Slovenski etnoloski leksikon

Page 1

branje • čebelarstvo • čipkarstvo • delavska kultura • družina, so­rodstvo • gozdno gospodarstvo • igrače • igre • jezik • ljudska glasba • ljudska umetnost • ljudski ples • ljudsko gledališče • ljudsko vremenoslovje • ljudsko zdravilstvo • lov in ribolov • medkrajevni in medetični odnosi • medsebojna pomoč, posli • mere • meščanska kultura, plemiška kultura • nabiralništvo • oblačilna kultura • oljkarstvo • poljedelstvo • pravna etnologija • prebivalstvo, krajevna skupnost, fantovske in dekliške skupnosti, družbene organizacije • prehrana • promet in transport • proračun • rokodelstvo in obrt • sadjarstvo • Slovenci zunaj Slovenije • solinarstvo • sosedstvo • spolno življenje • stanovanjska kultura • stavbarstvo in etnološko konservatorstvo • šege • tehniško znanje • trgovina • turizem • ustno slovstvo • verovanje • vezenine • vinogradništvo • viri znanja • vrtnarstvo • zgodovina in teorija • vede • zgodovinska zavest, geografsko obzorje • znanje o rastlinskem svetu • živinoreja

SLO ENSKI ETNOLOŠKI

LEKSIK N

SLO ENSKI ETNOLOŠKI

LEKSIK N

114,96 €

Slovenski etnoloski leksikon OPREMA.indd 2

16.3.11 9:46


SLOVENSKI ETNOLOŠKI LEKSIKON Glavni urednik Angelos Baš Urednik Martin Ivanič Uredniški odbor: Angelos Baš, Slavko kremenšek (do 1999), Niko Kuret (do 1995), Zmaga Kumer; Janez Bogataj (od 1993), Tone Cevc (1993–98), Ivan Sedej (1993–97); Jurij Fikfak (od 1993); Helena Ložar – Podlogar (od 1995), Janja žagar (od 1997), Mojca Ravnik (od 1998), Ingrid Slavec Gradišnik (od 1999) Redakcijska skupina: Angelos Baš, Martin Ivanič, Mojca Ramšak, Mojca Ravnik, Ingrid Slavec Gradišnik Uredniški odbor za ilustrativno gradivo: Janja Žagar, Edita Kobe, Angelos baš, Janez Bogataj, Sinja Zemljič – Golob; končni izbor gradiva: Edita Kobe, Janja Žagar, Angelos Baš, Martin Ivanič Jezikovni pregled: Ingrid Slavec Gradišnik, Zmaga Kumer, Milena hajnšek – Holz Leksikografska obdelava gesel: Martin Ivanič, Ingrid Slavec Gradišnik in Mojca Ramšak s sodelovanjem Tončke Stanonik (2002) Oblikovanje in tehnična ureditev Marko Prah Naslovnica Jerneja Rodica Priprava za tisk DEMM V sodelovanju z ISN ZRC SAZU, OEKA FF in SEM izdala in založila Mladinska knjiga Založba 2004 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan – Ljubljana, d. o. o. Drugi ponatis 2011 Naklada 3500 izvodov Delo je nastalo s podporo Ministrstva za šolstvo znanost in šport © 2004 Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana. Vse pravice pridržane. © ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Ljubljana © Slovenski etnografski muzej, Ljubljana © Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Na naslovnici: lectovo srce in pisanica, Slovenski etnografski muzej

Vse informacije o izdajah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 39(497.4)(031) SLOVENSKI etnološki leksikon / uredil Angelos Baš s sodelovanjem uredniških odborov. - 2. ponatis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011 ISBN 978-86-11-16654-4 1. Baš, Angelos 254450432 Brez pisnega dovoljenja Založbe in soizdajateljev je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njihovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki.

SLOVENSKI ETNOLOSKI LEKSIKON 2pon 2011 str1 2 3.indd 2

3/9/11 1:15 PM

Slove


SLO ENSKI ETNOLOŠKI

LEKSIK N Uredil Angelos Baš s sodelovanjem uredniških odborov

SLOVENSKI ETNOLOSKI LEKSIKON Slovenski etnoloski leksikon 3.str.indd 2pon 2 2011 str1 2 3.indd 3

3/9/11 PM 8.3.111:15 14:54


SEL 1-#generalije.indd 4

21/11/07 1:46:19 PM


V

Predgovor

Za Slovenski etnološki leksikon je treba povedati, da ima predstopnjo. Ta je povezana z Nikom Kuretom in z ustanovo, ki se je leta 1947 imenovala Komisija za slovensko narodopisje Akademije znanosti in umetnosti, od leta 1948 Slovenske akademije znanosti in umetnosti in od leta 1951 Inštitut za slovensko narodopisje Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 1981 Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Niko Kuret je leta 1947 predložil načrt za Slovenski narodopisni slovar. Razred za zgodovinske vede, filozofijo in filologijo Akademije znanosti in umetnosti je istega leta načrt sprejel; uvrščen je bil med naloge Komisije za slovensko narodopisje, pozneje Inštituta za slovensko narodopisje. Delo za Slovenski narodopisni slovar pa se ni začelo do sedemdesetih let 20. stoletja. Takrat je Niko Kuret sestavil osnutek alfabetarja ali po abecedi urejen seznam iztočnic gesel za ta slovar. Tu ni šlo za gesla, temveč za 612 iztočnic gesel, te se največkrat sestojijo samo iz ene besede in v nekaterih primerih premalo povejo. Ob občnem zboru Slovenskega etnološkega društva v Ljubljani marca 1989 je Slavko Kremenšek v pogovoru z Mirkom Ramovšem, tedanjim upravnikom Inštituta za slovensko narodopisje, predlagal, naj imenovani inštitut prevzame vodstvo projekta z naslovom Slovar etnologije Slovencev; pri projektu naj z Inštitutom za slovensko narodopisje sodelujejo Oddelek za etnologijo, od leta 1991 Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, in Slovenski etnografski muzej v Ljubljani in pa nekateri drugi etnologi. Po izmenjavi misli o nadrobnejši vsebini in ciljih projekta je Mirko Ramovš sprejel navedeni predlog in meni zaupal delo glavnega urednika. Delo sem prevzel s pripombo, da se ga bom lotil po upokojitvi leta 1991. Od maja 1947, ko je Niko Kuret dal pobudo za Slovenski narodopisni slovar, do marca 1989, ko je Mirko Ramovš sprejel predlog, da Inštitut za slovensko narodopisje prevzame vodstvo projekta Slovar etnologije Slovencev, t. j. v več kot štirih desetletjih, je bilo v obravnavani smeri prav malo storjenega. Če naj bi bil predlagani projekt uresničen v doglednem času, sem moral kot glavni urednik nameniti temu delu veliko večino, postopno skoraj vsa svoja prizadevanja. Delati sem začel oktobra 1991. Od srede petdesetih let, predvsem pa od šestdesetih let 20. stoletja so se v slovenski etnološki vedi obsežno razvijale teoretične raziskave, kmalu so se vzporedno s teoretičnimi podobno obsežno razvijale raziskave o zgodovini te vede. V zadnjem obdobju se slovenski etnologi praviloma pridružujejo načelni opredelitvi, da je predmet njihove vede ljudska kultura in način življenja. Navedena pojma in pojmi ljudsko življenje, vsakdanje življenje in življenjski slog so obdelani v geslih Slovenskega etnološkega leksikona. Nakazanim novim spoznanjem v slovenski etnološki vedi so razmeroma hitro sledile ustrezne empirične raziskave, iz desetletja v desetletje so bile številnejše. Preučevanja in zbiranje gradiva, kakršna so bila pred opisanim razvojem v naši etnologiji, delno so se nadaljevala ob njem, so po veliki večini obdelovala kmečko kulturo ali, natančneje, kulturo srednjega in malega, nekaj manj velikega kmeta; predvsem po 2. svetovni vojni marsikdaj niso dovolj upoštevala nekaterih prelomnih dogajanj v materialnem, družbenem in duhovnem življenju na slovenskem podeželju v tistem času. Teoretične raziskave, ki so jih v slovenski etnološki vedi opravili od srede petdesetih let 20. stoletja, so se postopno in z najpomembnejšimi izsledki povzpele na raven etnološke teoretične misli v svetu (o tem neposredneje in natančneje v teoretičnih geslih Slovenskega etnološkega leksikona). Teh uspehov v naši etnologiji ne bi bilo brez poučnih obravnav o zgodovini vede. Prva in druga preučevanja so razširjala empirične raziskave v eni, delno v dveh smereh. Z opisanim razvojem v slovenski etnologiji so se poleg obravnav o kulturi malega, srednjega in velikega kmeta oblikovale obravnave o kulturi in načinu življenja drugega kmečkega prebivalstva, kajžarjev, gozdnih in žagarskih delavcev, viničarjev idr. Čedalje pogostnejše in pomembnejše so raziskave o kulturi in načinu življenja delavcev v mestih in drugih neagrarnih naseljih (ne samo v najnovejšem času). Podobno velja za raziskave o kulturi in načinu življenja meščanov (ne samo v najnovejšem času). Manj je raziskav o kulturi in načinu življenja plemičev, vendar se spoznanja te vrste ne smejo prezreti. Slovenski etnološki leksikon je četrti povzetek izsledkov o slovenski etnologiji. Tretji tak povzetek je imel naslov Slovensko ljudsko izročilo (uredil Angelos Baš), izšel je leta 1980. Drugi povzetek je napisal Vilko Novak, naslovil ga je Slovenska ljudska kultura, objavljen je bil leta 1960. Prvi povzetek je bilo Narodopisje Slovencev (uredil Rajko Ložar), prva knjiga je izšla

SEL 1-#generalije.indd 5

21/11/07 1:46:20 PM


VI

leta 1944, druga leta 1952 zavoljo urednikovega odhoda v emigracijo (kot urednika sta podpisana Ivan Grafenauer in Boris Orel). Pričujoča knjiga je po vsebini bogatejša kot navedene tri. Drugače ne more biti, saj povzema vso bero v vedi, torej bero do leta 1980 in bero naslednjega obdobja. Niso pa vsi omenjeni povzetki enako zasnovani. Narodopisje Slovencev je spričo tega, da je bilo prvi povzetek, in spričo omejenega števila sodelavcev in takratne stopnje v razvoju vede razmeroma izčrpno. Slovenska ljudska kultura je oris, Slovensko ljudsko izročilo je kar se da strnjen povzetek o slovenski etnologiji. V Slovenskem etnološkem leksikonu je v geslih ali v mozaični obliki obdelanih 52 etnoloških poglavij, t. j. več kot so jih vsaki obdelali v prejšnjih povzetkih. V vsakem leksikonu so gesla omejena po obsegu; našim geslom smo skupno določali število vrstic, napisana so tako, da povejo vse, kar je potrebno za Slovenski etnološki leksikon. Če se pod empirične raziskave slovenske etnologije potegne črta, je na dlani sodba, da so spoznanja o njej, če jih primerjamo s spoznanji narodnih etnologij s podobno zgodovino, se pravi s približno istočasnimi začetki univerzitetnega študija etnologije in s približno enako pomembnimi in številnimi etnološkimi ustanovami in glasili, največkrat vsaj vštric s spoznanji teh etnologij. Izsledki nekaterih raziskav v slovenski etnologiji pa so v različni meri plodnejši kakor zadevni izsledki v narodnih etnologijah, s katerimi se primerjamo. Slednje se nanaša na določene slovenske izsledke o teoriji in zgodovini vede, o poljedelstvu, živinoreji, rokodelstvu in obrti, prometu in transportu, stavbah in etnološkem konservatorstvu, stanovanjski kulturi, prehrani, oblačilni kulturi, družini in sorodstvu, medkrajevnih in medetničnih odnosih, ustnem slovstvu, ljudski umetnosti, rojakih zunaj domovine, delavski in meščanski kulturi. O raziskavah teorije in zgodovine vede je bilo poglavitno povedano, tukaj naj bo dopolnjeno z ugotovitvijo, da je bilo teoretično delo v humanističnih vedah do 2. svetovne vojne zvečine malo razvito, ne samo na Slovenskem. Od leta 1896 do 1944 so bili objavljeni trije slovenski spisi, pomembni za etnološko teorijo, in pa slovensko poročilo o etnološkem preučevanju neevropskih ljudstev. Omenjeni trije spisi so primerljivi z drugimi teoretičnimi raziskavami v tistem času. Naša knjiga je nastajala takole. Cilj Slovenskega etnološkega leksikona je, da bo v geslih, kot rečeno, povzel poglavitna spoznanja o slovenski etnologiji; tako bo narejen obračun opravljenih raziskav, s tem pa bodo tudi razvidne najpomembnejše vrzeli, ki kličejo po obravnavah v prihodnje. Še drugače: Slovenski etnološki leksikon bo pokazal, katera vprašanja so obdelana, katera premalo in katera še niso načeta. Temu bosta ustrezala število in obseg gesel o posameznih poglavjih v slovenski etnologiji, glede na različne stopnje opravljenih raziskav bodo gesla zajemala različno mero spoznanj. Cilj, kakršnega sem postavil Slovenskemu etnološkemu leksikonu, je bilo treba potrditi. V ta namen in za sodelovanje pri vodenju dela sem sestavil uredniški odbor: Slavko Kremenšek naj bi usmerjal delo za teorijo in zgodovino vede, leta 1999 je prepustil nalogo Ingrid Slavec Gradišnik, Niko Kuret delo za družbeno kulturo, po njegovi smrti leta 1995 ga je nasledila Helena Ložar - Podlogar, Zmaga Kumer delo za duhovno kulturo, jaz delo za materialno kulturo. Leta 1993 sem uvrstil v uredniški odbor tudi upravnika Inštituta za slovensko narodopisje Toneta Cevca, po njegovi upokojitvi leta 1998 ga je nasledila Mojca Ravnik, predstojnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Janeza Bogataja in ravnatelja Slovenskega etnografskega muzeja Ivana Sedeja, po njegovi smrti leta 1997 ga je nasledila Janja Žagar. Leta 1993 je postal član uredniškega odbora tudi Jurij Fikfak, skrbel naj bi za finančni del projekta. Uredniški odbor je v prvotni in poznejši sestavi soglašal z navedenim ciljem Slovenskega etnološkega leksikona. Za sodelavce sem izbral najpomembnejše izvedence na posameznih področjih v naši etnološki vedi, če jih je bilo mogoče pridobiti k sodelovanju. V neredkih primerih sem povabil k sodelovanju mlajše etnologe, ki so dotlej z uspehom zastavili delo. Za obdelavo interdisciplinarnih gesel so bili povabljeni tudi priznani izvedenci iz bližnjih ved. Sodelavci so soglašali z navedenim ciljem Slovenskega etnološkega leksikona. Pri nadrobnem delu za seznam gesel, tj. vseh upoštevanja vrednih pojmov v slovenski etnologiji, smo izhajali iz vprašalnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja, nastalih v sedemdesetih letih 20. stoletja. Te vprašalnice zavoljo takratnega stanja naših etnoloških raziskav še niso dovolj razčlenile torišča delavske in meščanske, celo ne plemiške kulture. V interni objavi Predloga za geselnik Slovarja etnologije Slovencev (gesla sem uredil

SEL 1-#generalije.indd 6

21/11/07 1:46:21 PM


VII

po etnoloških poglavjih) leta 1993 so se pokazale vrzeli. Seznam gesel o delavski, meščanski in predvsem o plemiški kulturi se je nato dopolnjeval, zlasti po natančnejših presojah določenih poglavij; te presoje so opravili avtorji gesel, jaz in včasih tudi kdo tretji. Poleg tega so avtorji dopolnjevali seznam gesel za nekatera druga poglavja. Od teh je bilo najbolj dopolnjeno poglavje o medkrajevnih in medetničnih odnosih (Mojca Ravnik); pri obdelavi so bila ugotovljena malo upoštevana in neupoštevana vprašanja in gradivo o njih, kar je podaljšalo seznam gesel. Junija 2002 je bilo na dveh sejah razširjenega uredniškega odbora predlagano za obdelavo še blizu sto gesel. Če odštejem tempo, so se avtorji gesel od vsega začetka, potemtakem od druge polovice 1993, lotevali svoje naloge ambiciozno, kakor je narekoval cilj projekta. Obdelava gesel je praviloma presegala slovarska načela. Če so posamezni avtorji uporabljali za zgled 3. izdajo Slovarja nemške etnologije, ki ga je napisal Richard Beitl (Wörterbuch der deutschen Volkskunde, Stuttgart 1974), je bila raven njihovih gesel največkrat vsaj enaka kot v omenjenem slovarju; o njem je znano mnenje, da je »prej leksikon kot slovar«. Naš seznam gesel je presegel 3. izdajo Beitlovega Slovarja nemške etnologije tudi v tem, da so med gesli o teoriji in zgodovini slovenske etnologije tudi gesla o raziskovalcih v vedi, o njenih ustanovah in njenih pomembnejših publikacijah (periodiki, knjižnih zbirkah, monografskih izdajah), kar ni, kolikor vem, sestavina v slovarjih ved. Zato sem že maja in nato septembra 1994 na sejah uredniškega odbora predlagal spremembo naslova v Priročnik etnologije Slovencev, enako oktobra 1996 Zmaga Kumer. Nekaj pozneje je bilo preimenovanje sprejeto. Zavoljo ugovorov, da pomeni priročnik v slovenščini pogosto nekaj drugega kot v francoščini manuel in v nemščini Handbuch, je uredniški odbor aprila 1998 sklenil, da dobi delo naslov Leksikon etnologije Slovencev. Naslov se je uskladil z vsebino dela; enak je v načelu ostal seznam gesel, enako so se še naprej pisala gesla. Madžarski etnološki leksikon, delo več avtorjev (Magyar néprajzi lexikon 1–5, Budapest 1977, 1979, 1980, 1981, 1982), edini dosedanji leksikon etnologije kakega naroda ali narodne etnologije, nam je lahko rabil za delen zgled. Ob dodatnih spopolnitvah gesel leta 2003 je založba dala delu naslov Slovenski etnološki leksikon. Pričujoča knjiga pojmuje Slovence kot slovansko prebivalstvo, ki se je od 6. stoletja naseljevalo v delu Vzhodnih Alp, v zahodnem delu Panonske nižine, na območju, ki mu danes pravimo osrednjeslovensko, in v širšem zaledju Tržaškega zaliva, do obmorskih mest; po naselitvi se je to prebivalstvo v naslednjih stoletjih oblikovalo v narod, s samostojno državo je slovenski narod postal nacija. Nadalje pričujoča knjiga pojmuje kot Slovence tiste prebivalce navedenega ozemlja, ki so sprva predvsem posamič, pozneje v večjih ali manjših skupinah odhajali v svet in se trajno naselili v tujini, in pa (delno) njihove poznejše rodove. Upošteva prebivalstvo neslovenskega izvira: ob Slovencih je živelo v romanskih, nato italijanskih in furlanskih naseljih; po 10. stoletju na madžarskih območjih v zahodnem delu Panonske nižine; od visokega srednjega veka je na slovensko ozemlje prihajalo z germanskega, nato nemškega severa; po 1., zlasti pa po 2. svetovni vojni se je doseljevalo z evropskega jugovzhoda. Soobstajanje prebivalstva neslovenskega izvira s slovenskim je porajalo številne medsebojne vplive, predvsem v kulturi, pomembni so za etnološko podobo Slovencev. Kot povedano, je število vrstic v geslih v takem razmerju, kakršno je utemeljeno v raziskavah. Izjema je bila narejena pri temeljnih teoretičnih geslih in pri geslih o poglavitnih ustanovah in raziskovalcih. V teh geslih je bilo treba tako etnologom kakor drugim zahtevnejšim bralcem nadrobneje posredovati bistveno znanje o vedi in pa o poglavitnih ustanovah in raziskovalcih, ki imajo največ zaslug za ta in druga spoznanja v slovenski etnologiji. Pisanje gesel, razen tistih o teoriji in delno o zgodovini naše vede, sem usmerjal s kratkima pisnima navodiloma, razmnoženima nekaj pred interno objavo Predloga za geselnik Slovarja etnologije Slovencev, z ustnimi navodili in zvečine z daljšimi pogovori o obdelavi posameznih gesel. Ko so sodelavci oddali gesla, sem jih po potrebi prosil za popravke in dopolnitve; potem je geslo presodil drugi ali še tretji, izjemoma četrti ocenjevalec (član uredniškega odbora ali sicer najpristojnejši izvedenec). Po ocenah in spopolnitvah, ki so sledile, je bilo geslo lektorirano (Ingrid Slavec Gradišnik, Zmaga Kumer, Milena Hajnšek - Holz). Po lektorskih popravkih in mojem drugem branju je bilo sprejeto. Po aprilu 2001 je Mojca Ramšak dotlej sprejeta gesla razvrščala iz etnoloških poglavij v abecedni red. Postopno je nastal interni abecedni geselnik. Septembra in oktobra 2001 je Mojca Ramšak s sodelovanjem Maše Komavec sestavila seznam dotlej sprejetih gesel z

SEL 1-#generalije.indd 7

21/11/07 1:46:23 PM


VIII

enakimi iztočnicami, napisanih v okviru različnih poglavij ali iz različnih zornih kotov; takšna gesla smo združevali v eno geslo, ki je povezalo vse ugotovitve o obravnavanem etnološkem pojmu. Seznam gesel z enakimi iztočnicami se je daljšal z nadaljnjimi sprejetimi gesli. Gesla smo združevali ali eden od njihovih avtorjev ali drugi sodelavci z zadostnim znanjem o vsebini gesel, ki jih je bilo treba povezati v eno. Interni abecedni geselnik je pospešil vse delo za gesla. Uredniškemu odboru je poročal o stanju dela za Slovenski etnološki leksikon: Ingrid Slavec Gradišnik, Mojca Ramšak in Sinja Zemljič - Golob so označile gesla z enakimi iztočnicami, Ingrid Slavec Gradišnik je prispevala razvid o še potrebnih uredniških posegih, ki so zadevali pojme, obravnavane v različnih iztočnicah, kazalke, vodilke, neustrezno oblikovane iztočnice, odvečna gesla in predloge za združevanje vsebinsko sorodnih gesel, in navedla sporna mesta v nekaterih geslih. Interni abecedni geselnik so zaokrožila dodatna in obširna navodila, od marca do maja 2002 jih je pripravila ožja redakcijska skupina (Ingrid Slavec Gradišnik, Mojca Ramšak in Tončka Stanonik, urednica založbe), vsebujejo natančne opredelitve o sestavnih delih gesel, o krajšavah, kazalkah, tipografskih rešitvah itn. Pripombe Ingrid Slavec Gradišnik in omenjena navodila so pri članih uredniškega odbora in sodelavcih padle na plodna tla. Pri šestih geslih pa ni bilo mogoče spopolniti delno enostranske vsebine. Gesla za Slovenski etnološki leksikon sta po sprejetih leksikografskih napotkih in ob upoštevanju zadevnih načel založbe obdelali Ingrid Slavec Gradišnik in Mojca Ramšak. Potem ko je bil novembra 2002 oddan založbi največji del Slovenskega etnološkega leksikona, sta postopno pisali gesla o raziskovalcih in ustanovah in pa teoretična gesla. Aprila 2003 je začel delo Martin Ivanič, odtlej urednik založbe za Slovenski etnološki leksikon. Po nadrobni presoji oddanih gesel je predlagal, naj se napišejo nadaljnja posamezna gesla in naj se spopolni daljša vrsta oddanih gesel. Pri nekaterih poglavjih (ribolov, čebelarstvo, obrt, oblačilna kultura, družina, družbene organizacije, pravna etnologija, Slovenci zunaj Slovenije, rudarstvo, raziskovalci) naj se posamezna gesla dopišejo, pri številnejših drugih poglavjih (vrtnarstvo, vinogradništvo, gozdno gospodarstvo, čebelarstvo, obrt, trgovina, promet in transport, stavbe, prehrana, oblačilna kultura, družina, spolno življenje, medkrajevni in medetnični odnosi, pravna etnologija, verovanje, ples, Slovenci zunaj Slovenije, rudarstvo, teorija in zgodovina vede) naj se to in ono geslo spopolni (povečini v majhnem obsegu). Predloge sva skupaj preudarila, prispeval sem tudi svoje. Predlogi, ki so jih nato po abecednem redu iztočnic dobivali avtorji za spopolnitev gesel, in predlogi izbranim sodelavcem za obdelavo novih gesel so bili predlogi obeh urednikov ali najini skupni predlogi. Dodana in spopolnjena gesla so bila napisana do novembra 2003. Ko sva jih z Martinom Ivaničem presodila, so pri določenih geslih sledile dokončne spopolnitve. Gesla so bila sprejeta, ko sva urednika potrdila ali do kraja dognala njihovo vsebino in leksikografsko obliko. Februarja 2004 je bilo delo za gesla (6229 enot) Slovenskega etnološkega leksikona sklenjeno. Naj ob tem natančneje navedem delo Martina Ivaniča za Slovenski etnološki leksikon: predlagal je upoštevanja vredna nova gesla, od teh je obdelal (sam ali v večjem delu) posamezna gesla iz štirih poglavij (spolno življenje, pravna etnologija, vremenoslovje, rudarstvo) in napisal geslo o Slovencih, spopolnil je številna gesla (nekatera od teh je spopolnil obširneje) in poskrbel za njihovo dokončno leksikografsko ureditev. Njegov prispevek za Slovenski etnološki leksikon je obsežen in zelo pomemben. Za vsebino gesel odgovarjajo avtorji. Iz gesel so razvidne različne smeri v raziskavah slovenske etnologije; to je naravno in prav. Po dopisu, ki sva ga z Janezom Bogatajem maja 2000 poslala avtorjem, naj za gesla, ki so jih napisali, sporočijo število in vrsto ilustracij, so se zbirali podatki. Poseben uredniški odbor (Janja Žagar, podpisani, Janez Bogataj in Sinja Zemljič - Golob s sodelovanjem Edite Kobe, urednice založbe za ilustrativno gradivo v Slovenskem etnološkem leksikonu) je nato zbiral ilustrativno gradivo in si prizadeval za povezavo gesel in ilustrativnega gradiva o njih v vsebinsko celoto, v kateri se besedilo in podoba dopolnjujeta, ne ponavljata; prav tako si je prizadeval, da bi ilustrativno gradivo za posamezna poglavja po obsegu ustrezalo njihovemu pomenu v slovenski etnologiji. Merilo za izbor fotografij je bil kar najbolj poučen etnološki podatek, ki je iz njih razviden. Ob tem je šlo tu in tam tudi za starejše ali

SEL 1-#generalije.indd 8

21/11/07 1:46:24 PM


IX

črno-bele in v tehničnem pogledu ne najboljše posnetke, nekateri starejši so posebno poučni. Odločili smo se od raziskovalcev objaviti portrete in fotografije pomembnejših umrlih. Končni izbor (sklenjen je bil februarja 2004) ilustrativnega gradiva, njegovi podnapisi in seznam ilustrativnega gradiva (1026 enot) je delo Edite Kobe, Janje Žagar in podpisanega ter deloma Martina Ivaniča ob sklepnem urejanju leksikona. Ko izročamo Slovenski etnološki leksikon javnosti, želimo vsi, ki smo pri njem sodelovali, da kot obsežen etnološki mozaik predstavi kar največjemu številu bralcev poglavitna spoznanja slovenske etnološke vede. Ministrstvu za šolstvo, znanost in šport se zahvaljujemo, da je finančno podprlo delo za Slovenski etnološki leksikon (projekt Slovar etnologije Slovencev in projekt Leksikon etnologije Slovencev). Izrekamo zahvalo Znanstvenoraziskovalnemu centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot krovna organizacija Inštituta za slovensko narodopisje je omogočil nosilno vlogo tega inštituta pri uresničitvi Slovenskega etnološkega leksikona. Mladinski knjigi Založbi, Založništvu enciklopedij in leksikonov, smo hvaležni, da je bila pripravljena Slovenski etnološki leksikon založiti. V Ljubljani, 17. marca 2004

SEL 1-#generalije.indd 9

Angelos Baš

21/11/07 1:46:25 PM


X

Avtorice in avtorji gesel

A. B.

dr. Angelos Baš, redni prof., znanstveni svetnik v pokoju, Ljubljana A. Br. Andrej Brence, višji kustos, PM, Ptuj A. D. mag. Andrej Dular, muzejski svetovalec, SEM, Ljubljana A. F. Andrej Furlan, urednik, Zveza slovenskih kulturnih društev - Založništvo tržaškega tiska, Trst A. H. dr. Albert Halász, direktor programov za madžarsko narodno skupnost, RTV Slovenija, Studio madžarskih programov, Lendava A. V. dr. Andrej Vovko, docent, znanstveni svetnik, Inštitut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU, Ljubljana A. Ž. dr. Andreja Žele, docentka, znanstvena sodelavka, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana B. Č. S. dr. Breda Čebulj - Sajko, višja znanstvena sodelavka, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana B. L. dr. Bogdan Lešnik, docent, Fakulteta za socialno delo, Ljubljana B. S. † Bela Sever, urednik Enciklopedije Slovenije v pokoju, Ljubljana B. T. M. Bogdana Tome Marinac, višja kustosinja, Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran B. V. L. Bruno Volpi Lisjak, ladijski kapitan v pokoju, Trst D. O. Damjan Ovsec, etnolog, Ljubljana E. U. dr. Ema Umek, ravnateljica AS v pokoju, Ljubljana F. J. Franco Juri, svobodni novinar, Koper F. Š. Fanči Šarf, kustosinja v pokoju, Ljubljana G. M. dr. Gorazd Makarovič, muzejski svetovalec v pokoju, Ljubljana H. F. Hanzi Filipič, urednik, Mohorjeva družba, Celovec H. L. P. mag. Helena Ložar - Podlogar, raziskovalno razvojna sodelavka ISN ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana I. C. mag. Igor Cvetko, kustos, SEM, Ljubljana I. D. Irena Destovnik, stalna sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu, Ljubljana I. K. mag. Irena Keršič, muzejska svetovalka, SEM, Ljubljana I. Ko. Ivan Kordiš, višji kustos, direktor PM, Kočevje I. Kž. Ivica Križ, višja kustosinja, Dolenjski muzej, Novo mesto I. L. Ivana Leskovec, višja kustosinja, direktorica Mestnega muzeja, Idrija I. M. B. Inga Miklavčič - Brezigar, višja kustosinja, Goriški muzej, Nova Gorica I. M. dr. Irene Mislej, višja kustosinja, direktorica Pilonove galerije, Ajdovščina I. P. dr. Ivanka Počkar, muzejska svetovalka, Posavski muzej, Brežice I. R. dr. Irena Rožman, samostojna raziskovalka, Novo mesto I. S. G. dr. Ingrid Slavec Gradišnik, docentka, znanstvena sodelavka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana I. S. mag. Inja Smerdel, višja kustosinja, direktorica SEM, Ljubljana I. Si. mag. Ivan Sivec, urednik dokumentarno-feljtonskega uredništva, RTV Slovenija, Ljubljana

SEL 1-#generalije.indd 10

J. B J. F. J. Fe. J. Fi. J. H. J. M. A. J. P. J. S. J. St. J. Ž. J. V. K. K. K. Ko. K. M. H. K. O. K. Š. P. M. B. D. M. D. M. F. M. G. M. G. G. M. H. M. Hu. M. I. M. Ič. M. K. M. M. K. M. Kc. M. L. H. M. M. M. Ma. M. N.

dr. Janez Bogataj, redni prof., OEKA, FF, Ljubljana mag. Jože Friedl, vrhovni državni tožilec v pokoju, Ljubljana mag. Jerneja Ferlež, etnologinja in bibliotekarka, Univerzitetna knjižnica, Maribor dr. Jurij Fikfak, docent višji znanstveni sodelavec, ISN ZRC SAZU, Ljubljana dr. Jože Hudales, asistent, OEKA, FF, Ljubljana Jana Mlakar Adamič, kustosinja, Revirski muzej, Trbovlje Jože Primc, novinar v pokoju, Kočevje mag. Jasna Sok, kustosinja, Kozjanski regijski park, Podsreda Julijan Strajnar, višji strokovni sodelavec GNI ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana mag. Janja Žagar, muzejska svetovalka, SEM, Ljubljana Jasna Vidakovič, glasbena urednica, RTV Slovenija, Ljubljana Katja Kogej, etnologinja, HIT, Nova Gorica Karla Kofol, kustosinja pedagoginja, Tolminski muzej, Tolmin dr. Katalin Munda Hirnšk, višja znanstvena sodelavka, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana mag. Karla Oder, kustosinja, direktorica Koroškega muzeja, Ravne na Koroškem † mag. Kristina Šamperl Purg, arhivska svetovalka, Zgodovinski arhiv, Ptuj Marjetka Balkovec - Debevec, višja kustosinja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana dr. Marjan Drnovšek, znanstveni svetnik, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana Mojca Ferle, višja kustosinja, Mestni muzej, Ljubljana Mirjam Gnezda, kustosinja, Mestni muzej, Idrija dr. Maja Godina - Golija, višja znanstvena sodelavka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana mag. Mateja Habinc, mlada raziskovalka, OEKA, FF, Ljubljana Mihaela Hudelja, dokumentalistka, OEKA, FF, Ljubljana Mojca Ifko, etnologinja, svetovalka za podiplomski študij, Rektorat Univerze v Mariboru Martin Ivanič, urednik Založništva enciklopedij in leksikonov, Mladinska knjiga Založba, Ljubljana Marija Kozar - Mukič, višja kustosinja, Muzej Savaria, Sombotel dr. Monika Kropej, višja znanstvena sodelavka, predstojnica ISN ZRC SAZU, Ljubljana Maša Komavec-Marty, asistentka, GNI ZRC SAZU, Ljubljana dr. Marina Lukšič - Hacin, docentka, znanstvena sodelavka, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana dr. Marija Makarovič, muzejska svetovalka v pokoju, Ljubljana akademik dr. Milko Matičetov, znanstveni svetnik ISN ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana Milan Natek, strokovni svetnik Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana

21/11/07 1:46:26 PM


XI

M. O.

mag. Martina Orehovec, višja kustosinja, Tehniški muzej Slovenije, Bistra M. P. Milan Pahor, ravnatelj NŠK, Trst M. Pe. Magda Peršič, višja kustosinja, Notranjski muzej, Postojna M. P. R. mag. Martina Piko - Rustja, direktorica SNIUJ, Celovec M. R. S. Mojca Račič Simončič, bibliotekarka, SEM, Ljubljana M. R. Mirko Ramovš, samostojni strokovni sodelavec, specialist v humanistiki, GNI ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana M. Ra. dr. Mojca Ramšak, docentka, znanstvena sodelavka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana M. Re. Martina Repinc, urednica in režiserka, RAI, Trst M. Rk. dr. Mojca Ravnik, docentka, višja znanstvena sodelavka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana M. S. dr. Marija Stanonik, izredna prof., znanstvena svetnica, ISN ZRC SAZU, Ljubljana M. Š. B. Mojca Šifrer - Bulovec, višja kustosinja, Loški muzej, Škofja Loka M. T. dr. Marko Terseglav, izredni prof., višji znanstveni sodelavec, GNI ZRC SAZU, Ljubljana N. K. dr. Naško Križnar, docent, višji znanstveni sodelavec, ISN ZRC SAZU, Ljubljana N. Ku. † akademik dr. Niko Kuret, znanstveni svetnik ISN ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana N. T. Nadja Terčon, višja kustosinja, Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran N. Ž. dr. Nevenka Židov, višja kustosinja, SEM, Ljubljana P. S. mag. Polona Sketelj, višja kustosinja, SEM, Ljubljana P. Š. dr. Polona Šega, etnologinja, Slovenska tiskovna agencija, Ljubljana P. Št. dr. Peter Štih, izredni prof., Oddelek za zgodovino, FF, Ljubljana R. D. dr. Roberto Dapit, zunanji sodelavec, ISN ZRC SAZU, Ljubljana R. K. Rožana Koštiál, strokovna sodelavka v humanistiki, Znanstveno-raziskovalno središče Republike Slovenije, Koper R. M. dr. Rajko Muršič, izredni prof., OEKA, FF, Ljubljana R. Š. mag. Rozina Švent, bibliotekarka specialistka, NUK, Ljubljana

SEL 1-#generalije.indd 11

S. G. S. K. S. P. S. V. S. Z. G S. W. T. B. S. T. C. T. Ci. T. D. E. T. P. T. Po. T. T. V. H. V. K. B. V. M. V. S. Z. C. Z. K. Z. Ko. Z. Š. Z. T. T. Z. Ž. Z. Ži. Ž. G.

