Nespodobna ponudba

Naslov izvirnika: Ein unmoralisches Sonderangebot © 2004 by Verlagsgruppe Lübbe GmbH & Co. KG, Bergisch Gladbach © za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Vse pravice pridržane.

Prevedla Breda Rajar

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.112.2-311.2 GIER, Kerstin Nespodobna ponudba / Kerstin Gier ; [prevedla Breda Rajar]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: Ein unmoralisches Sonderangebot ISBN 978-961-01-1726-1 254803456 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje,­distri­bu­iranje,­ javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

KERSTIN GIER

Za Michaelo

Poroka z moškim je kakor nakup nečesa, kar ste dolgo občudovali v izložbi.

Neizmerno vam je všeč, a doma ugotovite, da se ne sklada nujno z vsem drugim.

Jean Kerr

U VO D

Motna tekočina v mešalniku se je svetlo rdeče lesketala v so­ju sveč. Gernod Scherer, nekdanji bančni direktor, jo je nalil v štiri kozarce. Kot je zahteval obred, je ob tem mrmral: »Možje, to je kri, ki nas dela nesmrtne.« Doktor Peter Berner, upokojeni primarij ugledne zasebne klinike, je zavzdihnil, ko je vzel svoj kozarec. »Nesmrtne?

Lepo bi bilo. Ne gre malce manj patetično? Na primer le: to je paradižnikov sok, ki nam ohranja zdravje?« »Le kako bi to zvenelo!« se je zgražal Scherer. »Sploh ne bi bilo vredno naše skrivne bratovščine. Sicer pa je notri še kaj več kot le paradižnikov sok. Sok sveže aloje vere, beljakovinski prašek, vitamina C in E ...« »... ter vodka,« ga je dopolnil Fritz Gaertner, ki je bil s svojo mogočno postavo, visoko meter petinosemdeset, in gostimi snežno belimi lasmi najveličastnejša pojava med starimi gospodi.

Zadnjih dvajset let pred upokojitvijo je vodil znan avtomobilski koncern. »Vodka je od vsega tega še najboljša, če vprašate mene.« »Kri, ki nas dela nesmrtne,« je ponovil Hubert Rückert, nekdanji ravnatelj gimnazije Johannes Gutenberg in dedič slavnega milijonskega premoženja Rückertovih. »Kar dovolj pogosto slišim, potem tudi verjamem.« –7–

Doktor Berner je znova zavzdihnil. »Zdravje je edino, ki se ga ne da kupiti z denarjem,« je rekel in smrtno resno spil paradižnikov napitek. »Pa seveda sreče in ljubezni. In – še najmanj – sreče naših otrok.« Scherer je zadovoljno zabrundal: »Hčeri boš do konca živ­ljenja zameril, da se je poročila z mesarjem.« »Pa še kako ji bom!« Doktor Berner si je dolil vodko in naredil dolg požirek. »Punca je študirala medicino, našel sem ji dobro službo … in kaj je naredila? Poročila se je s tipom, ki najraje brodi po živalskem črevesju, in bo poslej delala za njegovim mesarskim pultom. Kaj, lepo prosim, tu pomaga moj denar? Vsakič, ko jo vidim, se mi trga srce ob njenem stavku: ‘Je lahko malo več, očka?’« Fritz Gaertner se je zasmejal. »Prepričan sem, če bi dovolj odštel, bi pustila svojega klobasičarja.« »Nikoli,« je trdno prepričan odkimal doktor Berner. »Neznansko svojeglava je in na denar se požvižga, res. Sicer sem pa tudi sam kriv – vse življenje sem jo učil skromnosti. Trmasta pa je po meni.« »Morda bi moral denar ponuditi zetu,« je predlagal Rü­ ck­ert, »da bi tvojo hčer nagnal iz mesnice.« »Ne, ne, to pa ne bi šlo,« je menil doktor Berner. »Otroci delajo vedno le tisto, kar hočejo. Vztrajam pri tem – človek ne more kupiti svojih otrok z denarjem.« »Moje že,« se je oglasil Fritz Gaertner in zaničljivo zamahnil z roko. »Vendar mi je bilo za to denarja vedno škoda.

Drugače bi namreč preprečil, da bi si sinova izbrala bedna –8–

poklica, se do vratu zadolžila in poročila z napačnima ženskama.« »Ne vem, kaj ti je. Stephanova žena, tista kodrolaska, je prav ljubka,« je rekel Scherer. »Danes sem pri njej naročil zasaditev balkonskih korit in lahko mi verjameš, da ima zares očarljiv nasmeh.« »Ni prava za Stephana,« je ugovarjal Fritz. »Tako različna sta si kot noč in dan. Čeprav sta poročena že skoraj deset let, še vedno nimata otrok. In tudi starejši sin jih nima. Včasih se vprašam, ali danes mladina sploh še ve, kako se zaplodijo potomci!« »Če si res tako želiš vnuka od sinov, si ga pa poskusi kupiti,« je zamežikal doktor Berner. »To sploh ne bi bilo težko,« je brezbrižno rekel Fritz. »Za denar bi naredila vse. Toda po pravici povedano, se mi zdi denarja škoda. Vedno sem menil, da se nisem pehal za to, da bi moji otroci metali denar skozi okno. Naj sami pridobijo izkušnje – tudi slabe. Skratka, moja skopost je preprečila, da bi sinova delala, kar je meni všeč. Seveda tu ne gre samo za varčnost, temveč tudi za moj pogled na vzgojo. Ampak, kot vidimo, je ta nazadnje povsem odpovedala.« »Neumnost,« mu je ugovarjal Berner. »To praviš le, ker prav dobro veš, da sta tvoja sinova prav tako nekupljiva kot moja hči.« »Kje pa! Veš, kolikšne dolgove imata? Takoj bi se gola peljala s cestno železnico, če bi jima za to plačal.« Berner se je z zanimanjem nagnil naprej. »No ja, to pa ni značilno za današnje čase. Ampak, ali bi bila pripravljena narediti nekaj zares norega?« –9–

»Vse,« je bil prepričan Fritz. »Samo, če dovolj plačam.« »Nikoli,« je nasprotoval Berner. »Ti si nor, če tako misliš.« »Staviva?« je vprašal Fritz in se tudi nagnil naprej. Videti je bilo, da se je stari gospod med razpravo začel zabavati. »Ceneje jo bom odnesel, če naposled nekaj vložim v svoje otroke.« »Oh, ja, prava stava,« se je veselil tudi Scherer. »Skrivna, zasebna stava, samo za našo družbo. Vsi bomo stavili. Zdaj ni več zabavno kupčevati z delnicami ...« »Otroci niso kupljivi. Stavim na doktorja,« je rekel Rü­­ ck­ert. »Denimo, da se domislimo nečesa zares norega.« »Hm, ja, Fritz, stavo boš gotovo izgubil,« mu je Berner pomolil roko. »Imam namreč zamisel, pri kateri tvoja sinova v nobenem primeru ne bosta hotela sodelovati, niti za milijon ne ...« Fritz je prijel Bernerja za roko in jo odločno stresel. »To bomo pa šele videli,« je odvrnil. »Do zdaj nisem izgubil še nobene stave.« »Vse stavim na starega Fritza,« je vzkliknil Scherer. »Nikoli ne podcenjuj čudežne moči denarja ...« Nato so štirje stari možakarji sklenili glave, da bi si izmislili nekaj zares norega.

– 10 –

1 . P O G LAV J E

Bilo je kot vsako nedeljo. Gola sem stala pred omaro z oblekami in nisem vedela, kaj naj oblečem. Ne, da bi bila omara prazna, temveč so vsa oblačila, ki bi prišla v poštev, očitno – kot vedno – bila prav zdaj v pranju. Nekatere stvari človeka najbrž nikoli ne izučijo, vseeno, koliko ste stari.

V ogledalu na notranji strani vrat garderobne omare sem zlovoljno opazovala svoj obraz. Sicer sem bila na splošno pri dvaintridesetih videti bolj ali manj takšna kot pri triindvajsetih, vendar treh prečnih gub na čelu pred desetimi leti še ni bilo tam. Najbrž sem jih dobila prav med tuhtanjem pred to omaro. Večno vprašanje, kaj obleči, zares povzroča mrščenje čela. Nujno bi si morala omisliti kremo proti gubam. Seveda pa bi naju nakup takšne kreme, ki res učinkuje, dokončno pognal v denarni propad. Da ne omenjam novih oblek. »Oli!« je od spodaj zaklical Stephan. »Prosim, malce pohiti!« »Nimam kaj obleči,« sem zavpila v odgovor. S stropa je, naj­brž od groze, odpadel kos ometa. Ko sem to opazila, sem skomignila z rameni. Nič hudega. Tega, kar odpade samo po sebi, ni treba z muko odstranjevati. Pravzaprav je bil, če sem iskrena, pravi čudež, da se sploh še kaj drži na stropu, kajti v – 11 –

tej hiši se je omet krušil že približno od leta 1950 – ko je bila tudi zgrajena. To je bila edina hiša, ki sem jo kdaj videla, ki se je tako rekoč brez prehoda spremenila iz surovega stanja v podrtijo. Pri tem pa – skoraj ni mogoče verjeti – je bila ves čas obljudena. In nihče od stanovalcev ni v njej za seboj pustil niti približno kaj lepega. Poleg različnih poškodb se je v hiši dalo občudovati številne ploščice kričečih vzorcev (prevladujoči barvi sta bili velikonočno rumena in lovsko zelena), tapete (pretežno z velikimi rožami) in PVC-obloge (v glavnem temno rjava imitacija hrasta). Prostori so bili vsi po vrsti tako ostudni, da se človek nikakor ni mogel privaditi pogledu nanje, temveč se je vsako jutro znova začudil in se stresel od groze.

Toliko bi bilo treba postoriti, da sploh nisi vedel, kje naj bi dejansko začel. Prav zato tudi midva še nisva začela pre­ navljati, sva si govorila. Pravi razlog pa je bil seveda ta, da sva bila povsem in čisto brez denarja.

Celotna hiša me je usodno spominjala na marmorni kolač moje tašče. Zelo zelo drobljiv in žal povsem neokusen. Človeku ga je uspelo pogoltniti le z veliko kave, a kljub vsemu sem ga občasno pogrešala. Odkar je tašča umrla, je tast slaščice redno kupoval pri slaščičarju. Smetanovo torto od pred­predvčerajšnjega dne je namreč dobil po polovični ceni.

Kupoval je le stvari iz posebne ponudbe, in to zelo dosledno.

Pri tem pa mu, staremu skopuhu, v nasprotju z nama, sploh ne bi bilo treba varčevati. »Oli? Si zaspala pred omaro?« je spodaj spet zaklical Stephan. »Samo kakšno oblačilo iščem,« sem ponovila. Cunje, cunje.

– 12 –

»Ljubi bog, saj greva na družinski zajtrk, ne na slovesno večerjo,« je zavpil Stephan. »Obleci kar koli!« Lažje rečeno kakor storjeno. Zares sem se potrudila, da bi kaj našla, vendar je bilo za rjav volneni pulover s krznenim ovratnikom pretoplo in premrzlo za malinasto obleko s tankimi naramnicami. V sivih hlačah trenirke pa se pri tastu ravno nisem mogla prikazati, kakor tudi ne v poročni obleki, prešiti z biseri, ki je skupaj s krinolino visela pod plastično vrečko in mi zbujala melanholijo. Preostanek oblek je sodil v zbirko starih cunj oziroma v zaboj z oblačili za pusta. Sklenila sem, da se ob prvi priložnosti lotim pregleda in izločanja oblek. Najbolje kar takoj jutri zjutraj. Čas, ki sem ga zabila pred to omaro, bi lahko bolje izrabila, na primer za učenje tujega jezika. Skušala sem izračunati, kako daleč bi do zdaj že prišla, če bi se, namesto da sem postavala pred omaro, raje učila italijanščino. Incredibile! »Oli!« se je spodaj znova oglasil Stephan. »Štel bom do deset in če do takrat ne boš premaknila riti do avta, bom takoj jutri vložil zahtevek za ločitev. Ena ...« Moja soproga nikoli ne najde nobene obleke – bi bil to dopusten razlog za ločitev? »Pridi gor in se sam prepričaj, če mi ne verjameš.« »Tri, štiri ...« Mrzlično sem odpirala predale predalnika, da bi si oblekla vsaj spodnje perilo. Našla sem najljubše črne spodnje hlačke, kje neki pa je bil ustrezen modrček? »Pet, šest ...« – 13 –

»Ne tako hitro!« »Sedem, osem – resno mislim, Oli. Če skupaj seštejem čas, ko te čakam, so to zagotovo leta mojega življenja! Tako zelo počasna si, da tega ne vzdrži nihče!« Počasna! Tega mi ni smel očitati brez kazni. Iz omare sem potegnila majico in kavbojke in si ju v rekordnem času oblek­ la. Če obstaja počasnost, potem jaz res nisem počasna! »Devet in pol, deset!« je zavpil Stephan, ko sem pridrvela po stopnicah in zmagoslavno obstala pred njim. »Jaz že nisem počasna,« sem sopihala, medtem ko sem si mukoma zapenjala hlače. »Vzemi nazaj.« Stephan me je gledal z odprtimi usti. Ampak celo, kadar je gledal tako neumno kakor zdaj, je bil še vedno najlepši moški na svetu. S svetlimi, kratko postriženimi kodri in rahlo zagorelo poltjo je bil dvojnik Brada Pitta. V njegovem pogledu in v vsakem njegovem gibu je bilo tisto nekaj, čemur se človek preprosto ne more upreti. V celotnem okrožju ni bilo enega samega dekleta, ki mu ne bi bil vsaj kdaj všeč. Pa punce na faksu! Zares bi lahko imel vsako. (In kolikor mi je bilo znano, je zavrnil samo nekaj ponudb. Ampak to je bilo še pred mano.) Vsak dan sem bila še vedno osupla in hvaležna za to, da se je poročil prav z mano. Z mano, malo, neopazno Olivio, ki ni mogla vzdrževati reda v svoji garderobni omari. Nikoli v življenju si nisem česa tako želela kot prav tega moškega. Nasvet svoje rejnice S tako lepega krožnika se ne je, sem brez pomislekov preslišala. Zares je bila prava sramota, da nisem bila prav nič podobna Jeniffer Aniston. Videti sem – 14 –

bila bolj kot – no, če dobro pomislim, pravzaprav nisem bila podobna nobeni slavni osebi. Bili so celo dnevi, ko sem bila videti kot cvetača. In sicer zaradi zelo svetlih naravnih kod­ rov, ki so mi jih nekateri – ne vem zakaj – celo zavidali. »Ljubi bog, res misliš iti takšna?« je vprašal Stephan. »Saj nisi hotel drugače.« Obula sem si čevlje. »Zaradi mene lahko zdaj greva.« »Sicer pa mi je vseeno. Ti si tista, ki se boš osmešila.« Stephan je zmajal z glavo, se obrnil in poiskal ključ od avta.

Kot vedno je bil brezhibno oblečen – v kavbojke in polo majico, oboje prestižne znamke. Stephan je rad zapravljal za lep videz. Z malce dobre volje in denarjem, ki ga je odštel za svoje čevlje, bi najbrž lahko prenovila spalnico. Pri čemer pa – naj povem po pravici – si je v poldrugem letu, odkar sva živela v podrtiji, kupil prav tako malo novih čevljev kot jaz.

S čim neki? »Kje je ta prekleti ključ?« »Haha, ti počasne,« sem rekla. »Štela bom do deset in če do takrat ne najdeš ključa, bom takoj jutri zjutraj vložila zahtevek za ločitev ...« Pozneje v avtu mi je bilo žal, da sem se pustila tako priganjati. Že vnaprej sem si lahko zamišljala osuple poglede svojih svakinj, ene od glave do peta v polikanem pastelu, druge pa v oblikovalski črnini. Zagotovo sem edina, ki se je stlačila v preozke kavbojke in v preveč oprijeto majico z napisom Stara sem trideset – prosim, pomagajte mi čez cesto.

No ja, zato pa, kot je bilo dokazano, sploh nisem bila počasnela.

– 15 –

2 . P O G LAV J E

V nasprotju z najino hišo je bila hiša mojega tasta v najboljšem možnem stanju. Bila je rožnata vila v najlepšem slaščičarskem slogu, s štukaturami, pomoli, polkrožnimi okni, stolpiči – kro­na vsega tega lišpa pa sta bila dva debela, navihano se smejoča angelčka nad vhodnim portalom. Vila sicer ni bila starinska, temveč zgrajena v šestdesetih letih za direktorja tukajšnje hranilnice, ki je, kot se je izkazalo pozneje, poneveril denar za to razkošno stavbo. Namesto v ječi pa je direktor pristal na psihiatriji, in še to le za nekaj let. To mojega tasta sploh ni čudilo. »Da je bil človek povsem nor, se odraža na tej nori hiši,« je zelo rad govoril. Moja tašča je vztrajala pri nakupu te nore hiše, ko so jo dali na dražbo, in to je bila ena redkih priložnosti, ko je lahko dosegla uresničitev svoje želje. Noro gor ali noro dol, hiša je bila čudovita, primerna za vzgojo kopice otrok in sprejeme številnih gostov. Tast je ni prenesel in ji je pravil »ta grda neokusna marcipanova poročna torta, v katero sem se vselil pod prisilo«. Zaradi nekega razloga jo je vseeno obdržal, čeprav je bila zanj več kot prevelika in je njeno vzdrževanje stalo več, kot je bil stari skopuh pripravljen plačati.

Kot vsako nedeljo se je zbrala celotna Stephanova družina. Njegova mlajša sestra Katinka (v pastelni rožnati, ki se – 16 –

je skladala s fasado) je v kuhinji na krožnik zlagala narezek, medtem pa so njeni otroci skušali plezati po mojem tastu, ki je kot ledena gora sedel v svojem najljubšem naslanjaču in bral nedeljski časnik. Čeprav so imeli kratka in jedrnata imena – Till, Lea in Jan –, jih je tast kljub vsemu vedno klical oni, oni in oni, če jih je sploh omenjal.

Kot po navadi se ni zmenil za obisk, kolikor dolgo se je dalo. Razen z družino je negoval stike le še s peščico moških svoje starosti, ki jim je Stephan pravil Klub navidezno mrtvih skopuhov. Menila sem, da skupaj kvartajo, pijejo Asbach Uralt in se drug pred drugim postavljajo s številnimi ničlami svojega premoženja. Ampak Stephan je bil prepričan, da se nekdanji direktorji, primariji in podjetniki dobivajo na zarotniških srečanjih, na katerih razpravljajo o možnosti, kako pregnati dolgočasje v pokoju, najraje brez stroškov. »Preprosto pogrešajo to, da ne morejo več ukazovati številnim ljudem in jim greniti življenje,« je ugotavljal. »Še zlasti moj oče.« »Ampak saj ima nas za to,« sem ga opomnila. »Nam je tudi že prej ukazoval po mili volji,« je menil Stephan. To je vsekakor držalo. Možakar je bil rojen poveljnik. Žalitve pa je tudi odlično obvladal. Pravzaprav mi je samo enkrat rekel nekaj prijaznega, pa še tisto je bilo v bistvu žaljivo. Na poročni dan me je s precej srditim nasmehom poljubil na lica in ob tem rekel: »Zdaj, ko je škoda že storjena, dobrodošla v naši družini. Moja ljuba, eee, kako že, eee, snaha, eee, Olga, četudi nisi prava žena za Stephana, ga po svoje – 17 –

razumem, zares imaš osupljivo velike balkone. In kolikor se spoznam na to,« – tukaj se je malce stekleno zazrl v moj izrez –, »so imenitno postavljeni, najboljše kakovosti, ena a grajeni.« »Sploh nisem vedela, da si tak strokovnjak za gradnjo, ­Fritz,« sem negotovo odvrnila. »In ime mi je Olivia, ne Olga.« »Imen si načeloma ne morem zapomniti,« je zinil Fritz in kolikor se spomnim, me je od takrat klical le »snaha«. Ali pa »ona«. Pravzaprav mu moram biti še hvaležna, da svojega mnenja o mojih balkonih ni vključil v govor pred svati. To bi bilo za oba precej mučno.

Od takrat k sreči nisva več govorila o balkonih. In tudi poklonov mi ni več namenjal. »Pozdravljen, Fritz,« sem mu rekla. Odgovora nisem pričakovala, kajti iz navade na pozdrav sploh ni odzdravljal. Šele pri mizi je začel govoriti z nami, in še to je bilo prekmalu, če vprašate mene.

Otrok njegov mrki obraz sploh ni motil. »Dedi, dedi, nam prebereš pravljico?« »Dedi, ne boš pogledal risbice, ki sem ti jo narisal?« »Dedi, gremo se konjička.« »Dol,« je zagodrnjal Fritz. »Tace stran od časnika. Drago ga plačujem.« Katinka je kar zasijala. »Niso ljubki? Dedek in trije vnučki. Včeraj sem spet prebrala, da so otroci znanstveno dokazano pravi vrelec mladosti.« »Ja, ja, zlasti za matere, ki leta dolgo niso spale,« sem zamomljala. »Da drugih odrekanj niti ne omenjam.« – 18 –

»No, sploh ne veš, o čem govoriš, Olivia!« No, pa smo spet tam. Katinka bi bila lahko zelo ljubezniva, če ne bi nenehno začenjala pogovorov o otrocih nasploh in posebej o dejstvu, da jih midva nimava. Naglo sem s pogledom prosila za pomoč Stephana, a je bil zaposlen z otroki, ki se jih je dedek otresel, zdaj pa so se spravili na strica. »Saj vendar ne pravim, da ni naporno vzgajati otrok,« je nadaljevala Katinka. »Vendar se ti tisočkrat povrne. Na vajinem mestu se temu ne bi odrekla.« Ob tem je pomenljivo obmolknila in se s pogledom ustavila na napisu na moji majici Stara sem trideset – prosim, pomagajte mi čez cesto. »Raje pohitita, preden bo prepozno. Ah, sicer pa imava danes za vse presenečenje.« Katinki so bile vse ženske nad trideset, ki se niso posvečale skrbi za zarod, sumljive. Nekaj ni bilo v redu z našimi hormoni. Omeniti pa je treba še družbeno-socialni vidik: naj Katinkini otroci plačujejo našo pokojnino? Katinki se to ni zdelo pošteno.

Sem si kar mislila, za kakšno presenečenje gre (Stephan ji ni zaman dal vzdevka oplodilni reaktor) in pobegnila sem v zimski vrt, preden ga je lahko naznanila.

Miza za zajtrk je bila vedno pogrnjena v zimskem vrtu, pa naj je bilo poletje ali zima. Stephanov starejši brat Oliver in njegova žena Evelyn sta že bila tam z Eberhardom, Katinkinim možem. Eberhard je bil velika pokora. Prava uganka je bila, kaj je nekoč oziroma je še vedno na njem videla Katinka. Medtem ko je ona po vsaki nosečnosti znova uplahnila na – 19 –

velikost št. 38, je on po vsakem otroku dobil večji trebuh in podbradek, prav smešno pa se je njegova neomajana samozavest z vsakim kilogramom še povečala. »Ženske morajo paziti na postavo, možje pa na svoje žene,« je rad govoril in se ob tem prav trapasto in objestno režal. »Vsi zbrani za nedeljski potop Titanika?« sem pozdravila.

K meni se je obrnil le Oliver, preostala dva sta že bila zapletena v prvi nedeljski prepir. »Pozdravljena, Cvetačka,« je rekel Oliver. »Pozdravljen, Cvetačko,« sem mu vrnila.

Malce bedasto, ampak to sta bila najina vzdevka, ker sva oba imela enako težavo z lasmi. Oliver ni bil tako osupljivo čeden kakor Stephan. Njegove oči niso bile tako modre, njegov nasmeh ne tako neustavljivo očarljiv in njegovi lasje ne tako svetli kot Stephanovi. Namesto tega so se še močneje kodrali kot moji, tako zelo, da je Oliver lahko imel le kratko pristriženo pričesko, če ni želel izgledati kot cvetača, ki je noč prespala s prsti v električni vtičnici. Sicer pa je bil preveč pretegnjen in prevelik, da bi se lahko približal Stephanu ali Bradu Pittu. Zato pa je bila njegova žena Evelyn – kot je na svetu vedno krivično – tip Jennifer Aniston, le da se ni znala tako prijetno smejati. Po pravici povedano se Evelyn sploh ni znala smejati. Občasno smo jo videli le smehljati se, in še to dokaj kislo. Vsekakor to ni škodilo njeni lepoti. Oblečena je bila v nekaj elegantnega, črnega, zagotovo zelo dragega in se kremžila, kot da bi jo mučil hud zobobol. Najbrž zaradi Eberharda. Ali pa jo je morda res bolel zob.

– 20 –

Oliver je z zanimanjem opazoval moje prsi. »Kaj, si res že trideset, Cvetačka?« Pobito sem prikimala. »In to že kar nekaj let, glede na to, kako razvlečen je izrez,« je bila jedka Evelyn. »Oho,« je zakrulil Eberhard in s samovšečnim izrazom zadovoljno strmel v moj izrez. Kaj takega pri Katinki ni mogel videti. »Kar je dobro, ni slabo.« Kot ponavadi nisem vedela, kaj naj odgovorim na Eberhardove čudaške floskule. »Še nikoli je nisem oblekla, ker je tako majhna,« sem rekla, ker se nisem več spomnila, kdo mi je takrat za rojstni dan podaril to trapasto majico. Navsezad­ nje prav Eberhard in Katinka. Najraje bi dodala, da se nisem zredila, le da mi niso ne kavbojke ne majica nikoli bile prav.

Ja, lahko bi si drznila reči, da so bile kavbojke ene tistih slabo krojenih hlač, ki ne bi pristajale nobenemu človeku v osonč­ ju, še Heidi Klum iz Bergisch Gladbacha ne. Kavbojke sem kupila v posebni ponudbi, tako poceni, da se mi jih ni ljubilo pomeriti. Neumna napaka. »Človek lahko o tebi reče, kar hoče, pogumna pa si,« je pripomnila Evelyn. Kradoma sem si jo ogledovala od glave do peta, a zaman – na njej ni bilo ene same hibe. Kot nakupovalka damskih oblačil za veliko verigo blagovnic je seveda zelo poceni prišla do dragih oblek, a tudi brez njih je bila prava paša za oči. Srednje velika, zelo vitka, s srednje dolgimi zlatorjavimi lasmi, ki so sami od sebe mehko padali na čelo. V celoti na Evelyn ni bilo nikjer mogoče odkriti pomanjkljivosti, – 21 –

nasprotno pa je bilo moje telo določene dni eno samo težavno območje. Poznate to? Lasje kot kisla repa, podočnjaki pravi slavospev Derricku, na bradi pa mozolj, s katerim greste komaj skozi vrata. Taki dnevi so bili Evelyn povsem tuji. Rjave oči so ji uokvirjale dolge, privihane trepalnice; očala brez okvirjev, ki jih je nosila, je sploh niso kazila, nasprotno. Celo sončne pege so bile na pravih mestih na nosu, na katerem ne bi niti s povečevalnim steklom odkrili enega samega ogrca. Njene roke so bile tako skrbno negovane, da sem svoje od vrtnarjenja zdelane nemudoma skrila v hlačne žepe, preden bi jih Evelyn opazila in kaj pripomnila še na ta račun. Ker so mi bile kavbojke pretesne, se mi je takoj ustavil dotok krvi v dlani.

K sreči se je Evelyn odločila, da se ne bo več ukvarjala z mojo obleko, ampak se je raje spravila na Eberharda. »Lepo, da si tu,« je začela. »Eberhard je namreč pravkar spet zelo natančno poročal o tedenskem televizijskem programu, čeprav smo mu rekli, da nas en drek briga.« Besedo drek je tako poudarila, da ni bilo mogoče spregledati njene nejevolje.

Najbrž jo je mučil predmenstrualni sindrom. Ali pa zobobol. »Oho,« je zagodel Eberhard prav sproščeno. »Bi te moralo bolj zanimati, kaj vse je na televiziji, saj naročnina ni zastojnina. Kdor plača, naj se mu splača.« »Kadar ob torkih likam, gledam Dnevnik in Prijatelje,« je razdraženo rekla Evelyn, medtem ko sem premišljevala, kaj je sploh povedal Eberhard. Kot bi govoril tuj jezik. »Največ poslušam radio. Tako že upravičim plačevanje naročnine. In ko bodo ukinili Prijatelje, bom nehala likati. Preprosto.« – 22 –

»Oho, malo te je zaneslo, kaj?« je zbadljivo rekel Eberhard. »Da ne boš padla na nos. Nastope svojega možička zagotovo spremljaš redno kot urica.« Oliver je delal v redakciji informativnega programa majhne krajevne televizijske postaje in večkrat v tednu nastopil kot »naš krajevni dopisnik Oliver Gaertner«. Zares sem bila ponosna, da sva v sorodu in nisem zamudila skoraj nobenega njegovega prispevka. Za preostale družinske člane je njegov poklic izgubil blišč, ko so spoznali, da bi bil Oliver po vseh teh letih moral biti dopisnik tam, kjer se res nekaj dogaja: v Londonu, New Yorku, Afganistanu. Ampak Oliver je ostal v domovini in pripravljal reportaže iz bližnjih krajev. Večinoma mu je veter mršil kratke lase, ko je začel: »Ob meni stoji poveljnik krajevne gasilske enote. Gospod Kowalski, kako dolgo bo predvidoma še trajalo gašenje požara?« »Ni mi treba gledati, kajti Oliver potem tako ali tako vse podrobno pove,« je rekla Evelyn in slišati je bilo, kot da bi si lahko resnično zamislila kaj lepšega. »Oho,« je zinil Eberhard. Oliver ni rekel nič, temveč je z mračnim pogledom le strmel v Evelyn.

Oho, sem pomislila prav tako kot Eberhard. »No, zdaj je na vrsti presenečenje!« Katinka je prinesla pladenj z narezkom, za njo pa so prišli Stephan in otroci.

Stephan je šepal. Till se je oklepal njegove leve noge, Lea desne, Jan pa je jokajoč tekel zadaj in kričal: »Tooo jeee krivicaaa! Tudiii jaaaz hooočeeem enooo nogooo!« Katinka se je zvonko zasmejala. »Ni ljubko? Stric z nečaki!« – 23 –

Eberhard je rekel: »Samo brez panike, Jan, ni ti treba jokati, saj se boste lahko menjavali. Samo mirno kri.« »Zdaj bomo najprej pozajtrkovali,« je predlagal Stephan in skušal sesti. Lea in Till sta nerada spustila njegove noge. »Samo še dedek manjka,« je ugotovila Katinka, ko je bil Jan nameščen v otroškem stolčku in smo vsi sedeli. »Potem vam bova povedala veliko presenečenje.« Stephan, Oliver, Evelyn in jaz smo se naglo spogledali.

Presenečenje ni bilo za nobenega od nas presenečenje, sploh pa ne veliko. Katinkin bebasti zmagoslavni nasmeh je lahko pomenil le eno – na poti je otrok številka štiri. Iskreno rečeno, na to smo računali že pred meseci, kajti Jan je poleti šel v vrtec in tako dolgo Katinka ni nikoli čakala med eno in drugo nosečnostjo. »Jan, jajčka ne smeš jesti z lupino, saj veš. Počakaj, da bodo vsi za mizo! Dedek! Dedeeek! Zajtrk je na mizi!« Iz naslanjača smo zaslišali renčanje: »Ja, ja.« Evelyn se je čudila narezku. »Kaj takega! To je pa res presenečenje. So pri Aldiju razširili ponudbo?« Katinka je odkimala. »Ni iz Aldija, od mesarja je. Jan! Ne jej prtička! Počakaj, da bodo vsi za mizo!« »Mesarja?« je zbegano ponovil Oliver. »Je očka bolan?« »Ne skrbi, sin moj,« se je pri vratih oglasil Fritz in z vzdihom sedel na svoje stalno mesto na čelu mize. Takoj smo postali pozorni. Kapitan je na mostičku! »Sem in tja grem nakupovat še kam drugam kot k Aldiju. Tam je zadnje čase velika gneča! In kakšna sodrga hodi tja! Neverjetno! Niti pomisliti – 24 –

ne smem, kakšne bolezni lahko človek stakne tam! Pri mesarju Sendmannu je vedno mirno.« »Pri mesarju Sendmannu!« je osupnil Stephan. »Menda ne boš na stara leta postal zapravljiv?« »Mesar Sendmann je zet doktorja Bernerja,« je pojasnil moj tast. Doktor Berner je bil eden od navidezno mrtvih skopuhov njegove kvartopirske druščine. »Zato me tam postrežejo še posebej uslužno. Četudi kupim samo iz posebne ponudbe. Pri njih namreč narezek od prejšnjega dne zavijejo v vrečko in vse skupaj stane manj kot kos šunke. In kaj vse je v vrečki! Milanska salama, schwarzwaldska slanina, klobasa, žolca, jetrna klobasa – vse od najboljšega.« Evelyn, ki si je kruh pravkar obložila z rezino slanine, je spustila vilice. Tudi Oliver, Stephan in Katinka so zadržali svoje. Le Eberhard se ni pustil motiti in je močno ugriznil v žemljico z jetrno klobaso. »Kar ne ubije, okrepi. Klobasa je klobasa, podarjenemu konju se ne gleda na zobe.« »Očka, narezek v vrečki ni od prejšnjega dne, temveč prej od prejšnjega tedna,« je izdavil Oliver. Stephan pa je dodal: »Namenjen je ljudem, ki imajo pse.« »Marmelado boste dobili,« je zaskrbljeno rekla Katinka otrokom. »Zaradi nevarnosti salmonele ...« Potem se ji je vrnil nasmeh. Drži, še nekaj je bilo ... »Zdaj pa vsi prisluhnite.

Dobili bomo – Lea!« Lea je prevrnila kozarec z mlekom. To je naredila vsako nedeljo in Katinka je bliskovito in vešče pobrisala mleko s krpo in ji znova napolnila kozarec.

– 25 –

»Neumnost,« je medtem rekel Fritz. »Za pse imajo vendar drobovino. Čeprav se mi tudi to zdi potratno. Zaboga, danes nihče več ne zna ceniti slastnih ledvičk.« Doma nisva zajtrkovala, ampak zdaj žemljice s šunko niso bile več vabljive. Ni bila schwarzwaldska slanina čudno zelenkastega odtenka? Iz previdnosti sem raje ostala le pri kavi.

Jutri sem tako ali tako nameravala začeti z dieto. Sicer se nisem zredila, vendar me je po novem Stephan klical bajsika ali Oli Poli, kar mi pa sploh ni bilo všeč. Zagovarjal je tezo, da se telesna teža pri ženskah po tridesetem drugače porazdeli – in sicer neugodno drugače. »Utihnite že vendar!« Katinka je z žličko potrkala po kavni skodelici. »Pst,« sem siknila. Katinka se mi je zelo smilila, ker nikakor ni mogla povedati svojega »presenečenja«. »Najlepša hvala, hčerka,« je Fritz prekinil tišino, ki je sledila, in se obrnil k sinovoma. »No, kaj je novega pri vaju dveh?« To je vprašal vsako nedeljo in to je bil vsako nedeljo uvod v buren družinski prepir. No ja, človek se vsemu privadi. »Z Ebijem imava čudovite novice,« je Katinka obupano skušala preprečiti prepir, a jo je Fritz grobo prekinil. »Nisem mislil tebe, hči. Ti mi tako ali tako vsak dan poveš, kaj je novega!« To je držalo, kajti Katinkina in Eberhardova vrstna hiša je bila le dve ulici stran, in Katinka si ni hotela odvzeti tega, da se ne bi vsak dan z otroki sprehodila do dedka. In to ne zgolj iz sebičnosti, kajti medtem ko so se otroci igrali, je Katinka poskrbela za Fritzevo perilo, čeprav je zatrjeval, da – 26 –

to prav dobro zmore sam. Očitno ga kljub vsemu godrnjanju Katinkina prisotnost v resnici ni motila, ker je na svojem vrtu za tega, tega in tega dejansko dal postaviti gugalnico in peskovnik. Seveda je oboje rahlo poškodovano kupil po znižani ceni v supermarketu, pa vendarle. Za človeka, ki zaradi skoposti pri mesarju kupuje pasji narezek, se sam striže in že od leta 1979 vozi isti mercedes, je bila to nadvse velikodušna poteza.

Katinka je bila resnično užaljena. »Hočem, da mi tvoja brata povesta kaj o svoji bedi. Najprej slabe, nato dobre novice,« je rekel Fritz pomirjujoče in se obrnil k Stephanu: »No, kako je s prometom? Kako napreduje vajina podrtija?« »Katero podrtijo misliš? Hišo ali vrtnarijo?« mu je vrnil Stephan. »Obe,« je rekel Fritz.

S Stephanom sva pred letom in pol prevzela staro vrtnarijo. Morala sva vzeti velik kredit, tako velik, da Fritz ni bil edini, ki je menil, da ga banka sploh ne bi bila smela odobriti.

Seveda ni niti mignil, da bi nama z denarjem malce pomagal ali nama ponudil ugodnejše posojilo. »Vedno sem bil za to, da moji otroci pojedo juho, ki si jo skuhajo,« je rad poudarjal in pedagoško okrašeno opisoval svojo skopost. »Potem raje ne govorita, da vaju nisem posvaril.« Sumila sem, da je čakal le še, da oznaniva stečaj. Vendar sem še vedno upala, da bo čakal zaman. Stara vrtnarija s svojimi petimi velikimi rastlinjaki je bila kot hiša v precej klavrnem stanju, zemljišče pa je merilo več kot štirinajst tisoč kvadratnih metrov, tla so bila odlična, – 27 –

primerna za drevesnico, ki sva jo nameravala zasaditi. Nekoč se bo visoka naložba že izplačala, o tem sem bila prepričana.

Do takrat pač ne bo novih oblek in dragih krem proti gubam.

Raje sem zgubana, kot da bi tast na koncu imel prav. »No ja,« je začel Stephan. »Pozna se, da je pomlad: ljudje kupujejo palete begonij in novogvinejske ... ah, vodenke ...« Ošinil me je s pogledom, ker je vedel, da obeh rastlin ne prenesem.

Bila sem izšolana vrtnarica in v enem delu rastlinjaka sem gojila redke trajnice, za katere sem naročala semena iz Anglije. Trajnice, vrtnice, divje vrste klematisa in grmički za oblikovanje so bili moja strast in bila sem prepričana, da s tem lahko zaslužim veliko denarja, če se stvari resno lotim. Stephan je menil drugače. On je svojo vajeniško vrtnarsko dobo začel, da bi premostil čakalno dobo za študijsko mesto, in jo po letu dni prekinil, ne da bi ga prevzela strast, pri kateri človek postane odvisen od vonja po prsti in svežem zelenju. Strast, ki poskrbi za to, da človek nima nikoli urejenih rok, na glede na to, kaj počne.

Kljub vsemu je njegova kratka doba vrtnarskega vajenca privedla do tega, da sva se spoznala. Čez dve leti in pol, ko je imel Stephan v žepu preddiplomo, sva se tudi poročila. Sploh nisem mogla dočakati, da se bom končno pisala Gaertner*. Ne le, da se je odlično skladalo z mojim poklicem, ne, končno mi ne bo več treba črkovati svojega priimka. »Kot Gärtner, samo z ae,« to gre tako zlahka z jezika in vsak si takoj zapom­ni. Moj dekliški priimek je bil Przbylla in sumila sem, da so moji predniki prišli iz predela Poljske, ki je bolj reven s samoglasniki. Vsekakor so * vrtnar – op. prev.

– 28 –

ljudje vedno rekli Na zdravje, kadar sem se jim predstavila in kadar je komu uspelo ime pravilno izgovoriti, sem si morala po navadi z obraza brisati slino. Ti časi so bili zdaj že dolgo za menoj. Naslednje leto je bila pred nama desetletnica poroke.

Imenitno sva se dopolnjevala. Jaz sem imela zamisli, Ste­ phan pa občutek za stvarnost. Z vidika poslovne ekonomike mi je nenehno razlagal, da s svojimi sanjami ne morem zaslužiti denarja. Vedno bolj sem se morala sprijazniti z zamislijo, da sva morala – za dopolnitev svojim – z Nizozemske uvažati cenene rastline, ki sva jih nato z dobičkom prodala naprej. To je očitno delovalo. Decembra sva prvič zlezla iz rdečih številk v črne, in sicer zaradi prodaje božičnih zvezd v loncih, okrašenih z ogabnim svetlikajočim se pršilom. Da ne bo nesporazuma – dobiček je bil natanko en evro in devetdeset centov, nič več, pa tudi nič manj. Kar je bil uspeh, še posebej v primerjavi s preteklimi meseci, v katerih nisva pokrila niti stroškov in sva neskončno povečala dolgove. Vodenke in begonije nama bodo očitno zagotovile podoben uspeh kot božične zvezde. »V mojih časih vodenke niso prihajala z Nove Gvineje,« je Fritz sumničavo zmajal z glavo in samo Eberhardu se je pripomba zdela smešna in se je prav objestno zarežal. Fritz je nadaljeval v svojem običajnem tonu: »In v mojih časih se spodoben človek ni preživljal s prodajo rož! Čemu neki smo te poslali študirat?« Tudi to je vprašal vsako nedeljo. Kradoma sem se ozrla okoli. Oliver se je držal resno, najbrž zato, ker je vedel, da bo kmalu tudi on na vrsti, Evelyn si je ogledovala nohte, Katinka je zavzdihnila, Eberhard pa se je režal.

– 29 –

Stephan je skušal biti odločen: »Ta teden sem imel zelo obetaven pogovor s pogrebnim zavodom Sägebrecht. Najbrž se bodo namesto za Cvetličarstvo Müller raje odločili za nas.

Nagrobne rože so zelo donosen posel.« »Kakopak,« je zinil Eberhard in se znova zarežal. »Nagrobne rože,« je zaprhal Fritz. »S tem spodoben človek res ne more preživljati družine. Kadar koli ti lahko priskrbim delo v svojem nekdanjem podjetju.« »Stephan vendar ima delo,« sem vzkliknila. »Temu praviš delo?« se je razjezil Fritz. »S čim pa nameravata plačati šolanje otrok?« »Ah, ampak saj vendar nimava otrok,« sem si drznila ugovarjati.

Fritz je mrščil košate obrvi. »Drži,« je zaropotal. »In zakaj ne? Ker si jih ne moreta privoščiti. Zato jih nimata. To je tudi razlog, zakaj mora moja snaha nositi zavržene cunje.« Ogorčena sem hotela ugovarjati in zavpiti, da moje stvari že niso zavržene, temveč so iz moje garderobne omare. A sem se raje zadržala, ker se mi je posvetilo, da dejansko ni prav velike razlike med zavrženimi oblačili in mojo omaro. »Seveda bi si lahko privoščila otroke,« je pogumno lagal Stephan. »Ampak jih nočeva. Vsaj zaenkrat ne.« »Tako je,« sem rekla, samo da sem nekaj zinila. Strinjala sva se, da nisva ustvarjena za otroke. In otroci ne za naju. »Oho,« je zinil Eberhard. Vedno je lahko zelo sproščeno poslušal nedeljski družinski prepir; imel je srečo, da se ­Fritz ni spravil nanj. V udobni službici pri velikem izdelovalcu – 30 –

avtomobilov (istem, pri katerem je Fritz do upokojitve zasedal drugi najvišji položaj) ni zaslužil le kopico denarja, temveč je ob tem našel še čas, da je ženi na dve do tri leta naredil otroka. Kot vsako nedeljo sem si zaželela gumijasto kladivo, da bi ga treščila z njim. Ali pa kij za baseball ali nabito puš­ ko ... »Neumnost,« je zavpil Fritz in ob tem s pestjo udaril po mizi, da so kavne skodelice kar zarožljale. »To je vendar prekleta neumnost! Vsaka ženska si želi otroke in vsak moš­ki potrebuje potomstvo! Prekleto, nimata jih samo zaradi tega, ker ne prideta do tega. Zakaj ne? Ker sta se popolnoma napačno lotila zadeve. Kako klavrno! Dva moška, skoraj pri štiridesetih in brez otrok in do vratu zadolžena! Eden na grobove sadi rožice, drugi pa za miloščino intervjuva gasilce! Temu pravim preklemansko bedno življenje!« »Preklemansko se ne sme govoriti,« ga je opomnil Till. »Prav imaš, Till,« ga je pohvalila Katinka. »Preklemansko prav,« je zamomljala Evelyn. »Otroci, pojdite se gugat,« je ukazal Fritz. Najmanj še dobre pol ure je hotel nemoteno grdo govoriti, preklinjati, kritizirati in žaliti. Potem smo po navadi spili še kavo, govorili o vremenu in se nato odpravili domov. Do naslednje nedelje. A kot sem že rekla: človek se vsega navadi. Najbrž ste že opazili, da v tej družini ne poteka vse normalno. Večkrat se mi je vse skupaj zazdelo kot cenena televizijska nadaljevanka. Četudi nismo bili kot v Dallasu, pa Gaertnerjevi nismo dosti zaostajali za Ewingovimi.

– 31 –

Tatataaa tatataaa – Gaertnerjevi – družina za umret. V glav­ nih vlogah: Fritz Gaertner, stari družinski tiran, Oliver, njegov starejši sin, ki dela na televiziji in je poročen s sestro dvojčico Jennifer Aniston, mlajši brat Stephan, ki je lastnik vrtnarije in ima ženo, ki je videti kot cvetača, v stranskih vlogah pa Katinka, mlajša, plodna sestra in njen soprog, čigar trebuh je videti, kot bi bil napolnjen s tre­ mi blazinami. Danes si oglejte: Nedeljski zajtrk. Se bo stari Fritz tokrat ponovno popolnoma nemogoče vedel in postal še bolj nepriljub­ ljen, kakor je že? Se bosta sinova kot vedno molče pustila zmerja­ ti? Bo Katinki vendarle uspelo povedati vročo novico? In …, ali bo Eberhard živ vstal od zajtrkovalne mize, čeprav večina protagonistov že leta resno goji morilske namene? Pustite se presenetiti, ko bo da­ nes spet na sporedu uspešna nanizanka: Gaertnerjevi – družina za znoret!

Lea in Till sta takoj poskočila. Nista rada poslušala dedkovega grdega govorjenja.

Fritz je pokazal na Jana, ki je tičal v otroškem stolčku. »Tale mora tudi proč,« je ukazal.

Eberhard je poslušno potegnil Jana s stola. »In ne pozabi: če se boš tepel, bom jaz tebe,« ga je opomnil. Jan je pokimal in odkoracal za drugima dvema.

Z zadovoljnim ohanjem je Eberhard sedel nazaj na stol.

Manjkalo je le še, da bi si pomel debele dlani. »Kje smo ostali?« »Ah,« je rekel Fritz z zaničljivim gibom. »Rad bi vedel, čemu sem kaznovan, da imam za sinova dve taki izgubi. Ko – 32 –

sem bil vajinih let ...« Začel se je običajen razvlečen monolog o Fritzevem uspehu v časih gospodarskega čudeža. Od knjigovodskega vajenca do vodje podjetja. »Imava lepe novice,« je še enkrat poskusila Katinka, ko je Fritz umolknil, globoko zavzdihnil, in ji tokrat, končno, dovolil povedati. Prav sijoče in bedasto se je nasmehnila. »Naša vrstna hiška bo kmalu premajhna, ne, Ebi ...« No, pa ji je uspelo, da je izustila veliko presenečenje. Od olajšanja sem zavzdihnila. »Sem si kar mislil,« je malce zmeden rekel Fritz in udaril Eberharda po ramenih. »Zelo dobro, fant moj.« »Hja, tisti, ki počiva, zarjavi,« je bil ponosen Eberhard. ­»V bajti bomo res na tesnem. A bo že šlo.« »Najbrž bova zidala,« je pomenljivo povedala Katinka. Ja, če bosta res, najbolje graščino s šestimi sobami samo za otroke. Ali osmimi. Kdor počiva, zarjavi ... »Iskrene čestitke,« je rekel Stephan prav nič navdušeno.

Ampak oplodilni reaktor je vseeno sijal, kot lahko sije le jedrska centrala, in nas vse pričakujoče gledal. »Tudi od mene,« sem ji čestitala in se prisilila k nasmešku. »Pridružujem se,« se je oglasil Oliver.

Evelyn pa ni sodelovala. Namesto: »Iskrene čestitke,« je rekla: »Ta teden sem dala odpoved.« V hipu smo vsi pozabili na nerojeno tisto številka štiri. »Kaj?« so v en glas zavpili Katinka, Stephan in Fritz. »Saj ni mogoče,« je zinil Eberhard.

– 33 –

»Čemu le?« je bruhnilo iz mene. »Svojo službo si zmeraj imela zelo rada. In zaslužila si res veliko cvenka.« Osupljivo veliko. Zavidljivo veliko. »Halo,« je rekel Eberhard.

Zavladala je neprijetna tišina. »Služba je zelo stresna,« je poskušal pojasniti Oliver. »Neurejen delovni čas, ob koncu tedna zelo pogosto sejmi ...« »Večkrat ves dan nisem nič jedla in preveč sem kadila,« ga je dopolnila Evelyn. »Pravzaprav je zelo nezdravo biti poslovna ženska. Pa še prav nič ugodno za spočetje otroka. Hočem reči, kako naj zanosim, če vse plodne dneve zabijem v pisarni ali na kakšnem sejmu v Londonu?« »Vsekakor ne z Oliverjem,« je zamomljal Stephan, a tega ni slišal nihče razen mene. »Drži,« se je strinjala Katinka. »Čeprav je mene treba le pogledati in že sem noseča, drži, Ebi? Vseeno, koliko dela imam ...« »Ja, ampak ...« sem začela in znova umolknila.

Tast se je odkašljal, očitno je tudi njemu zmanjkalo besed. »Že skoraj leto dni se trudiva,« je pojasnil Oliver. »Čeprav sva oba zdrava, ne uspe. Ginekologinja pravi, da zaradi stresa.« »Zato sem dala odpoved,« je dodala Evelyn. »Ja, ampak,« sem spet rekla. »Potem je s tvojo superslužbo v podjetju konec. Nisi mogla dobiti manj stresne? Morda samo za polovičen delovni čas? Hočem reči, tako ne boš imela priznanega porodniškega dopusta ...« Evelyn se je igrala s cigaretnico. »Hja, nisem polovičarka.

Ne bi mogla gledati, kako nekdo drug opravlja moje delo, – 34 –

ne, to ne bi bilo zame. Ko bo otrok iz najhujšega, bom seveda spet začela delati.« »To ne more biti res!« Končno se je Fritzu vrnil glas. »Kako, hudiča, boš s svojim smešnim zaslužkom skrbel za ženo in otroka, Oliver? In, kako, hudiča, nameravata plačevati mesečni obrok za vajin luksuzni avto in odločno predrago snobovsko stanovanje z gromozansko teraso?« »Ne razumem te, očka. Vedno se pritožuješ, ker nimava otrok, zdaj pa, ko počneva, kar si želiš, pa spet nisi zadovoljen.« Fritzev obraz je od besa temno rdeče zaripel. »Zmeraj sem govoril, da vaju bo ta popolnoma zgrešena luksuzna naložba pogubila. Človek vendar ne more imeti otrok, če je do vratu zadolžen. Opozoril sem vaju!« Ja, ja, res je. »Zdaj sta se priplazila in me hočeta prositi za denar!« je še jezno dodal.

V zimskem vrtu je zavel skupinsko ogorčen vzdih. Tole je šlo pa predaleč. Kot da bi si kdo drznil prositi Fritza za denar!!! Sploh za kar koli. Hočem reči, človek je svojim otrokom za rojstni dan podarjal nogavice! Kupil je zavitek s tremi pari in ga pravično razdelil med sinova in zeta. In ob božiču je sam zavil uro, ki jo je na bencinski črpalki dobil kot nagrado za trideset zbranih točk.

Oliver je bil za delček sekunde videti, ko da bo – najbrž zaradi spomina na vse to – bruhnil v jok. Nato je zelo hladno izjavil: »Brez skrbi, bova že zmogla.« – 35 –

Vprašanje je bilo le: kako. Penthouse, ki sta ga lani kupila z Evelyn, je bil prav tako drag kot najina vrtnarija. Enaka vsota za sto štirideset kvadratnih metrov kot za štirinajst tisoč. Jaz sem bila prepričana, da je bila najina naložba boljša, ampak Fritzu sta se obe zdeli slaboumni. »V računstvu si bil vedno zanič, moj ljubi sin,« je rekel in predirno gledal Oliverja. »Če od zdaj tvoja žena ne bo več bruhala in srala zlata, potem ni več daleč do razdedinjenja, to vama je najbrž jasno.« »Ljubše bi mi bilo, da ne bi omenjali moje prebave,« je suho pristavila Evelyn. »Naj človek počne kar koli, tebi ni nikoli prav,« je Oliver očital Fritzu, ampak ta je še kar nadaljeval. »Res misliš, da moram še naprej gledati, kako si uničujeta življenje? Kako rineta k vragu? Že leta govorim in govorim, a me nihče ne posluša. Bog ve, dopustil sem, da delata napake, ker naj bi bila odrasla, dovolil sem, da sta z odprtimi očmi rinila v nesrečo in delala neumnost za neumnostjo, ampak zdaj je konec tega! Enkrat za vselej konec! Zdaj bom vzel stvari v svoje roke!« Po tem izbruhu je zavladal osupljiv molk. Vzravnala sem se. Takega preobrata pri družinskem prepiru še ni bilo. »Kaj naj to pomeni?« je naposled vprašal Oliver. »To pomeni, da je zdaj konec heca,« je oznanil Fritz in bilo nam je jasno prav toliko kot prej. »In kaj natanko hočeš reči s tem?« je zanimalo Stephana. V njegovem glasu sta se mešala strah in upanje.

– 36 –

Fritz se je razburil: »Vsa ta leta vama nisem dal denarja, ker sem natanko vedel, da bi ga porabila za neumnosti. In ker menim, da mora pravi moški znati poskrbeti sam zase.

Mislim, da bi bil zdaj pod določenimi pogoji pripravljen spremeniti to stališče. Če prav razumem, bi vsem prišlo prav nekaj mojega denarja, ne?« Vsi smo zadržali dih. Fritz bi prav tako lahko vrgel na mizo ročno bombo. Oliver in Stephan sta se nemirno spogledala, prav tako tudi Evelyn in jaz. Je bila to past? Je bilo to sploh vprašanje?

Samo Eberhard je kot vedno poznal pravi odgovor. »Oho,« je zinil. »Moja malenkost bi lahko rekla, da od viška glava ne boli.« Fritz je zavzdihnil. Nato je odločno vstal. »Fanta, za menoj. Nekaj se moramo pomeniti.« Stephan in Oliver sta se znova nemirno spogledala, toda tast se je že odpravil k vratom. »Pridita že, pomembno je. Ne, ne, ti pa ostani, kar sedi, Eberhard.« Eberhard je malce užaljeno in zaskrbljeno zdrsnil nazaj na dobro oblazinjeno zadnjo plat, Stephan in Oliver pa sta sledila očetu iz zimskega vrta v posvečeni kraj – njegovo delovno sobo.

Fritz je odločno zaloputnil vrata za seboj.

– 37 –

3 . P O G LAV J E

Katinka, Eberhard, Evelyn in jaz smo ostali sami – osupli in razburjeni. »Življenje je težko, ampak krivično,« je užaljeno zinil Eberhard. »Za kaj pa sploh gre?« me je zanimalo. »Za denar, jasno,« je rekla Katinka. »Pa še kaj,« je menila Evelyn. »Nikoli ga ne bo dal, on že ne.« Strinjala sem se z njo. »Nič ni nemogoče – Toyota!« je zakrakal Eberhard.

