Izgubljeni simbol

ENI SIMBOL »Čakanja je konec.

Izgubljeni simbol je tukaj – in ni potrebno biti prostozidar, da bi uživali v njem ... Razburljiv in zabaven, kot vrtoglava vožnja z vlakom smrti.«

THE LOS ANGELES TIMES V tem novem osupljivem romanu je Dan Brown znova dokazal, zakaj je najbolj priljubljen pisatelj trilerjev na svetu. Izgubljeni simbol je smrtonosna dirka skozi resnični labirint šifer, skrivnosti in neznanih resnic.

Zgodba se odvije v napetih dvanajstih urah, dogajanje pa je postavljeno v Washington. Na potezi je znova Robert Langdon, ki naj bi na povabilo svojega nekdanjega mentorja Petra Solomona, uglednega prostozidarja, predaval v poslopju Kapitola. A namesto občinstva ga pričaka odrezana človeška roka z vtetoviranimi simboli, ki ga vabijo, naj razvozla starodavne misterije.

Langdon hitro spozna, da bo moral sprejeti ta izziv, če želi rešiti življenje mentorju. Znajde se v vrtincu spletk, ki mu polagoma odstirajo neznani obraz ameriškega glavnega mesta.

Izkaže se, da so največje skrivnosti pravzaprav vsem na očeh in vodijo k eni sami neverjetni resnici.

IZGUBLJENI

SIMBOL

Izgubljeni simbol, dolgo pričakovani novi roman Dana Browna, je v prvem dnevu prodaje postal najbolj prodajana leposlovna knjiga za odrasle, saj so je prodali več kot milijon izvodov. Torej je na dobri poti, da ponovi uspeh svetovne uspešnice Da Vincijeva šifra.

Avtor

Da Vincijeve šifre

»Osupljiv užitek! ... Zgodba, ki obrne na glavo svet, za katerega smo mislili, da ga poznamo.«

NEWSWEEK »Veliko slavnih avtorjev je po veliki uspešnici napisalo sramotno nadaljevanje. Gospod Brown ni storil te napake.

Namesto tega je vnovič obudil žanr, ki je že izumiral.«

NEW YORK TIMES

34,96 €

IZGUBLJENI SIMBOL-oprema.indd 1

IZGUBLJENI SIMBOL 12/18/09 8:25:53 AM

Naslov izvirnika: The Lost Symbol © 2009 by Dan Brown © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Vse pravice pridržane.

Prevedla Nataša Müller Vsaka podobnost z resničnimi dogodki in osebami je zgolj naključna.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-312.4 BROWN, Dan, 1964Izgubljeni simbol / Dan Brown ; [prevedla Nataša Müller]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Krimi / Mladinska knjiga) Prevod dela: The lost symbol ISBN 978-961-01-1048-4 248834304 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

9

U v od

Tempeljska hiša 21.33

Skrivnost je, kako umreti.

Vse od začetka sveta je skrivnost to, kako umreti. Štiriintridesetletni novinec je pogledal človeško lobanjo v rokah. Bila je votla, kot skodela, polna krvavo rdečega vina.

Popij, si je rekel. Ničesar se ti ni treba bati.

V skladu s tradicijo je potovanje začel v obrednih oblačilih srednjeveškega krivoverca, ki ga peljejo na vislice. Ohlapna srajca je bila odpeta, da so se videle blede prsi, leva hlačnica zavihana do kolen, desni rokav pa do komolca. Okoli vratu je imel težko zanko iz vrvi. Toda nocoj je bil, tako kot bratje, ki so mu bili za pričo, oblečen kot mojster.

Bratje, ki so ga obkrožali, so nosili predpasnike iz ovčje kože, lente in bele rokavice. Okrog vratu so jim viseli obredni dragulji, ki so se v pridušeni svetlobi svetili kot oči duhov. Številni med njimi so bili v poklicnem življenju na visokih položajih, toda novinec je vedel, da njihov posvetni družbeni status med temi stenami ne pomeni nič. Tukaj so vsi možje enaki, zaprisežene brate povezuje mistična vez.

Ko si je ogledoval ugledno združbo, se je vprašal, ali bi mu kdo verjel, da so vsi ti ljudje zbrani na enem mestu, in to prav na tem mestu. Prostor je bil podoben svetišču iz antičnega sveta.

Resnica pa je bila še bolj nenavadna.

Le nekaj ulic stran od Bele hiše sem.

Kolosalno poslopje na Sixteenth Streetu 1733 v Washingtonu je kopija predkrščanskega svetišča, svetišča kralja Mavzola, prvi mavzolej, grobnica, zadnje počivališče. Pred glavnim vhodom dve sedemnajst ton težki sfingi varujeta bronasta vrata. Bogato notranjost krasi labirint obrednih prostorov, dvoran, zapečatenih sob, knjižnic in celo votla stena z ostanki dveh človeških trupel. Novincu so povedali, da ima vsak prostor v tem poslopju skrivnost, toda vedel je, da v nobenem ni večje skrivnosti kot v tem ogromnem, v katerem je ta hip klečal z lobanjo v roki.

15

Tempeljska dvorana.

Bila je čiste kvadratne oblike in prostorna. Strop se je dvigal vrtoglavih trideset metrov visoko, podpirali pa so ga monolitni stebri iz zelenega granita. Sredi dvorane so bili v krogu razporejeni stoli iz temne ruske orehovine z ročno narejenimi sedeži iz prašičjega usnja. Ob zahodni steni je stal deset metrov visok prestol, nasproti njega pa orgle. Stene je krasil kalejdoskop starodavnih simbolov – egipčanskih, hebrejskih, astronomskih, alkimističnih in številnih drugih, neznanih.

Nocoj je Tempeljsko dvorano osvetljevala vrsta skrbno razpostavljenih sveč. Pridušeno svetlobo, ki so jo oddajale, je okrepil le šibek žarek mesečine, ki je prodiral skozi veliko okroglo odprtino v stropu in ožarjal najpresenetljivejši predmet v prostoru, velik oltar iz enega samega kosa gladkega belgijskega črnega marmorja.

Skrivnost je, kako umreti, se je opomnil. »Čas je,« je zašepetal glas.

Novinec je s pogledom premeril ugledneža, ki je stal pred njim v beli obleki. Vrhovni častitljivi mojster. Moški v poznih petdesetih je bil ameriška ikona, priljubljen, moder in bajno bogat. Nekoč temni lasje so mu začeli siveti, že na obrazu pa se mu je videlo, da je vpliven in prodornega duha. »Prisezi,« je rekel častitljivi mojster z glasom, mehkim kot padajoče snežinke. »Dokončaj potovanje.« Novinčevo potovanje se je tako kot vsa začelo s prvo stopnjo. Tisti večer mu je v obredu, podobnem nocojšnjemu, častitljivi mojster z žametno prevezo prekril oči, mu na gole prsi pritisnil obredno bodalo in vprašal: »Ali pri svoji časti prisegaš, da nate ne vpliva noben plačanec ali kak nedostojen motiv in da se svobodno in prostovoljno prepuščaš skrivnostim in privilegijem te bratovščine?« »Da,« se je zlagal novinec. »Potem pa naj bo to želo tvoja vest,« ga je posvaril mojster, »in takojšnja smrt, če boš kdaj izdal skrivnosti, ki jih boš izvedel.« Novinec se takrat ni bal. Nikoli ne bodo izvedeli, zakaj sem v resnici tukaj.

Toda nocoj je v Tempeljski dvorani začutil nekaj zloveščega in v mislih si je zavrtel vsa opozorila, ki jih je dobil na tem potovanju, grožnje o strahotnih posledicah, če bo izdal skrivnosti, ki jih bo izvedel: Goltanec, prerezan od enega ušesa do drugega ... jezik, iztrgan iz ust ... iztrgano in 16

sežgano drobovje ... raztreseno na štiri strani neba ... iztrgano srce, ki ga bo požrla zver ... »Brat,« je rekel sivooki mojster in položil levico na novinčevo ramo. »Še končna zaprisega.« Novinec se je pripravil še na zadnji korak potovanja, dvignil mišičasto postavo in spet pogledal lobanjo v rokah. Vijoličasto vino je bilo v pridušeni svetlobi videti skoraj črno. V prostoru je zavladala smrtonosna tišina in na sebi je začutil poglede vseh prič. Čakali so, da izreče še zadnjo zaprisego in postane član njihove elite.

Nocoj, je pomislil, se znotraj teh zidov dogaja nekaj, kar se v zgodovini te bratovščine še ni. Niti enkrat v vseh stoletjih.

Ta iskra je v njem vzbudila nepojmljivo moč in mu dala poleta, da je zajel sapo in izrekel besede, ki jih že stoletja izrekajo možje po vsem svetu. »Naj vino, ki ga pijem, postane moj strup, če bom kdaj vede ali hote izdal prisego.« Besede so odjeknile v votlem prostoru.

Potem se je razlegla tišina.

Novinec je z mirnimi rokami dvignil lobanjo k ustom in se z ustnicami dotaknil suhe kosti. Zaprl je oči, nagnil lobanjo in z dolgimi, globokimi požirki popil vino. Ko ni ostala več niti kapljica, jo je spustil.

Za hip je začutil, kako mu stiska pljuča, in srce mu je začelo divje biti.

O, ne, vedo! Potem je občutek tako hitro, kot je prišel, tudi izginil.

Njegovo telo je zajela prijetna toplota. Izdihnil je, se pri sebi nasmehnil in se zazrl v nič hudega slutečega moža, ki ga je nespametno sprejel v najskrivnostnejši krog bratovščine.

Kmalu boš izgubil vse tisto, kar ti največ pomeni.

17

1.

