Dr. Jill Bolte Taylor
KAP SPOZNANJA Moja pot okrevanja po mo탑ganski kapi
Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga najdete tudi na internetu: CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-94 616.831-005.1(092) TAYLOR, Jill Bolte, 1959Kap spoznanja : moja pot okrevanja po možganski kapi / Jill Bolte Taylor ; [prevedla Ana Ugrinović]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009 Prevod dela: My stroke of insight ISBN 978-961-01-0889-4 244690432 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
Ta knjiga je posvečena G. G. Hvala, mami, ker si mi pomagala pozdraviti um. Biti tvoja hči je bil moj prvi in največji blagoslov. In v spomin psički Nii. Ni je take ljubezni, kot je pasja.
Vsebina
UVOD Od možganov do srca . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11 ENA Jillino življenje pred kapjo . . . . . . . . . . . . . . . 15 DVE Preprosta znanost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 TRI Asimetrija možganskih polobel . . . . . . . . . . . . . 41 ŠTIRI Jutro moje kapi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51 PET Kako sem poiskala pomoč . . . . . . . . . . . . . . . 63 ŠEST Mir in tišina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73 SEDEM Nebogljena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81 OSEM Na intenzivnem oddelku nevrologije . . . . . . . . . . 91 DEVET Drugi dan: jutro po kapi . . . . . . . . . . . . . . . . 99 DESET Tretji dan: G. G. pride na obisk . . . . . . . . . . . . 105 ENAJST Celjenje in priprave na operacijo . . . . . . . . . . . . 113 DVANAJST Stereotaktična kraniotomija . . . . . . . . . . . . . . 129 7
TRINAJST Kaj sem najbolj potrebovala . . . . . . . . . . . . . . ŠTIRINAJST Prelomne točke okrevanja . . . . . . . . . . . . . . . PETNAJST Moja kap spoznanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . ŠESTNAJST Desna in leva zavest . . . . . . . . . . . . . . . . . . SEDEMNAJST Vzemite vajeti v roke . . . . . . . . . . . . . . . . . . OSEMNAJST Celice in večplastne mreže . . . . . . . . . . . . . . . DEVETNAJST Poiščite notranji mir . . . . . . . . . . . . . . . . . . DVAJSET Negujte vrt misli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .
133 147 157 163 171 175 185 201
PRILOGA A Tako torej … Od nekdaj ste si želeli iti na Harvard! . . 204 PRILOGA B Nasveti za okrevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205 Naslovi in knjige, ki vam bodo v pomoč . . . . . . . . 210
8
UVOD Od možganov do srca Vsaki možgni imajo svojo zgodbo, in ta je moja. Pred desetimi leti sem na Harvardski medicinski fakulteti raziskovala človeške možgane in poučevala mlade strokovnjake. Toda 10. decembra 1996 sem sama prejela življenjsko lekcijo. To jutro sem doživela redko obliko kapi v levi možganski polobli. Zaradi neodkrite nepravilnosti krvnih žilic v možganih je nepričakovano prišlo do hude krvavitve. V štirih kratkih urah sem skozi oči radovedne raziskovalke možganov (nevroanatomke) opazovala, kako je moj um popolnoma opešal v svoji zmožnosti obdelovanja informacij. Proti koncu dopoldneva nisem mogla več ne hoditi, ne govoriti, ne brati ali pisati ali se spomniti česar koli iz svojega življenja. Zvita v klobčič kot zarodek sem čutila, kako se je moj duh predal smrti, in še na misel mi ni prišlo, da bom svojo izkušnjo lahko kdaj s komer koli delila. Ta knjiga je kronološko pričevanje popotovanja, ki me je vodilo v brezoblično brezno tihotnega uma, kjer me je zajel globok notranji mir. Pisanje pred vami je preplet znanstvenega izobraževanja, osebne izkušnje in spoznanja. Kolikor vem, je to prvo zabeleženo pričevanje nevroanatoma, ki si je popolno11
KAP SPOZNANJA
ma opomogel po hudi možganski krvavitvi. Veseli me, da bodo šle te besede naposled v širni svet, kjer bodo lahko storile največ dobrega. Predvsem pa sem hvaležna, da sem živa, in poskušam kar najbolje izkoristiti preostali čas. Na začetku so me pri težkem okrevanju spodbujali številni čudoviti ljudje. Na pomoč so mi priskočili z nesebično ljubeznijo. Ta knjiga je posvečena tudi njim. Toda pri pisanju sem vztrajala predvsem zaradi mlade ženske, ki je stopila v stik z mano iz obupne želje, da bi razumela, zakaj njena mati, ki je umrla za kapjo, ni preprosto zavrtela številke prve pomoči. In zaradi starejšega gospoda, ki ga je skrbelo, da je njegova žena v komi pred smrtjo strašansko trpela. Za računalnik sem ostala priklenjena (z mojo zvesto psičko Nio v naročju) še zaradi mnogih negovalcev, ki so me poklicali, da bi jih usmerila in jim dala upanje. S svojim delom želim pomagati 700.000 ljudem v naši družbi (in njihovim družinam), ki se bodo letos spopadli z možgansko kapjo.1 Če bo samo en človek prepoznal znake kapi, opisane v poglavju Jutro moje kapi, in poklical na pomoč – bolje prej kot pozneje – potem je bil ves moj trud zadnjega desetletja več kot poplačan. Knjiga je razdeljena na štiri dele. Prvi, Jillino življenje pred kapjo, vas bo seznanil, kakšna sem bila, preden so moji možgani odpovedali. V njem opisujem, zakaj sem se odločila za poklic nevroznanstvenice, ter na kratko orišem svojo akademsko 1 Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja se v Sloveniji v zadnjih letih zaradi možgansko-žilnih bolezni zdravi okoli 4400 oseb letno. Zaradi staranja prebivalstva se stopnja umrljivosti zaradi možganske kapi vsakih pet let podvoji. Možganska kap predstavlja okoli 10 odstotkov vseh smrti, v Evropi zaradi nje vsako leto umre 650.000 ljudi. Sneto 23. novembra 2008 z naslova www.abczdravja.si/pdf/08april04.pdf (op. prev.).