Vsekakor pa je bila misel mamljiva. In Savel se je vendar spreobrnil v Pavla, kar je res, je res. »Moja malenkost bi lahko bila zraven,« je izjavil Eberhard. »Saj ne zahtevam preveč.« »Drži,« mu je pritrdila Katinka in prek spodnje ustnice, med žvečenjem, poškilila v smeri proti delovni sobi. »Če bi kdo moral biti zraven, potem ti. Navsezadnje si ti edini, ki zna ravnati z denarjem. Pri naju denar ne bi kar tako preprosto poniknil v temno luknjo dolga, temveč bi se smiselno obrnil.« Ob misli na šest do osem otroških sob v novi hiši se ji je obraz znova zjasnil. »Kako se je očka razveselil! Mislim, da nama ni – 38 –

treba skrbeti, da bi potegnila kratko, Ebi. Navsezadnje ni jezen na naju. Najbrž jih bo fantoma le pošteno napel.« »Hm, hm,« je zahmal Eberhard. »Služba je služba, družba pa družba.« »Kaj?« sem vprašala. »Večkrat se zares vprašam, kako ti je uspelo narediti kariero,« je zanimalo Evelyn. »Za uspeh se človek spoti,« je povedal Eberhard. »Potiš se pa res,« se je strinjala Evelyn. »Kaj meniš o deodorantu? Ne bi bilo slabo, če bi ga uporabljal.« »Saj ga uporablja,« se je vmešala Katinka. »Samo ne vzdrži dolgo, ker njegove znojnice močno delajo. V bistvu je to celo zdravo.« »Vohamo,« je rekla Evelyn. »Deo, peljiva se v Lodž,« je zapel Eberhard odlomek iz stare popevke. »Zdi se mi, da ima nekdo tiste dneve ... Oho, danes si pa zares nataknjena, draga moja svakinja.« Evelyn je v pesti stisnila nož in nevarno poblisnila z očmi. »Raje zamenjajmo temo,« je predlagala Katinka. Hvalež­ no sem se ji nasmehnila.

Evelyn je sputila nož iz roke, si prižgala cigareto in globoko vdihnila dim. Katinka jo je kritično gledala, vendar je veljalo nepisano pravilo, da se v zimskem vrtu kadi – četudi se drugod v hiši ni smelo – ne glede na to, ali je kdo noseč ali ne. »Moji malenkosti se zdi cigaretni smrad precej bolj neprijeten kakor vonj po znoju,« je zinil Eberhard.

– 39 –

Ojoj, le kako Katinka vzdrži ob tem moškem? »Nikotin zmanjšuje plodnost,« je rekla ostro. »Dokazano.« »Potem pa ne razumem, zakaj že pred časom nisi začela verižno kaditi,« ji je strupeno vrnila Evelyn.

Eberhard se je odhrkal. »Ali sta gledali v ponedeljek?« se je vrnil k svoji najljubši temi.

Evelyn je zavila z očmi proti meni. Nadela sem si brezbrižen izraz. Spet se je začelo! Eberhardov in Katinkin edini konjiček in prostočasna dejavnost je bilo, poleg delanja in reje otrok, kot že omenjeno, gledanje televizije. Njegova in Katinkina najljubša oddaja je bila Lepo je biti milijonar z voditeljem Güntherjem Jauchom. Vsako nedeljo po družinskem prepiru sta se izčrpno navduševala nad – po njunem mnenju –­povsem nerazgledanimi tekmovalci. »Sta gledali ta teden?« je zanimalo Eberharda. »Ko tip ni vedel, kaj je replicirati?« Odkimala sem. Nisem videla. Žal. Drugače bi vsaj vedela, kaj ta beseda pomeni.

Evelyn je potegnila cigareto. »Bog ve, da imam zvečer kaj pametnejšega početi kot pa buljiti v televizor,« je rekla. »Nisem tega že omenila?« »Škoda. Kajti spet je bilo zelo mučno. Replicirati, lepo te prosim,« je nadaljeval Eberhard. »Ampak tipčku se niti sanjalo ni.« Katinka je bila še vedno pretresena. »Uboga Nemčija, uboga Nemčija,« je stokala.

Nekaj časa je zavladal vsesplošen moreč molk.

– 40 –

Ozrla sem se okoli in prišla do zaključka, da vsi razen mene poznajo to besedo in obžalujejo Nemčijo, ker obstajajo ljudje, ki te neumne besede sploh še niso slišali. »No ja,« sem naposled rekla, da bi malo sprostila napeto ozračje. »Saj se ne spoznajo vsi na glasbo.« Vsi so se osuplo ozrli vame. »Kaj?« je ostro vprašala Katinka. »Samo hecala sem se,« sem zamomljala.

Toda Katinka mi ni verjela. »Ne reci, da tudi ti ne poznaš besede.« »Seveda jo,« sem se pošalila. »Saj sem včeraj vendar ves dan replicirala mlade begonije. Ogromno dela, vam povem.« Katinka je žal že zavohala kri. »Nee, resno, zdaj pa povej, kaj to pomeni.« »Našteti mi moraš štiri odgovore,« sem rekla in se tako rekoč norčevala iz življenja. »To vendar ne more biti res,« se je zgražala Katinka. »Res ne veš.« »Ja, in?« sem se šibko branila. »Tega ne replicira nihče.« *

*

*

Minilo je skoraj pol ure, preden sta se Stephan in Oliver vrnila iz delovne sobe. Pozorno sem ju pogledala, vendar nista bila videti kot kdo, ki je na lotu pravkar zadel sedmico.

Nista bila videti niti kot kdo, ki ima štiri pravilne številke in dodatno. Škoda!

– 41 –

»Greva, Oli?« je kratko rekel Stephan.

Takoj sem vstala, preden bi Eberhard in Katinka ugotovila, da sploh ne vem, kateri je največji zahodnofrizijski otok.

(Daj no, Olivia, saj je to vprašanje samo za 200 evrov.) »Samo tvojemu očetu rečem na svidenje.« »Ni treba,« je rekel Oliver odsekano. »Za nekaj časa je šel počivat.« »Že zdaj?« je zaskrbelo Katinko. »Saj je šele pol dvanajstih.

Menda ne bo zbolel.« Stephan je zapihal: »Ne skrbi, sestrica. Dočakal bo sto let.« Ni bilo slišati, da se tega zelo veseli. »Daj, Oli, doma naju čaka delo.« Evelyn in Oliver sta odšla hkrati z nama. Brez slabe vesti sem prepustila razmetano zajtrkovalno mizo Katinki in Eberhardu, saj sta me pametnjakarja preveč razjezila s svojim butastim Milijonarjem. Katinka je zaklicala za menoj nekaj, kar je bilo slišati kot »uboga tepka«, Eberhard pa svoj obvezni »čav in av«. »Kaj tako skrivnostnega vama je imel povedati Fritz?« sem vprašala na dovozu. »Koliko se bo stegnil?« Nepotrebno je dodati, da me je razganjalo od radovednosti.

Ampak ne Oliver ne Stephan nista odgovorila. »Staremu bi bilo treba odvzeti opravilno sposobnost,« je zagodel Stephan, Oliver pa je zamomljal: »Nevrotični stari despot. Povsem usekan je.« »Povejta kaj novega,« je pripomnila Evelyn. »Bo pljunil denar ali ne?« me je zanimalo.

– 42 –

»Ja in ne,« je odvrnil Stephan, Oliver pa dodal: »Kakor se vzame,« in vstopil v sijoč srebrn Z4. Evelyn je sedla na sovoz­ nikovo stran in se v slovo obrnila k nama s posebej spačenim obrazom – kot pri zobobolu in vrtanju brez injekcije. Kljub vsemu je medlo pomahala. Malce privoščljivo sem ji odmahala, ko se mi je posvetilo, da bosta morala avto prodati, ker nima prostora za otroški sedež, če bosta dobila otroka. Zagotovo jima bo počilo srce. »Zdaj pa že zini,« sem rekla, ko sva sedela v najinem obtolčenem kombiju, zaradi katerega, to je jasno, nama ne bo nikoli počilo srce. »Kaj je rekel Fritz?« Stephan je besno zagnal motor. »Da ga je sram zaradi naju, da sva popolni izgubi, da ne znava ravnati z denarjem, da za nič in za nikogar nimava občutka ... in tako naprej.« »Ja, ja,« sem bila nestrpna. »Saj vedno goni isto. Ampak, zakaj vama je tokrat hotel to povedati za zaprtimi vrati? Gotovo ima kaj za bregom.« Stephan je nekaj trenutkov molčal, medtem ko je vzvrat­ no zapeljal z dovoza. »Ker je zloben, obseden star tiran,« je nato dodal. »To vendar ni nič novega. Prosim, glej na cesto! Novo je le, da bi se končno ločil od dela denarja. In če vprašaš mene: Takoj bi ga vzela. Nobenih pomislekov ne bi imela.« »Ja, misliš, da jih imam jaz?« je zavpil Stephan in zadnji hip ostro zavrl pred rdečim semaforjem. »Če bi se vsaj enkrat na svoja stara leta izkazal velikodušnega, bi bil jaz zadnji, ki bi ga pri tem oviral, res mi lahko verjameš. Popolnoma sem – 43 –

prepričan, da mora oče sinovom dati nekaj svojega bogastva.

Vendar ta človek še nikoli v svojem življenju ni česa dal, ne da bi za to zahteval povračilo.« Moja radovednost je medtem dosegla vrelišče. »Kaj pa zahteva?« sem zasoplo vprašala, medtem ko mi je začela domišljija burno delovati. »Verjemi mi, da ne bi rada zvedela,« me je zavrnil Stephan. »Seveda bi,« sem ugovarjala. Pa še kako me je zanimalo.

Ampak Stephan je le zastokal in moreče molčal. Šele pri naslednjem semaforju (v tem času sem si skoraj do krvi zgrizla spodnjo ustnico) je rekel: »Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti je: Kaj vse bi naredili za denar? Kako daleč bi šli?« »Odvisno od tega, za koliko denarja gre,« sem odvrnila. »Zdaj je že zelena.« Stephan je speljal, da so zacvilile gume. »Dovolj, da bi poravnala dolgove, obnovila hišo in celo opravila še nekaj nujno potrebnih stvari,« je povedal malce hrepeneče. »Oh,« sem rekla. »No, za to bi naredila skoraj vse.« Stephan me je zelo pomenljivo pogledal. Zgroženo? Zaničevalno? Občudujoče? Nisem vedela. »Kaj meniš s tem skoraj vse?« je vprašal. »Saj se pogovarjava teoretično, ne?« Stephan je prikimal. »No prav,« sem začela z vnemo kot nekdo, ki je že velikokrat razmišljal o tej temi. Bodimo iskreni, to menda počne vsak, ne? »Ledvico bi že darovala, vsekakor pa le nekomu, ki jo potrebuje, ne pa kar tako za zabavo. Roke, na primer, te – 44 –

pa že ne bi dala. Če dobro pomislim, tudi prsta ne. Nobenega telesnega dela, ki se vidi. In nobenega, ki ga sama potrebujem. Prav tako ne bi nikogar ubila, tudi Eberharda ne, to bi bilo preveč tvegano, če niti ne upoštevam moralnega vidika.

Hočem reči, kaj mi bo denar, če bom do smrti v zaporu?« Umolknila sem. »Bi ti moril za denar?« »Samo očeta,« je priznal Stephan. »Kar bi seveda rešilo celo kopico težav,« sem se strinjala. »Pravzaprav vse, če dobro pomislim.« »Samo šalil sem se, Olivia!« je siknil Stephan. Vedno je bil zelo prizadet, če se nisem smejala njegovim šalam. »Tudi jaz sem se,« sem rekla. »Prav dobro veš, da imam v bistvu tvojega očeta zelo rada. No, vsekakor do določene meje.« Laž mi je šla težko z jezika. Zato sem že čez hip dodala: »Ah, vsekakor se mi ne zdi tako grozen, da bi ga kar ubila.« »Drugače pa bi naredila vse, samo da bi prišla do njegovega denarja?« Predirno me je pogledal. »Zakaj jaz? Sicer pa je tebe poklical k sebi.« »Ja, kdo pa pravi, da nismo govorili tudi o tebi?« O meni? Seveda se mi je takoj posvetilo, kaj je Fritz izjavil o mojih prsih takrat na poroki, ko je spil preveč šampanjca.

Balkoni, ena a grajeni in tako naprej. Čutila sem, kako se mi je povesila brada. »Kaj? Kot v Ne­ spodobnem povabilu?« Desetinko sekunde sem razmišljala, nato pa odkimala. »Ne, ne, pozabi. Fritz pa res ni Robert Redford.« »In ti nisi Demi Moore, Oli Poli,« je rekel Stephan in prav tako odkimal. »Ampak dobro, da vem, da bi pri Robertu – 45 –

Redfordu premislila!« Avto je besno poskočil. »Kot da bi moj oče sploh kaj hotel od tebe! Ne verjamem, da je sploh kdaj imel spolno življenje. Prebujno domišljijo imaš. Lepo bi bilo, če bi bila stvar tako preprosta!« Bila sem užaljena. »Hočeš reči, da nisem njegov tip? Ampak ti si vendar rekel ...« »Pozabi. Moj oče je podel starec. Nobenega veselja nimam, da bi dovolil, da mene in mojo ženo premika sem in tja kot lutki. Tudi za milijon evrov ne.« »Milijon evrov?!« sem vzkliknila. »Je govor o milijonu evrov? Zdaj pa že enkrat povej, kaj hoče za ta denar?« »Pozabi,« je ponovil Stephan in zavil na dovoz k najini vrt­nariji.

Razumljivo, da me je razganjalo od radovednosti in prav rada bi iz Stephana izvlekla resnico. Vendar sem iz izkušnje vedela, da vrtanje sploh ne bo pomagalo. Bolj ko bom sitnarila, bolj se bo zaprl vase – iz samega veselja, da me jezi. V bistvu je bil besen na očeta, ampak namesto tega se bo znesel nad mano, to sem že vedela. Če sem hotela zvedeti, kaj je predlagal Fritz, sem morala uporabiti najbolj preprosto zvijačo. »Prav imaš,« sem rekla kolikor mogoče prijazno. »Najbolje, da na vse skupaj pozabiva. Vseeno, koliko denarja je Fritz ponudil, in ne glede na to, kakšne so njegove zahteve: Midva nisva na prodaj.« »Drži,« se je strinjal Stephan, vendar ni zvenel preveč prepričljivo.

– 46 –

4 . P O G LAV J E

»Vsak ima svoj križ!« je vedno pravila moja rejnica in: »Pri vsaki hiši so težave.« Moje križe in težave je ob dopoldnevih od ponedeljka do petka vsekakor utelešala Petra Schmidtke, stara dvaintrideset let in po naravi hudobna. »Ah, ti ljubi bog, le kaj je s tvojimi podočnjaki? Veliki so kot polne vrečke,« me je danes pozdravila. Dopoldne je prihajala delat v vrtnarijo, in dejstvo, da sem bila njena šefinja, ona pa moja uslužbenka, je ni niti najmanj oviralo, da me ne bi bila žalila. Sama žal nisem premogla dovolj vodstvenih lastnosti, da bi ji to preprečila. Ja, po pravici povedano, nisem imela niti toliko poguma, da bi jo bila sploh opomnila na njen neprimerni ton. Že na samem začetku si je brez pojasnila vzela pravico, da me je tikala, medtem ko je Stephana še vedno zelo vljudno vikala. Kljub vsemu mi je nekako uspelo, da sem jo tudi jaz tikala in ko so naju slišale stranke, so zagotovo menile, da sva stari prijateljici, med katerima se je razvil malce zbadljiv občevalni ton. »Ah, zapri že usta, ti umetno zapečena podlasica,« bi ji prav rada rekla, vendar sem namesto tega raje zamrmrala nekaj o preobčutljivosti na cvetni prah in o tem, da sem slabo – 47 –

spala. Sicer pa sem bila zelo presenečena, da sem sploh kaj spala. Stalo me je neznansko veliko samoobladovanja, da s Stephanom nisem več razpravljala o Fritzu in njegovi – nedvomno – nemoralni ponudbi. Še v postelji nisem mogla razmišljati o ničemer drugem. Je Fritz res nameraval dati milijon evrov? In kaj bo za to zahteval? Dlje ko sem si razbijala glavo, bolj sem dvomila o tem, da bi prostovoljno darovala ledvico.

Kaj če bi mi nenadoma odpovedala preostala ledvica?

A milijon evrov je bilo zares veliko denarja. Toliko denarja, da bi rešila kar precej težav. Če bi ga imela.

Stephan je vstal že pred mano in se odpeljal na veletržnico. Do pol desete ga ne bo nazaj. Potem bom pa že iztisnila resnico iz njega.

Trikrat zapored sem kihnila. »Prav grozna si,« je ugotovila Petra in obraz se je škodoželjno razpotegnil. »Tudi ti,« bi ji prav rada rekla, vendar je šlo za stvar okusa.

Veliko ljudem, zlasti moškim, so bili očitno všeč krompirčkast privihan nosek, skupaj stisnjene nebesno modre oči in rahlo sesljajoč punčkast glas. »Takšen podlasičast obraz pri moških zbudi posebne nagone,« mi je pojasnila prijateljica Elisabeth. »Po eni strani bi radi obvarovali ljubko živalco, po drugi pa bi jo prav radi nategnili.« Elisabeth je že morala vedeti, kajti moški, s katerim se je skoraj poročila, se je tik pred poroko zapletel s pripravnico z obrazom podlasice. K sreči je to še pravočasno odkrila in pred – 48 –

oltarjem rekla ne. (Drugače je bila to najboljša poroka, na kateri sem sploh kdaj bila. Morali bi videti ženinov obraz!) Tudi naslednja Elisabethina zveza z uradnikom, navdušenim nad deskanjem, je propadla zaradi podlasice s privihanim nosom.

Zdaj je bila izkušena ženska, mati samohranilka štiriletnega sina in samooklicana strokovnjakinja za podlasice. Takoj ko je videla Petro, mi je svetovala, naj se je pod nujno znebim. »Zlasti, ker je zares neverjetno nesramna do tebe,« je rekla. »Z vsemi ženskami je takšna,« sem odgovorila po resnici. »Vrzi jo na cesto,« je le ponovila Elisabeth. »Ženske njene vrste imajo samo eno zabavo: drugim ženskam prevzemati moške. Tako hranijo svoj ego.« Ampak to se mi je vseeno zdelo pretirano. Že mogoče, da je Petro Stephan zares zanimal, a ona zagotovo ni bila njegov tip. Njemu so všeč elegantne, uglajene in po denarju dišeče ženske – se pravi pravo Petrino nasprotje.

In tudi moje.

Da Petra razen speljevanja moških drugim ženskam ni imela druge zabave, že ni moglo držati. Imela je hišo, moža, dva majhna otroka in neznansko veliko časa je zabila v solariju. Poleg tega je v prostem času neizmerno rada čistila.

Stephan je zaposlil Petro, ne da bi me prej vprašal za mnenje, med drugim zato, ker po lastnih navedbah ni prenesla pogleda na prah in ga je takoj pobrisala. »Kadar ne bo strank, bo čistila prodajalno,« je skušal svojo odločitev utemeljiti Stephan. »Tako bova prihranila denar za čistilko.« – 49 –

Prav res: odkar je pri naju delala Petra, se je prodajalna kar bleščala. Na pultu ni bilo mogoče opaziti niti prstnega odtisa.

Zato pa je močno dišalo po protibakterijskem čistilu, s katerim je preganjala prah.

Kljub temu se nisem povsem strinjala s Stephanovo izbiro.

Seveda sva potrebovala nekoga za prodajo, vendar bi to lahko bil kdo, ki se spozna na rože. Oziroma ki bi si bil občasno pripravljen umazati roke. »Za to imava vendar Kabulkeja,« je rekel Stephan in s tem mislil na čilega upokojenca, ki je dnevno prihajal v vrtnarijo in poprijel za vsako delo. »Najpomembnejše je, da zna dobro prodajati. In zelo očarljiva je s strankami, to pa že moraš priznati.« »Z moškimi strankami, ja,« sem zagodrnjala. Petra je preprosto znala omehčati vse moške. Sumila sem, da nekateri sploh niso prihajali po begonije, temveč le zaradi nje. Dolge svetle lase je večinoma imela spete v nagajivo kitko, sesljala je (namenoma) in govorila z otroškim glaskom. Nasprotje tega so bile njene ustnice – zaradi temno rožnatega bleščila kot navlažene –, in njen izrez, globlji kot Veliki kanjon. Za dopolnitev videza pohotne šolarke je nosila tesno oprijete oblekice iz oddelka za najstnice kot dokaz, kako udobno in privlačno se počuti v svojem telesu. V to ji ni bilo treba vložiti veliko truda, vsaj do pasu ne, kajti bila je tako vitka, da si jo lahko prijel okrog pasu s sklenjenima rokama, imela je majhne jedre prsi in zavidanja vreden raven trebuh, in to kljub temu, da je imela za seboj že dve nosečnosti. Zakaj je preostanek telesa – 50 –

poudarjala s tesno oprijetimi kavbojkami in minikrili, je bila uganka, kajti zadnjico je imela plosko kot Nizozemska in prav tako široko, njene noge so bile sicer »noro dolge in vitke«, kar je vedno znova poudarjala, ampak prav tako tudi noro krive.

Ko jih je dala skupaj, bi ji vmes zlahka zapeljala samokolnica.

Kot je znano, pa tisti, ki ima noge na x in sedi v rastlinjaku (kot jaz), ne sme pljuvati po nekom, ki ima noge na o. »Vem, da sem videti grozno,« sem zato zlovoljno rekla in znova kihnila. »Danes morava zasaditi štirinajst balkonskih korit. Okoli poldneva pridejo ponje.« »Če bi bila na tvojem mestu, bi to delala zunaj.« Brez dvoma, Petra ni hotela prevzeti takega dela. »Tako boš dobila vsaj malce barve. Na tvojem mestu bi namenila malce denarja za solarij. Lepo zagorele so tudi maščobne blazinice videti precej manj neokusne.« »Če jih bom kdaj dobila, se bom najbrž tudi jaz odpravila v solarij,« sem ji vrnila, ostreje, kot sem nameravala. Nisem bila debela, imela sem le velike prsi. Le zakaj ni nihče opazil razlike? »Morda bodo takrat že imeli naprave, ki ne bodo povzročale ne gub ne kožnega raka!« K sreči je prav v tistem trenutku vstopil prvi kupec in medtem ko mu je Petra predajala paleto rahlo venečih rožnatih begonij, sem se v tretjem rastlinjaku lotila presajanja balkonskih korit. Delu sem se z veseljem posvetila, saj sem imela popolnoma proste roke pri ustvarjanju. Veselo sem si brundala predse, če se že nisem pogovarjala z rožami. Ja, ja, vem, kaj bi radi rekli, ampak obstaja cela kopica resnih raziskav o – 51 –

tem, da rastline, s katerimi se ljubeznivo pogovarjate, lepše uspevajo. Menila sem, da ne more škoditi, če jim malce polaskam in jim razložim, kaj nameravam z njimi. Dokler rastline niso odgovarjale, tudi nisem dvomila o svoji pameti, kot je Stephan. Rekel je, da je zelo neumno pogovarjati se z rastlinami. Pri tem je bil on še bolj neumen, kajti ni se pogovarjal le s svojim avtom (»Poskoči že, ti neumna kripa.«), temveč tudi s svojimi modricami. Prejšnji teden se je v kopalnici sklonil nad golen in govoril modrici. »No, od kod si se pa ti vzela?« je začel. »Sploh se ne spom­ nim, da bi se kam udaril. Misliš, da bi moral k zdravniku?« Temu sem se lahko le smejala. Če bi jaz letala za vsako modrico k zdravniku, ne bi imela časa za nič drugega. Stephan pa je menil, da je pri meni povsem drugače, saj sem se stalno v nekaj zaletavala. Nasprotno pa se je njegova modrica pojavila, ne da bi se kam udaril, in to je bilo zaskrbljujoče. Še več kot to. Stephan se je prijel za grlo. »Že nekaj časa je tako zategnjeno,« je izjavil z mrliškim glasom. Nekaj je narobe z njegovimi bezgavkami. In modrica, ki se je pojavila kar tako, je gotovo znamenje hudo nepravilnega delovanja telesa. Začetek konca tako rekoč. K sreči je zdravnik, ki mu je naslednjega dne pokazal modrico, dejal, da je edino, kar nepravilno deluje v Stephanovem telesu, njegov spomin, ker ne ve, kdaj in kako je modrico dobil. Namesto da bi mu odleglo, ker se je ognil smrti, si je Stephan delal skrbi, da ima morda Alzheimerjevo bolezen. Torej vas vprašam: Kateri od naju je bil bolj trčen? On ali jaz?

– 52 –

Korita za rože so bila prelepa in stranke, ki so prišle proti koncu dopoldneva, so bile polne hvale. Petra je medtem prodajala begonije in vodenke kot vroče žemljice, Stephan, ki je pripeljal nove palete, se je zmagoslavno nasmehnil. »Glej, bajsika, prišli bomo na svoj račun. Strankam dajemo, kar želijo! In to so šele begonije.« Na hitro me je prisrčno poljubil in izginil v pisarno. »Potem bi rada še druge stranke,« sem zasitnarila za njim.

Seveda se mi je očitno izmaknil, da mu ni bilo treba govoriti o Fritzu in denarju. Prepričana sem bila, da ni razmišljal o ničemer drugem in da ga je žgalo, da bi mi končno le povedal.

Premišljevala sem, ali naj pokličem Elisabeth in jo vprašam za nasvet, vendar ji za zdaj še nisem imela povedati nič otipljivega. Sicer sem si lahko mislila, kaj bi mi svetovala Elisabeth.

Zanjo denar ni bil tako pomemben, ampak tudi ni imela tako velikih dolgov. In nova hiša, ki si jo je delila s prav tako samohranilsko prijateljico, ni bila niti malo potrebna obnove. Ne, bala sem se, da bi se Elisabeth odrekla milijonu, če bi imela takega moškega, kot je Stephan. Četrt čez dvanajsto si je Petra vrgla na ramo torbico. Imela je najino privolitev, da prej gre, da lahko pravočasno pride po otroka v vrtec. Otroka sta bilo Timo in Nico in sta bila podobna pravim malim podlasicam. Ampak pri otrocih je tak­šen videz zares ljubek. Kadar sta bila prehlajena ali pa je bil vrtec zaprt, ju je Petra pripeljala s seboj na delo. Smela sta sedeti v pisarni in neskončno dolgo gledati risanke o mojstru Mihu. Na začetku sem ju skušala pritegniti k vrtnarjenju (kar se tega tiče, – 53 –

imam očitno misijonarsko žilico), zalivanju rož, presajanju, sejanju – k vsemu, kar bi ju veselilo. Pravzaprav sta bila kar prijetna otroka. Zagotovo sta se, kar se tega tiče, vrgla po očku.

A Petra ni želela, da se umažeta. »Še tega se mi manjka, da bi bila moja otroka kot prašička,« je izjavila. Ob risankah Mojster Miha sta nasprotno ostala povsem sterilno čista. »Gospod Gae-hartner,« je zapiskala, ko je glavo in prsi pomolila v Stephanovo pisarno. »Za danes sem go-toova. Čavči.« »Čavči – in najlepša hvala,« je zažgolel Stephan v odgovor. Namrščila sem se. Čavči se mi je osebno zdelo še huje kot Eberhardov Čav av. »Grem,« mi je prav nič osladno rekla Petra. »Fuj, poglej se, kakšne nohte imaš! Črne kot ...« »Dre-ek,« sem jo žgoleče dopolnila in z igrano osuplostjo opazovala svoje roke. »No, kako pa je to prišlo na moje roke?« »Lahko bi delala z rokavicami kot vsak normalen človek,« je Petra v slovo zavihala krompirjasti nosek. »Se vidimo v sredo.« Pomahala sem ji z zemljo zamazanimi rokami. »Lepo pozdravi otroka in moža.« Slednjega sicer nisem poznala, vendar sem predvidevala, da je zelo uboga para. »Uh!« Na vratih se je Petra v nekoga zaletela. Ker je bila ženska, se ni niti toliko potrudila, da bi se ji opravičila. »Kmalu bomo imeli opoldanski odmor,« je revsknila neprijazno. »Zato mi še ni treba zabosti cenenega ponaredka Guccijeve torbice v rebra,« ji je zabrusila ženska. Bila je moja svakinja – 54 –

Evelyn – kot vedno zelo elegantna in hkrati zelo sproščena.

Pred vrati je parkirala srebrno sijoč kabriolet. »To ni nobena Guči torbica,« je zasikala Petra.

Evelyn se je prerinila mimo. »Saj pravim. Cenen ponaredek je, tako kot parfum.« »Parfum je po naključju pristen,« je rekla Petra in pustila, da so vrata treščila. Odmev je rekel: »Tej sem pa posvetila.« »Potem pa le diši ceneno,« je ugotovila Evelyn. »To je razkužilo,« sem pojasnila.

Evelyn se je skozi izložbeno okno ozrla za Petro, ki je odmigala z zadnjico čez parkirišče. »Od kdaj pa dela tukaj ta cipa z nogami na o?« »Dva meseca,« sem ji odgovorila. »Kaj te je prineslo? Boš kupila rože?« Oliverjev in Evelynin penthouse je imel velikansko teraso, ki je bila povsem prazna – na njej ni bilo ničesar, razen sedežne garniture iz tika s sončnikom in grmom v ved­ ru, ki sem jima ga podarila ob vselitvi. »Ne,« je rekla Evelyn in ljubko sedla na pult. »Saj veš, da ne znam z rožami in domačimi živalmi. Rada bi se pogovorila o stvari.« »Kateri stvari?« »O stvari za milijon evrov,« je lahkotno pojasnila Evelyn. »Aha, o tej,« sem pokimala. O tem bi se tudi jaz rada pogovorila. Zlasti, ker o vsem skupaj nisem vedela skoraj nič.

Evelyn se je z roko pogladila po popolno urejenih laseh. »Oliver meni, da ne bi smeli. Ampak ne morem odločati sama, ne?« – 55 –

»Ja, milijon evrov je veliko denarja,« sem previdno začela.

Toliko sem vsekakor vedela. »Tudi Stephan meni, da predlog ne pride v poštev.« »Kaj pa ti?« »Ja, torej,« sem začela v zadregi. Preneumno, ker sem še vedno tavala v temi. »Olivia?« Pod predirnim Evelyninim pogledom sem zlahka zardela. »Hm, ja, iskreno rečeno, pravzaprav sploh ne vem, kaj naj si mislim. Kaj pa ti misliš?« »Jaz mislim, da bi morali sprejeti,« je odgovorila Evelyn. »Tako zlahka zlepa ne bomo prišli do denarja. Milijon evrov je veliko. In zdaj, ko sem skoraj brezposelna, bi mi denar zelo prav prišel.« »Ampak – bilo bi vendar ... nemoralno,« sem rekla prebrisano. »Nemoralno?« je ponovila Evelyn. »Kakor pogledaš. Saj ne bi počeli nič nezakonitega.« »Ne?« sem vprašala in po svoje mi je odleglo. »Jasno, da ne, morda poznaš zakon, ki to prepoveduje?« »Eee, hja,« sem zinila. »O tem bi morala za trenutek malo replicirati ...« Evelyn se je končno posvetilo. Neumna res ni bila. »Stephan ti ni nič povedal, kajne?« Osramočeno sem prikimala. »Ta šleva,« je rekla Evelyn in se ozrla okoli. »Kje pa je?« »V pisarni. Ne more naju slišati.« – 56 –

»No, torej poslušaj: Fritz bi dal vsakemu od sinov milijon evrov, če za pol leta zamenjata ženi.« »Kaj?« sem zavpila. Slišati je bilo hkrati preprosto in zapleteno. In čisto noro. »Kako naj bi to šlo?« »Čisto preprosto: ti bi se za šest mesecev preselila k Oliverju v najino stanovanje, jaz pa bi ta čas bila pri Stephanu v vajini podrtiji. To je vse.« »Ja, ampak ... zakaj? Hočem reči, kaj bi imel Fritz od tega?« »Dober občutek,« je razložila Evelyn. »Ampak to je čisto zmešano! Oliver in Stephan imata prav, človeku bi morali odvzeti opravilno sposobnost. Ne ve, kaj govori.« »No, njegovo mnenje je, da sta se njegova sinova poročila z napačnima ženskama.« »In meni, da bi se tako premešani bolje ujeli?« Brad Pitt z Jennifer Aniston, Cvetačka s Cvetačkom – seveda! Zakaj ves sveti sodi ljudi po videzu?

Evelyn je sproščeno zvonila z nogami. »Očitno. Meni, da sva midve krivi, ker njegova sinova nista poklicno uspela in nimata otrok.« »Jaz že nisem kriva,« sem ugovarjala. »Sicer pa, če že enemu sinu nisem uspela pomagati pri karieri, le kako naj bi drugemu?« »Saj sploh ni pomembno!« Evelyn se je nestrpno spačila, kot bi imela zobobol. »Gre le za pretanjeno igro moči, s katero hoče Fritz dokazati, da njegova sinova še vedno naredita tisto, kar jima ukaže.« – 57 –

»Za milijon evrov,« sem rekla spoštljivo. »Za milijon evrov,« je pritrdila Evelyn. »Toliko to pomeni Fritzu. Očitno gre za stavo.« »S kom?« »Tega pa ne vem.« Evelyn je elegantno prekrižala noge. »Toda, če ne bomo sodelovali, bo izgubil. Tega pa nočeva, kaj? Saj je vendar najin ljubi tast.« »Če izgubi stavo, bo lahko obdržal svoje milijone.« »Dva milijona. Vsak bi dobil enega.« »Toliko huje! Če gre res za stavo, potem bo Fritz gotovo zelo vesel, če jo bo izgubil.« Evelyn je imela drugačno mnenje. »O, ne! Možakar vendar pobesni, ko izgubi pri igri Človek ne jezi se! s svojimi vnuki!« »Ja, pobesni tudi, kadar pri Aldiju za dva centa zvišajo cene. Sploh si ne upam pomisliti, kako bi bilo šele pri dveh milijonih.« »Kdo ve, kako visoka je stava?« je zanimalo Evelyn. »Na koncu bo stari naredil še dobro kupčijo – tako ali tako!« Medtem se mi je začelo vrteti. »Vse to je čista neumnost,« sem zavpila. »Le kdo naj bi sodeloval pri tem? Nihče nima nič od tega! Stephan in Oliver ne bosta poklicno uspela in tudi otrok ne bosta dobila z menjavo žen! To je neumno.« »Nama je vseeno,« je ugovarjala Evelyn. »Zagotovo bi imeli kaj od tega – in samo denar hočeva, ali ne?« »Samo je dobro,« sem rekla.

– 58 –

»Na to glej povsem pragmatično: polovica od tega pripada nama,« je rekla Evelyn. »Tebi in meni. Petsto tisoč evrov vsaki.« Petsto tisoč evrov! Strmela sem v ostanke prsti na čevljih.

Pred očmi sem na štirinajst tisoč kvadratnih metrov obdelane zemlje zagledala dolgo vrsto prekrasnih sadnih dreves, starih vrst jablan in hrušk, grmovje, angleške vrtnice zraven vrstnatega ostrožnika in sivke. Videla sem številne kupce, ki hodijo po obnovljenih rastlinjakih in se navdušujejo nad posajenimi lonci iz terakote, žuborečimi peščenimi vodnjaki in železnimi, namenoma zarjavelimi obeliski, in videla sem se, kako z zmagoslavnim pogledom Stephanu sporočam, da je obdobje begonij enkrat za vselej za nama. »In le k vama bi se morala preseliti, ti pa k nama?« sem vprašala in se sama sebi zdela kot riba, ki ugrizne v posebej slastno vabo. Vendar ob tem riba nima dosti veselja. Le do takrat, ko jo potegnejo iz vode; potem takoj obžaluje, da se ni mogla upreti. »Drži,« je pritrdila Evelyn. »Fritz meni, da se bo vse pre­ ostalo zgodilo samo po sebi.« »Kaj preostalo?« »No, saj veš.« »Pa ne vem.« »Daj no, ne delaj se bolj neumne, kot si! Fritz hoče, da se za zmeraj zamenjamo.« »Kaj bi imel od tega?« Evelyn je zmignila z rameni. »Saj pravim: dober občutek!

Občutek, da je imel prav. Občutek nadzora! Kaj pa vem! To nama je lahko vseeno! Hočeva samo denar, ne?« – 59 –

Prikimala sem. Ja, hotela sem denar. Ampak hotela sem tudi Stephana in iz nekega razloga se mi je zdelo dokaj verjet­ no, da bi mogel v tem pol leta spoznati, da je Evelyn nekako bolj primerna zanj kot jaz. Zato sem upajoče dodala: »Če pa najina soproga nočeta sodelovati ...« »Seveda hočeta,« je bila odločna Evelyn. »Oklevata samo iz principa. Da bi ohranila vsaj nekaj časti.« »Pa najina čast?« »Svojo za to ceno prav rada prodam,« je izjavila Evelyn. »Sicer pa – tako dramatično to sploh ni. Zamenjali bova samo soproge, ne pa dela, prehranjevalnih navad ali avtov! Tudi oblek ne – takrat bi zares trikrat premislila.« »V tvoje se sploh ne bi mogla zbasati,« sem priznala. »Zlasti ne zgoraj,« je rekla Evelyn in se tudi nasmehnila. »No, kaj praviš? Si za?« »No ja – še vedno je boljše kot darovati ledvico,« sem ugotovila. »Potem velja.« Evelyn mi je ponudila roko.

Pogumno sem segla vanjo in odgnala neprijeten občutek, ki me je prevzel. »Če bosta Stephan in Oliver zares sodelovala, sem tudi jaz za. Ne vem pa, ali naj si to želim. Če naju ljubita, potem bi morala v bistvu reči ne, mar ne?« »Morda raje sploh ne bi zastavila tega vprašanja.« Evelyn je prav tako ljubko zdrsnila s pulta, kot je prej zlezla nanj.

Pogoltnila sem. »Meni se zdi malce tvegano.« »Življenje je igra. Človek ne dobi veliko, če ne tvega. Seveda bosta sodelovala, tepka!« – 60 –

»Jasno,« sem medlo ponovila.

Ko je bila že pri vratih, sem se nečesa domislila. »Ah, Evelyn?« »Mhm?« se je zasukala Evelyn. »Kaj pravzaprav pomeni replicirati?« »Niti najmanj se mi ne sanja,« je vedro priznala Evelyn. »In kateri je največji severnofrizijski otok?« »A: Norderney, B: Jamajka, C: Borkum, Č: Fehmarn.« Na Evelyninem obrazu se je pojavil eden njenih redkih nasmehov. »Fehrman že ni,« sem rekla. »V Baltskem morju je. Ostanejo še Jamajka, Borkum ali Norderney.« Evelynin nasmeh se je še poglobil. »Vsekakor bova kmalu milijonarki, ne da bi nama bilo treba neumno odgovarjati na neumna vprašanja.«

– 61 –

5 . P O G LAV J E

Ko sem vstopila, je Stephan s hrbtom proti vratom sedel za računalnikom. »Kmalu bom,« je rekel, ne da bi se obrnil. »Kar počasi. Tako ali tako nisem nič skuhala.« Nisem znala posebej dobro kuhati in tudi Stephan ne. Navadno sva opoldne vzela iz zamrzovalnika dva pripravljena obroka in ju potisnila v mikrovalovko. Ni sicer preveč zdravo, toda če človek poje veliko sadja, vseeno lahko dočaka lepo starost. Če ima srečo.

Stopila sem Stephanu za hrbet in ga počohala po svetli gri­vi. Vedno sem se težko zadržala, da se ga ne bi dotikala, kadar sva bila sama. Zdaj sva bila poročena že skoraj deset let in ni minil dan, da se ne bi čudila, da je ta prelepi, popolni in bistri moški vzel za ženo prav mene, Olivio Przbylla z lopatastimi, od prsti umazanimi dlanmi in cvetačasto skodranimi lasmi. To je bil pravi čudež – moj pravi osebni čudež.

Res lahko tvegam in dovolim, da šest mesecev živi skupaj z žensko, kot je Evelyn? Se mu ne bo ob tem posvetilo, kako nepopolna sem v resnici?

Stephan je zapredel od užitka. »No, mala Oli Poli,« je rekel, medtem ko je na zaslonu odprl obrazec elektronske pošte in napisal elektronski naslov. Pogrebni zavod Sägebrecht.

– 62 –

»Ne ponavljaj tega kar naprej,« sem zamomljala, »saj nisem okrogla.« »Ampak tako lepo se rima,« je previdno rekel Stephan. Imel je osupljiv triprstni sistem. »Oli Poli Roli. Kaj je novega?« »Nič, česar ne bi že vedel,« sem začela in sklenila, da takoj odkrito povem. »Kar se mene tiče nimam nič proti, da bi nekaj časa živela v super nobel Oliverjevem penthousu.« Stephanu so padle roke na tipkovnico. Namesto »Spoštovani gospod Sägebrecht« je pisalo »Spoštovani 857zmb«. »Mislim, da imata tudi vodno posteljo,« sem še blago dodala, ker se ni zganil. »Saj ti ni treba spati prav v njegovi postelji,« je malce suho odvrnil Stephan. »O tem ni bilo govora.« »Za milijon dolarjev bi se prisilila tudi k temu,« sem priznala. »Prepričana sem, da ubogi Evelyn ne bi postlal v najini kadi, ali pač?« Stephan se je naposled le obrnil k meni. »Te je poklical Oliver? Prasec stari.« »Kje pa! Evelyn mi je povedala. Oliverju se vse skupaj zdi nemogoče, tako kot tebi.« Stephan je za nekaj trenutkov molčal. Nato je vprašal: »Pa Evelyn?« »Čisto nora je na ... denar.« Vsaj tako sem upala. Če bi bila morda nora tudi na Stephana, sem slutila težave. Precej velike težave. »Hm,« se je odhrkal Stephan. Nato so se mu na čelu nenadoma zgladile gube dvoma. Tiho se je zasmejal, ko me je – 63 –

potegnil v naročje. »To je zelo noro od starega, ne? Nekaj najbolj norega, kar je kdaj storil.« »Veš, zakaj je prišel na to nesmiselno zamisel?« Stephan je odkimal. »Rekel je, da sami od sebe ne bomo nikoli spremenili svojega življenja. Zato ga mora on namesto nas.« »Ampak saj najino življenje ni tako slabo, ne?« sem za­ mom­ljala in se privila na njegove prsi. »Drži,« se je strinjal Stephan. »Edino, kar nama manjka, je približno milijon evrov.« »Vse drugo pa ostane, kot je?« me je zanimalo. »Seveda. Samo skrbi se bova znebila.« Pravzaprav sem tudi sama tako mislila. »Vseeno, pomisli na tiste loterijske raziskave. Saj veš, ali denar osrečuje. In to ne drži ...« »V najinem primeru že,« je rekel Stephan. »Misliš, da boš lahko nekaj časa zdržal z Evelyn?« sem ga vprašala in mu kuštrala lase. »Če boš ti tako dolgo prenašala mojega brata ...« Stephan mi je mršil kodre. »Človek mora sem in tja sprejeti kakšno žrtev.« Pomislila sem na milijon evrov in kaj vse bi lahko počela s tem denarjem. Žrtev, ki sem jo morala sprejeti, se mi sploh ni zdela tako velika. Z dobrim starim Cvetačkom bom že vzdržala nekaj časa. Poznala sem ga kot uravnovešenega in prijaznega. Pa še odlično je kuhal. Poleg tega je bilo njuno stanovanje povsem novo in iz vsakega kota je vel Evelynin – 64 –

izbrani okus. Pol leta nič svinjarije in prahu iz podrtije in nobene mikrovalovke. »Mislim, da bom zmogla,« sem rekla.

Samo, da se ne zapleteš z Evelyn, bi prav rada še dodala.

Seveda je bilo to samoumevno. Vsaj upala sem, da je.

Stephan je globoko zajel sapo. »No, potem pa, kako naj rečem ... vzemiva milijon.« *

*

*

Mislila sem, da bo Fritz povsem osupnil, ko je slišal, da se strinjamo z njegovo ponudbo, da si bo morda premislil in trdil, da je vse skupaj bila le šala. Drobcen del moje osebnosti, del, ki mu sploh ni bilo od denarja, je celo upal, da bo tako.

Toda Fritz ni trenil niti s trepalnico. »Prav dobro ju poznam,« je izjavil.

Spet je bila nedelja, dan pred prvim majem. Dež je v debelih kapljah bobnal po stekleni strehi zimskega vrta in ustvarjal zanimiv somrak. Drugače pa je bilo kot zadnjič – pred nami na mizi je stal pladenj z narezkom iz odpadkov mesarja Sendmanna, otroci so jedli kruh z marmelado in Katinka je bila znova oblečena v pastelno, tokrat v sinje modro, v skladu z namiznim prtom. Eberhard je spraševal, katera žival ni iz Afrike – A: tiger, B: oposum, C: žirafa, Č: pasavec.

Spet nisem vedela.

Nenavadno je bilo le, da je Oliver, ki smo ga določili za svojega predstavnika, po prvi skodelici kave začel: »Oče, razmislili smo. Z veseljem sprejmemo tvojo ponudbo.« – 65 –

Medtem ko je Fritz, kot že omenjeno, hladnokrvno izjavil: »Dobro ju poznam,« sta Eberhard in Katinka skoraj padla s pletenih stolov. »Kakšno ponudbo?« je zanimalo Katinko, Eberhard pa je pristavill: »To bi moja malenkost prav rada vedela, če lahko.« Vsi smo strmeli v Fritza, kajti zdaj je bil on na vrsti, da pojasni celotno zadevo. Še vedno sem za hipec upala, da bo začel: »Haha, sem vas pa vse lepo potegnil za nos, kaj? Prvi april, Skrita kamera in Videosmešnice.« Toda Fritz je le rekel: »Tvojima bratoma sem obljubil znaten predujem dediščine. Vsakemu milijon evrov, če bosta pol leta izpolnjevala določene pogoje.« »Milijon evrov,« je osupnil Eberhard. »To pa je nekaj!« »Vau,« je zinil Till. Čeprav je znal šteti le do sto. »Milijon!

Toliko je stal ferrari od Timovega očeta.« »Ne prav toliko,« sem rekla. »In kakšni so pogoji?« je malce rezko vprašala Katinka. ­Prvikrat, odkar sem jo poznala, ni gledala svojih otrok. »Stephan in Oliver morata za šest mesecev zamenjati ženi,« je razložil Fritz in čeprav je bilo videti, da bo Katinka vsak hip od groze ugriznila v skodelico in bo Eberhard dobil enega od svojih strašnih napadov ohanja (ko je besedico ponovil najmanj štiridesetkrat zapored), je Fritz povsem mirno nadaljeval. »Podrobnosti so natančno opisane v pogodbi, ki je v sosednji sobi na pisalni mizi: ona, eee, Evelyn se preseli k Stephanu v podrtijo, ona, eee, Olivia pa k Oliverju v mesto.

– 66 –

Podnevi lahko vsi kot po navadi hodijo na delo, po osemnajsti uri pa ne sme nihče več imeti stika s svojim zakoncem; nobenih srečanj, tudi ne v štiri, nobenih klicev, nič. Pridržali si bomo pravico, da vsak hip lahko pregledamo telefonske račune, tako stacionarnih telefonov kot mobilnih. Če bi slučajno opazili, da ste poskušali goljufati, je stava izgub­ljena, kar pomeni, da se lahko poslovite od milijona.« »Kdo mi?« je zanimalo Oliverja. »Oh, samo nekaj prijateljev in jaz,« je razložil Fritz. »Saj veste: zmešani Scherer, zdravnik in dobri stari Hubert Rückert.« »Vedel sem, da ne igrate samo kart,« je ugotovil Stephan.

Evelyn pa je dodala, čeprav zelo tiho: »Štirje stari norci, ki imajo čas in denar – naša zasebna loterijska družba.« Eberhard je še vedno tiho stokal oho in videti je bilo, da Katinka ne more priti do sape. »No, torej gre vendar za stavo,« sem rekla. »Kdo pa stavi s kom? In zakaj? Bi izgubil, če ne bi hoteli sodelovati? In za koliko denarja torej gre? Ti bo odleglo, ko boš moral izplačati dva milijona, ali boš bolj vesel, če boš izgubil?« »To se vas sploh ne tiče,« me je osorno zavrnil Fritz. »Pogodba je v sosednji sobi, v miru si jo preberite in nato povejte, ali ste kljub pogojem še vedno pripravljeni sodelovati.

Hočem reči, vsak hip morate računati s tem, da se pri vas prikaže Scherer s svojim dolgim nosom – hahaha!« »Ampak tvoji stari ... gospodje menda ne bodo dobili ključa od stanovanja, kaj?« je bil ogorčen Stephan.

– 67 –

Fritz je odkimal. »Ne, ne, prej bomo pozvonili. Vendar imamo pravico, da najamemo zasebnega detektiva oziroma uporabimo druge opazovalne metode. V pogodbi je vse zapisano. Ti, bodi priden fant in skoči po papirje, ki so na dedkovi pisalni mizi.« Till je poskočil in odhitel v sosednjo sobo. To je bila zanj velika čast, kajti po navadi otroci niso smeli v dedkovo delovno sobo.

Njegovim staršem se je postopoma vračala običajna barva na obraz. »Oho, oho, oho,« je stokal Eberhard, povsem brez sape. »To pa je nekaj.« Katinka je zbegano zmajala z glavo. »To je ... to je ...« je jec­ ljala. »Tega vendar ne morete sprejeti. To je ... nespodobno.« »Nespodobno veliko denarja,« je rekla Evelyn zadovoljno.

Till se je vrnil z nekaj listi papirja. Oliver jih je vzel in začel brati. Stephan se mu je postavil za hrbet in mu bral čez ramo. Najraje bi jih tudi sama prebrala, ampak Katinka je bila tako zmedena, da sploh ni dojela, da Jan namesto kruha z marmelado tlači v usta svoj sinje moder prtiček. Neopazno sem mu ga potegnila iz ust. »Brez skrbi, hčerka, ne boš prikrajšana,« je spregovoril Fritz. »Tudi nate sem mislil.« »Niti slučajno ne mislim sodelovati pri čem takem,« je zavreščala Katinka. »Saj ne boš nikogar našla,« je pripomnila Evelyn. »Le katera bi želela s teboj zamenjati moža? In to za pol leta!« – 68 –

»Niti za šest sekund ne!« sem dodala.

A Katinka naju ni slišala. Nikoli je še nisem videla tako razburjene. Ko je Lea kot vsako nedeljo polila mleko po mizi, tega Katinka sploh ni opazila. »Svojega Ebija ne bi nikoli zamenjala z drugim,« se je razburjala. »Nikoli. To je vendar bolno.« Molče sem pobrisala mleko in Lei znova napolnila kozarec. »Če gora ne pride k preroku …« je pametoval Eberhard in pohotno pogledal mene in Evelyn. »Služba je služba, družba pa družba. Za milijon bi že ...« »Nikoli!« je zavpila Katinka. »Mislim reči, da je to krivično: naj bom kaznovana, ker nimava dolgov in ker moj mož zna ravnati z denarjem? Se vam je vsem zmešalo? Kaj naj sploh rečem svojim znancem? Če bosta brata zamenjala ženi, bodo našo družino imeli za čisto zmešano!« Prav je imela. Ampak ljudem je treba kaj ponuditi ... navsezadnje smo bili Gaertnerjevi, družina za presenečenja. Danes si oglejte: Menjava žen. Bodo sinova in snahi zares sodelovali pri norem načrtu starega tirana Fritza? In kako bo poplačana mlajša, ve­ dno noseča sestra, ki svojega Eberharda ne sme zamenjati z nikomer?

Pripravite se na norosti, ki jih ima še za bregom ta družina. Zajemite sapo, ko bo spet na sporedu: Gaertnerjevi – družina za pobegnit. »Pomiri se že vendar, hčerka,« ji je ukazal Fritz. »Kot da ne bi vsem svojim otrokom želel samo najboljše! Dolgo sem razmišljal o tem in tudi tebi predlagam menjavo.« »Ne, ne, ne!« je vpila Katinka.

– 69 –

Na njenem mestu bi najprej počakala, koga bi za menjavo predlagal Fritz, kajti lahko bi bilo le bolje. A Fritz ni imel v mislih moškega. Zamenjalo naj bi se nekaj povsem dru­­gega: »Menjal bi tvojo vrstno hišo za mojo neokusno marcipanovo poročno torto,« je predlagal. »Kaj?« je zaklicala Katinka. Bila je tako razburjena, da sploh ni poskusila preprečiti Janu pojesti jajca z lupino vred.

Pustila sem ga. Jajčna lupina menda ni tako nezdrava.

Eberhard ni razumel in se je zarežal: »Moja malenkost ni tako neumna, da bi menjala kolač za hišo!« »Fritz ima v mislih vilo,« sem mu razložila. »Katero vilo?« je bebasto vprašal. »Tole tu,« sem rekla in široko zamahnila z roko. Pravkar imaš v njej svojo rit, bi skoraj še dodala. »Tole hišo?« je ponovil Eberhard in osuplo pogledal Fri­ tza. »Tole hišo bi rad zamenjal za našo?« Fritz je pokimal. »Vaša hiška je že zdaj premajhna za vas.

Otroci so vedno večji. Tu bi bilo prostora za vse štiri in še več. Cenilec je hišo ocenil na milijon evrov zaradi dobrega stanja in novega plinskega ogrevanja. Debele stene in zimski vrt je zelo pohvalil in meni, da vsa ta grda ničvredna šara, kot so stolpiči, pomoli in angelci, vpliva na veliko povpraševanje. Savna in plavalni bazen zelo povečata vrednost in dva tisoč kvadratnih metrov veliko zemljišče s starimi drevesi je danes zelo težko dobiti, vsekakor ne v tako odlični soseski.« »Oho,« je rekel Eberhard in si obliznil debele ustnice.

– 70 –

»Ti ... ti ... – ampak to hišo imaš rad,« je zahlipala Katinka na robu joka. »Ti in mami sta jo takrat skupaj kupila ...« »Vedno se mi je zdela grda,« je odvrnil Fritz. »Vsi ti okras­ ki in za nameček je še rožnata! To vendar ni barva za moškega. Sicer pa je tako ali tako prevelika. Kaj naj starec s toliko nadstropji, stopnišči in prostori? Obdržal sem jo le, ker je vaša mati želela, da bi eden od vas tu stanoval. Mislim, da si ti pravšnja. Tu morajo bivati otroci. Stopnišča so kot ustvarjena za dričanje po ograji. No, ampak, če nočeš ...« Till in Lea sta poskočila in stekla proti hiši, najbrž da bi se dričala po ograji, morda pa tudi zato, ker se je njun dedek po navadi ob tem času začel prostaško vesti.

Jan je nepotrpežljivo zacepetal v svojem stolčku in zatulil: »Tudi jaz bi se dričal!« Ker se ni nihče drug zmenil zanj, sem ga dvignila s stola. »Ampak ne pozabi,« sem mu rekla, ker mu ni nihče drug. »Če boš tepel druge, bom jaz tebe. Ali nekaj takega.« Jan je pokimal in pohitel za bratcem in sestrico.

Katinka je medtem doumela, kaj ji je bilo ponujeno, in od samega veselja začela jokati. »Seveda sem za. Obožujem to hišo. To je hiša mojih staršev. Prav sanjska je. Vse prijateljice so mi jo vedno zavidale ...« Lahko sem jo razumela. Svojim prijateljicam sem zavidala že Barbikino hišo. Le kako bi šele pravo vilo s stolpiči in angelci nad vhodom? Katinkine prijateljice bo dejansko razneslo od zavisti. Tudi sama sem malce pobledela. Kakšne zabave bi lahko prirejali ob bazenu!

