Jonatan Livingston Galeb by Mozaik knjiga

Ameriški pisatelj Richard Bach je leta 1970 objavil knjižico, ki je že zdavnaj postala fenomen. Ob štirideseti obletnici izida te preproste, zgoščene parabole o iskanju popolnosti, samouresničitve in svobode, ki je marsikomu dala krila, je nastal nov prevod Dušana Ogrizka.

19,95 €

Richard Bach Jonathan Livingston Galeb

Večini galebov se ne zdi vredno o letenju naučiti kaj več kot najbolj preproste stvari – kako priti z obale do hrane in kako nazaj. Za večino galebov ni pomembno letenje, ampak hrana. Za tega galeba pa ni bila pomembna hrana, ampak letenje. Jonathan Livingston Galeb je bolj kot kar koli drugega ljubil letenje.

Najdlje vidi galeb, ki najvišje leti.

Jonathan Richard Bach Livingston Galeb

Fotografije Russell Munson

Prevedel Dušan Ogrizek

JONATAN LIVINGSTON GALEB oprema.indd 1

8/2/10 7:21:37 AM

Bilo je jutro

in sonce, ki je šele pravkar vstalo iz morja, je po nežno nakodrani morski gladini sipalo bleščeče cekine.

Poldrugi kilometer od obale je ribiška barka trosila v

vodo ribje ostanke od ulova in novica o zajtrku za Jutranjo jato se je bliskovito širila po zraku. Na prizorišču se je

zbrala tisočglava množica galebov in se začela zaganjati

za zalogaji hrane in se boriti zanje. Začenjal se je nov, živahen in naporen dan.

Daleč proč od vseh in čisto sam, daleč od barke in od

obale pa se je Jonathan Livingston Galeb uril v letenju. Dvignil se je pod nebo, trideset metrov visoko, spodvil

podse s plavalno mreno preprežene nožice, dvignil kvišku

kljun in se ves napel, zato da je čvrsto usločil krila. Krivina usločenih kril mu bo pomagala, da se bo upočasnil, in

res je letel vse počasneje, dokler mu ni veter le še šepetal

v obraz, dokler ni ocean pod njim obstal. Od skrajne zbranosti je čisto priprl oči, zadržal je dih, iztisnil je iz

sebe še za centimeter … dva … večjo … krivino … Potem se mu je perje razščeperilo, izgubil je vzgon in padel v globino.

Galebom nikoli, kakor veste, prav nikoli krila ne od-

povejo v letu, galebi nikoli ne izgubijo vzgona. Izgubiti vzgon je zanje sramota, nekaj nečastnega.

Toda Jonathan Livingston Galeb, ki je brez sramu

znova napel vse moči, da je usločil krila v tisto do drgeta

napeto krivino – upočasnil svoj let, ga še bolj upočasnil, vnovič izgubil vzgon –, ni bil običajen ptič.

Večini galebov se ne zdi vredno o letenju naučiti kaj

več kot najbolj preproste stvari – kako priti z obale do

hrane in kako nazaj. Za večino galebov ni pomembno le-

tenje, ampak hrana. Za tega galeba pa ni bila pomembna hrana, ampak letenje. Jonathan Livingston Galeb je bolj kot kar koli drugega ljubil letenje.

S takim odnosom do letenja ni mogel pričakovati

priljubljenosti pri drugih ptičih, to mu je bilo kmalu jasno. Celo njegovi starši so se zgražali nad tem, da se

Jonathan po cele dneve drži zase in se stoinstokrat zapo-

red uri v nizkem drsnem letu, nad tem, da kar naprej poskuša letati drugače.

Kadar je, na primer, letel zelo nizko nad vodo, na viši-

ni manj kot pol razpona svojih kril, je lahko, ne da bi vedel zakaj, ostal v zraku dlje in z manj napora. Nizkega drsnega leta ni končal z običajnim pljuskom v morje z iz-

tegnjenimi nogami, ampak z dolgim pristajanjem na gla-

dini, s pod trup aerodinamično spodvitimi nogami, ki so

puščale na vodi plitvo brazdo. Ko je začel v drsnem letu s

spodvitimi nogami pristajati na obrežni peščini in nato

vsakič s koraki meriti dolžino sledi drsenja v pesku, je starše spravil na rob obupa.

»Zakaj, Jon, zakaj?« ga je vprašala mati. »Zakaj je tako

težko biti tak, kot so vsi drugi v jati, Jon? Zakaj ne moreš

nizkega letenja prepustiti pelikanom, albatrosom? Zakaj nič ne ješ? Poglej se, sin, same kosti so te in perje!«

»Nič me ne moti, če so me same kosti in perje, mama.

