Odresitev

Kraljica zgodovinskih romanc. Še bolj iskriva od Amande Quick!

Čudovita pripoved o mladenki, ki se odločno bori za svojo svobodo in nepričakovano odkrije resnično ljubezen.

Ko šestnajstletna Johanna izve, da je izgubila moža, si želi le to, da bi njena novo odkrita svoboda traja­ la. Toda kralj John zahteva vnovično poroko, izbere ji celo ženina. Johanni ne preostane nič drugega, kot da kljub zadržkom sprejme predlog svojega brata, da se poroči s Škotom Gabrielom McBainom, poglavarjem MacBainovega in Maclaurinovega klana. Ko s tresočim korakom stopa svojemu snubcu naproti, se ji pogled na velikanskega bojevnika ne zdi prav nič pomirjujoč. Odločena je, da ne bo pokazala strahu, k sreči pa kmalu odkrije, da se za robatim vedenjem čednega hrusta skrivajo sočut­ je, prijaznost in – kot se izkaže na poročno noč – strast. Kljub velikim razlikam med njima in kljub temu da znata trmasto vztrajati vsak pri svo­ jem, je bližnjim kmalu jasno, da med nežnim, a odločnim dekletom in njihovim poglavarjem brsti ljubezen, toda ali se bosta uspešno soočila tudi z največjo preizkušnjo?

Julie Garwood je priljubljena ameriška avtorica, ki jo tudi slovenski bral­ ke in bralci naravnost obožujejo. Doslej je bilo prodanih že več kot 30 milijonov njenih knjig. Cenijo jo tudi kritiki, ki so zapisali: »Julie Garwood je mojstrica žanra na najvišji ravni. Njeni romani so kot stari prijatelji, ki jih vedno radi obiščemo.« Poleg Odrešitve so v slovenščini izšli še roma­ ni Skrivnost, Dar, Nagrada, Nevesta, Razkošje časti, Odkupnina, Poroka in Divja princesa.

32,96 €

ODREŠITEV

ODREŠITEV

ODREŠITEV

03_ODRESITEV_prelom.indd 1

11.5.4 10:26

Naslov izvirnika: Saving Grace © 1993 by Julie Garwood © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010. Vse pravice pridržane.

Prevedla Kaja Bucik

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111(73)-311.2 GARWOOD, Julie Odrešitev / Julie Garwood ; [prevedla Kaja Bucik]. - 1. izd. Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. - (Zbirka Oddih) Prevod dela: Saving Grace ISBN 978-961-01-1559-5 254456320 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

03_ODRESITEV_prelom.indd 2

11.5.4 10:26

ODREŠITEV

03_ODRESITEV_prelom.indd 3

11.5.4 10:26

03_ODRESITEV_prelom.indd 4

11.5.4 10:26

V ljubeč spomin Mary Feliciti Kennedy Murphy, moji odrešitvi

03_ODRESITEV_prelom.indd 5

11.5.4 10:26

03_ODRESITEV_prelom.indd 6

11.5.4 10:27

Prolog

Samostan Barnslay, Anglija, leta 1200

»S

veti škof Hallwick, bi nam hoteli razložiti hierarhijo v nebesih in na zemlji? Kdo je najbolj cenjen v božjih očeh?« je vprašal učenec. »Ali niso apostoli prvi v vrsti za božjo milost?« je povprašal drugi učenec. »Ne,« je odvrnil modri škof. »Nadangel Gabrijel, zavetnik žensk in otrok, zaščitnik nedolžnih, je prvi pred vsemi drugimi.« »In kdo je naslednji?« je vprašal prvi učenec. »Vsi ostali angeli, seveda,« je odgovoril škof. »Za njimi stojijo apostoli, Peter je prvi med dvanajstimi, sledijo jim preroki, čudodelniki in učitelji božje besede na zem­ lji. Zadnji v nebesih so vsi drugi svetniki.« »Kdo pa je najpomembnejši tu na zemlji, škof Hall­ wick? Kdo je najbolj blagoslovljen tukaj?« »Mož,« je bil škofov takojšnji odgovor. »In najvišji ter najpomembnejši med vsemi možmi je naš sveti papež.« Učenca sta pokimala v pritrditev tej zapovedi. Thomas, starejši od obeh mladeničev, se je nagnil naprej s svojega sedeža na kamnitem zidu pred cerkvijo. Zaradi 7

03_ODRESITEV_prelom.indd 7

11.5.4 10:27

zbranega premišljevanja je imel nagubano čelo. »Nasled­ nji v vrsti za božjo milost stojijo kardinali in zatem ostali posvečeni božji možje,« je pripomnil. »Tako je,« se je strinjal škof, zadovoljen z ugibanjem svojega učenca. »Ampak kdo je naslednji?« je vprašal drugi učenec. »Kdo drug kot vladarji kraljestev tu na zemlji,« je raz­ ložil škof. Sedel je na sredo lesene klopi, razprostrl svoje fino izvezeno črno ogrinjalo in dodal: »Tiste vladarje, ki večajo cerkveno premoženje, ima Bog seveda raje kot tiste, ki grabijo zaklade le za svoj užitek.« Še trije mladi možje so se jim približali, da bi poslušali predavanje svetega očeta. Posedli so v polkrog pri škofovih nogah. »So potem naslednji poročeni in za njimi neporočeni možje?« je vprašal Thomas. »Da,« je odvrnil škof. »Oni imajo enak položaj kot trgovci in sodniki, so pa ravno nad tlačani, ki so priklenjeni na zemljo svojih gospodov.« »Kdo je naslednji, gospod?« je vprašal drugi učenec. »Živali, od katerih je prvi najzvestejši pes,« je odgovoril škof, »zadnji pa so slaboumni voli. Tako, zdi se mi, da sem vam podal celotno hierarhijo božje milosti, ki jo boste ponovili svojim učencem, ko se boste zaobljubili in postali posvečeni božji možje.« Thomas je odkimal. »Pozabili ste ženske, škof Hall­ wick. Kje stojijo one v božji ljubezni?« Škof si je podrgnil čelo, medtem ko je premleval vprašanje. »Nisem pozabil omeniti žensk,« je nazadnje rekel. »One so zadnje v božji ljubezni.«

8

03_ODRESITEV_prelom.indd 8

11.5.4 10:27

»Za slaboumnimi voli?« se je začudil drugi učenec. »Da, za voli.« Trije mladi možje, ki so sedeli na tleh, so takoj s kimanjem izrazili odobravanje. »Škof?« se je spet oglasil Thomas. »Kaj je, sin moj?« »Je to božja hierarhija ali cerkvena?« Škof je bil nad vprašanjem ogorčen. Smrdelo je po krivoverstvu. »Saj sta vendar enaki, mar ne?« Mnogo ljudi, ki so živeli v davnih časih, je res verjelo, da cerkev vedno pravilno razlaga božje nazore.

Nekatere ženske so mislile drugače. To je zgodba o eni od njih.

9

03_ODRESITEV_prelom.indd 9

11.5.4 10:27

03_ODRESITEV_prelom.indd 10

11.5.4 10:50

1. poglavje

Anglija, leta 1206

N

ovica jo bo uničila.

Kelmet, njen zvesti oskrbnik in vodja posestva, odkar je baron Raulf Williamson v naglici zapustil Anglijo zaradi kraljevih osebnih poslov, je dobil nalogo, da gospodarici pove grozno novico. Ni hotel odložiti te strašljive naloge, kajti zdelo se mu je, da bo lady Johanna želela zaslišati sla, preden bi se ta dva vrnila v London – če se bo gospodarica seveda lahko pogovarjala s komerkoli, potem ko bo izvedela novico o svojem ljubem možu.

Da, kar najhitreje bo moral povedati svoji nežni gospe. Kelmet je dovolj dobro razumel svojo dolžnost. Čeprav se mu je zdelo, da bi jo bilo treba čim prej opraviti, je noge težko vlekel za sabo, kot bi se pogrezal v globoko blato, ko je stopal proti novozgrajeni kapeli, kjer je bila lady Johanna pri popoldanski molitvi.

Oče Peter MacKechnie, duhovnik, ki je prišel na obisk z Maclaurinove posesti v Škotskem višavju, je počasi stopal po strmem pobočju od spodnjega obzidja, ko ga je opazil Kelmet. Oskrbnik je olajšano zavzdihnil, pre11

03_ODRESITEV_prelom.indd 11

11.5.4 10:50

den je mrkogledemu duhovniku zaklical, naj se mu pridruži. »Nekaj bi vas prosil, MacKechnie,« je zatulil Kelmet, da bi ga duhovnik slišal čez zavijanje vetra.

Duhovnik je prikimal in se namrščil. Oskrbniku še vedno ni odpustil žaljivega vedenja izpred dveh dni. »Se mar želite spovedati?« je zavpil nazaj s kančkom poroga, ki ga je bilo slišati v njegovem močnem naglasu. »Ne, oče.« MacKechnie je zmajal z glavo. »Črno dušo imate, Kelmet.« Oskrbnik ni odgovoril na zbadljivko, temveč je potrpežljivo čakal, da se mu je temnolasi Škot pridružil. Videl je duhovnikov hudomušni pogled in je tako vedel, da se le šali. »Nekaj je še pomembnejše od moje spovedi,« je začel Kelmet. »Ravnokar sem prejel novico, da ...« Duhovnik mu ni pustil končati razlage. »Danes je veliki petek,« ga je prekinil. »Nič ne more biti pomembnejše od tega. Od mene že ne boste dobili obhajila na velikonočno jutro, če se mi danes ne boste spovedali in rotili Boga, naj vam odpusti. Lahko bi začeli z neokus­ nim grehom nevljudnosti, Kelmet. Ja, to bi bil pravšnji začetek.« Kelmet je potrpežljivo odvrnil. »Opravičil sem se vam, oče, a vidim, da mi še vedno niste odpustili.« »Prav res vam nisem.« Oskrbnik se je namrščil. »Kot sem vam razložil včeraj in že dan pred tem, vam nisem dovolil vstopiti v utr­ dbo, ker mi je baron Raulf posebej ukazal, naj nikogar

12

03_ODRESITEV_prelom.indd 12

11.5.4 10:27

ne sprejmem, dokler bo zdoma. Naročil mi je celo, naj tudi Nicholasu, bratu lady Johanne, preprečim vstop, če bi morda prišel na obisk. Oče, poskusite no razumeti. Že tretji oskrbnik v tem letu sem in želim si le obdržati svoje mesto dlje kot prejšnja dva.« MacKechnie je prhnil. Ni bil še pri volji, da bi oskrbnika nehal zbadati. »Če se ne bi vmešala lady Johanna, bi jaz še vedno taboril pred obzidjem, kajne?« Kelmet je prikimal. »Ja, res bi,« je priznal. »Razen če bi opustili svoj namen in se vrnili domov.« »Nikamor ne bom šel, dokler ne bom govoril z baronom Raulfom in mu pojasnil, kakšno razdejanje povzroča njegov vazal na Maclaurinovi zemlji. Pravi pomor nedolžnih, Kelmet, to se dogaja, ampak molim, da vaš baron ne ve, kako zloben in častihlepen človek je Marshall. Slišal sem, da je baron Raulf pošten mož. Upam, da je pohvala resnična, ker mora pri priči popraviti to grozodejstvo. Že zdaj se nekateri od Maclaurinovih vojakov obračajo k pankrtu MacBainu za pomoč. Čim mu bodo obljubili zvestobo in ga imenovali za poglavarja, bo izbruhnil pravi pekel. MacBain se bo podal v vojno z Marshallom in z vsakim drugim Angležem, ki bo prežal na Maclaurinovo zemljo. Temu višavskemu bojevniku bes in maščevanje nista tuja in svojo dušo stavim, da se bo celo sam baron Raulf znašel v nevarnosti, ko bo MacBain na lastne oči videl, kako so Maclaurinovo zem­ ljo razdejali brezbožniki, ki jih je vaš baron imenoval za vodje.« Kelmeta je zgodba zanimala, čeprav ni bil osebno vpleten v škotske težave. Ker mu je duhovnik tako neho-

13

03_ODRESITEV_prelom.indd 13

11.5.4 10:27

te pomagal odložiti strašljivo nalogo, ga je zadeva zanimala še bolj. Nekaj minut več ne bo nikomur škodilo, si je mislil. »Ali namigujete na to, da bo ta MacBain prišel v Anglijo?« »Ne namigujem,« mu je odgovoril duhovnik. »Povem vam, to je dejstvo. Vašemu baronu se ne bo niti sanjalo, da je MacBain tu, dokler ne bo na vratu začutil njegovega meča. Takrat bo seveda že prepozno.« Oskrbnik je zmajal z glavo. »Baronovi vojaki bi ga ubili, preden bi sploh dosegel dvižni most.« »Ne bi dobili priložnosti za to,« je oznanil MacKechnie s popolnoma prepričanim glasom. »O njem govorite, kot bi bil nepremagljiv.« »Zdi se mi, da bi lahko bil. Res nisem še nikdar srečal njemu podobnega. Ne bom vas strašil z zgodbami, ki sem jih slišal o MacBainu. Naj zadostuje, če rečem, da si ne želite, da se njegov srd zlije na tole trdnjavo.« »Nič od tega ni več pomembno, oče,« je z utrujenim glasom zašepetal Kelmet. »O, pa je,« se je razburil duhovnik. »Čakal bom na vašega barona, kolikor dolgo bo treba. Stanje je preveč resno, da bi bil neučakan.« Oče MacKechnie je za trenutek utihnil, da bi se obvladal. Vedel je, da nima oskrbnik nič opraviti s težavo Maclaurinov, vendar mu je skrbno nadzorovana jeza ušla izpod nadzora, čim je začel razlagati, in ni več mogel prikriti besa v glasu. Prisilil se je, da je govoril s precej mirnejšim tonom, ko je zamenjal temo pogovora. »Res ste grešnik, Kelmet, z dušo, ki bi se bolje poda-

14

03_ODRESITEV_prelom.indd 14

11.5.4 10:27

la staremu psu, ampak ste vseeno pošten mož, ki poskuša opravljati svojo dolžnost. Bog se bo spomnil tega, ko boste stali pred njim na sodni dan. Če se ne želite spovedati, za kakšno uslugo me torej prosite?« »Potrebujem vašo pomoč z lady Johanno, oče. Pravkar smo dobili novice od kralja Johna.« »Ja?« ga je MacKechnie spodbudil, ko oskrbnik ni takoj nadaljeval. »Baron Raulf je mrtev.« »Ljubi Bog v nebesih, saj ne mislite resno.« »Res je, oče.« MacKechnie je sunkovito vdihnil, potem se je naglo pokrižal. Sklonil je glavo, sklenil roke in zašepetal molitev za baronovo dušo.

Rob črnega talarja mu je v vetru udarjal ob noge, vendar je bil preveč osredotočen na molitev, da bi se zmenil za to. Kelmet je uprl pogled v nebo. Oblaki so bili črni in mogočni, po nebu jih je podil vztrajen, tuleč veter.

Zvok nevihte, ki se je bližala, je bil srhljiv, zlovešč ... primeren.

Duhovnik je končal molitev, se znova pokrižal in se obrnil nazaj k oskrbniku. »Zakaj mi niste takoj povedali? Zakaj ste mi dovolili, da sem kar govoril? Morali bi me prekiniti. Bog pomagaj, kaj se bo zdaj zgodilo z Mac­ laurini?« Kelmet je zmajal z glavo. »Nobenega odgovora nimam za vas, oče, kar zadeva baronovo posestvo v Višavju.« »Takoj na začetku bi mi morali povedati,« je ponovil duhovnik, še vedno pretresen zaradi grozne novice.

15

03_ODRESITEV_prelom.indd 15

11.5.4 10:27

»Nekaj minut ničesar ne spremeni,« je odvrnil Kelmet. »In morda sem zavlačeval z opravljanjem dolžnosti, ko sem vas spodbujal pri pogovoru. Moja dolžnost je, da obvestim lady Johanno, razumete, in res bi cenil vašo pomoč. Tako mlada je in zahrbtnost ji je povsem tuja. Srce ji bo počilo.« MacKechnie je prikimal. »Vašo gospodarico poznam le dva kratka dneva, vendar sem že videl, da je nežna po naravi in ima čisto srce. Nisem pa prepričan, da vam bom lahko v pomoč. Zdi se mi, da se me vaša gospodarica močno boji.« »Večine duhovnikov se boji, oče. Dober razlog ima.« »Kakšen razlog?« »Njen spovednik je škof Hallwick.« Oče MacKechnie se je namrščil. »Nič več vam ni treba reči,« je zamrmral z gnusom v glasu. »Hallwickov izprijeni sloves je dobro znan, tudi v Višavju. Nič čudnega, da se deklič boji. Pravi čudež je, da mi je prišla na pomoč in vztrajala, da me spustite v trdnjavo, Kelmet. Šele zdaj razumem, da je za to potrebovala pogum. Ubogi deklič,« je dodal z vzdihom. »Ne zasluži si bolečine ob izgubi ljubega moža, ko je še tako rosno mlada. Kako dolgo je bila poročena z baronom?« »Več kot tri leta je bila njegova žena. Lady Johanna je bila komaj kaj več kot otrok, ko so jo omožili. Oče, pridite prosim z mano v kapelo.« »Seveda.« Moža sta stopala drug ob drugem. Kelmetu se je glas zatikal, ko je spet spregovoril. »Vem, da ne bom našel pravih besed. Nisem prepričan ... kako naj ...«

16

03_ODRESITEV_prelom.indd 16

11.5.4 10:27

»Čim bolj naravnost ji povejte,« mu je svetoval duhovnik. »To bo cenila. Ne dajajte ji namigov, da bi morala ugibati. Morda bi bilo pametno, da pokličeva kakšno žensko, ki bi pomagala potolažiti vašo gospodarico.

Lady Johanna bo gotovo potrebovala sočutje ženske poleg najinega.« »Ne vem, komu bi lahko rekla,« je priznal Kelmet. »Le dan preden je baron Raulf odšel, je znova zamenjal vso služinčad. Gospa komaj pozna imena služabnikov.

Toliko jih je že bilo. Gospodarica se te dni drži bolj zase,« je dodal. »Zelo prijazna je, oče, ampak zadržana do služabnikov, zato se je navadila, da se posvetuje le sama s sabo. Res nima nobene zaupnice, ki bi jo lahko zdaj poklicala.« »Kako dolgo je baron Raulf že odsoten?« »Zdaj že skoraj šest mesecev.« »Pa vendar se v tem času lady Johanna ni navadila, da bi komu zaupala?« »Ne, oče. Nikomur se ne zaupa, niti svojemu oskrbniku,« je odvrnil Kelmet in s tem mislil sebe. »Baron je dejal, da bo odsoten le teden ali dva, in tako živimo v vsakodnevnem pričakovanju njegove vrnitve.« »Kako je umrl?« »Izgubil je ravnotežje in padel s pečine.« Oskrbnik je zmajal z glavo. »Prepričan sem, da obstaja še drugi del razlage, ki pa ga meni niso zaupali, saj baron Raulf ni bil neroden človek. Morda bo kralj več povedal lady Johanni.« »Skrajno nenavadna nesreča torej,« je odločil duhovnik. »Zgodi se božja volja,« je dodal čez trenutek.

17

03_ODRESITEV_prelom.indd 17

11.5.4 10:27

»Mogoče je bilo to hudičevo delo,« je zamrmral Kelmet.

