Divja princesa by Mozaik knjiga

DIVJA PRINCESA

Prevedel Miro Mrak

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 GARWOOD, Julie Divja princesa / Julie Garwood ; [prevedel Miro Mrak]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: The lion's lady ISBN 978-961-01-0863-4 246549504 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

DIVJA PRINCESA

PROLOG

Gorovje Black Hills, Amerika, 1797

astopil je čas za priklic videnja. Vrač je čakal velikega duha, da mu pošlje znamenje. Minil je mesec, in še eden, bogovi pa se še vedno niso zmenili zanj. Vendar pa je bil vrač potrpežljiv človek. Še naprej je brez negodovanja vsak dan molil in čakal, da bodo njegove ponižne prošnje uslišane. Ko je luno štiri dni zakrivala debela koprena oblakov, je sveti mož vedel, da je napočil njegov čas. Veliki duh ga je uslišal. Nemudoma se je lotil priprav. Vzel je sveti prah, perjanico in boben ter se počasi začel vzpenjati na vrh gore. Vzpon je bil težaven, k čemur sta precej prispevali njegova visoka starost in gosta megla, ki so jo gotovo poslali zli duhovi, da bi preizkusili njegovo odločnost. Ko je dosegel vrh, je na skalni polici, ki je kraljevala nad dolino, poraslo s kaktusi, zakuril ogenj. Sedel je poleg njega, se obrnil proti soncu in segel po kaduljinem prahu ter ga vrgel na ogenj. Vedel je, da zli duhovi ne marajo njenega ostrega vonja, zato mu bodo nehali nagajati in bodo odšli z gore.

Naslednje jutro se je megla na vrhu razkadila in to je bilo za svetega moža znamenje, da je uspešno pregnal zle duhove. Pospravil je kaduljin prah in v plamene vrgel kadilo. Ko je dodal še nekaj svete bizonje trave iz prerije, je vonj postal sladkoben. Kadilo bo očistilo zrak in priklicalo prijazne bogove. Tri dni in noči se vrač ni premaknil od ognja. Postil se je in molil, četrto jutro pa je segel po perjanici in bobnu. Razlegla se je enolična pesem, ki naj bi priklicala velikega duha. Četrto noč je bil vrač nagrajen za svoje odrekanje. Veliki duh mu je naklonil sanje. Med spanjem je nenadoma prišlo videnje. Na nočnem nebu se je pojavilo sonce. Zagledal je črn madež, ki je počasi rasel in začel dobivati obliko, dokler se ni kot v čarovniji spremenil v veliko čredo bizonov. Veličastne živali so prek oblakov dirjale proti njemu. Nad njimi je letel siv orel z belimi konicami kril in jih vodil. Ko so se bizoni približali, so se njihovi obrazi spremenili v obraze prednikov, ki so že zapustili ta svet. Uzrl je svojega očeta in mamo, pa tudi brate. Potem se je čreda razdelila na dvoje in na sredini se je pojavil ponosen gorski lev. Žival je bila bela kot blisk, kar je nedvomno dokazovalo, da je na delu bog groma, veliki duh pa ji je podaril nebesno modre oči. Bizonja čreda se je nenadoma spet združila in zakrila pumo. Takrat so se sanje končale. Naslednje jutro se je sveti mož vrnil v vas. Sestra mu je pripravila obed. Ko si je napolnil želodec, se je odpravil k poglavarju plemena Dakota, mogočnemu bo-

