Ilustrirana izdaja
Yann Martel Bil sem osirotel in popolnoma sam sredi Tihega oceana. Visel sem na kosu lesa, medtem ko je name z ene strani pre탑al tiger, z druge morski psi, od vsepovsod pa neurje.
Ilustriral Tomislav Torjanac
Yann Martel
Ilustriral Tomislav Torjanac
PI oprema.indd 1
4/17/09 12:55:09 PM
• 1. poglavje • Zaradi vsega, kar sem pretrpel, sem bil dolgo potrt in otožen. Šele študij in redno poglabljanje v vero sta me počasi spravila na noge. Ostal sem zvest svojim za marsikoga nenavadnim verskim obredom. Po maturi sem se vpisal na Univerzo v Torontu ter vzporedno študiral religiologijo in zoologijo. Po štirih letih sem se v religiološki diplomski nalogi posvetil nekaterim vidikom kozmogonične teorije Isaaca Lurie, znamenitega kabalista iz šestnajstega stole tja, v zoološki pa analizi delovanja žleze ščitnice pri triprstem lenivcu. Lenivca sem izbral, ker je njegova mirnost, tihost in zazrtost vase prav blagodejno vpli vala na mojo razrvano bit. Poznamo dvoprste in triprste lenivce, ki jih razlikujemo po številu krempljev na sprednjih tacah. Na zadnjih imajo namreč vsi po tri. Nekega poletja se mi je nasmehnila neverjetna sreča, saj sem dobil priložnost odpotovati v brazilski pragozd in preučevati triprsteža in situ. To je nadvse zani mivo bitje. Njegova edina omembe vredna dejavnost je nedejavnost. Spi ali počiva tako rekoč 24 ur na dan. Naša ekipa je na terenu preskusila spalne navade petih primerkov tako, da smo jim zgodaj zvečer, ko so zadremali, postavili na glave svet lordeče plastične posodice, polne vode. Naslednje jutro so bile vse posodice na svo jih mestih, v vodi pa je mrgolelo insektov. Lenivec je najživahnejši – če uporabimo besedo »živahen« v njenem najohlapnejšem pomenu – ob sončnem zahodu. Tedaj pleza po vejah s hitrostjo 400 metrov na uro, seveda z glavo navzdol, kar je njegov najljubši položaj. Kadar cepne na tla, se, če je primerno motiviran, se odplazi do naslednjega drevesa s hitrostjo 250 metrov na uro, kar je 440-krat počasneje od motiviranega geparda. Če se mu ne mudi, preleze v eni uri štiri ali pet metrov.
•
3
•
Nekega poletja se mi je nasmehnila neverjetna sreča, saj sem dobil priložnost odpotovati v brazilski pragozd in preučevati triprsteža in situ.
Triprsti lenivci niso najbolje obveščeni o dogajanju okrog sebe. Ko je Beebe leta 1926 preučeval njihove čute, je na lestvici od dve do deset – pri čemer dve predstavlja skrajno otopelost, deset pa izjemno ostrino – ocenil povprečen leniv čev okus, tip, vid in sluh z dve, voh pa s tri. Če v divjini naletite na spečo žival, jo morate nekajkrat močno dregniti, da se bo zbudila. Nato bo zaspano pogledala v vse smeri, razen v vašo. Zakaj se lenivci sploh ozirajo naokrog, ni povsem jasno, saj vidijo le razmazane obrise okolice. Kar zadeva sluh, niti niso tako obupno gluhi, kot so brezbrižni. Zvoki jih pač ne zanimajo. Beebe je ugotovil, da lahko ob lenivcu, ki spi ali se hrani, mirno streljaš v zrak, pa se ne bo zmenil zate. Čeprav je njihov voh malce boljši, ga ne gre precenjevati. Baje so sposobni zavo hati gnile veje in se jim ogniti, vendar pa je Bullock leta 1968 poročal, da lenivci »dokaj pogosto« padajo z dreves z vejami vred. Človek se vpraša, kako jim uspe preživeti. Natanko tako. Zaspanost in lenoba jih varujeta pred nevarnostjo. Tako zelo so počasni, da jih jaguarji, leopardi, orli