Gomora

2

Roberto Saviano

Potovanje v krvavi imperij neapeljske

CAMORRE

Roberto Saviano: Gomóra Potovanje v krvavi imperij neapeljske camorre Naslov izvirnika GOMORRA © 2006 Arnoldo Mondadori Editore SpA., Milano © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2008 Prevedel Vasja Bratina Knjiga je izšla s finančno podporo Ministrstva za kulturo RS.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.131.1-312.4 SAVIANO, Roberto, 1979Gomóra : [potovanje v krvavi imperij neapeljske camorre] / Roberto Saviano ; [prevedel Vasja Bratina]. – 1. izd. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2008. – (Zbirka Premiki) Prevod dela: Gomorra ISBN 978-961-01-0037-9 240642048 94(4)«1945/2005» Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

VSEBINA PRVI DEL

Pristanišče 9 Angelina Jolie 19 Sistem 34 Secondiglianska vojna 50 Ženske 107

DRUGI DEL

Kalašnikov 123 Armirani beton 143 Don Peppino Diana 167 Hollywood 185 Aberdeen, Mondragone 196 Ognjena zemlja 214

5

GOMÓRA

6

Za S., prekleto

Skratka, da razumeš, pomeni, da stvarnosti, kakršnakoli že je, brez predsodkov in odkrito pogledaš v obraz in se ji upreš.

Hannah Arendt Zmagovalci nikoli ne utrpijo sramote ne glede na to, kako zmagajo.

Niccoló Machiavelli Ljudje so črvi in črvi morajo ostati.

Iz prestreženega telefonskega pogovora Svet je tvoj.

Brazgotinec, 1983

8

PRVI DEL Pristanišče Zabojnik se je zibal, ko so ga z žerjavom prestavljali na ladjo. Kakor da bi lebdel v zraku, ga mehanizem, s katerim je bil pritrjen na žerjav, ni mogel umiriti.

Slabo zaprta vrata so se nenadoma odprla in iz njega se je usul cel plaz trupel.

Zdelo se je, da so izložbene lutke. Toda ob udarcu na tla so se glave razklale, kakor da bi bile lobanje prave. In so tudi bile. Iz zabojnika so padali moški in ženske. Tudi nekaj otrok. Mrtvi, zamrznjeni, naloženi drug na drugega. V vrsti, natlačeni kakor sardine v konzervni škatli. Bili so Kitajci, ki nikoli ne umrejo. Nesmrtni, ker predajajo svoje osebne dokumente drugim. Glej, kje so končali. Trupla, o katerih tisti z najbolj bujno domišljijo mislijo, da jih skuhajo v restavracijah, zakopljejo na vrtovih okrog tovarn, zmečejo v žrelo Vezuva.

Bila so tam. Na desetine jih je popadalo iz zabojnika, z imenom na listku, ki je bil z vezalko privezan okrog njihovega vratu. Ko so ti ljudje še živeli, so dajali na stran denar za stroške pokopa v rodnem kraju na Kitajskem. Privolili so, da so jim od plače trgali določen odstotek, v zameno pa so imeli zagotovljeno povratno potovanje, ko bi umrli. Prostor v zabojniku in luknjo na koščku kitajske zemlje. Ko mi je upravljavec pristaniškega žerjava to povedal, si je položil dlani na obraz in me gledal skozi prste. Kakor da bi mu maska iz rok vlila več poguma za pripovedovanje. Ni mu bilo treba dvigniti preplaha niti koga obvestiti. Zabojnik je le spustil na tla, in že je na ducate oseb, ki so se pojavile iz niča, vsa trupla zložilo spet vanj in z gasilsko cevjo izmilo ostanke.

Tako je vse potekalo. Še zmeraj ni mogel verjeti, upal je, da je imel le privide zaradi preveč nadur. Prste je stisnil skupaj, da si je prekril ves obraz, in govoril naprej med tihim jokom, vendar ga nisem več razumel.

Vse na svetu gre tu skozi. Tu, skozi neapeljsko pristanišče. Ni izdelka, tkanine, plastičnega predmeta, igrače, kladiva, čevlja, izvijača, svornika, videoigrice, suknjiča, hlač, vrtalnika, ure, ki ne bi šli skozi pristanišče. Neapeljsko pristanišče je velika, odprta rana. Končna postaja neskončnih potovanj blaga.

Ladje prihajajo, zaplujejo v zaliv, pristajajo ob pomolih kakor psički, ki se prisesajo na seske psice, le da njih ni treba podojiti, temveč pomolsti. Neapeljsko pristanišče je luknja na zemljevidu sveta, iz katere pride vse, kar proizvajajo na Kitajskem, na Daljnem Vzhodu, kakor poročevalci Kitajsko v svoje veselje še vedno imenujejo. Daljni Vzhod. Izjemno daleč. Skoraj nepredstavljiv. Če

