Dai Sijie (1954) je mogoče najbolj znan kitajski pisatelj, ki piše v francoščini. V mladeniških letih (1971–1974) in v času neposredno po »kulturni revoluciji« je izkusil kitajsko prevzgojno taborišče v odmaknjeni provinci. Deset let po izpustu se mu je posrečilo dobiti francosko štipendijo, s katero je odšel v Pariz in se tam nastanil. Leta 2000 je izdal prozni prvenec Balzac in kitajska šiviljica in z njim dosegel velik mednarodni uspeh. Uspešno se ukvarja tudi s filmsko režijo.
ROMAN 2009 T. Eloy Martínez PEVEC TANGA M. Ramsland PASJEGLAVEC
V romanu Neke noči, ko luna ni vzšla (2007) se na poseben način prepletata kitajska zgodovina in sedanjost, uzrta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja skozi oči francoske študentke v Pekingu. Druga iz druge rasejo pripovedi, ki segajo v začetke budizma, v čas zadnjega kitajskega cesarja in v obdobje sočasnih kazenskih kolonij, nad vsemi pa lebdi senca skrivnostnega zvitka, od katerega je ohranjena le polovica …
A. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIK J. Rong VOLČJI TOTEM C. Ruiz Zafón IGRA ANGELA
32,96 €
PASJEGLAVEC oprema.indd 1
4/7/09 9:24:44 AM
1 Vzhodnonemška planjava Nekje v vzhodni Nemčiji teče moj dedek čez planjavo. Zasledujejo ga Nemci in izgubil je čevelj, strašno je mraz. Polmesec bledo osvetljuje pokrajino in jo spreminja v polje zmrznjenih vojakov, napol zakopanih v blatu. Pred manj kot tremi urami se je dedek poslovil od prijatelja Hermana Hemninga. Tečeta vsak v svojo smer. Rada bi premamila zasledovalce, da bi se zapičili zgolj v eno sled. Moj oče se še ni rodil. Babica, ki je prišla prepozno v zapor v Oslu in se zato nikoli ni mogla posloviti od Askilda, se z njim še niti ni poročila. Uradno še nista zaročena. Ves moj obstoj visi torej na sila tanki nitki. Potem izvleče okrušene kosti, natrte s podganjim strupom, in jih na slepo razmeče naokrog. Mine minuta, mineta dve. Askild spet pride do sape, teče naprej. Zdaj je treba samo stran, Askild Eriksson, kajti morda v daljavi tulijo krvosledni psi, morda trobi ladja Katarina pred Bergnom –
spomin, ki se pojavi docela brez razloga in grozi, da mu bo spodnesel noge, ali pa so ga gluha ušesa obdarila s sedmim čutom, zdaj ko vse erikssonsko sorodstvo stoji na kocki: Teci, hudiča, teci! Ampak Askild kar stoji – s podganjim strupom in štrclji in z ladjo Katarino ob sebi, kot bi ga zadela strela nenadnega spomina. Ne kaže dobro: dedek je okamnel na nemški planjavi. Babica hodi podhranjena po Norveškem s krvavečimi dlesnimi in slabo vestjo. Ladjarsko podjetje, ki je bilo v družinski lasti, vse odkar je njen ded še kot mladenič prišel iz Nordlanda v Bergen, je propadlo. Sedem transportnih ladij so potopili Nemci, patricijsko vilo so prodali in praded Thorsten leži v postelji, hrom zaradi krvnega strdka, babica pa mora v Holstovi konfekcijski trgovini delati s krvavečimi dlesnimi, iz katerih ji kri kaplja po blagu. »Nemški torpedi so nas vse potopili,« pravi babica. Zdaj se Askild predrami: Krvosledniki tulijo … Prešine ga misel, da se je Herman rešil. Da so psi sklenili njuno usodo, ko so se pognali po Askildovi sledi. Pogleda dol in opazi luknjo v nogavici, iz katere štrli palec. Pomodrel je in zapacan, podoben je ribici, ki ne more iz luknjice. Askild je bil skoraj eno leto v Sachsenhausnu in za nobeno ceno se noče vrniti tja. Nedelja je, 5. marca 1944, ura je