jevniku Sivemu orlu. Povedal mu je le, da mora še naprej voditi svoje ljudstvo. Preostanek vizije je ohranil zase, kajti njen pomen se mu bo razkril šele v prihodnosti. Vrnil se je v šotor in se odločil svoje videnje upodobiti. Na mehko jelenovo kožo je naslikal čredo bizonov. Sredi nje je bil gorski lev, enako bel, kot se ga je spominjal, in z očmi barve poletnega neba. Ko je končal, je počakal, da se je koža posušila, potem pa jo je pazljivo zvil. Vrač je bil še naprej obseden s sanjami. Upal je, da bo dobil kakšno sporočilo, ki bo poglavarju v uteho. Bil je bolan. Vrač je vedel, da si prijatelj želi predati dolžnost mlajšemu, bolj čilemu bojevniku. Odkar ob sebi ni imel hčere in vnuka, srce ni več pripadalo njegovemu ljudstvu. Bil je poln grenkobe in jeze. Sveti mož mu je lahko ponudil le malo tolažbe. Najsi se je še tako trudil, mu ni mogel olajšati bolečine. In iz bolečine se je rodila legenda. Hči Sivega orla, Divja češnja, in njen sin sta se vračala iz objema smrti. Njena družina je verjela, da sta z Belim orlom mrtva. Sivi oblak, vodja odpadnikov, je namenoma izzval bitko na rečnem obrežju. Tam je pustil tudi nekaj oblačil Divje češnje, zaradi česar naj bi njen mož verjel, da je ženo in sina skupaj z drugimi odnesla deroča voda. Pleme je še vedno žalovalo. Čeprav se je Divji češnji zdelo, da je minila že cela večnost, je od napada preteklo samo enajst mesecev. Čas si je vestno zaznamovala na palici iz trsja. Zdaj je bilo na njej enajst zarez. Potrebni sta bili še dve in minilo bi celo leto po dakotskem štetju.

Prihod domov bo tudi težak. Pleme bo seveda po zdravilo vrnitev Belega orla, Divjo češnjo za sina ni prav nič skrbelo. Navsezadnje je bil vnuk plemenskega poglavarja, Sivega orla. Da, ob njegovi vrnitvi bo zavladalo veliko veselje. Strah jo je bilo zaradi Christine. Divja češnja je nagonsko še tesneje objela svojo majhno hčer. »Kmalu, Christina,« je zamrmrala. »Kmalu bova spet doma.« Ni bilo videti, da bi se Christina kaj dosti menila za materino obljubo. Nemirna dveletnica se je poskušala izviti iz materinega naročja in zlesti s pisanega konja ter hoditi ob svojem starejšem bratu. Šestletni Beli orel je peš vodil kobilo po strmi poti v dolino. »Pridna bodi,« ji je zašepetala Divja češnja. Spet jo je tesneje objela in tako poudarila svoj ukaz. »Orel.« Otrok je zavekal bratovo ime. Beli orel se je obrnil. Nasmehnil se ji je in počasi zmajal z glavo. »Ubogaj mamo,« jo je okaral. Christina se ni zmenila zanj. Spet se je trudila zlesti iz materinega naročja. Punčka je bila preprosto premajhna in ni razumela, kaj pomeni previdnost. Čeprav je bilo s konjevega hrbta do trdih tal precej daleč, ni bilo videti, da bi jo to prestrašilo. »Moj Orel!« je zaklicala. »Brat naju mora pripeljati dol v vas,« ji je pojasnila Divja češnja. Glasu ni povzdignila, saj je upala, da bo tako pomirila razdraženega otroka. Christina se je nenadoma obrnila in pogledala mater. Njene modre oči so bile polne sovraštva. Ko je opazila

