Ni prostora za prasce by Mozaik knjiga

Vsakdo, ki hodi v službo, se je že srečal z ljudmi, ki s svojo sebičnostjo, zahrbtnostjo, prikrito ali odkrito agresivnostjo ali ustrahovanjem drugim nažirajo živce in voljo do dela. Dr. Robert Sutton, ugledni ameriški strokovnjak za menedžment, takih osebkov ne zavija v strokovno nevtralno leporečje, temveč jim na čelo pritisne sočno in zgovorno oznako

Robert I. Sutton

– PRASCI. Na številnih primerih dokaže, da so taki ljudje zelo škodljivi, ne le zaradi svojo razdiralnostjo na dolgi rok nakopljejo podjetju. Zato je treba storiti vse, da se prasci odkrijejo, prevzgojijo, onemogočijo ali izločijo – tudi če se ta PRASEC občasno skriva v nas samih. Duhovito branje z resnim sporočilom ter pravi recept, kako ravnati in preživeti s psihoteroristi, bleferji, hinavci, kričači, egoisti, tirani, megalomani, težaki, grebatorji in drugimi prasci, ki nam grenijo veselje do dela.

Dr. Robert I. Sutton je profesor menedžmenta na univerzi Stanford. Ukvarja se

Ni prostora za prasce

trpljenja, ki ga povzročajo svojim sodelavcem, temveč tudi zaradi poslovne škode, ki jo s

Kako ustvariti civilizirano delovno okolje in preživeti v takem, ki to ni

zlasti preučevanju prascev. Svetuje in predava uglednim podjetjem, poleg svetovne uspešnice Ni prostora za prasce pa je napisal še nekaj knjig o dobrih poslovnih praksah. Njegova razmišljanja lahko spremljate na blogu bobsutton.typepad.com.

Robert I. Sutton

Foto: Claudia Goetzelmann

z inovacijami ter povezavami med znanjem in organiziranjem, zadnje čase pa se posveča

Ni prostora za prasce

19,95 €

NI PROSTORA ZA PRASCE oprema.indd 1

12/17/10 7:52:33 AM

Vsebina UVOD ............................................................................ 9 PRVO POGLAVJE Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko ........................................................... 15 DRUGO POGLAVJE Škoda je narejena: zakaj vsako delovno okolje potrebuje naše pravilo ............................................................... 35 TRETJE POGLAVJE Kako vpeljati pravilo, ga uveljaviti in obdržati pri življenju 59 ČETRTO POGLAVJE Kako preprečiti »notranjemu kretenu«, da pride na dan ..... 97 PETO POGLAVJE Ko zavladajo prasci: kako preživeti v hudobnem delovnem okolju ..................................................................... 127 ŠESTO POGLAVJE Prednosti prascev ...................................................... 153 SEDMO POGLAVJE Pravilo »ni prostora za prasce« kot način življenja ............ 177 ZAHVALE ...... .............................................................. 189 PRIPOROČENO BRANJE ................................................ 193 KAZALO . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 197 7

Kdo si zasluži oznako prasec? Mnogi ta izraz uporabljamo kar vsevprek, za vsakogar, ki nam gre na živce, nas moti ali pa mu gredo trenutno stvari bolje od rok kot nam. Toda če se odločite, da boste uvedli pravilo »ni prostora za prasce«, vam bo natančna definicija prišla še kako prav. Lahko vam pomaga razlikovati med tistimi sodelavci in strankami, ki vam preprosto niso všeč, in tistimi, ki si to oznako zares zaslužijo. Lahko vam pomaga razlikovati med ljudmi, ki imajo slab dan ali slab trenutek (»začasni prasci«), in nenehno zlobnimi in razdiralnimi kreteni (»potrjeni prasci«). S pomočjo dobre definicije boste tudi laže razložili ljudem okoli sebe, zakaj si vaš sodelavec, šef ali stranka zasluži to oznako. Nemara pa se vam bo posvetilo, zakaj drugi pravijo, da ste prasec (vsaj za vašim hrbtom) in zakaj si to morda celo zaslužite. Raziskovalci, kot so Bennet Tepper, ki piše o psiholoških zlorabah na delovnem mestu, prasce definirajo kot tiste, ki »vztrajno izkazujejo sovražnost v besednem in nebesednem sporazumevanju, pri čemer je izključen telesni stik«. Ta definicija je koristna do določene mere, čeprav ne pojasni dovolj natančno, kaj prasci počnejo in kakšen vpliv imajo na druge. Kako so prasci definirani v moji drobni knjižici, bom ponazoril z izkušnjo, ki sem jo doživel kot mlad asistent profesorja. Ko sem kot devetindvajsetleten raziskova17