– 71 –

Nato sem se spomnila, da bom tudi sama kmalu milijonarka in bom najino podrtijo lahko spremenila v prav tako lepo hišo. Čeprav najbrž ne rožnato. Prej krvavo rdečo ali toskansko rumeno ali belo. Namesto bazena bo najbrž kar ribnik. Ah, ja ... »Če bomo zamenjali hišo, nama ne bo treba graditi,« je zelo modro ugotovil Eberhard. »Tako se prihranita čas in trud.« »In denar,« je dodal Fritz. »Jaz pa bi končno imel urejeno gospodinjstvo. Vsekakor bi si tu slej ali prej moral najeti čistilko in te v teh časih računajo na uro tako drago kakor zdravniki. Pa še nemško ne znajo. Z našo družbo gre navzdol. Tisto malo hiško bom pa že sam počistil. No, sinova, sta preučila vse člene pogodbe?« »Ja,« je rekel Oliver in dvignil nos iznad papirjev. »Vseeno ostaja odprtih nekaj vprašanj.« »Na primer?« »Kot veš, bi z Evelyn rada imela otroka. Če se po osemnajsti zvečer ne bova smela videvati, bi to lahko bilo težavno.« »Dragi moj gospod sin,« je rekel Fritz. »Menda mi ni treba razlagati, da se otroka lahko spočne tudi podnevi, kajne?« »Podnevi delam,« je pojasnil Oliver. »Obstaja opoldanski odmor,« je odvrnil Fritz. »In povrhu vsega sta tako dolgo odlašala, da je zdaj vseeno: pol leta prej ali pozneje. Še kakšno vprašanje?« Oliver se je razsrjeno obrnil. »Boste res nadzirali naše telefone?« je zanimalo Stephana. »Če bo treba,« je bil kratek Fritz.

– 72 –

»Pa davek na dediščino?« je vprašala Evelyn. »Menda nam ne moreš kar tako izplačati milijona, ne da bi država pri tem kaj zaslužila?« »Kaj ima država pri mojih milijonih?« se je jezil Fritz. »Zaslužil sem jih s trdim delom in verjemi mi, država je od tega dobila že dovolj davkov.« »Ja, ampak menda nimaš kar tako dva milijona gotovine,« je vrtala Evelyn. »In po neumnosti so banke prisiljene, da prijavijo tako velike transakcije. Potem bomo morali plačati dajatve in od milijona žal ne bo ostalo veliko.« »To je moja skrb,« je odvrnil Fritz. »Dobili boste neto znesek, torej milijon. Še kakšno vprašanje?« »Ja,« je rekla Evelyn. Očitno je bila zelo dobro pripravljena. »Denimo, da se Stephan in Olivia oziroma Oliver in jaz ločimo, bomo kljub temu dobili nagrado, ali pa ste nastavili nekakšno past za snahe?« »Ni videti tako,« je dokaj hladnokrvno povedal Oliver in Evelyn pomolil pod nos papirje. »Toda raje še sama preberi, če se imaš namen ločiti.« Evelyn se je, ne da bi trenila s trepalnicami, poglobila v pogodbo. »Ta pogodba prepoveduje občevanje z možem samo ponoči?« sem vprašala in rahlo zardela ob izbiri besed.

Eberhard se je takoj nespodobno zarežal. »Ja, ja,« je pritrdil Fritz. »Ponoči in ob nedeljah vlada popolna prepoved stikov. Drugače pa lahko z možem občuješ, kolikor hočeš.« – 73 –

»Potem je pa vse v redu,« sem rekla in se pomirjujoče nasmehnila Stephanu. Nisem hotela, da bi, ko bi poljubila Stephana, eden od Fritzevih kvartopirskih pajdašev skočil iz grma in zavpil: »Stava je izgubljena.« Stephan mi je vrnil nasmeh, in to takšnega, da sem takoj dobila mehka kolena. Njegova raven testosterona se je očitno dvignila, odkar sva se ukvarjala z mislijo na milijon evrov. »Veš, nisem rojen, da bi bil reven,« mi je zaupal včeraj, ko sva zaključila končni mesečni obračun. »Po svoje je proti moji naravi, da moram vsak cent dvakrat obrniti.« Ja, ampak proti kateri naravi pa to ni? »Milijon – toliko denarja si je težko zamisliti, ne,« sem rekla. »Jaz si ga lahko!« Stephan je vzel s pisalne mize škatlo s sporočilnimi lističi in jih raztrosil po tleh. »Pomisli, da so petstoevrski bankovci.« Sklonila sem se in jih nekaj vrgla v zrak. Ob tem sem pomislila na prizor iz filma Nespodobno povabilo, v katerem se Demi Moore in tisti drugi glavni igralec, ki ni Robert Redford, ljubita na kupu bankovcev. Zelo nehigienično, ampak zelo erotično.

Stephan je pomislil na isto. Na raztresenih belih lističih sva si privoščila najin najboljši seks. Pa tudi bolj higiensko je bilo.

Morda bova v teh šestih mesecih popolnoma prenovila najino spolno življenje, sem pomislila v tistem trenutku.

Nič seksa po osemnajsti uri – odprle so se neslutene nove – 74 –

možnosti. Nenadoma sem znova z zaupanjem pričakovala poletje. »In kdaj naj bi začeli?« sem zagreto vprašala.

Evelyn je dvignila pogled. »Predlagam, da se odpelješ domov in vzameš svoje stvari, Olivia. Od prvega maja do prvega novembra je moje stanovanje tvoje.« S težkim vzdihom je še pristavila: »Jaz pa se lahko ves ta čas počutim doma v vajini podrtiji. Če to ni krivično!« Res da bom dobila lepše stanovanje, ampak zato boš ti dobila lepšega moškega, sem si mislila. Vprašanje je bilo le, kaj je več vredno.

– 75 –

6 . P O G LAV J E

Kovček sem hitro pripravila: nekaj oblačil, knjige, ki sem jih trenutno brala, zobna ščetka, več nisem potrebovala. Pižam in spalnih srajc nisem imela, ampak pri Oliverju bom najbrž težko spala gola. Majica z napisom Stara sem trideset – prosim, pomagajte mi čez cesto bo že morala biti v redu. Sicer pa se bom lahko kadar koli vrnila po stvari, če sem kaj pozabila, le da ne bo po osemnajsti uri.

Stephan je sedel na robu kopalne kadi in me opazoval, ko sem pospravljala torbico s toaletnimi potrebščinami. »Kje bo spala Evelyn?« sem vprašala. »V dnevno sobo lahko dava mojo žimnico iz zakonske postelje.« »Kavč v sobi za goste je kar udoben,« je menil Stephan. »Ja, ampak poln plesnivih madežev.« Kar malo me je bilo sram. »Uboga Evelyn. Gotovo česa takega še ni videla. Zdelo se ji bo, kot da je v prehodnem domu za begunce. Morda bi ji viteško odstopil spalnico.« »Ponoči jo bo pokopal odpadajoč omet,« je izjavil Ste­ phan. »Sicer pa: zaradi mene lahko spi v zakonski postelji.« »Ja – a brez tebe,« sem ga ostro zavrnila. »V tem primeru je jasno, da boš spal v sobi za goste. Sicer pa od zdaj naprej ne smeš več spati gol, razumeš? Oblekel boš spodnjice in majico. Velja?« – 76 –

»Upam, da se bom spomnil,« je odvrnil Stephan in se zarežal. Moja ljubosumnost ga je zabavala. »Evelyn pravi, da mi je v delovni sobi že pripravila svoj kavč Ligne Roset,« sem povedala in zavila z očmi. »Pomisli: Ligne Roset v delovni sobi! Fritz ima prav, za nepotrebno razkošje mečeta denar skozi okno.« »Ja,« se je neprikrito zavistno strinjal Stephan. »Tudi midva ga bova lahko kmalu. Najprej bom zamenjal najino staro kripo za eleganten kabriolet.« »Ampak potrebujeva vsaj kombi,« sem mu očitala. »Oziroma poltovornjak.« Stephan se je zasmejal. »Oboje si lahko privoščiva: kabrio­ let in poltovornjak.« Zasmejala sem se. »Ljudje bodo mislili, da sva zadela na loteriji. Le kako bova to pojasnila?« »O tem sem že razmišljal,« je priznal Stephan. »Najinim prijateljem bom povedal po pravici – da je denar od mojega očeta. Kako težko in, eee ... čudno si ga morava prislužiti, pa ne briga nikogar.« Sicer pa tako ali tako nisva imela veliko prijateljev. Ohranila sva nekaj stikov z nekdanjimi Stephanovimi študijskimi kolegi in sodelavci iz časa, preden sva šla na svoje, pa hodila na občasna kosila s podjetniki in njihovimi ženami. Meni je ustrezalo, da je to bilo bolj poredko, kajti takrat se je razprav­ ljalo samo o statusnih simbolih, katerih si midva žal nisva mogla privoščiti. Poleg tega je imel Stephan starega prijatelja iz šole Adama, s katerim je nekoč enkrat tedensko hodil na – 77 –

skvoš, odkar pa je Adam igral golf, se nista več tako pogosto videvala. Ne Adam ne omejeni podjetniki ne bodo opazili, da v tem času pri Stephanu stanuje druga ženska. Pri meni je bilo še preprosteje – ker sem bila sirota in sem odraščala daleč proč, nisem imela ne sorodnikov ne starih prijateljic iz šole, ki bi lahko postale sumničave. Tudi nekdanje sodelavke iz vrtnarije, s katerimi sem se občasno dobivala, ne bodo nič opazile. Še Stephana niso poznale.

Skrivnost sem morala zaupati le Elisabeth. Njej enostavno nisem mogla prikriti ničesar. Pred nekaj leti sva se spoznali v fitnesu, ki so ga kmalu po najinem srečanju zaprli zaradi pomanjkljivih higienskih razmer. Hvaležni, ker nisva dobili legionarske bolezni ali česa hujšega, sva sklenili, da bova skupaj tekli. To je bilo ceneje in varneje. Pa še na svežem zraku, kar je zelo ustrezalo moji naravi. Ob tem sva ugotovili, da lahko ure dolgo klepetava in nama ne zmanjka štrene. Skupaj sva šli tudi v kino ali na gostilniški vrt in po več ur v tednu klepetali po telefonu. Sem in tja sem tudi popazila Elisabethinega štiriletnega sina Kasparja.

Elisabeth bi takoj opazila, da nekaj ni v redu. Pol leta bi ji težko prikrivala, da po osemnajsti uri stanujem pri drugem moškem.

Naslednje jutro, prvega maja, sem ji že navsezgodaj napovedala obisk. Stephan ni ugovarjal, še vedno je globoko in trdno spal, kajti najino zadnjo skupno noč pred naslednjimi šestimi meseci sva proslavila s steklenico šampanjca v postelji.

Tisto noč je s stropa odpadlo kar veliko ometa.

– 78 –

Elisabeth je stanovala v sanjski hiši, ki jo je zgradila skupaj z moškim, s katerim bi se skoraj poročila. Saj veste, tistim s podlasico. Bil je arhitekt (se pravi, najbrž je to še zdaj, kajti kolikor mi je bilo znano, je bil mrtev samo za Elisabeth) in hiša je bila čudovita, uspela mešanica učinkovitih sodobnih prvin in preprostega tradicionalnega sloga. Ker je stala na zem­ljišču, ki ga je Elisabeth podedovala, je hiša po aferici s podlasico in odpovedani poroki postala njena last, arhitekt pa je lahko le neumno gledal. Najbrž se mu je trgalo srce, ko je vsak drugi konec tedna prišel po sina in videl hišo, ki bi lahko bila njegova. Prav lahko sem verjela, da je globoko obžaloval svoj zaplet s podlasico. Namesto njega je v hiši zdaj stanovala Elisabethina prijateljica Hanna s triletno hčerko, ki se je lepo razumela z Elisabethinim sinom Kasparjem. Hčerka je imela melodično ime Marisibill. (»Poskušaj to izgovoriti, kadar boš malo več spila,« mi je svetovala Elisabeth z rahlo očitajočim prizvokom.) Kakšne okoliščine so pripeljale do tega, da je bila tudi Hanna samohranilka in ali je tudi v to vpletena kakšna podlasica, nisem vedela. Vsekakor se mi je življenje dvojice žensk z otrokoma zdelo vedno zelo ubrano in čeprav je Elisabeth rada opisovala, kako jo muči strah, da se čas izteka in bosta s Hanno zdaj zdaj postali čudaški stari dami, ki bosta ob priliki druga drugi usuli arzenik v čaj. Čeprav je bilo še zgodaj zjutraj, nama je Elisabeth natočila marelični liker v kavo. »Praznike je treba praznovati,« je rekla veselo. Kaspar se je s Hanno in Marisibill za praznik odpeljal k njeni materi, ki je – 79 –

stanovala ob živalskem vrtu. Ker je sonce spet sijalo, sva v puloverju sedeli na Elisabethinem tako imenovanem vrtu; najprej sva pili kavo, nato samo marelični liker, ampak tega šele potem, ko je Elisabeth zvedela, zakaj sem prišla. Elisa­bethin maček Čmrlj se je zvil v mojem naročju. Mačke me imajo rade, čeprav oziroma najbrž zato, ker sem preobčutljiva na njihovo dlako. Na solzenje in kihanje se lahko privadimo, zato nisem prekinila niti enega samega Elisabethinega stavka.

Kot vsakokrat, ko sem bila na obisku, sem se z vzdihom ozrla okoli in rekla: »Prava sramota – ačih – kako malo si naredila iz tega vrta.« »Vem,« je priznala Elisabeth. »Ampak zato nimava dovolj denarja in časa, saj veš.« In tako sva že bili pri temi. »Ja, ta preljubi denar,« sem rekla, mimogrede kihnila in naredila velik požirek kave. »Denimo, da bi ti kdo ponudil milijon, kaj bi za to storila?« »Nespodobno veliko,« je naglo zinila Elisabeth. »Celo s svojim šefom bi spala.« »Elisabeth, saj imaš vendar šefinjo,« sem jo opomnila. »Vem,« je rekla Elisabeth. »Ampak za milijon me ne bi motilo.« Odleglo mi je. Pravzaprav sem se bala, da mi bo Elisabeth pridigala o morali in poskrbela, da bi se počutila prav bedno. »Bi tudi – ačih – zamenjala svojega moža z njegovim bratom?« me je zanimalo. »Seveda, če bi ga imela« – tokrat sem morala trikrat kihniti – »moža, ta pa bi imel brata.« – 80 –

»Zagotovo,« je pritrdila Elisabeth. »Prej ali slej bi zamenjala vsakega moškega z njegovim bratom, četudi za to ne bi dobila niti centa.« »Ja, ampak denimo, da bi bila močno zaljubljena v svojega moža,« sem nadaljevala. »In denimo, da bi bila bratova žena povsem njegov tip. In po vrhu vsega še diplomirana ekonomistka, tako kot on. Ne bi imela pomislekov – ačih –, da bi oba pustila sama skupaj?« Zdaj mi Elisabeth ni več sledila. »Prezgodaj je za takšna, eee, filozofska razmišljanja, se ti ne zdi? Zakaj tako čudno gledaš, Olivia? Je kaj narobe? Videti je, da boš zdaj zdaj planila v jok.« »To je zaradi preobčutljivosti,« sem se zlagala. Res sem bila tik pred tem, da bruhnem v jok.

Elisabeth me je predobro poznala. Položila mi je roko na ramena. »Povej že,« me je prijazno spodbudila.

Nato sem ji vse povedala. O Fritzu in njegovih starih sab­ljah, o veliko denarja in katere skrbi bi z njim odpravila, o zasebnih detektivih in telefonskem nadzoru. Sprva mi Elisabeth ni verjela, temveč je menila, da sem prvi maj zamenjala s prvim aprilom. Toda postopoma se ji je posvetilo, da govorim resnico. (Takrat sva že pili samo marelični liker.) »Kakšen nor star tepec,« je rekla, vendar ne brez določenega občudovanja. »Kako bogat mora biti.« Pokimala sem. »Vedno je dobro služil, nekaj je tudi dedoval, in imel je še občutek za pametne naložbe. Ačih!« – 81 –

»Zdi se mi, da je to zelo izviren način delitve dediščine,« je menila Elisabeth. »Naženi že mačka iz naročja, tole kihanje je zares nevzdržno.« Ampak maček se je s kremplji oprijel mojih hlačnic. Pri meni se je udobno počutil. »Ačih,« sem spet kihnila. »Tako zabavno in napeto je slišati,« je rekla Elisabeth. »Oli­ver pa je tisti prijetni tip, ki na televiziji vedno intervjuva gasilce, ki se vsi pišejo Kowalski?« »Saj ne intervjuva le gasilcev,« sem branila Oliverja. »Poroča tudi o – ačih – vsem drugem. Vendar je tako, da sem in tja v okolici izbruhnejo požari. In Kowalski je očitno zelo pogost priimek med gasilci.« »Vsekakor ga imaš rada. Kje je tu težava?« »Težava ni Oliver, temveč Evelyn.« Znova sem se bojevala s solzami. »Tako pametna je in sposobna in elegantna in lepa ...« »Tudi ti si lepa,« je odločno rekla Elisabeth.

Odkimala sem. »Ne. Jaz sem kot najin kavč.« Zelo podrob­ no sem opisala kavč s plesnivimi madeži in ji omenila sveže preoblečeni model Ligne Roset, ki me že čaka. »Kot trapasta kavča sva,« sem smrkala. »Evelyn je vrhunski oblikovalski model, jaz pa bedni, zastareli kos, na katerem nihče noče spati. Ačih! Le zakaj bi bil Stephan tako neumen in bi obdržal staro ubogo stvar?« »Ker te ljubi,« je bila odločna Elisabeth. »Misliš?« Malo sem se pomirila. Ja, najbrž norim povsem za prazen nič. Navsezadnje sva poročena skoraj že deset let, – 82 –

kar združuje. In primerjava s kavčem močno šepa. Nisem ne plesniva ne obrabljena. Ačih!

Nato je Elisabeth prav tako zelo odločno dodala: »Četudi bi se vendar odločil za Evelyn, tebi še vedno ostane denar! Pa brat! Torej: jaz bi v vsakem primeru sodelovala.« No, za kakšno drugo odločitev je bilo zdaj že tako ali tako prepozno. »Kdor reče A, mora reči tudi B,« je vedno pravila moja rejnica. *

*

*

Čeprav sem se preostanek dneva obešala na Stephana kot sestradan klop, se je večer grozljivo hitro približeval. Točno ob petih popoldan sta se pripeljala s svojima avtomobiloma Evelyn in Oliver. Z Z4 in njunim drugim avtom, prastarim, skoraj starinskim citroënom, ki je bil tako hrupen kot smetarski tovornjak in je imel tudi prav take vozne lastnosti. Ko sem videla Evelynino prtljago, mi je bilo jasno, zakaj ni bil dovolj samo Z4. S seboj je imela šest trdih kovčkov samsonite, enak kovček za kozmetiko, skrbno povezan sveženj, za katerega sem menila, da je njena posteljnina, in stoječo svetilko. Kaj, hudiča, namerava s tem? Nisem pomislila, da je Evelyn najbrž tip, ki ne more brez svoje stoječe svetilke.

Medtem ko sta Oliver in Stephan zložila njene stvari iz avta in jih nosila v hišo, je Evelyn stala ob avtu in s kislim obrazom zgroženo strmela v podrtijo.

– 83 –

»Vsakič je še grša, kot jo imam v spominu,« je rekla. »Od zunaj še gre,« sem se branila. Ob vselitvi sem, da bi zakrila grdo konstrukcijo, najprej posadila divjo trto, in to povsod. Imenitno pri tej plezalki je to, da je v poldrugem letu uspela prekriti večino osivelega in propadlega ometa in rumenkast klinker. Manj dobro pa, da je pozimi brez listja.

Toda bil je maj in Evelyn ne bi smela tako vihati nosu. »Že pogled na vhodna vrata mi povzroča mozolje,« je tar­ nala. Sumničavo sem pogledala njeno brezhibno polt. To bi bilo pa povsem nekaj novega. Morda pa tudi jaz dobivam mozolje na obrazu, ker predolgo gledam hišna vrata. Res so bila odurna: kombinacija lesa in žičnega stekla v slogu sedemdesetih let, z veliko medenine in odprtino za pisma, skozi katero je lahko zlezel gibčen maček, če že ne kar sam poštar. »Ob teh steklenih zidakih dobim prebavne motnje,« je nadaljevala Evelyn neusmiljeno. »Sploh nisem vedela, da obstajajo tudi v barvah.« Pač: v zeleni, rjavi, rdeči, rumeni in modri – stopnišče je zaradi njih zbujalo videz nekakšne cerkve. Zelo grde cerkve. Žal je divja trta iz neznanega razloga zavračala steklene zidake in se vzpenjala natančno okoli njih. »Po drugi strani pa,« je rekla Evelyn, »za milijon evrov človek lahko vse to spregleda, ne?« »Drži,« sem se olajšano strinjala, kajti če bo tako kritično pregledala še notranjost podrtije, si bo morda še premislila.

K sreči je s seboj prinesla stoječo svetilko – najbrž zato, da bi novo okolje zasijalo v lepi luči.

– 84 –

Ko sta Stephan in Oliver odnesla v hišo zadnje kose njene prtljage, je Evelyn s sovoznikovega sedeža vzela še nekaj, kar je bilo močno podobno plišastemu zajcu z dolgimi nogami in ušesi. Je bila morda tip, ki ne more brez svoje ljubkovalne igračke?

Preden sem jo lahko zaslišala, zakaj si stvar pritiska na prsi, kot bi bila triletna punčka, je na dovoz zapeljal črni mercedes mojega tasta, tako silovito, da je pesek kar frčal izpod koles. »Stare zarotniške sablje,« je šepnil Oliver, ko so se hkrati odprla vsa štiri vrata. Kot v prizoru iz mafijskega filma so iz avta izstopili štirje starci v črnih oblekah. Manjkalo je le, da bi nosili sončna očala na nosu in pištole v žepih. Če ne bi bila tako resna priložnost, bi bilo vse skupaj zelo smešno. »Sklenili smo, da se oglasimo in pogledamo, ali je vse v redu,« je dobre volje spregovoril Fritz. »Moje prijatelje že poznate ...« »Nekdanji bančni direktor Gernod Scherer,« se je predstavil porjaveli plešec in nam vsem segel v roko. Pravzaprav sem ga res poznala – iz vrtnarije. Zasadila sem mu balkonska korita. Da ni bil to prav tisti nekdanji bančni direktor, ki je v svojem času dal zgraditi Fritzevo vilo? »Hubert Rückert, nekdanji ravnatelj gimnazije Johannesa Gutenberga,« se je predstavil majhen zguban možak z orjaškimi ušesi in hripavim, tihim glasom kot boter. Nekoč sem prebrala, da ušesa in nos rastejo do smrti, starejši smo, večji so. Če je to držalo, potem je moral ta človek biti star najmanj sto petdeset.

Izpod košatih obrvi so me opazovale zelo predirne, svetle oči.

– 85 –

Vsi skupaj smo se počutili malce nelagodno ob soočenju z upravljalci našega nenavadnega projekta.

Vsekakor sem se sama sebi nenadoma zazdela zelo bedna.

Kaj, hudiča, pravzaprav počnemo tu? »Tole je dobri stari doktor Berner,« je predstavil Fritz in pokazal na vitkega doktorja atletske postave, ki je kot Fritz še imel lase in je vsako leto, če je bilo le mogoče, tekel na dveh maratonih.

Tudi doktor Berner nam je vsem segel v roko. »No, nisem si mislil, da boste sodelovali,« je rekel. »Trdno sem bil prepričan, da boste Fritzu pokazali osle in mu rekli, da si denar lahko vtakne v ...« »Ja, človek se lahko zmoti,« ga je rahlo napadalno prekinil Stephan.

Scherer in Rückert sta se zasmejala. »Ampak tako je boljše, ne? Tako dobro se že dolgo nismo zabavali. Vsi skupaj se bomo imenitno imeli.« »Predvsem mi,« sem zamomljala. Nenadoma sem bila jez­ na na Fritza. Zakaj ni mogel kot vsak normalen oče milijonov svojim otrokom kar podariti? »Zaenkrat stava še ni dobljena. Pol leta je včasih daljša doba, kot se zdi,« je menil doktor Berner. »Še daljša,« sem šepnila predse.

Fritz je pogledal na uro. »Pol šestih je že. Čas bo, se vam ne zdi?« »Čas za slovo,« je zapel Rückert in zaradi njegovega hripavega glasu je bilo slišati res srhljivo.

– 86 –

Vsi štirje so radovedno gledali, kako smo se temu primerno zapeto in v zadregi poslavljali od zakonskih partnerjev.

Skoraj bi bruhnila v jok. »Jutri zjutraj se bova spet videla,« me je bodril Stephan. »Jaaa,« sem rekla.

Evelyn se je močno oklepala ušes plišastega zajca, ko jo je Oliver objel. Skoraj se mi je zasmilila. Nato je čez Oliverjevo ramo rekla: »In ne pozabi, Olivia, marmornih ploščic nikoli ne čisti s čistilnim kisom!« »Obvladala se bom,« sem obljubila. Ne, edina, ki bi se mi lahko smilila, sem bila jaz sama. »Pridi, Cvetačka,« me je povabil Oliver in postavil moj kovček v avto. »V pečici te čaka zelenjavna lazanja.« Obraz se mi je malce zjasnil. »Ah, ali ni razburljivo,« je rekel nekdanji bančni direktor Scherer in obraz mu je kar zažarel. »Človek bi moral biti še enkrat tako mlad.« Oliver je zagnal motor in takoj sem dobila občutek, da sedim v traktorju. Pravi čudež, da je ta kripa sploh še peljala.

Stephan in štirje možakarji so nama pomahali. Evelyn ni mahala. K sebi je privijala plišastega zajca in se držala, kot da jo boli zob. *

*

*

Penthouse Evelyn in Oliverja je bil še imenitnejši in razkoš­ nejši, kot sem imela v spominu. Poleg kopalnice sta bili le dve – 87 –

majhni sobi, pravzaprav zakonska spalnica in delovna oziroma soba za goste, v kateri naj bi bila spala jaz. Preostanek skoraj stotih kvadratnih metrov je bil en sam prostor, v katerem je bila sodobna vgradna kuhinja iz sijočega jekla, s pultom ločena od jedilnice in dnevnega prostora. V temnosivih granitnih tleh se je zrcalil strop – kot v oglasu za čistilo Mister Muscle.

Pohištva je bilo zelo malo: dva oblikovalska kavča smetanaste barve ob lični mizici, Corbusierjev počivalnik ob oknu, starinska pisalna miza ob čelni strani prostora in starinska jedilna miza s stoli Philippa Starcka. Stene so bile smetanaste barve in povsem gole. Samo nad pisalno mizo je visela slika – nekaj čednih abstraktnih potez granitno sive in smetanaste barve – v širokem aluminijastem okvirju. S kavčev je bil enkraten pogled na velik, srebrno uokvirjen televizijski zaslon, pritrjen na nasprotni steni. Kdor ima tak televizor, mu sploh ni treba hoditi v kino. Vsa oprema je bila, kolikor sem vedela, nezaslišano draga. Očit­no je bila Oliverjeva in Evelynina šibka točka. Z malenkostmi, na primer blazinami, sobnimi rastlinami, porcelanastimi figuricami, namiznimi prtički, uokvirjenimi družinskimi fotografijami ali zavesami pa se sploh nista ukvarjala.

Vseeno: vse skupaj ni bilo tako neudobno, kot je bilo videti.

Prav zato, ker je delovalo tako brezosebno, sem se takoj počutila manj vsiljivo. Ja, in vonj po lazanji v pečici mi je nekako pričaral domače ozračje. Pospravila sem stvari iz kovčka, se malce sprehodila po stanovanju in zložila svojo borno kozmetiko na poličko v kopalnici. Vsak je imel svoj umivalnik. Evelynin je bil povsem prazen in čist, pri Oliverjevem pa je bilo – 88 –

najmanj pet različnih stekleničk toaletne vode. Bodisi je bil parfumski odvisnik ali pa je za vsak božič od Evelyn dobil stekleničko, ki je potem ni porabil. Stephan je bil povsem drugačen: vsako jutro se je marljivo polival s toaletno vodico. S prsti sem si šla skozi lase (svoje pošastne kodre sem lahko ukrotila le, kadar so bili mokri, drugače pa je bil učinek grozen) in si znova namazala trepalnice s tušem. Naj povem vsaj nekaj prijaznega o svojem videzu: imam zelo dolge, goste in privihane trepalnice. Elisabeth vedno govori, da bi morila za takšne. Vesela sem, da imam vsaj nekaj, česar ni treba vsak dan krotiti. »Lahko pripraviš mizo,« mi je naročil Oliver, ko sem prišla iz kopalnice, »zunaj, če ti ni prehladno.« »Ne, rada imam dolge, hladne pomladne večere. Potem vem, da je pred mano še vse poletje.« Velika, široka okna z drsnimi vrati so vodila na prazno strešno teraso. Na njej je sameval grm, ki sem jima ga podarila ob vselitvi in je nujno potreboval gnojilo. Mračilo se je že, ampak tudi somrak ni mogel zakriti negostoljubne pustosti terase. Pripravila sem mizo iz tika, ki je neprijazno stala pod sončnikom sredi orjaške površine. Ker nisem našla ne prta ne prtičkov, sem se razveselila, ko sem v oddaljenem kotu omare za posodo odkrila svetilko. Bila je iz številnih steklenih kvadratkov različnih pastelnih barv in takoj sem pomislila, da je gotovo Katinkino darilo. Jasno, da Evelyn ni nameravala pokvariti celostnega vtisa ureditve stanovanja. In imela je prav. Tudi sama sem Katinkina darila vedno pospravila v omaro. Ampak za zunaj je bila sprejemljiva. Našla sem celo čajno svečko.

– 89 –

Jedilni kot je bil kljub soju svečke približno tako domačen kakor streha parkirne hiše. Vseeno – nad nama so bile vidne le zvezde. Hiša s sedmimi nadstropji je bila najvišja v ulici. Televizijski stolp in močno osvetljeni obrisi nebotičnikov v središču mesta so bili tako blizu, da bi se jih lahko kar dotak­nila. Razgled je bil osupljiv, če ima človek rad velemesto. Zame osebno je bilo preveč – četudi zamolklega – prometnega hrupa in premalo zelenja. Bila sem daleč daleč stran od doma.

Oliverju je bila svetilka očitno všeč. »Prijetno,« je pohvalil, ko je na teraso prinesel lazanjo. »Si jo prinesla od doma?« »Nee,« sem odvrnila. »Vajina je.« Prijetno je bilo nekaj drugega. Lazanja je bila zelo okusna, prav tako vino, ki ga je odprl Oliver. Že dolgo nisem jedla česa tako slastnega. V mikrovalovki pogrete pripravljene jedi imajo čez čas vse enak okus. »Na naslednjih šest mesecev,« je nazdravil Oliver in me čez svetilko pogledal v oči. »Na milijon evrov,« sem odvrnila in zamežikala s trepalnicami. »Kaj boš s svojim deležem, ko bo tako daleč?« »Odplačal bom dolgove,« je zavzdihnil Oliver. »Ne moreš si misliti, kako velika je najina mesečna obremenitev.« »Pač, pač,« sem rekla in pomislila na Z4 in vesoljski televizor. »Ampak nekaj bo menda še ostalo? O čem pa sanjaš?« »Ah,« je odvrnil Oliver brezbrižno. »Niti ne o denarju, veš.« – 90 –

»Kako, prosim?« sem se rahlo zgrozila. »Iskreno povedano, sodelujem le, ker je Evelyn rekla, da če ne bova sodelovala, se bo vse življenje jezila zaradi tega. Pa tudi dolgovi niso več zanemarljivi. Ker Evelyn ne dela več, bo zelo težko vzdrževati takšen življenjski slog.« »Kaj pa boš z denarjem, ki bo ostal?« Oliver je zmignil z rameni. »Saj pravim, da me denar sploh ne zanima. Tisto, kar si želim, so zdravi otroci in služba, ki me bo veselila še čez dvajset let. Tega pa se ne da kupiti z denarjem.« »Kljub vsemu, tako službo že imaš,« sem rekla in pogledala na uro. »Oh, ali te ne bomo kmalu videli v poročilih? Ali morda danes nisi delal?« »Pač,« je pritrdil Oliver. »Če nimaš nič proti, lahko sladico pojeva na kavču, prav?« Torej sledi še sladica! Nebeško.

V poročilih Oliver za spremembo ni poročal o požaru.

Komentiral je trideset kilometrov dolg zastoj na avtocesti A1 po hudi prometni nesreči in se pogovarjal z ljudmi, ki so več ur obtičali tam. »Tja so me pripeljali s helikopterjem,« je razložil Oliver. »Zato sem v obraz tako zelen.« »V redu si videti,« sem mu ugovarjala. »Predvsem, ker si tako prijazno pomežiknil.« »Nekaj mi je padlo v oko,« je pojasnil Oliver. »Vseeno, prijazno je bilo. Nisem te videla še tako velikega. Na tem velikanskem zaslonu je tvoja glava večja kot v – 91 –

resnici.« Kot uročena sem strmela v televizor. Z zmršenimi lasmi je Oliver naposled le vprašal vodjo krajevnih gasilcev, kako dolgo bo trajalo odpravljanje posledic nesreče. »Oče ima res prav,« je zavzdihnil Oliver. »V resnici intervjuvam le gasilce.« Zahihitala sem se. »No, ta se vsaj ne piše Kowalski.« Oliver se je zasmejal. »To ni moja sanjska služba,« je nato spet resno rekel. »Vendar nimam teženj, da bi poročal z raznoraznih vojnih območij po svetu. In politika me na smrt dolgočasi.« »Ampak vseeno si dober poročevalec,« sem ga pohvalila. »Nisi jeguljasto osladen kot večina. Škoda bi bilo, če bi pustil to delo. Po drugi strani pa najbrž postane sčasoma dolgočasno intervjuvati le gasilce?« »Že,« se je strinjal Oliver. »Ampak saj nočem za vsako ceno stati pred kamero. Najraje bi imel svojo oddajo, pri kateri bi me redko ali pa me sploh ne bi videli na zaslonu. Že nekaj časa se igram z zamislijo, za katero menim, da bi bila uspešna.

Mogoče bi te zanimala, povezana je namreč z vrtom.« »Oddaja o vrtu,« sem vzkliknila. »Ja, tu je potrebno nekaj svežega; zdajšnje oddaje so na smrt dolgočasne.« »V Angliji imajo oddajo, ki zares sprazni ulice. Lastnike zanemarjenega vrta ali dvorišča z izgovorom zvabijo iz hiše za konec tedna. Potem pridejo vrtnarji in televizijska ekipa in spremenijo zanemarjeni vrt v mali paradiž.« »Oddaja o vrtu prej in potem,« sem bila navdušena. »Čudovito.« – 92 –

»Ja,« je rekel Oliver. »Imenitna zamisel, ne? Toda naš programski direktor povsem utemeljeno meni, da imajo Angleži drugačen odnos do vrtov kot Nemci. Nemci, ki bi prišli v poštev kot ciljna skupina, imajo pod srebrnimi smrekami vrtne palčke in bi se jim vrt prej zdel lepši kot potem. Sicer pa programski direktor meni, da moramo nagovoriti mlajše, ti pa imajo druge konjičke in ne vrtnarjenje. Odkar zasebne televizijske postaje z oddajami Naredi si sam in Obrtnik pri vas doma ciljajo na tržne deleže, mi je znova pripravljen prisluhniti. Ampak hoče svež in privlačen koncept. Trenutno se ukvarjam s tem.« »Takšno oddajo se da imenitno narediti,« sem menila. »Vem za ducat vrtov, ki bi jih bilo treba urediti. Vse skupaj moraš zelo hitro udejanjiti, drugače se bo na koncu našel kdo, ki ti bo pred nosom speljal zamisel.« Oliver se mi je nasmehnil. »Po pravici povedano, sem te nameraval malo vpreči, Cvetačka. Navsezadnje si ti strokovnjakinja za vrtove.« »Z veseljem ti bom pomagala,« sem bila počaščena. »Če boste res snemali oddajo, bi lahko rože in vse potrebno kupili pri nas – tako bi se nam promet zelo povečal.« Oliver je iz hladilnika prinesel sladico – doma narejeno sadno solato z domačim vaniljevim prelivom – k temu pa je dolil še malo vina. Ob njem sva strokovno razpravljala o njegovi oddaji o vrtu. Bilo je zelo prijetno. Po drugem kozarcu sem si drznila položiti noge na bel kavč. Navsezadnje sem se vendar tu morala počutiti domače.

– 93 –

Oliver se je zarežal: »Že dobro. Evelyn to vedno počne. Če hočeš, tudi tebi zmasiram noge.« »Ne, hvala,« sem odvrnila, ne zato, ker si ne bi želela masaže nog, temveč zato, ker sem se bala, da mi nogavice smrdijo. »Tako zelo lepo je pri tebi, Cvetačko. Že dolgo nisem imela tako prijetnega občutka v želodcu.« »Tudi jaz ne,« se je strinjal Oliver. »Morda nama bo pa čisto prijetno, kaj meniš?« »Hm, ja,« sem rekla zadovoljno.

Le misel, da je doma, v podrtiji, zdajle prav tako podobno prijetno, mi nikakor ni bila všeč. Se je Stephan spomnil, da si mora za spanje obleči majico? Močno sem upala, da se je.

Pa Evelyn? Zagotovo mi ne bo naredila usluge in si oblekla ponošene frotiraste pižame z groznimi našitimi mucami.

Bo imela vsaj navijalke v laseh in plast mastne nočne kreme na obrazu?

Zavzdihnila sem. »Kaj pa je, Cvetačka?« je vprašal Oliver. »Domotožje?« »Ne,« sem rekla in zatrla vprašanje o Evelynini pižami. Le zakaj bi še njemu pokvarila večer.

– 94 –

7 . P O G LAV J E

Prvo noč v tujem stanovanju sem presenetljivo dobro spala.

Kavč je bil zelo udoben in hrupu, ki se je slišal skozi odprto okno, sem se kmalu privadila. Gotovo je na vse to deloma uspavalno delovalo rdeče vino. Preden sem zaspala, sem imela nekaj časa, da sem si naslikala prvi skupni večer Stephana in Evelyn. Najbrž je tudi Stephan odprl steklenico vina. Prav lahko sem ga videla pred seboj s steklenico v eni in odpiračem v drugi roki in s širokim nasmeškom Brada Pitta. Evelyn je gotovo dobila povsem mehka kolena ob pogledu nanj. Vse ženske so se topile ob tem nasmešku. Nisem vedela, ali naj jih obžalujem ali naj jim zavidam. In potem, preden me je začelo skrbeti, kaj je ob pogledu na Evelyn občutil Stephan, me je zmanjkalo. Največkrat je tako najboljše.

Ni pa priporočljivo, če človek predolgo spi. Sredi prijet­nih sanj, v katerih so nastopali govoreči grmi, sem se nenadoma zavedla, da sem zaspala. Ne da bi se poslovila od grmičkov, sem odprla oči in segla po zapestni uri, ki je ležala na tleh poleg kavča. »Sranje, sranje, sranje!« sem zavpila. Preveč sem se zanašala na svojo notranjo budilko, ki me je vsakič zbudila ob svitu.

Pozimi pozno, poleti zgodaj – Stephan mi je vedno pravil, – 95 –

da sem kot petelin. Pravzaprav sem bila otrok narave, zato moja notranja ura očitno v mestu ni dobro delovala. Osem je bilo proč in z ulice spodaj je bilo slišati hrup prometa vozil na poti v službo. Tega dne sem nameravala preskusiti avtobusno zvezo do vrtnarije, enkrat bi prestopila in nato deset minut strumno pešačila – vendar bi prišla prepozno. Odhode avtobusov, ki sem jih mukoma razbrala z voznega reda, sem že zamudila.

Namenila sem se pod mrzlo vodo, da bi si zbistrila misli, in se v svoji preoprijeti majici z napisom Stara sem trideset – prosim, pomagajte mi čez cesto opotekla v kopalnico. Tam sem se naprej sesedla na školjko. »Kura neumna, lahko bi si naravnala budilko,« sem si očitala.

Prav tedaj so se odprla vrata kabine za prhanje in iz nje je stopil gol moški. »Aaaa!« Od groze sem zavpila, kot bi me dajali iz kože. Ne samo, da sem si domišljala, da sem v stanovanju sama, sedela sem na školjki, s spodnjicami okrog gležnjev. V takih trenutkih človek nerad sreča golega moškega, sploh pa ne tako čvrsto grajenega, kot je bil ta primerek. Še vedno sem kričala kot v filmu Psiho in dvignila pogled z dolgih, mišičastih nog navzgor na precej poraščene široke prsi. Ljubi bog ... »Hm,« sem zagodla, ko mi je končno zmanjkalo sape. »Saj sem samo jaz,« je spregovoril nagec, ki je bil videti skoraj tako prestrašen kakor jaz. Seveda je bil Oliver. Kdo drug pa naj bi bil?

– 96 –

Hitro sem skočila s školjke in si potegnila gor spodnje hlačke. Bile so seveda tiste z nemogočim cvetličnim vzorcem. »Ti ... ti ...« sem jecljala. »Jaz ... jaz ...« Vedla sem se kot šolarka iz samostana, ki prvič vidi golega moškega. Najraje bi samo sebe oklofutala. »Nisem vedela, da si tukaj.« »Oprosti, moral bi zakleniti vrata,« se je opravičeval Oliver. Segel je po brisači in se mirno brisal. Tip pa ima živce.

Prisiljeno sem gledala v marmorne ploščice. »Zaspala sem.

Ti tudi?« »Ne,« je rekel Oliver. »Šele ob desetih moram biti v službi.« Zdaj je bil suh. Toda namesto, da bi si brisačo spodobno ovil okoli bokov, jo je vrgel čez rob kopalne kadi in si na obraz začel nanašati kremo za britje. Ja, ali to še obstaja? Moški pod sedemdeset, ki se mokro brije? Mokro in je pri tem gol.

Buljila sem v tla, medtem ko sem stopila do prostega umivalnika in si začela umivati zobe. Najraje bi se sramežljivo odplazila iz kopalnice, vendar bi bil to višek nehladnokrvnosti. »Prvi bus je že odpeljal,« sem začela. Le zakaj se mi je glas tako tresel? »Zelo pozna bom.« »K sreči si ti šefinja,« je rekel Oliver. »Lahko vzameš citroëna, če hočeš. Jaz bom šel s podzemno železnico.« »Ne bi bilo slabo.« Od samega naprezanja, da bi moj glas zvenel običajno, mi je zdrsnila iz rok tuba zobne kreme in padla v umivalnik. Vedno bolj sem bila jezna nase. Ojoj, zdaj se moram pa res zbrati! Saj je samo gol moški, prekleto! Samo – 97 –

Oliver. Dobri stari Cvetačko! Ni tako hudo, če me je zalotil pri lulanju. To je najbolj vsakdanja stvar na svetu.

Vendar je bilo hudo. Še Stephan me ni nikoli videl sedeti na stranišču. To, da te kdo vidi na školjki, je bil eden od desetih smrtnih grehov moje vzgoje. Rejnica je menila, da obstaja za ljudi, ki tako brez zadrege javno lulajo, prav poseben pekel. Na moji poroki mi je še enkrat prav posebej zabičala, da bo moj zakon uspešen le, če bom upoštevala naslednje tri nasvete. Prvič: mož ne sme biti nikoli ob tebi pri porodu (tega sem uspešno upoštevala, kajti do zdaj še nisem dobila otroka), drugič: nikoli ne hodi spat z navijalkami (haha – jaz in navijalke, to bi bilo, kot bi Naomi Campbell uporabljala kremo za samoporjavitev!), in tretjič: nikoli ne dovoli, da te vidi pri opravljanju potrebe.

O meni lahko govorite, kar hočete, ampak teh pravil sem se vedno držala.

Do danes. Čutila sem, kako spet zardevam. Pa Oliver sploh ni bil moj soprog, temveč le brat mojega moža. Pekel!

K sreči Oliver ni opazil moje zmedenosti, vsekakor ni nič pripomnil. Čisto mirno se je bril in medtem povsem sproščeno klepetal z mano (sanjalo se mi ni, o čem!) in nato počasi odšel iz kopalnice. Še vedno gol. Ali človeka ni nihče naučil manir?

Ko sva se čez deset minut srečala v kuhinji, medtem se je že oblekel, je bil tak kot vedno.

– 98 –

Obraz je skrival za časnikom. Kar je bilo dobro, kajti danes zjutraj mu nisem bila več zmožna še enkrat pogledati v oči. Navsezadnje me je zasačil pri lulanju – grozno! Časnik mi je brez besed potisnil skodelico kave in rogljiček. »Kje si ga dobil?« »Pek čez cesto ima zelo okusne,« je odgovoril časnik. »Ampak zmeraj jih imam nekaj v zamrzovalniku. Bi morda raje kaj drugega?« »Ne, hvala. Zares sem pozna. Misliš, da rogljiček lahko pojem spotoma?« »Seveda,« se je oglasil časnik in mi vrgel šop ključev. »Zeleni je od dvigala, veliki od spodnjih vhodnih vrat, mali od stanovanja, nenavadno nazobčan pa od podzemne garaže. Ob izvozu iz garaže ga moraš vtakniti v ključavnico zapornice, da se bodo vrata odprla.« »Potem pa,« sem rekla časniku, »na svidenje zvečer.« »Še nekaj: imela si prav čedne spodnje hlačke,« je pripom­ nil časnik.

Aaaa! Na slepo sem stekla iz stanovanja, pomešala vse ključe – od dvigala, vhodnih vrat, podzemne garaže in ko sem naposled le sedela v avtu, ta ni hotel vžgati. Niti mrdnil ni. »Prosim, prosim, ne še ene polomije,« sem prosila. Dovolj je bilo, da sem zaspala in da me je svak videl na školjki. V spod­ njih hlačkah z rumenimi in modrimi rožicami. Jasno je bilo, da bom zdaj prišla v pekel.

Z veliko občutka sem še enkrat poskusila. Tokrat je avto astmatično zakrehal.

– 99 –

»To je že bolje,« sem ga pohvalila. »Prosim, vžgi. Do zdaj sem imela že dovolj težav. Niti pod razno nočem še enkrat gor v stanovanje in prositi Oliverja za pomoč. Najprej moram prebaviti tisto, kar sem videla danes zjutraj. Po pravici povedano, nisem vedela, da določene telesne dele sploh ima.« Citroën je neverjetno zahrumel. »Ja, saj vem, da se sliši smešno. Ampak povsem me je presenetilo. Lahko rečem zgrozilo. In prav neumno sem se vedla.

Upam, da tega ni opazil. Najbrž me je imel za povsem zavrto.« Tokrat se je astmatično hropenje motorja spremenilo v bolno ropotanje – avto je očitno sočustvoval z mano in speljal. *

*

*

»Ljubi bog, prav grozna si,« je začela Petra, ko sem čez pol ure stopila v prodajalno. Ah, kako mi je bilo všeč priti na delo in takoj ugledati Petrin obraz s krompirjastim noskom. Danes je imela svetlo grivo zelo ljubko speto s številnimi drobnimi rožnatimi lasnicami, oblečena je bila v majico iste barve s tankimi naramnicami, ki je odkrivala trebuh, in v oprijete hlače, prav tako rožnate barve. Če bi bili pristaniška beznica, bi bila z njenim videzom zelo zadovoljna. »Pa tudi zelo pozna si,« mi je očitala in strogo pogledala na uro. »No, torej!« »Ja, vem,« sem rekla osramočeno. »Se opravičujem.« Nato sem se spomnila Oliverjevih besed danes zjutraj v kopalnici in precej samozavestno dodala: »K sreči sem jaz tukaj šefinja.« – 100 –

»Že v redu,« je rekla Petra. Tistega o šefinji očitno ni slišala. »Maloprej je bila tu tista domišljava koza. Zanimalo jo je, kje si.

Povedala sem ji, da nisem noben preklet urad za informacije.« »Katera koza?« sem besna nase vprašala. Končno se moram naučiti postaviti po robu tej osebi, drugače nam bo odgnala vse stranke. V vsakem primeru ženske. »Kaj pa vem, kako ji je ime!« je nesramno zabrusila.

Zbrala sem ves pogum. »Poslušaj, Petra, navaditi se moraš biti malce ljubeznivejša do strank.« In tudi do mene, bi prav rada pristavila, ampak srce mi je že zdaj prehitro razbijalo.

Preprosto nisem bila rojena za šefinjo. V položaju, kot je bil ta, sem dobila neprijetno potne roke. »Lepa beseda lepo mesto najde,« je zelo nesramno izjavila Petra. »Ah, spet je tu!« Koza je bila Evelyn, ki je kljub kavbojkam, majici in konjskemu repu izžarevala neizmerno eleganco. Po svoje sem bila skoraj vesela, da jo vidim. »Dobro jutro,« sem jo pozdravila. »Končno,« mi je odzdravila Evelyn. »Avto ni hotel vžgati?« »Kako pa veš?« Evelyn je zamahnila z roko. »Ker je vsako jutro tako. Noče vžgati. Zakaj, misliš, imam tako rada Z4?« »Khm, khm,« se je Petra na najbolj mogoč nesramen način odkašljala. »Ah ja,« sem rekla. »Nisem vaju še predstavila. Evelyn, to je Petra Schmidtke, naša prodajalka. Evelyn Gaertner je moja svakinja, Petra.« – 101 –

»In kaj dela tu?« je nevljudno zinila Petra. »Ona, ah ...« obotavljala sem se. Ja, kaj neki počne tu? Ali je zdaj nameravala ves dan postopati po vrtnariji? »Zdaj tudi jaz delam tu,« je razložila Evelyn. »Vsekakor pa ne prodajam, to je zame preveč nezahtevno.« »Ne?« sem medlo rekla. »Ne,« je bila odločna Evelyn. »S Stephanom se strinjava, da si sama poiščem svoje delo. Sinoči sva se ob kozarčku o tem izčrpno pogovorila.« Aha, natanko tako, kot sem si mislila. Strmo sem pogledala Evelyn. Vendar ni kazala niti najmanjšega kančka zadrege. »Konec koncev moram biti kje koristna, mar ne?« je rekla. »Nekaj že imam v mislih.« »Kaj res?« sem vprašala previdno. Hočem reči, Evelyn je bila gotovo odlična za nabavo damskih vrhnjih oblačil, toda o rastlinah je imela prav toliko pojma kot Petra. Po vsej verjetnosti še celo manj. »Nimaš pravega dela?« je zanimalo Petro. »Ne spomnim se, da bi vam predlagala tikanje,« jo je hladno zavrnila Evelyn. Zares ni imela težave igrati šefinje, čeprav v Petrinem primeru to sploh ni bila. »In, ne, trenutno nimam pravega dela. Pravkar bom imela sabat.« Petra je zavila z očmi. Stavim, da ni vedela, kaj to pome­ ni, in je nameravala ziniti kaj žaljivega. K sreči je prav tedaj vstopila stranka in k sreči je bil moški in Petra se mu je takoj začela dobrikati z ljubkim nasmeškom in miganjem zad­ njice.

– 102 –

»Na svojo roko sem se malce razgledala,« je začela Evelyn. »Lepo bi bilo, če bi mi ti vse razkazala in mi pojasnila to in ono. Stephan pravi, da se on ne spozna tako dobro.« To je bilo vsekakor res. Človek si ni zapomnil skoraj nič od svojega vrtnarskega vajeništva. Odgovoren je bil le za poslovodno plat najinega podjetja. »V sosednjem prostoru bova. Delo imava,« sem zaklicala Petri. »Ja, ja,« je rekla Petra.

Hlastno sem prijela Evelyn pod roko in jo potegnila iz prodajalne. Lepo, da so jo zanimale moje rože. Seveda pa nisem smela pozabiti na vse drugo. »In, kakšna je bila tvoja prva noč tu?« sem jo vprašala, prijazneje, kot sem nameravala. »Raje ne sprašuj,« je odvrnila Evelyn precej zadirčno. »Drugače te bom vprašala, od kod zahotel vonj v vajini sobi za goste.« »Torej, vajin kavč za goste je res udoben,« sem rekla in bilo mi je skoraj nerodno, ker tega nisem mogla trditi za najinega. »To pa dobro vem,« je odsekala Evelyn.

Sklenila sem, da opustim to temo in se usmerim na vrtnarijo. Prava rada sem jo razkazovala. Še vedno ni bila takšna, kot naj bi bila, ampak že zdaj sem bila nadvse ponosna na svoje rastline.

Zaradi dobrega vtisa sem ji najprej pokazala rastlinjak z morjem v ostrih barvah žarečih begonij, vodenk in petunij z velikimi cvetovi. »Tem se lahko zahvalimo, da smo od aprila – 103 –

spet v črnih številkah. Štiri evre in sedemdeset centov dobička.« »Na rožo?« je spoštljivo zanimalo Evelyn. »Na mesec,« sem rekla. »Če bi bilo po Stephanovo, bi z njimi povsem napolnila vse rastlinjake. Izračunal je, da bi s štirinajst centov dobička na rožo ... Vprašaj ga, če te zanima.« »Štiri evre sedemdeset. Kako težko prislužen kruh,« je zamomljala Evelyn in dolgo in zaničljivo strmela v begonije.

V naslednjem rastlinjaku sva se zadržali precej dlje. V njem so bili potaknjenci pušpana in različno veliki primerki grmičkov, ki sem jih oblikovala v krogle, stožce in vijuge.

Nekatere od njih sem imela že več kot deset let. »Devet različnih vrst,« sem ponosno povedala. »Še več jih je, ampak tukaj so najboljši. Pušpan je moj najljubši grm.

Tudi liguster in lovorikovec sem oblikovala v kroglo, vendar nista primerljiva s pušpanom. Že sam vonj ...« Umolknila sem, preden bi me zaneslo. Elisabeth je vedno pravila, da moji pušpanovi grmi najbrž sodijo med deset stvari, ki bi jih vzela s seboj na samotni otok. Ali na zaprti oddelek psihiatrije.