Vedel bi rad, kaj zmorem v zraku in česa ne zmorem, le to me zanima. Samo to bi rad vedel.«

»Glej, Jonathan,« mu je rekel oče in njegove besede

niso zvenele neprijazno. »Zima ni več daleč. Na morju bo

vse manj bark in površinske ribe bodo plavale vse globlje. Če si že moraš s čim beliti glavo, potem si jo beli s tem, kaj je tvoja hrana in kako bi prišel do nje. S to zadevo

okrog letenja ni nič narobe, ampak veš, od drsnega leta ne boš imel polnega želodca. Nikar ne pozabi, letiš zato, da se naješ.«

Jonathan je ubogljivo prikimal. Naslednjih nekaj dni

si je prizadeval, da bi se obnašal tako kot drugi galebi; re-

snično si je prizadeval, kričal je z njimi in se nad pomoli in ribiškimi barkami boril z njimi za mesto v jati, se po-

ganjal iz nje v globino po ribje ostanke in odpadni kruh. Toda kmalu je prišel trenutek, ko se mu je to uprlo.

Vse to je tako brez smisla, je pomislil in hote izpustil

težko priborjenega sardona, ga vrgel lačnemu galebu, ki

mu je bil kar naprej za repom. Ves ta čas bi se lahko učil leteti. Toliko se moram še naučiti!

Ni minilo dolgo, ko je Jonathan Galeb zapustil jato in

bil spet sam zase, daleč od obale, lačen, srečen, ves predan učenju.

Učna snov je bila hitrost in v tednu dni se je o hitrosti

naučil več, kakor je o njej vedel najhitrejši izmed vseh galebov.

Z višine tristo metrov se je, na vso moč zamahujoč s

krili, v bliskovitem strmoglavem letu pognal k valovom in

takoj spoznal, zakaj ne vidi galebov, da bi se na glavo pognali v globino in s krili dodajali hitrost. V pičlih šestih

sekundah je dosegel hitrost sto deset kilometrov na uro, to pa je hitrost, pri kateri krila ob navzgornjem zamahu ne zdržijo več obremenitve.

To se mu je zgodilo vedno znova. Naj je še tako pazil,

vse delal, kakor je najbolje znal, pri visoki hitrosti je izgubil oblast nad krili.

Vzpon na tristo metrov. Najprej let naravnost naprej,

s polno močjo; nato prevlečenje, prevrat in strmoglavlje-

nje, z vso silo kril po navpičnici navzdol. A potem mu je

vsakič, brez izjeme, pri navzgornjem zamahu vzelo levo

krilo, ga silovito zasukalo v levo, mu vzelo moč še v desnem krilu in ga izstrelilo diagonalno desno v neobvladljivo vijačnico s premeti.

Pri tistem navzgornjem zamahu krila mu nikakor ni

uspelo biti dovolj previden. Desetkrat je poskusil in vseh desetkrat je tisti hip, ko je presegel sto deset kilometrov

na uro, vzbuhnil v razkosmano, neobvladljivo gmoto perja in treščil v vodo.

Ključ do uspeha, mu je nazadnje, skoz in skoz premo-

čenemu, prešinilo možgane, mora biti v tem, da pri visoki hitrosti obmirujem s krili – da pri osemdesetih na uro preneham zamahovati z njimi.

Poskusil je še enkrat. Na višini šeststo metrov se je

prevesil v strmoglavljenje, zapičil kljun naravnost dol in poletel v globino, pri osemdesetih kilometrih na uro do

konca razpel krila in jih čisto umiril. To je terjalo neznan-

ski napor, vendar mu je uspelo. V desetih sekundah je bil

le še razmazan siv obris, ki drvi v globino s sto štiridesetimi kilometri na uro. Jonathan je postavil svetovni hitrostni rekord za galebe!

Toda zmagoslavje je bilo kratkotrajno. V trenutku, ko

je prišlo na vrsto izvlečenje iz strmoglavljenja, tisti hip, ko je poskusil spremeniti naklon kril, ga je čakala povsem

enaka, strašna, neobvladljiva katastrofa, in pri sto štiride-

setih kilometrih na uro ga je doletela z močjo dinamita. Jonathan Galeb je v zraku vzbuhnil in treščil na morsko gladino, trdo kot beton.