Stanka Glogovič, etnologinja, Ljubljana dr. Slavko Kremenšek, redni prof. Oddelka za etnologijo FF v Ljubljani v pokoju, Ljubljana Saša Poljak, mlada raziskovalka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana † akademik dr. Sergij Vilfan, redni prof. v pokoju, Ljubljana Sinja Zemljič - Golob, višja strokovna sodelavka, ISN ZRC SAZU, Ljubljana Susanne Weitlaner, študentka slavistike, Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, Potrna, Avstrija dr. Tatiana Bajuk Senčar, znanstvena sodelavka, Inštitut za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU, Ljubljana dr. Tone Cevc, znanstveni svetnik ISN ZRC SAZU v pokoju, Preserje pri Radomljah Tatjana Cibic, etnologinja, Ljubljana mag. Tatjana Dolžan Eržen, višja kustosinja, Gorenjski muzej, Kranj dr. Tadeja Primožič, etnologinja, Žiri Tita Porenta, višja kustosinja, Tržiški muzej, Tržič Tanja Tomažič, muzejska svetovalka SEM v pokoju, Ljubljana dr. Vito Hazler, docent, OEKA, FF, Ljubljana dr. Vera Kržišnik - Bukić, znanstvena svetnica, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana Vlasta Mlakar, etnologinja, Ljubljana dr. Vladimir Simič, izredni prof., Pravna fakulteta, Ljubljana Zvona Ciglič, višja kustosinja, PM, Koper dr. Zmaga Kumer, znanstvena svetnica GNI ZRC SAZU v pokoju, Ljubljana Zvezdana Koželj, višja strokovna sodelavka, Ministrstvo za kulturo, Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, Ljubljana dr. Zmago Šmitek, redni prof., OEKA, FF, Ljubljana Zdenka Torkar Tahir, višja kustosinja, Gornjesavski muzej Jesenice Zora Žagar, muzejska svetovalka, Pomorski muzej Sergej Mašera, Piran dr. Zvone Žigon, znanstveni sodelavec, Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, Ljubljana Živa Gruden, ravnateljica, Dvojezična osnovna šola Špeter, Furlanija-Julijska krajina

21/11/07 1:46:26 PM


XII

Pojasnila Gesla (geselski članki) v Slovenskem etnološkem leksikonu so razporejeni po abecednem redu geselskih iztočnic (naslovov oz. imen gesel). Gesla, ki jih dopolnjujejo ilustracije, imajo ob iztočnici znak ●. Geslo sestavljajo geselska iztočnica, geselska definicija in avtorska kratica, povečini imajo tudi zaglavje, podrobnejšo razlago in vodilke ter literaturo (v razdelku Lit.). Posebna vrsta gesel so kazalke. Obseg gesel je različen glede na izhodišče, da bodo, upoštevaje pomen in raziskanost tém, napisana v naslednjih obsegih: do 5 vrstic, do 18 vrstic, za pomembne téme do 23 vrstic, za izjemne, po vsebini najzahtevnejše téme tudi več. Po zgradbi so gesla enopodročna in sestavljena. Pri sestavljenih geslih so različni pomeni geselske iztočnice označeni v polkrepkem tisku zaporedno z arabskimi številkami (1., 2., 3. itn.). V obeh tipih gesel so pomenski odtenki (npr. odtenki v isti pomenski zvezi) označeni v polkrepkem tisku z malimi črkami v abecednem zaporedju (a., b., c. itn.). V besedilu za geselsko iztočnico so uporabljene krajšave in kratice; razložene so v posebnem seznamu na začetku leksikona. Odmik od njihove dosledne rabe je viden v dveh primerih: pri naslovih del in kadar bi zmanjševale razumljivost besedila. Geselska iztočnica je eno- ali večbesedno poimenovanje gesla. Natisnjena je polkrepko, ima označeno mesto in kakovost naglasa. Praviloma je zapisana v ednini. Množinski izrazi (npr. citre, dude, Slovenci v Avstriji ) so izjeme. V geselskem besedilu je omemba iztočnice zapisana okrajšano z začetnico in piko oz. začetnicami s pikami pri večbesednih imenih gesel (citre: c.; Slovenci v Avstriji: S. v A.) Zaglavje je dopolnilo geselske iztočnice. Stoji za njo, z vejico je ločeno od iztočnice pred njim in definicije za njim. Zapisano je pokončno ali ležeče, lahko tudi v oklepaju. Vsebuje: • kazalke in sopomenke: cvétna nedélja, cvétnica, …; étnična skupína, étnija, … ; etnologíja mést, tudi urbana etnologíja, …; • slovnične posebnosti, npr. kategorija spola: Brici (ž. Brike), …; raba: ostŕv (nav. mn. ostrví), …; • jezikovni izvir prevzete ali podomačene besede, npr. diné (fr. dîner, kosilo ali večerja), …; fráska (it. frasca, veja), …; • latinska imena rastline in živali: róženkravt (Pelargonium radens), …; čebéla (Apidae), …; • sopomenske in narečne različice: povôdni móž, povodnják, jézernik, vodéni člóvek, vodnár, vodóvnik, vódni móž, múk, gestrín, salémsonar, motovílec, mitál, váncaš, mámalič, …; • kraj in letnica rojstva in smrti pri osebnih geslih; neznan podatek nadomešča znak ?, dodan je tudi podatku, ki ni zanesljiv; • drugojezično ime ustanov na dvojezičnih območjih; • uveljavljene in v leksikonu uporabljene kratice: Práznično léto Slovéncev (PLS), … Definicija je najbolj zgoščena razlaga geselske iztočnice. Predstavlja samostojno informacijo, pri krajšem geslu lahko celotno vsebino. Od nadaljnjega besedila gesla je ločena s piko. Podrobnejša razlaga, zapisana za definicijo, prispeva poglavitno znanje o obravnavanem dejstvu. Pri njej so v ospredju zgodovinski, socialni, funkcijski, tipološki oz. drugi za vsebino pomembni vidiki. V številnih geslih so navedeni različni reki, fraze in primére (prispodobe), zapisani v ležečem tisku, in naslovi strokovnih del, pomembni za natančnejše razumevanje vsebine gesla ali za podkrepitev posameznih trditev. Razdelek o literaturi (Lit.) navaja poglavitno in večini bralcev dosegljivo strokovno literaturo o geslu. Praviloma gre za izbor literature, redkeje tudi vira, ki bralcu omogoča dodatne in obširnejše informacije. Po letu izida so navedena dela z avtorjem (začetnica imena in priimek), naslovom, krajem in časom objave. Naslovi samostojnih publikacij (monografije, zborniki, časopisi in časniki) so zapisani v ležečem, njihovi deli (razprave, članki, posamezni prispevki v monografijah) v pokončnem tisku. Na enak način, vendar tematsko, je navedena literatura v besedilu gesla (večinoma v osebnih geslih); ta literatura je izjemoma ponovljena v razdelku Lit. Samo pri izjemno dolgih naslovih je navedena njihova okrajšana oblika. Manj povedne literature avtorji niso navajali. Avtorska kratica končuje geslo. Je z začetnimi črkami in s piko okrajšano ime in priimek avtorja/ avtorjev gesel. Avtorske kratice so razložene v seznamu na začetku leksikona.

SEL 1-#generalije.indd 12

21/11/07 1:46:28 PM


XIII

Vodilke v geselskih besedilih so s → označene, ležeče (in v različnih sklonih) zapisane geselske iztočnice tistih gesel, h katerim besedilo usmerja (vodi) bralca, da bi v njih o obravnavani vsebini našel tudi dodatne in podrobnejše informacije. Včasih vodilke opozarjajo samo na sorodnost ali nasprotnost obravnavanih pojmov. Nekatera gesla, zlasti zbirna, vsebujejo številne vodilke na koncu geselske razlage. Vodilke na tem mestu se nanašajo na celotno geslo. Kazalka je geselska iztočnica, ki s → bralcu kaže geslo (gesla), kjer je geselski pojem kazalske iztočnice obravnavan pod ustreznejšim, splošneje znanim, strokovno pogosteje uporabljenim ali knjižnim imenom (npr. ájbiš → slez; cvétnica → cvetna nedelja; žêna pri lúčci → čuvarica; žvénga → kozolec). Raba kazalke ni vedno sopomenska; včasih pove samo to, da je določen pojem vsaj posredno obravnavan v nakazanem geslu. Ilustrativno gradivo dopolnjuje, ponazarja videz in funkcijo v geslih predstavljenih pojmov. Uporabljeno je bilo zelo raznovrstno gradivo, izrazito prevladuje fotografsko. Nekateri posnetki so uporabljeni zaradi izjemne pričevalnosti, četudi so tehnično manj ustrezni. Slikovno gradivo spremljajo podnapisi s ključnimi (‘tipskimi’) podatki (vsebina, čas, kraj oz. prostor); vseh ali povsem natančnih podatkov ni bilo vedno mogoče ugotoviti. Seznam uporabljenega gradiva z navedbo avtorjev, lastnikov in hranišč je na koncu leksikona.

geselska iztočnica prvi pomen

bôžič, 1. a. (25. 12.), bádni dán (Dol.), bíl(j)a (Istra, Brda, Kor., Štaj.), svéti dán, božični dan, kršč. praznik, v 4. stol. določen za dan Kristusovega rojstva. Dolgo so ga praznovali le v cerkvah, v 14. stol. tudi v ženskih samostanih, družini ga je približala protireformacija; b. v širšem pomenu božično obdobje, ki se začne s prvim → svetim večerom in traja do → sv. treh kraljev. Zato je v etnol. uveljavljena zveza božično-novoletni čas, ki je prekril predkršč. praznovanja zimskega kresa, vendar v obredih in šegah ohranil mnoge njegove oblike in vero v moč zimzelenega rastlinja. J. in z. del slov. ozemlja (Dol., Notr., Goriško) govori o božíčih, skupnem imenu za tri praznike (Kristusovo rojstvo, novo leto in sv. trije kralji; máli bôžič). Praznovanje b. obsega priprave nanj (krašenje doma, postavljanje → jaslic in → božíčnega drevesa, pripravo posebnih jedi in peciva, na sveti večer blagoslavljenje hiše, gosp. poslopij in polja (→ obredno kropljenje in kajenje), skupno molitev → rožnega venca in petje božičnih pesmi, odhod k polnočnici, na sam b., ko se ne hodi na obiske, praznično kosilo, pri katerem se zbere vsa družina ob slavnostno pogrnjeni mizi, zato b. velja tudi za izrazit družinski praznik; 2. obredni kruh iz vseh vrst žita, ki so ga še v 19. stol. nosili k polnočnici blagoslovit (Podjuna); 3. okrašena viseča smrečica v → bogkovem kotu (Prekm.); 4. → božični panj (ponekod na Primor.). Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

H. L. P.

pomenski odtenek zaglavje definicija razlaga

vodilka krajšava iz seznama krajšav in kratic

okrajšana geselska iztočnica

drugi, tretji, četrti pomen

avtorska kratica razdelek z literaturo

SEL 1-#generalije.indd 13

21/11/07 1:46:28 PM


XIV

Krajšave in kratice

AaTh AFS alp.; Alp. amer. Angl.; angl. antrop. A.-O.; a.-o. arheol. AS AVL Avstr.; avstr. avstral. AZU B. kr.; belokr. b. n. a. b. n. k. b. n. l. b. n. ur. ben. ben.slov. Ben. Slov. Bg.; bg. BiH biol. Ce.; ce. cerkv. ČKZ ČZN Dol.; dol. družb. družb.-ekon. družb.-kult. družbenozgod. drž. DS ed. ekon. EM ES etn. etnogr. etnol. Etnol. ETSEO ETSEO. Vpr. evr. FF filol. filoz. FLRJ Fr.; fr. FS furl. GDZS geogr. germ. GISN glasb. GNI Gor.; gor. gosp. gr. GSED GV

SEL 1-#generalije.indd 14

Aarne-Thompsonov motivni indeks pravljic Akademska folklorna skupina Alpski; Alpski (v imenih) ameriški Anglija; angleški, angleščina antropologija, antropološki Avstro-Ogrska; avstro-ogrski arheologija, arheološki Arhiv Slovenije Avdiovizualni laboratorij Avstrija; avstrijski avstralski Akademija znanosti in umetnosti Bela krajina; belokranjski brez navedbe avtorja brez navedbe kraja brez navedbe leta brez navedbe urednika beneški beneškoslovenski Beneška Slovenija Beograd; beograjski Bosna in Hercegovina biologija, biološki Celje; celjski cerkveni Časopis za kritiko znanosti Časopis za zgodovino in narodopisje Dolenjska, Dolenjsko; dolenjski družbeni družbeno-ekonomski družbeno-kulturni družbenozgodovinski državni Dom in svet ednina, edninski ekonomski Etnografski muzej Enciklopedija Slovenije etničen etnografija, etnografski etnologija, etnološki Etnolog Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice evropski Filozofska /filozofska/ fakulteta filologija, filološki filozofija, filozofski Federativna ljudska republika Jugoslavija Francija; francoski, francoščina Folklorna skupina furlanski, furlanščina Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev geografija, geografski germanski Glasnik Inštituta za slovensko narodopisje glasbeni Glasbenonarodopisni inštitut Gorenjska, Gorenjsko; gorenjski gospodarstvo, gospodarski grški, grščina Glasnik Slovenskega etnografskega /etnološkega/ društva Geografski vestnik

habsb. hist. Hrv.; hrv. ide. idr. im. ind. ipd. ISH ISN It.; it. itn. izd. izg. izv. j. jezik. jezikosl. Jugosl.; jugosl. južnosla. jv. jz. k. o. katol. KLS kmet. knjiž. Kor.; kor. Kp.; kp. Kr. Kraljevina SHS kršč. kult. kult. zgod. kulturnozgod. l. lat. lik. lit. lit. zgod. literarnozgod. Lj.; lj. ljud. LMS LRS LZ Madž.; madž. Mb.; mb. mdr. mn. MS n. n. š. n. v. nar. naspr. nav. Nem.; nem. NG Nm. NOB Notr.; notr. npr. NS NŠK NUK obč. obj.

habsburški historičen Hrvaška; hrvaški, hrvaščina indoevropski in drugi, in drugo imenovan, imenovati industrijski in podobno Institutum Studiorum Humanitatis, Fakulteta za podiplomski humanistični študij Inštitut za slovensko narodopisje Italija; italijanski, italijanščina in tako naprej izdal/a, izdaja, izdan, izdajatelj izgovor, izgovorjeno izvirnik, izvirno, izviren jug, južni jezikovni jezikoslovje, jezikoslovni Jugoslavija; jugoslovanski južnoslovanski jugovzhod, jugovzhodni jugozahod, jugozahodni katastrska občina katoliški Krajevni leksikon Slovenije kmetijstvo, kmetijski književnost, književni, knjižni Koroška, Koroško; koroški Koper; koprski Kranj Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev krščanski kulturni kulturna zgodovina kulturnozgodovinski leto, leta latinščina, latinski likovni literatura, literarni literarna zgodovina literarnozgodovinski Ljubljana; ljubljanski ljudski Letopis Matice slovenske Ljudska republika Slovenija Ljubljanski zvon Madžarska; madžarski, madžarščina Maribor; mariborski med drugim/i množina, množinski Murska Sobota nagrada naše štetje, našega štetja nova vrsta narečni nasprotje, nasproten navaden (v razdelku Lit.: navedeno) Nemčija; nemški, nemščina Nova Gorica Novo mesto narodnoosvobodilni boj Notranjska, Notranjsko; notranjski na primer Narodopisje Slovencev Narodna in študijska knjižnica (Trst) Narodna in univerzitetna knjižnica občinski objavil/a, objava, objavljen

21/11/07 1:46:30 PM


XV

obm. OE OEKA ok. okr. oz. p. d. panon. PLS PM pog. pokr. pol. polit. Por.; por. pr. n. š. preb. predind. Prekm.; prekm. pribl. prim. Primor; primor. prof. prov. ps. psih. publ. razl. rep. Rez.; rez. rkp. roj. rom. RS Rus.; rus. s. SAZU SBL SE SED SEM SFRJ skand. sla. slabš. SLI slik. Slov.; slov. SLP SNIUJ

SEL 1-#generalije.indd 15

območje Oddelek za etnologijo Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo okrog (številčno) okrajšava, okrajšan, oziroma po domače panonski Praznično leto Slovencev Pokrajinski muzej pogovorno pokrajina, pokrajinski polovica političen Porabje; porabski pred našim štetjem prebivalstvo, prebivalci predindustrijski Prekmurje; prekmurski približen primerjaj, primerjalen Primorska, Primorsko; primorski profesor provinca psevdonim psihologija psihološki, publicističen različen republiški Rezija; rezijanski rokopis, rokopisni rojen/a romanski Republika Slovenija Rusija; ruski, ruščina sever, severni Slovenska akademija znanosti in umetnosti Slovenski biografski leksikon Slovenski etnograf Slovensko etnološko društvo Slovenski etnografski muzej Socialistična federativna republika Jugoslavija skandinavski slovanski slabšalen Slovensko ljudsko izročilo slikoven Slovenija, Slovensko; slovenski, slovenščina Slovenske ljudske pesmi Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik

SNP soc. sociol. sod. sp.; Sp. Srb.; srb. sred. vek Sredoz.; sredoz. SRS srvlat. stol. strok. stvnem. sv. v. Sv./sv. svz. SZ sz. št. Štaj.; štaj. t. i. tj. Trad. Trž.; trž. um. um. zgod.; umetnostnozgod. ur. ust. v.; V. Vpr. VS z.; Z. zač. ZČ ZDA zg.; Zg. Zgb.; zgb. zgod. zgod.-geogr. znan. ZRC ZSV zv. ZVKD Slovenije – OE ZVNKD žarg.

Slovenske narodne pesmi socialni sociologija, sociološki sodelavec/ka spodnji; Spodnji (zemljepisno) Srbija; srbski, srbščina srednji vek Sredozemlje, sredozemski Socialistična republika Slovenija srednjeveška latinščina stoletje strokovni starovisokonemški svetovna vojna Sveti/sveti severovzhod, severovzhodni Sovjetska zveza severozahod, severozahodni število, številka Štajerska, Štajersko; štajerski tako imenovan to je Traditiones Tržaško; tržaški umetnostni umetnostna zgodovina umetnostnozgodovinski urednik, urednica, uredil/a, uredniški ustanovljen vzhod, vzhoden; Vzhod, Vzhoden (zemljepisno) Vprašalnice Varstvo spomenikov zahod, zahoden; Zahod, Zahoden (zemljepisno) začetek Zgodovinski časopis Združene države Amerike zgornji; Zgornji (zemljepisno) Zagreb; zagrebški zgodovina, zgodovinski zgodovinsko-geografski znanstveni Znanstvenoraziskovalni center Zavod za spomeniško varstvo zvezek Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije – območna enota Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine žargonski

21/11/07 1:46:31 PM


A a

abrahamovánje

2

abrahamovánje, abrahamovína, srečanje z Abrahamom, osebno, družinsko ali javno praznovanje petdesetletnice rojstva. Izraz izvira iz besed, ki so jih Judje izrekli Jezusu (Še petdeset let nimaš in si videl Abrahama). A. se je množično razširilo po 2. sv. v. Praznovanje ima naslednje sestavine: prihod in napoved gostov, voščila in darila slavljencu, govori in humoristični programi, hrana in pijača, glasba, ples, obredno J. B. rezanje torte opolnoči.

v Združeni odbor jugosl. Američanov (ust. 1943). Lit.: Louis Adamič. Simpozij, Lj. 1981; F. Adamič, Spomini in pričevanja o življenju in delu Louisa Adamiča, Lj. 1983.

M. Ra., I. S. G.

adaptácija, 1. prilagajanje, prilagoditev. V družb.-kult. pomenu označuje: a. spremembe → kulturne identitete v posameznikovem in skupinskem ravnanju v medkult. stikih, pri katerih prihaja do predelave in prilagoditev novih kult. sestavin izvirnim oz. izvirnih novim; a. je eno- ali obojestranska (kult. zlitje); b. družb.kult. razvoj (npr. kult.-ekološke prilagoditve). Družb.-kult. spremembe v družboslovni lit. natančneje opisujejo → akomodacija, → akulturacija in → asimilacija. A. naj bi bila značilna za razmere kult. pluralizma in → večkulturnosti in zato, v naspr. z asimilacijo, pretežno prostovoljna. Raziskovati jo je mogoče z ekološkega, institucionalnega, kulturološkega, etnol. vidika; 2. preureditev, dopolnitev ali dozidava (stavbe, prostorov); strok. vodena prenova stavbe, dela mestnega (staro mestno jedro), trškega ali vaškega naselja z upoštevanjem tehnoloških idr. sestavin. Pri a. stanovanjskih stavb na podeželju so v 18. in 19. stol. pogosto ponavljali nekatere zgod. sloge. Pri a. sodobnih stanovanjskih stavb in stanovanj so pogostne ureditve t. i. kmečkih, slov., narodnih, lovskih, ribiških idr. sob, kotov, kleti ali vključevanje nekaterih starejših stavbnih členov in pohištva.

abrášica (Artemisia abrotanum), gojen, redko podivjan zdravilni grm. V ljud. zdravilstvu zdravilo zoper pljučne in kožne bolezni, črevesne krče; ima podobne učinke kot → pelin. Je tudi V. M. surovina za izdelavo likerjev. acqua madre (it.), slanica, ki ostane v kristalizacijskih bazenih po žetvi soli. Je gostejša od olja in bolj grenka kakor slana. Do 2. sv. v. so piranski solinarji prodajali a. m. kopališčem in tovarni sode v Piranu, zdaj jo uporabljajo v Termah Portorož za zdravljenje revmatičnih idr. Z. Ž. obolenj (→ solinski zdraviliški turizem).

I. S. G., J. B.

administratívni okràj → okraj ●

Adonisov vrtiček, posejano božično žito, Ljubljana, 2002

Adámič, Louis (Sp. Blato, Grosuplje, 1898 – Milfford, New York, ZDA, 1951), pisatelj, prevajalec, javni in polit. delavec. L. 1913 se je izselil v ZDA. Kot družbenokritični pisec je mdr. obj. zgodbe iz življenja priseljencev: o tem je napisal avtobiografsko delo Laughing in the Jungle (1932; Smeh v džungli, 1933, 1983), o priseljencih je obj. tudi roman Grandsons (1935; Vnuki, 1951). Razmišljanja o domovini in tujini je strnil v knjigi The Native’s Return (1934; Vrnitev v rodni kraj, 1962), v njej so mdr. opisi verovanj in šeg življenjskega kroga (poroka, smrt) v Slov., BiH, Dalmaciji, Makedoniji. Folklorni pojavi so osvetljeni v psih., sociol., ekološkem, zgod. in polit. kontekstu in v primerjavi z amer. načinom življenja. Kot zagovornik interesov in pravic priseljencev je nasprotoval amer. politiki → talilnega lonca in nasilni → asimilaciji priseljencev in že pred 2. sv. v. zagovarjal → multikulturalizem. O slov. in drugih priseljencih v ZDA je zbral obsežno gradivo, obj. v enciklopedičnem delu A Nation of Nations (1944). V ZDA je vodil Inštitut za etnična vprašanja, spodbudil je povezovanje slov. izseljencev v Slovenskoameriški narodni svet (ust. 1942) in južnosla. izseljencev

SEL 1-A.indd 2

adónisov vrtíček, zelêni bôžič, kalítev, pšeníčka (Dol.), véčno življênje (B. kr.), svetonôčni spomín (Štaj.), kaljêno žíto (Štaj.), (božíčno) žíto (Gor.), kaljeno žito, posejano na barbarino, lucijino ali na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. 12.) v plitve posodice. Do božiča vzkali in do sv. treh kraljev ali svečnice krasi → jaslice, → bogkov kot ali mizo. Imenuje se po gr. bogu rasti Adonisu. Prvotni obredni pomen, da je v zimzelenem rastlinju posebna življenjska moč, je zabrisan, ostala je po vsem slov. ozemlju (razen na Kor. in v Zgornjesavski dolini) razširjena šega. A. v. je predvsem božični okras jaslic, na Kočevskem in deloma na Gor. (Stara Loka v Škofji Loki), verjetno pod vplivom nem. naseljencev s freisinškega gospostva v 14. stol. so z njim krasili tudi → božji grob (velikonočno mlado žito). Ponekod so z mladim kaljenim žitom vedeževali. Lit.: N. Kuret, Die Adonisgärtlein Sloweniens, v: Volkskunde im Ostalpenraum. Alpes Orientales II, Graz 1961; isti, PLS 2, H. L. P., V. M. Lj. 1989.

adópcija → posvojitev ádra → peča adresár, imeník, javna knjiga ali knjižica z naslovi podjetij, trgovin, lekarn ipd., vplivnih

21/11/07 1:46:52 PM


Ahácel, Matíja

3

oseb, polit. strank, uradnikov, zdravnikov, lekarnarjev, odvetnikov, notarjev, častnikov, obrtnikov, fotografov idr. Na Slov. je poznan v mestnem okolju predvsem v 20. stol., zlasti po 1. sv. v. Izdajanje a. (adresarstvo) je bilo v meščanski družbi posebna dejavnost, ki se je ukvarjala z zbiranjem in razporejanjem pomembnih naslovov in za plačilo izdajala tiskane lokalne in strok. a. Po 1990 so se zelo razširili a. v knjiž. obliki in na zgoščenkah, predvsem kot poslovni D. O. imeniki.

prodajali človeške figurice iz korenine nadliščka, ki naj bi krepile spolno moč), nastrgana korenina cepetca, žuželke (prašek posušene španske muhe, raztopljen v vinu), orehova jedrca, gobe (tartúfi oz. gomoljike), sadje (banane, fige), čokolada. A. v obliki tablet, kapljic in masti, ki vsebujejo naravne spolno stimulativne snovi, prodajajo v posebnih trgovinah (→ sex shop).

advènt, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva (25. 12.); traja štiri tedne, začne se s 1. nedeljo po 26. 11. Do II. vatikanskega koncila (1962–65) je veljal za spokorni čas, liturgična oblačila so zato vijolične barve. Ljudje se udeležujejo jutranjih maš (zornic), še sredi 20. stol. so se držali neobveznega posta, življenje je bilo umirjeno, brez fantovskega petja, vasovanja, ženitovanj in veselic. V a. se prepletajo in dopolnjujejo cerkv. in posvetne šege, saj je krščanstvo poganskim šegam ob zimskem sončnem obratu (verovanje v vračanje duhov, obhodi maskirancev, verovanje v moč ognja in zimzelenega rastlinja) dodalo kršč. vsebino. A. je v šegah in verovanjih, ki se nanašajo predvsem na adventne svetnike, najbogatejše obdobje v ljud. izročilu (→ adonisov vrtiček; → adventni venec; → barbarino; → lucijino; → miklavževo; →obhod).

agamíja, odsotnost poročnega pravila. Dopuščena je izbira zakonca v lastni skupini ali zunaj nje; naspr. a. sta → eksogamija in → endogamija.

Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

H. L. P.

advêntni otrôci, otroci, ki so v 17. stol. hodili k mašam zornicam štiri adventne nedelje z zelenim adventnim vencem in sedmimi gorečimi svečami na glavi. Po maši so med petjem adventnih in božičnih pesmi koledovali po doN. Ku. mačijah (Mežiška dolina). ●

advêntni vênec, venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Medtem ko so ga Slovenci v Kanalski dolini poznali na zač. 20. stol., se je kot okras v adventnem času, prevzet od germ. sosedov, v Sloveniji uveljavil v 80. l. 20. stol. Venec brez sveč nekateri obesijo na vhodna vrata, a. v. s svečami krasi mizo do božiča. Večji a. v. s štirimi svečami visi v cerkvah v prezbiteriju, vsako adventno nedeljo na njem prižgejo H. L. P. svečo več. afrodizíak, sredstvo za krepitev spolnega nagona in poželenja ter za pripravo ljubezenskega napoja. A., ki so splošno v rabi za oba namena, so močna hrana živalskega izvora (npr. na Rutah je dobil gospodar ob zakolu ovna ali kozla v jajcu opražena in močno popoprana moda), ostrige, kaviar, alkoholne pijače (vino, žganje skupaj z drugimi afrodizičnimi sredstvi), začimbe (česen, čebula, poper, zelena, luštrek), zelišča (posušen in v prah zmlet ali v vodi skuhan deženov koren), mandragora ali nadlišček (po Slov. so v 16. stol. krošnjarji

SEL 1-A.indd 3

Aa

Lit.: V. Möderndorfer, Ljudska medicina pri Slovencih, Lj. 1964.

I. R.

I. S. G.

agnát, moški sorodnik po očetovi strani po rojstvu ali posvojitvi. Agnatski je sorodstveni sestav, ki temeljí na enolinijskem, očetnem nasledstvu (→ patrilinijsko sorodstvo); naspr. je I. S. G. → kognat. agrárna refórma, ukrep države, da z zakoni omeji obseg veleposestev, presežek zemlje pa dodeli agrarnim interesentom (ljudem s premalo ali brez zemlje). Na Slov. je prvič potekala 1919–31, ko je zakon določil zemljiški maksimum (75 ha obdelovalne oz. 200 ha vse zemlje). Prizadetih je bilo 77 veleposestnikov, ki so zgubili 15.060 ha obdelovalne zemlje (največ v Prekm.; a. r. je dejansko zajela le osmino veleposestniških gozdov in 38 % obdelovalnih veleposesti). Agrarnih interesentov je bilo okrog 22.000; vsak je lahko imel lastne in dodeljene zemlje do 10 oralov. Konec 1945 je bil sprejet zakon o a. r. in kolonizaciji; a. r. je bila izvedena 1946. L. 1953 je bil postavljen enoten zemljiški maksimum (10 ha obdelovalne zemlje), v zemljiški sklad je prišlo 266.478 ha zemlje, od tega 63,5 % gozda. Zemlja nad maksimumom je postala splošno ljud. premoženje in temelj za razvoj družb. kmet. Lit.: O. Janša-Zorn, Z. Čepič, Agrarna reforma, v: ES 1, Lj. 1987.

F. Š.

Ahácel, Matíja (Gorinčiče/Gorintschach, avstr. Kor., 1779 – Celovec, 1845), kult. in narodnogosp. delavec. Od 1807 je bil na liceju v Celovcu prof. matematike, tam od 1820 vodil stolico za kmet. in od 1825 poučeval naravoslovje. Bil je član kor. Kmetijske družbe in sod. njenih glasil. Na pobudo A. M. Slomška je izdal prvo slov. posvetno pesmarico z notami Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane (Celovec 1833 in več poznejših izd.) s pesmimi M. Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja idr. Nekatere od njih (npr. Slomškova En hribček bom kupil) so ponarodele. Zaradi didaktično-moralističnih namenov (z njimi je hotel odvrniti bralce od ljubezenske folklorne in umetne poezije) so M. Čop, F. Prešeren idr. njegovo pesmarico odklonili.

Viseči adventni venec, Koroško, risba, 1943

M. S.

21/11/07 1:46:53 PM


áhker

4

Hiša z ahkerjem (frčado), 2. pol. 19. stol., Ter (Ljubno ob Savinji), 1990 ●

áhker, ájhker, 1. a. lesena ali zidana stavba za hrambo živil (Kozjansko); b. frčadi podoben nadzidek z enim ali dvema oknoma nad kapom v osi glavnega vhoda v hišo (Zg. Savinjska dolina). Izraz (iz nem. Speicher, kašča, shramba) označuje podoben objekt kot → kašča (iz nem. Feldkasten, kašča) oz. hrám (Zasavje). V Zg. Savinjski dolini se izraz a. uporablja samo za frčado, ki osvetljuje sobo na podstrešju; soba je največkrat zgrajena iz brun, namenjena je bivanju mlajših družinskih članov ali hišnih poslov. Kašča (kášta) je na tem obm. samostojno stoječa stavba z zidano (delno vkopano) kletjo in lesenim pritličjem; 2. leseno sušilo za meso V. H. na podstrešju hiše (zg. Obsotelje).

Lit.: V. Valenčič, Kulturne rastline, v: GDZS 1, Lj. 1970. M. H., V. M.

akácija → robinija akomodácija, proces omejenega prilagajanja pri medkult. in medetn. stikih in stanje nižje prilagoditvene stopnje. Omogoča razmeroma strpno in nekonfliktno sožitje družb. in kult. razl. skupin in ne ogroža njihove specifične kult. I. S. G. identitete (→ adaptacija; akulturacija).

Lit.: J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. 1930; L. Kretzenbacher, Germanische Mythen in der epischen M. K. Volksdichtung der Slowenen, Graz 1941.

akulturácija, proces sprememb pri medkult. in medetn. stikih in stanje kult. prilagoditve. A. je nasledek trajnejšega in neposrednega stika po kulturi razl. družb. skupin (etn., narodnih, verskih itn.) v skupnem življenjskem okolju (npr. v večkult., ne neogibno večetn. ali večnarodni družbi). Obsega spremembe ob medkult. vplivih, ki zmanjšujejo kult. razlike, vendar neogibno ne povzročajo izgube kult. identitete, in dopuščajo ohranjanje za pripadnike bistvenih kult. potez. Nasledki stikov so načeloma vzajemni (recipročni, večsmerni), saj vsak stik vpliva na vse udeležence. Med številčno manjšimi ali šibkejšimi in močnejšimi skupinami je a. največkrat enostranska ali asimetrična: manjšina se prilagodi večini tako, da sprejme prevladujoče, zlasti zunanje sestavine (npr. oblačenje, jezik. sporazumevanje ipd.), ne pa tudi vseh norm in vrednot (→ asimilacija), ne prizadene psih. ravni. Študij a. je sestavina kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja → kulturnih sprememb (oris kultur pred kult. stikom, okoliščine stika, medkult. razmerja, posledice kult. stikov). Razl. lokalna, regionalna, etn. ipd. gibanja, ki poudarjajo in negujejo lastne kult. vrednote, so načeloma protiakulturacijska. Na probleme a. pri amer. Slovencih je prvi v 50. l. 20. stol. opozoril B. → Škerlj, pozneje so bila vprašanja a. obravnavana zlasti v raziskavah slov. → izseljenstva.

ájda (Fagopyrum esculentum, navadna a.), jájda (Goriška brda), héjda (B. kr.), ajdína, hajdína (Dravsko polje, Prlekija), idína (Prekm.), kult. rastlina in njeno seme. A. je na Slov. prvič omenjena v 15. stol., v 16. stol. so sorti slovénko in tirólko sejali kot najpomembnejši vrsti žita

Alasia da Sommaripa, Alessandro, fra Gregorio (Sommariva del Bosco, Piemont, ok. 1578 – Rim?, 1626), leksikograf. V l. 1601–12 je bil dušni pastir v Devinu pri Trstu. Za Slo-

ájbiš → slez àjd (iz nem. Heide, pogan), hájd, géjd, gŕk, gŕkinja, ž. oblike ájdovska déklica, géjdukna, rímska déklica, bajno bitje, po ljud. izročilu star prebivalec velike rasti, živel naj bi v gorah. Prazgod. in antične izkopanine in gomile so ljudje pogosto razlagali kot ostanke ajdovskih gradenj, medtem ko naj bi njihovi stari preb. po izročilu ostali zakleti v razvalinah (Ajdna, Ajdovski gradec pri Vranju nad Sevnico), na stenah cerkva so ponekod še vidna »rebra ajdovskih deklic«. O rebru v Gornjem Gradu so pripovedovali, da pade vsako leto od njega kaplja, in ko bo odkapalo, bo sodni dan. Po nekaterih pripovedih naj bi a. pokončali → pasjeglavci; ti naj bi pod cerkljanskimi planinami, v dolini »pri ajdovskih deklicah«, razdejali ajdovski grad, ubili a., njegovi hčerki naj bi se zatekli na Krvavec, im. tako, ker so po njem tekle njune krvave solze. Tudi na Slov. je poznan pripovedni motiv o ajdovski deklici, ki naj bi odnesla ljudi in živino v predpasniku, vendar jih je na očetovo opozorilo vrnila (AaTh 701). Izročilo o a. se je spojilo z ljud. predstavami o → velikanih.

SEL 1-A.indd 4

po vsem slov. ozemlju. Sredi 19. stol. se je uveljavila nova sorta, tatárka. Pridelava a. kot strniščnega posevka je predvsem po 1. sv. v. nazadovala, od 60. l. 20. stol. pridelujejo ponekod (Poljanska dolina, Kor., B. kr.) predvsem semensko a. Uvedba a. je prinesla prvo večjo spremembo v sistemu natriletnega kolobarjenja, povzročila je povečanje strniščnih posevkov in s tem boljšo izrabo obdelovalne zemlje. Ko se je a. uveljavila, so bili v prehrani pomembni kaša, ki so jo phali v stopah, moka in zdrob iz a. Iz moke še pripravljajo žgance, kruh, potice in štruklje. A. so uporabljali tudi za živinsko krmo in gnojenje, cvetoča a. je bila pomembna čebelja paša. V ljud. zdravilstvu je a. pomagala lajšati želodčne in črevesne težave, grižo, vnetje žolča in mehurja.

Lit.: B. Škerlj, Nekaj akulturacijskih pojavov pri ameriških Slovencih, SE 10, 1957; I. Slavec: Etnološko preučevanje etnične identitete slovenskih izseljencev, Dve domovini/Two Homelands I. S. G. 1, 1990.

21/11/07 1:46:55 PM


alkohólna pijáča

5

Aa

vence je pomemben njegov Vocabolario Italiano e Schiavo (Videm 1607, 11 listov): knjiga ni le slovar, temveč tudi slovnica, s katero je A. hotel pomagati tujim duhovnikom, ki so delovali med Slovenci. Zapisani jezik je devinsko narečje, na meji med kraškim in goriškim v zač. 17. stol. Lit.: Slovar italijansko-slovenski, druga slovensko-italijanska in slovenska besedila/Vocabolario Italiano, a Schiauo, faksimile, Lj. in Devin-Nabrežina, 1979; Vocabolario Italiano e Schiauo, A. F. reprint, Lj. 1993.

Albánci, narod potomcev delno romaniziranih ilirskih staroselcev na jv. Evrope. Posamič so se v Slov. priselili pred 1. sv. v., številnejši po njej, množičneje zlasti od zač. 60., predvsem v 70. in 80. l. 20. stol. Največ jih je v lj. regiji. Sprva so bili zaposleni povečini kot nekvalificirani ali samostojni delavci v tradicionalnih dejavnostih (izdelovanje nakita iz filigrana, slaščičarstvo, trgovina s sadjem in zelenjavo). Pozneje so se izobrazbeno in soc. diferencirali, številni so študirali. Zdaj so največ zaposleni v gradbeništvu, industriji, obrti, komunalni dejavnosti, trgovini in gostinstvu in v intelektualnih poklicih. A. so muslimani, pravoslavni in katoliki, v Slov. samo muslimani in katoliki. Generacije, roj. v Slov., so v razl. meri ohranile izročilo, povezano z družinskimi vrednotami, sorodstvenimi odnosi in z islamskimi in katol. obredi in prazniki (npr. pri muslimanih spoštovanje ramazana in bajrama, pri katolikih obiskovanje maš v albanščini); pomembna je albanska identiteta. L. 1989 je bilo ust. kult. društvo A. v Slov. Migjeni (začetnice imena albanskega pesnika Milosh Gjergj Nikolla). Zaradi polit. krize in vojne na Kosovu v 90. l. 20. stol. so se številni zatekli v Slov. kot begunci. L. 1991 jih je bilo v Slov. 3629, po popisu preb. 2002 6186. M. Rk. ●

aleksandrínke, dekleta in žene z Goriškega, ki so se zaposlovale v Egiptu. Številna migracija žensk z Goriškega se je začela v 2. pol. 19. stol., ko se je ob graditvi in odprtju Sueškega prekopa (1869) povečalo št. evr. podjetnikov v Egiptu, naseljenih predvsem v Aleksandriji; trajala je do 2. sv. v. Podeželska dekleta in žene so se pri bogatih evr. družinah zaposlovale kot dojilje, kuharice, sobarice, varuške otrok, tudi guvernante in spremljevalke. V domače kraje so se vračale na obisk, dokončno pogosto šele ob upokojitvi, zadnje v desetletju 1960–70. Vzroki opisane migracije so bili predvsem ekon. Lit.: D. Makuc, Aleksandrinke, Gorica 1993.

I. M. B.

alelúja, 1. radostni spev, ki se svečano trikrat zapoje ob vstajenskem bogoslužju, izraža veselje in zahvalo (iz hebr. slavljen bodi, Jahve ali hvaljen bodi, Gospod ); 2. velikonočna jed iz posušenih repnih olupkov, skuhanih na suhi juhi ali v kaši in podmetenih z ajdovo moko. A. je spomin na veliki lakoti 1529 in 1817. Ponekod (Lj. in okolica) jo še kuhajo, v nepostnem času tudi s svinjskim mesom. Lit.: G. Makarovič, Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem, SE H. L. P., P. Š. 33–34, 1988–90, 1991.

SEL 1-A.indd 5

Aleksandrinke, slovenske dojilje v aleksandrijskem parku Nusha, med svetovnima vojnama

alêševo, elékševo (okolica Laškega), god sv. Aleša (17. 7.), patrona groma in strele (Kor., Savinjska in Šaleška dolina), priprošnjika zoper potres. Po ljud. izročilu ta dan ne smejo zlagati snopov, primeren pa je za sejanje ajde. Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989. ●

P. Š., H. L. P.

Áli je káj tŕden móst?, mostna igra otrok povsod na Slov., odraslih na Gor. (Železniki, Kropa) in v B. kr. (Metlika, Črnomelj, Predgrad). Pri otroški različici je besedilo kratko in govorjeno, po vsaki ponovitvi sledi prehod kolone pod mostom rok dveh sodelujočih, ki

zajameta zadnjega v koloni. Podobno je pri igri odraslih na Gor. V B. kr. so plesalci najprej razdeljeni v skupini, ki si besedilo odpevata, nakar ob koncu vsi skupaj stečejo pod mostom dvignjenih rok krajnih dveh plesalcev ali nasproti stoječe kolone. Igro ohranjajo le še folklorne skupine. Lit.: M. Ramovš, Plesat me pelji, Lj. 1980.

Metliški most na Belokranjskem dnevu, Metlika, 1936

M. R.

alkohólna pijáča, pijača ostrega okusa, ki vsebuje alkohol. Na Slov. je izdelovanje a. p. izpričano v rimskem in starosla. obdobju. Stari a. p. sta → medica in ol ali → pivo. Iz jagodnic (bezeg, šipek, glog, borovnice, brin, jerebika), sadja in zelišč (regrat, melisa) se pripravljajo domače vino, pivo ali žganje. Iz brezove vode, ki so jo nekoč pridobivali iz brezovih dreves, so pripravljali a. p. Preden so krompir sredi 19. stol. uporabljali v prehrani, so iz njega kuhali

21/11/07 1:46:56 PM


allonge

6

žganje. V ljud. prehrani je bil zelo pomemben → sadjevec ali mòšt, nekdaj vsakdanja pijača na obm. z razvitim sadjarstvom. Na Slov. se popije veliko → vina razl. kakovosti (→ pikolit), podobno kot v preteklih stol. tudi precej žganih pijač, zlasti razl. sadnega žganja (iz hrušk, češpelj, borovnic), žganja iz brina (brinjevec) in vinskih droži (tropinovec, grápa). Pitje žganja je v navadi zjutraj (kot poživilo), postrežejo ga ob obiskih, praznovanjih, pogostitvah in težjih delih. Žganje velja za zdravilno in je v rabi v ljud. zdravilstvu. Žganje se pije kot aperitiv pred obilnejšimi svečanimi jedilnimi obroki in kot digestiv po njih. Hmelj je v rabi za pridobivanje piva (→ napijanje; → pijančevanje). Lit.: A. Dular, Pij, kume moj dragi!, Nm. 1994.