Evelyn se je ozrla okoli. »Ja, med njimi so prav čedni primerki. Gotovo stanejo celo premoženje.« »Ja,« sem zavzdihnila. »Nekateri so vredni nekaj sto ev­ rov ... Ampak, veš koliko časa je trajalo, da so zrasli? Preprosto se ne bi mogla ločiti od njih.« »Neumno,« je menila Evelyn. »Še hujša si kot slikar, ki raje trpi lakoto, kot proda svoje slike. Edino dobro pri tem je, da te mrcine tukaj z vsakim listkom povečajo vrednost.« – 104 –

Imela sem občutek, da je bila Evelyn proti svoji volji očarana. To me je navdalo z nekim posebnim zadoščenjem. Ja, vem, da sem videti kot cvetača in so moji nohti vedno črni od prsti, na rastline se pa spoznam. Na tem področju mi Evelyn ne seže niti do kolen. »Bi rada videla moje trajnice?« »Jasno,« je rekla Evelyn in čeprav nisem bila povsem prepričana, ali je njeno zanimanje pristno, je pri meni vseeno dobila nekaj točk. Nič drugega me ni tako razveselilo kot pogovor o mojih rastlinah. Kot rečeno, kar se tega tiče, sem imela misijonarsko žilico: kolikor bolj so ljudje odkrivali veselje ob vrtnarjenju, toliko bolje. Evelyn mi je potrpežljivo sledila v tri rastlinjake in dovolila, da sem ji pokazala vsako rastlino, ki mi je bila pri srcu. In teh ni bilo malo. »Zelike, ki sem jih vzgojila lani, so prezimile na prostem. Šele potem so primerne za prodajo,« sem razlagala. »Ne strinjam se, da bi strankam podtikala razvajene rastline iz rastlinjaka.« »Ni mi jasno, zakaj posel ne cveti,« je razglabljala Evelyn pred skupino modrega maka. »Daleč naokrog nimate tekmecev.« »Razen Cvetličarstva Müller,« sem jo dopolnila. »Vendar ti večinoma prodajajo rezano cvetje, sobne lončnice in poletno cvetje.« Naša lokacija je idealna. Naslednja prava vrtnarija (tista, kjer sem se učila) je bila oddaljena štirideset kilometrov, pa tudi drevesnice ni bilo nobene v bližini, seveda so imele v mestu številne trgovine z gradbenim materialom tudi oddelek za vrtnarjenje, ampak le kdo bi se vozil v mesto zaradi nekaj rastlinic. »Ne, mislim, da je največji tekmec kataloška – 105 –

prodaja. Tukajšnji ljudje so navajeni pomanjkanja drugih možnosti in naročajo rastline kar po katalogu.« »Pa deluje?« je zanimalo Evelyn, kot da se ji to zdi izredno pametna zamisel. »Tudi ti tako naročaš svoje rastline? Po nabavni ceni?« »Ne, jasno, da ne. Vse to Stephanovo sranje,« pokazala sem v smeri proti rastlinjaku, »dobimo iz neke velevrtnarije z Nizozemske. Zelo ugodno, a raje nočem vedeti, koliko kemikalij uporabljajo.« »Pa tvoje rastline?« »Semena naročam pri gojiteljih, večinoma naravnost iz Anglije. Vrtnice, pušpan in klematis pa vzgajam iz potak­ njencev, ki jih dobim na vrtovih, pa tudi na prepovedan način iz parkov, deželnih vrtnarskih razstav in tako naprej. Če kjer koli vidim kaj zanimivega, hočem tisto takoj vzgojiti.

Nekoč sem za to plezala čez vsak zid. K sreči imamo zdaj splet. Na njem najdemo vse rastline in semena, kar si jih lahko zamislimo. Pa tudi prepovedane rastline, na primer vrtni mak. Zelo lep je, vendar ga ne smemo saditi, ker bi s tem kršili zakon o narkotikih.« »Kaj res?« je zategnila Evelyn. »Ja, pomisli. Čeprav nihče ne ve, kako se iz njega naredi opij.« Evelyn je zastrigla z ušesi. »Tole je še bolj zanimivo, kot sem si mislila.« »Res?« sem podvomila. »Ja. Z veseljem bi imela svojo gredo. Misliš, da bi lahko?« – 106 –

Videti je bila kot otrok, ki za božič dobi svoj prvi komplet za kemijske poskuse in hoče takoj uporabiti gorilnik. Vesela sem bila. Vrtnarjenje je čudovit konjiček, vsakomur ga priporočam. Nekje sem prebrala kitajski pregovor, ki pravi, da človek potrebuje za srečo le tri stvari. Prvi dve stvari sem pozabila, tretja pa je vrt. »Seveda lahko imaš svojo gredo,« sem rekla velikodušno. »Za rastlinjakom je še veliko prostora. Če potrebuješ semena, se obrni le name. Lahko je vzgojiti ognjič, kozmeje in grašico, pa tudi napredek je hitro viden. Ali pa fižol, če bi rada plodove.« »Ah, ne hvala,« me je zavrnila Evelyn. »Svojo sanjsko rastlino bom sama poiskala na spletu. Bolj razburljivo bo.« Nasmehnila sem se ji. »Tako sem vesela, da si si našla zaposlitev.« Resnično sem bila vesela. Drugače bi me bilo strah, da bo iz dolgega časa začela zapeljevati Stephana. Če tega že ni počela. »Gotovo nisi vajena biti takole brez dela.« »Res je,« je pritrdila Evelyn. »Ne nameravam stati križem rok. Do zdaj sem iz vsake stvari potegnila najboljše. In tu imam na voljo neslutene možnosti.« Še vedno sem upala, da govori o vrtu in ne o Stephanu.

Ko sva se odpravili do naslednjega rastlinjaka – Evelyn je prijazno hotela videti še moje vrtnice in zelišča – sva zagledali gospoda Kabulkeja z lopato in samokolnico pred velikim kupom komposta. Gospod Kabulke je uradno delal kot pomočnik za 350 evrov, »preostanek« pa je neuradno dobil na roke.

Možak je bil vreden vsakega centa, ki ga je zaslužil, sploh ne – 107 –

vem, kaj bi brez njega. Tudi Stephan se je moral strinjati, da je Kabulke za naju popolna terna. »Vsekakor za težja dela,« je rekel. »V prodajalni bi bil prava polomija. Že samo njegov videz, s tistim pošvedranim klobukom in smešno protezo. In preden bi mu uspelo izgovoriti besedo be-be-be-begonija, bi že bil op-op-op-opoldanski odmor.« Ja, gospod Kabulke je žal malce jecljal in je imel izrazito velike rumene umetne zobe. Ampak to skoraj ni nikogar motilo. Tudi njegov klobuk se mi je zdel ljubek. Nosil ga je poleti in pozimi in menila sem, da samo njegova žena ve, kakšen je brez njega. Star je bil šestinšestdeset let in v dobri telesni kondiciji. Včasih je delal kot ra-ra-ra-računovodja, vendar se je spoznal na vrtnarstvo. Ni bil zaman lastnik vrtička in dolgoletni blagajnik društva vrtičkarjev.

Pravkar je imel delo. Nameraval je premetati kompost, ga presejati in nato raztrositi po gredah v rastlinjakih. Samo po gredah z zelišči ne, kajti tem bolj prija pusta prst, kar je vedel tudi gospod Kabulke. »Vse v redu, gospod Kabulke?« sem zaklicala, ko sem šla mimo. Gospod Kabulke je bil malce naglušen. »Ni od m-m-m-muh taka samokolnica,« je zavpil, »ampak bom že u-u-u-uredil.« »O tem ne dvomim,« sem glasno odgovorila. »Vedno to pravi,« sem nato razložila Evelyn. »Ni srčkano? O, mimogrede, to je gospod Kabulke. Pridi, nujno ga moraš ...« »Midva sva se že spoznala,« me je mirno prekinila Evelyn. »Prijeten možic.« – 108 –

»Ja, tudi jaz ga imam rada! Če človek ni pozoren, vsekakor kar preveč dela. Potem pa se njegova žena jezi na nas, ker se mu zvečer ne ljubi z njo na tečaj tanga.« Videti je bilo, da Evelyn ne zanima, s čim se gospod Kabulke ukvarja v prostem času. »Veš, tvoji rastlinjaki so mi všeč. Kot iz starih angleških filmov so. In za rože imaš res roko. Nasprotno pa se v hiši ne zadržuješ prav pogosto, ne?« »Tam najraje samo spim,« sem bila iskrena in odprla vrata četrtega rastlinjaka. »Ja, razumem,« mi je odvrnila Evelyn. »Hiša je res grda, najgrša, kar sem jih sploh videla. Pravzaprav je celo za spanje grozna, da ne omenjam drugih stvari.« »Katerih drugih stvari?« »Na primer seks,« je rekla odločno. »V tem okolju človeka tudi pri najboljši volji zagotovo vse mine.« Kaj res? Vesela sem, da to slišim. »No, do zdaj midva nisva imela s tem nobenih težav,« sem povedala.

Evelyn je zaničljivo prhnila. »Tega ne verjamem. Že tapet­ ni vzorec povzroča impotenco. Soba za goste, v kateri spim, je polepljena z orhidejami, velikimi kot straniščna deska.« »Mačehami,« sem jo popravila. »Mačkami, da me ne bo konec od smeha! Ni mi jasno, kako lahko tako dolgo živita v tej hiši, ne da bi se vama strgalo.

Danes ponoči sem tako hrepenela po svoji spalnici kot še nikoli prej.« – 109 –

Nič nisem rekla. Imela je prav. V primerjavi z njenim razkošnim, elegantnim stanovanjem je bila najina hiša tako imenitna kot ženski zapor v Novosibirsku. »Kako, hudiča, sta tako dolgo vzdržala, ne da bi kaj spremenila?« je zanimalo Evelyn.

Zmignila sem z rameni. »No, nekaj sva že preuredila.

Streho je bilo treba prekriti, pa kurjava je bila zanič. Pa popraviti vodovodno napeljavo, da iz pip ni tekla samo rjava voda. Ampak hitro je zmanjkalo denarja in drugi lepotni popravki so morali čakati. Zdaj je najpomembnejša vrtnarija.« Evelyn se ni pustila prepričati. »No, vsaj te sprevržene tapete bi lahko odstranila,« je rekla. »Ne stane veliko in precej mirneje bi spala.« »V temi se tapet sploh ne vidi,« sem se branila. »Pa se,« je trdila Evelyn. »Še v temi se človek ustraši teh rož. In potem ga tlači mora. Ne bom vzdržala še ene noči, da ne omenjam vseh šestih mesecev.« »Pa spi na kavču v dnevni sobi,« sem predlagala. »Tam na stenah ni tapet.« »Ja, so pa namesto njih temno zelene ploščice.« Evelyn se je stresla. »Razloži mi, zakaj nekdo obloži stene dnevne sobe s ploščicami!« »Raje vprašaj prejšnjega lastnika,« sem rekla. To vprašanje sem si, moram priznati, tudi sama večkrat postavila. Nisem si mogla zamisliti, da so bile kdaj modne ploščice na stenah dnevne sobe. Stephan je menil, da je bila v dnevni sobi v nekem – 110 –

zloglasnem času velika savna. Vsekakor je to potrjeval tudi s temnim smrekovim lesom obložen strop. »Lahko bi jih obili z lesom,« je sanjavo rekla Evelyn. »Do polovice stene, belo pobarvanim, z ozkim vencem, tako v po­ deželskem slogu, veš. Tebi bi se lepo podal podeželski slog.

Pa tudi drago ne bi bilo. Malo bele barve za temen strop tudi ne stane veliko.« »Vse stane,« sem ji ugovarjala. No, torej Evelyn meni, da meni ustreza podeželski slog. Zagotovo to ni njen slog. No, res sem že dolgo iskala svoj slog. Elisabeth je vedno pravila, da je moj slog to, da nimam sloga, in nekako mi ni bilo všeč.

Evelyn sem hotela vprašati, ali so moje kavbojke z naramnicami primerne za podeželski slog in, če so, ali lahko k njim nosim stare športne copate.

Gospod Kabulke je zapeljal v rastlinjak samokolnico, polno komposta in si ob tem brundal staro poulično popevko. Nasmehnila sem se mu. Svoje delo je imel prav tako rad kakor jaz.

V katerem slogu je bil njegov klobuk, pa najbrž ni vedel nihče. »Zdaj pljunimo v roke,« je dejal gospod Kabulke. »Drži,« je pritrdila Evelyn. »Takoj se lahko odpravimo v trgovino z gradbenim materialom.« »Nihče od nas nima časa za to,« sem rekla. »Jaz že,« je odvrnila Evelyn. »In v dvoje gre hitreje.« »Ampak pikirati moram kozmeje. V petem rastlinjaku,« sem ugovarjala. »Če hočeš, mi lahko pomagaš.« »Hm,« je zabrundala Evelyn. Nato se je naglo obrnila h gospodu Kabulkeju. »Povejte, gospod Kakabulke ...« – 111 –

»Kabulke,« sem razdraženo zasikala. »... bi lahko strgali tapete s sten?« Gospod Kabulke je bil užaljen. »To zna ja vsak o-o-otrok,« je zajecljal. »Znate sukati čopič in barvati?« Gospod Kabulke je spustil lopato. »Jasno! V vsem življenju nisem nikoli potreboval ne pleskarja ne soboslikarja.« Evelyn se mi je zadovoljno nasmehnila. »No, vidiš.« Zmajala sem z glavo. »Ampak gospoda Kabulkeja potrebujem tukaj.« »Ampak gospod Kakabulke bi morda raje za spremembo počel kaj drugega kot prekladal gnoj, kajne, gospod Kakabulke?« »Piše se Kabulke,« sem znova siknila in upala, da tega gospod Kabulke ni slišal. »Samo en Ka!« »Kaj res? Meni pa se je predstavil kot Kakabulke,« je zasit­ narila Evelyn. »Ker vendar jeclja,« sem ogorčeno šepnila.

Gospod Kabulke si je malce premaknil klobuk in se popraskal po glavi. »Nič nimam proti. Do-do-dobro znam sukati tudi kladivo in dleto. Pa tudi žago in vrtalnik.« »No, vidiš,« je bila zadovoljna Evelyn. »Gospod Kakabulke je vsestransko nadarjen! Škoda bi bilo, da ne bi izkoristili njegovih darov. Če bi tukaj malo pohitel, bi lahko še danes začel odstranjevati tapete v moji sobi.« Neodločno sem obstala. Pravzaprav ni bilo nič narobe.

Samo gospa Kabulke se bo spet pritoževala, ker njen soprog ne bo pri volji za ples.

– 112 –

»Pojdi že, tvoje pigmeje čakajo,« je ukazala Evelyn. »Z gospodom Kakabulkejem se bova že zmenila.« »Prav je kozmeje in Kabulke,« sem rekla s kančkom dvoma, ampak Evelyn mi je že obrnila hrbet.

Pikiranje je čudovito meditativno delo. Človek stokrat ponovi isto: izpuli šop rastlinic, jih previdno razdeli in posadi v pripravljene lončke; spuli, razdeli, posadi, spuli, razdeli, posadi – vse dopoldne. Stephan ni razumel, da ob tem nisem hotela poslušati vsaj radia, vendar mi ni bila všeč hrupna glasba, ki je motila intimno naravo dela. Poleg tega se ob glasbi nisem mogla tako lepo pogovarjati z rastlinami. Vsak presajeni lonec me je navdal z zmagoslavjem: to so bili poganjki semen lanskih kozmej, lončke sem zbirala mesece dolgo in celo prst je bila naše lastne pridelave. Ceneje ne bi moglo biti, to je moral priznati tudi Stephan. Seveda mi bo spet naračunal stroške dela, vode, ogrevanja in blabla, ampak prepričana sem bila, da bodo kozmeje navsezadnje bolj navdušile moje stranke, kot so jih kdaj koli prej begonije.

Ko sem že skoraj končala, je skozi vrata stopil Stephan.

Vse sem spustila iz rok in mu stekla v objem. »Pazi, moja obleka!« se je zasmejal. »Oho, si me pa pogrešala!« »Lahko rečem, da res,« sem zamomljala in pritiskala obraz ob njegovo polo majico. »Si me tudi ti?« »Je bilo res tako grozno?« Ne, sploh ni bilo grozno. V bistvu je bilo dokaj prijetno, če sem iskrena. Grozno je bilo le to, ker nisem mogla biti pri – 113 –

Stephanu. Pa tudi to, da me je danes zjutraj Oliver videl na školjki, jasno. Res grozno! Sploh nisem smela pomisliti na to, tako grozno mučno je bilo. »Pa pri tebi?« sem ga preusmerila. »Si se spomnil in si za spanje kaj oblekel? Kaj je imela oblečeno Evelyn? Prosojno svileno srajco s tankimi naramnicami?« Pri najboljši volji si Evelyn nisem mogla zamisliti v čem drugem. »Ah, Oli Poli,« je rekel Stephan, ne da bi mi sploh odgovoril na vprašanja. »Tako ljubka si, ko si ljubosumna. V resnici imam druge skrbi.« »Katere pa?« me je zanimalo. Če ga je skrbelo zaradi Oliverja – kaj je oblekel za spanje, tega nisem vedela. Samo, da je bil gol pod prho. In pri britju.

Ampak Stephan ni mislil na Oliverja. »Sägebrecht je zavrnil našo ponudbo,« je povedal. »Kaj, tako hitro? Saj si jim jo poslal šele prejšnji teden.« »Ja, ampak sodelovanje z nami jih ne zanima,« je zavzdihnil Stephan. »Pravkar sem izbrskal, da je Sägebrechtova hči poročena s cvetličarjem Müllerjem. Nič ne moremo, ti poslovneži držijo skupaj.« »Ampak saj nisva bila tako zagreta za urejanje grobov, ne?« sem ga skušala potolažiti.

Stephan me je odrinil. »Oli, nočeš razumeti, ne? Za golo preživetje gre. Če ne bova čim hitreje povečala prihodka, lahko vse skupaj takoj zapreva!« Morala sem se zasmejati. »Haha, očitno si pozabil, da bova kmalu imela milijon!« – 114 –

Stephan je zavzdihnil. »Oli, večkrat si res naivna. Če podjetja ne spraviva v pogon, potem ne bo nič pomagalo, četudi vanj vloživa milijon. Z njim ne bo posel nič boljši – samo bankrot bova preložila.« Bila sem zmedena. »Ja, ampak,« sem začela, ko je v rastlinjak pomolila glavo Petra z otročjo pričesko in me neprijazno gledala. »Lahko bi si mislila, da spet riješ po zemlji,« je začela. »Ena ženska bi rada kupila grm ali nekaj takega. Oh,« tu je njen ton postal ljubezniv kot zven piščali, »pozdravljeni, gospod Gaertner, sploh nisem vedela, da ste tudi vi tukaj.« Rožnato bleščilo se je razlezlo v sijoč nasmeh.

Tudi Stephan se je nasmehnil. Petra je čudno migala z glavo, ko je pristopicala v rastlinjak in se ustavila pred Ste­ phanom, ki je lahko videl skozi izrez njene majice do preluk­ njanega popka. »Kaj je zdaj s stranko?« sem razdraženo vprašala. Morala naju je zmotiti prav zdaj, sredi pomembnega pogovora. »Rekla sem, da nimamo, zdaj pa hoče nujno govoriti s šefinjo,« je odgovorila Petra nejevoljno. Ženska se je najbrž želela pritožiti čez nemogočo prodajalko. Upravičeno. »Že grem,« sem zavzdihnila. »Pozneje se bova pogovorila, Stephan.« »Vsekakor,« je rekel Stephan. Prav rada bi ga poljubila, ampak potem bi morala odriniti Petro. »Veste, da ste prav takšni kot Kevin Koster?« sem jo slišala reči, ko sem odhajala.

– 115 –

Stephan se je samozavestno nasmehnil. »Najbrž mislite kot Brad Pitt.« »Ja, tako, ali kot on,« je zinila Petra.

Zavila sem z očmi. Je sploh vedela, da je zabita kot noč?

– 116 –

8 . P O G LAV J E

Med opoldanskim odmorom sem se dobila z Elisabeth in sva šli teč. Seveda jo je zanimalo, kakšna je bila moja prva noč v novem okolju. »Noč je bila v redu,« sem začela in pogledala na merilnik utripa. Po prvem vzponu mi je srce nevarno hitro bilo. Morda tudi zaradi spomina na jutranji dogodek. Z nekom sem se morala pogovoriti o tem, naj je bilo še tako mučno. »Potem pa se je zgodilo nekaj strašnega,« sem dramatično povedala. »Kaj?« Elisabeth je iz gole radovednosti obstala kot vkopana. »No, opotekla sem se v kopalnico in sedla na školjko.« Zardela sem kot kuhan rak. O tem se ne govori, mi je vedno vbijala v glavo moja rejnica. Že beseda školjka mi je šla težko z jezika. »Sploh ne vem, kako naj povem. Ko sem tam sedela, je ...« Elisabeth me je zgrabila za zapestje. »O ne! O tem sem že slišala, a sem vedno pomislila, da so novinarske race. Kaj je bilo? Podgana? Kajman? Udav?« Ob vsaki živali je bolj vreščala.

Osuplo sem jo gledala.

– 117 –

»Ojoj, konec bi me bilo,« je cvilila Elisabeth. Koža na rokah se ji je naježila. »Ubožica!« »Nobene živali ni bilo, Elisabeth!« Še vedno sem bila zbegana.

Elisabeth se je namrščila. »Nobene živali v školjki? Kaj pa je bilo?« »Na školjki sem ... ling-ling,« sem rekla zelo potiho. »Kako, prosim?« je vprašala Elisabeth. »Kaj je to? Kitajska kopalniška gimnastika, ki jo izvajaš na stranišču?« »Lulala sem,« sem šepnila. »Lulala,« je ponovila Elisabeth. Zasopihala je in se znova pognala v tek.

Tekla sem ob njej. »No, naj sestavim skupaj tvojo strašno zgodbo,« je sopla. »Danes zjutraj si šla na stranišče in se polulala. Zelo napeto.

Zares. Zares sem očarana. Ampak nekako ne vidim smisla.« »To še ni vse,« sem rekla. »Ko sem sedela tam, je izpod prhe stopil Oliver.« »In?« Elisaubeth je spet obstala. »Aha, že razumem! Žival je bila pod prho. Ali pa morilec s sekiro! Tudi prav.« »Nobene preklete živali ni bilo,« sem jo ustavila in počasi postajala jezna. »Tudi nobenega morilca ni bilo. Oliver me je videl.« »Ko si pinkponkala?« »Linglingala,« sem šepnila.

Elisabeth je zmajala z glavo. »Dovolj dolgo te že poznam, tega pa, da imaš težavo s telesnimi izločki, nisem vedela.« – 118 –

»O tem se ne govori,« sem medlo ugovarjala. »Pa tudi nihče nas ne sme zasačiti pri tem.« »Zasačiti?« se je posmehnila Elisabeth. »Veš kaj, Oli, včasih si pa res čudna. Povsem zavrta. Človek se lahko prepira o tem, ali je romantično gledati partnerja, kako si briše rit, toda ...« »Pst,« sem jo prekinila. »Bodi vendar tiho!« »Oli!« je zavpila Elisabeth. »Na terapijo moraš!« »Ker sem še spodobno vzgojena?« »Ker imaš velikansko težavo,« je ugotovila Elisabeth. »Dol­gočasnejše zgodbe še nisem slišala: Grozno je bilo. Sedela sem na školjki in potem je prišel izpod prhe moj sostanovalec.« »Gol je bil,« sem dodala. »Saj ni mogoče,« je bila sarkastična Elisabeth. »Se pri vas doma prhate v kopalkah?« »Elisabeth,« sem potožila. »Mislila sem, da imaš vsaj kanček razumevanja za mučen položaj, v katerem sem se znašla.« »Ne,« je rekla Elisabeth in se zahihitala. »Res ga nimam.

Veš, kako dolgo je že, kar sem zadnjič videla golega moškega? Je bil dober?« »Še kar,« sem priznala. »Ampak, kaj si zdaj misli o meni?« »Ker si jingjangala?« me je dražila Elisabeth, ki se je zdaj že močno zabavala. »Linglingala!« sem jo popravila. »Hja,« je zakokodakala Elisabeth. »Najbrž ubogi revež pravkar sedi pri svojem terapevtu, da bi predelal to travmo.

Bratova žena ima očitno ledvice in mehur! V našo školjko je spustila – 119 –

urin. Ljubi bog, Oli, to je nekaj najbolj naravnega! Kaj boš, ko boš morala prdniti? Boš šla v klet?« »Ah, bodi no tiho, Elisabeth,« sem jo ozmerjala. »Ne jem­ lješ me resno. Tako sem vzgojena. Svoji rejnici sem lahko za marsikaj hvaležna.« »Vesela sem, da dobra ženska živi daleč stran,« je menila Elisabeth. »Mimogrede, tišči me. Skočila bom za grm in naredila fengšuj, če nimaš nič proti.« *

*

*

Stephan ni imel nič proti, da je Evelyn zapravljala denar za barvo in ubogemu gospodu Kabulkeju ukazala pleskati. »Ubogo dekle mora vendar kaj početi,« jo je branil. »Prej je dvanajst ur na dan garala kot črna živina. Gotovo je bila zelo dobra pri svojem delu, kajti sinoči mi je povedala, koliko je zaslužila. Moram priznati, za žensko je to od sile!« »Že mogoče,« sem rekla zlovoljno. Po mojem je prelepo govoril o njej. Ubogo dekle, garala je kot črna živina, to je od sile! »Ali si ne bi našla drugega konjička kot prav tega, da mora obnoviti najino hišo? Poleg tega pa gre za najin denar!« »Ubožica mora navsezadnje tu stanovati,« jo je zagovarjal Stephan. »Tako pretanjena estetinja je, da bo navsezadnje še zbolela, če ne bo mogla nič preurediti. Tapete v sobi za goste so res za bruhat.« Grrr! Pretanjena estetinja! Za bruhat je pa tole zaljubljeno čvekanje!

– 120 –

»Evelyn pravi, da vzorec najinih tapet povzroča impotenco,« sem zinila v nuji, da jo prikažem v slabi luči.

Stephan je priprl oči: »Kaj, to je rekla?« Škodoželjno sem prikimala. Nato se mi je posvetilo, da bi ga moja opazka lahko spodbudila, da bi za vsako ceno hotel dokazati Evelyn, da tapetni vzorec nikakor ne škodi njegovi potenci. Hitro sem mu planila v objem in šepnila: »Kaj tako neumnega, ne? Rekla sem ji, da videz hiše nikakor ne vpliva na najino ljubezensko življenje. Saj je tako, ne?« »Jasno,« se je strinjal Stephan. »Potem me pa poljubi, prosim! Kmalu bom morala iti.« Ob teh besedah so mi pritekle solze. Kako rada bi danes počela nič drugega kot le ležala v Stephanovem objemu. Če sem jaz tam, ni prostora za drugo. »Moraš biti malo bolj pogumna, Olika,« mi je Stephan pritisnil poljub na čelo. »Vedno pomisli na to, kako bogata bova kmalu.« In z nasmeškom dodal: »In kako čedno sobo za goste bova imela, ko jo bo Evelyn preuredila.« »Ne bodi tako prepričan,« sem rekla čemerno.

Zvečer sem do vrha napolnila avto z rožami, lonci in zemljo. Če se je Evelyn lahko lotila najine sobe za goste, potem lahko tudi jaz malce polepšam njeno teraso. Ko sem na sovoznikov sedež previdno pripela zadnji grmiček, je tik za menoj hripav glas oznanil: »Še tri minute do osemnajstih.« Na smrt prestrašena sem se obrnila in se zazrla naravnost v obraz uhatega in nosatega nekdanjega ravnatelja iz Fritzeve kvartopirske druščine.

– 121 –

»Gospod Rückert!« sem vzkliknila. »Hubert,« je dopolnil hripavi glas. »Mirno mi lahko rečeš Hubert, punca.« Te ponudbe si nisem drznila zavrniti. »Želite kaj posebnega ... Hubert?« »Samo, da se pravočasno odpelješ,« me je opomnil starec. »Drugače bo stava hitreje izgubljena, kot si želimo.« »Oh,« sem zinila. Pravzaprav sem se želela posloviti od Stephana. Minuta gor ali dol, menda je vseeno. »Povejte, ali ste stavili, da nam bo uspelo? Menite, da ne bomo vzdržali pol leta?« Hubert se je skrivnostno nasmehnil. Izza njegovih ušes sem opazila prihajati Evelyn. »Dobro, da sem te še ujela,« je začela. »Dober dan, gospod Rückert.« »Hubert,« je hripavo rekel Rückert. »Vsak čas bo ura osem­najst. Skrajni čas, da mlada dama zapusti posestvo. Dru­ gače ...« »Hubert, Hubert,« je rekla Evelyn in pogledala na zapestno uro. »Še je čas za kratko sporočilo: Olivia, prosim, naroči Oliverju, naj si v četrtek popoldne vzame prosto. Moj računalniški program za zanositev je izračunal, da je takrat optimalen čas za spočetje otroka.« Ja, seveda bom. Z Oliverjem sva tako sproščena in nezavrta, da mu bom takoj povedala, kdaj mora narediti otroka.

Sedla sem v avto. »V četrtek popoldne. Povedala mu bom.« – 122 –

»Še ena minuta,« me je opomnil Rückert. »Pohodite plin,« je bilo slišati dokaj privoščljivo. »Na svidenje,« sem pozdravila. »Se vidiva jutri,« je odzdravila Evelyn.

Z Rückertom sta mi pomahala. Točno ob osemnajstih sem zapustila zemljišče vrtnarije. Morda sem se motila, ampak tekač, ki je prav tisti hip pritekel skozi vrata, je bil zelo podoben doktorju Bernerju. Očitno so nas stare sablje ves čas opazovale. *

*

*

Zdaj sem morala stopiti pred oči Oliverju ne le kot jutranja nesramežljiva poscanka, temveč še kot poslanka s sporočilom, kdaj naj spočne otroka. Že ob sami misli sem zardela.

Najrajši bi na listek napisala: »V četrtek popoldne vzeti prosto zaradi spočetja.« Oliver bi ga prebral in spodobno pospravil v hlačni žep. Pa bi bilo opravljeno.

Ko sem stopila v penthouse, je bil Oliver žal že doma. »Očitno imate na vaši televizijski postaji zelo ohlapen delovni čas,« sem rekla malce zlovoljno. »V Nemčiji se ne dogaja nič posebnega,« je vedro odvrnil Oliver. Na štedilniku je nekaj mešal, kar je slastno dišalo. »Le en požar v skladišču za rakete. Nič mrtvih, nič ranjenih.« »Dobro zate,« sem rekla in vohala. Česen, oljčno olje, paradižniki, jajčevci, bučke, mleto meso – dišalo je tako omam­ no slastno.

– 123 –

»Kakšen pa je bil tvoj dan, Cvetačka?« »Sploh ne tako slab.« Če odmislim jutranje dogodke. Najbolje, da takoj opravim z neprijetnim delom. »Evelyn mi je naročila, naj ti sporočim, da vzemi v četrtek popoldne prosto.« »Zakaj pa?« je vprašal Oliver. »Zaradi – zaradi – saj veš, zakaj,« sem rekla razdraženo. »O, plodni dan,« je ugotovil Oliver. »Res ne vem, res ne vem, ampak računalnik zelo pogosto sporoča plodne dneve.

Mislim, da gre za programsko napako. No ja, meni je prav.« »Značilno za moške,« sem rekla in žal spet zardela.

Oliver me je opazoval z dvignjeno obrvjo. »Cvetačka, danes pa tako pogosto zardevaš. Kaj je? Zjutraj v kopalnici si bila čisto zmedena. Ker sem bil nag? Ali zato, ker sem videl tvoje spodnje hlačke z rožicami?« »Niti ne,« sem hlastno rekla. »To je nekaj povsem naravnega, pravi moja prijateljica Elisabeth. Vsi ljudje to počnejo.« Videti je bilo, da Oliverja to bolj zabava, kot bega. Vseeno je vprašal: »Kaj počnejo vsi ljudje?« »Ling-ling,« sem rekla, kolikor sem zmogla napadalno.

Zdaj sem zardela še v ušesa.

Oliver je zdaj namrščil še drugo obrv. »Je to druga beseda za ...« Moja napadalnost se je razblinila. »Iti na stran,« sem rekla povsem dotolčeno. »Žal mi je, ampak vzgojena sem pretirano spodobno. Pri nas doma smo sicer imeli stranišče, vendar smo se vanj zaklepali, da nas ne bi zalotili pri opravilu. Česa takega se človek ne more kar otresti le zato, ker je nekaj let starejši.« – 124 –

Oliver se je zasmejal. »Poslušaj, Cvetačka, kadar dva živita skupaj v stanovanju, potem se ne da ogniti temu, da eden ali drugi zaloti drugega. Če te to tako muči, bova vpeljala pravilo, da tisti, ki je v kopalnici, zaklene vrata. Zdaj pa ne misli več na ling-ling« – ob tem se je zarežal – »temveč sedi.

Za večerjo imava jajčevce z mletim mesom v paradižnikovi omaki.« *

*

*

Medtem ko je Evelyn vneto preurejala sobo za goste, sem se jaz lotila njene terase. Ne da bi jo sploh vprašala. Med osemnajsto uro in odhodom v posteljo je veliko prostega časa, vam povem. Če hočete, v tem času lahko premaknete svet. Oliver mi je pomagal. Nabavila sva stebre, deske in letve iz borovega lesa, ki sem jih pobarvala v toplih medenih odtenkih. Oliver na začetku ni bil spreten z žago in vrtalnikom, še malo ne tako kakor jaz.

V nekaj večerih sva na severnem delu terase postavila senčnico, ojačano z diagonalnimi prečkami za steno in s stropom, zraven pa postavila še zelo globoka lesena korita za rože, ki sem jih obila s folijo in napolnila z zemljo. Med korita za rože sva postavila dva metra dolgo desko, ki bo lahko klop ali ležalnik, takoj ko bom našla ustrezne blazine. Senčnica s stenami je zadrževala veter, pričarala senčen kotiček za tople dni in poskrbela za domače ozračje. Kmalu terasa ni bila več podobna parkirišču. Prinesla sem še velike lončnice, ki so – 125 –

takoj ustvarile občutek džungle. Večina ljudi želi za svoj balkon ali teraso nekaj cvetočega. Če bi se morala omejiti le na nekaj kvadratnih metrov, bi se vsekakor odločila za listnate rastline. Zelena je v bistvu zelo pisana barva, kar lahko vsak upošteva pri izbiri pohištva, oblek ali barve za lase. Toda pri lončnicah je zelena izjemno podcenjena.

Džungla na Oliverjevi in Evelynini terasi je imela približno sedemnajst različnih odtenkov zelene, če ne upoštevam še posebnih pododtenkov.

Oliver je bil navdušen. »Pravi čudež,« je menil. »Zdaj je vse skupaj videti še večje.« Seveda me je ob tem kar razganjalo od ponosa. Ja, tole mi je res dobro uspelo. Zdaj so manjkale le še svetilke, ki bi, potem ko se stemni, vsemu skupaj dale posebno ozračje. V katalogu z vrtnarskimi potrebščinami sem videla takšne, ki se obesijo na drevo in so bile naprodaj po nabavni ceni. Kupiti jih je bilo treba trideset kosov. Nič hudega, preostale bom že prodala. V istem katalogu so bile tudi čedne črtaste blazine, ravno pravšnjih mer za novo klop. Neumno je bilo, da sem jih morala vzeti deset, kar je bilo sedem kosov preveč. Po drugi strani pa: blazine pridejo zmeraj prav in vzorec je bil po svoje brezčasen. Morda bi jih nekaj obdržala za božična darila ali podobno. Vsekakor sem jih naročila in ko sem jih čez nekaj dni dobila, je bila terasa popolna. »Kmalu ne bo več videti senčnice in stene,« sem razložila Oliverju. »Bršljan in hmelj bosta hitro obrasla les. Tako gosto, da bosta do neke mere celo zadržala dež.« – 126 –

»Fantastično je,« me je pohvalil Oliver, sedel na novo blazino in dvignil noge. »Zdaj tu lahko zadiham in diham vse drugo in ne le izpušnih plinov.« »To bi bilo nekaj za tvojo oddajo o vrtu,« sem rekla pre­ drzno. »Terasa prej in potem.« »Ja, fotografiral sem jo,« je povedal Oliver. »Slike bom pokazal našemu programskemu direktorju. Osnutek je skoraj končan. Prva boš, ki ga boš lahko prebrala.« Pogledala sem na uro in poskočila. »Čas za poročila,« sem rekla. »Zanima me, katere gasilce si intervjuval danes.« Zdaj, v tretjem tednu maja, sem se postopoma privadila, da nisem več stanovala doma in da moža vidim le podnevi.

Nisem več jokala vsak dan, ko sem zapuščala vrtnarijo, in nič več se nisem ukvarjala z mislijo, kakšna je Evelyn v negližeju.

Saj tudi ne bi pomagalo.

Stephan je postal drugačen, to bi opazil še slepec. Z osebo, kot je Evelyn, človek ne more živeti, ne da bi se spremenil.

Stephan se je zdaj še bolj posvečal svojemu videzu. Lase je imel še bolj urejene kot po navadi (zamenjal je frizerja), dišal je po novi toaletni vodici in zdelo se mi je, da je njegova zagorela polt iz solarija. »Ja, in kaj potem,« mi je razdraženo zabrusil, kar je bilo zelo redko. »Nimam ves dan časa postopati po soncu, solarij pa je dobra in zdrava možnost.« »Zdrava?« sem posmehljivo ponovila. »Seveda,« je razložil Stephan. »Tudi tebi bi se zagorelost lepo podala, Oli Poli.« – 127 –

Jasno! Evelyn je imela od glave do peta zelo gladko in zlatorjavo kožo z drobnimi porami. Do zdaj sem verjela, da gre za neke vrste genetsko pogojeno naravno zagorelost. Ampak očitno ni nič tako pristno, kot je videti.

Dvomila sem, da bi tudi jaz v solariju dobila tako osupljivo polt. Bila sem svetel, rožnat in rdečeličen tip. Človeku je to všeč ali ne. Ni pa pošteno, da očitno Stephanu nisem bila več všeč.

Noro in po svoje žalostno je bilo, da se je tudi Evelyn spremenila. Še nikoli je nisem videla tako nasmejane, srečne in sproščene. Povsem jasno je bilo, da gre za hormon, ki se sprošča, kadar je človek zaljubljen. In pogosto seksa.

Od ljubosumja bi me skoraj razneslo.

Elisabeth, ki me je dnevno morila s temo »Stephan in Evelyn«, me je nekega dne med tekom dokaj naravnost vprašala: »Kaj bi naredila, če bi Stephan dejansko kaj imel z Evelyn?« Če ni že zdaj z njo imel kaj. »Strašno žalostna bi bila,« sem priznala. »Strašno žalostna sem.« »Ja, ja,« je rekla Elisabeth. »Ampak, kaj natanko bi naredila z njim?« »Kako – naredila?« sem vprašala. »No ja, na primer: bi ga premlatila, skopila, drugače pohabila, nagnala v puščavo ... ali preprosto postavila na cesto?« »Nič takega ne bi naredila,« sem odvrnila malce zgroženo.

Kvečjemu z Evelyn. »Torej bi se prav vljudno in v slogu ločila od Stephana?« je zanimalo Elisabeth.

– 128 –

»Ne!« sem zavpila. »Sploh se ne bi ločila. Razen, če bi se on hotel. Ampak veš, tega ne verjamem. Ker Evelyn in Oliver prav zdaj hočeta imeti otroka in sploh ... Mislim, da bo te afere, če je sploh kaj med njima, kmalu konec.« »Vidiš, prav to sem si mislila,« je rekla Elisabeth. »Tip lahko počne, kar se mu zljubi, ti pa mu boš vse odpustila.« »Hm, ja,« sem priznala. »Oprostila bi mu. Glej, deset let je dolga doba, nato mu pot prekriža tako čudovit primerek, kot je Evelyn, ja, dobesedno mu pade v posteljo. Torej bi moral biti pravi svetnik, če bi se ji lahko uprl.« »Ja, seveda, svetnik,« je ponovila Elisabeth. »Če bi bila jaz tako trčena kot ti, bi bila zdaj poročena z Alexom in bi mu gotovo oprostila že sedmo pripravnico po vrsti. Ker se takim lahko upre le svetnik.« »To je pa nekaj drugega,« sem ugovarjala. »Pri drugih je zmeraj nekaj drugega,« me je prekinila Elisabeth. »Sicer pa sploh ni dokaza, da imata res kaj,« sem rekla očitajoče, kot da je Elisabeth tista, ki ves čas govori o tem. »Saj,« je menila Elisabeth. »Gotovo si vse skupaj samo domišljaš in si zaman delaš skrbi.« Odkimala sem. »Ne, ne. Oba bi morala videti: Evelyn s tistim nasmehom in žametno kožo in Stephana, ki diši po novi toaletni vodi, na laseh pa ima veliko želeja ...« Elisabeth je zastokala: »Ne začenjaj spet, Olivia! Tvojega stokanja o Evelyn in svetem Stephanu imam že vrh glave dovolj! Če mu nameravaš odpustiti, potem mu daj že zdaj.

– 129 –

Tako boš sebi in meni in na sploh vsem vpletenim prihranila kup težav.« Osupla sem strmela vanjo. Ja, to pa je tudi rešitev! Le čemu naj se še naprej mučim s predstavo, kako se Stephan in Evelyn skupaj zabavata? Prav tako dobro bi se lahko takoj sprijaznila s tem in Stephanu že vnaprej odpustila. To bi bil dokaz pristne človeške veličine. In po vrhu vsega še zelo modro.

Na nesrečo pa Stephan ni znal ceniti moje človeške veličine in modrosti. Še kar naprej je bil zajedljiv in zadržan.

Kar se tiče Evelyn, je bila res očitno bolj prijazna z mano kot Stephan, toda do nje nisem mogla biti tako velikodušna in modra. Končno mi ni (verjetno) speljala le mojega ljubljenega soproga, temveč je (verjetno) varala tudi mojega najboljšega prijatelja, ljubega starega Cvetačka.Tega pa ji nisem mogla tako hitro odpustiti.

Evelyn svoje zamisli o lastni gredi ni opustila. Velikoduš­ no sem ji dodelila prostrano gredico v petem rastlinjaku in že naslednji dan je bila pognojena z najboljšim kompostom in lepo pograbljena. Evelynine roke pa so bile tako kot prej še vedno brezhibno urejene, zato sem sumila, da je to namesto nje opravil gospod Kabulke. »Zdaj čakam samo še na rastline,« je rekla zadovoljno.

Očit­no ji je uspelo nekaj najti na spletu. Upala sem, da ni naročila kaj povsem eksotičnega, saj bi bila na koncu preveč razočarana, če ne bo tako, kot si je zamislila. Značilna začet­ niška napaka.

– 130 –

Maj je minil in vsi smo se postopoma nekako navadili na čudaški urnik našega nenavadnega skupnega življenja. Privadili smo se celo na nenehno prisotnost doktorja Bernerja, nekdanjega bančnega direktorja Schererja in uhača Huberta, ki so se vedno prikazali, ko se je bližala osemnajsta ura.

Nisem bila povsem prepričana, ali so nas hoteli zasačiti pri kršitvi pravila oziroma so jo hoteli preprečiti. Sklenila sem, da je odvisno od tega, kaj so stavili: ali bomo zdržali ali ne.

Stephan je prisegal, da je enkrat, ko se je odpravljal spat, skozi kopalnično okno videl enega od njih stati na dvorišču in kaditi pipo. »Dobra stran tega je,« je rekel, »da se nam, dokler bodo stare sablje na straži, ni treba bati vlomilcev.« Nedeljski zajtrki so bili še vedno v Fritzevem zimskem vrtu, le da se je zdaj Stephan pripeljal z Evelyn, jaz pa z Oliverjem. Stephan in Evelyn sta se večinoma pripeljala z Z4, midva pa z ropotajočim citroënom. Evelyn si je v celoti prisvojila Z4, čeprav je bil avto tudi Oliverjev. Menila je, da je človek brez avta v puščavi, kjer je bila najina vrtnarija, povsem izgubljen. Tudi Stephan se je pogosto vozil po okolici s čednim kabrioletom. Morala sem priznati, da mu je lepo pristajal. Drugače pa je bilo vse po starem.

Gaertnerjevi – družina za odvajanje. Vklopite in se čudite, zakaj še ni nič mrtvih.

To je bila le še stvar časa: Eberhard nas je kot prej moril z vprašanji iz oddaje Lepo je biti milijonar in s svojimi butastimi opazkami in moja napadalnost je iz tedna v teden naraščala.

– 131 –

Sanjala sem o tem, da bi vsaj enkrat na vso moč sunila v Eberhardov mehki trebuh ...

Katinka sploh ni opazila, kako malo je manjkalo, da bi postala vdova. Vsako nedeljo je bila v drugi pastelni barvi in s Fritzem sta razpravljala, katero pohištvo bo Fritz vzel s seboj v vrstno hiško in katero bo zaradi pomanjkanja prostora pustil v marcipanovi poročni torti. Fritz je vse skupaj jemal zelo nečustveno, toda Katinka se je vsako nedeljo kopala v solzah. Očitno je bilo to zaradi nosečniških hormonov. Kako grozno! Sem že vedela, zakaj nočem otrok. »Ob tej priložnosti moramo pospraviti tudi klet,« je oznanil Fritz in vsi skupaj smo morali z njim v klet, da bi poiskali tako imenovane zaklade, ki so se tam skrivali.

Klet je bila velika in do stropa napolnjena s stvarmi, za katere je vsak vedel, zakaj so jih zavrgli. »Lahko vzamete, kar želite,« je ponudil Fritz. To je bila zanj neverjetno velikodušna gesta (če ne omenjam milijonov), težava je bila le, da nismo hoteli nič. Nobene od pletenih luči iz sedemdesetih let, ne stare sedežne garniture z rjavo-bež karirastim vzorcem, pa tudi stolov iz belega umet­ nega usnja z rdečimi rožami ne, sploh pa ne mladinske sobe iz furniranih iverk iz leta 1976. »Nehvaležneži,« je godrnjal Fritz. »No, potem bomo pa pripravili garažno razprodajo. Stvari je škoda vreči v smeti.

Svoj čas so stale veliko denarja. Od večine imam še vedno shranjene račune.« Družno smo zastokali.

– 132 –

»Te krame ne bo nihče hotel,« je menil Oliver. »Niti najbolj zakrknjeni oboževalci sedemdesetih let ne,« je dodal Stephan. »Mojo malenkost pač zanima tale stol,« se je oglasil Eberhard in se zavalil na velikanski naslanjač z nagravžnim vzorcem. »Bi bila potem morda tvoja malenkost pripravljena prirediti bolšjak?« ga je zvito vprašala Evelyn in Eberhard je prav tako zvijačno zinil: »Če lahko moja malenkost obdrži dobiček?« Strinjali smo se, da je to pošteno. Povsem jasno je bilo, da izkupiček ne bo kdo ve kako velik. Sicer pa bomo v manj kot pol leta milijonarji, zato si lahko privoščimo malce velikodušnosti. »Kdor z majhnim zadovoljen ni, velikega vreden ni,« je modroval Eberhard. »Še kako prav imaš, ljubi fant,« se je strinjal Fritz. »To je prepričanje, s katerim si človek v življenju kaj ustvari.« »Krasno!« je rekla Evelyn. »Ob tej priložnosti bi hkrati lahko malce pokidali po Olivijini in Stephanovi podrtiji.

Tam je zaradi preobilja krame izrazito slab fengšuj. Na primer: kavč v sobi za goste sploh ni več uporaben.« Kaj res? »Kje pa potem spiš?« sem vprašala odsekano. Menda ne v kopalni kadi. »V stari železni postelji, ki je bila pod stopnicami,« je povedala Evelyn.

– 133 –

Staro železno posteljo sem pred mnogimi leti našla na odpadu. Imela je zelo lepo okrašeno vijugasto vzglavje, idealno za razne privezovalne igrice. Žal pa je manjkalo vznožje in zato se nikakor nisem mogla odločiti in jo sestaviti. Po vrhu vsega pa je bila zelo zarjavela, jaz pa, po pravici povedano, sem bila navdušena za razne igrice le v najbolj predrznih sanjah, v resničnem življenju pa ne. Posteljo sem obdržala, ker sem pomislila, da bi iz nje lahko naredili vrtna vratca. Ta so bila namreč zadnji krik mode.

Ampak zdaj si je Evelyn prisvojila še vrtna vratca. »Saj nima vznožja,« sem rekla. »Sploh ga ni treba,« je razložila Evelyn. »Gospod Kabulke je naredil okvir za žimnico in zadaj pritrdil vzglavje. Malce neelegantno konstrukcijo pa zakrije pregrinjalo.« »Žimnica?« sem osupnila. »Posteljno pregrinjalo?« »Žimnico sem kupila za 79 evrov. Pregrinjalo pa sem odkrila na spletu. Prelepo, vzdržljivo in ugodno. Seveda brezčasno belo. Stephan je rekel, da ga lahko mirno nabavim.« »Aha, tako je rekel?« sem zagodla in grdo pogledala Stephana. Če bo Evelyn tako nadaljevala, bo porabila najin milijon, še preden ga bova sploh imela v rokah. Kakšen suk­ njič pa ima na sebi? Videti je bil čisto nov. In drag. Najbrž je šla Evelyn z njim po nakupih, ker so se ji druge njegove obleke zdele tako uboge. Od ljubosumja sem začela škripati z zobmi.

Ampak Stephan sploh ni opazil mojega pogleda. Videti je bilo, da je z mislimi povsem drugje.

– 134 –

»Vsekakor: po fengšuju je zelo pomembno iz hiše redno odstranjevati kramo. Vsakršna ropotija povzroča slabo energijo,« je razložila Evelyn. »Verjameš v fengšuj?« jo je malce zaničljivo vprašala Katinka.

Evelyn si je z obraza odstrla zlatorjave lase. »Seveda ne,« je odgovorila. »Toda krama mora vseeno stran.« »Morda je tam še kaj uporabnega,« sem poskusila in ob tem pogledala Stephana. Navsezadnje je bila tisto še zmeraj najina krama. »Ne,« je bila odločna Evelyn. »Vse sem pregledala in dala na stran, kar je še uporabno.« Še vedno sem gledala Stephana in čakala, da se bo naposled oglasil. Toda pogledal je le na uro in vprašal: »Za danes smo končali, ne? Pridi, Evelyn, greva domov.« Streslo me je. Tisto je bil še vedno najin dom.

Evelyn je zmignila z rameni. »Zaradi mene.« »Joj, kako se enim mudi, hehehe,« se je zarežal Eberhard.

Tudi meni se je zdelo tako. Od napora, da bi Stephanu že vnaprej odpustila afero z Evelyn, me je začela boleti glava.

Morda pa to le ni bila tako dobra zamisel, kot je menila Elisabeth. Zagotovo ni bila dobra za moj osebni fengšuj. *

*

*

Nekaj dni pozneje sem naletela na Evelyn, kako kleči ob svoji gredi v rastlinjaku. Ob sebi je imela številne dolge kartonske škatle, ene že odprte.

– 135 –

Med kupi časopisnega papirja sem opazila nekaj sadik. »Kaj, hudiča, je ...« sem vprašala. »Brez skrbi, sama sem jih plačala,« je pojasnila Evelyn. »Sicer pa si mi dovolila imeti za poskusno gredo toliko prostora, kot ga želim.« »Ja, ampak, Evelyn.« Z njo sem govorila kot z neumnim, trmastim otrokom. »Svetilk res ne potrebuješ. To je stran vržen denar. Rastline imajo v rastlinjaku popolne pogoje.« »Za svoje rastline potrebujem več svetlobe,« je razložila Evelyn.

Popustljivo sem se nasmehnila. »Kakšne rastline so to?« »Cannabis,« je rekla Evelyn in mi pomolila vrečko s semeni. »Cannabis,« sem ponovila osuplo. »Hočeš reči konoplja?« »Drži,« je pritrdila Evelyn. »Naročila sem semena in sadike. Ljubko, ne?« V eni od škatel so bile v časopisni papir zavite drobne sadike.

Zmajala sem z glavo. »Torej, vsa čast tvojemu navdušenju, ampak zakaj si začela s tako zapletenim? Boš spletla pulover iz konoplje? Prav tako bi si lahko s Kitajskega naročila sviloprejke skupaj z ustreznimi murvami.« »Olivia! To je konoplja! Iz nje ne bom pletla puloverja – kadila jo bom.« »Evelyn! Tu vendar ne smeš pridelovati droge. Nezakonito je! Sicer pa, od kod ti roba?« »S spleta,« je povedala in omalovažujoče zamahnila z roko. »Sama si mi povedala, da se tam najde vse in imela si prav. Torej, utihni. Trgovina s semeni ni kazniva.« – 136 –

»Ampak …« sem začela. Pravzaprav sploh nisem vedela, kaj naj rečem, vsekakor pa sem začela z besedo ampak. »Trgovanje s sadikami je resda kaznivo,« je povedala Evelyn. »Kriminalno pa postane šele, ko jih začneš razpečavati.

Na kilograme.« »Poslušaj, Evelyn, zdaj se ti pa res meša!« sem zavpila.

Evelyn je zavzdihnila. »Ne meša se mi, iščem le nov izziv.

In možnost zaslužka.« »Kmalu boš dobila milijon,« sem vzkliknila. »Milijon, s katerim bova najprej poplačala dolgove,« je razložila Evelyn. »Potem ne bo več veliko ostalo in če bom zanosila, bom rabila kup denarja. Veš, kako draga je samo varuška za otroka? Denar moram zaslužiti – tako ali drugače!« »Z gojenjem in uživanjem prepovedanih drog?« sem vzkliknila ogorčeno. »Bog ne daj,« se je zgrozila Evelyn. »Sama ne mislim kaditi! Kvečjemu testirati vsebnost THC. Se reče HCG? Zmeraj pomešam. Ampak na spletu človek najde vse, kar rabi. Lahko si naročim pravi mali laboratorij. Popolno, ne?« »Evelyn! Zaradi tega lahko pristaneš v zaporu. In jaz s tabo!« Evelyn je sproščeno pokimala. »No, torej tega raje nikomur ne omenjaj! Si že bila v hiši? Gospod Kakabulke je bil res marljiv. Soba za goste je končana. Krasna je. Pridi, pokazala ti jo bom.« Jasno, da je s tem želela preusmeriti mojo pozornost, ampak vseeno sem ustrežljivo odcapljala za njo. Pravzaprav me – 137 –

je prešinila tolažilna misel: Evelyn je bila nevedna začetnica in sovražila je rože. Po lastnih izkušnjah ji je v rekordnem času uspelo uničiti sobne rastline. Torej je bilo malo verjetno, da ji bo uspelo vzgojiti ubogo občutljivo konopljo. In tako se bo stvar razrešila sama po sebi.

V hiši me je pozdravil ne prav prijeten vonj po sveži barvi. »Semkaj,« Evelyn me je usmerila proti sobi za goste, kot da sem prvič v hiši. Ko je odprla vrata, sem zares pomislila, da sem se znašla nekje drugje. Od stare, mračne sobe za goste z grdim vzorcem mačeh na steni in grdim radiatorjem pod edinim oknom, ni ostalo nič. Presenečena sem zajela sapo.

Celo stare železne postelje ni bilo več prepoznati. Nekdo je opravil suženjsko delo, da je posamezne vijuge očistil rje in nato vse pobarval s smetanasto barvo. Celo plišasti zajec z dolgimi nogami je bil videti, kot da je bil kupljen nalašč za to sobo. »Odlično je tole opravil, dobri stari Kakabulke,« je bila zadovoljna Evelyn. »Ja, vsekakor.« Še vedno sem strmela. »Kaj vse lahko človek naredi iz dvanajstih kvadratov? Kam je izginil radiator?« »Za oblogo je,« je razložila Evelyn in zdaj sem opazila, da je bila celotna čelna stran sobe do okna obita z belim lesom, iz katerega je nekdo – gospod Kabulke? – izžagal zelo lepe burbonske lilije. Grdega, velikega rebrastega radiatorja ni bilo več videti, zato pa je bila tam prelepa in uporabna polica, na katero je Evelyn postavila ozko vazo, vanjo pa eno samo belo orhidejo. Pa srebrn svečnik z belo svečko, ki je skoraj – 138 –

do polovice pogorela. Preden sem odgnala to misel, sem si že zamišljala, kako Evelyn in Stephan ležita v postelji in se poljubljata v soju sveče. Posteljni prizor z Bradom Pittom in Jennifer Aniston.

Takoj me je začela boleti glava. »Zelo lepo,« sem zamomljala. »Kaj praviš o ogledalu?« je zanimalo Evelyn.

Ogledalo, ki je počez viselo nad vzglavjem postelje, je bilo veliko, elegantno s širokim belim patiniranim okvirjem. »Koliko?« sem samo vprašala. »Nič centov!« se je zasmejala Evelyn. »Sploh ga ne prepoznaš, kaj? To je tista grda rjava reč, ki je visela pri vhodu v klet. Skoraj sem ga že prispevala za Eberhardov garažni bolšjak, zaradi pravega fasetnega brusa pa sem si premislila in ga dala v nov okvir. Gospod Kakabulke je predlagal široke deske, na katere se lahko pritrdi poševno narezane letve. Nekoč je to videl v neki reviji. Obožuje revije Sam svoj mojster.

