Emblem izdajalca by Mozaik knjiga

nutno je časopisni kolumnist, pred tem pa je kot novinar sodeloval pri več španskih radijskih in televizijskih programih. Prva dva romana, Božji vohun (2007) in Pogodba z Bogom, sta mu prinesla mednarodno slavo, saj sta izšla v več kot 40 državah in v milijonski nakladi. Jurado se uvršča med najuspešnejše mlade španske avtorje.

Gibraltarska ožina leta 1940. V hudem viharju kapitan González reši skupino nemških brodolomcev. Pred izkrcanjem mu vodja Nemcev hvaležno podari zlat emblem. Iz pogovora z brodolomci si kapitan zapomni dve besedi: izdajstvo in rešitev. Dvainšestdeset let pozneje se emblem znajde v rokah kapitanovega sina. Okoli emblema se vrti zgodba Münchenčana Paula, mlade sirote, ki v obdobju med obema vojnama z mamo živi pri stricu, baronu von Schroederju, in njegovi družini. Ko po naključju odkrije, da je oče umrl nenavadne smrti, se odloči stvar raziskati. Tudi zaljubljenost v Alys, neustrašno judovsko fotografinjo, Paula ne odvrne od odločenosti, da izve, kaj se je v resnici zgodilo z očetom. Ne ve pa, da bo preiskovanje prineslo nepredvidljive posledice in za vedno spremenilo usodo ljudi okoli njega. Prostozidarstvo, nacizem, ljubezen in izdajstvo se prepletajo v trilerju, ki pripoveduje o iskanju resnice in visoki ceni, ki jo je treba plačati za to, da jo najdeš. 29,95 €

EMBLEM IZDAJALCA oprema.indd 1

EMBLEM IZDAJALCA

1977) je nagrajeni novinar in pisatelj. Tre-

JUAN GÓMEZ-JURADO

Foto: © Jacobo Gayo

J U A N G Ó M E Z - J U R A D O (Madrid,

JUAN GÓMEZ-JURADO

EMBLEM IZDAJALCA Strašna skrivnost. Tragična ljubezen. Uničevalsko maščevanje.

3/5/10 10:44:56 AM

Izdajstvo in umor sta od pamtiveka, ko dva hudiča vprežena v en voz, garála vkup, in ker je to umevno, pač nista vzbujala začudenja; zdaj pa, ko zoper ves naravni red si z njima ti se zvezal, svet strmi. Kdo ve, kateri zviti vrag te je tak nečloveško spridil, a za to, kar je napravil, ga pekèl slavi … William Shakespeare Henrik V., 2. dejanje, II. prizor

(prevedel Matej Bor, 1959, Slovenska matica)

Prolog Gibraltarska ožina 12. marec 1940 Ko ga je val zabrisal na krov, se je kapitan González nagonsko oprijel za les ter si posnel kožo na roki od zgoraj navzdol. Desetletja pozneje, ko je postal eden od najuglednejših knjigarnarjev v Vigu, ga je vsakič znova spreletel srh ob spominu na to noč, ki je bila najstrašnejša in najneobičajnejša v vsem njegovem življenju. Ko je star in sivolas sedel v naslanjaču, je v ustih spet začutil okus krvi, solitra in strahu, zaslišal hrumenje vuelcatontosa, tega visokega izdajalskega vala, ki se dvigne v manj kot dvajsetih minutah in za katerega ožinski mornarji – in njihove vdove – vedo, da se ga morajo bati; in pred očmi zagledal nekaj, kar preprosto ne bi smelo biti tam. Ko je to uzrl, je kapitan popolnoma pozabil, da je motor na koncu svojih moči, da njegovo posadko sestavlja zgolj sedem mož, pa čeprav bi jih moralo biti najmanj enajst, in da je on edini med njimi, ki mu med nevihto ni slabo. Pozabil 7

je, da se je hotel znesti nad njimi, ker ga niso zbudili, ko se je začel direndaj. Prijel se je za okroglo strešno okno, da se je lahko obrnil, in obstal nasproti poveljniškega mostu. Jezno je izbruhnil prav takrat, ko se je vsula ploha, zaradi katere je bil krmar v hipu do kože premočen. »Roca, stran od krmila!« je zavpil krmarju in ga odrinil. »Navaden nesposobnež ste.« »Kapitan, jaz ... Ukazali ste nam, naj vas ne motimo, razen če se topničarka začne potapljati, gospod.« Njegov glas je drhtel. Kar je natanko to, kar se bo vsak hip zgodilo, je pomislil kapitan in zmajal z glavo. Večina mož njegove posadke je preživela vojno, ki je opustošila deželo. Ni jih mogel kriviti, ker niso začutili, da prihaja vuelcatontos, tako kakor nihče ne bi mogel kriviti njega, če bi ladjo zdaj samo obrnil in jo tako rešil. Najbolj pametno bi bilo, da se ne bi vznemirjal zaradi tega, kar je pravkar videl. Kajti druga možnost bi bila čisti samomor. Samo norec bi storil kaj takega. In ta norec sem jaz, je prešinilo Gonzáleza. Roca ga je pogledal z odprtimi usti, ko je opazil, kako krmari ladjo in je ne umika iz srede valov. Esperanza je bila topničarka, zgrajena konec stoletja, in njen trup iz lesa in jekla je divje ječal. 8