čemeren izraz na hčerinem obrazu, je Divji češnji izginil nasmeh z obraza. »Moj Orel!« je otrok zavpil še enkrat. Divja češnja je počasi prikimala. »Moj Orel!« je znova zakričala Christina in trmasto opazovala svojo mater. »Tvoj Orel,« je zavzdihnila Divja češnja. Oh, kako si je želela, da bi se hči naučila posnemati njen mehki in tihi glas. Toda do zdaj so bili vsi napori brez uspeha. Tako majhna je še bila, njen glas pa je bil že tako močan, da bi z njim lahko klatila orehe z drevesa. »Moja mama!« je potem vzkliknila Christina in s svojimi okornimi prstki segla proti materinemu licu. »Tvoja mama,« je ponovila Divja češnja. Poljubila je hčer in jo z roko pobožala po zlatih kodrih, ki so obdajali njen obraz. »Tvoja mama,« je ponovila in ljubeče objela otroka. Potolažena z materino nežnostjo, se je punčka naslonila na njene prsi in segla proti njeni kiti. Ko jo je zgrabila, si je z njo zakrila oči in začela sesati palec. Čez nekaj minut je že globoko spala. Divja češnja jo je pokrila z bizonjo kožo, da je ne bi opeklo opoldansko sonce. Hčer je dolgo potovanje vidno izčrpalo. V zadnjih treh mesecih je doživela veliko neprijetnega in Divji češnji se je zdel pravi čudež, da otrok sploh zmore spati. Christina je nenehno sledila Belemu orlu. Pri vsem ga je posnemala, Divja češnja pa jo je poskušala ves čas imeti na očeh. Ena mati jo je že zapustila in punčko je bilo strah, da bosta tudi Divja češnja in Beli orel kar

naenkrat izginila. Postala je zelo posesivna, vendar je Divja češnja upala, da se bo ta lastnost sčasoma unesla. »Izza dreves nas opazujejo,« je Beli orel povedal materi. Ustavil se je in čakal na njen odziv. Divja češnja mu je spodbudno prikimala. »Pojdi naprej. Ustavi se šele pri najvišjem šotoru.« Beli orel se je nasmehnil. »Saj se še spomnim, kje stoji dedov tipi,« je pojasnil. »Samo enajst mesecev nas ni bilo,« je dodal in pokazal na palico iz trstičja. »Lepo, da se spomniš,« je odvrnila Divja češnja. »Se spomniš tudi, kako rad si imel svojega očeta in starega očeta?« Deček je prikimal. Obraz mu je preletela temna senca. »Za očeta bo težko, kajne?« »Častivreden mož je,« je dejala Divja češnja. »Da, težko bo, toda storil bo, kar je prav.« Beli orel se je vzravnal, obrnil in se odpravil po hribu navzdol. Stopal je kot bojevnik. Njegova ošabna hoja je spominjala na očetovo. Srce Divje češnje je bilo polno ponosa. Beli orel bo postal poglavar svojega ljudstva, ko bo odrasel. Taka je bila njegova usoda, enako kot je bilo njej namenjeno, da bo vzgajala belopolto deklico, ki je tako mirno spala v njenem naročju. Divja češnja se je poskušala pripraviti na srečanje, ki bo sledilo, in si iz glave pregnati druge misli. Ko je sin vodil kobilo na sredo vasi, je strmela naravnost v njegova ramena. Tiho je mrmrala molitev, ki se jo je naučila od vrača, in se borila s solzami.

Več kot sto pripadnikov plemena je strmelo v Divjo češnjo in Belega orla. Nihče ni rekel niti besedice. Beli orel je stopal vzravnano, ko pa je prišel do poglavarjevega šotora, se je ustavil. Starejše ženske so prihajale vse bliže in bliže, dokler se niso nagnetle okoli njenega konja. Na obrazih se jim je videla očitna osuplost. Nekatere so se je dotaknile, kot bi se hotele prepričati, ali je res, kar vidijo njihove oči. Mrmrale so in vzdihovale. Divja češnja se je ob pogledu nanje morala nasmehniti. Ozrla se je naokoli in opazila Sončnico, mlajšo sestro njenega moža. Po licih njene dobre prijateljice so drle solze. Tišino je presekalo bobnenje. Tla so se stresla pod konjskimi kopiti, kajti v dolino so prijahali bojevniki. Očitno so že vedeli za vrnitev Divje češnje. Vodil jih je njen mož, Črni volk. Ko so možje razjahali, se je odprl zastor na poglavarjevem šotoru. Divja češnja je opazovala svojega očeta. Na vhodu je stal Sivi orel in dolgo brez besed strmel vanjo. Njegov obraz je izražal osuplost, njegove prijazne in tople oči pa so se v ganjenosti kmalu zameglile. Zdaj so se vsi obrnili k poglavarju. Čakali so na njegovo znamenje. Sivi orel je moral prvi pozdraviti vrnitev svoje hčere in vnuka k plemenu. Obrnil se je ravno v trenutku, ko se je k njemu postavil njegov zet. Divja češnja je v znak ubogljivosti takoj povesila glavo. Roke so se ji tresle in srce ji je tako močno razbijalo, da bi skoraj zbudilo Christino. Vsa njena zbranost bi v hipu izpuhtela, če bi pogledala svojega moža. Zagotovo bi zajokala. To bi bilo seveda zelo naro-