Sprav­ljene ima vse letnike od leta 1970. Imenitno, kajne?« »Lahko bi rekla.« V ogledalu sem videla Evelyn in Stephana, kako ležita na postelji, z bele rjuhe pa odseva njuna od sonca (solarija) zagorela polt ...

Zaprla sem vrata za seboj. V grdi mračni veži sem se takoj boljše počutila. »Vidiš, obnoviti se da tudi brez stroškov,« je razlagala Evelyn. »Pa še zabavno je.« »Ja, to je pa res,« sem se strinjala. Prav nesramno, da je Evelyn v tako kratkem času uspelo postaviti na noge stvari, – 139 –

ki so nekako sodile v moje področje. Jaz sem bila tista ustvarjalna, ki je znala poprijeti za delo, ki je znala ravnati z lopato, škarjami, žago in vrtalnikom kot nihče drug. Jaz in ne Evelyn. Evelyn je bila, kar se mene tiče, tista, ki je lepša in ki zasluži več denarja – podarjenega. Da je zdaj tudi tista, ki je prenovila železno posteljo in staro, zavrženo ogledalo, enostavno ni bilo pošteno. Zagotovo je na svetu še kaj, kar znam bolje od nje. »No, ampak, da ne bi tebi po naključju šinilo v glavo, da bi v mojem stanovanju prijela za čopič! Jasno?« Evelyn me je strogo pogledala. »V mojem penthousu se ne spreminja nič, niti blazine ne smeš prestaviti. Upam, da sva se razumeli!« »Takooo popolno pa tvoje stanovanje spet ni,« sem še vedno čemerno pripomnila. »O kakšnih blazinah pa govoriš?

Zdi se mi, da bi tam lahko bilo malce bolj udobno ...« »Ker ni v tvojem slogu, še ne pomeni, da ni popolno,« me je zavrnila Evelyn. »Urejeno je v minimalističnem slogu, s pridihom Daljnega vzhoda. Nobenega udobja v klasičnem pomenu, vendar si človek lahko odpočije in nabere moči. Do zadnje podrobnosti je premišljeno. Torej: tace stran od mojega bivalnega koncepta!« »Že dobro,« sem jo pomirila. Nato sem se spomnila, da sem se že spozabila nad njenim stanovanjem in obraz se mi je vidno zjasnil. Na terasi ni ostalo kaj dosti od Evelyninega minimalističnega bivalnega sloga, hahaha. Ji Oliver ni nič omenil? Očitno ne. Ampak tam sem bila ustvarjalna jaz.

Skoraj bi se zlobno zasmejala.

– 140 –

»Zaradi mene se lahko lotiš ureditve terase,« je predlagala Evelyn. »Zenovska posaditev se mi zdi v redu – imenitno bi se skladala z notranjostjo.« »Misliš bonsaje in prodnike?« sem se zasmejala. »Rekla sem, da spoštuj moj okus.« »Pa Oliverjev okus?« Evelyn se je zamišljeno zasmejala. »Ljubica, brez okusa je, verjemi mi.« »Ima ga,« sem prhnila. »Samo zato, ker se kdo ne strinja s tvojim okusom, še ne pomeni, da ga sam nima.« »Nisem tako mislila,« je rekla Evelyn. »Zate se mi zdi, na primer, primeren švedski podeželski slog, čeprav to ni moj slog. V kuhinjo pa vsekakor sodi angleški. Podeželski že, a ne švedski.« »Kuhinja?« sem jo zgrožena prekinila. »... je prava polomija,« je hladno odvrnila Evelyn. »Odurni temni hrast in srhljivi zeleni delovni pult iz umetnega materiala – človek dobi mozolje že, če se dotakne mikrovalovke.« »Vedno to praviš, ampak na tvoji koži ne vidim niti enega samega mozolja,« sem ugovarjala. »Ja, kuhinja je res grda.« Kar je veljalo tudi za vse druge prostore. Razen sobe za goste, seveda. Ta je bila zdaj zelo švedska. »Rustikalen hrast je ostal od prejšnjega lastnika – samo štedilnik sva zamenjala. No, pa tudi ta ni bil nov. Dobila sva ga zelo poceni na eBayu. Ampak ...« »Ja, ja, vem,« mi je segla v besedo Evelyn. »Nova kuhinja bi bila predraga. Zato sem si dobro ogledala pohištvo – 141 –

–­ notranjost je presenetljivo lepo ohranjena, predali se odpirajo in zapirajo kot namazani, sploh se ne zatikajo. Če se vse prebarva na belo in zamenja delovni pult, bo takoj lepše.

Nato bo treba dodati nekaj letvic, odstraniti stare grde ročaje in jih zamenjati z novimi – kuhinja bo kot nova.« »Hm,« sem rekla. Prekleto, babnica me spravlja ob živce.

Najprej se spravi na mojega moža, zdaj pa še na mojo kuhinjo. Pa še prepovedane droge prideluje! »Seveda bi nekako morala zakriti grde rumenozelene ploščice,« je nadaljevala Evelyn. »Lahko bi jih prebarvala z belim lakom za keramiko, ampak meni osebno se zdi še lepši neobdelan bel prosojen les.« »Hm,« sem spet izdavila, Evelyn pa je mislila, da se strinjam. »Z belo barvo človek nikoli ne zgreši.« »Že vidim, da se strinjava!« Tako navdušeno se je zasmejala, kot je še nisem videla. »V trgovini z gradbenim materia­ lom imajo za primerno ceno povsem sprejemljive plošče iz bukovega lesa,« je povedala. »O tem sem že govorila s Stephanom in meni, da bo že zmogel malce barve in nekaj centov za ročaje in plošče.« »Nekaaaj centov,« sem zasopla. »Raje nekaj sto evrov.« »Reciva tri sto, za vse,« je priznala Evelyn. »Vendar je to zelo ugodno za povsem novo podeželsko kuhinjo! Stephanov novi suknjič je stal skoraj dvakrat toliko.« »Kaj?« sem zavpila. »Armanijev je,« je razložila. »Enkratno mu pristaja.« – 142 –

»Si mu ga ti izbrala?« sem vprašala ljubosumno. »Ne,« je odgovorila Evelyn. »Moška moda me ne zanima.

Kaj je zdaj s kuhinjo? Kakabulke je že ves nestrpen, da začne z delom.« »Piše se Kabulke, kolikokrat naj ti še povem?« Evelyn ni bila videti prepričana. »Poslušaj, še enkrat sem ga vprašala in prav jasno mi je rekel, da je Kakabulke. Res!« Zavila sem z očmi. »Ubogi revež jeclja, le zakaj si tega ne zapomniš?«

– 143 –

9 . P O G LAV J E

Na moje veliko začudenje se je Evelynina konoplja imenitno razvijala. Po dveh tednih so iz semen pognali klični listi, iz kupljenih sadik pa zloglasni listki.

Kljub pričakovanju me je prevzela življenjska volja rastlin. Zelo hudo bi mi bilo, da bi jih kar tako vrgla na gnoj. »Sem ne sme nikoli vstopiti živa duša,« sem naročala Evelyn. »Drugače bova zelo hitro pristali v zaporu, hitreje, kot si želiva. Če bo gospod Kabulke videl rastline ...« »Lahko rečeš, da je to paradižnik,« je predlagala Evelyn. »Paradižnik!« sem zavpila. »Gospod Kabulke je morda res preprost, paradižnik pa pozna. Sicer pa ta stvar že zdaj tako močno diši, da je človek kar omamljen!« »Gospod Kabulke naju že ne bo izdal,« je menila Evelyn. »Bolj me skrbi zaradi Stephana.« »Stephana? Ja, ali on ne ve, kaj tu počneš?« »Si zmešana?« se je zgrozila Evelyn. »Ti Gaertnerji so v bistvu zelo konzervativni. Ponoreli bi, če bi videli tole tu.« »Oh,« sem rekla. Najbrž ima prav. Večina ljudi se ne bi strinjala s tem, kar je počela Evelyn. Nezakonito je bilo. In nemoralno. »Glede Stephana si ne delaj skrbi,« sem jo pomirila. »Njemu res zlahka natveziva, da je to paradižnik – niti pod razno – 144 –

ne bi prepoznal razlike. Kako boš to speljala? Se džojnt zvije iz listov?« »Ne, ne, ne,« je pojasnila Evelyn. »Uporabijo se cvetovi.

Najprej moram vzgojiti zares košato matično rastlino. Moške cvetove je treba neusmiljeno zavreči. Razumeš? To je moška rastlina. Prepoznaš jo po tem, ker nima socvetja. Glej, nobenih semen. Sicer bo cvetela, a zaman.« Evelyn je spulila rastlino iz grede. Podobna usoda je čakala še sosednjo. »Revčka,« sem rekla. »Nekoristna lenuha,« je dodala Evelyn. »Takoj jih prepoznam, ko jih vidim. In potem – ven!« Pobožala je druge rastline. »Ti si pa punca, ne? Kmalu boš cvetela in mi povrnila ves trud. Poglej, socvetje je že pognalo. Kako hitro gre to!« »Je treba kot pri paradižniku odstraniti tudi stranske poganjke?« »Odstraniti? Kaj pomeni to?« »No,« sem rekla in zgrabila poganjek. »Tule se ...« Evelyn me je udarila po prstih. »Tace stran,« je zavpila. »To je moja greda. Za rastlinice skrbim jaz! Ne vem, kaj to pomeni, ampak takoj bom preverila na spletu, ali se to lahko počne z mojimi rožicami.« »Mislim, da temu ne moreš reči rožice,« sem ji oporekala. »Reci jim, kakor hočeš, ampak pusti jih pri miru,« je ukazala Evelyn. »Zdaj moram iti, z Oliverjem se dobim. Jutri imam ovulacijo.« – 145 –

»Že spet?« sem vprašala priliznjeno. Oliver je imel prav.

Evelynin računalniški program za spočetje je gotovo imel napako.

Potrto sem gledala za Evelyn, ko je sedla v svoj Z4 in se odpeljala v lepo junijsko jutro. Kako krivično. Ženska je imela vse: vsak teden ovulacijo in seks s svojim in mojim možem! »Tega pa res ne moreš vedeti,« je vedno rekla Elisabeth, ko sem ji pravila o tem (kar je bilo skoraj vsakič, ko sva se dobili).

Vendar sem bila trdno prepričana. »Denimo, da bi Kasparja za uro pustila s kupom gumijastih bonbonov, misliš, da jih ne bi pojedel?« sem jo vprašala. »Seveda bi jih,« je pritrdila Elisabeth. »No, vidiš,« sem rekla. »Prav tako je s Stephanom in ­Evelyn.« »Ampak Kaspar je star komaj štiri leta,« je ugovarjala Elisabeth. »Stephan pa sedemintrideset. Misliš, da se ne obvlada bolje kot štiriletnik?« »Pri gumijastih bonbonih že,« sem razložila. »Ne smeš pozabiti, da Evelyn ni gumijast bonbon.« »Vseeno nimaš nobenih dokazov,« je trmarila Elisabeth. »Sicer pa si mu nameravala tako ali tako odpustiti.« »Ja, seveda, že zdavnaj sem mu odpustila,« sem povedala in ob tem škripala z zobmi. »Nisem ena tistih žensk, ki odkrijejo, da jih mož vara, šele ko vidijo na lastne oči.« »Ne,« je suho rekla Elisabeth. »Ti to opaziš že prej.« Enostavno nisem več zmogla potlačiti svojega ljubosumja, naj sem se še toliko trudila. Stephan ni bil preveč prijazen z – 146 –

mano, njegovo vedenje je bilo mešanica ravnodušnosti, nepotrpežljivosti in slabe vesti hkrati, kar je značilno za moške, ki skačejo čez plot. Misel, da namenja vso svojo pozornost in očarljivost Evelyn, me je spravljala v bes. Le zakaj je svet tako krivičen? Evelyn je imela že vse: čudovitega moža in videz hollywoodske zvezde. Poleg tega si je našla še zelo zadovoljujoči postranski zaposlitvi: gojenje droge in obnovo hiše.

(Nič, kar bi zares delala sama – gospod Kabulke se je nekako spremenil v Evelyninega osebnega sužnja. Stavim, da je doma gospo Kabulke prav tako najedalo ljubosumje.)

Zakaj je ob vsem tem izobilju rabila še mojega moža?

Globoko sem zavzdihnila. Edino, kar mi je ostalo, je bilo moje delo. »Grozna si,« je zinila Petra, ko sem v prodajalno prinesla nekaj sončnic v loncih. »Ja, briga me,« sem rekla zatopljena v misli in k vsaki sončnici zataknila lesenega metulja v barvi lonca. Te sem zelo ugodno dobila v kataloški prodaji, seveda pa sem jih morala kupiti sto kosov. Vse skupaj sem ovila z okrasno rafijo in naročila Petri, da jih proda za 3,50. »Končno sprememba po begonijah,« je pametovala Petra. »Enkrat bo že prišlo več ljudi zaradi drugih stvari. Tvoji grmi so že vsi pošli.« »Kaj?« Zgroženo sem se ozrla okoli sebe. Pred nekaj dnevi sem zaradi povečanega povpraševanja prinesla v prodajalno nekaj pušpanovih grmičkov iz rastlinjaka, največje primerke pa postavila k vratom za vabo. Za odvračanje kupcev sem nanje – 147 –

nalepila zelo visoko ceno, kar pa očitno ni pomagalo: ostal ni niti en sam. Moji ljubljenci! Vsi so pošli! Skoraj sem bruhnila v jok. »Ljudi ne razumem,« je rekla Petra. »Toliko plačajo. Pa tako dolgočasni so ti grmi. Tudi gospod Gaertner tako misli.« »No ja,« sem rekla mrko. »Zato bomo zdaj zagotovo za nekaj sto evrov več v črnih številkah.« In svojih pušpanovih grmičkov ne bom nikoli več videla.

Petra si je oprtala torbo in sunila zgornji del trupa v Stephanovo pisarno. »Gospod Gäertner, čavči-lubči!« »Čavči-lubči,« sem slišala Stephana. V zadnjem času je zelo veliko tičal pred računalnikom, toliko, da sploh ni vedel, kaj govori. Čavči-lubči! »Izračuni so zdaj zelo pomembni,« je odvrnil, ko sem ga vprašala, zakaj raje ne porabi več časa za praktične stvari. V tem letnem času smo v vrtnariji imeli dela čez glavo, pa še bolj zabavno je bilo. Toda posle je vodil on, ne jaz, in če so bili izračuni torej pomembnejši kot vse drugo, potem je že moralo biti tako.

Petra je zaprla vrata pisarne. »Po malega moram,« je rekla in mi pokazala jezik. Ni bilo sicer namenjeno meni, temveč njeni popoldanski dejavnosti. »Danes moram narediti projekt za vrtec in Timo si je izbral prav super zapleteno raketo za na Luno. Roke bom imela vse umazane od lepila, še bolj kot ti od zemlje. Zares ogabno.« »Česa vsega človek ne naredi za otroke,« sem rekla brez zanimanja. »Saj ne delam prostovoljno,« se je jezila Petra. »Najraje bi mu kupila narejenega Mojstra Miha. Ampak, če v vrtcu človek – 148 –

ne sodeluje pri takem, ga imajo za povsem neumnega. Tiste babnice so prave hijene.« Ja, to sem ji prav rada verjela. »V tvojih očeh so vse ženske hijene,« sem rekla. »Ali pa neumne koze oziroma butaste krave.« »Ja, razen tebe,« je odvrnila Petra, ko je bila že pri vratih. »Ti si umazana pujsa. Hahaha.« »Hahaha,« sem se zasmejala. Nekoč bom tej osebi poveznila na glavo lonec. In to z vso močjo.

Zaprla sem vrata prodajalne in stopila v Stephanovo pisarno. Še med opoldanskim odmorom ni zapustil računalnika.

Nežno sem mu začela mršiti lase. »Ne,« me je zavrnil. »Pokvarila mi boš pričesko.« »Pa kaj potem?« sem rekla. »To je dobro proti glavobolu in za sprostitev.« »Nimam glavobola, pa tudi napet nisem,« se je branil Ste­ phan. »Delam, če mogoče nisi opazila.« »Vedno samo številke in dejstva,« sem se pritožila. »Res ni zabavno. Bi rad slišal kaj dobrega? V tem tednu sem zaslužila čez tisoč evrov s svojimi pušpanovimi grmički.« »Ja,« je dejal Stephan. »Veliko let si vlagala vanje denar in delo, precej več, kot si zdaj dobila zanje.« »Ampak sem uživala.« »Preprosto ti ne gre v glavo, kajne Oli? Posel bo stekel le, ko bomo več dobili, kot smo vložili. To je preprost izračun, morala bi vendar razumeti.« – 149 –

Nehala sem mu mršiti lase, ki so bili tako ali tako trdi zaradi prevelike količine laka in želeja. »Ne ravnaj z mano tako, kot da sem skrajno neumna,« sem ugovarjala. »Opazila sem, da sva v zadnjem času imela večji dobiček z mojimi rastlinami kot s tvojimi begonijami in zato si slabe volje.« »Slabe volje sem zaradi bednega zaslužka,« se je pritožil Stephan. »Ki pa je večji od tistega z begonijami,« sem vztrajala. »A vseeno klavrn,« je menil Stephan. »V tem poslu preprosto ni prihodnosti.« »Katerem poslu?« »V zelenem poslu,« je povedal Stephan zaničljivo. »Samo drobtinice. Oče ima prav, to res ni delo zame. Diplomirani ekonomist sem. Strokovnjak za marketing! Dober sem bil. Eden najboljših v svojem letniku! Poglej me zdaj – tičim v propadajoči vrtnariji in prodajam rože z dobičkom štirinajst in pol centa.« »Vrtnarija ni propadajoča,« sem ugovarjala. »Sredi prenove je. Prekrasna bo, če bova tako nadaljevala. In tudi posel se izboljšuje.« »Prav beden je,« je rekel Stephan. »Vsi moji prijatelji, tudi tisti najbolj neumni, tisti, ki sem jim pomagal pri študiju, imajo boljšo službo kot jaz.« Ojoj, kakšen ton je zdaj to? Zbala sem se, da je ubogi revež zapadel v krizo srednjih let. Morda malce prezgodaj, ampak vse se je lepo skladalo. Tudi nova pričeska in razmerje z Evelyn.

– 150 –

Za hip me je premagalo sočutje. »Preutrujen si zaradi dela,« sem nežno rekla. »Malce spremembe potrebuješ.« S pogledom sem se ozrla k oknu. Tam je po novem stal najin stari kavč za goste. Stephan ga ni hotel dati Eberhardu za garažno razprodajo. Menil je, da bo mu prišel prav v pisarni. Strinjala sem se z njim.

Zapeljivo sem se zleknila na kavč. »Prideš k meni, Stephan?

Za pol urice?« Stephan me je neodločno pogledal.

Nasmehnila sem se mu.

Naposled mi je vrnil nasmeh in se zleknil k meni. »No prav, mala Oli Poli. Pol urice.« Z užitkom sem mu odpela srajco in ga pobožala po toplih, gladkih prsnih mišicah.

Stephan se je zdrznil. »Previdna bodi,« je zastokal.

Sedla sem. »Saj nisem nič naredila.« »Grozno boli!« »Oprosti,« sem rekla tiho. Morda sem ga od same vneme premočno pobožala. Navsezadnje ga že dolgo nisem obje­ mala.

Previdno, kot bi bil jajce, sem se stisnila k njemu. A me je odrinil. »Tam imam modrico,« je potožil. »Veliko. Prosim, dobro si jo oglej.« Razpel je srajco in mi pokazal kot bucikino glavico velik vijoličasto moder madež blizu grodnice. Zdelo se mi je, da ni videti nevarno.

– 151 –

»Tako velik pa spet ni,« sem ugotovila. »Najbrž si se kam udaril.« Stephan je zastokal. »Nisem.« »Najbrž si se, a si pozabil,« sem ga zavrnila in ga še naprej božala.

Stephan pa je le vzdihoval, gledal modrico in se sploh ni predal romantičnemu razpoloženju. »Danes popoldne grem k zdravniku. Čudno, da se to vedno zgodi meni. Najbolje, da ga kar pokličem in vprašam, ali me lahko vzame. Primer je tako rekoč nujen.« »Seveda,« sem rekla posmehljivo in vstala. »Tako ali tako sem dogovorjena za tek.« Kar je bilo tudi res. Samo, da bi tekanje z Elisabeth, ne da bi trenila z očmi, prestavila. Seks je za zdravje navsezadnje vsaj tako pomemben kot tek. Tečem lahko tudi sama. »No, si le prišla,« me je pozdravila Elisabeth, ko sem pritekla na jaso, na kateri sva se po navadi dobivali. »Zadržana sem bila,« sem rekla in se pognala v zelo hiter tempo, da bi iz nog pregnala bes in ponižanje. Stephanu je modrica pomembnejša od mene. »Iskreno povej, Elisabeth, se ti zdi, da sem debelejša kot po navadi?« »Ne,« je rekla Elisabeth, »Tako debela si kot zmeraj.« »Res ni smešno!« sem zapihala. »Ah, pojdi no, Olivia, samo šalila sem se. Sploh nisi debela. Le velike prsi imaš, ampak moškim je to všeč.« »Mojemu ne,« sem rekla. Nič več. »Še zmešalo se mi bo, Elisabeth. Zdaj nisva že več kot en mesec … saj-veš-kaj.« – 152 –

»Ja, ja,« je pritrdila Elisabeth. »Misliš tisti saj-veš-kaj, kar jaz nisem že skoraj tri leta.« »Kaj? Tako dolgo?« sem se zgrozila. »Kako pa vzdržiš?« »Tečem,« je razložila Elisabeth in se nasmehnila. »Pridi, Olivia, tako grozno spet ni. Je Stephan res tako noro dober v postelji?« »Ja,« sem naglo prepričljivo zatrdila. »Boljši kot vsi tisti, ki si jih imela pred njim?« »Pred njim nisem imela nikogar,« sem priznala.

Zdaj je bila Elisabeth tista, ki je zgroženo gledala. »Stephan je bil tvoj prvi?« »In moj zadnji,« sem ponosno povedala. »Nisem ena od tistih poliglotičnih žensk.« »Poligamnih, hočeš reči. Poliglotski pomeni nekaj v zvezi s tujimi jeziki.« »Tako,« sem rekla. »Raje poliglotska kot poligamna, to je moje geslo.« »Ojoj,« je vzkliknila Elisabeth. »Najbrž je to tudi težava zaradi vzgoje. Kot tisto s ping-pingom.« »Nobena težava ni,« sem jo zavrnila. »Reče se ling-ling.

Kar je povsem sprejemljiv izraz.« Elisabeth me je preostanek najine tekaške poti od strani kar naprej zaskrbljeno pogledovala. Vendar je molčala in tako mi je bilo tudi prav. Pomislila sem na Stephana in njegovo krizo srednjih let. Le kaj lahko naredim? Moram ga prepričati, da najino delo v vrtnariji ni zanemarljivo. To opažam po strankah, ki se vedno znova vračajo in vedno več kupujejo.

– 153 –

Na najboljši poti sva, da se uveljaviva. Ljudje bodo prihajali od daleč, da bi pri nas kupili kakovostne in redke rastline.

In ko bo Oliver imel svojo televizijsko oddajo o vrtu in jo bomo oskrbovali, bova navsezadnje še bolj priljubljena, kot si želiva. Stephan bi moral dojeti, da je njegovo delo prav tako pomembno kot tisto njegovih domišljavih kolegov.

Ko sem se vrnila v vrtnarijo, je Stephan že odšel k zdravniku. Zakopala sem se v delo. Sadila sem v lonce in razmnoževala, pa razvrščala in med tem prodala skoraj vse sončnice, pa tudi vzgojene paradižnike za balkon in okrasne buče, ki sem jih prav tako posadila v lonce in okrasila. (Metulje se je lahko podarilo tako moškemu kot ženski.) Če se ljudem ponudi lepo pripravljeno, potem tisto radi kupujejo. »No, kaj pravi zdravnik?« sem vprašala Stephana ob vrnitvi. »Ah, on.« Stephan je omalovaževalno zamahnil z roko.

Kar je pomenilo, da ga je zdravnik spet imel za hipohondra in mu rekel, da je modrica brez pomena. »Poiskati moram internista, če hočem vedeti bolj podrobno. Potrebuješ še dodatne begonije?« »Ne,« sem rekla. »Paleta je še skoraj polna.« »Prevroče je za kupovanje rož,« je menil Stephan.

Zaradi mene. Ljudje so očitno zaenkrat imeli dovolj begonij. »Ja,« sem kljub temu rekla ostro. »Danes je očitno za vse prevroče.« Stephan me je namrščeno pogledal. »Kaj ti gre pa tako na jetra?« – 154 –

»Dobro veš, kaj,« sem siknila. »Nikoli nimaš časa zame.

Sploh še veš, kdaj sva zadnjič spala skupaj?« »Oli, ti si pa res trapasta,« je rekel Stephan. »Trenutno prestajava težko obdobje. Že prej sva vedela, v kaj se podajava.« »Jaz ne,« sem ga prekinila. »Mislila sem, da bova čez dan našla čas zase.« Piskajoče sem dihala. »Pogrešam te, veš.« Stephanu se je omehčal obraz. »Tudi jaz pogrešam tebe, Oli Poli,« je rekel. »Kje pa je pravzaprav Evelyn?« »Šla je,« sem rekla. Zdaj se nisem hotela pogovarjati o ­Evelyn. »Kam pa?« »Z Oliverjem se je dobila zaradi ovulacije.« Položila sem glavo na Stephanove prsi. »Me res pogrešaš?« »Res,« je zatrdil. »Če bi rada, si bova jutri opoldne vzela dovolj časa za naju, velja?« »Jaaa,« sem se strinjala.

Prav sredi najinega objemanja je pozvonil zvonec v prodajalni. Stephan me je malce presilovito odrinil. Na vratih je bil le doktor Berner. »Moja hči pravi, da prodajata tako imenitne pušpanove grmičke,« je začel. »Za rojstni dan si želi dva višja. Za pred mesnico. Kot da bi bila mesarija prekleti butik ali podobno.« »Imam še dva visokorasla pušpana,« sem odgovorila. »Vendar nista poceni, gospod doktor.« »Ah!« Doktor Berner je pomežiknil. »Za otroke staršem ni nič predrago.« – 155 –

*

*

*

Preden sem se tisti dan odpeljala domov, sem na vrtu podrtije obrala še nekaj kilogramov rdečega ribeza. Bil je že prezrel, nisem pa hotela vsega prepustiti pticam. Iz kleti sem prinesla škatlo s praznimi kozarci za vlaganje, ki sem jih vse leto zbirala prav v ta namen. Nič ni boljšega od domačega ribezovega želeja, razen morda domačega malinovega želeja.

S škatlo pod roko sem se plazila po hiši. Stephan je bil še v pisarni, torej sem lahko malo vohunila. V lastni hiši. V kuhinji je vladal dokajšen nered, polovica omaric je bila odstranjenih, tla in stene polepljene, vsepovsod so stala vedra in pločevinke z belo barvo. O angleški podeželski kuhinji še ni bilo sledu.

Radovedno sem se splazila v sobo za goste v iskanju dokazov, na primer Stephanovih spodnjic, tekočine za kontakt­ ne leče na nočni omarici, ali pa vonja njegove nove toaletne vodice v zraku. Vendar sem v sobi za goste dobila brezhiben, zračen vtis. Pregrinjalo je bilo brez gub napeto čez posteljo, v vazi je bila sveža cvetlična veja, veter pa je nihal zaveso iz rah­ lega snežnobelega muslina. Zavese zadnjič še ni bilo. Je bila na oknu zato, da ne bi nihče od zunaj videl na posteljo? Prepričana sem bila, da zato. Le kdo bi si želel, da bi ga pri seksu opazovala Hubert in njegova druščina? Seveda, če sta seksala.

Skoraj devetindevetdeset odstotkov sem bila prepričana, da sta. Majhen odstotek upanja sem še gojila, da Stephan z Evelyn razpravlja le o modricah.

– 156 –

Oliver je danes delal dlje in ga še ni bilo doma, ko sem prišla. Je delal dlje zaradi podaljšanja opoldanskega odmora z Evelyn?

Slabe volje sem se lotila smukanja ribeza. Potem sem vzela Oliverjevo posodo za špagete, v kateri sem nato kuhala nekaj kilogramov jagodičja s sadnim sladkorjem, vaniljo in dodala kar precej Oliverjevega kalvadosa. Še dobro, da je Oliver imel sodoben plinski štedilnik, kajti kar precej je šlo čez rob posode in za steklokeramični štedilnik je to praviloma konec sijočega in urejenega videza. Človek lahko drgne in moči kot iz uma, na štedilniku pa ostane sled, da se je na njem kuhala marmelada.

Ko sem napolnila vse kozarce, je bila kuhinja videti, kot bi koga zaklala, kar bi, če sem iskrena, tudi najraje storila. Bilo je grozno. Če se dela, se tudi umaže.

Kozarce sem postavila na glavo, da se ohladijo, in se lotila pisanja nalepk. To je prijetno opravilo, kajti jemo tudi z očmi. Na prve nalepke sem z vijugasto pisavo napisala: Oli­ vijin nepresegljiv, najboljši ribezov žele s pravo vaniljo in kančkom kalvadosa, spodaj pa še letnico. Očarljivo. Ampak kozarcev je bila cela množica in po desetih napisanih nalepkah me je že bolela roka. Ribezov žele s pravo vaniljo in kančkom kalvadosa, pa letnica in je čisto dovolj, tako bo vsak vedel, kaj ima pred seboj. Po dveh napisanih nalepkah sem sklenila, da v bistvu zadostuje, če napišem le ribezov žele.

Ko je Oliver prišel domov, sem pravkar z napisom opremila zadnji kozarec in si utrujeno mela roko.

– 157 –

»Nekdo je bil pa zelo priden,« me je pozdravil Oliver in pokazal na delovni pult, popackan z rdečo skorjo. »Ja,« sem rekla napadalno in pokazala na kozarce z želejem. Če mu je slučajno padlo na misel, da bi se jezil, si je premislil. »Štiriindvajset kozarcev. Lasten pridelek.« »R. Ž.,« je prebral Oliver z enega od zadnjih kozarcev. »Kaj pa to pomeni?« »To je okrajšava,« sem rekla nataknjeno. »Za Olivijin ne­ presegljiv, najboljši ribezov žele s pravo vaniljo in kančkom kalvado­ sa. Napiši to desetkrat, pa boš videl, kako ti bo šlo.« Oliver je postrgal žele z delovnega pulta in si obliznil prste. »Slastno,« je ugotovil. »Sploh nisem vedel, da si tako gospodinjska, Cvetačka.« »Več odlik imam, kot si misliš,« sem rekla. Imela sem jih več, kot so vsi mislili. To je bila moja težava.

Oliver se je zleknil na enega od stolov Philippa Starcka. »Kakšen dan,« je zastokal. »Ne pritožuj se,« sem zagodla. Navsezadnje je danes seksal, jaz pa ne. »Danes si pa res sitna,« je ugotovil Oliver. »Ja, oprosti. Po svoje se počutim tako nekako ... – odvečno. Povej, se ti zdi, da sem se zredila?« »Ne,« me je pogledal Oliver. »Pa si se?« »Ne,« sem odgovorila. »Ampak Stephan pravi, da se po tridesetem teža drugače razporedi.« »Aha,« je rekel Oliver. »No, se mi zdi, da je pri tebi prav lepo razdeljena.« – 158 –

»Mhm,« sem bila malce pomirjena. »Je bilo z Evelyn lepo?« Oliver je namrščil obrv. »Zelo lepo,« je povedal. »Kje se pa sploh dobivata?« me je zanimalo. »V hotelu.« »Je možno? Samo za opoldne, mislim?« »V teh hotelih ne, v soboto je treba plačati za vso noč,« je pojasnil Oliver. »Zakaj se pa ne dobita tukaj?« Oliver je zmignil z rameni. »V hotelu je romantično.« »Seveda,« sem bila zavistna. »Evelyn je imela s sabo neko nenavadno knjigo iz petdesetih let z nasveti za dobro gospodinjo in kako lahko ta osreči moža. Prebrala mi je napotke iz knjige in nato sva skušala narediti prav to. Na smrt smešno.« »Taka pa že ne bi hotela biti.« Pomela sem si oči, da bi odgnala predstavo, kako se Oliver in Evelyn v hotelski postelji skupaj smejeta in preskušata položaje iz petdesetih let. »Zakaj si tako želita otroka?« »Zakaj ga vidva nočeta?« mi je Oliver vrnil vprašanje.

Skomignila sem z rameni. »To je velika odgovornost. Četudi se človek zelo potrudi, vedno naredi vse narobe.« »Ja, ampak takšno je življenje,« je menil Oliver. »Nočem biti odgovorna še za eno zavoženo življenje,« sem odločno povedala. V resnici pa me je bilo strah imeti otroka. Ne popadkov in pritiskanja in podobno (čeprav sta mi Elisabeth in Hanna povedali najgroznejši zgodbi o rojevanju Kasparja in Marisibill), temveč tistega, kar je sledilo. Bolje – 159 –

rečeno čustev, ki jih mati razvije do majhnega, nemočnega otročka. Če ima človek otroka, ne trpi samo zaradi svojih težav, temveč tudi zaradi otrokovih. Če ga nekdo z lopatko po glavi, če ga drugi otrok potegne za čudne lase, če se njegov najboljši prijateljček raje igra z drugim, če ga vzgojiteljica v vrtcu ne mara – vse to mama občuti in trpi z njim. To je zelo nečloveška predstava. Menim, da je življenje že tako dovolj težko. »Raje si bom sama plačevala rento in se lastnonožno odpravila v dom za starčke, ko bo prišel čas.« »Ampak zelo pomembno je imeti družino,« je rekel Oliver. »Veš, odkar pomnim, imam v glavi naslednje slike: otroci, ki pritečejo k vratom, ko pridem z dela, otroci, ki mi za očetovski dan podarijo obroč za prtiček, ki so ga sami naredili. Ki jih nosim na ramenih, ko gremo na sprehod. Ki z mano spuščajo zmaja. In ženo, ki kuha marmelado in se nasmehne, ko pride mož iz službe.« »Kot v oglasu,« sem suho pristavila. »Na tem lahko gradita. Komaj verjamem, da ima tudi Evelyn tako predstavo o tem.« »Saj je nima,« je priznal Oliver. »Otroka hoče, ker ji tiktaka biološka ura.« »Haha,« sem se zasmejala. »Ta tiktaka le pri ljudeh, ki v sebi nosijo take podobe. Pri meni namreč ni tako. Če si jaz zamislim, kaj vidim, potem vidim le kupe pokakanih plenic, otroške bolezni in noči, ko si človek zatiska ušesa, pa jezo, ki jo doživiš, ko otrok iz šole prinese slabe ocene ali meče kam­ ne v sosedovega psa.« – 160 –

Oliver je zmajal z glavo. »Morda je podoba o srečni družini samo kliše, ampak verjamem, da ima, kar se tega tiče, moj oče izjemoma prav. Vsi potrebujemo ljudi, ki nam pripadajo, ki jim predajamo svoje znanje in nam stojijo ob strani v dobrem in slabem, naj se sliši še tako kičasto.« Znova sem zmignila z rameni. »Saj sploh ne moreš vedeti.

Nobenega jamstva ni, da boš lahko stal ob strani svojim otrokom. Moji starši, na primer, so umrli, ko mi je bilo sedem let in odraščala sem pri popolnih tujcih s kupom prehodnih rejniških bratov in sester.« »Tega pa nisem vedel,« je rekel Oliver. »Mislil sem, da so bili takrat na poroki tvoji pravi starši.« »Moji rejniki,« sem povedala. »V redu so, ampak niso moji pravi straši. Ne vidim jih velikokrat. Živijo štiristo kilometrov stran. Pišemo si za božič in rojstni dan, in to je vse. Saj sem vendar le ena od njihovih številnih rejenk.« »Ubožica.« Oliver se je zganil, kot da bi me hotel pobožati. »Ah, zdaj mi pa ne reci, da ne bi mogel preživeti brez nedeljskih zajtrkov pri svojem očetu,« sem jezno rekla. »Pač,« je rekel Oliver in se zarežal. »Morda bi bilo dovolj vsako drugo nedeljo, ampak vse vas bi pogrešal, res.« Po kratkem predahu je dodal: »Razen morda Eberharda.« »Očitno nimam tega družinskega gena,« sem ugotovila. »Čeprav je bila moja rejniška družina čisto v redu. Nič takega kot pri Nesrečnikih ali Davidu Copperfieldu.« »Copperfield – je tudi on sirota?« – 161 –

»Ne čarovnik, temveč knjižni junak Charlesa Dickensa,« sem ga poučila. »Najbrž nismo bili – nismo – družina kot iz slikanice,« je rekel Oliver. »Ampak vseeno bi rad otroke. Tudi zato, ker hočem biti boljši kot moj oče.« »No, to pa ne bi smelo biti pretežko.« »Misliš?« Oliver me je dvomeče pogledal. »Ne vem – tako grozen pa spet ni bil. Delal je, kar je menil, da je najboljše.« »Ja, tako delajo vsi starši,« sem rekla prezirljivo. »Vesela sem, da je Stephanu do otrok toliko kot meni.« Stephan je bil vesel, da sva se glede tega strinjala. Ni hotel otrok, ker poberejo človeku najlepša leta. Človek vanje vloži kup denarja in časa, da čez dvajset let nadaljuje tam, kjer je obtičal. Toda takrat, je menil Stephan, je človek dvajset let starejši in stvari niso več takšne, kot so bile. Pa tudi človek ne. Kar pomeni, da sicer nisva mislila istega, ampak zaključek je bil enak. Tudi brez otrok lahko človek živi izpolnjeno in srečno življenje.

Ali vsaj življenje.

Moje je bilo trenutno ušivo. Pogledala sem na uro. Kaj sta pravkar počela Stephan in Evelyn? Sta že ležala v beli železni postelji in se šla razne igrice?

Ko bi vsaj lahko telefonirala tja in bi jima pokvarila razpoloženje, sem pomislila. Ampak tudi to ni bilo dovoljeno.

Fritz bi pregledal telefonski račun in milijonu bi lahko le žalostno pomahala v slovo.

Razen če ne pokličem iz javne telefonske govorilnice!

Sunkovito sem vstala. Oliver je dvignil pogled.

– 162 –

»Malo grem na sprehod,« sem pojasnila, ko sem bila že napol v veži. »Da se nadiham svežega zraka.« Oliver je pokimal. »Imaš telefonsko kartico?« Obstala sem. »Kako pa veš, da ...« Malce kislo se je nasmehnil in iz hlačnega žepa potegnil denarnico. »Lepo je, da te kdo tako pogreša. Izvoli, najmanj deset evrov je na njej.« »Hvala,« sem se zahvalila. Prav rada bi mu razložila, da Stephan ne pogreša mene, temveč je prav zdaj najbrž z njegovo ženo v postelji, ampak zakaj bi še njega spravila v slabo voljo?

Na vratih sem še enkrat obstala in se obrnila k Oliverju.

Spet je bral. »Pred malo knjigarno, zraven irskega puba,« je povedal, ne da bi dvignil pogled iznad knjige. »Ne moreš zgrešiti.« »Hvala,« sem še enkrat rekla. Možak se mi je zdel malce strašljiv.

Medtem ko sem stopala po stopnicah, sem razmišljala, kaj bom rekla, če bo kdo dvignil telefon. Najboljše, da si izmislim kaj službenega, klic davčnega svetovalca, na katerega sem pozabila, ali kaj podobnega.

Spodaj, pred vhodnimi vrati, sem se skoraj zaletela v nekega moškega. V svojega tasta. »Kam pa tako naglo?« ga je zanimalo in zgrabil me je za ramena. Bila sem v pasti. Groza me je najprej zgrabila v kolenih, nato pa sem začutila, kako mi je vsa kri butnila v glavo. Hvaležna sem bila za mračno svetlobo, ki je bila spodaj, kajti drugače bi bil Fritz takoj vedel, da imam slabo vest. Tako pa je lahko le sklepal.

– 163 –

»Pozdravljen, Fritz,« sem zakrakala. »Zunaj se je že stemnilo,« je rekel Fritz. »Nobenega psa ne vidim, ki bi ga morala peljati na sprehod.« »Haha,« sem se zasmejala in zarožljala z drobižem v žepu. »Sladoled sem si zaželela, pri Italijanu čez cesto imajo nebeškega z okusom after-eight. To je prednost življenja v mestu, da si lahko takoj izpolniš svoje želje.« »No, no,« je rekel Fritz in me predirno opazoval v mračni svetlobi.

Najbrž sem še bolj zardela. »Danes je tako vroče,« sem dodala. »Imajo tudi čisto navaden čokoladni sladoled?« ga je zanimalo.

Prikimala sem. »S tabo grem,« se je povabil Fritz. »Že celo večnost nisem jedel sladoleda.« K sreči Italijan še ni zaprl in k sreči je imel tako sorbet after-eight kot čokoladni sladoled. Z velikimi kepami in slastnim piškotom sva se odpravila proti domu. Za Oliverja je Fritz kupil kepico malinovega sladoleda. »Kot otrok ga je imel najraje,« je razložil. »Tega se še spomniš?« sem se čudila in bila proti svoji volji presenečena. »Seveda,« je rekel Fritz. »Oče tega ne pozabi kar tako.« »Spet sem tu,« sem zaklicala, ko sem komaj odklenila vrata. »Fritz je prišel z mano.« Oliver je osupel odložil knjigo. »Ni malce pozno za nadzorni obisk, očka?« – 164 –

Fritz je dal Oliverju sladoled. »Pravzaprav sem hotel z vama spiti kozarček konjaka,« je povedal.

Oliver je strmel v kornet s sladoledom v roki. »Malinov,« sem rekla. »Tega si imel kot otrok vedno najraje.« »Ne,« je rekel Oliver. »Kot otrok sem hotel samo limonovega. Vse drugo sem v velikem loku pljunil na tla.« Očitajoče sem pogledala Fritza. Pa še kaj, česa takega oče ne pozabi. »No ja,« je priznal. »Najbrž sem si narobe zapomnil. Lahko, da je bil to moj najljubši okus, ko sem bil otrok. Če hočeš, lahko zamenjava, sinko. Imam čokoladnega.« »Daj sem,« se je strinjal Oliver.

Opazovala sem, kako se sladoled topi in se zbala za Evelynino belo sedežno garnituro. Če bi jo umazali, bi za to okrivila mene. »Najbolje, da gremo na teraso,« sem predlagala. »Tam bo­ mo lahko spili tudi konjak.« »Nimava ga,« je rekel Oliver. »Lahko pa odprem steklenico vina. Zelo dober rdeči kabernet imam.« Fritz je osupnil, ko je zagledal teraso. »To pa je od sile!« je vzkliknil. »Košček Toskane na strehi – osupljivo, snaha.« »Najlepša hvala,« sem rekla in hitela prižigati svetilke, ki sem jih razobesila vsepovsod. »Ni slabo, ni slabo,« je hvalil Fritz.

Oliver je prinesel vino in tri kozarce. »Tudi jaz sem pomagal,« je rekel. »Žal pa imam po tebi dve levi roki, očka.« – 165 –

»Vseeno je videti zelo lepo,« je ugotovil Fritz. »Morda bi se lotila mojega vrta okoli vrstne hiške. Sosedje lahko z vseh strani buljijo noter in tega nekako nisem vajen.« »To bi bilo nekaj za Oliverjevo oddajo prej in potem,« sem vzkliknila.

Fritz je namrščil eno od obrvi. Prvikrat sem opazila neko podobnost z Oliverjem. »Kaj pa je to?« »Ah, saj te ne bo zanimalo,« se je izgovarjal Oliver. »Pač, ga bo,« sem vztrajala. »Oliver, pokaži mu svojo zamisel.« Koncept je bil pravzaprav enkraten. Navsezadnje sem veliko sodelovala pri njegovem nastanku. Oliver se je malce obotavljal, potem pa se je le vdal.

Fritz je bral in bral in nato rekel: »To bi šlo. Sprejemljivo.« Oliver ga je sumničavo pogledal. »Nobenih zahrbtnih spletk, očka? Nisem naredil sranja?« »Nikakor ne,« je rekel Fritz strogo. »Kaj takega ne bi nikoli rekel.« »Kaj takega si vedno rekel za vsako mojo zamisel,« mu je očital Oliver. »Ne,« je rekel Fritz. »Samo za tvoje neumne prebliske, ki si jih imel do zdaj.« Oliver je zavzdihnil. »Kaj pravi o tem tvoj šef ?« je zanimalo Fritza. »Ja, kaj je rekel programski direktor?« sem vprašala.

Oliverju se je razjasnil obraz. »Gospod Dürr želi, da prihodnji teden, pred dokončno odločitvijo, predstaviva zamisel. Vendar meni, da bo stvar sprejeta.« – 166 –

»Bravo!« je vzkliknil Fritz. »Možakar ima občutek, da bo stvar dobra.« »Kdo midva?« sem vprašala preplašeno. »Ti in jaz,« je pojasnil Oliver in se mi nasmehnil. »Navsezadnje si tudi ti sodelovala. Moja strokovnjakinja si. Potrebujem te.« »Potem velja,« sem rekla. »Potem pa,« je rekel tudi Fritz in dvignil kozarec. »Na vaju.« Nenavadno – bil je zelo prijeten večer.

– 167 –

1 0 . P O G LAV J E

Ker nisem računala s tem, da naju bo Fritz prišel nadzirat dva večera zapored, sem se takoj naslednji večer z Oliverjevo telefonsko kartico odpravila do majhne telefonske govorilnice pred knjigarno in poklicala domov. Ura je bila malo čez deset, zunaj je bilo še svetlo, ampak v beli sobi za goste je gotovo že gorela bela svečka in metala romantičen soj.

Ves dan je bilo zelo vroče in tudi zdaj se je komaj kaj ohladilo.Termometer na terasi je kazal trideset stopinj. Pravzaprav prevroče za premetavanje po postelji.

Po tretjem zvonjenju se je oglasila Evelyn. »Oprosti, da motim tako pozno,« sem začela neprijazno. »Ampak nujno moram govoriti s Stephanom. Zaradi najinega davčnega svetovalca. Zelo pomembno je.« »Zelo mi je žal,« je rekla Evelyn. »Stephan je šel ven.« Kdo bi verjel! Delala sem se, kot da nisem prav razumela. »Pokliči ga, prosim! Res je pomembno!« sem besna vztrajala. Dobra stran najinega zastarelega telefona je bila, da ga ni bilo mogoče nositi po hiši. Stephan bo že moral zapustiti beli brlog pregrehe in govoriti z mano. Najbrž je bil z Evelynino spalno srajco privezan na posteljo in se ni mogel kar tako rešiti. Fuj! – 168 –

»Ne morem ga poklicati, Olivia,« je malce nepotrpežljivo rekla Evelyn. »Ni ga doma.« »Ja, kje pa je?« me je zanimalo. »Rekel mi je, da mora delati,« je povedala Evelyn. Prav dobro sem slišala, kako je zmignila z rameni. »Pokliči ga raje v pisarno.« Ha! Tej zvijači pa že ne bom nasedla. V ozadju sem razločno slišala ropot. Gotovo se je Stephan skušal osvoboditi vezi. »Ja, bom, hvala,« sem odsekala ledeno hladno. Naj vidi, da mi je jasno. »In oprosti, ker te motim tako pozno.« »Nič hudega,« je rekla Evelyn. »Z gospodom Kakabulkejem sva tako ali tako še delala. Brusi vrata hladilnika, jaz pa iščem primeren odtenek bele. Ne sme biti premočna, raje z rahlim odtenkom vanilje, se strinjaš?« Jaz sem mislila na nekaj povsem drugega. »Gospod Kabulke še dela?« sem se nejeverno začudila. »V tej vročini?« Ura na lekarni čez cesto je kazala 22.20. Evelyn me je očitno vlekla za nos. »Ne skrbi, to dela brezplačno,« je povedala Evelyn in znižala glas. »Mislim, da se mu ne ljubi domov – njegova žena je menda pravi zmaj.« V ozadju sem slišala trušč. »Vse v redu, gospod Kakabulke?« »Samo d-d-deska je padla,« je zajecljal nekdo, ki je bil slišati kot gospod Kabulke. »Ampak bom že u-u-uredil.« Bodisi je imela vključenega enega od simulatorjev glasu bodisi pa je bil gospod Kabulke zares tam in je brusil vrata omaric.

– 169 –

»No, potem pa še naprej lep večer.« Malce zbegana sem odložila slušalko. Nekaj časa sem neodločno strmela predse, nato sem zavrtela številko pisarne. Ampak tam se ni nihče oglasil. »Poklicali ste izven delovnega časa,« sem zaslišala Stephanov glas. Kljub puščobnemu besedilu je njegov glas zvenel izjemno seksi. Hrepeneče sem ga poslušala. »Lahko pa pustite ime in številko pa tudi namen vašega klica, poklicali vas bomo.« Oh, to pa raje ne. Namen mojega klica še meni ni bil povsem jasen. Če bi se Stephan oglasil, bi najbrž v veliki zadregi rekla: »Samo tvoj glas sem želela slišati.« Kje, hudiča, neki je bil? Najbrž je šel s prijateljem Adamom na skvoš. Toda zunaj je bilo še vedno trideset stopinj.

Prevroče za skvoš.

Na Oliverjevi telefonski kartici je bilo še nekaj denarja, torej sem poklicala Elisabeth. K sreči še ni spala. Nič čudnega pri takšni vročini. »Kaj pravkar počneš?« sem jo vprašala malce cmeravo. »No, s Hanno sediva v otroškem bazenčku in pijeva ro­ ze,« je povedala Elisabeth. »Sklenili sva, da bova kar tu prespali.« »Sliši se osvežilno,« sem rekla. »Ja, pridi še ti,« me je povabila Elisabeth. »Za eno je še prostor. Na zalogi imava tudi veliko ledenih kock. Izmenično jih mečeva v džin tonik in za zgornji del kopalk.« »Vzajemno?« »Ne, vsaka v svojega,« se je zahihitala Elisabeth.

– 170 –

Zavzdihnila sem. »Elisabeth, Stephana ni doma. Pa tudi v pisarni ga ni.« »Ja, to še ne pomeni nič,« je rekla Elisabeth. Očitno je bila zelo dobre volje zaradi džina. Običajno je takoj razdraženo zakvakala ob omembi Stephanovega imena. »V tej vročini se je gotovo odpravil na sprehod do bajerja. Misliš, da je šel skupaj z Evelyn?« »Ne,« sem odvrnila. »Ta skupaj z gospodom Kabulkejem obnavlja najino kuhinjo.« »Potem je pa vse v redu,« je menila Elisabeth. »Ne, pa ni,« sem zapihala. »Občutek imam, da Stephana ne poznam več. Sploh ne vem, kje se nocoj potika. Morda se je Evelyn vseeno zlagala in je doma in ni hotel govoriti z mano. Mislim, da ga muči kriza srednjih letih.« »Ah, tega pa ne verjamem. Enostavno, moški je in moš­ kim se sem in tja utrga,« je povedala Elisabeth. »Kriza sred­ njih letih nastopi pozneje, kajne, Hanna?« »Moški so kot žulji,« sem slišala Hanno v ozadju. »Pojavijo se, ko ni treba.« »Malo preveč je spila,« je pojasnila Elisabeth. »Evelyn vama torej prenavlja kuhinjo? Noro! Res imaš srečo.« »Ja, ampak zato bom kmalu brez moža.« »Nikoli ne zapusti moža, lahko bo spet v modi,« je krulila Hanna. »Saj ga ne namerava zapustiti, Hanna.« »To je dobro, kajti ženska brez moža je kot riba brez zraka,« je rekla Hanna in se zarežala.

– 171 –

»Vode, Hanna, vode.« »Le zakaj sem se spustila v tole?« sem stokala. »Že od samega začetka nisem imela dobrega občutka. Za milijon sem zavrgla zakon.« »Preveč črnogleda si,« je rekla Elisabeth. »Tisoč nedolžnih razlogov je, ki lahko pojasnijo Stephanovo odsotnost.« V slušalki je zapiskalo. »Telefonska kartica bo kmalu prazna,« sem ugotovila. »Povej mi vsaj eno od tisočih možnosti, da bom pomirjena.« »No,« je začela Elisabeth, takrat pa je zvezo že prekinilo. Zaskrbljena sem odložila slušalko. Ah, le kaj je postalo iz mene! Počutila sem se kot ubogi mož Demi Moore, ko je dojel, da milijon ni prinesel nič – razen skrbi.

Potem se mi je nenadoma posvetilo. Če Stephan ni v postelji z Evelyn in ga tudi v pisarni ni, je morda prav tako zunaj in išče telefonsko govorilnico, od koder bi me lahko poklical. Čisto logično, ne?

Moška, ki sta stala v irskem pubu čez cesto, sta se mi zdela znana. Ja, seveda. Rjavo zagorela pleša enega in orjaška ušesa drugega so bili očitni.

Nenadoma se mi je zelo mudilo domov. *

*

*

»Grozna si videti,« je naslednje jutro rekla Petra. Še ved­ no je bilo zelo vroče, ponoči se skoraj ni shladilo. Nihče v Nemčiji najbrž tisto noč ni spal, razen srečnežev s klimatsko – 172 –

napravo. Tudi Petri se je videlo, da jo muči vročina. Čeprav je bilo šele pol devetih, je že imela razmazano maskaro. Pa tudi vidno nataknjena je bila. »Res, zelo bedno,« je ponovila. »Res moraš nekaj ukreniti s svojimi lasmi.« »Ja, morda bi me ob priliki priporočila pri svojem frizerju,« sem predlagala. V laseh je spet imela na kilograme otroških lasnic. »Fuj, kakšni čevlji,« se je zgrozila. »V teh škarpetih se ti zagotovo neznosno potijo noge. Ogabno!« No, če bi trdila, da mi noge pri tej vročini ves dan dišijo po vrtnicah, bi bilo pretirano. Zato sem se pa prhala. Petra pa si je najbrž zvečer in zjutraj popršila noge s protibakterijskim čistilom, s katerim je na litre škropila po prodajalni. »Res ne razumem, kaj na tebi vidi tvoj mož,« je zinila, s čimer me je spet spomnila na temo mož. Stephan me seveda ni poklical, vseeno, kako logično bi to bilo. Oliver mi je zatrdil, da je telefon ostal nem ves večer in to mi je povedal precej sočutno. Besna in potrta sem se odpravila spat. »Ženske, kot si ti, so sramota za ženski spol,« je še dodala Petra.

Tako se ni moglo več nadaljevati.

Mimo Petre sem se odpravila v pisarno, kjer je Stephan sedel za računalnikom. Njegovih izračunov sem imela vrh glave. Vendar na zaslonu ni bilo nobenih izračunov, temveč le oglasi za službo. Kot sem lahko videla od vrat, so nekje iskali vodjo marketinškega oddelka.

– 173 –

»Kaj to pomeni?« sem ga vprašala brez pozdrava.

Stephan se je obrnil k meni. »Zapri vrata, ker gre topel zrak v prostor.« Brcnila sem v vrata, da so se zaprla. V pisarni je bilo prijet­ no hladno, ker je v njej brnel ventilator. »Kje si bil včeraj zvečer?« me je zanimalo. »Včeraj zvečer?« Stephan me je pogledal, kot da sem padla z Lune. »Kdaj pa?« »Hm ... – vseeno – kje si bil?« »Po celi hiši je smrdelo po barvi, moral sem na svež zrak.« »In kje si bil?« Stephan je zmajal z glavo. »Malce pretiravaš, veš?« »Tudi v pisarni te ni bilo. Poklicala sem tja.« »Pač, tu sem bil,« je zatrdil Stephan. »Le oglasil se nisem. Če bi vedel, da si ti ...« »Kdo pa naj bi bil?« sem razdraženo rekla. »Kdo, ki še lahko pokliče sem po osemnajsti uri,« me je ostro zavrnil Stephan. »Ne da pri tem zapravi milijon evrov.