NI PROSTORA ZA PRASCE

lec prišel na Stanford, sem bil neizkušen, neučinkovit in izjemno negotov učitelj. Po prvem letu sem za poučevanje dobil slabe ocene, in zaslužil sem si jih. Vložil sem veliko truda, da bi postal boljši predavatelj, in ko so me na slovesnosti ob podelitvi diplom ob koncu mojega tretjega leta na Stanfordu študentje razglasili za najboljšega učitelja na našem oddelku, sem bil presrečen. A moje veselje je trajalo le nekaj minut. Razblinilo se je, ko so diplomanti odkorakali in je k meni prihitela ljubosumna kolegica ter me prisrčno objela. Na skrivaj in zelo vešče je posesala vse do zadnjega atoma veselja, ki sem ga občutil, ko mi je s pokroviteljskim glasom zašepetala v uho (medtem ji je na obrazu igral širok nasmešek): »No, Bob, zdaj ko si naredil vtis na dojenčke na fakulteti, se boš morda lahko posvetil resnejšemu delu.« Na podlagi tega neprijetnega spomina sem oblikoval dva testa, ki ju uporabljam za ugotavljanje, ali se določena oseba vede kot prasec: • Prvi test: Se »tarča« po pogovoru z domnevnim prascem počuti pobito, ponižano, brez energije ali manjvredno? In še pomembnejše, ali tarča o sebi misli slabše kot pred pogovorom? • Drugi test: Ali domnevni prasec svoje strupene puščice pogosteje strelja v ljudi, ki so šibkejši od njega, ali v ljudi, ki so močnejši od njega? Lahko vam zagotovim, da sem se po tem pogovoru z mojo sodelavko – ki je trajal manj kot minuto – počutil veliko slabše v lastni koži. V enem trenutku me je navdajalo prekipevajoče navdušenje nad lastnimi delovnimi uspehi, kakršnega še nisem izkusil, v naslednjem pa me je začelo skrbeti, da bodo nadrejeni mojo nagrado za 18

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

najboljšega učitelja vzeli za znak, da svojega raziskovalnega dela ne jemljem dovolj resno (to pa je glavno merilo za ocenjevanje profesorjev na Stanfordu). Čeprav nekateri prasci svojega vedenja ne skrivajo in javno stresajo svoj bes in gnev na druge, pa ni nujno, da je vedno tako. Ljudi, ki glasno žalijo in omalovažujejo svoje podrejene in tekmece, je laže zasačiti in disciplinirati. Veliko teže je ustaviti dvolične zahrbtneže, kakršna je bila moja sodelavka. Ti imajo dovolj izkušenj in dobro obvladajo svoja čustva. Svoje umazane igrice prihranijo za trenutke, ko jih nihče ne more ujeti, hkrati pa lahko naredijo ravno toliko škode kot razjarjeni zlobnež. Prasci za poniževanje svojih žrtev uporabljajo še mnoge druge tehnike – sociologi jim pravijo interakcijski prijemi ali preprosto prijemi. Sestavil sem seznam »Ducata umazanih«, dvanajstih običajnih prijemov, in z njim ponazoril razpon bolj ali manj domiselnih vedenjskih tehnik, ki jih uporabljajo prasci. Prepričan sem, da ga bo marsikdo lahko še dopolnil s prijemi, ki jim je bil priča, jih izkusil na lastni koži ali jih uporabil na drugih. Skoraj vsak dan slišim ali berem o kakem novem zlobnem prijemu. Najsi gre za osebne žaljivke, statusne klofute (bliskovite prijeme za spodbijanje družbenega položaja in ponosa), sramotenje ali obrede »statusne degradacije«, šale, ki so samo krinka za žaljenje, ali pa obravnavanje ljudi, kot da so nevidni … Tem in številnim drugim prijemom je skupno to, da se žrtve počutijo napadene in ponižane, pa čeprav samo za nekaj trenutkov. K takšnim sredstvom se prasci zatekajo pri svojem umazanem delu.

NI PROSTORA ZA PRASCE

DUCAT UMAZANIH Vsakodnevni prijemi, ki jih uporabljajo prasci 1. Osebne žaljivke 2. Vdor v posameznikov »osebni prostor« 3. Nezaželeni telesni stiki 4. Grožnje in ustrahovanje, verbalno in neverbalno 5. Sarkastične šale in žaljive zbadljivke 6. Nesramna e-pisma 7. Statusne klofute z namenom ponižanja žrtve 8. Obredi javnega sramotenja ali statusne degradacije 9. Grobe prekinitve 10. Zahrbtni napadi 11. Nesramni pogledi 12. Obravnavanje ljudi, kot da so nevidni

Ne ravno prijazne besede, ki mi jih je kolegica zašepetala v uho, nam lahko pomagajo pojasniti razliko med začasnim in potrjenim prascem. Ne bi bilo prav, če bi nekoga poimenovali prasec na podlagi enega samega incidenta; takemu človeku lahko rečemo samo začasni prasec. Sodelavko iz moje zgodbe bi torej označil za začasno prasico, a če jo hočem opredeliti za potrjeno prasico, potrebujem več informacij. Skoraj vsi se kdaj pa kdaj vedemo kot prasci; priznam, da sem tudi jaz velikokrat grešil. Nekoč sem se razjezil na uslužbenko fakultete, ker sem (napačno) domneval, da hoče naš oddelek prikrajšati za pisarno. Poslal sem ji žaljivo e-pismo, kopijo pa njenemu šefu in njenim podrejenim. Pozneje mi je povedala, da se je zaradi tega zjokala, in sem se ji opravičil. In čeprav ljudi ne ponižujem kar po tekočem traku, sem se takrat res vedel kot kreten. 20

