Morilca z razglednicami by Mozaik knjiga

Liza Marklund (1962) je švedska novinarka, ambasadorka Unicefa in pisateljica kriminalk, avtorica knjižnih uspešnic z Anniko Bengtzon in Mario Eriksson ter dobitnica treh različnih švedskih literarnih nagrad. Knjiga Morilca z razglednicami je že njena dvanajsta. Poletje v Evropi Detektiv newyorške policije Jacob Kanon potuje po najznamenitejših evropskih prestolnicah. Toda vsak muzej, vsako katedralo in vsako kavarno gleda skozi oči hčerinega morilca. Umori so naravnost fantastični Kanonova hči in njen fant sta bila med potovanjem po Evropi zverinsko umorjena v Rimu. Kasneje najdejo mrtve mlade pare tudi v hotelskih sobah v Atenah, Salzburgu, Parizu, Frankfurtu in Københavnu. Povezave med umori razen načina, kako so bili storjeni, ni, le razglednica, naslovljena na uredništvo kakšnega od mestnih časopisov, vsakič znova napove zločin. Morilca se selita na sever Pri časopisu in na policiji so prepričani, da se bo naslednji umor zgodil v Stockholmu. Z nepopustljivo logiko in neustavljivo akcijo Kanon s pomočjo policije in švedske novinarke Dessie Larson, ki je na svoj naslov zadnja prejela morilčevo razglednico, vendarle reši primer. Najbolj energičen Pattersonov triler doslej.

32,96 €

L. Marklund J. Patterson

James Patterson (1947) ima po podatkih iz Guinnessove knjige rekordov pri New York Timesu »vknjiženih« največ najbolje prodajanih knjig na svetu. Odkar je za svoj prvi roman leta 1977 prejel nagrado Edgar, je bilo prodanih že precej več kot 200 milijonov izvodov njegovih knjig.

Morilca z razglednicami

Nov srhljiv roman najbolje prodajanih avtorjev v ZDA in Evropi

James Patterson & Liza Marklund Morilca z razglednicami

LIzA MARKLUND in JAMES PATTERSON

Morilca z razglednicami Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.113.6-312.4 MARKLUND, Liza, 1962– Morilca z razglednicami / Liza Marklund & James Patterson ; [prevedel Miha Avanzo]. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011 Prevod dela: The postcard killers ISBN 978-961-01-1469-7 1. Patterson, James, 1947253667328 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, skupaj s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

PRVI PROLOG DEL Naslov

I. Pariz, Francija »Zelo majhna je,« je razočarano rekla Angležinja. Mac Rudolph se je zasmejal, objel žensko okrog vratu in pustil, da mu je roka zdrsnila na njene prsi. Ni nosila nedrčka. »Olje na lesu,« je rekel. »Sedeminsedemdeset krat triinpetdeset centimetrov. Visela naj bi v jedilnici firenškega trgovca Francesca del Gioconde, vendar je Leonardo da Vinci ni nikoli dokončal.« Začutil je, kako ji je pod tkanino otrdela bradavica. Sylvia Rudolph se je na drugi strani stisnila k njej in jo prijela pod roko. »V resnici ji ni bilo ime Mona Liza,« je rekla. »Bila je samo Liza. Mona je italijanska pomanjševalnica, ki pomeni ‚gospo‘ ali ‚milostljivo‘.« Mož Angležinje je stal za Sylvio in se v množici pritiskal ob njen hrbet. »Ali je kdo žejen?« je vprašal. Sylvia in Mac sta se naglo spogledala. Bili so v prvem nadstropju Denonovega krila Louvra, v Salle 7