be, saj bi tako razkazovanje čustev osramotilo Črnega volka. Pa tudi njen ugled bi trpel. Divja češnja je še vedno z vsem srcem ljubila moža, vendar so se okoliščine precej spremenile, odkar ga je nazadnje videla. Preden jo bo spet objel, bo moral sprejeti zelo pomembno odločitev. Poglavar je dvignil roke proti velikemu duhu. Njegove dlani je obsijalo sonce. To je bil znak. Po dolini se je razleglo veselo vzklikanje. Ko je Belega orla najprej objel poglavar, nato pa še njegov oče, je izbruhnil val navdušenja. Christina je bila še vedno v naročju Divje češnje. Čeprav je bila pokrita z bizonjo kožo, se je zaslišalo nekaj vznemirjenih vzdihov, ko so nekatere od žensk pod njo opazile živahno premikanje. Črni volk je objemal svojega sina in strmel v ženo. Divja češnja ga je na hitro oplazila s pogledom, in ko je videla njegov zadovoljni nasmeh, se je poskusila nasmehniti tudi ona. Sivi orel je nekajkrat odobravajoče prikimal, potem pa se je počasi napotil proti njej. Sveti mož je stal pred očiščevalnim šotorom in opazoval dogajanje. Zdaj je razumel, zakaj se mu v videnju nista prikazala obraza Belega orla ali Divje češnje. Toda polni pomen sanj se mu je še vedno vztrajno izmikal. »Potrpežljiv človek sem,« je zašepetal duhovom. »Zadovoljen bom tudi, če bodo darovi prihajali drug za drugim, ne vsi naenkrat.« Medtem se je množica okoli Divje češnje razmaknila in poglavarju naredila prostor. Bojevniki se niso zmeni-

li zanjo, vsi so se zbrali okoli Črnega volka in njegovega sina. Ženske pa so se pomaknile naprej in napele ušesa, da bi slišale, kaj ima poglavar povedati svoji hčeri. Nekateri najbolj navdušeni bojevniki so začeli vzklikati od veselja in predirljivi kriki so Christino dokončno prebudili. Punčki temno zavetje ni bilo najbolj všeč. Bizonjo kožo je vrgla s sebe ravno v trenutku, ko je Sivi orel pristopil k Divji češnji. Ni bilo čisto jasno, kdo je bolj presenečen. Christino je veliki možak, ki jo je pozorno opazoval, povsem prevzel. Bila pa je tudi malce zmedena, zato si je v usta spet vtaknila palec in se stisnila k materinim prsim. Sivi orel se sploh ni potrudil skriti osuplosti. Nekaj dolgih trenutkov je nepremično strmel v otroka, potem pa se je ozrl proti hčeri. »Veliko stvari nam boš morala pojasniti,« jo je nagovoril. Divja češnja se je nasmehnila. »Saj tudi nameravam, oče.« Christina je opazila materin nasmeh. Takoj je vzela palec iz ust in se začela radovedno ozirati naokoli. Ko je sredi množice uzrla brata, se je stegnila proti njemu. »Orel!« je zaklicala. Sivi orel je stopil korak nazaj in se obrnil proti vnuku. Christina je pričakovala, da bo brat pritekel k njej in jo pocrkljal. Ker se to ni zgodilo, se je poskušala izviti iz materinega objema. »Mama, moj Orel,« je zavekala. Divja češnja se ni zmenila zanjo. Zazrla se je v moža. Izraz na njegovem obrazu je bil trd in ravnodušen. Široko