9

GOMÓRA

zapreš oči, se ti prikažejo kimono, brada Marca Pola in brca Brucea Leeja. V resnici je ta Vzhod povezan z neapeljskim pristaniščem, kakor ni z nobenim drugim krajem. Vzhod ni tukaj niti malo daljni. Opredeliti bi ga morali kot izjemno bližnjega, najbližjega. Vse, kar proizvedejo na Kitajskem, izkrcajo tukaj. Kakor voda je, ki jo iz vedrca izlijejo v luknjo v pesku in luknjo še bolj razširi, jo poglobi. Skozi neapeljsko pristanišče gre sicer 20 odstotkov vrednosti uvoza tekstila iz Kitajske, vendar pa več kot 70 odstotkov količine. Tega neskladja ni lahko dojeti, toda blago spremljajo nenavadne, izjemne čarovnije: je, čeprav ga ni, pride, četudi nikoli ne prispe, drago je za stranke, čeprav je slabe kakovosti, za davkarijo ima majhno vrednost, čeravno je drago. Razvrščeno je namreč v več blagovnih kategorij in že črtica, zapisana na pravem mestu na odpravnici, občutno zniža stroške in prometni davek. Zdi se, da molekularna struktura vsega v črni luknji pristanišča razpade in se spet sestavi, ko odide z obale v notranjost. Blago mora nemudoma zapustiti pristanišče. Vse poteka tako hitro, da izgine, že ko se dogaja. Kakor da se ni nič zgodilo, kot da je vse le hitra kretnja. Plovba, ki je ni bilo, lažni pristanek, ladja duhov, izginjajoči tovor. Kakor da ga nikoli ne bi bilo. Izhlapevanje. Blago mora priti v roke kupca, ne da bi za sabo pustilo sled svoje poti, v skladišče mora prispeti hitro, pri priči, še preden bi čas lahko stekel, čas, ki bi dopustil nadzor. Prepelje se na tone blaga, kakor da bi bilo paket, ki ga poštar lastnoročno dostavi na dom.

Na 11,5 kilometrov dolgem neapeljskem pristanišču z 1.336.000 kvadratnimi metri površine je čas edinstveno skrčljiv. Kar bi zunaj zmogli narediti v eni uri, se tukaj zgodi v malo več kot minuti. Pregovorna počasnost Neapeljčanov tukaj ne velja, postavljena je na laž, zanikana. Carina potrebuje za vzpostavitev nadzora toliko časa, da se ji kitajsko blago medtem že izmuzne. Z neizprosno hitrostjo. Zdi se, da tukaj vsako minuto ubijejo. Pokol minut, poboj sekund, ki jih kradejo papirji, lovijo stopalke za plin tovornjakov, priganjajo žerjavi, spremljajo viličarji, ki praznijo zabojnike.

V neapeljskem pristanišču obratuje največje kitajsko državno ladjarsko podjetje COSCO. Ima tretjo največjo floto na svetu in je v konzorciju z MSC, ki ima drugo največjo floto na svetu in sedež v Ženevi, vzelo v upravljanje največji kontejnerski terminal. Švicarji in Kitajci so se povezali v konzorcij in sklenili, da bodo največji del svojih poslov postavili v Neapelj. Na voljo imajo več kot 950 metrov pristajališča, 130.000 kvadratnih metrov kontejnerskega terminala in 30.000 kvadratnih metrov zunanjih površin, tako da ustvarijo skoraj ves tranzitni promet v Neaplju. Lastne predstave moraš predrugačiti, če hočeš dojeti, kako se lahko vsa ogromnost kitajske proizvodnje opira na stopnico neapeljskega pristanišča. Svetopisemska prispodoba je kar primerna: pristanišče je podobno šivankinemu ušesu in velblod, ki gre skozenj, so ladje.

10

PRISTANIŠČE

Premci, ki se srečujejo, ogromna plovila v gosjem redu zunaj zaliva, ki čakajo na vstop med zmešnjavo zibajočih se krm in ječanjem kovine, pločevine in zakovic, da bodo počasi zaplula v majhno neapeljsko odprtino. Kakor zadnjik morja, ki se razširi ob veliki bolečini mišice zapiralke.

Vendar sploh ni tako. Na videz ni nobene zmešnjave. Vse ladje zaplujejo v zaliv ali izplujejo iz njega v popolnem redu ali tako se vsaj zdi, če opazuješ z obrežja. In vendar gre vsak dan tam skozi 150.000 zabojnikov. Cele gore blaga se kopičijo v pristanišču, nato pa jih odpeljejo proč. Prednost pristanišča je hitrost, vsaka birokratska počasnost, vsak skrben nadzor spremeni geparda transporta v počasnega, zajetnega lenivca.

Vedno se izgubim na pomolu. Pomol Bausan je čisto podoben sestavljankam iz legokock. Je ogromen objekt, o katerem pa se zdi, da ne zavzema prostora, temveč si ga ustvarja. Eden od vogalov pomola je podoben mreži iz osirjev.

Lažnim čebeljim panjem, vzidanim v steno. To je na tisoče električnih vtičnic za napajanje reefer zabojnikov z zamrznjenimi živili in z repi, vtaknjenimi v ta osir. Vse ribje paličke tega sveta so naphane v te zamrzovalnike. Kadar grem na pomol Bausan, dobim občutek, da vidim, kje potuje vse blago, proizvedeno za ljudi. Kje preživi zadnjo noč, preden ga prodajo. Kakor da bi gledal izvor sveta. V le nekaj urah gre skozi pristanišče toliko oblačil, kolikor jih bo vsa pariška mladina pokupila v enem mesecu, toliko ribjih paličk, kolikor jih bodo v Brescii pojedli v enem letu, ure, ki bodo na zapestjih Kataloncev, svila vseh angleških oblačil za eno sezono. Bilo bi zanimivo kje prebrati ne le to, kje blago proizvedejo, temveč tudi to, po kakšni poti je prišlo v roke kupcev.