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

(Če se niti enkrat v življenju niste vedli kot prasec, mi, prosim, takoj pišite. Zelo rad bi izvedel, kako vam je uspelo to nadčloveško junaško delo.) Veliko teže je nekoga označiti za potrjenega prasca: tak človek mora izkazovati ponavljajoč se vedenjski vzorec in imeti zgodovino pripetljajev, ki se končajo tako, da se tarča počuti ponižano, podcenjevano, razvrednoteno, pobito in brez energije, skratka, vredno manj kot prej. Psihologi razlikujejo med stanji (minljivimi občutji, mislimi in dejanji) in potezami (stalnimi osebnostnimi lastnostmi), tako da iščejo doslednost v času in prostoru – če nekdo za seboj nenehno pušča osramočene žrtve, si zasluži oznako potrjeni prasec. Vsi imamo možnost, da se v neugodnih okoliščinah vedemo kot prasci, kadar smo pod pritiskom ali kadar naše delovno okolje spodbuja vse – zlasti »najboljše« in »najvplivnejše« ljudi – da tako ravnajo. Čeprav je izraz bolje uporabljati previdno, si nekateri ljudi v resnici zaslužijo, da jih označimo kot prasce, ker so vedno in povsod zlobni in hudobni. Kandidat za to oznako iz vrst slavnih je Al Dunlop, imenovan Žaga. Nekdanji direktor Sunbeama, ki je napisal knjigo Mean Business (Podli posli), je slovel po žaljivkah, s katerimi je obkladal svoje zaposlene. V knjigi Johna Byrna Chainsaw (Žaga) je eden od direktorjev podjetja Sunbeam Dunlapa opisal kot »psa, ki cele ure laja nate … Kar kričal je in kričal, besnel in rjovel. Bil je vzvišen, prepirljiv in nespoštljiv.« Drug kandidat je producent Scott Rudin, znan kot eden najhudobnejših šefov v Hollywoodu. V Wall Street Journalu so ocenili, da je med letoma 2000 in 2005 zamenjal 250 osebnih pomočnikov. Rudin je trdil, da jih ima v svojih dokumentih samo 119 (a je priznal, da ta približna ocena izključuje tiste, ki so zdržali manj kot dva tedna). Neki njegov nekdanji pomočnik je za Journal povedal, 21

NI PROSTORA ZA PRASCE

da je Rudin nenehno preklinjal in jih zmerjal. Drugi je spet poročal, da je dobil odpoved, ker je Rudinu prinesel napačno pecivo za zajtrk, česar se gospod Rudin sicer ni spominjal, je pa priznal, da je povsem mogoče. Spletni časopis Salon citira nekdanjega pomočnika, ki je povedal, da ga je Rudin nekoč poklical ob pol sedmih zjutraj in mu naročil, naj ga opomni, da mora Anjelici Huston poslati šopek za rojstni dan. Ob enajstih dopoldne istega dne ga je Rudin poklical v svojo pisarno in zarjul: »Kreten! Pozabil si me spomniti, da moram Anjelici Huston poslati šopek!« Nekdanji pomočnik je dodal: »In medtem ko je počasi izginjal za svojimi drsnimi vrati, je bila zadnja stvar, ki sem jo videl, njegov dvignjeni sredinec.« Takšno vedenje ni omejeno samo na moške. Po pisanju New York Timesa je bila Linda Wachner, nekdanja direktorica podjetja Warnaco, na slabem glasu, saj je javno poniževala podrejene, ker niso dosegli zastavljenih ciljev, ali pa preprosto zato, ker ji niso ugajali. Chris Heyn, nekdanji vodja oddelka za srajce Hathaway v Warnacu, je za New York Times izjavil: »Če nisi izpolnil ciljev, te je zmerjala, da si se počutil manjšega od naprstnika. Živ obup!« Drugi bivši zaposlenci so poročali, da so bili napadi Linde Wachner bolj osebni kot profesionalni, neredko pa posejani z grobimi namigi na spol, raso ali narodnost. Slavni šefi pa niso edini, ki vztrajno ponižujejo svoje podrejene. Veliko e-pošte, ki sem jo dobil po objavi svojega članka v Harvard Business Review, so bile pripovedi o čisto navadnih šefih, ki so dan za dnem poniževali in žalili svoje podrejene. Neka bralka s Škotske mi je na primer pisala: »Ženska, ki jo poznam, je imela groznega šefa. Pisarna je bila zelo majhna in ni imela niti stranišča. Ko je zanosila, je morala pogosto na stranišče. Ne samo, da je za to morala v sosednjo trgovino, ampak se je njenemu šefu celo zdelo, da so nje22