»Kapitan!« je zakričal krmar. »Kaj za vraga počnete? Prevrnili se bomo!« »Poglejte na levo, Roca,« je rekel kapitan. Tudi sam je bil na smrt prestrašen, čeprav tega ni niti malo kazal. Krmar je ubogal, misleč, da se je kapitanu popolnoma zmešalo. Nekaj sekund pozneje je podvomil tudi o svoji lastni zdravi pameti. Najmanj petdeset metrov stran se je neki splav majal na grebenih valov, gredelj je imel v nemogočem položaju. Zdelo se je, da se bo vsak hip prevrnil, in res je bil pravi čudež, da se ni. Zabliskala se je strela in nenadoma je krmar razumel, zakaj se kapitan igra z osmimi življenji, čeprav ima v rokah precej slabe karte. »Na splavu so ljudje, gospod!« »Vem, Roca. Takoj sporočite Castillu in Pascualu. Naj pustita črpalke, prideta na krov z dvema vrvema, se privežeta na ograjo in se je oprimeta kot kurba svoje denarnice.« »Razumem.« »Ne ... počakajte,« je rekel kapitan in krmarja prijel za roko, še preden je ta prečkal most. Za trenutek je podvomil. Ne more biti vodja reševalne odprave in hkrati krmariti. Če se bo premec postavil navpič9

no na valove, bodo rešeni, če pa ne bo zdrsnil dol, bo kateri od njegovih fantov končal na dnu morja. Eh, k vragu vse skupaj. »Pustite, Roca. Bom že jaz. Prevzemite krmilo in ga obdržite v tem položaju.« »Ne bomo več dolgo zdržali, kapitan.« »Takoj ko potegnemo gor te uboge vrage, se postavite na prvi val, potem pa eno sekundo pred njegovim vrhom pospešite do konca. In molite!« Mornarja sta se povzpela na palubo s stisnjenima čeljustma in napetima telesoma, slabo krinko za očiten strah. Kapitan, pripravljen, da izvede nevarno koreografijo, se je postavil mednju. »Na moj znak vrzita harpuni. Zdaj!« Jekleni zobje so se zažrli v robove splava – vrvi so se napele. »Povlecita!« Medtem ko se je splav bližal, se je kapitanu zazdelo, da sliši glasove in vidi nekoga kriliti z rokami. »Dobro ga držita, a ne približajta ga preveč!« Sklonil se je in zgrabil čaklo, palico za lovljenje vrvi, ki je bila dvakrat daljša od njega. »Če se zaletijo v nas, jih bomo zdrobili!« In zelo verjetno je, da se bo poškodoval trup naše ladje in bo vdrla voda, je pomislil kapitan, ki je čutil, kako ladijski trup 10

pod spolzkim krovom z vsakim novim valom, ki ga stresa, vedno bolj ječi. Manevriral je s čaklo in uspelo mu je zgrabiti rob splava. Zelo dolga palica, ki je imela na koncu kavelj, je splav držala na enakomerni razdalji. Mornarjem je ukazal, naj privežejo vrvi in spustijo vrvnato lestev, medtem pa je čvrsto držal čaklo, ki se je v njegovih rokah premetavala s tako silo, da bi mu zlahka razbila lobanjo. Strela je spet popolnoma razsvetlila splav. Kapitan González je zdaj na njem razločil štiri osebe. In končno je razumel, zakaj so v tem jušniku, ki se je zibal na valovih, ljudje. Prekleti norci. Privezali so se na splav. Postava, skrita v temni pelerini, se je nagibala nad druge in z nožem divje rezala vrvi, ki so jih povezovale s splavom. Pravkar odrezani konci vrvi so viseli z njihovih zapestij. »Pridite gor! Povzpnite se, preden se potopi!« je zavpil kapitan. Postave so se približale podpalubju, iztegnjene roke so še komajda segle po lestvi. Moški z nožem jo je zagrabil in pustil, da so se najprej povzpeli drugi. Brodolomci so pri plezanju pomagali drug drugemu. Nazadnje je na splavu ostal samo še moški z nožem. Zgrabil je lestev z vso močjo, toda ko se je oprl ob rob, da bi vzel zalet, se je kapitanu splav izmaknil. Skušal ga je znova doseči, a je val, ki je bil 11

večji od drugih, splav dvignil in ga zabrisal proti trupu Esperanze. Zaslišala sta se trušč in tuljenje. Kapitan je v grozi izpustil čaklo. Splav je moža z nožem udaril v nogo. Zdaj je visel z lestve in se je držal samo z eno roko, s hrbtom pa je bil naslonjen na ladijski trup. Splav se je začel oddaljevati in manjkalo je samo še nekaj sekund, da bi znova prišli valovi in ga treščili v ladjo. »Vrvi!« je kapitan zavpil mornarjema. »Prerežita jih, zaboga!« Tisti od njiju, ki je bil bliže splavu, je izza pasu potegnil nož in začel rezati. Drugi je skušal rešene ljudi odpeljati v podpalubje, preden bi jih sunek morja odnesel. Kapitan je, ves vznemirjen, v podpalubju poiskal sekiro, ki je tam rjavela že sto let. »Odmaknite se, Pascual!« Ob jeklenih stebričkih za privez vrvi so se kresale modrikaste iskre, a so bili udarci s sekiro zaradi bobnenja nevihte skorajda neslišni. Nekaj trenutkov se ni zgodilo nič. Nato – tresk. Krov pod kapitanovimi nogami se je nagnil, ko se je splav, prost spon, dvignil in se ob premcu Esperanze raztreščil na trske. Kapitan se je nagnil čez krov, prepričan, da bo videl bingljati samo še kakšen konec lestve. A se je motil. 12

