Eleganca jeza by Mozaik knjiga

BARBERY_Eleganca jeza.pdf

2/18/10

9:41:41 AM

»Ime mi je Renée. Stara sem štiriinpetdeset let. Že sedemindvajset let delam kot hišnica na ulici Grenelle številka 7. Sem vdova, majhna, grda, okrogla, na nogah imam kurja očesa. Nisem študirala, vedno sem bila revna, neopazna in nepomembna …« »Stara sem dvanajst let, stanujem na ulici Grenelle številka 7, v stanovanju bogatašev. Jaz sem se že odločila. Kmalu bom zapustila otroštvo in čeprav vem, da je življenje farsa, mislim, da ne bom mogla zdržati do konca. Zaradi teh razlogov sem sprejela odločitev: ob koncu tega šolskega leta, na moj trinajsti rojstni dan, 16. junija, bom naredila samomor.«

Profesorica filozofije Muriel Barbery (1969) se je v Franciji najprej predstavila z romanom Poslastica, svetovno slavo pa požela z Eleganco ježa, ki so jo prevedli v številne jezike in jo doslej prodali v več kot milijon izvodih. ROMAN 2010 Richard Yates KROŽNA CESTA Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL John le Carré NAJBOLJ ISKAN MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Stanovanjski blok. Majhen prostor za vratarico Renée Michel in razkošno stanovanje za Palomo Josse. Videz: vdovo Renée imajo stanovalci za neotesano kmetico, Palomo pa za zaprto, omejeno deklico. Resnica: vratarica je kultivirana in izobražena, Paloma pa zelo inteligentna in odločena končati svoje življenje. A ko se na ulico Grenelle št. 7 priseli Japonec Kakuro Ozu, se trikotnik nenavadnih usod neločljivo poveže … Če bi znala, česar ne znam, če bi znala pisati romane, bi hotela napisati takega, kot je Muriel Barbery Eleganca ježa. Inteligenten, duhovit filozofski roman o pomenu lepote v tem nelepem svetu. O lovljenju vedno v nikoli. Oda umetnosti in hvalnica ljudem, ki zares vidijo. Ni mogoče ljubiti brez odprtega pogleda in mogoče je umreti v miru z očmi, ki imajo lepoto pod vekami. Aristokratska pisava, ki zmore zunajčasnost, čarobno bralsko dogodje, da so me solze oblile. Fascinanten roman! Manca Košir, publicistka 24,94 €

ELEGANCA JEZA oprema.indd 1

2/18/10 2:03:23 PM

1 Kdor seje hrepenenje »Marx je popolnoma spremenil moj pogled na svet,« je danes zjutraj povedal Pallièresov fantič, ki mi ponavadi ne nameni niti besede. Antoine Pallières, obetavni dedič stare dinastije industrialcev, je sin enega mojih osmih delodajalcev. Čisto sveža eruk tacija vladajoče korporativne elite, ki se razmnožuje samo z lastnim in brezgrešnim kolcanjem, je ves žarel zaradi svojega odkritja, ki ga je navrgel mimogrede, ne da bi sploh pomislil, da bi dejansko lahko razumela, o čem govori. Kaj pa lahko razume delovno ljudstvo v Marxovih delih? Branje je zahtevno, slog privzdignjen, proza subtilna, teza kompleksna. In takrat bi se čisto po neumnosti skoraj izdala. »Morate prebrati Nemško ideologijo,« sem rekla temu idiotu v temno zelenem marsovčku. Treba je prebrati Nemško ideologijo, da bi razumeli Marxa in njegovo zmoto. To je antropološka osnova, na kateri bodo zgrajene vse zahteve po novem svetu in kjer za vrhovno goto9