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

ni obiski toaletnih prostorov prepogosti, zato jih je začel odštevati od njenega odmora za malico!« Nekdanja uslužbenka velikega javnega podjetja mi je povedala, da je pustila službo, ker se je njena šefinja kar naprej dotikala njene rame in las, čeprav jo je večkrat opozorila, da jo to moti. Oglejmo si odlomek iz knjige Brutal Bosses and Their Prey (Nasilni šefi in njihov plen), iz intervjuja Harveyja Hornsteina z eno od žrtev dolgotrajnega poniževanja: »Billy,« je rekel s praga, tako da so naju lahko videli in slišali vsi, ki so delali v osrednjem prostoru. »Billy, premalo daš od sebe, res premalo.« Ko je to rekel, je začel mečkati papirje, ki jih je imel v roki. Moje delo. Drugega za drugim je zmečkal vse liste, jih držal daleč stran od sebe, kot bi bili umazani, in jih zmetal v mojo pisarno, medtem ko so naju vsi opazovali. Potem je naglas rekel: »Smeti noter, smeti ven.« Spregovoril sem, vendar me je prekinil: »Dal si mi smeti; zdaj pa še počisti.« In sem počistil. Skozi vrata sem videl sodelavce, ki so gledali stran, ker jim je bilo nerodno. Niso hoteli videti tistega, kar je bilo pred njimi: šestintridesetletnega moškega v tridelni obleki, ki je klečal pred svojim šefom, da bi pobral pomečkane kose papirja. Če so te zgodbe resnične, si vsi ti šefi zaslužijo oznako potrjen prasec, ker so dosledno grobi z ljudmi, s katerimi delajo, zlasti s podrejenimi. To nas je pripeljalo do drugega testa: Ali domnevni prasec svoje strupene puščice pogosteje strelja v ljudi, ki so šibkejši od njega, ali v ljudi, ki so močnejši? Vedenje moje kolegice na slav23

NI PROSTORA ZA PRASCE

nostni podelitvi diplom na Stanfordu izpolnjuje ta pogoj, saj je bila ta oseba takrat starejša in vplivnejša od mene. Nisem edini, ki meni, da je način, kako oseba na višjem položaju ravna z osebo na nižjem položaju, dober test osebnosti. Podoben test je uporabljal sir Richard Branson, ustanovitelj imperija Virgin, med postopkom izbiranja kandidatov za resničnostni televizijski šov. The Rebel Billionaire (Uporniški milijarder) naj bi tekmoval z nadvse priljubljeno oddajo Donalda Trumpa The Apprentice (Vajenec). Med prvo oddajo je Branson, preoblečen v artritičnega starega voznika, pobral tekmovalce na letališču. Dva od njih je pozneje nagnal iz oddaje, ker sta se do njega vedla zelo grdo v veri, da je samo »nepomemben« voznik. Znova naj poudarim, da je velika razlika med posameznimi pripetljaji, ko se ljudje vedejo kot prasci, in ljudmi, ki so potrjeni prasci in ki se dosledno spravljajo na manj vplivne, redkeje – če sploh – pa na vplivnejše od sebe. Če je naslednje pričevanje v ameriškem kongresu resnično, potem merilom tega testa ustreza tudi John R. Bolton, sporni ameriški veleposlanik pri Združenih narodih. Predsednik George W. Bush je sprejel sporno odločitev, da imenuje Boltona, čeprav je bil tik pred tem, da ga kongres ne potrdi. Govorice o Boltonovem psihološkem zlorabljanju sodelavcev so prilile olja na ogenj medijske gonje, ki se je razdivjala okoli njegovega imenovanja. Melody Townsel je na primer pričala, da je izkusila Boltonovo zlobo, ko je leta 1994 pogodbeno delala za ameriško Agencijo za mednarodni razvoj v Moskvi. Poročala je, da je Bolton pokazal zobe, ko se je pritožila nad nesposobnostjo stranke, ki jo je zastopal kot odvetnik. Townselova je v pismu, ki ga je leta 2005 naslovila na senatno komisijo za zunanje zadeve, trdila, da jo je Bolton lovil po hodnikih 24

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

ruskega hotela, metal stvari vanjo, potiskal grozilna pisma pod vrata njene sobe in se na splošno vedel kot blaznež. »Medtem ko sem čakala na nova navodila, me je John Bolton preganjal na tako grozljive načine, da sem se naposled umaknila v svojo hotelsko sobo in tam tudi ostala. Gospod Bolton mi še takrat ni dal miru. Prihajal mi je razbijat po vratih in grozit.« Townselova je dodala: »Trosil je neprimerne opazke o moji teži, mojem oblačenju, skupaj s še dvema vodjema skupin pa je zabavljal čez moje spolno življenje.« V drugem pričanju pred komisijo je Carl Ford ml., nekdanji Boltonov podrejeni in njegov strankarski kolega, Boltona opisal kot nekoga, »ki te je izrabil in zavrgel kot umazane nogavice«. Če so ta poročila resnična, sem mnenja, da Bolton izpolnjuje merila za potrjenega prasca, ker so njegove zlorabe del doslednega vzorca, in ne samo izpad, ki bi se zgodil enkrat ali dvakrat, ker je imel slab dan. V tem mnenju nisem osamljen. Tednik Village Voice je objavil članek z naslovom »Išče se: popoln prasec za veleposlanika pri ZN«. Končal se je s stavkom: »John Bolton je za seboj pustil trumo odtujenih sodelavcev in absurdnih zamisli.«