Brodolomec je bil še vedno tam, mahal je z levico in se skušal še z drugo roko znova oprijeti prečk iz vrvi. Kapitan mu je pomolil roko, toda med konicami njegovih prstov in to obupano postavo, ki je bila tik na tem, da se spusti, je bilo več kot dva metra razdalje. Lahko je naredil samo eno stvar. Eno nogo je položil čez krov in se z ranjeno roko oprijel lestve, pri tem pa ponavljal čudno mešanico molitve in preklinjanja tega Boga, ki si je zadal nalogo, da jih potopi. Za trenutek se je nevarno zagugal, a mornar Pascual ga je pravočasno podprl. Spustil se je za tri prečke, ravno toliko, da bi še lahko zgrabil Pascualove iztegnjene roke, če bi izgubil ravnotežje. Dlje si ni upal. »Primite me za roko!« Brodolomec se je skušal s telesom obrniti tako, da bi ga lahko dosegel, a ni šlo. Eden od prstov, s katerimi se je držal za lestev, je popustil. Kapitan je pozabil na molitev in se osredotočil na kletvice. Pa čeprav zelo potihoma. Navsezadnje je bil zadosti nor, da bi se spustil še za eno prečko in zgrabil ubogega možaka za sprednji del pelerine. V nekem trenutku, ki je trajal celo večnost, je bilo vse, kar je držalo ta dva moška na zibajoči se lestvi, devet prstov in veliko močne volje. 13

Toda čez hip se je brodolomcu uspelo toliko obrniti, da se je lahko oprijel kapitanovega telesa. Stopala je zataknil za prečke in oba sta se začela vzpenjati. Šest minut pozneje, ko se je sklanjal nad lastnim bruhanjem v podpalubju, je kapitan komajda verjel, kakšno srečo so imeli. Skušal je ohraniti mirno kri. Še vedno mu ni bilo jasno, kako je nesposobnež Roca premagal nevihto, ampak valovi so udarjali ob trup že z manjšo jakostjo in jasno je bilo, da se bo Esperanzi uspelo rešiti. Mornarji so ga nepremično gledali, polkrog utrujenih in napetih obrazov. Eden od njih mu je podal brisačo. González jo je s kretnjo zavrnil. »Počistite to svinjarijo,« je rekel in pokazal na tla ter se vzravnal. V najtemnejšem kotu podpalubja so ždeli premočeni brodolomci. Pod migotavo svetlobo žarnice v kabini se je komaj dalo razločiti njihove obraze. González je naredil tri korake proti njim. Eden se je približal in mu pomolil roko. »Danke schön.« Tudi njega je od nog do glave pokrivala pelerina s kapuco, tako kot vse njegove tovariše. Le zaradi ene podrobnosti se je razlikoval od drugih – okoli pasu je imel jermen, na 14

njem pa se je svetlikal nož z rdečim ročajem, ki ga je prej uporabil za rezanje vrvi. Kapitan se ni mogel zadržati. »Prekleti kreten! Vsi bi lahko pomrli!« Zamahnil je z roko in moškemu z nožem prisolil klofuto, da je omahnil. Kapuca mu je zdrknila nazaj in razkrila svetlolaso glavo, obraz z ostrimi potezami. Modrikasto in mrzlo oko. Tam, kjer bi moralo biti drugo oko, je zevala luknja z nagubano kožo. Brodolomec je vstal in si na oko nadel prevezo, ki se je očitno snela zaradi udarca. Nato je položil roko na nož. Dva od mornarjev sta se približala, ker sta se zbala, da bo kapitana napadel kar tam, a je moški nož samo izvlekel s konicami prstov in ga vrgel na tla. Še enkrat je pomolil roko. »Danke schön!« Kapitan se je kljub vsemu nasmehnil. Ta prekleti kreten je imel jajca velika kot grad. Zmajal je z glavo in iztegnil roko proti njemu. »Od kod, zaboga, ste prišli?« Moški je skomignil z rameni. Očitno ni razumel niti besedice špansko. González ga je počasi premeril. Moral je biti star med petintrideset in štirideset let, pod črno pelerino je nosil temno obleko in ogromne škornje. 15

Kapitan se je namenil proti tovarišem enookega, res je želel vedeti, zaradi koga je tvegal svojo ladjo in posadko, a je enooki razprl roke, se rahlo premaknil v smeri proti njim in mu zastavil pot. Pokazati se je hotel močnega – vsaj trudil se je, čeprav je s težavo stal na nogah, na obrazu pa je imel proseč izraz. Ne želi mi spodbijati avtoritete pred mojimi možmi, a ne do voli, da se približam njegovim skrivnostnim prijateljem. Potem pa v redu, imej jih vse zase, prekleto. Se bodo že v štabu pogovo rili z vami, je pomislil González. »Pascual.« »Da, gospod?« »Povej krmarju, naj ladijski kljun usmeri proti Cadizu.« »Razumem,« je rekel mornar in izginil skozi loputo ladijskega krova. Kapitan se je namenil proti svoji kabini, a ga je zaustavil Nemčev glas. »Nein. Bitte. Nein Cadiz.« Nemčev obraz se je spačil, ko je omenil to mesto. Zakaj si tako na smrt preplašen, fric? »Komm. Komm. Bitte,« je rekel Nemec in mu nakazal, naj se približa. Kapitan se je sklonil in Nemec mu je proseče zašepetal na uho: »Nein Cadis. Portugal. Bitte, Kapitän.« González se je odmaknil od Nemca in ga več kot minuto opazoval. Bil je prepričan, da iz njega ne bo mogel izvleči 16

nič drugega kot to, kar je že povedal, poleg tega pa je bilo njegovo znanje nemščine omejeno na ja, ne, prosim in hvala. Spet se je znašel v precepu, pri katerem je najlažja rešitev hkrati tudi tista, ki bi jo človek najmanj rad sprejel. Dopovedoval si je, da je naredil dovolj že s tem, da jim je rešil življenje. Kaj skrivaš, fric? Kdo so tvoji prijatelji? Zakaj štirje držav ljani najmočnejšega naroda z najštevilčnejšo vojsko na splavu prečkajo ožino? Si nameraval priti do Gibraltarja v tejle lu pini? Ne, ne verjamem, vsepovsod je polno Angležev, vaših so vražnikov. In zakaj naj ne bi šli v Španijo? Ob tem, kar govori naš slavni vrhovni poveljnik, bomo kmalu prečkali Pireneje, da vam pomagamo pobiti Francozarje, najbrž kar s kamni. Prekleto. »Zastražite te štiri ljudi,« je rekel posadki. »Otero, poskrbite, da bodo dobili odeje in nekaj toplega za pod zob.« Kapitan se je vrnil na poveljniški most, kjer je Roca načrtoval pot proti Cadizu ter se izogibal nevihti, ki je že divjala proti notranjosti Sredozemlja. »Kapitan,« je s slovesnim glasom rekel krmar. »Dovolite mi, da vam izkažem svoje spoštovanje zaradi ...« »Ja, ja, Roca. Najlepša hvala. Je še kaj kave?« Roca mu je postregel s skodelico, iz katere se je še kadilo, in kapitan je sedel, da bi kavo z užitkom popil. Slekel si je 17