Se ti meša, da tako pozno kličeš? Dobro veš, da imajo stare sablje vsepovsod oči in ušesa. Ne gre samo zate, temveč za vse nas!« Zdaj mu je nekako uspelo vrniti udarec. Počutila sem se prav bedno. Ja, res ga ne bi smela klicati. »Tako sem te pogrešala,« sem potožila, kar je bilo skoraj res.

Stephanov obraz se je malce omehčal. »Ah, bajsika, saj si sama tako hotela. Zdaj moraš tudi ti vzdržati. Samo še štiri mesece in nam bo uspelo.« – 174 –

»Ja,« sem zastokala. »Začela bova povsem novo življenje,« je rekel Stephan. »Ti in jaz – povsem znova bova začela.« »Ja,« sem rekla negotovo. Kaj je menil s tem? Povsem znova nisem želela začeti. Malo že, ja, to bi bilo dobro. Ampak Stephan je o tem tako čudno govoril.

Spet sem pogledala na zaslon. Zdaj je imel vklopljen ohranjevalnik zaslona, po zaslonu so sem in tja plavale elektronske ribe. »Zakaj si iščeš novo službo?« me je zanimalo. »Službo sploh,« je rekel Stephan. »Ne, zaenkrat še ne iščem nič. Samo malo preverjam svoje možnosti.« »Zakaj pa?« »Oli Poli, že zadnjič sem ti skušal razložiti: tale vrtnarija je mimo.« »Pa ni,« sem se odločno branila. »Ko bo Oliver imel svojo oddajo o vrtu, bomo najslavnejša vrtnarija v Nemčiji. Odprla bova celo kataloško prodajo.« »Ah, Oli,« je rekel Stephan. »Tako naivna si. Širijo se govorice, da bodo v marketu z gradbenim materialom prihod­ njo pomlad odprli vrtnarski oddelek. Če to drži, potem ne bo nihče več hodil k nam. Neumno se je oklepati nečesa, kar je obsojeno na propad. Ti to ne gre v glavo?« »Četudi bodo res odprli vrtnarski oddelek, to še ne pomeni nič,« sem ugovarjala. »Dobro veš, kako je v takih marketih: slaba kakovost, nobenega svetovanja, nekaj cenenih loncev – najine stranke tam že ne kupujejo.« – 175 –

Stephan me je nejevoljno gledal. »Očitno se nočeš sprijazniti, kaj?« »Ne,« sem rekla. Res se nisem hotela. »Z Oliverjem greva jutri na njegovo televizijsko postajo,« sem povedala. »Zraven moram, da bom odgovorila na vsa vprašanja, ki jih bodo morda postavili. Vsi so popolni laiki in sploh ne vedo, kaj lahko človek naredi v dveh dnevih. Če nama bo uspelo prepričati programskega direktorja, potem bomo še to jesen posneli poskusno oddajo. Ali ni noro? Najbrž bom dobila honorar za svetovanje.« Vendar vse to ni naredilo vtisa na Stephana. »Želel bi si, da bi bila bolj razumna,« je samo rekel. »Jaz pa sem mislila, da so ti všeč tepke,« se je oglasila Evelyn. Neslišno se je pojavila na vratih, prava sanjska ženska v snežno beli poletni oblekici in sandalih z jermenčki. »Ne znaš potrkati?« je precej zadirčno vprašal Stephan. »Gre bolj za vprašanje hotenja kot znanja,« je rekla Evelyn. »Predvsem za vprašanje vljudnosti,« je odvrnil Stephan.

Gledala sem enega in drugega. Le kaj jima je? Sta se očitno sprla? »Nekaj bi ti rada pokazala,« me je povabila Evelyn. »Svarim te, Evelyn,« je rekel Stephan in sklenil roke na prsih. »Zakaj pa?« sem vprašala. »Česa mi Evelyn ne sme pokazati?« »Kuhinje,« je odgovorila Evelyn in se zlobno nasmehnila. »Brez skrbi, Stephan, pokazala ji jo bom šele takrat, ko – 176 –

bo končana. Ne, ne, Olivii sem želela pokazati moj para­ dižnik.« Stephan je nezaupljivo priprl oči. »Paradižnik?« »Ja, paradižnik,« je ponovila Evelyn in se mu sijoče nasmehnila. Trdno sem bila prepričana, da mi oba nekaj prikrivata. In da ni povezano s kuhinjo. »Oh, je paradižnik vzcvetel?« sem vprašala. »Pa še kako,« je povedala Evelyn. »Opojen je.« »Že grem,« sem rekla in še zadnjič pogledala Stephana. Videti je bil zaskrbljen. Se je bal, da mi bo Evelyn povedala za njuno razmerje? No, vprašanje je le, kdo od naju dveh se je bolj bal, on ali jaz?

Evelyn me je prijela pod roko. Ko sva šli skozi prodajalno, je bila Petra spet na pohodu s steklenico čistila. »Veste, da je stvar zelo strupena, če jo vdihavate?« je začela Evelyn. »Saj je ne,« je odvrnila Petra. »Dobro,« je rekla Evelyn. »Povzroča namreč popolno ne­ umnost, sesljanje pa tudi kronično neokusnost pri oblačenju.« Kar nekaj časa sva bili že zunaj, ko je Petra šele dojela, da je bila to žalitev. Če je sploh dojela. »Genialno,« sem vzkliknila. »No, upam, da res,« je rekla Evelyn. V petem rastlinjaku nama je udaril v nos močan vonj. Večina konopljinih sadik se je polno razcvetela. Na eni sami rastlini je bilo več neugled­nih rdečkastorjavih kobulov. S konicami prstov sem se dotak­nila enega od njih.

– 177 –

»Kmalu,« je napovedala Evelyn, »kmalu bodo dozoreli.

Potem jih bom porezala in posušila.« »Nisem mislila, da ti bo uspelo,« sem priznala. »In da gre to tako hitro.« »Ne razumem, zakaj tega ne počne več ljudi,« se je čudila Evelyn. »V rastlinjaku ali starem skednju, nekaj svetilk in gremo. Vsi bi lahko bili milijonarji.« »Če ne bi bilo neumnih zakonov,« sem jo dopolnila. Pokazala sem na rastline. »Koliko boš dobila za tole?« »Tri tisoč za kilogram,« je povedala Evelyn. »Če bom prodala vse hkrati. Če bi se potrudila prodajati na drobno, bi na koncu dobila dvojno vsoto.« »Ne mislim denarja, temveč zapora,« sem rekla. »Koliko let bi dobila za to?« »Oh, to! No, zdi se mi, da bi zaradi tega preživela kar nekaj časa v zaporu,« je priznala Evelyn vedro. »Pa ti tudi. Želiš videti kuhinjo? Skoraj je že končana. Gospod Kabulke je delal dan in noč. Celo njegova žena je priznala, da je kuhinja prava mojstrovina.« »Njegova žena je bila tu?« »Pogosto pride pogledat, kaj počne njen mož,« je razložila Evelyn. »Mislim, da je malce ljubosumna. Drugače je kar prijetna ženska. Si vedela, da v prostem časa slika na keramične ploščice?« »Ne,« sem suho rekla. »No ja, kako naj rečem, ploščice so res srčkane. Mali žabji kralji s kronico in podobna krama, ampak res lepo narejeno.

– 178 –

Sklenila sem, da bom gospo Kabulke vsekakor pritegnila k obnovi vajine kopalnice.« Zavistno sem se vprašala, od kod Evelyn ves ta zagon. *

*

*

Programski direktor je sestanek z Oliverjem prestavil še naj­manj petkrat, dokler se končno le nismo dobili. Vzela sem prost dan, da bi podprla Oliverja kot strokovnjakinja, če bi postavili vprašanja, na katera lahko odgovori le vrtnar.

Oblekla sem črn hlačni kostim, primeren za vse priložnosti, in črne čevlje s peto, v katerih nisem bila videti tako majhna. »Čudovita si,« me je pohvalil Oliver, ko sva parkirala avto na parkirišču za sodelavce televizijske postaje. »Čeprav žal ne kot vrtnarica.« »Če mi programski direktor ne bo verjel, mu bom pokazala bicepse,« sem rekla. »Pa nohte na rokah – to bo zadostovalo. Si vznemirjen?« »Malo že,« je priznal Oliver. »Pa ti?« »Samo zaradi tebe,« sem rekla. »Vem, da je koncept dober in preprosto upam, da bo ta Dürr to tudi prepoznal.« Tajnica programskega direktorja je očitno oboževala Oliverja pa tudi tujke, ki jih nekako ni znala pravilno uporab­ ljati. »Moj najljubši reporter gospod Gaertner! Ja, sinoči je bilo spet ekstremistično! Mimogrede, nad vašo oddajo o vrtu sem – 179 –

tudi povsem navdušena. Koncept sem že večkrat razmnožila in ga razposlala po hiši!« »Hvala,« je rekel Oliver skromno. »Veste, tudi sama imam vrt, ki je nujno potreben prenove,« je žareče povedala tajnica. »Kaj lahko danes za vas prokla­ miram?« »Ob enajstih imava sestanek z gospodom Dürrom. Zaradi oddaje o vrtu.« »Oh – žal mi je. Gospoda Dürra ni v pisarni.« Tajnica je odprla rokovnik, ki je ležal pred njo na mizi. »Kdaj ste pa z njim verificirali?« Gledala sem malce zbegano, toda Oliver jo je očitno razumel. »Že prejšnji teden.« Tajnica je sočutno kimala. »Tako mi je žal, ampak niste prvi, ki se mu je to zgodilo. Pravi genij je, pravi eksport na svojem področju. Nikoli se ni pametno z njim osebno dogovoriti za sestanek. Večinoma mi pozabi omeniti in kar ni v rokovniku, tudi ne velja. Je bilo kaj pomembnega?« »Seveda,« sem rekla. Ta eksportni programski direktor se mi je zdel izredno vetrnjaški. Najprej je kar naprej prestavljal sestanek, nato pa je še pozabil nanj.

Oliver je le nesrečno gledal. »Hm,« je rekla tajnica. »Ker ste to vi, vam dam namig: šef bo vse popoldne v studiu tri na snemanju. Tako boste vmes imeli dovolj priložnosti za pogovor.« »Najlepša hvala,« se je zahvalil Oliver. »Razmislil bom.« – 180 –

»Kaj je treba razmisliti?« sem ga vprašala zunaj na hodniku. »To je bil res dober nasvet. In če eksport ne pride k vrtnarju, mora vrtnar k njemu.« Oliver se je moral zasmejati. »Velja. Si boš vsaj ogledala studio.« Ko sva prišla tja, sem preklinjala visoke pete, ki sem jih obula zaradi pomembnosti sestanka. Prostor je bil očitno gro­ mozanski. »Mislila sem, da ste majhna televizijska postaja,« sem rekla nataknjeno. »Tako majhna pa spet ne,« je odvrnil Oliver.

Studio tri je bil v grdi, ravni dvorani in kar nekaj časa sva se prebijala mimo vitrin, kulis, kablov, tribun in množice ljudi. Oliver je večino očitno poznal. Pozdravljal je na vse strani in mi ob tem razlagal, kaj kdo počne. »Snemalec, nosilec kablov, scenski delavec, vodja snema­ nja, redaktorica, tonski mojster, lučkar, režiser, gledalec, pomočnik režiserja.« Vsi so pomahali in prijazno pozdravili, samo programskega direktorja ni bilo videti nikjer.

Hrepeneče sem se ozrla na udobno oblazinjeno sedežno garnituro, ki je stala na odru, obdana s kuliso osvetljenih nebotičnikov iz kartona.

Bolje bi se bilo udobno namestiti na kavč in opazovati dogajanje, kakor pa kot iz uma tekati sem in tja. »Tu nekje mora biti,« je menil Oliver. V pretesne in prekratke kariraste srajce oblečeni moški, ki so verižno kadili in stali okoli petih velikih kamer, tudi niso videli programskega direktorja.

– 181 –

Oliver je bil potrt.

Izza kulis je prišel svetlolas moški s štrlečimi ušesi. Vse­ eno bi bil čeden, če ne bi bil tako močno napleskan z rjavim pudrom.

Zdel se mi je znan.

Oliver ga je očitno tudi poznal. »Pozdravljen, Jo.« Jo, Jo – sem poznala kakšnega Joja? Joachima? Johannesa?

Josefa? »Pozdravljen – norišnica, norišnica!« je stokal napudrani. »Čez eno uro se začne snemanje, zmešnjava, zmešnjava, zmeš­ njava. Čisto nov koncept pogovora, nov studio, nova ekipa, po vrhu vsega nismo še nič vadili. Kaj delaš tu? Boš gledal?« »Dürra iščem,« je odgovoril Oliver. »Sestanek naj bi imela.« »Nekje okoli se potika,« je rekel napudrani. »Seveda je želel biti zraven, ob tako pomembnem dnevu za mojo oddajo. Že pred par urami bi morali začeti.« »Saj ne more biti res!« sem rekla očitajoče. Ta programski direktor je bil očitno izjemno neodgovorna in neprijetna oseba.

Napudrani me je ocenjujoče pogledal. »Ste vi dvojnica?« »Ne,« sem odvrnila. Kaj je menil s tem? »Ampak od nekod vas poznam.« »Kaj ne poveste,« je menil malce nevljudno. »Seveda ga poznaš,« je pojasnil Oliver in se zasmejal za mojim hrbtom. »Jo Leander – Klepet ob enajstih.« Odkimala sem. »Ne, ne, poznam ga od drugod.« – 182 –

Napudrani se je že prej obrnil k svojim in vpil: »Kaj je zdaj to? Če ne bom mogel kmalu začeti, bom snemal povsem nepripravljen. Je to namen? Maloprej so že prišli prvi gostje.

Zdaj bom za deset minut izginil v masko in ko se vrnem, naj tu sedi prvi dvojnik ali pa bodo padale glave. Jasno? In nočem mlade pripravnice, ki žveči, drugače bom odpovedal.« S plahutajočimi ušesi je spet izginil med kulisami. »Bilo bi prelepo,« je zamomljal eden od moških v karirasti srajci. »Torej, name lahko pozabite,« je rekla ena od mladenk s konjskim repom in tudi sama izginila med kulisami. »Name tudi. Zadnjič me je tako poniževal in spraševal, ali imam svoje stvari,« je dodala druga punca in se prav tako umaknila. »Sranje,« je zinil drugi moški v karirasti srajci. »Danes gre vse narobe. Vse ženske imajo tiste dneve.« »Med občinstvom so spet same na pol mrtve upokojenke.« Prvi moški v karirasti srajci se je preiskujoče ozrl okoli in s pogledom obstal na meni. »Kaj pa vi? Bi bili toliko ljubeznivi in bili sogovornica Joja Leandra? Samo za preskus?« »Pravzaprav sva prišla, da bi poiskala programskega direktorja,« sem se branila. »Krasno, celo govoriti znate,« je rekel prvi moški v karirasti srajci. »Brez naglasa. Pa tudi žvečite ne. Pridite sem, Helmut vam bo namestil mikrofon.« »Programski direktor zdaj tako ali tako ne bo ušel,« je dejal Helmut in mi, ne da bi me vprašal, potegnil majico izza – 183 –

hlač. »Stisniti mora Leandra, navsezadnje zasluži pravo premoženje, in to bi se moralo splačati.« »Ampak,« sem osupnila, toda Oliver me je pomiril. »Že dobro. Z najinim sestankom danes tako ali tako ne bo nič. Pa tudi kavč je videti udoben.« Helmut mi je na hlačni pas pritrdil škatlico, prijazni moški v karirasti srajci pa mi je med tem pojasnil temo današnje pogovorne oddaje. »Govorili bomo o otrocih in karieri, in sicer, kako ženske uspejo usklajevati oboje in ob tem ostati zadovoljne. Gostje bodo: poslovna ženska modre krvi s petimi otroki, ob njej tisti debeli politik iz stranke CDU, ki sploh ne zna pravilno govoriti, za Uschi Glas bo prišla Hera Lind in nato še nekdanja manekenka, ki je zdaj odvetnica za patente ali nekaj takega in ima kup otrok in je komaj malo čez trideset – kaj hočete biti?« »Hja,« sem rekla in potegnila trebuh noter, ko mi je Helmut pod majico potegnil žico. »Če že lahko izbiram: vseka­ kor nočem biti debeli politik. Mislim, da bom nekdanja manekenka, ki je postala odvetnica.« Helmut me je pospremil do rdeče oblazinjenega kavča. »Povejte kaj,« je ukazal. »Moram gledati v kamero?« »Ne zmenite se za kamero – samo preskušava. Le prijazno klepetajte z Leandrom,« mi je svetoval moški v karirasti srajci. »Kar mirno dvignite noge, dokler ne pride.« To mi je zelo ustrezalo. Z užitkom sem zastokala. Kavč je bil res udoben.

– 184 –

Oliver se je postavil za kamero številka ena in mi pomežiknil. »Saj menda ne boš odšel?« me je zaskrbelo, ko me je žaromet obsijal z jarko svetlobo. »Seveda ne bom,« mi je obljubil Oliver. »Dürr se bo slej ali prej prikazal.« Noge sem umaknila s kavča, šele ko je Helmut nameščal mikrofon punci, ki naj bi bila dvojnica Here Lind. Neopazno je prilepila žvečilni gumi na kovinsko oporo, ker je mislila, da je nihče ne vidi.

Jo Leander se je vrnil s plahutajočimi ušesi. »No, torej,« je začel, ko me je opazil na kavču, in v dlaneh zlagal kupček kartončkov. »Če boste poskrbeli za tišino, lahko začnemo.« Za tišino je poskrbel neki mladenič s konjskim repom, čigar opis dela sem vmes pozabila. Stopnja hrupa se je očitno zmanjšala. Gledalci na tribunah so se posedli in pričakujoče obmolknili.

Leander si je nadel osupljivo sproščen nasmeh in v kamere zaželel lep dober večer. Očitno jih je nekaj od njih dejansko snemalo. Poiskala sem Oliverjev obraz za kamero številka ena in se malce bolj vzravnano presedla.

Leander je gledalcem očarljivo razložil temo, predstavil goste nocojšnjega večera in nato ljubko sedel zraven mene na kavč.

Prisrčno sva si segla v roke. »Ne,« je rekel Leander v smeri proti režiji. »Rokovanje bomo spustili. Preveč krčevito je, če sedimo.« – 185 –

Nato se mi je znova nasmehnil. Očarana sem strmela v plast pudra, ki je prekrivala njegov nos. Mene sploh niso naličili, tako ali tako sem bila dvojnica. »Z vami bi se radi pogovorili, kako uspete biti poklicno uspešni in kljub temu imeti še izpolnjeno življenje matere in žene.« Ljubko sem se nasmehnila. »Ja, pravo sprašujete.« »Nekateri od naših nocojšnjih gostov menijo, da je mož­ no samo eno od omenjenega: otroci ali kariera. Vi pa ste živ dokaz, da je možno oboje.« Leander je poškilil na svoje kartice. »Videti ste kot fotomodel in ste pri svojih štiriintridesetih letih ena najbolj zaželenih strokovnjakinj na področju mednarodnih gospodarskih pravic – mislim, da je to navedek iz časnika.« »Najbrž,« sem rekla odločno. »Med vaše stranke sodijo največji svetovni koncerni. Ko sodelujete pri neki združitvi, potem, po vaših navedbah, delate tedne po cele dneve. Kako lahko ob vsem tem skrbite še za svoji hčerki, ki sta stari tri in eno leto?« Osupnila sem. »Mislim, da gre prej za vprašanje, kako sem sploh lahko dobila otroka! Tega vprašanja nimate na karticah?« Občinstvo se je zasmejalo.

Leander me je karajoče pogledal. Navsezadnje je on hotel vaditi na meni, ne jaz na njem. »No, zdaj pa ne pretiravajte.« »Ja, le kdo tu pretirava?« me je zanimalo. »Pravzaprav vi!

Nihče ne more tedne in tedne zdržema delati cele dneve, biti kot fotomodel in hkrati živeti še srečno družinsko življenje.« – 186 –

Leander se je zadovoljno spačil. »Torej menite, da konec koncev sploh niste superženska, kot zatrjujejo mediji.« No, tega si pa tudi nisem hotela dovoliti. »V svojem poslu sem popolnoma na vrhu,« sem odločno rekla. »Na področju – katerem že? Gospodarskem združevanju blabla, tam me nihče ne more ogoljufati. Vsak ve, da moški na takem položaju, kot sem jaz, zasluži več. Kajti kar počnejo ženske, morajo početi dvakrat bolje od moških, da jih imajo za vsaj pol toliko dobre.« Občinstvo se je znova zasmejalo. »K sreči vse skupaj ni tako težko,« sem dodala in se še sama zasmejala tej misli. Občinstvo in ljudje, ki so se gibali za kamerami, so se očitno imenitno zabavali. Oliver je s sklenjenimi rokami stal zraven kamere številka ena in me gledal.

Zdelo se mi je, da preresno. Nasmehnila sem se mu.

Leander se je kislo odkašljal. »Zakaj morajo ženske, ki svoje delo tako dobro in tako z veseljem opravljajo kakor vi, brezpogojno imeti še družino?« »Nekdo mora imeti kaj od kupa cvenka, ki ga zaslužim,« sem povedala. Ah, za spremembo je bilo nebeško biti nekdo drug. »Sama sploh nimam časa, da bi ga zapravljala.« »Ampak tudi časa, da bi skrbeli za svoja otroka, nimate,« me je zbodel Leander. »Zagotovo je kar precej pomembnih trenutkov v življenju otrok, ki ste jih zamudili: prva beseda, prvi korak ...« »Zdaj zdaj bom zajokala,« sem smrknila in spet pogledala Oliverja. Videti je bil prav nenavadno napet. Ob njem sta stala – 187 –

dva moška, vendar ne v karirasti srajci, temveč v obleki in kravati. Eden od njiju je položil roko Oliverju na rame. Mogoče je bil to tisti nezanesljivi programski direktor? Prek kamere sem ga strogo pogledala. Takole je videti človek eksport? »Se spomnite prve besede svoje starejše hčerke?« je zanimalo Leandra. »Ja, seveda se,« sem zatrdila. »Prva beseda moje starejše hčerke je bila Čop suej! Očitno sva jo prepogosto jemala v kitajsko restavracijo.« Gledalci so se zasmejali, Leander pa živčno zastokal.

Zato sem naglo zelo resno dodala: »Seveda se je večkrat težko sprijazniti s tem, da nisem jaz tista, ki ljubeče popiha razbito koleno oziroma potolaži otroka, ko ga drug otrok udari z lopatko po glavi. Zato pa si ni treba mazati rok z otroš­kim kakcem in tridesetkrat zaporedoma zapeti čof, čof, pingvin. Za te stvari imajo otroci tudi očka – saj imam vendar moža, ne? Pa varuško. Dve varuški. Za vsakega otroka eno.

Hanni in Nanni.« Leandru ni bilo všeč, da sem tako široko zastavila. »Kdo vstaja ponoči, kadar otroka tlači mora?« je vprašal malce zlobno. »Vi najbrž ne, ker morate zgodaj vstati.« »Motite se,« sem rekla zmagoslavno. »Kajti vso noč sem pokonci zaradi dela.« »Ja, tako pa res ne morem delati,« se je pritožil Leander in očitajoče pogledal z odra. Za kamero številka ena je bilo nemirno. Oliver in moška s kravato so se tiho pogovarjali, ne da bi umaknili pogled z mene.

– 188 –

»Žal mi je, ampak zdaj moram končati pogovor,« sem rekla Leandru. Prekleto, le od kod poznam tipa? »Delo kliče.« Leander se je ozrl v strop studia. »Dobro,« se je strinjal. »Le še nasvet za naše gledalce. Kaj mora človek narediti, da postane tako uspešen, kot ste vi?« Skoraj sem že vstala. »Oh, to je pa povsem preprosto,« sem začela in se nemirno ozirala za Oliverjem. Le kam neki je zdaj izginil? »Človek se mora preprosto zaljubiti v svoje delo, to je vsa skrivnost.« Leander se je spačil. Tedaj pa se mi je posvetilo, zakaj mi je tako znan. »O, zdaj pa vem, od kod vas poznam,« sem razburjeno vzkliknila. »Skupaj sva bila na pripravah za birmo.

Pri župniku Seizingerju! Jochen! Ti si fant s prdečo blazino!« Ves studio se je imenitno zabaval. »Hvala za pogovor,« je suho rekel Leander. »Ni za kaj, Jochen,« sem ga veselo pogledala. Kdo bi si bil mislil, da bo Jochen s prdečo blazino nekoč tako slaven! Nujno moram poklicati rejnico in ji to povedati. »Mi, prosim, lahko kdo odklopi mikrofon?« Helmut me je potrepljal po ramenih. »Imenitni ste bili,« me je pohvalil. »Naravni talent.« Oliver je stal malce vstran pri kravatarjih in se mi smehljal. »Čudovito,« je rekel večji in debelejši od kravatarjev, ko me je zagledal.

Oliver me je prijel pod roko. »Smem predstaviti? Olivia Gaertner, strokovnjakinja in soustvarjalka koncepta moje – 189 –

oddaje o vrtu in lastnica ugledne vrtnarije. Olivia, to je gospod Dürr, programski direktor, in gospod Kimmel, režiser Leandrove oddaje.« »In kmalu tudi režiser Gaertnerjeve oddaje,« je dodal Kim­mel. »Me veseli,« sem rekla. Debeluhar se je pisal Dürr* – prav zabavno in lahko za zapomniti. Ali to pomeni, da res želijo snemati oddajo? »Gaertner!« je ponovil debeli Dürr. »Da se tako pišete, je še pika na i.« »Tudi jaz se tako pišem,« ga je spomnil Oliver.

Programski direktor se je namrščil. »Seveda, Oliver, seveda. Je to naključje? Ali pa sta v sorodu?« »V svaštvu sva,« sem prijazno razložila. »Na odru ste bili imenitni,« me je pohvalil režiser. »Namazan jezik imate, res vam dobro teče.« »Zelo dobro,« je dodal programski direktor. »Še enkrat: res mi je žal, da sem danes zamočil naš sestanek, Oliver, brez tajnice sem izgubljen. Poleg tega moramo poskrbeti za Leandra, človek hitro izgubi živce in pri honorarju, ki ga dobi, bi bilo to usodno. Ampak zdaj smo vse razjasnili, ne? Vsi, ki so videli scenarij, so bili navdušeni nad zamislijo vaše o oddaje o vrtu. Veliko več ljudi ima vrt, kot si mislimo. Zdaj, ko sem spoznal vašo sodelavko, sem povsem prepričan. Oba bosta imenitno vodila to oddajo.« »Kaj, tudi jaz?« sem vzkliknila. * suh – op. prev.

– 190 –

»Nedvomno,« je zatrdil Dürr. »Ste prav to, kar iščemo: naravni, seksi in zabavni – idealni za oddajo o vrtu. Drži, Kimmel?« »Popolnoma,« se je strinjal Kimmel. »Ženske, ki se stvari lotijo z obema rokama, so zdaj v modi. Imate hlače z naramnicami?« »Aha,« sem pritrdila. Imela sem jih cel kup. »Ja, krasno. Zdaj si lahko od davka odbijete strošek za delovna oblačila!« Programski direktor je žarel. »Kar vidim vas v od zemlje zamazanih hlačah z naramnicami, spodaj brez vsega, naramnice pa malomarno čez porjavela ramena ... gledalci bodo zijali v vaša usta. Vrtnarjenje bo postalo konjiček mladih, bolj priljubljeno kot računalniške igrice in deskanje.« Stresel je roko Oliverju. »Oglasite se prihodnji teden, Oliver, vse bomo uredili. Mislim, da bi poskusno oddajo morali posneti še letos, pred začetkom zime.« Zdaj je segel v roko še meni. »Zamisel z omejenim proračunom se mi zdi genialna. Prenovljen vrt za samo deset tisoč evrov, tega skoraj ne morem verjeti.« »Ne?« Bilo me je že strah, da se mu bo proračun zdel previsok. Zagotovo bi lahko naredili zelo veliko tudi s polovično vsoto, ampak z deset tisoč evri smo bili na varnem, zato sem to tudi svetovala Oliverju. S tem bi si lahko privoščili kakovostno gradivo in pri velikosti rastlin ne bo treba varčevati. Pa tudi že odrasla drevesa bi lahko posadili in to me je vznemirjalo. »Veste, koliko sem lani zapravil za preureditev našega vrta?« me je vprašal Dürr. »Žena je hotela japonski vrt s – 191 –

potočkom, ribnikom in drugo šaro. Za ta denar bi lahko kupil hišo na Balearskih otokih.« »Verjamem,« sem se strinjala. »Vendar je precej bolj draž­ ljivo, če ima človek zamisli, ki ustrezajo povprečnemu pot­ rošniku, da jih posnema, ne?« »Seveda, seveda,« je menil Dürr. »Prava uspešnica bo! Kajne, Kimmel? Velika uspešnica!« »Bo,« se je strinjal Kimmel in nama segel v roko. »Ja, bo,« je rekel Oliver, ki me je še vedno držal pod roko.

Počakala sva, da sta oba kravatarja izginila v zakulisju, nato sva si padla v objem.

– 192 –

1 1 . P O G LAV J E

Ko sva sedela v avtu, so mi začeli šklepetati zobje. »Čudno,« sem rekla. »Zdaj ko je vse mimo, sem nenadoma zelo razburjena.« »Tudi jaz,« je priznal Oliver. »Nenadoma imam čisto pot­ ne roke. Še ključa ne morem zasukati, vidiš?« Globoko sem zajela sapo. »Vse je tako noro razburljivo, ne? Poslušaj, Oliver. Si res prepričan, da me hočeš zraven? Se pravi pred kamero?« Oliver se je zasmejal. »Seveda sem, Cvetačka. Čeprav mi boš prevzela oddajo. Še zlasti v hlačah z naramnicami.« »Česa takega pa že ne bi mogla,« sem ugovarjala. »Ko bi se videla pri Leandru,« je rekel Oliver. »Res si pravi talent. Zelo telegenična si. Poleg tega v najini oddaji ne bo dolgočasnega vodenja, ves čas boš lahko delala in ob tem povedala nekaj duhovitih pojasnil. To ti leži, ne?« »Ni noro? Dobila bom denar za stvar, ki jo najraje delam.« »Ja, in to ne malo.« »Mislila sem, da pri vas slabo plačujejo.« »Kdo to pravi?« »Tvoj oče.« – 193 –

»Ah, on,« je zavzdihnil Oliver. »Plača sploh ni bedna, prav solidna je.« »Ja, pa še reklama za vrtnarijo bo. In proračun: deset tisoč na oddajo.« Na vso moč sem se veselila. »Ja, tudi za zamisel bova dobila čeden kupček denarja,« je dodal Oliver. »Postaja jo bo odkupila od naju.« »Veliko denarja?« Zdaj so mi zobje še siloviteje šklepetali. »Znatno vsoto, bi rekel,« je rekel Oliver. »A raje malo počakajva. Imam prijatelja, pravnika, ki bo to uredil za naju.« »Ja, malo počakajva.« Pogledala sem Oliverjeve roke. »Kaj praviš, boš zdaj lahko zasukal ključ?« Oliver se je zasmejal. »Zdaj bo šlo. Se odpeljeva domov in odpreva steklenico šampanjca?« »Ja!« sem zaklicala. Potem pa sem odkimala. »Ne, drugim morava povedati. Evelyn bo zelo vesela, Stephan pa bo končno sprevidel, da bo najina vrtnarija uspela. V zadnjem času nenehno govori, da si bo poiskal drugo službo. Kot menedžer. Meni, da je škoda njegova daru za najino vrtnarijo.« »Morda pa vrtnarija res ni zanj.« »Ampak ... ja, že mogoče,« sem priznala. Rada bi si pomela oči, vendar sem se bala, ker sem zjutraj nanesla na trepalnice preveč tuša. »Najbrž bom zdaj lahko vse vodila sama, on pa bo šel delat drugam. Hočem reči: navsezadnje morava biti oba zadovoljna s svojim delom, ne?« »Ja,« se je strinjal Oliver in zagnal motor traktorja. »No, torej v vrtnarijo?« »Prosim,« sem rekla. »Šampanjec lahko pijeva zvečer.« – 194 –

Ko sva prišla, je Evelyn sedela na pultu v prodajalni in zvonila z nogami, okoli nje pa so stali doktor Berner, nekdanji bančni direktor Scherer, dobri stari Hubert in gospod Kabulke. Vsi so držali v rokah kozarec z rdečo motno tekočino. »To je kri, ki nas dela nesmrtne,« je začel Scherer in vsi, tudi Evelyn, so naredili krepak požirek. »Sva kaj zamudila?« me je zanimalo. »Gospodje so meni in gospodu Kabulkeju zaupali recept za dolgo življenje,« je razložila Evelyn in pokazala na mešalnik, ki je skupaj z raznimi steklenicami in pločevinkami stal na hladilniku. »Paradižnikov sok, žele aloje vere, beljakovinski prašek, vitamin C in vodka. Bi tudi vidva požirek?« »Jaz bi samo vodko,« je rekel Oliver. »To je skrivni recept,« je šepnil Hubert. »Samo posvečeni smejo vedeti zanj.« »Jasno,« se je strinjal Oliver in se nasmehnil. »Vsi živi vendar ne morejo večno živeti. Kaj pa je skrivnega pri tem receptu?« »Vodka, bi rekla,« sem zinila, ko sem naredila krepak požirek iz Evelyninega kozarca. »Na splošno velja, naj vodka ne bi imela okusa. Tole pa ga ima.« »Res,« je rekel gospod Kabulke, ne da bi zajecljal. »Okus ima, ne pa vonja.« »Njegova žena ga namreč vsakič temeljito ovoha,« je rekel doktor Berner. »Ni tako, gospod Kabulke?« Ob omembi soproge se je gospodu Kabulkeju vrnila govorna napaka. »T-t-to drži,« je rekel nesrečno.

– 195 –

Evelyn je naredila še en požirek pomlajevalnega napitka. »Zelo ste velikodušni, ker ste nam izdali recept.« »Vsak dan kozarec tega napitka,« je svetoval Scherer, »in boste dočakali našo starost. Ampak saj veste, kaj ste nam obljubili v zameno?« »Jasno,« je rekla Evelyn in zdrsnila s pulta. »Gospod Kabulke vas bo vse odpeljal v peti rastlinjak.« »Evelyn!« sem zgroženo zavpila. »Brez skrbi, Olivia, gospodu Kabulkeju lahko zaupava.

Pri kemiji sem imela cvek in gospod Kabulke je na tem področju prava špica. Ni tako, gospod Kabulke?« »Ja, ampak ...« sem zajecljala. »B-b-b-rez skrbi,« je rekel gospod Kabulke. »Samo za znanstvene namene.« »Ah ja? Pa oni?« sem pokazala na stare sablje. »Bi nas vse rada spravila v zapor, Evelyn?« »Nekdo mora odkupiti robo,« je povedala Evelyn. »Edini so, ki jih poznam in ki imajo dovolj denarja.« »Le kdo govori o zaporu! Zanima nas iz povsem znanst­ venih razlogov,« je zagotovil Scherer, doktor Berner pa je rekel: »Naš rod tega sploh ne pozna, zato smo le radoved­ ni.« »Ni preostalo drugega, kot da sami odkrivamo. Navsezad­ nje temeljito opravljamo svoje delo,« je dodal Hubert. »Zakaj pa gre?« je zanimalo Oliverja. V tem trenutku je bil zelo podoben Fritzu. Skoraj bi se ga ustrašila. »Nič, kar bi te zanimalo,« je rekla Evelyn.

– 196 –

»Nehaj s tem,« sem se ujezila. »Zdaj to res ni več nobena skrivnost. Torej lahko ve tudi Oliver.« Evelyn je zmignila z rameni. »Če tako misliš. Vendar ne reci, da te nisem posvarila.« Pogledala sem Oliverja, ki je namrščil obrv, kot vedno, kadar je hotel priti stvari do dna. »Evelyn je v svojem prostem času odkrila ljubezen do vrt­ narjenja,« sem začela. »In sploh ji ni šlo slabo od rok. Pridelala je nekaj kilogramov konoplje.« »Sedem k-k-kilogramov, če smo natančni,« je dodal gospod Kabulke. »Najboljše kakovosti. Vsebnost THC-ja je osup­ljiva.« »Prosim?« Oliver jo je strogo prebodel s pogledom. »Sem prav razumel? Na veliko ste pridelovali drogo?« Prikimala sem. »Olivia! Tega pa si res ne bi mislil o tebi,« je bil zgrožen Oliver. »Je to torej prepovedano?« je zanimalo gospoda Kabul­ keja.

Evelyn je zavila z očmi. »Seveda je prepovedano, gospod Kabulke,« sem skrušeno povedala. »Le kaj si mislite?« »Zdaj smo vendar v EU,« je menil gospod Kabulke in nihče ni vedel, kaj je hotel reči s tem. »Ni brez razloga nezakonito,« je podpihoval Oliver. »Hašiš je začetno mamilo, prag, prek katerega otroci vstopijo v svet trdih drog in zasvojenosti.« – 197 –

»Sem že vedela, zakaj ti nisem povedala,« je zabrusila ­Evelyn. »Moralist!« »Zamisel je bila Evelynina,« sem jo zatožila. »Jasno,« je rekel Oliver in še vedno zelo sumničavo gledal. »A-a-ali človeka lahko za to preganjajo?« je zanimalo gospoda Kabulkeja. »Seveda,« je potrdil Oliver. »Za to lahko preživite v zaporu preostanek življenja.« »No, ne bodite vendar tako strogi, Oliver,« se je vmešal Scherer. »Gotovo ste tudi vi v času študija sem in tja kakšno nasmodili. Drugemu rodu pripadamo. Ko smo študirali mi, smo bili zadovoljni, če smo imeli kaj za pod zob. Ni torej razum­ljivo, da imamo potrebo, da nadoknadimo vse, kar smo zamudili?« »Ampak, prosim, ne zatožite nas očetu. Žal on nima razumevanja za take otročarije,« je prosil doktor Berner. »Kakršen oče, takšen sin,« je zamomljal Hubert. »To bo žena strmela, če bom na stara leta postal zločinec,« je rekel gospod Kabulke vznemirjeno. »Ker sem ji štirideset let zatrjeval, da sem dolgočasnež.« »No, no, Evelyn,« je pridigal Oliver. »Torej po novem kadiš travo? Ali ti gre le za denar? Meni ni treba tveziti, da te rastlina zanima samo po botanični strani. Prav tako ne verjamem, da gre za izpolnitev nedoživetega.« Obrnil se je k starim sabljam in jim povedal: »Moja žena na fakulteti ni zaman dobila vzdevka Travca!« »Travca!« je vzkliknil Scherer in dobil napad smeha, kot da bi bil pravkar pokadil džojnt.

– 198 –

»Ja, Travca,« je resno ponovil Oliver. »No, kako? Si to naredila za lastne potrebe, Travca?« »Že prav, tečnež,« se je Evelyn smejoč obrnila k starim sabljam. »Očitno so časi, ko je on bil Šit, svetlobna leta daleč.« Scherer je dobil nov napad smeha, drugi pa so se tudi smejali. Samo jaz sem odprtih ust izmenično buljila v Evelyn in Oliverja. To je bilo nekaj povsem novega. »Tisti časi so minili,« se je zagovarjal Oliver. »Danes vem, da ima odrasel človek določeno odgovornost do preostalega sveta.« »Šit in Travca,« se je režal Scherer in od smeha komaj lovil sapo. »Travca in Šit! Že dolgo se nisem tako zabaval!« »Tudi jaz ne počenjam več tega,« je rekla Evelyn Oliverju. »Navsezadnje sem morda celo noseča.« »Kaj?« je zavpil Oliver. »Kaj?« smo zavpili stare sablje in jaz. »Iskrene čestitke,« je čestital gospod Kabulke. »Travca je noseča s Šitom, Travca je noseča s Šitom,« je prepeval Scherer in se od smeha držal za trebuh. »Morda,« je ponovila Evelyn. »Saj je bil že čas,« je izjavil doktor Berner. »Tako pogosto, kot sta se tadva dobivala v hotelu ...« »In knjiga, ki sem vam jo dal, je zares dobra,« je pristavil Hubert. »Z ženo sva jo vedno upoštevala.« Oliver si je grizel spodnjo ustnico. Očitno je bilo v enem dnevu preveč zanj. Naprej je dobil oddajo o vrtu, zdaj pa še zaželeni naraščaj. Videti je bilo, da se sploh ne more več zares veseliti.

– 199 –

»Kaj bomo zdaj?« je razburjeno zaklical. »V hiši imam test za nosečnost,« je rekla Evelyn. »Takoj ga bom opravila, tako bova gotovo vedela.« »Ja,« je zastokal Hubert. »Sem za to, da ga takoj naredimo.« »Tudi midva,« sta se strinjala doktor Berner in Scherer. »Maloprej ste si hoteli ogledati pridelek konoplje,« je omenil Oliver nejevoljno. »Mislim, da mora biti test nosečnosti opravljen ob izključitvi javnosti, se vam ne zdi?« »Škoda,« je bil razočaran Scherer. Gotovo njegov rod tudi ni poznal testov za nosečnost in je imel zato veliko željo, da to doživi. »Kje pa je pravzaprav Stephan?« sem vprašala. Počasi sem pogrešila človeka, ki je bil vsaj približno normalen. »Njemu se zdi tole vse skupaj preotročje,« je povedala Evelyn. »Poleg tega pa se je krivonožki pokvaril avto in jo je moral peljati domov.« Hubert je pogledal na uro. »Vsak trenutek bo prišel, kajti ob pol treh pride domov krivonožkin soprog.« »Kako pa to veste?« sem osupnila. Sama sploh nisem vede­la, kje Petra stanuje, sploh pa ne, kdaj se njen mož vrača domov. »Mi vemo vse,« je resno izjavil Hubert. »Ne zdi se mi lepo, da ji vedno pravite krivonožka,« je rekel Scherer. »Saj ima še druge dele telesa.« »Ja, vse drugo, samo možganov ne,« je rekla Evelyn.

Scherer se je spet neustavljivo zarežal. »Ta je pa dobra, Travca, dobra je.« Evelyn je plosknila z rokami. »Gremo.« – 200 –

Vsi, razen mene, so odšli. Medtem ko so se stare sablje v spremstvu Kabulkeja odpravile proti petemu rastlinjaku na ogled Evelynine konoplje in sta se Evelyn in Oliver umak­ nila, da bi bila naredila test nosečnosti, sem ostala sama in izgub­ljena v prodajalni. Najbrž je bila kriva vodka, vsekakor sem se počutila, kot bi me kdo treščil s ponvijo.

Kako nor dan!

Najprej pogovorna oddaja z Jochenom s prdečo blazino in odkritje, da sem TV-zvezda, nato zborovanje zmešanih starcev, norih na konopljo, zgodba o Travci in Šitu, povrhu vsega pa naj bi bila Evelyn še noseča.

V Stephanovi pisarni sem legla na kavč in strmela v počasi se vrteči ventilator na stropu. Tudi misli v moji glavi so krožile. Zakaj Stephana še ni? Toliko sem mu imela povedati. Zdaj, ko bom kmalu veliko zaslužila kot povezovalka oddaje o vrtu in bo najina vrtnarija oskrbovala TV-oddajo, tistega trapastega milijona sploh ne potrebujeva. Na vse skupaj lahko pozabiva in rešiva najin zakon. Pa tudi najino čast oziroma, kar je še ostalo od nje. Skrajni čas je že bil. Če bi le hotela, bi preostanek poletja preživela kot normalni ljudje.

Ker je bila Evelyn najbrž noseča, je bil položaj samo še bolj smešen, ne? Stephan se bo gotovo strinjal.

Od razmišljanja in gledanja v ventilator se mi je zvrtelo.

Zaprla sem oči in se udobno namestila. Av! Nekaj me je neprijetno zbodlo pod rebra.

Ena od rožnatih otroških lasnic. Petrina. Le kaj neki počne trapasta Petrina lasnica na tem kavču?

– 201 –

Nenadoma sem bila povsem budna. Seveda je obstajalo približno tisoč nedolžnih pojasnil, kako je ta plastična rožnata zadevica pristala na kavču, ampak v tistem trenutku sem vedela, da ne pride v poštev nobeno od njih.

Obstajala je samo ena razlaga: Stephan ni imel razmerja z Evelyn, temveč s podlasico Petro.

Elisabeth me je že zdavnaj posvarila.

Odkar nisem več stanovala tu, so bili pogoji za Stephana in Petro idealni. Po koncu dela sta se brez pomislekov lahko sestajala. Na primer: prav v tej pisarni. Na tem kavču za goste.

Evelyn je vedela. Prav tako stare sablje. Saj so navsezadnje ves čas imeli Stephana na očeh.

Ljubi bog, ni bila Petra zabita kot noč, temveč jaz. Morala bi postati pozorna vsaj pri zadevi s solarijem. Petra s svojim štorastim osvajanjem, z žgolečim šepetom in cvrčanjem sploh ni skrivala, da ji je Stephan všeč.

Nisem mogla verjeti, da ima Stephan tako slab okus. Če bi se zaljubil v Evelyn, bi še razumela, kajti Evelyn je bila lepa kot slika in zelo pametna. Ampak v Petro? To podlasico z nogami na o in zabito kot noč? Ne, tako slabega okusa Stephanu ne bi bila nikoli pripisala. Moški je vendar imel svoj slog!

Razjarjena sem besnela po pisarni. Ploskev pisalne mize je bila brez prstnih odtisov in je dišala po protibakterijskem čistilu. Takoj se mi je posvetilo, da sta se mečkala tudi na mizi.

Vročično sem odpirala predale, ne da bi sploh vedela, kaj iščem. Najbrž kakšno ljubezensko pismo. Čavči, tvoja Petra, z odtisom bleščila za ustnice in s pentljami nad i-jem.

– 202 –

Nič takšnega nisem našla. Namesto tega sem odkrila škatlo kondomov. Natančneje: škatlo s črnimi kondomi. Takih še nisem videla. Tisti, ki sva jih ponavadi uporabljala midva, so bili dojenčkasto rožnati kot Petrine lasnice. Omahujoče sem držala škatlo v rokah. Kako dolgo že to traja? Očitno to ni bila prva škatla. Oba sta imela številne možnosti, da sta se tu dobivala, medtem ko je Evelyn obnavljala hišo s Kabulkejem, uboga para Petrin mož pa je doma pazil podlasičina otroka. Zato je Stephan vztrajal, da se stari kavč za goste prenese v pisarno in ne prispeva Eberhardu za njegov garažni bol­šjak.

Petri je bilo gotovo na tleh preveč nehigiensko, na pisalni mizi pa preveč neudobno. Od tega se najbrž dobijo modrice.

Modrice! Aaa! Modrica na Stephanovih prsih je bila gotovo od Petrinih koničastih komolcev ali pa od kakšnega drugega koščenega dela njenega telesa.

Odprla sem škatlo s kondomi. V njej so bili še štirje kondomi, črni in zlobni so strmeli vame s svojim okroglim očesom. Skoraj sem jih slišala reči: »Grozna si videti!« Vtaknila sem jih v žep in se odpravila po tolažbo. Pogled se mi je ustavil na hladilniku, kjer so stale sestavine mladost­ nega napitka. Iz vsake stekleničke sem natočila požirek v stekleni vrč mešalnika, dodala iz vsake pločevinke žličko praha in vse zalila s steklenico vodke. Nato sem vključila mešalnik.

Po neumnosti sem ga pozabila pokriti s pokrovom, tako da je krvavo rdeča tekočina oškropila stene in tla. Kar je ostalo, sem nalila v že uporabljen kozarec in spila na dušek. Ogabno!

– 203 –

Vseeno mi je malce odleglo. Uspelo mi je, da sem odšla nazaj v pisarno (kavča za goste sploh nisem pogledala), da bi poklicala Elisabeth. »Elisabeth? Prideš pome?« sem tožeče zapiskala. »Kje pa si?« je vprašala Elisabeth. »V vrtnariji. Stephan nima nič z Evelyn. Pač pa s Petro!« »Podlasico?« »Tako je,« sem zacvilila. »Ja, kako je to mogoče!« je vzkliknila Elisabeth! »Hanna, Olivijin Stephan ima nekaj s tisto podlasico od prodajalke!« »Prasec,« sem slišala v ozadju Hanno. »Značilno!« »Takoj bom pri tebi,« je rekla Elisabeth. *

*

*

Elisabeth je bila zelo prijazna z mano. Odpeljala me je k sebi domov in niti enkrat mi ni očitala: »To sem ti vendar takoj rekla,« temveč me je tolažila, kakor je vedela in znala. »Dogaja se,« mi je prigovarjala. »Takšno je življenje. Glej mene. Meni se je to zgodilo že dvakrat!« »Rada bi bila mrtva,« sem priznala. Mučno, da nisem ničesar opazila, in to prav jaz, ki sem si domišljala, da nisem kot tiste trapaste babnice, ki si pred vsem zatiskajo oči. »Tako neumna sem!« »Povsem normalen odziv,« je ugotovila Hanna. »Gre za to, da vedno precenimo zmožnost zvestobe pri moškem.« – 204 –

»Drži,« se je strinjala Elisabeth. »Ženska se mora zares potruditi, če hoče biti prva, ki v zvezi skoči čez plot.« »Res,« ji je pritrdila Hanna. » Da se tega naučiš, preprosto sodi k odraščanju.« Kljub vsemu sem malo jokala.

Hanna mi je zamešala džin tonik, Marisibill in Kaspar pa sta mi znosila v naročje svoje najljubše plišaste igračke. Čez nekaj časa sem se počutila prijetno omotična. »Razkužila sta pisalno mizo,« sem rekla mračno. »Še nikoli nisem na mizi.« »Res ne?« sta me Hanna in Elisabeth obe hkrati osuplo pogledali.

Odkimala sem. »Vedno sem mislila, da se morava za kaj takega s Stephanom še malo bolje spoznati,« sem izdavila sramežljivo. Prav tako je bilo pri igricah z zvezanjem.

Ni mi ušlo, da sta se Hanna in Elisabeth pomenljivo spogledali. Zagotovo je Elisabeth Hanni povedala zgodbo o ling-lingu. Nič ne de, če me je imela za zavrto. Najbrž sem res bila. Le do kdaj bi čakala? Do najine srebrne poroke? »Lahko nocoj prespim tukaj?« se mi je zapletal jezik in tesno sem se prižela h Kasparjevi mehki plišasti lisici. »Seveda, lahko,« je povabila Hanna. »Ženske moramo vendar držati skupaj.« Elisabeth pa je bila odločna: »Sploh ne pride v poštev.« »Zakaj ne?« sem jokavo vprašala. »Ker bo pravkar ura pol šestih in te bom odpeljala v mesto,« je odgovorila Elisabeth. »Stephan te je najbrž res prevaral – 205 –

s tisto podlasico, vendar to še zdaleč ni razlog, da se odrečeš milijonu.« »Zdaj je vendar vseeno,« sem hlipala. »Nasprotno,« je vztrajala Elisabeth in mi s papirnim robčkom obrisala obraz, najbrž zato, da bi mi odstranila velike packe tuša za trepalnice. »Prav zdaj je zelo pomembno, da misliš na denar. Dovolj je, če si že nesrečna, ni treba, da si še revna. Gremo, pomagaj mi jo spraviti v avto.« »Sama lahko hodim,« sem bila ogorčena, ko mi je mali Kaspar hotel pomagati na noge. Za malce pomoči pri hoji po stopnicah navzdol pa sem bila vseeno hvaležna. Nekako se je del mene skušal zvaliti na stran. Vesela sem bila, ko sem sedla v avto. Elisabeth me je morala pripeti, ker meni nekako ni uspelo zgrabiti trapastega pasu. »Ne razumem,« je ugotovila. »Spila si samo tri džine.

Morda danes nisi še nič jedla?« »Najbrž bo to!« sem zinila. Sicer pa sem spila kar nekaj vodke. Malce preveč.

Na poti v mesto sem verjetno zaspala, kajti pravkar sva bili še na Elisabethinem dovozu, naslednji trenutek pa že sredi mesta.

No, sem pomislila. To meji že na čarovnijo. »Prispeli sva,« je povedala Elisabeth. Parkirala je na območ­ ju, kjer je bilo parkiranje prepovedano, naravnost pred stanovanjsko hišo Oliverja in Evelyn. »Najlepša hvala,« sem se zahvalila in po torbici pobrskala za številnimi ključi. Noge sem imela mehke kakor puding, – 206 –

ko sem skušala izstopiti iz avta. Elisabeth me je pospremila do dvigala. »Naprej grem lahko sama,« sem jo odslovila in zgrudila bi se na tla, če me Elisabeth ne bi tako trdno držala. »Drugače boš dobila kazen.« »Lahko jo boš plačala, za zahvalo, ker sem ti rešila milijon,« je jezno rekla Elisabeth. Dvigalo je potegnilo navzgor. »Saj ne bom dobila milijona,« sem jo popravila. »Polovica je Stephanova.« »Polovica je še zmeraj veliko,« je menila Elisabeth. Ustavili sva se v sedmem nadstropju in Elisabeth me je odvlekla naravnost pred vrata stanovanja. Tam me je kot izložbeno lutko naslonila na steno in pobrskala po moji torbici. »Kateri je pravi?« je vprašala in v roki vrtela šop ključev. »Zeleni,« sem rekla. »Ne, mali. Lahko je tudi tisti sijoči.

Poskusi.« Elisabeth je zavzdihnila in pritisnila na zvonec. »Ja, prosim?« se je oglasil Oliver, ko je odprl vrata. Elisabeth ni poznal, mene pa ni mogel videti, ker sem slonela na steni ob vratih. Stena se je čudno premikala. Zagotovo je bil kje v bližini potres. »Olivio sem pripeljala domov,« mu je razložila Elisabeth. »Malce preveč je spila in potrebuje oskrbo.« Oliverjeva glava je pokukala izza vogala. »Cvetačka! Si slavila kar brez mene? Pa še nalašč sem dal na hladno steklenico šampanjca!« – 207 –

»Prav rada bi vedela, kaj je treba proslaviti,« je zagodrnjala Elisabeth. »Tega ne moreš vedeti,« sem ji rekla. »Ker ti nisem povedala. Uh!« Oliver me je z obema rokama prijel pod roko in ujel, da nisem padla. »To je zagotovo peta stopnja po Richterjevi lestvici,« sem ugotovila. Kako, da ni nihče drug opazil? »No, vsaj kolca se ji ne,« je rekla Elisabeth. »Zdaj je vsekakor v vaših rokah. Avto imam na območju, kjer je prepovedano parkiranje, in domov moram, ker moram sinu prebrati pravljico za lahko noč.« »Hvala, ker ste pripeljali Olivio. Lepo, da sem vas spoznal,« se je poslovil Oliver. »Tudi mene,« je zaklicala Elisabeth. »Zdi se mi, da ste v resnici še čednejši kot na televiziji.« »Najlepša hvala,« se je zahvalil Oliver. »Sluzasto, sluzasto, sluzasto,« sem ponavljala. »Kje je zdaj šampanjec?« Elisabeth, ki je bila že v dvigalu, je dodala: »Mislim, da bi bil zdaj boljši aspirin. In hladni obkladki. Jutri te pokličem, Olivia.« »Svoje hladne obkladke si lahko nekam vtakneš,« sem zinila, ampak vrata dvigala so se že zaprla. »Kljub vsemu hvala.« Oliver me je previdno odvedel v dnevno sobo, me posadil na kavč in me zamišljeno ter malce hudomušno opazoval.