in anakonde niti ne opazijo. Lenivčevo dlako prekriva plast lišaja, ki je v sušnih obdobjih rjavkasta, v vlažnih pa zelena, zato se žival barvno povsem zlije z okoliškim mahom in listjem. Od daleč še naj bolj spominja na gnezdo belih mravelj ali veveric, včasih pa je videti kar kot del drevesa. Triprsti lenivci živijo miroljubno, rastlinojedo in v popolnem sožitju z oko ljem. Tirler je leta 1966 zapisal, da »jim na ustnicah vselej igra prijazen smeh ljaj«. O tem sem se prepričal tudi na lastne oči. Sicer ne sodim med tiste, ki radi pripisujejo živalim človeške lastnosti in čustva, vendar pa sem v Braziliji med opa zovanjem lenivcev pri počitku večkrat dobil občutek, da me obdajajo za noge obešeni jogiji sredi meditacije ali v molitev zatopljeni puščavniki. Modreci, skratka, katerih intenzivni domišljijski svet je zunaj dosega mojih znanstvenorazi skovalnih metod. Kdaj pa kdaj sem rahlo pomešal svoji vedi. Marsikateri izmed kolegov z oddelka za verske študije – samih zmedenih agnostikov, ki niso razlikovali leve od desne, zato pa so vztrajno iskali smisel, ta lažni ideal bistrih ljudi – me je spo minjal na triprstega lenivca; in triprsti lenivec, eden čudovitejših dokazov, da je življenje čudež, me je spominjal na Boga.
•
5
•
S kolegi zoologi nisem nikoli imel nobenih težav. Nasploh so znanstveniki prijateljska in marljiva druščina ateističnih pivopivcev, ki nenehno razmišljajo o seksu, šahu in bejzbolu, če se ravno ne ubadajo z znanostjo. Naj se pohvalim, da sem bil odličen študent. Štiri leta zapovrstjo sem bil zve zda Kolidža sv. Mihaela. Pobral sem prav vse nagrade, kar jih podeljuje oddelek za zoologijo. Na oddelku za verske študije sicer nisem dobil nobene, a le zato, ker jih tam ne podeljujejo (vsi vemo, da nagrajevanje poglabljanja v vero ni v pristoj nosti smrtnikov). Malo je manjkalo, pa bi si pripel celo akademsko medaljo gene ralnega guvernerja, najvišje študentsko odlikovanje torontske univerze, ki so ga prejeli že številni ugledni Kanadčani. Pred nosom mi ga je speljal brezbožen rde čeličen poba volovskega vratu in neznosno dobrovoljne narave. Misel na to me še danes rahlo zaskeli. Kdor je veliko pretrpel, se mu zdi sle herna dodatna bolečina obupna, pa hkrati banalna. Moje življenje je kot memento mori kakega klasičnega evropskega slikarja: nenehno imam ob sebi lobanjo, ki me z zlohotnim režanjem opominja na grotesknost človeške častihlepnosti. In vendar se tej lobanji posmehujem. Pogledam jo in rečem: »Napačnega si se lotila. Morda ti ne verjameš v življenje, jaz pa ne verjamem v smrt. Poberi se!« Zahihita se in pomakne še bliže, kar me sploh ne preseneti. Smrt življenju ni venomer za petami zaradi biološke nuje, temveč iz zavisti. Življenje je tako čudovito, da se je vanj zaljubila. Ljubosumna je in posestniška. Pograbi vse, kar more. Ampak življenje se zlahka izvije iz primeža večne pozabe. Žrtvuje le lupino, ki pa je nepomembna, tako da žalost mine, kot preide senca oblaka. Rde čelični fant je nato dobil še zeleno luč odbora za Rhodesove štipendije. Rad ga imam in upam, da ga je študij na Oxfordu vsestransko obogatil. Če me Lakšmi, boginja bogastva, kdaj velikodušno obdari, bo Oxford peti kraj po vrsti, ki si ga bom šel ogledat, preden odidem v večnost. Še prej pa bi rad obiskal Meko, Vara nasi, Jeruzalem in Pariz. O svoji službi ne bom izgubljal besed. Naj povem le, da je kravata zanka, ki neprevidnega človeka mimogrede zadavi, pa čeprav navidez prosto visi. Kanado obožujem. Pogrešam indijsko vročino, hrano, hišne kuščarje na ste nah, črno-bele muzikale, zablodele krave na ulicah, krakanje vran in celo prenose tekem v kriketu, vendar Kanado obožujem. To je krasna, za zdrav razum znatno
