriških begunskih taboriščih rekrutira in uri za morilce skrivnostni Tiger.

ˇ drn Cez in strn

Lovec ali plen? Sam, brez zaščite in podpore zaupanja vrednih kolegov se znajde v Nigeriji in se sooči s tamkajšnjim krutim vsakdanjikom. Kljub nenehnim jasnim sporočilom, naj opusti iskanje, sledi okrutnemu Tigru. V zgodbo se vpletejo še agenti Cie, ki imajo svoje načrte in mu niso kaj dosti v pomoč.

32,96 €

ˇ drn in strn Cez Pretresljiva uspešnica »Napeto, nepredvidljivo, čustveno.« BustsellersWord.com

1. poglavje

Najtežje je razrešiti tiste skrivnosti, pri katerih malo pred kon cem obtičiš, ker nimaš dovolj dokazov, da bi jih razvozlal, in je edina možnost, da se nekako prebiješ nazaj na sam začetek – ter še enkrat narediš vso dolgo pot. Vozil sem se v varnem in udobnem naročju svojega leto dni starega mercedesa. Razmišljal sem, kako čudno je, da se pe ljem na kraj zločina. In ko sem prispel in zapustil prijetno zavetje avtomobila, mi ni bilo prav nič prijetno pri srcu, da moram znova stopiti na temno stran. Postajam za to že premehak? Potuhtal sem o tej stvari za hip, a misel opustil. Nisem premehak. Še vedno sem pretrd, preveč nepopustljiv, pretrmast. Pomislil sem, da je nekaj posebno grozljivega v naključnem, nesmiselnem umoru, kakršen se je zdel ta, vsaj za takega so ga vsi imeli. Tako so mi rekli, ko so me poklicali, naj pridem v hišo. »Grd prizor, doktor Cross. Pet mrtvih. Vsa družina.« »Ja, vem. Povedali so mi, kaj me čaka.« Na pločniku pred hišo, v kateri se je zgodil zločin, me je pričakal mlad policist Michael Frescoe, ki je bil tam med pr 17

vimi. Hiša je stala v Georgetownu nedaleč od univerze, kjer sem študiral in ki sem jo, iz več razlogov, ohranil v lepem spo minu, predvsem pa zato, ker mi je omogočila uresničiti sanje. Policist je bil vidno pretresen. Nič čudnega. S policijskega urada me zaradi običajnega umora gotovo ne bi klicali v nede ljo ob enajstih zvečer. »Kaj že vemo?« sem vprašal Frescoeja in pokazal značko drugemu stražniku, ki je stal ob nekem hrastu, kot da ga varu je. Potem sem se sklonil in zlezel pod živo rumenim trakom, ki je obdajal kraj zločina. Hiša je bila prelepa dvonadstropnica v kolonialnem slogu in je stala v bogataškem predelu Cam bridge južno od parka Montrose. Na pločniku se je zbrala množica sosedov in zijal v piža mah in domačih haljah, a so ohranili zadržanost uglednih lju di in ostali na varni razdalji. »Petčlanska družina, mrtva vsa do zadnjega,« je ponovil Frescoe. »Družina Cox. Oče Reeve. Mati Eleanor. Sin James. Vsi trije v pritličju. Hčeri Nicole in Clara v drugem nadstrop ju. Vse je krvavo. Kaže, da so jih najprej ustrelili, potem pa razmesarili in položili na kup.« Položili na kup. To mi ni bilo niti malo všeč. V tem prijet nem domu že ne. Pa tudi kje drugje ne. »Je tukaj že kdo od višjih policistov? Kdo me je poklical?« sem vprašal. »Zgoraj je detektivka Stonova, ki mi je tudi naročila, naj vas pokličem na pozivnik. Mrliški oglednik je na poti. Najbrž ne bo sam. Ljubi bog, kakšna noč.« 18