des États. Pred njimi je na steni za neodsevnim neprebojnim steklom visel najslavnejši portret na svetu, tip pa je mislil samo na pijačo? »Prav imaš,« je rekel Mac in z dlanjo podrsal po hrbtu Angležinje. »Res je majhna. Miza v jedilnici Francesca del Gioconde ni mogla biti prav velika.« Nasmehnil se je možu Angležinje. »In tudi ti imaš prav. Čas je za šampanjec!« Spustili so se po modernem stopnišču navzdol, našli izhod iz muzeja in skozi Porte des Lions stopili v pomladni pariški večer. Sylvia je globoko vdihnila zrak, prežet z vonjem po izpušnih plinih, rečni vodi in listnih popkih, ter se glasno zasmejala. »Oh,« je rekla in objela Angležinjo. »Tako vesela sem, da sva vaju spoznala. Medeni tedni so seveda čudoviti, vendar je treba videti tudi kaj drugega kot le hotelsko sobo. Sta sploh že utegnila obiskati Notre-Dame?« »V Pariz sva prišla šele davi,« je čemerno rekel njen mož. »Še za pošten obed nisva imela časa.« »No, potem pa je treba to čim prej nadoknaditi,« je rekel Mac. »Poznava prijeten lokalček doli ob Seni.« »Notredamska cerkev je fantastična,« je rekla Sylvia. »Ena najlepših gotskih katedral na svetu, saj kaže močne vplive naturalizma. Gotovo vama bo všeč južna rozeta.« Poljubila je Angležinjo na lice. Po Pont d'Arcole so prečkali reko, šli mimo katedrale in prišli na Quai de Montebello prav tedaj, ko je tam nekdo začel otožno igrati na harmoniko. »Naročita, kar si želita,« je rekel Mac in pridržal vrata, da so lahko vstopili v bistro. »Midva plačava.« 8

Posedli so jih za mizo, od koder je bil čudovit razgled na Seno. Zahajajoče sonce je okoliške hiše obarvalo krvavo rdeče. Po reki je mimo počasi priplula bateau mouche, harmonikar pa je prešel na vedrejše melodije. Angleža je po nekaj steklenicah vina slaba volja minila. Sylvia je začutila, da ne more odvrniti pogleda od nje, in si je na bluzi odpela še en gumb. Opazila je, da Angležinja z očmi požira Maca, njegove svetle lase, zlato polt, dolge trepalnice in mišičaste roke. »Kako čaroben dan je bil,« je rekla Sylvia, ko je Mac plačal in si je oprtala nahrbtnik. »Moram imeti kakšen spominek na ta večer.« Mac je dramatično zavzdihnil in si položil roko na čelo. Privila se je k njemu in zagrulila: »Mislim, da je Dior na Montaignu še vedno odprt.« »Potem pa ne bo ravno poceni,« je zagodrnjal Mac. Britanski par se je glasno zasmejal. S taksijem so se odpeljali na Avenue Montaigne. Mac in Sylvia nista kupila ničesar, Britanec pa je privlekel na dan kreditno kartico in svoji novi ženi podaril ogaben svilen šal. Mac je potem v sosednji prodajalni kupil še dve steklenici šampanjca Moët & Chandon. Ko so bili spet zunaj, je iz žepa potegnil džoint, ga prižgal in ga ponudil Angležinji. Sylvia je objela njenega moža okrog pasu in se mu globoko zazrla v oči. »Rada bi,« je rekla, »spila ta šampanjec z vama. V vajini so bi.« Britanec je debelo požrl in pogledal svojo ženo. 9

»Ona se lahko hkrati pozabava z Macom,« je zašepetala Sylvia in ga poljubila. Poklicali so taksi.