•
6
•
premrzla dežela, poseljena s sočutnimi, bistrimi ljudmi z nemogočimi priče skami. Sploh pa se v Pondicherry nimam k čemu vrniti. Richard Parker je ostal z menoj. Nisem pozabil nanj. Si drznem reči, da ga pogrešam? Ja. Pogrešam ga. V sanjah se mi še vedno prikazuje. No, moje sanje so večinoma more, pa kljub temu so prežete z ljubeznijo. Človeško srce je pač čuda ško. Še vedno ne razumem, kako me je mogel tako brezbrižno zapustiti. Odšel je brez kakršnegakoli slovesa, ne da bi se enkrat samkrat ozrl. To boli, kot bi mi kdo zasadil sekiro v srce. Zdravniki in sestre bolnišnice v Mehiki so bili z menoj neverjetno prijazni. Sotrpini prav tako. Ko so oboleli za rakom in poškodovani v prometnih nesre čah slišali, kaj se mi je zgodilo, so vzeli bergle ali zlezli na vozičke in me prišli pogledat. Nekateri z družinami vred. Ker nihče ni znal angleško, jaz pa ne govo rim špansko, so se mi smehljali, mi stresali roko, me trepljali po glavi ter mi pri našali hrano in oblačila. Ganili so me do nenadzorovanih izbruhov smeha in joka. Po nekaj dneh sem se lahko postavil na noge in navkljub slabosti, omotici in splošni šibkosti naredil dva ali tri korake. Laboratorijska preiskava je pokazala, da sem slabokrven in da mi hudo primanjkuje kalija, medtem ko je natrija v krvi preveč. Telo je zadrževalo tekočino, zato so mi noge grozovito otekle. Videti sem bil kot spaka s slonjimi tacami. Imel sem gost, temnorumen, skoraj rjavkast urin. Kak teden pozneje sem že povsem spodobno hodil in si celo obul čevlje, le zave zati jih še nisem mogel. Tudi koža se je za silo zacelila, čeprav imam hrbet in ramena še vedno posejana z brazgotinami. Ko sem v kopalnici prvič spet odprl pipo, me je glasni, obilni, razsipni curek vode tako pretresel, da se mi je zmeglilo pred očmi in sem se sesedel sestri v naročje. Ko sem šel v Kanadi prvič jest v indijsko restavracijo, sem se hrane lotil z rokami. Natakar me je obsojajoče premeril s pogledom in rekel: »Ti si pa ravno kar priplul z one strani luže, kaj?« Prebledel sem. Moji prsti, še tik pred tem živahna okušala, ki so pretipala vsak grižljaj, preden so ga potisnila v usta, so se v njegovih očeh umazano zrcalili. Otrpnili so kot tolpa zločincev, ujetih na delu. Nisem si jih upal oblizniti. S sklonjeno glavo sem jih obrisal v prtiček. Možaku
•
7
•
se niti sanjalo ni, kako globoko me je prizadel. Njegove besede so se kot žeblji zarile v moje meso. Pobral sem pribor, ki sem ga dotlej le redkokdaj uporabil. Roke so se mi tresle. Izgubil sem tek.
• 2. poglavje • Živi v Scarboroughu. Droben je in vitek, visok kvečjemu 165 centimetrov. Ima črne oči in črne lase, ki na sencih po malem sivijo. Star je kakih štirideset let, več ne. Nje gova polt je všečne kavne barve. Jeseni, ko je zunaj še prav prijetno, se odpravi na spre hod do okrepčevalnice zavit v zimsko bundo s krzneno kapuco. Ima nadvse izrazne obrazne poteze. Govori hitro in pri tem krili z rokami. Nikoli ne slepomiši. Kar misli, pove naravnost.