osem minut do dveh in ogromen NE se kuha v dedkovem trebuhu ter bruhne po vsem telesu, da se naposled – veliko prepozno – požene v tek, dol po rebri, se spotakne, pobere, spotakne, pa spet pobere. Krvosledniki tulijo, v daljavi se zasliši strel. NE, buči v dedku. NE Nemcem in krvoslednim psom, NE sachsenhausenskim morastim zimam. In tako teče Askild, v transu, v obupu, z bučečim NE v telesu, medtem ko sveti mir preveva zaprto trgovino na robu Odenseja, kjer sta drugi dve četrtini mojih genov. Dedek po materini strani se prebudi, obuje natikače in gre v mrzli noči lulat v lopo. Morda misli na špranjo v strehi, ki jo bo treba zadelati, prav v trenutku, ko drugi dedek butne s palcem v zmrznjeno kepo in se do krvi ugrizne v spodnjo ustnico. Babica po materini strani spi s prekrižanimi rokami, vzela je vsakodnevna zdravila; stric Harry spi z rokami pod odejo, čeprav ne bi smel, in sanja o vseh strašnih rečeh, ki se mu lahko zgodijo. V Bergnu sanja druga babica, da na njeno okno trka mornar in jo opazuje s prestrašenimi očmi. Najprej ne ve, kaj naj stori. Pokliče na pomoč, a na pomoč ni nikogar. Kliče glasneje in glasneje, dokler se ji ne posveti, da kliče na pomoč mornar, in tako … Ko Askild brcne s palcem v zmrznjeno kepo, se v hipu prebudi in se dvigne v postelji.
Uri sta usklajeni. Askild teče v mrak. Preden sonce vzide, ga primejo Nemci. Sedi na drevesu v bližnjem gozdu. Krvosledniki se poganjajo skozi zgodnje jutro in obstanejo pred drevesom. Dedek je pomodrel od mraza, Nemci merijo nanj s puškami in mu ukazujejo, naj zleze dol. Ustrelijo ga ne. Čez nekaj mescev ga bodo poslali v Buchenwald.
Kosilo Strašno radi bi izvedeli, kako je preživel, karseda podrobno. Radi bi vedeli, kako mu je uspelo, da sva jaz, najmlajši, in starejša sestra Stinne prišla na svet, a dedek molči kot ostriga in pije še več žganja. Noče povedati, kaj so Nemci delali z njim. »Kuga pa kolera,« se izgovarja. Spodaj na cesti je pravkar videl kažipot, ki ga spominja na Nemca s puško. Babica vdano odkimava in govori o nečem drugem. Dedek hodi s palico in pošteno se je zredil. Ni kot takrat, ko so ga z belim avtobusom Rdečega križa prek Neuengammeja pripeljali domov iz Buchenwalda in je bil suh kot trlica. Dedka si predstavljam kot trlico z veliko, okroglo glavo, na zadnjem avtobusnem sedežu. »Kaj se je še zgodilo, dedek?« sprašuje Stinne. Raje pripoveduje o tem, kako je kot otrok v bergenskem pristanišču čakal očeta, kadar je ladja Katarina po več mes
cih na morju pristala ob pomolu. Ponovno snidenje ga je vedno navdajalo s strahom in z veseljem, kajti po vrnitvenem kosilu je mama na glas brala iz črne knjige, v katero je s skrbno pisavo zapisovala vse njegove lopovščine, oče pa je iz omare potegnil pas in ga namlatil za več mescev nazaj. »Takrat je bil svet še resničen,« pravi dedek. Nobenih podrobnosti ne zbezava iz njega in zato s sestrično Signe stečemo na cesto. Gre nam za to, da nas ne odkrije Paradajzla. Paradajzli je v resnici ime Anne Katrine in je najina debela teta. Na srečo je šla v klet, ker misli, da bomo prišli k njej, ampak mi jo udremo skozi vrata pralnice in veselo ugotovimo, da je padel sneg. Najprej se obmetavamo s kepami, potem pa se gremo nemškega ovčarja. Stinne hoče biti dedek, Signe Rdeči križ, meni pa očitno preostane nemški ovčar, čeprav mi to ne diši preveč. Nemški ovčar pomeni, da se plaziš po vseh štirih in poskušaš ugrizniti dedka v nogo, to pa v snežni plundri ni zabavno. »Pa ne pozabi lajati!