»Drži, prav imaš.« Bree Stone je bila zvezda oddelka za nasilna kazniva deja nja in ena od tistih nekaj redkih detektivov, ki jih nisem želel imeti za partnerja. Za partnerja pa je nisem želel zato, ker sva bila že več kot leto dni par. »Poskrbi, da bo detektivka Stonova izvedela za moj pri hod,« sem rekel. »Začel bom spodaj in se potem počasi pomi kal gor, kjer je zdaj ona.« »V redu, gospod. Kar sam jo bom obvestil.« Frescoe se je skupaj z mano povzpel po stopnicah na veran do, kjer se je eden od tehnikov ukvarjal z razbitimi vhodnimi vrati. »Vrata so vlomljena,« je nadaljeval Frescoe in zardel, najbrž zato, ker je povedal nekaj, kar je bilo očitno. »V drugem nad stropju je odprta loputa, ki vodi na streho. Kaže, da so pobe gnili po tej poti.« »Pobegnili? Jih je bilo več?« »Verjetno – glede na razdejanje in vse grozovitosti, ki so se tukaj zgodile. Česa takega še nisem videl, gospod. Sicer pa, če morda potrebujete še kaj …« »Ti bom sporočil. Hvala. Bolje, da se dela lotim sam. Lažje se bom zbral.« Kaže, da moj ugled privlači policiste, ki bi se radi izkazali pri velikih primerih, kar ima lahko tudi svoje prednosti. Ven dar sem v tem trenutku hotel imeti kraj zločina samo zase. Glede na mračne izraze na obrazih tehnikov, ki so prihajali iz notranjosti hiše, mi je postalo jasno, da je stvar zelo resna. 19

Vendar se je izkazalo, da se mi niti ne sanja, kako resna je v resnici. Kajti umor te družine je bil veliko hujša stvar, kot sem si mislil. Veliko veliko hujša.

2. poglavje

Nekomu so hoteli vliti strah v kosti, sem razmišljal, ko sem vsto pil v bleščeče razsvetljeno in prijetno opremljeno predsobo. A komu? Ne tem mrtvim ljudem. Ne tej ubogi družini, ki so jo pobili iz bog ve kakšnega razloga. Pritličje je pričalo, kakšne grozote so se morale dogajati v hiši. V dnevni sobi in jedilnici je bilo vse pohištvo prevrnjeno ali razbito – ali oboje. V zidovih je zijalo nekaj velikih in dese tine manjših lukenj. Pisano orientalsko preprogo so pokrivali ostanki strtega starinskega kristalnega lestenca. Prizorišče zločina se je upiralo vsaki zdravi pameti in še huje, česa takega v vsej svoji detektivski karieri še nisem vi del. Mogočen kavč, ves preluknjan od krogel, in manjša otoma na so bili potisnjeni ob steno, da bi bilo pred kaminom dovolj prostora. In tukaj so bila zložena prva tri trupla. Čeprav sem bil med svojim delom priča nekaj zares grozlji vim prizorom, sem obstal kot vkopan. Kot sem že vedel, so bile žrtve oče, mati in na njiju sin, vsi položeni z obrazom navzgor. Stene, strop in pohištvo povsod naokrog so bili poškropljeni s krvjo, ki se je nabrala tudi okrog 21

trupel. Ubožce so napadli z ostrimi predmeti in opazil sem tudi nekaj amputacij. »Ljubi bog,« sem tiho zamrmral. Ne vem, ali je bila to mo litev ali kletev, a najbrž oboje. Eden od tehnikov, ki je iskal prstne odtise, mi je enako tiho odgovoril: »Amen.« Vendar se nisva niti pogledala. Tukajšnje prizorišče zločina je bilo tiste vrste, kjer poskušaš narediti vse, da bi opravil svoje delo, a prišel iz hiše še vedno pri zdravi pameti. Sledovi krvi so nakazovali, da so napadli vsakega družin skega člana posebej, potem pa jih odvlekli na sredo sobe. Nekaj je moralo podžgati divji bes, ki je pripeljal morilce do takega ravnanja, in strinjal sem se s Frescoejem, da jih je bilo več. Ampak kaj se je v resnici zgodilo? Kaj je povzročilo pokol? Droge? Obred? Psihoza? Skupinska psihoza? Odrinil sem naključne misli, da jih bom pretehtal pozneje. Najprej način, potem vzrok. Počasi sem krožil okrog trupel in njihovih delov in pazil, da sem se izogibal luž krvi in, če je bilo le mogoče, stopal na suh parket. Imel sem vtis, da v zabadanju z nožem in tudi v mor jenju sploh ni nobene logike. Sinu so prerezali grlo, oče je bil ustreljen v čelo, materin vrat pa je bil obrnjen proč v tako nenaravnem kotu, kot bi imela zlomljen tilnik. Obkrožil sem trupla, da bi lahko videl materin obraz. Zdelo se je, kot da gleda naravnost vame in upa, da jo lahko še rešim. 22