• 3. poglavje • Ime sem dobil po bazenu. Precej nenavadno, zlasti glede na to, da moji starši niso nikoli marali vode. Eden očetovih prvih poslovnih partnerjev je bil gospod Francis Adirubasamy, ki je kmalu postal pravi družinski prijatelj. Klical sem ga »mamaji«; »mama« namreč v tamilščini pomeni ,stric’, s pripono »ji« pa Indijci poudarimo spoštovanje in naklonjenost. V mladih letih, torej davno pred mojim rojstvom, je bil mamaji vrhunski plavalec in celo prvak Južne Indije. Vodo je imel v krvi. Ravi, moj brat, mi je nekoč povedal, da mamaji ob rojstvu ni hotel vdih niti zraka, zato ga je moral porodničar prijeti za noge in zavihteti nad glavo, da mu je rešil življenje. »Pomagalo je,« je razlagal Ravi in divje krožil z rokami. »Izkašljal je porodno vodo in zadihal, hkrati pa je sila pognala vso kri in meso v zgornji del njegovega telesa, zato je še danes tako širokopleč, noge ima pa povsem suhcene.« Verjel sem mu. (Ravi je bil neusmiljen zbadljivec. Ko sem prvič slišal, da mamajiju pravi »gospod Ribak«, sem mu v posteljo nastavil bananin olupek.) Celo pri šestdesetih, ko je bil že malce sključen in je začela težnost let vleči nje
•
8
•
govo meso k tlom, je mamaji vsako jutro skočil v bazen aurobindskega templja in preplaval po trideset dolžin. Trudil se je naučiti plavati tudi mojo mamo in očeta, vendar je bilo največ, kar je izvlekel iz njiju, da sta zabredla do kolen v morje in neznansko komično krilila z rokami. Ko sta vadila prsni slog, sta spominjala na raziskovalca džungle, ki se prebijata skozi visoko travo, ko pa sta se poskusila v kravlu, se je zdelo, kot da tečeta navzdol po strmini in obupano lovita ravnotežje. Ravi ni bil nič boljši. Mamaji je moral počakati name, da je končno dobil hvaležnega učenca. Za sedmi rojstni dan, ko sem po mamajijevem prepričanju – in na mamino zgro ženost – postal zrel za plavalca, me je odpeljal na obalo, razširil roke proti morju in rekel: »To je moje darilo, mali.« »In potem bi te skoraj utopil,« je trdila mama. Ostal sem vdan svojemu vodnemu guruju. Pod njegovim budnim vodstvom sem ure in ure ležal na plaži, strigel z nogami in grabil z rokami po pesku ter pri vsakem zamahu zasukal glavo in zajel sapo. Kar je bilo najbrž videti kot počasen posnetek togotnega otroka, ki ga je popadlo besnilo. Nato me je mamaji zvabil v vodo in me pridržal na površju, jaz pa sem skušal plavati. Še zdaleč ni bilo tako preprosto kot na kopnem, toda bil je potrpežljiv in znal me je spodbujati.
•
9
•
Ko je ugotovil, da sem dovolj napredoval, sva pustila za seboj smeh, vreščanje, tekanje, škropljenje in belo peno zelenomodrih valov ter se odpravila v tempelj, kjer je bila voda pravokotne oblike, gladina predpisano ravna, vstopnina pa visoka. Do konca otroštva sem ponedeljkova, sredina in petkova zgodnja jutra preživ ljal z mamajijem v bazenu. Plavalni obredi so si sledili ritmično in neprekinjeno kot zamahi pri dobrem kravlu. Živo se spominjam dostojanstvenega starca, kako stoji poleg mene, drugega za drugim spretno odlaga kose obleke, dokler se ne sleče do golega, se navsezadnje diskretno obrne vstran in obleče sijajne, uvožene športne kopalke; nato se vzravna in je pripravljen. Epska preprostost. Učenje, ki je počasi preraslo v pravcati trening, je bilo zelo naporno. Vendar pa je zadovoljstvo ob vse lahkotnejših in hitrejših zamahih več kot odtehtalo trud. Naposled so roke nekoč svinčeno težko vodo skoraj hipno tično rezale kot peresno lahko meglico. K morju sem se vrnil sam in s pekočo vestjo. Primamili so me mogočni valovi, ki so se bučno lomili na oddaljenih grebenih, se prelevili v pohlevne pljuske in kot nežne lovke ovijali voljnega indijskega fantiča. Imel sem kakih trinajst let, ko sem mamajiju za rojstni dan