Najbolj iskan clovek by Mozaik knjiga

ROMAN 2010 Richard Yates KROŽNA CESTA Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL John le Carré NAJBOLJ ISKANI MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG

Hamburg, Nemčija. V mesto, kjer so se urili napadalci 11. septembra, na skrivaj pripotuje mlad musliman, Čečenec Isa Karpov, da bi uresničil svoj življenjski cilj in se izšolal za zdravnika. A zaradi mračne preteklosti, velike vsote denarja, ki je po vseh veljavnih predpisih njegova last, in še bolj zaradi protiteroristične paranoje Zahoda ga srdito zasledujejo agentje nemških, angleških in ameriških obveščevalnih služb … Najbolj iskani človek je roman, ki ne razkrinkava samo ozadja in dejanske narave t. i. boja proti terorizmu, ampak je zgodba o nemogočem ljubezenskem trikotniku in o svetu, v katerem nihče ne more zaupati drugemu. Angleški pisatelj John le Carré (1931) je živi klasik vohunskega romana (Vohun, ki je prišel s hladnega, Single & Single, Ruska hiša …), ki črpa navdih iz lastnih delovnih izkušenj pri britanski obveščevalni službi MI6.

»To je ena tistih knjig, o katerih se ti zazdi, da se, ko jih enkrat zastaviš, napišejo tako rekoč same. Njen konec pa je presenetil celo mene. Presenetil in takoj zatem na smrt prestrašil.« John le Carré 34,96 €

1 Turškemu boksarskemu asu v težki kategoriji, ki je z materjo, držečo se ga pod roko, počasi stopal po hamburški ulici, bi težko zamerili, da ni opazil koščenega mladeniča v črnem plašču, ki je vztrajno hodil za njim. Véliki Melik, kakor so mu pravili občudovalci v njegovi soseski, je bil pravi orjak, razmršen in poraščen, a z blagim širokim nasmeškom in s črnimi, v rep spetimi lasmi pa z ležerno široko hojo, pri kateri je celo sam, brez spremstva matere, zavzel skoraj polovico pločnika. Pri dvajsetih je bil že pravi pravcati zvezdnik v svojem malem svetu, pa ne samo zaradi podvigov v boksarskem ringu: bil je tudi izvoljeni mladinski predstavnik svojega islamskega športnega kluba, trikrat drugouvrščeni na severnonemškem prvenstvu v plavanju na sto metrov v slogu metuljčka in, kot da to še ne bi bilo dovolj, nenadkriljiv vratar nogometnega moštva, ki se je vsako soboto pomerilo z nasprotno enajsterico. Kot večina zelo velikih ljudi je bil tudi Melik bolj vajen, 5

da ga gledajo, kakor da sam gleda druge; to je bil gotovo dodatni razlog, zakaj ni opazil koščenega fanta, ki mu je kakor senca sledil že tri dni in tri večere. Mladeniča sta se prvič spogledala, ko je Melik z materjo Leylo stopil iz turistične agencije Al Uma, v kateri sta kupila letalski vozovnici za potovanje na poroko Melikove sestre v rodni vasi nedaleč od Ankare. Melik je nagonsko začutil, da ga nekdo gleda, obrnil se je in zagledal visokega, bolestno suhega mladeniča, visokega kakor on, a z razmršeno brado, rdečimi udrtimi očmi in oblečenega v dolg črn plašč, v katerega bi zlahka spravili tri čarovnike. Okoli vratu je imel zavezano črno-belo kefijo, čez ramo mu je visel nahrbtnik iz kameljega usnja. Pogledal je Melika, Leylo, pa spet Melika, ne da bi bil enkrat samkrat trenil z očesom; njegov udrti, a ognjeviti pogled je odseval veliko prošnjo. Toda obup v mladeničevih očeh Melika ni posebno vznemiril, saj je potovalna agencija stala na robu glavne dvorane železniške postaje, kjer vse dni postopa cela vrsta izgubljenih duš – nemški klateži, Azijci, Arabci, Afričani pa Turki, takšni kot on, le z malo manj sreče, da niti ne pomisli na breznoge siromake na invalidskih vozičkih, preprodajalce mamil in njihove odjemalce, berače s psi in sedemdesetlet nega kavboja s Stetsonovim klobukom in v usnjenih jahalnih hlačah, okrašenih s srebrnimi zakovicami. Le peščica med njimi jih ima delo, velika večina sploh nima pravice, da 6