Sklonil sem se, da bi si jo ogledal od bližje, ko se mi je na enkrat zvrtelo. Noge so se mi zašibile. Nisem mogel verjeti lastnim očem. O ne! O moj bog, ne! Omahnil sem nazaj, pri čemer mi je na spolzkih tleh spo drsnilo in sem padel. Poskušal sem se ujeti, a sem orokavičeno roko potopil v lužo krvi. Krvi Ellie Randall. Ne Cox - Randall! Poznal sem jo – no, vsaj včasih sem jo poznal. Pred mnogo leti, ko sva študirala na Georgetownu, sva bila par. Najbrž je bila moja prva ljubezen. In zdaj so Ellie skupaj z vso družino umorili.

3. poglavje

Priskočil je eden od forenzičnih tehnikov, da bi mi pomagal, vendar sem se hitro spet postavil na noge. Pomislil sem, da sem zaradi Ellie doživel pravi šok. »Saj ni nič hudega. Z mano je vse v redu. A mi lahko še enkrat poveste, kako se piše ta družina?« »Cox, gospod. V dnevni sobi so žrtve Reeve, Eleanor in Ja mes Cox.« Eleanor Cox. Tako je, zdaj sem se spomnil. Strmel sem dol v Ellie, srce mi je divje razbijalo, v kotičkih oči so se mi začele nabirati solze. Bila je Eleanor Randall, ko sem jo spoznal, če dna, privlačna študentka zgodovine, ki je med študenti univer ze Georgetown zbirala podpise proti apartheidu. Zagotovo ne nekdo, ki bi lahko takole končal. »Ali kaj potrebujete?« me je omahljivo vprašal Frescoe, ki se je vrnil iz zgornjih nadstropij. »Samo … vrečo za smeti ali kaj podobnega,« sem mu rekel. »Prosim. In hvala.« Strgal sem s sebe vetrovko in se poskušal z njo obrisati, po tem pa jo stlačil v vrečo, ki mi jo je prinesel Frescoe. V tem prostoru nisem imel obstanka, zato sem moral čim prej ven. Vsaj za zdaj. 24

Napotil sem se proti stopnicam in videl, da se po njih prav kar spušča Bree. »Alex? Ljubi bog, kaj se ti je zgodilo?« je vzkliknila. Če bi enkrat začel pojasnjevati, ne bi nikoli nehal, toliko mi je bilo jasno. »Pozneje se bova pogovorila o tem, prav?« sem rekel. »Kako je zgoraj?« Malo čudno me je pogledala, a ni vztrajala. »Približno tako kot tukaj. Grozno. Drugo nadstropje, Alex. Še dva otroka. Najbrž sta se poskušala skriti napadalcem, vendar jima ni uspelo.« Ko sva se vzpenjala po stopnicah, naju je pospremila poša stna fotografska bliskavica. Vse se mi je zazdelo neresnično in počutil sem se, kot da na prizor gledam od daleč, kot da gle dam samega sebe, kako hodim po prizorišču zločina. Ellie so umorili. Še enkrat sem se poskusil zbrati, a me misli niso ubo gale. »Ne na stopnicah ne na hodniku ni nobene krvi,« sem pri pomnil in se poskusil osredotočiti na trdne dokaze, na tisto, kar sem videl. Bilo je mrzlo, saj je loputa na strehi ostala od prta. Danes je bil tretji november, za ponoči pa so napovedo vali temperature pod ničlo. Celo vremenu se je že malo zme šalo. »Alex?« Bree se je ustavila pred vrati sobe v drugem nadstropju in me počakala. »Se ti zdi zares prav, da si tukaj?« me je vprašala tiho, da je drugi ne bi slišali. Pokimal sem in poškilil v sobo. 25