II. Central Paris je bil prijeten čist hotel na Montparnassu. Sprejem nica je bila prazna, le iz sobe za recepcijo je dišalo po kavi in bilo videti migljajočo svetlobo prižganega televizorja. Z dvigalom so se odpeljali v tretje nadstropje in se hihitaje, že malo zadeti, zrinili v sobo, ki je gledala na Rue de Maine. Stene sobe so bile živo rumene. Sredi nebesno modre preproge je stala velikanska zakonska postelja. »Eno bom pri priči odprl,« je rekel Mac in odnesel v kopalnico steklenici šampanjca. Sylvia je še enkrat poljubila Angleža, tokrat bolj strastno. Opazila je, da je začel hitreje dihati. Najbrž je tudi že imel polno erekcijo. »Prepričana sem, da si velik fant, saj je tako, kajne?« je rekla zapeljivo in z roko segla proti njegovemu mednožju. Videla je, da je Angležinja zardela. »Do dna!« je rekel Mac, ki se je prikazal iz kopalnice s plad njem, na katerem so stali štirje polni kozarci za umivanje zob. »Dajmo!« je zaklicala Sylvia, hitro vzela kozarec s pladnja in ga na dušek izpraznila. Britanca sta takoj sledila njenemu zgledu. Mac se je zasmejal in znova nalil šampanjec. Potem je prižgal še en džoint. 10

»Koliko časa sta že poročena?« je vprašala Sylvia, globoko potegnila cigareto z marihuano in jo podala Britancu. »Mesec dni,« je rekla Angležinja. »Samo predstavljajta si, koliko čudovitih noči vaju še čaka,« je rekla Sylvia. Mac je izpraznil steklenico. Stisnil je Angležinjo k sebi in ji nekaj zašepetal na uho. Tiho se je zasmejala. Sylvia se je nasmehnila. »Mac se nikoli ne utrudi. Ali ju poskusiva prekositi?« Sklonila se je in zarinila jezik v Angleževo uho, pri čemer je opazila, da mu veke že počasi lezejo skupaj. Angležinja se je zahihitala, zamolklo in nekam zmedeno. »Samo še kakšna minutka,« je rekel Mac. Sylvia se je nasmehnila in Angležu odpela srajco. Uspelo ji ga je tudi sezuti in mu sleči srajco, preden je omahnil na posteljo. »Clive,« je zamomljala Angležinja. »Clive, neskončno te ljubim, saj veš …« Potem je tudi nje zmanjkalo. Mac jo je še prej slekel do spod njega perila, zdaj ji je slekel še hlačke, jo odnesel do postelje in jo položil k možu. Lasje so se ji razsuli po blazini. Bili so malo krajši kot Sylvijini, a skoraj enake barve. Sylvia je pobrala njeno torbico, pobrskala po kreditnih karticah in si nazadnje natančneje ogledala potni list. »Emily Spencer,« je prebrala, potem pa preverila fotografijo. »Prav v redu bo, precej sva si podobni.« »Misliš, da je kaj v sorodu z lady Di?« je vprašal Mac in ji z roke potegnil poročni prstan. Sylvia je zbrala oblačila in osebne predmete Emily Spencer 12

in jih stlačila v svoj nahrbtnik, nato pa odprla zunanji žep in iz njega vzela rokavice iz lateksa, kloreksidin in oster nož. »Mona Liza?« je vprašala. Mac se je nasmehnil. »Kaj pa drugega? A najprej mi pomagaj pri čiščenju.« Nataknila sta si rokavice, prinesla iz kopalnice papirnate brisače in sistematično obrisala vse, česar sta se v sobi dotaknila, tudi obe nezavestni telesi na postelji. Sylvia je pogledala spolni organ moškega. »Saj sploh ni tako velik,« je rekla in Mac se je zasmejal. Sylvia se je ozrla po sobi. »Pripravljen?« je vprašala in si lase spela v rep. Slekla sta se, obleko skrbno zložila in jo položila tako daleč od postelje, kolikor je bilo mogoče. Začela je z moškim, a ne iz kakšnih seksističnih razlogov, temveč zgolj zato, ker je bil težji. Sedla je za hrbet in si ga poteg nila v naročje, tako da so mu mlahave roke omahnile na posteljo. Zagodrnjal je, kot bi smrčal. Mac mu je zravnal noge, mu prekrižal roke na prsih in Sylvii podal nož. Vzela ga je v desnico, s pregibom komolca levice pa objela Angleževo čelo, da je glava ostala pokonci. S konicami prstov je na vratu preverila njegov utrip in ocenila, s kakšno močjo mora udariti. Potem je zarila nož natančno v levo vratno žilo in prerezala mišice in kite vse do sapnika, da se je zaslišalo sikanje zraka, ki je uhajal iz rane.