bi stala na nemškem ozemlju, a jih oblasti začasno trpijo v skladu s preudarno politiko o siromakih, po kateri jih tako ali tako čaka nagel izgon, po navadi ob zori. Kljub vsemu tako nespametno tvegajo le sveži prišleki. Nezakoniti priseljenci z več izkušnjami se železniške postaje izogibajo v velikem loku. Še en dober razlog, da se Melik ni zmenil za koščenega mladeniča, je bila klasična glasba, ki lije iz vrste premišljeno nameščenih zvočnikov v glavni dvorani postaje. Njen namen ni ta, da bi v poslušalcih krepila zavest o večnem življenju, temveč da bi jih pripravila k čimprejšnjemu odhodu. Kljub vsem tem zadržkom je obličje suhljatega mladeniča prodrlo do Melikove zavesti in za trenutek se je zasramoval lastne sreče. Malo prej se je zgodilo nekaj sijajnega, in komaj je čakal, da pokliče sestro in ji pove, da se z materjo Leylo po šestih mesecih negovanja bolnega očeta in letu dni žalovanja za njim neizmerno veselita potovanja na njeno poroko, da na dolgo in široko razpravljata, kako naj se oblečeta, pa o tem, ali je dota ustrezna in ženin res tako čeden, kakor trdijo vsi, z njo na čelu. Zakaj se torej Melik tudi na ulici ni raje brezskrbno pogovarjal z materjo? No, saj se v resnici je, in to navdušeno, vso pot do doma. Zaradi čudne negibnosti bolestno suhljatega fanta, je sklenil pozneje. Zaradi starostnih gub na obra7

zu, ki je mlad kakor njegov. Zaradi nenadnega piša zime na čudovit spomladanski dan.

To se je zgodilo v četrtek. V petek zvečer, ko sta Melik in Leyla stopila iz mošeje, je bil mladenič spet tam. Spet ogrnjen s kefijo, spet v prevelikem črnem plašču, zgrbljen v polmraku zanemarjene veže. Takrat je Melik opazil, da je koščeno telo mladeniča, kot da bi ga bil kdo sunil iz ravnotežja, in da bo ostalo nagnjeno, dokler mu kdo ne bo dovolil, da se lahko spet vzravna. Fantov pogled je bil še bolj ognjevit kakor prejšnji dan. Melik ga je odločno prestregel, si takoj zaželel, da ga ne bi bil, nato pa pogledal stran. To drugo srečanje je bilo še toliko bolj neverjetno, ker Leyla in Melik skoraj nikdar nista šla v mošejo, niti v takšno, v kateri pridigajo v bolj spravljivi turščini. Po 11. septembru so hamburške mošeje postale nevaren kraj. Stopiš v napačno – ali v pravo, a z napačnim imamom – in že lahko z vso družino vred končaš na policijskem seznamu sumljivih oseb, s katerega te nikdar več ne izbrišejo. Vsi so vedeli, da je tako rekoč v sleherni vrsti klečečih molivcev mogoče najti ovaduha, ki se zaradi sodelovanja z oblastjo laže prebija skozi življenje. Nihče najbrž ne bo nikdar pozabil, pa naj bo musliman, policijski špijon ali oboje, da je mesto – država – 8

Hamburg nevede gostilo nič manj kot tri izmed ugrabiteljev potniških letal 11. septembra, ali da je Mohamed Ata, ki je prvo letalo usmeril proti znamenitima newyorškima dvojčkoma, častil srditega boga prav v eni izmed skromnih hamburških mošej. Poleg tega sta Leyla in njen sin po smrti moža oziroma očeta postala malo manj verna. Resda je bil stari mož musliman, a bil je tudi laik. Z vsemi močmi se je bojeval za pravice delavcev, zato so ga tudi izgnali iz domovine. Edini razlog, da sta tisti dan odšla v mošejo, je bil ta, da je Leyla nenadoma začutila potrebo po tem. Bila je srečna. Žalost zaradi izgube moža je začela popuščati, toda bližala se je prva obletnica njegove smrti. Zaželela si je spet pokramljati z njim in hkrati še drugim razkriti svojo srečo. Zamudila sta glavno petkovo molitev, poleg tega bi bila lahko molila doma, toda Leyla se je krčevito oklepala zakonov. In po verskih zapovedih je osebna molitev hitreje uslišana, če je izrečena v večernih urah, zato je vztrajala, da se morata s sinom udeležiti petkove zadnje molitve; to je seveda pomenilo, da je bila mošeja takrat skoraj prazna. Po vsem tem je bilo tudi Melikovo drugo srečanje s suh ljatim mladeničem, enako kot prvo, golo naključje. Le kaj drugega naj bi tudi bilo? Tako je vsaj razmišljal dobrodušni Melik.

Naslednjega dne, v soboto, se je Melik z avtobusom odpeljal na drugi konec mesta, na obisk k stricu po očetovi strani, ki je upravljal družinsko tovarno sveč. Odnosi med njim in Melikovim očetom so bili včasih napeti, toda po očetovi smrti se je Melik naučil ceniti stričevo prijateljstvo. Skočil je torej na avtobus – in koga je zagledal na klopi zastekljenega postajališča, če ne spet koščenega fanta, ki je zrl za njim, ko je njegov avtobus odpeljal! In ko je šest ur pozneje izstopil na isti postaji, je bil mladenič še vedno tam, ogrnjen s kefijo in v svoj čarovniški plašč, zgrbljen v istem kotu postajališča, čakajoč. Ko ga je zagledal, se je v Meliku, ki je imel po enem svojih življenjskih vodil enako rad vse ljudi, rodil prav nič človekoljuben odpor. Zazdelo se mu je, da ga koščeni fant nečesa obtožuje, in to mu je zameril. Še huje je bilo, da je iz mladeniča, čeprav je bil v tako klavrnem stanju, vela nekak šna vzvišenost. Kaj pa si vendar domišlja, da bo dosegel s svojim absurdnim črnim plaščem? Da je v njem neviden ali kaj? Ali pa morda poskuša izpričati, da se zaradi nepoznavanja zahodnjaških šeg in običajev sploh ne zaveda lastnega videza? Najsi je bilo krivo to ali kaj drugega, Melik je sklenil, da se bo mladeniča otresel. Namesto da bi bil stopil k njemu in 10