MacKechnie na to možnost ni ničesar pripomnil. »Lady Johanna se bo gotovo znova poročila,« je oznanil med kimanjem. »Podedovala bo precejšen delež, kajne?« »Dobila bo tretjino moževih posestev. Slišal sem, da so zelo razsežna,« je razložil Kelmet. »Je morda ena od teh posesti Maclaurinova zemlja, ki jo je vaš kralj John ukradel škotskemu kralju in jo dal baronu Raulfu?« »Morda,« je odvrnil Kelmet.

MacKechnie si je dobro zapomnil ta podatek. »Vaša gospa ima tako zlate lase in čedne modre oči, da si jo bo gotovo vsak samski baron v Angliji želel za ženo. Res je zelo lepa, in čeprav je verjetno grešno, da to priznam, vam povem, da me je pogled nanjo precej prevzel. Njena podoba bi zlahka uročila moškega, tudi brez posestev, ki jih bo lahko ponudila.« Prišla sta do ozkih stopnic, ki so vodile k vratom kapele, ko je duhovnik povedal svoje pripombe. »Res je lepa,« se je strinjal oskrbnik. »Videl sem odrasle može, ki so odkrito zijali vanjo. Baroni jo bodo gotovo hoteli,« je dodal, »ampak ne za ženo.« »Kakšna neumnost je pa to?« »Neplodna je.« Duhovnikove oči so se široko odprle. »Ljubi Bog,« je zašepetal. Sklonil je glavo, se pokrižal in zmolil molitev za breme ljube gospe.

Lady Johanna je bila prav tako pri molitvi. Stala je za oltarjem in molila za nasvet. Odločena je bila narediti

18

03_ODRESITEV_prelom.indd 18

11.5.4 10:27

pravo stvar. V rokah je držala pergamentni zvitek, in ko je izrekla svojo prošnjo Bogu, je zavila zvitek v lanene krpe, ki jih je prej razprostrla po marmornati površini. Še enkrat je pomislila, da bi uničila obremenilni dokaz zoper kralja. Nato je odkimala. Nekega dne bo zvitek morda kdo našel, in če bo le en človek izvedel resnico o zlobnem kralju, ki je nekdaj vladal Angliji, bo morda zadoščeno vsaj delčku pravice.

Johanna je zvitek položila med dva marmornata zidaka pod oltarjem. Prepričala se je, da je varen pred pogledi in poškodbami. Nato je zmolila še eno kratko molitev, prikleknila in stopila med klopmi proti izhodu iz kapele. Odprla je vrata, da bi odšla.

Pogovor med očetom MacKechniejem in Kelmetom se je v trenutku končal.

Pogled na lady Johanno je duhovnika tudi tokrat prevzel, vendar je to priznal brez kančka krivde. Ni se mu zdelo, da je kriv greha poželenja, ker je opazil lesk njenih las ali ker je strmel v njen ljubki obraz trenutek dlje, kot je bilo treba. Johanno je videl le kot eno od božjih bitij, kot resnično sijajen primer božje zmožnosti ustvarjanja popolnosti.

Bila je prava Sasinja z visokimi ličnicami, s svetlimi lasmi in svetlo poltjo. Nekoliko nižja je bila od njiju, saj je bila za žensko le povprečno visoka, vendar se je zaradi kraljevske drže duhovniku zdela višja.

Da, duhovniku je njena podoba ugajala, prepričan pa je bil, da ugaja tudi Bogu, saj je imela res prijazno in než­ no srce.

MacKechnie je bil sočuten mož. Težko mu je bilo za-

19

03_ODRESITEV_prelom.indd 19

11.5.4 10:27

voljo težkega udarca, ki ga je usoda že zadala ljubi gospe. Ženska, ki ne more imeti otrok, v tem kraljestvu ni imela nobenega namena. Izgubila je edini pravi razlog za obstoj. Breme, ki ga je prenašala, zavest o lastni manjvrednosti, je bilo nedvomno krivo za to, da še ni videl njenega nasmeška.

In zdaj ji bosta zadala še en krut udarec. »Bi lahko govorila z vami, gospa?« je začel Kelmet.

Ton oskrbnikovega glasu jo je očitno opozoril, da je nekaj narobe. V oči se ji je prikradel previden pogled in dlani je ob bokih stisnila v pesti. Prikimala je, se počasi zasukala in stopila nazaj v notranjost.

Moža sta ji sledila. Lady Johanna se je obrnila proti njima, ko je dosegla sredino prehoda med vrstami lesenih klopi. Oltar je bil točno za njenim hrbtom. Štiri sveče so dajale edino svetlobo v kapeli. Plamenčki so trepetali v okroglih steklenih bučkah, ki so stale za dlan narazen na dolgem marmornatem oltarju.

Lady Johanna je vzravnala ramena, sklenila roke in strmo pogledala oskrbnika. Zdelo se je, kot da se priprav­ lja na slabe novice. Njen glas je bil mehek šepet, brez vsakršnih čustev. »Se je moj mož vrnil?« »Ne, gospa,« je odgovoril Kelmet. S pogledom je ošinil duhovnika, ki mu je spodbudno pokimal, in potem bleknil: »Dva sla sta pravkar prispela iz Londona. Prinesla sta grozljive novice. Vaš mož je mrtev.« Sledila je cela minuta tišine. Kelmet je začel živčno stiskati dlani, medtem ko je čakal, da se novica usede.

Gospodarica ni kazala nobenega zunanjega odziva, zato je posumil, da še ne razume, kar ji je pravkar povedal.

20

03_ODRESITEV_prelom.indd 20

11.5.4 10:27

»Res je, gospa. Baron Raulf je mrtev,« je ponovil v hripavem šepetu. Še vedno ni opazil nobenega odziva. Duhovnik in oskrbnik sta se zaskrbljeno spogledala, nato sta spet pogledala lady Johanno.

Nenadoma so se ji v očeh nabrale solze. Oče Mac­ Kechnie je skoraj zavzdihnil od olajšanja. Doumela je novico.

Nato je čakal, da jo bo zanikala, saj je v dolgih letih tolaženja žalujočih največkrat doživel, da so se ljudje zatekli k zanikanju, da bi še za nekaj časa pretentali resnico.

Bilo je hitro in silovito. »Ne!« je zakričala. Tako silovito je odkimavala, da ji je kita poletela čez ramo. »Ne bom poslušala takih laži. Ne bom!« »Kelmet vam je povedal resnico,« je vztrajal oče MacKechnie s tihim, pomirjajočim glasom.

Znova je odkimala. »To mora biti prevara. Ne more biti mrtev. Kelmet, izvedeti morate resnico. Kdo vam je povedal tako strašno laž?« Duhovnik je hitro stopil korak naprej, da bi pretreseno žensko objel. Ob trpljenju, ki ga je bilo slišati v njenem glasu, je tudi njega sililo na jok.

Ni pustila, da bi jo tolažil. Umaknila se je nazaj, stisnila dlani in vprašala: »Je to morda le kruta zvijača?« »Ne, gospa,« je odgovoril Kelmet. »Novica je prišla od samega kralja Johna. Nekdo je bil priča dogodku. Baron je mrtev.« »Naj počiva v miru,« je zdrdral duhovnik.

Lady Johanna je bruhnila v jok. Oba moška sta pohi-

21

03_ODRESITEV_prelom.indd 21

11.5.4 10:27

tela k njej. Ubranila se ju je, tako da je spet stopila korak nazaj. Ustavila sta se in nista vedela, kaj naj naredita.

Gledala sta, kako se je strta ženska obrnila stran. Klecnila je in padla na kolena, si objela telo in se sključila, kot bi pravkar dobila močan udarec v trebuh.

Ob njenem hlipanju se je možema trgalo srce. Pustila sta jo, da je nekaj dolgih minut objokovala svojo bolečino. Ko je pridobila nekaj oblasti nad sabo in se je njeno hlipanje nekoliko umirilo, ji je duhovnik položil dlan na ramo in ji tiho šepetal pomirjajoče besede.

Ni se umaknila njegovi roki. MacKechnie je videl, kako se ji je polagoma vrnilo dostojanstvo. Počasi je vdihnila, da bi se pomirila, si obrisala obraz z lanenim robcem, ki ji ga je podal, in mu potem pustila, da ji je pomagal na noge.

Ko ju je nagovorila, je imela sklonjeno glavo. »Zdaj bi bila rada sama. Moram ... moliti.« Ni počakala na privoljenje, temveč se je obrnila in stopila do prve vrste klopi. Pokleknila je na klečalnik, obložen z usnjem, se pokrižala in s tem začela priprošnje.

Duhovnik je prvi odšel. Kelmet mu je sledil. Ravno je hotel zapreti vrata za sabo, ko ga je gospodarica poklicala. »Prisezite, Kelmet. Prisezite pri grobu svojega očeta, da je moj mož zares mrtev.« »Prisežem, gospa.« Oskrbnik je počakal še minuto ali dve, da bi videl, ali bo gospodarica od njega hotela še kaj, nato je zaprl vrata.

Johanna je dolgo, dolgo strmela v oltar. Skozi glavo ji je švigala neurejena množica misli in čustev.

22

03_ODRESITEV_prelom.indd 22

11.5.4 10:27

Preveč osupla je bila, da bi lahko razumno razmišljala. »Moliti moram,« je zašepetala. »Moj mož je mrtev.

Moliti moram.« Zaprla je oči, sklenila dlani in končno začela moliti.

Izrekala je preprosto, jasno litanijo, ki ji je prišla iz srca. »Hvala, Bog. Hvala, Bog. Hvala, Bog.«

23

03_ODRESITEV_prelom.indd 23

11.5.4 10:27

03_ODRESITEV_prelom.indd 24

11.5.4 10:27

2. poglavje

Škotsko višavje, leta 1207

B

aron si je očitno res želel umreti. Poglavar je bil pri volji, da mu ustreže.

MacBain je že pred štirimi dnevi po zapleteni mreži govoric slišal, da si baron Nicholas Sanders po zadnjih strmih, zasneženih hribih utira pot do Maclaurinove posesti. Anglež ni bil tujec v teh krajih in se je pravzaprav bojeval MacBainu ob strani v srditi bitki proti angleškim brezbožnikom, ki so se utaborili na Maclaurinovi zemlji.

Ko je bil ta poživljajoči boj končan, je MacBain postal poglavar tako svojega kot Maclaurinovega klana. Kot novi vodja se je odločil, da bo Nicholasu dovolil ostati, dokler se mu ne pozdravijo precej hude poškodbe, ki jih je dobil v bitki. MacBainu se je zdelo, da je bil ustrežljiv, celo prekleto ljubezniv, vendar je imel za to dober razlog. Čeprav mu je bilo zoprno priznati, mu je baron Nicholas v bitki rešil življenje. Poglavar je bil ponosen mož.

Težko se je komu zahvalil, v resnici se ni mogel, zato Nicholasa ni pustil izkrvaveti v zahvalo za to, da ga je rešil pred angleškim mečem, namerjenim v njegov hrbet. Ker niso imeli nikogar, ki bi bil izurjen v zdravilstvu, mu je 25

03_ODRESITEV_prelom.indd 25

11.5.4 10:27

MacBain lastnoročno očistil in povil rane. Njegova velikodušnost se s tem še ni končala, čeprav je bil po njegovem dolg poplačan. Ko je Nicholas toliko okreval, da se je lahko odpravil na pot, mu je vrnil prekrasnega konja in mu podaril enega od svojih pletov1, da si ga je nadel za varen prehod do Anglije. Nobeden od pripadnikov drugih klanov se ne bi drznil dotakniti katerega od Mac­ Bainov, zato je bil plet pravzaprav boljša zaščita kot verižna srajca.

Da, res je bil gostoljuben, baron pa je bil očitno odločen, da bo izkoristil njegovo dobro naravo.

Prekleto, prav zares ga bo moral ubiti.

Samo ena svetla misel mu je preprečevala, da ni bil popolnoma nejevoljen. Tokrat bo obdržal Nicholasovega konja. »Če enkrat nahraniš volka, MacBain, bo gotovo spet prišel vohat za hrano.« Poglavarjev prvi poveljnik, širokopleči, svetlolasi bojevnik po imenu Calum, je opazko izustil s prisiljenim posmehom v glasu. Iskrica v njegovih očeh je namigovala, da se je ob baronovem prihodu zabaval. »Ga boš ubil?« MacBain je dolgo minuto premleval vprašanje, preden je odgovoril. »Verjetno.« Namenoma je dal glasu brezbrižen ton.

Calum se je zasmejal. »Baron Nicholas je pogumen, da si upa priti nazaj sem.« »Ne pogumen,« ga je popravil MacBain. »Neumen.« 1

Starejša različica škotskega kilta, ki so jo nosile tudi ženske.

26

03_ODRESITEV_prelom.indd 26

11.5.4 10:27

»Prihaja po zadnjem pobočju in prav neverjetno čeden je videti v tvojem pletu, MacBain,« je glasno oznanil Keith, najstarejši med Maclaurinovimi bojevniki, ko je ponosno prikorakal skozi vhod. »Hočeš, da ga pripeljem noter?« je vprašal Calum. »Noter?« je prhnil Keith. »Že tako smo bolj zunaj kot notri. Streha je zgorela in samo še trije od štirih zidov se držijo pokonci. Rekel bi, da smo že zunaj.« »To so naredili Angleži,« je Calum opomnil poglavarja. »Nicholas ...« »Prišel je sem, da bi Maclaurinovo zemljo osvobodil brezbožnikov,« je MacBain opomnil vojaka. »Nicholas nima nič opraviti z uničenjem.« »Še vedno je Anglež.« »Nisem pozabil.« Odmaknil se je od police, na katero se je naslanjal, izustil krepko kletvico, ko je lesena letev zgrmela na tla, in odšel ven. Calum in Keith sta v koraku stopila za njim. Na dnu stopnic sta se postavila vsak na svojo stran vodje.

MacBain je po višini prekašal svoje vojake. Bil je velikanski možak divjega videza in značaja, imel je črno rjave lase in sive oči. Videti je bil naravnost zloben. Celo način, kako je stal, je bil bojevit. Trdno se je razkoračil, prekrižal roke na mogočnih prsih in se jezno namrščil.

Baron Nicholas ga je zagledal takoj, ko je njegov konj dosegel vrh hriba. MacBain je res deloval besno. Nicholas se je opomnil, da je to nekaj povsem običajnega, vendar je bil MacBain tako grozno namrščen, da se je znova zamislil nad svojim početjem. »Sem pa res bedast,« je tiho zamrmral. Globoko je zajel sapo in predirljivo za­

27

03_ODRESITEV_prelom.indd 27

11.5.4 10:27

žvižgal v pozdrav. Dodal je nasmeh za dobro mero in pozdravil z visoko dvignjeno pestjo.

MacBain ni bil navdušen nad njegovim vedenjem. Počakal je, da je prijahal na sredino opustošenega dvorišča, preden mu je z dvignjeno roko molče ukazal, naj se ustavi. »Mislil sem, da sem bil hudičevo jasen, baron. Rekel sem ti, da se ne vračaj.« »Res je, rekel si mi, naj se ne vračam,« je pritrdil Nicholas. »Spomnim se.« »Se spomniš tudi, da sem ti povedal, da te bom moral ubiti, če še kdaj stopiš na mojo zemljo?« Nicholas je prikimal. »Za podrobnosti imam dober spomin, MacBain. Spomnim se grožnje.« »Ali ni to potem izzivanje?« »Lahko bi sklepal, da je,« je Nicholas odvrnil z malomarnim skomigom.

Nasmešek na baronovem obrazu je MacBaina čisto zmedel. Se je Nicholasu zdelo, da se igrata igrice? Je bil tako butast?

MacBain je glasno zavzdihnil. »Sleci si moj plet, Nicholas.« »Zakaj?« »Nočem ga zasvinjati s tvojo krvjo.« Glas se mu je tresel od jeze. Nicholas je molil, da se samo baha. Presodil je, da sta si s poglavarjem enaka v moči in mišicah, vsekakor sta bila enako visoka. Toda nikakor se ni hotel bojevati z njim. Če bi ubil poglavarja, bi njegov načrt propadel, če pa bi poglavar ubil njega, ne bi nikdar izvedel za prekleti načrt, dokler ne bi bilo

28

03_ODRESITEV_prelom.indd 28

11.5.4 10:27

prepozno. Poleg tega je bil MacBain precej hitrejši v boju. In povrhu vsega se ni držal nobenih pravil, kar se je Nicholasu zdelo precej imenitno. »To že, plet je tvoj,« je zatulil proti barbaru. »Zemlja, MacBain, no, zemlja pa pripada moji sestri.« MacBain se je še bolj namrščil. Ni rad slišal te resnice. Stopil je korak naprej in potegnil meč iz nožnice, ki mu je visela ob boku. »Hudiča,« je zamrmral Nicholas, ko je zavihtel nogo čez svojega žrebca in razjahal. »S tabo ni nikoli lahko, kajne, MacBain?« Ni pričakoval odgovora in ga tudi ni dobil. Snel si je plet, ki ga je nosil ovitega čez ramo, ga vrgel na sedlo svojega konja in segel po meč. Eden od Maclaurinovih bojevnikov je pohitel naprej, da je spravil konja s poti.

Nicholas se ni zmenil zanj, trudil pa se je tudi pozabiti na množico, ki se je v krogu zbrala na dvorišču. Z mislimi je bil popolnoma osredotočen na svojega nasprotnika. »Tvoj svak je uničil to posest in polovico Maclaurinovega klana,« je zarjul MacBain. »Predolgo že trpim tvojo navzočnost.« Velikana sta srepela drug v drugega. Nicholas je zmajal z glavo. »Pri tem moraš biti natančen, MacBain. Mož moje sestre, baron Raulf, je na čelo posesti postavil brezbožnika Marshalla in njegove zoprne može; ko pa je Raulf umrl in moja sestra ni bila več pod njegovim nadzorom, me je poslala sem, da bi zemljo osvobodil izdajalskih vazalov. Ta posest je njena, MacBain. Tvoj kralj Viljem Levji jo je pozabil zbarantati nazaj od Riharda,

29

03_ODRESITEV_prelom.indd 29

11.5.4 10:27

ko je bil ta dobri mož kralj Anglije in je tako zelo potreboval novce za svoje križarske vojne, vendar John ni nikdar pozabil tistega, kar je podedoval. Zemljo je dal svojemu zvestemu služabniku Raulfu, in zdaj ko je ta mrtev, jo je po njem podedovala Johanna. Ta zemlja je prav zares njena, če ti je všeč ali ne.« Pogrevanje starih zamer je razbesnelo oba bojevnika.

Planila sta drug proti drugemu kot razjarjena bika. Ko sta njuna mogočna meča udarila skupaj, so v zrak poletele modre iskre in zvok udarca jekla ob jeklo je paral ušesa. Hrup je odmeval po hribih in udušil odobravajoče mrmranje občinstva.

Nobeden od bojevnikov naslednjih dvajset minut ni črhnil niti besedice. Boj je črpal vsak gram njune moči in zbranosti. MacBain je bil v tej bitki napadalec, Nicholas pa branilec, ko je odbil vsak smrtonosen udarec.

Tako MacBainovi bojevniki kot Maclaurinovi vojaki so bili nadvse zadovoljni s predstavo. Nekaj jih je mrmraje pohvalilo Angleževe hitre gibe, saj je po njihovem mnenju Nicholas dokazal nenavadno spretnost že s tem, da je tako dolgo ostal živ.

MacBain se je nenadoma zvil vstran in s stopalom baronu spodnesel noge, da je ta padel vznak, vendar se je prekotalil in skočil nazaj na noge hitro kot maček, preden bi poglavar lahko izkoristil priložnost. »Hudičevo negostoljuben si,« je zasopel Nicholas.