vost velja: ljudje, ki se pogubljajo s svojimi željami, bi storili bolje, če bi se držali lastnih potreb. V svetu, v katerem bo hybris želje ukročena, se bo lahko rodila nova družbena ureditev, očiščena bojev, zatiranj in zlonosnih hierarhij. »Kdor seje hrepenenje, žanje zatiranje,« sem malone zamrmrala, kot da me posluša samo moj maček. Ampak Antoine Pallières z odvratnimi, mladimi brki, v katerih ni zaslediti nič mačjega, negotovo strmi vame zaradi mojih čudnih besed. Seveda me reši, kot ponavadi, nezmožnost živih bitij, da bi verjela tistemu, kar podira okvire njihovih omejenih mentalnih navad. Hišnice že ne berejo Nemške ideologije, zato seveda niso sposobne citirati 11. teze o Feuerbachu. Poleg tega pa hišnica, ki bere Marxa, zagotovo naklepa prevrat, svojo dušo je prodala hudiču, ki se imenuje CGT.1 Da bi lahko brala Marxa za lastni dvig duha, je nespodobnost, ki si je buržuj ne more zamisliti. »Lepo pozdravite mamo,« zamomljam, medtem ko mu zapiram vrata pred nosom v želji, da bi moč tisočletnih predsodkov prekrila neskladnost obeh mojih stavkov.

Confédération générale du travail: Zveza svobodnih sindikatov. (Op. prev.)

2 Čudeži umetnosti Ime mi je Renée. Stara sem štiriinpetdeset let. Že sedemindvajset let delam kot hišnica na ulici Grenelle številka 7, v lepi mestni vili z notranjim dvoriščem in vrtom, ki je razdeljena na osem ogromnih razkošnih naseljenih stanovanj. Sem vdova, majhna, grda, okrogla, na nogah imam kurja očesa in, če je verjeti nekaterim samozateženim jutrom, mamutov zadah. Nisem študirala, vedno sem bila revna, neopazna in nepomembna. Živim s svojim mačkom, velikim in lenim mač konom, katerega omembe vredna posebnost je, da mu za udarjajo tačke, kadar je vznemirjen. Ne on ne jaz se nič kaj posebno ne trudiva, da bi pripadala družabnemu krogu svoje vrste. Ker sem redko prijazna, čeprav vedno dosledno vljudna, me ljudje ne marajo, a me vseeno prenašajo, saj tako zelo ustrezam tistemu, kar je družbeno mnenje nakopičilo v vzorčen primer hišnice; sem le eno od mnogih kolesij, ki vrtijo veliko univerzalno iluzijo, v kateri se zlahka razreši smisel življenja. In ker je nekje zapisano, da so hišnice stare, grde in 11

sitne, je v pročelje istega bedastega nebesnega svoda z ognjenimi črkami tudi vgravirano, da imajo debele, muhaste mačke, ki na blazinah v nakvačkani prevleki dremuckajo ves dan. Za hišnice prav tako velja, da v nedogled gledajo televizijo, medtem ko njihovi debeli mački dremajo, hišna veža pa zagotovo diši po obari, zeljni juhi ali domačem kasuleju. Imam neverjetno srečo, da sem hišnica zelo razkošne stanovanjske hiše. Grozno ponižujoče je bilo zame, da sem bila primorana kuhati omenjene odvratne jedi, zato mi je bilo v neznansko olajšanje – ki sem ga po svojih najboljših močeh skrila pod videz prisiljene poslušnosti –, ko je gospod de Broglie, državni svetovalec iz prvega nadstropja, posredoval pri tej stvari (posre dovanje, ki ga je svoji ženi opisal kot »vljudno, a odločno«, da bi iz skupnega bivanja pregnal ta plebejski smrad). To se je zgodilo pred sedemindvajsetimi leti. Od takrat naprej grem vsak dan k mesarju kupit rezino gnjati ali telečja jetra in jih zatlačim v svojo mrežasto vrečo med paket rezancev in šop korenja. Ustrežljivo razkazujem to hrano revežev – ki ima zdaj višjo vrednost zaradi dragocene lastnosti, da ne za udarja –, ker sem revna v hiši bogatašev, in to razkazovanje sočasno nahrani oba: obče sprejet kliše in mojega mačka Leva, ki je debel le zaradi sicer meni namenjenih obrokov. Lev se glasno baše s svinjino in makaroni z maslom, medtem ko lahko jaz – brez motenj zaradi vonja in ne da bi kdo kaj posumil – nasitim lastno ljubezen do kulinarike. 12