4. Gradež, 1964: Alpes Orientales IV. Acta quarti conventus de ethnographia Alpium orientalium tractantis. Ad Aquas Gradatas – Formiulii, 31. III. 1964 – 4. IV. 1964, Firenze, 1966. 5. Slovenj Gradec, 1967: Alpes Orientales V. Acta quinti conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis. Graecii Slovenorum, 29. III. 1967 – 1. IV. 1967, Lj., SAZU, Razred za filol. in lit. vede 1969 (Dela 24, ISN 10). 6. Thusis, 1970: Alpes Orientales VI. Acta sexti conventus de ethnographia Alpium Orientalium tractantis. Tusciea (Helvetia) ab 25. ad 28. V. 1970, Monachii, 1972. 7. Brixen/Bressanone, 1972: Alpes Orientales VII. Acta septimi conventus de ethnographia Alpinum Orientalium tractantis Brixiae anno MCMLXXII, München, I. S. G. 1975. 8. Rezija, 1975 (neobjavljeno).

M. G. G., V. M.

allonge (fr.), kodrasta, napudrana večja lasulja. Izražala je premoženje in družb. položaj njenih nosilcev; → lasuljo so nosili v višjih družb. plasteh na Slov. ob koncu 17. in v 1. pol. 18. stol.

alpiníst, posameznik ali član skupine, ki se na gorske vrhove prosto vzpenja ali pri tem uporablja plezalno opremo. Glavni cilj a. je osvojiti zahtevne stene in vrhove v razl. letnih časih. Pričevanja o predhodnikih sodobnih a., pastirjih, lovcih idr. gorjancih, segajo v 18. in 19. stol. A. so posebna ljubiteljska ali poklicna (športna) skupnost, delujejo v planinski zvezi oz. planinskih društvih. Za a. so značilne posebne oblike načina življenja v gorah. Sodobni a. z etnol. vidika še niso raziskani.

A. B.

alód (novolat. allodium, staronem. alod ), zemljiška lastnina fevdalca, ki je nosilec izvirne lastninske pravice in jo izkorišča sam ali jo na razl. načine prepušča v izrabo drugim. Iz a. se je razvila večina za fevdalizem značilnih premoženjskih razmerij na zemlji. Lit.: S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Lj. 1961.

M. Rk.

Alpes Orientales (AO), 1. neformalna skupina raziskovalcev kulture na obm. V. Alp. Nastala je 1956 na pobudo ISN SAZU v Lj. in I. Grafenauerja; spodbujala in gojila je prim. raziskovanje etn. raznorodnega (stičišče sla., germ. in rom. sveta na starejših kult. podlagah), vendar zgod., geogr. in kult. povezanega vzhodnoalp. sveta; 2. znan. srečanja skupine AO, izmenično v razl. krajih v Slov., Avstr., Švici in It. Na njih so obravnavali izročilo ustvarjalnosti v pesništvu, šegah, verovanju, zdravilstvu, prežitke starodavnega etn. substrata, pastirsko kulturo in življenje. Aktivni slov. udeleženci so bili I. Grafenauer, M. Matičetov, N. Kuret, V. Novak, Z. Kumer, F. Bezlaj, E. Cevc, T. Cevc, V. Vodušek, H. Ložar, J. Strajnar. S posameznih srečanj so bili (z izjemo zadnjega) v deželi prirediteljici obj. zborniki AO: 1. Ljubljana, 1956: Alpes Orientales. Acta primi conventus de ethnographia Alpinum orientalium tractantis, Labaci 1956, Lj., SAZU, Razred za filološke in literarne vede 1959 (Dela 12, ISN 3). 2. Gradec, 1959: Volkskunde im Ostalpenraum. (Alpes Orientales II). Acta alterius conventus de etnographia Alpium Orientalium tractantis, Graecii 1959, Graz, Steirisches Volkskundemuseum 1961. 3. Disentis/Mustèr, 1961: Alpes Orientales. Acta tertii conventus de ethnographia alpinum orientalium tractantis. Disertinae, Helvetia, ab 28. VIII. 1961 ad 2. IX. 1961, Basileae, Schweizerische Gesellschaft für Volkskunde 1961. (Nachdruck aus »Schweizerisches Archiv für Volkskunde«, 57. Jahrgang, Basel 1961, Heft 3–4).

SEL 1-A.indd 6

Lit.: T. Strojin, Oris zgodovine slovenskega planinstva, Lj. 1978; T. J. B. Cevc, Bohinj in njegove planine, Radovljica 1992.

alpinízem, tudi alpinistika, 1. športna dejavnost in družb. gibanje. Začel se je s spoznavanjem alp. sveta v 2. pol. 19. stol. in se postopoma usmeril k posebnim načinom gibanja, premagovanju in osvajanju strmih sten in gorskih vrhov. Začetki slov. a. segajo v 18. in 19. stol., značilnosti družb. in družabnega gibanja in združevanja je a. dobil po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva 1893; 2. veda o Alpah in del planinske dejavnosti ali planinstva. Lit.: H. Tuma, Pomen in razvoj alpinizma, Lj. 1930; M. Kajzelj in H. J. B. Drofenik, Naš alpinizem, Lj. 1932. ●

álpska híša, po kulturnoprostorski tipologiji hiša, razširjena v alp. in predalp. svetu. Zgrajena je v lesu ali kamnu, pogosto v kombinaciji obeh gradiv. Bivalni in gosp. prostori so razvrščeni vodoravno (Bohinj), ponekod navpično (Bovec). V večjem delu slov. alp. sveta se je od 17. stol. razvilo več tipov kmečke hiše s t. i. alp. tlorisom: z veliko osrednjo vežo (pogosto s kuhinjo na koncu), z izbo na eni strani, s kletjo in shrambo na drugi strani veže. Različice a. h. so: sredoz. vplivana bovško-kobariška zidana vrhhlevna z zunanjim hodnikom; bohinjska z bivalnimi in gosp. prostori, postavljenimi v vrsti pod skupno streho; blejsko-rateška nadstropna z bivalnimi prostori v pritličju in nadstropju in z ločenimi gosp. prostori; škofjeloško-cerkljanska zidana nadstropna s strmimi strehami; ziljska zidana nadstropna z balkoni in gosp. prostori ob bivalnih; karavanška pritlična (Rož) z ločenimi gosp. prostori; štaj.-kor. → dimnica s skupnim

21/11/07 1:46:57 PM


amulét

7

bivalnim in kuhinjskim prostorom. A. h. so bile opremljene z lesenim, pogosto → poslikanim pohištvom. Fasade zidanih hiš so bile okrašene s stenskimi slikami nabožne vsebine.

Aa

ima največkrat za vzor poklicno gledališče, iz katerega včasih vključuje svetovalce (pisce, režiserje, kostumografe idr.). V 19. stol. je bilo a. g. pomembna sestavina društvene dejavnosti in narodnostno prebudnih čitalniških prireditev. Na njegovi osnovi se je razvilo → poklicno gledališče. V 20. stol. se je razvilo več oblik a. g.: ljud. oder ali gledališče za ljudstvo; → delavski oder s predstavami za delavstvo; oder, ki poustvarja ljud. gledališče (N. Kuret v 30. l. 20. stol.); uprizoritve za množice (na Kor. Drabosnjakov Pasijon, v Škofji Loki → Škofjeloški pasijon, na Muljavi Deseti brat), ki jih izvajajo gledališčniki iz lokalne skupnosti. Med pomembnejšimi a. g. sta Šentjakobsko gledališče v Lj. in Gledališče Toneta Čufarja na Jesenicah. Za spodbujanje narodne zavesti so velikega pomena skupine a. g. v zamejstvu. Za razvoj a. g. skrbi → Javni sklad RS za kulturne dejavnosti.

Lit.: S. Vurnik, Kmečka hiša Slovencev na južnovzhodnem pobočju Alp, Etnol. 4, 1931; A. Melik, Slovenija I, 2, Lj. 1936; I. Sedej, Ljudska umetnost na Slovenskem, Lj. 1985; T. Cevc in I. Primožič, Kmečke hiše v Karavankah, Celovec in Trst 1988. T. C.

álpska poskôčna kítica → poskočnica álpsko kultúrno obmóčje, kulturnoprostorska oznaka v etnol. členitvi slov. ljud. kulture; pretežno se ujema z naravno geogr. členitvijo slov. ozemlja (alp. in deloma predalp. obm.) in njegovo kult. oblikovanostjo. Zajema tudi obm. sosednjih alp. dežel. Po V. Novaku so tradicionalne sestavine ljud. kulture a. k. o. razl. izvirov (v etn. pogledu skupne rom., germ. in sla., drugače pa zahodnoevr., posredovane prek nem. življa; nem.-avstr., it. in avtohtone). Najznačilnejša zunanja znamenja tradicionalne kult. podobe a. k. o. so oblike naselij in stavbarstva (→ alpska hiša, → planinsko naselje, → stan), gosp. (→ živinoreja, → planšarstvo, → mlekarstvo), prometnih sredstev (→ smuči), oblačilne in prehrambene kulture, izdelkov um. ustvarjalnosti (npr. → panjske končnice). Ljud. kulturo na a. k. o. so mdr. posebej obravnavali na znan. srečanjih → Alpes Orientales.

Lit.: N. Kuret, Ljudsko gledališče pri Slovencih, SE 11, 1958. J. Fi.

Lit.: V. Novak, Struktura slovenske ljudske kulture, v: Razprave SAZU, II. razr., 4. knjiga, Lj. 1958; J. Bogataj, Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Lj. 1992; M. Ravnik in S. Kremenšek, I. S. G. Življenjski slog, v: ES 15, Lj. 2001.

alternatívna medicína, tudi komplementarna ali nekonvencionalna medicina, razl. preventivni, diagnostični, terapevtski in rehabilitacijski postopki, ki niso del znan. medicinske prakse. Najbolj razširjene metode a. m. so zdravljenje z bioenergijo, radiestezija, homeopatija, razl. masaže, diete, reiki. A. m. večinoma ni znan. preverjena, temeljí na izkušnjah ali ima duhovne in magične osnove; ni del drž. javnega zdravstva in nima organiziranega verificiranega sistema izobraževanja. Znanje o a. m. je priučljivo ali zahteva posebne sposobnosti izvajalca. Uporabljajo jo kot dopolnilo, redkeje kot alternativo znan. medicini. Pojavila se je kot kritika uradne medicine in nasledek spremenjenih pogledov na bolezen. V Slov. se je a. m. uveljavila v 80. l. 20. stol. Nekatere metode imajo na Slov. že tradicijo (homeopatija) ali so bile del → ljudske medicine (zeliščarstvo), druge so prevzete od drugod. Lit.: N. Židov, Ali so metode alternativne medicine v Sloveniji N. Ž. res nekaj povsem novega? Etnol.10 (61), 2000.

alternatívno gledalíšče → poklicno gledališče amatêrsko gledalíšče, ljubiteljska gledališka dejavnost in ustanove. Nosilci a. g. so soc., teritorialne ali drugačne interesne skupine, zasedba a. g. je nepoklicna, financirajo jo sami izvajalci, lokalna skupnost, deloma gledalci, le izjemoma država. Praviloma uprizarja gledališka dela za širše občinstvo, marsikdaj v narečju. Pri izvedbi

SEL 1-A.indd 7

Alpska hiša, spomeniško zavarovana Liznjekova hiša, Kranjska Gora, 18. stol., dozidana v 19. stol.

ametíst, poldrag kamen vijoličaste barve. Izpričan je v nakitu pri višjih družb. plasteh na A. B. Slov. od 18. do 20. stol. ●

amulét, apotropejski predmet. Po ljud. verovanju varuje pred boleznimi in nesrečami ter pred vplivom čarnih moči (npr. → more), nosilcu pa daje magično moč. Izpričan je že v starem Egiptu, drugače splošno poznan v vseh kulturah. Ljudje a. praviloma nosijo obešenega okoli vratu ali na oblačilu, tudi kot obesek (v avtomobilu idr. vozilih), vedno ali pa v kritičnih življenjskih mejnikih in priložnostih (npr. poroka, potovanje, izpiti, tekmovanja). A. je naraven predmet (npr. kos kristala, konjska lobanja, strok → česna idr. rastline) ali oblikovan iz naravnih in v novejšem času umetnih snovi. Na Slov. so bili pogosto v rabi rastlinski a.: na vrata, okna in

21/11/07 1:46:59 PM


anakrúza

8

tramove hiše so obešali vence česna za varnost pred → vampirji in → volkodlaki; na nit nanizane stroke česna so otroci nosili okoli vratu proti glistam; kdor je nosil pri sebi čebulo, se mu ni bilo treba bati čarovnic; poganjke grenkoslada in kresnih rastlin so obešali okrog vratu živini za varovanje pred zlimi duhovi. Kot a. naj bi delovale tudi druge rastline: ovešene kresne idr. čarne rastline (šentjanževke, marjetice, praprot) za odvračanje nesreče od hiše; varovalno vlogo naj bi imela pred hišo in v cvetlične lončke zasajena sveta drevesa in na pokopališčih posajen M. K., V. M. netresk → apotropeja.

Stroki česna, obešeni okrog vratu, proti glistam, Podpeč (pri Hrastovljah), 1974

anakrúza, nepoudarjeni zlog na zač. verza, pri nekaterih obrazcih stalen (npr. / - - - -, Stojí, stojí en béli grád); v melodiji mu ustreza Z. K. predtakt. Andreáš, Míha (Bistrica v Rožu, Feistritz in Rosental, avstr. Kor., 1762–1821), tkalec, pesnik bukovnik. S samoizobraževanjem se je naučil brati in pisati slov. in nem. Skladal je napeve lastnim posvetnim in nabožnim pesmim, ki so resnobno moralistične, miselno konservativne, oblikovno kljub prozaičnosti spretne in izrazno razmeroma bogate. Najstarejša njegova pesem je M. S. znana iz 1793. andrêjevo, jándrovo (B. kr.), god sv. Andreja/ Andraža (30. 11.). Za a. je bilo v srednji Evropi v navadi dekliško vedeževanje o bodočem možu, ki se je marsikod ohranilo do zač. 20. stol. V 1. pol. 19. stol. je v v. in svz. Slov. izpričano, da so se dekleta postila, da bi v andrejevi noči v sanjah videla bodočega moža, iz 1. pol. 20. stol. so na Štaj. skromni podatki o podobnem fantovskem vedeževanju. Samo fantiči so po podatkih s konca 19. stol. v Begunjah pri Cerknici smeli na a. hoditi spodlázvat, tj. s kratko kolednico od hiše do hiše voščit srečo (→ sv. Andrej). Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989; Z. Kumer, Mi smo príšli nócoj k H. L. P. vam …, Lj. 1995.

Andrêjka, Rúdolf (Lj., 1880–1948), pravnik, vladni svetnik. L. 1916 je izd. zbirko prevodov umetnih in ljud. vojaških pesmi Slovenische

SEL 1-A.indd 8

Kriegs- und Soldatenlieder, v Vrtcu (1918) je obj. Narodne pripovedke iz kamniške okolice, v Etnol. (1934) članka o ljud. zdravilstvu in kmečkem inventarju iz 18. stol., v Kroniki slovenskih mest (1934–40) etnol. in zgod. prispevke o Lj., predvsem o najstarejši industriji, obrtnikih, pivovarstvu, kramarskih hišicah, zgod. lj. hiš, gostilnah in Mestnem muzeju. V potopisni obliki je v Slovencu opisal Vrazov dom (1917), Jezersko (1920), Kropo in Kamno Gorico (1924), s F. Planino je obj. samostojno publikacijo Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturM. Ra., H. L. P. nih prizadevanj (1936).

anekdóta, lit. in slovstvenofolklorni žanr. V slovstveni folklori je izhodišče za razvoj klasičnih folklornih žanrov, npr. raznih vrst povedke. Prvotno je a. vezana na resnično osebo ali dogodek, polagoma dobiva vse splošnejše poteze, ki jih pripisujejo tudi drugim osebam in spravljajo v drugačne zveze. Sčasoma se lahko prelevi v povedko ali njeni motivi preidejo v pravljico, saj dajejo dobre možnosti za → folklorizacijo in prehod motivike v slovstveno folkloro. Pisni viri kažejo, da so a. od zatona antike kot zgled uporabljali v govorih, pridigah in satirah. Pogosto je bila a. sestavina daljših pripovedi v kroniki, biografiji in dnevniku. Od renesanse je postala samostojni lit. žanr, sorodna šali, humoreski in eksemplu (priliki). Pri Slovencih jo je uporabljal Janez Svetokriški, za njim drugi pridigarji in nabožni pisci. V 19. stol. so začele nastajati a. o znamenitih domačih osebnostih (F. Prešeren, F. Levstik, A. Aškerc, I. Cankar, O. Župančič idr.). Prve slov. zbirke a.: F. Lipah, Gledališke zgodbe (1938); N. Velikonja, 3 x 88 anekdot (1943) in 888/3 anekdot (1944). Lit.: M. Dolgan in J. Kos, Anekdota, v: ES 1, Lj. 1987.

M. S.

ángel, posrednik med Bogom in človekom. Lik a. se je pojavil v predislamskem Iranu. Gr.-lat. a. ustreza hebrejsko-arabskemu malaku (sel). Tako po islamskih kot kršč. verskih predstavah ima človek a. varuha, ki ga varuje pred nesrečo. V Stari zavezi so omenjeni razl. a., npr. Kerubin, Serafin ali Nathaniel in Ariel. Najvišji na hierarhični lestvici so bili nadangeli Mihael, Rafael, Gabriel, Uriel. Po apokrifnem izročilu in okultni filoz. a. vladajo tudi osnovnim življenjskim elementom (zrak, ogenj, voda in zemlja). Tudi Lucifer oz. → Satan naj bi bil prvotno čaščen a. S krščanstvom so ljudje začeli prositi a. varuha v molitvi. A. nastopajo v številnih povedkah, legendah in pesmih kot astralna bitja, zavetniki, posredniki, pa tudi kot a. smrti ali padli a. Lit.: E. Peterson, Das Buch von den Engeln, Stellung und Bedeutung der heiligen Engel im Kultus, Leipzig 1935.

M. K.

angélika (Angelica archangelica), gojena zdravilna rastlina, začimba in dišavnica, im. tudi zdravilni gozdni koren. Liste in semena so v ljud. zdravilstvu uporabljali za čaje, korenino za kapljice (namok v žganju) ali pa so žvečili suho korenino. Pripravke so uživali pri želodčnih te-

21/11/07 1:47:00 PM


antropologíja

9

žavah, krčih, slabosti, migreni in boleznih dihal. Korenino a. so uporabljali tudi za zdravljenje živine, v majhnih količinah so jo dodajali krmi.

V. M.

angenet (fr.), platno iz Enghiena v današnji Belgiji. Uporabljali so ga za oblačila v višjih A. B. družb. plasteh na Slov. v 18. stol. animatízem, verovanje v živost vsake stvari. Temeljí na prepričanju, da vso živo in neživo naravo naseljuje in giblje duh. V drobcih je a. na Slov. ohranjen v verovanjskem izročilu, npr. v predstavah, da so rastline živa bitja (drevesa, veje kot botre novorojenemu otroku) in da osebne predmete (npr. palico, meč, piščal) lahko I. S. G. naseljujejo duhovi. animízem, verovanje v duhove in duše. A. je značilen zlasti za verovanja rodovnih in plemenskih družb, je tudi sestavina verskih sistemov in predvsem praks. V folklornem izročilu je a. živ v verovanju v → duhove prednikov (vračajoče se duše rajnikov), duhove v naravi (povodni mož, vile, škrati), rojenice in sojenice idr. → bajna bitja, angele in hudiča. A. je sestavina letnih šeg (npr. → vsi sveti, → verne duše, zimski obhodniki) in sodobnega → praznoverja I. S. G. in vedeževanja. ankéta, splošno razširjena družboslovna tehnika za zbiranje podatkov na terenu; tehnika za raziskave družb. pojavov in procesov na podlagi pisne ali ustne → vprašalnice. S pripravljenimi vprašanji raziskovalec izpraša določen vzorec ljudi; anketiranje večjega št. zahteva vzorčenje (izbor anketirancev, ki upošteva spolno, starostno, soc., poklicno sestavo, prostorsko razporeditev preb. idr. merila). Vprašanja v a. so kratka in neposredna, pogosto vsebujejo izbirne (npr. da ali ne) odgovore. A. je minimalno vezana na dejanske stike z ljudmi in na opazovanje →načina življenja, anketiranci so največkrat nesproščeni in nezavzeti do spraševalca. A. je bližja tehnikam → kvantitativnega raziskovanja, tako pridobljeno gradivo je primernejše za kvantitativno kakor za kvalitativno analizo, ker so odgovori presplošni in nepoglobljeni. V etnol. je a. v rabi pri začetnih sondažnih raziskavah, s katerimi raziskovalci ugotavljajo mnenja ljudi, in kadar hočejo izprašati čim večji vzorec preb. Koristna je pri izboru → pripovedovalcev in načrtovanju nadaljnjih vsebinskih poudarkov raziskave. Lit.: M. Hammersley in P. Atkinson, Ethnography, London in New York 1993; Encyclopedia of Social and Cultural Anthropology, M. Ra. London in New York 1996.

Ansámbel brátov Ávsenik, vodilna glasb. skupina, ki izvaja narodno-zabavno glasbo. Nastala je 1953, od 1990 deluje v studijski zasedbi. Ansambel so sestavljali harmonikar s klavirsko, kromatično harmoniko, klarinetist, trobentar, kitarist in baritonist, s pevskim duetom ali tercetom, redkeje z manjšo pevsko skupino. S sozvočjem trobente in klarineta in s tresočim igra-

SEL 1-A.indd 9

Aa

njem na harmoniki je vpeljal poseben zven. Več je nastopal v tujini kot v Slov., ok. 100 svojih pesmi je prodal na več kot 31 milijonih plošč. Po svetu, predvsem v Avstr., Nem. in Švici, ima številne posnemovalce. Nekatere skladbe A. b. A. se izvajajo kot priredbe za orkester (→ narodI. Si. no-zabavna glasba).

Ansámbel Lójzeta Sláka, glasb. skupina, ki igra narodno-zabavno glasbo. Sestavljajo ga harmonikar z diatonično harmoniko, kitarist in basist ter pevska skupina Fantje s Praprotna (prvotno kvintet, zdaj tercet). Nastopa od 1963, predvsem po Sloveniji, pogosto je gostoval tudi po svetu. Po Sloveniji in med izseljenci ima veliI. Si. ko posnemovalcev. Antikríst, eshatološki lik samodržca, ki se bo ob koncu sveta potegoval za absolutno oblast. Ideja o A. izvira iz judovske Danielove knjige, v kateri je opisan boj Boga z demonom, podobno kot v perzijskem in babilonskem mitu o boju Boga s sovražno pošastjo oz. demonom. Njegovo pojavo je opisal škof Irenej iz Lyona (umrl ok. 202), ki je napovedal, da se bo pojavil kot iz morja dvigajoča se pošast z močjo vraga in bo prepričeval ljudi, da je Bog. Ljud. izročilo pripoveduje, da ga bo rodila judovska lahkoživka v Babilonu, najprej bo njegovo življenje podobno Kristusovemu, potem bo skušal zavzeti nebesa in se pogreznil v zemeljske globočine. Priljubljene so bile ljud. igre o A., še številnejše so ljud. povedke o koncu sveta, ko se bo pojavil A. kot bogoborni srhljivi antijunak. Lit.: J. Ernst, Die eshatologischen Gegenspieler in den Schriften des Neuen Testaments, Regensburg 1967; C. Hill, Antichrist in M. K. 17th Century, Oxford 1971.

ántropogeografíja, veda o razmerjih med človekom in okoljem. Zavest in premisleki o vplivih okolja na človeka so bili posredno navzoči v predznanstveni etnogr., ki jo je usmerjalo zgod.-geogr. obzorje, teoretsko so povezani z nastankom → difuzionizma v 19. stol. (T. Waitz, F. Ratzl, ki je skoval termin a., L. Frobenius). Poglavitna podmena a. je, da okoljski dejavniki (od podnebja do vseh drugih danosti okolja) bistveno določajo kult. podobo in značaj ljudi na posamičnih obm. oz. pri posamičnih etn. skupinah. V slov. etnol. je to izhodišče (ob zgod. in soc.) v svojih delih najbolj poudarjal F. → Baš, ki je po zgledu srb. antropogeografa J. Cvijića zlasti tisti del etnol., ki obravnava naselja, stavbarstvo in kmečko gosp., istil z a. Izročilo a. odmeva v sodobnih raziskavah kult. geogr. in ekologije oz. ekološke antrop. in etnol. Lit.: O razmerju med geografijo in etnologijo, Lj. 1986.

I. S. G.

antropologíja, človekoslovje, človekoznanstvo. Široko znan. področje, ki povezuje naravoslovne, družboslovne in humanistične vede o človeku kot celoti naravnih (biol.), družb., zgod., kult. danosti. A. se je razvijala od 19. stol. s tesnimi povezavami med fizično a., kult.

21/11/07 1:47:00 PM


antropologizácija

10

a. in etnol. Na prelomu v 20. stol. je bila v ZDA (F. Boas) institucionalizirana kot polje štirih disciplin (fizična a., arheol., lingvistika in kult. a.). V Evropi je bil termin a. še v 20. stol. v rabi predvsem v zvezah filoz., psihol., teološka a., v zadnjih desetletjih 20. stol. v celinski Evropi predvsem v ožjem pomenu kot družb.-kult. a. Na Slov. so začetniki znan. etnol. ob koncu 19. in na zač. 20. stol. podobno kakor sočasno drugod po Evropi istili a. s fizično a. (npr. Štrekelj, Murko, Vurnik) ali pa jo razumeli kot sintezo spoznanj o človeku. V prvem primeru je bila a. povezana z arheol. in prazgod., zlasti pri N. → Županiču in B. → Škerlju. Slednji je v 50. l. 20. stol. na Slov. prvi obsežneje predstavil amer. holistično koncepcijo a., za njim S. Južnič od 60. l. (razvijal je posamične antrop. poddiscipline, tj. soc., lingv., polit. a.). A. v tako širokem obsegu sestavljajo številne vede, ki z razl. vidikov obravnavajo človeka, v ožjem pa predvsem družb.-kult. a. z vrsto tematskih, problemskih,

skupinah (→ biološka antropologija; → etnologija; → kulturna antropologija). Lit.: S. Južnič, Antropologija, Lj. 1987; Z. Dolinar - Osole, F. Jerman, Antropologija, v: ES 1, Lj. 1987; Z. Šmitek in B. Jezernik, Antropološka tradicija na Slovenskem, Etnolog 2 (53), št. 2, 1992; R. Muršič, Prepletena pahljača antropologij, Antropološki zvezki 4, 1996; I. Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem, I. S. G Lj. 2000.

antropologizácija, a. spoznavna težnja v etnol. idr. disciplinah ali celó znanosti nasploh, ki v središče znan. interesa postavlja človeka in vse, kar zadeva človeško bivanje; b. metodološka težnja po uvajanju in uveljavljanju antrop. empiričnih in interpretativnih postopkov v druge vede. V obeh pomenih je izraz v rabi zlasti v pog. strok. besednjaku. Lit.: I. Slavec Gradišnik, Etnologija na Slovenskem, Lj. 2000.

I. S. G.

antropolóška lingvístika, lingvístična antropologíja, veda na presečišču jezikosl. in antrop. A. l. obravnava jezik v najtesnejši povezavi s človekom in kulturo kot središčnim antrop. konceptom; opisno, prim. in zgod. raziskuje naravne jezike (brez pisne tradicije ali z njo, zgod. dokumentirane in sodobne) v širšem družb. in kult. okviru, razkriva pomene jezik. praks kot kult. praks. Je samostojna antrop. disciplina, del kult. antrop. ali jezikosl., tudi notranje razvejena (→ etnolingvistika, psiholingvistika, sociolingvistika). A. l. se opira na spoznanja o jezik. kompetenci (sistemu, znanju) ter opazovanju in merjenju jezik. prakse. Središčne téme: sprva nepisani jeziki; zemljevidi svetovnih jezik. družin (v pomoč naselitvenim podmenam); povezanost jezik. in kult. dejstev in sestavov v pogledih na svet, iskanje univerzalnih jezik. in mišljenjskih kategorij; evolucija jezika; funkcije jezika; drugi znakovni (sporočevalni) sestavi; učenje jezika; etnogr. govora; → dvojezičnost in →večjezičnost, narečja in druge jezik. zvrsti; kult. in jezik. spremembe; tudi obravnava etnogr. besedil. Lit.: S. Južnič, Lingvistična antropologija, Lj, 1983; W. A. Foley, Anthropological Linguistics, Malden in Oxford 1997; Linguistic I. S. G. Anthropology, Malden in Oxford 2001.

antropomorfízem, prisojanje človeških značilnosti in lastnosti rastlinam, živalskim bitjem, naravnim pojavom, božanstvom. Sledi a. v slov. ljud. izročilu so v maskiranju (antropomorfna maska), v slovstveni folklori in verovanju (→ bajno bitje), tudi v → igri in množični kultuI. S. G. ri, celó v tehničnem svetu.

Maska ta mláda sméšenca, Lohke (Banjščice), 1968

teoretsko-metodoloških, regionalnih in aplikativnih specializacij. Ta se, zlasti od 2. pol. 20. stol., z več predmetnih in metodoloških vidikov prekriva z etnol., kakor se je razvijala in prenavljala v Evropi; tako ju ponekod sploh istijo; zbliževanja in stičišča so se pokazala mdr. v zvezi »etnol. in kult. a.«, tudi v Slov. (v imenu oddelka lj. FF), kjer posamične specializacije razvijajo v več ustanovah (v Lj. Biotehniška fakulteta, Fakulteta za družb. vede, FF, ISH, ZRC SAZU, v Kp. Fakulteta za humanistične študije). Spoznavna in metodološka načela a. temeljijo na → empiričnem raziskovanju oz. → etnografiji, → primerjalni metodi, kritičnem raziskovanju in presoji preteklih in sodobnih kult. procesov v rasno, etn. in drugače nediskriminiranih družb.

SEL 1-A.indd 10

antropomórfna máska, maska s človeško podobo. Po likih je najštevilnejši, nenehno razvijajoči se tip maske. V starejši, arhaični tip, ki izraža vero v vračanje prednikov, sodita → manistični maski starca in starke (ta stàr, ta stára, nóno, nóna, bába, déc, ôče, mát, beráč, beračíca), ki izražata težnjo, da bi se duh prednika pokazal v dostopnejši podobi. Nastopata v novoletnih (→ otepovci, → pehtra) in pustnih obhodih. Tem so se pozneje v parih ali kot posamezniki pridružili drugi liki: žénin in nevésta kot simbola plodnosti, debelúh kot znamenje

21/11/07 1:47:03 PM


arhitektúrna dédiščina

11

Aa

izobilja in v zadnjem stoletju tudi svatje, cigán in cigánka, hudíč, dímnikar idr. Iz agrarno-plodnostnih kultov je v alp. svetu nastala a. m. → divjega moža (obleka, pošita z mahom, bršljanom, smrečjem), v panon. pa → zelenega Jurija; zaradi obleke sta prehodna oblika k → fitomorfnim maskam. Lit.: N. Kuret, Liki »starcev« med maskami jugovzhodne in srednje Evrope, Trad. 10–12, 1981–83, 1984; isti, Maske H. L. P. slovenskih pokrajin, Lj. 1984.

Kamen nosijo na trágah do pletene apnenice, Spodnja Idrija, 1957

aplikatívna etnologíja → uporabna etnologija ●

apnéničarstvo, tudi apnarstvo, domača ali redna obrtna dejavnost, žganje apna iz apnenčaste kamnine in njegova prodaja. Apno so žgali v apnenicah v obliki velikih pletenih košev, znotraj obloženih z ilovico, ali zidanih iz kamenja. Apno so uporabljali v gradbeništvu, strojarstvu, usnjarstvu, za beljenje bivališč, za gnojenje in konzerviranje jajc. A. se je ohranilo zlasti v vaseh pod Krimom j. od Lj. Lit.: J. Bogataj, Domače obrti na Slovenskem, Lj. 1989.

stila zapasti a. ali jo hotela dvojno vrniti. Kmetje so to razumeli drugače: kdor je dal a., je lahko od pogodbe odstopil, če je privolil, da a. zapade; kdor je prejel a., je lahko od pogodbe odstopil, če je vrnil dvojno (toplírano, dóplšno a.). Tako je a. dobila pomen skesnine; b. ženitovánjska ara (v Prlekiji zódav), denarni znesek, ki ga je izročil ženin nevesti po uspešnem snubljenju in dogovoru o doti in bali (do srede 20. stol.). Ženin je nevesto zaáral; če si je premislil, je ostala a. nevesti, če si je premislila ona, je morala vrniti dvojno a.

J. B.

apotropêja (iz gr. apotropé, odvračanje, strah), predmet, znak, simbol, beseda ali dejanje za odvračanje zla, bolezni in nesreč. Uporaba čarnih obrambnih oz. varovalnih predmetov (rdeč trak, železo, ogledalo, česen, nekatere zeli, → amulet), znakov, simbolov ali znamenj (→ pentagram), besed (→ zagovor, → urok) in dejanj (hrup, kajenje, obhodi, obkrožanje, umivanje, izlivanje vode, zagrinjanje ogledala, odpiranje oken, → čaranje, → čarovno zdravljenje, → ris) po ljud. verovanju odvrača zle sile, bolezni in nesrečo; so pomembna sestavina življenjskih, letnih in delovnih → šeg. Prepričanje o njihovi apotropejski moči temeljí na veri o učinkovitosti čaranja in o analognih učinkih (homeopatska → magija), ki so njihova bistvena sestavina.

Lit.: S. Vilfan, Očrt slovenskega pravnega narodopisja, v: NS 1, Lj. J. F., H. L. P. 1944; B. Orel, Slovenski ljudski običaji, nav. delo.

aréngo (iz lat. arengum, gotsko hrings, krog, zbor), zbor svobodnih preb. Benetk in nekaterih primor. mest; pri Ben. Slovencih do zač. 19. stol. zbor vaških županov (→ beneška samoJ. F., Ž. G. uprava). argó → skrivni jezik arhetíp, a. simboli in sanje, predstave in miti, ki so posredovani filogenetsko in so sestavina kolektivne zavesti (splošno po C. G. Jungu); b. v knjiž. prvotna oblika zapisa; c. v folkloristiki prototip pripovedi, pesmi ali katerega drugega žanra slovstvene folklore, največkrat rekonstruirana z → zemljepisno-zgodovinsko metodo; nezapisana varianta »prvega« izvajalca, najzgodnejše besedilo.

Lit.: V. Novak, Apotropejske prvine v slovenskih ženitovanjskih običajih, Etnol. 14, 1942; isti, Slovenska ljudska kultura, Lj. 1960; B. Orel, Slovenski ljudski običaji, v: NS 1, Lj. 1944; H. Ložar - Podlogar, Smrt v slovenskih ljudskih šegah in verovanju, v: Tihi pomniki minljivega časa, Lj. 1999.

I. S. G., H. L. P., T. C.

Lit.: M. Stanonik, Teoretični oris slovstvene folklore, Lj. 2001.

I. S. G.

aprílsko vrême, hitro se menjajoča obdobja sončnega in deževnega vremena, povečini v aprilu, zato oznaka za nestanovitno vreme nasploh; v prenesenem pomenu razpoloženjsko M. T. spremenljivi ljudje (tak kot a. v.).

arhitektúrna dédiščina, kult. pomembna materialna zapuščina. Konvencija o varstvu evr. a. d., sprejeta 1985, definira a. d. kot spome-

Rudarska delavska kolonija Njiva v Trbovljah, pred 1. svetovno vojno, posnetek 1995

áptah → peča ára, nadáv, zádav, denarni znesek, ki se plača vnaprej kot dokaz, da je pogodba sklenjena, oz. za utrditev obveznosti; a. denarni znesek, ki ga izroči ena stranka drugi pri sklepanju pogodbe o kupoprodaji živine, avtomobila idr. dobrin. V naspr. z zakonodajo je ponekod a. postala bistvena za sklenitev pogodbe: brez a. pogodbe niso imeli za obvezujočo, če je bila dana t. i. ára na kúp, pogodbe ni bilo mogoče razdreti (do 2. sv. v.). Po zakonodaji je bila a. le zunanji izraz obvezne pogodbe, da je lahko ena stranka zahtevala izpolnitev pogodbe, čeprav je druga stranka pu-

SEL 1-A.indd 11

21/11/07 1:47:06 PM


arhív

12

nike, skupine stavb ali obm. s posebnim zgod., arheol., um., znan., soc. ali strok. pomenom. Izraz a. d. se prepleta s pojmom → stavbna dediščina; pogosten je v izrazoslovju arhitekturne in umetnostnozgod. vede. Razumevanje (raziskovanje) in ohranjanje (→ konservatorstvo) a. d. Z. Ko. sta pomembni za zgod. zavest.

arhív, a. zbirka listin, dokumentov idr. virov s trajnim zgod. pomenom. Kot arhivsko gradivo rabi kult. in raziskovalnim namenom, tudi etnol.; takšne a. hranijo ustanove in posamezniki (→ družinski arhiv); b. ustanova, ki po strok. merilih skrbi za sistematično zbiranje, hranjenje, obdelovanje in posredovanje → arhivskega gradiva, pomembnega tudi za etnol. raziskave. Prvi slov. javni a. je nastal v Lj. 1878 (Deželni arhiv), sprva povezan s Kranjskim deželnim (zdaj Narodnim) muzejem. Postopoma so bili ustanovljeni a. drugod po Slov., najprej združeni z mestnimi knjižnicami (Piran, Kp.). Po 1918 so arhivsko gradivo zbirali muzeji, od 1932 tudi Banovinski arhiv v Mb., po 1945 pokr. a. in osrednji Arhiv RS, knjižnice, muzejske in spomeniškovarstvene ustanove, druge javne ustanove in posamezniki. Lit.: E. Umek, Arhivi in etnologija, v: Poglavja iz metodike etnološkega raziskovanja 1, Lj. 1980; P. P. Klasinc, Materialno varovanje klasičnih in novih nosilcev informacij v arhivih, Sodobni arhivi 2, Mb. 1992; V. Žumer, Arhiviranje zapisov, M. Hu. Lj. 2001.