MacBain se je nasmehnil. Dvoboj bi lahko končal, ko je nasprotnik padel na hrbet, vendar si je naposled priznal, da preprosto ni s srcem pri stvari. »Moja radovednost te ohranja pri življenju, Nicho-

30

03_ODRESITEV_prelom.indd 30

11.5.4 10:27

las,« je oznanil med zasoplimi vdihi. Čelo je imel mokro od potu, ko je meč v širokem loku zavihtel navzdol.

Nicholas je svojega obrnil navzgor, da je prestregel siloviti udarec. »Postala bova sorodnika, MacBain, če hočeš ali ne.« Nekaj trenutkov je trajalo, da se je izjava usedla. Poglavar je še vedno napadal z enako močjo, ko je vprašal: »In kako je to mogoče, baron?« »Postal bom tvoj svak.« MacBain se ni trudil prikriti, da ga je baronova nezaslišana in nedvomno neprisebna izjava osupnila. Stopil je korak nazaj in počasi povesil meč. »Se ti je čisto zmešalo, Nicholas?« Baron se je zasmejal. Orožje je vrgel na stran. »Gledaš, kot bi pravkar pogoltnil svoj meč, MacBain.« Ko je izustil to opazko, je z glavo naprej planil proti poglavarjevim prsim. Občutek je bil podoben, kot če bi se z glavo zaletel v kamnit zid. Zvijača je peklensko bolela, vendar se je izkazala za učinkovito. MacBain je zaječal in bojevnika sta odletela nazaj. MacBain je izpustil meč. Nicholas je pristal raztegnjen na poglavarju. Preveč izmučen je bil, da bi se lahko premaknil, in v prevelikih bolečinah, da bi se hotel. MacBain ga je odrinil in hotel znova seči po meču, ko se je nenadoma ustavil. Počasi se je obrnil in pogledal Nicholasa. »Da bi se poročil z Angležinjo?« Bil je povsem zgrožen. Pa tudi zadihan. To zadnje je Nicholasa razveselilo, zato se je nameraval pobahati s tem, da je utrudil poglavarja, takoj ko bo spet lahko globoko zajel sapo.

31

03_ODRESITEV_prelom.indd 31

11.5.4 10:27

MacBain je vstal, potegnil Nicholasa na noge in ga odrinil, da ne bi mislil, da mu je pomagal iz prijaznosti, potem pa je prekrižal roke na prsih in zahteval razlago. »In s kom naj bi se po tvojem poročil?« »Z mojo sestro.« »Zmešalo se ti je.« Nicholas je odkimal. »Če se ti ne poročiš z njo, jo bo kralj John dal baronu Williamsu. Ta pa je zloben pes,« je dodal z zoprno navdušenim glasom. »Potem pa naj ti Bog pomaga, MacBain. Če se bo z njo poročil Williams, bo ob njegovih možeh Marshall videti kot najboljši in najpravičnejši človek, kar jih poznaš.« Poglavar ni pokazal nobenega odziva na novico. Nicholas se je podrgnil po glavi, da bi si omilil bolečino, preden je nadaljeval. »Verjetno boš ubil tistega, ki ga bo poslal?« »Prekleto res, da ga bom,« se je razburil MacBain. »Williams pa ti bo vrnil udarec, tako da bo poslal še več ... in več ... in več vojakov. Si lahko privoščiš tvegati stalno vojno z Anglijo? Koliko Maclaurinov bo še moralo umreti, preden se bo spor umiril? Poglej okrog sebe, MacBain. Prekleto malo je manjkalo, pa bi Marshall in njegovi možje uničili vse zgradbe. Maclaurini so se obrnili k tebi po pomoč in te izvolili za poglavarja. Zanašajo se nate. Če se poročiš z Johanno, bo zemlja zakonito tvoja. Kralj John te bo pustil pri miru.« »Tvoj kralj se strinja s to zvezo?« »Strinja se.« Nicholas je bil odločen. »Zakaj?« Nicholas je odkimal. »Nisem prepričan. Johanno

32

03_ODRESITEV_prelom.indd 32

11.5.4 10:27

hoče spraviti iz Anglije, toliko vem. To je večkrat povedal. Zdelo se mi je, da si neučakano želi poroke, tako se je tudi strinjal, da ti bo dal Maclaurinovo zemljo na dan, ko se poročita. Jaz bom dobil naziv njene posesti v Angliji.« »Zakaj?« je znova vprašal MacBain.

Nicholas je zavzdihnil. »Zdi se mi, da moja sestra ve, zakaj jo hoče John nastaniti tako daleč stran – temu kraju pravi konec sveta –, ampak mi noče povedati.« »To pomeni, da bi tudi ti imel korist od tega zakona.« »Nočem posesti v Angliji,« je odvrnil. »Zame to pomeni le višje davke vsako leto, poleg tega imam že tako dovolj dela z obnovo drugih posesti.« »Zakaj pa si potem zahteval sestrino ...« Nicholas mu ni pustil končati. »John razume poh­ lep,« ga je prekinil. »Če bi mislil, da hočem samo zaščititi sestro pred baronom Williamsom, bi morda zavrnil moj predlog, naj jo poroči s tabo. Seveda je vztrajal pri visoki denarni kazni, vendar sem jo že plačal.« »Nasprotuješ samemu sebi, baron. Če bi John hotel Johanno spraviti iz Anglije, zakaj bi sploh pomislil na to, da bi jo poročil z baronom Williamsom?« »Ker je Williams Johnu povsem zvest. Kot njegov kužek je. Mojo sestro bi imel pod nadzorom.« Nicholas je takrat stresel z glavo in v tihem šepetu nadaljeval: »Moja sestra je izvedela nekakšne obtožujoče novice in John noče, da bi ga preganjali stari grehi. O, seveda ne bi mogla nikdar pričati na sodišču proti moškemu, niti proti kralju, ker je ženska in je zato noben uradnik ne bi poslušal. Še vedno pa je nekaj baronov pripravljenih, da se

33

03_ODRESITEV_prelom.indd 33

11.5.4 10:27

uprejo kralju. Johanna bi morda lahko podžgala njihovo zagnanost, če bi komu povedala, karkoli že ve. Vse skupaj je uganka, MacBain, vendar sem vedno bolj prepričan, da se kralj pravzaprav boji tega, kar Johanna ve.« »Če so tvoje domneve pravilne, se čudim, da je še ni dal ubiti. Tvoj kralj je sposoben tako podlega dejanja.« Nicholas je vedel, da MacBaina ne bo nikdar pridobil k sodelovanju, če z njim ne bo popolnoma odkrit.

Znova je prikimal. »Zmožen je umora. Bil sem pri Johanni, ko je prejela poziv na dvor. Videl sem njen odziv. Zdi se mi, da je mislila, da gre na lastno usmrtitev.« »Vendar je še vedno živa.« »Kralj jo ima pod strogim nadzorom. Ima svoje prostore, ampak ne sme sprejemati obiskov. Dneve preživlja v strahu. Hočem jo spraviti iz Anglije. Poroka s tabo je moj odgovor.« Poglavar je bil zadovoljen z baronovo iskrenostjo. Pomignil mu je, naj mu sledi, in se odpravil proti podrtiji, ki je bila zdaj njegov dom. Nicholas je stopil v korak z njim.

MacBain je s tihim glasom pripomnil: »Se pravi, da si se ti domislil tega pametnega načrta.« »Ja,« je odvrnil Nicholas. »V zadnjem trenutku. John je bil že pred šestimi meseci odločen, da jo bo poročil z Williamsom, vendar ji je uspelo, da se mu je uprla.« »Kako?« Nicholas se je zarežal. »Najprej je zahtevala razveljavitev zakona.« MacBain je bil vidno začuden. »Zakaj bi hotela razveljavitev? Njen mož je mrtev.«

34

03_ODRESITEV_prelom.indd 34

11.5.4 10:27

»To je bila pametna taktika zavlačevanja,« je razložil Nicholas. »Smrti njenega moža je bil nekdo priča, vendar niso nikdar našli trupla. Moja sestra je povedala kralju, da se ne bo poročila z nikomer, dokler obstaja kanček upanja, da je Raulf še živ. Ni umrl v Angliji, veš. Bil je Johnov odposlanec, ko se je zgodila nesreča. Kralj je sicer hotel uveljaviti svojo voljo, seveda, ker pa ima te dni toliko težav s cerkvijo, se je odločil, da bo upošteval pravila. Johanna je pravkar dobila papirje. Odobrili so razveljavitev.« »Kdo je bil priča smrti njenega moža?« »Zakaj sprašuješ?« »Kar tako. Morda veš?« »Ja,« je odvrnil Nicholas. »Williams je bil priča.« Gabriel MacBain si je dobro zapomnil ta podatek. »In zakaj imaš raje mene kot angleškega barona?« »Williams je pošast in ne prenesem misli na to, da bi bila sestra pod njegovim nadzorom. Ti si manjše zlo.

Vem, da boš lepo ravnal z njo ... če te bo vzela.« »Kakšna traparija je to? Saj ni njena odločitev.« »Bojim se, da je,« je rekel Nicholas. »Johanna te mora najprej spoznati in se nato odločiti. To je največ, kar sem lahko dosegel. Po pravici povedano se ne bi poročila z nikomer, če bi lahko zbrala dovolj denarja, da bi kralju plačevala za svoj samski stan. Vsaj ona tako misli.

Jaz mislim drugače. Kralj jo bo poročil tako ali drugače.« »Tvoj kralj je pohlepen človek,« je pripomnil Mac­ Bain. »Ali pa je ta posebna kazen namenjena temu, da tvojo sestro pridobi k sodelovanju?«

35

03_ODRESITEV_prelom.indd 35

11.5.4 10:27

»Davek?« je vprašal Nicholas.

MacBain je prikimal. »Ne,« je zatrdil Nicholas. »John lahko prisili vdove svojih glavnih posestnikov, da se znova poročijo. Če so odločene ostati samske ali si hočejo same izbrati moža, mu morajo vsako leto plačati precej visok davek.« »Omenil si, da si že poravnal znesek. Potem sklepaš, da se bom Johanni zdel sprejemljiv?« Nicholas je prikimal. »Moja sestra ne ve, da sem plačal davek, zato bi ti bil hvaležen, če tega ne boš omenil, ko jo boš srečal.« MacBain je sklenil roke za hrbtom in stopil v notranjost. Nicholas mu je sledil. »Premisliti moram o tvojem predlogu,« je oznanil poglavar. »Poroko z Angležinjo je težko prebaviti, ko pa dodaš še dejstvo, da je tvoja sestra, je to skoraj nepredstav­ ljivo.« Nicholas je vedel, da ga žali. Ni mu bilo mar.

MacBain je dokazal svoj značaj med bitko proti Marshallu in njegovim pajdašem.

Poglavar je res deloval precej robato, vendar pa je bil tudi pogumen in časten človek. »Še nekaj moraš vedeti, preden se odločiš,« je rekel Nicholas. »Kaj?« »Johanna je neplodna.« MacBain je pokimal in s tem Nicholasu dal vedeti, da ga je slišal, vendar se nekaj časa ni odzval na novico.

Potem je skomignil. »Saj že imam sina.« »Misliš Alexa?«

36

03_ODRESITEV_prelom.indd 36

11.5.4 10:27

»Ja.« »Slišal sem, da bi vsaj trije moški lahko bili njegovi očetje.« »To je že res,« je odgovoril MacBain. »Njegova mati je bila priležnica mnogih vojakov. Ni znala točno povedati, kdo je Alexov oče, zdelo se ji je, da bi lahko bil jaz.

Umrla je pri porodu, jaz pa sem ga vzel za svojega.« »Ga ima še kdo drug za svojega?« »Ne.« »Johanna ti ne more dati potomcev. Bo to, da je Alex nezakonski otrok, pomembno v prihodnosti?« »Ne bo,« je oznanil MacBain s trdim, neomajnim glasom. »Tudi jaz sem nezakonski otrok.« Nicholas se je zasmejal. »Hočeš reči, da te sploh nisem užalil, ko sem ti sredi bitke proti Marshallu rekel, da si pankrt, ampak sem govoril resnico?« MacBain je prikimal. »Nekatere, ki so mi tako rekli, sem tudi ubil. Srečo imaš, Nicholas.« »Ti boš imel srečo, če se bo Johanna odločila, da se poroči s tabo.« MacBain je odkimal. »Hočem tisto, kar mi pripada. Če se moram poročiti s tečnobo, da dobim zemljo, se bom pač poročil.« »Zakaj pa misliš, da je tečnoba?« je vprašal Nicholas, ki ga je MacBainovo sklepanje zmedlo. »Dal si mi dovolj namigov o njenem značaju,« je odvrnil MacBain. »Očitno je trmasta ženska. Čeprav si njen brat, ti ni hotela zaupati, ko si jo vprašal, kaj ve o svojem kralju. Potrebuje moža, ki jo bo nadziral – ti si se tako izrazil, Nicholas, zato me ne glej tako začude-

37

03_ODRESITEV_prelom.indd 37

11.5.4 10:27

no –, in nazadnje je še neplodna. Zveni očarljivo, mar ne?« »O, pa je očarljiva.« MacBain je posmehljivo pripomnil: »Prav nič me ne mika postati njen mož, vendar imaš prav, lepo bom ravnal z njo. Bova že našla način, da bova šla drug drugemu s poti.« Poglavar je nalil vino v srebrna keliha in enega podal Nicholasu. Oba sta dvignila čaši, nazdravila in izpila. Nicholas je poznal pravila vedenja v Višavju. Brez odlašanja je rignil. MacBain je v znak odobravanja pokimal. »To verjetno pomeni, da boš prihajal sem, kadar te bo pičilo?« Nicholas se je zasmejal. MacBain je ob tem zvenel prav potrto. »Potreboval bom še nekaj pletov,« je odvrnil. »Saj nočeš, da se tvoji nevesti pripeti kaj hudega, kajne?« »Dal ti jih bom več kot nekaj, Nicholas,« je odvrnil MacBain. »Hočem, da ima v spremstvu vsaj trideset mož.

Vsi bodo nosili plete v mojih barvah za zaščito. Odslovil jih boš, ko dosežete potok Rush Creek. Samo ti in tvoja sestra smeta stopiti na našo zemljo. Si razumel?« »Tisto o pletih je bila samo šala, poglavar. Znam poskrbeti za sestro.« »Naredil boš tako, kot sem naročil,« je ukazal MacBain.

Nicholas se je vdal. Nato je poglavar spremenil temo pogovora. »Kako dolgo je bila Johanna poročena?« »Nekaj več kot tri leta. Rada bi ostala samska,« je na-

38

03_ODRESITEV_prelom.indd 38

11.5.4 10:27

daljeval Nicholas, »ampak Johnu ni mar za njena čustva.

V Londonu jo ima zaprto. Dovolili so mi le kratek obisk in John je bil ves čas zraven. Kot sem ti že povedal, je Johanna težava in kralj jo hoče odpraviti.« MacBain se je namrščil. Nicholas se je nenadoma nasmehnil. »Kako zoprno se ti zdi, da si prav ti odgovor na Johnove molitve?« Poglavar ni bil videti navdušen. »Dobil bom zemljo,« je pripomnil. »To je vse, kar me zanima.« Nicholasovo pozornost je pritegnil MacBainov velikanski volčji hrt, ki je v drncu pritekel skozi vhod. Zverina je imela lisasto rjavo dlako in temne oči in je delovala naravnost divje. Nicholasu se je zazdelo, da tehta skoraj toliko kot on. Hrt ga je opazil, ko je prišel okrog vogala, in skočil po stopnicah navzdol. Začel je renčati, globoko in grozeče, da so se Nicholasu naježile dlake.

MacBain je nekaj na kratko rekel v gelščini, in njegov gromozanski ljubljenček je stekel k njemu. »Še en nasvet, MacBain. Skrij to grdo pošast, ko bom pripeljal Johanno. Če vaju bo videla skupaj, se bo na mestu obrnila in se vrnila v Anglijo.« MacBain se je zasmejal. »Zapomni si, kar ti bom povedal, Nicholas. Tako bo, kot bom jaz rekel. Vzela me bo.«

39

03_ODRESITEV_prelom.indd 39

11.5.4 10:27

03_ODRESITEV_prelom.indd 40

11.5.4 10:27

3. poglavje

»N

e bom ga vzela, Nicholas. Res se ti je zmešalo, če misliš, da bi sploh lahko pomislila na to, da bi postala njegova žena.« »Videz vara, Johanna,« ji je odvrnil brat. »Počakaj, da prideva bliže. Potem boš gotovo opazila, kako prijazne oči ima. MacBain bo lepo ravnal s tabo.« Odkimala je. Roke so se ji tresle tako močno, da je skoraj spustila vajeti svoje kobile. Trdneje je prijela usnjene jermene in se trudila, da ne bi zijala v orjaškega bojevnika ... in v pošastno žival, ki se mu je naslanjala na nogo.

Bližala sta se dvorišču opustošene trdnjave. Poglavar je stal na vrhu stopnic, ki so vodile v razpadajočo utrdbo. Ob pogledu nanjo ni bil videti pretirano navdušen.

Njej je ob pogledu nanj postalo slabo. Globoko je zajela sapo, da bi se pomirila, potem je zašepetala: »Kak­ šne barve so njegove oči, Nicholas?« Brat ni vedel odgovora. »Videl si, da ima prijazne oči, nisi pa videl njihove barve?« 41

03_ODRESITEV_prelom.indd 41

11.5.4 10:27

Oba sta vedela, da ga je s tem ujela v past. »Moški ne opazijo tako nepomembnih stvari,« se je branil. »Rekel si mi, da je nežen mož z mehkim glasom in da se rad smehlja. Zdaj se ne smehlja, kajne, Nicholas?« »Johanna, no ...« »Lagal si mi.« »Nisem ti lagal,« se je uprl. »MacBain mi med bitko proti Marshallu in njegovim možem ni samo enkrat rešil življenja, ampak dvakrat, in sploh noče ničesar slišati o tem. Ponosen je, ampak pošten. Moraš mi zaupati. Ne bi ti predlagal poroke z njim, če ne bi bil prepričan, da bo vajina zveza trdna.« Johanna mu ni odgovorila. Začela jo je grabiti panika. Pogled ji je švigal od velikanskega bojevnika do grde zverine in nazaj.

Nicholas je ugotovil, da bo vsak hip omedlela. Mrz­ lično se je poskušal domisliti česa pametnega, da bi jo pomiril. »MacBain je tisti na levi, Johanna.« Ni bila navdušena nad njegovo šalo. »Zelo velik moš­ ki je, mar ne?« Brat se je stegnil naprej in jo potrepljal po roki. »Nič večji ni od mene,« je odvrnil.

Odrinila je njegovo roko. Ni hotela tolažbe. Prav tako ni hotela, da bi začutil, da trepeta zaradi bojazljivega strahu. »Večina žensk bi si želela močnega moža, da bi jih branil. MacBainova velikost bi ti morala biti v tolažbo, njemu pa v prid.«

42

03_ODRESITEV_prelom.indd 42

11.5.4 10:27

Zmajala je z glavo. »Prav nič mu ni v prid,« je oznanila. Še naprej je strmela v poglavarja. Zdelo se ji je, da raste pred njenimi očmi. Bližje kot je prihajala, večji je postajal. »Čeden je,« je bleknila z glasom, ki je zvenel kot obtožba. »Če ti tako misliš.« Nicholas se je odločil strinjati z njo. »To je samo še ena napaka. Nočem se poročiti s čed­ nim moškim.« »Nesmiselne stvari govoriš.« »Ni treba, da so smiselne. Odločila sem se. Ne bom ga vzela. Pelji me domov, Nicholas. Takoj.« Nicholas je zategnil vajeti, da je ustavil njeno kobilo, potem jo je prisilil, da ga je pogledala. Ko je videl strah v njenih očeh, ga je zabolelo srce. Samo on je vedel, kak­ šen pekel je prestajala v zakonu z Raulfom, in čeprav o tem ni hotela govoriti, je vedel, česa se je zdaj tako bala.