Veliko težje je bilo vprašanje televizije. Ko je bil moj mož še živ, sem se navadila nanjo, saj je stalnost njegovega gledanja televizije meni olajšala težavno delo. Hrup te reči je prihajal na hodnik hiše, kar je zadoščalo za ohranitev igre družbenih hierarhij, za vzdrževanje videza, za katerega sem si po Lucienovi smrti morala zelo prizadevati. Še živeči mož me je osvobajal te krivične dolžnosti, s smrtjo pa je odnesel s seboj svojo pomanjkljivo izobrazbo, nepogrešljiv obrambni zid pred sumničavostjo ljudi. Rešitev sem našla v neobstoječem zvoncu. Odslej me je zvonjenje, povezano z infrardečim mehanizmom, opozarjalo na prihode in odhode v veži; gumb, ki bi zahteval, da nanj zvonijo mimoidoči in me opozorijo na svojo prisotnost, je bil zato nepotreben, pa čeprav sem bila daleč stran od njih. V takih primerih sem namreč v zadnji sobi, kjer preživljam največ svojega prostega časa; na varnem pred hrupom in vonji, ki mi jih nalaga moje stanje, lahko živim, kakor mi srce poželi, ne da bi bila prikrajšana za življenjsko pomembne informacije vsakega stražarja: kdo pride ali kdo gre, s kom in ob kateri uri. Tako so stanovalci, ko so prečkali vežo, slišali pridušene glasove, po katerih prepoznamo prižgano televizijo, in so si, bolj zaradi omejene kakor bujne domišljije, izoblikovali podobo hišnice, zleknjene pred televizijskim sprejemnikom. Medtem ko sem jaz, udobno nameščena v svoji duplini, vedela, če je kdo šel mimo, čeprav nisem ničesar slišala. V sosednji sobi je 13

bilo namreč kukalo, ki gleda na stopnišče, in tako sem se lahko, dobro skrita za belim muslinom, diskretno pozanimala o identiteti mimoidočega. S prihodom videokaset in pozneje božanstva DVD so se okoliščine korenito spremenile, bolj v korist moji blaženosti. Ker ni običajno, da hišnico spravi v dobro voljo Smrt v Benetkah ali da iz njenega stanovanja uhaja Mahler, sem posegla v težko privarčevane zakonske prihranke in si kupila še en sprejemnik, ki sem ga namestila v svoje skrivališče. Tako je televizija v stanovanju, varuhinja mojih skrivnih dejavnosti, lahko na ves glas igrala, ne da bi do mene prihajale neumnosti, namenjene kokošji pameti, medtem ko sem sama v zadnji sobi vsa iz sebe s solznimi očmi stala pred čudeži Umetnosti.

Globoka misel št. 1

Za zvezdami se gnati v okrogli posodi za zlate ribice pristati Včasih si odrasli vzamejo čas, da se usedejo in se zamislijo nad po lomijo svojega življenja. Nato se pritožujejo, ne da bi razumeli; kot muhe, ki se nenehno zaletavajo v isto šipo, letajo sem ter tja, trpi jo, hirajo, postanejo potrti in se sprašujejo o spletu okoliščin, ki so jih pripeljale tja, kamor si niso želeli. Najpametnejši med njimi obračajo svojo slabost celo v religijo: ah, prezira vredna praznina meščanskega življenja! Takšni ciniki pogosto večerjajo za očetovo mizo: »Kaj so postale sanje naše mladosti?« sprašujejo brez neza dovoljstva in iluzij. »Odletele so in življenje je pasje.« Sovražim to zlagano lucidnost, ki pride s starostjo. V resnici so takšni kot vsi drugi – otroci, ki ne razumejo, kaj se jim je zgodilo, in ki se pretvar jajo, da so veliki in močni, čeprav bi najraje zajokali. Pa je tako preprosto razumeti. Narobe je to, da otroci verjame jo besedam odraslih, ko pa postanejo odrasli, se maščujejo s tem, da zavajajo svoje lastne otroke. »Življenje ima smisel, ki ga razu mejo le odrasle osebe,« je splošno veljavna laž, v katero so vsi pri siljeni verjeti. Ko odrasteš in razumeš, da to ni res, je že prepozno.