– 208 –

»Kaj je?« sem ga nadrla. »Prav to sem hotel vprašati tebe,« je odvrnil Oliver. »Skrbelo nas je, ko si popoldne tako nenadoma izginila – brez avta. Kot začarano. Tudi Stephan te je pogrešil. Ko je prišel domov, sva bila tam samo midva in povsem okajene stare sab­lje. Najbrž bi novico raje zvedel od tebe osebno.« »Haha,« sem zaprhala. »Tudi jaz bi raje zvedela novico od njega osebno. Ali pa sploh ne. Najraje sploh ne! Ojoj!« »Kaj pa je?« »Iti moram,« sem rekla in opotekaje vstala. »Naj ti ...?« je ponudil Oliver. »Ne drzni si,« sem ga zavrnila. Tako pijana menda nisem, da bi rabila spremstvo v stranišče. Sama bom zmogla, saj so vsepovsod stene in pohištvo za oporo. V kopalnici sem si obraz opljuskala z mrzlo vodo. Potem mi je malce odleglo.

Ko sem se vrnila, je Oliver sedel na kavču in strmel skozi okno. V njegovem pogledu je bilo nekaj, kar mi je pognalo solze v oči. Videti je bil tako žalosten. Najbrž se mu je vse skupaj zdelo prav tako neumno kot meni. Evelyn je bila tista, ki je hotela milijone, on je sodeloval le njej na ljubo.

V meni se je nekaj zganilo. Nenadoma sem prav dobro vedela, kaj hočem. Zdaj je bilo konec vloge žrtve.

Zapeljivo sem se naslonila na steno. No, vsaj upala sem, da je delovalo zapeljivo.

Oliver me je zaskrbljeno pogledal. »Vse v redu, Olivia?« »Si že kdaj uporabil črne kondome?« sem vprašala s svojim najbolj erotičnim glasom. Vsaj upala sem, da je zvenel tako.

– 209 –

Oliver je namrščil obrvi. »Ne da bi vedel,« je povedal. »Samo za poredne fante so,« sem razložila in potegnila kondome iz žepa. »Vidiš?« »Vidim,« je rekel Oliver s še vedno namrščenimi obrvmi. »Ti nisi poreden fant, ne?« Opotekla sem se do jedilne mize in se naslonila nanjo, ljubko in zapeljivo, vsaj upala sem, da tako. Nato sem si prav počasi odpela dva od treh gumbov jope.

Spodaj sem imela samo črn modrček. Malo sem si ga poravnala. »Ampak jaz sem poredna punca,« sem lagala. Pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa vsepovsod. Na primer Petra. »Res?« Oliver je vstal in nenadoma stal ob meni. »Tega pa sploh nisem vedel, Olivia.« »Pač,« sem rekla in ga skušala gledati naravnost v oči. Niso bile tako modre in sijoče kot Stephanove, temveč sive, zenice so bile velike in črne – kot kondomi v moji roki. »Strašno poredna sem.« »Skoraj povsem gola si,« je ugotovil Oliver in me z dlanjo pobožal po koži nad modrčkom.

Hlastno sem zajela sapo. Navsezadnje sem jaz hotela zapeljati njega, ne obratno. »Res je vroče,« je nadaljeval Oliver. »Veliko prevroče za hlačni kostim.« Preden sem lahko ugovarjala, mi je z nekaj gibi slekel hlače in jopo.

V spodnjem perilu sem sedela na mizi in ga osuplo gledala. Zdaj me je presenetil on. Očitno je položaj postajal malce neprijeten. Postalo me je strah.

– 210 –

»Kaj pa šampanjec?« sem ga hotela zamotiti. »Predlagam, da ga prihraniva za potem, porednica.« Oliver me je potegnil na rob mize, čisto k sebi. S hlačkami sem se podrgnila ob njegove kavbojke. Začel me je božati po rokah, dokler se mi niso naježile vse dlake na telesu. »Kako lepa si, Olivia. Prelepa! Pravzaprav je škoda, da nisi trezna.« Če bi bila, potem zagotovo zdajle ne bi sedela pred njim v spodnjem perilu. Bolje, da se ne pritožuje. »Morda pa ti nisi poreden fant,« sem šepnila. »Poredni fant­je namreč ne marajo, da dekleta vedo, kaj delajo.« To ni bilo res. Prav dobro sem vedela, kaj počnem. Vedela nisem le, zakaj to počnem. »Potem sem vsekakor poreden fant,« je godel Oliver in me poljubljal po vratu. Zadovoljno sem zaprla oči in nagnila glavo v zrak. Oliverjevi poljubi so bili vedno bolj zahtevni.

Ljubi bog, kako je znal poljubljati! Njegove dlani so potovale po mojem telesu gor in dol. Imela sem občutek, da se bom stopila kot vaniljev sladoled v kornetu. »Oliver,« sem šepnila. Vedela sem, da ni prav to, kar počneva, vendar je bilo tako dobro. Oliver me je tesno prižemal k sebi, medtem mi je slekel hlačke in mi z rokami segel med noge. »O ja,« sem brez sape dahnila. »Prosim, ne odnehaj.« »Saj ne mislim,« je stokal Oliver. Zdaj je že malce hitreje dihal. Njegove roke in ustnice so bile očitno hkrati vsepovsod. Imela sem občutek, da bom zdaj zdaj omedlela. »Si že kdaj na mizi?« sem vprašala z zadnjimi močmi.

– 211 –

1 2 . P O G LAV J E

Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem ležala v tuji postelji in sem se za trenutek počutila tako dobro kot še nikoli prej v svojem življenju.

Mhm. Vsak kvadratni centimeter mojega telesa je bil zadovoljen in srečen.

Potem pa sem opazila, v čigavi postelji ležim, in občutek ugodja se je razblinil. Bila sem v zakonski postelji Evelyn in Oliverja in najbrž sem ležala na Evelynini strani.

Nenadoma mi je v glavi začela kljuvati parajoča bolečina.

Oliver je še spal. Ležal je na hrbtu, eno roko je imel spodvito pod glavo in malce me je spominjal na Elisabethinega sinčka Kasparja, ko je takole ležal. Tudi razkril se je kot Kaspar. Tukaj pa je bilo tudi konec podobnosti, zlasti kar se tiče telesne poraščenosti.

Njegov obraz je bil resen. Ko sem ga prav previdno pobožala po licu, se je zdrznil v spanju.

Tudi sama sem se zdrznila. Ljubi bog, le kaj sva storila! Le kaj sva počela!

Zelo nespodobne stvari, mi je dokaj privoščljivo šepetal notranji glas. Žal sem se večine zelo dobro spominjala.

– 212 –

Če dobro pomislim, sem se spomnila vsega. Popolnoma vsega.

Znova so se mi naježile dlake na rokah. Le zakaj sem morala biti toliko stara, da sem lahko doživela kaj takega? Moja tako imenovana spodobna vzgoja je očitno do zdaj to zavračala.

Morda je za to malce kriv tudi Stephan. Niti v sanjah se mi ni sanjalo, kakšne možnosti vse obstajajo.

Oliver je zastokal v spanju in se obrnil na drugo stran. Zamišljeno sem opazovala njegovo kodravo zatilje. Zgodaj zjutraj so njegovi lasje spominjali bolj na škotsko višavsko ovco kot na cvetačo. Prav rada bi ga pobožala, a sem se zadržala.

Navsezadnje sem naredila že dovolj hudega.

Včeraj popoldne se mi je podrl svet, ko sem odkrila Stephanov skok čez plot. Sesul se je moj svet, ne Oliverjev.

Oliverja ne bi bila smela potegniti v to, ubogega, nedolžnega Oliverja, poročenega z Evelyn. Z Evelyn, ki bo najbrž kmalu dobila otroka.

Kot sveča ravno sem sedla. Le kako bi lahko odrinila to misel? Sploh nisem povprašala, kakšen je bil izid preskusa nosečnosti, na Oliverja sem planila kot sestradana nimfomanka.

Obraz mi je zalila rdečica sramu. Res sem bila čisto zad­ nja ničla! Le kako lahko obsojam Petro, ker mi je prevzela Stephana? Tudi sama nisem nič boljša.

Skočila sem iz postelje in se tiho odplazila v kopalnico.

Za nobeno ceno nisem želela biti več tu, ko se Oliver zbudi. Zagotovo je zanj celotna zadeva prav tako mučna kakor – 213 –

zame. Že misel, kako pri zajtrku v zadregi sediva drug nasproti drugega, je bila grozna. Po vrhu vsega je bil Oliver čisto trezen.

Odbilo je šele pol osmih, ko sem s starim citroënom zapeljala pred vrtnarijo. Seveda ni bilo v prodajalni še nikogar.

Kar mi je povsem ustrezalo. Splazila sem se v tretji rastlinjak in se lotila obrezovanja svojih ljubih grmičkov. Oblikovanje grmičkov je bilo moje najljubše vrtnarsko opravilo. Cika, cika, so ropotale škarje in na tla so letele drobne vejice in listki ter širili začinjen, nezgrešljiv vonj, tako značilen za grmičke. Moji živci so se nekako pomirili.

Sredi meditiranja me je zmotil šele gospod Kabulke. »D-d-d-obro jutro,« je pozdravil. Pod očmi je imel temne podočnjake, drugače pa je bil videti nenavadno zadovoljen. »Kaj se je včeraj še dogajalo tukaj?« sem vprašala strogo, kolikor sem mogla. »Stari gospodje so kadili našo robo,« je oznanil gospod Kabulke. »Pa jaz tudi. Gospa Gaertner nam je po-po-pokazala, kako se to dela.« »Lepo od nje,« sem se posmehovala. »Prav zabaven večer je bil,« je ugotovil gospod Kabulke. »Žal je zdaj moja žena jezna name.« »Potem jo naslednjič raje pripeljite sem,« sem se pošalila. »Žal ne bo šlo,« je zavzdihnil gospod Kabulke. »Revica je nekadilka. Tudi gospa Gaertner je pripravljena dati nekaj rastlin za soprogo.« Zasmejal se je. »To bo še hec.« »Verjamem,« sem se strinjala. »Kaj bo z vso to konopljo?« – 214 –

»Stari gospodje bi jo radi odkupili od nas,« je povedal gospod Kabulke. »Nas?« sem ponovila. »Seveda, nas,« je pritrdila Evelyn. Stala je na vratih, naspana in kot vedno prelepa. »Mislila sem, da bi si razdelili na tretjine. Eno tretjino dobim jaz, ker je zamisel moja, drugo dobi gospod Kabulke, ker mi je pomagal in molčal, preostalo tretjino pa dobiš ti, ker je navsezadnje rastlinjak tvoj.« »Ne, hvala, ničesar nočem od tega,« sem jo zavrnila. »Upala sem, da se boš tako odločila,« se je razveselila Evelyn. »Tako bom dobila dve tretjini. Navsezadnje sem jaz imela vse stroške.« »Pa stare sa... bodo stari gospodje zares odkupili robo?

Vseh sedem kilogramov?« »Ja,« je rekla Evelyn. »Le Fritzu ne smemo izdati. On bi nas uničil in vse zažgal.« »Sedem kilogramov ne bodo pokadili do konca življenja,« sem menila. »To je njihova stvar,« je odvrnila Evelyn. »Bistveno je, da se znebimo robe. Vsekakor pa sem je nekaj zadržala za poskuse – spekla bom piškote in kolače.« »Nujno,« se je strinjal gospod Kabulke. »Kam si pa včeraj tako nenadoma izginila?« je zanimalo Evelyn. »Ko sva prišla ven s testom za nosečnost, te že ni bilo več.« »Odkrila sem, da Stephan spi z našo prodajalko,« sem oz­ nanila.

– 215 –

»Oh,« je rekla Evelyn. Gospod Kabulke pa je živčno vrtel klobuk v rokah. Očitno je bilo, da je tudi on vedel. »Mirno bi mi lahko povedala,« sem ji očitala. »Tako dolgo pa še ne traja,« je povedala Evelyn. »Sicer pa mi je Stephan zagrozil, če bi ti omenila.« »S čim pa?« »No ja, tako na splošno: rekel je, da če ti povem, bi bila ti zelo nesrečna, tega pa jaz že ne bi hotela, kajne?« »Saj sem zelo nesrečna,« sem priznala. »Poleg tega pa je še rekel, da ji bo zavil vrat,« je dodal gospod Kabulke. »Mislil je, da ga ne slišim, ker sem malce naglušen. A sem vseeno slišal.« »Ja, gospod Kabulke sliši kakor zajec, če je treba,« je rekla Evelyn. »Kaj nameravaš?« »Sanja se mi ne,« sem bila odkrita. Tako ali tako sem naredila že preveč. »Kakšen pa je bil rezultat testa za nosečnost?« »Ti Oliver ni povedal?« Nesrečno sem odkimala. »Sinoči nisva kaj dosti govorila.« Ljubi bog, seveda nisva, imela sva druga opravila. »Petra je prišla,« je opazila Evelyn in pokazala skozi okno na parkirišče. Res. Petra je pravkar odmigala z zadnjico v smeri proti prodajalni in hkrati mahala s ponaredkom Gucci­ jeve torbice. »Ta babnica je res nespodobna,« je rekel gospod Kabulke. »Nujno mora dobiti nekaj naših piškotov.« Evelyn je kar zasijala. »Enkratna zamisel, gospod Kakabulke,« je vzkliknila. »Takoj se bom spravila k peki. Stephan – 216 –

je v pisarni, Olivia. Zdaj je primeren trenutek, da ga napadeš z nožem.« »Raje z grabljami,« je predlagal gospod Kabulke. »Č-č-če boste rabili pomoč, me samo pokličite.« *

*

*

»Fuj, prav grozna si videti,« je zinila Petra, ko sem vstopila skozi vrata. »Kaj res? Ponoči sem imela enkraten seks,« sem ji zabrusila. »Zares. Veličastno je bilo.« Res je bilo. Precej bolje kot s Stephanom! Ojoj!

Petra je razdraženo buljila vame. Ni bila vajena, da tako govorim z njo. »S kom pa?« je sumničavo vprašala. »S kom neki le?« sem ji vrnila vprašanje. »Navsezadnje sem poročena ženska. Ti pa si odpuščena.« »Prosim?« »Od-pu-šče-na,« sem ponovila. »O tem ne moreš odločati ti,« je ugovarjala Petra. »Pa še kako lahko odločam,« sem rekla in se mimo nje zrinila v pisarno.

Stephan je spet pregledoval oglase za službo. »Gospod Ga-haertner, ta je rekla, da sem odpuščena,« mi je za petami sesljala Petra. »Kaj?« se je obrnil Stephan. »Kaj ste rekli, gospa Schmidtke?« »Ta je rekla, da sem odpuščena,« je ponovila Petra in pri tem pokazala name. »Ampak mislim, da ste me zaposlili vi, – 217 –

torej me lahko odpustite samo vi.« Cmeravo se je nakrem­ žila. »Pomirite se, vendar, gospa Schmidtke,« je dejal Stephan. »Prepričan sem, da gre le za nesporazum.« Pogledala sem enega in drugega in zmajala z glavo. »Višek nesramnosti, da se še kar vikata,« sem začela. »Dajta no, gospa Schmidtke, ja, gospod Gaertner – kako neki se sliši?« »Oli!« Stephan me je zgroženo gledal. Takega načina izražanja pri meni ni bil vajen.

Petra je hitreje dojela. »Oh,« je bleknila. »To pa že ni raz­ log za odpoved.« »Vseeno,« sem rekla. »Vrgla sem te na cesto, ker si tako neprijazna do naših strank in se ne skladaš z našim okoljem.

Zaradi mene lahko ostaneš do konca meseca. Do takrat si boš že našla kaj drugega. Še danes popoldne dobiš pisno.« »Zares ojoj,« je zastokala Petra. »Pri tem bo imel kaj besede tudi gospod Gaertner. Če spiš s svojim šefom, to še ni vzrok za odpust, ne glede na to, kako si ljubosumna.« »Lahko si mislim, da že imaš izkušnje,« sem rekla. »Ampak vseeno te odpuščam.« »Raje naju pustite sama,« je predlagal Stephan. Še vedno je bil zgrožen.

Petra je sunila glavo vznak. »Zaradi mene,« je predrzno rekla. »Zapri vrata,« sem ji ukazala. »Se ti ne zdi, da si bila malce pregroba?« je začel Stephan.

Obrnila sem se k njemu. »Kako prosim?« – 218 –

»Saj je ni treba takoj vreči na cesto,« je poskusil Stephan.

Gospod Kabulke! Grablje! Od besa sem bila vsa zaripla in za nekaj hipov nisem spravila iz sebe niti besede. »Evelyn ti ne bi smela povedati,« je rekel Stephan. »Vedel sem, da ne boš dobro prenesla.« »Evelyn mi ni rekla nič,« sem ga takoj zatrla. »Navsezadnje imam oči.« Stephan je zavzdihnil. »Nisem hotel, da bi zvedela. Nikakor te nisem želel prizadeti.« »Kako obzirno,« sem vzkliknila. Zares sem bila prizadeta zaradi tolikšne nesramnosti. Mislila sem, da bo Stephan padel z oblakov in se opravičil. Se večkrat opravičil in se plazil po vseh štirih, kajti to je bilo še najmanj, kar bi lahko storil.

Vendar mi je takoj podtaknil črnega Petra. »Ah, Oli! Vse skupaj te že ni moglo presenetiti. Pri naju že dlje časa škriplje. Če sem natančen, od takrat, ko si začela s to vrtnarijo.« »Kaj? To je bila skupna zamisel, Stephan. Najine življenjske sanje.« »Samo tvoje življenjske sanje so bile,« je ugovarjal Stephan. »Meni nikoli ni bilo do zelenja.« »Prav ti si bil tisti, ki je trdil, da bi vse skupaj lahko postalo zlata jama, če bi se stvari pravilno lotila.« »Ja, ampak sem se zmotil,« se je izgovarjal Stephan. »Kot sem rekel, je bila odločitev napačna.« Vedno bolj sem hrepenala po grabljah gospoda Kabulkeja, da bi jih zapičila Stephanu v trebuh. Kaj neki čveka!

– 219 –

»Kaj ima Petra pri vsem tem?« me je zanimalo.

Stephan je znova zavzdihnil. »Že mesece ti skušam pojasniti, da ta vrtnarija uničuje najin zakon. Nekoč sem bil prvovrsten strokovnjak za marketing, zaradi tebe sem pustil svoj posel in kupil to neumno vrtnarijo. Ampak ti si slepa in gluha za moje argumente in vseeno ti je, da sem tu zabil leta svojega časa. Ljubi bog, čemu vsemu sem se odrekel! Misliš, da ne bi tudi jaz rad kdaj vozil spodobnega avta, hodil na dopust in nosil obleke, ki se mi jih ni treba sramovati?« Prva vroča jeza se mi je razkadila. Grabelj nisem več potrebovala. Jeza, ki me je obšla po tem, je bila hladnejša. »Še vedno ne razumem, kakšno zvezo ima to s podlasico,« sem menila. »Spomladi bodo v trgovini z gradbenim materialom odprli vrtnarski oddelek,« je začel Stephan. »Zdaj je čas za odločitev! Verjemi mi, nikogar več ne bo k nam.« »Seveda,« sem rekla. »Zaradi starih vrtnic, oblikovanih grmičkov, redkih trajnic in osebnega svetovanja. Da ne omenjam enkratnega okolja, ki sem ga tu ustvarila.« »Nehaj že sanjati, Oli.« »Ne sanjam,« je bruhnilo iz mene. »Z Oliverjem bova kmalu imela oddajo o vrtu in takrat bo najina vrtnarija slavna. V marketu z gradbenim materialom naj kar prodajajo begonije, presnete gojene božične zvezde – niso naši tekmeci.

Ti si tisti, ki si zatiska oči pred logičnimi argumenti, ne jaz!

Nihče te ni prisilil, da sodeluješ. Sicer pa mi še vedno nisi pojasnil, kakšno zvezo ima vse to s tvojo mučno aferico.« – 220 –

Stephan je globoko zavzdihnil. »Ljubi bog, Oli, še sam ne vem. Moški sem – kar zgodilo se je.« In čez čas, ko sem še kar strmela vanj, je dodal: »Žal mi je.« »Jo ljubiš?« sem vprašala. »Za božjo voljo, ne!« je bil ogorčen Stephan. »Saj ni moj tip. Si sploh videla, da ima noge na o?« Nekaj časa sem zbegano strmela vanj. »Zakaj si pa ...« »Ah, sploh ne vem,« je razglabljal Stephan. »Moja samozavest je trpela, veš. Vsi moji prijatelji so uspešni, samo jaz imam na grbi tole vrtnarijo.« »In mene,« sem tiho pristavila. »Ah, Oli,« je rekel Stephan in se medlo nasmehnil, »saj te vendar ljubim.« »Kaj?« »Jasno, da te ljubim,« je ponovil Stephan. »Nikoli ni bilo drugače. Tole s Petro je samo neumnost.« Naslonil se je na stol in me zvesto gledal. »Neumnost, za katero se ti opravičujem. Kaj takega se ne bo več zgodilo.« Ob tem si je na obraz priklical svoj očarljivi nasmešek Brada Pitta. »Ko bova prodala vrtnarijo, je tako ali tako ne bova več videla.« Majajoč z glavo sem ga gledala. »Vrtnarije ne bom prodala, Stephan.« Stephanov nasmeh je izginil tako naglo, kot se je prikazal. »Oli! Me nisi poslušala?« »Pač,« sem rekla. »Delo tukaj te ne veseli. Počutiš se manjvrednega, rad bi vozil dober avto, nosil lepe obleke. Razumela sem. Ampak, ali si tudi ti razumel, kaj sem povedala – 221 –

jaz? Kmalu bova imela dovolj denarja, da splavava iz dolgov in zato sploh ne rabiva Fritzevega milijona.« »Najinega denarja že ne bom vložil v to polomijo!« je pomenljivo izjavil Stephan. »Če vzdrživa pol leta, imava mož­ nost, da začneva znova. Ne bom dovolil, da jo zamočiš.« »Razumem,« sem rekla. V notranjosti sem povsem otrp­ nila in bila hladna kot zamrzovalnik. »Oli,« je spet začel Stephan, tokrat z mehkejšim glasom. »Če dobim dobro službo, kar jo tudi bom, si bova najela imenitno stanovanje v mestu in živela tako, kot nama pritiče.

Oče je že vklopil stara poznanstva. V njegovem nekdanjem podjetju je zagotovo primerna služba zame. Morda bi šla za nekaj let celo v tujino. Oba – kot sanjsko moštvo. Obljubim ti, ne bo ti žal, če me boš poslušala.« »Razumem,« sem ponovila. »Me veseli,« je rekel Stephan. »Pridi sem, Oli Poli, pridi k meni.« Odmaknila sem se za korak.

Stephan je zavzdihnil. »Prosim, ne bodi jezna. Saj sem se ti vendar opravičil.« Eden od naju je bil očitno zmešan. V teh zadevah nisem bila izkušena, ampak po skoku čez plot se menda ne pobota tako hitro? Razbita posoda, modrice in kar nekaj ur zakonskega svetovanja bi se mi zdelo tisočkrat normalnejše kot to, kar je počel Stephan. »Delo me čaka,« sem ga prekinila in planila iz pisarne v prodajalno.

– 222 –

»Ne moreta me kar tako vreči na cesto,« je ugotovila Petra, ki mi je stala na poti. »Drugače bom poslala sem svojega moža.« »Naj ugibam,« sem rekla. »Zagotovo je varnostnik v kak­ šnem disku. Ali pa izterjevalec denarja pri dvomljivi kreditni banki.« »Neumnost,« je zinila Petra. »Odvetnik je.« »Ah ne,« sem se čudila. Škoda, nekako se mi je zdelo prav imenitno, da bi sem privihral medvedu podoben tetoviran možak in prebutal Stephana. »Kaj pa meni odvetnik o tem, da se s svojim šefom zabavaš na njegovem kavču?« »Ve, kaj ima v meni,« se je pohvalila Petra. »Navsezadnje sem mati njegovih otrok.« »Ubogi človek,« sem rekla. »Vsekakor ostaja nespremenjeno. Odpuščena si.« »To bomo pa še videli,« je zagrozila Petra. *

*

*

Evelyn sem našla v petem rastlinjaku pri ocenjevanju obilnega pridelka. »Nisi nameravala peči piškotov?« »Sem. Si videla kuhinjo?« »Ja.« Kuhinja je bila imenitna. Prave sanje v smetanovi beli, vse, kar je bilo temno in težko, je bilo zdaj svetlo in zračno, celo strop. »To je najlepša kuhinja, ki sem jo kdaj videla.« – 223 –

»Vem,« se je strinjala Evelyn. »Z gospodom Kabulkejem sva se domislila toliko genialnih podrobnosti, da človek pri najboljši volji ne more več prepoznati, da gre za furniran hrast iz sedemdesetih let. Kako so ti všeč luči?« »Krasne so,« sem rekla. »Nisi preveč navdušena,« mi je očitala Evelyn. »Ah, oprosti, najbrž nisi pri volji za hvalo. In? Si Stephanu zabodla grab­lje v prsi?« Zamahnila sem z roko. »Ni vreden tega.« »Prav imaš,« se je strinjala Evelyn. »Če mene vprašaš, sploh ni vreden nič.« »Ah, to praviš le zato, ker ti ga je Petra speljala pred nosom,« sem bila ujedljiva.

Evelyn se je zasmejala. »Olivia, menda tega ne misliš resno?« »Ne,« sem priznala. Če bi Evelyn hotela, potem bi v predalu pisalne mize našla njene kondome. »Zdaj sem pomirjena,« si je oddahnila Evelyn. »Mislila sem namreč, da se ti počasi svetlika, da imam okus. V solariju zagoreli hipohondri res niso moj tip.« Pravzaprav tudi moj ne, sem pomislila. Vendar Stephan ni bil vedno tak. Nekoč je bil prav prijeten moški. »Sicer pa,« je rekla Evelyn, tokrat resno. »Sicer pa se gotovo ne bi zapletla z moževim bratom, ne? To bi bilo povsem nizkotno.« »Menda res,« sem rekla, v grlu me je stisnila ledena roka in zategnila. O, le kaj neki sem storila! Bila sem nizkotna. Spala sem z moževim bratom.

– 224 –

»Tega ne bi storila že zato, ker imam rada tebe,« je mehko rekla Evelyn in ledena roka mi je tako zadrgnila grlo, da skoraj nisem več dihala. »Tudi jaz imam rada tebe,« sem se slišala zahreščati in to je bila čista resnica. Evelyn sem imela rada. Res sem jo imela. Še zlasti, odkar sem vedela, da ni imela s Stephanom nič. Hišo je obnovila, drugega nič. Kaj sem storila v zahvalo? Spala sem z njenim možem.

Izmeček sem. Res sem izmeček. Še hujša sem kot Petra, ki je že po naravi zlobna.

Obupano sem strmela v Evelyn. Le kako bom to lahko sploh kdaj popravila? »Kakšen je bil test nosečnosti?« sem medlo vprašala. Oh, ljubi bog! Na Evelyninega otročka nisem niti pomislila, ko sem z njegovim oploditeljem padla v posteljo.

Res sem izmeček med izmečki. »Pozitiven,« je rekla Evelyn in se nasmehnila. »Zame vsekakor. Hahaha.« Ko je opazila moj zbegani pogled, se je znova zresnila: »Ne, pravzaprav je test negativen.« Še zmeraj sem bila zbegana. »To pomeni, da si noseča?« Evelyn je odkimala. »Ne, nisem. In veš kaj? Tudi ne bom zanosila. V tem času tukaj se mi je posvetilo – sploh nočem otroka.« »Res ne?« »Ne,« je odvrnila Evelyn. »Nikoli si ga nisem želela, le mislila sem, da je tako pač treba. In če ne zdaj, kdaj pa? Ampak ta je bila lovska. Veliko ljudi preprosto ni primernih za otroke.« – 225 –

»Ampak Oliver,« sem rekla in skušala potlačiti slabo vest. »Tako rad bi jih imel.« »Ja,« je priznala Evelyn. »Saj je tudi zelo razočaran. Vendar razume. On vedno vse razume. Tako prijazen je, veš. Nisem ga hotela prizadeti.« »Ja,« sem šepnila.

Izmeček, izmeček, mi je šepetal notranji glas.

Evelyn se je nasmehnila. »Zmeraj ga bom ljubila, to dobro ve. Očitno mu ni namenjeno, da bi bil oče mojih otrok. Ne njemu ne komu drugemu. Ko bo naposled teh šest mesecev tu minilo, si bom poiskala novo službo. Enostavno sem predobra, da bi izginila z delovnega prizorišča in menjala plenice in podobno. Najraje bi za nekaj časa odšla v tujino.« »Pa tvoja trgovina z drogami?« In kaj bo z Oliverjem in najino oddajo o vrtu? Naj jo pusti zaradi Evelyninih poklicnih želja?

Ne obračaj se stran, izmeček, mi je šepetal notranji glas. »Dolgoročno to ni zame,« je rekla Evelyn in mi pomežik­ nila. »Čeprav imam zdaj odlične rastline. Z malce več stroš­ kov in hidrofobno metodo bi v tvojem rastlinjaku mesečno zlahka pridobili 30 kilogramov. Letni prihodek bi potem znesel skoraj milijon evrov. Neobdavčenih. Zelo mamljivo, se ti ne zdi?« »Ne,« sem rekla. »Zagotovo ne. Raje bom ostala pri zakonitih rastlinah.« »Kakor hočeš,« je menila Evelyn. »Ampak tokratni pridelek bova skupaj poskusili.« – 226 –

»Zaradi mene,« sem se strinjala. Izmeček sem. Do smrti se moram zakaditi z Evelynino konopljo. To si zaslužim. »Ne znam inhalirati,« sem kujavo povedala. »Potem najbrž ni učinka.« Evelyn se je zasmejala. »Obstajajo številne možnosti uživanja trave,« je razložila. »Ni je treba kaditi. Iz nje bova spekli piškotke, na spletu sem našla imenitne recepte.« Tudi prav. Do smrti se bom nažrla piškotkov. Kar sploh ni slaba smrt. »Žal smo šele avgusta,« je ugotovila Evelyn. »Zdržati moramo do novembra.« »Da boš lahko pekla piškotke iz konoplje?« »Ne,« je rekla Evelyn. »Da bomo dobili milijone. Konop­ lja je že nared. Stare sablje so že včeraj kadile prve džojnte.

Zares izjemne kakovosti je. Celo Oliver je priznal.« »Oliver?« »Ja, tudi on je potegnil nekaj dimov. Dobri stari Šit.« Zasmejala se je.

Aha, torej je bil sinoči Oliver zadet. Prav, oba imava izgovor: jaz alkohol, on travo. »Sporočila ti bom, ko bom spekla piškotke,« je obljubila Evelyn. »Ah, Olivia, se strinjaš, da gospod Kakabulke zbrusi vrata in jih belo prepleska?« Morebitnemu kupcu bo ob ogledu hiše to zagotovo padlo v oči. V očeh so me zapekle solze. »Tako rad dela s kotnim brusilcem,« je nadaljevala Evelyn v pričakovanju mojega odgovora.

– 227 –

»Ah, Evelyn, čemu ves trud? Stephan hoče vse prodati.« »O tem ne more odločati sam,« je menila Evelyn. »Jaz v nobenem primeru ne bi prodala.« »Vedno se ti je zdelo grozno,« sem ji očitala. »Zdaj nič več,« je bila odločna Evelyn. »To posestvo ima velike možnosti. Vidiš, kaj naredi nekaj barve.« »Sama ga ne bom mogla vzdrževati,« sem rekla. »Pomisli na milijon,« je odvrnila Evelyn. »Polovica je tvoja. Če hoče Stephan zares stran, boš pa sama vodila podjetje!« Po tem pogovoru sem se počutila malo bolje. Še zmeraj kot izmeček, vendar malo bolje.

– 228 –

1 3 . P O G LAV J E

Že tisto popoldne bi se najraje zastrupila s piškotki, samo da se mi ne bi bilo treba srečati z Oliverjem. Ampak Evelyn je rekla, da mora preskusiti celo vrsto receptov. »Če stvar poješ, deluje še močneje,« je povedala. »Torej je zelo pomembno ugotoviti pravo koncentracijo.« »Samo da je notri,« sem rekla. Zaradi mene ni treba biti tako natančen.

Ves dan sem imela hud glavobol. Jutranji pogovor s Ste­ phanom mi nikakor ni šel iz glave. Da je skušal vso krivdo naprtiti meni, se mi je zdelo nezaslišano strahopetno. Jasno, da je bila vrtnarija moj življenjski sen, to je držalo, ampak pustil me je v veri, da tudi on tako misli.

Zelo me je prizadelo, ker je najin tukajšnji čas označil kot zapravljen. Sčasoma je prihajalo vedno več strank in vedno manj jih je kupovalo cenene begonije, prav tako, kot sem upala. Bila sva na pravi poti.

Ampak beseda midva se mi zdaj ni zdela primerna. Stephan je v življenju želel nekaj povsem drugega, se mi je nenadoma posvetilo: razkošne avtomobile, razkošna potovanja, razkoš­ne obleke.

Jaz pa sem vedno mislila, da sta Oliver in Evelyn površinska, ker imata rada razkošje. Kako zelo sem se motila!

– 229 –

»No, se še vedno kujaš?« me je vprašal Stephan. Bilo je popoldne in bila sem pri vrtnicah. Po Luninem koledarju je bil zelo dober dan za obrezovanje potaknjencev. »Ne kujam se,« sem rekla in ga žalostno pogledala. Prvi­ krat sem pomislila, da je moja rejnica vseeno imela prav s pregovorom: S tako lepega krožnika se ne je. Lahko se ga postavi na polico in ogleduje, morda nanj postavi nekaj sadja; če pa se uporablja vsak dan, potem odpade okrasje in izgubi sijaj.

Stephan je zame izgubil sijaj. »Seveda se kujaš,« je vztrajal. »Lahko te razumem. Morda bi vseeno razmislila, zakaj je sploh prišlo do tega.« »Ne delam drugega, kot razmišljam o tem,« sem rekla. »V brezhibni zvezi ni skokov čez plot,« je pametoval Stephan. »Pri Petri sem iskal tisto, kar pri tebi nisem našel.« »Ha,« sem zapihala. »Verjemi mi, kar koli si že našel pri Petri, tisto bi moral pri meni zelo dolgo iskati!« »Saj pravim,« se je strinjal Stephan. »Ne, pa ne! Preveč zadrt si, da bi razumel, zakaj me je ta afera tako prizadela.« »Ti si zadrta,« je ugovarjal Stephan. »Ker preprosto nočeš sprevideti, da nama ta vrtnarija uničuje prihodnost.« Samo gledala sem ga. Kako je stal tam, čeden kot vedno, urejen kot fotomodel, z očarljivimi jamicami v kotičkih ustnic, v katere sem se takrat zaljubila. Zmajala sem z glavo in le stežka zadrževala solze.

Konec je bilo.

– 230 –

»Stephan, vrtnarija in zgodba s Petro sta dve različni stvari,« sem spregovorila. »Ne povsem,« je odvrnil Stephan. »Razumem, da nočeš videti povezave. Žal mi je, Oli. Le kolikokrat se ti moram še opravičiti?« »Lahko kar nehaš s tem,« sem rekla hladno. »Ni opravičila.« Stephan je zastokal. »Prav, potem pa nič. Najbrž mi boš še čez dvajset let očitala tole s Petro.« »Zagotovo ne,« sem priznala. »Se ti ne zdi, da bi se morala vsaj malo potruditi, da bi me razumela?« je vprašal Stephan. »Vsaj malo?« »Ah, Stephan. Saj te vendar razumem. Če nočeš te vrtnarije, če bi rad znova delal kot strokovnjak za marketing, sem jaz zadnja, ki bi ti hotela preprečiti.« Stephan se je nasmehnil. »Kako mi je odleglo,« je priznal. »Mislil sem že, da boš večno užaljena. Obljubljam ti, da ti ne bo žal.« Zazrla sem se vanj. Ja, ali res noče razumeti? »Na spletu sem že poiskal nekaj možnih kupcev,« je nadaljeval. »Stanje na nepremičninskem trgu je dokaj slabo, vendar ne slabše kot pred dvema letoma. Mislim, da bova najbrž dobila toliko, kot sva takrat plačala. Vsaj izgube ne bova imela.« Poslušala sem ga z naraščajočo nepotrpežljivostjo. »Ste­ phan, narobe si me razumel. Te vrtnarije nočem prodati, kolikokrat naj ti to še ponovim?« – 231 –

»Ampak maloprej si rekla ...« »Rekla sem, da te lahko razumem in da si lahko poiščeš službo, ki ti bo ustrezala! Jaz bom tu nadaljevala sama. Iskreno rečeno: prav koristen v zadnjem času res nisi bil.« Stephan se je razjezil: »Res nočeš razumeti? Ne bom dopustil, da bo najin denar odtekal v to bedno vrtnarijo in poniknil kot voda v puščavi!« »Polovica denarja pripada meni!« sem ga prekinila. »Če ga hočem pognati v puščavo, je to moja odločitev. S svojo polovico si lahko kupiš, kar si želiš.« »Poslušaj, Oli, spametuj se že enkrat. Zaradi te njive imava 570.000 evrov dolga in ko jih bova poplačala, bo od milijona ostala slaba polovica.« »Ja, in s tem bova obnovila hišo in zasadila drevesnico,« sem rekla. »Se pravi, to lahko naredim tudi sama, ti si kar poišči službo svojih sanj. Za tvoj sanjski avto bo ostalo še kar nekaj denarja.« »Ne morem dojeti! Tolikšna trmasta zagrizenost, povezana s popolno neumnostjo,« je godrnjal Stephan. »Razumi že enkrat za vselej, da tega sranja tukaj nočem več videti! Hočem živeti velemestno življenje, hočem lepo stanovanje, zabave, potovanja – hočem videti Maldive in Novo Zelandijo in San Francisco.« Postopoma me je njegovo monotono lajnanje začelo dolgočasiti. Porezane potaknjence sem pomočila v sredstvo za pospeševanje poganjanja korenin, ki sem ga zamešala v praznih pločevinkah ekspresa.

– 232 –

Očitno je moje razmišljanje Stephana razbesnelo. »Te podrtije ne boš mogla zapustiti več kot le za kakšen konec tedna. Vedno boš postavala okoli v hlačah z naramnicami in starih športnih copatih, presajala trapaste rastline v nekakšne butaste lonce in se pri tem držala, kot da na svetu ni nič pametnejšega. Pogovarjaš se svojimi rožami in sploh ne opaziš, kako neprijetna si z žalnimi robovi za nohti in večnimi blatnimi madeži na obrazu. Potem pa me še sprašuješ, zakaj sem se zapletel z drugo žensko?« Med njegovim govorom sem zadržala zrak, ki mi je zdaj sikajoče ušel. Naposled se mi je le posvetilo. »Neprijetna se ti zdim!« »Seveda se mi zdiš,« je ponovil Stephan. Bes je skladno popačil njegov obraz, njegove čutne ustnice so se zožile. »Vsa­ kemu moškemu si neprijetna. Zakaj misliš, da naju moji pri­jatelji vedno redkeje vabijo k sebi?« Še zmeraj nisem dojela. »Neprijetna se zdim! Jaz tebi?!« V napadu nemoči sem se začela smejati. Vse skupaj je bilo že preveč smešno! Lastnemu soprogu sem neprijetna! »Samo poglej se,« je rekel Stephan.

Ampak jaz sem gledala le njega in se v smehu tresla od glave do peta. Ko je minilo, sem nemudoma bruhnila v jok.

Ojoj, histerična sem. Histerična in povsem na koncu z živci. Solze so kar lile. Sicer je bilo več razlogov za jok kot za smeh.

Stephan je to razumel kot priznanje poraza. »Če me zares nočeš izgubiti, se moraš tudi ti malce potruditi,« je izjavil.

– 233 –

Samo smrknila sem, ker nisem bila sposobna odgovoriti.

Postala sem živa škropilnica.

Ko so se solze končno ustavile, je Stephan že zapustil rastlinjak. *

*

*

Najraje bi vse skupaj nekam poslala in po osemnajsti uri udobno pohajkovala po podrtiji in Stephanu sporočila, da je Fritz zdaj žal izgubil svojo stavo. Vendar ob milijone ne bi spravila le Stephana, temveč tudi Evelyn in Oliverja. In obema sem naredila že dovolj gorja, ker sem med tem spala z Oliverjem. Le upala sem lahko, da je bil Oliver tako zadet, da se tega sploh ni več spominjal.

V zadnjem času mi ni bilo še nikoli tako težko stopiti v Oliverjevo stanovanje kot danes.

Oliver je bil v kuhinji in kuhal, kot zelo pogosto ob mojem prihodu domov. Iz jeklenega voka se je širil slasten vonj po koriandru, kuminu in kariju. Sicer pa je vedno zelo dišalo, kadar je kuhal Oliver. »Pozdravljen,« sem rekla pobito. »Zdravo,« je odzdravil, ne da bi se obrnil. Po zvoku njegovega glasu nisem mogla določiti, kakšne volje je, ker pa me ni poklical Cvetačka, je bilo to slabo znamenje.

Po drugi strani pa: od sinoči sploh nisva več uporabila najinih otročjih vzdevkov. Izgubila sva, če sem natančna, nedolžnost. In hkrati z njo tudi najino prijateljstvo.

– 234 –

»Žal mi je,« sem rekla in upirala pogled v konice čevljev.

Oliver se je končno le obrnil k meni. Ne da bi ga pogledala, sem vedela, da je namrščil obrvi. »Kako, prosim?« Njegov glas je zvenel zelo nevtralno. »Žal mi je,« sem ponovila. »In za kaj natanko ti je žal?« »Pravzaprav za vse,« sem rekla. »Glej me v oči, ko govoriš z mano,« je rekel Oliver. Zvenel je kot Fritz, kadar je imel nedeljsko pridigo. Mi je hotel zdaj povedati, kako nesposobna sem?

Trmasto sem dvignila brado in ga pogledala v oči. V njegove lepe, bistre, sive oči. V tem trenutku so me gledale precej mračno. »Torej ti je žal, ker si včeraj spala z mano?« je vprašal Oliver.

Pokimala sem. Nisem se zlagala. Res mi je bilo žal, ker sem izdala Evelyn. Žal mi je bilo, da sem s tem vse skupaj še bolj zapletla. »Ker si to storila iz maščevanja Stephanu?« »Kako pa to veš?« »Evelyn mi je povedala za Stephana in tisto prodajalko,« je razložil Oliver. »Torej si tudi ti vedel prej kot jaz?« Vsi so vedeli in nobenemu se ni zdelo potrebno, da bi mi omenil. »No, lepo, si pa res pravi prijatelj.« »Tudi jaz sem tako mislil,« me je gledal Oliver in zmajal z glavo. »Povej, Olivia, kaj se je sinoči pletlo v tvoji glavi?

– 235 –

Zakaj mi nisi povedala, kaj se dogaja, temveč si raje odigrala vlogo poredne zapeljivke?« Pogoltnila sem cmok. »Ker sem res poredna punca.« Oliver je še kar zmajeval z glavo. »To, kar si potrebovala, je bil le odkrit pogovor in skodelica vročega kakava, namesto tega pa ...« Ob spominu na namesto me je po vsem telesu spreletel prijeten drget. »Saj ni treba, da komu poveva,« sem šepnila. »Ni potrebno, da izve kdo drug, tako ne bo nihče prizadet.« »Razen ...« Oliver se je ugriznil v ustnico. »Prav imaš,« se je strinjal. »Delala se bova tako, kot da se ni nič zgodilo.« »Ja,« mi je odleglo. »Zlasti, ker sem bila pijana, ti pa zadet.« Oliver je namrščil čelo. »Kdo je to rekel?« »Evelyn pravi, da si preizkusil našo – njeno robo.« »Samo dvakrat sem potegnil Kabulkejev džojnt,« je povedal Oliver. »Stvar je res dobra. Ampak žal izgovor zame ne velja. Kar se pa tiče tebe, si bila blizu delirija.« »Tudi ti ne rabiš izgovora,« sem rekla. »Navsezadnje sem te jaz zapeljala.« Tistega večera se je Oliver prvič zasmejal. A le za hip. Na­ to je rekel: »Mislil sem, da o tem nočeva več govoriti. Saj se ni nič zgodilo.« »Ni se zgodilo,« sem z grenkobo ponovila. »Preprosto se bova vedla, kot sva se do zdaj. Do novembra. Potem bomo pobrali milijone in se veselili lahko prisluženega denarja.« »Zdaj ko sva to razjasnila, lahko jeva,« je predlagal Oliver.

– 236 –

»Žal mi je zaradi otročka,« sem rekla po prvem krožniku puranjih kosov v kokosovi omaki z zelenjavo in papriko. »Kakšnega otročka?« »Otročka, ki ga Evelyn ne bo dobila,« sem rekla. »Ah to,« je zavzdihnil Oliver. »No ja, to ni nič novega zame. Z Evelyn sva pri tem sodelovala, da bi razjasnila, kar zadeva oba. Evelyn se je pač odločila.« »Pa ti?« »Ne ostane mi nič drugega, kot da spoštujem njeno odločitev, kajne?« »Ja,« sem rekla. Če ženska noče otroka, je moškemu težko pritiskati nanjo. Nasprotno pa ima ženska, katere mož noče otroka, več možnosti, da vseeno doseže svoj cilj. »Še eno vprašanje bi imel,« je nenadoma izjavil Oliver in me predirno pogledal. »Ja, prosim?« »So tisti kondomi, ki sva jih uporabila včeraj, Stephanovi?« »Ja,« sem utrujeno pritrdila. »Našla sem jih v predalu njegove pisalne mize. Tudi na tisti mizi sta se menda onegavila, veš.« Oliver je za hip zamižal. »Zato si tudi ti hotela na mizi,« je nato tiho rekel bolj sebi kot meni. »Ja,« sem priznala in potrto buljila v mizo. Neverjetno, kaj vse je na njej počel z mano. Potem pa je bil tudi v postelji veličasten. Nič čudnega, da je Evelyn trdila, da ima vsakih nekaj dni ovulacijo.

– 237 –

»Oliver?« Malce preveč stekleno me je pogledal. »Že dobro,« je rekel. »Saj nočeva več govoriti o tem. Navsezadnje se ni zgodilo, kajne? Nadaljevala bova tam, kjer sva končala včeraj opoldne.« »Prav,« sem rekla in najraje bi bruhnila v jok, vendar sem se zbrala. Danes sem že dovolj jokala. »Dürr me je danes klical približno desetkrat,« je Oliver hipoma zamenjal temo pogovora. »Televizija hoče še septembra posneti poskusno oddajo o vrtu. Kar pomeni, da morava čim prej najti vrt in zbrati ekipo.« »Midva morava to narediti?« »Snemalne ekipe nama ni treba zbrati,« je razložil Oliver, »le ljudi, ki nama bodo pomagali – vrtnarsko ekipo tako rekoč.« »To sem nameravala narediti prek oglasa,« sem rekla. »Am­ pak zdaj je že avgust in ne vem, ali nama bo uspelo tako hitro.

Kje bova tako hitro našla vrt?« »Morava,« je vztrajal Oliver. »Kaj praviš, bi se lotila nekdanjega Katinkinega in zdajšnjega očkovega vrta?« »To bi nate vrglo slabo luč, če bi kot prvega z novo urejenim vrtom presenetil lastnega očeta,« sem rekla. »Ne, koga drugega rabiva. Kaj pa Elisabeth? Čudovito hišo ima, ampak na parceli ni od vselitve naredila nič, še trave ni posejala. Zemlja okoli gradbene jame se je sama od sebe zarasla s plevelom. Poleg tega ima samo ubog peskovnik in ogrodje za gugalnico. Idealno za najin poskus. Elisabeth, Hanna in otroka bodo zagotovo imenitni na televiziji.« – 238 –

»Velja,« se je strinjal Oliver. »Poskusiva s tvojo prijateljico Elisabeth. Misliš, da ji boš to lahko prikrila?« »Gotovo,« sem se zlagala. V resnici sem dobro vedela, da prav to ne bo mogoče. Bila je izredno jasnovidna. Če se bom potrudila in bo stvar delovala, kot sem si zamislila, potem bom Elisabeth priskrbela čudovit brezplačen vrt. Zato se je že splačalo nekaj ohraniti zase. »Sladico?« me je vprašal Oliver. Spet je bil kot zmeraj. Kot da včerajšnjega večera sploh ni bilo. »Prav rada,« sem rekla. Želela sem si, da bi tudi sama lahko tako hitro pozabila. *

*

*

Vsi, razen mene, so se brez težav vrnili k vsakdanjemu redu. Naslednji tedni so minili brez sprememb, če gledam površinsko. Doktor Berner, Hubert in Scherer so nas kot še nikoli prej ves čas opazovali, gospod Kabulke se je vneto lotil neverjetno grdih sobnih vrat, jih zbrusil in belo prepleskal, Evelyn pa je v novo opremljeni kuhinji preskušala recepte, ki jih je našla na spletu. Stephan se je delal, kot da je med nama vse razčiščeno. Afero s Petro je končal, za povračilo sem se potrudila, da nisem bila neprijetna z njim. Nisva kaj dosti go­vorila, račune je pustil, gledal je samo še oglase. Za grdo luknjo v njegovem življenjepisu, ki jo je malce ohlapno zapolnil s »samostojnim podjetniškim svetovalcem«, je krivil edino in samo mene.

– 239 –

»Prvikrat v življenju sem vesel, da ima oče povsod zveze,« mi je povedal. »Brez očka bi zadnji dve leti najbrž doživel polom.« Po Fritzevi zaslugi je zdaj imel razgovor za službo pri vodji kadrovskega oddelka Fritzevega nekdanjega podjetja, v katerem je bil med drugim zaposlen tudi Eberhard. »Oho,« je izjavil Eberhard med enim od naših nedeljskih zajtrkov, ki so bili zdaj v njegovem zimskem vrtu. »Se pravi, trenutno ne zaposlujemo novih. Čisto preč sem od začudenja.« »Prepoved zaposlovanja seveda ne velja za višje položaje,« je rekel Stephan. »Vodja kadrovskega oddelka je bil navdušen nad mojo prošnjo. Prav tisto sem, kar iščete.« »Oho,« je nejeverno zinil Eberhard. »Možakar mi je dolžan uslugo,« je razložil Fritz. »Tako?« je rekla Evelyn. »Iščejo nekoga za novo delovno mesto v Chicagu,« je povedal Stephan. »Tam bi vodil oddelek marketinga, dokler stvar ne bi stekla in bi se po enem ali dveh letih vrnil v Nemčijo. To je enkratna priložnost.« Ob tem je pogledal mene. Navsezadnje, da si ne bi domislila in mu pokvarila to enkratno priložnost. »Chicago je prekleto daleč,« je rekel Oliver in me pogledal.

Skomignila sem z rameni. Sploh nisem nameravala v Chicago, ampak tega tako ali tako tukaj ni nihče dojel. »Chicago se sliši imenitno,« je sanjavo rekla Evelyn. »Tam imajo vsaj vse štiri letne čase.« »Oho,« je rekel Eberhard Stephanu. »Za tako službo pride najmanj 300 prošenj, hudiča! Se ti ne zdi, da so tvoje možnosti malce bedne? Moja malenkost bi rekla, da so.« – 240 –

»Moja malenkost pa pravi, da sem ravno pravšnji za to mesto,« ga je zavrnil Stephan. »Sicer pa je vodja kadrovske službe dolžan očku uslugo.« »Moški je sredi tridesetih let,« je rekel Eberhard Fritzu. »Ko si odšel v pokoj, je bil gotovo še v vrtcu.« »Šele deset let sem v pokoju,« je povedal Fritz. »In mali Jürgen,« – tako je bilo namreč ime vodju kadrovskega oddelka – »je bil takrat najmlajši član mojega osebnega moštva sodelavcev. Zelo veliko mi dolguje.« »Lepo za Stephana,« je zinil Eberhard. »Lepo za vse nas,« je menila Evelyn. »Sicer pa imaš tudi ti službo pri tem podjetju, mar ne, Eberhard?« »Z Ebijem sva se spoznala, ko je že dolgo delal tam,« je napadalno razložila Katinka. »Ebi je dobil službo, ker je dober, in ne zaradi zvez.« »Tudi jaz sem dober,« je dodal Stephan. »Človek potrebuje zveze samo za to, da dobi priložnost, da se lahko izkaže, kako dober je.« »Drži,« je rekel Fritz in z eno roko objel okoli ramen Oliverja, z drugo pa Stephana. »Mislim, da bom končno imel priložnost biti ponosen na oba svoja sinova. Eden dela kariero v mojem nekdanjem podjetju, drugi pa na televiziji. Oliverjeva vrtnarska oddaja bo uspešnica, to vam povem.« »To je tudi Olivijina oddaja,« ga je popravil Oliver. »Seveda, seveda,« je pokimal Fritz. »Saj sem ponosen na svojo snaho. Res sem. Dvignimo kozarce in nazdravimo tej enkratni družini.« – 241 –

Ker ni bilo kozarcev, smo nazdravili kar s skodelicami za kavo. »Na Gaertnerjeve,« je rekel Fritz. »Na Gaertnerjeve,« smo ponovili, v ozadju sem pogrešala samo uvodno glasbo nadaljevanke Dallas. Spet smo bili tu: Gaertnerjevi – družinska limonadna nadaljevanka. Če ste prav­ kar prižgali televizor, kratek povzetek: v glavnih vlogah še vedno: stari patriarh Fritz - svojo vilo je velikodušno zamenjal za malome­ šč­ansko vrstno hiško in je po novem vrgel oko na svojo sosedo Roberto Knopp, ki mu prostovoljno čisti in lika; najstarejši sin Oliver je prejš­ nji teden prvič spal s soprogo svojega brata; Stephan, mlajši brat, za milijon evrov deli hišo z Oliverjevo lepo ženo Evelyn in raje poriva prodajalko Petro, ki jo tu zaradi estetskih razlogov prikazujemo le do pasu; Olivia, ženska z lasmi kot cvetača, še sama ne ve, kako je pristala v tej limonadi, Oliverjeva žena Evelyn pa je uspešno pridela­ la konopljo in omogočila starčkom, da uresničijo izgubljene mladostne sanje. V stranskih vlogah nastopata: mlajša sestra Katinka, ki je vsak dan malce bolj okrogla in poveličuje svojega moža Eberharda, ki – tega na televiziji ne morete vonjati – ima težave z znojnicami. Igrajo pa še: otroci Lea, Jan in Till, ki vstanejo od mize po polovici zajtrka in zapustijo zimski vrt. Kako se bo nadaljevalo pri Gaertnerjevih? Bo Stephan dobil službo v Chicagu in mu bo Olivia z lasmi kot cvetača končno razložila, da se ne čuti več poročena z njim? In kaj bo storila Olivia, ko ne bo več članica te družine? Bosta Evelyn in Oliver z mi­ lijonom lahko znova začela in rešila zakon in bosta srečna tudi brez otrok? Si bo gospa Roberta Knopp pričistila pot do Fritzevega srca? Se bodo Oliver, Stephan in Katinka na koncu še prepirali za dedišč­ino?

– 242 –

In bo kdo uresničil grožnjo in Eberharda treščil s kavno ročko? Raje si sami oglejte in prižgite televizor, ko bo spet na sporedu: Gaertnerjevi, družina na robu prepada. Taaatutaaa tutatutataaa.« Z Oliverjem sva se s polno paro predala pripravam za najino poskusno oddajo in Oliver je bil tako ljubezniv in prijazen kot še nikoli. Celo Cvetačka me je spet klical. Očitno je tisto noč povsem izbrisal iz svojega spomina. To sem mu zavidala, kajti sama je nisem bila zmožna pozabiti. Sploh nisem bila sposobna misliti na kaj drugega kot le na tisto noč. Še posebej, ko sva zvečer sedela za mizo pri večerji, sem se počutila grozno. Prav na tej mizi sva namreč ...