Arhív Repúblike Slovénije (ARS), osrednja slov. arhivska ustanova. ARS je bil ust. 1926 kot Državni arhiv v Lj. (1945 se je preimenoval v Osrednji državni arhiv Slovenije, 1953 v Državni arhiv LRS, 1966 v Arhiv Slovenije, 1979 v Arhiv SRS, od 1991 ima sedanje ime). Prostore ima v Gruberjevi palači v Lj. ARS hrani zbirke listin od 1163, rokopisov od 14. stol., urbarjev od 1350, matičnih knjig od 1578 in filmov od 1908, gradivo upravnih organov na stopnji dežele in teritorialnih enot od 1492, katastre za obm. Slov. od 1742, spise sodišč od 1406, deželno desko za Kranjsko od 1759, zemljiško knjigo 1769–1880, gradivo šol, zdravstvenih in soc. zavodov, društev, družb.polit. organizacij, gosp. podjetij, zemljiških gospostev in posameznikov. Skupaj ima 1797 fondov; spisovnega gradiva je več kot 15.000 tekočih m, filmskega in slikovnega gradiva pribl. 20.000 tekočih m. Arhivsko gradivo vsebuje etnol. pomembne podatke zlasti v upravnih fondih (npr. katastri), sodnih fondih (npr. oporoke, zapuščinski inventarji, zemljiška knjiga), fondih zemljiških gospostev (npr. urbarji, podložniške listine) in osebnih fondih. Publikacije ARS izhajajo v več zbirkah M. Ra. (Inventarji, Vodniki, Katalogi). arhívsko gradívo, gradivo z informacijami, ki imajo trajno vrednost za znanost in kulturo. A. g. nastane z izborom iz dokumentarnega gradiva. Uporablja se za preučevanje preteklosti ustvarjalca gradiva, za zgod. raziskave v širšem

SEL 1-A.indd 12

pomenu, tudi za etnol., za praktične namene, kot pripomoček za reševanje upravno-pravnih postopkov in za tekoče poslovanje. A. g. je izvirno in reproducirano: pisano (npr. dopisi, pogodbe, prošnje, → dnevniki), risano (narisi, tlorisi, risbe, načrti), tiskano (→ letaki, časniki, brošure, statistični pregledi), fotografirano (→ fotografije, diapozitivi), filmano (film, videoposnetki), fonografirano (zvočni zapisi na valjih oz. fonografih, magnetofonski trakovi, gramofonske plošče, kasete), magnetno, optično in elektronsko zapisano. Vzdržujejo in materialno ga varujejo v → arhivih. Za etnol. raziskave je v arhivskih ustanovah (Arhiv RS, mestni idr. specializirani arhivi) dosegljivo a. g. o materialni, družb. in nekoliko manj o duhovni kulturi od 16. stol. (→ vir). Lit.: B. Grafenauer, Struktura in tehnika zgodovinske vede, Lj. 1960; J. Žontar, Arhivistika, Lj. 1984; I. Melihar, Informatika z dokumentalistiko, Lj. 1984; P. P. Klasinc, Materialno varovanje klasičnih in novih nosilcev informacij v arhivih, Sodobni arhivi 2, M. Hu. Mb. 1992; V. Žumer, Arhiviranje zapisov, Lj. 2001.

árnika (Arnica montana), sv. Antóna róža, zdravilna gorska rastlina z rumenimi cvetnimi listi in temnimi prašniki, ostrega vonja; ena najbolj poznanih zdravilnih rastlin na Slov. Nabirajo jo po gorskih travnikih. V žganju namočeni cvetovi so dobro razkužilo; tinktura se uporablja za razkuževanje ran ali se pije po kapljicah pri želodčnih težavah. Posušeno in v prah zdrobljeV. M. no rastlino so dodajali živinski krmi. arondácija, združitev in zaokrožitev kmet. zemljišč v korist enega lastnika kmet. zemljišča, če je tudi pripojeno zemljišče namenjeno kmet. proizvodnji. Od 1868 je v skromnem obsegu a. pospeševala avstr. zakonodaja, deželni zakon o a. je izšel 1890. Prva a. po 2. sv. v. je bila izvedena 1948, najobsežnejša 1963–70 v korist družb. kmet. posestev. L. 1985 je bilo v družb. lasti 72.405 ha (11,5 %) vseh obdelovalnih in 141.319 ha (22,5 %) vseh kmet. zemljišč. Lit.: V. Štern, Arondacija, v: ES 1, Lj. 1987.

F. Š.

artičóka (Cynara scolymus), zdravilna rastlina in okusna zelenjadnica. Divjo rastlino so uporabljali v ljud. zdravilstvu za zdravljenje jeter, ledvic, zlatenice, revmatizma, koprivnice. Zlasti v primor. kuhinji uživajo cvetišče gojene rastline kot prikuho. Poznan je artičokin liker (Cynar).

V. M.

asimilácija, najvišja stopnja družb.-kult. prilagoditve; proces in stanje, v katerem avtohtoni ali priseljeni pripadniki etn. ali druge družb. manjšine prevzemajo kult. vzorce in način življenja večinske družbe in kulture ter pri tem zgubijo lastno → kulturno identiteto. A. je pretežno enostranska prilagoditev; načeloma je lahko spontana (na tej podmeni je npr. temeljila politika → talilnega lonca), pogosto je prisilna in povzroča družb. in etn. nasprotja in spore. Družboslovje loči strukturalno, identifikacijsko in državljansko a. V etnol. največ spoznanj o a. izvira iz raziskav slov.

21/11/07 1:47:07 PM


áureni bókin

13

četov). A. naj bi umrl na poročno noč z mlado nevesto; motiv je znan po sagi o Krimhildi. Pokopali naj bi ga med Muro in Dravo ali na Tolminskem v krsti iz zlata, srebra in bakra oz. železa. Kraj Atilovega groba je v ljud. izročilu domnevno povezan z izročilom o stičišču treh svetov (Z. → Šmitek).

→ izseljenstva, ob katerih je bila problematizirana shematičnost v družboslovju definirane a., in slov. narodnih manjšin v zamejstvu (→ Slovenci v Italiji, → Slovenci v Avstriji, → Slovenci na Madžarskem). A. so podvrženi tudi v Sloveniji živeči pripadniki drugih narodov (→ Italijani, → Madžari) in priseljenci (→ priseljenci iz republik SFRJ, → Romi, → Judje).

Lit.: M. Matičetov, Attila fra Italiani, Croati e Sloveni, Ce fastu? 24, 1948 in 25, 1949; Z. Šmitek, Primerjalni vidiki slovenskega ljudskega izročila o Atili, Trad. 23, 1994; Attila e gli Unni. Mostra M. K. itinerante, Roma 1995.

Lit.: P. Klinar in D. Nećak, Asimilacija, v: ES 1, Lj. 1987; B. Čebulj I. S. G. - Sajko, Etnologija in izseljenstvo, Lj. 1999.

áštržle → naramnice

átlas, svilena tkanina, ki se blešči zlasti na pravi strani. Uporabljali so ga za oblačila v višjih družb. plasteh na Slov. v 17., 18., 19. in 20. A. B. stol., kmetice na Slov. v 19. stol.

áta, áti, átek, átej, háti, a. oče; b. starejši mož, M. Rk. ki ni sorodnik. ateízem, prepričanje, da bogovi in božanstva dejansko ne obstajajo oz. da so plod človeškega uma. A. je star kot verstva; lahko je zavračanje določenega teizma ali zavračanje kakršnih koli postavk o nadnaravnih silah. Izvori in vrste a. so različni; marsikdaj je a. na ravni verovanja. Razumsko utemeljeni vzrok zanj so rezultati prim. zgod. verstev in antrop., ki kažejo, kako nastajajo verovanja, verstva in ustrezne predstave, kako so odvisni od kult. specifičnosti družb, kako ustrezajo njihovim potrebam in potrebam posameznikov, kako s propadom družb propadajo tudi njihova verstva (ali pa se spremenijo v skladu s potrebami novih okolij) in kako se tudi izročilno kánonske religije spreminjajo z razvojem. Na Slov. je bil a. dolgo sankcioniran. Tudi po 1874, ko je bila na temelju svobode vere in vesti razglašena enakopravnost vseh od države priznanih verskih družb, so bili ateisti družb. onemogočani. L. 1931 se je v Dravski banovini upalo opredeliti za ateiste 257 oseb. V SFRJ je bil a. spodbujevan; člani komunistične stranke oz. Zveze komunistov so bili lahko le ateisti, šole so vzgajale v duhu a., vernikom je bila družb. promocija oteževana ali onemogočana (→ reliG. M. gija; → vera; → verovanje; → verstvo). Átila, Átula, Artúlja, Atélija, Átila ôčka, Átila bič bôžji, gròf Átila, králj Átila, a. vladar hunskih plemen, združil jih je 445; b. ljud. antijunak, poveljnik hunske vojske, strah in trepet evr. ljudstev. Slov. ljud. izročilo povezuje A. mdr. z apokaliptičnimi prerokbami in ga slika kot poveljnika ljudstva → pasjeglavcev. Po slov. ljud. izročilu je A. zavzel in razrušil Virunum na Kor., Virje pri Stični, opustošil Čedad in Oglej (čedajska kraljica naj bi se bila s podložniki rešila v Landarsko jamo), Atilovi gradovi naj bi stali na griču v bližini kapele sv. Roka jv. od Ptuja, na hribu Kaštelir v slov. Istri. Grad na Lanišču nad Kalcami pri Logatcu naj bi si A. obzidal z ajdovskim zidom. Po legendi naj bi Videmski grad sezidal A. Izročilo o Atilovem rojstvu se navezuje na it. tradicijo o Pulicanu, rojenem iz zveze med neko žensko v Kapadokiji in psom. Postavljena je bila morebitna povezava izročila o kinokefalnih bitjih z mitom o totemističnem volčjem predniku (M. → Mati-

SEL 1-A.indd 13

Aa

Auerspergovi vrtovi, upodobitev na prospektu Ljubljane, Folpert van Ouden Allen, ok. 1665 ●

Áuerspergovi vrtôvi v Ljubljáni, zasebni vrtovi grofov Auersperg v bližini današnjega uršulinskega samostana. Segali so na današnji Kongresni trg. Valvasor piše, da so bili okrašeni z vodometi, vodnjakom, kraško jamo, eremitsko hišico in skulpturami, ribniki z labodi in redko perjadjo, zasajeni z redkimi rastlinami in sadnim drevjem. Vrtovi so bili zaprti za meščane; v njih so poleti uživali plemiči, tu sta bila tudi strelišče in jahalnica. V lasti grofov Auersperg so bili do 1707, ko jih je kupil J. Schellenburg in jih vključil v samostan uršulink. Lit.: J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Lj. 1957.

M. F.

áuraško plátno, platno iz Auracha na Frankovskem. Uporabljali so ga za oblačila v višjih A. B. družb. plasteh na Slov. v 18. stol. áureni bókin (iz it. aureo, zlat, furl. áur, zlato, in bochìn, usteca), zlato tele, mitološka žival, poznana iz ljud. izročila v Terskih dolinah. A. b. je prikazen, ki se pojavi v gozdu ob polni uri. Gre za fizikalni pojav, lesketanje je posledica žarenja A. F. fosforja na trohnečem lesu.

21/11/07 1:47:10 PM


ávba

14 ●

Ženitovanjska avba z vrhom in brokatnim čelnikom, Sorica, 1. pol. 19. stol.

ávba (iz nem. Haube), žensko pokrivalo, ki obkroža obraz in pokriva lase; znano v plemiškem, meščanskem in kmečkem oblačilnem videzu. Plemkinje so nosile a. vsaj v renesansi, meščanke od poznega sred. veka do 19. stol., kmetice vsaj na zač. 19. stol., nato do 1. sv. v. Nadrobneje so znane le kmečke a.; oblikovane so bile mehko (→ jalba, → javba, → pintl, → pocelj, → zavijača) ali trdo (a. z vrhom, → koroška kapa). Najbolj poznana oblika a. je a. z vrhom, sestavljena iz čelnika in vrha. Pravokotni → čelnik je iz vzorčastega brokata ali svile, lahko je okrašen. Vrh a. je iz belega, povečini prosojnega platna, s kartonsko podlogo utrjen v plosko ali izbočeno obliko. V 19. stol. je bila a. te vrste predvsem pražnje pokrivalo premožnih kmetic v delu Kranjskega, zlasti na Gor. Z Gor. so tudi poročne a. z dodanimi umetnimi cvetlicami na čelniku. Od konca 19. stol. je postala a. z vrhom značilna sestavina →narodne noše.

inštitute ZRC SAZU in za zunanje naročnike. Cilj AVL je vključevanje video dokumentacije v informacijski sistem znanstvenoraziskovalnega dela, zlasti v etnol. Dokumentirana zbirka šteje prek 600 enot, prevladujejo téme iz etnol. in folkloristike. AVL od zač. vodi N. → Križnar. Od 1997 redno pripravlja Poletno šolo vizualnega, organiziral je več (tudi mednarodnih) strok. in znan. srečanj o vizualni dokumentaciji, metodologiji raziskav in vizualni kulturi. Lit.: N. Križnar, Avdiovizualni laboratorij in etnologija, Trad. 30, M. Ra., N. K. št. 1, 2001.

Ávstro-ógrska monarhíja v besédi in podóbi → Die österreichisch-ungarische Monarchie in Wort und Bild avtarkíja, samozadostnost določene skupnosti, predvsem v gosp. težnja po neodvisnosti, v širšem pomenu tudi zaprtost. Narodopisne raziskave ljud. kulture so v veliki meri temeljile na podmeni o a. kmečkih skupnosti, ker so raziskovalci spregledovali kult. stike, družb. položaj, migracije in alternativne preživetvene pojave (sezonsko delo, izseljevanje). S podmeno o a. je najtesneje povezana domevna kult. izoliranost in z njo teza o ohranjanju tradicionalne kult. podobe na odmaknjenih podeželskih obm.

Lit.: S. Vurnik, Doneski k studiju slovenske avbe, Etnol. 1, 1926– M. M. 27; J. Radauš - Ribarič, Avba, v: ES 1, Lj. 1987.

I. S. G.

Avba meščanke na Kranjskem, neznani slikar, 1785, SEM

Ávdiovizuálni laboratórij ZRC SAZU (AVL ZRC SAZU), osrednja slov. ustanova za avdiovizualne raziskave. Ust. je bil na pobudo etnologov 1983 kot skupni oddelek ZRC SAZU, 1989 se mu je priključil fotografski laboratorij. Od 1999 je AVL sekcija ISN ZRC SAZU. Ukvarja se z metodologijo vizualnih raziskav, posebno v etnol., izdeluje → vizualno dokumentacijo o slov. naravni in kult. dediščini za

ávto, tudi avtomobil, motorno prevozno sredstvo za osebe in blago. Domači izrazi za a. so konjíček, vóz, gára, gájba, škátla, rakéta. Prvi a. na Slov. (dvosedežni Benz Comfortable) in sploh v jv. Evropi je imel 1898 baron A. Codelli v Lj. Najstarejši ohranjeni a. v Slov., nem. Piccolo iz 1906, je v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri (Vrhnika); najprej je bil last strojnika v lj. elektrarni K. Fakina, ta ga je prodal tovarnarju O. Bambergu. Do 1. sv. v. se na Slov. pojavlja vrsta nem., it., angl., fr. in amer. a. Po 1. sv. v. je mojster J. Peterca v Lj. uspešno dograjeval a. Škoda s češkimi motorji in podvozji. S. Bloudek je 1936 izdelal prvi slov. a. Triglav. Od srede 50. in v 60. l. 20. stol. je bil najbolj priljubljen in dosegljiv a. v Slov. Fiat 600 oz. 750, fíčo ali fíčko; izdelovali so ga v Kragujevcu (Srbija). Od 60. l. 20. stol. so bili priljubljeni tudi nekateri Citroënovi modeli, npr. žába (Citroen DS 19, DS 21 in CX) in spáček (Citroen 2 CV); izdelovali so jih v Kp., Senožečah in Buzetu. V l. 1973–92 je bil najbolj priljubljen a. v Slov. fr. Renault 4 z ljud. imenom kátrca; 1969–72 so jo izdelovali v lj. Litostroju, nato v novomeški Industriji motornih vozil. Tudi drugi tipi a. so dobili in dobijo pogosto žarg. imena, ki poudarjajo obliko, velikost, hitrost idr. značilnosti, npr. VW ali hròšč, poljski fiat ali bólha (→ avtomobilska kultura). Lit.: S. Sitar, Z vozili skozi čas, Lj. 1995.

J. B.

ávtobiografíja → biografija Avtomobili na Titovi cesti (zdaj Dunajski), Ljubljana, ok. 1980

SEL 1-A.indd 14

ávtobiográfska metóda → biografska me-

toda

21/11/07 1:47:14 PM


ávtomehánična delávnica

15 ●

Aa

ávtobus, ljud. bús, prevozno sredstvo z lastnim motornim pogonom za več oseb in prtljago. Prvi a. so se na Slov. pojavili nekaj pred 1. sv. v. L. 1919 je bilo v Slov. (brez Primor.) 50 a., ki so vozili na 75 rednih progah; najpogosteje so povezovali letoviške kraje ali večja središča, ki so bila oddaljena od železniških postaj. Od 60. l. 20. stol. je bil a. množično → prometno sredstvo za številno zaposleno preb. in šolarje; ta pomen izgublja od zač. 21. stol. zaradi množične uporabe → avta. Z avtobusnim prometom kot stalnimi povezavami (mestni, medmestni in mednarodni promet) ali občasnimi (turističnimi, izletniškimi) potovanji se je razvil poklic → šoferja a. Avtobusne karoserije je pred 2. sv. v. izdeloval kolarski mojster J. Peterca v Lj., po 2. sv. v. so jih izdelovali v mb. TAM-u in lj. Avtomontaži. Lit.: S. Sitar, Z vozili skozi čas, Lj. 1995.

J. B.

ávtocésta, avtomobilska cesta, cesta, namenjena prometu z motornimi vozili po dveh voziščih, ločenih z vmesnim pasom; vsako vozišče ima najmanj dva vozna pasova. Na ozemlju nekdanje Jugosl. je bila 1946–63 zgrajena osrednja, a ne prava a. Bratstva in enotnosti od Lj. do gr. meje, gradile so jo pretežno mladinske delovne brigade. Prvo pravo a. v Slov. so začeli J. B. graditi 1970 med Vrhniko in Postojno. ávtodóm, kémper, avtomobil in bivalna prikolica v obliki prevoznega stanovanja za občasne (izletniško turistične) ali stalne (stalno prebivanje v a.) potrebe. Značilno družinsko vozilo za daljša potovanja nadomešča prenočišče in omogoča ustavljanje na želenih krajih. Uporaba a. v turistične namene je na Slov. pogostnejša od J. B. 80. l. 20. stol. ávtoetnografíja, etnol. ali družb.-kult. antropološka preučitev družb.-kult. sestava ali njegovih delov, opravi jo raziskovalec, pripadnik tega sestava (v antrop. t. i. antropologija doma). Pojem združuje vidik predmeta in raziskovalca oz. manjša razdaljo med njima. V izročilu in sodobni praksi evr. in nacionalnih etnol. je to prevladujoča raziskovalska situacija, saj so raziskovalci večinoma domačini. Metodološke razprave o a. zadevajo zlasti raziskovalčeve pristranosti, ki so povezane z njegovimi osebnimi lastnostmi, soc. izvirom, osebno in poklicno socializacijo, poklicnim habitusom, privrženostjo izbranim teoretsko-metodološkim konceptom in vsakokratnim raziskovalnim kontekstom.

ki je ob Slovanih, pozneje Slovencih, živelo v rom., pozneje it. oz. furl. mestih, je bilo avtohtono do Slovanov oz. Slovencev. Ti pa so bili avtohtoni do germanskega oz. nem. preb., ki je na slov. ozemlje prihajalo od 2. pol. 10. stol. Prav tako so bili Slovani oz. Slovenci avtohtoni do madž. preb., ki se je po 10. stol. naselilo v z. delu Panon. nižine. V novejši dobi, tj. po 1. in zlasti po 2. sv. v., so Slovenci avtohtoni do preb., ki se je na slov. ozemlje takrat priseljevalo z evr. jv. Poleg omenjene avtohtonosti Slovanov oz. Slovencev obstajajo nanjo tudi drugačni pogledi, npr. → venetska teorija.

Avtobus, ki je vozil na liniji Trst – Bazovica, pred gostilno Muha v Lokvi, pred 1. svetovno vojno

Lit.: P. Štih, Teorije o avtohtonosti Slovencev, v: ES 13, Lj. 1999.

A. B.

ávtokámp, prostor v urejenem naravnem okolju, kjer si motorizirani turisti postavijo šotore ali avtomobilske bivalne prikolice za prenočevanje, krajše ali daljše dopustovanje. Posebna vrsta so nudistični ali naturistični a. Prvi a. v Slov. so bili urejeni v Lj. na Ježici ob Savi 1955, 1956 v Zaki na Bledu. V 70. in 80. l. 20. stol. se je povečalo število stalno postavljenih bivalnih prikolic v a., ki imajo funkcije in značilnosti počitniških hišic. A. so pogostni zlasti ob jezerih in J. B. morju. ávtomehánična delávnica, obrtna delavnica ali pooblaščeni servis izdelovalca avtomobilov, avtobusov, tovornih idr. vozil in strojev za redno vzdrževanje, popravila idr. dela. A. d. pogosto združuje več dejavnosti, nekatere se

Lit.: M. Stanonik, Slovstvena folklora v domačem okolju, Lj. 1990; ista, Etnolog in domači kraj, Loški razgledi 38, 1991; J. Fikfak, I. S. G. Ljudstvo mora spoznati sebe, Lj. 1999.

avtohtón, domačin, roj. v domači deželi, mn. prvi naseljenci, staroselci. Slovani, ki so se od 6. stol. naselili v delu V. Alp, z. delu Panon. nižine, na obm., ki se zdaj imenuje osrednjeslov., in širšem zaledju Trž. zaliva, so se skozi stol. postopno oblikovali v narod; narod v sodobnem pomenu so postali v 19. in 20. stol.; s samostojno državo od 1991 so nacija. Preb. nesla. izvira,

SEL 1-A.indd 15

Avtokamp, Soča, 1998

21/11/07 1:47:17 PM


ávtomehánik

16

ukvarjajo tudi s prodajo, izposojo ali s pranjem in čiščenjem avtomobilov (avtopralnica, avtopralna steza). Prve a. d. so bile na Slov. urejene po 1900, v večjem obsegu po 1. sv. v., sicer so jih najprej imele avtomobilske tovarne, npr. Škoda, General Motors, Daimler, Steyr idr. Razvoj → avtomehanike je pospeševal 1909 ust. Kranjski avtomobilski klub, 1920 preim. v Avtomobilski klub za Slovenijo. Od 80. l. 20. stol. je večina a. d. značilnih družinskih podjetij. Posebnost mnogih a. d. je njihovo stensko okrasje, ki svojevrstno odseva lik. obzorje avtomehanikov (slike avtomobilov, golih žensk ipd.).

voznikov določene avtomobilske znamke (→ avto; → avto-moto društvo). ●

J. B.

ávtomehánik, pog. mehánkar, vzdrževalec in popravljalec avtomobilov, avtobusov, tehničnih in tovornih vozil, motornih koles, včasih tudi ladijskih in zunajkrmnih motorjev. A. opravlja tudi druga dela, povezana z avtomobili, npr. avtoličarska, avtokleparska, avtoelektričarska, zavorni servis, dela v zvezi s pnevmatikami itn. J. B. Prvi a. so se na Slov. pojavili po 1900. ávtomehánika, popravljanje avtomobilov, avtobusov, tovornjakov in motornih koles, lahko tudi ladijskih in zunajkrmnih motorjev (→ avtoJ. B. mehanična delavnica).

Avtomobilski sejem, Maribor, 1974

avtomobílska kultúra, pojavi, ki sta jih v kulturo in način življenja ljudi vnesla avtomobil in njegov razvoj. Spremembe so opazne v vsakdanjem in prazničnem življenju posameznikov in skupin: avtomobil in njegov razvoj sta vplivala na številne komunikacijske vidike, dnevne navade, možnosti za preživljanje prostega časa itn. Avtomobil je pogosto tudi sredstvo za označevanje družb. razlik. V življenju družine je marsikdaj obravnavan kot enakopraven član in mu pripisujejo nekatere človeške lastnosti. Vozniška dovoljenja in registracije motornih vozil so bile na Slov. uzakonjene 1905, 1909 je bilo na Slov. 19, 1929 1179 in 1939 1500 osebnih avtomobilov. Posebna sestavina a. k. je avtomobilski bonton, nepisana pravila vedênja v prometu. Svojevrstna oblika a. k. je po 1991 razmeroma množično odločanje posameznikov za izdelavo unikatnih avtomobilskih registrskih tablic. K a. k. sodijo tudi avtomobilski klubi

J. B.

avtomobílski sêjem, razstava in/ali prodaja avtomobilov idr. motornih vozil. A. s. kot razstava (t. i. avtomobilski salon) se največkrat prireja letno, ko proizvajalci trgovcem in širši javnosti pokažejo nove modele avtomobilov. A. s. rabljenih vozil so različica t. i. tradicionalnih → sejmov, na njih kupčujejo z rabljenimi avtomobili idr. motornimi vozili, so priložnost za nakup cenejšega vozila. Takšni a. s. so se razvili kot zgodnja vrsta zasebne pobude v socializmu, ko skoraj ni bilo trgovcev s starimi avtomobili oz. so bili pri trgovcih kupljeni avtomobili predragi. Prvi a. s. so bili v 60. l. 20. stol. v Lj., ob nedeljah na Rimski cesti, zaradi lokacije so se, po bližnji gostilni, imenovali pod lípco. Ob kupčevanju so se na a. s. sčasoma razvile tudi posebne oblike družabnosti. Z naraščanjem avtomobilizma so se sejmi preselili na nova sejmišča (v Lj. v 90. l. 20. stol. na Viču pri Dolgem mostu), organizirajo jih tudi v drugih večjih središčih Slov. A. s. so včasih privlačili veliko kupcev iz J. B., V. S. nekdanje Jugosl. (→ velesejem). avtomobílski zavétnik, varuh voznikov. Najpogosteje ga predstavlja → sv. Krištof, zato je njegova podoba v obliki reliefa ali nalepnice pogosto na armaturni plošči ob voznikovem sedežu. Cerkev je uvedla t. i. šoferski praznik, povezan s svetnikovim godom (25. 7.); takrat blagoslavljajo osebne avtomobile. Med svetniškimi zaščitniki avtomobilistov in šoferjev nasploh J. B. je tudi sv. Marija.

avtomobílsko okrásje, okrasje zunanjosti in notranjosti avtomobilov, avtobusov in tovornjakov, na zunanjosti predvsem nalepke, napisi in zunanji dodatki (platišča, spojlerji, izpušne cevi, razširjeni blatniki, bočni vetrobrani itd.). Posebno obliko ima a. o. ob poroki; sestavljajo ga rože, pentlje in ponekod za odbijač privezane prazne konzerve. Notranja dekoracija so obešala pod vzvratnim ogledalom, prevleke za sedeže in krmilo, okrasne blazine, lutke in zavese. Značilni okras avtomobilov in motorjev je bil v 60. l. 20. stol. lisičji rep. Takrat so lastniki avtomobilov z nalepnicami na okenskih steklih pogosto sporočali, katere kraje so obiskali ali katere visoke gorske prelaze so prevozili. Pogosten okras v avtobusih so bile poleg nalepnic zastavice obiskanih krajev in značke. A. o. lahko odseva tudi sodobno praznoverje (nalepnice štiriperesne deteljice, obeski v podobi okostnjaka, konjske podkve na maski → avta). Posebna skupina so nalepke in napisi, ki govorijo o šoferskem, prometnem bontonu in so vizualna komunikacija med avtomobili in potniki v njih (npr. jezik, znak, da je v avtu otrok, rekla o hitrosti in preJ. B. hitevanju). ávto-móto drúštvo, organizirana skupina voznikov avtomobilov idr. motornih vozil. L. 1909 je bil ust. Kranjski avtomobilski klub, po

SEL 1-A.indd 16

21/11/07 1:47:18 PM


azíl

17

1920 preim. v Avtomobilski klub za Slov. V Lj. so 1948 ustanovili Avto-moto zvezo Slov., ki je prvotno združevala 26 društev, skupin in krožkov, njeno delovanje je bilo vzgojno, organizirala je avtošole, športna tekmovanja, po 1951 turistično dejavnost. Od 1960 pri njej deluje služba Pomoč informacije. Poleg a. d. so dejavna druga specializirana društva in klubi, npr. AS (amí spáček) klub, motoristično društvo Harley J. B. Davidson idr.

avtonomíja, ustavnopravno opredeljena oblika decentralizacije. Posameznim skupnostim ali teritorialnim enotam zagotavlja poseben položaj, njihovim nacionalnim, gosp., kult. ipd. značilnostim ustrezno stopnjo samostojnosti. A. so bile najbolj razvejene v fevdalni dobi, ko so poleg teritorialnih obstajale stanovske a. plemičev, meščanov in odvisnega preb. Zgodaj so jo imele univerze. Najrazvitejšo obliko a. na podeželju so imeli Ben. Slovenci (→ beneška samouprava). J. F. ávtoprevóznik → prevoznik avtopsíja → opazovanje z udeležbo ●

ávtostòp, tudi ávtoštòp, način potovanja, pretežno mladine, na krajše in daljše razdalje, z ustavljanjem avtomobilov in prisedanjem, brezplačna oblika prevoza, pogostna od 60. l. 20. stol. Po izkušnjah potujočih so nekatera obm. Slov. in tujine dobila oznake bolj ali manj primernih, gostoljubnih, nevarnih itn. za a. Točke za a. so na obrobju večjih mest in na mestnih vpadnicah. Mladina v Slov. uporablja za a. izraza štópanje in štòp. A. uporabljajo tudi odrasli, če ne zmorejo stroškov za prevoz ali jim zamuda prepreči uporabo javnega prevoznega sredstva.

Aa

Za poroko okrašeni avtomobili, Ljubljana, 1991

avunkulát, stričevstvo oz. ujčevstvo; družb.kult. ustanova, ki določa razmerje posameznika z materinim bratom (razmerje nečak – ujec). Glede na nasledstvo (materino, očetno) gre za razmerje prisrčnosti oz. strahospoštovanja. V matrilinijskih sorodstvenih sestavih ujec praviloma prevzema očetovsko vlogo: uveljavlja očetovsko avtoriteto, uvaja nečake v skupnostno I. S. G. življenje. azíl, pribežališče; 1. a. v fevdalni ureditvi omejitev pravice deželskih sodišč do privoda obtoženca, ki je pribežal v hišo koga drugega. Deželski sodnik je mogel zahtevati izročitev preganjane osebe le za težje zadeve in kadar mojster ni zanjo prevzel odgovornosti nase. V tem je bila neka oblika azilske pravice, ki so jo sicer imele predvsem cerkve in posebno pomembni kraji (ponekod univerza). Na Slov. po nem. nazivu Freiung spominja na a. krajevno ali ledinsko ime Frénga; b. zaščita, zatočišče, ki ga dá tuja država polit. emigrantu; 2. zavod, zavetišče za nepreskrbljene, stare ali mladoletne; v novejšem času tudi za živali. Lit.: V zoni prebežništva, Lj. 2002.

J. F.

J. B.

ávtostópar, tudi štópar, oseba, ki s posebno kretnjo, predmetom ali pisnim sporočilom ob robu ceste izraža željo po brezplačnem prevozu k izbranemu cilju. Najpogosteje so a. mlajši (dijaki, študenti), ki z avtostopom prihranijo denar. Najstarejše znamenje je dvignjeni palec, pisno sporočilo z navedbo kraja, smeri, države potovanja na kartonasti ali leseni plošči je v navadi od konca 60. l. 20. stol., predmeti se v ta namen uporabljajo le v izjemnih, pogosto duhovitih primerih. A. na počitniškem potovanju je razpoznaven po oblačilnem videzu (malo obleke, povečini splošna neurejenost, popotne torbe ali nahrbtnik, zemljevid) in se razločuje od tedenskega ali dnevnega a., ki z avtostopom potuje v šolo oz. na fakulteto (torba, sveženj zvezkov, napis smeri potovanja oz. navedba J. B. kraja na trdnejši podlagi). Avtostoparji, Ljubljana, 1982

SEL 1-A.indd 17

21/11/07 1:47:21 PM


B b

bába

18 ●

Domačin pri izdelovanju oselnika z babo, Barca (Ben. Slovenija), 1996 ●

bába, 1. a. stara mama, babica; b. slabš. ženska, ki ni sorodnica; c. pomočnica pri porodu (→ babica); 2. žensko bajno bitje sredi zime v podobi hudobne ali prijazne starke (→ Pehtra baba); 3. pustni lik, ki nastopa samostojno ali v paru, déc in bába, ta stár in ta stára (→ babji mlin, → žaganje babe); 4. zadnji snop pri → metvi ali → mlatvi: z zadnjim udarcem po njem bábo ubíjejo (okolica Kostanjevice na Krki); 5. darilo mencem ob metvi, skrito med snopi (npr. pehar z jedjo in pijačo), dobil ga je menec, ki ga je našel; 6. lutka na zadnjem vozu mrve ob končani → košnji; 7. potica iz kvašenega testa v velikonočnem žegnu (Prekm.); 8. lesena priprava za → otepanje snopov (Štaj.); 9. a. lesena priprava rešetarjev za cepljenje viter (Ribniška dolina); 9. b. lesena štirinožna klop za izdelovanje lesenih predmetov, z držalom, ki sega do tal in ga izdelovalec uravnava s pritiskom noge; 10. kamnita ali betonska podlaga za steber pri kozolcu; 12. zemljepisno ime ali del imena. Lit.: N. Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Lj. 1984; isti, PLS 1–2, Lj. 1989; isti, Beseda »baba« v narodopisju, Trad. 23, 1994.

M. Rk., P. Š., H. L. P.

Bábac, nagačeni Pust, Rezija, 1966

SEL 1-B.indd 18

bábac (mn. bábaci), kúkec (mn. kúkaci), 1. a. predpustna obhodna →maska, nedoločljivega spola, oblečena v stare moške, tudi ženske obleke, z namazanim ali s preluknjano cunjo zakritim obrazom, s klobukom in palico v rokah. Šemili so se fantje in dekleta, ki so od → sv. treh kraljev ali dan pozneje v predpustnem času začeli nočne obhode po domači vasi in v skupinah po večkrat obiskali iste hiše in ponekod pobirali razne darove, tudi hrano. Za vstop je prosil nemaskirani spremljevalec. B. so govorili s spremenjenim glasom ali samo z mimiko, ljudje so jih skušali na zabaven način prepoznati. Izročilo b. kot predpustnih obhodnikov se je razlikovalo od kraja do kraja, v 2. pol. 20. stol. je izumrlo; b. pustna lutka, nagačenec, največkrat moška, včasih ženska ali otroška, narejena iz starih oblek. V rez. vasi Bila/San Giorgio ga na gurïci, vaškem trgu, na → pepelnico še zdaj zvečer zažgejo, medtem ko je drugod v Rez. (na Osojanah b. pravijo tudi drumïgić oz. durumïgić, na Solbici dëd ) v 2. pol. 20. stol. šega izumrla. B. postavijo tam, kjer plešejo, nekaj dni pred pustovim pogrebom, ki ga vedno spremlja rez. ljud. godba; 2. slabo oblečen in zanemarjen človek (ponekod R. D. v Rez.). bábica, 1. bíca, máma ta stára, máti, nagymama, nóna, óma, stára máma, a. očetova ali materina mati. V patriarhalnih kmečkih družinah, ki so obsegale zakonski par z otroki, starše enega od zakoncev in njegove samske sorojence, je imela b. pomembno vlogo kot gospodinja in gospodarjeva mati. Pri delu je sodelovala odvisno od moči in zdravja, v starosti sta ji pripadli vodenje gospodinjstva in skrb za majhne otroke. Večinoma so imeli vnuki boljši stik z očetovo materjo, ki je bila v družini. Stik z materino materjo je bil odvisen od njene oddaljenosti in od odnosov med očetovim in materinim sorodstvom. B. je bila pogostoma, ob dedku, najpomembnejša vzgojiteljica otrok, od nje so slišali pravljice, pesmice, se naučili prvih igric. S popuščanjem patriarhalnih vzorcev so se izenačile razlike med b. po očetovi in materini strani, mlade družine živijo pogostoma stran od staršev, vendar je pomoč b. in dedkov pri varovanju vnukov in v gospodinjstvu še vedno pomembna. Med odsotnostjo staršev b. in dedki (→ ded ) prevzamejo njihovo vlogo; b. stara ženska, ki ni sorodnica; 2. pomočnica pri porodu in po njem, im. tudi bába, bábca, hebánka, hebáma, šántla. Največkrat so bile b. starejše, pri porodih že izkušene ženske, sorodnice in sosede, tudi ženske, v širši okolici poznane kot porodne pomočnice. V terezijanskem obdobju so se nekatere šolale pri zapriseženih b., po ustanovitvi babiške šole v Lj. 1753 na babiških tečajih, do 1812 tudi pri kirurgih in ranocelnikih. Še do konca 50. l. 20. stol. so poleg izprašanih b. pomagale pri → porodu na domu neizprašane b., → mazačke. B. so bile edine posredovalke → kontracepcije in → splavil, zato so jih dolžili čaranja tako zaradi neposrednega stika z domnevno čarnimi snovmi (porodna posteljica, popkovnica, novorojenčko-

21/11/07 1:48:34 PM


bájčna pésem

19

Bb

va maz) kakor povzročitve zakonske neplodnosti in moške impotence. Od 60. l. 20. stol. je b. zdravstvena delavka v porodnišnici. Lit.: P. Borisov, Ginekologija na Slovenskem od začetkov do leta 1980, Lj. 1995; I. Rožman, Zgodovinski oris babištva na Slovenskem in porodna pomoč v fari Velike Brusnice na Dolenjskem od 1840 do 1945, Etnol. 7, 1997.

M. Rk., I. R., H. L. P.

babína, premično premoženje v osebni rabi, podedovano po materi (konec 16. stol.). Po naravi teh premičnin (zlasti oblek in nakita) so materine stvari dedovale hčere. Pravilo se je izražalo v reku Kar pride s klobuka, gre na klobuk, J. F. kar pride s peče, gre na pečo. bábje polétje, bábje léto, nekaj toplih dni po martinovem; tudi daljša lepa in topla jesen; M. T. novejši izraz je indijánsko polétje. bábje pšêno, sodra, v Prekm. črčávka, zimska padavina v obliki belih zrnc. Pri padanju na trdo podlago odskakuje in se razleti, je znanilec mrzlega vremena. Izraz je prevzet tudi v strok. M. T. meteorologijo. ●

v Lj., od 1996 je konservatorka (2002 višja konservatorka) za etnol. dediščino v lj. enoti ZVKD in skrbi za mestno občino Lj. in okoliške občine. Na območni enoti Lj. je odgovorna za zbirni M. Ra. register nepremične dediščine.

báhl → peča bájanica, tudi bajalica, šiba, enoletna vrbova, s katero čarajo in iščejo vodo ali predmete pod M. K. zemljo.

bábji mlín, različica motiva pomlajenja; v mlin vstopa stara ženska, izstopa mlada. Na Slov. je poznan kot téma na → panjskih končnicah (vsaj od 60. l. 19. stol.) in kot pustni prizor. Mlinarja v skupini mask s posebno napravo, mlínom (na kmečki voz postavljen zaboj s kolesom za pogon), in s klici Stare notri – mlade ven! možem obljubljata pomladitev njihovih ostarelih žena (Zagorica na Dobrepolju, Štaj.). Prve evr. upodobitve motiva b. m. so iz 17. stol. Lit.: N. Kuret, Babji mlin, SE 8, 1955; isti, Maske slovenskih pokrajin, Lj. 1984; H. Ložar - Podlogar, Zagoriške mačkare med šego in ljudsko igro, v: Zbornik občin Grosuplje, Ivančna gorica, H. L. P. Dobrepolje, 20, Grosuplje 1998.

báči (madž. bácsi, stric), a. stric; b. moški, ki ni M. Rk. sorodnik (Prekm., Por.). Badjúra, Metód (Litija, 1896 – Lj., 1971), filmski snemalec, režiser in scenarist. Mdr. je snemal filme z etnol. vsebino in ustvaril najboljše slov. dokumentarne filme. Do 1968 je posnel osem kratkih filmov z etnol. tematiko; najbolj poznani so Bloški smučarji (1932), Pomlad v Beli krajini (1952), Kroparski kovači (1954), S’m z Ribnice Urban (1968). Pri drugem je za verodostojnost rekonstrukcije o ljud. praznovanju → zelenega Jurija skrbel F. → Marolt. Prešernova n. 1953. Lit.: N. Kuret, Metod Badjura, Trad. 1, 1972; N. Križnar, Slovenski etnološki film, Lj. 1982; isti, Vizualne raziskave v etnologiji, Lj. M. Ra. 1996.

bádnjak → božični panj badžúr → jopa Báhar Múršič, Andrêja (Lj., 1965), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. in sociol. kult. 1991 na FF v Lj. V l. 1992–93 je delala v SEM, 1993–96 kot bibliotekarka v knjižnici Bežigrad

SEL 1-B.indd 19

Babji mlin na panjski končnici, z letnico 1864

Babji mlin, pustni prizor: ta stára gre v mlin, Zagorica (Dobrepolje), 1999

bájanje, a. iskanje vodnih izvirov in določanje energijskih tokov. Vodo so iskali z bajalico (bajanico). Iskalci vode so bili moški, bájaličarji (bájaničarji), znanje se je prenašalo iz roda v rod. Šibo so vtaknili v zemljo in opazovali; če se je nagnila, je bilo to znamenje, da je v bližini voda. Po drugem načinu je bajaličar pred seboj držal v rokah pribl. 30 cm dolgi šibi tako, da sta se konca dotikala telesa; hodil je po terenu in opazoval, ali se bosta tanjša konca nagnila drug k drugemu. Na tretji način so iskali vodo tako, da sta moža, od katerih je bil eden bajaličar, držala v rokah po eno šibo z odrezanim koncem, uprtim v mezinec; ob počasni hoji sta opazovala, kdaj se bosta tanjša konca šib nagnila vstran ali rahlo dvignila; nagib vstran je pomenil tok vode, dvig stoječo vodo. L. 1962 so bili v Prekm. še trije iskalci vode; b. → čaranje; → vedeževanje. Lit: V. Koren, Oskrba z vodo in oblike vodnjakov v Prekmurju, M. I. SE 15, 1962.

bájčna pésem, pesem z bajeslovno vsebino, ostanek starega verovanja, t. i. velikega mita. Čistih b. p. pri Slovencih zdaj ni več, kot takšne so obravnavane le tiste, v katerih je še mogoče M. S. razbrati bajeslovno usedlino.