Skrivnost ostane nedotaknjena, vso svojo moč si že zdavnaj zapra vil za neumnosti. Ne preostane ti drugega, kot da se pretvarjaš, da si, kolikor se le da, neobčutljiv, medtem ko si skušaš prikriti dej stvo, da ne najdeš nobenega smisla svojemu življenju in zavajaš lastne otroke v želji, da bi tako laže prepričal samega sebe. Vsi naši družinski znanci so ubrali isto pot: mladost, v kateri so poskušali najbolje unovčiti svojo inteligenco, kot limono izžeti štu dijska leta, da bi si zagotovili prostor med elito, potem pa so se z osuplim izrazom na obrazu spraševali vse življenje, zakaj so takšna upanja končala v tako ničevi eksistenci. Ljudje stremijo za zvezda mi, končajo pa v okrogli posodi kot zlate ribice. Sprašujem se, ali ne bi bilo veliko laže, da bi že od samega začetka otroke učili, da je življenje nesmiselno. To bi otroštvu odvzelo nekaj lepih trenutkov, odraslim pa bi prihranilo precej časa – pri čemer ne upoštevamo dejstva, da bi se tako lahko izognili vsaj eni travmatični izkušnji, tisti v okrogli posodi. Stara sem dvanajst let, stanujem na ulici Grenelle številka 7, v stanovanju bogatašev. Moji starši so premožni, moja družina je bogata, kar pomeni, da sva tudi medve s sestro praktično bogati. Moj oče je poslanec, pred tem je bil minister: gotovo bo končal na visokem stolčku in praznil vinsko klet rezidence v mestnem dvor cu de Lassay.2 Moja mama ... No ja, moja mama ni ravno najbolj bi stra, vendar je izobražena. Ima doktorat iz književnosti. Vabila na večerje piše brez napak in ves čas nas utruja z literarnimi primerja

Hôtel de Lassay: pariška rezidenca predsednika Narodne skupščine. (Op. prev.)

vami (»Colombe, ne obnašaj se spet kot gospa de Guermantes«, »Ljubica moja, ti si prava Sanseverina«). Kljub vsej tej sreči in bogastvu že zelo dolgo vem, da je zadnja postaja okrogla posoda za zlate ribice. Kako to vem? Dejstvo je, da sem zelo pametna. Celo izjemno pametna. Že samo če pogleda mo otroke moje starosti, zija med nami prepad. Ker nimam preti rane želje, da se me opazi, in ker kot nadpovprečen otrok v naši družini, kjer je inteligenca najvišja vrednota, ne bi imela nikoli miru, se v šoli trudim zmanjšati svoje sposobnosti, a sem kljub temu še vedno prva. Človek bi mislil, da se bo meni, ki sem pri dvanajstih letih na ravni študenta, preprosto pretvarjati, da sem običajne pameti. Ah, kje pa! Prav namučiti se je treba, da si videti bolj neumen, kot si v resnici. Nekako pa mi to vseeno pomaga, da ne umrem od dolgčasa: ves čas, ki ga ne porabim za učenje in ra zumevanje, usmerim v oponašanje povprečno dobrih učencev: njihovega načina vedenja, odgovorov, napredovanja, skrbi in majhnih napak. Preberem čisto vse, kar napiše Constance Baret, druga v razredu, pri matematiki, francoščini in zgodovini, ter tako izvem, kaj moram narediti: pri francoščini vrsto med seboj pove zanih besed brez pravopisnih napak, pri matematiki mehansko reproduciranje nesmiselnih operacij in pri zgodovini z vezniki po vezano zaporedje dejstev. Tudi če naredimo primerjavo z odrasli mi, sem bistrejša od velike večine. Tako pač je. Nič kaj posebno ni sem ponosna na to, ker nisem taka po svoji zaslugi. Vendar pa zagotovo vem, da v okroglo posodo z ribicami ne grem. Zelo dobro sem premislila to odločitev. Celo za takšnega človeka, kot