P O G L AVJ E

V dvigalu na južni strani Eifflovega stolpa se je trlo turistov. V nabito

polni kabini je strog poslovnež v zlikani obleki gledal fantka ob sebi. »Bled si, sinko. Na tleh bi moral ostati.« »Saj bo šlo ...« je odvrnil fantič in skušal potlačiti tesnobo. »Na nasled­ nji ploščadi bom izstopil.« Ne morem dihati.

Moški se je nagnil k njemu. »Mislil sem, da si že premagal strah.« Ljubeče ga je pobožal po licu.

Fantku je bilo nerodno, ker je razočaral očeta, toda skozi zvenenje v ušesih je komaj kaj slišal. Ne morem dihati. Moram iz te škatle!

Glas v zvočniku dvigala je zagotavljal, da so bati in železna konstrukcija trdni. Pod njimi so se na vse strani raztezale pariške ulice.

Samo še malo, si je prigovarjal deček in stegoval vrat proti izstopni ploščadi. Zdrži.

Ko se je dvigalo strmo povzpelo proti zgornji razgledni ploščadi, se je jašek zožil in vrvi na masivnih opornikih so se napele. »Očka, ne bom ...« Nenadoma se je nad njimi zaslišalo pokanje. Kabino je sunkovito potegnilo in nevarno je zanihala vstran. Razcefrane vrvi so začele kot kače opletati okoli kabine. Fantek se je oprijel očeta. »Očka!« Za en sam grozljivi trenutek sta se spogledala.

Potem se je udrlo dno.

Robert Langdon se je iztrgal iz dremeža in od strahu poskočil na mehkem usnjenem sedežu. Čisto sam je sedel v veliki kabini korporacijskega falcona 2000EX, ki ga je premetavala turbulenca. V ozadju sta enakomerno brnela letalska motorja. »Gospod Langdon,« se je zaslišalo po zvočniku nad njim. »Približujemo se.« Langdon se je vzravnal na sedežu in spravil govor nazaj v usnjeno potovalno torbo. Do polovice je pregledal zapiske o prostozidarskih 19

simbolih, ko so mu misli odtavale. Sanje o pokojnem očetu je verjetno spodbudilo nepričakovano vabilo Langdonovega dolgoletnega mentorja Petra Solomona.

Tudi njega nikoli nočem razočarati.

Oseminpetdesetletni človekoljub, zgodovinar in znanstvenik je vzel Langdona pod okrilje pred skoraj tridesetimi leti in v marsičem zapolnil praznino, ki je zazijala po očetovi smrti. Čeprav je bil Peter iz vplivne in bogate družine, sta iz njegovih prijaznih sivih oči sijali skromnost in toplina.

Zunaj je sonce zahajalo, toda profesor je prepoznal vitek obris največ­ jega obeliska na svetu, ki se je dvigal na obzorju kot konica starodavnega gnomona. Sto sedemdeset metrov visoki marmornati obelisk je označeval osrčje države. Iz njega so bili geometrijsko brezhibno razporejeni ulice in spomeniki.

Tudi iz zraka je Washington izžareval skoraj mistično moč.

Langdon je oboževal to mesto, in ko so se letalska kolesa dotaknila tal, se je veselil tega, kar ga je čakalo. Letalo se je ustavilo na zasebnem terminalu ogromnega mednarodnega letališča Dulles.

Pobral je svoje stvari, se zahvalil pilotoma in iz razkošne notranjosti stopil na letalske stopnice. Mrzel januarski zrak se mu je prilegel.

Dihaj, Robert, si je rekel in se razveselil širnega prostora.

Nad letališko stezo se je dvigal oblak bele megle, in ko je stopil na vlažni asfalt, se mu je zdelo, da je zakorakal v močvirje. »Oprostite! Oprostite!« se je zaslišal spevni britanski glas z druge strani. »Profesor Langdon?« Pogledal je kvišku in zagledal žensko srednjih let z značko in mapo, ki je hitela proti njemu in mu veselo mahala. Izpod elegantne pletene volnene kape so ji gledali svetli kodri. »Dobrodošli v Washingtonu, gospod.« Langdon se je nasmehnil. »Hvala.« »Jaz sem Pam, iz službe za potnike.« Bila je prav neprijetno živahna. »Prosim, pojdite z mano, gospod, avtomobil vas čaka.« Langdon je odšel za njo proti terminalu, kjer se je lesketala vrsta zasebnih letal. Taksi postajališče za bogate in slavne. »Nočem vas nadlegovati, profesor,« je sramežljivo rekla ženska, »toda saj ste Robert Langdon, ki piše knjige o simbolih in veri, kajne?« Langdon je najprej omahoval, potem pa pokimal.

20

»Saj sem vedela!« je vzkliknila. »V našem bralnem klubu smo obravnavale knjigo o sveti ženskosti in cerkvi. To je bil škandal in pol! Vi pa radi spustite lisico v kokošnjak.« Langdon se je nasmehnil. »Nisem imel namena zakuhati škandala.« Ženska je razumela, da profesor ni pri volji za klepet o svojem delu. »Oprostite. Kaj pa blebetam. Najbrž ste siti tega, da vas povsod prepoznavajo ... Toda sami ste krivi.« Igrivo je pokazala na njegova oblačila. »Uniforma vas je izdala.« Uniforma? Langdon se je pogledal. Kot vedno je nosil črn puli, Harrisov tvidast suknjič, platnene hlače in usnjene mokasine. Tako se je oblačil za predavanja, nastope, fotografiranja in družabne prireditve. Ženska se je zasmejala. »Puliji, ki jih nosite, so tako zastareli. S kravato bi bili veliko čednejši.« Ni govora, si je mislil Langdon. Male zanke.

Kravato je moral nositi šest dni na teden, ko se je šolal v internatu Phillips Exeter. Čeprav je ravnatelj trdil, da kravata izvira iz svilene fascalie, ki so jo nosili rimski govorniki, da so si ogreli glasilke, je Langdon vedel, da ima beseda izvor pri najemniških vojakih 'Kroatih', ki so si pred napadom okoli vratu na poseben način zavezali belo ruto. Vse do danes ta starodavni bojni dodatek nosijo sodobni pisarniški vojščaki, ki upajo, da bodo ustrahovali nasprotnike v sejnih sobah. »Hvala za nasvet,« se je zahahljal profesor. »Premislil bom.« K sreči je iz lesketajoče se limuzine, parkirane blizu terminala, izstopil moški v temni obleki in dvignil prst. »Gospod Langdon? Sem Charles iz podjetja Limuzine Beltway.« Odprl je vrata avtomobila. »Dober večer, gospod. Dobrodošli v Washingtonu.« Langdon je dal Pam napitnino za prijaznost, potem pa sedel v razkošno vozilo. Šofer mu je pokazal, kje se uravna temperatura, ustekleničeno vodo in košarico vročih mafinov. Že čez nekaj sekund sta se peljala po zasebni dohodni cesti. Tako torej živijo bogataši. Šofer je pognal avtomobil po Windsock Drivu, pogledal na list s podatki o potniku in vzel v roko telefon. »Kličem iz podjetja Limuzine Beltway,« je rekel s poklicno učinkovitostjo. »Prosili so me, da vas obvestim, ko bo potnik pristal.« Premolknil je. »Da, gospod. Vaš gost, gospod Robert Langdon, je prispel. Ob sedmih ga bom pripeljal k vam v poslopje Kapitola. Ni za kaj, gospod.« Potem je odložil.

21

Langdon se je moral nasmehniti. Vse do zadnje podrobnosti. Pozornost za detajle je bila ena najboljših lastnosti Petra Solomona, ki je dajala njegovemu precejšnjemu vplivu pridih lahkotnosti. In tudi nekaj milijard dolarjev na banki ne škoduje.

Profesor se je udobno namestil na usnjenem sedežu, in ko je hrup letališča potihnil, je zaprl oči. Kapitol je bil pol ure vožnje stran in vesel je bil, da bo imel čas, da zbere misli. Danes se je vse odvrtelo tako hitro, da je šele zdaj začel resno razmišljati o neverjetnem večeru, ki ga čaka.

Skrivnostno se bom pojavil, je pomislil in se veselil trenutka.

Petnajst kilometrov od Kapitola se je samotna postava željno priprav­ ljala na prihod Roberta Langdona.

22

2.

P O G L AVJ E

Tisti, ki se je poimenoval Malah, je pritisnil konico igle na obrito glavo

in zavzdihnil od ugodja, ko je ostri pripomoček najprej zasadil v meso, potem pa ga potegnil iz njega. Tiho brnenje elektronske naprave ga je prevzelo ... tako kot vbod igle, ki je drsela globoko pod kožo in odlagala barvo.

Mojstrovina sem.

Namen tetoviranja ni lepota, temveč sprememba. Skozi zgodovino mnogi, od nubijskih duhovnikov iz leta 2000 pred našim štetjem do privržencev Kibelinega kulta v starem Rimu ter sodobnih Maorov, ponujajo svoje telo kot žrtev, prenašajo bolečino, da se polepšajo in postanejo nekdo drug.

Kljub zloveščim svarilom Levitika 19,28, ki prepoveduje vrezovanje v telo, je v sodobnem času tetoviranje postalo iniciacija, ki jo poznajo vsi, od vzornih najstnikov do najhujših narkomanov in gospodinj iz predmestja.

S tetoviranjem ljudje svetu sporočajo: svoje telo imam pod nadzorom.

Omamen občutek nadzora nad telesno preobrazbo je mnoge tako zasvojil, da spreminjajo telo s kozmetičnimi operacijami, pirsingi, pretirano šport­ no aktivnostjo, steroidi, celo z bulimijo in operacijami spola. Človeški duh si želi gospodovati telesni lupini.