Na ovalni preprogi iz krp sta prekrižani ležali trupelci dveh deklic. Bela postelja z baldahinom je bila na tleh in povsem razdejana, kot bi se kdo z vso težo in močjo vrgel nanjo. »Z mano bo vse v redu,« sem rekel. »Moram si pogledati, kaj se je tukaj zgodilo. Moram doumeti, kaj vse to pomeni. Kot recimo, kdo, za vraga, je skočil na posteljo?«

4. poglavje

Vendar se mi v zvezi s strašnim umorom petih družinskih čla nov ni nič posvetilo. Vsaj tisto noč ne. Enako kot vsi drugi sem glede motiva zločina taval v popolni temi. Skrivnost je samo še povečal dogodek, ki se je zgodil kak šno uro po tistem, ko sem prišel na kraj zločina. Prikazala sta se dva agenta Cie. Razgledala sta se naokrog in odšla. Kaj neki Cia počne tukaj? Šele malo čez pol četrto zjutraj sva z Bree prišla domov v Peto ulico. Hiša je bila tako tiha, da sem lahko slišal Alijevo otroško dihanje, ki je prihajalo od zgoraj. Hvala bogu, zvok me je pomiril in potolažil. Nana je pustila prižgano luč v pečici, kjer so naju na krož niku, prekritem s celofanom, čakali štirje kosi peciva, ki so ostali od poobedka. Vzela sva pecivo, dva kozarca in napol prazno steklenico vina ter odšla gor v sobo. Čez dve uri sem bil še vedno buden in v moji glavi je vla dala popolna zmeda. Nazadnje je Bree v postelji sedla in pri žgala luč. Videla je, da sedim na robu. Na hrbtu sem začutil toplino njenega telesa in na vratu njen dih. »Si sploh kaj zatisnil oči?« je vprašala. 27

Ampak to v resnici ni bilo tisto, kar je želela izvedeti. »Poznal sem tisto mater, Bree. Skupaj sva študirala na Georgetownu. Saj to je nemogoče. To se ji ne bi smelo zgodi ti.« Ob mojem razkritju je globoko zajela sapo. »Žal mi je, Alex. Zakaj tega nisi že prej povedal?« Skomignil sem, potem pa zavzdihnil. »Ne vem, ali že sploh lahko govorim o tem,« sem rekel. Objela me je. »Že dobro. Ni ti treba govoriti. Samo če želiš, Alex. Tukaj sem.« »Bila sva najboljša prijatelja. Leto dni sva tudi hodila. Vem, da je bilo že zdavnaj, ampak …« Zmanjkalo mi je besed. Am pak kaj ? Ampak tudi ni šlo samo za mladostno zaljubljenost. »Nekaj časa sem jo ljubil, Bree. Zdaj sem čisto iz sebe.« »Želiš opustiti ta primer?« »Ne.« Že sam sem si zastavil isto vprašanje in si nanj tudi takoj odgovoril. »Lahko ga prepustim Sampsonu ali komu drugemu z od delka. Sproti te bomo obveščali, kako napredujemo …« »Bree, tega primera pa res ne morem izpustiti iz rok.« »Tega primera?« Nežno me je pobožala po roki. »V naspro tju z … nekim drugim primerom, Alex?« Globoko sem zajel sapo. Jasno mi je bilo, kam meri. »To nima nič z Mario, če si imela to v mislih.« Mojo ženo Mario je nekdo ustrelil, ko so bili najini otroci še čisto majhni. Primer sem razrešil šele nedavno, do tedaj pa me je dolga leta mučila krivda. Ampak Maria je bila moja žena, moja življenjska lju 28

bezen. Ellie je bila nekaj povsem drugega. Nisem ju povezoval. Vsaj tako sem bil prepričan. »Prav,« je odvrnila in me pomirljivo pogladila po hrbtu. »Povej, kako ti lahko pomagam.« Potegnil sem jo pod odejo in stisnil k sebi. »Samo leži tukaj ob meni,« sem rekel. »Ta hip ne potrebujem ničesar druge ga.« »Prav.« In kmalu sem v Breejinem objemu zaspal – za polni dve uri.

AJSTI ŠTIRIINMER PR A ALEX A CROSS

ˇ drn Cez in strn

32,96 €

ˇ drn in strn Cez Pretresljiva uspešnica »Napeto, nepredvidljivo, čustveno.« BustsellersWord.com