« zavpije Signe, medtem ko se jaz zaganjam Stinne v pete. Signe se kar spozna na pse, ker imajo ona, stric Harry in teta Anne doma črnega labradorca. »Lajaj, kot je treba!« vpije, jaz pa lajam in se mečem za sestrinimi čevlji. Ko jo ujamem in jo prevrnem v sneg, na glas zajavka. »Požri strup za podgane!« zastoka Stinne in mi 10
skuša v usta potisniti sneg, jaz pa ji poskušam zviti palec. »Ava!« zapiha, medtem ko Signe drži z Askildom in mu dela snežene kepe, kar je v bistvu prepovedano. »Tako,« nenadoma reče Stinne, »zdaj je nemški ovčar crknil.« »Ne,« se upiram in z besedami vred pljuvam sneg iz ust, »ne še!« Signe ugovarja, če je ovčar crknil, je pač crknil in da je zdaj ona na vrsti, da reši Askilda. V resnici bi se morali najprej iti mučenje, ampak danes se puncama ne da, zato Signe potegne Stinne v prostor za garažo in smehljaje zapre vrata. »Spokaj se v hišo!« zavpije Stinne skozi zaprta vrata. »Kar s Paradajzlo se igraj!« ji pritegne Signe. V dnevni sobi se oče krega z dedkom. Sprla sta se zato, ker je Askild očetu ukradel zbirko dragocenih srebrnikov iz 17. stoletja. Oče je dobil veliko kovancev od ameriških mornarjev, ki so se zasidrali v Bergnu. Pred oči mi pripluje velika ladja, supertanker s celim nogometnim igriščem na krovu. Sonce se blešči na uniformah ameriških mornarjev, zlate gumbe imajo in so zelo bogati – in vsi mečejo zastavice in kovance mulcem na pomolu. Na ta način si je oče nabral pravo malo bogastvo, ampak enkrat, ko se je igral zunaj, se je Askild vtihotapil v njegovo sobico, mu sunil zbirko kovancev in odšel v gostilno. 11
»Tat!« je prhnil oče, medtem ko je babica skušala speljati pogovor v druge vode. Enkrat pravi Askild, da je oče zbirko gotovo kje pozabil, drugič, da mu je dovolil, da jo proda. Sicer pa je spil samo eno pivce v Cornerju, ostanek denarja pa vrnil očetu. »Lažnivec!« zavpije oče in se nagne nad mizo in gleda izpod čela. »Takrat se sploh še nismo preselili na Dansko!« Askildu se oznoji čelo, pogleda babico. Potem vstane: »Greva, Bjørk, tukaj nisva dobrodošla!« Opre se na palico, ki jo ima vedno pripravljeno pod mizo, a Bjørk se še ne da domov: »Saj je šele pet, Askild, prišparaj mi, no, ta cirkus!« Prikaže se Stinne in blekne, naj gre Askild kar lepo sam domov. V zadnjem času je postala pošteno jezikava, začela je tudi špricati telovadbo in mama ne ve, kako naj jo prime. »A greš, Bjørk?« trmari dedek iz veže in v žepih žvenketa s steklenicami močnega piva, ki jih je skril pred očetom. Paradajzla je stekla v klet in Askild se zbegan ozira za njo. Čeprav je teta stara skoraj toliko kot oče, se še ni odselila zdoma. »Anne Katrine,« zavpije, »gremo domov!« Ampak babici se še kar ne da. »Dobili smo razglednico od malega Knuta,« vzklikne in iz tega naredi cel cirkus. 12