Oglasil se je zvonec na uri in Malah je pogledal kvišku. Pol sedmih zvečer. Odložil je iglo, zavil golo, skoraj dva metra visoko telo v svilen kimono in se odpravil po hodniku. Zrak v razkošni vili je bil težek od rezkega vonja kožnih barv ter dima sveč, na katerih je steriliziral igle. Visoki mladenič je stopal mimo dragocenih italijanskih starin – Piranesijevega bakroreza, Savonarolovega stola, srebrne Bugarinijeve oljenke.

Mimogrede se je ozrl skozi okno, ki je segalo od stropa do tal, in občudoval silhueto mesta v daljavi. Kapitolova kupola se je mogočno svetila na temnem zimskem nebu.

Tukaj je, je pomislil. Tam nekje je zakopana.

23

Le redki vedo, da obstaja, še manj pa jih ve, kako strašno moč ima in kako genialno je skrita. Vse do danes je ostala nerazkrita. Tisti izbranci, ki so poznali resnico, pa so jo zavili v tančico simbolov, legend in alegorij.

Zdaj so mi odprli vrata, je pomislil.

Pred tremi tedni je v temačnem obredu, ki so se ga udeležili najvplivnejši Američani, dosegel triintrideseto stopnjo, najvišjo raven najstarejše še delujoče bratovščine na svetu. Kljub temu mu bratje niso povedali ničesar. In mi tudi ne bodo. To je vedel. Te stvari ne potekajo tako. Znotraj krogov so še ožji krogi, znotraj bratovščin še bratovščine. Tudi če bi čakal leta, morda ne bi pridobil njihovega zaupanja.

K sreči mu za to, da bo izvedel najgloblje zakopano skrivnost, ni treba pridobiti njihovega zaupanja.

Moja posvetitev je služila namenu.

Tisto, kar ga je čakalo, mu je dalo poleta, da je odločno odkorakal v spalnico. Po vsej vili so iz zvočnikov prihajali strah vzbujajoči toni kastrata, ki je pel 'Lux Aeterno' iz Verdijevega Rekviema. Spomin na prejšnje življenje. Malah je pritisnil na daljinski upravljalnik in zaslišal se je gromovit 'Dies Irae'. Ob zvokih treskajočih pavk in vzporednih kvint se je odpravil v gornje nadstropje in kimono mu je valoval, ko se je z mišičastimi nogami hitro vzpenjal po marmornih stopnicah.

Prazen želodec je v protest zakrulil. Že dva dni se je postil, pil je le vodo, ker je telo pripravljal v skladu s starodavnimi pravili. Lakota bo potešena ob zori, se je opomnil. Tako kot bolečina.

V svetišče, spalnico, je stopil spoštljivo in zaklenil vrata za seboj. Ko se je približal garderobni omari, je postal, saj ga je pritegnilo veliko pozlačeno zrcalo. Ni se mogel upreti, da se ne bi obrnil in pogledal vanj.

Počasi, kakor da odvija dragoceno darilo, je razprl kimono in se zazrl v svoje golo telo. Začutil je strahospoštovanje.

Mojstrovina sem.

Mogočno telo je bilo obrito in gladko. Pogled je spustil k stopalom, tetoviranim s sokoljimi luskami in kremplji. Meča nad njimi so bila poslikana kot izrezljani stebri, leva noga kot spirala in desna navpično progasta. Boaz in Jakin. Dimlje in trebuh so postali okrašen obok, nad njimi pa je široke prsi krasil dvoglavi feniks; na bradavicah so bile izrisane oči. Ramena, vrat, obraz in obrito glavo je prekrivala zapletena tapiserija starodavnih simbolov in pečatov.

Eksponat sem, ikona v nastajanju.

24

Neki smrtnik je pred osemnajstimi urami videl Malahovo golo telo.

Od strahu je vzkliknil: »Ljubi bog, demon si!« »Če me tako vidiš,« mu je odgovoril Malah, saj je kot predniki vedel, da so angeli in demoni enaki, zamenljivi, arhetipi nasprotnih polov: angela varuha, ki je premagal sovražnika v boju, je ta videl kot uničevalnega demona.

Malah je spustil glavo in si ogledal še teme. Tam se je kot krona bleščal krogec blede, netetovirane kože. Ta skrbno prihranjeni delec je bil edini ostanek deviške kože. Sveto mesto je potrpežljivo čakalo ... in nocoj bo zapolnjeno. Čeprav Malah še ni imel tistega, kar je potreboval za dokončanje mojstrovine, je vedel, da se ta trenutek hitro bliža.

Navdušen nad podobo v ogledalu je čutil, kako njegova moč narašča.

Zavezal si je kimono, stopil k oknu in se spet zagledal v skrivnostno mesto pred seboj. Tam nekje je zakopana.

Posvetil se je nalogi, ki ga je čakala. Stopil je k toaletni mizici in na obraz, glavo in vrat toliko časa nanašal puder, da se tetovaž ni več videlo.

Potem si je nadel posebna oblačila in dodatke, ki jih je skrbno izbral za nocojšnji večer. Ko je končal, se je pogledal v zrcalo. Z mehko dlanjo se je zadovoljno pogladil po goli glavi in se nasmehnil.

Tam je, je pomislil. In nocoj mi jo bo nekdo pomagal najti.

Ko je stopil iz hiše, je bil pripravljen na dogodek, ki bo kmalu pretresel Kapitol. Zelo se je moral potruditi, da je pripravil vse koščke sestavljanke za nocojšnji večer.

In zdaj je v igro stopil še zadnji kmet na šahovnici.

25

3.

P O G L AVJ E

Robert Langdon je pregledoval kartončke z zapiski, ko je postalo škripanje avtomobilskih koles drugačno. Pogledal je kvišku in bil presenečen, kje je.

Sva že na Memorial Bridgeu?

Odložil je zapiske in se zazrl v mirni Potomac pod seboj. Z rečne gladine se je dvigala meglica.

Foggy Bottom, megleno dno, je bilo dobro ime za nenavaden kraj, na katerem so postavili prestolnico. Med vsemi kraji v Novem svetu so očetje naroda izbrali vlažno obrežno močvirje in vanj položili temeljni kamen za svojo utopično družbo.

Langdon je pogledal levo, čez nabrežje Tidal Basin, proti elegant­ no zaobljeni silhueti Jeffersonovega spomenika, ki so mu mnogi rekli ameriški Panteon. Spredaj se je togo dvigal strogi Lincolnov spomenik, katerega pravokotne poteze so spominjale na antični atenski Partenon. Še malo naprej pa je profesor zagledal glavni okras mesta, ki ga je videl že iz zraka. Arhitekturni navdih zanj so našli v kulturi, veliko starejši od Rimljanov in Grkov.

Ameriški egipčanski obelisk.

Spredaj se je svetil monolitni Washingtonov spomenik, ki je v soju luči spominjal na veličasten jambor. Langdonu se je, ko je postrani gledal nanj, zazdel nekam majav, kakor da se ziblje na razburkanem morju. Tudi sam se je počutil podobno. Obisk Washingtona je bil čisto presenečenje.

Zjutraj sem se zbudil in pričakoval mirno nedeljo doma, zdaj pa sem nekaj minut stran od Kapitola.

Ob tri četrt na pet zjutraj je skočil v mirno vodo in kot vedno dan začel s petdesetimi dolžinami v praznem bazenu Harvardske univerze.

Kondicije ni več imel takšne kot v študentskih časih, ko je igral vaterpolo, še vedno pa je bil vitek in mišičast, kar je bilo za moškega sredi štiridesetih čisto spodobno. Le da je zdaj za to, da je vzdrževal kondicijo, moral vložiti veliko več energije.

26

Ko se je okoli šestih vrnil domov, je ročno zmlel zrna kave s Sumatre in užival v eksotičnem vonju, ki je napolnil kuhinjo. V tistem je presenečeno zagledal utripajočo rdečo lučko na telefonskem odzivniku. Kdo kliče v nedeljo ob šestih zjutraj? Pritisnil je na gumb in poslušal sporočilo. »Dobro jutro, profesor Langdon. Zelo mi je žal, da vas kličem tako zgodaj.« Vljudni moški glas s pridihom južnjaškega naglasa je obotavljaje nadaljeval. »Sem Anthony Jelbart, pomočnik gospoda Solomona. Povedal mi je, da zgodaj vstajate. Zjutraj vas je skušal priklicati. Ste tako prijazni in ga, brž ko slišite to sporočilo, pokličete? Verjetno imate njegovo novo zasebno številko. Če je nimate, je 202-329-5746.« Langdona je v hipu zaskrbelo za starega prijatelja. Peter Solomon je bil lepo vzgojen in vljuden in ne bi klical v nedeljo ob zori, če ne bi bilo nekaj hudo narobe.

Odložil je na pol pripravljeno kavo in odhitel v kabinet k telefonu.

Upam, da je vse v redu z njim.

Peter Solomon je bil prijatelj, mentor, in čeprav je bil le dvanajst let starejši, mu je bil kot oče, odkar sta se spoznala na Princetonski univerzi. V drugem letniku je moral Langdon na predavanje gostujočega predavatelja, znanega mladega zgodovinarja in človekoljuba. Solomon je z nalezljivo strastjo predaval o svojem osupljivem pogledu na semiotiko in zgodovino arhetipov ter Langdona tako navdušil, da je pozneje življenje posvetil simbolom. Še bolj kot odlično predavanje ga je spodbudila skromnost v njegovih prijaznih sivih očeh in napisal mu je zahvalno pismo. Mladi študent si ni mislil, da mu bo Peter Solomon, eden najpremožnejših in najzanimivejših ameriških mladih intelektualcev, odpisal. Vendar mu je.

In to je bil začetek nadvse lepega prijateljstva.