Ko se je ovedel, je bila že trda noč; zibal se je na gladi-

ni oceana, obliti z mesečino. Krila je čutil kot neurejeno

svinčeno snopje, a hujša od njihove teže je bila teža ne uspeha. Medlo ga je obšla misel: naj bo ta teža ravno še za-

dostna, da me nežno, čisto počasi potegne prav na dno – obšla ga je želja, da bi bilo vsega konec.

Potopljen globoko v vodi je iz svoje notranjosti zasli-

šal čuden, votel glas. Temu ne morem ubežati, je govoril. Galeb sem. Moja narava mi določa meje. Če bi mi bilo namenjeno, da se o letenju naučim vsega tega, potem bi

namesto možganov imel v glavi programirane diagrame letenja. Če bi mi bilo namenjeno, da bom hitro letel, bi imel kratka krila, kakršna ima sokol, in bi se hranil z

mišmi namesto z ribami. Oče ima prav. Pozabiti moram te neumnosti. Odleteti moram domov, nazaj k Jati, in se sprijazniti s tem, kar imam, s skromnimi sposobnostmi galeba.

Glas je zamrl in Jonathan mu je pri sebi pritrdil. Po

noči je galebu mesto na obali in od tega trenutka naprej, se je zaobljubil, bo normalen galeb. S tem bo osrečil vse.

Utrujeno se je odlepil s temne vode in poletel proti

kopnemu, hvaležen, da se je naučil letenja na nizki višini, ki ti prihrani veliko energije.

Toda ne, je brž pomislil. Nočem biti več tak, opravil

sem z vsem, česar sem se naučil. Galeb sem, nič drugačen

kot kateri koli drug galeb, zato bom letel, kakor leti galeb.

Mukoma se je dvignil na višino trideset metrov in se, močneje udarjajoč s krili, usmeril proti obali.

Zaradi odločitve, da bo samo eden izmed galebov v

svoji jati, je čutil olajšanje. Odslej ga ne bo nič več vleklo

k tisti sili, ki ga je gnala v učenje, nič več ga ne bodo mamili izzivi, nič več potrli porazi. In bilo je lepo, takole brez misli leteti v temi, leteti k lučem na obali.

V temi! Votli glas se je od prepadenosti zlomil. Galebi

nikoli ne letijo v temi!

Jonathan ni bil pozoren in ga ni slišal. Razmišljal je,

kako lepo je. Kako so migetajoči odsevi luninih žarkov in

obalnih luči na vodi videti, kakor da bi v noč pobliskava-

li majceni svetilniki, in kako je vse tako tiho, tako spokojno …

Spravi se dol! Galebi nikoli ne letijo v temi! Če bi ti

bilo namenjeno leteti v temi, bi imel oči, kakršne ima sova! Imel bi diagrame letenja namesto možganov! Imel bi kratka krila, kot jih ima sokol!

In tam, v gluhi noči, trideset metrov nad gladino mor-

ja, je Jonathan Livingston Galeb – spregledal. Vse bolečine, vsi dobri sklepi so se razblinili.

Kratka krila. Kratka krila, kot jih ima sokol!

V tem je rešitev! Kakšen bedak sem bil! Potrebujem

samo majcena krilca, nič drugega mi ni treba storiti, kakor da krila skoraj popolnoma stisnem k trupu in letim samo s končiči kril. Kratka krila!

Dvignil se je šeststo metrov visoko nad črno gladino

morja, in ne da bi si vzel le hip za premislek, za pomisel

na neuspeh in smrt, je podlaktna dela kril tesno prižel k

telesu, tako da so le njihovi končiči, njihovi kratki zapestni deli s svojimi nasršenimi, nizu bodal podobnimi pe-

resi lovili veter – in se pognal v navpično strmoglavljenje. Veter mu je pošastno rjovel v glavo. Sto deset kilome-

trov na uro, sto štirideset, sto devetdeset in hitrost je še naraščala. Obremenitev kril zdaj celo pri hitrosti dvesto

dvajset kilometrov na uro ni bila niti približno tako huda, kot je bila prej pri sto desetih na uro, in na koncu se je z

lahkoto izvlekel iz strmoglavljenja, samo rahlo je nagnil konice kril in že je kot siva topovska krogla v mesečini letel nad valovi.