Izdelki imajo več državljanstev, mešanih in izrojenih. Na pol jih izdelajo sredi Kitajske, nato jih dokončajo na kakšnem slovanskem obrobju, jih izpopolnijo na severovzhodu Italije, zapakirajo v Apuliji ali na severu Tirane, potem pa končajo v kdo ve katerem evropskem skladišču. Blago ima že samo po sebi takšne pravice gibanja, kakršnih ne bo imel človek nikoli. Vsi odseki prevoza, naključne in uradne poti se stečejo v Neapelj. Ko se ladje približujejo zalivu, so ogromna plovila, imenovana fullcontainers, podobna lahkotnim živalim, kakor hitro pa počasi zaplujejo vanj in se bližajo pomolom, postanejo težki mamuti iz pločevine in verig s spoji na bokih, od katerih kaplja voda. Predstavljaš si, da so na ladjah zelo številčne posadke, v resnici pa se z njih izkrca peščica človečkov, o katerih si misliš, da na odprtem morju, na oceanih, niso sposobni krotiti teh ogromnih živali.

Ko sem prvič videl pristati kitajsko ladjo, se mi je zdelo, da je pred mano vsa svetovna proizvodnja. S pogledom nisem mogel določiti količine zabojnikov, jih prešteti. Pri štetju sem se vsakič zmotil. Čeprav se zdi to nemogoče, je vendarle res, saj postanejo številke previsoke, pomešajo se.

11

GOMÓRA

V Neaplju iztovarjajo skorajda samo še kitajsko blago. 1.600.000 ton na leto. Uradno. Vsaj še za en milijon ton se ga izmuzne, ne da bi za sabo pustilo sledove. Pri carinski službi ocenjujejo, da se v neapeljskem pristanišču 60 odstotkov blaga izogne njihovemu nadzoru, 20 odstotkov odpravnic ni preverjenih in med njimi je petdeset tisoč ponarejenih: od teh je 99 odstotkov kitajskega izvora in izračuni kažejo, da je blaga, ki se vsako šestmesečje izogne carinskemu nadzoru, za dvesto milijonov evrov davčnih dajatev. Zabojniki, ki morajo izginiti, preden bi jih kdo pregledal, so v prvih vrstah. Vsak zabojnik je pravilno oštevilčen, vendar jih je precej z enako številko. Tako pregledan zabojnik krsti vse svoje istoimenske ilegalne brate. Kar v ponedeljek iztovorijo, v četrtek že prodajajo v Modeni ali Genovi ali pa konča v izložbah Bonna in Münchna. Velik del blaga, ki konča na italijanskemu tržišču, bi moral biti le v tranzitu, toda carine s svojimi čarovnijami dopuščajo, da se tranzit ustavi.

Slovnica blaga ima eno skladnjo za dokumente in drugo za trgovino. Carinska služba za protitihotapski nadzor je aprila 2005 v štirih zaporednih, skoraj po naključju izvedenih akcijah zasegla 24.000 kavbojk, namenjenih francoskemu tržišču, 51.000 izdelkov z oznako Made in Italy, izhajajočih iz Bangladeša, približno 450.000 otroških lutk, barbik, spidermanov in še 47.000 drugih plastičnih igrač v skupni vrednosti približno 36 milijonov evrov. V le nekaj urah je šla skozi neapeljsko pristanišče drobtinica gospodarstva. Iz pristanišča pa v svet. Ne mine ura ali minuta, da se to ne bi dogajalo. Drobtinice gospodarstva postanejo deli, nato četrtinke in naposled celi kosi trgovine.

Pristanišče je ločeno od mesta. Je vnet slepič, ki se nikoli ne razvije v vnetje potrebušnice in vedno ostaja v abdomnu obale. Tam so obdani z morjem in kopnim puščavski predeli, o katerih se zdi, da ne pripadajo ne enemu ne drugemu. Zemeljske dvoživke, morske metamorfoze. Prst in smeti, leta kopičenja odpadkov na obrežju, ki so jih prinesle bibavice, so ustvarili novo geološko tvorbo. Na ladjah praznijo latrine, čistijo podpalubja, pri tem pa v morje curlja rumena pena, na motornih čolnih in jahtah čistijo in popravljajo motorje in vse pometejo na smetišnico morja. Vse to se nabere na obrežju, najprej kot sluzasta gmota, nato pa kot trda skorja. Sonce ustvari privid, da vidiš morje vode. V resnici je gladina zaliva podobna lesketanju črnih vreč za smeti. Morje v zalivu pa je prej kot vodi podobno ogromni posodi z izcedki.

Pristajališče z na tisoče večbarvnimi zabojniki se zdi nepremostljiva ovira.

Neapelj je obkrožen z obzidji iz blaga. To so zidovi, ki ne branijo mesta, temveč mesto brani njih. Ni ne vojsk pristaniških delavcev ne romantične pristaniške sodrge. Pristanišče si predstavljamo kot hrupen kraj vrveža ljudi, brazgotin in nenavadnih jezikov, človeške mrzličnosti. Tu pa vlada tišina avtomatizirane

12

PRISTANIŠČE

tovarne. Zdi se, da ni v pristanišču nikogar več, kakor da bi zabojnike, ladje in tovornjake premikalo nenehno, večno gibanje. Hitrost brez trušča.