Običajno odrasli nikoli ne govorijo o stricu Knutu. Ta je devet let mlajši od očeta in hujši pobalin od njega, nikoli namreč ne najde miru. Pogosto minejo mesci in leta, da se komu oglasi, in ko končno piše, je to praviloma zato, ker ima težave z nesrečnimi deklicami, in potem hoče denar. A je to zahvala? Še božične voščilnice ne pošlje, baraba. Mama si dela skrbi spričo vseh teh ženskih usod, povezanih s Knutom, ki jo je pri štirinajstih pobrisal na morje in se od takrat komaj kdaj oglasil, ker mu je za družino tako malo mar. Oče je edini v družini, ki obvlada ekonomijo. Vedno on plačuje babici, kadar stric Knut zabrede v nevšečnosti, kajti Askild ne more slišati imena Knut. Zaripne v obraz in vpraša: »Kateri Knut?« Nikoli ni prebolel, da jo je sin podurhal zdoma tik pred rojstnim dnevom in mu je bilo eno figo mar za kolo na tri prestave, ki mu ga je kupil. Kolo še vedno stoji v lopi na Tunøveju in rjavi in se praši. »Kremplje stran!« zabrunda Askild vsakič, ko se mu preveč približamo. Mami se zdi, da je oče ravno prav trapast, da zapravlja denar za Knuta, in včasih, ko greva spat, se skregata prav zaradi njega. Takrat mama trdi, da stric Knut nikoli v življenju ne bo postal samostojen, če mu bo oče reševal rit, nakar oče zagode, da je že sit, da mora vedno zadovoljevati vse. Čeprav se zna mama bolje pogovarjati od očeta, se nju13
ne kregarije pogosto končajo tako, da ona zajoka. Njeno hlipanje prodre skozi steno v mojo sobico in jaz grem zbudit Stinne, ki spi globlje od mene, tako da ju skupaj špijonirava. Na žalost vidiva skoraj vedno isti prizor: mama veka na kavču, oče pa ji ob oknu obrača hrbet in zdihuje, medtem ko mu pepel s cigarete pada po tleh. Po tem bi najraje prespal v Stinnini postelji. Mama meni, da sem za tako reč že prestar, a sestrina postelja je veliko večja od moje in Stinne nima nič proti, če bom le ležal pri miru. Babica je iz torbice potegnila razglednico strica Knuta, medtem ko jo je Askild osuplo gledal iz veže. »Kaj piše?« je radovedna Stinne in se urno postavi babici za hrbet. Po navadi babica ne govori na glas o pismih strica Knuta, zato mora biti današnja razglednica posebna. Natakne si očala in brez besed prebere vse napisano. Potem sname očala in nas vse skupaj pogleda: »Drugega junija pride domov.« Glas se ji prelomi. »To je četrtek.« V tišini, ki sledi, se kot grom zasliši moj »domov pride!« Vsi se ozrejo vame. Stinne pravi, da bi ga lahko peljali na obalo. Signe je prepričana, da je zamisel res dobra, oče pa navrže, kako pa vemo, da Knut nima v načrtu kaj drugega. 14
»Jasno, da bo šel z nami na obalo,« pravi mama. Babica zažari. V oči ji navrejo solze, razglednico živčno obrača v rokah, pogled pa ji uhaja v vežo, kjer je Askild popolnoma obnemel. »Kje pa je zdaj?« vpraša oče in babica pove, da zadnje leto živi na Jamajki. »Jamajka!« se zaderem. »Jamajka! Jamajka!« »Lastno podjetje ima,« pravi babica, a oče temu ne verjame povsem, ker babica rada nemalo okranclja življenje strica Knuta. »Bomo že še videli,« pravi oče in le s težavo brzda veselje. Babica spet pogleda v vežo, kjer se Askild počasi prikaže. »Spet je ukradel pir,« pravi Stinne in pokaže na dedkov desni žep. Askild izvleče iz žepov nekaj piv in se afnasto zareži. Očitno je zbirka kovancev že pozabljena in končno se Askild usede. Rad bi en rum, zdaj ko bomo že dobili obisk z Jamajke. Oče zato prinese steklenico ruma iz kredence s toniranimi šipami in ga natoči. Askild ga zvrne do dna in si natoči še enega. Potem na glas rigne in me obsojajoče pogleda. »Za mizo se ne riga,« reče.
