Po sledeh cloveka by Mozaik knjiga

Po sledeh človeka

Izbor pomembnejših Trstenjakovih del Metodika verouka. Očrt versko pedagoške psihologije. Ljubljana 1941. Prevodi v italijanščino (2 izdaji) in španščino. Pastoralna psihologija. Ljubljana 1946. Dopolnjen ponatis 1987, prevod v hrvaščino. Psihologija dela. Ljubljana 1951. Psihologija umetniškega ustvarjanja. Ljubljana: SAZU 1953. Oris sodobne psihologije. I. del: Teoretična psihologija. Maribor: Obzorja 1969 (izpopolnjeni izdaji 1971 in 1974). II. del: Uporabna psihologija. Maribor: Obzorja 1971 (izpopolnjena izdaja 1974). Vom Gegenstand zum Sein. In honorem Francisci Weber octogenarii. München: DDr. R. Trofenik 1972. Krščanstvo in kultura. Tinje: Dom prosvete 1975. Da bi bili z njim. Tinje: Dom prosvete 1975. O problemih psihologije. Ljubljana: Slovenska matica 1976. Psihologija ustvarjalnosti. Ljubljana: Slovenska matica 1981. Temelji ekonomske psihologije. Ljubljana: Gospodarski vestnik 1982. Ponatis 1983. Psihologija dela in organizacije. Ljubljana: Univerzum 1979. Teorije zaznav. Ljubljana: SAZU 1983. Ekološka psihologija. Ljubljana: Gospodarski vestnik 1984. Človek bitje prihodnosti. Okvirna antropologija. Ljubljana: Slovenska matica 1985. Človek in njegova pisava. Ljubljana: Center za pospeševanje gospodinjstva 1985. Prevod v srbščino. Človek končno in neskončno bitje. Oznanjevalna antropologija. Celje: Mohorjeva družba 1988. Skozi prizmo besede. Ljubljana: Slovenska matica 1989. Misli o slovenskem človeku. Ljubljana: Založništvo slovenske knjige 1991. Za človeka gre. Izbrana razmišljanja. Maribor: Obzorja 1991. Pet velikih. Ljubljana: Slovenska matica 1992. O slovenskem človeku in koroški duši (soavtor z E. Ringlom). Celovec-LjubljanaDunaj 1992. Slovenska poštenost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka 1995.

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 1

Po sledeh človeka

Po sledeh človeka Če bi hoteli vedeti, ali večina ljudi želi še enkrat živeti, bi pač težko zanesljivo odgovorili. Mnogim se zdi samo po sebi umevno: nikoli več tega življenja, ki sem ga doslej živel. Zakaj nikoli? Pred očmi imajo neštete hude trenutke, ne samo nezgode in nesreče, ampak tudi neznosne čase negotovosti, strahu pred prihodnostjo in neučakanostjo tega, kar ima priti. Potem pa pravijo: »Če bi drugič vnaprej vedel, da se bo vse srečno izteklo, potem da.« Spet drugi, ki se jim stvari niso srečno iztekle, trdijo ravno nasprotno: vnaprej vedeti za nesrečo je neznosno; tako se ne bi dalo »še enkrat živeti«. (iz uvoda)

27,95 €

Bistvo Trstenjakove usmerjenosti bi najbolje označili kot ekološko, sistemsko ali zeleno na socialnem in duhovnem področju. Verjel je, da je resničnost smiselna celota; sistem, v katerem ima vsaka stvar svoje mesto in vrednost: vsak človek s svojim značajem, vsaka človekova življenjska izkušnja, vsaka posamezna znanstvena smer, vsaka človeška potreba in energija, pa tudi vsaka človeška težava, stiska, zmota in krivda. Njegovo življenjsko geslo je bilo: »Za človeka gre.« Trstenjak je s svojimi dosežki in življenjsko usmerjenostjo prepoznavno obogatil življenje slovenskega naroda v 20. stoletju. Njegovo strokovno usmerjenost nadaljuje Inštitut Antona Trstenjaka za psihologijo, logoterapijo in antropohigieno, ki je bil ustanovljen kot prva nevladna znanstvena ustanova leta 1992.

Anton TRSTENJAK

V zbirki Esenca je izšlo: Bill Bryson: Kratka zgodovina skoraj vsega Erich Fromm: Umetnost ljubezni in življenja Sigmund Freud: Psihopatologija vsakdanjega življenja Richard Dawkins: Sebični gen Karen Armstrong: Zgodovina Boga Al Gore: Neprijetna resnica Francis Wheen: Kako so prodajalci megle zavladali svetu Lin Jovtang: Pomembnost življenja Robert Wright: Moralna žival Malcolm Gladwell: Preblisk Karl Sagan: Svet demonov Sunzi: Umetnost vojne Malcolm Gladwell: Prebojniki Umberto Eco: Po rakovi poti Jean Noel Kapferer: Govorice Dan Ariely: Predvidljivo nerazumni

Anton TRSTENJAK

TRSTENJAK Anton Trstenjak Anton Trstenjak se je rodil 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in materi Mariji. Po gimnaziji v Mariboru (1918–1926) je na univerzi v Innsbrucku leta 1929 doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu (1935 in 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemelliju v Milanu (1941–42). V letih 1934–39 je bil katehet na realni gimnaziji v Mariboru, leta 1939–40 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, od leta 1940 do upokojitve leta 1973 pa profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu ter občasno na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu (od leta 1953), član SAZU (od leta 1979 dopisni, od 1983 redni), član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu (od 1993), predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994). Umrl je 29. septembra 1996 v Ljubljani.

8/6/10 1:37 PM

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 1

7/28/10 7:41 AM

Zbirka Esenca Prof. dr. Anton Trstenjak PO SLEDEH ČLOVEKA Opremila Suzana Duhovnik Tehnično uredil Andrej Gale Uskladil Mitja Pucer Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2010 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. d., Nova Gorica Naklada 1800 izvodov

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga najdete tudi na internetu: CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 141.319.8 159.923 TRSTENJAK, Anton, 1906-1996 Po sledeh človeka / Anton Trstenjak. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2010. - (Zbirka Esenca) ISBN 978-961-01-1172-6 251822080 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 2

7/28/10 7:41 AM

Anton TRSTENJAK Po sledeh ﾄ考oveka

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 3

7/28/10 7:41 AM

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 4

7/28/10 7:41 AM

Vsebina

PO SLEDEH ČLOVEKA...................................................................................................................................................... 9 ZA ČLOVEKOVIMI SPOMINI.................................................................................................................................. 10 ZA ČLOVEKOVIMI STOPINJAMI.......................................................................................................................... 13 ZA ČLOVEKOVIMI ZNAMENJI............................................................................................................................. 15 ZA ČLOVEKOVO VELIČINO.................................................................................................................................... 19 ZA ČLOVEKOVIMI PRAVZORI............................................................................................................................... 20 V HOJI ZA ADAMOM................................................................................................................................................ 22 V HOJI ZA SINOM ČLOVEKOVIM....................................................................................................................... 25

I. ČLOVEK VSAKDANJOSTI SPOZNAVA SAMEGA SEBE........................................................................................................................................ 31 VSAK JE SAM SEBI NAJBLIŽJI.............................................................................................................................. 32 VSAK JE SAM SEBI PREBLIZU............................................................................................................................... 33 VSAK JE SAM SEBI PREDALEČ............................................................................................................................. 34 KAKRŠEN BI BIL RAD................................................................................................................................................. 35 KAKRŠEN MISLIM, DA SEM................................................................................................................................... 36 KAKRŠEN V RESNICI SEM........................................................................................................................................ 37 S SAMOKRITIKO SEBE HVALIMO....................................................................................................................... 39 S SAMOKRITIKO IZZIVAMO POHVALO.......................................................................................................... 41 S SAMOKRITIKO PREPREČUJEMO GRAJO.................................................................................................. 42 S SAMOKRITIKO OBVLADAMO SEBE.............................................................................................................. 43 SAMOPODOŽIVLJANJE........................................................................................................................................... 44 SPREJEMA SAMEGA SEBE......................................................................................................................................... 47 VSAK MORA SPREJETI SVOJE ŽIVLJENJE..................................................................................................... 47 VSAK MORA SPREJETI SVOJ SPOL................................................................................................................... 51 STARŠI MORAJO SPREJETI SVOJE OTROKE................................................................................................ 53