Ampak Oliver se je kot vsi posvečal vsakodnevnim opravilom. Pripravljala sva načrt za ureditev Elisabethinega vrta.

Hanni sem zaupala skrivnost. Elisabeth naj bi natvezila, da je zadela konec tedna v toplicah, in sicer s križanko, ki jo je Hanna poslala v Elisabethinem imenu. Elisabeth se je strašno razveselila velikega šopka, čestitk časnika varljivo pristnega videza in v dnevih, ki so sledili, sem se morala med tekom zelo potruditi, da se nisem izdala. »Nega obraza, barvno svetovanje, lasne kure, masaže in odstranjevanje dlak ves konec tedna,« se je veselila Elisabeth. »Imenitno, kakšno srečo imam!« »Vsekakor,« sem rekla. »Misliš, da imajo tudi botoks?« je zanimalo vznemirjeno Elisabeth. »Že nekaj časa imam gube na čelu. Prastara sem videti. Komaj čakam, da bom tam.« – 243 –

»Gube bodo same po sebi izginile, ko ti bodo na čelo zlili ajurvedsko olje,« sem rekla. »Ni to krivično do Hanne? Hočem reči, saj je vendar ona rešila križanko, ne? Misliš, da bi ji morala odstopiti nagrado?« »Kje pa,« sem zavpila, vendar Elisabeth nisem mogla kar tako prepričati. Naposled sem rekla: »Sicer pa ti bolj potrebuješ lepšanje kot Hanna. Leta mlajša je videti od tebe.« To je zaleglo.

Vsekakor pa nisem računala na Hannino nesposobnost, da bi do konca obdržala skrivnost zase. Niso minili niti trije dnevi, ko je Elisabeth že vse vedela. »Zelo mi je žal,« se je žalostila Hanna. »Ampak Elisabeth zna globoko pogledati v človeka. Pred njo se človek počuti kot iz stekla.« Elisabeth sploh ni bila pobita, še bolj se je veselila: lepotilni konec tedna in na novo urejen vrt, če to ni razlog za veselje. »Prava prijateljica si,« mi je rekla in me prisrčno poljubila. »Kaj bomo pa zdaj?« sem zastokala. »V manj kot dveh ted­ nih moramo posneti oddajo. Le kje bomo tako hitro dobili nadomestek?« »Ah,« je rekla Elisabeth. »Daj no mir. Nihče ne bo nič opazil.« »Ne vem,« sem omahovala. Očitno ni bilo pametno, da za to stvar izberem prijateljico.

Ampak Elisabeth je moledovala. »Ko se bom vrnila z lepotilnega konca tedna, bom tako presenečena, kot si lahko le želiš.« – 244 –

»Hja,« sem rekla. »Ne preostane mi nič drugega, kot da to izpeljem. A ne pozabi, če bo šlo kaj narobe, pomeni to konec moje kariere na televiziji.« »Oh, hvala, Olivia, obljubim ti, ne bo ti žal. Tako zelo si želim terase za zajtrkovanje. Mi jo boš naredila?« »Bomo videli,« sem milostno rekla. »Krasno!« Elisabeth me je še zadnjič cmoknila in bila odtlej kot po navadi. Oliverju nisem omenila nič. Nesmiselno bi ga bilo strašiti.

Celo Petra je bila kot po navadi. Še naprej je prišla vsako jutro, mi povedala, da sem grozna in prodajala begonije očaranim dedcem. Dala sem ji pisno odpoved, čeprav je Stephan rekel, da ni potrebno. »Gospe Schmidtke sem pojasnil, da ne bomo več potrebovali njenega dela, ker bomo zaprli vrtnarijo,« je rekel. »Razumela je. Torej ni razloga, da bi ji na kakršen koli način hoteli škoditi.« »Gospo Schmidtke,« – ob tem sem zavila z očmi – »sem odpustila, Stephan, nisem je porinila z mostu nad avtocesto.« »Za nadomestilo gre,« je razložil Stephan. »Če jo odpustimo iz poslovnih razlogov, bo takoj dobila denar, drugače mora čakati tri mesece.« »Potem naj si raje poišče novo službo,« sem predlagala. »Seveda ji bom napisala priporočilo.« »Sem ji ga že jaz napisal,« je povedal Stephan.

Obšel me je žalosten napad smeha. »Kaj si napisal? Da se je gospa Schmidtke svojemu nadrejenemu vedno izkazala kot zelo ustrežljiva in pripravljena na vse.« – 245 –

»Oli,« se je zgrozil Stephan. »Kdaj boš že končno nehala s tem?« »Morda, ko boš imel službo v Chicagu,« sem odgovorila.

Stephanu se je takoj zvedril obraz. »Chicago! Ni noro?

Vedno sem si želel živeti v ZDA. Tam je povsem drugače.

Ljudje so bolj sproščeni in, hej, ob koncu tedna bova sedla na letalo in obiskala San Francisco!« »Super,« sem rekla ironično, a tega Stephan sploh ni opazil. »Gotovo je tam lepa vrtnarija, ki čaka samo tebe,« je nadaljeval.

Ta človek je zares nepopisno brezbrižen. Samo iz radovednosti sem vprašala: »Kaj pa moja oddaja o vrtu?« »Ah, Oli, ljubica. Vse skupaj sploh ni gotovo. Saj veš, kak­ šni so na televiziji: četudi bodo predvajali poskusno oddajo, to še dolgo ne pomeni, da bodo nadaljevali z drugimi oddajami. Oliver tam že leta životari brez uspeha. Vseeno boš imela dobro referenco v svojih prošnjah.« »Seveda,« sem rekla. *

*

*

Tistega dne, ko je Stephan imel razgovor, je Evelyn prinesla v prodajalno velik krožnik piškotov. »Božični piškotki?« je z odporom vprašala Petra. »Že zdaj?« »Ne,« jo je zabila Evelyn. »To vendar niso božični piškoti.« – 246 –

»Ampak saj so zvezde, jelenčki, snežaki in miklavži,« je trmarila Petra in ob tem tipala piškote z dolgimi umetnimi nohti. Evelyn je za peko očitno uporabila modelčke za božične piškote, ki sem jih dobila od rejnice za osemnajsti rojstni dan.

(Rojstni dan imam tik pred božičem in bilo je prijazno mišljeno darilo. Če se ga nisem zares razveselila, sem bila kriva sama.) »Drži,« je rekla Evelyn. »Zaradi lažjega razlikovanja.

Zvez­di­ce so namreč iz nemastnega masla. Brez holesterina.

Miklavži pa so brez sladkorja. Vsak jelenček ima le dve kaloriji, prava špica pa so snežaki. Pečeni so tako, da se pri tem, ko jih žvečiš, porabi več kalorij, kot jih vsebujejo.« »O!« je zinila Petra. Zdaj je piškote gledala povsem drugače. »Na njih je celo čokolada.« »Ja, pa tudi marcipan. Jasno, marcipan brez maščobe.« Evelyn se je držala tako resno, kakor da nemasten marcipan zares obstaja. »Nekoč sem imela štirideset kilogramov več,« je povedala. »Res?« sva vzkliknili hkrati s Petro. »Tega sploh nisem vedela,« sem dodala.

Evelyn mi je namenila morilski pogled, ob katerem mi je bilo jasno, da ni nikoli imela niti grama več kot zdaj. Seveda ne, kako trapasta sem. »S temi piškoti sem shujšala v vsega štirih tednih,« je razlagala Petri. »In kadar sem lačna, lahko pojem toliko piškotov, kolikor hočem in ni se mi treba bati, da bi se mi naslednji dan to poznalo na bokih. Nasprotno: kadar se zredim za nekaj gramov, preprosto pojem par snežakov.« – 247 –

»O!« je spet zijala Petra. »No, saj ne da bi morala hujšati, ampak odrekati se moram prav vsemu.« »Poznam to,« je priznala Evelyn. »Če se človek vseeno ne more zadržati, mora potem bruhati. Zelo nadležno.« Petra je prikimala. »Torej, s temi piškotki bo konec tvoje nenehne lakote,« je razložila Evelyn. »So tudi slastni?« me je zanimalo. »Seveda,« je odvrnila Evelyn. »Poskusi zvezdico.« Petra me je zavistno opazovala, ko sem vzela zvezdico.

Okle­vajoče sem zagrizla v piškot. Nisem se bala nemastnega masla in nekalorične čokolade, bala sem se le, da bo konoplja imela prav tako čuden okus kot vonj. »Slastno!« sem presenečeno vzkliknila.

Evelyn je zažarela. »Leta sem razmišljala o tem, kajti taki piškoti so neverjetno dragi. Sicer pa jih lahko kupiš samo v tujini, tu, v Nemčiji, niso dovoljeni.« »Značilno za Nemčijo,« je zinila Petra in poželjivo gledala piškote. »Najboljše stvari za preprečevanje teka se dobijo tako ali tako samo iz ZDA.« »Ja, ampak tudi ti so neprecenljivi,« se je pohvalila Evelyn. »Moji piškoti, mislim.« »Verjamem,« sem rekla. V dlani sem mečkala polovico piškota in se počutila nekako nenavadno. Aha! Stvar je že učinkovala. »No, prav rada bi poskusila snežaka.« Prvič, odkar sem poznala Petro, je ta govorila zelo vljudno.

– 248 –

Evelyn je oklevala. »Ne vem,« je rekla, »kljub vsemu v Nemčiji še niso dovoljeni.« »Ko bi videla, kaj vse sem že pogoltnila, pa ni dovoljeno!« se je smejala Petra. Tudi to je bilo nekaj novega. Kot bi že poskusila piškote. »Dobro,« se je strinjala Evelyn in ji ponudila krožnik.

Petra je s slabo prikrito slo planila po snežaku in mu takoj odgriznila glavo. »Slastno!« je vzkliknila. »Kajneda?« Radovedno sem jo opazovala in se medtem počutila dokaj čudno. Po svoje mi je bilo slabo. »Tak snežak je res vreden petdeset evrov,« je rekla Evelyn. »Res?« se je začudila Petra in snežaku navdušeno odgriznila še trebuh. »Najmanj,« je dodala Evelyn in mi pomežiknila.

Položila sem si roko na trebuh. Ojoj, kako mi je bilo slabo.

Toda očitno je bila Petra vajena še hujšega. Pospravila je celotnega snežaka in rekla: »Zares okusno.« »Bi še enega?« ji je ponudila Evelyn. »Tudi miklavži so dobri.« »Ampak snežaki pokurijo več kalorij, kot jih imajo,« je odvrnila Petra. »Ja, ampak miklavži so brez kalorij.« Ljubi bog, kako neum­na je vendar ta babnica. »Kaj je brez kalorij?« se je nekdo oglasil. Za mojim hrbtom so hkrati zaropotali številni koraki.

Od groze mi je zastalo srce. Racija! Zapor! Imajo tudi tam vrtnarijo?

– 249 –

Seveda ni bila racija. Samo Katinka z otroki in Eberhardom. »Kaj pa vi tukaj?« me je zanimalo. »Rože bi kupili, kaj pa drugega,« se je nasmehnila Katinka. »Nekaloričnega bi tudi jaz vzela.« »Izvoli,« ji je Evelyn ponudila krožnik s piškoti. »Sama sem jih spekla.« »Evelyn!« Naglo sem odrinila krožnik. Navsezadnje je bila Katinka noseča. »Kakšne rože bi radi, Katinka?« »Eberhard bi okoli bazena posadil živo mejo, da ga nasled­ nje poletje ne bo nihče mogel videti pri kopanju.« »Mhm,« je zinila Petra. Zdaj je grizljala že tretjega snežaka. »Prav dobro razumem,« sem rekla in s tem mislila, da je Eberharda sram v kopalkah.

Eberhard je pohotno buljil v Petro. »Moja malenkost je za lovorikovec,« je povedal. »Hitro raste in je zimzelen. Pa je rešeno.« »Drži,« sem se strinjala. »Če posadite bambus, bo meja takoj gosta. Pa še lepše gre k bazenu.« »Bambus je dražji,« je razložil Eberhard. »Moja malenkost se je pozanimala.« »Ona, se pravi Olivia, ti bo prodala po ugodni ceni,« je rekel Fritz, ki je prav tedaj stopil skozi vrata. Le kaj bo zdaj?

Družinsko srečanje? »Seveda ti bom prodala po ugodni ceni, Eberhard,« sem se strinjala. »Imaš prav: bambus je zelo drag.« »Potem ga pa moja malenkost noče,« je zinil Eberhard.

– 250 –

»Ampak, Ebi,« je ugovarjala Katinka. Očitno je bila ona za bambus. »Varčevati, ne razsipati,« je zinil Ebi. »Samo s tem vodilom je moja malenkost uspela.« »No, človek si mora kdaj tudi kaj privoščiti,« je menil Fritz. »Kaj pa ti želiš?« sem vprašala. »Piškote?« je ponudila Evelyn. »Skupaj s Stephanom greva na razgovor,« je razložil Fritz.

Evelyn se je zahihitala. »Ja, mali česa takega še ni imel.

Očka ga mora držati za rokico.« »Oho,« je zinil Eberhard. »Neumnost,« je rekel Fritz. »Z njim grem, da bom pozdravil sodelavce in poklepetal z njimi. Stike je treba negovati.« »Bo Stephan res dobil službo v Chicagu?« je zanimalo Evelyn. »Če se bo dobro odrezal,« je odvrnil Fritz. »Uhuhu,« je rekla Petra. Nihče ni točno vedel, kaj je sploh hotela povedati s tem.

V prodajalno je stopil Stephan v novi obleki in kot sem opazila, je bila nova tudi kravata. Pa tudi srajca. In čevlji tudi. »Tako je videti poslovnež,« je bil ponosen Fritz. »Chicago, prihajava,« je zaklical Stephan. »Piškote?« je ponudila Evelyn.

Odrinila sem krožnik. »Si zmešana?« sem jo nahrulila. »Podrobil si bo lepo novo obleko.« »Krasen si,« ga je pohvalila Katinka. »Kot Kevin Kostner.

Ali ne, Ebi, Stephan je videti kot Kevin Kostner.« – 251 –

»Kot Brad Pitt,« jo je popravila Petra. »Videti je kot Brad Pitt.« »Še boljše,« sem zamrmrala. »Še boljše.« Stephan se je počaščeno nasmehnil. »Zaželite mi srečo.« »Veliko sreče,« sem rekla. »Srečno, bratec,« je bila ponosna Katinka. »Boš že kos stvari,« je bil zavisten Eberhard. »Piškotek za srečo,« je ponudila Evelyn. Spet sem odrinila krožnik. Dovolj je, če se je zastrupila že Petra. »Ja, hočeš, da dobi to službo?« je zanimalo Evelyn, ko sta bila Stephan in Fritz že zunaj, Eberhard s Katinko in otroci pa so šli z gospodom Kabulkejem gledat lovorikovec. »Zakaj pa ne?« »Chicago je tako daleč,« je ugotovila Evelyn. »Dlje je, bolje je,« sem rekla. »Razumem te,« me je resno pogledala Evelyn. »Prva si, ki me razumeš,« sem priznala. »Stephan je še ved­ no prepričan, da sva zakonca.« »Hja, moški so pogosto zelo togi,« je izjavila Evelyn. »Zdaj sem pa pojedla že za dvesto evrov piškotov,« je blek­ nila Petra in se režala. »To so najdražji piškoti, ki sem jih kdaj jedla.« »Enega vzemi še za povrhu,« ji je takoj ponudila Evelyn.

Petra se je spet zahihitala. »Torej bo po novem gospod Gaert­ner menedžer v Chicagu, ne?« »To bomo šele videli,« je siknila Evelyn. »Moj mož ima tudi denar,« se je pohvalila Petra. »Dobro zate,« sem rekla.

– 252 –

»Ja, ampak denar pokvari ljudi,« je nakladala Petra. »Čez čas si tipi začnejo domišljati, da so predobri za nas.« »Prosim?« »No, moj mož na primer,« je nadaljevala Petra. »Domišlja si, da je nekaj boljšega kot mene.« »Kot jaz,« jo je popravila Evelyn. »Kot od mene,« je zinila Petra. »Res. Misli, da sem grozna.

On pa ima plešo in trebuh. No, kdo od naju je torej grozen – on ali jaz?« »Ne morem verjeti,« sem izjavila. Torej se Petri godi kot meni. Le da Stephan nima ne pleše ne trebuha. »Drži, ne?« je rekla Petra. »Zato mu sem in tja tudi dokažem, da lahko dobim drugega moškega, če le hočem.« »Aha, tako je to,« se mi je zdaj posvetilo. »Ja, in zdaj zdaj se bom zjokala,« je dodala Evelyn.

Petra se je spet zarežala. »Tebi sploh ni bilo težko prevzeti tipa,« mi je razložila. »Pa še posvarila sem te.« »Posvarila? Mene?« »Jasno. Rekla sem ti, da če boš naprej tekala okoli kot pujsa, ne morem nič obljubit. Ja, ti si pa še kar hodila okoli kot pujsa.« Bruhnila je v smeh in se nikakor ni mogla ustaviti. Sedla je na pult, se hihitala in kokodakala kot smejalna vreča. Rož­ nata smejalna vreča s trapastimi otroškimi lasnicami v laseh.

Redko sem videla kaj tako pomilovanja vrednega. »Je že tako daleč,« je rekla Evelyn in pogledala na uro. »Hitro deluje.« – 253 –

»No, jaz se počutim čudno že dlje časa,« sem zastokala in tiho rignila. »Res, prav slabo.« Evelyn je pogledala obgrizen piškot v moji dlani. »Ljubica, v tej zvezdici res ni ničesar.« »Prav beden je bil v postelji,« se je režala Petra in se skušala ustaviti. »Rada bi vedela, kaj je pri tem tako smešno,« je zanimalo Evelyn. »Ubožica, saj sploh niste imeli nič od tega!« »Tudi sama ne vem,« se je krohotala Petra tako krčevito, da so ji po licih tekle solze. »Popolna ničla, hihi, ampak sploh ni smešno, hihi. Sploh ni smešno, hihi. Ampak mirno me lahko tikaš.« »Ah, ne hvala,« jo je zavrnila Evelyn.

Petra se mi je zdaj res smilila. »Pol dvanajstih je, Petra. Ne greš po otroka?« »Moja otroka!« Petra se je od smeha valjala po pultu. »Ja, ja, grem ponju.« »Ljubi bog,« sem se zgrozila. »Kaj sva naredili? Saj sploh ne sme voziti!« »Nee,« je zadovoljno zapredla Evelyn. »Pa uboga otroka? Zdaj pred vrtcem čakata mamico.« »Otroci nikoli ne čakajo pred vrtcem, temveč vedno not­ ri, pod nadzorom. Če nihče ne pride ponje, vzgojiteljice obvestijo očeta. Ali pa socialno službo.« Evelyn se je spačila. »Evelyn. Podla si,« sem ji očitala. »Nee,« se je branila Evelyn, »samo zdi se mi, da si krivonožka zasluži malce kazni.« – 254 –

»Uboga otroka ...« »Bi si ti želela tako mater?« »Mame si vendar ne izberemo,« sem rekla. »Ljubi bog, Evelyn, res mi je zelo slabo. Si prepričana, da v zvezdicah ni bilo nič?« »Popolnoma,« je zatrdila Evelyn. »Potem je zagotovo krivo maslo brez maščobe, ki ga očit­ no ne prenesem,« sem ugotovila. »Olivia, ljubica, takšnega masla ni,« je povedala Evelyn.

To se je Petri zdelo tako smešno, da se ji je od smeha začelo kolcati. »Najboljše, da se malo uležeš na kavč v pisarni,« sem ji svetovala. »Ja, saj ne bo prvič,« jo je zbodla Evelyn, Petra pa se je sme­ jala in smejala. Ko je vstala, da bi odšla v sosednji prostor, se je z glavo zaletela v vrata. Očitno se ji kaj tako smešnega še ni zgodilo, kajti še bolj se je krohotala. Ko je naposled ležala na kavču, sem zaskrbljeno pogledala Evelyn. »Se od tega lahko umre?« »Bova videli,« je izjavila Evelyn in se brezskrbno zasmejala. Pritisk v želodcu se je stopnjeval. Komaj sem še uspela priti do stranišča in sem že bruhala. »Tvoji piškoti res pokvarijo človeku tek,« sem rekla, ko sem se vrnila.

Evelyn me je zamišljeno gledala. »Morda ti je slabo zaradi česa drugega. Kdaj si zadnjič imela menstruacijo?«

– 255 –

1 4 . P O G LAV J E

Zgroženo sem strmela v Evelyn. »Že kar pred časom,« sem nato zajecljala. Sicer pa sploh nisem vodila prekletega menstrualnega koledarčka o svoji prekleti menstruaciji. »Hm,« je rekla Evelyn. »Ne,« sem ugovarjala. Ne, tega mi usoda že ni naredila. Že tako sem dovolj trpela, ali ne? »V hiši imam test za nosečnost,« se je nasmehnila Evelyn. »Kupila sem ga na zalogo, saj veš.« Zarežala se je. »Pomislila sem že, da ga bom morala prodati na eBayu.« »Ne,« sem rekla. Nisem mogla biti noseča. Preprosto to ni bilo mogoče. Saj nisem v osladni limonadni nadaljevanki.

Ali je Olivia noseča s svakom in kako bo to povedala svakinji, ki si je leta prizadevala zanositi? Se bo Olivia vrgla z mostu nad avto­ cesto, kar je bilo pravzaprav namenjeno prodajalki Petri? Oglejte si in prižgite televizor, ko bodo spet na sporedu: Gaertnerjevi, družina za počit.

Evelyn me je sunila pod rebra. »Daj no,« je rekla. »Samoodpovedovanje v tem primeru ne pomaga nič.« »Nisem noseča,« sem se branila. Nisem mogla in nisem smela biti. Pa tudi nisem si želela biti.

– 256 –

Evelyn se je namrščila prav tako, kot se je vedno mrščil Oliver. »Olivia, po vsem, kar vem, ni tako nemogoče, da si noseča.« »Nemogoče je, nemogoče,« sem trmasto ugovarjala. »Takšno je življenje.« Evelyn me je za roko odpeljala iz prodajalne. »Kaj bo s Petro?« Ta se je v sosednji sobi na kavču še kar režala kot iz uma. »Naj sama crkne,« je sklenila Evelyn. »Bojim se te,« sem prestrašeno rekla. Na parkirišču sem zagledala gospoda Kabulkeja, ki je zlagal lovorikovec v Eberhardov in Katinkin avto. Očitno se je Eberhard odločil za manjšo, a cenejšo rastlino. Kar je pomenilo, da bodo ljudje še nekaj let lahko gledali njegov debeli, mehki trebuh, ko bodo hodili mimo bazena.

V hiši je bilo mirno in je še vedno močno dišalo po barvi.

Evelyn me je odvedla v zgornje nadstropje, v kopalnico. »Žal mi je, da je tukaj tako grdo,« se je opravičila. »Vem. To je moja hiša, Evelyn.« »Ah, saj res,« se je spomnila. »Na, izvoli test. Zelo enostaven je za uporabo.« »Evelyn, nisem noseča.« »Zakaj pa ne?« »Kondom sva uporabila,« sem povedala in škrlatno zardela. »Vem!« je rekla Evelyn. »Črnega!« Že drugič tistega dne so mi klecnile noge. Mlahavo sem sedla na rob kadi. »Kako pa veš?« – 257 –

Evelyn me je osuplo pogledala. »Od Oliverja, jasno. Si mislila, da se nič več ne pogovarjava?« »Ti je povedal?« Sploh nisem dojela. »Ne vseh podrobnosti,« je odvrnila Evelyn. »A dovolj, da sem bila ljubosumna.« Zaupno je prisedla. »V postelji je odličen, ne?« Nisem bila sposobna odgovoriti. »Ampak lahko rečem, da je to deloma tudi moja zasluga,« je nadaljevala Evelyn. »Saj sem ga zadnjih sedem let imela le jaz.« Brez besed sem strmela vanjo. »Kondomi niso vedno neoporečni,« je razlagala Evelyn. »Že če pridejo v stik z otroškim oljem, postanejo porozni.« »Saj nisva uporabila otroškega olja,« je bruhnilo iz mene.

Evelyn se mi je zdela srhljiva.

Zavzdihnila je. »Olivia, le kaj je s tabo?« »Bojim se te,« sem odkrito priznala. »Razlog imaš, da si bes­ na name. Nisem hotela, da bi kdaj zvedela za to. Ni mi jasno, zakaj ti je Oliver povedal.« »Ker moški ne zna nič obdržati zase,« je rekla Evelyn. »In ker je bil zelo razburjen. Ženski nasvet je potreboval.« Res nisem razumela, kaj je govorila. »Kaj si mu svetovala?« »Da naj raje počaka,« je povedala Evelyn. »Značajne ženske ne padejo iz objema enega moškega kar tako v objem drugega.« »Nisem značajna,« sem izjavila. Če že imam značaj, imam slabega.

– 258 –

»Pač,« je rekla Evelyn. »Imaš značaj. Le sloga nimaš. Ampak to se da popraviti, kar sem povedala tudi Oliverju. Kar hudo je zaljubljen vate, veš.« »Kaj?« Kaj je pravkar povedala Evelyn? Za hip sem začutila, da se v meni prebuja veselje. A ne za dolgo. »Ojoj,« sem zastokala. »Evelyn, kako me sovražiš.« Evelyn je znova zavzdihnila. »Malo sem le ljubosumna, ker je pri vama šlo tako hitro. Po svoje pa sem tudi zelo vesela. Oliver si ne zasluži, da bi trpel.« »Evelyn, nekaj si narobe razumela. Z Oliverjem sva sklenila, da bova pozabila, kaj se je zgodilo. Delava se, kot da ni bilo nikoli nič.« »To sem mu svetovala jaz,« se je ponosno pohvalila Evelyn. »Zato, da imaš ti več časa za premislek.« »Tudi ti se lahko delaš, kot da se ni nikoli zgodilo,« sem predlagala. »Ne morem, Olivia. Mislim, da ti je Oliver pozabil nekaj omeniti. V najinem zakonu je že dlje časa škripalo. Zaradi različnih stvari, ki ti jih nočem podrobno razlagati. Hočem reči: če bi bilo vse v redu, bi se potem sploh spustili v to noro zamenjavo, kaj?« Nič nisem rekla. Odprtih ust sem jo poslušala. Vsaka njena beseda je bila razodetje. »No ja, vsekakor je bila ta zadeva z otrokom veliko breme za najino zvezo. Oliver je od začetka hotel otroke, najraje tri ali štiri. Ha, ha, kot da sem kot njegova sestra. No, vsekakor sem se potem le pustila prepričati. Hočem reči, nezadržno se – 259 –

bližam štiridesetim, in to je končno čas za odločitev. Enega otroka sem si še lahko zamišljala. Z varuško in vsem potrebnim – to bi še prenesla. Dlje, ko sva poskušala, manj sem si želela otroka. Vsak mesec mi je odleglo, ko sem dobila menstruacijo, a tega nisem hotela povedati Oliverju. Žal je sam opazil in užalostilo ga je. V bistvu sva oba vedela, da je najinega zakona konec, ko smo maja začeli s to noro menjavo mož.« »Žena,« sem jo samodejno popravila. Svet je bil nekako drugačen, odkar je Evelyn začela govoriti. Nič več ni bilo tako črno. Na obzorju se je svetlikalo nekaj rožnatega. »Ja, ali tako,« je rekla Evelyn. »Vsekakor sva oba vedela, samo nisva tega naglas izrekla.« »Ja, vendar sta se kar naprej dobivala v hotelu,« sem jo spomnila. »Res,« se je nasmehnila Evelyn. »V postelji sva se vedno dobro ujela. Vendar to ni vse. Kakor koli: po tistem testu nosečnosti prejšnji mesec sva se dokončno pomenila. Da nima smisla, da še nadaljujeva. Da je bolje, da greva vsak svojo pot.

Oliver mi je tudi povedal, da je zaljubljen vate. In rekla sem mu, da ima pri tebi veliko možnosti, ker pač Stephan poriva pomočnico in tako ali tako ne sodi k tebi.« »Aha,« sem rekla.

Aha, aha, aha.

Ha? »Ja, ampak Oliver se po svoje počuti užaljenega,« je ­nadaljevala Evelyn. »Misli, da si z njim spala samo zaradi – 260 –

maščevanja Stephanu. Rekla sem mu, da je to neumnost, a misli, da še vedno ljubiš Stephana.« »Ampak ga ne,« sem ogorčeno zatrdila. »Vem,« je rekla Evelyn. »Meni tega ni treba praviti.« »Jaz pa sem mislila, da Oliver še vedno ljubi tebe,« sem ji očitala. »Pa me ne,« je priznala Evelyn. »In to že dolgo ne. Imava se rada, zato sva tako dolgo odlašala z ločitvijo.« Opotekla sem se na noge. »Zaradi tebe sem se počutila nizkotno,« sem izdavila. »Najprej sem te obsodila, da imaš nekaj s Stephanom, nato pa sem ti prevzela še moža.« »Ne, ne, ljubica,« me je popravila Evelyn. »Nočem te žaliti, ampak tega nisi mogla vedeti. Najine zveze je bilo konec že prej.

Zdaj bodi pridna in se polulaj na tole, potem bova pa vedeli.« V roke sem vzela test za nosečnost. »Bi šla, prosim, ven?« Evelyn je zavila z očmi. »Prosim, Evelyn, drugače ne morem.« Evelyn je neprostovoljno počakala pred vrati. Nato sva obe skupaj pogledali pripravico. »Črtica – negativno, dve črtici – noseča!« je pojasnila Evelyn. »Morda je slučajno še Stephanov?« Odkimala sem. »Ne, od maja nisva več spala skupaj. Če že, potem sem zanosila z Oliverjem.« Kazalo je, da se bosta pokazali dve črtici, temno rožnati, tako ena kot druga. »Pomisli, no,« je vzkliknila Evelyn. »Midva sva poskušala leta, vidva pa samo enkrat in – cak.« Prijela me je za roko. »Si dobro?« – 261 –

»Cak,« sem medlo ponovila. Črtici sta bili zdaj lepo vidni.

Spet sem sedla na rob kadi. »Svetujem ti, da Oliverju kaj pojasniš,« je menila Evelyn. »Nikoli nisem hotela otroka,« sem tarnala. »Nekega dne otro­ci ostanejo sami in se sprašujejo, zakaj imajo vsi drugi star­še, le oni ne.« »Zakaj pa jokaš?« je zanimalo Evelyn. »Otrok se mi že zdaj smili,« sem hlipala. »Poslušaj, Olivia, poznam prvovrstnega psihiatra. Z njim boš lahko premagala travmo rejniškega otroka,« je predlagala Evelyn. »Od kod pa to veš?« »Od Oliverja, jasno.« »Če ti bo v prihodnosti sčvekal vse o meni, raje pozabiva vse skupaj,« sem smrknila. »Ne skrbi.« Evelyn se mi je bodrilno nasmehnila. »V bistvu je poosebljena diskretnost. Sicer me pa tako ali tako ne bo tu, da bi vse to poslušala. Nameravala sem se prijaviti za delo v tujini. Z veseljem pa grem za botro vajinemu otroku.

Samo da ne bosta izbrala imena Evelyn.« »Najbrž ne,« sem se skušala nasmehniti. »Kaj bo rekel Oliver?« »Vesel bo,« je bila Evelyn optimistična. »Navsezadnje ne bo dobil le svoje sanjske ženske, temveč hkrati še sanjskega otroka. Ljubi bog, najbrž bo pravi kodravček.« Pogledala je na uro. »Pridi, greva h krivonožki. Ali je v tem času crknila ali pa ima zdaj velik tek. Daj no, kaj še čakaš? Odtalila sem – 262 –

maskarponejevo torto in kmalu boš lahko z veseljem opazovala, kako bo tvoja nekdanja tekmica pogoltnila celo torto.

Več kalorij v desetih minutah kot po navadi v desetih mesecih.« »Evelyn?« »Hm?« »Prosim, oprosti. Krivico sem ti delala.« »Že dobro,« je rekla Evelyn. *

*

*

Oliverju nisem takoj uspela povedati za nosečnost. Pa tudi nisem bila tako prepričana kot Evelyn, da bo vesel moje izpovedi ljubezni. Navsezadnje sem šele pred kratkim ugotovila, da gre za ljubezen. Zaradi afere s Petro (ta je dejansko pogolt­ nila celo torto iz maskarpona z debelo plastjo smetane) je bil sum, da sem se hotela potolažiti s prvim, ki je bil pri roki, še večji.

Evelyn me je vsak dan spraševala, ali sem Oliverju že povedala, jaz pa sem ji vsak dan rekla: »Ne, še ne. Včeraj nekako ni bil primeren trenutek.« Evelyn je samo zavzdihnila in rekla: »No ja, kmalu bo sam opazil.« Tako dolgo pa spet nisem hotela odlašati. Vsakič, ko sem od strani pogledala Oliverja, me je preplavil neverjeten občutek sreče. Če je držalo, kar je rekla Evelyn, potem je bil zaljubljen vame. V mene. Olivio Cvetačo, Pujsiko.

– 263 –

Občutek ­je bil enkraten. Kajti tudi sama sem bila zaljubljena v Oliverja Geartnerja, najboljšega novinarja intervjujev z gasilci.

In bila sem noseča. Tega sem se morala pa še navaditi. Jemala sem folno kislino in vitamin C in se zasačila, da raz­mišljam o imenih. Končno sem se zbrala in odpravila h ginekologinji, kjer sem videla bitje srčka, tako hitro in živo in samostojno, da sem se znebila nekaj strahu.

Stephan je bil prepričan, da bo dobil službo v Chicagu.

Razgovor je potekal po vseh njegovih pričakovanjih. »Torej se bo izplačalo, da sem bil ves čas na tekočem,« mi je rekel. »In moja angleščina je še zmeraj odlična.« »Kako lepo zate,« sem pripomnila. »Kdaj se bo začelo?« »Novembra. Če bom dobil službo,« je rekel Stephan in se nasmehnil. »Ampak mislim, da lahko že začneš pakirati.« »Zakaj pa jaz?« sem vprašala.

Stephan je namrščil čelo. »Seveda ti bom pomagal. Saj nisem rekel, da moraš vse sama.« »Sploh ne bom,« sem mu zabrusila. »Stephan, ne vem, ka­ ko lahko še kar misliš, da bom šla s tabo. Še vedno velja, da ne bom prodala vrtnarije.« »Oli, prosim, ne začenjaj spet! Ne gre drugače in konec besedi!« Stephan je bil besen.

Pa najbrž tudi jaz. »Seveda gre. Sam boš šel v Chicago ali kamor koli pač hočeš, jaz pa bom ostala tukaj.« »To bi bilo konec najine zveze,« je ugotovil Stephan. Očit­ no naj bi bila to grožnja.

– 264 –

»Saj,« sem vztrajala. »Menda ne misliš, da hočem še biti s tabo?« Zdaj je Stephan zares osupnil (kar je v meni – iskreno – znova zbudilo občutek jeze). »In zakaj ne? Menda ne zaradi tiste aferice?« »Ne samo zaradi nje,« sem rekla. »Stvar je taka, da te ne ljubim več, veš. Zdiš se mi napihnjen, brezčuten in plitek. S takim človekom nočem biti poročena.« »Oli, na tvojem mestu bi pazil na besede,« me je posvaril Stephan. »Kajti potem tega ne boš mogla več popraviti.« »Saj tudi nočem,« sem ga zavrnila. »Najbolje, da vzdrživa do novembra, potem pa si poiščeva odvetnika.« »Saj si čisto zmešana,« je ugotovil Stephan. »No, no, fant moj,« se je oglasil Fritz, ki se je neslišno, kar je bil pogosto njegov način, pojavil pri vratih. Nisem vedela, kako dolgo je že stal tam. »Ne pozabi svoje dobre vzgoje.« »Pravi, da me hoče zapustiti,« se je pritožil Stephan. Zvenelo pa je: »Sodi na zaprti oddelek.« »Slišal sem,« je priznal Fritz. »Morda sem res zmešana,« sem začela, »ampak Stephan se mora sprijazniti s tem, da ne očara vsake ženske. Predvsem takrat, ko ga pobliže spozna.« Fritz me je prodorno pogledal. Kajpada me ni gledal v oči, temveč precej nižje. »Ne vem, ti, eee, snaha, ampak, ali je možno, da so, eee, tvoji balkoni v zadnjem času še višji? Višji kot ponavadi, hočem reči?« »Očka!« se je zgrozil Stephan.

– 265 –

»Saj je res,« je rekel Fritz. »Precej širši so kot prej. In to nekaj pomeni. Imam oko za to.« »Prav imaš, tast,« sem rekla. *

*

*

Za Elisabethin vrt in poskusno oddajo smo načrtovali naslednje: postavitev lesene ploščadi za zajtrkovalno teraso z ustreznim pohištvom, zraven podesta majhen vodnjak, seveda varen za otroke, namestitev senčnice nad obstoječo teraso na južni strani hiše, suhomontažni zid za poživitev bližnje dolgočasne brežine, kompozicijo grede s trajnicami, ki bo privlačna tudi pozneje, posaditev zimzelene bambusove žive meje za zakritje pred pogledi radovednih sosedov, postavitev velikega peskovnika pod otroško hiško na kolih za Kasparja in Marisibill in povsem novo trato na celotnem zemljišču. Hanna in Elisabeth sta si želeli še ribnik, vendar sem jima zagotovila, da bi vse to, kar sem načrtovala, običajno še tako zelo zagnanemu vrtnarju vzelo pol leta. Zagotovo ni bilo več časa še za ribnik. Da bi vse skupaj dejansko opravili v enem samem koncu tedna, smo morali že tako ali tako najeti celo množico ljudi. Seveda nisem hotela dragih profesionalcev, ki bi nam minirali proračun že pred začetkom. Sicer pa važni trebušasti rokodelci nekako niso sodili v naš sveži koncept. V skupini, ki smo jo končno zbrali, so bili: Konstantin, čeden vrtnarski vajenec iz tretjega letnika, ustvarjalni študent arhitekture Jens, ki je pred študijem opravil uk pri mizarju, in njegov – 266 –

najboljši prijatelj Jonathan, študent oblikovanja, ki si je služil kruh kot slačifant in je bil z veseljem pripravljen delati zgoraj brez. Vsi trije so bili zabavni, urni in so lahko poprijeli za delo, ne da bi jih takoj uščipnilo v križu. Slačifant je povrhu vsega znal upravljati še srednje velik bager in tega sem nameravala v prihodnje večkrat uporabiti. Bager, ne slačifanta.

Programski direktor Dürr je bil več kot očaran, ko sva mu z Oliverjem predstavila našo delovno skupino. »Oba sta zelo dobro doumela, za kaj gre,« naju je pohvalil.

Zaradi enakopravnosti sem hotela še žensko okrepitev ekipe, vendar so Dürr in drugi menili, da je ena ženska – se pravi jaz – dovolj. Sicer pa sem zahtevala še podporo nepogrešljivega gospoda Kabulkeja. Ko se je začelo snemanje, se je Elisabeth zabavala, po splošnem prepričanju povsem nevedna, na lepotilnem koncu tedna. Ker pa je ura tekla kot ponorela, smo vpregli vse razpoložljive televizijce, ki še niso sodelovali, da smo imeli urejanje časovno pod nadzorom. »Gradiva je za sedem oddaj,« je stokal režiser Kimmel po prvem dnevu snemanja. »Bodi vesel,« mu je zabrusil Oliver, meni pa je rekel: »Prihodnjič si ne smeva toliko naložiti, slišiš?« Nisem mu odgovorila, do vratu sem bila zakopana v delo na gredi trajnic in imela polna usta vijakov, ki mi jih je Konstantin dal že pred pol ure. »Nisi preveč zgovorna,« je rekel Oliver. »Pogovoriti se morava,« sem se potrudila. Ja, res bi se morala nujno pomeniti. Dolgo ne bom mogla več odlašati.

– 267 –

Nedelja, drugi snemalni dan, se je pravzaprav začela kar dob­ ro. Medtem se je naokoli že razvedelo, da televizija snema na Elisabethinem vrtu in ob ograji se je nabrala kopica radovednih sosedov in sprehajalcev, ki so nas opazovali. Zijala so spodbujala ekipo, da se je še bolj trudila. Otroška hiška je že stala, zadnja deska lesenega podesta je bila privita in mali obzidani vodnjak je začel delovati, in sicer brezhibno v naše veliko veselje.

Naposled je bilo vse pripravljeno za velikansko delo – polaganje trate. Dopoldne so pripeljali lične zvitke, ki so zdaj čakali. Slačifant Jonathan je z bagerjem odstranil rušo, drugi pa so se oborožili z vilami in vedri, s tal pobirali kamne in izravnali površino (za to smo zaposlili vse nosilce kablov in vse odvečne tajnice, ki jih je to delo očitno zelo zabavalo). Tla so bila torej pripravljena in tudi časovno nam je šlo po urniku, ko so se zijala nenadoma hitro umaknila in nam je silovita poletna nevihta prinesla naliv. Vsi iz sebe smo obstali pod nadstreš­ kom in opazovali, kako nam odnaša maloprej priprav­ljeno zem­ljišče kakor tudi zemljo s pravkar posajenih gredic. »Zdaj vem, zakaj sem bil prvi proti tej oddaji,« je izjavil Kimmel in pogoltnil nekaj tablet, ki so bile, tako sem menila, za srce. »Proti naravnim silam je človek brez moči. Snemaj, Peter, drugače ne bo nihče verjel, da so bili hudourniki.« »Običajno bi morali zdaj počakati nekaj dni, da bi se vse skupaj posušilo,« sem pojasnila Oliverju. »Vendar moramo končati čez štiri ure. Kaj naj? S sušilnikom posušimo tla?« »Ne jokaj,« je grobo rekel Oliver. »Zdaj moramo ohraniti mirne živce.« – 268 –

»Saj ne jokam,« sem rekla. »To je preobčutljivost na mačke.« Elisabethin mačkon se mi je kar naprej motal okoli nog.

Po nevihti je takoj posijalo sonce. »Ni še vse izgubljeno,« je ugotovil Kimmel. »Drži,« se je strinjal Oliver. »Dajmo, gremo na delo. Položili bomo trato sredi tega blata in vsakemu bom kupil par novih čevljev, če nam bo uspelo.« »In nogavic,« je dodal Konstantin, ki se je do gležnjev pogreznil v blato.

Zaskrbljeno sem se obrnila k snemalcu. »Najbolje, da ne kažete toliko močvare,« sem naročila. »Drugače bodo ljudje mislili, da je trato treba takole polagati.« »Izrezali bomo, da bo prav,« mi je obljubil Kimmel.

Pri delu sem se vedno zelo umazala, ampak tako umazana kakor tega dne nisem bila še nikoli. In ko sem razlagala o prednosti trate in skušala s krepkim potegom pokazati, kako preprosto se zvitek razvije, mi je zdrsnilo in sem pristala v globoki blatni luži. Z obrazom naprej. Niti enega ni bilo v ekipi, ki se ne bi od srca nasmejal. Sosedje so prav tako prišli na svoj račun. »In to,« sem rekla v kamero, ko sem se spet postavila na noge ter izpljunila nekaj blata. »In to je razlog, zakaj si za vrt­ narjenje človek ne obleče najboljših oblačil.« »Super,« je zavpil Kimmel. Nato me je kamera zapustila, da bi posnela, kako Čmrlj kaka v sveže napolnjen peskovnik. »Pridi, blatarica,« mi je rekel Oliver in mi pomolil roko, da bi me dvignil. »Ne vem, kako ti uspe, da si povsem umazana videti še kako seksi.« – 269 –

»Marsičesa še ne veš,« sem rekla. »Na primer?« Oliver je namrščil eno obrv. Ah, kako sem imela rada ta njegov dvomeči izraz. »Ljubim te,« sem rekla iskreno. Nenadoma sploh nisem vedela, kako sem to lahko tako dolgo zadrževala zase.

Na Oliverjevem obrazu se je narisal širok nasmeh, tako širok, kot je sploh mogoče. »Kako dolgo že?« Zadnje dni sem veliko razmišljala o tem. »Najbrž že vse živ­ljenje,« sem priznala. »Še preden sem te sploh spoznala.« »Kaj pa Stephan?« »Že pred časom sem naredila konec z njim,« sem povedala.

Iz las mi je na nos kapljalo blato. »Brez mene naj gre v Chicago. Odkupila bom njegov del vrtnarije. Z denarjem, ki ga bom dobila od Fritzeve stave.« »To je dobro,« se je razveselil Oliver. »Evelyn bi rada odkupila stanovanje in res ne vem, kam naj se preselim.« »K meni,« sem bila odločna in si obrisala blato izpod nosa. Žal pa je še kar kapljalo.

Oliver me je vseeno močno objel. Kamera je posnela najin nadvse blatni objem. »Blatni prizor od prej bomo izrezali! Jasno?« sem odločno ukazala čez ramo.

Očitno Oliver sploh ni opazil, da naju snemajo. Poljubljal me je, kot da sva čisto sama, doma na jedilni mizi. »Pa še nekaj je,« sem rekla povsem zasopla in ga resno pogledala. Zdaj je bil tudi on ves blaten.

– 270 –

»Povej že,« me je spodbudil Oliver. Imela sem občutek, da so najina obraza pravkar snemali od blizu. »Tisti črni kondomi,« sem šepnila. »Se spomniš?« »Seveda se spomnim,« je rekel Oliver. Na Elisabethinem vrtu je nenadoma zavladala grobna tišina. Niti ptič ni začivkal. »Torej, eden od njih je bil zanič,« sem povedala.

– 271 –

SKLEP

Najino poskusno oddajo o vrtu so predvajali pred kratkim, točno ob začetku pomladi. Elisabethin vrt je bil videti čudovit, prav tako tudi Elisabeth, Hanna, Kaspar in Marisibill.

Nihče ni še tako osuplo gledal kakor Elisabeth, ko je zagledala svoj preurejeni vrt. »Kako spočita sem videti,« je izjavila, ko se je videla na televiziji.

Tudi z Oliverjem sva bila videti prav prikupna. Gledanost in odzivi so presegli pričakovanja programskega direk­ t­orja. Blatnega prizora seveda niso izrezali, ampak takrat še nisem imela trebuha v od blata skorjastih hlačah. Pozneje se mi blato ni zdelo tako grozno. Kmalu potem sem bila, kot bi pogoltnila nogometno žogo. Nato orjaško bučo. Zdaj pa že napihnjen toplozračni balon. Oliverju se zdi prelepo, meni pa malce čudno. K sreči bo kmalu mimo. Pojutrišnjem imam predvideni rok poroda in če bo otrok po meni, bo najbrž zelo točen. Saj mora, kajti od maja bomo snemali prvi niz oddaj Vrtne sanje – sanjski vrtovi – prej in potem za vrt in vrtnarje. Do takrat sem želela do potankosti obvladati dojenje in previjanje in noči brez spanca. Poleg tega sem nameravala, če bo le šlo, spet nositi oblačila številke 36, vendar Katinka pravi, da se je – 272 –

za uspeh potrebno potruditi, kar pa pomeni poporodno telovadbo in mesece diete. Ampak Katinka tudi pravi, da je njen Eberhard najboljši in najlepši soprog na vsem planetu. Srečnica ima od miklavža dojenčka, deklico Miro. Vedno, kadar pripoveduje dramatično zgodbo o Mirinem porodu (osemnajst ur dolgi popadki, kateter v mehurju, izredno velik rez presredka), si trdno zatisnem ušesa. »In to je že moj četrti otrok,« na koncu vedno doda Katinka. Kar naj bi bila neke vrste grožnja. Stephan me ob tem zmeraj zelo škodoželjno gleda v trebuh, jasno je, da mi želi prav tako grozen porod, kajti kazen mora biti vzgojna.

Medtem je dobil službo v nekem podjetju, celo zelo dobro službo, za marketinškega strokovnjaka, ki je tako dolgo nekoristno preračunaval v vrtnariji. Službo v Chicagu je dobil nekdo drug. Natančneje rečeno: Evelyn. Morda je bilo malce podlo od nje, ker se je prijavila za isto delovno mesto, ampak Evelyn je le zmignila z rameni in rekla: »Boljši zmaga.« Tudi Fritz ni bil v resnici jezen, ker Stephan ni dobil službe, čeprav je za to uporabil svoje zveze. »Tako ali tako ostane v družini,« je menil. V zadnjem času se je spremenil, najbrž zaradi vročega razmerja s sosedo Roberto Knopp. Pravijo, da se menda ne držita več le za roke.

Evelyn ne sodi več v družino, če smo natančni. Z Oliverjem sta že tri tedne ločena. Vsekakor pa razmišljava, da bi bila botra najinemu otroku.

Stephan se je nekaj dni penil od besa, ko je zvedel, da mu je Evelyn speljala službo pred nosom. Še zdaj prizadeto – 273 –

zmigne z rameni, kadar kdo omeni Evelyn, a sčasoma se je sprijaznil.

Malce zapleteno je bilo razdeliti premoženje, vendar na­ ma je naposled uspelo. Od Stephana sem odkupila njegov delež v vrtnariji, Evelyn pa je odkupila Oliverjev delež stanovanja. (Z4 ji je podaril.) Evelyn trenutno ne potrebuje stanovanja, ker je pač v Chicagu najela sanjsko lepo stanovanje, povsem minimalistično opremljeno. Torej je penthouse oddala za zares pošteno ceno, ki se ji Stephan kljub vsemu sovraštvu ni mogel upreti. Sicer pa je tako ali tako potreboval stanovanje in penthouse je res nekaj posebnega. Občasno se odpeljem tja na obisk, da poskrbim za teraso. Stephan preprosto nima roke za rože. Pa tudi njegova nova prijateljica ne. V podjetju je spoznal čedno tajnico, ki ne kaže ambicij, da bi delala kariero. Upam, da ji bo to zagotovilo dobro shajanje s Stephanom, kajti on ne prenese, če njegova žena zasluži več kot on.

Z Oliverjem se odlično razumeva. Živiva v podrtiji, ki zdaj ne zasluži več tega imena. Nadaljevala sva tam, kjer je Evelyn končala. Z učinkovito pomočjo gospoda Kabulkeja sva se lotila sobe za sobo, nadstropja za nadstropjem. Zdaj je podrtija pravi dragulj, večinoma v švedskem podeželskem slogu. No ja, vsaj mislim, da bi ga lahko imenovali švedski.

Odkar tu ni več Evelyn, postopoma razvijam svoj slog. Elisabeth, s katero od stopnje orjaške buče ne tečem več, ampak samo še hodim (zadnji čas se skoraj le kotalim), pravi, da je vse zelo lepo. Pravzaprav tako pravijo vsi. Oliver je vztrajal, – 274 –

da sva uredila ločeni kopalnici zaradi moje težave z ling-ling­ om in na začetku se mi je zdelo to zelo obzirno. Zdaj nisem več tako krepostna in zategnjena, kot sem bila nekoč.

Nasprotno, zad­nje čase sploh nočem več sama na stranišče, ker me je strah, da se toplozračni balon ne bo več dvignil.

Takšna nosečnost ovrže vse vzgojne prijeme. Hočem celo, da bo Oliver zraven pri rojstvu otroka, vseeno, kaj si o tem misli moja rejnica. Česa takega ne bom v nobenem primeru prestajala sama.

Vidite, vse je v najlepšem redu. No, prav, Stephan in jaz se ne razumeva najbolje, vendar bi to bilo že preveč v teh okoliščinah. Dejansko je tako, kot je Evelyn zelo primerno opisala: »Stephan po moško prenaša poraz. Zanj krivi svojo ženo.« Natančneje svojo nekdanjo ženo. Slaba dva tedna sva tudi midva uradno ločena. Žal je zelo zamerljiv in še vedno izkrivlja dogodke. Predvsem to, da sem zdaj z Oliverjem in da pričakujem Oliverjevega otroka, občuti kot velik napad na svoj jaz. Nedavno je izjavil, da je s Petro začel samo zato, ker sem ga prevarala z bratom. No, ja, vemo, hvala bogu, kako je bilo v resnici.

Kaj se je zgodilo s Petro, ne vem natančno. Elisabethina prijateljica Hanna prisega, da jo je videla na novo odprtem vrtnarskem oddelku gradbenega marketa v halji, ki jih tam nosijo zaposleni – zeleni z oranžnim glodalcem. Hanna pravi, da je halja zelo cenenega kroja, tako da se Petrine noge na o sploh ne vidijo. Petra je menda imela zlovoljen izraz. Če to drži, bodo lahko vrtnarski oddelek takoj spet zaprli: Petra – 275 –

bo ženske stranke jadrno odgnala, moški pa je v tisti halji ne bodo mogli zares občudovati. Meni je vseeno. Tisti vrtnarski oddelek, kot sem napovedala, sploh ni naš pravi tekmec.

Doktor Berner, bančni direktor Scherer in dobri stari Hubert še vedno sodijo med moje najboljše stranke. Kaj so storili s konopljo, ne vem, najbrž je niso sežgali. Ko sem enkrat o tem povprašala Huberta, se je skrivnostno nasmehnil in rekel: »Povedal bom samo toliko: Stvar se lahko tudi pije ...« No ja, dovolj so stari za takšne poskuse. Žal mi je le zaradi Fritza. Bojim se, da mu stvar podtikajo in se potem izvrstno zabavajo na njegov račun.

Hči doktorja Bernerja, tista, ki se je poročila z mesarjem, medtem skupaj z mano in Oliverjem obiskuje materinsko šolo. Tudi ona bo kmalu rodila prvega otroka.

Uh! Kaj pa je to? Je počila cev? Poplava?

Bojim se, da mi je pravkar počil mehur. Saj boste razumele, da moram zdaj nehati in glasno poklicati na pomoč.

Zaželite mi srečo.

– 276 –

Ž e i z šlo

ZA VSAKO REŠITEV SE NAJDE TEŽAVA

Kaj bi se zgodilo, če bi vaša družina, prijatelji in znanci izvedeli, kaj si zares mislite o njih? Gerri se v najlepših letih odloči končati življenje in napiše poslovilna pisma vsem, ki jih pozna, pri tem pa ne skopari z žaljivkami. Kakšna groza, da se ji načrt z uspavalnimi tabletami in vodko ponesreči …

Gerrijino življenje tako čez noč postane prava norišnica, polna huronsko smešnih zapletov, ki pa ji nepričakovano prinesejo srečo in ljubezen, nad katerima je že obupala.

Ž e i z šlo

NEVESTA JE ŽAL REKLA NE

Elisabeth je presrečna. Njen Alex, pravi sanjski moški, jo je zaprosil za roko. Kmalu za tem Alex, ki je arhitekt, dobi po­ memben posel v drugem mestu in breme priprav na poroko pade na Elisabeth. Poleg vsega pa mora poskrbeti tudi za zidavo hiše na njeni parceli …

Tri tedne pred poroko izve, da je noseča. Odpelje se na obisk k Alexu, da bi mu sporočila veselo novico. Pri tem odkrije, da ima Alex razmerje s praktikantko in da ga na Elisabeth najbolj privlači njena parcela.

Prizadeta Elisabeth s prijateljico Hanno skuje načrt, kako bo izpeljala poroko, ki ne bo veljavna, in bo hiša ostala samo njena …

Zbirka Oddih Kerstin Gier Nespodobna ponudba Prva izdaja Prevedla Breda Rajar Uredila Tatjana Cestnik Oblikovala in tehnično uredila Sanja Janša Fotografija na naslovnici Shutterstock Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.

Naklada 1800 izvodov