V pristanišče sem hodil na ribe. Tam bližina morja ni porok za dobro restavracijo, saj sem na krožniku lahko našel majhne plovce, pesek, celo skuhane alge. Školjke gredo naravnost iz morja v lonec. To je porok za njihovo svežost, obenem pa ruska ruleta okužbe. Vendar so se že vsi vdali v okus vzreje, zaradi katere imata ligenj in piščanec podoben okus. Da si deležen nedoločnega okusa po morju, je pač treba malce tvegati. In temu tveganju sem se rade volje prepuščal. Ko sem bil v pristaniški restavraciji, sem povprašal, ali bi lahko kje najel stanovanje. »Ne vem, tukaj stanovanja kar izginjajo. Najemajo jih Kitajci.« Nekdo, ki je kraljeval za mizo sredi prostora, zajeten, a ne zadosti za svoj mogočni glas, pa me je bežno pogledal in zavpil: »Morda se pa še kaj najde!« Ničesar drugega ni rekel. Ko sva pokosila, sva se odpravila po ulici ob pristanišču. Ni mu bilo treba niti reči, naj grem z njim. Prišla sva na dvorišče stanovanjskega bloka, ki je bil videti skoraj kot prikazen, značilna zgradba spalnega naselja. Odšla sva v tretje nadstropje, kjer je bilo edino študentsko stanovanje, ki je še preživelo. Vse so poslali stran, da so dali prostor praznini.

V stanovanjih ni smelo biti več ničesar. Ne omar ne postelj, ne slik ne nočnih omaric, še sten ne. Moral je biti le še prazen prostor, prostor za škatle, za ogromne kartonaste omare, za blago.

V stanovanju so mi dodelili nekakšno sobo. Pravzaprav sobico, v kateri je bilo komaj prostora za posteljo in omaro. Nismo govorili o mesečni najemnini, o računih, ki naj bi si jih delili, o telefonskih zvezah in priključkih. Predstavili so me štirim fantom, mojim sostanovalcem, in pri tem se je vse končalo.

Povedali so mi, da je v bloku to stanovanje edino naseljeno in da je namenjeno Xianu, Kitajcu, ki je nadziral »stanovanjske bloke«. Ni mi bilo treba plačati najemnine, so mi pa rekli, naj vsak konec tedna delam v stanovanjih – skladiščih. Iskal sem sobo, našel sem pa delo. Zjutraj smo podirali zidove, zvečer pa spravljali na kup kose betona, ostanke pregrad in opeke.Vse to smo tlačili v navadne vreče za smeti. Podiranje zidu ustvarja presenetljivo močan hrup, ki pa ni podoben udarjanju po kamnu, temveč je nekaj takega, kakor da bi z roko pometel z mize steklovino. Vsako stanovanje je postalo skladišče brez sten. Ne znam si razložiti, kako je blok, v katerem sem delal, sploh še lahko stal pokonci. V njem smo podrli več nosilnih zidov in se pri tem zavedali svojega početja. Vendar je bil za blago potreben prostor in obvarovanje izdelkov je imelo odločno prednost pred tem, da se ohrani ravnovesje betona.

13

GOMÓRA

Projekt kopičenja zabojev z blagom v stanovanja se je porodil v umu nekaterih kitajskih trgovcev, potem ko je neapeljska pristaniška uprava predstavila neki delegaciji ameriškega kongresa varnostni načrt. Ta predvideva razdelitev pristanišča na štiri območja: za potnike, za obalno plovbo, za tovor in za zabojnike in za vsako območje oceno tveganja. Po objavi varnostnega načrta je precej kitajskih podjetnikov v želji, da bi se izognili posegom policistov, obširnemu pisanju o tem po časopisih in možnosti, da bi se vtihotapila celo kakšna televizijska ekipa, ki bi iskala kak škandalozen prizor, sklenilo, da bodo vse prikrili. Tudi zaradi zvišanja stroškov so morali navzočnost blaga narediti še bolj nevidno. Izginilo je v hangarje, najete v podeželskih kampanjskih zakotjih, med odlagališča odpadkov in polja tobaka. Vendar pa to ni odpravilo cestnega tovornega prometa. Tako je vsak dan v pristanišče vozilo in se iz njega vračalo ne več kot deset manjših kombijev, nabito polnih s škatlami. Že po nekaj metrih so zapeljali v garažne prostore stanovanjskih blokov nasproti pristanišča. Te vožnje v pristanišče in nazaj so zadostovale.

Neobstoječi, nezaznavni premiki, izgubljeni v vsakdanjem prometnem vrvežu. Najeta stanovanja. Izpraznjena. Vse garaže povezane med sabo, kleti, do vrha polne blaga. Noben lastnik nepremičnin se ni upal nad tem pritoževati. Xian jim je za vse plačal. Najemnino in odškodnino za nedovoljeno rušenje zidov. Na tisoče škatel so dvigovali v nadstropja z dvigali, predelanimi v tovorna. Jeklene kletke, vgrajene v stanovanjske bloke, v katerih so se po tirih nenehno dvigali in spuščali podnožni podesti. Delo je trajalo le nekaj ur dnevno. Izbira škatel ni bila naključna. Za iztovarjanje sem prišel na vrsto prav v začetku julija. To delo ni zoprno, ga pa lahko opravljaš le, če ohranjaš kondicijo. Bilo je izjemno soparno. Nihče si ni upal prositi za klimatske naprave. Nihče. Pa to ne iz strahu pred kaznijo ali zaradi lastne, s kulturo pogojene ubogljivosti in podložnosti. Ljudje, ki so iztovarjali, so bili od vsepovsod. Iz Gane, Slonokoščene obale, Kitajske, Albanije, pa tudi Neapeljčani, Kalabrijci, iz Luce. Vsi so menili, da vročina blagu ne škodi in je zato škoda denarja za klimatske naprave.