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 5

7/28/10 7:41 AM

KRATKA ZGODOVINA SKORAJ VSEGA

OTROCI MORAJO SPREJETI SVOJE STARŠE............................................................................................... 54 VSAK MORA SPREJETI SVOJE OKOLJE.......................................................................................................... 56

USMERJA SAMEGA SEBE........................................................................................................................................... 60 VSAK IMA SVOJ OSEBNI RADAR........................................................................................................................ 60 OB NAPAKAH SE UČIMO........................................................................................................................................ 62 OB LASTNI PODOBI................................................................................................................................................... 65 V MOČI DOMIŠLJIJE.................................................................................................................................................. 68 V SVOJI VLOGI................................................................................................................................................................ 71 NE VPRAŠA SVOJIH SKRBI ZA NASVET.......................................................................................................... 73 ZNIŽUJE VISOK PRITISK........................................................................................................................................... 73 GOJI DOBRA ČUSTVA................................................................................................................................................... 75 SAMEMU SEBI RAJ ALI PEKEL............................................................................................................................. 76 V DOBROTI VSAKDANJOSTI................................................................................................................................. 76 DOBROTA JE VEČNA................................................................................................................................................. 78 DOBROTA SMO MI..................................................................................................................................................... 85 DOBROTA JE SAMOIZŽAREVANJE................................................................................................................... 89 DOBROTA JE OBČESTVO Z VSEMI.................................................................................................................... 91 DOBROTA DELUJE NA DALJAVO...................................................................................................................... 95 DOBROTA DELA ČUDEŽE...................................................................................................................................... 98 DOBROTA OZDRAVLJA.........................................................................................................................................103 DOBROTA VSE OPRAVIČI......................................................................................................................................108 DOBROTA NE POZNA STRAHU........................................................................................................................112 DOBROTA VSE UPA..................................................................................................................................................116 PREMAGUJE STRAH.....................................................................................................................................................120 STRAH PRED IZTIRITVIJO.....................................................................................................................................120 STRAH PRED UMOBOLNICO.............................................................................................................................121 STRAH PRED LASTNO DEDIŠČINO................................................................................................................123 STRAH V POKLICU....................................................................................................................................................124 STRAH PRED IZJEMO..............................................................................................................................................126 STRAH PRED ODGOVORNOSTJO...................................................................................................................128 STRAH PRED ODLOČITVIJO...............................................................................................................................129 STRAH PRED IZBIRO POKLICA..........................................................................................................................133 STRAH PRED ZAKONSKO OBVEZNOSTJO................................................................................................135 STRAH PRED VELIKIMI DEJANJI.......................................................................................................................137 STRAH PRED PRIHODNOSTJO..........................................................................................................................139 STRAH PRED NEGOTOVOSTJO........................................................................................................................139 STRAH PRED ŽIVLJENJEM...................................................................................................................................141 STRAH PRED NESREČO.........................................................................................................................................143

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 6

7/28/10 7:41 AM

DARWIN IN MI

STRAH PRED BOLEZNIJO.....................................................................................................................................146 STRAH PRED SMRTJO.............................................................................................................................................148

II. ČLOVEK VEKOTRAJNOSTI ČLOVEK JE SPREGOVORIL.......................................................................................................................................155 PO BESEDI SPREGOVORI......................................................................................................................................155 BESEDA POJMUJE....................................................................................................................................................156 BESEDA SIMBOLIZIRA............................................................................................................................................162 BESEDA OBČUJE........................................................................................................................................................164 ČLOVEK BESEDNO BITJE..........................................................................................................................................169 PO BESEDI POKLIC IN PODOBA......................................................................................................................169 PO BESEDI DO POJAVOV IN BITIJ...................................................................................................................172 BESEDO POSLUŠAM IN GOVORIM................................................................................................................175 BESEDO OHRANJAM V SRCU............................................................................................................................177 BESEDA IZ MOLKA...................................................................................................................................................180 BESEDA IN CELOVITOST.......................................................................................................................................185 PO BESEDI OSEBNOST...........................................................................................................................................187 PO BESEDI ŽIVLJENJE.............................................................................................................................................199 ČLOVEK MEJNO BITJE.................................................................................................................................................205 V ODVISNIKIH..............................................................................................................................................................205 V HIPOTETIČNOSTI...................................................................................................................................................208 V DVOMIH......................................................................................................................................................................212 V PRIHODNOSTI.........................................................................................................................................................215 ČLOVEK MEJNO BITJE............................................................................................................................................218 ČLOVEK NIHAJOČE BITJE.........................................................................................................................................223 ČLOVEK UPAJOČE BITJE........................................................................................................................................223 ČLOVEK VPRAŠUJOČE BITJE...............................................................................................................................236 ČLOVEK SVOBODNO BITJE.................................................................................................................................238 ČLOVEK MOLITVENO BITJE................................................................................................................................240 ČLOVEK EKSTATIČNO BITJE................................................................................................................................243 V HOJI ZA SREČO............................................................................................................................................................245 V SEBI NOSIMO SREČO..........................................................................................................................................245 V SEBI NOSIM NEBESA...........................................................................................................................................247 NAVADIMO SE NA SREČO...................................................................................................................................253

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 7

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

NIMAMO ČASA SREČNI BITI...............................................................................................................................255 NIMAMO ČASA ŽIVETI...........................................................................................................................................256 DOBRO MISLITI IN DOBRO GOVORITI.........................................................................................................258 BITI NESEBIČNI............................................................................................................................................................259 VSAK DAN DRUGEMU VESELJE NAPRAVITI.............................................................................................263 VEN IZ ZANKE SEBIČNOSTI.................................................................................................................................265 SREČA V SEDANJOSTI............................................................................................................................................267 SREČA V POTRPEŽLJIVOSTI................................................................................................................................268 SREČA V NESREČI......................................................................................................................................................268

V HOJI ZA SMISLOM.....................................................................................................................................................271 POGOVOR Z ZDRAVNIKOM...............................................................................................................................277 SREČA IN NOTRANJA PRAZNINA...................................................................................................................281 SREČA IN ODTUJENOST.......................................................................................................................................283 NAJTI SMISEL ŽIVLJENJA.....................................................................................................................................285 TRPLJENJE JE ŽE VRAČUNANO.......................................................................................................................288 TELEFON ZVONI SOS..............................................................................................................................................293 PRED PRAGOM OČETOVE HIŠE.......................................................................................................................298 V SREČO VERUJEMO...............................................................................................................................................302 ŽE ZJUTRAJ OB PETIH....................................................................................................................................................306 KO SE IZMALIČI DUŠA...........................................................................................................................................309 NIKOLI SI NISEM MISLIL VZETI ŽIVLJENJA................................................................................................312 INJEKCIJE SREČE........................................................................................................................................................314 ZOPET ODPRETI OČI...............................................................................................................................................318 ZAOSTAJA ZA SAMIM SEBOJ............................................................................................................................321 GREMO SVEČO PRIŽIGAT.....................................................................................................................................323 ČAŠA NESMRTNOSTI..............................................................................................................................................329