se je ustopil in prekrižal roke na prsih. Slišal je, kako je Christina njegovo ženo poklicala mama. Otročiček je govoril sjujsko kot vsi otroci plemena Dakota njenih let, glas pa je bil dovolj močan, da ga je lahko slišala cela vas. Pritekla je Sončnica in prijateljici pomagala razjahati. Divja češnja ji je podala Christino in jo posvarila, naj jo dobro drži, a je bilo že prepozno. Punčka je zdrsnila na tla in pristala na zadnji plati. Še preden jo je katera od žensk lahko pobrala, je zgrabila nogo Sivega orla, se potegnila kvišku in stekla k bratu. Za njo se je razlegal navdušen otroški smeh. Nihče ni prav dobro vedel, kako naj se odzove na čudovito belopolto punčko. Nekaj starejših žensk je seglo proti njej in se hotelo dotakniti njenih zlatih kodrov, saj niso mogle brzdati radovednosti. Christina jim je ustregla in jim dovolila, da so jo božale po glavi. Stala je ob bratu, ga držala za roko, in čeprav mu je segala le malo nad kolena, je poskušala posnemati njegovo držo. Christini ni bilo mar, če se je dotikajo, jasno pa je pokazala svojo nejevoljo, ko se je kdo poskusil približati bratu. Ko ga je poglavar hotel še enkrat objeti, ga je odrinila in zavpila: »Moj Orel!« Divja češnja je bila zgrožena nad hčerinim vedenjem. Zgrabila jo je, se v zadregi nasmehnila Sivemu orlu in šep nila sinu: »Pojdi k očetu.« Črni volk se je nepričakovano obrnil in izginil v notranjost poglavarjevega šotora. Takoj ko so jo ločili od brata, je Christina začela jokati. Divja češnja jo je dvignila v naročje in jo zaman poskušala potolažiti. Hči je zakopala obraz v njen vrat in nemočno hlipala.

Okoli Divje češnje so se zbrale prijateljice. Nobena si ni drznila postavljati vprašanj o otroku, dokler ne bi najprej vsega pojasnila svojemu možu in Sivemu orlu, so pa smehljaje se božale punčko po njeni svileni beli koži. Ena ji je celo zapela uspavanko. Potem je njeno pozornost pritegnil vrač. Takoj je pohitela k njemu in se mu malce nerodno poklonila. »Dobrodošla doma, otrok moj,« jo je pozdravil sveti mož. Divja češnja ga je zaradi hčerinega joka komajda slišala. »Pogrešala sem te, Wakan,« je odvrnila. Christinino kričanje je paralo ušesa in Divja češnja jo je nežno zazibala. »Tiho, hči,« jo je poskušala potolažiti. »Punčka rjove kot levinja. Morda se bo sčasoma naučila …« Ustavil jo je pogled na vračev osupli izraz na obrazu. »Si bolan, Wakan?« ga je zaskrbljeno vprašala. Sveti mož je odkimal. Ko se je dotaknil Christine, so se mu tresle roke. »Njeni lasje imajo barvo bele strele,« je zašepetal. Christina se je nenadoma obrnila in se zazrla v vrača. Hitro je pozabila na svojo žalost in se možu čudnega videza, ki mu je iz glave poganjalo perje, celo nasmehnila. Divja češnja je poslušala vračevo sopenje. Res se ji je zdel bolan. »Moji hčeri je ime Christina, sveti mož,« je pojasnila. »Če nama bodo dovolili ostati, bo potrebovala dakotsko ime in tudi tvoj blagoslov.« »Levinja je,« je oznanil vrač. Čez obraz se mu je razlezel širok nasmeh. »Ostala bo, Divja češnja, naj te ne skrbi za tvojega otroka. Bizoni jo bodo varovali. Duho-