III. Zaradi nezavesti sta bila srčni utrip in pulz nižja, a še vedno dovolj močna, da je kri nekaj sekund brizgala iz žile skoraj štirideset centimetrov daleč. Sylvia je pazila, da je curek ni dosegel. »Bravo,« je rekel Mac. Curek se je naglo zmanjšal in prešel v ritmično utripanje. Počasi se je stišal tudi grgrajoči zvok, ki ga je povzročala mešanica zraka in krvi, in nazadnje povsem potihnil. »Dobro si opravila,« je rekel Mac. Sylvia se je previdno izvila izpod negibnega telesa in ga naslonila na ceneno posteljno vzglavje. Ko je prekrižala moškemu roke na trebuhu, tako da je desnica počivala na levici, se je umazala s krvjo, a se za to ni zmenila. »Zdaj si ti na vrsti, ljubica,« je rekla ženski. Emily je bila drobna in lahka in je komaj še dihala. Pri njej kri ni brizgnila, ampak samo spolzela iz vratu. »Koliko šampanjca pa je pravzaprav popila?« je vprašala Sylvia, ko ji je prekrižala roke na trebuhu. Z gnusom je pogledala svoje krvave roke in odšla v kopalnico. Mac je odšel za njo. Znebila sta se rokavic. Skrbno sta namilila drug drugega, očistila nož in se oprhala, potem pa pustila 14

teči vodo. Obrisala sta se s hotelskimi brisačami in jih spravila v Sylvijin nahrbtnik. Nazadnje sta se oblekla in pripravila polaroidni fotoaparat. Sylvia je pogledala trupli na postelji in se za hip zamislila. »Kaj misliš?« je vprašala. »Ali je vse, kot je treba?« Mac je dvignil fotoaparat. Bliskavica ju je za hip oslepila. Sylvia je s komolcem odprla vrata in stopila sta na hodnik. Že ob prihodu sta se prepričala, da ni nikjer varnostnih kamer. Mac je z rokavom srajce obesil na kljuko znamenje ‚Ne moti‘. Vrata so se zaprla s komaj slišnim klikom. Glasovi noči so potihnili in zavladala je tišina. Ob brnenju prezračevalnega sistema je bilo komaj še slišati prho iz kopalnice. »Po stopnicah ali z dvigalom?« je vprašal Mac. »Z dvigalom,« je rekla Sylvia. »Utrujena sem.« Počakala sta, da so se za njima zaprla vrata dvigala, in se šele potem poljubila. »Čudovito je biti s tabo na poročnem potovanju,« je priznala Sylvia, Mac pa se je nasmehnil.

PRVI DEL

1. poglavje Četrtek, 10. junija Berlin, Nemčija S hotelskega okna je bilo videti samo opečnato steno in tri smet njake. Nekje visoko zgoraj je bilo najbrž še svetlo, saj je Jacob Kanon videl nemško podgano, ki se je zabavala v levem smet njaku. Iz skodelice je odpil dolg požirek rizlinga. Težko je bilo reči, kje je bolj moreče: na tej ali na oni strani okenskega stekla. Obrnil se je od okna in pogledal fotografije in razglednice, zložene po postelji. Nedvomno je obstajal vzorec, gotovo se je v njih skrivala logika, ki pa je ni prepoznal. Morilca sta mu želela nekaj sporočiti. Sprevrženca, ki sta rezala grla mladim parom po vsej Evropi, sta se mu posmehovala naravnost v obraz. Glasno sta vpila, vendar ni razumel, kaj mu hočeta povedati, kaj pomenijo njune besede, in dokler se ne bo naučil njunega jezika, ju ne bo mogel ustaviti. Izpraznil je skodelico in si znova nalil. Potem je sedel na posteljo in pomešal skrbno zložene razglednice. 19