* 15
Askild in Bjørk sta se srečala v nekem brezovem gaju v bergenski četrti Kalfaret. Čez kakih sedem let so Askilda poslali v Sachsenhausen. Bil je neke vrste kolaboratorski tihotapec, ker je Nemce goljufal s tem, da jim je na veliko prodajal gradbeni les, ki je bil v resnici njihov. Askild je prijateljeval z babičinim bratom Ejlifom in je pogosto prihajal v hišo na Kalfarveinu. Včasih se je oglasil tudi, če Ejlifa ni bilo doma. Enkrat je babico poljubil na vrtu pod bledimi brezami. Po tem jo je večkrat poljubljal na Asistentskem pokopališču v Bergnu in čeprav so v hiši imeli pomisleke, so jima vendarle dovolili, da sta bila sama, ker ju je Ejlif kril. Askild se je učil za ladijskega in strojnega inženirja in je bil krmarjev sin, kar ni bila ravno najboljša partija za ladjarjevo hčer. Dedek je sicer mislil, da je njegova družina davno zbežala pred francosko revolucijo in da se mu zato po žilah pretaka modra kri. Bil je temen kot Francoz, oči so se mu svetlikale kot oglje, brado pa je imel tako močno in tako črno, da se je moral briti večkrat na dan, da ne bi bil videti zanikrn. Takrat je bil Askild čeden moški, čeprav so bili najočitnejši dokaz modre krvi modri kolobarji, ki so se mu z leti zajedli v mahagonijeve oči. Hud udarec zanj je bil, ko ga družina Svensson ni hotela sprejeti za svojega, še preden je sama bankrotirala. Dedek 16
je počasi začel zaničevati vse, kar je predstavljalo babičino družino, in na koncu niti dediščine ni hotel. Fino pohištvo, srebrnina, ki ju je prababica Ellen skrila, ko se je bankrot zdel neizogiben – vse je ostalo v Bergnu, ko je Ellen čez mnoga leta umrla, in se nazadnje steklo v žepe selitvenega podjetja, ker Askild ali ni mogel ali ni hotel plačati prevoznih stroškov na Dansko. Ampak takrat – pred vojno, pred bankrotom in usodnimi leti v Buchenwaldu in Sachsenhausnu – se je moral zadovoljiti s tem, da je družino Svensson zmerjal s tropom nordlandskih kmetavzov, ki so zrasli in se zredili na račun drugih, namesto da bi sami kaj zgradili iz nič. Zdaj pa so živeli v Bergnu, v beli patricijski vili, obdani z rojem služabnikov in skušali biti tako danski, da je šlo na bruhanje. »Niti tega niso pogruntali, da je Norveška postala svobodna država s svobodnimi ljudmi,« je menil Askild, ki je s takimi izjavami prižgal iskrico v Bjørkinem srcu. Askild je bil revolucionar svoje sorte, docela drugačen od izobraženih in govorniško spretnih mladeničev, ki so tudi prihajali v hišo in ki jih je oče Thorsten kanil podtakniti babici. Še posebej rad je Thorsten videval mladega zdravnika Thora Gunarssona, ki je govoril tekoče dansko, ker je študiral na Univerzi v Københavnu in je prihajal iz družine z močno tradicijo in z ogromno posestjo. Thorsten je imel slabe izkušnje s krmarji in z njihovimi morskoraz17