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 8

7/28/10 7:42 AM

SKRIVNOST ROSETA

P O S L E D E H Č LO V E K A Rekli so mi, naj bi bile to »sledi«, za kom? Za samim seboj, seveda. Zanimiv namig je to. Človek naj bi zasledoval nazaj v preteklost sledi svojega življenja. Podobno je obenem vprašanju: ali bi hotel še enkrat živeti; se pravi, še enkrat hoditi po sledeh svojega že preživetega življenja. Nehote se čutim postavljen pred vprašanje: ali naj »še enkrat prehodim« že pretekle sledi svojih življenjskih korakov? Zanimivo pa je, da so ljudje pred tem vprašanjem vselej nekako v zadregi. Ali bi hoteli še enkrat živeti? Na to vprašanje so mi pred desetletji odgovarjali v obširnem vprašalniku zelo različno (primerjaj mojo knjigo, Ko bi še enkrat živel, Celje, druga izdaja 1984). Če bi hoteli vedeti, ali večina ljudi želi še enkrat živeti, bi pač težko zanesljivo odgovorili. Mnogim se zdi samo ob sebi umevno: nikoli več tega življenja, ki sem ga doslej živel. Zakaj nikoli? Pred očmi imajo takoj neštete hude trenutke, ne samo nezgode in nesreče, ampak tudi neznosne čase negotovosti, strahu pred prihodnostjo in neučakanostjo tega, kar ima priti. Potem pa pravijo: če bi drugič vnaprej vedel, da se bo vse srečno izteklo, potem da. Zopet drugi, ki se jim stvari niso srečno iztekle, trdijo ravno nasprotno: naprej vedeti za nesrečo, je neznosno; tako se ne bi dalo »še enkrat živeti«. Res pa je, ko naj bi še enkrat živel, naj bi seveda živel pod enakimi okoliščinami kakor prvič. Kakor vidimo, je človek ob misli, da bi utegnil še enkrat hoditi po že

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 9

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

prehojenih sledeh, zelo stvaren, realist, ki si stokrat premisli, preden bi se ponovno podal na pot svojega že enkrat prehojenega življenja. Drugačen je, kdor gleda v prihodnost. Misel na prihodnost se vselej druži obenem z zaupanjem. V prihodnost potujemo na perutih upanja. Tu je človek vselej idealist in optimist, vsaj v glavnem. Brez tega optimizma se sploh ne da živeti. Misel na prihodnost se giblje po sledeh upanja in njegovega optimizma. To velja za vsakega posameznika; velja pa tudi za člana naroda. Tudi narod lahko preživi samo na vzmeteh upanja in optimizma. Narodni voditelji morajo biti vedno optimisti; vse drugo vodi v samomor, je zvodništvo. Bojte se narodnih črnogledov in zjokanih nihilistov!

Z A Č LO V E K O V I M I S P O M I N I Po sledeh človeka je podobno poti za človekovimi spomini. Ko človek piše spomine, tako rekoč v vzvratni hoji sledi za svojo že prehojeno življenjsko potjo. Pisanje spominov je dandanes malone že kar v modi, čeprav tudi v prejšnjih časih ni bilo redko, samo v drugačnih oblikah. Spomine pisati ni bil nikoli moj življenjski načrt. Je pa v spominih vselej nekaj globokega. Pravzaprav je v njih več stvari. Predvsem pomeni »pisati spomine« tako rekoč vračanje nazaj na že prehojeno življenjsko pot. Kakor da se človeku toži po že preživelem času. Zato je v spominih vselej nekaj »domotožja« po starih časih. Odtod tudi nagnjenje spominov, da bi preteklost olepšali. Znano je, da se človek iz preteklosti bolj spominja veselih kakor žalostnih dni. Spomin je pač izbirčen, izbira po možnosti tolažilne dogodke. Spomin se nagiblje k poveličevanju življenja. Zato pa starejši ljudje žive zmeraj bolj v poveličanem stanju. Znano je, kako se bivši vojaki z bojišča ali taboriščniki iz taborišča radi spominjajo zlasti kakšnih zabavnih trenutkov, kolikor naj bi bili v takih okoliščinah sploh možni; zlasti pa dni, ko so doživeli svobodo.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 10

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Tako pa dobi pisanje spominov obenem samoopravičevalno vsebino. Pisci spominov svoje življenje prikazujejo v lepi luči. Kar je v zvezi z njimi samimi, je postavljeno v svetlo luč; kar pa zadeva druge, zlasti njihove tekmece, je v senci in narisano v neugodnih barvah. Težko je najti knjigo spominov, v kateri bi bilo veliko samoobtoževanja in poveličevanja drugih. Na splošno velja, da človek ob branju spominov nima najboljšega občutja. Odtod tudi znano dejstvo, da Spomini zlepa ne veljajo za zanes ljivo zgodovinsko pričevanje. So pač zelo osebna in zato vse prej kakor neprizadeta, stvarna (objektivna) zgodovina. Je pač tako: ko človek v spominih gleda nazaj na svoje življenje, ga vidi takšno, kakršno bi si ob koncu želel, da je bilo, ne pa tako, kakršno je v resnici bilo. Če govorimo o »osebnem« ali idealiziranem gledanju na življenje, potem pač velja: spomini so ideali ali vzori za preteklost, medtem ko so mladostni vzori res ideali za prihodnost. Pa še nekaj zanimivega doživljamo, ko se v spominih vračamo nazaj v svojo preteklost. Neke vrste protislovna inverzija časa se nam utegne prikazovati. Ko gremo od danes nazaj na včeraj, lani, predlanskim itn. v smeri svojih zgodnjih let, se nam lahko godi, da doživljamo te spominske postaje kot nekakšno prihodnost, ki je še ni, ki šele bo, ne pa kot preteklost, ki je že bila. Tako pa se človek v spominih zasanja zmeraj globlje v sinjino davnih dni, ki so kakor sinjina prihodnosti. In kaj se mu na koncu zgodi? Ko je dospel do ranih dni, v katerih ga že spomin zapušča, v resnici ga takrat še sploh ni imel, se mu zdi, da se mu bliža »konec«, ko je v resnici prišel na »začetek«. Rojstno leto, ki naj bi ga dotipal s spominom, doživlja na mah pretresljivo kot »smrtno leto«. Stojimo pred inverzijo rojstva v smrt; če hočete tudi obratno: sprevrženje smrti v rojstvo. Človek vse življenje dela s spominom vse mogoče prevrate, krvavo vojskovanje v zabavne trenutke, šolske neuspehe v duhovito nadigravanje profesorjev, nezgode v srečne izide itn. Najbrž kar čuden in paradoksen pa utegne biti človekov spomin na začetku in

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 11

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

koncu. V začetku, ko je že starosten in hudo luknjičav, vse zamenja; na koncu pa, ki ga še ni prav, ga dopolni z dogodki, ki jih nikoli ni bilo, ki pa so mu vrtali v željah vse življenje, kakor zdravilna usedlina, s katero se napaja v težkih trenutkih. Človekov spomin je zmeraj ustvarjalen, včasih hudo nasilen, nikoli objektiven, nikoli nam časa – ne preteklosti ne prihodnosti – ne predstavlja v njegovi nedotakljivi neizprosnosti. Ob vsem tem pa je resnično dejstvo: brez spomina človek ni več normalen, je omejen, ni več prištevna osebnost. Torej: da se izognemo vsaj eni napaki, ki jo more človek zagrešiti, spominov raje ne bomo pisali. Priznati pa moram, da me številni sodobniki ponovno vzpodbujajo, naj bi pisal spomine. Ne! Kaj pa naj bo v mojem življenju za druge, zlasti še za zanamce, zanimivega? In kaj naj bi bilo celo vzpodbudnega in pomembnega za Slovence? Vse je samo moje osebno in zasebno življenje, kakršnih je na milijarde. Pač pa so zanimivi spomini oseb, ki so delovale v javnem življenju in potovale po vsem svetu, doživljale izredne dogodke in bile priče velikih, odgovornih trenutkov. Tako sem s pravim zadoščenjem bral npr. Spomine dr. Josipa Vošnjaka in Ivana Hribarja. Svojevrstne sledi pa zapušča za sabo tisti, ki piše dnevnik, zlasti če ga zapisuje res vsak dan. Seveda pa je dnevnik najbolj osebna in zasebna stvar. Krivično je, če ga po piščevi smrti izdajo v tisku drugi. Pisec dnevnika gotovo ni hotel dati v javnost takšnega, kakršnega je vsak večer zase vrgel na papir. Kako čudno se bero dnevniki škofa Antona Bonaventure Jegliča, ko ga ponatiskujejo v Novi reviji. Podobno velja za dnevnik Edvarda Kocbeka. On bi bil tem dnevnikom dodal še literarno vrednost, ki je zdaj nimajo, in bi, kajpada, marsikaj izpustil. Ni vse za javnost, kar človek v večerni utrujenosti »zaupa samo sebi«. Nekaj drugega so dnevniki Lojzeta Rebule, ki jih sam objavlja v Celovškem zvonu: sam jim sproti kroji vsebino in obliko. Tako pa so res njegove sledi, ki jih je zanimivo brati.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 12