S tihim in zavzetim glasom ji je rekel: »Poslušaj me, Johanna. MacBain te ne bo nikoli udaril.« Ni bila prepričana, ali mu verjame. »Nikoli mu ne bi pustila, da bi me udaril.« Nicholas se je ob tem ognjevitem odgovoru odobravajoče nasmehnil. Pravi blagoslov je bil, da Raulfu ni uspelo, da bi ji s pretepanjem izbil pogum. »Pomisli na vse razloge, ki so v prid temu zakonu,« je rekel. »Daleč boš od kralja Johna in njegovih pajdašev in ne bodo ti sledili sem. Tu boš varna.« »To je res.«

43

03_ODRESITEV_prelom.indd 43

11.5.4 10:27

»MacBain sovraži Anglijo in našega kralja.« Grizljala si je spodnjo ustnico. »To je še ena lastnost njemu v prid,« je priznala. »Ta kraj, ki je zdaj morda res videti turoben, bo nekega dne raj, in ti ga boš pomagala znova zgraditi. Tukaj te potrebujejo.« »Ja, pomagala bi ga na novo zgraditi,« je rekla. »In res si želim toplega vremena. Po pravici povedano sploh ne bi prišla sem, če me ne bi prepričal, da je ta pokrajina precej bližje soncu. Ne vem, zakaj mi to ni že prej prišlo na pamet. Moram priznati, da se veselim tega, da bom morala težki plašč nositi le en mesec v celem letu. Saj si rekel, da je nenavadno hladno za ta let­ ni čas.« Ljubi Bog, pozabil je na to malo laž. Johanna je sov­ ražila mraz in ni vedela prav ničesar o Višavju. Namerno jo je zavedel, da bi jo varno spravil iz Anglije, in zdaj ga je žrla grozna krivda. Celo zapriseženega moža je pokvaril, saj je tudi očeta MacKechnieja preprosil, da je sodeloval pri izmišljotini.

Duhovnik je imel svoje razloge, da si je želel, da se Johanna poroči s poglavarjem MacBainom, in je zato molčal, kadar je omenila prijetno toplo in sončno podnebje.

Je pa zato vsakič, ko je naneslo na to, naravnost srepel v Nicholasa.

Nicholas je zavzdihnil. Verjetno bo Johanna ugotovila, da se ji je zlagal, ko bo do kolen stala v snegu. Upal je, da bo do takrat o MacBainu imela že boljše mnenje. »Me bo pustil pri miru, Nicholas?« »Ja.«

44

03_ODRESITEV_prelom.indd 44

11.5.4 10:27

»Saj mu nisi povedal ničesar o mojem zakonu z Raulfom?« »Ne, seveda ne. Ne bi prelomil besede, ki sem ti jo dal.« Prikimala je. »In zagotovo ve, da mu ne morem dati otrok?« Že ničkolikokrat sta premlela to vprašanje na poti po hribih. Nicholas ni več vedel, kaj naj ji reče, da bi jo pomiril. »Ve, Johanna.« »Zakaj se mu ni zdelo pomembno?« »Hotel je to zemljo. Zdaj je poglavar in zato mora svoj klan postaviti pred lastne želje. S poroko s tabo bo dosegel svoj namen.« Dal ji je hladen, pošten odgovor. Johanna je prikimala. »Srečala se bom z njim,« se je končno strinjala. »Ampak ne obljubim, da se bom z njim poročila, zato se lahko kar takoj nehaš režati, Nicholas.« MacBain se je naveličal čakati na to, da bi nevesta prišla do njega. Stopil je po stopnicah navzdol, ravno ko je spodbodla kobilo naprej. Še vedno je ni dobro videl, saj je bila vsa zakrita s črnim ogrinjalom s kapuco. Njena drobna postava ga je presenetila. Zaradi Nicholasove velikosti je pričakoval precej večjo žensko.

Njena podoba se mu ni zdela pomembna. Poroka je bila samo praktičen dogovor, nič več. Predvideval pa je, da bo, ker je Nicholasova sestra, imela temnejšo polt in kostanjeve lase.

Motil se je. Nicholas je prvi razjahal. Vajeti je vrgel enemu od vojakov in stopil k Johanni, da bi ji pomagal na tla.

45

03_ODRESITEV_prelom.indd 45

11.5.4 10:27

Bila je prav majčkena stvarca. Vrh njene glave je komaj dosegel bratova ramena. Nicholas jo je držal za roke in se ji smehljal. Očitno je bilo, da jo ima resnično rad.

MacBainu se je zdela ta bratska predanost nekoliko pretirana.

Ko si je Johanna odvezala trak, ki je držal njen plašč na mestu, so se vojaki začeli zbirati okrog svojega vodje.

Maclaurinovi možje so se postavili v gručo za poglavarjem na levi strani širokih stopnic, MacBainovi bojevniki pa so se postrojili za njim na desni. Na šestih stopnicah se je v nekaj sekundah kar trlo radovednih mož. Vsi so hoteli videti poglavarjevo nevesto.

MacBain je v trenutku, ko si je Johanna snela plašč in ga podala bratu, zaslišal tiho godrnjanje, ki je zelo očitno pomenilo odobravanje. Sicer se mu je zdelo, da sam ni izustil nobenega zvoka, vendar ni bil prepričan. Pogled nanjo mu je vzel dih.

Nicholas ni niti omenil, kakšna je Johanna na pogled, MacBaina pa ni dovolj zanimalo, da bi vprašal. Ko se je zdaj ozrl k baronu, je v njegovih očeh plesal nasmeh. Ve, da sem pretresen, je pomislil. Prikril je osuplost in usmeril vso pozornost na prelepo žensko, ki je stopala proti njemu.

Bog, res je bila zal deklič. Svetli lasje so ji v kodrih padali do pasu in se pozibavali z vsakim korakom, ki ga je naredila. Očitno ni imela nobenih pomanjkljivosti. Po nosu je imela posute nežne pege. To mu je bilo všeč. Njene oči so bile živahne modre barve, njena polt je bila čista in njena usta, ljubi Bog, njena usta bi še svetniku vzbudila poželjive misli. Tudi to mu je ugajalo.

46

03_ODRESITEV_prelom.indd 46

11.5.4 10:27

Med Maclaurinovimi vojaki se je našlo nekaj takih, ki se niso odzvali tako disciplinirano kot njihov vodja.

Dva, ki sta stala točno za poglavarjem, sta potiho zažvižgala v znak odobravanja. MacBain se je zaradi njune neolikanosti razjezil. Na pol se je zasukal, dvignil vsakega z eno roko in ju zagnal po stopnicah kot dve bruni.

Drugi vojaki so se morali skloniti, da jih ni zadel.

Johanna se je takoj ustavila, pogledala vojaka, ki sta ležala na tleh in molela vse štiri od sebe, nato se spet ozrla k MacBainu. Poglavar ni bil niti zadihan. »Nežen mož?« je zašepetala Nicholasu. »Zlagal si se mi, kajne?« »Daj mu priložnost, Johanna. To dolguješ obema, njemu in meni.« Nejevoljno je pogledala brata, preden se je obrnila nazaj proti poglavarju.

MacBain je stopil korak naprej. Hrt se je premaknil skupaj z njim in se mu spet naslonil na nogo.

Johanna je molila, da je med hojo ne bi izdal pogum.

Ko je bila samo še za korak oddaljena od bojevnika, se je ustavila in naredila popoln priklon.

Kolena so se ji tresla tako močno, da je bila vesela, da se ni prekucnila na nos.

Nekdo je glasno prhnil, nekaj drugih pa je zagodrnjalo – slišala jih je, ko je imela sklonjeno glavo. Ni vedela, ali ti glasovi pomenijo odobravanje ali grajo.

Poglavar je bil oblečen v plet. Imel je izredno mišičaste noge. Trudila se je, da ne bi strmela vanje. »Dober dan, poglavar MacBain.« Glas se ji je zatresel. Bala se ga je. MacBaina to ni pre-

47

03_ODRESITEV_prelom.indd 47

11.5.4 10:27

senetilo. Ob pogledu nanj je že marsikatera mlada ženska stekla nazaj na varno k očetu. Nikoli se ni potrudil, da bi glede tega kaj ukrenil, ker ga njihov odziv ni pretirano skrbel.

Zdaj pa ga je zaskrbelo. Nikdar ne bo mogel prepričati ženske, naj se poroči z njim, če ne bo naredil nečesa, kar bo pomirilo njen strah. Nenehno je zaskrbljeno pogledovala k psu. MacBain je sklepal, da se boji tudi njega.

Nicholas ni bil v nobeno pomoč. Samo stal je na mestu in se režal kot tepec.

MacBain ga je grdo pogledal, da bi dobil njegovo pomoč. Takoj je videl, da tega ne bi smel storiti, saj je Johanna hitro stopila korak nazaj. »Ali govori gelsko?« Vprašanje je naslovil na Nicholasa. Odgovorila je Johanna: »Začela sem se učiti vašega jezika.« Ni spregovorila v gelščini. Roke je imela sklenjene pred sabo v tako trdnem prijemu, da so njeni členki postali beli.

Morda jo bo vsakdanji pogovor pomiril, se je domis­ lil MacBain. »In kako dolgo se že učite našega jezika?« Naenkrat je imela prazno glavo. Kriv je bil on, seveda. Njegov pogled je bil tako predirljiv, pa tudi vznemirjajoč, da nikakor ni mogla urediti svojih misli. Ljubi Bog, saj se ni mogla spomniti niti tega, o čem se pogovarjata.

Potrpežljivo je ponovil vprašanje. »Skoraj štiri tedne,« je bleknila.

Ni se zasmejal. Eden od vojakov je prasnil v smeh, vendar ga je MacBain z grdim pogledom ustavil.

Nicholas se je namrščil, saj ni vedel, zakaj Johanna

48

03_ODRESITEV_prelom.indd 48

11.5.4 10:27

poglavarju ni povedala resnice. Oče MacKechnie jo je namreč začel poučevati že pred štirimi meseci. Ko je ujel sestrin panični pogled, je našel razlog. Johanna je bila preprosto preveč živčna, da bi trezno razmišljala.

MacBain se je odločil, da ob tako pomembnem srečanju noče imeti občinstva. »Nicholas, počakaj tukaj. S tvojo sestro se greva noter pogovorit.« Ko je dal ukaz, se je pomaknil proti Johanni, da bi jo prijel za roko. Hrt mu je sledil. Nagonsko se je odmaknila, nato se je zavedela svojega početja in tega, kako bojaz­ ljiva se je morala zdeti poglavarju, in hitro spet stopila bliže.

Ogromna zverina je zarenčala nanjo. MacBain ji je nekaj ukazal v gelščini, in globoko, grozeče renčanje je v trenutku utihnilo.

Johanna je bila spet videti, kot da bo vsak hip omed­ lela. Nicholas je vedel, da potrebuje trenutek, da zbere pogum. Stopil je korak naprej. »Zakaj nisi dovolil mojim možem in očetu MacKechnieju, da bi prečkali Rush Creek?« je vprašal. »S tvojo sestro morava skleniti dogovor, preden bo duhovnik smel priti sem. Tvoji možje nikdar ne bodo stopi­li na našo zemljo, Nicholas. Si pozabil na moje pogoje? Saj sva se pogovorila o podrobnostih, ko si bil nazadnje tu.« Nicholas je prikimal. Ni se mogel domisliti nobenega drugega vprašanja. »Oče MacKechnie je bil zelo razburjen, ko je slišal za vaš ukaz, naj počaka spodaj,« je rekla Johanna.

49

03_ODRESITEV_prelom.indd 49

11.5.4 10:27

MacBain, očitno ne pretirano zaskrbljen zaradi dejstva, da je vznemiril duhovnika, je skomignil. Johanna je ob tem široko razprla oči. V treh letih zakona z Raulfom se je naučila bati duhovnikov; tisti, ki jih je poznala, so bili vplivni in nepopustljivi možje. Vendar MacKechnie ni bil takšen kot drugi. Bil je mož prijaznega srca, ki je tvegal svoje življenje, ko je prišel v Anglijo, da bi lahko prosil za Maclaurine.

Ni prenesla, da bi ga žalili. »Oče MacKechnie je utrujen od dolge poti, gospod, in bi gotovo cenil, če bi dobil nekaj hrane in pijače. Prosim, da mu izkažete malce gos­ toljubja.« MacBain je prikimal. Obrnil se je h Calumu. »Poskrbi za to,« je ukazal.

Mislil je, da bo pomiril njene strahove, ko je uslišal njeno prošnjo. Pravkar ji je vendar dokazal, da je lahko ustrežljiv. Ona pa je še vedno gledala, kot da jo bo zdaj zdaj ucvrla. Presneto, res je bila plašna stvarca. In njegov ljubljenček ni pomagal. Kar naprej je zaskrbljeno pogledovala dol k njemu, pes pa je zarenčal nanjo vsakič, ko ga je pogledala.

MacBain je za trenutek pomislil, da bi jo zagrabil, si jo vrgel čez ramo in jo odnesel noter, potem pa si je premislil. Misel na to ga je zabavala, vendar se ni nasmehnil. Potrpežljivo ji je ponudil roko in preprosto čakal, da bi videl, kaj bo naredila.

Johanna mu je iz pogleda prebrala, da je ugotovil, da se ga boji, in tudi to, da se mu zdi njena plašnost zabavna. Prisilila se je, da je globoko zajela sapo in položila roko na njegovo.

50

03_ODRESITEV_prelom.indd 50

11.5.4 10:27

Vse na njem je bilo ogromno. Njegova roka je bila vsaj dvakrat večja od njene in zagotovo je čutil, kako se trese. Vendar pa je bil poglavar, zato je sklepala, da ne bi nikdar prišel na tako visok položaj, če ne bi po poti pridobil vsaj nekaj omikanih navad. Domnevala je, da zato ne bo omenil njenega sramotnega stanja. »Zakaj se pa tresete?« Poskusila mu je iztrgati roko, vendar je ni hotel izpustiti. Zdaj jo je imel in ni nameraval dopustiti, da bi mu ušla.

Preden se je Johanna lahko domislila primernega odgovora, se je obrnil in jo povlekel za sabo po stopnicah in skozi vhod. »Zaradi vašega nenavadnega vremena,« je naglo izustila. »Našega česa?« Videti je bil zmeden. »Saj ni pomembno, poglavar.« »Razložite mi, kaj ste mislili,« je ukazal.

Zavzdihnila je. »Nicholas mi je razložil, da je tu vse leto toplo. Mislila sem, da vam je povedal za to ...« Hotela je reči to laž, potem pa si je premislila. Poglavar morda ne bi razumel, kako zelo se je zabavala ob bratovi nezaslišani izmišljotini o Višavju. »To kaj?« je spet vprašal MacBain, ki ga je zanimalo, zakaj je nenadoma zardela. »Rekel je, da je tako mrzel veter nenavaden za te kraje,« mu je povedala.

MacBain se je skoraj začel smejati, vendar se je še pravočasno zadržal. Vreme je bilo za ta letni čas nenavadno toplo.

51

03_ODRESITEV_prelom.indd 51

11.5.4 10:27

Niti nasmehnil se ni. Deklič je že pokazal, da ima než­ na čustva, zato se mu je zdelo, da se ji ne bi ravno prikupil, če bi se smejal njeni naivnosti. »In vi verjamete vsemu, kar vam brat pove?« je vprašal. »Ja, seveda,« je odvrnila, zato da bi mu pokazala, da je bratu neomajno vdana. »Razumem.« »Tresem se zaradi mraza,« je rekla, saj se ni mogla domisliti boljše laži. »To ni res.« »Kako da ne?« »Bojite se me.« Čakal je, da si bo izmislila novo laž. Presenetila ga je z resnico. »Ja,« je oznanila. »Bojim se vas. Tudi vašega hrta se bojim.« »Vaši odgovori so mi všeč.« Končno jo je izpustil. Ta izjava jo je tako presenetila, da je pozabila izpustiti njegovo roko. »Všeč vam je, da se vas bojim?« Nasmehnil se ji je. »Saj sem že vedel, da se me bojite, Johanna. Všeč mi je, da ste priznali resnico. Lahko bi se zlagali.« »Vedeli bi, da vam lažem.« »Res je.« To je zvenelo strašno domišljavo, vendar ni bila užaljena – pri tako velikem in neusmiljenem bojevniku je pričakovala domišljavost. Zavedela se je, da se ga še vedno drži, in ga nemudoma izpustila. Potem se je obrnila, da bi si ogledala prostor. Desno od vhoda se je dvi­galo

52

03_ODRESITEV_prelom.indd 52

11.5.4 10:27

široko stopnišče z bogato izrezljano leseno ograjo. Za stopniščem se je nadaljeval hodnik, na levi se je odpirala velika dvorana. Bila je popolnoma razdejana. Johanna je stala na vrhnji stopnici in strmela v opustošenje.

Zidove je osmodil ogenj, streha nad dvorano, kolikor je je še ostalo, pa je kot dolg pas visela navzdol in se naslanjala na počrneli zid. Vonj po starem dimu je še vedno visel v zraku.

Johanna se je spustila po stopnicah in prečkala sobo.

Tako pobito se je počutila ob pogledu na uničenje, da ji je šlo na jok.

MacBain je opazoval spremembo v njenem izrazu, ko je pogledala po sobi. »To so storili vojaki mojega moža, kajne?« »Ja.« Obrnila se je in ga pogledala. Žalost, ki se ji je zrcalila v očeh, mu je bila pravzaprav všeč. Ženska je imela vest. »Tu se je zgodila grozljiva krivica.« »Res je,« se je strinjal. »Vendar vi niste odgovorni zanjo.« »Lahko bi poskušala prositi moža ...« »Dvomim, da bi vas poslušal,« je rekel MacBain. »Nekaj mi povejte, Johanna. Je vedel, kakšno razdejanje povzroča njegov vazal ali ne?« »Vedel je, česa je Marshall sposoben,« je odgovorila.

MacBain je prikimal. Roke je sklenil za hrbtom in še naprej strmel vanjo. »Vi ste poskušali popraviti krivico,« je pripomnil. »Poslali ste brata, da je sledil Marshallu.«

53

03_ODRESITEV_prelom.indd 53

11.5.4 10:27

»Bilo je, kot bi Marshall postal polbog. Ni hotel slišati novice, da je Raulf mrtev in da ga tu nihče ne potrebuje več.« »Nikdar ga ni nihče potreboval.« MacBainov glas je postal trd.