bojniškimi potomci. Ampak slabše ko je Thorsten govoril o Askildu, zanimivejši je postajal v Bjørkinih očeh. Bila je najmlajša od treh otrok, ena od sester, ki še ni bila poročena. Ejlif ga je spoznal na strokovni šoli, ob koncih tedna sta lep čas preživela po nezakonitih bergenskih točilnicah. Askild je Ejlifa vlekel na kraje, kjer ni bil še nikoli in kjer so bile punce čisto drugače voljne in niso nič zahtevale, ko se je jutranja svetloba pritihotapila v prepišne lesene barake blizu pristanišča. Askild jih ni imel veliko več kot štirinajst, ko so mu možakarji z ladje v Amsterdamu prvič plačali cipo in ga podžigali, naj gre za tridesetletno žensko s pernato boo in z rdeče pobarvanimi lici po stopnicah v majhno stanovanje, kjer se je z druge strani tanke stene slišal otroški jok. Ulegla se je na hrbet, si oslinila češpljo in nestrpno pogledovala k Askildu, ki je kar stal in ni prav nič vedel, kaj naj naredi. Ženska je zavzdihnila in rekla, da je po navadi tako, da se slečeš. Nakar je zbrcal s sebe hlače in na svojo veliko grozo videl, da mu moškost visi vsa mehka in neuporabna med stegni. V glavi je prišlo do kratkega stika, cipa se je obrnila na bok, se nasmehnila prvič in zadnjič ter mu s kratkim vzdihljajem začela gnesti moda, dokler ni zrasel med njenimi prsti. In potem se je ženska spet ulegla na hrbet. »Takole se ulezi sem,« je rekla in Askild je ubogal kot slepec, ki ga pe18
lješ skozi mrak. Sunkovito je zlezla nanj in pomigala, da ji je brizgnil vso svojo štirinajstletno municijo v zlorabljeno mednožje. Pol minute pozneje je poskočil s postelje, se tako hitro oblekel, da je v zmedi pozabil spodnjice, in zaloputnil z vrati, ne da bi se ozrl. Spodaj v točilnici so ga možakarji trepljali in eden od mornarjev mu je v baru ponudil viski. Čez eno leto, ko jih je dopolnil petnajst, si je med odhodom na kopno v Hamburgu prvič plačal svojo kurbo in v naslednjih letih mu je samozavest rasla sorazmerno s številom kurb, tako da je bil, ko se je kot enaindvajsetletnik začel učiti za ladijskega in strojnega inženirja v Bergnu, precej izkušen in samozavesten mladenič, ki je brez težav imponiral veliko bolj neizkušenemu Ejlifu. Ampak Askild je bil popolnoma bos v ljubezenskih zadevah. Ko je spoznal Bjørk, je imel hlače spet spuščene do kolen, ne da bi vedel, kaj naj stori. Na začetku je Bjørk pogosto videla Askilda v hiši, ne da bi mu posebej posvečala pozornost. Vse drugače pa je bilo z očetom Thorstenom, ki mu prav gotovo ni bilo všeč, kako je Askild pogledal Bjørk, ko jo je prvič videl sedeti na vrtni klopci pod visokimi brezami. Bila je jesen in Bjørk je imela okrog sebe rožnato odejo. Brala je neko knjigo Sigrid Und19
set – to je bilo, preden so jo obsedli doktor romani – in se ravno predajala sanjarjenju, ko je Ejlif stopil na vrt s sinom krmarja Erikssona in zavpil: »A si že spet tukaj, trola!