dežni plašč in pulover pod njim, ki je bil popolnoma moker. K sreči v kabini ni bilo mrzlo. »Sprememba načrta, Roca. Eden od fricev, ki smo jih pobrali, mi je namignil, da se v ustju reke Guadiane baje skriva tolpa tihotapcev. V Ayamonte gremo, da preverimo, kaj se dogaja.« »Kakor ukažete, kapitan,« je rekel krmar malce sitno, ker je moral začrtati novo smer. González se je zaskrbljeno zagledal v mladeničev tilnik. Z vsemi mornarji ni mogel biti povsem odkrit in spraševal se je, ali Roca morda ni ovaduh. To, kar je nameraval storiti, je bilo prepovedano. Morda bi ga poslali v ječo ali pa bi se lahko zgodilo še kaj hujšega. A brez svojega pomočnika na ladji tega ne more izpeljati. Med enim in drugim srkom kave se je odločil, da bo Rocu zaupal. Njegovega očeta so pred nekaj leti po zavzetju Barcelone ubili nacionalisti. »Roca, si že bil kdaj v Ayamontu?« »Ne, gospod,« je rekel mladenič, ne da bi se obrnil. »Čudovit kraj je, tri morske milje po Guadiani navzgor. Imajo dobro vino in aprila diši po cvetovih pomarančevcev. Na drugi strani reke se začne Portugalska.« Spet je srknil iz skodelice. »Samo lučaj stran, kot pravijo.« 18

Roca se je začuden obrnil in kapitan se mu je utrujeno nasmehnil. Petnajst ur pozneje je bila paluba Esperanze popolnoma prazna. Iz jedilnice, kjer so mornarji uživali ob zgodnji večerji, se je razlegal smeh. Kapitan jim je obljubil, da se bodo po večerji privezali v pristanišču Ayamonte in mnogi med njimi so pod nogami že kar čutili žaganje na podu krčme. Medtem je kapitan osebno stražil na mostu, Roca pa je čuval brodolomce. »Gospod, je to zares potrebno?« je prestrašeno vprašal krmar. »Ah, saj je samo modrica. Ne bodi tako strahopeten, človek. Na pogled mora biti kot prava. Ti pa za trenutek lezi na tla.« Zadonel je top udarec in iz odprtine v podpalubju je pokukala glava. Takoj nato so se prikazali brodolomci. Začel je padati mrak. Kapitan in moški z nožem sta skoraj do gladine spustila rešilni čoln z levega boka ladje, na mestu, ki je bilo najdlje od jedilnice. Brodolomci so sedli v čoln in čakali na enookega z nožem, ki si je znova pokril glavo s kapuco. »Dvesto metrov v ravni črti,« mu je razložil kapitan in z roko pokazal na Portugalsko. »Pustite rešilni čoln na plaži, ker ga bom potreboval. Pozneje ga bom prišel iskat.« 19

Nemec je znova skomignil z rameni. »Saj vem, da čisto nič ne razumete. Izvolite,« je rekel González in mu vrnil nož. Nemec ga je z levico spravil za pas, medtem pa z desnico nekaj iskal pod pelerino. Našel je majhen predmet in ga dal v roke kapitanu. »Verrat,« je rekel in s kazalcem pokazal na prsi. »Ret tung,« je rekel in se dotaknil prsi Španca. González je pozorno preučil darilo. Bila je neke vrste medalja, zelo težka. Približal se je svetilki, ki je visela pred kabino, in predmet se je nedvomno zlato zalesketal. Bil je iz masivnega zlata. »Glejte, tega ne morem sprejeti ...« A govoril je sam sebi. Čoln se je že oddaljeval in nihče od njegovih potnikov ni gledal nazaj. Do konca svojih dni je Manuel González Pereira, nekdanji kapitan španske armade, vsako minuto, ko se ni ukvarjal s svojo knjigarno, posvetil preučevanju tega zlatega emblema. Na njem je bil dvoglavi orel na železnem križu. Orel je držal meč, nad glavo je imel številko 33, na njegovih prsih pa je bil vdelan ogromen diamant. Odkril je, da je to prostozidarski simbol najvišjega reda, a vsi strokovnjaki, s katerimi se je posvetoval, so mu zatrjevali, 20

da je vsekakor ponarejen, predvsem zaradi uporabe zlata. Nemški prostozidarji nikoli niso uporabljali žlahtnih kovin za embleme svojih Velikih Mojstrov. Velikost diamanta – kolikor jo je lahko draguljar določil, ne da bi ga odstranil – je nakazovala, da kamen izvira približno iz konca devetnajstega ali začetka dvajsetega stoletja. V dolgih neprespanih nočeh je knjigarnar premišljeval o pogovoru, ki ga je imel na palubi s skrivnostnim enookcem, kot ga je ljubko poimenoval njegov mali sin Juan Carlos. Otrok se ni nikoli naveličal poslušati zgodbe in si je vneto izmišljal za lase privlečene teorije o identiteti brodolomcev. A predvsem sta ga navduševali tisti zadnji besedi. Njun pomen je dojel s pomočjo nemškega slovarja in ju izgovarjal počasi, kot da bi ju tako lahko bolje razumel. Verrat, izdaja. Rettung, rešitev. González je umrl, ne da bi kdaj razrešil skrivnostno uganko emblema. Njegov sin Juan Carlos ga je podedoval in hkrati postal knjigarnar. Nekega septembrskega popoldneva leta 2002 je imel star in mrk pisatelj v njegovi knjigarni predstavitev svoje nove knjige o prostozidarstvu. Ker na predstavitev ni prišel nihče, se je Juan Carlos, da bi čas hitreje minil in se gost ne bi tako neprijetno počutil, odločil, da mu poka21