21/11/07 1:48:36 PM


bajeslôvje

20

bajeslôvje → mitologija

tudi njihova vloga in sobesedilo, v katerem se pojavljajo.

bájka, kratka folklorna pripoved. Z junaki, liki in dogajanjem sega v predkršč. obdobje → mitov. Iz teh so v slov. bajke, ki so del slovstvene folklore, prešle v sred. veku samo posamične sestavine, predvsem bajna bitja (sojenice, rojenice, žalik žene, vile, povodni možje, volkodlaki), ki se mešajo s pravljičnimi motivi. V nekaterih b. se morda skrivajo zveze z nekdanjimi božanstvi (→ Kresnik, → Kurent) ali mitičnimi dogodki (stvarjenje sveta, vesoljni potop); to je mogoče razlagati z dejstvom, da stara sla. mitologija ni bila posebno razvita, vendar so tudi te zveze sporne, ker gre morda za pravljične sestavine. Iz b. so od romantike posamični motivi prešli v novejšo slov. lit.

Lit.: J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. M. S. 1930; M. Matičetov, Bajeslovje, v: ES 1, Lj. 1987.

bájta (s.it. baita, furl. baite, koča), koča, preM. Rk. prosta hiša. bájtar, lastnik zelo majhnega posestva. Za 18. stol. je ugotovljeno, da mu »ni pripadalo nič zemlje ali pa tako malo, da ni mogoče govoriti o kakem agrarnem obratu. Zato bajtarjem ni bil naložen zemljiški davek« (P. Blaznik). Pogosto v nepravilni rabi je sopomenka b. → kajžar. Lit.: P. Blaznik, Enote individualne posesti, v: GDZS 1, Lj. 1970.

A. B.

bákla, plameníca (Dol.), fágla (iz. nem. Fackel, bakla; Kras), svetilo, najpogosteje izdelano iz lesa in smole. B. so bile iz brezovega, leskovega, smrekovega ali topolovega lesa, na koncu so ga razcepili in zalili s smolo, ali iz slame (→ škopa) in obeljenih stebel konoplje. Dolge so bile okrog pol metra in več. V sred. veku so jih uporabljali za svetilo zunaj hiše, na daljši poti in vsaj v 18. in 19. stol. tudi pri zunanjih večernih opravilih (pri žetvi prosa ali ajde, polšjem lovu, nočnem ribolovu, teritvi). Do 19. stol. so si z b. svetili rudarji v rovih. Ponekod si še svetijo z b., ko gredo k polnočnici, pri nočni smuki ali za ustvarjanje prijetnega ozračja ob družabnih vrtnih prireditvah.

Lit.: J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. 1930; I. Grafenauer, Prakulturne bajke pri Slovencih, Etnol. M. S. 14, 1942.

Lit.: R. Ložar, Ljudska kurjava in razsvetljava, Etnol. 17, 1944; J. Dular, Svetila v Beli krajini, Trad. 4, 1977; I. Keršič, Udomačena I. K. svetloba, Lj. 1996.

Bala neveste iz Bohinjske Bistrice pred ženinovim domom na Bitnjah, 1928

SEL 1-B.indd 20

bájno bítje, junak, nosilec dogajanja v bajeslovju. Kot bitje z nadčloveškimi lastnostmi in sposobnostmi nastopa v bajkah in → povedkah. Na podlagi gradiva slov. slovstvene folklore je J. → Kelemina ločil pet vrst b. b.: duhove, vilinska bitja, demone, »najvišje bitje: nebeški vladar, njemu je kot žena pridruženo neko demonsko bitje«, heroje, ki so b. b. s človeškimi potezami. Vesoljstvo z vsemi spremembami je delo boga oz. b. b. Pri Slovencih je doslej poimensko prepoznanih okrog 50 b. b. Od sosednjih narodov je prevzeto kakšno b. b. z imenom vred, včasih ima domače b. b. tuje ime ali novo ime iz tujih besednih sestavin. Več raziskav je bilo o severnih germ. jezik.-pojmovnih vplivih kot o zahodnih, rom. Prišlo je tudi do križanja dvojnih, rom. in germ. vplivov, zato je težko ločiti prvotno od drugotnega. Iz madž. soseščine je znan le en primer take izposoje. Hrv.-slov. jezik. meja ni nikoli ovirala svobodnega pretoka folklorne tradicije med narodoma, tudi ne pri imenih za b. b. Pri preučevanju b. b. niso pomembna le njihova imena, temveč

bál, a. javna ali ožji skupini namenjena plesna zabava; ime je bilo v rabi predvsem do 2. sv. v.; b. ponekod zabava po skupnem delu (kožúhenbál, košícenbál ); c. v Mežiški dolini na kmečkih domačijah ples po naročilu kakšne stanovske skupine, npr. lovski bal, fájfenbál, škrútibál (iz škrúti, pipec); č. turistična prireditev s plesom M. R. (krávji b., flósarski b.). ●

bála, 1. balíš (Gor.), skrínja, škrínja, čísta (Kor.), číste (Rož, zg. Ziljska dolina), bánka (Ziljska dolina), rúha (B. kr.), premoženje, ki ga nevesta prinese v zakon, namenjeno za njeno uporabo in za gospodinjstvo: obleka, zložena v košaro ali skrinjo, posteljnina, pri premožnejših pohištvo (zakonska postelja, omara ali predalnik, zibelka, kolovrat), kuhinjska oprava, nekaj vreč ali skrinja žita in krava, simbolično tudi hlebec kruha, → peto kolo, in petelin. B. je nevesta v spremstvu botre sama nesla v jerbasu (košari) ali so jo → balarji (ženin, starešina, godci) predvsem v alp. svetu še v 1. pol. 20. stol. pred poroko, na dan poroke ali po njej vozili z enim ali več vozovi na ženinov dom, če se je tja primožila. Nakladanje in vožnja b. sta bila povezana s šegami: → blagoslov, ko je nevesta ali mati pokropila konje in voz(ove) z blagoslovljeno vodo, z nogo naredila pred prvega konja v tla križ in konja potegnila

21/11/07 1:48:37 PM


Bálkovec - Debévec, Marjétka

21

za uzdo; odkup skrinje, plačilo otroku ali stari ženski, ki sedi na skrinji in je ne pusti odpeljati; → šranga, zapora poti in plačilo za b. ali nevesto vaškim fantom; 2. kuhinjska priprava za praženje. Sestavljena je iz železnih klešč z dolgima ročajema in iz dveh polkrogel, pritrjenih na ročajih. Razširjenost b. vzdolž it.slov. meje izpričujejo predmeti v etnol. zbirkah v Škednju, Bardu in Rez. Poznani sta imeni b. v Škednju in Bardu, kúgla v Rez. Bogatejše družine so po 2. sv. v. pražile zeleno oz. svežo kavo, revnejše pa razl. stročnice in žito, od graha do ječmena. Pri praženju so v polkrogli dali npr. zeleno kavo in žlico olja, b. so nato postavili na ognjišče in pražili 20 minut.

Bb

ustreza upodobitvi »vsakdanjega ročnega orožja« Istranov, brádvice, v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689). B., kakršne so v zadnji četrtini 17. stol. uporabljali v Istri, so bile sredi 20. stol. v Brkinih znane kot »stare« pastirske palice. I. S.

báldrijan (Valeriana officinalis, zdravilna špajka), zdravilna rastlina z rožnatimi cveti, ki raste na vlažnih tleh. V ljud. zdravilstvu so uporabljali baldrijanovo korenino, namočeno v žganje ali zavreto v vinu, in čaj ali tinkturo iz baldrijanovih cvetov za zdravljenje migrene, depresije, živčnosti, nespečnosti in božjasti (ponekod so mu rekli božjástnica). B. zdaj uporablja farmacevtska ind. V B. kr. so ga polagali na hlevski prag, da bi varoval živino pred V. M. čarovnijami.

Lit.: B. Orel, Slovenski ljudski običaji, v: NS 1, Lj. 1944.

H. L. P., J. F., A. F.

balabántar → vedomec

balíš → bala

baláda, prvotno plesna pesem. V folkloristiki je b. pripovedna pesem z dramatično poudarjeno, ne nujno tragično zgodbo. Zdaj ima beseda širši pomen, označuje škotske ljud. pesmi, v Franciji stalno pesniško obliko provansalskega izvora. Od romantike oz. z Bürgerjevo Leonoro b. preide v umetno knjiž., kot termin v lit. teorijo (pesemska vrsta, največkrat s tragičnim M. T., Z. K. koncem). baladúr, zunanji hodnik ali podest pred hišnim vhodom v prvem nadstropju. Nanj največkrat vodijo zunanje stopnice, skoraj vedno je ograjen, lahko je prekrit s strešico, podprto s stebriči. Ta arhitektonski člen je bil znan v rimski antiki, od poznega sred. veka so ga uporabljali v sredoz. mestnem stavbarstvu. V kmečkem stavbarstvu se je na Slov. sporadično pojavljal vsaj v 18. in 19. stol. (gotske kamnoseške prvine so na nekatere navidez starejše hiše z b. vzidane drugotno) v Ben. Slov., Goriških brdih, na Vipavskem, Krasu in v Istri. Ime je prevzeto (iz it. balladore), prvotno je pomenilo portik, preddverje ali podstrešje; v slov. je pomen zožen vsebinsko, družb. in zemljepisno: kljub temu da je takšen lesen ali zidan arhitektonski motiv iz razl. družb. okolij znan tudi v celinski Slov., označuje ime b. le prvino primor. (kmečkega ali G. M. preprostega podeželskega) stavbarstva. bálar, bánkovec (Ziljska dolina), čístovec (Ziljska dolina, Rož), tisti, ki vozi nevestino balo, jo pomaga nakladati in razkladati. Zvečine je bilo več b., pred nevestino hišo so se v primeru slovesne vožnje → bale pripeljali z enim ali več vozovi. B. so starešina, ženinov drug in godci, včasih tudi ženin. Lit.: B. Orel, Slovenski ljudski običaji. v: NS 1, Lj. 1944; H. Ložar - PodH. L. P. logar, V adventu snubiti – o pustu ženiti, Celovec 1995.

baláver → malavar bálda (iz tur. balta, sekira), palica pastirjev ovčarjev, s sekirico na enem koncu in železnim batom na drugem. Označba skoraj popolnoma

SEL 1-B.indd 21

balkón, ograjen pomol na zunanjosti stavb v prvem in višjih nadstropjih, pri enodružinskih hišah, večstanovanjskih in nekaterih javnih stavbah. Z notranjostjo stavbe je b. povezan z vrati. Stoji na lesenih, kamnitih konzolah ali železnih traverzah. Z armiranobetonskimi ploščami (konec 19. stol.) je postala nosilna podloga b. konstrukcijski podaljšek plošče. B. ima lahko leseno, kovinsko ali zidano ograjo. Zunaj Slov. se pojavi prvič v renesansi; v baroku je bil pomembna dekorativna sestavina stavbe, največkrat z osrednjim položajem na glavnem V. H. pročelju.

Hiša iz zač. 20. stol. z balkonom na ahkerju, Radmirje, 1991

Bálkovec - Debévec, Marjétka (Nm., 1963), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. in zgod. 1987 na FF v Lj. V l. 1987–95 je bila kustosinja v Slovenskem gasilskem muzeju v Metliki, od 1998 je v Slovenskem šolskem muzeju kustosinja za dokumentacijsko zbirko (od 1999 višja kustosinja). Za ETSEO – 20. stol. je pripravila in obj. topografijo občine Metlika (1994), o črnomaljskem gasilskem

21/11/07 1:48:39 PM


bálovž

22

bandêrar (Kor.), mendírar (Ziljska dolina), zastavonoša, v ženitovanjskem sprevodu tisti, ki ga izbere ženin, da nosi ženitovanjsko → zastavo (bandero) in skrbi, da vse v sprevodu poteka po H. L. P. ustaljenem redu.

društvu je izdala publikaciji Naša doba 1881– 1991 (1991) in Od mlade države do novega tisočletja (2001). Od 2000 je glavna ur. Šolske kronike, zbornika za zgodovino šolstva in vzgoje. M. Ra.

bandêro, velika cerkv. zastava z verskimi simboli, slikami (vstali Kristus, svetniki – farni zavetniki). V liturgiji se uporablja od 10. stol., simbolizira zmago Kristusa nad smrtjo, njegovo vstajenje (velikonočno b.), svetnike in zavetnike (sv. Florjan kot zaščitnik pred ognjem v zastavi gasilcev). B. je pritrjeno na prečni drog (prispodoba križa), nosijo ga ob procesijah kot simbol fare, podružnic in cerkv. občestva. H. L. P. bánka (iz it. banco, miza, klop), 1. oblika samouprave pri Ben. Slovencih, po svojih osnovah kaže na enak izvir kakor županske pravde v drugih slov. krajih. Skupnost več vasi, zaokroženih v → sosednjo, je zasedala pri kamniti mizi (→ beneška samouprava); 2. → bala; 3. ustanova, ki opravlja denarne, plačilne in kreditne posle.

Balovž v Ljubljani, 1880 ●

bálovž (iz nem. Ballhaus, plesišče), igrišče, ki so ga 1650 dali v Lj. zgraditi kranjski deželni stanovi. Prvotno je stal na delu → Auerspergovih vrtov v Ljubljani (zdaj med Veselovo ulico in Slovensko cesto), od 1743 je bil v Gradišču (po njem im. Igriška ulica). Igrišče je obiskovalo domače in tuje plemstvo, zlasti plemiška mladina. Tu so bile prireditve plemičev, od deželnih stanov plačani učitelji so poučevali plemiško mladino v jezikih, jahanju, sabljanju, plesanju. Ko je 1774 postala reduta (na današnjem Levstikovem trgu) novo zabavišče Ljubljančanov, so b. ob Igriški ulici postopno opustili. Stavbo so podrli po potresu 1895. Lit.: J. Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje, Lj. 1957.

J. F.

bankét, svečana pogostitev s hrano in pijačo. Pred 2. sv. v. je bil b. na Slov. poznan le pri plemiškem in najpremožnejšem meščanskem preb. B. so prirejali ob pomembnejših življenjskih ali delovnih jubilejih. Udeležili so se jih lahko le pisno povabljeni gosti. Pogosto so bili v boljših gostinskih lokalih, kjer so jim postregli z izbranimi jedmi in pijačami. Po 2. sv. v. so b. v elitnih gostinskih lokalih ob pomembnejših polit., gosp., kult. in športnih dogodkih. GoM. G. G., J. B. stom postrežejo z več → hodi.

M. F.

bánkovec → balar Bár - Jánša, Áda (Lj., 1934), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. in um. zgod. 1958 na FF v Lj. V l. 1963–93 je bila konservatorka v lj. ZSV (zdaj ZVKD Slovenije – OE Lj.). Skrbela je za etnol. stavbno dediščino pretežnega dela osrednje Slov., Dol. in B. kr., posebno za Poljansko in Selško dolino. Sodelovala je pri obnovi spomenikov ljud. stavbarstva v 80. l. 20. stol. (mdr. Trubarjeva domačija na Rašici blizu Velikih Lašč, Vodnikova domačija v Lj.) in pripravila vrsto varstvenih elaboratov (Selška dolina, Železniki, Žiri, Sorica). Zbrala je bogato etnol. dokumentacijo o stavbah in naseljih. Murkova listina 1993.

Balustrada, lesena balkonska ograja na kmečki hiši, Zgornji Kot, Sele (Rož), 18. stol.

Lit.: M. Ramšak, Murkova listina za življenjsko delo Adi Bar M. Ra., M. Rk. Janša, GSED 34, št. 1–2, 1994.

balustráda, ograja iz kamnitih stebričkov. V ljud. stavbarstvu so stebričke zamenjale deske z izrezljanimi vzorci, ki posnemajo renesančne in T. C. baročne kamnite stebriščne ograje. bandêra (iz it. bandiera, zastava), mendíra (Kor.), prapor, ženitovanjska → zastava, ki jo banderar, → mendirar, nosi na čelu ženitovanjH. L. P. skega sprevoda.

SEL 1-B.indd 22

Báraga, Fríderik Irenêj (Mala vas blizu Dobrniča, 1797 – Marquette, Michigan, ZDA, 1868), misijonar, jezikoslovec, poznavalec amer. Indijancev. Kot prvi misijonar Leopoldinine ustanove za podporo amer. misijonov je od 1831 do smrti deloval med Indijanci plemen Otava in Očipva in belimi priseljenci na obm. Velikih jezer. O njihovi kulturi je napisal monografijo Geschichte, Character, Sitten und Gebrä-

21/11/07 1:48:41 PM


Bárbirič, Suzána

23

uche der nord-amerikanischen Indier (Lj. 1837, sočasno s slov. priredbo Popis navad in sadershanja Indijanov Polnozhne Amerike; fr. prev. v Parizu 1837 in 1845, popoln slov. prev. 1970 z uvodom V. Novaka); tj. prvo delo v slov., namenjeno opisu kakega tujega ljudstva. Pomembni so Baragovi odgovori na obsežne vprašalnice H. R. Schoolcrafta o kulturi Indijancev (1847; obj. jih je B. Kotnik 1976). Kranjskemu deželnemu muzeju je B. 1837 podaril indijansko zbirko in s tem dal zgled sodelavcem Pircu, Čebulju, Skoli. Sestavil je slovar in slovnico očipvejščine in izdal vrsto nabožnih knjig v otavskem in očipvejskem jeziku. Lit.: V. Novak, O pisatelju in knjigi, v: F. Baraga, Zgodovina, značaj, nravi in šege severnoameriških Indijancev, Ce. 1970; F. Golob, Misijonarji. Darovalci indijanskih predmetov, Lj. 1997; Z. Š. Baragov razdelek, Etnol. 8 (59), 1998. ●

baráka, zasilna, večinoma lesena stavba. Zgrajena je iz osnovne skeletne konstrukcije, obita z deskami ali krajniki, švárclni (iz nem. Schwarte, krajnik), zaključuje jo enokapna ali dvokapna streha, prekrita s pločevino, opeko, deskami, salonitnimi ploščami, polivinilom, strešno lepenko ipd. B. se pojavijo z razvojem industrije, rudarstva, gradbeništva (graditev železnice) in kamnarstva oz. kamnoseštva. Namenjene so začasnemu ali stalnemu bivanju, delu ali shranjevanju orodij in naprav. V okolici večjih ind. in rudarskih krajev so v 19. in zlasti v 1. pol. 20. stol. nastala številna → barakarska naselja priseljencev z agrarnih obm. Slov. B. postavljajo tudi graditelji individualnih hiš za začasno shranjevanje orodij in gradbenega materiala. Po 1980 gradbena podjetja postavljajo montažne b. ali prenosljive bivalnike za sedež vodje gradbišča, shranjevanje orodij in naprav in za začasno V. H. bivanje gradbenih delavcev. barakán, vrsta volnenega blaga. Uporabljali so ga za oblačila v višjih družb. plasteh na Slov. v A. B. 17. in 18. stol. barákarsko nasélje, predmestno naselje majhnih, slabo grajenih stanovanjskih enot, nastalo zaradi stanovanjske stiske v mestih. Z razvojem industrije na Slov. so se povečale tudi potrebe po majhnih in cenenih stanovanjih za delavce. Takšnih stanovanj je pred 2. sv. v. zelo primanjkovalo, tako so si ponekod delavci sami zgradili skromna bivališča. Za b. n. je bila značilna slaba komunalna urejenost, o tem pričajo nekatera njihova imena (npr. Abesínija, Sibírija, Cigôjner fírtl ). Ponekod so mestne občine določile zemljišča in jih komunalno uredile za b. n. Po 2. sv. v. stanujejo v b. n. na obrobju mest in zaselkov predvsem → Romi in → priseljenci iz republik SFRJ.

Bb

postopno znižuje. Pri b. se lahko stranki ob kupnini dogovarjata tudi o količini in kakovosti blaga. V z. svetu je čedalje manj priložnosti za b. B. je običajen postopek na tržnicah Bližnjega vzhoda, kjer ima včasih naravo pravega obreda, ki je strankama vsaj delno tudi v zabavo. Na splošno je b. še zdaj vsakdanji opravek proizvajalcev in trgovcev in velikih trgovcev med seboj, le da je za javnost manj viden; v navadi pa je še na sejmih, zlasti živinskih in avtomobilskih, le deloma na tržnicah.

V. S.

bárba (s.it., ben. barba, stric), a. stric; b. moški, ki ni sorodnik (Istra).

Friderik Irenej Baraga M. Rk.

barbár, a. v antični Grčiji vsaka drugače, negrško govoreča oseba; pri tem razločevanje po logosu ni bilo zgolj jezikovno, bilo je predvsem versko in kulturno (tj. po miselnosti in načinu življenja); pozneje se je oznaka prenesla na pripadnike vseh drugačnih, t. i. barbarskih, nekult., neciviliziranih, primitivnih ljudstev; b. pog. robat, surov, nevzgojen ali nekulturen človek oz. tisti, ki ne ustreza splošno sprejetim I. S. G. družb. in kult. normam in vrednotam. bárbarino, god sv. Barbare (4. 12.); posebej rudarski praznik, ko rudarji ne delajo (prvič omenjen v Idriji v 16. stol., v Mežici 1825, pozneje tudi drugod). Vsaj do srede 20. stol. gospodinje na ta dan niso šivale. Na b. se v plitve posodice seje žitno zrnje (→ adonisov vrtiček), v vodo dajo vejice sadnega drevja ali okrasnega grmičja, da do božiča zacvetejo. V Prekm., s. Por. in po v. Štaj. hodijo fantiči, → polažarji, zgodaj zjutraj po hišah. V 19. in do srede 20. stol. je bilo po izročilu treba začeti delati čarovni, t. i. → lucijin stolček; z njegovo pomočjo je po ljud. veri pri polnočnici mogoče prepoznati vse čarovnice (→ rudarski praznik; → sv. Barbara). Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

Bárbirič, Suzána → Vešligaj, Suzana

P. Š., H. L. P. Barake na Šmartinski cesti, Ljubljana, ok. 1975

Lit.: M. Ravnik, Galjevica, Lj. 1981; M. Godina, Iz mariborskih M. G. G. predmestij, Mb. 1992.

barantánje, ravnanje kupca in prodajalca ob sklepanju pogodbe. Prodajalec skuša doseči čim višjo, kupec čim nižjo kupnino. Prodajalec sprva predlaga bistveno višjo kupnino, ki jo potem

SEL 1-B.indd 23

21/11/07 1:48:42 PM


baréd

24

baréd → njiva

Franjo Baš

baréta, tudi baretka, okrogla in ploščata mehka čepica razl. materialov; priljubljena oblika pokrivala med vsemi plastmi preb., predvsem v 15. in 16. stol. Po 1. sv. v. in do zdaj je bila priljubljena oblika b. baskovska čepica; nosili so jo moški in ženske vseh starosti v vsakdanji zimski in prehodni opravi, najpogosteje ženske nižjih in srednjih družb. plasti. Poleg klobučevinastih serijskih izdelkov so v omenjenem času v navadi tudi doma pletene in kvačkane ženske in M. M., J. Ž. otroške b. bárhent, debela, na narobni strani kosmata bombažna tkanina. Uporabljali so jo za oblačila v višjih družb. plasteh na Slov. v 17., 18., 19. in 20. stol., preprostejše preb. v 19. in 20. stol.

A. B.

baríla (ben. barila, lesena posoda), ben. votla mera za tekočine, 64,4 l, na Primor. do 1857 S. V. 66,3 l. Barlè, Jánko (Budanje, 1869 – Zgb., 1941), stolni kanonik, zgodovinar, glasb. pisec in etnobotanik. Končal je bogoslovje v Zgb. 1892, od 1921 je bil dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti. Zbiral je imena slov. rož, domačih živali in gradivo o pripovedkah in vražah. V LMS je obj. drobce iz narodne zakladnice (1893) in prispevka o ženitovanjskih šegah Belokranjcev in pastirskem prazniku v Gribljah (1889), sodeloval je v Izvestjih muzejskega društva za Kranjsko (o belokr. pisanicah, 1893), v Etnol. je obj. etnobotanično delo Prinosi slovenskim nazivima bilja (1936–37). Lit.: V. Möderndorfer, In memoriam. Narodopisec Janko Barle, M. Ra., I. S. G. Etnol. 14, 1942.

bárm, blagó, živina. Na zgodnji pomen živine pri razvoju zasebne lastnine pri Slovencih kaže dejstvo, da je beseda blago prešla na premičnine.

J. F.

barvárstvo → modrotiskarstvo barvílna jágoda (Phytolacca americana, navadna barvilnica), okrasna rastlina, ki so jo sadili pred hišami in po vinogradih. S sokom plodov so na rdeče barvali vino in pecivo. V ljud. zdravilstvu so liste in korenine uporabljali za zdravljenje revme, živčnih obolenj, krčev, V. M. čirov in ran. bárvna simbólika, kult. konvencionalni pomeni barv. V visokem sred. veku se je v heraldiki uveljavil razločevalni pomen barv brez simboličnih pomenov; hkrati se je razvijala b. s. liturgične oprave. V poznem sred. veku sta postavili svoji b. s. alkimija in astrologija. Na teh osnovah so se najprej pri višjih družb. plasteh uveljavili določeni pomeni barv v vsakdanjem življenju. Imeli so razmeroma stalno abstraktno veljavo kljub spreminjajočim

SEL 1-B.indd 24

se modnim barvam: črna je postala barva žalovanja in resnosti, bela nedolžnosti, rdeča ljubezni, rumena ljubosumja, modra zvestobe, zelena upanja itn. Ti pomeni so postali del evr. kulture; deloma so se ohranili. Razmeroma slabo so se uveljavili v kmečkem okolju, kjer so bile do poznega baroka razširjene predvsem naravne barve gradiv, zlasti bela, siva, rjava in rdečerjava. Žive barve so prišle v kmečko kulturo v 2. pol. 18. stol.; v 19. stol. so pomenile nekaj prazničnega, vendar so bile večinoma brez določnejše b. s. Črna barva je za kmečko preb. postala žalovalna šele ob koncu 19. stol.; starejše kmečke mrliške rjuhe so bile npr. dostikrat rdeče vezene in starejši črno vezeni zglavniki so bili del bale. Je pa tudi v kmečkem okolju v 2. pol. 19. stol. rdeč nagelj pomenil G. M. ljubezen.

bás, 1. glasbilo (→ leseni bas); 2. najnižji glas v Z. K. ljud. večglasju. Báš, Ángelos (Tabor, Žalec, 1926), etnolog. Diplomiral je iz etnol. in narodne zgod. na FF v Lj. 1951, doktoriral z disertacijo Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem 1959 (povz. obj. 1959, skrajšano Noša na Slovenskem v poznem srednjem veku in 16. stoletju, 1970; gradivo je bilo pripravljeno tudi za razstavno zbirko Mestnega muzeja Ljubljana 1956–64). V l. 1950–63 je bil kustos v Mestnem muzeju v Lj., nato v SEM, od 1979 na ISN SAZU (znan. svetnik od 1981), od 1991 v pokoju. V l. 1968–70, 1982, 1987 in 1992 je bil Humboldtov štipendist v Tübingenu in Münchnu. L. 1969 je postal docent, 1978 izredni in 1984 redni prof. etnol. v Lj. Prvi na Slov. se je povečini ukvarjal s → historično etnologijo in preučeval obdobja od poznega sred. veka do 19. stol. V tem okviru je obdeloval materialno, zlasti oblačilno kulturo (Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času (1. polovica 19. stoletja), 1986; Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, 1992) in agrarno gosp. Preučeval je tudi geogr. omejene skupine preb. in zanje značilne gosp. dejavnosti (Gozdni in žagarski delavci na južnem Pohorju, 1967, 2004, razstava SEM 1965; Savinjski splavarji, 1974, razstava SEM 1975; Ljutomerske konjske dirke, 1976). B. raziskave izvirajo iz njegovega pojmovanja predmeta etnol. kot zgodovine načina življenja pri posameznih narodih ali na posameznih ozemljih; pri tem pomeni način življenja razmerje vseh družb. skupin, ki sestavljajo neki narod ali preb. nekega ozemlja, do danih kult. prvin, kakor tudi vplive, ki jih je imelo zadevno razmerje na življenje teh družb. skupin. Na OEKA FF je imel podiplomska predavanja o etnol. Slovencev (1978–99); od 1995 je vodil vaje iz historične etnol., od 2000 vodi vaje iz historične antrop.; od 2003 predava zgod. slov. etnol. Ur. je → Slovensko ljudsko izročilo (1980), → Traditiones (1986–88), → Etnološki pregled (1986–90), od 1991 je kot glavni ur.

21/11/07 1:48:43 PM


Baudouin de Courtenay, Jan Ignacy Niecisław

25

vodil delo za slov. etnol. leksikon. N. Sklada Borisa Kidriča 1968, n. občine Mozirje 1976, Murkovo priznanje 1989, n. RS za znanstvenoraziskovalno delo 1992.

Lit.: S. Vilfan, Baš Angelos, v: ES , Lj. 1987; S. Zemljič - Golob in M. Godina - Golija, Bibliografija Angelosa Baša (1947 do 1995), M. Ra. Trad. 25, 1996.

Báš, Fránjo (Kamenče, Braslovče, 1899 – Lj., 1967), zgodovinar, etnolog, geograf in muzeolog. Študiral je geogr., zgod. in etnol. na Dunaju, študij zgod. in geogr. je nadaljeval v Lj., diplomiral 1925. L. 1932 je postal banovinski arhivar in ravnatelj muzeja v Mb., dosegel je, da so grad v Mb. 1937 namenili muzeju in arhivu. V l. 1937–40 je urejal ČZN. Zbral je večino takratnega gradiva v muzeju, ki ga je v dokončni podobi 1947 predstavil javnosti, preuredil je ptujski muzej (1948–49), sodeloval pri urejanju etnogr. zbirk v Krškem oz. Brežicah, v 50. l. 20. stol. je v Kropi in na Ravnah na Kor. spodbudil razvoj muzeja, sodeloval je pri zač. muzeja v Idriji. V l. 1950–52 je vodil odsek za muzeje, galerije in spomeniško varstvo pri ministrstvu za kulturo, 1952–63 je bil prvi ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije. Bil je prvi predavatelj muzeologije in spomeniškega varstva na FF v Lj. (1950–63). Poleg muzeoloških, zgod. in geogr. del so pomembne njegove etnol. bibliografije (za 1929–32, obj. v ČZN), zlasti pa razprave o agrarnem gosp. in kulturi preb. na slov. podeželju. Pri tem je povezoval zgod., geogr., soc. in kulturološke vidike, ki skupaj sooblikujejo način življenja po kult.-geogr. enotah in karakterologijo preb. v razl. slov. pokrajinah. Za razloček od svojih sodobnikov kult. razlik ni definiral z razmerjem med t. i. visoko in ljud. oz. mestno in kmečko kulturo, temveč kot produkt antropogeogr. dejavnikov, zgod. procesov in medkult. vplivov. V etnol. obravnave je pritegnil tudi kulturo delavcev, delavskih in obrtniških naselij. Njegove razprave odlikujeta metodična izčrpnost in kritičnost pri uporabi in interpretaciji arhivskih idr. pisnih in terenskih virov. Njegovi izbrani etnol. spisi so izšli v knjigi Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju (1984), razprave o svz. Slov. v Prispevkih k zgodovini severovzhodne Slovenije (1989). Red jugosl. krone 1934. Lit.: S. Vilfan, Franjo Baš kot etnograf, SE 21–22, 1968–69, 1970; V. Novak, Etnološko delo Franja Baša, v: F. Baš, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Lj. 1984; I. Žmavc - Baranova, Etnološka bibliografija. Etnološke enote iz celotne M. Ra., I. S. G. Baševe bibliografije, nav. delo.

bàt, válj, leseno orodje na dolgem ročaju. Podobno je velikemu kiju ali kladivu in namenjeno za drobljenje grud na polju, najpogosteje po brananju. Orodje je bilo znano še konec 20. stol. predvsem ponekod na Cerkljanskem, Dol., v Istri in na Krasu. Drugod na Slov. so drobili grude z narobe obrnjeno motiko, z vilami, rovnico, pri → oranju na kraje s trebušastimi valji, pri → oranju na ploh z ravnimi valji. Z b. se je delalo ročno, valje pa so vlekli ljudje P. S. ali živina.

SEL 1-B.indd 25

Bb

batána (it. battana, plitev čoln), tudi betjéu, betéu (iz it. battello, čoln), ribiški čoln. B. je dolga do 6 m, široka 1,5–1,8 m, visoka pribl. 0,65 m, primerna za obrežni ribolov in zelo priljubljena zaradi gospodarnosti. Ribiči so b. izdelovali sami ali s pomočjo tesarja. Ima jambor in majhno trapezasto jadro; dno je ravno, na krmi ima nagnjeno zrcalo, na premcu pa ravno grodnico. Revnejši ribiči so uporabljali b. brez jadra, tj. z vesloma. B. je poznana v vseh slov. obmorskih krajih. Lit.: N. Terčon, Piransko pristanišče od starega mandrača do današnje podobe/Il porto di Pirano dall’antico mandracchio all’aspetto odierno, Piran 1993; B. Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, N. T., A. F. Trst 1995.

Baudouin de Courtenay

batéranka → spodnje krilo batíst, fina lanena ali bombažna tkanina. Uporabljali so jo zlasti za osebno perilo v višjih družb. plasteh na Slov. od 18. do zač. 20. stol., A. B. nato splošneje. bátja, družinski poglavar. Izraz je bil v rabi do 19. stol., zapisal ga je D. → Trstenjak v Novicah 1869 v jezikosl. in pravnostarinski črtici, ki sodi med prve zapiske, nastale v zavestnem prizadevanju po ugotavljanju pravne preteklosti našega J. F. ljudstva.

Batána, model, Trst ●

Baudouin de Courtenay, Jan Ignacy Niecisław (Radzmin, Poljska, 1845 – Varšava, 1929), jezikoslovec, slovstveni folklorist. Od 1875 je bil prof. teoretičnega in prim. jezikoslovja v Kazanu, skupaj z učencem M. Kruszewskim je ustvaril temelje t. i. kazanske jezikosl. šole, katere dognanja so vgrajena v temelje modernega jezikosl. Bil je eden prvih tujih obiskovalcev Rez.; od 1872 je raziskoval z. slov. narečja, se nekajkrat vrnil v Slov. in dopolnjeval predvsem svoje gradivo o rez. in terskem narečju. Hkrati je ohranil veliko izvirnih opažanj o slov. slovstveni folklori. Za slov. etnol. so pomembna njegova dela: Materiali za južnoslovansko dialektologijo in etnografijo IV/ Materiali per la dialettologia e l‘etnografia slava

21/11/07 1:48:46 PM


bavárska húba

26

meridionale. Ljudska besedila v prozi in verzih, zbrana v Nadiških dolinah leta 1873/Testi popolari in prosa e in versi raccolti in Val Natisone nel 1873, 1988 [izv. 1895]; Degli Slavi in Italia/O Slovanih v Italiji, San Pietro al Natisone/Špeter, 1998; Resia e i resiani/Rez‘ja i Rez‘jane, Resia, M. S. 2000 [izv. 1876].

Bedenj za shranjevanje žita, Beltinci, konec 19. stol.

gosto sadili okoli čebelnjakov. Zdaj jo gojijo po V. M. vrtovih kot začimbno rastlino.

bazilísk (Basiliscus), 1. tropski kuščar s kožnatimi grebeni na repu in glavi, živi v Sred. Ameriki; 2. káčec, mitološko bitje; zelo strupena kača s krili, glavo in tacami petelina, ubija že s pogledom ali sapo, omenjena v bibliji. Po ljud. verovanju pošast z debelim kačjim trupom, kratkim in močnim repom, podolgovato glavo, na sredi katere je rdeča roža v obliki krone s skritim diamantom, po vratu in hrbtu je b. poraščen z valovito ščetinasto dlako, ima značilen pisk, nevarno mu je le petelinovo petje. Opis je zelo podoben mitološkemu b. (gr. kraljič, po kroni na glavi), pol petelinu pol kači. Kakor → zmaj naj bi se razvil iz jajca 7–14 l. starega petelina v blatu ali pa v varstvu krastače, žabe ali kače. Izročilo o kačah s petelinjo rožo na glavi in diamantom pod jezikom je bilo razširjeno pri j. Slovanih; na Balkanu so našli amulete, oblikovane v podobi kače in petelina, kar kaže, da temeljijo povezave teh živali na starih verskih predstavah. V alkimiji je b. simboliziral uničevalni ogenj, ki napoveduje pretvorbo kovin. B. so na Slov. uporabljali v zdravilstvu.

bavárska húba, ena od mer kmečke posesti v zgodnjem sred. veku; b. h. naj bi bila obsegala J. F. ok. 20 oralov (→ huba). bávtara, váutara, pravokotni kos blaga na sprednjem delu moških hlač, z gumboma se pritrdi na pasni del. Tako krojene moške hlače so bile splošno v rabi do srede 19. stol., kmečke nekaj desetletij dlje. B. je na moških hlačah povečini nadomestil hlačni → razporek z gumbi, J. Ž. po 2. sv. v. na zadrgo. bazavón (ž. bazavonésa), tudi dét basavón, ž. bazavéla, bába bazavéla (furl. basavòn, bisavòn, it. bisavo, bisavolo, praded; furl. bisave, basave, it. bisavola, prababica), praded, prababica R. D., M. Rk. (Rez.). Bazgóni, preb. Bazgonije, tj. obm. Buzeta in Roča v Istri na Hrv.; eden od istrskih etnonimov, ki so nastali zaradi razlikovanja preb. na obeh straneh meje med A.-O. in Ben. republiko od 14. do konca 18. stol. B. na ben. strani so mejili na Kra(l)jevce na avstr. strani. Jezik. se ločijo po uporabi vprašalnic kaj pri B. in ća pri Kra(l)jevcih. Ime B. uporabljajo tudi v slov. Istri. Na svz. razmejuje B. od Čičev železniška proga med Rakitovcem in Lupoglavom.

Lit.: L. Petzoldt, Kleines Lexikon der Dämonen und ElementarM. K., T. Ci. geister, München 1995.

bédanec → vedomec bedeníca (Narcissus exsertus), tudi narcísa, rastlina z dolgimi ozkimi listi in velikimi dišečimi, največkrat belimi ali rumenimi cveti. Poznanih je prek sto imen, ki odsevajo bogato znanje in domiselnost ljud. botaničnega izrazja: med najbolj razširjenimi ljud. imeni za b. sta velikonóčnica in bínkoštnica. Iz cveta b. so otroci radi srkali sladki sok. Najbolj znano rastišče b. v Slov. je na Planini pod Golico, ogroža pa ga zaraščanje travnikov, zaradi opuščanja košnje.