Ugledni akademik, čigar umirjenost se ni skladala z vplivnim porek­ lom, je izviral iz bajno bogate družine Solomonovih; njihov priimek se je pojavljal na univerzah in drugih poslopjih po vsej državi. Solomonovih se je tako kot Rothschildovih v Evropi držala skrivnostnost kraljeve rodbine. Peter je prevzel krmilo že v mladih letih, po očetovi smrti. Zdaj, pri oseminpetdesetih, je bil na številnih vplivnih položajih. Ta hip je vodil Smithsonovo ustanovo. Langdon ga je tu in tam zbodel, da je edini madež na sicer brezhibnem pedigreju diploma drugorazredne univerze, Yala.

Ko je Langdon stopil v kabinet, je presenečeno opazil, da mu je Peter poslal tudi faks.

27

Peter Solomon UPRAVA SMITHSONOVE USTANOVE

Dobro jutro, Robert, pri priči moram govoriti s tabo.

Prosim, čim prej me pokliči na 202-329-5746.

Peter Langdon je takoj vtipkal številko, sedel za ročno izrezljano pisalno mizo in počakal, da se na drugi strani zveze kdo oglasi. »Pisarna Petra Solomona,« je zaslišal že znani pomočnikov glas. »Anthony pri telefonu. Izvolite?« »Pozdravljeni, tukaj Robert Langdon. Pustili ste mi sporočilo ...« »Da, profesor Langdon.« Slišal je, da je mladeniču odleglo. »Hvala, ker ste tako hitro poklicali. Gospod Solomon bi nadvse rad govoril z vami.

Povedal mu bom, da kličete. Vas lahko dam na čakanje?« »Seveda.« Medtem ko je profesor čakal, da se Solomon oglasi, se je zazrl v Petrovo ime na pisemski glavi Smithsonove ustanove in se nasmehnil. V klanu Solomonovih ni veliko zabušantov. Na Petrovem rodbinskem deblu so se gnetli bogati poslovneži, vplivni politiki in vrsta uglednih znanstvenikov, nekateri so bili celo člani Britanske akademije znanosti. Solomonova edina še živeča sorodnica, mlajša sestra Katherine, je podedovala gen za znanost, saj je bila vodilna osebnost nove, modne discipline, noetike.

To je zame španska vas, je pomislil Langdon in se namuznil, ko se je spomnil, kako neuspešno mu je Katherine lani na zabavi pri bratu razlagala, kakšna znanost je to. Pozorno jo je poslušal, potem pa odvrnil: »To je prej čarovnija kot znanost.« Katherine mu je igrivo pomežiknila. »Bolj sta povezani, kot misliš, Robert.« Petrov pomočnik se je vrnil k telefonu. »Oprostite, gospod Solomon ima konferenčni klic. Danes je tukaj precej kaotično.« »Nič zato. Lahko pokličem pozneje.« »Pravzaprav me je prosil, naj vam povem, zakaj vas je klical, če smem.« »Seveda.« 28

Pomočnik je globoko zajel sapo. »Kot verjetno veste, profesor, v Washingtonu odbor Smithsonove ustanove vsako leto pripravi svečano prireditev za najbolj velikodušne podpornike. Udeleži se je veliko ljudi iz kulturne elite.« Langdon je vedel, da ima na bančnem računu premalo ničel, da bi se uvrstil med kulturno elito, toda vprašal se je, ali ga ne bo Solomon morda kljub temu povabil. »V skladu s tradicijo,« je nadaljeval pomočnik, »bo pred večerjo predavanje. Srečo imamo, da smo zanj dobili National Statuary Hall.« Najboljša dvorana v vsem Washingtonu, je pomislil Langdon in se spom­ nil političnega predavanja, ki ga je nekoč poslušal v čudoviti polkrožni dvorani. Težko je bilo pozabiti petsto zložljivih stolov, razvrščenih v popolnem loku, obkroženih z osemintridesetimi kipi v naravni velikosti, v prostoru, ki je bil prvotno namenjen poslancem predstavniškega doma. »Težavo imamo,« je nadaljeval mladenič. »Naša govornica je zbolela in nas je pred kratkim obvestila, da ne bo mogla nastopiti.« V zadregi je obmolknil. »To pomeni, da obupano iščemo zamenjavo. Gospod Solomon je upal, da boste to vi.« Langdon je osupnil. »Jaz?« Tega ni pričakoval. »Prepričan sem, da lahko Peter najde boljšega predavatelja.« »Njegova prva izbira ste, profesor, in veliko preskromni. Gostje vas bodo željno poslušali. Gospod Solomon je menil, da bi imeli isto predavanje kot na Bookspan TV pred nekaj leti. Zato se vam ne bi bilo treba pripraviti. Rekel je, da ste govorili o simbolih v arhitekturi naše prestolnice. To bi bilo kot nalašč za to prizorišče.« Langdon se ni čisto strinjal. »Če se prav spomnim, sem predaval bolj o prostozidarski zgodovini poslopja kot ...« »Točno. Kot veste, je gospod Solomon prostozidar, tako kot njegovi poklicni znanci, ki bodo na prireditvi. Prepričan sem, da bodo z veseljem poslušali vaše misli na to temo.« Priznam, da bi bilo preprosto. Langdon je hranil zapiske vseh predavanj, ki jih je kdaj imel. »Premislil bom o tem. Kdaj bo predavanje?« Mladenič se je odkašljal in na lepem zaskrbljeno rekel: »Veste, gospod, predavanje je pravzaprav nocoj.« Langdon se je glasno zahahljal. »Nocoj?« »Zato je tukaj že vse jutro kaos. V hudi zadregi smo ...« Pomočnik je zdaj začel govoriti vedno hitreje. »Gospod Solomon vam je pripravljen 29

poslati zasebno letalo v Boston. Let ni daljši od ene ure, zato boste že pred polnočjo doma. Poznate zasebni terminal na bostonskem letališču Logan?« »Da,« je s težkim srcem priznal Langdon. Ni čudno, da Peter vedno vse doseže. »Čudovito. Bi lahko prišli tja ... reciva ob petih popoldne?« »Niste mi dali možnosti izbire, kajne?« se je pošalil Langdon. »Samo gospodu Solomonu bi rad ustregel, gospod.« Peter tako učinkuje na ljudi. Za trenutek je pomišljal, vendar ni videl izhoda. »Prav, recite mu, da lahko pridem.« »Sijajno,« je vzkliknil pomočnik in slišalo se je, da mu je odleglo.

Povedal je številko letala in še nekaj drugih podatkov. Ko je Langdon odložil, se je vprašal, ali je Petru Solomonu kdaj kdo rekel ne.

Vrnil se je k pripravljanju kave in v mlinček dodal še nekaj žlic kavnih zrn. Danes potrebujem malo več kofeina, je pomislil. Dan bo še dolg.

30

4.

P O G L AVJ E

Poslopje Kapitola kraljuje na vzhodnem delu avenije National Mall,

na dvignjeni ploščadi oziroma kot 'piedestal, ki čaka na spomenik', kakor je zapisal arhitekt mesta Pierre L’Enfant. V dolžino meri dvesto osemindvajset metrov, v širino pa sto šest. Na skoraj sedmih hektarih je kar 541 dvoran. Neoklasično poslopje so oblikovali tako, da izraža imenitnost starega Rima, njegovi ideali so namreč navdihovali ustanovitelje ZDA, ko so postavljali temelje zakonom in kulturi nove republike.

Nova kontrolna točka za turiste, ki vstopajo v poslopje Kapitola, je v pred kratkim zgrajenem podzemnem centru, pod veličastno stekleno streho, ki okvirja kupolo Kapitola. Novi varnostnik Alfonso Nuñez si je skrbno ogledal obiskovalca, ki se je približeval pregledu. Moški z obrito glavo, ki je postaval v preddverju, je ravno dokončal klic, preden je vstopil.

Desno roko je nosil v prevezi, pri hoji pa je nekoliko šepal. Oblečen je bil v obrabljen zelen vojaški površnik, in ker je imel obrito glavo, je varnostnik sklepal, da je vojak. Pripadniki ameriške vojske so med najpogostejšimi obiskovalci Washingtona. »Dober večer, gospod,« je pozdravil Nuñez in se držal varnostnega pravila, da mora ogovoriti vsakega obiskovalca, ki vstopi sam. »Pozdravljeni,« je odvrnil moški in se ozrl po skoraj prazni veži. »Mirno je.« »Končnica nogometnega prvenstva je,« je pripomnil Nuñez. »Nocoj vsi gledajo tekmo Redskinov.« Tudi sam si je želel, da bi jo, toda šele prvi mesec je bil v službi in je potegnil kratko. »Prosim, položite kovinske predmete v zaboj.« Nuñez je previdno opazoval, kako je obiskovalec z zdravo roko okorno izpraznil žepe dolgega površnika. Človeški čut mu je narekoval obzirnost do ranjenih in pohabljenih, toda naučili so ga, da ga mora v službi prezreti. Čakal je, da je obiskovalec iz žepov potegnil drobiž, ključe in dva mobilna telefona. »Zvin?« je vprašal in se zazrl v ranjeno roko, zavito v več debelih povojev.

31

Moški je pokimal. »Na ledu mi je spodrsnilo. Pred tednom dni, toda hudič me še vedno boli.« »Žal mi je. Stopite skozi, prosim.« Obiskovalec je stopil skozi detektor in aparat je predirno zapiskal.

Moški se je namrščil. »Tega sem se bal. Pod povoji nosim prstan. Prst je bil preveč otečen, da bi ga lahko snel, zato mi je zdravnik namestil povoj čezenj.« »Nič zato,« je odvrnil Nuñez. »Pregled bom opravil ročno.« Z ročnim detektorjem kovine je potegnil čez obiskovalčevo povito roko. Po pričakovanju je bila edina kovina velika gmota na ranjenem prstancu. Nuñez je počasi vlekel detektor čez vsak centimeter preveze in prsta. Vedel je, da ga nadzornik v varnostni sobi opazuje, Nuñez pa je službo nujno potreboval. Bolje je biti previden. Detektor kovine je previd­ no potisnil v prevezo.