ga vprašal, ali potrebuje pomoč, ali je morda bolan, skratka, nekaj takšnega, kar bi bil v drugačnih okoliščinah vsekakor storil, je z naglimi koraki odšel proti domu, prepričan, da ga suhljati fant ne bo mogel dohajati. Za pomlad je bilo nenavadno vroče, sončni žarki so se odbijali od pločnika, polnega ljudi, toda koščeni mladenič je kljub črnemu plašču kakor po čudežu opotekajoč se lovil korak z Melikom. Glasno je sopihal in se znojil, kdaj pa kdaj se je zdrznil, kot da bi ga bila prebodla ostra bolečina, a vendar se je vztrajno opotekal ob Meliku, celo na prehodu za pešce, le njegovega pogleda ni več poskušal prestreči, kot da bi mu nenadoma postalo nerodno. In ko je Melik stopil v malo opečnato hišo, ki jo je njegova mati po desetletjih zategovanja pasu že skoraj odplačala, je komaj dobro zajel sapo, ko je pri vratih že pozvonilo. Stekel je spet dol in na hišnem pragu zagledal koščenega fanta, z nahrbtnikom čez ramo in z očmi, žarečimi od prestanega napora. Znoj mu je v curkih tekel po obrazu. V tresoči se roki je držal listek z napisom v turščini: Sem muslimanski študent medicine. Utrujen sem in rad bi si odpočil v vaši hiši. Isa. Melik je bil že pošteno jezen. Resda ni največji um, kar jih je kdaj videla njegova šola, a da bi se počutil krivega pred predrznim beračem, ki ga zasleduje, ki prav preži nanj – tega si kljub vsemu ne bo dovolil. Po smrti očeta je ponosno pre11

vzel vlogo gospodarja hiše in materinega zaščitnika. Da bi še bolj poudaril svojo avtoriteto, je naredil nekaj, česar njegovemu očetu ni uspelo vse do smrti: kot pripadnik druge generacije turških priseljencev je zase in za mater stopil na dolgo trnovo pot do pridobitve nemškega državljanstva, na kateri se znajdejo pod drobnogledom prav vsi vidiki živ ljenja družinskih članov; osem let vzornega vedenja je bil temeljni pogoj za dosego želenega cilja. Zadnje, kar sta z materjo potrebovala, je bil neuravnovešen klatež, ki trdi, da je študent medicine, in prosjači na njunem pragu. »Poberi se!« je po turško zarohnel na suhega mladeniča. »Poberi se in me nehaj zasledovati. In nikoli več ne pridi sem!« Ker na upadlem obrazu ni opazil nič drugega kot presenečen trzaj, kakor da bi bil ravnokar prejel zaušnico, je Melik svoj ukaz ponovil še v nemščini. Že je hotel zaloputniti vrata, ko se je zavedel, da za njim stoji Leyla, čez njegovo ramo gleda mladeniča in listek v njegovi krčevito tresoči se roki. V njenih očeh so se že nabrale solze usmiljenja.

Minila je nedelja, v ponedeljek pa je Melik našel izgovor, da ni odšel v bratrančevo branjarijo v Wellingsbüttlu. Ostati mora doma in se pripraviti na odprto amatersko boksarsko 12

prvenstvo, je rekel materi. Trenirati mora v telovadnici in olimpijskem bazenu. Toda v resnici je sklenil, da matere ne sme pustiti same s stoosemdesetcentimetrskim psihopatom, ki si domišlja, da je nekakšna veličina – kadar ne moli, strmi v steno, se potika po hiši in se z nenavadno ljubeznijo dotakne čisto vsakega predmeta, kot da bi v njem obudil spomin iz starih dobrih časov. Leyla je ženska, ki ji ni para, je bil prepričan njen sin, toda od smrti moža je ranljiva in se vse preveč zanaša na čustva. Vsakdo, ki ji priraste k srcu, v njenih očeh nima več nobene napake. Isa je s svojim vljudnim nastopom, plahostjo in z zardelostjo ob vsakem navalu sreče pri priči postal član te izbrane družbe. Tako v ponedeljek kot v torek Isa ni počel veliko drugega kot spal, molil in se kopal. Komuniciral je v polomljeni turščini z ruskim naglasom, v kratkih pridušenih izbruhih, kot da bi bilo običajno pogovarjanje prepovedano; kljub temu je za Melikovo uho govoril nenavadno didaktično. Ob vseh drugih priložnostih je jedel. Le kam, za boga milega, spravi vso hrano, ki jo zaužije? Ob kateri koli uri dneva je Melik stopil v kuhinjo, ga je našel tam, sklonjenega nad posodo z ovčetino, rižem in zelenjavo, žlica v njegovi roki ni niti za trenutek obmirovala, oči pa so mu švigale sem ter tja, kot da bi se bal, da mu bo kdo izmaknil hrano. Ko je končal, je posodo pomazal s koščkom kruha, pojedel še tega, nato pa čud no nakremžen, kot da pestuje skrivnost, ki je ne more deliti 13