Lit.: S. Blagonić, Kraljevci i Bazgoni. »Mi i oni« na Lupoglavštini i M. Rk. Roštini, v: Zbornik Lupoglav, Lupoglav 1999.

Lit.: M. Matičetov, Bedenice, Trad. 5–6, 1976–77, 1979. ●

Šolska mladina v taborišču beguncev z Goriškega v Brucku ob Leithi, po 1915

SEL 1-B.indd 26

bazílika (Ocimum basilicum, navadna b.), prijetno dišeča vrtna ali lončna zdravilna rastlina in dišavnica. V obliki čajev, mazil in obkladkov je uporabna pri razl. obolenjih ljudi in živine. Veljala je za izvrstno čebeljo pašo, zato so jo po-

V. M.

bedènj, velika kad, čeber za grozdje ali shranjevanje žita. Prvotno so bili b. izdolbeni iz debelega debla. Ob največje so morali prisloniti lestev (Prekm.). Poleg lesenih so bili razširjeni trebušasti slamnati b. razl. velikosti za shranjevanje suhega sadja, žita in semen. B. so začeli P. S. opuščati po 2. sv. v. bedênje pri mrlíču, čútje (Štaj.), verostűjanje (Prekm.), váhtanje, váhta (iz nem. Wacht, straža) (Gor.), várvanje, na várki (B. kr.), mrtváško/mrlíško vasovánje (Dol.), nôčno čútje, šega ob smrti, skupinsko nočno sedenje ob mrliču, v navadi tam, kjer rajnik leži doma. Stalni čuvár ali čuvaríca sta za svoje čúvanje, stráženje, plačana v denarju ali z obleko, ki jo je zapustil rajnik. Pri rajnem čújejo starejši domači, sorodniki in sosedje, do polnoči tudi fantje in dekleta. Najprej molijo, prepevajo žalostne pesmi, sčasoma postane razpoloženje drugačno: pripovedujejo zgodbe, pojejo vesele pesmi, se igrajo družabne igre, uganjajo šale. Domači

21/11/07 1:48:49 PM


Beláj, Vítomir

27

postrežejo z žganjem, vinom, kavo, kruhom in tobakom.

biti dovoljenje za stalno bivanje (→ Albanci; → Bošnjaki; → Hrvati).

Lit.: B. Orel, Slovenski ljudski običaji, v: NS 1, Lj. 1944; H. Ložar - Podlogar, Smrt v slovenskih ljudskih šegah in verovanju, v: Tihi H. L. P. pomniki minljivega časa, Lj. 1999.

Lit.: I. Mislej, Izseljenci v Južni Ameriki, v: ES 4, Lj. 1990; J. Fischer, Migracije, v: ES 7, Lj. 1993; J. Malačič, Migracije, nav. delo; P. Svoljšak, Soška fronta. Begunci in evakuacija, v: ES 12, Lj. 1998; Vsakdanje življenje beguncev in begunk v Sloveniji, Lj. 1999; V zoni R. Š., M. Rk. prebežništva, Lj. 2002.

bedrénec (Pimpinella saxifraga, navadni b.), rastlina s pernato deljenimi listi in rumenkastimi, belimi ali rdečimi cveti, im. tudi bibernélica ali dívji jánež. Z b. so zdravili grižo, prebavne motnje, vodenico, ledvična obolenja, angino, bronhitis in kugo. Iz posušenih korenin so kuhali čaje ali so sveže korenine namočili v žganje in to uživali v majhnih odmerkih. Tinkturo iz b. so pomešali z vodo in grgrali pri V. M. hripavosti.

Bb

behéte → hlače

Befána, dobra starka, ki v noči na sv. tri kralje obdaruje pridne otroke, kot temna in strašna pošast pa poredne kaznuje; praznujejo jo v It. Je sorodnica → Pehtre babe in ima podobno vlogo kakor na Slov. → sv. Miklavž. V krajih pod it. okupacijo so jo po 1. sv. v. praznovali v šolah, med Slovenci je bila znana kot B. fašísta. M. Pe. begánica → cvetnonedeljska butara ●

SEL 1-B.indd 27

begúnci, ljudje, ki zbežijo pred nevarnostjo ali neprijetnostmi. Med 1. sv. v. so avstr. in it. oblasti preselile ogroženo civilno preb. z obm. soške fronte. Največ jih je ostalo na slov. ozemlju, druge je oblast razmeščala v Sp. Avstr., na Češko in Moravsko. Iz krajev, ki so jih zasedle it. čete, so ponekod vse preb. kraja odvedli v begunstvo v It., v Breginjski kot, v Ben. Slov., po vsem Apeninskem polotoku, na Sicilijo in Sardinijo. Z Goriškega in Posočja je moralo okrog 80.000 Slovencev. Po 1. sv. v. je sledil val b. s Primor. in Istre, ki sta pripadli It. Največ se jih je naselilo na Štaj. in v Prekm. (→ kolonisti v Prekmurju), kjer so po izselitvi Nemcev in Madžarov ostala prosta delovna mesta v drž. upravi, šolstvu, kulturi in industriji, kmetje pa so dobili parcele na razlaščenih veleposestvih. Do 1931 se je odselilo v jugosl. del Slov. ok. 22.000 primor. Slovencev. Močno je bilo takratno izseljevanje primor. Slovencev v Argentino (→ izseljenstvo), ki je bilo v veliki meri beg spod fašizma. Iz jugosl. dela Slov. se je 1921–31 odselilo skupaj 35.000 preb. Tu ni všteto preb. nem. rodu, ki se je predvsem s slov. Štaj. odselilo takoj po 1. sv. v. Med 2. sv. v. so se b. z nem. zasedbenega ozemlja zatekli v Lj. pokrajino; tu je bilo 1942 nad 17.000 b. Spomladi 1945 je Slov. zapustilo ok. 20.000 Slovencev; večino pripadnikov oboroženih enot in nekaj sto civilistov, skupaj ok. 12.000, so zahodni zavezniki vrnili. Polit. emigranti so skrivaj še nekaj let zapuščali Slov. Med vojnami na ozemlju nekdanje SFRJ po 1991 so se v Slov. zatekli b. s Hrv., iz BiH (1993 jih je bilo 35.000) in s Kosova. Mnogi so se izselili v z. evr. države, ZDA in Kanado ali se vrnili domov. L. 2002 je ostalo v RS približno 2300 b., sprejet je bil zakon, ki jim omogoča prido-

Beláj, Vítomir (Mb., 1937), etnolog. Diplomiral je iz etnol. in nem. jezika 1961 v Zgb., magistriral 1966 z delom Utemeljitelj hrvatske etnologije dr. Antun Radić in doktoriral 1979 z disertacijo Kultni vrtići u Jugoslaviji i njihov etnološki okvir. Bil je kustos v Mestnem muzeju v Varaždinu (1961–64) in v PM Ptuj (1965–70). Od 1970 je na FF v Zgb. (od 1979 docent, 1985 redni prof.). Od 1988 predava na OEKA FF v Lj. prim. mitologijo, od 1993 etnol. Slovanov. L. 1990 je bil gostujoči prof. na Univerzi na Dunaju. Raziskuje zgod. hrv. etnologije (Die Kunde vom kroatischen Volk, 1998; Hrvatska etnografija, ur., 1998), šege in verovanja, prasla. mitologijo in obredje (Hod kroz godinu, 1998). Od 1978 je sodeloval pri Komisiji za → Etnološki atlas Jugoslavije in vodil kartografske projekte v Etnološkem zavodu FF v Zgb. (1980–91). Je ustanovitelj in glavni ur. revije Studia Ethnologica Croatica, dopisni član Pontificia Academia Mariana

Begunci iz Slovenije ob prihodu na Vetrinjsko polje, avstr. Koroška, maja 1945

Slovenski izseljenci čakajo na rentgenski pregled v imigrantskem hotelu v Buenos Airesu, 1948

21/11/07 1:48:50 PM


béla káča

28

Internationalis v Rimu. Drž. n. za znan. delo Sabora Republike Hrvatske 1998, Zlata plakeM. Ra. ta FF v Lj. 1999.

velikonočnega → žegna, tudi drugače je jedilnik podoben velikonočnemu; b. → rožnovenska nedelja (Istra). Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989; A. Pucer, Šmarje pri Kopru, Šmarje P. Š., H. L. P. 1995.

béla káča, pravljični lik. V naspr. z drugimi kačami ima b. k. večinoma pozitivne lastnosti. Na glavi ima krono, je krotka in živi v bližini hiš. Nasprotno je velikanska b. k., kraljica vseh kač, hudobna, žre ljudi in živino, svoje življenje T. Ci. in kačji rod brani z ognjem in silo.

béla nóša, vrsta ljud. noše, ki so jo nosili do 70. l. 19. stol. na panon. oblačilnem obm. Po materialu in kroju je b. n. najbolj podobna oblačilom sosednjih narodov, zlasti Madžarov in Zagorskih Hrvatov, tudi Čehov, Slovakov in j. J. Ž. Poljakov. béla omêla (Viscum album), grmičasta rastlina z belimi jagodami, raste na vejah listnatega drevja. Iz nje se pripravljajo čaji za srce, krvni obtok, zdravljenje zlatenice, ščitnice, trebušne slinavke, senenega nahoda, astme in zaustavitev krvavitev. Prašek iz b. o. so uporabljali pri božjasti in krčih. Pri ozeblinah in krčnih žilah so pripravili vročo kopel iz b. o. Iz kuhanih omelinih jagod so pripravljali ptičji lim za → limanice. Kot zimzelena rastlina je b. o. božično-novoletno okrasje. V. M. béla žêna → vila Bélcebub → Satan

Bela kuhinja, preurejena po 2. svetovni vojni iz črne kuhinje, Pristava (Ljutomer), 2000

béla kúhinja, prostor v hiši, namenjen za pripravo jedi, obedovanje in dnevno bivanje; strok. izraz za prostor, v katerem se ogenj ohranja v zaprtih kuriščih, tj. zidanih ali premičnih štedilnikih, ne več na odprtih ognjiščih, značilnih za → dimnice in hiše s → črno kuhinjo. B. k. so se na podeželju pojavile v 2. pol. 19. stol., ko so črne kuhinje preurejali v bele: nad odprtinami krušnih peči so pozidali dimnik, ognjiščno ploščo obzidali in zaprli s kovinskimi vratci. V podaljšku zaprtega ognjišča so pozidali štedilnik in ga z dimnično tuljavo povezali z osrednjim dimnikom. Stene, strope in oboke kuhinje so očistili vsaj do trde podlage, jih ometali z apneno malto in pobelili. Z uvajanjem b. k. se je zelo zboljšala kakovost bivanja, kuhinja je postopoma postajala glavni bivalni prostor. Hiše, zgrajene po 1. sv. v., so imele b. V. H. k. že v zasnovi. béla nedélja, a. mála vélika nóč, botríška nedélja, prva nedelja po veliki noči; sklep velikonočnega praznovanja. Ime izvira iz starokršč. časov, ko so novokrščenci ves teden po → veliki noči prihajali v cerkev v belih oblačilih. Bela oblačila, znamenje čistosti, so izpričana od 4. stol., poseben pomen so dobila v 17. stol., ko so jezuiti na nedeljo po veliki noči uvedli skupinsko prvo obhajilo. Na Štaj. in Dol. je bila še na zač. 20. stol. navada, da so na ta dan vabili botre na kosilo. Za b. n. se prihrani nekaj jedi iz

SEL 1-B.indd 28

Beléna, Beléstis, Beléstis Augústa, Beléstris, Belínca, keltska boginja, spremljevalka Belina. Njun kult je bil razširjen predvsem v Noriku in Akvileji in je pozneje prešel v ljud. izročilo (→ sv. Sobota). Oltarja, posvečena B., so našli v Podljubelju v Karavankah. B. so častili predvsem kot zdravje prinašajočo boginjo svetlobe, ki skrbi za rojstvo in razvoj bitij, deloma sorodno rimski Diani in ilirski Silvani, spremljevalki Silvana. Na podljubeljskem oltarju so poleg nje upodobljeni drevo, panter in nedoločljiva divja žival. Značilno je, da so svetišče B. postavili na gorskem prehodu, zato so se ji priporočali zlasti popotniki (→Belin). Lit.: M. Šašel Kos, Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and M. K. Adriatic, Lj. 1999.

Bélial → Satan belíč → Belin béli júg → jug ●

Belín, Belínus, Belénus, sv. Belín, a. najpomembnejši noriški bog, bog luči, sonca, zdravilnih moči, zaščitnik pred sovražnimi napadi (Tertulijan, zač. 3. stol.); b. vilinsko bitje z zdravilnimi močmi. Kult B. je bil razširjen v Iberiji, Galiji in V. Alpah. Iz obm. Norikov se je razširil v Karnijo in Oglej, od tod v Ce. Pomembna kultna središča so bila predvsem na Štalenski gori in ob gradu Zigulln pri Celovcu, v Ostrovici pri Šentvidu ob Glini, njemu posvečena oltarja so našli v Beljaku, oltarja, posvečena njegovi spremljevalki → Beleni, v Podljubelju. V ljud. izročilo je prišel predvsem na Goriškem in Tolminskem, tam so ga imeli za velikega zdravi-

21/11/07 1:48:52 PM


belúš

29

telja in verjeli, da njegov ključ ozdravi slepoto. V slov. izročilu je ohranjen spomin tudi na belíče, vilinska bitja, bili naj bi spremljevalci vil. Lit.: S. Rutar, Belinjska opatija, Soča 13, Gorica 1883; J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. 1930; M. Šašel Kos, Pre-Roman Divinities of the Eastern Alps and Adriatic, Lj. 1999.

M. K.

Bélingar, Éda (Kp., 1960), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. in sociol. 1985 na FF v Lj. Od 1987 je konservatorka za etnol. dediščino v ZVKD Slovenije – OE NG. L. 2002 je obj. knjigo Pod zvezdnatim nebom. Arhitekturna delavnica Škrateljnova domačija v Divači. M. Ra. béli téden, praznični teden med → veliko H. L. P. nočjo in → belo nedeljo. béljenje híše, vsakoletno predvelikonočno čiščenje hiše. Na podeželju so belile predvsem ženske. Z beljenjem so osvežili zunanjo in notranjo podobo hiše in razkužili notranje prostore. Belili so ometane hiše, zgrajene iz kamna, opeke, lesenih brun ali zbite iz ilovice. V prostorih z odprtim ognjiščem so stene belili do višine ok. 160 cm, tj. do meje, kjer so se nabirale saje. V »belih« prostorih so pobelili stene in tudi strope, če so bili ometani. Beljenje lesenih stropov je bilo redko. Do srede 20. stol. so ponekod na Štaj. po beljenju krasili stene s poslikavo, nato se je uveljavilo barvno krašenje sten s pomočjo vrtljivih valjčkov. V 70. l. 20. stol. so apneni belež skoraj v celoti nadomestile V. H. ind. belilne mase. Belokránjci, preb. jv. dela Slov.; v 19. stol. tako im. po tedaj tam splošni beli noši. Prej so ljudem iz te pokr. dajali priimke po krajini ali mestu Metliki. Današnji B. so večinoma potomci slov. srednjeveških naseljencev in južnosla. beguncev iz 16. in 17. stol. V zadnji tretjini 19. stol. je med njimi postopno nastajala slov., deloma hrv. in srb. narodna zavest, prekrivala je razvito krajevno zavest, marsikdaj povezano z občutji plemenske, jezik. (slov., hrv., srb. narečja, kočevska nem.) in verske (rimskokatol., uniatske, pravoslavne) pripadnosti. Pred 20. stol. se pri B. niso uveljavile vse pridobitve agrarno tehnične revolucije: pri večini se je do srede 20. stol. ohranilo ravnanje, ustrezajoče vrednotam predind. družbe. Od srede 19. stol. je nastajal zlasti pri slov. meščanstvu pozitiven stereotip o B., podprt s prepričanjem o narodni pristnosti belokr. kulture. Spričo agrarne gostoljubnosti so nastale posplošene predstave o prisrčnosti, dobrohotnosti in mehkobi, spričo metaforičnega kmečkega izražanja predstave o odrezavosti, spričo predind. pojmovanja delavnosti negativen stereotip o brezdelju in lagodnosti B.

l. v metliškem gradu. L. 1991 so bile prenovljene vse zbirke, v nekdanji metliški vinski kleti je nastala vinarska zbirka. Poleg te hrani B. m. M. arheol., kulturnozgod., etnol. zbirko in zbirko novejše zgod. Etnol. zbirka obsega ok. 9000 predmetov, predvsem izdelke ljud. umetnosti, domače obrti, notranjo opremo, poljedelska orodja. Predstavlja življenje Belokranjcev v 19. in 1. pol. 20. stol. V l. 1981–86 je bil v B. m. M. zaposlen etnolog A. → Dular, od 1986 je kustosinja A. → Brancelj - Bednaršek. Etnol. naklonjen je bil ustanovitelj in dolgoletni ravnatelj B. m. M. J. → Dular. Dislocirane enote B. m. M. so spominska zbirka A. in E. Gangla v Metliki, Krajevna muzejska zbirka v Semiču, Spominska zbirka O. Župančiča in spominska soba O. Berkopca na Vinici. V okrilju B. m. M. je deloval → Slovenski gasilski muzej dr. Branka Božiča. B. m. M. od 1993 izdaja knjiž. zbirko Belokranjska dediščina. Lit.: A. Dular, Belokranjski muzej v Metliki, v: ETSEO. Uvod. Poročila, Lj. 1976; Petdeset let Belokranjskega muzeja, Metlika M. Ra. 2001.

Bb

Domnevni kipec Belina (bron), najden v Ljubljanici, 1. st. pr. n. š., NM

beloúška (Natrix natrix), nestrupena siva ali rjava kača z belo pego za ušesi; najpogostnejša kača na Slov. Rada se približa hišam, pride v hleve in staje, pogosto se ugnezdi v velikih kupih gnoja. Nekoč so ljudje, ki so našli jajca b. v gnoju, menili, da so petelinova. Ko so se iz kačinih jajc izlegle majhne, za ped dolge kače, je bilo to potrdilo verovanja v lintverne. Petelina so zaradi domnevne povezanosti z zlemi silami T. Ci. ubili. belúš (Asparagus officinalis, navadni b.), gojena povrtnina, uporabna v kulinariki. V domači kuhinji pripravljajo tudi poganjke divjih b. ali špargljev (Asparagus acutifolius, ostrolistni b.), ki zrastejo zgodaj pomladi, v juhi ali ocvrte z jajci. Solinarji so uporabljali svitke b. pri zlivanju slanice v solni bazen, da se ne bi poškodovalo dno. Zeliščarske knjige iz ljud. zdravilstva so

Hiša, razstavana zbirka Belokranjskega muzeja, Metlika, 2002

Lit.: A. Dular, Občina Črnomelj, Lj. 1985; M. Balkovec, Občina Metlika, Lj. 1994; M. Terseglav, Uskoška pesemska dediščina Bele G. M. krajine, Lj. 1996.

Belokránjski muzêj Metlíka, pokr. muzej za obm. B. kr. Ust. je bil 1951, sprva s prostori v proštiji in mestni hiši v Metliki, od konca 50.

SEL 1-B.indd 29

21/11/07 1:48:54 PM


Bénčič - Môhar, Éda

30

priporočale korenino navadnega b., namočeno v vodi ali vinu, za zdravljenje zlatenice in jeter in za čiščenje ledvic in mehurja. Proti zobobolu so držali v ustih topel belušni vinski izvleček. V. M.

Bénčič - Môhar, Éda (Kp., 1958), etnologinja. Diplomirala je iz um. zgod. in etnol. 1984 na FF v Lj. L. 1988 se je zaposlila v Medobčinskem ZVNKD Piran (zdaj ZVKD Slovenije – OE Piran) kot konservatorka (od 2002 konservatorska svetovalka) za etnol. dediščino v občinah Kp., Izola in Piran. Vodi konservatorske akcije v istrskih vaseh (mdr. obnovo Bržanove domačije v Smokvici) in obnovo nepremične etnol. in tehnične dediščine v sečoveljskih soM. Ra., M. Rk. linah. béndrga → mentrga Benečáni, a. Ben. Slovenci; b. Istrani v ben. delu Istre do padca Ben. republike 1797; ime, ki se je ponekod v Istri in na sosednjih obm. ohranilo do konca 20. stol.; c. v Škednju so še pred nedavnim im. Istranke Beniéšce, pozneje se je uveljavil izraz Istrjánka; č. preb. ben. države; M. Rk. d. preb. Benetk. Benečíja → Beneška Slovenija benediktínka, 1. (Cnicus benedictus), zdravilna rastlina z rumenkastimi cveti in trnato nazobčanimi listi, im. tudi žégnana kopríva. Uporablja se za čaje pri jetrnih, žolčnih, želodčnih težavah in prebavnih motnjah ter pri živčnosti, nespečnosti in slabokrvnosti. Sveže plodove b. so žvečili kot bljuvalo in odvajalo pri zastrupitvah. Prašek iz b. so posipavali po gnojnih in rakavih ranah. Poznano je bilo zdravilno vino iz b.; 2. redovnica V. M. reda → sv. Benedikta. benedíktova mást, z benediktove vode posneta in v lončkih shranjena maščoba; po ljud. verovanju naj bi imela zdravilno in obrambno moč (Prekm.). Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

Nabiranje kostanja, Beneška Slovenija, 1952

SEL 1-B.indd 30

H. L. P.

benedíktova vôda (Prekm.), búljina vôda (Kobariško), voda, v kateri se je na pustni torek kuhala svinjska glava in so z nje posneli maščobo, t. i. benediktovo mast. Z b. v. je v Prekm. na pepelnično sredo zjutraj gospodinja vsakemu zmočila podplate, da bi bil varen pred kačjimi piki in ranami, na Kobariškem so z njo o pustu kropili po polju, da bi zatrli osat. Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

H. L. P.

benedíktovo, god sv. Benedikta (21. 3.). Na b. so v 19. stol. iz svz. Slov. kmetje nosili h kapucinom v Varaždin blagoslavljat kadilo skupaj z nekim korenjem; s tem so pokadili živino, ko so na jurjevo prvič gnali na pašo (→ sv. BeneP. Š. dikt). benéška samoupráva, vaška samouprava pri Ben. Slovencih. Po 1420, ko so prišli pod Ben. republiko, so jo ohranili kot obliko avtonomije zaradi obmejnega položaja. Obsegala je pravice do sodstva in uprave in nekatere druge ugodnosti, npr. oprostitev od davščin (od 17. stol. vseh bremen). V zameno so bili dolžni stražiti mejo, varovati prelaze proti avstr. deželam. Temelj b. s. je bila → sosednja, več jih je bilo združenih v veliki sosednji, landarski in merski. Vsaj enkrat letno so se zastopniki obeh sosednij zbrali pri sv. Kvirinu v Špetru. Avstr. oblast (po koncu Ben. republike 1797) je odpravila avtonomne pravice; zadnji → arengo, skupno zasedanje obeh velikih sosednij, je bil 1804. Kaže pa, da so se potem posamične sosednje sestajale do srede 19. stol., predvsem v gorskih vaseh. Sodno samoupravo sta izvajali → banki, sestavljeni iz 12 ljud. sodnikov, im. tudi dvanajstíji. Láštra (it. lastra, plošča) landarske banke, kamnita plošča, okrog katere so se sestajali predstavniki sosednij, je ohranjena v lopi cerkvice sv. Jakoba v Bjačah, vasici na desnem bregu Nadiže. Domačini so v zadnjem obdobju v Špetru obnovili vsakoletno zasedanje arenga ob godu sv. Petra in Pavla (29. 6.). Lit.: B. Marušič, Beneški Slovenci, v: ES 1, Lj. 1987; M. Grego in Ž. Ž. G. Gruden, Beneška Slovenija/Slavia Veneta, Lj. 1998.

Benéška Slovénija, it. Slavia Veneta, Slavia Italiana, Slavia Friulana, najzahodnejši del slov. narodnostnega ozemlja v deželi Furlaniji - Julijski krajini v It.; v širšem pomenu oznaka za ozemlje, ki je bilo pod upravo Ben. republike 1420–1797, 1797–1805 pod Avstrijo, do 1813 pod Napoleonovim Kraljestvom Italije, do 1866 pod Avstr. in odtlej pod It. Obsega doline Nadiže, Karnahte, Tera in Rez.; v ožjem pomenu ne obsega Rez., ta po kult. značilnostih ne sodi v B. S. Med domačini idr. Slovenci je domač izraz Benečíja, ta pogosto označuje le Nadiške doline, ki so s središčem v Špetru ozemeljsko najbolj strnjene. Terska in Karnajska dolina sta manjši in odročnejši. B. S. je hribovita pokr. s strnjenimi vasmi in zaselki na grebenih, pobočjih in dolinah, po katerih tečejo prometnice proti večjim središčem v furl. ravnini. Je eno izmed najizrazitejših slov. izseljenskih obm. Medtem

21/11/07 1:48:56 PM


Bérbara

31

Bb

ko so dolinski in laže dostopni predeli povečini še obdelani ali so na njih travniške površine, so odročnejši pokriti z gozdom, ki je v zadnjih desetletjih povsem spremenil videz teh dolin in zakril pogled na lego posameznih vasi in naselij. Po potresu 1976, ki je uničil velik del dragocene kult. dediščine, so bile mnoge hiše zgledno obnovljene. V Bardu/Luseveri je nastala pomembna etnol. muzejska zbirka, v katero so domačini prinašali predmete, ki so jih rešili spod ruševin. Lit.: B. Marušič, Beneški Slovenci, v: ES 1, Lj. 1987; M. Grego in Ž. M. Rk. Gruden, Beneška Slovenija/Slavia Veneta, Lj. 1998.

Benéški Slovénci, preb. Ben. Slov., v širšem pomenu preb. obm., ki so bila pod Ben. republiko, tj. nadiški in terski Slovenci in Rezijani. Med domačini idr. Slovenci je domač izraz → Benečani, ki ima ožji pomen, mednje ne sodijo → Rezijani. Način življenja B. S. so zaznamovale hribovitost pokr., avtonomija v času Ben. republike (→ beneška samouprava), lega ob drž. meji in na prehodu furl. ravnine v zg. Posočje, kmet. s planinskim pašništvom, sezonstvo in izseljenstvo, ločena usoda od slov. zaledja. L. 1866 so B. S. prišli v it. državo. V t. i. plebiscitu, ki ni imel mednarodnopravnih značilnosti in veljave, so se B. S. odločili za It., ki pa jim ni obnovila starih pravic, temveč si je prizadevala jezik. in kult. asimilirati B. S. Spričo it. šolstva se je slov. ohranjala v cerkv. življenju, fašistična vlada je prepovedala tudi to. Desetletja po 2. sv. v. so napetosti ob meji ohranjale nezaupanje, v katerem je bilo sumljivo vse, kar je bilo slov. Od zač. 70. l. 20. stol. so se razmere izboljševale. L. 2001 sprejeti zakon o globalni zaščiti Slovencev v It. je tudi B. S. priznal za avtohtono slov. skupnost. K obujanju samozavesti in ohranjanju izročila, od stavbne dediščine, šeg, praznovanj, govora (v Benečiji nadiško in tersko narečje, v Rez. rezijanščina) in petja, prispevajo tudi izseljenci, ki se med poletnimi počitnicami vračajo v domače kraje. Lit.: B. Marušič, Beneški Slovenci, v: ES 1, Lj. 1987; M. Grego in Ž. M. Rk. Gruden, Beneška Slovenija/Slavia Veneta, Lj. 1998.

Bénigar, Ívan (Zgb., 1883 – Aluminé, Argentina, 1950), argentinski znanstvenik slov. rodu. V Argentino se je preselil 1908. Posvečal se je etnol., antrop., jezikosl., zgod., arheol. in sociol. patagonskih idr. j.amer. Indijancev. Jedro etnol. in antrop. dela so razprave o pojmovanju časa, prostora in vzročnosti med Araukanci in knjiga El problema del hombre americano (Bahia Blanca 1928); v njih je kritično obravnaval LéviBruhlovo teorijo o predlogičnem mišljenju in difuzionistično avstral.-amer. teorijo J. Imbellonija. Družb.-ekon. študija o položaju kmečkega proletariata La Patagonia piensa (obj. 1947 v časopisu Neuquén) je izšla tudi kot samostojno delo, skupaj z razpravami o indijanskem pojmovanju časa, prostora in vzročnosti (La Patagonia piensa, Neuquén 1978). Lit.: I. Mislej, Janez Benigar, Lj. 1988; Z. Šmitek, Srečevanja z Z. Š. drugačnostjo, Radovljica 1995.

SEL 1-B.indd 31

Berači pred cerkvijo pri Treh farah (Bela krajina), 1934

béra → lokno ●

beráč (ž. beračica), 1. a. oseba, ki se preživlja s prosjačenjem. B. so ljudje, ki so iz svoje družb. skupine izključeni zaradi starosti, pohabljenosti ali bolezni ali so iz soc. razlogov izgubili osnovo za preživljanje. Št. b. je v preteklosti rastlo po kužnih boleznih, vojnah, požarih. Družb. odnos do b. je bil ambivalenten: po eni strani je Cerkev nalagala miloščino za reveže, po drugi strani pa so b. imeli za delomrzneže in sleparje, jih preganjali in kaznovali. O b. pričajo na Slov. najprej poznosrednjeveške freske. Tudi v novem veku je št. b. nihalo (1–10 % preb.). V Lj. so 1575 imeli dva → beraška strahova (b. je bilo torej precej); 1675 so izdelali 200 značk za domače b., kar je ustrezalo 3 % mestnega preb.; 1767 je bilo na veliki petek v mestu do 4000 b. (pribl. 2 % deželnega preb.); ok. 1800 tuji očividec v Lj. ni opazil b.; 1831 so predstavljali ok. 10 % preb. Na avstr. Kor. so na podeželju v 1. pol. 20. stol. b. največkrat nahranili, umili, preoblekli in prenočili, včasih so jim dali denar. B. obeh spolov so poimenovali z vzdevki, ki so označevali njihove posebnosti. Po 2. sv. v. so za b. uredili soc., pokojninsko, nezgodno zavarovanje (→ miloščina; → potepuh; → priti na beraško palico); b. obiralec grozdja (slov. Štaj.); 2. košek ali košarica, v katero se pobira sadje. Lit.: B. Otorepec, Ljubljanska beraška značka iz leta 1667, Kronika 22, l974; M. Ramšak, Berači in odnos do njih na avstrijskem Koroškem v prvi polovici 20. stoletja, Etnol. 12 (63), G. M., J. F., M. Ra. 2002.

Béran, Vlásta → Koren Vlasta beráški stráh, mestni redar, ki je preganjal tuje berače iz mesta in nadziral dejavnost domačih. B. s. so delovali od konca sred. veka do srede 19. stol.; 1575 sta bila v Lj. dva b. s. G. M. (→ berač). Bérbara, zlobno bajno bitje, s katerim so v Dolenji vasi (Ribnica) še na zač. 20. stol. strašili neubogljive otroke (Bodi priden, sicer te bo B. odnesla.). Lit.: J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. M. K. 1930.

21/11/07 1:48:57 PM


Bercè - Brátko, Bránka

32

vanja; na Kor. so bile razširjene t. i. ljud. knjige. Periodične publikacije so izhajale v razsvetljenstvu (Vodnikove Lublanske novice), pozneje pa pogosteje Bleiweisove → Kmetijske in rokodelske novice, → Slovenska bčela, → Slovenski Glasnik. Etnol. b. so v 19. stol. širili Zora, Vestnik, Slovanstvo, → Kres, v 20. stol. ČZN, Etnol., SE, GSED, Trad. idr. Ožji pomen od b. ima čtivo (šolsko predpisana lit. dela za domače branje). Lit.: F. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci, v: NS 2, Lj. A. Ž. 1952; M. Stanonik, Branje, v: ETSEO. Vpr. 10, Lj. 1977.

Priprava bremena za berkle, Hudajužna (Baška grapa), 1993

Bercè - Brátko, Bránka (Lj., 1951), etnologinja in urbanistka. Diplomirala je iz etnol. in um. zgod. 1977 na FF v Lj.. V l. 1978–96 je bila zaposlena na Urbanističnem inštitutu v Lj., nato pri Državnem zboru RS. L. 1985 je magistrirala z delom Etnološki vidiki v urbanističnem in prostorskem planiranju, 1990 doktorirala v Glasgowu z disertacijo Kulturološka analiza kot metoda za ugotavljanje družbenih vplivov na prostor in planiranje izboljševanja okolja. L. 2001 je obj. prim. kulturološko analizo o Slov. in Škotski Can small urban communities survive. Ukvarja se s prostorskim načrtovanjem in zaM. Ra. varovanimi območji. bêrda, največja → tamburica za igranje basovM. Kc. ske melodije v → tamburaških zborih.

bérkle, lesena priprava za prenašanje sena s težje dostopnih, strmih senožeti in bližnjih travnikov. Uporabljali so jih v nekaterih vaseh v okolici Tolmina, predvsem pa v Baški grapi, na Šentviški planoti ter v dolinah Idrijce in Trebuščice do zadnjih desetletij 20. stol., redko še na K. Ko. zač. 21. stol. bérkmándeljc → škrat bértah → predpasnik Bès → Veles besédnik → starešina betjéu → batana

berívo, tudi čtivo, vse, kar je namenjeno branju (zabavno b., poučno b., b. za otroke); v širšem pomenu najmnožičnejša bralna gradiva po razširitvi pismenstva. Ok. 1750 se je pojavila obširnejša bukovniška književnost. Iz prepisanih listov in odstavkov → bukovnikov sta nastali praznoverski knjigi → Kolomonov žegen in → Duhovna bramba in pa → Šembiljina preroko-

bétlehem, a. božični okras v bogkovem kotu, iz zimzelenega rastlinja in/ali papirnatih rož (Štaj., Prekm.), im. tudi paradíž (Kozjansko, Dol., Notr.), nébo (B. kr.), jerúzalem oz. rúzalem (Fara pri Kostelu); b. neokrašena ali le s trakovi okrašena viseča smrečica v → bogkovem kotu v božičnem času (Prekm., Štaj.), predhodnica → božičnega drevesa, im. tudi bóžič (Prekm.), kóšek (Dravska dolina, Pohorje), hójkica (Haloze), paradíž (Kozjansko) ali kríspan (iz nem. Christbaum, božično drevo; okolica Hrastnika); c. domače ime za → jaslice (v. Slov., Por.). Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

Viseča smrečica, predhodnica božičnega drevesa, Štajersko, zač. 20. stol.

SEL 1-B.indd 32

P. Š.

bezèg (Sambucus nigra, črni b.), grm ali nizko drevo z zdravilnimi cvetovi in jagodami. Po ljud. verovanju ima poseben čar, saj naj bi se v njegovem grmu skrivali duhovi. Na Kor. so dekleta, ki bi se bila rada omožila, na kresni večer splezala v bezgov grm in ga tresla, da bi dobila mladega moža. B. sodi med kresne rastline, z njegovimi vejami so tolkli po kresnem ognju, da bi pregnali od hiše golazen in mrčes. Ponekod so z b. vedeževali. V ljud. zdravilstvu so uporabni vsi deli rastline, zlasti cvetje in jagode za čaje pri prehladih, za vročične bolezni in nečisto kožo. Čaj iz bezgovega listja in lubja so pili pri zaprtju, sveže stolčene liste so kot obkladek polagali na boleča mesta. Bezgovo cvetje, namočeno v testo in ocvrto, je sezonska jed. Poznano je tudi zdravilno bezgovo vino, osvežilna pijača iz bezgovih cvetov, šabésa, iz jagod kuhajo marmelade in sirup terják, v preteklosti tudi žganje. Bezgove jagode so bile pomembne za izV. M. delovanje črnila.

21/11/07 1:49:02 PM


bílikum

33

Bezjáki, kajkavski Hrvati med Dravo in Savo, hrv. Zagorci in staroselski čakavski Hrvati v srednji Istri. Bisiachi so preb. obm. → Laško v It. Nekateri povezujejo pomen etnonima z besedo béžek ali bežják za begunca; v slov. in hrv. nar. pomeni ponekod neumnega človeka; drugi vidijo v imenu zelo razširjeno posmehljivo poimenovanje tujerodnih priseljencev. Protestantski pisci so pojem razumeli kot etnikon in apelativ s širšim, tudi slabš. pomenom. Ker so se priimki ustalili do 17. stol. in postali obvezni ob koncu 18. stol., velika razširjenost priimkov, izvedenih iz imena B. (Bizjak, Vizjak), priča, da so B. pred omenjenim časom prepoznavali kot preb. skupnega pokr. ali etn. izvira. Etnonim se je najdlje ohranil v Istri in v Laškem (→ Bisiacaria).

Bb

konca 19. stol. Poleg lik., uporabnega, značilnega slovstvenega in glasb. oblikovanja se je v b. razvil poseben življenjski slog meščanstva, posnemalo ga je plemstvo. Na zač. 19. stol. so spremembe v delovnem procesu pri meščanih ločile delovno mesto od bivališča, spremenile so se družinske in bivalne razmere, nastajala je jedrna družina. Meščani so razvili kulturo obiskovanja, nova središča njihovega družabnega življenja so postajali saloni, plesne dvorane in kavarne, razvil se je reprezentativnejši oblačilni slog. Lit.: Dunajski bidermajer, Lj. 1981; D. Prelovšek idr., Bidermajer, M. F. v: ES 1, Lj. 1987.

Lit.: Zgodovinske drobtinice po Goriškem nabrane v letu 1853 od Stepana Kociančića, Arkiv za povjestnicu jugoslavensku 3, Zgb. 1854; F. Ilešić, »Bezjak« i »bezjaci«, Srpski dialektološki zbornik 3, Bg. 1927; A. Jembrih, Naziv Bezjak u kontekstu migracija 15. i 16. stoljeća, v: Obdobje srednjega veka v M. Rk. slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Lj. 1989.

bibliografíja, pisanje in prepisovanje knjig (izvirno pri starih Grkih); od 17. stol. popisovanje knjig; a. strok.-znan. dejavnost zbiranja, popisovanja in klasificiranja literature; b. nauk o teoretičnih in metodičnih osnovah bibliografskega dela; c. tiskani ali drugače razmnoženi bibliografski seznami in urejeni popisi lit.; s tega vidika je b. splošna ali strok. (tematska), mednarodna (→ Internationale Volkskundliche Bibliographie) ali nacionalna (→ slovenska etnološka bibliografija), retrospektivna ali tekoča.

M. R. S.

bíca, a. babica, stara mama; b. starejša ženska, M. Rk. ki ni sorodnica (Kor.). bicíkel → dvokolo bíč, gájžla (iz nem. Geisel, bič), jéžva, pájča (iz nem. Peitsche, bič), a. pripomoček za poganjanje vprežne živine, sestavljen iz palice in nanjo pritrjenega jermena ali vrvi. Izdelovanje b. je bilo redka obrt, povezana z razvojem konjereje in furmanstva. B. so s struženjem iz enega kosa lesa izdelovali suhorobarji na ribniškem, velikolaškem in cerkniškem obm. Posebna mojstrovina so bile pletene lesene palice za b. iz prožnih vrst lesa (npr. brin): palice so na drobno razklali do ročaja, razklane lesene trakove so spletli v gosto kito. B. je bil del voznikove podobe in okras voza. Največji mojstri pletenih b. so bili v Brestovici in Opatjem selu na Krasu; b. glasbilo, ker je bilo glasno, odmevajoče pokanje z njim za nekdanje voznike cenjen glasb. pojav. Pokanje z b. spremlja nekatere šege (npr. o pustu, pred J. B., Z. K. žegnanjem). bídermájer, slogovna oznaka za umetnost in kulturo v nekdanjih avstr. in nem. deželah v času med Dunajskim kongresom 1814–15 in revolucijo 1848. Na Slov. je b. odmeval do

SEL 1-B.indd 33

bifé, tudi bufét, 1. omara za namizno posodo, kredenca; 2. miza z jedili; prigrizek. Do 2. sv. v. je bil b. v meščanskih krogih na Slov. večinoma hladen prigrizek z alkoholno in brezalkoholno pijačo; v navadi je bil na domačih zabavah, postregli so ga na posebnih mizicah. Na javnih plesih idr. slovesnejših prireditvah b. pripravijo na posebnih stojnicah ali v posebnih prostorih. Po 2. sv. v. se je na sprejemih uveljavil t. i. hladno-topli b., samopostrežna pogostitev s hladnimi in toplimi jedmi, pri kateri gostje stojijo ali sedijo, pijače največkrat strežejo; 3. vrsta okrepčevalnice oz. točilnice.