Ne zamenjujte prascev s slabiči in vljudnimi kloni Natančna opredelitev izraza prasec je pomembna tudi zato, ker ta knjiga ni argument za zaposlovanje in spodbujanje slabičev brez hrbtenice. Moj edini cilj je opredeliti, kako prepoznati, prevzgojiti in se znebiti ljudi, ki ponižujejo druge, zlasti šibkejše od sebe, in jim škodijo. Če se hočete naučiti tihega govorjenja in prefinjenih odtenkov službene olike, vzemite v roko kako knjigo o bontonu. Trdno verjamem v koristi konfliktov, celo burnih prepirov. Najraz ličnejše raziskave, od študentskih skupin do najvišjih vodstvenih 25

NI PROSTORA ZA PRASCE

delavcev, razkrivajo, da so konstruktivni prepiri o zamislih – vendar ne zlobni osebni prepiri – gonilo uspeha, zlasti pri ljudeh, ki opravljajo nerutinsko delo. In kot sem dokazal v svoji knjigi Weird Ideas That Work (Nenavadne ideje, ki delujejo), organizacije, ki so preveč ozke in toge pri sprejemanju novih ljudi, dušijo ustvarjalnost in postanejo puščobni kraji, v katerih preživijo samo dolgočasni kloni. Prava mera trenja je koristna za vsako organizacijo. Vzemimo za primer Andyja Grova, slavnega soustanovitelja in direktorja računalniškega giganta Intel, ki je trmast človek z močno voljo. Grove slovi po tem, da se drži dejstev in da spodbuja vse po vrsti – od novih Intelovih inženirjev do študentov na Stanfordu, ki jim predava o poslovnih strategijah, in vodstvenih delavcev pri Intelu –, naj dokažejo, da se moti. Njegov cilj je od nekdaj iskanje resnice, ne pa omalovaževanje ljudi. Ne samo da preziram pokorne slabiče brez hrbtenice, obstajajo tudi trdni dokazi, da škodujejo organizacijam. Vrsta nadzorovanih preizkusov in študij na terenu kaže, da skupine, ki se znajo prerekati o zamislih v ozračju medsebojnega spoštovanja, razvijajo boljše ideje in dosegajo boljše rezultate. Zato Intel uči svoje delavce, kako se bojevati, vsi novozaposleni pa se morajo udeležiti tečaja »konstruktivne konfrontacije«. Te iste študije pa kažejo tudi, da ustvarjalnost, uspešnost in zadovoljstvo na delovnem mestu strmo upadejo, kadar se člani skupin zapletejo v osebne spore – ko se prerekajo iz kljubovalnosti in jeze. Z drugimi besedami, ko se posamezniki vedejo kot prasci, posledice občuti vsa skupina. Rad bi tudi založil dobro besedo za socialno nespretne ljudi, ki se zaradi svoje nedovzetnosti – za katero niso sami krivi – včasih nenamerno vedejo kot prasci. Seveda je zelo prijetno biti v družbi ljudi z visoko čustveno inteligenco, ki se znajo vživeti v kožo sogo26

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

vornika in se odzivati na njegove potrebe in čustva, in taki so tudi zelo primerni za vodstvene položaje. A kljub temu se številni zelo dragoceni delavci – bodisi zato, ker so odraščali v neurejenih družinah ali pa imajo bolezni, kot je aspergerjev sindrom, tourettov sindrom ali neverbalne učne težave – vedejo čudno, imajo nizko razvite socialne spretnosti in nehote prizadenejo čustva drugih. Pred leti sem napisal knjigo o oblikovanju ustvarjalnih organizacij z naslovom Weird Ideas That Work (Nenavadne ideje, ki učinkujejo). Ko sem delal raziskavo, me je presenetilo, kako veliko uspešnih voditeljev visokotehnoloških in kreativnih podjetij, kot so oglaševalske agencije, oblikovalska podjetja in hollywoodske produkcijske družbe, se je naučilo zavestno prezreti posebnosti v govoru in videzu kandidatov za službo ter celo njihove družbeno nesprejemljive opazke in so se namesto tega osredotočili na to, kaj ljudje dejansko znajo. Ta argument sem prvič slišal od Nolana Bushnella, ustanovitelja Atarija, enega prvih superuspešnih podjetij za računalniške igrice. Bushnell mi je povedal, da na področju trženja sicer išče ljudi, ki znajo govoriti, kot bi rožice sadili, kadar pa zaposluje tehnično osebje, hoče samo videti njihovo delo, »saj najboljši inženirji pridejo v telesih, ki ne znajo govoriti«. Pozneje sem celo izvedel, da študenti filmskih umetnosti, recimo na Univerzi Južne Kalifornije, verjamejo, da imajo njihovi potencialni delodajalci rajši tiste talentirane ljudi – predvsem scenariste –, ki se vedejo nekoliko čudaško, saj veljajo za bolj ustvarjalne. Zato nekateri študentje zavestno razvijajo nenavadne načine govora in se čudno oblačijo. Pravijo, da »razvijajo svojo čudaškost«.