Prikimala je. »Ne, res ga ni nihče potreboval.« Zavzdihnil je. »Marshall je dobil moč. Malo ljudi je sposobnih moč tudi predati.« »Bi jo vi lahko?« Z vprašanjem ga je presenetila. Hotel je odgovoriti, da bi jo seveda lahko, vendar je bil premalo časa na položaju poglavarja in prav zares ni vedel, ali bi ga lahko prepustil komu drugemu. »Ta preizkus moram še opraviti,« je priznal. »Upam, da bi lahko vedno vse naredil za dobro klana, vendar ne morem ničesar trditi, dokler se ne bom soočil s takim izzivom.« Njegova odkritosrčnost je nanjo napravila vtis, zato se je nasmehnila. »Nicholas je bil jezen na vas, ker se je Marshall izmuznil, vi pa mu niste pustili, da bi mu sledil. Rekel je, da sta se sprla in da ste ga kresnili po glavi, da je globoko zaspal. Ko je spet odprl oči, je Marshall ležal na tleh ob njegovi postelji.« MacBain se je nasmehnil. Nicholas je pošteno omilil krvavo zgodbo. »Poročili se boste z mano, Johanna.« Zvenel je povsem prepričano. Zdaj se ni smehljal. Johanna se je pripravila na njegovo jezo in potem počasi odkimala. »Razložite mi, zakaj se obotavljate,« je ukazal.

54

03_ODRESITEV_prelom.indd 54

11.5.4 10:27

Znova je odkimala. MacBain ni bil navajen ugovarjanja, vendar se je potrudil, da ni pokazal nestrpnosti. Vedel je, da v pogovoru z ženskami ni pretirano izurjen.

Vsekakor ni vedel, kako dvoriti nežnejšemu spolu, jasno pa mu je bilo, da ga je s tem pogovorom pošteno polomil.

Zakaj zaboga je Johanna sploh imela besedo pri tem?

Nicholas bi ji moral preprosto povedati, da se bo poročila, in s tem bi morala biti zadeva opravljena. Ta pogovor se sploh ne bi smel zgoditi. Prekleto, zdaj bi morala biti že sredi poročnega obreda in sredi poročnih zaobljub. »Ne maram plašnih žensk.« Johanna je vzravnala ramena. »Nisem plašna,« je oznanila. »Naučila sem se previdnosti, gospod, vendar nikdar, nikdar nisem bila plašna.« »Razumem.« Ni ji verjel. »Ne maram velikih moških, niti čednih ne.« »Se vam zdim čeden?« Kako mu je uspelo obrniti njene besede v pohvalo?

Tudi on je bil videti presenečen, kot da se ne bi zares zavedal svoje privlačnosti. »Narobe ste me razumeli, gospod,« je odvrnila. »Čed­nost vam ni prav nič v prid.« Ne da bi se zmenila za njegov nejeverni pogled, je ponovila: »Še posebej me odbijajo veliki moški.« Vedela je, da zveni trapasto. Ni ji bilo mar. Ni se nameravala ukloniti. Zazrla se mu je naravnost v oči, pre­ križala roke na prsih in ga prav grdo pogledala. Vrat jo je že bolel, ker ga je morala nenehno gledati nav­zgor.

55

03_ODRESITEV_prelom.indd 55

11.5.4 10:27

»Kaj si mislite o mojem mnenju, gospod?« V njeni drži in tonu glasu je bilo čutiti izziv. Pogumno se mu je uprla. Nenadoma ga je spet prevzela želja, da bi se zasmejal.

Namesto tega je zavzdihnil. »Vaše mnenje je trapasto,« ji je rekel kar najbolj naravnost. »Morda,« se je strinjala. »Vendar to ne spremeni mojih občutkov.« MacBain se je odločil, da je s tem pogovorom zapravil dovolj časa. Skrajni čas je bil, da dojame, kaj se bo zgodilo. »Dejstvo je, da ne boste odšli od tod. Ostali boste z mano, Johanna. Jutri se bova poročila. To ni mnenje, mimogrede. To je dejstvo.« »Bi se poročili z mano proti moji volji?« »Ja.« Hudiča, spet je bila videti grozno prestrašena. Ta odziv mu ni bil všeč. Znova je poskusil razumno pridobiti njeno sodelovanje. Saj vendar ni pošast. Če se potrudi, je čisto sprejemljiv. »Ste si v zadnjih nekaj minutah premislili in hočete nazaj v Anglijo? Nicholas mi je povedal, da si jo želite zapustiti.« »Ne, nisem si premislila, ampak ...« »Si lahko privoščite plačevati kralju davek, ki ga zahteva, da ostanete neporočeni?« »Ne.« »Je baron Williams razlog? Nicholas mi je omenil, da se hoče Anglež poročiti z vami.« Ni ji dal časa za odgovor. »Ni pomembno. Ne bom pustil, da odidete. Nihče drug vas ne bo imel.«

56

03_ODRESITEV_prelom.indd 56

11.5.4 10:27

»Nočem barona Williamsa.« »Če lahko sklepam po gnusu v vašem glasu, je baron tudi čeden velikan?« »Čeden je samo, če se vam zdijo prašiči privlačni, gos­ pod, pa tudi majhen človek je, s še manjšo pametjo. Zame je popolnoma nesprejemljiv.« »Aha,« je zategnil MacBain. »Se pravi, vam niso všeč ne veliki ne majhni moški. Sem prav razumel?« »Zdaj se pa norčujete iz mene.« »Ne, norčujem se iz vaših trapastih izjav. Nicholas je ravno tako velik kot jaz,« jo je opomnil. »Ja, ampak on me ne bi nikdar udaril.« Zdaj se je izdala. Besede je izrekla, preden se je lahko ustavila. MacBain je v odgovor dvignil obrv.

Johanna je pogled usmerila v tla, vendar je še videl, kako je zardela. »Prosim, poskušajte razumeti, poglavar. Če bi me ugriznil kužek, bi imela dobre možnosti za preživetje, če pa bi me ugriznil volk, verjetno sploh ne bi imela nobene.« Tako zelo se je trudila, da bi bila pogumna, vendar ji je klavrno spodletelo. Njen strah je bil resničen in, kot je sklepal MacBain, pridobljen iz izkušenj.

Nekaj dolgih minut sta molčala. MacBain je strmel vanjo. Ona je strmela v tla. »Vas je mož ...« »Ne bom govorila o njem.« Dobil je odgovor. Stopil je korak proti njej. Ni se umaknila. Dlani ji je položil na ramena in ji ukazal, naj ga pogleda. Počasi ga je ubogala.

57

03_ODRESITEV_prelom.indd 57

11.5.4 10:27

Njegov glas je bil tih, raskav šepet, ko je spregovoril. »Johanna?« »Da, gospod?« »Jaz ne grizem.«

03_ODRESITEV_prelom.indd 58

11.5.4 10:27

4. poglavje

P

oročila sta se naslednjega popoldneva. MacBain se je strinjal, da so počakali, da se je oče MacKechnie pripravil na obred.

To pa je bilo tudi edino vprašanje, o katerem se je bil pripravljen pogajati. Johanna se je hotela vrniti v tabor in prenočiti v svojem šotoru blizu brata, duhovnika in svojih zvestih mož. Poglavar MacBain ni hotel niti slišati o tem. Ukazal ji je, naj spi v eni od pravkar zgrajenih koč na hribu, v majhni enosobni bajtici z enim samim oknom in kamnitim ognjiščem.

Johanna poglavarja ni videla do obreda, pa tudi brata ne, dokler je ni prišel iskat. MacBain je pred vrata postavil dva stražarja. Ni si upala vprašati, ali sta tam, da preprečita tujcem vstop ali da njej preprečita odhod.

Ni veliko spala. Misli so ji švigale od ene skrbi do druge. Kaj če bo MacBain takšen kot Raulf? Ljubi Bog, bo lahko še enkrat šla skozi pekel? Ob možnosti, da se bo poročila že z drugo pošastjo, je zajokala od samopomilovanja. V trenutku jo je postalo sram. Je bila res tako strahopetna? Je imel Raulf prav, ko jo je zasmehoval?

59

03_ODRESITEV_prelom.indd 59

11.5.4 10:27

Ne, ne, bila je močna ženska. Spoprijela se bo z vsem, kar ji bo prišlo na pot. Ne bo se vdala strahu ali si dovolila tako slabega mnenja o sebi. Saj je bila nekaj vredna, presneto ... kajne?

Johanni se je zdelo, da se ji je zaupanje vase vrnilo po Raulfovi smrti. Prvič po več kot treh letih je živela brez strahu. Dneve je preživljala v blaženem miru. Tudi potem ko jo je kralj John zvlekel na dvor, jo je puščal samo v zasebnih prostorih. Nihče je ni motil in le vrata so jo ločevala od vrta, kjer je preživela večino časa.

Mirni premor pa se je končal in zdaj so jo silili v nov zakon. Gotovo bo razočarala poglavarja. In kaj bo storil potem? Jo bo poskusil prepričati, da je neumna in manjvredna? Pri Bogu, tega ne bo dopustila. Raulfovi napadi so bili pametno prikriti, ona pa je bila tako mlada in otroško naivna, da ni razumela, kaj točno je delal, dokler ni bilo že skoraj prepozno. Njen značaj je napadal počasi in potuhnjeno, pa tudi neusmiljeno in ni nehal, dokler ni čutila, da je iz nje izsesal samo luč življenja.

Takrat se je poskusila boriti. In takrat se je začelo pretepanje.

Prisilila se je, da je potlačila spomine. Zaspala je, med­tem ko je molila za čudež.

Nicholas je prišel ponjo okrog poldneva. Zagledal je njen bledi obraz in zmajal z glavo. »Ali imaš res tako malo zaupanja v bratovo presojo?

Povedal sem ti, da je MacBain časten človek,« jo je opom­ nil. »Nobenega razloga ni, da bi se ga bala.« Položila je dlan na bratovo roko in začela stopati ob njem. »Zaupam tvoji presoji,« je zašepetala.

60

03_ODRESITEV_prelom.indd 60

11.5.4 10:27

Njenemu glasu je manjkalo prepričljivosti, vendar ni bil užaljen. Razumel je njen strah. Spomin na dan, ko je videl njen pretepeni obraz, ko se je oglasil na obisk in je Raulf ni imel časa skriti, ga je v hipu znova napolnil z jezo. »Prosim, ne mršči se, Nicholas. Premagujem strah.

Vse bo v redu.« Nasmehnil se je. Ni mogel verjeti, da zdaj sestra poskuša potolažiti njega. »To pa, tvoj zakon bo v redu,« je rekel. »Veš, če bi le pogledala okrog sebe, bi spoznala značaj svojega bodočega moža. Kje si to noč spala?« »Dobro veš, kje sem spala.« »V čisto novi koči, mar ne?« Ni ji dal časa za odgovor. »Še tri take lahko vidim od tod, vse so sveže zgrajene. Ta les še ni videl slabega vremena.« »Kaj mi hočeš povedati?« »Sebičen mož bi najprej poskrbel za lastno udobje, je res?« »Ja.« »Ali kje vidiš novo utrdbo?« »Ne.« »Calum je prvi poveljnik MacBainovih bojevnikov, Johanna, in on mi je povedal, da so koče za starejše pripadnike klana. Oni so prvi na vrsti, ker ponoči najbolj potrebujejo toplo ognjišče in streho nad glavo. Mac­Bain je sebe postavil na zadnje mesto. Razmisli o tem, Johanna. Izvedel sem, da sta dve spalnici na vzhodni strani nad stopnicami same utrdbe. Ogenj ju ni poškodoval. Ven-

61

03_ODRESITEV_prelom.indd 61

11.5.4 10:27

dar MacBain tam ni preživel niti ene noči. Spi na prostem z vojaki. Ti to ne pove ničesar o njegovem značaju?« Njen nasmešek je bil zadosten odgovor.

Barva se ji je vrnila v lica. Nicholas je zadovoljno prikimal.

Skoraj sta že dosegla rob dvorišča, ko sta se ustavila in opazovala gručo moških in žensk, ki so pripravljali obred. Ker je notranjost kapele uničil ogenj, so poroko pripravili na dvorišču. Začasen oltar je bila široka lesena deska, položena na prazna sodčka za pivo. Ena od žensk je čeznjo pogrnila bel lanen prt. Oče MacKechnie je počakal, da je bilo pregrinjalo nameščeno, nato je na sredo postavil prelep zlat kelih in krožnik. Dve drugi ženski sta klečali na tleh pri sodčkih in urejali šopke cvetja pred lesenim oltarjem.

Johanna je stopila naprej. Nicholas jo je prijel za roko, da jo je ustavil. »Še nekaj moraš vedeti,« je začel. »Kaj?« »Ali vidiš otroka, ki sedi na vrhnji stopnici?« Obrnila se je v tisto smer. Majhen deček, ki gotovo še ni preživel štirih ali petih poletij, je čisto sam sedel na vrhnji stopnici. Komolce je naslonil na kolena, si z rokami podprl glavo in opazoval priprave. Videti je bil strašno nesrečen. »Vidim ga,« je rekla Johanna. »Zdi se žalosten, kajne, Nicholas?« Brat se je nasmehnil. »Res je.« »Kdo pa je?«

62

03_ODRESITEV_prelom.indd 62

11.5.4 10:27

»MacBainov sin.« Skoraj se je zgrudila. »Njegov kaj?« »Stišaj glas, Johanna. Nočem, da bi kdo slišal ta pogovor. Deček pripada MacBainu. Govori se, da morda ni njegov sin, seveda, vendar je MacBain jasno povedal, da ga sprejema.« Bila je preveč osupla, da bi kaj rekla. »Ime mu je Alex,« je Nicholas pripomnil, ker se ni mogel domisliti ničesar boljšega. »Vidim, da sem te poš­ teno presenetil.« »Zakaj mi tega nisi povedal že prej?« Ni mu dala časa za odgovor. »Kako dolgo je bil MacBain poročen?« »Ni bil.« »Ne razumem ...« »O, seveda razumeš. Alex je nezakonski otrok.« »A.« Ni vedela, kaj naj si misli o tem. »Njegova mama je umrla pri porodu,« je dodal Nicholas. »Najbolje bo, da ti povem vso resnico, sestrica. Ženska je bila priležnica vojakov. Vsaj še trije možje bi lahko rekli, da je deček njihov.« Malček se ji je zasmilil. Znova se je obrnila proti njemu. Bil je ljubek otrok s temnimi skodranimi lasmi.

S take razdalje ni mogla videti barve njegovih oči. Stavit bi šla, da so sive, kot očetove. »Johanna, pomembno je, da veš, da je MacBain dečka sprejel za sina.« Zasukala se je k bratu. »Slišala sem te tako prvič kot drugič, ko si omenil to dejstvo.« »In?«

63

03_ODRESITEV_prelom.indd 63

11.5.4 10:27

Nasmehnila se je. »In kaj, Nicholas?« »Ga boš sprejela?« »O, Nicholas, kako me lahko vprašaš kaj takega? Seveda ga bom sprejela. Kako ga ne bi?« Nicholas je zavzdihnil. Sestra ni razumela pravil tega grobega sveta. »Ta otrok je jabolko spora med Maclaurini,« je razložil. »MacBainov oče je bil poglavar Maclau­ rin. Še na smrtni postelji ga ni priznal za svojega.« »Potem se bom poročila z moškim, ki je tudi nezakonski?« »Ja.« »Pa vendar so ga Maclaurini izbrali za poglavarja?« Nicholas je prikimal. »Zapleteno je,« je priznal. »Potrebovali so njegovo moč. V sebi nosi očetovo kri in zato so priročno pozabili, da se je rodil kot pankrt. Kar pa se tiče dečka ...« Nič več ni rekel. Zaključek je prepustil njej. Johanna je zmajala z glavo. »Misliš, da je malček vznemirjen zaradi poroke?« »Vsekakor je vznemirjen zaradi nečesa.« Oče MacKechnie je pritegnil njuno pozornost, tako da jima je pomahal. Nicholas je prijel Johanno za komolec in stopil naprej. Ni mogla odtrgati pogleda z otroka.

Bog, videti je bil usmiljenja vreden in izgubljen. »Pripravljeni so,« je oznanil Nicholas. »MacBain prihaja.« Poglavar je prikorakal čez dvorišče in zasedel svoje mesto pred oltarjem. Roke je imel spuščene ob telesu.

Duhovnik je stopil k njemu in znova pomignil Johanni, naj stopi bliže.

64

03_ODRESITEV_prelom.indd 64

11.5.4 10:27

»Ne morem, ne brez ...« »Vse bo v redu.« »Ne razumeš,« je zašepetala z nasmeškom. »Počakaj tu, Nicholas, takoj bom nazaj.« Duhovnik ji je pomahal. Nasmejana mu je pomahala nazaj. Nato se je obrnila in odšla v nasprotno smer. »Johanna, za božjo voljo ...« Nicholas je mrmral sam pri sebi. Opazoval je sestro, kako si je utrla pot okrog množice. Ko se je namenila proti stopnicam, je spoznal, kaj namerava.

Pogledal je MacBaina. Na obrazu mu ni mogel prebrati nobene misli.

Duhovnik je iztegnil vrat, da bi videl Johanno, potem se je obrnil k MacBainu in ga dregnil s komolcem.

Johanna je upočasnila korak, ko se je približala stopnicam, saj ni hotela, da bi malček pobegnil, preden bi prišla do njega.

Védenje, da ima MacBain sina, jo je napolnilo s srečo in olajšanjem. Končno je dobila odgovor na vprašanje, ki jo je pestilo. MacBainu je bilo očitno vseeno, da ne more imeti otrok, ker je že imel dediča, nezakonskega ali ne.

Krivda, ki jo je prenašala, se ji je zvalila z ramen kot težek plašč.

MacBain si ni mogel pomagati in se je namrščil. Prekleto, ni hotel, da bi izvedela za dečka, preden bi se poročila, saj bi si lahko premislila. Ženske čudno raz­mišljajo, to je vedel, in prepričan je bil, da ne bo nikdar razumel, kako jim delujejo možgani. Tako nenavadne stvari so jih užalile. Slišal je, da jih večina ne sprejema priležnic in da

65

03_ODRESITEV_prelom.indd 65

11.5.4 10:27

žene nekaterih bojevnikov ne priznavajo pankrtov. Mac­ Bain je sicer nameraval Johanno prisiliti, da bi priznala njegovega sina, vendar je upal, da se bo najprej ustalila.

Alex je opazil, da se mu približuje, in nemudoma zakopal obraz v dlani. Imel je koščena kolena. Na njih je bila debela skorja umazanije. Ko je pokukal navzgor, da bi jo videl, je zagledala njegove oči. Niso bile sive kot očetove, ampak modre.

Johanna se je ustavila na spodnji stopnici in ga nagovorila. MacBain se je namenil stopiti za nevesto, a si je premislil. Roke je prekrižal na prsih in preprosto čakal, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Ni bil edini, ki ju je opazoval. Na dvorišču je zavladala tišina, ko so se vsi MacBaini in vsi Maclaurini obrnili proti njima. »Ali deček razume angleško?« je vprašal oče Mac­ Kechnie. »Nekaj že,« je odgovoril MacBain. »Povedala mi je, da ste jo poučevali gelščino. Se je naučila dovolj, da se lahko pogovarja z njim?« Duhovnik je skomignil. »Verjetno,« je dopustil.

Johanna se je nekaj minut pogovarjala z otrokom. Potem mu je ponudila roko. Alex je skočil na noge, se spotaknil na stopnicah in jo prijel za roko. Sklonila se je, mu odmaknila lase z oči, mu poravnala plet, ki mu je visel z ramen, in ga potegnila za sabo. »Očitno jo je razumel,« je zašepetal MacKechnie. »Kaj je razumel?« je vprašal Calum.