« Bjørk je pogledala gor, se v zadregi nasmehnila Ejlifu, potem pa ji je pogled zdrsel k pojavi za njim. S sanjavimi očmi je gledala naravnost skozi sina krmarja Erikssona in čeprav ta naenkrat sanjavi, smehljajoči se in zadregljivi pogled ni imel nič opraviti z Askildom, ga je vseeno zadel kot ogromno kladivo. Izjecljal je »dober dan«, ampak takrat se je Bjørk že vrnila h knjigi. In tam je torej stal Askild: ohromljen v brezovem gaju pred patricijsko vilo ladjarja Thorstena Svenssona. Ko se je čez osem let prevrnil v straniščni jarek za barako z driskavimi bolniki v Buchenwaldu, ga je ravno Bjørkina podoba, zavita v rožnato odejo pod brezami na Kalfarveinu, spodbudila, da se je pognal skozi sluzasto vodo in čez strmi rob straniščnega jarka. Samo eno je bilo jasno: če bi se namerilo, da bi moral umreti, bi rad še enkrat stopil v svetlikav brezov gaj, da bi se mu Bjørk, zavita v rožnato odejo, sanjavo nasmehnila. Dvajset metrov od straniščnega jarka je spet zlezel skupaj, a ga je prestregel Bajsek, nemški debelušen homič, ki ga je Askild komaj sedem let prej med odhodom na kopno v Hamburgu rešil, da ga ni pretepla skupina mladih nacistov, ki so zahtevali dokaz za pravo spolno 20
usmeritev gostilniških gostov. Bajsek je bil takrat tako srečen, da je ušel tepežu, da je norveškega mornarja povabil na izlet v Berlin. Prevandrala sta vse gostilne, ki so bile po Bajskovo vredne obiska. Ironija usode je hotela, da ga je spet srečal v Buchenwaldu. Bajsek ga je umil z vedrom vode in ga poslal nazaj v dizenterijsko barako ter mu zabičal, naj se naslednjič podela v hlače in naj se za božjo voljo nikar ne spušča v straniščni jarek, ki ni drugega kot smrdeča vrata v pekel. Bajsek je Askildu tudi reševal črnoborzijansko trgovino in tatinsko mrežo tisti mesec, ko mu je, spremenjenemu v okostnjaka, na revirju drek tekel med nogami, po tanki koži pa se mu je počasi širila zelenkasta barva in mu za večno kiselkasto obarvala tatuje. V tistem času so v taborišče začeli prihajati paketi Rdečega križa, švedski in danski, pa tudi angleški in ameriški paketi za vojne ujetnike, čeprav je bilo vojnih ujetnikov v taborišču bore malo. Še posebej tobačne in cigaretne pošiljke so bile zlata vredne. Askild, ki je prej pobiral dokajene ogorke, ki so jih pazniki metali stran, jih zmešal z izpraskanino do konca pokajenih cigar in ovenelimi listi, potem pa zvil v star časopisni papir in jih zamenjaval za hrano in druge potrebščine, kot so bili odeje in zdravila, se je, preden mu je driska razdejala črevesje, lotil reorganizacije paketov. To pomeni, da jih je kradel iz dru21
gih barak in vsebino zamenjeval za druga taboriščna plačilna sredstva, za zlate zobe, denimo – ki se po vrednosti niso mogli kosati s chesterfieldkami in z lucky strikicami, s temi se je namreč dalo podkupiti skoraj vsakega paznika –, za odrezke za bordel na robu taborišča, v katerem so delale poljske ženske, in za razvejano mrežo uslug ter protiuslug, nad katerimi niti Askild ni imel pregleda. Ena sama lucky strikica, ki jo je Bajsek diskretno izročil starešini bloka, je poskrbela, da je Askild v miru ležal na revirju cel mesec, čeprav bi mu esesovski Hauptscharführer Wilhelm prav tako lahko vbrizgal evipannatrij. Bajsek se je prav tako vsak dan vtihotapil v revir in Askildu v napol odprta usta stlačil ostanke hrane – iz hvaležnosti ali iz nevračane ljubezni, morda pa kratko malo kot členu v lastni strategiji