NI PROSTORA ZA PRASCE

Dokazi potrjujejo izkušnje: v delovnih okoljih kar mrgoli prascev Nobene akademske študije ne poznam, ki bi imela tak naslov: »Razširjenost prascev v sodobnih organizacijah« ali »Komunikacija v slogu prascev na delovnem mestu: oblike in pojavnosti«. Večina razis kovalcev je preveč uglajenih, da bi to besedo uporabili v tisku. Vem pa, da so prav vsi moji prijatelji in znanci že kdaj izjavili, da delajo s tem ali onim prascem. In ko ljudje slišijo, da pišem o tej temi, mi ni treba prositi za pripovedi o kretenih – žrtve me poiščejo same in skrbijo, da mi zgodb nikoli ne zmanjka. To izobilje mučnih in zabavnih anekdot je morda odraz moje lastne preobčutljivosti. Sumim, da me osebno podcenjevanje veliko hitreje prizadene kot večino ljudi, zlasti če prihaja od oseb, ki so med službenimi srečanji grobe, zlobne ali vzvišene. Poleg tega sem poročen z odvetnico, to pa je poklic, ki se ga upravičeno drži sloves, da je v njem nadpovprečno veliko prascev. In ker se že dolgo zanimam za to temo, iščem informacije o zlobnih ljudeh in si jih bolj zapomnim kot recimo tiste o dobrodelnikih, slavnih športnikih ali izjemno bistrih ljudeh. Obstaja tudi kup akademskih raziskav, ki pridejo do enakega zaključka, ne da bi uporabile izraz »prasec«. Namesto tega govorijo o ustrahovanju, nasilju, čustveni zlorabi, zlorabah, povezanih z nadrejenim položajem, dlakocepski tiraniji in nevljudnosti na delovnem mestu. Te študije kažejo, da je veliko delovnih okolij okuženih z »medosebnimi prijemi«, zaradi katerih se ljudje počutijo ogrožene in ponižane; pogosteje jih uporabljajo tisti na vplivnejših položajih, usmerjajo pa jih v šibkejše od sebe.

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

Razmislite o naslednjih ugotovitvah: • Loraleigh Keashly in Karen Jagatic sta se v svoji študiji iz leta 2000 dokopali do ugotovitve, da je 27 odstotkov delavcev v reprezentativnem vzorcu 700 prebivalcev Michigana že doživelo zlorabo na delovnem mestu, eden od šestih pa poroča o nenehni psihološki zlorabi. • V študiji leta 2002 o nasilju in ustrahovanju na delovnem mestu na ameriškem ministrstvu za vojne veterane sta Keashlyjeva in Joel Neuman raziskovala izpostavljenost šestdesetim negativnim vedenjskim vzorcem na delovnem mestu; sodelovalo je skoraj 5000 zaposlenih. Šestintrideset odstotkov jih je poročalo o nenehni sovražnosti sodelavcev in vodij, kar je pomenilo, da so »doživeli vsaj eno obliko nasilnega vedenja na teden v obdobju enega leta«. Skoraj 20 odstotkov zaposlenih iz vzorca je poročalo, da jih precej ali zelo moti nesramno in nasilno vedenje, kamor so uvrstili kričanje, izbruhe jeze, odvzemanje besede, srepenje, izključevanje, nesramno opravljanje in (ob redkih priložnostih) porivanje, suvanje, grizenje, brcanje in druge spolne in nespolne napade. • Študije kažejo, da medicinske sestre doživljajo izjemno veliko poniževanja. V študiji iz leta 1997, v kateri je sodelovalo 130 ameriških medicinskih sester, objavljeni v Journal of Professional Nursing, jih kar 90 odstotkov poroča, da so bile v zadnjem letu žrtve verbalnega zlorabljanja zdravnikov. Povprečna medicinska sestra je poročala o šestih do dvanajstih izbruhih jeze, ignoriranja in vzvišenega, pokroviteljskega vedenja. Tudi študija iz leta 2003, v kateri je sodelovalo 461 medicinskih sester, objavljena v Orthopaedic Nursing, je ugotovila, da jih je v zadnjem mesecu 91 odstotkov doživelo verbalno zlorabo – opredeljeno kot grdo rav29