12
Od možganov do srca
pot, prizadevanja in osebna iskanja. Imela sem lepo življenje. Bila sem raziskovalka možganov na Harvardu, kot članica odbora Državne zveze za duševne bolezni (National Alliance on Mental Illness, NAMI) pa sem potovala naokrog v vlogi »pojoče znanstvenice«. Temu res kratkemu življenjepisu sledi nekaj preproste znanosti, ki vam bo pomagala razumeti, kaj se je biološko dogajalo z možgani tisto jutro, ko me je zadela kap. Če ste se kdaj spraševali, kako bi bilo občutiti kap, potem so poglavja v drugem delu Jutro moje kapi kot nalašč za vas. V njih vas popeljem na nenavadno pot razkroja umskih sposobnosti, korak za korakom, kakor sem jo dojemala kot znanstvenica. S širjenjem možganske krvavitve sem občutila postopno pešanje kognitivnih sposobnosti. Vzroke za to sem razložila tudi z biološkimi spremembami. Priznati moram, da sem se o svojih možganih in njihovem delovanju med kapjo naučila enako veliko kot v vseh letih raziskovalnega dela. Konec tistega dopoldneva je moja zavest prestopila v drugačno obliko zavedanja, v kateri sem se stopila v eno z vesoljem. Od takrat naprej razumem, kako smo ljudje zmožni izkusiti »mistična« ali »metafizična« občutja – odvisno od naše anatomije možganov. Če poznate koga, ki ga je zadela kap ali pa ima kakšno drugo možgansko poškodbo, potem bodo poglavja o okrevanju za vas dragocen vir informacij. V njih opisujem kronološko pot okrevanja, skupaj z nekaj več kot petdesetimi namigi o tem, kaj sem v tistem času potrebovala (in česa nisem), da bi si lahko popolnoma opomogla. Strnjen seznam Nasvetov za okrevanje najdete v prilogi B na strani 205. Upam, da boste te informacije delili z vsemi, ki bi jim lahko prišle prav. 13
KAP SPOZNANJA
V zadnjem delu knjige naposled opredelim, česa me je kap naučila o možganih. Na tej točki boste verjetno že doumeli, da pravzaprav ne pišem samo o kapi. Ali, bolje rečeno, kap je bila huda poškodba, ki mi je odprla vrata spoznanja. Ta knjiga govori predvsem o lepoti in prožnosti človeških možganov, ki ju omogočajo naravne zmožnosti nenehnega prilagajanja spremembam in obnavljanje funkcij. In nenazadnje je to izpoved o popotovanju v desno poloblo, kjer me je ovil globok notranji mir. Zavest leve poloble sem znova obudila k življenju zato, da bi lahko pomagala drugim doseči ta občutek notranjega miru – ne da bi jim bilo treba zato izkusiti kap! Upam, da bo naše potovanje prijetno.