Priprl je oči, zaradi vetra, in radostno užival. Dvesto

dvajset kilometrov na uro! In vse sem imel v oblasti! Če

bi strmoglavil z višine tisoč petsto metrov, kdove s kakšno hitrostjo …

Zaobljube od maloprej so bile pozabljene, mogočni

piš vetra je v hipu pometel z njimi. Vendar ob tem, da je prelomil samemu sebi dane obljube, ni občutil niti

najmanjše krivde. Take obljube so le za tiste galebe, ki se sprijaznijo s povprečjem, z navadnostjo. Nekdo, ki je pri

svojem učenju dosegel odličnost, nima nobene potrebe za tovrstne obljube.

Ko je vzšlo sonce, je bil Jonathan Galeb že pripravljen,

da se znova začne uriti v letenju. Z višine tisoč petsto me-

trov so bile ribiške barke le še pičice na modri morski širjavi in Jutranja jata nič več kot medel oblaček prahu, ki kroži nad vodo.

Počutil se je do zadnjega vlakna živega, od užitka ga je

spreletaval rahel drget, preveval ga je ponos, da je obvla-

dal strah. Potem je, kakor da bi bilo samoumevno, podlaktna dela kril prižel k telesu in obenem razprl zapestna peresa na njihovih kratkih, srpasto ukrivljenih končičih

ter se pognal v strmoglavi let naravnost proti morju. V trenutku, ko je padel pod višino tisoč dvesto metrov, je že

dosegel končno hitrost, veter je bil neprebojen zid pulzi-

rajočega rjovenja, ki mu ni dal, da bi se premikal še hitreje. Letel je navpično navzdol s hitrostjo tristo petinštiri-

deset kilometrov na uro. Debelo je požrl, kajti zavedal se

je, da bi ga v trenutku, ko bi mu razprlo krila, pri tej hi-

trosti raztrgalo na milijon nerazpoznavnih koščkov. Toda hitrost je pomenila moč, hitrost je pomenila radost, in hitrost je bila nekaj najlepšega.

Izvlečenje je začel na tristo metrih, končiči kril so mu

v tistem orjaškem vetru glasno brneli in se brezoblično mršili, barka in galebja jata nad njo sta se vse bolj nagiba-

li zdaj sem, zdaj tja in, naravnost pred njim, z meteorsko hitrostjo postajali vse večji.

Ustaviti se ni mogel; tudi tega še ni vedel, kako bi lah-

ko pri tej hitrosti spremenil smer.

Trčenje bi pomenilo takojšnjo smrt. Zatorej je zamižal.

In tako se je tisto jutro, takrat, takoj po sončnem vzho-

du, zgodilo, da je Jonathan Livingston Galeb šinil kot pu-

ščica naravnost skozi Jutranjo jato, jo s hitrostjo tristo štirideset kilometrov na uro z zaprtimi očmi prestrelil kot

silovit, predirljiv krik vetra, zgneten v pernat projektil. Galeb sreče mu je tokrat stal ob strani, za seboj ni pustil nobene žrtve.

V trenutku, ko je dvignil kljun in obrnil krivuljo leta

naravnost v nebo, je še vedno drvel s hitrostjo dvesto pet-

deset kilometrov na uro. Ko se je upočasnil na dobrih trideset in je lahko končno znova razpel krila, je bila barka

le še drobtinica, ki se je pozibavala na morju tisoč dvesto metrov pod njim.

Obšel ga je občutek zmagoslavja. Končna, največja

mogoča hitrost! Galeb s tristo petinštiridesetimi kilometri

na uro! To je bil zgodovinski preboj, največji, najpomembnejši trenutek v celotni zgodovini Jate, in za Jonathana

Galeba tudi že začetek novega obdobja. Ko je bil spet zunaj, v svojem samotnem vadbenem sektorju, je na višini

dva tisoč štiristo metrov zložil krila za strmoglavljenje in se brez odlašanja lotil raziskovanja, kako med strmoglavim letom izvesti zasuke in obrate.

Ugotovil je, da ga pri velikanski hitrosti lahko malen-

kosten, le nekajmilimetrski premik enega samega letalne-

ga peresa na konici krila popelje v eleganten, mehek za-

voj. Vendar pa je še prej, preden se je naučil tega manevra, odkril, da te pri tolikšni hitrosti premik več kot le enega

peresa svedrasto zasuče, kakor iz puške risanice izstreljeno kroglo … in tako je bil Jonathan prvi in edini galeb, ki je kdaj izvedel kakšno zračno akrobacijo.