V stanovanja smo tlačili škatle z jopiči, dežnimi plašči, vetrovkami, s pletenimi puloverji, z dežniki. Bilo je visoko poletje, odločitev, da se založijo z jesenskimi oblačili, namesto da bi kopičili poletna oblačila, kopalke in opanke, se je zdela blazna. Znano mi je bilo, da v stanovanja, predelana v shrambe, ne spravljajo izdelkov kakor v kakšno skladišče, temveč vanje nalagajo zgolj blago, ki ga nameravajo takoj poslati na tržišče. Toda kitajski podjetniki so predvideli, da bo avgust bolj oblačen. Nikoli nisem pozabil nauka Johna Maynarda Keynesa o načelu marginalne vrednosti: tega, kako se na primer spremeni cena steklenice vode, če jo prodajaš v puščavi ali zraven slapa. Tisto poletje so

14

PRISTANIŠČE

torej italijanska podjetja ponujala steklenice vode v bližini studencev, kitajski poslovneži pa so kopali vodne izvire v puščavi.

Xian je po prvih dneh dela prišel spat k nam. Govoril je v tekoči italijanščini z r-jem rahlo spremenjenim v v. Tako so govorili propadli plemiči, kakor jih je oponašal Totò v svojih filmih. Xian Zhu je bil prekrščen v Nina.

V Neaplju si skoraj vsi Kitajci, ki imajo opravke z domačini, nadenejo kakšno od tamkajšnjih imen. Ta navada je med njimi tako razširjena, da ne vzbuja več začudenja, če se kak Kitajec predstavi kot Tonino, Nino, Pino, Pasquale. Xian Nino je, namesto da bi spal, noči preživljal za mizo v kuhinji, kjer je telefonaril in obenem škilil na televizijo. Ležal sem v postelji, toda zaspati nisem mogel.

Xianov glas ni niti za trenutek utihnil. Besede so letele iz njegovih ust kakor iz strojnice. Govoril je v nezadržnem slapu besed, ne da bi vmes vdihnil, niti skozi nos ne. Poleg tega pa so še vetrovi njegovih telesnih stražarjev, ki so napolnili stanovanje s sladkobnim vonjem, zasmradili zrak tudi v moji sobi.

Odvraten ni bil le smrad, temveč tudi podobe, ki so se mi ob tem porajale.

Spomladanski zavitki, ki jim gnijejo v želodcih, in riž po kantonsko, ki se jim kvasi v želodčnih sokovih. Drugi sostanovalci so bili na to že navajeni. Ko so se vrata zaprla, je zanje obstajal samo še spanec, zame pa le tisto, kar se je dogajalo onkraj vrat. Zato sem odšel v kuhinjo. V skupni prostor. Torej deloma tudi moj. Ali tako naj bi vsaj bilo. Xian je nehal govoriti in začel kuhati.

Pekel je piščanca. V mislih se mi je vrstilo na ducate vprašanj, ki bi mu jih rad postavil, zanimivosti, klišejev, ki sem jih hotel načeti. Začel sem govoriti o Triadi. Kitajski mafiji. Xian je še naprej kuhal. Hotel sem ga povprašati po podrobnostih, pa čeprav zgolj simboličnih. Kajpak si nisem domišljal, da bom deležen izpovedi o njegovi pripadnosti tej kriminalni združbi. Pokazal sem mu, da poznam splošne poteze kitajskega sveta mafije – seveda pri domnevi, da spada študij izsledkov preiskovalnih postopkov med mojstrske načine pridobitve posnetka stvarnosti. Xian si je pečenega piščanca odnesel na mizo, se usedel in še vedno ni rekel ničesar. Ne vem, ali mu je bilo to, o čemer sem mu govoril, zanimivo. Ne vem in nikoli nisem izvedel, ali je bil pripadnik te združbe. Spil je požirek piva, se napol dvignil s stola, vzel iz hlačnega žepa listnico, brskal po njej s prsti, ne da bi jo pogledal, nato pa iz nje izvlekel tri bankovce. Položil jih je na mizo in jih pritisnil ob prt z narobe obrnjenim kozarcem. »Evro, dolar, juan. To je moja triada.« Xian je bil videti iskren. Nobena druga ideologija, nikakršen simbol in privrženost hierarhiji. Dobiček, posel, kapital. Nič drugega. Moč, ki določa nekatere dinamike, imamo najraje za mračno, prikrito, in jo zato pripisujemo skrivnostni entiteti – kitajski mafiji. To je sinteza, s katero izbrišemo vse

15

GOMÓRA

vmesne stopnje, vse finančne prehode, vse značilnosti naložb, vse tisto, kar podeli moč kaki kriminalni gospodarski združbi. Že najmanj zadnjih pet let v vsakem poročilu Protimafijske komisije opozarjajo na »rastočo nevarnost kitajske mafije«, toda v desetih letih preiskav so policisti samo enkrat zaplenili bornih 600.000 evrov v Campi Bisenziu pri Firencah. Nekaj motornih koles in del tovarne. Skratka, nič v primerjavi z gospodarsko močjo, ki je bila v tistem času sposobna premeščati na stotine milijonov evrov kapitala, če lahko verjamemo temu, o čemer so redno pisali ameriški analitiki. Podjetnik se mi je smehljal. »Gospodarstvo ima svoj zgoraj in svoj spodaj. Mi smo vstopili spodaj in bomo izstopili zgoraj.« Preden je šel Nino Xian spat, mi je za naslednji dan nekaj predlagal. »Zgodaj vstajaš?« »Odvisno …« »Če boš jutri lahko vstal ob petih, pojdi z nami v pristanišče. Malo nam boš pomagal.« »Pri čem pa?« »Če imaš kako jopico s kapuco, si jo obleci. Bolje bo.« Nič drugega mi ni povedal, jaz pa zato, ker sem hotel pri tem v resnici sodelovati, tudi nisem vrtal vanj. Če bi Xiana še kaj spraševal, bi si on lahko še premislil. Ostalo mi je le še nekaj ur za spanje. Tesnoba in radovednost pa sta bili preveliki, da bi se lahko spočil.