NI PROSTORA ZA PRASCE

nanje, zaradi katerega so se počutile napadene, razvrednotene ali ponižane. Z njimi so najpogosteje grdo ravnali zdravniki, pa tudi pacienti in njihove družine, druge medicinske sestre in vodje. Ko sem bil študent na Univerzi v Michiganu, sva z Danielom Denisonom teden dni opazovala in intervjuvala ekipo kirurških sester. Osupnilo naju je, kako odkrito grobi in nesramni so bili zdravniki do bolniškega osebja, ki so ga povečini sestavljale ženske. Naj za primer navedem zdravnika, ki sva ga poimenovala »doktor gosak«, potem ko sva videla, da je lovil sestro po hodniku in jo poskušal uščipniti v zadnjico. Sestre, ki sva jih intervjuvala, so se pritoževale, da prijava ne bi imela smisla, ker bi jih označili za težavne in jim povedali, da se zdravnik samo šali. Preostalo jim je samo, da so se ga izogibale, kakor so vedele in znale. Christine Pearson in njeni sodelavci so izvedli obsežno raziskavo o nevljudnosti v delovnem okolju, milejši obliki nesramnega vedenja od čustvene zlorabe ali ustrahovanja. Njihova raziskava med 800 zaposlenimi je pokazala, da jih je deset odstotkov vsakodnevno priča nevljudnosti v službi, 20 odstotkov pa jih je trdilo, da so neposredne žrtve nevljudnosti vsaj enkrat na teden. Pearsonova in njeni sodelavci so izvedli še eno študijo o nevljudnosti v delovnem okolju med 126 kanadskimi uradniki. Ta je pokazala, da jih približno 25 odstotkov vsakodnevno doživi tako ali drugačno obliko nevljudnosti, 50 odstotkov pa jih je poročalo, da so vsaj enkrat na teden žrtev nevljudnosti. Raziskovalci v Evropi imajo raje izraz trpinčenje kot pa psihološka zloraba. Charlotte Rayner je s sodelavci pregledala študije trpinčenja v britanskih delovnih okoljih in ocenila, da se 30 odstotkov bri30

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

tanskih zaposlenih vsaj enkrat na teden sooči s trpinčenjem. Britanska študija, v kateri je sodelovalo več kot 5000 delavcev iz javnega in zasebnega sektorja, je ugotovila, da jih je v zadnjih šestih mesecih deset odstotkov doživelo trpinčenje in da jih je bilo v zadnjih petih letih 25 odstotkov žrtev, skoraj 50 odstotkov pa priča trpinčenju. Študije v Veliki Britaniji ugotavljajo, da največ trpinčenja doživljajo delavci v zaporih, šolah in poštnem sistemu, razkrile pa so tudi visoke stopnje zlorab v vzorcu 594 specializantov: 37 odstotkov jih je poročalo, da so bili v zadnjem letu žrtev trpinčenja, 84 odstotkov pa, da so bili priča trpinčenju, usmerjenemu v njihove sodelavce specializante. Množica drugih študij kaže, da sta psihološka zloraba in trpinčenje pogosta tudi v drugih državah, v Avstriji, Avstraliji, Kanadi, Nemčiji, na Finskem, v Franciji, na Irskem in v Južni Afriki. Raziskava reprezentativnega vzorca avstralskih zaposlenih je na primer pokazala, da jih je 35 odstotkov doživelo verbalno zlorabo vsaj enega sodelavca, 31 odstotkov pa jih je poročalo, da so doživeli verbalno zlorabo vsaj enega nadrejenega. Študija o »nesramnem nagajanju« na reprezentativnem vzorcu skoraj 5000 danskih zaposlenih je pokazala, da jih je več kot 60 odstotkov nenehno izpostavljenih tej vrsti trpinčenja na delovnem mestu. V tretji evropski raziskavi o delovnih razmerah, ki je temeljila na 21.500 intervjujih z zaposlenimi iz držav Evropske unije, je devet odstotkov vprašanih poročalo, da so izpostavljeni ponavljajočemu se ustrahovanju in trpinčenju. Velik del nesramnega vedenja se dogaja v odnosih nadrejenih do podrejenih (ocene nihajo od 50 do 80 odstotkov), nekoliko manj v odnosih med sodelavci na približno enakem položaju (ocene nihajo od 20 do 50 odstotkov), nesramnost »navzgor« – ko se podrejeni spravijo na nadrejene – pa se dogaja v manj kot enem odstotku pri31

NI PROSTORA ZA PRASCE

merov. Ugotovitve o deležu moških in žensk v tej vrsti nesramnega vedenja so mešane, čeprav je jasno, da je med žrtvami približno enako število moških in žensk. Še bolj jasno pa je, da se levji delež trpinčenja dogaja med pripadniki oziroma pripadnicami istega spola; veliko verjetneje je namreč, da se bodo moški spravili na moške, ženske pa na ženske. Spletna študija Inštituta za raziskave trpinčenja in poškodb na delovnem mestu je na primer ugotovila, da je 63 odstotkov žensk žrtev drugih žensk, 62 odstotkov moških pa žrtev drugih moških. Na vprašanje, kdo se pogosteje nesramno vede in nadleguje, moški ali ženske, ni enoznačnega odgovora; nekatere od najboljših ameriških študij (vključno z reprezentativno študijo zaposlenih v Michiganu avtoric Keashlyjeve in Jagaticeve) niso pokazale občutne razlike med spoloma, medtem ko evropske študije kažejo, da moški pogosteje trpinčijo kot ženske. Evropske študije kažejo tudi, da žrtev ponavadi nadleguje več ljudi, tako ženske kot moški. Skratka, stereotip prasca je sicer res moški, toda v vseh državah, kjer so izvajali raziskave, je tudi ogromno žensk, ki ponižujejo, omalovažujejo in jemljejo energijo svojim sodelavcem in podrejenim. Seznam akademskih spisov o nagajanju, psihološki zlorabi, nadlegovanju, tiraniziranju in nevljudnosti v delovnem okolju nima konca – objavljenih je bilo na stotine člankov in zbornikov. Ocene, kdo dela kaj komu, so odvisne od sestave vzorca, zajetega v raziskavo, in od tega, kako je posamezna vrsta zlorabe na delovnem mestu opredeljena in merjena. Toda dokazi so trdni kot kamen kost: prascev kar mrgoli.