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Z A Č LO V E K O V I M I S TO P I N J A M I Sodobni dnevniki so pravo, že skrajno nasprotje redkih sledi, ki jih je človek iz pradavnine zapustil za sabo. Te so tako redke in blede v svoji sporočilnosti, da jih imamo samo že zgolj za sledi človeštva v celoti kakor pa sledi človeka posameznika. Kar pretresljivo je odkritje sledi človekovih stopal, ki so ostale v zemlji skozi dolga desettisočletja. To so dobesedno sledi za človekom, najprej posameznikom, ki je gazil tam čez zemeljsko grez, potem pa po njem, neimenovanem, obenem sledi človeštva v celoti. Nehote pomislimo, kaj bi bilo z našimi koraki, če bi se naša stopala tako neizbrisno vtisnila v zemljo, da bi jih gledali še pozni rodovi več desettisoč let pozneje? To bi bile res dobesedno sledi za nami, bolj ko vsi dnevniki in spomini. In vendar: to se ne bo zgodilo, preprosto zato ne, ker civiliziran človek ne hodi več bos in ker ne hodi več po blatu, marveč se po asfaltu – prevaža. Ali bo naš papir in naš film vzdržal toliko dolgih, nepreštetih tisočletij, kakor je zdržal bos korak naših daljnjih prednikov iz pradavnine? Tu je človek dobesedno v hoji za svojimi stopinjami; je na sledi za samim seboj. Pa te sledi, s katerimi je pohodil stopinje jamskega medveda, obenem govorijo, da takratni človek ni živel skupaj z medvedom, da je živel pozneje, da skratka ni bil jamski človek. Pri tem se nas zopet poloti ironično občutje, ali ni mar moderni človek na svoji »višini« civilizacije bolj »jamski človek«, ko se ponovno zateka globoko pod zemljo pred sovražnimi letalskimi napadi? In še misel na prvotna nomadska ljudstva: ali ni moderni človek zopet zastopnik svojevrstnega nomadskega rodu, ko se kar naprej s stopnjevano hitrostjo prometnih sredstev nenehno seli iz enega dela našega planeta na drugega, nikoli več miren, nikoli več prav stabilen? Kaj mu je še ostalo od nekdanje domestikacije ali udomačenja na enem samem kraju, ki ga je doživljal kot svoj osrečujoč dom? Naša civilizacija se sprevrača tako, da nas z viškov novodobne civilizacije, na katero smo ponosni, ponovno spravlja nazaj v oblike nekda13

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 13

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

njega primitivnega življenja. Ali ni končno tudi nagnjenje k nudizmu ali »naravi« vendarle tudi tak simptom nekakšne izrojenosti, ko človek tišči nazaj v »prvotnost« in preprostost, ker se je tako rekoč naveličal vseh pridobitev moderne tehnike in znanosti. »Nikoli ne bom pozabil trenutkov, tistih trenutkov, ko sem držal v svojih rokah lobanjo človeka pradavnine … Človeka globoko pretrese in prevzame, ko se zaveda, da drži v rokah lobanjo praprednika človeštva,« tako pripoveduje profesor Herbert Kühn ob spominu na dneve, ko je bil v švedskem arheološkem institutu v Pekingu, kjer mu je profesor, jezuit Teilhard de Chardin, eden izmed soodkriteljev, ljubeznivo podal posamezne kose »pekinškega pračloveka«, ki naj bi bil živel že v drugi topli dobi, to je nekako v času od 429 tisoč pa do 236 tisoč let pred nami. Prav tako je močno presunilo strokovnjake – raziskovalce in presune morda še bolj nas ob branju njihovih poročil, da so v podzemeljskih votlinah ledenodobnega človeka odkrili celo prave sledi človekovih stopinj. Odtisi stopal človeških nog so tam tako jasni, da se vidijo natančno celo kožne gube in zareze na podplatih. Po več ko deset tisoč letih so tla pod zemljo okamnela, nad odtisi nog so zrasli iz tal stalagmiti, ki so tako najboljši dokaz, da sledi izvirajo res iz davnih časov človeka kamene dobe. Nekateri med temi številnimi odtisi različno velikih, otroških in odraslih, človeških stopal se dado tudi z roko odtrgati od tal in dvigniti. Svojevrsten, resnično kar ganljiv občutek navdaja pri tem človeka, ko drži v rokah utelešene sledove svojih davnih prednikov izpred deset tisoč do devetdeset tisoč let. Cela desettisočletja so medtem pretekla in nihče ni do današnjih dni stopil na tla v te votline, kamor je človek ledene dobe skozi cela desettisočletja tako pogosto zahajal.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 14

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Z A Č LO V E K O V I M I Z N A M E N J I V teh podzemeljskih votlinah pa človek ni zapustil nedotaknjenih samo sledi svojih človeških stopinj, ampak obenem vidna znamenja svojega delovanja in mišljenja. Te votline so namreč polne slikarij, s katerimi so poslikane in začrtane njihove mračne stene. Človek, naš davni prednik v ledeni dobi, ni zapustil za sabo samo sledi svojih stopinj, ampak tudi znamenja, po katerih nam govori še danes in odkriva svoje takratno mišljenje z načinom življenja. Vse, kar je človek tako ali drugače oblikoval s svojimi rokami, je zanj posebna govorica. Tako so nam tudi te slikarije in rezbarije dobesedno znamenja, s katerimi se človek izraža. Prav v tem pa se človek že izza pradavnine bistveno razlikuje od vsega živalskega sveta. Tudi stopinje živali najdemo v teh votlinah, ki so tako razločne, da moremo po njih prepoznati celo vrsto živali. Prav ob teh človeških stopinjah so tudi odtisi šap jamskega medveda; jasno se vidijo tudi odtisi kože gobca. Mimogrede je zanimivo ugotoviti, da v vseh jamah človeške stopinje prekrivajo medvedje; se pravi, da je hodil človek po teh votlinah šele mnogo tisoč let pozneje, ko medveda ni bilo več tam. To očitno odkritje docela ovrže nepoučeno mnenje, kakor da je jamski človek bil nekako tovariš jamskega medveda. Vendar pa pri medvedu ob sledovih stopinj zaman iščemo kakršnokoli znamenje, ki bi bilo kot zapuščina bistveno različno od samih odtisov telesa. Ves živalski svet je ostal za vse poznejše čase dobesedno mutast. Nobenih znamenj ni zapustil, ki naj bi potomstvu ali komurkoli pozneje govorila o njem. Nismo rekli: o njegovem mišljenju; kajti mišljenja medved ni imel; če bi ga imel, bi zapustil tudi znamenja, ki bi še danes govorila. Kjer ni individualnega mišljenja, tam ni individualne govorice; kjer pa ni individualne govorice, ni sporočil v znamenjih. To velja za človeka v nasprotju do živali že od vseh temnih začetkov, odkar se začne javljati s svojim življenjem na Zemlji. To je tako značil15