že fotografijo emblema. Pisatelju se je ob pogledu nanj izraz na obrazu povsem spremenil. »Kje ste dobili to sliko?« »Gre za staro medaljo, ki je pripadala mojemu očetu.« »Jo še vedno imate?« »Da. Zaradi trikotnika s številko 33 sva sklepala, da gre za ...« »Prostozidarski simbol. V vseh pogledih napačno, tako zaradi oblike križa kot tudi zaradi diamanta. Ste jo dali oceniti?« »Da. Vredna je približno tri tisoč evrov. Ne vem pa, ali ima kakšno dodatno zgodovinsko vrednost.« Pisatelj je, preden je odgovoril, še nekaj sekund bolščal v emblem. Spodnja ustnica mu je drhtela. »Ne. Ne, zagotovo ne. Morda kot zanimivost ... ampak dvomim. Čeprav bi ga zelo rad kupil. Saj veste, za moje raziskave. Dam vam štiri tisoč evrov zanj.« Juan Carlos je vljudno zavrnil ponudbo in pisatelj je užaljen odšel. Toda od takrat naprej je vsak dan zahajal v knjigarno, čeprav je živel daleč stran iz mesta. Pretvarjal se je, da brska med knjigami, izza očal s plastičnimi okvirji in debelimi stekli pa je v resnici vohunil za Juanom Carlosom. Knjigarnar se je počutil vse bolj neprijetno. Nekega zimskega večera, ko se je vračal domov, se mu je zazdelo, da sliši kora22

ke, ki mu sledijo. Skril se je pod obok in počakal. Nekaj trenutkov pozneje se je pojavil pisatelj, skrivna senca, ki se je tresla v ponošenem dežnem plašču. Juan Carlos je stopil izpod oboka in ga pritisnil ob steno. »To se mora nehati, vam je jasno?« Starec je planil v jok, skrušeno padel na tla in zajecljal: »Ne razumete. Moram ga imeti ...« Juan Carlos se je omehčal. Spremil je možakarja do prvega bara in predenj postavil kozarec konjaka. »Dobro, povejte mi po resnici. Najbrž je veliko vreden, kajne?« Pisatelj si je vzel nekaj časa za razmislek in premeril knjigarnarja, ki je bil trideset let mlajši in petnajst centimetrov višji od njega. Nato je sklenil, da je ta bitka tako ali tako izgubljena. »Njegova vrednost je neprecenljiva. Čeprav ga ne iščem zaradi tega,« je rekel in z roko zaničljivo zamahnil. »Zakaj pa potem?« »Zaradi slave. Slave odkritja. To bi bilo izhodišče za mojo naslednjo knjigo.« »Knjiga bi govorila o emblemu?« »O njegovem lastniku. V letih raziskovanja mi je uspelo rekonstruirati njegovo življenje. Poglabljal sem se v odlomke iz dnevnikov in brskal po knjižnicah za dnevnim tiskom in 23

po zasebnih bibliotekah ... odtočnih kanalih zgodovine. Zanj ve samo deset ljudi na svetu, ki pa so zelo nekomunikativni. Vsi so Veliki prostozidarji in nihče razen mene ne pozna vseh drobcev sestavljanke. Čeprav mi najbrž ne bi nihče verjel, če bi mu jo povedal.« »Poskusite povedati meni.« »Samo če mi nekaj obljubite. Da mi ga boste pokazali in dovolili, da se ga dotaknem. Vsaj enkrat.« Juan Carlos je zavzdihnil. »Prav. Ampak pod pogojem, da bo tisto, kar mi imate povedati, res zanimivo zame.« Starec se je nagnil čez mizo in začel knjigarnarju šepetati skrivnostno zgodbo, ki so jo do tistega trenutka poznali samo možje, ki so prisegli, da je ne bodo nikoli povedali. Zgodbo o lažeh, nesrečni ljubezni, pozabljenem junaku in enem samem človeku, ki je pobil na tisoče nedolžnih ljudi. Zgodbo o emblemu izdajalca.

NeposveË&#x2021;ceni 1919â&#x20AC;&#x201C;1921

Kjer razum ne sega dlje od samega sebe

Simbol neposveÄ?enega je roka; iztegnjena, odprta, samotna, a zmoĹžna zgrabiti znanje.

a stopnicah manjše palače družine Schroeder je bila kri. Paul Reiner se je zdrznil, ko jo je zagledal. Seveda to ni bilo prvič, da je videl kri. Od prvih aprilskih dni pa do maja leta 1919 so prebivalci Münchna doživeli vso grozo, zgoščeno v komajda trideset dni, kakršne niso poznali v vseh štirih letih vojne. V mesecih negotovosti med koncem cesarstva in razglasitvijo weimarske republike so številne skupine skušale uveljaviti svoje interese. Komunisti so zavzeli mesto in razglasili Bavarsko za sovjetsko republiko. Število ropov in ubojev se je še povečalo po tem, ko so pripadniki Freikorps blokirali ceste med Berlinom in Münchnom. Uporniki so se zavedali, da jim ni preostalo dosti časa, zato so se trudili odstraniti čim več političnih sovražnikov. Predvsem civilistov, ki so jih postrelili sredi noči. Tako da je Paul že kdaj videl sledove krvi, a nikoli jih ni videl na pragu hiše, v kateri je živel. In ta kri je mezela izpod praga velikih hrastovih vrat. 27