Tistega dne ni zapravljal časa s tem, da bi se pogovoril

s tovariši galebi, ampak je samo letel in letel, še po sončnem zahodu ni takoj odnehal. Odkril je luping, počasni

valjček, štiridelni valjček, hrbtni sveder, galebji hrbtni luping, vetrnico.

Ko se je Jonathan Livingston Galeb pridružil Jati na obrežni peščini, je bila že trda noč. Bil je omotičen in ne-

znansko utrujen. Vendar si je privoščil še zadnji užitek: luping in za njim, tik pred pristankom na tleh, bliskoviti

dinamični valjček. Ko bodo slišali za to, za moj veliki preboj, bodo ponoreli od veselja. Koliko bolj je zdaj vredno

živeti! Namesto sive enoličnosti naše vsakodnevne tlake, vedno znova z obale do ribiških bark in nazaj, imamo zdaj nekaj, za kar je vredno živeti! Dvignemo se lahko iz ne

vednosti, se izkažemo kot bitja visoko razvitega uma in

odličnih vrlin, sposobna vrhunskih veščin. Lahko smo svobodni! Lahko se naučimo leteti!

V duhu je živo videl blestečo prihodnost, ki se jim

obeta.

Ko je pristal na obali, so bili vsi galebi zbrani na zbor-

nem mestu za zasedanja Sveta galebov in očitno je bilo, da so tam že nekaj časa. V resnici so čakali nanj.

»Jonathan Livingston Galeb! Pridi sem, na sredino!«

Starešina je izgovoril te besede z obredno slovesnostjo. Poziv na sredino je lahko pomenil samo dvoje, veliko sra-

moto ali veliko čast. Počastitev z mestom na sredini je

bila pridržana za najodličnejše vodje galebov. Ah, seveda, je pomislil, davišnja Jutranja jata, zbrana za zajtrk; videli

so Veliki preboj! Ampak jaz nočem nobenih časti. Meni ni nič za to, da bi bil vodja. Rad bi le z vsemi delil, kar

sem odkril, vsem pokazal nova obzorja, ki se nam odpirajo. Stopil je naprej.

»Jonathan Livingston Galeb,« je dejal Starešina, »po-

stavi se na sredino, stopi na sramotno mesto, tako da te bodo videli vsi tvoji tovariši galebi!«

Občutek je bil tak, kakor da bi ga kdo udaril s plo-

hom. Kolena so se mu zašibila, perje se mu je povesilo, v

ušesih mu je bučalo. Postavljen na sramotno mesto? Nemogoče! Veliki preboj! Niso zmožni razumeti! Nimajo prav, nimajo prav!

» … zaradi svoje neodgovorne lahkomiselnosti,« je

monotono pel strogi slovesni glas, »s katero si oblatil dostojanstvo in starodavno izročilo galebjega rodu …«

Biti postavljen na sredino iz sramotnih razlogov je po-

menilo, da ga bodo izobčili iz občestva galebov, ga obsodili na samotno življenje na Daljnih pečinah.

» … nekega dne, Jonathan Livingston Galeb, boš spo-

znal, da se neodgovornost nikoli ne obrestuje. Življenje je

neznanka in ni doumljivo, o njem vemo le to, da smo na

tem svetu zato, da jemo, da ostanemo živi, kolikor dolgo je le mogoče.«

Galeb nikoli ne odgovarja na obtožbe Sveta galebov,

toda zdaj se je zaslišal Jonathanov glas. »Neodgovornost?

Bratje!« je kriknil. »Le kdo je bolj odgovoren kot tisti, ki odkrije pomen in višji smisel življenja in mu nato sledi?

Tisoč let nismo počeli drugega, kakor da smo se gnali za

zavrženimi ribjimi glavami, zdaj pa imamo razlog, zaradi katerega je vredno živeti – živeti zato, da se učimo, da od-

krivamo nove stvari, da smo svobodni! Samo eno prilož nost mi dajte, dovolite mi, da vam pokažem, kaj sem odkril …«

Bilo ni nič bolje, kakor če bi stal sredi množice kam

nitih galebov.

»Nismo več bratje,« so v en glas kjavknili okoli njega

zbrani galebi, si kakor eden slovesno zatisnili ušesa in mu obrnili hrbet.

Jonathan Galeb je preostanek svojih dni preživljal sam, a

ne na Daljnih pečinah, odletel je še daleč naprej od njih. Ni žaloval nad svojo samoto, obžaloval je edinole to, da

drugi galebi niso hoteli verjeti v veličastno lepoto letenja, ki se jim je ponujala; niso hoteli odpreti oči in sprevideti.