vi bodo spregovorili s tvojim očetom in možem tudi. Potrpežljiva bodi, otrok, potrpežljiva.« Divja češnja si je želela podrobneje izprašati vrača, toda njegovo voljo je morala upoštevati. Njegov odziv na deklico jo je zmedel. Vendar pa ni imela časa razmiš ljati o tem, saj je k njej pristopila Sončnica, jo prijela za roko in jo odpeljala proti domu. »Izčrpana si videti, Divja češnja, in zagotovo sta tudi lačni. Pridi v moj šotor, postregla vama bom s kosilom.« Divja češnja je prikimala in stopila za prijateljico. Ko so sedeli na mehkih kožah v Sončničinem šotoru, je najprej nahranila hčer, potem pa ji je dovolila raziskovati prostor. »Tako dolgo me ni bilo,« je zašepetala Divja češnja. »Zdaj pa, ko sem se vrnila, me mož ni prišel niti pozdravit.« »Črni volk te še vedno ljubi,« ji je odgovorila Sončnica. »Moj brat je ves čas žaloval za tabo.« Ker je Divja češnja ostala tiho, je prijateljica nadaljevala: »Za nas je tako, kot da bi vstala od mrtvih. Po napadu vaju z Belim orlom nikakor nismo mogli najti in mnogi so menili, da vaju je odnesla reka. Črni volk tega ni hotel verjeti. Bojevnike je popeljal v napad proti odpadnikom in upal, da te bo našel v njihovem poletnem taboru. Ko se je vrnil brez tebe, je bil povsem zlomljen. Zdaj pa si se vrnila, Divja češnja, čeprav si s seboj pripeljala otroka drugega moškega.« Sončnica se je ozrla proti Christini. »Saj veš, kako tvoj mož sovraži bele ljudi. Zato te ni prišel pozdravit. Zakaj si posvojila tega otroka? Kaj se je zgodilo njegovi materi?«

»Mrtva je,« je odgovorila Divja češnja. »Dolga zgodba je in sama veš, da jo moram najprej povedati možu ter poglavarju. Samo nekaj ti lahko povem,« je dodala z grenkim glasom. »Če se bo pleme odločilo, da Christine ne bo sprejelo, bom morala oditi tudi jaz. Zdaj je moja hči.« »Toda belopolta je,« je ugovarjala Sončnica, ki jo je neomajno stališče Divje češnje kar malo presenetilo. »Opazila sem, kakšne barve kožo ima,« je smeje odvrnila Divja češnja. Sončnica se je ob prijateljičini šali olajšano zasmejala in Christina jo je takoj posnemala. »Čudovit otrok je,« je pripomnila. »Čisto srce bo imela, enako kot njena mati,« je rekla Divja češnja. Sončnica se je obrnila in rešila glinen vrč, do katerega se je pravkar dokopala Christina. Divja češnja ji je pomagala pobrati zdravilna zelišča, ki so se raztresla po tleh. »Zelo radoveden otrok je,« je opravičujoče pripomnila. Sončnica se je spet zasmejala. Šotor je bil videti, kot bi skozenj privršal vihar. Otrok jo je tudi tokrat posnemal. »Nemogoče je ne imeti rad tako veselega otroka,« je ugotovila Sončnica. Toda nasmeh ji je izginil z obraza, ko je dodala: »Toda tvoj mož … Saj veš, da je nikoli ne bo sprejel.« Divja češnja se ni hotela prepirati s prijateljico, vendar je sama pri sebi molila, da bi se motila. Črni volk bi Christino moral sprejeti za svojo hčer. Obljube, ki jo je dala Christinini materi, ne bi mogla do konca izpolniti brez njegove pomoči.