Upam, da je Jürgen padel na nos in si razbil vse zobe, je pomislil Paul. Morda me bo potem končno pustil pri miru. Žalostno je zmajal z glavo. Ni imel te sreče. Bil je star šele petnajst let, a senca zagrenjenosti mu je prekrivala srce, kakor oblaki prekrivajo leno sonce sredi maja. Še pol ure pred tem je pohajkoval med grmovjem Englischer Gartna, vesel, da je lahko spet šel v šolo, ne toliko zaradi pouka kot zaradi tega, ker se je revolucija končala. Paul je bil vedno korak pred sošolci, pa tudi pred profesorjem Wirthom, ki ga je na smrt dolgočasil. Prebral je vse, kar mu je prišlo pod roke, in posrkal znanje, tako kot pijanec pijačo, ko dobi plačo. V razredu se je pretvarjal, da posluša, in vedno je prihajal prvi. Paul ni imel prijateljev, čeprav se je trudil navezati stike z drugimi. Kljub temu je rad hodil v šolo, saj mu v razredu ni bilo treba trpeti Jürgna, ki je hodil na ugledno gimnazijo, v kateri tla niso bila iz linoleja in klopi niso imele skrhanih robov kot v Paulovi šoli. Na poti domov je vedno naredil krog po Gartnu, največjem parku v Evropi, ki se je tistega dne zdel skorajda prazen, saj je bil celo brez večnih čuvajev v rdečih suknjičih, ki so ga ošteli vsakič, ko je stopil s potke iz prsti. Paul je izkoristil priložnost in sezul ponošene čevlje. Rad je hodil bos po travi, in tokrat se je občasno sklonil in pobral katerega od 28

rumenih letakov, ki so jih letala Freikorpsa pred enim tednom raztrosila nad Münchnom in so zahtevali brezpogojno vdajo komunistov. Metal jih je v koše za smeti. Zelo rad bi ostal in počistil ves park, a tisti dan je bil četrtek in moral je zloščiti pod četrtega nadstropja palače. Ko ga vsaj ne bi bilo doma. Nazadnje me je zaprl v sobico z metlami in razlil vedro vode po marmorju. Hvala bogu je mama slišala, kako kričim, in mi pomagala ven, še preden je Brunhilda vse izvedela. Paul se je poskušal spomniti obdobja, ko se njegov bratranec še ni vedel tako prevzetno. Pred leti, ko sta bila oba majhna in ju je Eduard za roko peljal v Garten, se mu je Jürgen smehljal. To je bil bežen in kratek spomin, skorajda edini lep spomin v zvezi z njim. Nato je prišla velika vojna, s svojimi orkestri in paradami. Eduard se ji je pridružil, mahal je z roko in se smehljal, tovornjak, na katerem je bil, pa se je premikal vse hitreje in hitreje, in Paul je tekel zraven in si želel, da bi lahko s svojim starejšim bratrancem korakal na čelu, sedel zraven njega in nosil tisto imenitno uniformo. Za Paula je vojna pomenila novice, ki jih je bral vsako jutro na zidu policijske postaje, mimo katere je že štiri leta vsak dan hodil iz šole; včasih se je moral zriniti med goščavo nog, a to mu nikoli ni povzročalo težav, saj je bil suh kot prekla. Tam je zadovoljno prebiral dosežke cesarjeve vojske, ki je vsak dan zajela na tisoče ujetnikov, okupirala mesta in 29

širila meje cesarstva. Nato je pri pouku narisal zemljevid Evrope in se zabaval z ugibanjem, kje bo potekala naslednja velika bitka in ali bo v njej sodeloval Eduard. Kmalu so se ‘zmage’ neopazno začele približevati njegovemu domu in vojne brzojavke so nenehno najavljale »vrnitev na predvidene varnostne položaje«. Potem se je nekega dne na ogrom nem plakatu pojavil razglas, da je Nemčija izgubila vojno. Spodaj je bil naveden seznam vsega, kar mora plačati, in bil je zelo dolg. Ko ga je prebral, se je počutil prevaranega in ogoljufanega. Kar naenkrat ni bilo več domišljijske pernice, ki bi ublažila bolečino vedno pogostejših Jürgnovih udarcev. Slavna vojna ni želela počakati, da bi Paul zrasel in se Eduardu pridružil v prvih bojnih vrstah. Sploh pa ni bila niti malo slavna. Paul je nekaj trenutkov nepremično zrl v kri pred vhodom. Za hip je pozabil, da se je spet začela revolucija in čete Frei korpsa patruljirajo po vsem Münchnu. Luža se je zdela sveža, manjša anomalija na velikem kamnitem stopnišču; vsaka od stopnic je bila dolga za dva moža. Bolje, da pohitim. Če bom spet pozen, me bo teta Brunhilda ubila. Malce je še omahoval med strahom pred neznanim in 30

strahom pred teto, a je slednji prevladal. Iz žepa je vzel majhen ključ od vhodnih vrat za služinčad in vstopil v palačo. Vse je bilo videti mirno. Ravno se je namenil proti stopnišču, ko je zaslišal glasove, ki so prihajali iz gosposkega dela hiše. »Gospa, zdrsnilo mu je, ko smo šli gor. Težko ga je podpirati, nimava veliko moči. Rane se mu že mesece vedno znova odpirajo.« »Butasti nesposobneži. Nič čudnega, da smo izgubili vojno.« Paul je šel čez hodnik, pri tem pa skušal delati čim manj hrupa. Daljša mlaka krvi, ki je tekla pod vrati, se je spremenila v občasne kaplje v smeri dnevne sobe, ki je bila največji prostor v palači. Teta Brunhilda se je sklanjala nad dvema vojakoma na zofi. Močno si je mela roke, potem pa je to opazila in jih skrila v naborke obleke. Čeprav je bil Paul skrit za podbojem vrat, si ni mogel kaj, da ne bi zlezel skupaj od strahu, ko je zagledal svojo teto v takem stanju. Oči je stisnila v tanke sive črte, usta, ki so le redko kazala starost lastnice, so bila zvita v vprašaj, sicer avtoritativni glas pa se ji je tresel od jeze. »Pazite, kaj delate s tapiserijo, Marlis!« »Baronica,« je rekla služkinja, se pomaknila naprej in stopila v Paulovo vidno polje. 31