Vsak dan se je naučil česa novega. Odkril je, da ga bli-

skovito strmoglavljenje, brezhibno prilagojeno zračni

tokovnici, lahko pripelje do redkih in nadvse slastnih rib, ki plavajo v jatah tri metre pod gladino oceana: odslej za preživetje ni več potreboval ribiških bark in zavrženega

kruha. Naučil se je, kako spati v zraku in kako v spanju, s pravo izbiro smeri glede na veter z obale, od sončnega za-

hoda do sončnega vzhoda preleteti tudi sto šestdeset kilo-

metrov. Zaradi istega notranjega čuta za smer je zanesljivo letel skozi gosto meglo in se dvigal nad njo, na

osupljivo kristalno jasno nebo … medtem ko so vsi drugi

galebi čepeli na obali in vedeli samo za meglo in dež. Naučil se je na višinskih vetrovih potovati daleč v notranjost, kjer so ga za obed čakali slastni kukci.

Vse, za kar je bil nekoč upal, da bo uživala Jata, je zdaj

užival čisto sam; naučil se je leteti in ni obžaloval cene, ki jo je plačal za to. Jonathan Galeb je spoznal, da so dolgo-

časje in strah in jeza razlogi, da je življenje galeba tako kratko, in zdaj, ko je bilo vse to izbrisano iz njegovih misli, je živel resnično dolgo in zadovoljno življenje.

Takrat, ko sta prišla, je bil večer. Jonathana sta našla sa-

mega, spokojno je jadral po svojem ljubljenem nebu. Galeba, ki sta se pojavila malone na dotiku njegovih kril, sta bila tako čista kot zvezdna luč, in sij, ki ju je obdajal, je prežarjal zračno višavo z blago in prijetno milino. Toda najočarljivejša od vsega je bila mojstrska lahkotnost, s ka-

tero sta letela, s konicami svojih kril ves čas natanko enako oddaljena od konic njegovih.

Ne da bi kar koli rekel, ju je Jonathan preizkusil, ju

podvrgel preizkusu, ki ga ni še nikoli prestal noben galeb. Zasukal je krila, tako da se je upočasnil do skrajne meje, ko bi upadu hitrosti le še za dober kilometer na uro sledi-

la izguba vzgona in padec v globino. Sijoča ptiča ob njegovi strani sta se upočasnila skupaj z njim, povsem gladko, ves čas poravnana z njim. O počasnem letenju sta vedela vse.

Zložil je krila, se prevesil naprej in se v strmem letu

pognal v globino s hitrostjo, ki je narasla na tristo kilome-

trov na uro. Onadva sta strmoglavila skupaj z njim, zdrveli so v globino brezhibno poravnani.

Nazadnje je doseženo hitrost izkoristil za takojšen

dolg navpičen vzpon v počasnem valjčku. Sledila sta mu v usklajeni navzgornji vibi, ves čas z nasmehom v očeh.

Izravnal je v vodoraven let in še nekaj časa molčal,

preden je spregovoril. »No, zdaj pa je čas,« je rekel, »da povesta, kdo sta.«

»Iz tvoje jate sva, Jonathan. Tvoja brata sva.« Te bese-

de sta izrekla mirno in odločno. »Prišla sva, da te odpeljeva navzgor, da te popeljeva domov.«

»Nobenega doma nimam. Nobene jate nimam.

Izobčenec sem. In višje, kakor letimo zdaj, ne seže niti veter z Velikih gora. Ni v moji moči, da bi to svoje staro telo dvignil še višje, morda le še za kakšnih sto metrov.«

»Ni res, Jonathan, to je v tvoji moči. Kajti o letenju si

se naučil tudi tega. Prišel je čas, ko mora za eno učno dobo priti druga.«

Tako kot je bil Jonathan Galeb vse življenje sposoben

sprejemati luč spoznanja, jo je sprejel tudi zdaj. Imela sta prav. Res je, lahko bi poletel še višje, in res je, čas za to je

dozorel.

Še zadnjič je s pogledom objel vse nebo, to čudovito

zračno pokrajino, v kateri si je nabral tako sijajno znanje. »Pripravljen sem,« je nazadnje rekel.

In Jonathan Livingston Galeb se je z obema, kot zvez-

de svetlima galeboma dvignil kvišku in skupaj z njima iz-

ginil v popolnoma črno temino neba.

Jonathan Livingston Galeb

JONATAN LIVINGSTON GALEB oprema.indd 2

8/2/10 7:21:38 AM