podaril dve dol žini povsem verodostojnega metuljčka. Na cilju sem bil tako izčrpan, da sem mu komaj še mogel pomahati. Plavanje pa ni bilo le redna dejavnost, temveč tudi vsakdanja tema pogovo rov, v katerih je bil najglasnejši moj oče. Čim srditeje se je sam upiral vodi, tem večji športni navdušenec je postajal. Plavalni klepeti so bili njegova sprostitev po celodnevnih službenih razpravah o živalskem vrtu. Bazen se mu je zdel prav pri ljudna reč, če v njem ni bilo nilskih konjev. Mamaji je po zaslugi tedanjih kolonialnih oblasti za dve leti odpotoval študi rat v Pariz. Užival je kot še nikoli. Bilo je v tridesetih prejšnjega stoletja, ko so si Francozi vsaj tako vneto prizadevali pofrancoziti Pondicherry kot Britanci poan gležiti preostalo Indijo. Ne spominjam se natanko, kaj je mamaji študiral; zdi se mi, da nekaj v zvezi s trgovino. O tistih dneh je znal pripovedovati enkratne zgodbe, ki pa niso imele nič opraviti ne s študijem, ne z Eifflovim stolpom, ne z Louvrom in ne s kavarnicami na Elizejskih poljanah. Prav vse so se namreč
•
10
•
vrtele okrog plavalnih bazenov in plavalnih tekmovanj. Njegova priljubljena tema je bil, med drugim, »Piscine Deligny«, najstarejši pariški bazen, ki so ga odprli davnega leta 1796. Deligny je bil pravzaprav nekakšen splav, zasidran na Seni tik ob Quai d’Orsayju, in vendar je leta 1900 celo gostil olimpijska tekmo vanja. Žal Mednarodna plavalna zveza ni priznala nobenega izmed tedanjih dosežkov, ker se je izkazalo, da je bil bazen za šest metrov predolg. Vodo so črpali vanj naravnost iz reke. Neprečiščeno in neogrevano. »Bila je ledena in svinj ska,« je pripovedoval mamaji. »Najprej je prepotovala vse mesto in se dodobra usmradila. Kot da to ne bi bilo dovolj, so se hodile v bazen namakat množice Parižanov. Navsezadnje je bila popolnoma ostudna.« Da bi podkrepil svojo trdi tev, je v zarotniškem šepetu navedel nekaj strašljivih podrobnosti in nam zagoto vil, da je raven osebne higiene pri Francozih neverjetno nizka. »Ampak Deligny sploh ni bil najslabša možnost, kje pa. Na Bain Royalu, recimo, ki je bil prav tako nekakšna latrina na Seni, je bilo dosti huje. Tam niti crknjenih rib niso pobrali iz vode.« Olimpijski bazen je pač olimpijski bazen, zato mu gre nesmrtna slava. Tudi če bi šlo za greznico, bi mamaji o Delignyju govoril z ljubečim smehlja jem. Malce bolje se je plavalcem godilo na kopališčih Château-Landon, Rouvet in Boulevard de la Gare, ki so bila pokrita in odprta vse leto. Vodo so pridobivali s kondenzacijo pare, ki je gnala stroje okoliških tovarn, zato je bila čistejša in top lejša. Vendar pa sta bili tudi za te bazene značilni precejšnja umazanija in gneča. »Včasih se mi je zazdelo, da plavam skozi roj meduz, taka plast pljunkov je prekri vala gladino,« se je hahljal mamaji. Povsem druga pesem so bili Hébert, Ledru-Rollin in Butte-aux-Cailles. Ta sodobna, svetla, prostorna kopališča, katerih bazene je polnila voda iz arteških vodnjakov, so se upravičeno imela za paradne konje. Seveda bi bil greh govoriti o pariških bazenih, pa pozabiti na Tourelles, še eno prizorišče olimpijskih plaval nih obračunov, zgrajeno posebej za igre leta 1924. In še veliko je takih, ki bi si zaslužili omembo. Vendar pa se v mamajijevih očeh prav noben ni mogel meriti s prvim in edi nim, s »Piscine Molitor«, ki je bil zanj nesporni kralj med bazeni, številka ena ne le v Parizu, temveč v vsem civiliziranem svetu.
•
11
•
Ilustrirana izdaja
Yann Martel Bil sem osirotel in popolnoma sam sredi Tihega oceana. Visel sem na kosu lesa, medtem ko je name z ene strani pre탑al tiger, z druge morski psi, od vsepovsod pa neurje.
Ilustriral Tomislav Torjanac
Yann Martel
Ilustriral Tomislav Torjanac
PI oprema.indd 1
4/17/09 12:55:09 PM