Sončnica se ni mogla upreti skušnjavi in je želela deklico malo popestovati. Segla je proti njej, otrok pa se ji je izmuznil in se skobacal v naročje Divje češnje. »Za nekaj minut bi šla počivat, če boš tako prijazna in popazila na Christino. Toda svarim te,« je dodala, ko je prijateljica vneto prikimala, »težave se kar lepijo nanjo. Preveč radovedna je, da bi jo bilo česa strah.« Sončnica je odšla iz šotora vprašat svojega moža za dovoljenje, ali bi smeli Divja češnja in Christina ostati pri njima. Ko se je vrnila, je Divja češnja že trdno spala. Christina se ji je privijala k trebuhu, mati pa jo je z eno roko objemala. Tudi punčka je trdno spala. Sesala je palec in oči si je pokrila z materino kito. Spali sta več ur. Ko je Divja češnja hčer odpeljala k reki, da bi se umili, je sonce ravno zahajalo. Sončnica jima je sledila s svežimi oblačili v rokah. Otrok je oboževal vodo. Dan je bil vroč in soparen, zato je punčka veselo čofotala po osvežujoče hladni reki. Materi je brez večjega cirkusa dovolila celo, da ji je umila lase. Divja češnja je s hčerjo ravno prišla iz vode, ko se je nenadoma pojavil Črni volk. Z rokami, uprtimi v boke, je izzivalno stal na rečnem obrežju, a Divja češnja je v njegovih očeh kljub vsemu opazila nežnost. Ta izraz naklonjenosti jo je zmedel. Obrnila se je proč ter oblekla sebe in otroka. Črni volk je počakal, dokler ni končala, potem pa sestri pomignil, naj otroka odpelje proč. Punčka je na ves glas kričala, toda Divja češnja se ukazu ni upirala. Vedela je, da bo Sončnica za Christino dobro poskrbela.

Ko sta bila sama, se je obrnila k možu. S tresočim glasom mu je začela pripovedovati, kaj se je dogajalo, odkar so jo ugrabili. »Najprej sem mislila, da naju hoče Sivi oblak obdržati zaradi trgovanja s tabo. Vedela sem, da se močno sovražita, toda nisem si mislila, da naju namerava ubiti. Jezdili smo več dni – in tudi noči, če je bila mesečina dovolj svetla – in nazadnje smo se utaborili nad dolino, skozi katero je vodila belska pot. Dotikal se naju je le Sivi oblak. Pred drugimi se je bahal, da bo lastnoročno ubil tvojega sina in ženo. Za svojo sramoto je krivil tebe.« Ko je Divja češnja premolknila, je Črni volk prikimal, vendar ni rekel ničesar. Globoko je zajela sapo in nadaljevala: »Najinega sina je pretepal tako dolgo, dokler se mu ni zdelo, da je mrtev. Potem se je spravil nadme.« Zlomila se je. Obrnila se je proti reki. »Izkoristil me je tako, kot moški izkoristi žensko, ki ga ne mara,« je zašepetala. Potem je od sramu zajokala, saj se ji je ob spominih trgalo srce. Črni volk jo je nežno stisnil v objem, v katerem se je hitro pomirila. Potem se mu je izvila, čeprav si je še kako želela, da bi se lahko stiskala k njegovim prsim, vendar je vedela, da mu mora povedati preostanek zgodbe, šele potem bo lahko poiskala tolažbo pri njem. »Ko so spodaj zagledali vozove, so se začeli prepirati. Čeprav je bil Sivi oblak proti, so se drugi odločili, da bodo napadli belce in se polastili njihovih konjev. On se napada ni udeležil, saj je bil besen, ker ga niso hoteli ubogati.«