sem jaz – pametna, nadarjena za učenje, tako drugačna od drugih in sposobnejša od velike večine –, je življenjska pot v celoti zarisa na in to je tako žalostno, da bi se še kamen razjokal: zdi se, kot da nihče ni razmišljal o dejstvu, da je življenje nesmiselno; nobene večje vrednosti nima, če ti v njem, namesto da propadeš, uspe. Je le bolj udobno. In poleg tega mislim, da lucidnost zagreni uspeh, medtem ko povprečnost vedno dopušča upanje. Jaz sem se že odločila. Kmalu bom zapustila otroštvo in čeprav vem, da je življenje farsa, mislim, da ne bom mogla zdržati do kon ca. V svojem bistvu smo ljudje programirani, da verjamemo v tisto, česar ni, saj smo živa bitja; ne želimo trpeti. Vse moči porabimo, da se prepričamo o obstoju stvari, za katere se je vredno potruditi, in da ima zaradi tega življenje smisel. Čeprav sem zelo bistra, ne vem, koliko časa se bom še lahko borila proti takšni biološki naravnano sti. Ali bom še vedno zmožna soočenja z občutkom nesmisla, ko bom prestopila v divjo dirko odraslih? Mislim, da ne. Zaradi teh ra zlogov sem sprejela odločitev: ob koncu tega šolskega leta, na moj trinajsti rojstni dan, 16. junija, bom naredila samomor. Pozor, tega ne mislim obešati na veliki zvon, kot da bi šlo za dejanje po guma ali kljubovanja. In seveda mi je veliko do tega, da nihče ni česar ne posumi. Odrasli imajo do smrti histeričen odnos, napih njen čez vsako zdravo mero, iz nje delajo strašen cirkus, ko pa je dejansko smrt le najbanalnejši dogodek na svetu. Kar se mene tiče, stvar sama po sebi sploh ni pomembna, pomemben je način. Japonski del mene se seveda nagiba k sepukuju. Ko rečem japon ski del mene, s tem mislim na svojo ljubezen do Japonske. Hodim

v sedmi razred in sem, jasno, vzela japonščino kot drugi tuji jezik. Učitelj japonščine ni ravno izvrsten, ko govori francosko, požira besede in nenehno se praska po glavi, kakor da bi bil zbegan; ima mo pa precej dober učbenik in od prvega šolskega dne do danes sem že zelo napredovala. Upam, da bom čez nekaj mesecev že lahko brala svoje najljubše mange v originalu. Mami ne razume, kako tako-nadarjena-deklica-kot-ti lahko bere mange. Nisem se niti malo potrudila, da bi ji razložila, da »manga« v japonščini pre prosto pomeni »strip«. Misli si, da sem zasvojena s subkulturo, in jaz je ne prepričujem o nasprotnem. Skratka, čez nekaj mesecev bom mogoče že lahko brala Tanigučija v japonščini. In tako pride mo nazaj na našo temo: to se mora zgoditi pred 16. junijem, saj bom 16. junija naredila samomor. Ampak ne bom naredila sepu kuja. Bilo bi dejanje smisla in lepote, samo ... no ja ... nikakor si ne želim trpeti. Dejansko ne bi prenesla trpljenja; ko se odločimo umreti, ker se nam zdi, da naša odločitev ustreza naravnemu redu stvari, je treba to napraviti nežno. Smrt mora biti lahen prehod, mehak zdrs k počitku. Obstajajo ljudje, ki naredijo samomor tako, da se vržejo skozi okno iz četrtega nadstropja ali da popijejo vare kino ali pa se celo obesijo. Kakšen nesmisel! Tako početje se mi zdi prav nespodobno. Čemu potem umreti, če je treba trpeti? Jaz sem skrbno predvidela svoj konec; že celo leto namreč vsak mesec je mljem po eno uspavalno tableto iz škatlice na mamini nočni oma rici. Tako zelo veliko jih poje, da bi ji lahko vsak dan vzela eno, pa ne bi niti opazila, a sem se rajši odločila za izjemno previdnost. Ni česar ne smem prepustiti naključju, saj gre za odločitev, ki bi jo