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 15

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

no, da moramo reči: kakor hitro in kjerkoli se na Zemlji javljajo sledi človekovega življenja, se ob njih odkrivajo tudi že znamenja njegovega mišljenja. To je tako zakonito med seboj povezano, da pomeni obenem smer za prepoznavanje izkopanin: odločitev, ali gre pri izkopanih okostjih že za človeške ali samo za živalske ostanke, je enoumno možna le tam, kjer ob okostjih, ki so goli sledi nekdanjih bitij, odkrijejo v istih zemeljskih plasteh obenem ostanke orodja ali sledi ognja, ki so za današnjega človeka hkrati znamenja ali simboli, s tem pa nekakšna nema govorica takratnih bitij o njihovem načinu življenja in mišljenja. Človek se že na svoji najprimitivnejši stopnji razvoja razlikuje od vsake gole živali po tem, da ob sledeh za samim seboj zapušča tudi znamenja, ki nam povedo, da ni samo živel, ampak tudi že mislil in deloval. Ob paleontoloških izkopaninah, ki odkrivajo razvojne stopnje živih bitij, za rešitev vprašanja, ali gre res že za človeka ali še samo za golo žival, niso značilne njihove zgolj anatomske oblike in posebnosti, ampak predvsem sledi civilizacije, ki jih odkrivajo v neposredni zvezi z njimi. Tako je bilo pri pekinškem pračloveku: ko so ob njem odkrili nesporne sledi ognja z ostanki orodja v obliki koščenih in kamnitih »izdelkov« (kijev, kladivc, bodalc, strugal in kozarcev iz antilopinih lobanj), so dobili obenem tudi nesporne dokaze, da gre pri teh izkopaninah za ostanke človeških bitij. Podobno je bilo pri odkrivanju avstralopitecina v Južni Afriki, kjer gre menda res za pravi manjkajoči člen (missing link) med živaljo in človekom, kajti te najdbe so celo v pliocenski globini, segajo torej že v terciarno dobo nazaj od 600 tisoč do milijon let pred nami. Tu gre za lobanje, katerih prostornina (od 600 do 1000 cm3) je bližja šimpanzovim (411 cm3) ko sodobnemu človeku (1450 cm3); in vendar imajo ti okostnjaki zobovje podobno človekovemu, ne opičjemu, prav tako zatilna rupa kaže, da so njihovi nosilci hodili pokonci. S kom ali čim imamo torej opravka? Odločilno je bilo zopet »spremstvo«, v katerem so te najdbe odkrili: 15 različnih vrst živali, ki so jih na povsem enak način pobijali, pri čemer so uporabljali še neobdelane kosti antilop kot kije, kajti lobanje

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 16

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

pavianov so vse na istem mestu preluknjane. Razen tega so našli tudi že sledi ognja, kar je zopet izključno človeška lastnost, kajti R. Broom v tej zvezi dobro poudarja, da se vsaka žival ognja že po svoji naravi boji in beži pred njim, samo človek ga postavlja takoj v svojo službo. Uporaba ognja in orodja sodi torej že pri pračloveku, celo pri tem vmesnem členu, ki bi ga po telesni sestavi in podobi (anatomsko) lahko prav tako prištevali k živalim, med tista znamenja, po katerih javlja ali signalizira skozi dolga tisočletja vsem poznejšim rodovom in tako sam izpričuje svoj obstoj in svojo zgodovino. Žival je bitje, ki za sabo zapušča kvečjemu sledi in navadne »ostanke« same sebe – brez kakršnihkoli znamenj ali simbolov, s katerimi bi se javljala in prek katerih bi govorila poznejšim časom. Človek pa je edino bitje na zemlji, ki ne zapušča samo sledi svojih stopinj, ampak ga spremljajo tudi znamenja. Sledi so nekaj zgolj trpnega, so bolj odtisi živalskega telesa, kakor in kolikor zavzemajo neki prostor, v katerem je s svojo obliko in gibanjem oblikovalo zemeljsko gmoto. Zato so sledi vedno tudi nekaj čisto materialnega, snovnega. Znamenja pa so nekaj dejavnega; so izraz posebne dejavnosti, ki zapušča za sabo oblike, kakršnih telo zgolj s svojim obstojem in obliko ni sposobno oblikovati. Že najprimitivnejše orodje pračloveka je oblikovano tako, kakor narava kamnov in kosti sama nikoli ne oblikuje. Vsako orodje s svojimi oblikami je znamenje tega, kar je človek hotel z njim narediti, znamenje ciljev, katerim naj bi služilo; s tem pa je tudi utelešen izraz za misli in načrte; je torej slej ko prej utelešenje človeškega duha. V orodju se javlja človekov duh s silo razuma, ki oblikuje gmoto po svojih načrtih, da mu služi kot sredstvo. Čim bolj napreduje človek v obvladovanju narave, tem številnejša so znamenja njegovega duha, ki spremljajo njegovo zgodovino in govorijo o njem poznim rodovom skozi stotisočletja. Posebno zgovorna znamenja, po katerih človek govori poznejšim rodovom, so slikarije, gravure, rezbarije in kiparska dela človeka ledene dobe.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 17

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Med največja presenečenja sodi prav odkritje umetniško poslikanih podzemeljskih jam z neštetimi drobnimi skulpturami po stenah in po tleh. Saj skraja prav učenjaki sami sploh niso mogli verjeti svojim lastnim očem, da bi bilo to res iz pradavnine. Zato so imeli te slikarije kratkomalo za »lepe slike najnovejšega časa«, s katerimi je hotel nekdo »potegniti« strokovnjake za prazgodovino človeštva. Prave pretrese so doživljali pri odkrivanju posameznih votlin s slikarijami. Danes poznamo že precej nad sto takih votlin z neštetimi tisoči slik in rezbarij. Slike predstavljajo živali, ki so živele v tistih časih, a tudi človeške postave, zlasti čarovniške prizore z živalskimi maskami, številne kipce z ženskimi telesnimi oblikami; vmes so nakazane ponekod tudi že slike kolib, v katerih so živeli, kajti človek ledene dobe ni živel v votlini, kakor morda ob tem izrazu marsikdo misli, marveč je tam samo slikal in čaral. Podzemeljske jame so mu bile tako rekoč sveti, skrivnosti posvečeni prostori; stanoval pa je zunaj njih ali kvečjemu zgolj ob vhodu vanje, da je imel z ene strani naravno kritje. Vsi se ujemajo, da je napravil te slike človek ledene dobe, ki je živel od 10 do 60 ali celo do 90 tisoč let pred nami. »Govore nam o pračloveku, ki so ga rodovi pred nami z muko in premišljeno iskali; govore o njegovem življenju, o njegovem okolju, njegovih mislih in njegovih sanjah. Razodevajo nam njegov genij, njegovo umetniško silo in njegovo sposobnost obvladovati svet.« To je bil neoantropin cromagnonske rase in novega paleolitika. Zanimivo pa je, da so imeli že mnogo prej v muzejih sledi, se pravi orodje ledenodobnega človeka, preden so odkrili tudi fosilije njega samega. Pri odkrivanju umetnin, s katerimi je človek ledene dobe že pred toliko tisočletji obdal svoje življenje z znamenji, po katerih govori vsemu poznejšemu svetu, se znajdemo dobesedno v hoji za človekom.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 18