Divja češnja ni imela moči za nadaljevanje. Tiho je hlipala. Črni volk je nekaj časa čakal, potem pa jo je než no prijel za ramena, jo obrnil k sebi in ji obrisal solze z lic. »Povej mi do konca,« jo je spodbudil z glasom, než nim kot poletna sapica. Divja češnja je prikimala. Poskušala se mu je izviti, a jo je trdno držal. »Sin se je prebudil in začel stokati, saj je trpel neznosne bolečine. Sivi oblak je pohitel k njemu, v roke vzel nož in ga nameraval ubiti. Začela sem kričati in približala sem se, kolikor so mi dovoljevale vrvi, s katerimi sem bila zvezana. Preklinjala sem ga, ker sem hotela njegov bes preusmeriti nase. Moj načrt je bil uspešen. S pestjo me je udaril tako močno, da sem padla po tleh in se onesvestila. Ko sem spet odprla oči, je ob meni klečala belka. V naročju je držala Belega orla, njena hči Christina pa je spala na tleh poleg nje. Pomislila sem, da se mi blede, dokler ni sin odprl oči in me pogledal. Bil je živ. Belka ga je rešila, mož moj. V hrbtu Sivega oblaka je tičal njen nož. Nisem vedela, od kod se je vzela, dokler se nisem spomnila vozov spodaj v dolini. Zaupala sem ji že od vsega začetka, predvsem zaradi načina, kako je držala najinega sina. Rotila sem jo, naj ga odpelje proč, še preden bi se bojevniki vrnili. Ženska me ni hotela zapustiti, pa naj sem jo še tako prepričevala. Pomagala mi je zlesti na konja, mi podala sina, potem pa naju je, s svojo hčerjo v naročju, odpeljala v gozd. Dokler se veliko ur pozneje nismo ustavili, ni spregovorila niti besede. Duhovi so nam bili tisti dan naklonjeni, saj nam odpadniki niso sledili. Jessica, belopolta ženska, je menila,

da so jih pobili v napadu. Visoko v hribih smo si zgradili kolibo in tam prezimili. Jessica je ves čas skrbela za nas. Govorila je podobno angleščino kot misijonarji, čeprav so nekatere besede zvenele zelo čudno. Ko sem ji to omenila, mi je povedala, da prihaja iz daljne dežele, ki se imenuje Anglija.« »Kaj se je zgodilo s to žensko?« je vprašal Črni volk. »Ko je prišla pomlad, si je Beli orel že dovolj opomogel za potovanje. Jessica je s Christino nameravala oditi v svojo dolino, jaz pa se s sinom vrniti k tebi. Dan pred predvidenim odhodom se je odpravila pobrat pasti, ki jih je nastavila. Ni je bilo nazaj, zato sem jo odšla iskat. Bila je mrtva,« je zašepetala Divja češnja. »Presenetil jo je medved. To je bila strašna smrt, bila je razmrcvarjena in komaj sem jo prepoznala. Črni volk, ni si zaslužila take smrti.« »In zato si s seboj pripeljala belega otroka?« je vprašal Črni volk, čeprav je bil odgovor na dlani. »Z Jessico sva v srcu postali sestri. Povedala mi je vse o svojem življenju, jaz pa njej. Potem sva se zaobljubili. Prisegla je, da bo pripeljala Belega orla nazaj k tebi, če bi se mi kaj zgodilo. Tudi jaz sem prisegla.« »Bi rada Christino odpeljala nazaj k belcem?« je vprašal Črni volk. »Najprej jo moram vzgojiti,« je odvrnila. Črni volk jo je osuplo pogledal. Za trenutek je premolknila, nato pa nadaljevala: »Jessica ni hotela, da bi se Christina vrnila v Anglijo, dokler ne bi odrasla. Mož moj, iz Christine morava narediti močno žensko, da bo lahko preživela, ko se bo vrnila k svojim ljudem.«