Natanko ob petih zjutraj sem bil nared, v veži bloka so se zbrali še drugi fantje. Poleg mene in enega od mojih sostanovalcev sta prišla še dva Magrebčana z rahlo osivelimi lasmi. Natlačili smo se v kombi in se odpeljali v pristanišče.

Ne vem, koliko časa smo se vozili in po katerih stranskih uličicah ob ograji smo se vtihotapili vanj. Ko sem glavo prislonil na šipo avtomobila, sem namreč zaspal. Spustili smo se k skalnatemu obrežju, kjer se je v vrzel med dvema klečema raztezal majhen pomol. Obenj je bil privezan čoln s tako velikim motorjem, da je bil v primerjavi z razpotegnjenim, krhkim videzom čolna videti kakor dosti pretežek rep. S kapucami prek glav smo bili podobni smešni rap skupini. Kapuca, o kateri sem mislil, da jo potrebujemo zato, da nas ne bi kdo prepoznal, nas je v resnici ščitila pred pljuski ledeno mrzle vode in morda pred glavobolom, ki v zgodnjih jutranjih urah začne kljuvati v sencih. Mlad Neapeljčan je vključil motor, nekdo drug je začel voziti čoln. Videti sta bila brata. Ali pa sta vsaj imela zelo podobne obrazne poteze. Xian ni šel z nami. Čez približno pol ure plovbe smo se približali ladji. Zdelo se je, da se bomo zaleteli vanjo. Bila je ogromna. Le s težavo sem glavo toliko nagnil nazaj, da sem videl, kje se konča njen bok. Ladje na morju spuščajo krike železa, po-

16

PRISTANIŠČE

dobne ječanju dreves, preden ta požagana padejo, in temne zvoke praznine, ob katerih pogoltneš vsak slan cmok v grlu najmanj dvakrat.

Z ladje so s škripcem sunkovito spustili mrežo, polno škatel. Vsakič, ko je sveženj udaril ob naš čoln, se je ta tako zamajal, da sem se že videl v morju.

Vendar se to ni zgodilo. Škatle niso bile pretirano težke. Ko pa sem jih na krmo zložil kakih trideset, so me že bolela zapestja, podlakti pa sem imel rdeče zaradi nenehnega drgnjenja ob kartonaste robove. Motorni čoln se je nato obrnil proti obali, za nami pa sta se ob boku ladje ustavila še dva čolna, da bi prav tako natovorila škatle. Nista izplula z našega pomola. Zdaj pa sta bila nenadoma v našem vodnem razorju. Vsakič, ko je krma udarila ob gladino morja, sem občutil slabost v želodcu. Glavo sem naslonil na škatle. Po vonju sem skušal ugotoviti, kaj je v njih, prislonil sem uho obnje, da bi po zvoku razpoznal njihovo vsebino. Začel se me je polaščati občutek krivde. Kdo ve pri čem sem sodeloval, brez odločitve, brez pravega premisleka. Če bi se zavestno pogubljal, bi bilo to nekaj drugega, tako pa sem z ladje iztovarjal tihotapsko blago iz gole radovednosti. Popolnoma zmotno je splošno mišljenje, da je zločinsko dejanje bolj premišljeno in hoteno kot pa kakšno bolj nedolžno. V resnici med njima ni razlike. Dejanja poznajo prožnost, ki je etične sodbe ne.

Ko smo pripluli do pomola, sta se Magrebčana izkrcala kar z velikima škatlama na ramenih, jaz pa sem od guganja že brez tovora komaj stal na nogah. Pri klečeh nas je čakal Xian. Stopil je k zelo veliki škatli in z nožem po dolžini prerezal lepilni trak. V njej so bili copati. Telovadni copati, pristni, najbolj znanih blagovnih znamk. Novi, najnovejši modeli, ki še niso prišli v italijanske trgovine. Ker se je bal carinske kontrole, jih je raje iztovoril na odprtem morju. Del blaga je zato lahko dajal na tržišče brez bremena davkov, grosisti so ga dobivali brez carinskih dajatev. Konkurenco premagaš s popusti. Enaka kakovost blaga, toda štiri, šest, deset odstotkov ceneje. Odstotki, ki jih noben trgovski agent ne bi mogel ponuditi, od znižanj pa prodajalne uspevajo ali pa jih morajo zapreti. Zaradi njih lahko odpirajo nova trgovska središča, si zagotovijo zaslužek, z njim pa zajamčena bančna posojila. Cene morajo biti nižje. Vse mora potekati hitro, na skrivaj. Se čim bolj omejiti na prodajo in nakup. Nepričakovan kisik za italijanske in evropske trgovce. Ta kisik prihaja skozi neapeljsko pristanišče. Škatle smo naložili v več kombijev. Priplula sta še druga dva čolna. Kombiji so se nato odpeljali proti Rimu, Viterbu, Latini, Formii. Xian nas je odpeljal domov.