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Z A Č LO V E K O V O V E L I Č I N O Ta hoja za človekovimi znamenji je obenem hoja za njegovo lastno veličino. Odkritje umetnosti človeka ledene dobe sodi med najveličastnejša in najrazburljivejša odkritja sploh, ker nam je v celoti prevrnilo dotedanjo podobo in predstavo o zgodovini naše človeške vrste na Zemlji. Do tedaj so mislili, da je najstarejša kultura z umetnostjo morda tam nekje pri Babiloncih in Egipčanih, seveda tudi pri Grkih in Rimljanih. Sedaj pa vzklikajo (abbé Breuil), da je Altamira, jama najlepših slikarij, »Sikstinska kapela davnine«, pri čemer pa še ostane »odprto vprašanje, komu gre pri tej primerjavi čast: italijanskim mojstrom renesanse ali genialnim cromagnonskim umetnikom magdalenske kulture«. Moderni človek ob teh odkritjih dobesedno hodi za znamenji svoje lastne veličine. A kar je pri tem najbolj presenetljivo: hodi za znamenji veličine svojih prednikov, za katerimi v nekem pogledu celo zaostaja. Saj razlikujejo podrobno različni slog teh umetnin, ki je v aurignaški dobi pretežno linearen, s preprostimi očrti podob; v solutrenjski dobi prehaja v slikarsko barvno in plastično umetnost; svoj višek pa doseže v magdalenski kulturi, ki jo primerjajo modernemu impresionizmu; nasploh pa magdalenska umetnost prehaja zopet v linearnost. Razvojni valovi te umetnosti se presenetljivo ujemajo z razvojnim tokom kretske, grške in pozneje renesančne umetnosti. Ko doseže v srednji magdalenski umetnosti svoj višek plastično prostorninskega, perspektivnega in dinamičnega (trenutno nenadno si tuacijskega), barvno slikovitega izražanja, se začne zopet omejevati na zgolj bistvene poteze. Gre za podoben premik, kakor ga doživljamo dandanes ob prehodu od impresionizma do ekspresionizma, do govorice izraza. V tej hoji za človekovimi znamenji, ki jih je zarisal v zemljo in nam tako zapustil svojevrstno pisavo simbolov, se nam začetek zgodovinske dobe, ki smo ga prej redno videli nekje pred štiri tisoč leti ob prvih sledeh pisanih virov, na mah premakne v več ko 40 tisoč, celo do 90 tisoč let nazaj v davnino. 19

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 19

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Še več moramo reči: s tem se nam meja med zgodovinsko in predzgodovinsko dobo vedno bolj zabrisuje. Ni več pravega prepada med zgodovinsko in prazgodovinsko dobo človeka; pravi prepad imamo samo med golimi sledmi (živalsko stopnjo) in med znamenji (človeško višino). Človek je edinstveno bitje, ki kmalu potem, ko se je dvignil na raven živali, ko je začel s pokončno hojo, zapušča za seboj ne le sledove stopinj, ampak tudi znamenja svojih rok, s katerimi je začel grabiti, praskati po zemlji in njeni gmoti, da je vanjo vtisnil svojo misel in voljo. Kakor hitro je osvobodil svoje roke tal, da jih ni več uporabljal za hojo, so mu postajale vedno učinkovitejše prijemalno orodje, ki je razbremenjevalo zobe in se je tako razvijala lobanja na račun čeljusti – v korist možganov, orodju misli. In če so se tako možgani razvijali v vedno popolnejše orodje človekove misli, so mu roke s svojimi prsti bile vedno občutljivejši kazalec, s katerimi je dolbel, nakazoval, risal in oblikoval znamenja, simbole svojih misli. Človek v hoji za svojimi sledmi in znamenji! To je kar pretresljivo premišljevanje.

Z A Č LO V E K O V I M I P R AV ZO R I Ali ni končno tudi sodobno ponovno prebujanje v »novo« duhovnost vendarle samo posebna, nekritična oblika ponovnega oživljanja starega animizma, vere v duhove, kakršno smo srečevali pri primitivnih afriških ljudstvih, primitivizma, ki da ga je moderna znanost dokončno prerasla? Človek se pač ponovno, nezavedno vrača nazaj na sledi svoje prehojene poti iz preteklosti. Kaj vse se v njem vnovič oglaša! Ne smemo se čuditi švicarskemu psihiatru in psihologu C. G. Jungu, da v vsem tem odkriva »pravzorce« ali kakor sam pravi, arhetipe človeškega bivanja in z njimi kolektivno nezavedno, ki je usedlina preteklosti? Nihče ni tako globoko in vsestransko posvetil v daljne sledi človeške misli kakor ravno C. G. Jung.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 20

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Čeprav mu nekateri ugovarjajo, da je pač to nemogoče zanesljivo dokazati, je vendarle res, da so usedline podzavesti, ki se nabirajo v človeku že od vseh začetkov človeškega rodu, prave sledi našega pokolenja, sledi, ki nas navdajajo z neznanskim občutjem, kaj vse se je skozi tisočletja v nas nabralo, kaj vse je določilo našo preteklost in kaj vse utegne priti vnovič na dan morebiti prav v meni in na moji življenjski poti. Človekove sledi pač niso samo na površju naše zavesti, marveč še mnogo pogosteje nekje v že pohojenih globinah našega obstoja. Ob teh sledeh začutimo prav posebno resničnost izreka, da je človeško srce »globina in prepad«. Poprečnež vsakdanjosti seveda ne sega tako daleč in tako globoko. Vsekakor pa tudi sam na svoji plitvini izraža potrebo, da bi celo za njim še ostale kakšne pomenljive sledi za prihodnje rodove. Če drugega ne more, čuva kos izjemnega pohištva, češ »to sem pa jaz pripravil«, ali ko reče, »to ohranite v družini v moj spomin«. Mladim je ta »spomin« verjetno bolj navlaka, s katero ne vedo, kam. Toda odločilno je, da tak človek pač na stara leta, ko že dela nekak obračun, hoče, da bi še tudi po njegovi smrti poznim rodovom ostalo nekaj sledi, ki bi jih spominjale nanj. Še bolj zanimiv in ganljiv je podeželan, ki sredi svojega dvorišča vsadi nekakšno »spominsko drevo«, ki naj bi mlade spominjalo nanj. Razne spomenike ali celo spravne lipe, ki jih narod zasadi za svoje občestvo kot nekakšno svojo zaobljubo poznejšim rodovom, so pravzaprav že občestven izraz tega osebnega kmečkega prizadevanja za ohranjevanje svojega spomina, ki naj bi bil v jedru predvsem sled njegovega že dogorelega osebnega obstoja. Saj so to že bolj ganljivo preprosta čustva, ko npr. škof dr. Maksimilijan Držečnik ni dovolil, da bi na sedežu škofije odstranili nerodne in dotrajane stopnice, po katerih »je še hodil Anton Martin Slomšek«. So pa izraz človekove potrebe, da bi ohranjal »sledi« za človekom, posebno če ga je zelo spoštoval in če je videl v njegovem življenju nadpoprečno vrednoto. Sicer pa: ali niso vsi naši arhivi in muzeji predvsem samo torišča, na katerih ohranjamo sledi za preteklostjo in za takratnim človekom?

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 21

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Toda prav te sledi, ki jih ohranjamo po muzejih, so za nas prej strašilne kot pa bodrilne. Ali ni v muzejih nešteto klavrnih ostankov iz ruševin, ki jih je podrla človekova uničevalna roka; in ali ni vse drugo samo ostanek nekdanjega izumrlega življenja, tako rekoč le nekako grobišče že izhirane preteklosti? Še dalje moramo nadaljevati. Med temi ostanki so tudi že ostanki nekdanjih muzejev, ki jih je človek v brezobzirnem vojskovanju porušil in potem koščke njihovih stebrov skrbno shranil v novem muzeju, da tam čakajo na novo razdejanje. Človek je ustvarjalno bitje, toda v tem ustvarjanju je obenem uničevalno bitje. Še danes, ko ima človeštvo za sabo številne svarilne zglede in toliko poveličevano višjo civilizacijo, smo kljub temu priče strahotno krutemu medsebojnemu klanju in pobijanju, v katerem človek pušča za sabo krvave sledi svojega obstoja. Ali naj bodo grobovi, takšni ali drugačni, res glavne sledi, ki jih človeštvo pušča za sabo? Vsekakor so to sledi uničevanja in propadanja, sledi človeka, minljivega bitja.