Njegovo hotelsko sobo v starem komunističnem vzhodnem delu Berlina so najbrž zadnjič počistili in pospravili še v prejš njem režimu. Jacob Kanon, detektiv z oddelka za umore 32. newyorške policijske postaje, je bil daleč od doma. Tukaj je bil zato, ker sta ga sem pripeljala morilca. Njuno pot je spremljal že pol leta, a je bil vedno vsaj dva, če ne tri ali štiri korake za njima. Policija po vsej Evropi se je začela šele zdaj zavedati razsežnosti njunih zločinov. Ker sta morilca udarila v vsaki državi le po enkrat ali dvakrat, je zelo dolgo trajalo, da so začeli umore povezovati. Samo on jima je bil že ves čas za petami. V roko je vzel kopijo razglednice iz Firenc. Prvo. Prikazovala je katedralo Basilica di San Miniato al Monte, na zadnji strani pa je bil zapisan dobro znani stari citat. Prebral ga je, srknil požirek vina, odvrgel razglednico in vzel naslednjo. In še naslednjo. Atene: slika olimpijskega stadiona iz leta 2004. Salzburg: običajni ulični prizor. Madrid: Las Ventas, in potem Rim, Rim, Rim … Za nekaj sekund si je zakopal obraz v dlani, potem pa vstal in stopil k razmajani pisalni mizi ob steni. Sedel je na lesen stol z naslonjalom in se zatopil v svoje zapiske o posameznih žrtvah, možnih razlagah, morebitnih povezavah. O berlinskem paru je vedel le malo, samo njuni imeni in starost: Karen in Bill Cowley, oba stara triindvajset let, iz Canberre v Avstraliji. Omamljena in umorjena v najetem stanovanju blizu univerzitetne bolnice. Vnaprej sta plačala za dva tedna, ki pa ju nista mogla uživati. Namesto tega sta že drugi ali morda tretji dan končala s prerezanim vratom. Našli so ju šele po štirih ali petih dneh. Vstal je in se vrnil k postelji. Pobral je polaroidno fotografijo, 20

ki jo je po pošti dobil novinar Berliner Zeitunga. To je bila ena od reči, ki ga je begala. Zakaj sta morilca najprej poslala razglednico, potem pa straš ljive fotografije umorjencev časopisom v mestih, kjer sta morila? Da bi vzbujala grozo? Da bi postala slavna? Ali sta imela kak drug namen? In kakšnega, če je bilo tako? Pozorno je preučeval sliko in pošastni položaj trupel. To mo ra nekaj pomeniti, vendar uganke ni znal razvozlati. Zato je pobral še fotografijo pariškega para. Emily in Clive Spencer, mladoporočenca, sta se drug ob drugem naslanjala na obledelo vzglavje postelje v neki montparnaški hotelski sobi. Oba sta bila gola. Potočka krvi, ki sta stekla po njunih telesih, sta se jima okrog genitalij zbrala v lužico, ki je bila že strjena.