Kaj prasci v delovnem okolju počnejo in kako to, da jih je toliko

Najboljše merilo človekovega značaja Diego Rodriguez dela v IDEO, majhnem inovacijskem podjetju, v katerem sem delal in ga preučeval več kot desetletje. V tej knjigi boste o podjetju IDEO še brali, zato ker je tako prijazno delovno okolje. Diego poziva organizacije, naj razvijejo detektor prascev, ki je neprebojen in odporen proti pretresom. To poglavje predlaga odkrivanje prascev v dveh korakih: najprej identificirati ljudi, ki redno povzročajo, da se drugi počutijo ponižane in razvrednotene; nato pa raziskati, ali so žrtve ponavadi šibkejše in manj vplivne od svojih mučiteljev. Ti dve vprašanji povzemata temeljni nauk, ki se vleče skozi vso knjigo: razlika med tem, kako človek ravna s šibkejšim in kako z močnejšim od sebe, je najboljši preskusni kamen človekovega značaja, kar jih poznam. Opisal sem že, kako se je Richard Branson na podlagi testa odločil, katerega od kandidatov za milijarderja naj odpusti in katerega naj obdrži v oddaji. Nekaj podobnega, čeprav v manjšem merilu, sem doživel na Stanfordu. Pred več leti sem srečal popoln primerek fakultetnega profesorja, ki je izpolnjeval zgoraj omenjeni merili za pridobitev oznake prasec. Ko ga je neki dodiplomski študent prosil za pomoč, mu sprva ni hotel prisluhniti in je študentu, ki se je zapletel v klobčič birokratskih postopkov, odrekel pomoč. Toda ko je vzvišeni profesor izvedel, da so študentovi starši vplivni vodstveni delavci in da so velikodušno darovali v sklad fakultete, se je v trenutku spremenil v nadvse prijazno in ustrežljivo bitje. Nekdo, ki je vedno prijazen in vljuden do neznanih ljudi oziroma ljudi na nižjem položaju, je po mojem poštenjak – človek in pol, kakor temu tudi pravimo – in je popolno nasprotje potrjenega prasca. Drobne vljudnosti nam ne dajejo samo dobrega občutka o 33

NI PROSTORA ZA PRASCE

sebi, ampak prinašajo tudi druge koristi. Prijazna lekcija, ki mi jo je dal Charles Galunic, moj nekdanji študent, dobitnik kanadske štipendije Rhodes, je značilen primer. Charlie je zdaj profesor menedžmenta na poslovni šoli INSEAD v Franciji in je eden najbolj pozornih ljudi, kar sem jih srečal. Povedal mi je posrečeno anekdoto o tem, kaj se mu je zgodilo na hladni in natrpani železniški postaji v Kingstonu v Ontariu, ko je potoval v Toronto na intervju za štipendijo Rhodes. Sedel je in čakal na vlak, ko je opazil starejši par, ki je stal in čakal. Charlie ne bi bil Charlie, če jima ne bi nemudoma ponudil svojih dveh sedežev. Naslednji dan je Charlie zakonca srečal v Torontu, na sprejemu finalistov za štipendijo, in izkazalo se je, da je mož član izbirne komisije. Charlie ni prepričan, ali mu je drobna prijaznost pomagala dobiti prestižno štipendijo – jaz pa rad verjamem, da je bilo tako. To knjigo sem napisal, da bi ljudem pomagal graditi organizacije, ki bi brez pomisleka zaposlovale in slavile poštenjake, kot je Charlie, in kjer se svinjarije (in svinje) ne pometajo pod preprogo, ampak so nemoralneži razkrinkani, kreteni pa prevzgojeni ali izgnani.

Robert I. Sutton

Dr. Robert I. Sutton je profesor menedžmenta na univerzi Stanford. Ukvarja se

Ni prostora za prasce

trpljenja, ki ga povzročajo svojim sodelavcem, temveč tudi zaradi poslovne škode, ki jo s

Kako ustvariti civilizirano delovno okolje in preživeti v takem, ki to ni

Robert I. Sutton

Foto: Claudia Goetzelmann

z inovacijami ter povezavami med znanjem in organiziranjem, zadnje čase pa se posveča

Ni prostora za prasce

19,95 €

NI PROSTORA ZA PRASCE oprema.indd 1

12/17/10 7:52:33 AM