Sušenje bezgovih jagod, Notranjsko, pred 1984

D. O.

bìk (Bovidae: Bovini), a. odrasel samec goveda, v ljud. izročilu prispodoba moške razplodne moči; T. Ci. b. šemski lik, → zoomorfna maska (Por.). bílikum (iz nem. Willkommen, dobrodošel), a. pivska posoda, poznana v 15. stol., v njej so napivali popotnikom. B. so takrat rabili večinoma na gradovih, kjer so pravila o dobrodošlici od gostitelja zahtevala, da je prišel gostu nasproti s pijačo. Santonino navaja za 15. stol., da je gospod iz Majšperka prišel gostom naproti z vrči in kozarci vina. Kozarci

21/11/07 1:49:05 PM


bilínijsko soródstvo

34

za dobrodošlico (nem. Willkommenbecher), za strežbo vina ob slavnostnih priložnostih, so bili stekleni, poslikani z izreki, tudi brušeni, ali pa srebrni in gravirani; večinoma so imeli tudi pokrovček. V rabi so bili od srede 16. do srede 18. stol.; b. pivska, povečini keramična posoda (sestavljena tudi iz več medsebojno povezanih posod) s skritim sistemom odprtin in cevk, namenjena zabavnemu pitju oz. srkanju pijače. B. so lončarski izdelek, prodajajo jih na sejmih. Lit.: Wörterbuch der Kunst, Stuttgart 1957; H. Štular, Pivsko posodje skozi stoletja, Lj. 1975; G. Makarovič, Slovenska ljudska A. D. umetnost, Lj. 1981; Lexikon der Wein, Leipzig 1990.

bilínijsko soródstvo, tudi bílinearno sorodstvo, ki teče po obeh linijah; bilinijsko štetje nasledstva upošteva očetov in materin rod M. Rk. (linijo) → sorodstva. biljárd, namizna igra s palicami in kroglami. Na zač. 18. stol. se je pojavil v Lj. Igrali so ga v → balovžu, pozneje največ v → kavarnah; nekatere so imele posebne igralnice za b. Sprva je bil b. razširjen le med vojaškimi, pozneje tudi med drugimi obiskovalci kavarn. V zadnjem času je spet priljubljen M. F. v razl. gostinskih lokalih. ●

Strelska tarča z upodobitvijo igre biljarda, Mestni muzej Lj., 1770

bínkla → mentrga bínkošti (iz gr. pentekoste, petdeseti dan), risáli, risálski svétki (Prekm., Por.), dúhovo (Štaj., Prekm.), trjáki (B. kr.), májnica, májinca (Ben. Slov.), 50. in 51. dan po veliki noči, najstarejši cerkv. praznik kot spomin na prihod Sv. Duha. Vsaj do 2. sv. v. so bile b. v ljud. izročilu pastirski praznik, ko je živina šla iz hlevov prvič na pašo. Pastirji so tekmovali, kdo bo prvi prignal na pašo, zadnjega so posmehljivo im. bínkoštna lúknja, klopótec. V Ziljski dolini so do 2. sv. v. pastirji na planini na binkoštno soboto zvečer postavili → mlaj in tekmovali, kateri bo iz določene razdalje prvi pritekel do njega, zmagovalec je bil bínkoštni králj. V ljud. praznovanju b. so se ohranile sledi predkršč. pomladnega slavja: po pričevanjih iz 19. in 1. pol. 20. stol. so domačo hišo o b. okrasili z rožami ali zelenjem (Ziljska dolina, Rož, Podjuna, svz. Slov.), pokali so z → biči in streljali. Še po 1. sv. v. so na binkoštno nedeljo zjutraj ali že v soboto ponekod na polja zatikali križce, narejene iz šibja cvetnonedeljske butare, z blagoslovljeno vodo kropili polja, vinograde, gosp. poslopja in bivalne prostore (→ obredno kajenje in kropljenje). Po ljud. verovanju je bínkoštna rôsa imela zdravilno moč zoper kožne in očesne bolezni, za lepoto obraza se je bilo treba z njo umiti (→ pastirske šege). Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

N. Ku., P. Š.

biografíja, življenjepis; opis življenjske poti in notranjega razvoja pomembne ali zanimive osebnosti. B. je poročilo ene osebe o življenju druge, pri tem si pisec prizadeva za resnico. Po načinu obravnave je b. več vrst: na podlagi raziskav in

SEL 1-B.indd 34

dokumentacije nastajajo v okviru posameznih zgod. ved znan. zasnovane b.; širšemu bralskemu krogu so namenjene popularne b. (v etnol. so npr. take b. in avtobiografije oz. → življenjske zgodbe, obj. v zbirki → Tako smo živeli); biografski romani in romansirane b. so lit. dela, zato so v njih bolj kot biografska verodostojnost cenjene um. vrednote. Etnol. pomembne b. so tiste, pri katerih je mogoče pripoved dokumentirati časovno, akterje razvrstiti v starostne skupine, spoznati zaporedne faze življenja (otroštvo, mladost, delo, družina, starost). Posebna in pogostna oblika b. je ávtobiografíja, tj. avtorski prvo- ali tretjeosebni opis življenja; je popolna, kadar avtor opisuje življenje v celoti, ali tematska, če je omejena na izbrana življenjska obdobja. Če pisec poleg svojega življenja podrobno opisuje tudi zunanje dogodke, okolje, čas in splošne razmere, piše memoare (spomine). Po obliki je avtobiografija mogoča tudi v → pismih, → dnevniku ali zapisih. Za pisca avtobiografije je značilno, da piše predvsem o dogodkih, za katere meni, da so najpomembnejši za njegovo življenje. Lit.: M. Ramšak, Portret glasov, Lj. 2003.

M. Ra.

biográfska metóda, zbiranje in študij gradiva o življenjskih izkušnjah posameznika ali skupine. Gradivo obsega avtobiografije, biografije, → dnevnike, → pisma, nekrologe, → življenjske zgodbe, memoare idr. Predmet b. m. so življenjske izkušnje posameznika, pri čemer se metodično ločita subjektivno (avtobiografsko) in objektivno (biografsko) zapisovanje življenjskega poteka in njegovih mejnikov. Pri zbiranju gradiva z b. m. so pomembni izbira → pripovedovalca, strukturiranje → intervjuja, snemanje in transkribiranje posnetkov. V slov. etnol. je bila b. m. sprva uporabljena predvsem pri zbiranju življenjepisov ljud. pevcev, godcev, pravljičarjev, v zadnjem desetletju 20. stol. avstr. in kor. Slovencev, kmetov in delavcev s slov. podeželja. B. m. se kot način zbiranja gradiva v Slov. uporablja pri zapisovanju in zbiranju življenjepisov od 80. l. 20. stol.; uporabljata jo predvsem M. → Makarovič in I. → Počkar, pri preučevanju biografskega gradiva jo uporabljata predvsem B. → Čebulj - Sajko in M. → Ramšak. Lit.: M. Ramšak, Portret glasov, Lj. 2003.

M. Ra.

biologízem, v teoriji družbe in kulture prenašanje biol. podmen na družbenozgod. raven; istenje zgradbe, razvoja in funkcioniranja družb.-kult. sestava s podobnimi značilnostmi živega organizma (npr. človeškega telesa, razvoja in selekcije vrst). Najizrazitejši je bil b. pri družboslovnih teoretikih 19. stol. (A. Comte, H. Spencer). Na Slov. so prvine b. opazne v obravnavah glasb. in plesnega izročila (F. Marolt), vendar je bil pozneje tudi ovržen, v strok. besednjaku odseva v sintagmi »življenje kult. pojavov« (tj. njihov nastanek ali rojstvo, razvoj in razkroj I. S. G. ali izumiranje). biolóška antropologíja, tudi fízična antropologíja, somátska antropologíja; antrop. disci-

21/11/07 1:49:07 PM


biválna prikólica

35

plina, ki raziskuje človekove biol. danosti z razvojnega (antropogeneza, ontogenija; primatologija), morfološko-somatološkega oz. tipološkega, ekološko prilagoditvenega in genskega vidika. Je integralni del holistične → antropologije, kakor je bila zasnovana v ZDA, v Evropi od 19. stol. samostojna disciplina (fizična a.). Na Slov. sta se pred 2. sv. v. in po njej z b. a. ukvarjala zlasti N. → Županič (morfološka podoba ljudstev na Balkanskem polotoku), po 2. sv. v. B. → Škerlj (evolucija človeka, morfologija staroselcev in Slovanov na Bledu, antrop. podoba preb. Suska, antropometrija, telesni razvoj otrok, menarha pri Slovenkah, rasa in rasizem idr.), ta je mdr. tudi opozarjal na stičišča med b. a. in kult. a. oz. etnol. V okviru b. a. se govori tudi o biol. človeka oz. medicinski biol., ki je prek medicinske a. tesno povezana s kult. a.

Bb

cvetlični okras nosijo na levi strani prsi botri in botre, zanje je prav tako obvezna pražnja, še raje nova obleka. Do 2. sv. v. so nekatere botre za J. Ž. birmo oblekle → narodno nošo.

bírmo vezáti, iti za birmanskega botra oz. botro. Izraz je povezan z dejanjem botrov, ki so po maziljenju čela birmancu čezenj prevezali bel H. L. P. trak.

Lit.: B. Škerlj, Splošna antropologija v osnovnih potezah, Lj. 1948, 1959; isti, Antropologija i etnologija, Bg. 1959; S. Južnič, I. S. G. Antropologija, Lj. 1987.

birìč, nižji uslužbenec, razglaševalec, izvrševalec odločb sodne oblasti ali zemljiškega gospoda. J. F. ●

bírma, zakrament katol. Cerkve, s katerim so mladi sprejeti v občestvo kristjanov. Opravi ga škof ali (zdaj) od njega pooblaščeni duhovnik. Zajema maziljenje čela s svetim oljem, lahen udarec po licu. Botra (fantu) oz. botro (dekletu) so zlasti do 2. sv. v. izbrali starši, birmanec ga je moral tudi sam ponižno prositi, včasih na kolenih. B. je za vsakega birmanca (birmanko) velik dogodek, povezan tudi z novo birmansko obleko in (glede na stan in ugled botra oz. botre) bolj ali manj dragocenim darilom (npr. birmanska ura), s fotografiranjem po obredu skupaj z botro(m), zdaj tudi s škofom, z izletom, doma z boljšim kosilom. Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

H. L. P.

bírmanska obléka, svečana obleka za birmo. Ustreza premoženjskemu stanju staršev oz. botrov; lahko je nova, v preteklosti celo prva nova obleka. V 19. in v 20. stol. so b. o. po birmi nosili za nedelje in praznike, dekleta predvsem za procesijo sv. Rešnjega telesa. Od konca 19. stol., na kmetih pogosteje od 30. l. 20. stol., so bile za deklice priljubljene bele b. o., kar se je v razkošnejših oblikah ohranilo do zdaj. Bele b. o. so razen osnovnega namena uporabljali le za redke priložnosti, zato je bilo pogosto sposojanje oz. »dedovanje« za starejšimi sestrami, sorodnicami in znankami. Zaradi praktičnosti so se morale deklice revnejših staršev zadovoljiti tudi z drugobarvnimi b. o. Med 1. in 2. sv. v. so bile za fantovske b. o., pa tudi obhajilne, predvsem v mestih, cenjene → mornarske obleke. Za birmo so dečki na podeželju pogosto dobili prve dolge hlače. Kot obhajilno tudi b. o. dopolnjuje cvetlični okras iz belih umetnih rož (papirnatih ali voščenih), po 2. sv. v. tudi iz svežih rož: pri deklicah kot → venec (včasih dopolnjen z belim pajčolanom), pri dečkih kot manjši šopek na levi nadlakti ali levem ovratnem zavihku. Enak

SEL 1-B.indd 35

Birmanke z botrico, Ljubljana, ok. 1925

bisága, preprosta (dvodelna) popotna torba ali vreča za čez rame. Uporabljali so jo na slov. poA. B. deželju do 2. sv. v. bísernica, najmanjša → tamburica za igranje vodilne melodije ali spremljavo v → tamburaških M. Kc. zborih. Bisiacaría, it. ime za etnol. obm. Laško v It. s središčem v Tržiču/Monfalcone. Identiteta preb., ki govorijo posebno rom. narečje (bisiacco), je sinteza furl. in ben. in poznejših beguncev z Balkana. Oblikovala se je v posebnih gosp. in družb. razmerah, povezanih z ladjedelnico v Tržiču, ust. 1907. V mestu in okolici ni bilo dovolj delavcev, sprožil se je močan priselitveni tok → Bezjakov, Furlanov in Slovencev, Istranov (Italijanov in Hrvatov) in prišlekov iz it. pokr. onstran takratne meje; priselile so se tudi manjše skupine preb. z bolj oddaljenih obm., npr. Nemci, Čehi, Madžari. Nenadni in nagli ind. razvoj na podlagi zunanje pobude tržiškemu obm. ni dopustil, da bi razvilo lastno meščanstvo (vodilna plast je prišla iz Trsta in Benetk), tako se tudi niso razvile samostojne meščanske strukture in tradicije. Nasprotno, nasledek ind. razvoja je bil pomemben kult. in organizacijski vzpon delavskega preb. V specifičnem družb. in kult. razvoju se je izoblikovala nova krajevna identiteta ali vsaj nekakšna krajevna zavest; temeljila je v ljud. pojmu bisiác, ki je iz narečja prešel v uradno rabo (→ Laško). Lit.: P. Stranj, Slovensko prebivalstvo Furlanije - Julijske krajine v R. D., M. Rk. družbeni in zgodovinski perspektivi, Trst 1999.

biválna prikólica, kámp prikólica, prikolica ali vónvagen (nem. Wohnwagen, bivalni voz), bivališče v vlečni prikolici z dvema ali štirimi kolesi, največkrat postavljena v kampu. Eno- ali večprostorna zasnova omogoča skoraj vse osnovne

21/11/07 1:49:08 PM


bíze

36

dejavnosti kakor v notranjosti stavb in stanovanj. Pred b. p. je pogosto razpeta šotorska ponjava, ki ustvari predprostor ali »baldahin«. Marsikdaj označijo b. p. kot hišo na kolesih, na to kažejo najraznovrstnejše ureditve okolice b. p. v uporabne (kuhalni del, prostor za žar) in okrasne namene (nasadi rož, prilagoditev grmičevja). J. B.

bíze → hlače Bizeljánci, preb. vinorodnih goric Bizeljskega, 1952–55 samostojne občine. Preb. jedra Bizeljskega so se pred 2. sv. v. im. Sušičani po takratnih imenih Sp. Sušica in Zg. Sušica. Najpomembnejša gosp. dejavnost B. je ostalo vinogradništvo, vinogradi z žlahtnimi sortami rdečega in belega vina, bizeljčana. V 1. pol. 19. stol. se je izoblikoval stereotip, da so B. nagnjeni k pijančevanju in širokovestni spolni morali. Potem ko je v 2. pol. 19. stol. slov. vinograde napadla trtna uš, so nastale predstave o B. kot o trmastih in kljubovalnih vinogradnikih, ki se zlepa niso hoteli ločiti od starih trt, ter o B. kot o prizadevnih in gostoljubnih ljudeh. Lit.: KLS 3, Lj. 1976.

I. P.

Bízjak, Ivána → Leskovec, Ivana Bizjáki, it. Bisiáchi, v slov. narečju preb. → LaM. Rk. škega (→ Bisiacaria). bíznono (ž. bíznona), tudi bíšnono, bížnono, ž. bíšnona, bížnona (it. bisnonno), praded (bisnonM. Rk. na, prababica; Istra, Primor.). blagájev volčín (Daphne blagayana), zaščitena strupena rastlina, ki je bila na Slov. odkrita 1837 pri Sv. Lovrencu nad Polhovim Gradcem, im. tudi blagajána, igálka. Ime je dobila po grofu R. Ursini - Blagayu, tedanjem lastniku Polhograjske graščine. Kmetje so menili, da je b. v. čudodelna zel, ki ozdravi vse bolezni. Iz nje so kuhali čaj, V. M. vendar kmalu spoznali, da je strupena. blagaríca, tudi blagoníca, dótarica (Istra, Kras), ponekod še zdaj dedinja vsega nepremič-

nega in premičnega premoženja (izraz je izpeljan iz besede blago); tudi kmečka dedinja, edinka. V sred. veku je bilo vodstvo kmetije načeloma v rokah moškega, vendar je bilo treba to načelo praktično omiliti za vdove in b., če so imele to sposobnost po svojem soc. položaju. Na kmetih se je posebni položaj ženske pri samostojnem gospodarjenju razmeroma zgodaj pokazal v tem, da so na posamičnih → hubah omenjali kot podložnice vdove. B. kot imetnice hube so manjkrat dokazane, vsekakor so bile vsaj na J. F., M. Rk. kupnih kmetijah.

blagó, a. sprva živina, nato premoženje sploh. Do srede 19. stol., ko so ljudje sami pridelali in izdelali večino dobrin za svojo uporabo, je izraz b. prešel na boljši tekstil, ki so ga kupovali; b. dobrine, ki jih proizvajalec prideluje ali izdeluje za prodajo, ne za lastno porabo; vse, kar se kupuje in prodaja, saj proizvajalci prodajajo izrecno večino dobrin, kupci pa zadovoljujejo V. S. večino potreb z nakupom. Blagodêj, bajno bitje orjaške postave, pomaga zapostavljenim. Prikazoval naj bi se v razl. podobah, živel naj bi v hribih med Bohinjem, Soško in Vipavsko dolino. Pod tem imenom je poznan na Primor., od koder je ohranjeno edino pričevanje o njem. Pomagal naj bi ubogim, ki jim je gospoda delala krivico, npr. idrijskim drvarjem, opeharjenim od bogatega skopuha, je namesto njega plačal z drvmi, ki jih je nacepil kar s svojo nogo (prim. AaTh 650A). Povedko s podobno vsebino je obj. F. Levstik (Kako je Libercun drvaril, 1875). Izročilo o B. izvira iz predstav o bajnih bitjih narave (→ Repoštev; → Dardaj; → Tuhinc). Lit.: J. Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva, Ce. 1930; F. Levstik, Zbrano delo 4, Lj. 1954; Anton von Mailly, M. K. Leggende del Friuli e delle Alpi Giulie, Gorizia 1993.

blagó iz kamélje dláke, uporabljali so ga za oblačila v višjih družb. plasteh na Slov. v 18., 19. in 20. stol., izjemoma kmetice v 19. stol. Pog. kamélhar (nem. Kamelhaar, kamelja dlaka) A. B. pomeni praviloma plašč iz takega blaga. blagoslôv, žégen, obredno dejanje in besede (obrazci). Po ljud. verovanju prenaša b. posebno moč (obrambno, zdravilno, plodnostno itn.) na predmet b. (voda, ogenj, sol, jedi, vino, zelišča, sveče, smodnik, ljudje, živina, polje, hiša itn.). Lit.: N. Kuret, PLS 1–2, Lj. 1989.

Bloški smučar, Velike Bloke, 1946

SEL 1-B.indd 36

H. L. P.

blagoslovljêni ôgenj, svéti ôgenj, ogenj, ki ga na veliko soboto zjutraj zanetijo pred cerkvijo. Duhovnik ga blagoslovi, cerkovnik ali fantiči ga na posušeni drevesni gobi ali drugače raznesejo po domačijah, da z njim po ljud. izročilu zanetijo ogenj na ognjišču (v štedilniku), kjer se bodo kuhale obredne velikonočne jedi. Šega raznašanja b. o. je še živa, kjer v kuhinji še kurijo. V mestih namesto b. o. fantje (ministrantje) po domovih raznašajo blagoslovljeno luč s svečo ali svetilnico. Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

P. Š., H. L. P.

21/11/07 1:49:09 PM


blúmarji

37

blatnják, vzhodni veter, ki prinaša dež (Prekm.).

Bb

M. T.

blážanje, cerkv. obred podeljevanja blagoslova sv. Blaža. Duhovnik se s prekrižanima svečama dotakne vratu vernika in izreče prošnjo, naj bi bil po svetnikovi priprošnji obvarovan bolezni v grlu. Šaljivo je blážev žégen neučinkovito sredstvo (zlasti zdravilo) ali dejanje, nekaj, kar ne H. L. P., P. Š. koristi in ne škoduje. bláževo, god sv. Blaža (3. 2.), zavetnika zoper bolezni v grlu. Na ta dan se v cerkvi še podeljuje blagoslov → sv. Blaža, im. tudi blažanje, ki se ga verniki množično udeležijo. Pred 2. sv. v. so na b. čúčkali (→ opasovanje). Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

P. Š.

blážev žégen → blažanje blèk, števna enota (40 do 50 glav) za razvrščanje ovac v → čap. Izraz je bil na Primor. v rabi P. S. še v 2. pol. 20. stol. blískavica, bliskanje v daljavi brez grmenja, M. T. prekm. blískanca, belokr. sívanje. blísk in gròm, vrsta sukna z umetelno vtkanimi cvetlicami. Uporabljali so ga za oblačila v A. B. višjih družb. plasteh na Slov. v 18. stol.

avtohtonem izviru in tista, da štejejo k starosla. dediščini. Prvi je o uporabi b. s. obsežneje poročal Valvasor (1689). Uporabljali so jih na Bloški planoti in sosednjih Vidovskih hribih do 2. sv. v. za hojo, prevoz tovorov in bremen. Na smučeh so hodili za pogrebom, rabile so za zabavo in tekmovanja. M. → Badjura je 1932 posnel bloške smučarje na filmski trak. B. s. hranijo v SEM v Lj., v zbirki tovarne Elan v Begunjah in nekaterih zasebnih zbirkah.

bljúščec (Bryonia dioica, rdečejagodasti b.), strupena ovijalka z rdečimi jagodami. Gomolj so uporabljali v ljud. zdravilstvu in živinozdravstvu kot klistir, namakali so ga v olje in s pripravkom zdravili čire in otekline. Do množičnih zastrupitev z b. je prihajalo v času lakote, ko so ljudje jedli debele korenine, ki so jih iz nevednosti V. M. zamenjali z repo. Blóčani, preb. planote med Velikolaščansko pokr. in Ribniško dolino na v. in Cerkniškim poljem na z. Prometna prehodnost v preteklosti je pri B. vplivala na tovorništvo in furmanstvo, zdaj deloma na avtoprevozništvo. B. so bili pred 1. sv. v. poznani kot dobri rejci in prodajalci goveda, zlasti so bili poznani bloški voli; največ pitanega goveda so prodali v Trst, Gorico in Lj. Za B. sta v manjši meri pomembni tudi gozdarstvo in žagarstvo z oživljenim → suhorobarstvom kot dopolnilno dejavnostjo; do 60. l. 20. stol. niso imeli industrije. O B., ki pravijo, da je na Blokah devet mesecev zima, tri mesece pa mraz, in da kdor pride na Bloke, pride vragu v roke, se je oblikoval stereotip; ta se najbolj ujema s podobo bloškega smučarja, trdoživega inovatorja, ki se je prilagajal trdim življenjskim razmeram in jih že pred stol. premagoval z znamenitimi bloškimi smučmi.

Lit.: B. Orel, Bloške smuči, Lj. 1964. ●

Boris Orel, Razširjenost bloških smuči na Bloški planoti, v Vidovskih hribih in njihovi okolici, zemljevid iz 1964

J. B.

blúmarji, skupina belo oblečenih pustnih mask (pustòv) iz Črnega Vrha (Montefosco) nad Nadižo. Njihova značilnost je obredni tek. Nosijo posebno pokrivalo, čápo, s stožčastim sp. delom, spletenim iz močne trave (paludja) in podaljšanim v skoraj meter visoko steblo,

Obredni tek blumarjev skozi vas, Črni Vrh/ Montefosco (Italija), pust, 1996

Lit.: I. Gams idr., Bloke, v: ES 1, Lj. 1987; Slovenija. Pokrajine in M. Pe. ljudje, Lj. 1999.

blóške smučí, eno najstarejših zimskih prometnih sredstev na Slov. Med številnimi hipotezami o starosti b. s. sta najverjetnejši tista o

SEL 1-B.indd 37

21/11/07 1:49:12 PM


blúza

38

bóben, drúmla, támbur, pávka, glasbilo iz oboda z napeto kožo na obeh straneh, na katero se tolče. V rabi je bil v godčevskih skupinah, pri nekaterih šegah (→ pozvačin), ponekod za izklicevanje uradnih razglasov (od tod rekli → priti Z. K. na boben, razbobnati kaj naokrog).

razdeljeno na tri ali štiri s trakovi okrašene veje. Pod brado si ga privežejo s pisano ruto. Na vrveh, ki prepletajo hrbet in so del obleke, visijo ovčji zvonci, ki med tekom enakomerno pozvanjajo, v roki nosijo b. okovano palico. Skupino praviloma sestavlja liho število b. V izročilu določeno, kilometer dolgo krožno pot morajo na pustni torek v gosjem redu obredno preteči tolikokrat, kolikor jih je v skupini.

bobljánje, a. prihod nepovabljenih gostov, pogosto maskiranih fantov ali otrok, pred hišo, kjer so klali (Gor., Kor.), da bi si s pesmico pribobljáli nekaj klobas (→ koline); b. v 19. stol. se je na Gor. (Naklo in okolica) b. poistovetilo s → koledovanjem na večer pred → novim letom in → sv. tremi kralji, ko fantje pod okni pojejo božične pesmi in prosijo darov.

Lit.: N. Križnar, Blumarji ali pustovi? Trad. 5–6, 1976–77, 1979; N. H. L. P., P. Š. Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Lj. 1984.

Lit.: B. Orel, Slovenski ljudski običaji, v: NS 2, Lj. 1955; N. Kuret, H. L. P. PLS 2, Lj. 1989.

bodéča néža → kompava bofór, mera za moč vetra na morju (po F. Beaufortu, utemeljitelju lestvice jakosti). Obmorski preb. in ribiči določajo št. b. po gladini odprtega morja: če je npr. rahlo nakodrana, ima veter moč enega b., če so valovi visoki, se lomijo in je gladina bela oz. meglena, je veter dosegel osem M. T. b. (ok. 70 km na uro). böga → leseni bas ●

Boga strašiti, Gorenjsko, upodobitev šege v velikem tednu, razglednica Maksima Gasparija, 1. pol. 20. stol.

blúza, žensko vrhnje oblačilo, ki pokriva telo do pasu. Podobna oblačila so bila do 19. stol. sp. oblačila, npr. → rokavci in → srajca. V 19. stol. so nosile ženske priležno krojene b. povečini v kombinaciji z enakim krilom. Od konca 19. stol. je b. modno oblikovan samostojen oblačilni kos športnega ali elegantnega videza, v mestu in na vasi priljubljen v kombinaciji s J. Ž. krilom ali hlačami. bòb (Vicia faba, navadni b.), 1. kult. rastlina, stročnica, im. grášica, v Bohinju in na Dravskem polju právi b., na Dravskem polju tudi dróbni b.; ponekod tudi eno od poimenovanj za krompir. B. so poznali staroselci in Slovani ob naselitvi v V. Alpe. V sred. veku je bil b. razširjen po vsem slov. ozemlju kot pomembno živilo. Ni sodil med splošne dajatve. Kljub uvajanju fižola ob koncu 17. stol. je b. kot poljski in delno vrtnarski posevek ostal pomemben do konca 18. stol., do 2. sv. v. je postopno zginjal. Zdaj je b. v prehrani izjema, pogostnejši je kot živinska krma. Bobovo cvetje in stebla so v ljud. zdravilstvu uporabljali za diuretične čaje. Rahitične otroke so kopali v vodi, v kateri so se kuhale bobove luščine. Sadjarji so bobovo slamo nastiljali ob drevju, preganjala naj bi voluharje. Po ljud. verovanju so močno dišeči cvetovi b. privlačili duhove, demone in duše rajnkih, ti naj bi prebivali v njegovih cvetovih in plodovih. O b. govorijo tudi ljud. pregovori (→ grahornjak); 2. → krof. Lit.: V. Valenčič, Kulturne rastline, v: GDZS 1, Lj. 1970; isti, M. H., V. M. Vrtnarstvo, nav. delo.

SEL 1-B.indd 38

bogá strašíti, ropotanje v velikem tednu. Šega se je nekoč ponavljala pred cerkvijo od → velike srede do → velikega petka. Mladina je tolkla z gorjačami po tlaku ali po kupu stare šare, ki so jo prinesli pred cerkev, dokler niso vsega razbili (Gor.), ali ropotala s palicami po litoželeznih križih (Dol.). Po ljud. verovanju naj bi to ponazarjalo pokanje zemlje in grom ob Kristusovi smrti na veliki petek. Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

H. L. P.

Bogatáj, Jánez (Lj., 1947), etnolog. Diplomiral je 1971 iz etnol. in um. zgod. na FF v Lj., magistriral je 1981 z delom Mlinarji in žagarji v dolini zgornje Krke (obj. 1982) in doktoriral 1985 z disertacijo Razvoj načina in tehnik etnološkega raziskovalnega dela na Slovenskem. Od 1972 je bil kustos v Dolenjskem muzeju v Nm., od 1974 asistent stažist na ISN SAZU, od 1977 na OE FF v Lj. (1987 docent, 1993 izredni in 1998 redni prof. za etnol. Slovencev; predstojnik OE 1981–83, OEKA 1993–98). Desetletje je obj. → slovensko etnološko bibliografijo (za 1968–78, GSED 1969–79). Pri pedagoškem delu je razvil predmet o metodah in tehnikah etnol. raziskovanja, zgod. slov. etnol., etnol. muzeologijo, posebno pa etnol. Slovencev (z izbranimi tematskimi in aplikativnimi področji). Kot gostujoči profesor predava na Oddelku za oblikovanje na Akademiji likovnih umetnosti v Lj. in na Turistici v Portorožu. Raziskuje kult. dediščino v sodobni družbi (Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, 1992; Človek z masko od Prekmurja do Benetk, 1994; »Majda, dajte mi tisto iz omare.« Kultura poslovnih, promocijskih in pro-

21/11/07 1:49:14 PM


bolníško zavarovánje

39

tokolarnih daril, 1994; Gaudeamus igitur, 1997; Naše gostilne, 1997; Smo kaj šegavi, 1998), domačo in um. obrt (Domače obrti na Slovenskem, 1989; Ljudska umetnost in obrti v Sloveniji, 1993; Mojstrovine Slovenije, 1999 – tudi angl., nem., it., fr. in japonska izd.), prehrano (Mleko. Dediščina, hrana, simbol, 1999; Kuhinja Slovenije, 2000) idr. kult. pojave. Posebej si prizadeva za širjenje etnol. znanja in vrednotenje dediščine v vsakdanjem življenju (predavanja v lokalnih skupnostih, nastopi v množičnih občilih, pobude za številne raziskovalne tabore, predmetnik za etnol. kot učni predmet v devetletni osnovni šoli) in razvija → uporabno etnologijo. Bil je ur. → Glasnika Slovenskega etnološkega društva (1976–82), zbirke → Knjižnica Glasnika Slovenskega etnološkega društva (1980–88) idr. publikacij. N.: red dela z zlatim vencem 1990, častna diploma z zlato medaljo Recherche de la Qualité Reda sv. Fortunata 1991, zlata plaketa Univerze v Lj. 2000, Murkova n. 2002, več mednarodnih priznanj za zasnovo in oblikovanje M. Ra., I. S. G. knjig in koledarjev. ●

Bb

pokr. pred omenjenim časom prepoznavali B. kot pokr. skupino. Lit.: V. Knific, Planina Zajamniki v Bohinju, v: Bohinjski zbornik, Radovljica 1987; M. Makarovič, Kmečki posli v Bohinju, nav. G. M. delo; A. Novak, Planinsko sirarstvo, nav. delo.

bokál, votla mera za vino, do pribl. 1750 je S. V. obsegal 1,65 l, nato 1,41 l. bólcar → valček

bôgkov kót, kot nad mizo nasproti peči v hiši; v njem je razpelo, desno in levo so nabožne slike. Na slov. podalp. obm. je tako oblikovan najprej poznan ob koncu 18. stol. Sredi 19. stol. se je razširil povsod po Slov., redko na Primor. V v. in svz. Slov. visi razpelo (ponekod tudi slike) med oknoma na steni nasproti vhoda v → hišo. B. k. je v marsikaterem domu še v navadi; o božiču pod b. k. postavijo → jaslice (→ jaslični G. M., T. C. prtiček). bogoklétstvo, preklinjanje, sramotenje Boga. Zlasti v 16. stol. so b. prepovedovali policijski redi, enako kakor → preklinjanje, → hazard ipd. J. F. prestopke. bógrač, jed iz svinine, govedine, divjačine in krompirja, podobna golažu. Kuhajo jo v Prekm., predvsem ob praznovanjih in veselicah. Pogosto jo pripravljajo na prostem, v kotlu nad ognjem. Jed je im. po kotlu, v kakršnem so madž. pastirji kuhali golaž. O priljubljenosti b. v Prekm. priča vsakoletno tekmovanje kuharjev M. G. G. v pripravi b. (t. i. bogračijáda). Bohínjci, preb. Bohinja, večinoma srednjeveškega slov., deloma srednjeveškega nem. (rutarskega kolonizatorskega) in novoveškega it. (delavsko fužinarskega) izvira. V Bohinju, ki je v klimatskem pogledu in za poljedelstvo neugoden, se je razvilo zlasti planinsko pašništvo z → mlekarstvom in sirarstvom. V Bohinj so počasi prihajali kult. vplivi (prometno je bil izoliran, prva vozna pot je vanj vodila ob koncu 18. stol.), pri sosedih in obiskovalcih je nastal stereotip o bohinjski konservativnosti, redkobesednosti, trmi, čudaštvu in nezaupanju do tujcev, ohranil se je vsaj v 1. pol. 20. stol. Ker so se priimki ustalili do 17. stol. in postali obvezni ob koncu 18. stol., razširjenost priimkov, izvedenih iz toponima Bohinj, priča, da so v drugih

SEL 1-B.indd 39

bôlha (Pulicidae), žuželka brez kril, majhen zajedalec s skakalnimi zadnjimi nogami; razmeroma pogosten v mestnih in vaških bivališčih (pred 2. sv. v.). Za razloček od → uši ni označevala umazanije in revščine; ta pomen je dobila po 2. sv. v., ko sta se zboljšali bivalna kultura in splošna življenjska raven in ko b. ni bila več stalna prebivalka domov. Otroci se še radi dražijo z zmerjanko kradeš, lažeš, b. ješ T. Ci. (imaš).

Bogkov kot, notranjost Roblekove hiše, Zgornje Jezersko, 1979

bolníško mazíljenje, v poslédnje ólje dáti, novejši, milejši izraz za nekdanje poslédnje ólje ali sv. ólje oz. popotnico, ki jo duhovnik prinese na smrt bolnemu. Po spovedi (če bolnik še more govoriti in misliti) mu z blagoslovljenim mazilom mazili noge, roke in čelo, moli z njim in ga obhaja. Domači prižgejo ob križu sveče in molijo. Duhovnika na poti, ko nese popotnico, spremlja ministrant, ki ves čas pozvanja, ljudje na vasi ob srečanju z njima nehajo delati in pokleknejo. Lit.: H. Ložar - Podlogar, Smrt v slovenskih ljudskih šegah in H. L. P. verovanju, v: Tihi pomniki minljivega časa, Lj. 1999.

bolníško zavarovánje, pravno razmerje, ki ščiti zavarovanca v primeru bolezni idr. začasne nezmožnosti za delo. Urejeno je bilo z zakonom iz 1888, novelirano 1917. B. z. je bilo obvezno

21/11/07 1:49:16 PM


bôlšji sêjem

40

za vsa obrtna podjetja, obsegalo je podpore bolnikom in porodnicam ter izplačilo pogrebnine. Izvajale so ga zavarovalnice razl. vrst (okrajne, obratne, stavbne, zadružne, bratovske skladnice in bolniška podporna društva). Lit.: S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Lj. 1961.

J. Ž.

→ kres (24. 6.), ki je veljal za praznik poslov. Na Notr. so pravili, da sveta Neže punkelj veže, svet’ Boštjan ga nese stran, kar pomeni, da so se ženski posli menjavali na dan sv. Neže (21. 1.), moški na dan sv. Boštjana (20. 1.). Ljud. pesem omenja, da so posli zapuščali službo na dan sv. Štefana (26. 12.); to je bil tudi praznik poslov, ko so obiskovali svoje doJ. F. mače.

bontón, a. olika, primerno vedênje; b. skupek pravil o olikanem vedênju. Pravila določajo pozdravljanje, seznanjanje, vedênje do oseb razl. starosti, položaja in spola, vedênje pri mizi, uporabo jedilnega pribora, priložnostim primerno oblačenje, dopisovanje, voščila, izražanje sožalja, vedênje na javnih mestih (v lokalih, gledališču, na plesišču, v službi itn.). Številna strožja pravila vedênja so se v zadnjih desetletjih na splošno zelo omilila (→ olika višjih družbenih plasti); c. napotki za olikano ravnanje v knjiž. obliki, poznani od 18. stol. V 90. l. 20. stol. so se na Zahodu, manj na Slov., vnovič začeli v določenem obsegu zanimati za pravila vedênja (zlasti v poslovnem in družabD. O. nem življenju).

Bolšji sejem, Ljubljana, 2003 ●

bôlšji sêjem, sejem, na katerem v mestih prodajajo rabljene stvari, praviloma manjše vrednosti. Kupci jih kupujejo predvsem zaradi nizke cene, včasih tudi zato, ker jim starejše stvari več pomenijo. B. s. so predvsem na dela proste dni, mnogi se jih udeležujejo tudi iz družabnih razlogov. Lj. b. s. je ob nedeljah dopoldne ob V. S. Ljubljanici pri Tromostovju (→ sejem). bombazín, vrsta → krepa; uporabljali so ga za oblačila v višjih družb. plasteh na Slov. v 18. A. B. stol. bonáca (iz it. bonaccia, mirno morje), v obalnem pasu izraz za mirno, gladko morje ob brezM. T. vetrju. bóndranje, vándranje (iz nem. wandern, potovati, seliti se), preseljevanje poslov, redkeje obrtniških vajencev in pomočnikov. V običajnem pravu so bile urejene tudi službene pogodbe, ki so največkrat veljale eno l. Če je → posel pred tem časom zapustil službo, mu je bilo to v sramoto. Ljudje so pravili, da je treba eno leto izslužiti, tudi če bi drva sekali na človeku. → Običajno pravo je določalo dan nastopa in prenehanja službe. Na Kor. je bilo staro leto (31. 12.) dan slovesnega poslavljanja od odhajajočih poslov. Poleg izplačila je posel takrat dobil tudi poseben dar (npr. kruh in klobaso). Na Gor. so se posli menjavali na

SEL 1-B.indd 40

bòr (Pinus), iglasto drevo z dolgimi iglicami. V ljud. zdravilstvu so uporabljali vse vrste b. Nabirali so mlade poganjke za čaje in sirup. Borove iglice so uporabljali za kopeli in inhalacije pri astmi, bronhitisu, revmi in protinu. Iz storžev so kuhali čaj za čiščenje krvi in zdravljenje lišajev. Borova smola je rabila za mazila, kopeli in kadilo. Semena (pinjole) vrste pínija (Pinus pinea), ki raste na Prim., so uporabna pri pripravi slaščic. Borov les je cenjen gradbeni material v alp. V. M. pokr. borága (Borago officinalis), zdravilna rastlina. V ljud. zdravilstvu je ena najbolj cenjenih zdravilnih rastlin, ki krepijo srce. Liste in cvetove b. so uporabljali kot čaj za pospeševanje znojenja, zniževanje telesne temperature in za čiščenje krvi. Tople obkladke iz boraginega čaja so poV. M. lagali na vnete in boleče oči. bordél → javna hiša bordonál (furl. bordonâl, ostrešni tram), bordonáu, brdnár, nosilna stropna greda, tram (Istra); tesan jelov ali smrekov hlod za ladijsko ogrodje. Izraz se je ohranil ob t. i. jamborni cesti (→ ladjedelstvo). Lit.: M. Pahor in I. Hajnal, Po jamborni cesti … v mesto na peklu, Lj. 1981; M. Ravnik, Bratje, sestre, strniči, zermani, Lj. in Kp. 1996.