preživetja. Askild ga je določil za upravitelja svojega paketa Rdečega križa. Bajsek je do tedaj preživel dve leti in en poskus pobega, kar je bilo več od večine drugih. Pod vplivom grožnje, da se bo moral znajti sam, če Askild umre, se je še naprej tihotapil v revir, čeprav so bili ostanki hrane, ki jih je vsak dan mašil Askildu v usta, vedno bolj žalostni ter vse bolj podobni investiciji v smrt kot v prihodnost. Prvega februarja, ko so Rusi stali na Odri, se je Askild dvignil z bolniške postelje in odklamal v svojo barako, kjer so v glavnem živeli nemški, ruski in poljski kriminalci, da 22
bi spet zavzel svoje mesto v hierarhiji, ki ga je Bajsek poskušal ubraniti. Vendar mu je s privilegiji kmalu odklenkalo. Čez tri tedne je Bajsek izginil med bombnim napadom. Šel je v prekomando v zlatokop v Leipzig, se pravi na ropanje trupel v zbombardirane hiše pod skrbnim esesovskim nadzorom. Askild je šel ravno scat in ko je v roki držal tiča, so Angleži v bombnikih Wellington prileteli nad četrt in spremenili že tako zbombardirano mesto v pravi pekel eksplozivnih in fosfornih bomb. Šele naslednji dan, ko so se skupine za silo spravile v red, se je zlatokop nadaljeval. Askild je dobil nalogo, da se zakoplje v štirimetrski tunel, v katerem je delal Bajsek dan prej. Ko je čez nekaj ur prebil luknjo in se znašel v skoraj nepoškodovanem kletnem prostoru, je zagledal Bajska, ki se je s hrbtom naslanjal na steno in brezizrazno bolščal predse. Sprva je Askild pomislil, da je živ. Ko pa se je dotaknil njegove roke, se je spremenil v kup kosti in nekaj cap, ki so se usule po tleh kot temen prah ... Askild pravi, da mu je v grozljivi vročini vse maščobno tkivo izhlapelo. »Tako je končal ta ritopik,« je rignil. Mama je mnenja, da te stvari niso za otroke. Tudi ona se je medtem napila. Takrat namreč začne kaditi, česar trezna ne počne. 23
Roman Pasjeglavec je groteskna, šaljiva, resna in humorna pripoved o »divji« družini Eriksson; zgodbo o treh generacijah začenja ded Askild, ki z navdihom kubista, s steklenico alkohola v roki in z dvomljivim slovesom vojnega junaka pluje skozi življenje; ob strani mu v dobrem in slabem stoji babica Bjørk, za njima pa ostali člani družine. Za Erikssone je življenje šokantno in otroštvo brutalno: oče proda sinovo zbirko kovancev, da bi si kupil pijačo; mati skriva pisma nekega dekleta pred svojim sinom; brat skrivaj snema sestro, ki se v svoji sobi mečka s fantom, in razkazuje posnetke naokoli … Kljub nenavadnim in čudaškim dogodkom pa so Erikssoni topla, z življenjsko energijo povezana skupnost …
ROMAN 2009 T. Eloy Martínez PEVEC TANGA M. Chabon ŽIDOVSKI POLICIJSKI SINDIKAT A. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIK J. Rong VOLČJI TOTEM C. Ruiz Zafón IGRA ANGELA
Morten Ramsland (1971) je mladi danski pisatelj, ki je s Pasjeglavcem navdušil literarno publiko. Po romanu, ki je bil preveden že v 13 jezikov, snemajo nadaljevanko, poznavalci pa ga upravičeno primerjajo z Johnom Irvingom.
32,96 €
PASJEGLAVEC oprema.indd 1
4/8/09 7:39:39 AM