»Takoj poiščite odejo. Pokličite vrtnarja, zažgati mora nje gove obleke, polne so uši. In naj nekdo sporoči baronu.« »Kaj pa gospodiču Jürgnu, gospa baronica?« »Ne! Njemu pa sploh ne, ste me razumeli? Je že prišel iz šole?« »Danes ima uro mečevanja, gospa baronica.« »Najbrž bo vsak čas tukaj. Hočem, da se ta polomija uredi, še preden pride,« je rekla Brunhilda. »Pojdi!« Služkinja je med frfotanjem predpasnika in obleke odhitela mimo Paula, a ta se ni zganil, saj je ravno nehal strmeti v obraz Eduarda, ki je ležal ob nogah vojakov. Srce mu je začelo hitreje biti. Torej je bil on tisti, ki sta ga prinesla vojaka in ga položila na zofo. O, moj bog. Kri je njegova. »Kdo je odgovoren za to?« je zahtevala odgovor baronica. »Mina iz lahkega minometa, gospa.« »To so mi že povedali. Sprašujem, zakaj ste mi zdaj prinesli sina in zakaj je v takem stanju? Vojna se je končala že pred sedmimi meseci in o njem ni bilo ne duha ne sluha! Ali sploh veste, kdo je njegov oče?« »Baron je. To sem že slišal. Ludwig je zidar, jaz pa pomagam v trgovini. Ampak mitraljezu je vseeno za nazive, gospa. Pot iz Turčije je bila zelo dolga. Srečo imate, da se je sploh vrnil, kajti moj brat se ni.« 32

Brunhildin obraz je prebledel. »Odidita,« je skoraj neslišno rekla. »Res prijazno, gospa. Najprej vam pripeljeva sina, potem pa naju vržete na cesto, ne da bi nama postregli vsaj s kozarcem piva.« Morda je Brunhildin obraz spreletel preblisk obžalovanja, a se je utopil v njeni jezi. Ni bila sposobna govoriti, zato je dvignila grčav prst in pokazala na vrata. »Drek, pa taka gospoda,« je zagodrnjal eden od vojakov in pljunil na preprogo. Obrnila sta se, sklonjene glave in težkih nog. V ponižnih očeh sta jima odsevali utrujenost in naveličanost, presenečenje pa ne. Paul si je mislil, da je najbrž malo stvari na svetu, ki bi ta dva človeka sploh lahko presenetile. Ko sta se v svojih ogromnih sivkastih plaščih umaknila iz njegovega vidnega polja, je Paul končno dojel položaj. Eduard, prvorojenec barona von Schroederja, je pod čud nim kotom in omotičen ležal na zofi. Levo roko je opiral na blazine. Kjer bi morala biti desna, je bila slabo zašita guba na suknjiču. Kjer naj bi bili njegovi nogi, sta bila dva štrclja v umazanih povojih, iz enega je curljala kri. Kirurg ju je od rezal neenakomerno, eno nad levim kolenom in drugo takoj pod desnim. Asimetrično pohabljenje, je pomislil Paul ter se nehote spo33

mnil dopoldanske ure umetnosti in profesorja, ki je govoril o Miloški Veneri. Zavedel se je, da joka. Ko je Brunhilda zaslišala hlipanje, je dvignila glavo in odvihrala k Paulu. Zaničevalen in prezirljiv pogled, ki mu ga je običajno namenila, se je zdaj spremenil v pogled sovraštva in sramu. Za trenutek je Paul pomislil, da ga bo udarila, zato se je nagnil nazaj, pri tem pa izgubil ravnotežje, padel vznak na tla in si obraz pokril z rokami. Zaslišal se je glasen tresk. Vrata salona so se zaprla.

stega dne, teden dni po tem, ko je vlada razglasila München za varno mesto in začela pokopavati več kot tisoč dvesto mrtvih komunistov, so se domov vrnili tudi drugi sinovi. Drugače kot pri Eduardu Schroederju je bila ta vrnitev natančno premišljena. Za Alys in Manfreda Tannenbauma se je vrnitev domov začela na Makedoniji, od New Jerseya pa vse do Hamburga. Nato se je nadaljevala na vlaku do Berlina, v luksuznem kupeju prvega razreda, kjer sta prejela očetov telegram, v katerem jima je velel, naj se nastanita v Esplanade, dokler jima ne sporoči novih navodil. To je bilo za Manfreda najsrečnejše naključje v vseh njegovih šestih letih življenja, saj se je v sosednji sobi nastanil Charlie Chaplin. Igralec je otroku podaril eno svojih znanih bambusovih palic ter njega in njegovo sestro celo spremil do taksija – na tisti dan, ko je končno prispel očetov telegram, v katerem je sporočal, da ni nevarnosti in da se lahko odpravita na zadnji del poti. 35

Tako sta 13. maja 1919, več kot pet let po tem, ko ju je oče poslal v Združene države Amerike, da bi ju zaščitil od prihajajoče vojne, sin in hčerka najpomembnejšega židov skega tovarnarja v Nemčiji izstopila na tretjem peronu glavne železniške postaje. Alys je že takrat slutila, da se ne bo dobro izteklo. »Lahko prosim pohitite s temle, Doris? Ah, pustite, bom kar sama nesla,« je rekla in iztrgala klobuk iz rok služkinje, ki jo je oče poslal ponju, in ga položila na vrh vozička. Tega je vzela enemu od železniških delavcev, ki so postopali okoli nje kot velike mesarske muhe in skušali poskrbeti za kovčke. Alys jih je vse razgnala. Ni prenašala, če jo je kdo hotel nadzorovati ali pa, še huje, če so jo imeli za nesposobno. »Alys, greš tekmovat z mano?« je vprašal Manfred, se spustil v tek, še prej pa zgrabil svojo bambusovo palico, od katere se nikoli ni ločil. »Počakaj, boš že videl, smrkavec!« je zavpila Alys in porinila voziček. »Doris, ne obirajte se.« »Gospodična, vaš oče ne bi odobraval, da sami nosite prtljago. Dovolite ...« je ugovarjala služkinja in neuspešno skušala iti v korak z njo, medtem ko je očitajoče gledala fante, ki so kar naprej navihano pomigovali Alys.