Duhovnik se je nasmehnil. »Da ga je sprejela.« MacBain je prikimal. Johanna je prišla do Nicholasa in ga znova prijela za roko. »Zdaj sem pripravljena,« je

66

03_ODRESITEV_prelom.indd 66

11.5.4 10:27

oznanila. »Alex, pojdi stat k očetu,« mu je naročila. »Moja dolžnost je, da pridem k vama obema.« Malček je prikimal. Stekel je po potki in se postavil na očetovo levo stran. MacBain je pogledal navzdol k sinu. Izraz na njegovem obrazu je bil zadržan, zato ni mogla vedeti, ali je zadovoljen ali nejevoljen. Gledal je njo, vendar je stegnil roko in jo položil na sinovo glavo, ko je začela stopati proti njemu.

Nicholas jo je oddal v zakon. Ni se upirala, ko je njeno dlan položil v MacBainovo. Presneto ponosen je bil na sestro. Vedel je, da je živčna, vendar se ga ni poskušala okleniti. Stala je med obema bojevnikoma, z bodočim možem na desni in bratom na levi strani. Stala je vzravnano, z dvignjeno glavo, in gledala naravnost naprej.

Oblečena je bila v lahko belo laneno tuniko, ki ji je segala do gležnjev, čeznjo pa si je nadela krajšo ujemajočo se belo obleko z zvonastimi rokavi. Kvadratni izrez njene poročne oprave je bil izvezen z ljubkimi popki vrt­ nic v bledo rožnati in zeleni barvi.

Tudi dišala je po vrtnicah. Vonj je bil nežen, vendar je MacBaina strašno privlačil. Oče MacKechnie je z roba oltarja vzel majhen šopek rož in ji ga podal, preden je pohitel na drugo stran, da bi začel mašo.

MacBain je gledal svojo nevesto. Bila je povsem ženstveno bitje in pri Bogu ni vedel, kaj bo naredil z njo.

Najbolj ga je skrbelo, da ne bo dovolj močna, da bi prene­sla tako težko življenje. Prisilil se je, da je nehal razmiš­ljati o tem. Njeno preživetje je zdaj postalo njegova dolžnost. Varoval jo bo pred nevarnostmi, in če jo

67

03_ODRESITEV_prelom.indd 67

11.5.4 10:27

bo moral razvajati, hudiča, jo bo pa razvajal. Sicer se mu niti sanjalo ni, kako bo to naredil, vendar je bil pameten človek. Bo že ugotovil. Prav tako ji ne bo dovolil, da bi si mazala roke ali opravljala težaška dela, in zahteval bo, da čisto vsak dan počiva. V zahvalo za zemljo, ki mu jo je dala, lahko vsaj zares poskrbi zanjo, in prepričan je bil, da je to edini razlog, da ga skrbi za njeno udobje.

Veter ji je pramen las zanesel na obraz. Spustila je njegovo dlan, da si ga je popravila nazaj čez ramo. Njena kretnja je bila ljubka, ženstvena. Kodrasti slap zlata ji je padal po hrbtu. Roka se ji je tako tresla, da so cvetni lis­ tiči frčali iz šopka, ki ga je stiskala k pasu.

Ni ga znova prijela za roko, kar ga je tako motilo, da jo je sam zgrabil za roko in jo povlekel bliže k sebi. Nicholas je videl oblastni gib in se nasmehnil.

Obred je potekal kar mirno, dokler ni oče MacKechnie Johanne prosil, naj možu obljubi ljubezen, spoštovanje in ubogljivost. Dolgo minuto je premlevala prošnjo.

Nato je odkimala in se obrnila k ženinu.

Pomignila mu je, naj se skloni k njej, in stopila na prste, da mu je lahko zašepetala na uho: »Poskusila vas bom ljubiti, gospod, in vsekakor vas bom spoštovala, ker boste moj mož, vendar se mi zdi, da vas ne bom kaj dosti ubogala. Ugotovila sem, da se popolna podrejenost ne sklada z mano.« Medtem ko mu je razlagala svoj položaj, je živčno cefrala cvetne lističe v šopku. Ni ga mogla pogledati v oči, temveč je strmela v njegovo brado, ko je čakala na odziv.

MacBain je bil preveč presenečen nad tem, kar mu je

68

03_ODRESITEV_prelom.indd 68

11.5.4 10:27

pravkar povedala, da bi opazil, kako zaskrbljena je. Moral se je prisiliti, da se ni zasmejal. »Se šalite z mano?« Vprašanja ni zašepetal. Če njemu ni bilo mar, ali drugi slišijo pogovor, tudi njej ne bo. Odgovorila mu je z glasom, ki je bil ravno tako močan kot njegov. »Če se šalim med poročnimi zaobljubami? Nikakor, gospod. Povsem resno mislim. To so moji pogoji. Jih sprejmete?« Takrat se je zasmejal. Preprosto si ni mogel pomagati. Njen izbruh poguma ni trajal dolgo. Bila je v zadregi in počutila se je osramočeno, vendar se ji je stvar zdela preveč pomembna, da bi popustila.

Samo ena rešitev ji je ostala. Vzravnala je ramena, izpulila dlan iz njegovega prijema in mu v roke potisnila šopek. Potem se je priklonila duhovniku, se obrnila in odkorakala.

Sporočilo je bilo jasno. Kljub temu je imelo nekaj Mac­laurinovih mož težave z dojemanjem. »Ali deklič odhaja?« je Keith, poveljnik Maclaurinovih vojakov, zašepetal z glasom, ki ga je bilo slišati po vsem dvorišču. »Ušla ti bo, MacBain,« je zaklical nekdo drug. »Pa je res videti, da odhaja,« se je vmešal MacKechnie. »Sem mar rekel kaj takega?« Nicholas je hotel oditi za sestro, vendar ga je Mac­ Bain potegnil za roko in odkimal. Šopek je potisnil baronu v roke, nekaj zamrmral v brado in stopil za nevesto.

Prišla je že skoraj do roba jase, ko jo je dohitel. Zgrabil jo je za ramo in jo zasukal proti sebi. Ni ga hotela po-

69

03_ODRESITEV_prelom.indd 69

11.5.4 10:27

gledati. Prijel jo je za brado in jo prisilil, da je pogled obrnila navzgor.

Pripravila se je na izbruh jeze. Gotovo jo bo udaril.

Opomnila se je, da je močna ženska. Lahko preživi njegov bes. »Boste vsaj poskušali ubogati?« Zvenel je naravnost obupano. Njegov odziv jo je tako presenetil, da se je nasmehnila. Pa le nisem tako šibka, je pomislila. Pravkar se je uprla poglavarju in ga prisilila, da se je pogajal z njo. Ni bila prepričana, koliko je pridobila, vendar vsekakor ni ničesar izgubila. »Ja, poskusila bom,« je obljubila. »Včasih,« je hitro dodala.

Z očmi je zavil proti nebu. Dovolj časa ji je dal, se je odločil. Zgrabil jo je za roko in jo odvlekel nazaj do oltarja. Morala je teči, da ga je dohajala.

Nicholas se je nehal mrščiti, ko je zagledal sestrin nasmešek. Strašno ga je zanimalo, o čem sta se prepirala, seveda, vendar se mu je zdelo, da bo moral počakati do konca poročnega obreda, da bo izvedel.

Ni mu bilo treba čakati tako dolgo. Johanna je vzela šopek, ki ji ga je ponudil brat, in se obrnila nazaj k duhovniku. »Prosim, oprostite mi za prekinitev, oče,« je zašepetala.

Duhovnik je prikimal. Znova jo je prosil, naj možu obljubi ljubezen, spoštovanje in ubogljivost. Tokrat je k prosim dodal besedo lepo. »Obljubim, da bom ljubila, spoštovala in včasih pos­ kušala ubogati svojega moža,« je odgovorila.

70

03_ODRESITEV_prelom.indd 70

11.5.4 10:27

Nicholas se je začel smejati. Zdaj je razumel, o čem sta se prepirala. Maclaurini in MacBaini so skupinsko zajeli sapo. Bili so zgroženi.

Poglavar je premeril občinstvo in jih grdo gledal, dok­ ler niso utihnili. Nato je obrnil temni pogled v svojo nevesto. »Ubogljivost in podrejenost nista nujno eno in isto,« je siknil. »Mene so učili drugače,« se je branila. »Potem so vas učili narobe.« Njegov izraz je bil tako mrk, da jo je znova zaskrbelo. Ljubi Bog, res ne bo mogla izpeljati tega do konca.

Nima dovolj moči. Šopek je spet vrgla v MacBaina in se obrnila, da bi odšla. Poglavar je cvetje grobo potisnil Nicholasu v roke in jo ujel, preden ji je uspelo uiti. »O ne, ne boš,« je zamrmral. »Ne bova šla še enkrat čez to.« Da bi dokazal, da misli resno, ji je vrgel roko čez ramo in jo priklenil ob svoj bok. »Tole bova opravila pred noč­ jo, Johanna.« Počutila se je neumno. Duhovnik jo je gledal, kot bi se mu zdelo, da se ji je zmešalo. Vdihnila je, znova vzela bratu šopek in potem rekla: »Oprostite mi, oče, da sem vas spet prekinila. Nadaljujte, prosim.« Duhovnik si je z lanenim robcem otrl čelo, potem pa je pozornost posvetil ženinu. Johanna je komaj poslušala njegovo pridigo o vrlinah, ki bi jih moral združevati dober mož. Preveč dela je imela s premagovanjem zadrege. Odločila se je, da ima dovolj skrbi. Sprejela je odloči­ tev, in to je bil konec razprave. Zmolila je kratko molitev

71

03_ODRESITEV_prelom.indd 71

11.5.4 10:27

in sklenila, da bo svoje strahove predala v roke Bogu. Naj njega skrbi.

To se ji je zdel dober načrt. Še vedno pa si je želela, da bi ji Bog dal znamenje, da se bo res vse dobro izteklo.

Ob tej misli se je nasmehnila. Zdaj pa se je res začela predajati sanjarijam. Navsezadnje je bila le ženska in zato zadnja v vrsti za božjo ljubezen, vsaj škof Hallwick ji je znova in znova tako govoril. Bog gotovo ni imel časa, da bi poslušal o njenih nepomembnih skrbeh, in najverjet­ neje je zagrešila greh nečimrnosti že s samim upanjem na znamenje.

Tiho je zavzdihnila. MacBain jo je slišal in se obrnil, da bi jo pogledal. Šibko se mu je nasmehnila.

Zdaj je bil on na vrsti, da odgovori na duhovnikova vprašanja. Začel je z imenom in nazivom.

Ime mu je bilo Gabriel.

Bog ji je dal znamenje. Johanna je široko odprla oči in zdelo se ji je, da je morda odprla tudi usta.

Hitro je pridobila nadzor nad čustvi. Ni pa mogla nadzorovati svojih misli. Ga je mati namenoma poimenovala po najvišjem od angelov, po tistem, ki ga Bog najbolj ceni? Johanna se je dobro spominjala verskega po­uka o nadangelu. Znan je bil kot zaščitnik žensk in otrok. Spomnila se je čudovitih zgodb o najveličastnejšem angelu, ki so jih matere rod za rodom pravile svojim otrokom. Mati ji je povedala, da bo Gabrijel vedno pazil nanjo. Govorila ji je, da je njen ljubi nadangel, ki naj ga pokliče na pomoč v temnih nočeh, ko se ji bo mora prikradla v sanje. Ta nadangel je bil zavetnik nedolžnih in maščevalec zla.

72

03_ODRESITEV_prelom.indd 72

11.5.4 10:27

Zmajala je z glavo. To so bile le preveč romantične misli. V moževem imenu ni bilo nič simboličnega. Njegova mama je bila verjetno v sanjavem razpoloženju, ko se je rodil. Obstajala je tudi možnost, da ga je imenovala po kakem sorodniku.

Ni se mogla prepričati. Verjetno je bila zaradi pomanj­ kanja spanja lahek plen za trapaste misli. Vendar je prejšnji večer molila za čudež in pred le nekaj trenutki si je zaželela znamenja, ki bi ji povedalo, da bo vse v redu.

Johanna je nekoč videla podobo Gabrijela, ki jo je z ogljem narisal neki menih. Še vedno se je spominjala vsake podrobnosti. Nadangel je bil upodobljen kot velikanski bojevnik z bleščečim mečem v roki in imel je krila.

Moški poleg nje ni imel kril, vsekakor pa je bil velikanski bojevnik z mečem ob boku.

In ime mu je bilo Gabriel. Je Bog vendarle uslišal njeno molitev?

73

03_ODRESITEV_prelom.indd 73

11.5.4 10:27

03_ODRESITEV_prelom.indd 74

11.5.4 10:27

5. poglavje

M

ama bi ga morala poimenovati Lucifer. Johanna je do konca dneva prišla do tega zaključka. Imeni Barbar ali Divjak bi bili ravno tako primerni, je pomislila. Njen mož je imel v sebi hudiča, ko je dajal tako arogantne in oblastne ukaze. Poleg tega se niti približno ni znal civilizirano vesti.

Mar ni vedel, da se je na poročni dan nevljudno bojevati?

O, na začetku je bil Gabriel prav prijazen. Takoj ko jima je oče MacKechnie dal zadnji blagoslov in je bilo maše konec, jo je mož zasukal proti sebi. Nekdo mu je podal prelep pisan plet. Ujemal se je s tistim, ki ga je nosil sam. Dolg, ozek kos blaga ji je položil čez desno ramo, še enega v drugačnih barvah pa čez levo. Razložil ji je, da je prvi plet MacBainov, drugi pa Maclaurinov. Počakal je, dokler ni prikimala, potem jo je potegnil v objem in jo poljubil tako močno, da ji je vzelo sapo.

Pričakovala je samo hiter poljubček, toda poljub je bil naravnost silovit. MacBainove ustnice so bile trde in vroče. Vročica, ki jo je zanetila strast, ji je rožnato obar75

03_ODRESITEV_prelom.indd 75

11.5.4 10:27

vala lica. Pomislila je, da bi se umaknila, nato je misel opustila. Poljub je bil tako vseobsegajoč, da za to ni imela niti moči niti volje.

Smeh iz ozadja je končno pritegnil Gabrielovo pozornost. Nenadoma jo je nehal poljubljati, zadovoljno je prikimal, ko je videl zmedeni izraz na nevestinem obrazu, in se obrnil k duhovniku.

V nasprotju z njim si Johanna ni tako hitro opomogla. Opotekla se je proti možu.

Oče MacKechnie je pohitel okrog oltarja, da bi jima čestital. »No, to pa je bil krasen poročni obred,« je izjavil.

Alex se je prerinil med očeta in Johanno. Čutila je, da jo cuka za krilo, zato se mu je nasmehnila.

Duhovnik je znova pritegnil njeno pozornost, ko je prasnil v smeh. »Za trenutek sem podvomil, ali bomo obred sploh opravili.« Oba z možem sta pogledala Johanno. Nasmehnila se jima je nazaj. »Jaz nisem dvomila,« je pripomnila. »Ko se enkrat odločim, da bom nekaj naredila, potem to naredim.« Videti je bilo, da ji nobeden od njiju ne verjame. Duhovnik je Alexa odlepil od Johanninega krila in ga premaknil na očetovo levo stran. »Bomo začeli sprejem?« je predlagal. »Klan vama bo hotel zaželeti srečo.« Gabriel je še naprej strmel v nevesto. Zdelo se je, kot da bi ji hotel nekaj reči, pa ne more izdaviti besed. »Ste mi hoteli kaj povedati, Gabriel?« »Nočem, da me tako kličete. Ne maram tega imena.« »Ko pa je vendar tako lepo.« Zagodrnjal je. Trudila se je, da ne bi bila užaljena za-

76

03_ODRESITEV_prelom.indd 76

11.5.4 10:27

radi neolikanega zvoka. »Morali bi biti ponosni na tako mogočno ime.« Spet je zagodrnjal. Popustila je. »Kako pa naj vas kličem?« ga je vprašala in poskušala biti prilagodljiva. »Poglavar,« je predlagal.

Ni bilo videti, da se šali. Ona pa tudi ni nameravala sprejeti njegovega predloga. Prav neumno bi bilo, če bi mož in žena uporabljala tako uradne nazive. Odločila se je za diplomatsko pot, da bi si pridobila njegovo sodelovanje, ker se ji je zdelo, da uporništvo v takem položaju ne bi delovalo. »Kaj pa, ko bova sama?« je vprašala. »Vas lahko takrat kličem Gabriel?« »Ne.« »Kako pa naj ...« »Če me že morate naslavljati, me kličite ... kličite me MacBain. Tako, to bo šlo.« »Če vas že moram naslavljati? Se sploh zavedate, kako arogantno to zveni?« Odkimal je. »Ne, ampak je lepo od vas, da mislite, da sem aroganten.« »Ne, pa ni.« Dovolj je imel pogovora o tem. »Prav je, da ste vključili dečka.« Ker je to izrekel z raskavim glasom in ker je bila še vedno pod vplivom trapaste izjave, naj ga kliče Mac­Bain, je potrebovala celo minuto, preden je ugotovila, da se ji je pravzaprav zahvalil.

Ni vedela, kako naj se odzove. Prikimala je in rekla: »Pred obredom bi ga morali pošteno okopati.«

77

03_ODRESITEV_prelom.indd 77

11.5.4 10:27

MacBain je poskušal zadržati nasmešek. Ne bi ji smel dovoliti tako neposredne graje, zaboga, vendar je bil zares vesel, da je pokazala nekaj volje, in je ni okaral. »Naslednjič bom poskrbel, da bo okopan.« Takoj je razumela zbadljivko. Ni ji ušlo, da je namigoval, da se bo znova poročil. »Radi imate zadnjo besedo, kajne, poglavar?« »Res je,« je priznal z nasmeškom.

Opazil je, da Alex zamaknjeno strmi v Johanno. Duhovnik ga je sicer premaknil na stran za sprejem, vendar se mu je že spet uspelo stisniti k njej.

Njegova nevesta je dečka osvojila v nekaj minutah.

MacBain se je zalotil pri razmišljanju, koliko časa bo sam potreboval, da si pridobi njeno naklonjenost. Kakšna trapa­sta misel. Zakaj bi mu bilo mar, kaj čuti do njega?

S poroko si je zagotovil zemljo, in edino to je bilo pomembno.

Vojaki obeh klanov so se drug za drugim zvrstili, da bi se predstavili Johanni in čestitali poglavarju. Ženske so bile na vrsti naslednje. Mlada rdečelasa gospodična, ki se ji je predstavila kot Leila iz Maclaurinovega klana, je Johanni podarila prelep šopek vijoličnih in belih rož.

Zahvalila se ji je za darilo in hotela rože dodati cvetju, ki ga je stiskala v drugi roki. Ko je videla, kaj je ostalo od šopka, ki ji ga je dal oče MacKechnie, se je zasmejala.

Cvetov sploh ni bilo več. Je med obredom v rokah držala šop pecljev?

Alex je bil že nemiren, ko so se Johanni predstavili še zadnji člani obeh klanov. Ženske so hitele sem in tja po

78

03_ODRESITEV_prelom.indd 78

11.5.4 10:27

dvorišču s pladnji hrane in jih odlagale na mize, ki so jih postavljali moški. Gabriel je bil zatopljen v pogovor z dvema Maclaurinovima vojakoma.

Johanna se je obrnila h Calumu in Keithu. »Na spod­ njem travniku je šest konj,« je začela. »Eden bo čisto moj,« je bleknil Alex.

MacBain je slišal sinovo pripombo, zato je pogledal Johanno. Na obrazu se mu je izrisal vražji nasmešek. »Tako ste si ga torej pridobili,« je pripomnil.