Obiskovalec je trznil od bolečine. »Oprostite.« »Že v redu,« je odvrnil moški. »Dandanes previdnost ni odveč.« »To pa res.« Nuñezu je bil moški všeč. Nenavadno, toda to je tukaj veliko štelo. Človeški instinkt je prva obrambna črta pred terorizmom.

Dokazano je natančnejši detektor nevarnosti kot katerakoli elektronska naprava na svetu, dar strahu, kot so to poimenovali v enem od priročnikov o varnostnih pravilih.

Pri tem človeku Nuñez ni začutil nič takega, kar bi mu vzbudilo strah.

Zdaj ko je stal čisto blizu obiskovalca, je opazil le nekaj nenavadnega.

Robustnež je imel na obrazu nekakšno porjavitveno kremo ali tekoči puder. Kaj potem. Pozimi nihče noče biti bled. »Dobro je,« je rekel Nuñez, ko je opravil pregled in odložil detektor. »Hvala.« Moški je začel pobirati svoje stvari s tekočega traku.

Varnostnik je pri tem opazil, da ima prsta, ki sta kukala izpod povite roke, tetovirana. Na konici kazalca je bila podoba krone, na konici palca pa zvezda. Dandanes se vsi tetovirajo, je pomislil Nuñez, čeprav se mu je zdelo, da je moral biti postopek tetoviranja na blazinicah prstov boleč. »Vas je tetoviranje bolelo?« Moški je pogledal prsta in se zahahljal. »Manj, kot si mislite.« »Blagor vam,« je odvrnil varnostnik. »Mene je zelo. Ko sem bil na vojaškem urjenju, sem si dal na hrbet vtetovirati morsko sireno.« »Morsko sireno?« se je zasmejal obriti možak.

32

»Ja,« je bilo nerodno Nuñezu. »Kakšne napake delamo v mladosti.« »Dobro vas razumem,« je odvrnil obiskovalec. »Tudi jaz sem v mladosti naredil veliko napako. Zdaj se vsako jutro zbujam poleg nje.« Oba sta se zasmejala in moški je odšel.

Otročje lahko, je pomislil Malah, ko je šel mimo Nuñeza k dvigalu, ki ga bo odpeljalo v Kapitol. Vstopil je lažje, kot je pričakoval. Sključena drža in podložen trebuh sta prikrivala njegovo pravo postavo, puder na obrazu in rokah pa tetovaže, ki so mu prekrivale telo. Toda najbolj genialna je bila preveza za roko, v kateri se je skrival pomemben predmet, ki ga je prinesel v poslopje.

Darilo za edinega človeka na zemlji, ki mi lahko najde tisto, kar iščem.

33

5.

P O G L AVJ E

Največji in tehnološko najnaprednejši muzej na svetu je tudi ena

najbolje varovanih skrivnosti na svetu. V njem je več eksponatov kot v Ermitažu, Vatikanskih muzejih in newyorškem Metropolitanskem muzeju skupaj. Vendar pa kljub veličastni zbirki le redke navadne smrtnike povabijo med strogo varovane stene.

Muzej, ki stoji na Silver Hill Roadu 4210 na obrobju Washingtona, je mogočno cikcakasto poslopje, ki ga sestavlja pet med seboj povezanih modulov, od katerih je vsak večji od nogometnega igrišča. Kovinsko modra zunanjost nakazuje nenavadno notranjost poslopja – 56 000 kvadratnih metrov čudnih prostorov, od 'mrtve cone' in 'akvarija' do dvajsetih kilometrov omar.

Nocoj je bila znanstvenica Katherine Solomon nemirna, ko je z belim volvom zapeljala pred varnostnika pri glavnem vhodu. Moški se je nasmehnil. »Niste ljubiteljica nogometa, gospa Solomon?« Stišal je prenos uvodne prireditve pred tekmo Redskinov.

Katherine se je prisilila k nasmehu. »Nedelja zvečer je.« »Saj res. Sestanek imate.« »Je že prišel?« je zaskrbljeno vprašala. Varnostnik je ošinil papirje. »Prihod ni vpisan.« »Zgodnja sem.« Katherine je prijazno pomahala in odpeljala po vijugasti dovozni poti k svojemu parkirnemu mestu na majhnem dvorednem parkirišču. Pobrala je stvari in se hitro pogledala v vzvratno ogledalo, bolj iz navade kot nečimrnosti.

Katherine Solomon je bila obdarjena s prožno sredozemsko olivno poltjo, ki jo je podedovala od prednikov in je bila celo pri petdesetih letih gladka. Redko se je naličila in goste črne lase je nosila razpuščene. Tako kot starejši brat Peter je imela sive oči in vitko aristokratsko postavo.

Lahko bi bila dvojčka, so jima govorili.

Njun oče je umrl za rakom, ko je bilo Katherine komaj sedem let, in 34

skoraj se ga ni spominjala. Osem let starejši brat je bil ob očetovi smrti star petnajst let in je postal glava družine Solomon veliko prej, kot je to kdo pričakoval. Toda Peter je vlogo prevzel dostojanstveno, z močjo, ki je ustrezala rodbinskemu imenu. Še zdaj je bedel nad Katherine tako kot takrat, ko sta bila otroka.

Katherine se ni poročila, čeprav jo je brat tu in tam spodbujal k temu in tudi snubcev ji ni manjkalo. Njen življenjski sopotnik je bila znanost, delo pa jo je zadovoljevalo in veselilo veliko bolj, kot bi jo katerikoli moški. Ničesar ni obžalovala.

Njeno izbrano področje znanosti, noetika, je bilo tako rekoč neznano, ko je prvič slišala zanj, toda zadnja leta je že omogočalo vpogled v moč človekovega uma.

Naš neizkoriščeni potencial je res osupljiv.

Katherine se je z dvema knjigama o noetiki uveljavila kot vodilna znanstvenica na tem malo znanem področju, toda najnovejše raziskave so obetale, da bodo, ko bodo objavljene, glavna tema znanstvenikov po vsem svetu.

Nocoj je mislila na vse prej kot na znanost. Dopoldne je izvedela zelo skrb vzbujajoče podatke, povezane z njenim bratom. Še vedno ne morem verjeti, da je res. Vse popoldne ni mogla misliti na nič drugega.

Po vetrobranskem steklu je začel škrebljati rahel dež in Katherine je hitro pobrala stvari, da bi se umaknila v poslopje. Ravno je nameravala stopiti iz avta, ko ji je zazvonil mobilni telefon.

Pogledala je, kdo kliče, in globoko zajela sapo.

Potem si je popravila lase za ušesa, sedla in se oglasila.

Deset kilometrov stran je Malah korakal po hodnikih Kapitola z mobilnim telefonom, prislonjenim na uho. Potrpežljivo je čakal, da je zazvonilo.

Naposled se je zaslišal ženski glas. »Prosim?« »Znova se morava dobiti,« je rekel Malah.

Sledil je dolg premolk. »Je vse v redu?« »Nove podatke imam,« je nadaljeval Malah. »Povejte mi.« Malah je globoko vdihnil. »Tisto, kar naj bi se po mnenju vašega brata skrivalo v Washingtonu ...« »Da?« 35

»Je mogoče najti.« Katherine Solomon je bila osupla. »Pravite, da resnično obstaja?« Malah se je sam pri sebi nasmehnil. »Včasih se legenda z razlogom ohrani več stoletij.«

36

6.

P O G L AVJ E

»Bližje ne morete?« Roberta Langdona je obšla tesnoba, ko je šofer

parkiral na First Streetu, dobrega pol kilometra od Kapitola. »Žal ne,« je odvrnil voznik. »Pravila ministrstva za domovinsko varnost. Vozila ne smejo več parkirati blizu spominskih znamenj. Žal mi je, gospod.« Langdon je pogledal na uro in osuplo ugotovil, da je že 18.50. Zaradi del okoli National Malla sta se zamudila in predavanje bi se moralo začeti čez deset minut. »Vreme se spreminja,« je pripomnil šofer, skočil ven in Lang­donu odprl vrata. »Pohitite.« Langdon je segel v žep po listnico, da bi mu dal napitnino, toda moški je odmahnil z roko. »Vaš gostitelj je že dodal velikodušno napitnino honorarju.« Kako značilno za Petra, je pomislil Langdon in pobral svoje stvari. »Prav. Hvala za vožnjo.« Ko je prišel do vrha elegantno obokanega atrija, ki se je spuščal k novemu podzemnemu vhodu za obiskovalce, so padle prve kaplje dežja.

Kapitolski center je bil drag in sporen projekt. Podzemno mesto, tekmec nekaterim delom Disneyworlda, ima 45 000 kvadratnih metrov površin, namenjenih razstavnim prostorom, restavracijam in kongresnim dvoranam. Langdon se je veselil, da ga bo videl, ni pa pričakoval, da bo tako dolg. Grozilo je, da se bo vsak hip pošteno ulilo, zato je stekel, toda v mokasinih na mokrem betonu mu je drselo. Obul sem se za predavanje, ne za tek na štiristo metrov v dežju!

Ko je prispel do vhoda, je bil zasopel. Odrinil je vrtljiva vrata ter v preddverju zajel sapo in si otrl dežne kaplje. Pri tem se je ozrl po novi zgradbi.

Priznam, očaran sem.