Josef Tannenbaum je bil človek iz mesa in krvi, toda Alysina in Manfredova mati je vedno govorila, da ima najbrž namesto organov mehanizme in perone za nakladanje. »Po tvojem očetu lahko naviješ uro, srček,« je šepetala na uho sinu in oba sta se smejala. Potihoma, ker gospod Tannenbaum ni maral šal. Nato je gripa decembra leta 1913 vzela mater. Alysina žalost in tesnoba nista popustili, vse dokler ju ni oče štiri mesece pozneje poslal na pot v Ameriko. Nastanila sta se v mestu Columbus v Ohiu pri Bushevih, episkopalni družini srednjega stanu. Njihov patriarh Samuel je bil generalni direktor livarne Buckeye Steel Castings, ki je sklepala dobičkonosne posle z Josefom Tannenbaumom. Leta 1914 je bil Samuel Bush imenovan za odgovornega vlad nega predstavnika za orožje in strelivo; izdelki, ki jih je dobavljal Alysin oče, so dobili drugačno obliko. Obliko milijonov krogel, ki so potovale čez Atlantik. V zabojih na zahod, ko so bile Združene države Amerike nevtralne, in v vojaških nabojnicah na vzhod leta 1917, ko se je pred sednik Wilson odločil, da bo demokracijo dostavil v Ev ropo. Leta 1918 sta si Bush in Tannenbaum pisala prijazna pisma, v katerih sta obžalovala, da se morajo zaradi ‘politične napetosti’ njuni posli začasno ustaviti. Stike sta obnovila 37

petnajst mesecev pozneje, ravno ko sta se mlajša člana družine Tannenbaum vračala v Nemčijo. Na dan, ko sta dobila pismo, v katerem je Josef sporočil, naj se vrneta, je Alys mislila, da bo umrla. Samo petnajstlet nica, ki je na skrivaj zaljubljena v enega od sinov gostoljubne družine, in ki odkrije, da mora za vedno oditi, lahko tako močno verjame, da se bo njeno življenje končalo. Prescott, je jokala v kabini nazaj grede. Ko bi vsaj malo dlje govorila z njim ... Zakaj nisem prebila več časa v njegovi druž bi, ko se je vrnil z Yala za svoj rojstni dan, namesto da sem ho tela biti na tisti zabavi v središču pozornosti? Alys je – v nasprotju z lastnimi pričakovanji – preživela in si na od joka mokrih blazinah kabine prisegla, da zaradi moškega nikoli več ne bo tako trpela. Od tega trenutka dalje bo sama sprejemala odločitve o svojem življenju in ne bo ji mar, kaj porečejo drugi. Sploh pa ne njen oče. Poiskala si bom službo. Ne, oče mi nikoli ne bi dovolil. Pamet neje bo, da ga prosim, naj me zaposli v eni od tovarn, samo za toliko časa, da bom prihranila denar za povratno vozovnico do Amerike. Takoj ko bom prišla v Ohio, bom zgrabila Prescotta za vrat in ga stiskala, dokler ne bo privolil v poroko z mano. Točno to bom storila in tega mi nič na svetu ne more preprečiti.

Ko se je mercedes ustavil na Prinzregentenplatzu, se je Aly sina odločitev razblinila kot milni mehurček v velikosti dveh pfenigov. Mladenka je komaj dihala in se ni menila za nemirno poskakovanje brata, ki je sedel zraven nje. Zdelo se ji je neverjetno, da je svojo odločitev prinesla čez polovico Atlantika, nato pa jo pustila, da je potonila v pičlih štiristo metrih, ki so ločevali postajo od razkošne stavbe. Vratar v livreji ji je odprl vratca in ko se je Alys zavedela, so se z dvigalom že peljali gor. »Misliš, da je oče pripravil zabavo, Alys? Umrl bom od lakote!« »Vaš oče je bil zadnje čase zelo zaseden, gospodič Manfred. A sem se jaz spomnila in za malico kupila kremne rezine.« »Hvala, Doris,« je zašepetal Manfred, ko se je dvigalo ob spremljavi kovinskega škripanja začelo ustavljati. »Najbrž mi bo čudno živeti v stanovanju po tem, ko sva tako dolgo stanovala v hiši v Columbusu. Upam samo, da se v moji sobi niso ničesar dotikali,« je rekel Manfred. »Pa tudi če so se, se tako ali tako ne boš spomnil, mali,« je odgovorila sestra, za hip pozabila na strah pred srečanjem z očetom in nežno počohala Manfreda po glavi. »Nehaj me klicati mali. In vsega se zelo natačno spominjam.« 39

EMBLEM IZDAJALCA oprema.indd 1

EMBLEM IZDAJALCA

1977) je nagrajeni novinar in pisatelj. Tre-

JUAN GÓMEZ-JURADO

J U A N G Ó M E Z - J U R A D O (Madrid,

JUAN GÓMEZ-JURADO

EMBLEM IZDAJALCA Strašna skrivnost. Tragična ljubezen. Uničevalsko maščevanje.

3/5/10 10:44:56 AM