V HOJI ZA ADAMOM Če gledamo na zvezdnato nebo, vidimo samo našo podobo vesoljstva, nikoli ne vidimo, kje so zvezde dejansko danes. Gledamo vedno v preteklost, ko se oziramo kvišku k zvezdam na nebu. To, kar danes vidimo, so samo mesta, na katerih so bila ozvezdja pred leti ali celo dolgimi tisočletji, kajti oddaljena so od nas za cela svetlobna leta in tisočletja. Stavek: »Kar vidimo, je preteklost,« človeka čudno pretrese, kajti v njem ni samo zvezdoslovna, marveč tudi človekoslovna modrost. Močna misel je v njem. Korpuskularna substanca teh svetov je morda že davno zgubila svoj obstoj, nehala eksistirati, toda njihova svetloba še seva skozi milijone in milijarde let ter se razširja v vsemirju v vsenavzočnost; podobno – gre za prispodobo – je s človekom: človekova korpuskularna substanca bo

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 22

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

umrla, njegov duh pa bo še seval skozi milijarde let in razodeval svojo vekotrajno veličino. Lahko bi nadaljevali in rekli: »Kar vidimo, je preteklost; kar upamo, je prihodnost, sedanjosti ni.« Izmuzne se naši zavesti. Najlaže bi jo otipali, toda tako bi ostali zgolj na površini. Bistva stvari, ki nas v sedanji stvarnosti obdajajo, ne bi dojeli. Najmanj pa bi mogli s čuti dognati, v čem je človekovo bistvo. Tudi človekova sedanjost se našemu spoznanju dobesedno sproti izmika. Tudi to, kar vidimo na človeku, je preteklost. Ta misel je bila za znanstvenike res pravo »odkritje«, ko so začeli odkrivati sledi in znamenja človeka iz pradavne preteklosti; kajti kaj je človek danes, so mislili, najbolje spoznamo iz njegove preteklosti. Če spremljamo človeka na razvojni poti iz preteklosti do sedanjosti, najbolje spoznamo stopinje, ki jih je prehodil, in razlike, ki vladajo med sodobnim človekom mislecem in njegovimi davnimi predhodniki. Tako smo se na mah znašli v stanju, da vidimo tudi človeka predvsem nazaj; spoznavamo in odkrivamo predvsem to, kakšen je bil, ne pa, kak šen bo. Naš pogled je obrnjen v preteklost, kjer raziskujemo predvsem vzročnost: od kod je človek. Hodimo za človekom, ne pred njim. S svojim spoznanjem človeka smo zadaj za njegovo resnično podobo in veličino. Naš zorni kot ujame samo tisto človekovo svetlobo, ki jo je oddajal od sebe v daljnji preteklosti. Tako zadenemo le tisto mesto, na katerem je nekoč bil. Kje pa je danes njegovo mesto v stvarstvu, tega ne moremo spoznati samo v svetlobi preteklosti. »Adam, kje si?« so klicali raziskovalci z besedami, ki jih je zaslišal prvi Zemljak od svojega Stvarnika. Kar pretresljiv naslov je dal Herbert Wendt svojemu znanstvenemu romanu: Iskal sem Adama, kjer slikovito in vznemirljivo opisuje dvestoletno znanstveno raziskovanje o izvoru in razvoju človeštva. Namen mu je bil, priti na sled in odkriti »prvega Zemljaka«, kar se v hebrejščini imenuje Adam. »Odkritje davnine«, pravi podobno kakor Herbert Kühn, »je nedvomno najbolj dramatično poglavje prirodoslovja, bogato pripetljajev in razpletov, polno človeških

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 23

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

žaloiger. Vsaka lobanja, vsak pestnjak, ki počiva danes v muzeju, vsako delo, ki se ukvarja s človekovim izvorom, ima svojo usodo. Če gledamo pričevanja prazgodovine z očmi njenih raziskovalcev, postanejo skrivnostno resnična.« »Adam, kje si,« se sprašujejo raziskovalci spet po drugi svetovni vojni, ko je vojna vihra uničila narodopisne muzeje (npr. v Berlinu) s pračlovekom (Ottona Hauserja) in pekinškim sinantropom, ki ga je v zabojih spravljenega uničila soldateska na Vzhodu. »Kar so našli skupaj rodovi znanstvenikov, je za vedno izgubljeno.« Ameriškemu javnemu tožilcu Garrisonu, ki je kot pilot obiskal tudi uničevalno nacistično taborišče v Dachauu, so se strahote, ki jih je tam videl, tako zagrizle v zavest, da je v zbirki esejev 1. 1966 med drugim zapisal: »Odkar se je človek pojavil iz megle zgodovine, je tisti razum, ki ga ima, ustvaril križ, posodo s strupom, vislice, natezalnico, giljotino, meč, strojnico, električni stol, ročno bombo, mino, metalca plamenov, skoraj zastarelo bombo TNT, zastarevajočo atomsko bombo in trenutno popularno vodikovo bombo – vsa orožja, ki imajo namen pohabiti ali uničiti sočloveka.« Tako kliče z obujeno človekovo vestjo vsak nravno zdrav jezik sodobnemu človeštvu, ki si v zavesti krivde neuspešno pokriva s perjem civilizacije svojo prapodobo: »Adam, kje si?« »Včasih se tega zave«, pravi lepo Wendt, »in ustvari svet osvajajoče nauke in filozofije, ki naj bi naredile konec večno ponavljajočemu se Kajnovemu dejanju. Vendar nam je doba človekoljubja in ljubezni do bližnjega danes še vedno prav tako daleč kot v dneh krapinske bitke. Šele ko se nam posreči povzpeti na zadnji klin, bomo po pravici smeli trditi, da smo premagali s krepelcem oboroženega avstralopitekusa v sebi. Samo tu – ne na biološkem, tehničnem, gospodarskem ali političnem torišču – se bo odločila prihodnost človeškega rodu.« Če hočemo človeka kot razvojno bitje prav spoznati in priti do jedra njegove osebnosti, moramo slediti razvojno smer do konca tudi v prihodnost. Vsaka evolucija se pomika iz preteklosti skozi sedanjost v prihodnost. Gledati z razvojnega stališča samo v preteklost, se pravi razvoj

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 24

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

nekako nasilno ustaviti v njegovih začetkih. Gledati evolucijo zgolj v luči preteklosti, se pravi imeti pred očmi samo vprašanje vzročnosti, od kod človek izvira, ne pa tudi, kam se vzpenja njegova smer v prihodnost, kjer je njegov končni smoter.