Kapitolski center ni bil niti malo tak, kot je pričakoval. Ker je ležal pod zemljo, se je s težkim srcem napotil skozenj. V otroštvu je po nesreči 37

padel v globok vodnjak in v njem ostal čez noč, zato ga je hromil strah pred zaprtimi prostori. Toda ta podzemni prostor je bil nekako zračen.

Svetel. Prostoren.

Strop so sestavljale steklene plošče z dramaturško dobro razpostav­ ljenimi lučmi, ki so metale pridušeno svetlobo na notranje zaključke v biserni barvi.

Ponavadi bi si Langdon vzel uro časa in občudoval arhitekturo, toda do njegovega nastopa je bilo le še pet minut, zato je sklonil glavo in stekel po glavnem hodniku proti varnostnemu pregledu in dvigalom. Le mirno, si je rekel. Peter ve, da prihajaš. Ne bodo začeli brez tebe.

Ko je pri vhodu praznil žepe in si snel staro uro, ga je v pogovor zapletel mladi varnostnik latinskoameriškega rodu. »Mišek Miki?« se je namuznil varnostnik.

Langdon je pokimal, vajen pripomb. Zbirateljski primerek ure z miškom Mikijem je za deveti rojstni dan dobil od staršev. »Nosim jo, da me opominja, naj ne hitim in ne jemljem življenja preresno.« »Po mojem ne dela,« se je pošalil Latinoameričan. »Videti je, da se vam zelo mudi.« Langdon se je nasmehnil in potisnil potovalno torbo skozi rentgen. »Kako pridem do Statuary Halla?« Varnostnik je pokazal proti dvigalom. »Videli boste znake.« »Hvala.« Langdon je pograbil torbo s tekočega traku.

Ko se je dvigalo pognalo kvišku, je globoko zajel sapo in skušal zbrati misli. Skozi stekleni strop, moker od dežnih kapelj, se je zazrl v osvetljeno orjaško kupolo Kapitola nad seboj. Poslopje je bilo osupljivo. Na strehi, skoraj sto metrov visoko, je v megličasto temo kot kak duh stražarja štrlel Kip svobode. Langdonu se je vedno zdelo ironično, da so bili delavci, ki so dvignili vsak kos šestmetrskega bronastega kipa, sužnji. O tej kapitolski skrivnosti so pri gimnazijskem pouku zgodovine le redko spregovorili.

V celotnem poslopju je mrgolelo bizarnih skrivnostnih predmetov in prostorov. Med njimi so bili 'morilska kad', ki je zakrivila smrt podpredsednika Henryja Wilsona, stopnišče, na katerem je spodrsnilo marsikateremu obiskovalcu, ter zapečatena kletna soba, v kateri so delavci leta 1930 našli davno preminulega nagačenega konja generala Johna Alexan­dra Logana.

Najbolj trdovratne pa so bile legende o trinajstih duhovih, ki naj bi strašili po Kapitolu. Duh arhitekta prestolnice, Pierra L’Enfanta, naj bi 38

pogosto blodil po dvoranah in zahteval plačilo, ki bi moralo biti poplačano pred dvesto leti. Duha delavca, ki je med gradnjo padel s kupole Kapitola, so videli tavati z zabojem orodja. Najslavnejši privid med vsemi, ki so ga neštetokrat videli v kleti, pa je bil črni maček, ki je prežal v grozljivem labirintu ozkih prehodov in predelkov.

Langdon je stopil iz dvigala in spet pogledal na uro. Še tri minute. Odhitel je po širokem hodniku, sledil znakom do Statuary Halla in pri sebi ponavljal uvodne besede predavanja. Priznati je moral, da je imel Petrov pomočnik prav; téma je bila kot nalašč za prireditev v Washingtonu, ki jo je gostil ugledni prostozidar.

Da ima Washington bogato prostozidarsko zgodovino, ni skrivnost.

Temeljni kamen za to poslopje je med prostozidarskim obredom postavil sam George Washington. Mesto so zasnovali in oblikovali mojstri prostozidarji George Washington, Ben Franklin in Pierre L’Enfant, veliki misleci, ki so novo prestolnico okrasili s prostozidarskimi simboli, arhitekturo in umetnostjo.

Ljudje v teh simbolih seveda prepoznajo vse mogoče nore ideje. Številni zagovorniki teorij zarote trdijo, da so prostozidarski očetje naroda po ulicah Washingtona zakopali velike skrivnosti in simbolična sporočila. Langdon se za to ni menil. Zmote o prostozidarjih so tako običajne, da imajo celo izobraženi harvardski študenti presenetljivo izkrivljena prepričanja o tej bratovščini.

Lani je neki bruc s presenečenim pogledom prihitel v njegovo predavalnico z listom, natisnjenim s spleta. Na njem je bil zemljevid Washingtona, določene ulice pa so bile občrtane in so tvorile najrazličnejše oblike, od satanističnih peterokrakih zvezd do prostozidarskega šestila, kvadrata in Bafometove glave, to pa naj bi bil dokaz, da so prostozidarji, ki so zasnovali prestolnico, skovali nekakšno mračno, skrivnostno zaroto. »Zabavno,« je pripomnil Langdon, »toda neprepričljivo. Če na zem­ ljevid narišete dovolj sekajočih se črt, boste v vsakem primeru odkrili vse mogoče oblike.« »Ampak to ne more biti naključje,« je vzkliknil fant.

Langdon mu je potrpežljivo pokazal, da lahko enake oblike izriše tudi na zemljevidu Detroita. Študent je bil močno razočaran. »Naj vam to ne vzame poguma,« ga je potolažil Langdon. »V Washingtonu je res precej neverjetnih skrivnosti, vendar ni nobene na tem zemljevidu.« 39

Mladeniču so se zasvetile oči. »Skrivnosti? Kakšne?« »Vsako pomlad imam cikel predavanj o okultnih simbolih. Veliko govorim o Washingtonu. Pridite poslušat.« »Okultni simboli!« Bruc je bil spet na trnih. »Torej so v Washingtonu res hudičevi simboli.« Langdon se je nasmehnil. »Oprostite, toda beseda 'okultno' kljub temu, da ob njej pomislite na čaščenje hudiča, pomeni 'skrito' ali 'nevidno'. V obdobjih verskega zatiranja je bilo treba vsako znanje, ki ni bilo v skladu z doktrino, skriti ali narediti nevidno, in ker se je Cerkev zaradi tega počutila ogroženo, je vse 'nevidno' ožigosala za zlo, predsodek pa je ostal.« »Oh,« je skrušeno odnehal bruc.

Toda ko se je spomladi petsto študentov nagnetlo v Sandersovo dvorano, staro harvardsko predavalnico s škripajočimi lesenimi klopmi, je Langdon med njimi opazil bruca. »Dobro jutro,« je zaklical profesor z velikega odra. Vključil je projektor in za njegovim hrbtom se je pokazala podoba. »Kdo med vami prepozna poslopje na sliki?« »Kapitol!« je soglasno odjeknil ducat glasov. »Washington!« »Tako je. V kupoli je 4500 ton železa. Za petdeseta leta devetnajstega stoletja arhitekturni dosežek brez primere.« »Odbito!« se je zaslišalo.

Langdon je zavil z očmi in si zaželel, da bi kdo prepovedal to besedo. »Dobro. No, kdo med vami je že bil v Washingtonu?« Dvignila se je peščica rok. »Tako malo?« je vprašal z narejenim presenečenjem. »Kdo pa je že bil v Rimu, Parizu, Madridu ali Londonu?« Dvignile so se skoraj vse roke v predavalnici.

Kot vedno. Eden od zrelostnih izpitov ameriških študentov, preden se spopadejo z resničnim življenjem, je popotovanje z Eurorailom. »Veliko več vas je bilo v Evropi kot v našem glavnem mestu. Kaj mislite, zakaj?« »V Evropi ni omejitve pri pitju alkohola,« je zaklical nekdo iz ozadja.

Langdon se je nasmehnil. »Vas mogoče tu zakon omejuje?« Vsi so se zasmejali.

Bil je prvi dan predavanj in trajalo je nekoliko dlje, da so med škri­ panjem lesenih klopi posedli. Langdon je rad poučeval v tej predaval40

nici, saj je po škripanju klopi vedno vedel, kako zavzeto ga študenti poslušajo. »Zdaj pa resno,« je nadaljeval. »V Washingtonu je mogoče najti nekaj najboljše svetovne arhitekture, umetnosti in simbolov. Zakaj rinete na drugo stran luže, če še niste obiskali glavnega mesta?« »Stare stvari so bolj kul,« je pripomnil neki študent. »In s tem verjetno mislite gradove, grobnice, svetišča in podobno,« je hotel biti nazoren Langdon. Študenti so hkrati pokimali. »Dobro. Kaj pa, če vam povem, da ima Washington vse od tega?

Gradove, grobnice, piramide in svetišča. Vse to.« Škripanje je nekoliko potihnilo. »Dragi moji,« je nadaljeval Langdon, stišal glas in stopil nekoliko naprej. »V naslednji uri boste izvedeli, da imamo tudi pri nas veliko skrivnosti in nenavadne zgodovine. In tako kot v Evropi so tudi tu najboljše skrivnosti skrite vsem na očeh.« V klopeh se je razlegla smrtna tišina.

Pa sem vas.

Langdon je pridušil luči in pokazal drugi diapozitiv. »Kdo ve, kaj počne tu George Washington?« Na sliki je bila slovita freska, na kateri George Washington v prostozidarskih oblačilih stoji pred nenavadno napravo, velikim lesenim trinožnikom, ki podpira škripec, s katerega visi ogromna kamnita kocka, obdaja pa ga skupina lepo oblečenih gledalcev. »Dviga to veliko kocko kamna?« se je oglasil nekdo. Langdon je molčal in čakal, da ga bo kdo od študentov popravil. »Po mojem,« se je oglasil drugi študent, »Washington spušča kamen.