14
ENA Jillino življenje pred kapjo Po izobrazbi sem nevroanatomka s številnimi objavami znanstvenih prispevkov. Odraščala sem v Terre Haute v Indiani. Eden od mojih bratov, ki je samo osemnajst mesecev starejši od mene, trpi za shizofrenijo. Diagnozo so mu uradno postavili pri enaintridesetih letih, vendar je že veliko prej kazal očitne znake psihoze. V otroštvu je zelo drugače od mene doživljal resničnost in se odzival nanjo. Prav zato me je delovanje možganov prevzelo že v mladih letih. Spraševala sem se, kako je mogoče, da sva z bratom lahko priča istemu dogodku, vendar ga doživljava in si ga razlagava vsak čisto po svoje. Ta razlika v dojemanju, obdelovanju podatkov in odzivanju me je spodbudila k temu, da sem postala raziskovalka možganov. Moja dodiplomska akademska pot se je začela na Univerzi Indiana v Bloomingtonu v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi povezanosti z bratom sem bila lačna znanja o tem, kaj pomeni »normalno« na nevrološki ravni. Takrat je bila nevroznanost še tako v povojih, da na univerzi ni bilo samostojne študijske smeri. Zato sem se o človeških možganih poskusila čim več naučiti s študijem fiziološke psihologije in biologije človeka. 15
KAP SPOZNANJA
Moja prva zaposlitev v svetu medicinskih znanosti se je izkazala za pravi blagoslov. Sprejeli so me za laboratorijskega tehnika v Centru za medicinsko izobraževanje Terre Haute, zunanjem oddelku medicinske fakultete, ki je sestavni del kampusa Državne univerze Indiana. Moj čas je bil enakomerno porazdeljen med laboratorijema za makroskopsko anatomijo človeka in nevro anatomske raziskave. Dve leti sem bila zatopljena v medicinsko izobraževanje. Pod mentorstvom dr. Roberta C. Murphyja sem se zaljubila v seciranje človeškega telesa. Preskočila sem magisterij in bila naslednjih šest let vpisana neposredno na doktorski študij oddelka za znanosti o življenju. Študijski program je obsegal predmete prvega letnika medicine, moja raziskovalna usmeritev je bila nevroanatomija pod mentorstvom dr. Williama J. Andersona. Leta 1991 sem doktorirala in postala profesorica makroskopske anatomije, nevroanatomije človeka in histologije. Leta 1988 so bratu dokončno postavili diagnozo shizofrenije. Na biološki ravni mi je najsorodnejše bitje, kar jih obstaja v našem vesolju. Hotela sem razumeti, zakaj jaz svoje zamisli lahko povežem s stvarnostjo in sem jih zmožna uresničiti. V čem so bratovi možgani drugačni, da ne more vzpostaviti povezave med splošno resničnostjo in zamislimi, ki tako postanejo blodnje? K raziskovanju shizofrenije me je gnala močna želja. Po pripravništvu na Državni univerzi Indiana so mi ponudili mesto podoktorske raziskovalke na Harvardski medicinski fakulteti na oddelku za nevroznanosti. Dve leti sem sodelovala z dr. Rogerjem Tootellom pri lokalizaciji Brodmannovega polja 21, ki se nahaja v vidnem predelu možganske skorje in je 16
Jillino življenje pred kapjo
zadolženo za zaznavanje gibanja. Ta projekt me je posebno zanimal, ker visok odstotek posameznikov z diagnosticirano shizofrenijo izkazuje nenormalno premikanje oči pri opazovanju predmetov v gibanju. Potem ko sem Rogerju pomagala anatomsko določiti polje 21 v človeških možganih,2 sem sledila svoji srčni želji in presedlala na oddelek za psihiatrijo. Moj cilj je bil delati v laboratoriju dr. Francine M. Benesove v bolnišnici McLean. Dr. Benesova je svetovno priznana strokovnjakinja za posmrtno preiskovanje človeških možganov v povezavi s shizofrenijo. Verjela sem, da bom tako lahko po svojih močeh prispevala k zdravljenju oseb, ki trpijo za enako duševno motnjo kot moj brat. Teden dni pred začetkom dela v bolnišnici, bilo je leta 1993, sva z očetom Halom odletela v Miami, da bi se udeležila letne konference Državne zveze za duševne bolezni.3 Hal, upokojeni episkopalni duhovnik z doktoratom iz svetovalne psihologije, se je vedno zavzemal za socialno pravičnost. Oba sva se želela udeležiti tega zborovanja, zato da bi izvedela več o zvezi NAMI in o tem, kako bi lahko združili moči. NAMI je največja organizacija, ki se posveča izboljšanju kakovosti življenja duševno bolnih. Takrat je bilo vanjo vključenih približno 40.000 družin, danes jih je že 220.000. Pod osrednjo vseameriško zvezo NAMI so zbrane organizacije posameznih zveznih držav. Poleg tega pa je po ZDA razpršenih še več kot 1100 krajevnih zvez, ki skrbijo za podporo, izobraževanje in svetovanje družinam na ravni lokalnih skupnosti. 2 R. B. H. Tootell in J. B. Taylor: Anatomical Evidence for MT/V5 and Additional Cortical Visual Areas in Man. Cerebral Cortex (jan./feb. 1995): 39–55. 3 www.nami.org
17