V H O J I Z A S I N O M Č LO V E K O V I M Preteklost nam odpira predvsem odgovor na vprašanje, od kod človek izvira, prihodnost pa, kam in čemu se razvija; oboje skupaj šele daje celotno razvojno krivuljo človeka. Šele prihodnost daje dopolnitev in odpira smisel vsemu človekovemu razvoju. Šele v luči prihodnosti nam postaja jasno, zakaj se človekov razvoj dviga v tako smelem, strmem loku nad vse živalske vrste. Saj smo videli, da je človekovo umsko in nravno prizadevanje obrnjeno v prihodnost. Ne sprašujemo samo za pradedom in nepopolnostjo njegovih potez, ampak predvsem za prasinom in popolnostjo njegovega osebnega lika. Ne zadošča nam vedeti, odkod so naše naravnave, marveč vedeti moramo tudi, kam so usmerjene. Ne zanima nas samo, od koga je izvirni greh naših nepopolnosti, ampak predvsem, h komu je usmerjeno teženje po dopolnitvi človeške osebnosti. Herbert Wendt si v svoji knjigi postavlja kot geslo pomenljive besede francoskega matematika in filozofa Blaisa Pascala: »Nevarno je človeku pokazati, kako zelo je podoben živalim, če mu obenem ne pokažemo njegove veličine.« Pot učlovečenja ali hominizacije, kakor se sedaj radi učeno izražajo, je dolga in nikakor ni premočrtna. Indijski modrec Rabindranath Tagore je zapisal: »Reka resnice teče po prekopih zmot.« Lahko bi dodali: »Reka nravnosti se vali prek prepadov zablod.« In če predstavlja Adam, to je Zemljak, učlovečenje človeka, potem vsa ta razvejana pot razvoja obenem jasno razodeva, da učlovečenje še ni končano: ali kakor se izraža Bolschke, »da stvarjenja še ni konec«. Knjiga, ki nam prikazuje učlovečenje človeka, je knjiga o stvarjenju

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 25

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

človeka, in se imenuje Geneza, kakor tudi J. Hawkes ta izraz dobesedno ponavlja; in tega stvarjenja še ni konec, tudi v človeku ne. Hawkesova pribije zanimivo ugotovitev: »Štirideset tisoč let po smrti zadnjega neandertalca nosi homo sapiens s seboj še zmeraj nad vse močno dediščino strasti in čustvenih teženj, ki si jih je pridobil v dolgih letih.« »Vemo namreč, da doslej vse stvarstvo skupno zdihuje in trpi v porodnih bolečinah: pa ne le ono, ampak tudi mi« (Rim 8,22), dokler vsi ne dospemo do »popolnega« moža. Naravoslovec in filozof Thure Uexküll v tej zvezi takole modruje: »Če gledamo zgodovino od znotraj, jo lahko imamo za nenehni izgon človeka iz raja. Kos za kosom se trga človeštvo iz zavarovanosti nezavestnega življenja. Kos za kosom izginja sposobnost samo ob sebi umevnega ravnanja, izginja gotovost, v življenju in smrti uresničiti smisel. Zmeraj bolj doživljamo zagrizeno prizadevanje premagati hromečo negotovost, zopet dobiti izgubljeno zanesljivost ravnanja po ovinku prek razuma in znanosti ... Nastopilo je nenavadno vznemirjenje, ki grozi kakor uganka Sfinge, da usmrti, če ne dobi odgovora.« Pri tem nadaljuje s Kleistovo prispodobo (iz spisa Über das Marionettentheater): odkar je človeštvo »jedlo od drevesa spoznanja hudega in dobrega«, odkar »stoji kerub« za njim, mora človeštvo začeto pot nadaljevati do konca, potovati okrog vesoljnega sveta, če ni morebiti raj »od zadaj odprt«; kakor je s podobo v vzboklem ogledalu, ki stopi potem, ko se je oddaljila v neskončnost, na mah zopet tik pred nas; tako moramo tudi mi še enkrat jesti od drevesa spoznanja, da dobimo izgubljeno nedolžnost; naše spoznanje mora iti tako rekoč v neskončnost, da se bo milost zopet prikazala. Tako bi razumeli tudi stavek: »Pozabljam, kar je za menoj in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju« (Flp 3,13). Tako se ravno ob pogledu v prihodnost znajdemo dobesedno v hoji za Sinom človekovim, za tistim potomcem, ki je že za celo neskončnost osebno popolnejši od svojega pradavnega sorodnika po krvi; za njim, ki se ni imenoval »Sin očetov« (hebrejsko: baraba), ampak »Sin človekov«, pri katerem ni poudarka na obremenjeni dediščini pradeda, ampak na

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 26

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

rasti »do popolnega moža«, v katerem se je »razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga« (Tit 3,4). Človeštvo je v hoji za tisto njegovo veličino, ki se bo uresničila šele v prihodnosti, h kateri pa teže vse osebnostne silnice iz preteklosti skozi ozko sedanjost. Vsi smo obrnjeni vanjo in njena podoba, ki lebdi v svetlobi prihod nosti pred našim duhovnim obzorjem, usmerja in oblikuje vse človeško prizadevanje za boljše življenje. Razvoj v pravo človečanstvo, v osebno veličino, ki je duhovna in neminljiva, se je šele komaj začel. Najvišji vzponi človeštva so še pred nami. Med te najvišje vzpone spada tudi splošnost spoznanja lastne človeške podobe sredi stvarstva; nedeljeno spoznanje in priznanje človekovega duhovnega bistva in smisla življenja. Hrvaški fizik Ivan Supek postreže tu s presenetljivo mislijo: »Splošnost je v vsakem tudi najosebnejšem izrazu; v kriku, spoznanju, kretnji, bolečini, radosti. Mi razumemo drugega človeka, ker se tudi sami na isti način izražamo, seveda s svojo poseb nostjo ... Uničiti to splošnost v sebi, je samomorilni korak v brezno ... oni razpeti Kristus na Golgoti ... je poosebljeno človeštvo.« A tu je človekova podoba kakor svetilnik pred našimi očmi; daleč naokrog razsvetljuje prostor, samo njegovo podnožje je v senci. Da, samo podnožje človekove sedanjosti je v senci, ne vidimo ga dobro; človek svoje lastne podobe in njene veličine ne prepozna prav. Svetovna zgodovina je tak tek za lastno človekovo podobo in njeno veličino. Človek je kakor vesoljska raketa, ki jo sprožimo v vesolje, nikoli ne bo dosegla »konca«. V vsej eksistencialni napetosti in vznemirjenosti si zastavlja vprašanje, ki ga je zastavljal že genialni humanistični mislec Erazem Rotterdamski: »Kako naj pridem do pristnega človeštva?« Ta prispodoba pa nam pomaga še za korak naprej. Človeštvo je kakor pahljača raket ali kot bilke rastline, ki poženo iz iste baze, iz skupne korenine, ki pa se vzpenjajo kvišku v različnih lokih. Nekatere kmalu omahnejo in klecnejo k tlom; druge se dvignejo visoko, a zavijejo nazaj v orbito, najmočnejše pa premagajo težnost Zemlje in se sproščeno poženo v neizmerno vesolje.

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 27

7/28/10 7:42 AM

PO SLEDEH ČLOVEKA

Alexis Carrel (Nobelov nagrajenec za medicino) poudarja v poglavju »Znanost v človeku«, da v znanosti nima pomena postavljati opredelitev, če ne moremo odkriti postopka, s katerim bi jih mogli preverjati. To velja tudi za znanost o človeku, zlasti ko gre za vzorec, tisti idealni vzpon, ki naj bi bil merilo in vodilo za ravnanje vsem drugim. Najvišji vzpon v transcendenco je človeštvo doseglo v tistem, ki sam sebe imenuje Sina človekovega, v tistem, v katerem je tudi slednja beseda postala človek: »Večje ljubezni nima nihče, kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,33). Človeštvo ne more v svojih nravnih odrešenjskih prizadevanjih napredovati brez živega vzora in začetnika. En sam je bil, ki je svetu izzivalno postavil vprašanje: »Kdo izmed vas mi more dokazati greh?« (Jn 8,46); ta, ki je rekel sam o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (Jn 14,6); o katerem so celo njegovi nasprotniki rekli: » Nikoli noben človek ni tako govoril kakor ta človek« (Jn 7,46). Skoraj dva tisoč let se že med ljudstvi ponavlja vprašanje: »Kdo je ta Sin človekov?« (Jn 12,34).

PO SLEDEH CLOVEKA-prelom.indd 28

7/28/10 7:42 AM

Po sledeh človeka

PO SLEDEH CLOVEKA-oprema.indd 1

Po sledeh človeka

27,95 €

Anton TRSTENJAK

8/6/10 1:37 PM