z nikomer, posodo odnesel do korita in jo pomil pod tekočo vodo; Leyla tega ne bi nikdar dovolila ne možu ne sinu. Kuhinja je bila njen prostor. Moški naj ne stopajo vanjo. »Kdaj torej nameravaš začeti študirati medicino, Isa?« ga je vprašal Melik, na videz brezbrižno, a po tihem, da ga ne bi slišala mati. »Kmalu, če bo takšna božja volja. Prej se moram okrepiti. Ne smem več biti berač.« »Pa veš, da boš najprej potreboval dovoljenje za bivanje? In seveda študentsko izkaznico. Da niti ne omenjam kakšnih sto tisoč evrov za hrano in stanovanje. Pa kakšen fin dvosedežni kabriolet, v katerem boš prevažal svoje ljubice.« »Bog je usmiljen. Ko ne bom več berač, me bo oskrbel z vsem potrebnim.« Takšna gotovost je po Melikovem mnenju presegala običajno pobožnost. »Veliko denarja naju stane, mati,« ji je rekel v kuhinji, ko je bil Isa v svoji podstrešni izbi. »Koliko samo pojé! In kolikokrat se kopa.« »Nič večkrat kot ti, Melik.« »No, ampak on ni jaz, ne? Saj sploh ne veva, kdo je.« »Isa je najin gost. Ko bo spet zdrav, bomo z Alahovo pomočjo razmislili o njegovi prihodnosti,« je odvrnila s tonom, ki ni dovoljeval ugovora. 14

Isa je zaradi vztrajnega prizadevanja, da bi bil čim manj opazen, v Melikovih očeh postal še bolj sumljiv. Ko se je plazil po ozkem natrpanem hodniku ali se pripravljal, da se povzpne po lestvi v podstrešno sobo, v kateri mu je Ley la pripravila posteljo, je bil po Melikovem prepričanju vse preveč pazljiv; kadar koli sta šla z materjo mimo njega, se je povsem stisnil k steni in zdelo se je, da s svojimi srnjimi očmi ves čas nekaj prosi. »Isa je bil v zaporu,« je Leyla mirno oznanila nekega jutra. Melik je osupnil. »Kaj? Torej gostiva arestanta? Pa policija to ve? Ti je on povedal?« »Povedal mi je, da v istanbulskem zaporu dobiš samo kos kruha in skodelico riža na dan,« je odvrnila Leyla. Še preden je Melik lahko ugovarjal, mu je postregla s priljubljenim naukom svojega pokojnega moža: »Skrbimo za goste in pomagajmo vsakomur, ki zabrede v težave. V raju nobeno usmiljenje ne ostane prezrto,« je zrecitirala. »Za ljudi, kakršen je Isa ali kakršen je bil tvoj oče, je zapor dokaz poštenosti in časti.« Toda Melik je vedel, da ima mati v mislih še nekaj, česar ni pripravljena zlahka razkriti. Alah je uslišal njeno tiho prošnjo. Poslal ji je še enega sina, ki ji bo v uteho po tem, ko je izgubila moža. Dejstvo, da je ta drugi sin napol nori zapornik, ki ves čas živi v samoslepilu, je, po vsem sodeč, ni prav nič motilo. 15

Bil je iz Čečenije. To sta ugotovila tretji večer, ko je Leyla osupnila oba fanta in izrekla nekaj čečenskih besed, česar Melik še ni doživel. Isov upadli obraz je na lepem razsvetlil nasmešek, ki je takoj nato spet ugasnil; zdelo se je, kot da je onemel. Toda skrivnost Leyline jezikovne veščine je bila zelo preprosta: v Turčiji se je kot mlado dekle v rodni vasi igrala tudi s čečenskimi otroki in iz tistih časov si je zapomnila nekaj njihovih besed. Ko ga je prvič zagledala, je vedela, da je Čečenec, toda svojo ugotovitev je obdržala zase, kajti pri Čečencih nikoli ne veš. »Vsi jih sovražijo, Čečence,« je pojasnila Meliku, medtem ko se je Isa sklanjal nad hrano. »Mi pa jih ne. Me poslušaš, Melik?« »Seveda te poslušam, mati.« »Čečence preganjajo vsi razen nas,« je nadaljevala. »To je v Rusiji in drugod po svetu nekaj čisto normalnega. Ne samo Čečence, tudi ruske muslimane, in to povsod po svetu. Putin jih preganja, gospod Bush pa ga pri tem še spodbuja. Dok ler Putin temu reče vojna proti terorizmu, lahko s Čečenci počne, kar hoče, pa ga ne bo nihče ustavil. Kaj ni tako, Isa?« Toda Isov bežni trenutek sreče je že davno minil. Na izmučeni obraz mu je spet legla temna senca, srnje oči so zno16