Ni se zmenila za moža in je še naprej govorila vojakoma. »Ti konji so poročno darilo za mojega moža ... in Alexa,« ga je hitro vključila. »Bosta prosim poslala nekoga, da jih privede?« Vojaka sta se priklonila in odšla izpolnit nalogo. Alex je pocukal za rob Johannine obleke, da bi ga pogledala. »Je tudi očka tebi dal darilo?« Na vprašanje je odgovoril njegov oče. »Ne, Alex, nisem.« Nasprotovala mu je. »Ja, Alex, dal mi je darilo.« »Kaj ti je dal?« je vprašal malček.

Tudi MacBaina je zanimalo, kaj bo rekla. Smehljala se je Alexu. »Dal mi je sina.« MacBaina je njena izjava osupnila. Alex ni čisto dobro dojel, kaj je mislila. »Ampak jaz sem njegov sin,« je oznanil. Prstek si je usmeril v prsi, da bi ga res razumela. »Tako je,« je odgovorila Johanna.

Deček se je nasmehnil. »Ali je sin boljši kot šest konjev?«

79

03_ODRESITEV_prelom.indd 79

11.5.4 10:27

»Seveda.« »Kaj pa boljši kot sto konjev?« »Boljši.« Deček je bil zdaj prepričan, da je pomemben. Kar zrastel je od ponosa. »Koliko si star?« ga je vprašala Johanna.

Odprl je usta, da bi ji povedal, potem pa jih spet zaprl. Iz zmedenega izraza na njegovem obrazu je sklepala, da ne ve. Obrnila se je k možu po odgovor. Skomignil je. Očitno tudi on ni vedel.

Bila je zgrožena. »Ne veste, koliko je star vaš sin?« »Mlad je,« je odvrnil MacBain.

Alex se je nemudoma strinjal in prikimal očetovi izjavi. »Mlad sem,« je ponovil. »Očka, grem lahko gledat konje?« Gabriel je pokimal. Deček je izpustil Johannino obleko in zdirjal za Calumom in Keithom.

Oče MacKechnie je bil priča pogovoru med Alexom in Johanno. »Poba je čisto navdušen nad njo, kajne?« je pripomnil poglavarju in opazoval dečka, ki je tekel čez dvorišče. »Podkupila ga je,« je malomarno rekel MacBain. »Ja, res sem ga,« se je strinjala Johanna. »Moškim se ne da tako hitro prikupiti,« je nadaljeval. »Nočem se prikupiti nobenemu moškemu, poglavar.

Oprostite mi, prosim. Rada bi govorila z bratom.« S to izjavo ga je krasno zavrnila, vendar je Gabriel vse pokvaril, ko jo je zgrabil za roko in potegnil nazaj.

Nicholas je moral priti k njej. Obkrožen je bil z ženskami, seveda, ker je bil tako čeden in že po naravi očar-

80

03_ODRESITEV_prelom.indd 80

11.5.4 10:28

ljiv, zato je morala Johanna počakati nekaj minut, preden je brat opazil, da mu maha, in se izvil oboževalkam.

Najprej je nagovoril MacBaina. »Čez mesec ali dva bom poslal svoje može, da pridejo pomagat pri obnovi.« MacBain je odkimal. »Nobenih mož ne boš pošiljal.

Pobili jih bomo v trenutku, ko bodo stopili na našo zem­ ljo.« »Trmast človek si, MacBain.« »Kolikšen je bil davek, ki si ga plačal kralju?« »Kakšen davek?« se je začudila Johanna.

Oba sta preslišala njeno vprašanje. Nicholas je MacBainu povedal vsoto, ta pa je oznanil, da bo baronu povrnil strošek.

Johanni se je končno posvetilo. Obrnila se je k bratu. »Hočeš reči, da te je kralj prisilil, da si mu plačal davek?

Zakaj, Nicholas?« »Ker smo ti tako lahko izbrali moža, Johanna. Privolil je ... za določeno ceno.« »In če bi se strinjala z njegovo izbiro?« ga je spodbudila. »Z Williamsom?« je vprašal Nicholas.

Prikimala je. »Potem seveda ne bi bilo davka.« »Zlagal si se mi. Rekel si, da mi ne moreš posoditi denarja, da bi plačala davek Johnu in tako ostala svobodna še eno leto.« Nicholas je zavzdihnil. »Res sem se ti zlagal,« je priznal. »Samo odlašala si z neizogibnim, mene pa je skrbelo za tvojo varnost. Prekleto, saj so te imeli zaprto v Londonu! Nisem mogel biti prepričan, da boš varna, po-

81

03_ODRESITEV_prelom.indd 81

11.5.4 10:28

leg tega bi John lahko Maclaurinovo zemljo dal komu drugemu.« Vedela je, da ima prav. Vedela je tudi, da jo ima rad in da je mislil samo na njeno varnost. »Oprostim ti za to zvijačo, Nicholas.« »Vrni se domov, baron. Ne prihajaj nazaj. Opravil si svojo dolžnost. Johanna je zdaj moja odgovornost.« Johanno je moževa nevljudnost osupnila. »Zdaj?« je bleknila. »Hočete, da gre zdaj domov?« »Zdaj,« je ponovil Gabriel. »Moj brat ...« »Ni vaš brat.« Njegovo vedenje jo je tako razjezilo, da bi najraje zakričala. Mož se zdaj ni zmenil zanjo. Pogled je usmeril v Nicholasa. »Moral bi vedeti,« je rekel. »Nista videti kot brat in sestra, in ko je Johanna duhovniku povedala svoje polno ime, sem ugotovil, da si nista v sorodu. Čustva, ki jih gojiš do nje ...« Nicholas mu ni pustil nadaljevati. »Res si pronicljiv,« ga je prekinil. »Johanni se niti sanja ne, poglavar. Nehaj s tem.« »Poglavar ...« »Pustite naju pri miru, Johanna. Ta pogovor se vas ne tiče.« Ton njegovega glasu ni dopuščal ugovarjanja. Začela je cefrati cvetne lističe iz svežega šopka, medtem ko je opazovala njuna mrka obraza.

Ni se ji bilo treba odločiti, ali bo ostala ali ne. Oče MacKechnie je slišal dovolj, da je vedel, da se kuha pre-

82

03_ODRESITEV_prelom.indd 82

11.5.4 10:28

tep. Prijel jo je za roko in z narejenim navdušenjem rekel: »Užalili boste ženske, če ne boste poskusili njihovih prazničnih jedi. Pridite z mano. V skrbeh bodo, dokler ne bodo dobile vsaj malo pohvale od nove gospodarice.

Se spomnite, kako se reče hvala po gelsko?« Duhovnik jo je na pol vlekel, na pol potiskal stran od moških. Johanna se je ozirala čez ramo, da bi videla, kaj se dogaja. Nicholas je bil očitno besen, MacBain pa tudi.

Ni ji ušlo, da je njen mož govoril večino časa. Nicholas je slučajno pogledal k njej, se zavedel, da ju opazuje, in nekaj rekel MacBainu. Ta je prikimal. Obrnila sta se in izginila po pobočju.

Nobenega od njiju ni videla, dokler ni sonce že izginjalo z neba. Zavzdihnila je od olajšanja, ko je zagledala moža in brata, ki sta prihajala po hribu navzgor. Pra­meni oranžne luči zahajajočega sonca so osvetljevali nebo za njima. Zaradi oddaljenosti in igre svetlobe sta bila njuna obrisa črna in skrivnostna. Videti je bilo, kot bi se iz zem­ lje dvigovala dva mogočna, nepremagljiva, božanska bojevnika. Premikala sta se s sproščeno eleganco.

Bila sta najbolj postavna bojevnika, kar jih je kadarkoli videla. Nadangel Gabrijel se je gotovo smehljal ob pogledu na ta par, saj sta bila vendar narejena po njegovi podobi.

Johanna se je nasmehnila ob tako sanjavih mislih. Potem pa je zagledala njuna obraza in ostro zajela sapo. Nicholas je imel krvav nos. Njegovo desno oko je bilo tako zatečeno, da ga ni mogel odpreti. MacBain ni bil v dosti boljšem stanju. Kri mu je tekla iz rane ob lasišču. Tudi iz rane v kotičku ustnic je krvavel.

83

03_ODRESITEV_prelom.indd 83

11.5.4 10:28

Ni vedela, na katerega naj začne vpiti. Medtem ko je ocenjevala Nicholasove poškodbe, je nagonsko hotela planiti k njemu in mu pokazati hudiča, toda ko je dvignila rob obleke in že začela teči, si je premislila. Ugotovila je, da bi verjetno morala najprej do Gabriela. Zdaj je bil njen mož, zato bi moral biti v njenih mislih prvi. K temu je dodala še dejstvo, da bo morda pripravljen prisluhniti razumu in dovoliti bratu, da ostane še nekaj dni, če ji bo uspelo pomiriti njegovo jezo. »Tepla sta se!« Obtožbo je zavpila, ko je dosegla moža. Zdelo se mu je, da ne potrebuje njegove pritrditve. Prekleto očitno je bilo, da sta se tepla, in ni mu bilo posebno mar za jezo v njenem glasu.

Johanna je iz rokava potegnila lanen robček, stopila na prste in mu popivnala kri iz rane, da bi videla, kako globoka je. Nežno mu je odmaknila lase s čela.

Trznil je z glavo nazaj. Ni bil vajen, da kdo skrbi zanj, zato ni vedel, kako naj se vede. »Prosim, stojte pri miru, gospod,« mu je ukazala. »Ne bom vas poškodovala.« MacBain je stal pri miru in ji pustil, da si je dala opraviti z njim. Hudiča, ugajala mu je, pa čeprav ne zato, ker jo je zdaj skrbelo zanj. Ne, všeč mu je bilo, da je najprej prišla k njemu. »Sta rešila problem?« je vprašala. »Jaz sem ga,« je odvrnil zlovoljno.

Pogledala je k bratu. »Pa ti, Nicholas?« »Ja.« Ton njegovega glasu je bil ravno tako razdražen kot MacBainov.

84

03_ODRESITEV_prelom.indd 84

11.5.4 10:28

Obrnila se je nazaj k možu. »Zakaj ste namenoma izzvali Nicholasa? Moj brat je, veste,« je dodala in prikimala. »Starši so ga vzeli k sebi, ko je bil star le osem let.

Bil je tam, ko sem se rodila, in odkar sem spregovorila, ga kličem brat. Dolgujete mu opravičilo, mož.« MacBain je namenoma prezrl njen predlog in jo prijel za zapestje, da bi nehala bezati v rano na njegovem čelu, nato se je obrnil k Nicholasu. »Zdaj se poslovi od nje,« je ukazal. »Ne boš je več videl.« »Ne!« je zavpila Johanna. Iztrgala se je možu, stekla k bratu in se mu vrgla v objem. »Nisi mi povedal resnice o njem,« je zašepetala. »Ni nežen. Trd in krut je. Ne morem prenesti tega, da te ne bi nikdar več videla. Rada te imam. Ti si me zaščitil, ko me nihče drug ni hotel. Ti si verjel vame. Nicholas, prosim, vzemi me s sabo domov. Nočem ostati tu.« »Pomiri se, Johanna. Vse bo v redu. MacBain ima dober razlog, da noče tu niti mene niti mojih mož. Naučiti se mu moraš zaupati.« Gledal je MacBaina, ko je sestri dajal navodila. »Zakaj noče, da prideš nazaj?« Nicholas je odkimal. Molk ji je povedal, da ji tega ne namerava razložiti. »Želiš, da materi predam kako sporočilo? Prihodnji mesec jo bom videl.« »S tabo grem domov.« Bratov nasmešek je bil poln nežnosti. »Poročena si. To je tvoj novi dom. Ostati moraš z možem, Johanna.« Ni ga hotela izpustiti. Nicholas se je sklonil, jo polju-

85

03_ODRESITEV_prelom.indd 85

11.5.4 10:28

bil na čelo in se ji iztrgal iz prijema. Pazljivo jo je potis­ nil proti možu. »Lepo ravnaj z njo, MacBain, drugače ti pri vsem, kar mi je sveto, prisežem, da se bom vrnil in te ubil.« »Vso pravico bi imel,« je odgovoril MacBain. Stopil je mimo Johanne in lopnil Nicholasa po rami. »Sk­le­ ­n ila sva dogovor. Moja beseda je moja zaveza, ba ­ron.« »Tako kot je moja beseda moja zaveza, poglavar.« Moška sta si prikimala. Johanni so solze tekle po licih, ko je stala in gledala brata, kako odhaja. Konja so mu že pripravili. Zavihtel se je na žrebca in odjahal po hribu navzdol ter izginil. Ni pogledal nazaj.

Johanna se je obrnila in ugotovila, da je tudi njen mož odšel. Nenadoma je bila sama. Stala je na robu jase, njeni občutki pa so bili ravno tako turobni kot pokrajina okrog nje in počutila se je zapuščeno. Ni se premaknila, dokler sonce ni izginilo z neba. Njeno pozornost je vzbudil šele veter, zaradi katerega jo je prezeblo do kosti. Zadrgetala je od mraza in si podrgnila roke, medtem ko je počasi stopala proti dvorišču. Niti enega Škota ni bilo na spregled, vsaj mislila je tako, dokler ni dosegla sredine dvorišča. Takrat je zagledala moža. Naslanjal se je na vrata utrdbe in jo opazoval.

Obrisala si je solze, si poravnala obleko in pohitela naprej. Po stopnicah se je povzpela z eno samo mislijo. Čeprav je vedela, da je otročja, je bila trdno odločena, da mu bo povedala, da ga ne mara.

Ni dobila priložnosti. MacBain je počakal, da je prišla dovolj blizu, potem jo je potegnil bliže. Stisnil jo je

86

03_ODRESITEV_prelom.indd 86

11.5.4 10:28

tesno k sebi, spustil brado, da je počivala na njeni glavi, in jo objel.

Prav zares jo je poskušal potolažiti. Njegova dejanja so jo popolnoma zmedla. Saj je bil on tisti, ki jo je prizadel. Pa vendar jo je zdaj poskušal pomiriti.

Prekleto, delovalo je. Vedela je, da je pretirano izčrpana od dolgega, težkega dneva, in zagotovo je bil to raz­ log, da se mu ni poskusila iztrgati. Čudovito topel je bil, zato si je dopovedovala, da potrebuje njegovo toploto, da prežene mraz. Nahrulila ga bo, vendar bo najprej počakala, da se pogreje.

Gabriel jo je nekaj dolgih minut objemal in potrpež­ ljivo čakal, da je obvladala čustva.

Končno se je odmaknila od njega. »Z mojim bratom ste ravnali strašno grobo, gospod, in zato sem zares nesrečna.« Upala je, da bo slišala opravičilo. Po minuti čakanja je ugotovila, da iz tega ne bo nič. »Zdaj bi šla rada v posteljo,« je oznanila. »Zelo sem zaspana. Bi mi lahko prosim pokazali pot nazaj do moje koče? Nisem prepričana, ali jo bom v temi našla.« »Koča, v kateri ste sinoči spali, pripada enemu od MacBainov. Ne boste več spali tam.« »Kje pa bom spala?« »Notri,« je odvrnil. »Nad stopnicami sta dve sobi.

Maclaurinom je uspelo ustaviti ogenj, preden je dosegel stopnice.« Široko je odprl vrata in ji pomignil, naj vstopi. Ni se premaknila. »Vas lahko nekaj vprašam, gospod?«

87

03_ODRESITEV_prelom.indd 87

11.5.4 10:28

Počakala je, da je prikimal, potem pa rekla: »Mi boste nekega dne razložili, zakaj ste poslali mojega brata stran in mu ukazali, naj se nikoli ne vrne?« »Sčasoma boste razumeli,« je odgovoril. »Če ne boste, vam bom z veseljem razložil.« »Hvala.« »Lahko sem ustrežljiv, Johanna.« Ni prhnila, ker se ji ni zdelo damsko. Iz pogleda ji je prebral, da mu ne verjame. »Vašega brata sem olajšal bremena, žena.« »In to breme sem bila jaz?« Gabriel je odkimal. »Ne, vi niste bili breme,« je odgovoril. »Zdaj pa pojdite noter.« Odločila se je, da bo ubogala njegov ukaz. Ženska, ki ji je po poročnem obredu dala svež šopek rož, je stala na dnu stopnic. »Johanna, to je ...« Ni mu pustila, da bi končal. »Leila,« je rekla. »Še enkrat hvala za prelepo cvetje. To je bilo res pozorno od vas.« »Ni za kaj, gospa,« je odvrnila ženska. Imela je mehek, pojoč glas in prijeten nasmešek. Njeni lasje so bili rdeči kot ogenj in ravno tako očarljivi. Johanna je ocenila, da sta približno iste starosti. »Vam je bilo težko zapustiti družino in prijatelje, ko ste prišli sem?« je vprašala Leila. »Nobenih prijateljev nisem imela v bližini,« je odgovorila Johanna. »Kaj pa vaši služabniki? Poglavar bi vam gotovo dovolil, da pripeljete svojo spletično.«

88

03_ODRESITEV_prelom.indd 88

11.5.4 10:28

Johanna ni vedela, kaj naj reče na to. Svoje služabnike je komaj poznala. Raulf je vsak drugi mesec zamenjal vso služinčad. Najprej je mislila, da je samo preveč zahteven, toda pozneje je ugotovila, kaj dela. Hotel jo je osamiti, da ne bi imela nikogar, ki bi mu zaupala. Morala se je zanašati samo nanj. Po njegovi smrti so jo prisilili odi­ ti v London in tudi med ujetništvom na kraljevem dvoru ni z nikomer navezala stikov. »Nobeni drugi Angležinji ne bi pustil priti sem,« je rekel MacBain, ko se je obotavljala z odgovorom. »Zadovoljni so bili, da so lahko ostali v Angliji,« je dodala Johanna.

Leila je prikimala, nato se je obrnila in se začela vzpenjati po stopnicah. Johanna ji je sledila. »Mislite, da boste tu srečni?« jo je vprašala čez ramo. »O, ja,« je odgovorila Johanna in molila, da ima prav. »Tu bom varna.« MacBain se je namrščil. Johanni se ni niti sanjalo, koliko je ta pripomba povedala o njeni preteklosti. Stal je na dnu stopnic in opazoval svojo nevesto.

Leila ni bila tako pronicljiva kot poglavar. »Vprašala sem vas vendar, ali boste srečni,« je rekla z nasmeškom. »Jasno je, da boste varni, saj vas bo varoval naš poglavar.« Saj lahko sama poskrbim zase, je pomislila Johanna.

Vendar tega ni povedala Leili, ker ni hotela, da si misli, da ni hvaležna za moževo zaščito. Obrnila se je in pogledala moža. »Lahko noč, gospod.« »Lahko noč, Johanna.«

89

03_ODRESITEV_prelom.indd 89

11.5.4 10:28

Sledila je Leili po stopnicah. Podest je bil na levi delno zagrajen s skladovnico lesenih zabojev, da se ne bi kdo zvrnil v veliko dvorano ali na hodnik. Na drugi strani se je začenjal ozek prehod. V bronastih podstavkih na stenah so gorele sveče in osvetljevale pot. Leila je Johanni začela pripovedovati o utrdbi in jo prosila, naj jo vpraša, karkoli ji pride na pamet. Še ena ženska, Megan po imenu, je čakala v prvi sobi s pripravljeno kopeljo zanjo.

Imela je temno rjave lase in oči lešnikove barve in tudi ona je nosila Maclaurinov plet. Njen nasmešek je bil prav tako prijeten kot Leilin.