Oblečen je kot prostozidar. Videl sem že slike prostozidarjev, ki polagajo temeljne kamne. Ko položijo prvega, si vedno pomagajo s trinožnikom.« »Odlično,« ga je pohvalil Langdon. »Na freski je ustanovitelj naše države, ki s trinožnikom in škripcem polaga temeljni kamen Kapitola 18. septembra 1793 med četrt na dvanajsto in pol eno.« Obmolknil je in pogledal po predavalnici. »Ali kdo ve, kaj pomenita ta datum in ura?« Molk. »Kaj, če vam povem, da so natančno ta trenutek izbrali trije znameniti prostozidarji – George Washington, Benjamin Franklin in Pierre L’Enfant, glavni arhitekt Washingtona?« 41

Spet molk. »Preprosto povedano, temeljni kamen so položili tisti dan ob tisti uri med drugim tudi zato, ker je bila Zmajeva glava v znamenju Device.« Vsi so se začudeno spogledali. »Čakajte malo,« se je oglasil eden izmed študentov. »Govorite o astrologiji?« »Točno. Čeprav ne o takšni, kakršno poznamo danes.« Nekdo je dvignil roko. »Pravite, da so očetje naroda verjeli v astrologijo?« Langdonu so se usta raztegnila v nasmeh. »Močno. Kaj boste rekli, če vam povem, da je v washingtonski arhitekturi več astroloških znamenj kot v kateremkoli drugem mestu na svetu – zodiakov, zvezdnih kart in temeljnih kamnov, položenih ob natančnih astroloških datumih in urah?

Več kot polovica piscev naše ustave je bila prostozidarjev, ki so bili prepričani, da so zvezde in usoda prepleteni, in so pozorno spremljali položaj nebesnih teles, ko so oblikovali novi svet.« »Toda ali je pomembno, da so temeljni kamen Kapitola položili, ko je bila Zmajeva glava v znamenju Device? Ali to ne more biti naključje?« »Precej veliko naključje je, če upoštevate, da so temeljne kamne treh poslopij, ki sestavljajo 'Zvezni trikotnik', – Kapitol, Belo hišo in Washingtonov spomenik – položili v različnih letih, vendar skrbno izbranih, v natančno enakih astroloških okoliščinah.« V Langdona so se uprli osupli pogledi študentov. Mnogi med njimi so sklonili glavo in si začeli zapisovati.

Ena roka se je dvignila. »Zakaj so to naredili?« Profesor se je zahahljal. »Za odgovor na to imamo toliko gradiva, da nas bo zaposlovalo ves semester. Če vas zanima, se prijavite na cikel mojih predavanj o misticizmu. Po pravici povedano dvomim, da ste pripravljeni na odgovor.« »Prosim?« je zaklical nekdo. »Preizkusite nas!« Langdon se je naredil, kakor da razmišlja, potem pa igrivo zmajal z glavo. »Žal mi je, tega ne morem. Nekateri ste komaj bruci. Bojim se, da temu ne bi bili kos.« »Povejte nam!« so začeli vzklikati vsi.

Langdon je skomignil z rameni. »Mogoče pa morate postati člani Prostozidarjev vzhodne zvezde in se poučiti pri viru.« 42

»Ne moremo,« je ugovarjal neki mladenič. »Prostozidarji so ultraskrivna združba.« »Ultraskrivna? Res?« Langdon je pomislil na velik prostozidarski prstan, ki ga je njegov prijatelj Peter Solomon ponosno razkazoval na desnici. »Zakaj pa potem prostozidarji odkrito nosijo prostozidarske prstane, kravatne igle in broške? Zakaj so prostozidarska poslopja jasno označena? Zakaj so urniki njihovih srečanj objavljeni v časopisih?« Nasmehnil se je osuplim obrazom. »Dragi moji, prostozidarji niso skrivna združba, temveč združba s skrivnostmi.« »To je eno in isto,« je zamomljal nekdo. »Mar res?« ga je izzval Langdon. »Se vam zdi podjetje Coca-Cola skrivna združba?« »Seveda ne,« je odvrnil študent. »Kaj pa, če bi potrkali na vrata sedeža korporacije in vprašali za recept klasične kokakole?« »Ne bi ga povedali.« »Točno. Če bi hoteli izvedeti največje skrivnosti Coca-Cole, bi se morali zaposliti v podjetju, delati v njem vrsto let, dokazati, da ste vredni zaupanja, in se povzpeti med vodilne uslužbence, da bi vam morda zaupali ta podatek. Potem bi morali priseči molčečnost.« »Hočete reči, da so prostozidarji nekakšna korporacija?« »Le toliko, da imajo strogo hierarhijo in da molčečnost jemljejo zelo resno.« »Moj stric je prostozidar,« se je oglasila neka študentka. »In moji teti to ni všeč, ker o tem noče govoriti z njo. Ona pravi, da je prostozidarstvo nekakšna čudna vera.« »To je običajna zmota.« »Ali ni vera?« »Naredimo lakmusov test,« je odvrnil Langdon. »Kdo od vas je poslušal predmet Primerjalna verstva pri profesorju Witherspoonu?« Več rok je šinilo kvišku. »Dobro. Povejte mi, kateri so trije nujni pogoji za to, da neka ideologija postane vera?« »Zagotovi, verjemi, spreobrni.« »Točno,« je pritrdil Langdon. »Vera zagotavlja zveličanje, verjame v določene nauke in spreobrača nevernike.« Pomolčal je. »Prostozidarstvo ne zagovarja nič od tega. Ne obljublja zveličanja, nima posebnih naukov in 43

si ne prizadeva spreobračati ljudi. Če smo natančni, so v prostozidarskih ložah pogovori o veri prepovedani.« »Je torej prostozidarstvo protiversko?« »Nasprotno. Nujni pogoj za to, da postaneš prostozidar, je prepričanje v višjo silo. Prostozidarska duhovnost in organizirana vera se razlikujeta po tem, da prostozidarji nimajo določne definicije ali imena za višjo silo.

Namesto določnih izrazov, kot so Bog, Alah, Buda in Jezus, uporabljajo splošne pojme, recimo vrhovni voditelj ali veliki arhitekt vesolja. Zato se prostozidarji različnih ver lahko družijo.« »Malce prelepo zveni,« je pripomnil nekdo. »Ali pa morda osvežujoče strpno?« je nadaljeval Langdon. »V teh časih, ko se pripadniki različnih kultur pobijajo, ker tekmujejo, čigava definicija boga je boljša, je prostozidarska tradicija strpnosti in odprtosti hvalevredna.« Zakorakal je mimo katedra. »Še več, prostozidarji sprejemajo medse ljudi vseh ras, barv polti in prepričanj. So duhovna bratovščina, ki ne pozna diskriminacije.« »Ne pozna diskriminacije?« Predstavnica univerzitetnega Ženskega centra je vstala. »Katera ženska sme postati prostozidarka, profesor Langdon?« Profesor je dvignil dlani v bran. »Pošteno. Prostozidarstvo ima korenine v evropskih prostozidarskih cehih, zato je bilo moška organizacija.

Pred več sto leti, nekateri pravijo, da prav leta 1703, je bila ustanovljena ženska veja, Vzhodna zvezda. Več kot milijon članic imajo.« »Kljub temu,« je ugovarjalo dekle, »je prostozidarstvo vplivna organizacija, iz katere so ženske izključene.« Langdon ni vedel, kako vplivni so prostozidarji danes, in tega ni hotel načenjati. Pojmovanje sodobnega sveta o prostozidarjih sega od mnenja, da so skupina neškodljivih starčkov, ki se radi oblačijo v kostume, do tega, da so skrivna združba vplivnežev, ki vodijo svet. Resnica je verjetno nekje vmes. »Profesor Langdon,« je zaklical kodrolasi fant v zadnji vrsti. »Kaj pa so prostozidarji, če niso ne skrivna združba, ne korporacija in ne verska sekta?« »Če bi vprašali prostozidarja, bi vam postregel s tole razlago: 'Prostozidarstvo je sistem moralnih načel, zavitih v alegorije in ilustriranih s simboli'.« »Zame je to milejša beseda za srh vzbujajoč kult.« 44

»Srh vzbujajoč, pravite?« »Oja,« je odvrnil fant in vstal. »Slišal sem, kaj počnejo v tistih skrivnih hišah. Imajo čudaške obrede ob svečah s krstami in zankami okoli vratu in pijejo vino iz lobanj. Meni se zdi grozljivo.« Langdon je pogledal po predavalnici. »Se zdi to še komu grozljivo?« »Ja!« so zaklicali v en glas.

Langdon je navidez žalostno zavzdihnil. »Škoda. Če se vam zdi to preveč grozljivo, potem ne boste hoteli vstopiti v moj kult.« V predavalnici je zavladala tišina. Študentka iz Ženskega centra je bila v zadregi. »Pripadate kultu?« Langdon je pokimal in zarotniško stišal glas v šepet. »Nikomur ne povejte, toda na poganski dan sončnega kralja Raja pokleknem pred starodavno mučilno napravo in užijem obredna simbola krvi in kruha.« Študentje so zgroženo gledali.

Langdon je skomignil z rameni. »Če se mi želite pridružiti, pridite v nedeljo v univerzitetno kapelo, pokleknite pred križem in prejmite sveto obhajilo.« Predavalnico je zajela tišina. Langdon jim je pomežiknil. »Ne bodite tako togi v razmišljanju, dragi moji. Vsi se bojimo tistega, česar ne razumemo.« Na hodnikih Kapitola je začela biti ura.

Sedem je.

Robert Langdon je tekel. To pa bo dramatičen prihod. Prečkal je hodnik, ki novi center povezuje s Kapitolom, opazil vhod v National Statuary Hall in stekel naravnost proti njemu.