malokdo razumel. Težko si je predstavljati hitrost, s katero se ljudje zoperstavijo načrtom, ki so vam najbolj pri srcu, v imenu neumno sti kot »smisel življenja« ali »ljubezen do bližnjega«. Ah, in na kon cu še: »svetost otroštva«. Počasi se torej približujem datumu 16. junij in ni me strah. Mor da vendar nekaj stvari obžalujem. Toda svet, tak, kakršen je, ni ustvarjen za princese. Kljub temu pa samo zato, ker smo se name nili umreti, sploh še ni rečeno, da moramo vegetirati kot kakšna rastlina. Ravno nasprotno. Ni pomembno to, da umremo in koliko smo stari, ko umremo, temveč kaj počnemo v trenutku, ko umira mo. Pri Tanigučiju junaki umrejo, ko plezajo na Everest. Ker sama nimam nobene možnosti, da bi zavzela K2 ali Grandes Jorasses pred 16. junijem, bo moj osebni Everest intelektualni napor. Zasta vila sem si cilj, da bi imela čim več globokih misli in bi jih zapisova la v ta zvezek: če nič nima smisla … naj se vsaj duh temu zoper stavi, mar ne? A ker imam močno nagnjenje do Japonske, sem dodala pogoj: globoka misel mora biti zapisana v obliki kratke pe smi na japonski način – v haikuju (trije verzi) ali tanki (pet verzov). Moj najljubši haiku je Bašov. Koča ribiča – pomešani med rakce čuj, črički, črički! 3 3 Mala antologija japonske lirike, prevedel Mart Ogen, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975, str. 63. (Op. prev.)

BARBERY_Eleganca jeza.pdf

2/18/10

9:41:41 AM

ELEGANCA JEZA oprema.indd 1

2/18/10 2:03:23 PM

Ne, tole pa že ni okrogla posoda za zlate ribice, ne, to je po- ezija! A v svetu, v katerem živim, je manj poezije kot v japonski ribi ški koči. Se vam zdi normalno, da štiri osebe živijo na štiristo kva dratnih metrih, medtem ko na tisoče ljudi, in morda med njimi kakšni prekleti pesniki, nimajo spodobnega bivališča in se jih pet najst stiska na dvajsetih kvadratnih metrih? Ko smo poleti v poro čilih slišali o poginulih Afričanih, ker je izbruhnil ogenj na stopni šču njihove revne zgradbe, se mi je utrnila misel. Ti Afričani imajo okroglo posodo pred nosom ves dan, pa ji samo skozi pripovedo vanje zgodb ne morejo ubežati. Toda moji starši in Colombe si do mišljajo, da plavajo v oceanu, ker živijo na štiristo kvadratnih me trih, natrpanih s pohištvom in slikami. Šestnajstega junija torej nameravam malo osvežiti njihov ribji spomin: podtaknila bom ogenj v stanovanje (z vžigalnikom za žar). Ne razumite me napak, nisem zločinka: storila bom to, ko ne bo nikjer nikogar (16. junij pride na soboto in v soboto popoldne gre Colombe k Tibèru, mami na jogo, oči v svoj klub in jaz edina ostanem doma), evakuirala bom mački skozi okno in dovolj zgo daj obvestila gasilce, da ne bo žrtev. Potem bom mirno odšla spat k babici z uspavalnimi tabletami. Brez stanovanja in hčerke bo moja družina morda pomislila na vse tiste mrtve Afričane, se vam ne zdi?