va odsevale hudo trpljenje. Le zagonetni samovšečni nasmešek, ki je tako zelo jezil Melika, ni niti za trenutek izginil. Odgovori že, vrag te pocitraj, se je razburil sam pri sebi. Če mene kdo preseneti s kakšno besedo v turščini, mu tudi sam odgovorim po turško. To je vendar znamenje človeške olike! Zakaj torej materi ne nameniš nekaj vljudnih besed v čečenščini? Si mar prezaposlen z goltanjem najine hrane? A to ni bila njegova edina skrb. Med varnostnim pregledom podstrešne izbe, ki jo je Isa že pojmoval kot svoje suvereno ozemlje – na skrivaj, po prstih, ko je Isa kakor po navadi sedel pri materi v kuhinji –, je odkril nekaj prese netljivih reči: kup shranjenih ostankov hrane, kakor da fant načrtuje pobeg; zlato uokvirjeno malo fotografijo Melikove zaročene sestre pri osemnajstih, očitno izmaknjeno iz materine ljubljene zbirke družinskih portretov v dnevni sobi; in povečevalno steklo Melikovega pokojnega očeta, ležeče čez Rumene strani Hamburga, odprte na strani s številnimi mestnimi bankami. Toda nič od tega ni Leyle niti najmanj vznemirilo. »Bog je dal tvoji sestri ljubek nasmeh,« je odvrnila na Melikovo ogorčenje, češ da ne gostita samo nezakonitega priseljenca, ampak tudi spolnega izprijenca. »Njen nasmešek bo ogrel Isovo srce.«

Isa je bil torej iz Čečenije, pa če je govoril čečensko ali ne. Tako oče kot mati sta mu že umrla, toda na vsako vprašanje o njiju se je znašel v enaki zadregi kot njegova gostitelja: nedolžno je dvignil obrvi in pogledal stran. Bil je brez doma, brez domovine, nekdanji zapornik in nezakoniti priseljenec, toda Alah mu bo omogočil študij medicine, kakor hitro bo nehal beračiti. No, tudi Melik je nekoč sanjaril, da bo postal zdravnik. Oče in stric sta mu celo obljubila, da mu bosta plačala študij, kar bi za vso družino seveda pomenilo veliko odrekanje. In ko bi se bil le malo manj ukvarjal s športom in se nekoliko bolje odrezal pri nekaterih izpitih, bi tako morda tudi bilo: kot bruc na medicinski fakulteti bi si z vsemi močmi prizadeval za čast vse družine. Zato je povsem razumljivo, da je Melik zaradi Isovega otročjega vztrajanja, češ da bo Alah že nekako poskrbel, da bo dosegel tisto, česar on sam kljub nemajhnemu prizadevanju ni mogel, pozabil na materino prepoved in temeljito zaslišal nepovabljenega gosta. V hiši je bil popoln gospodar: Leyla je odšla po nakupih in vedel je, da je pred poznim popoldnevom ne bo nazaj. »Torej si študiral medicino?« je vprašal in za močnejši občutek zaupnosti sedel bliže k Isu; počutil se je kakor najslavnejši zasliševalec vseh časov. »Bil sem v bolnišnicah, gospod.« 18

»Kot študent?« »Bolan sem bil, gospod.« Od kod vsi ti gospodje? So tudi ti iz zapora? »No, biti bolnik ni ravno isto kot biti zdravnik, ne? Zdravnik mora vedeti, kaj je narobe z bolnikom. Ta samo leži tam in čaka, da ga zdravnik pozdravi.« Isa je o trditvi temeljito razmislil, kakor tudi o vsem izrečenem: za trenutek se je zastrmel v prazno, se z dolgimi koščenimi prsti nalahno popraskal po bradi, nazadnje pa se spokojno nasmehnil, ne da bi bil kar koli odgovoril. »Koliko pa si star?« je vprašal Melik, drzneje, kakor je nameraval. »Triindvajset, gospod.« Odgovor je priplaval po še enem dolgem razmisleku. »Torej si že kar star, ne? Celo če jutri dobiš dovoljenje za bivanje, ne boš zdravnik pred – petintridesetim, šestintridesetim. Pa še nemško se moraš naučiti. Tudi to bo treba plačati.« »Če bo Bog tako hotel, se bom tudi poročil z dobro žensko in imel veliko otrok, dva fanta in dve dekleti.« »No, ampak z mojo sestro že ne. Čez en mesec se bo namreč poročila.« »Če bo Bog tako hotel, bo imela veliko sinov, gospod.« Melik je na kratko razmislil o naslednjem vprašanju, nato pa krenil v napad: »Kako pa si sploh prišel v Hamburg?« Hitro se je zavedel, da je trčil ob steno. 19