V zadnjih letih se je vse spremenilo. Vse. Nenadoma. Nepričakovano.

Nekateri so spremembo slutili, vendar še niso vedeli, kakšna bo. Pred deseti-

17

GOMÓRA

mi leti so zaliv brazdali motorni čolni tihotapcev, ob jutrih je bilo vse polno trgovcev na drobno, ki so se prihajali zalagat s cigaretami. Potekale so bitke med obalno stražo in finančno policijo na eni strani in tihotapci na drugi.

Z na tonami cigaret si plačal za to, da te niso zaprli, ali pa si se dal zapreti, da si rešil na tone cigaret, skritih v dvojnem dnu motornega čolna na begu.

Nočna bedenja, straže in žvižgi za opozarjanje pred sumljivimi avtomobili, vključeni voki-tokiji za dvig preplaha in žive verige iz mož na obali, ki so si hitro podajali škatle. Avtomobili, ki so drveli z obale Apulije v notranjost in iz notranjosti proti Kampanji. Os Neapelj–Brindisi je bila ključna, bila je cesta cvetoče prodaje poceni cigaret. Tihotapljenje je bilo FIAT juga, socialna varnost tistih, na katere je država pozabila, dvajset tisoč ljudi v Apuliji in Kampanji se je ukvarjalo izključno s tihotapljenjem. Tihotapljenje je sprožilo tudi veliko vojno camorre v zgodnjih osemdesetih letih dvajsetega stoletja.

Klani iz Apulije in Kampanje so v Evropo tihotapili cigarete, ki niso bile več podvržene državnemu monopolu. Mesečno so uvažali na tisoče zabojev iz Črne gore v vrednosti petsto milijonov lir na tovor. Zdaj pa je vse razpadlo in se spremenilo. Klanom se to ne splača več. V resničnosti pa kljub temu velja načelo Antoina Lavoisiera: nič se ne ustvari, nič se ne uniči, vse se spreminja.

V naravi, še zlasti pa v dinamiki kapitalizma. Nov predmet tihotapljenja so namesto nikotinske razvade postali vsakdanji izdelki. Prihaja do vojne cen, ki je strahotno neusmiljena. Odstotki znižanj agentov, grosistov in trgovcev odločajo o življenju in smrti vsakega od teh gospodarskih subjektov. Davki, IVA, največja nosilnost tovornjakov so balasti pri dobičku, resnične ovire svobodnemu kroženju blaga in denarja. Velika podjetja prestavljajo svojo proizvodnjo na vzhod, v Romunijo, Moldavijo, na Bližnji Vzhod, Kitajsko, da bi imela poceni delovno silo. A to še ne zadostuje. Blago, proizvedeno z nizkimi stroški, mora biti prodano na tržišču, kjer je vedno več ljudi z nerednimi dohodki in malo privarčevanimi sredstvi, zato skrbno pazijo na vsak cent. Količina neprodanega blaga se veča, novo blago, originalno, ponarejeno, delno ponarejeno, napol originalno pa prihaja v tišini. Ne da bi pustilo kakšno sled. Manj vidno kot nekdaj cigarete, saj nima enake distribucije. Kakor da nikoli ni bilo od nekod pripeljano, kakor da je pognalo na poljih in so ga požele brezimne roke. Če denar ne smrdi, pa blago diši. Pa ne po morju, ki ga je prečkalo, na njem ni vonja človeških rok, ki so ga izdelale, ali oljnih madežev mehanskih rok, ki so ga sestavile. Blago ima vonj po sebi. Izvor tega vonja je le na prodajalčevem pultu, njegov konec je zgolj na domu kupca.

Ko smo morje pustili za sabo, smo zavili proti domu. Kombi se je pred blokom ustavil le za toliko časa, da smo šli iz njega. Nato se je vrnil v pristani-

18

ANGELINA JOLIE

šče natovarjat, natovarjat, natovarjat še več škatel in blaga. V tovorno dvigalo sem se spravil že napol v omedlevici. Ko sem prišel v svojo sobo, sem si slekel jopico, premočeno od morske vode in znoja, preden sem se vrgel na posteljo.

Ne vem, koliko škatel sem prenesel in zložil, toda počutil sem se, kakor da bi raztovoril telovadnih copat za pol Italije. Bil sem utrujen kakor po koncu dolgega, napornega dneva. Drugi fantje v stanovanju so se šele prebujali. Bilo je zgodnje jutro.

Angelina Jolie Naslednje dni me je Xian jemal s sabo na svoje poslovne sestanke. Pravzaprav me je izbral, da sem mu delal družbo na vožnjah z enega konca na drugega in pri kosilih. Bil sem preveč zgovoren ali pa premalo. Obe lastnosti sta mu bili všeč. Opazoval sem, kako seješ in vzgajaš semena denarja, kako pustiš njivo gospodarstva v prahi. Odpeljala sva se v Las Vegas severno od Neaplja.

Tisti predel imenujemo tako iz več razlogov. Tako kakor v ameriškem Las Vegasu, ki je zgrajen sredi puščave, se tudi tam zdi, da se gruče stavb dvigajo v nebo iz niča. Tja prideš po puščavi cest. Po kilometrih asfalta, po širokih cestah, ki te v nekaj minutah povedejo s tega območja in te predajo avtocesti proti Rimu, naravnost proti severu. Po cestah, ki niso bile narejene za avtomobile, temveč za tovornjake, ne za to, da bi se po njih prevažali ljudje, temveč da bi tovorili oblačila, čevlje, torbice. Če se pripelješ iz Neaplja, se mesteca pojavijo kar nenadoma, posajena v zemljo drugo zraven drugega.