2. poglavje Zakaj prav Emily? In zakaj prav Clive? Kaj sta storila, da sta si to zaslužila? V roko je vzel njuno poročno fotografijo, ki mu jo je na njegovo prošnjo poslala Emilyjina mama. Emily je bila stara komaj enaindvajset let, on jih je pravkar dopolnil trideset. Bila sta osupljivo lep par in poročna fotografija je izžarevala srečo in zaljubljenost. On je bil visok in čeden, oblečen v frak. Morda je imel kakšen kilogram preveč, a to je sodilo k poklicu londonskega borznega posrednika. Ona je bila videti kot princeska iz pravljice, bogati kodri so ji obrobljali obraz, njeno telo je bilo v beli obleki videti drobno in krhko. Oči so ji žarele, ko je zrla v fotografski aparat. Samo še pol leta ji je manjkalo do magisterija. Spoznala sta se na novoletni zabavi pri skupnem prijatelju v eni tistih ozkih, modnih hiš na Notting Hillu, kjer so snemali film s Hughom Grantom in Julio Roberts. Med telefonskim pogovorom je Emilyjina mama nenehno jokala. Ni je mogel potolažiti in ji tudi ni mogel prav nič pomagati, saj se v resnici uradno sploh ni ukvarjal s tem primerom. Kot 22

ameriški policist je moral paziti, da se ni vmešaval v delo krajevnih oblasti. To bi namreč lahko imelo resne diplomatske posledice. Še več, prav lahko bi ga takoj izgnali iz države. Odprl je novo steklenico vina, napolnil skodelico in se vrnil k oknu. Podgane ni bilo več ali pa se je tako stemnilo, da je ni mogel videti. Preplavil ga je tako močan val malodušja, da mu je zaprlo sapo in se mu je skodelica v roki zatresla. Urno jo je izpraznil in si šel znova nalit vino. Spet je sedel za pisalno mizo, a tokrat tako, da je obračal hrbet razglednicam in fotografijam. Morda bi se moral oprhati. A oditi bi moral v skupno kopalnico na koncu hodnika in upati, da je še ostalo kaj tople vode. Bog ve, če sploh imajo milo? Srknil je še nekaj požirkov vina. Ko je bila steklenica nazadnje prazna, je pobral fotografiji umorjenega rimskega para. Ena je prikazovala obe trupli, druga pa je bila bližnji posnetek njunih rok, ženine levice in moževe desnice. V roko je vzel fotografijo rok in s prstom sledil obrisom ljubke ženske roke in se nasmehnil, ko je prišel do maternega znamenja na palcu. Igrala je klavir in je bila izvrstna poznavalka Franza Liszta. Globoko je zavzdihnil, odložil fotografijo in segel po glocka. Pištola je bila originalni model in ga je spremljala od leta 1983, od prvega dneva pri policiji pred devetnajstimi leti. Z dlanjo je podrsal po plastičnem ročaju, odsunil varovalo in si potisnil cev v usta. Imela je okus po smodniku in kovini. Zaprl je oči 23

in soba je počasi spolzela na levo – posledica preveč popitega rizlinga. Ne, je pomislil. Še ne. Z mano še ni konec.

3. poglavje Petek, 11. junija Stockholm, Švedska Razglednica je ležala na mizi skupaj s povabilom na balinarski dvoboj med športno in lokalno redakcijo ter večerni sprejem s pokušanjem vina. Dessie Larsson je glasno zavzdihnila in vabili na trapasto druženje vrgla v koš za smeti: če bi se ljudje raje bolj posvečali delu, kot pa se igračkali s kroglami in drug drugega trepljali po hrbtu, bi morda ta časopis še imel prihodnost. A glede na to, kakšen je bil trenutni položaj, je močno dvomila, da se bo vse skupaj dobro končalo. Že se je nameravala razglednice znebiti enako kot balinanja in pijančevanja, vendar je zastala in si jo še enkrat ogledala. Kdo pa dandanes sploh še pošilja razglednice? Ali še ni slišal za digitalni svet? Za elektronsko pošto ali ememese? Razglednica je prikazovala Stortorget, glavni trg stockholmskega starega dela mesta, sijalo je sonce in nebo je bilo modro. Ljudje so posedali po klopeh in lizali sladoled, v vodnjaku na sredi je žuborela voda. Pred vhodom v zgradbo borze sta stala dva avtomobila, saab in volvo. 24