»To je nebistveno,« je odvrnil Isa in umolknil. Nebistveno? Le od kod mu ta izraz, in to v turščini? »Pa še nisi slišal, da je to mesto za begunce daleč najslabše v vsej Nemčiji?« »Hamburg bo moj dom, gospod. Sem so me privedli. Tak šna je Alahova volja.« »Kdo te je privedel? Kdo?« Spet ni dočakal odgovora in v njem je začela naraščati jeza. »Kombinacija, gospod.« »Kombinacija česa?« »Morda Turkov. Morda Čečencev. Plačamo jim. Odpeljejo nas na ladjo. Zaprejo v kontejner. V njem je zelo malo zraka.« Isa se je začel potiti, toda Melik je bil že predaleč, da bi se lahko umaknil. »Nas? Kdo ste pravzaprav – vi?« je vztrajal. »Naša skupina, gospod. Iz Istanbula. Slaba skupina. Slabi ljudje. Ne spoštujem jih.« Spet ta njegov vzvišeni ton, celo v turščini. »Koliko pa vas je bilo?« »Kakšnih dvajset. V kontejnerju je bilo mraz. Čez nekaj ur že zelo mraz. Ladja naj bi odplula na Dansko. Srečen sem bil.« »Odplula kam?« »V København?« 20

»Ja.« Obraz se mu je razsvetlil, kot da bi se bil ob imenu danskega glavnega mesta spomnil nečesa posebno prijetnega. »V København. V Københavnu poskrbijo zame. Rešen sem slabih ljudi. A kapitan dobi nov ukaz. Ladja mora na Švedsko. V Göteborg. Ja?« »Ja, Göteborg je švedsko pristanišče,« je prikimal Melik. »V Göteborgu bo ladja pristala in naložila tovor. Ko pa prispemo v Göteborg, smo zelo bolni, zelo lačni. Na ladji nam rečejo: ‘Tiho bodite! Švedi so trdi. Švedi vas lahko ubijejo.’ Toda Švedom ni všeč naš kontejner. Švedi imajo pse.« Za trenutek je umolknil. »Zelo pokvarjene pse.« Še en premor. »‘Kako vam je ime, prosim?’« je nenadoma vzklik nil kakor policist, da se je Melik nehote vzravnal na stolu. »‘Dokumente, prosim! Iz zapora ste? Kakšni zločini, prosim? Pobegnili ste iz zapora? Kako, prosim?’ Zdravniki so učinkoviti. Občudujem jih. Pustijo nas spati. Hvaležen sem jim. Tudi jaz bom nekoč zdravnik. Ampak najprej moram z božjo pomočjo pobegniti. Pobegniti na Švedskem je brezupno. Tam so Natove žice. Vse polno stražarjev. Imajo pa tudi stranišče. V stranišču je okno. Za oknom so vrata v pristanišče. Moj prijatelj zna odpreti ta vrata. Moj prijatelj je z ladje. Grem nazaj na ladjo. Ladja me odpelje v København. V Københavnu je tovornjak za Hamburg. Gospod, ljubim Boga, ampak ljubim tudi Zahod. Na Zahodu bom svoboden, da Ga bom lahko častil.« 21

»Torej si se s tovornjakom pripeljal v Hamburg?« »Tako je bilo dogovorjeno,« je odvrnil Isa in na lepem pošteno zasopel. »S čečenskim tovornjakom?« »Prijatelj me mora najprej spraviti do ceste.« »Prijatelj z ladje? Ta prijatelj? Isti možakar?« »Ne, gospod. Drugi prijatelj. Do ceste je bilo težko. Pred tovornjakom moramo eno noč prespati na polju.« Dvignil je pogled: upadli obraz je za trenutek zažarel v brezmejni radosti. »Tam – zvezde. Bog je usmiljen. Slavimo ga.« Melik je na kratko razmislil o neverjetni zgodbi, razorožen z gorečnostjo, s katero je bila povedana, in hkrati ogorčen tako zaradi številnih vrzeli v njej kot zaradi lastne nezmožnosti, da bi jih zadovoljivo zapolnil. V obupu je dvignil roke, stisnjene v pest, v želodcu je začutil utripanje, podobno kakor v boksarskem ringu. »Kje pa te je odložil ta čudežni tovornjak, ki je pripeljal od ne vem kod? Kje te je odložil?« Toda Isa ga ni več poslušal, če ga sploh kdaj je. Na lepem – vsaj iskreno osuplemu Meliku se je zdelo tako – je vse tisto, kar se je kuhalo v njem, silovito izbruhnilo. S težavo se je dvignil na noge, z roko pred usti stekel k vratom, se nekaj časa mučil z njimi, čeprav niso bila zaklenjena, nazadnje pa le planil na hodnik in se opotekel proti stranišču. Nekaj trenutkov pozneje se je po hiši razleglo stokanje, kolcanje in davlje22

nje, kakršnega Melik ni slišal vse od očetove smrti. Postopoma je potihnilo, čez čas je zaslišal teči vodo, vrata v stranišče so se odprla in spet zaprla, nato pa so zaškripale stopnice v Isovo podstrešno izbo. Zatem je v hiši zavladala tišina; na petnajst minut jo je pretrgala le Leylina ura s kukavico.