Kepe betona. Ceste, ki se prepletajo ob straneh premice, na kateri se brez reda vrstijo Casavatore, Caivano, Sant‘Antimo, Melito, Arzano, Piscinola, San Pietro a Paterno, Frattamaggiore, Frattaminore, Grumo Nevano. Prepleti cest.

Naselja brez opaznih medsebojnih razlik, tako da se zdijo eno samo veliko mesto. Polovica ulice je v enem naselju, druga polovica pa v sosednjem. Že ničkolikokrat sem slišal koga imenovati predel okrog Foggie Califoggia (Kalifoggia), južni del Kalabrije Calafrica (Kalafrika) ali Calabria Saudita (Savdska Kalabrija), Salo Consilino Sahara Consilina, Terzo Mondo (Tretji svet) pa predel Secondigliana. Ta Las Vegas pa je v resnici Las Vegas. Kdorkoli se je hotel preizkusiti v podjetništvu, je lahko to počel tu dolga leta. Lahko je uresničil svoje sanje. S posojilom, z odpravnino, večjim privarčevanim zneskom je postavil na noge tovarno. Stavil je na podjetje: če mu je uspelo, je bil deležen učinkovitosti, hitrosti, molčečnosti in poceni delovne sile. Uspelo mu je tako, kakor ti uspe s stavo na rdeče ali črno. Če mu ni, je moral zapreti v nekaj mesecih. Las Vegas. Ni bilo namreč natančnih administrativnih ali

19

GOMÓRA

gospodarskih načrtovanj, ki bi karkoli urejala. Čevlji, oblačila, konfekcija so bili izdelki, ki so jih na skrivaj vsiljevali svetovnemu tržišču. Mesta se niso hvalila s to dragoceno proizvodnjo. Izdelki so bili toliko bolj uspešni, kolikor bolj so jih naredili prikrito in v tišini. Na tem območju so desetletja dolgo šivali najboljše izdelke italijanske mode, to pomeni najboljša oblačila svetovne mode. Niso imeli kluba podjetnikov, ni bilo učnih delavnic in središč. Razen dela, šivalnih strojev, majhnih obratov, embaliranih zavojev, odpravljenega blaga ni bilo ničesar drugega, le neskončno ponavljanje proizvodnih faz. Vse drugo je bilo odvečno. Izučil si se za delovnimi mizami, podjetniško žilico si pokazal z uspehom. Nobenega financiranja ni bilo, nikakršnih planiranj, nobenega pripravništva. Vse in takoj v areni tržišča. Ali ti je uspelo ali ti pa ni. Z višanjem plač so hiše postale boljše, avtomobili najdražji. Vendar to ni bilo bogastvo, ki bi ga lahko imenovali skupno. Bilo je ukradeno bogastvo, ki si ga s silo vzel komu drugemu in ga odnesel v svojo votlino. Prihajali so od vsepovsod, da bi vlagali v proizvodnjo konfekcije, v srajce, krila, suknjiče, jopiče, rokavice, klobuke, čevlje, torbice, listnice za italijanska, nemška, francoska podjetja. V Las Vegasu od petdesetih let dalje niso več spraševali po dovoljenjih, pogodbah, ustreznih delovnih okoljih. Garaže, prostori pod stopnicami, shrambe so postali proizvodni obrati. Kitajska konkurenca je v zadnjih letih uničila vse, ki so izdelovali blago srednje kakovosti. Ni bilo več časa za razvijanje ročnih spretnosti delavcev. Ali si takoj prešel na najboljšo kakovost ali pa se je kdo drug naučil izdelovati srednjo kakovost hitreje od tebe. Mnogi so ostali brez dela. Lastnike tovarn so pokopali dolgovi, oderuške obresti. Marsikdo se je pritajil pred roko pravice.

Konec nižjekakovostnih obratov je odvzel zamah, rast, preživetje zlasti enemu kraju, ki je postal nekakšen simbol propada mestnega obrobja. Z zmeraj razsvetljenimi hišami, polnimi ljudi, z vrvežem na dvoriščih. Z vedno parkiranimi avtomobili. Od tam nihče ne odide. Sem in tja kdo pride. Le malo jih ostane. Ni trenutka dneva, da v stanovanjskih blokih ne bi bilo ljudi. Da bi zavladalo ozračje, kakršno občutiš v takšnih naseljih v dopoldanskih urah, ko odidejo vsi na delo ali v šolo. V tem kraju je zmeraj gneča, nenehen človeški živžav. Ta kraj se imenuje Parco Verde v Caivanu.

Parco Verde se pojavi, kakor hitro zapelješ z osrednje cestne osi, asfaltnega rezila, ki zareže naravnost čez vse neapeljsko območje. Prej kot četrt spominja na kič iz betona z aluminijastimi zasteklitvami, ki se kakor otekline napihujejo na vseh balkonih. Zdi se eno tistih naselij, za katere je arhitekt dobil navdih na plaži pri pogačah iz mivke, kakor da si je stanovanjske bloke zamislil kot peščene pogače, ki nastanejo, ko obrneš vedrce. Dolgočasni bloki nedoločnih oblik. V enem od vogalov naselja je skoraj neopazna kapelica. Vedno pa ni

20