Ko je bil že blizu vrat, je nehal teči. Brezskrbno je zakorakal in nekajkrat globoko zajel sapo. Zapel si je suknjič, nekoliko dvignil brado in stopil okoli vogala ravno v trenutku, ko je zadnjič odbilo.

Zdaj pa bo.

Vstopil je v National Statuary Hall, dvignil pogled in se nasmehnil.

Hip zatem mu je nasmešek na obrazu zamrl. Obstal je kot vkopan.

Nekaj je bilo zelo, zelo narobe.

45

7.

P O G L AVJ E

Katherine Solomon je v mrzlem dežju stekla čez parkirišče in žal ji

je bilo, da je oblekla le kavbojke in pulover iz kašmirja. Ko se je približala glavnemu vhodu v poslopje, je postajal hrup prezračevalnih naprav vse glasnejši. Toda komaj jih je slišala, saj ji je v ušesih še vedno odmeval telefonski klic, ki ga je prejela nekaj minut prej.

Tisto, kar je po mnenju vašega brata skrito v Washingtonu, je mogoče najti.

Katherine se je zdela trditev skoraj neverjetna. S klicateljem sta se morala še veliko pogovoriti in privolila je, da se pozneje sestaneta.

Pred glavnimi vrati je začutila isto veselje kot vedno, ko je vstopila v to velikansko poslopje. Nihče ne ve za ta kraj.

Na vratih je bil napis: Podporni

S mithsonovega (pcsm)

center

muzeja

Čeprav je imela Smithsonova ustanova na National Mallu več kot ducat ogromnih muzejev, je bila njena zbirka tako obsežna, da so hkrati lahko razstavljali le dva odstotka eksponatov. Preostalih osemindevetdeset odstotkov so morali nekje hraniti. Ta nekje je bil tukaj.

Zato je razumljivo, da so tu našli dom najrazličnejši predmeti – veliki bude, ročno izpisani kodeksi, zastrupljene puščice z Nove Gvineje, noži, okrašeni z dragulji, kajak iz kitove kosti. Enako osupljivi so bili naravni zakladi – okostje pleziozavra, dragocena zbirka meteoritov, orjaški ligenj in celo zbirka slonjih lobanj, ki jih je s safarija v Afriki prinesel Teddy Roosevelt.

Toda vodja ustanove Peter Solomon sestri pred tremi leti ni zato pokazal podpornega centra. Ni je pripeljal zato, da bi opazovala znan46

stvene čudeže, temveč da bi jih ustvarjala. In točno to je tukaj počela Katherine.

Globoko pod zemljo, v najbolj oddaljenem kotičku, je bil majhen znanstveni laboratorij, ki ni bil podoben nobenemu drugemu na svetu.

Najnovejša odkritja, do katerih se je Katherine dokopala na področju noetike, so prinašala posledice za vse discipline – od fizike do filozofije in vere. Kmalu se bo vse spremenilo, je pomislila.

Ko je stopila v vežo, je varnostnik na recepciji hitro skril radio in iz ušes potegnil slušalke. »Gospa Solomon,« se je nasmehnil na vsa usta. »Redskini?« Zardel je in jo v zadregi gledal. »Predtekma.« Katherine se je nasmehnila. »Ne bom vas zatožila.« Stopila je k detektorju kovine in izpraznila žepe. Ko je z zapestja snela zlato Cartierovo uro, jo je spet obšla žalost. Mama ji jo je podarila za osemnajsti rojstni dan. Skoraj deset let je minilo, odkar je umrla nasilne smrti ... Kather­ine na rokah. »No, gospa Solomon,« je šaljivo zašepetal varnostnik, »boste kdaj komu zaupali, kaj počnete v laboratoriju?« Pogledala ga je. »Nekoč, Kyle. Toda ne nocoj.« »Dajte no,« jo je priganjal. »Skrivni laboratorij v skrivnem muzeju.

Nekaj zanimivega delate.« Veliko več kot to, je pomislila Katherine in pobrala svoje stvari. Njeno znanstveno delo je bilo tako napredno, da že davno ni bilo več podobno znanosti.

47

8.

P O G L AVJ E

Robert Langdon je kot otrpel stal na vratih National Stat­uary Halla

in zrl v presenetljiv prizor pred seboj. Dvorana je bila točno takšna, kot jo je imel v spominu – polkrožen prostor, zgrajen v slogu grškega amfiteatra.

Lepo obokane stene iz peščenca in italijanskega mavca so poudarjali stebri pobarvanega grušča, med katerimi je bila posejana zbirka kipov v naravni velikosti. Upodabljali so osemintrideset Američanov, ki so v polkrogu stali na strogo črno-belih marmornih ploščicah.

Točno tako se je spominjal dvorane s predavanja, ki ga je nekoč imel tu.

Le nekaj je bilo drugače.

Zdaj je bila dvorana prazna.

Nobenih stolov, nobenega občinstva. Petra Solomona ni bilo. Sem in tja se je brezciljno sprehajala peščica turistov, ki niso opazili Langdonovega prihoda v velikem slogu.

Je Peter mislil rotundo? Zazrl se je po južnem hodniku proti njej. Tudi tam so se sprehajali turisti.

Odmev bitja ure je potihnil. Langdon je zdaj tudi uradno zamudil.

Odhitel je nazaj po hodniku in našel vodnika. »Oprostite, nocoj je tu predavanje Smithsonove ustanove. V kateri dvorani je?« Vodnik se je obotavljal. »Ne vem, gospod. Kdaj se začne?« »Ta hip.« Moški je odkimal. »Nič ne vem o tem, da naj bi bilo nocoj tukaj predavanje za Smithsonovo ustanovo. Vsaj ne tukaj.« Osupli profesor je stekel proti središču poslopja in se oziral naokrog.

Se Solomon igra z mano? To se mu ni zdelo verjetno. Iz žepa je potegnil telefon in faks od zjutraj ter vtipkal Petrovo številko.

Nekaj trenutkov je trajalo, da je telefon našel signal v ogromni stavbi.

Naposled je začel zvoniti.

Oglasil se je že znani južnjaški glas: »Pisarna Petra Solomona. Anthony pri telefonu. Prosim?« 48

»Anthony!« je olajšano zaklical Langdon. »Še dobro, da sem vas ujel.

Robert Langdon tukaj. Nekaj mi ni jasno. Sem v Statuary Hallu, vendar ni nikogar tukaj. So predavanje prestavili kam drugam?« »Dvomim, gospod. Preveril bom.« Pomočnik je premolknil. »Ste udeležbo potrdili gospodu Solomonu?« Langdon je bil zbegan. »Ne, vam sem jo, Anthony. Danes zjutraj.« »Da, spomnim se.« Zavladal je molk. »To je bilo precej neprevidno, se vam ne zdi, profesor?« Langdon je bil zdaj popolnoma zbran. »Kaj ste rekli?« »Pomislite,« je odvrnil moški. »Prejeli ste faks s prošnjo, da pokličete neko številko. To ste naredili. Pogovarjali ste se s popolnim tujcem, ki se je predstavil kot pomočnik Petra Solomona. Potem ste prostovoljno sedli na zasebno letalo v Washington in v avtomobil, ki vas je čakal. Je tako?« Langdona je zmrazilo. »Kdo hudiča ste? Kje je Peter?« »Žal Peter Solomon ne ve, da ste danes v Washingtonu.« Južnjaški naglas je izginil in glas moškega je postal globok, meden šepet. »Gospod Langdon, tukaj ste, ker sem jaz tako hotel.«

49

ENI SIMBOL »Čakanja je konec.

Izgubljeni simbol je tukaj – in ni potrebno biti prostozidar, da bi uživali v njem ... Razburljiv in zabaven, kot vrtoglava vožnja z vlakom smrti.«

THE LOS ANGELES TIMES V tem novem osupljivem romanu je Dan Brown znova dokazal, zakaj je najbolj priljubljen pisatelj trilerjev na svetu. Izgubljeni simbol je smrtonosna dirka skozi resnični labirint šifer, skrivnosti in neznanih resnic.

Zgodba se odvije v napetih dvanajstih urah, dogajanje pa je postavljeno v Washington. Na potezi je znova Robert Langdon, ki naj bi na povabilo svojega nekdanjega mentorja Petra Solomona, uglednega prostozidarja, predaval v poslopju Kapitola. A namesto občinstva ga pričaka odrezana človeška roka z vtetoviranimi simboli, ki ga vabijo, naj razvozla starodavne misterije.

Langdon hitro spozna, da bo moral sprejeti ta izziv, če želi rešiti življenje mentorju. Znajde se v vrtincu spletk, ki mu polagoma odstirajo neznani obraz ameriškega glavnega mesta.

Izkaže se, da so največje skrivnosti pravzaprav vsem na očeh in vodijo k eni sami neverjetni resnici.

IZGUBLJENI

SIMBOL

Izgubljeni simbol, dolgo pričakovani novi roman Dana Browna, je v prvem dnevu prodaje postal najbolj prodajana leposlovna knjiga za odrasle, saj so je prodali več kot milijon izvodov. Torej je na dobri poti, da ponovi uspeh svetovne uspešnice Da Vincijeva šifra.

Avtor

Da Vincijeve šifre

»Osupljiv užitek! ... Zgodba, ki obrne na glavo svet, za katerega smo mislili, da ga poznamo.«

NEWSWEEK »Veliko slavnih avtorjev je po veliki uspešnici napisalo sramotno nadaljevanje. Gospod Brown ni storil te napake.

Namesto tega je vnovič obudil žanr, ki je že izumiral.«

NEW YORK TIMES

34,96 €

IZGUBLJENI SIMBOL-oprema.indd 1

IZGUBLJENI SIMBOL 12/18/09 8:25:53 AM