Ob štirih popoldne se je Leyla vrnila otovorjena z nakupov in takoj uganila, kaj pomeni nenavadna tišina. Oštela je Melika, da je zanemaril vlogo gostitelja in osramotil očetovo ime. Tudi sama se je umaknila v svojo sobo in v njej ostala, dokler ni morala pripraviti večerje. Kmalu je v hiši zadišalo po hrani, toda Melik se ni dvignil s postelje. Ob pol devetih je udarila po medeninastem gongu, s katerim je klicala k večerji; donenje dragocenega poročnega darila se je Meliku od nekdaj zdelo kakor glasno očitanje. Vedel je, da mati v takšnih trenutkih ne trpi zamude, zato se je prikradel v kuhinjo, a se ji ni upal pogledati v oči. »Dragi Isa, prosim te, pridi dol!« je zaklicala Leyla. Ker ni dočakala odziva, je zgrabila palico pokojnega moža in z gumijasto obutim koncem potrkala ob strop. Ves čas je obtožujoče gledala Melika, dokler se ni dvignil in odšel na podstrešje. Isa je ležal na žimnici, bočno, zvit kakor zarodek. Čeprav je bil samo v spodnjicah, je bil poten po vsem telesu. 23

Z vratu mu je visela oguljena usnjena mošnja, prevezana z jermenčkom. Oči je imel široko odprte, a se je zdelo, da Melika sploh ne vidi. Ta ga je hotel previdno stresti za ramo, a je nenadoma roko sunkovito umaknil. Isov gornji del života je bil prekrit z modrimi in oranžnimi marogami in podplutbami. Nekatere so se zdele od biča, druge od palice. Na podplatih – prav tistih, ki so stopali po hamburških ulicah – so bile zagnojene vdolbine, velike za cigaretni ogorek. Melik se je sklonil k Isu, ga objel čez rame in ga nežno dvignil na noge; poklical je mater, nato pa nemočnega siromaka previdno spustil skozi dvižno loputo v podu in navzdol po stopnicah, kjer so ga že čakale Leyline ljubeče roke. »V mojo posteljo ga daj,« je med solzami izdavil Melik. »Na tleh bom spal. Še sestro mu bom prinesel, da se mu bo smehljala,« je rekel in odhitel v podstrešno sobo po izmak njeno uokvirjeno fotografijo svoje zaročene sestre.

Isovo pretepeno telo je ležalo zavito v Melikov kopalni plašč, ranjena stopala so bingljala čez rob Melikove postelje, njegov pogled pa je miroval na Melikovi »steni slavnih«, okrašeni s časopisnimi fotografijami zmagoslavnega šampiona, z boksarskimi pasovi in zmagovitimi rokavicami. Ob postelji je na tleh sedel skrušeni Melik iz mesa in krvi. Na lastne stroške je hotel poklicati zdravnika, a mu je mati to odločno 24

prepovedala. Prenevarno je. Za Isa pa tudi zanju. Je mar pozabil na prošnjo za državljanstvo? A si je do večera že premislila. Če Isu do jutra temperatura ne bo padla, bo poklicala svaka in ga vprašala, ali pozna kakšnega zdravnika, ki je ne bi ovadil policiji. Isa je imel tudi zjutraj visoko vročino. A dotlej se je domislila še bolj tveganega načrta: odhitela je v mošejo na drugem koncu mesta in poiskala mladega turškega zdravnika, ki je tam menda redno molil. Zavita v šal se je del poti celo peljala s taksijem, da bi zmedla morebitne zasledovalce, toda vrnila se je praznih rok. Mladi zdravnik je bil navaden tepec, brez osnovnega znanja medicine. Še huje, bil je brez slehernega občutka za versko predanost. Medtem ko je ni bilo, je Isu temperatura malce padla, zato se je sama lotila osnovne nege bolnika, ki se je je naučila v dneh, ko si družina še ni mogla privoščiti zdravnika ali pa si ga ni upala obiskati. Če bi imel Isa notranje krvavitve, je povedala Meliku, nikakor ne bi mogel pojesti toliko hrane, zato mu je brez strahu dala aspirin proti vročini in riževo juho, začinjeno s turškim napitkom iz zdravilnih rastlin. Dobro je vedela, da ji Isa niti na smrtni postelji ne bi dovolil, da se dotakne njegovega telesa, zato je Meliku prinesla brisače, obkladek za čelo in posodo z mrzlo vodo, da ga je z gobo vsako uro umil. Pri tem opravilu si je Melik kljub hudemu občutku krivde drznil sneti Isov usnjeni mošnjiček. 25