Johanna se je ob prijazni dobrodošlici počasi sprostila. Kopel je bila čudovita. Povedala jima je, kako pozorni se ji zdita, ker sta se spomnili, da ji bo tako ugodje prijalo. »Poglavar je naročil kopel za vas,« je razložila Megan. »Ker vam je prejšnjo noč eden od MacBainov odstopil posteljo, smo bili Maclaurini na vrsti, da nekaj naredimo za vas.« »Edino pravilno,« je dodala Leila.

Preden je Johanna lahko vprašala, kaj je mislila s to pripombo, je Megan zamenjala temo. Hotela je govoriti o poroki. »Bili ste tako lepi, gospa. Je vezenje na obleki vaše delo? Res je ljubko.« »Seveda ni sama izvezla obleke,« je rekla Leila. »Njena spletična ...« »Sem jo pa sama sešila,« je pripomnila Johanna.

Pogovarjale so se, dokler se ni nehala kopati. Nato je ženskama zaželela lahko noč in se odpravila po hodniku do drugega prostora.

90

03_ODRESITEV_prelom.indd 90

11.5.4 10:28

Soba je bila topla in zelo vabljiva. Ob zunanjem zidu je stal kamin, nasproti njega je stala velikanska postelja s pregrinjalom v MacBainovih barvah, zraven pa je bilo okno, ki je ponujalo razgled na travnik spodaj. Zastirala ga je debela krznena zavesa, da nočni veter ni mogel v prostor. Zaradi zavese in ognja, ki je žarel v kaminu, je bila soba nadvse prijetna.

Postelja jo je skoraj pogoltnila. Zdelo se ji je, da bi lahko v njej drug ob drugem spali štirje, ne da bi se dotikali. Imela je hladna stopala, toda to je bilo edino nelagodje, ki ga je čutila. Pomislila je, da bi vstala in šla iskat par volnenih nogavic, vendar se je odločila, da bi podvig zahteval preveč truda. Verjetno bi si morala vzeti čas, da bi si spletla lase v kito, je pomislila in glasno zazehala. Zjutraj bodo čisto zavozlani. Sklenila je, da je preveč utrujena, da bi ji bilo mar. Zaprla je oči, zmolila večerne molitve in se prepustila spancu.

Vrata so se odprla ravno, ko je zdrsnila v spanec. Njeni možgani niso razumeli, kaj se dogaja, dokler ni začutila, da se je postelja na drugi strani ugreznila. Počasi je odprla oči. Vse je v redu, si je rekla. Gabriel, in ne kakšen vsiljivec, je sedel na robu postelje.

Sezuval si je škornje. Poskusila je obvladati svojo vznemirjenost. »Kaj pa delate, gospod?« Njen glas je bil omotičen šepet. Pogledal je čez ramo in ji odvrnil: »Pripravljam se za spanje.« Znova je zaprla oči. Mislil je, da je zaspala nazaj. Sedel je in nekaj dolgih minut strmel vanjo. Počivala je na boku, obrnjena proti njemu. Lase, zlate kot sončni zahod, je imela razprostrte čez ramo kot pregrinjalo. Zde-

91

03_ODRESITEV_prelom.indd 91

11.5.4 10:28

la se mu je čudovita. Pa tudi nedolžna in krhka. Bila je precej mlajša, kot je pričakoval, in ko sta z Nicholasom razčistila nesoglasja, ga je vprašal, koliko je stara. Nicholas se ni mogel spomniti točnega datuma rojstva, vendar mu je povedal, da je bila komaj kaj več kot otrok, ko so njuni starši dobili kraljev ukaz, naj jo dajo v zakon njegovemu najljubšemu baronu.

Johanna je nenadoma skočila pokonci. »Tukaj? Spali boste tukaj, gospod?« Besede so se ji zataknile v grlu. Pokimal je in se spraševal, zakaj je videti tako panična.

Od presenečenja je odprla usta. Bila je preveč osupla, da bi spregovorila. Gabriel je vstal, odvezal košček usnja, ki je držal plet na mestu, in odvrgel usnjeni trak na bliž­ nji stol. Plet je padel na tla.

Bil je popolnoma nag. Zatisnila je oči. »Gabriel ...« Njegovo ime je izustila v tihem šepetu.

Res je zaprla oči, vendar je še prej ujela dober pogled na njegovo zadnjico. To je bilo dovolj, da je spet postala plašna. Njen mož je bil porjavel vse od vratu do glež­ njev, in kako zaboga je to mogoče? Je mar v sončnih urah dneva hodil po svetu brez krpice na sebi?

Ni ga nameravala vprašati. Zaznala je, da je odgrnil odejo, potem pa znova začutila, kako se je postelja ugrez­ nila, ko se je iztegnil zraven nje. Začel se je obračati proti njej.

Odskočila je, pristala na kolenih in se obrnila proti njemu. Ležal je na hrbtu in ni se mu zdelo vredno, da bi se pokril. Zgrabila je odejo in jo vrgla čezenj. Čutila je, kako ji lica gorijo od sramu.

92

03_ODRESITEV_prelom.indd 92

11.5.4 10:28

»Ogoljufali so vas, gospod! Prav zares so vas!« je skoraj zavpila.

Gabriel ni vedel, kaj zaboga jo je obsedlo. Bila je čisto prestrašena. Oči so se ji napolnile s solzami in ne bi bil presenečen, če bi bruhnila v jok. »Kako so me ogoljufali?« Namenoma je ohranil miren in tih glas. Roke je prekrižal za glavo in se obnašal, kot da ima na voljo ves čas na svetu, da počaka na njen odgovor.

Njegovo sproščeno vedenje jo je nekoliko pomirilo.

Globoko je vdihnila, nato pa rekla: »Moj brat vam ni povedal. Rekel je, da vam je razložil ... O Bog, tako mi je žal. Morala bi se prepričati, da veste. Ko sem izvedela, da že imate sina, sem mislila, da veste zame in da ni pomembno. Imate dediča. Imate ...« Gabriel se je stegnil in ji položil dlan čez usta. Solze so ji tekle po licih. Nato ji je pomirjajoče rekel: »Vaš brat je časten človek.« Prikimala je. Odmaknil je dlan z njenih ust in jo než­ no potegnil k sebi. »Ja, Nicholas je časten človek,« je zašepetala.

Z licem mu je ležala na ramenu. Čutil je solze, ki so mu kapljale na kožo. »Nicholas me ne bi ogoljufal.« »Nisem mislila, da bi vas.« Bila je zbegana.

Dolgo minuto je moral počakati, da mu je povedala, kaj jo skrbi. »Morda vam je pozabil povedati ... ali pa je mislil, da vam je.« »Kaj mi je pozabil povedati?«

93

03_ODRESITEV_prelom.indd 93

11.5.4 10:28

»Da ne morem imeti otrok.« Čakal je, da bo nadaljevala. »In?« je vprašal, ko ni rekla ničesar več.

Zadrževala je sapo in čakala na njegov odziv. Pričakovala je, da bo razjarjen, vendar ni bil. Lagodno jo je božal po roki. Jezen moški je ne bi božal. Udaril bi jo.

Johanna se je odločila, da ni razumel. »Neplodna sem,« je zašepetala. »Mislila sem, da vam je Nicholas povedal. Če želite razveljaviti poroko, sem prepričana, da bo oče MacKechnie poskrbel za prošnjo.« »Nicholas mi je povedal, Johanna.« Spet je skočila pokonci. »Povedal vam je?« Zdela se je povsem zmedena. »Zakaj pa ste potem tukaj?« »Tukaj sem, ker sem vaš mož in ker je to najina poročna noč. Čisto običajno je, da si deliva posteljo.« »Potem pravite, da želite nocoj spati tu?« »Prekleto resno vam pravim,« je odvrnil.

Zdaj je bil njen pogled nejeveren. »In vse druge no­ či,« je oznanil. »Zakaj?« »Ker sem vaš mož,« je razložil.

Znova jo je potegnil k sebi, se obrnil na bok in se sklonil nadnjo. Nežno ji je umaknil lase z obraza.

Njegov dotik je bil blag in pomirjajoč. »Ste tu samo zato, da boste spali, gospod?« »Ne.« »Potem želite ...« »Ja,« je nejevoljno rekel, ker je bila zdaj že povsem prestrašena. »Zakaj?«

94

03_ODRESITEV_prelom.indd 94

11.5.4 10:28

Zares ni razumela. Ta ugotovitev je nekoliko potolažila njegov ponos, vendar ni mogel skriti obupa, ko jo je pogledal. »Johanna, mar niste bili tri leta poročeni?« Poskušala je odtrgati pogled z njegovih oči, a se je izkazalo, da je to težka naloga. Res so bile prav lepe. Bile so najbolj čiste sive barve. Imel je tudi prikupne visoke ličnice in raven nos. Prav zares je bil čeden hudič, in čeprav se je prepričevala, da ji je vseeno, se je utrip njenega srca odzval na njegovo bližino in čisto podivjal. Tudi njegov vonj je bil privlačen. Dišal je po čistem, po moš­ kem. Imel je vlažne lase. Gabriel se je okopal, preden je prišel v posteljo.

Ne bi se ji smelo zdeti, da je to res lepo od njega. Pa se ji je. Res bi morala prevzeti nadzor nad svojimi neurejenimi mislimi. Njegov videz in vonj se ji ne bi smela zdeti pomembna. »Mi boste odgovorili, še preden se zdani?« Spomnila se je vprašanja. »Poročena sem bila tri le­ ta.« »Kako me potem lahko vprašate, če hočem spati z vami?« Njegova zmedenost se ji je zdela nesmiselna. »Ampak zakaj? Saj ne morem imeti vaših otrok.« »To ste omenili,« je nejevoljno rekel. »Rad bi spal z vami še iz enega razloga.« »Kakšnega razloga?« je sumničavo vprašala. »Spati z nekom je užitek. Ga niste še nikdar občutili?« »Ničesar ne vem o užitku, gospod, mi je pa zato razo­ čaranje toliko bolj domače.«

95

03_ODRESITEV_prelom.indd 95

11.5.4 10:28

»Mislite, da bom razočaran jaz ali da boste vi?« »Oba bova razočarana,« je odvrnila. »Potem pa se boste razjezili. Res bo najbolje, da me pustite pri miru.« Ni se nameraval strinjati s tem predlogom. Vedla se je, kot da že vnaprej vse ve. Ni mu bilo treba vprašati, kako si je pridobila tako mnenje. Očitno je bilo, da je prejšnji mož strašno grdo ravnal z njo. Bila je tako zelo nedolžna in ranljiva. MacBain je pomislil, da je škoda, da je Raulf umrl. Z veseljem bi ga ubil.

Vendar pa ni mogel spremeniti njene preteklosti. Lahko se je le osredotočil na sedanjost in njuno skupno prihod­nost. Sklonil se je in jo poljubil na čelo. Z za­do­­ voljstvom je ugotovil, da ni trznila ali se poskusila obrniti stran. »Danes je prvič za vas ...« Hotel ji je razložiti, da bo zanju prvič in da je to nov začetek za oba, vendar ga je prekinila. »Nisem devica, gospod. Raulf je prvo leto zakona pogosto prišel k meni v posteljo.« Ta izjava je vzbudila Gabrielovo radovednost. Nagnil se je nazaj, da jo je bolje videl. »In po prvem letu?« »Šel je k drugim ženskam. Bil je zelo razočaran nad mano. Ni nobene ženske, h kateri bi vi lahko šli?« Zvenela je navdušena nad to možnostjo. Ni vedel, ali bi ga njen predlog moral užaliti ali zabavati. Večina žensk svojih mož ni hotela deliti z drugimi. Johanna pa se je zdela tako zavzeta, kot bi najraje stekla ven in mu sama našla ljubico. Prekleto, verjetno bi ji odstopila celo svojo stran postelje. »Nočem drugih žensk.«

96

03_ODRESITEV_prelom.indd 96

11.5.4 10:28

»Zakaj ne?« Dovolila si je celo prav nejevoljen pogled. S težavo je verjel, da se ta čudaški pogovor sploh odvija. Zarežal se je in zmajal z glavo. »Ker hočem vas,« je vztrajal.

Zavzdihnila je. »Verjetno je to vaša pravica.« »Res je.« Odgrnil je odejo. Potegnila jo je nazaj. »Samo trenutek, prosim,« je rekla. »Preden začnete, bi vas rada vprašala nekaj pomembnega.« Ob njeni prošnji se je namrščil. Pogled je usmerila v njegovo brado, da ne bi videl, kako prestrašena je postajala, ko je čakala na odgovor. »Kaj me želite vprašati?« »Rada bi vedela, kaj se bo zgodilo, ko boste razočarani.« Tvegala je in mu hitro pogledala v oči, potem pa naglo dodala: »Rada bi se pripravila.« »Ne bom razočaran.« Ni bilo videti, da mu verjame. »Pa vendar, kaj bo, ko boste?« je vztrajala.

Ohranil je potrpljenje. »Potem bom lahko krivil le samega sebe.« Dolgo minuto je strmela vanj, preden je popustila smrtni prijem na odeji. Medtem ko jo je opazoval, je sklenila roke na trebuhu in zaprla oči. Na obrazu se ji je izrisal izraz popolne vdanosti v usodo, ob katerem je Gabriel zlovoljno zmajal z glavo.

Dajala je vtis, da se ji zdi zadeva neizogibna. Po njegovem bo, in ona je bila dovolj pametna, da je to vedela.

Ni bila popolnoma panična. Spominjala se je bolečine, ki je vedno spremljala odnos, in čeprav nikakor ni z

97

03_ODRESITEV_prelom.indd 97

11.5.4 10:28

veseljem pričakovala hudičevega neugodja, je vedela, da ne bo nevzdržno. Ne bo je ubilo. Takšno preizkušnjo je že prestala, se je opomnila; in tudi tokrat bo tako. Preživela bo. »Prav, gospod. Pripravljena sem.« Bog, je bila ženska, ki te lahko razkači. »Ne, Johanna,« ji je ugovarjal s tihim, raskavim šepetom.

Segel je po traku, s katerim je imela zavezano spalno srajco, in ga potegnil, da se je razvezal. »Niste še priprav­ ljeni, vendar boste. Moja dolžnost je, da vas pripravim do tega, da si me boste želeli, in dokler si me ne boste, si vas ne bom vzel.« Johanna se na to obljubo ni odzvala. Pri Bogu, videti je čisto tako, kot bi jo pravkar položili v leseno krsto.

Manjkal ji je le še cvet, ki bi ga oklepala s togimi prsti, je ugotovil MacBain. Potem bi zagotovo vedel, da je mrtva, in bi jo dal zakopati.

Odločil se je, da bo moral spremeniti pristop. Njegova nevesta je bila strašljivo bleda in napeta kot tetiva na loku. Bila je na preži. To ga sicer ni pretirano motilo, ker je razumel njene razloge, tudi če jih ona ni. Moral bo počakati, da se vsaj malo pomiri. Potem bo začel z nežnim napadom. Njegov načrt ni bil zapleten. Preprosto jo bo prevzel. Upal je, da se ne bo zavedela, kaj se dogaja z njo, dokler ne bo prepozno. Njen ščit bo spuščen, in ko bo zanetil strast v njej, v mislih ne bo našla dovolj prostora za strah.

Spoznal je že, da je njegova nevestica nežno bitje. Ko se je pred poroko pogovarjala z Alexom, ji je na obrazu videl, da je sočutna, ljubeča ženska. Ni vedel, ali je tudi

98

03_ODRESITEV_prelom.indd 98

11.5.4 10:28

strastna, vendar je to nameraval izvedeti, preden bo katerikoli od njiju zapustil posteljo.

MacBain se je nagnil k njej, jo poljubil na čelo, nato se je prevalil na hrbet in zaprl oči.

Nekaj dolgih minut je minilo, preden je ugotovila, da se je odločil za spanje. Obrnila se je in se zastrmela vanj.

Zakaj ji je dal to rešitev? »Sem vas že razočarala, gospod?« »Ne.« Še naprej ga je opazovala in čakala na nadaljevanje razlage. Ničesar ni rekel, da bi potešil njeno radovednost. Še bolj jo je zaskrbelo, ker ni razumela namena njegovega početja. »Kaj želite, da naredim?« je vprašala. »Slecite si spalno srajco.« »In potem?« »Pojdite spat. Nocoj se vas ne bom dotaknil.« Zaprl je oči, zato ni mogel videti spremembe na njenem obrazu. Slišal pa je, kako je zavzdihnila, sklepal je, da od olajšanja, in ni si mogel pomagati, da mu ne bi nekoliko načela živcev. Hudiča, obetala se mu je dolga, dolga noč, preden bo potešen.

Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj je hotel s tem ukazom. Če jo je nameraval pustiti pri miru, zakaj je potem pomembno, ali ima oblečeno spalno srajco ali ne? Morda je bil ta ukaz samo način, da si reši malo ponosa, je pomislila. Ni se nameravala prerekati z njim, ne zdaj, ko ji je dal to prekrasno darilo.

Ker je imel zaprte oči, je spodobnost ni skrbela. Vstala je iz postelje, si slekla srajco, jo lično zložila in stopila na drugo stran postelje, da jo je odložila na stol. Njegov

99

03_ODRESITEV_prelom.indd 99

11.5.4 10:28

Zbirka Oddih Urednica Ana Ugrinović Julie Garwood ODREŠITEV Prva izdaja Prevedla Kaja Bucik Uredila Katja Klopčič Logotip zbirke oblikovala Danijela Grgič Opremila in tehnično uredila Nina Berčič Demšar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 2800 izvodov

03_ODRESITEV_prelom.indd 539

11.5.4 10:31

03_ODRESITEV_prelom.indd 540

11.5.4 10:31

Kraljica zgodovinskih romanc. Še bolj iskriva od Amande Quick!

Čudovita pripoved o mladenki, ki se odločno bori za svojo svobodo in nepričakovano odkrije resnično ljubezen.

Ko šestnajstletna Johanna izve, da je izgubila moža, si želi le to, da bi njena novo odkrita svoboda traja­ la. Toda kralj John zahteva vnovično poroko, izbere ji celo ženina. Johanni ne preostane nič drugega, kot da kljub zadržkom sprejme predlog svojega brata, da se poroči s Škotom Gabrielom McBainom, poglavarjem MacBainovega in Maclaurinovega klana. Ko s tresočim korakom stopa svojemu snubcu naproti, se ji pogled na velikanskega bojevnika ne zdi prav nič pomirjujoč. Odločena je, da ne bo pokazala strahu, k sreči pa kmalu odkrije, da se za robatim vedenjem čednega hrusta skrivajo sočut­ je, prijaznost in – kot se izkaže na poročno noč – strast. Kljub velikim razlikam med njima in kljub temu da znata trmasto vztrajati vsak pri svo­ jem, je bližnjim kmalu jasno, da med nežnim, a odločnim dekletom in njihovim poglavarjem brsti ljubezen, toda ali se bosta uspešno soočila tudi z največjo preizkušnjo?

Julie Garwood je priljubljena ameriška avtorica, ki jo tudi slovenski bral­ ke in bralci naravnost obožujejo. Doslej je bilo prodanih že več kot 30 milijonov njenih knjig. Cenijo jo tudi kritiki, ki so zapisali: »Julie Garwood je mojstrica žanra na najvišji ravni. Njeni romani so kot stari prijatelji, ki jih vedno radi obiščemo.« Poleg Odrešitve so v slovenščini izšli še roma­ ni Skrivnost, Dar, Nagrada, Nevesta, Razkošje časti, Odkupnina, Poroka in Divja princesa.

32,96 €

ODREŠITEV

ODREŠITEV

ODREŠITEV