Po dolgem omahovanju in z edinim namenom, da bi pomagal bolnemu gostu – tako si je vsaj govoril –, je Melik, ko je Isa obrnil glavo k drugi steni in potonil v rahel sen, med katerim je enkrat nekaj zamrmral po rusko, odvezal jermenček in razvezal mošnjo. Iz nje je najprej potegnil nekaj obledelih časopisnih izrezkov, zvitih in spetih z elastiko. Odstranil jo je in izrezke razprostrl po tleh. Vsem je bila skupna fotografija uniformiranega častnika Rdeče armade. Bil je precej grobega videza, s širokim čelom in z mogočno spodnjo čeljustjo, star dobrih šestdeset let. Dva izrezka sta bila spominska zapisa, okrašena s pravoslavnim križem in z insignijami oficirskega polka. Druga najdba je bilo deset popolnoma novih ameriških petdesetdolarskih bankovcev, spetih s kovinsko sponko. Pogled nanje je v Meliku znova vzbudil sume. Sestradani pretepeni berač brez beliča, brez doma, brez domovine ima v denarnici petsto dolarjev v samih nedotaknjenih bankovcih? Jih je ukradel? Ponaredil? Je zato končal v zaporu? Je denar ostanek vsote, ki jo je odštel tihotapcem ljudi v Istanbulu, razumevajočemu članu posadke, ki ga je skril, in vozniku tovornjaka, ki ga je pritihotapil iz Københavna v Hamburg? Če mu je ostalo petsto ameriških dolarjev, s koliko denarja je potemtakem krenil na pot? Morda pa njegovo sanjarjenje o študiju medicine le ni povsem iz trte izvito? 26

V mošnji iz kozjega usnja je našel še oguljeno belo pisemsko ovojnico, zmečkano, kot da jo je nekdo hotel vreči v smeti, a si je zadnji trenutek premislil: brez znamke, brez naslova in grobo odprto. Pogladil jo je in iz nje potegnil zmečkano natipkano pismo v cirilici; obsegalo je eno samo stran. Na vrhu je bilo z velikimi črnimi črkami opremljeno z naslovom, datumom in imenom pošiljatelja – tako je vsaj domneval. Pod nečitljivim besedilom in nečitljivim podpisom z modrim črnilom je bilo nadvse skrbno dopisanih šest številk: vsaka je bila večkrat prevlečena s pisalom, kot da bi si jih pisec po vsej sili hotel zapomniti. Nazadnje je našel še mali ključ: tanka dolga cevčica ni bila daljša od členka njegovih boksarskih prstov. Ključ je bil strojno izdelan, z zapleteno razporeditvijo zobcev na treh straneh: premajhen za vrata zapora, je pomislil Melik, premajhen za vrata na ladji, če bi se vrnil v Göteborg, a ravno prav velik za ključavnico lisic. Vse Isovo imetje je zložil nazaj v usnjeni mošnjiček in ga potisnil pod prepoten vzglavnik lastnika, da ga bo našel, ko se bo prebudil. Toda naslednje jutro ga je še vedno mučil občutek krivde. Med celonočnim bedenjem so ga, ležečega na tleh ob Isovi postelji, preganjale podobe ožganega in pretepenega telesa njegovega gosta in hkrati spoznanje o lastnih pomanjkljivostih. Kot boksar je spoznal bolečino ali pa si je vsaj domišljal, 27

da jo. Kot otrok turške ulice je dobil marsikatero batino, pa čeprav jih je znal tudi vračati. Med nedavnim spopadom v ringu se je po pravi toči udarcev za trenutek znašel na tleh v rdečem mraku, iz katerega se marsikateri boksar nikdar več ne vrne. Tudi v bazenu je med merjenjem z domačimi nemškimi plavalci večkrat dosegel skrajno mejo vzdržljivosti ali vsaj mislil, da jo je. Toda v primerjavi z Isom je bil popolnoma neizkušen. Isa je moški, jaz pa sem še vedno fantè. Od nekdaj sem si želel brata, ko pa je na lepem stal na pragu moje hiše, sem ga grobo zavrnil. Trpel je kot pravi branitelj svojih prepričanj, jaz pa sem se venčal s ceneno slavo iz boksarskega ringa.

Do zgodnjih jutranjih ur se je vznemirjenost, zaradi katere vso noč ni zatisnil očesa, naposled unesla. Isu je odstranil obkladek in ugotovil, da mu je temperatura še malo padla. Do srede dopoldneva je že lahko sedel pokonci kakor paša, podprt z zlatimi žametnimi blazinami z resicami, ki jih je Leyla prinesla iz dnevne sobe, preden je bolniku postregla z lastnimi zdravilnimi zvarki. Melik je počakal, da je Leyla za seboj zaprla vrata, nato pa pokleknil k Isovi postelji in osramočeno sklonil glavo. »Pogledal sem v tvoj mošnjiček,« je rekel. »Tega svojega 28

dejanja se globoko sramujem. Naj mi usmiljeni Alah oprosti.« Isa se je pogreznil v enega svojih neskončnih molkov, nato pa mršavo roko položil Meliku na ramo. »Nikdar ničesar ne priznaj, prijatelj moj,« mu je omotično svetoval. »Ko enkrat priznaš, te nikoli več ne izpustijo iz krempljev.«

ROMAN 2010 Richard Yates KROŽNA CESTA Paolo Giordano SAMOTNOST PRAŠTEVIL John le Carré NAJBOLJ ISKANI MOŠKI Jonathan Littell SOJENICE Rawi Hage DE NIROVA IGRA Nicola Lecca HOTEL BORG