M. Rk.

borílna ígra, igra otrok in odraslih, pri kateri se borijo med seboj posamezniki (npr. petelínji bòj), pari igralcev, od katerih eden drugemu sedi na ramah (npr. kúrji bòj, bítka na kônjih) ali se po trije igralci skupaj kot živo kolo zaletavajo drug v drugega, dokler eden ne pade na tla (bičikléta, novejša primor. različica kurjega boja),

21/11/07 1:49:19 PM


bósman

41

Bb

ali pa si nasproti stojita vrsti za roke držečih se igralcev in posamezniki iz ene vrste skušajo predreti drugo (npr. césar in vojáki, kétne tŕgat). Te igre so tekmovalne in jih praviloma igrajo fantje. Poznane so povsod po Slov. še zdaj, prvi podatki o njih izvirajo iz 1888 (I. Navratil). Domneva se, da b. i. z živalskimi imeni izvirajo iz živalskih paleolitskih plesov, b. i. v dveh vrM. R., I. C. stah iz bojnih plesov.

borín, burín, šibak veter ob morju, ki piha iz iste smeri kot burja. B. je znanilec lepega vremeM. T. na. borjáč, bórjač, ograjeno in zaprto dvorišče ob kraški hiši. Za nastanek b. so bili odločilni podnebni (zimska burja, poletna vročina) in obrambni (varovanje ljudi, živine, pridelkov in vode) razlogi in potreba po zasebnem prostoru, povezana z občutkom lastnine. V b. je štírna, tudi štérna (iz lat. cisterna, podzemni prostor, kamor se steka kapnica). Vhod je reprezentativna → kalona.

Bosánci, državljani BiH. Od 60. l. 20. stol. se je v površni vsakdanji rabi pomen imena B. zaradi velikega št. priseljencev iz republike BiH v Slov. splošno razširil na → priseljence iz republik SFRJ (→ Bošnjaki).

Lit.: N. Križnar, Etnografska podoba Krasa, v: Kras, Lj. 1999.

M. Rk.

borovníca (Vaccinium myrtillus, navadna b.), grmičasta gozdna rastlina in njeni plodovi; tudi črníca, rísnica. V ljud. zdravilstvu so v rabi jagode in listi za čaje pri črevesnih boleznih, prebavnih motnjah, griži. Posušene jagode so odlično zdravilo proti driski, iz svežih jagod kuhajo kompote, marmelade in sokove ali jih namakajo v žganju (borovničevec) in vinu. B. nabirajo ženske in otroci tudi za prodajo na tržnici. V. M. ●

bórovo gostüvanje, pustna šega, ki uprizarja poroko fanta (dekleta) z borom. Prvotno je bila v navadi predvsem v evangeličanskih vaseh svz. Slov. izključno tedaj, kadar v predpustnem času v vasi ni bilo nobene poroke, kar pa se je redko zgodilo. B. g. je bilo največkrat na pustno nedeljo in se je ohranilo do današnjih dni; od 80. l. 20. stol. se b. g. uprizori vsako l., največkrat kot turistično-folklorna prireditev. Lit.: B. Kuhar, Borovo gostüvanje, SE 16–17, 1963–64, 1964; N. Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Lj. 1984; E. Eperjessy, Borovo gostüvanje pri porabskih Slovencih, v: Etnologija Slovencev na H. L. P. Madžarskem 2, Budimpešta 1999.

bórza, prostor, kjer se trguje s tipskim blagom, vrednostnimi papirji in devizami. Na b. ne trgujejo trgovci neposredno, temveč prek borznih posrednikov na borznih sestankih; izklicujejo cene za posamične vrste blaga ali cene vrednostnih papirjev. Po predmetu trgovanja se ločijo blagovne b., ki so lahko zelo specializirane, in b. vrednostnih papirjev. Prva b. v Lj. je začela delovati 1924. Na njej so do 2. sv. v. v največjem obsegu trgovali z devizami. Njeno delovanje je bilo obnovljeno 1990. Sodobne b. opuščajo izklicevanje cen na borznih sestankih, nadomešča jih elektronsko poslovanje. Vrednostni papirji so v vse večji meri v nematerializirani obliki, njihovo št. pri posameznem lastniku evidentira V. S. klirinško-depotna družba.

SEL 1-B.indd 41

Lit.: S. Mežnarić, »Bosanci«, Lj. 1986. ●

Borovo gostüvanje: svatba z nevesto na boru se vrača v vas, Predanovci (Prekmurje), 2002

M. Rk.

bósman (Prekm., Prlekija), plétenik, koláč (B. kr.), obredni kruh, podolgovata pogača, spletena iz več kit testa in okrašena s papirnatimi rožami, tudi z okraski iz testa; ženitovanjska pogača. Naredi ga nevestina botra, na koncu svatbe ga starešina razdeli med svate. Simbolizira željo po moškem detetu, na kar kaže to, da b. imenujejo dete in govorijo o njegovem krstu, da ob b. v nevestinem krilu zaželijo več otrok, pa tudi oblika b. spominja na togo povitega dojenca, beseda bóze pa v srednjevisoki nem. pomeni fantiča. Najstarejša znana omemba b. je iz 1649, ko so v turniški župniji novoporočenci dajali župniku pšenični kruh, vulgo bosman dictus. B. je izpričan na kmečkih svatbah v 2. pol. 19. in 1. pol. 20. stol. Lit.: B. Orel, Od kruha do »malega kruhka«, Etnol. 10–11, 1937– 39, 1939; isti, Ženitovanjski običaji na Dravskem polju niže Ptuja, Etnol. 14, 1942; isti, Čarodejni obred in mit nakolenčiča ter bosmana v slovenskih ženitovanjskih običajih. Bosman, G. M., H. L. P. Etnol. 15, 1943.

Bosman, Markovci (Ptuj), pred 1940

21/11/07 1:49:21 PM


bóšnjak

42

bóšnjak → krošnjar Bošnjáki, hrv. ali srb. jezik govoreči preb. BiH, pripadniki tamkajšnje kulture, utemeljene v islamu. Zametek bošnjaške etn. zavesti je od zgodnjega 18. stol. nastajal med pregnanci muslimanske vere, ki so se iz sosednjih dežel naseljevali na ozemlju današnje BiH; narodna zavest se je oblikovala v avstr. dobi (1878–1918), tedaj je postala poznana tudi na Slov. Bošnjaško narodno pripadnost je zasedbena oblast uradno zanikala 1907, poslej je uradno obstajala le bošnjaška verska skupnost. Tako je bilo tudi v Kraljevini Jugoslaviji (1918–41), takrat so se B. delno opredeljevali za Srbe ali Hrvate muslimanske vere. V FLRJ so za B. 1961 uvedli etnonim Muslimani. Genocidna vojna v BiH zoper B. (1992–95) je močno utrdila bošnjaško narodno zavest. L. 1993 je bilo v BiH za tamkajšnje muslimansko preb. uradno sprejeto ime B. in se je tudi popolnoma uveljavilo. Razširjen slov. priimek Bošnjak in njegove različice kažejo, da je na Slov. pred 19. stol. to ime pomenilo samó pokr. izvir priseljenca; sedanje pogovorno ime Bosanec pomeni državljana BiH ne glede na narodno ali drugačno etn. zavest. V Slov. so se prvi B. priseljevali po avstr. aneksiji BiH (1908), množično pa zlasti kot ind. in gradbeni delavci v 60., 70. in 80. l. 20. stol. L. 1991 so v Slov. našteli 26.842 Muslimanov. L. 1992 in 1993 so se zaradi vojne v BiH množice B. zatekle v begunstvo, v Slov. okrog 33.000. L. 2002 je bilo v Slov. 21.542 B. Lit.: V. Kržišnik - Bukić, Bosanska identiteta med preteklostjo in G. M. prihodnostjo, Lj. 1996.

bóter (ž. bótra), tudi gótej, kótrc, kúm, nón, núnc, kompáre, kopári, šántolo; ž. gótica, kótrca, kúma, núna, komárica, kopárina, šántola, a.

zastopnik, zastopnica družbe zunaj družine pri → krstu ali priča pri → birmi; spremljevalka neveste (→ teta); b. starejši moški, ženska. H. L. P.

bóti, vrsta copat, narejenih doma iz starega blaga; vsakdanje žensko obuvalo Ziljank. Podplate je sestavljalo več plasti na gosto prešitega platna ali drugega trpežnejšega blaga, gornji, nizko krojeni del, obúšje ali vúšje, je bil iz debelejšega blaga, npr. iz ponošenega raševinastega krila. Obušje je bilo ob robovih obšito z ročno tkanim trakom ali trakom iz blaga. B. so se uveljavili po T. Po. 2. sv. v., zdaj jih nosijo le še redko. bótri, skupno ime za botra in botro. B. so imeli po ljud. in cerkv. pravu dolžnost vzgajati in rediti osirotele krščence. Še v 17. stol. je bilo v navadi, da so naprosili veliko b., pozneje dva – botra in botro. Izprositi b. je bila naloga očeta, ki je v 17. stol. hodil ob vsakem vremenu razoglav, šele ko je b. izprosil, si je lahko nadel klobuk (Gor.). Na Kor. naprosijo b. pred rojstvom otroka, in sicer blizu doma. Botrstvo se ne sme zavrniti. Z b. so se ponekod pobotrili, družina b. se im. tudi botrina. Med krstnim b. in krščencem, birmanskim b. in birmancem je vez duhovnega sorodstva, ki traja vse življenje (→ krst; → birma). B. pomagajo revnim krščencem in birmancem, kmečki otroci so pri njih tudi služili. B. so še v 20. stol. imeli enakovredno veljavo kakor najožje krvno sorodstvo. Lit.: B. Orel, Slovenski ljudski običaji, v: NS 1, Lj. 1944.

H. L. P., M. Rk., J. F.

botrína, 1. a. botrínja, botérnija (z. Štaj., osrednja Slov.), krstítki, krstítje (Prlekija, Prekm.), krstíne (Rez.), kíhljanje (B. kr.), krížma (Kor.), krstna gostija, ki jo priredijo takoj ali nekaj dni po → krstu; nekdaj je b. izražala sprejem otroka v družbo in so se je udeležili tudi drugi vaščani, zdaj je slavje družinsko; b. botrín(j)o pít so šli botri takoj po krstu v gostilno; šega je bila predvsem tam, kjer je bila farna cerkev oddaljena od vasi, živa je bila še v 19. stol.; 2. a. skupno ime za botre; b. je bila vélika žláhta, biti v b. je pomenilo najožje sorodniško razmerje; b. družina botrov; 3. darilo botrov porodnici, krížma (Prekm., Kor., Gor.), násbok, nášk (z. Štaj.), največkrat vsebuje jajca, kokoši, do tri hlebe pšeničnega kruha, včasih tudi vino.

H. L. P.

botríška nedélja (Štaj.), botríčna n. (Dol.), prva nedelja po veliki noči, ko so še v 1. pol. 20. stol. vabili botre na kosilo (→ bela nedelja).

H. L. P.

Vol, pustni lik, vprežejo ga v plug ob obrednem oranju, Zagorica (Dobrépolje), 1987

SEL 1-B.indd 42

Bôvčani, a. preb. Bovca in Bovške kotline s sosednjimi dolinami; b. na Kor. tudi ime za obsoške, goriške in primor. Slovence; c. v Rez. ime za Slovenca sploh (→ Buški); slednja pomena izvirata vsaj iz 18. stol. zaradi številnih stikov s potujočimi B. Temelj preživljanja B. je bila do 20. stol. predvsem drobnica; ob tem in skromnem poljedelstvu so si pomagali z

21/11/07 1:49:24 PM


božíčni pánj

43

božíčna koléda, kratek igran dialogiziran prizor z božično tematiko, koledniki so ga igrali po hišah; nastal je po vzoru jezuitskih → božičnic. Zadnja b. k. je v Slov. izpričana konec 19. stol. v Tržiču, dlje so se ohranile med Slovenci v Por.

domačimi obrtmi, → prevozništvom in zlasti → krošnjarstvom, največ po avstr. deželah, kar je v sosednjih z. in s. pokr. povzročilo pomensko razširitev imena B.; č. godci (→ bovška muzika). Lit.: S. Rutar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, Lj. 1892; M. Matičetov, Bovec – Bovčan – Bovški, Goriški letnik 6, 1979; I. Miklavčič Brezigar, Občina Tolmin, Lj. 1996; A. Dular, Obrti in G. M. trgovina na Bovškem, Trad. 25, 1996. ●

Bb

Lit.: N. Kuret, Slovenska koledniška dramatika, Lj. 1986; isti, PLS 2, H. L. P., P. Š. Lj. 1989.

bovídna máska (lat. bos, 2. sklon bovis, govedo), zoomorfna maska; predstavlja govedo (vol, krava, tele, tur). Maska vola se pojavlja kot vlečna žival pri pustnem oranju na jv. Pohorju (Šmartno) in na Dol. (Dobrépolje), kravo vodijo v Ben. Slov. → orači. H. L. P. bóvška múzika, Bovčani, godčevska skupina z Bovškega, ki je do srede 20. stol. hodila igrat Z. K. po Slov. in drugam (npr. v Švico). bóža dóga → mavrica bôžič, 1. a. (25. 12.), bádni dán (Dol.), bíl(j)a (Istra, Brda, Kor., Štaj.), svéti dán, božični dan, kršč. praznik, v 4. stol. določen za dan Kristusovega rojstva. Dolgo so ga praznovali le v cerkvah, v 14. stol. tudi v ženskih samostanih, družini ga je približala protireformacija; b. v širšem pomenu božično obdobje, ki se začne s prvim → svetim večerom in traja do → sv. treh kraljev, zato je v etnol. uveljavljena zveza božično-novoletni čas, ki je prekril predkršč. praznovanja zimskega kresa, vendar v obredih in šegah ohranil mnoge njegove oblike in vero v moč zimzelenega rastlinja. J. in z. del slov. ozemlja (Dol., Notr., Goriško) govori o božíčih, skupnem imenu za tri praznike (Kristusovo rojstvo, novo leto in sv. trije kralji; máli bôžič). Praznovanje b. obsega priprave nanj (krašenje doma, postavljanje → jaslic in → božíčnega drevesa, pripravo posebnih jedi in peciva, na sveti večer blagoslavljenje hiše, gosp. poslopij in polja (→ obredno kropljenje in kajenje), skupno molitev → rožnega venca in petje božičnih pesmi, odhod k polnočnici, na sam b., ko se ne hodi na obiske, praznično kosilo, pri katerem se zbere vsa družina ob slavnostno pogrnjeni mizi, zato b. velja tudi za izrazit družinski praznik; 2. obredni kruh iz vseh vrst žita, ki so ga še v 19. stol. nosili k polnočnici blagoslovit (Podjuna); 3. okrašena viseča smrečica v → bogkovem kotu (Prekm.); 4. → božični panj (ponekod na Primor.). Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

božíčna pésem, nabožna pesem, ki se v besedilu opira na evangeljsko poročilo o KristuZ. K. sovem rojstvu v Betlehemu. božíčnica, 1. javni dramski nastop, posebna pobožnost jezuitov, z njim so v božičnem času počastili Kristusovo rojstvo. V lj. jezuitski kroniki so b. pogosto omenjene zlasti v 1. pol. 17. stol. Po vzoru cerkv. b. so nastale → kolede; 2. metanje lešnikov in orehov otrokom na božični večer (okolica Kostanjevice na Krki); 3. božična družabna prireditev z obdarovanjem v dnevih pred božičem. Po 1. sv. v. so jih sprva prirejala razl. društva, šole in dobrodelne ustanove, po kratkem kult. in zabavnem programu so obdarili revne otroke. V 2. pol. 20. stol. jih je organizirala Cerkev po župnijah, po 1991 so znova zaživele tudi drugod v okviru božično-novoletnega obdarovanja otrok in ostarelih; 4. ime za izplačilo (dela) plače zaposlenim v božičnem času. Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989.

božíčni krúh → poprtnik

Bôžič → Svarog ●

Lit.: D. Ovsec, Trije dobri možje, Lj. 2000.

SEL 1-B.indd 43

H. L. P.

P. Š., M. G. G., H. L. P.

božíčnik → poprtnik

H. L. P.

Božíček, obdarovalec, ki darilo položi pod božično drevo. Navada obdarovanja se je na Slov. uveljavljala po 1. sv. v. v mestnem okolju, v 2. pol. 20. stol. je bil personificirana v B. in → dedku Mrazu. Podoba B. v rdečem oblačilu s kapo (oboje z belim robom) je prevzeta iz z. Evrope in ZDA. Obdaruje otroke, ki mu, tako kakor → sv. Miklavžu, napišejo pisemce z željami, pa tudi odrasle v družinskem in prijateljskem krogu.

Božična čúja: mati zliva vino nanjo, simbolično darovanje božičnemu panju, Breg (Goriška Brda), 1965

božíčni pánj, čòk (Primor., Goriško), čúja (Brda), bádnik, bádnjak (B. kr.), bôžič, božíčnik (Goriško), drevesni čok, ki so ga na sveti večer zanetili na ognjišču, da bi po starem verovanju pomagal oslabljenemu soncu in dal toploto in svetlobo dušam vračajočih se rajnih; predstavljal naj bi čaščenje božanstva domačega ognjišča. B. p. je moral počasi tleti do novega leta ali do sv. treh kraljev, oblivali so ga z vinom in mu darovali jedi. Šega kurjenja b. p. (o njej je poročal Valvasor 1689) je bila živa do 1. sv. v. oz. dokler

21/11/07 1:49:25 PM


božíčni večér

44

drevo brez okrasja in lučk, prvotno postavljeno pred hišo, ob vodnjak, studenec ali na gnojišče, pozneje po večjem delu Slov. viseča smrečica, → betlehem, v → bogkovem kotu, druga: okrašeno in s svečkami razsvetljeno b. d., prevzeto pod nem. vplivom in na Slov. najprej razširjeno v mestih, v 2. pol. 20. stol. tudi na podeželju; v socialističnem času uradno im. → novoletna jelka. Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989. ●

H. L. P.

božíčno-novolétne šége, šege in verovanja predkršč. in kršč. izvira v času → zimskega kresa, povezane predvsem s praznovanjem Kristusovega rojstva (→ sveti večer, → božič), prehodom starega leta v novo leto (→ silvestrovo, → novo leto), s svetniki v božični osmini (→ štefanovo, → šentjanževo) in s praznikom →sv. treh kraljev (→ koledovanje; → koledniki; → otepovci). H. L. P. bôžja déklica → perica

Božično drevo ob jaslicah, Ljubljana, 2001

so imeli odprta ognjišča; je prežitek predkršč. praznovanj okoli → zimskega kresa z indoevr. koreninami. Razširjena je bila od Balkana, v širokem loku čez j. in z. Evropo do Skandinavije, na Slov. po vsem jv., j. in jz. robu. Različica b. p. je grčava klada, debel panj, zglávnik (Dol., Štaj.), ki so ga porinili v peč in je moral goreti do naslednjega dne. Iz isker, dima in plamena so vedeževali in prerokovali. Lit.: N. Kuret, PLS 2, Lj. 1989; isti, Božični panj pri Slovencih, v: P. Š., H. L. P. Opuscula selecta, Lj. 1997.

božíčni večér → sveti večer ●

Otépovci – koledniki, Srednja vas (Bohinj), 1998

božíčno drevó, z okraski in svečkami ozaljšana smrečica ali jelka, ki se je proti koncu 19. stol. uveljavila v katol. deželah v Evropi. Velja za protestantsko šego z indoevr. koreninami. Na Slov. sta poznani dve obliki: zimzeleno

božják, bôžji denár, a. nagrada materi ali dekli, ki je skrbela za živino; b. dodatek h kupnini od prodaje živine; šega, v navadi do 2. sv. v., da je kupec dodal kupnini b., sréčni gròš ali léco; to je bilo nedogovorjeno, toda stalno plačilo ob kupoprodaji živine, ponekod im. tudi šénkunga (iz nem. Schenkung, daritev, darilo). Leco je dobila oseba, ki je skrbela za živino v času sejma, ali otrok, ki je spremljal prodajalca na sejem.

J. F., V. S.

bôžja léstev → mavrica bôžja mílost (Gratiola officinalis, navadna b. m.), zdravilna rastlina, raste na vlažnih bregovih in močvirnih travnikih. Nadzemne dele rastline namakajo v žganju in nato uporabijo kot protiV. M. bolečinski obkladek. bôžja pót, 1. kraj, kamor se roma (najprej pot v Rim na grobove apostolov Petra in Pavla, Jakoba v Kompostelo, k sv. trem kraljem v Kelmorajn/Köln am Rhein), tj. kraj posebnega verskega dogodka, označen z grobom, križem, znamenjem, kapelico ali cerkvijo; 2. → romanje; H. L. P. → romarstvo. bôžja sôdba, pravna vraža; dejanje za dokazovanje resničnosti ali neresničnosti trditev. Pred 14. stol. se je ves sistem kazenskega postopka razvijal na podlagi prepričanja, da je mogoče s čudežnimi sredstvi dokazati krivdo ali nedolžnost: čudež naj bi razkril osumljenčevo nedolžnost ali krivdo (osumljenega so npr. vrgli v vodo, če je utonil, je bil kriv; v dokaz nedolžnosti je moral npr. iz vrele vode potegniti železo, ne da bi se bil opekel; prim. rek opékel se je). B. s., → ordal, je bila pred 14. stol. eno poglavitnih J. F. dokaznih sredstev. božjepótnik → romar bôžji denár → božjak

SEL 1-B.indd 44

21/11/07 1:49:29 PM


brálna znáčka

45 ●

Bb

bôžji gròb, nazorna predstavitev Kristusovega groba, v Evropo so jo prinesli jeruzalemski romarji. Na Slov., kjer se je ohranila do današnjih dni, so jo uvedli jezuiti v 16. stol. V farnih cerkvah postavijo b. g. v stranski kapeli ali v kripti, pogosto s kulisami, barvnimi kroglami in zelenjem, zato da bi verniki, ki hodijo od → velikega četrtka do vstajenja bôžji gròb môlit, še bolj podoživljali Kristusovo trpljenje in smrt. Lit.: N. Kuret, PLS 1, Lj. 1989.

H. L. P.

bôžji pás → mavrica bôžji stóv → mavrica bracêra (ben. brazzera, vrsta ribiškega čolna), manjša tovorna jadrnica, dolga do 17 m, s prostornino 50–70 registrskih ton. Ima jambor, trup s širokim premcem in krmo ovalne oblike. Izvira z otoka Brača, po njem je dobila ime. V Trž. zalivu je bila razširjena do srede 20. stol. Lit.: N. Terčon, Piransko pristanišče od starega mandrača do današnje podobe/Il porto di Pirano dall‘antico mandracchio N. T. all‘aspetto odierno, Piran 1993.

bráč, 1. práč, ben. dolžinska mera za dražje (63,6 cm) in cenejše (68 cm) tkanine, na Primor. v rabi do zač. 20. stol.; 2. srednje velika tamburica za spremljavo ali vodilno melodijo, znana povsod v Slov.; 3. priprava za obiranje sadja in koruze (Prekm.); 4. pobiralec žita za snope ob žetvi (Prekm.); obiralec grozdja, trgač S. V., M. Kc. (v. Slov.). bráda, dlakava rast na obrazu. Na Slov. v modi od ok. 1400, s → špansko modo so se uveljavili tudi brki; v 17. stol. so postopoma opustili b. in nosili le brke, v 18. stol. niso imeli b., ta je bila znova v modi v 19. stol.; od ok. 1900 so nosili samo brke, po 1. sv. v. so bili moški povečini gladko obriti. B. se je v določenem obsegu poA. B. novno uveljavila od 70. l. 20. stol. ●

bragóc (it. bragozzo, bragoc), lesena tovorna in ribiška ladja z jamboroma in ravnim dnom, dolga 8–14 m, široka 2–3 m, s prostornino 8–20 registrskih ton. B. izvira iz 16. stol. z obm. mesta Chioggia pri Benetkah. Na slov. obali je bil največji tip plovila, edini je omogočal ribolov na odprtem morju. Imel je solidno palubo, spredaj nekoliko dvignjena jambora, od katerih je eden premičen, jadri v obliki trapeza, pobarvani s pisanimi barvami in opremljeni z znamenjem ali figuro, in razmeroma veliko krmilo, ki je segalo globoko pod dno ladje. Posadka je štela 2–6 ribičev, ustrezno zahtevnosti ribolova. Na b. so lovili do 2. pol. 20. stol.

v protestantizmu z razširjanjem prepisov slov. protestantskih spisov (predvsem iz Postile S. Krelja in iz molitvenika J. Tulščaka). Na protestantski rkp. tradiciji je ok. 1750 nastala bukovniška knjiž. Ob → bukovnikih so bili slovstveno ustvarjalni tudi ljud. pesniki in pevci. Nagibi in vzroki za širjenje branja in kroga b. so bili praktičnogosp., eshatološki, ljudskolit., narodnobuditeljski, bogoslužni ali samo estetski. Posebna kategorija b. so radijski in televizijski napovedovalci in t. i. um. b. (npr. igralci, recitatorji) (→ bralna navada; → branje).

Božji grob, Visoko (Šenčur), 1998

Lit.: F. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci, v: NS 2, A. Ž. Lj. 1952; M. Kmecl, Mala literarna teorija, Lj. 1977.

brálna naváda, odnos ljudi do branja, predvsem knjig. B. n. ocenjujejo po št. prebranih knjig na l. in glede na vrsto brane lit. B. n. označujejo in sooblikujejo bralno kulturo. Statistične primerjave z evr. povprečjem govorijo o slabih b. n. Slovencev, z odmiki pri nekaterih A. Ž. poklicnih in starostnih skupinah. brálna znáčka, gibanje za dvig kulture branja, razširjeno na osnovnih šolah. Začelo se je na pobudo L. Suhodolčana in S. Kotnika 1960. V Slov. podeljujejo b. z., poimenovane po pesnikih in pisateljih (Bevkova, Cankarjeva, Gregorčičeva, Ingoličeva, Jurčičeva, Prežihova b. z. idr.). Gibanje je organizirano tudi med mladimi v A. Ž. slov. zamejstvu in izseljenstvu.

Lit.: N. Terčon, Piransko pristanišče od starega mandrača do današnje podobe/Il porto di Pirano dall‘antico mandracchio all‘aspetto odierno, Piran 1993; B. Volpi Lisjak, Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave, Trst 1995.

A. F., N. T.

brálec, oseba, ki bere. Pojem se je izoblikoval z izumom pisave (prej samo poslušalec, naslovljenec). Pri Slovencih so zač. bralstva znani

SEL 1-B.indd 45

Bragoc, model, Trst

21/11/07 1:49:31 PM


brálno gradívo

46

brálno gradívo, gradivo, namenjeno branju oz. dano v branje. Z razvojem je potreba po b. g. za strok. spopolnjevanje postala vsakdanja potreba. Tudi prvi časopisi, npr. Bleiweisove Novice, so obj. mnogo etnol. gradiva, ki večinoma še ni bilo obdelano. V Slovenski bčeli so bila z etnol. gradivom zastopana vsa področja etnol. Meje kronističnega narodopisja sta prva presegla → Časopis za zgodovino in narodopisje (od 1904) in → Etnolog (od 1926). V ožjem pomenu je najpogosteje uporabljeno b. g. v šolstvu oz. v izobraževanju študijsko gradivo (za študij predpisana lit.). Ob simpozijih izA. Ž. dajajo simpozijsko strok. gradivo. ●

brána, orodje, s katerim drobijo grude na zoranih njivah, zagrebajo seme in čistijo travnike. Z b. ponekod tudi pripravljajo njive za oranje, ko z njo rahljajo površine. Prvotna oblika b. so bile povezane veje, obtežene s kamni, bolj dognana je bila b. z lesenim okvirom in prečkami z lesenimi klini. Zadnja razvojna stopnja je b. z lesenimi ali železnimi okviri in prečkami in z železnimi klini. Manjšo b. je lahko vlekel človek, sicer jo vleče vprežna živina ali traktor. Železne b. so ind. izdelek. Lit.: B. Grafenauer, Poljedelsko orodje, v: GDZS 1, Lj. 1970.

Brana, Žužemberk, risba, 1957

A. B.

Bráncelj - Bédnaršek, Andrêja (Nm., 1958), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. 1981 in um. zgod. 1983 na FF v Lj. L. 1985 je bila kustosinja v Slovenskem gasilskem muzeju v Metliki, od 1986 je kustosinja v Belokranjskem muzeju v Metliki (od 1996 ravnateljica). L. 1993 je obj. knjigo Belokranjske pisanice, je soavtorica knjig o vinarstvu B. kr. (Črna kraljica, 2000) in soavtorica in ur. zbornika Petdeset del Belokranjskega M. Ra. muzeja (2001). bránje, pojav, povezan z zač. pisave (ok. 3000 pr. n. št. s sumerskim klinopisom) in pismenostjo. S prevodi Svetega pisma v t. i. ljud. jezike je b. prenehalo biti privilegij duhovščine idr. izobražencev. Med preprostim ljudstvom so bili najprej razširjeni molitveniki in → ljudske knjige, od 18. stol. so vlogo ljud. knjig prevzemali vzgojni, zabavni in trivialni romani. Na Slov. je bilo v prvih desetletjih 19. stol. razširjeno skupinsko glasno b. večerniških povesti (→ Slovenske večernice); slov. čitalnice v 2. pol. 19. stol. so bile bolj družabne ustanove kot bralna združenja, višje družb. plasti so se zbirale v → literarnih krožkih. Po 2. sv. v. so se opismenjevalne akcije odvijale v knjižnicah t. i. rdečih kotičkov in klubov. Zdaj je skupinsko glasno b. omejeno na lit. in pesniške večere oz. na razl. srečanja književnikov. Širjenje b. in bralne kulture ter spodbujanje → bralnih navad v zadnjih desetletjih v osnovnih šolah širi gibanje za → bralno značko, v širši javnosti jih popularizirajo mdr. → knjižni klubi in posamezniki (npr. »Berite z Manco Košir«). Lit.: J. Dolar, Spomin človeštva, Lj. 1982.

A. Ž.

bránjevec (ž. bránjevka), oseba, ki na trgu ali tržnici prodaja blago, največkrat ga sam izdela

SEL 1-B.indd 46

ali pridela; tudi trgovec z drobnim, cenenim blagom. B. prodaja povečini sezonsko blago, praviloma v manjših količinah in vsak dan. B. te vrste so znani od sred. veka. Ob koncu 20. stol. so branjevke večinoma ženske, ki na živilskih trgih prodajajo svežo zelenjavo, v Lj. npr. branjevke iz Krakovega in Trnovega, ki mdr. prodajajo poznano krakovsko in trnovsko solato in zelje, ter t. i. koprčani (→ jesihar; → trg).

V. S., J. B.

Brás, Ljudmíla (Lj., 1930), etnologinja. Diplomirala je iz etnol. 1954 na FF v Lj. V l. 1955–64 je bila kustosinja etnologinja v PM Ptuj, 1964– 90 v SEM v Lj. kustosinja za obrt in trgovino (od 1974 muzejska svetovalka). Raziskovala je obrtne dejavnosti med kmečkim preb. in pridobila številne predmete in dokumentacijo za temeljni fond zbirk obrti in rokodelstva v SEM. Pripravila je več razstav (Lončarstvo na Slovenskem, 1968; Pletarstvo na Slovenskem, 1973; Lesne obrti na Slovenskem, 1979) z vodniki. Obj. je članke o obrteh in šegah, zlasti o ženitovanjskih šegah na Ptujskem polju, izdelovanju cvetnih butaric v okolici Lj., zbirkah, rokodelstvu in obrteh. Z J. Bogatajem je sestavila vprašalnico Rokodelstvo in obrt (ETSEO. Vpr. 3, 1977). Lit.: M. Drpić, Bibliografija Ljudmile Bras, Etnol. 10 (61), 2000; A. Dular, Milki Bras ob življenjskem jubileju, nav. delo.

M. Ra., M. Rk.

bratán (ž. bratána), tudi brátíč, bratánec, ž. bratána, bratrána, bratránka, bratíčna, bratov sin, nečak; bratranec; bratova hči, nečakinja; M. Rk. sestrična. brátar, tudi bráter (Ben. Slov., Rez.), brátr M. Rk. (Rož), brat. brátec (mn. brátci, bráteci), tudi brátac, krošK. O. njar (Kor.) (→ krošnjarstvo). bratínstvo → bratovščina brátja, bratje in sestre (Prekm.).

M. Rk.

brátovščina, 1. a. združenje ljudi iz nabožnih in dobrodelnih nagibov. Namen b. je bil skupno izražanje pobožnosti, verski pouk, podpora ubožnim, skrb za bolnike, pomoč ob pogrebih. Najstarejše poznane b. na slov. ozemlju so bile v 14. stol. Sredi 15. stol. je bila v Vidmu ust. b. sv. Hieronima, nekakšna zavarovalnica, delovala je do konca 18. stol. V dobi protireformacije se je delovanje b. razmahnilo, kar se kaže v množičnem članstvu, ki je ponekod, kot pri b. sv. Antona v Lj., preseglo 1000 članov. Nadzor države nad vsemi vrstami združenj v 2. pol. 18. stol. je oviral delovanje b., ki so bile 1783 na Kranjskem trajno odpravljene. Ob koncu 20. stol. so delovale le še redke; b. druščina, družba; 2. bratínstvo, pogosto obredno zbližanje med V. S. posameznikoma, npr. s pitjem (píti b.). bratránčinja → sestrična

21/11/07 1:49:33 PM


brézen

47

brátranec, sin strica ali tete; bratov sin, nečak. Mali ali mrzli b. je sin očetovega ali materinega M. Rk. b. ali sestrične. brátstvo, fratríja, večja eksogamna sorodstvena skupina. Sestavljena je iz dveh ali več rodov ali klanov, ki se istijo z izvirom iz skupnega mitičnega prednika. Več b. se povezuje v pleme (→ klan; → pleme; → rod). Lit.: S. Kremenšek, Obča etnologija, Lj. 1973.

bravár, ovčji pastir (Notr., Primor.).

I. S. G. M. H.

brázda, pri oranju nastali jarek in obrnjena zemlja. Dve b., vrženi ena proti drugi, tvorita kráj. Med kraji so razóri, rázgone. Krompir, posajen z motiko v kraj, je posajen pod b. Kraj je tudi mera za količino posajenega krompirja, zelja, pese. Več istosmernih brazd med razoroma je léha, ogòn, slóg, sŕda; to so ponekod tudi F. Š. imena za samostojne ožje njive.

bréza (Betula pendula, navadna b.), listnato drevo z belim lubjem; zelo cenjena zaradi mnogostranske uporabe. Pomladi so v deblo naredili zarezo, iz katere se je izcejal sok, brézova vôda. Uživali so jo kot osvežilno pijačo, zdravilni ali alkoholni napitek, če je zavrela. Za zdravljenje so nabirali listje za čaje in kopeli zoper revmo, za izločanje seča, za kožo in lase. Liste in brste so namakali v žganje za domače živinozdravstvo. Iz listov so izdelovali strojilo za kože in iz lesa katran, uporaben v usnjarstvu in zdravilstvu. Brezove veje so uporabljali za steljo živini, jih vezali v metle, les je bil cenjen za kurjavo. Reklo namazati otroka z brezovim oljem je pomenilo natepsti ga z brezovo šibo ali natepsti sploh. Lit.: I. Grafenauer, Brezen in brezova voda, SE 15, 1962.

V. M.

Breckerfeld, Fránc Ánton (Stari grad, Zagrad pri Otočcu, 1740 – Lj., 1806), topograf in leksikograf. Zbiral je slov. botanično in zoološko izrazje, pregovore (v njih je videl odsev narodove filoz.), izrazje za kmečka opravila in orodja, vrste zemlje, arhivsko gradivo za biografije in genealogije kranjskih plemiških družin in pomembnih Kranjcev, napise na epitafih, gradivo za topografijo Kranjske, zlasti Dol. Z njim je mdr. dopolnil Valvasorjevo Topografijo Kranjske, etnol. pomemben je zapis o preb. Nm. v Topografiji Novega mesta, opisal je župnijski vikariat sv. Petra na Otočcu in spisal poročilo o Šmarjeških Toplicah. Kot član Kranjske kmetijske družbe se je v razsvetljenskem duhu ukvarjal z gosp. vprašanji (zlasti so pomembni njegovi vinogradniški napotki, strnjeni v pripombah in predlogu o trganju in zboljšavi razl. vrst trt in grozdja). Lit.: J. Bogataj, Prispevek graščaka Breckerfelda k zgodovini slovenske etnološke misli v 2. polovici 18. stoletja, M. Ra., I. S. G. v: ZVSHE 1.

bregéše → hlače Brencè, Andrêj (Mb., 1954), etnolog. Diplomiral iz etnol. in zgod. 1984 na FF v Lj. Od 1985 je kustos v PM Ptuj (od 1999 višji kustos). Skrbi za etnol. zbirko mask, obj. prispevke o tradicionalnih pustnih likih s ptujskega obm. M. Ra. in o vinogradništvu. brenkárstvo → sitarstvo ●

brénta, lesena podolgovata vinogradniška posoda iz dog, povezana z lesenimi in pozneje železnimi obroči in eno ali dvema naramnicama za prenašanje grozdja iz vinograda v vinsko klet na hrbtu. Na Slov. je znana vsaj že v 17. stoletju. Na Dol. in deloma na Štaj. im. brénta, v Prekmurju, Slov. goricah pűta, na Trž. brentáč. Po 1970 so se uveljavljale A. D. plastične b.

SEL 1-B.indd 47

Bb

Prenašanje grozdja iz vinograda v vinsko klet z brento, Trebelno (Dolenjsko), 1951

brezdómec, človek brez doma. Med 1. in 2. sv. v. je število b. naraščalo zaradi priseljevanja s podeželja v mesto in beguncev z zasedenih ozemelj, zlasti s Primor. in iz Istre. Posebno v Lj. in Mb. je primanjkovalo manjših in cenejših stanovanj, saj so bili priseljenci večinoma pripadniki tistih plasti preb., ki niso imeli sredstev za lastno graditev. Med gosp. krizo po 1929 je bilo tudi vse več družin, ki so jih postavili na cesto, ker niso zmogle plačevati stanovanja. Stanovanjski zakon je iz leta v leto ožil obseg stanovanjske zaščite, po 1929 jo je celo odpravil. B. so se zatekali v kleti, drvarnice, vagone, postavljali so si → barake in druga zasilna bivališča. Po 2. sv. v. so bili b. zlasti številni → priseljenci iz republik SFRJ. B. in potepuhe pogosto imenujejo tudi klóšarji (fr. clochard). Lit.: Ž. Črnivec, Kulturna podoba marginalne družbe na območju Ljubljane, Lj. 1975; S. Kremenšek, Uvod v etnološko preučevanje M. Rk. Ljubljane novejše dobe, Lj. 1980.

brézen → vrag

21/11/07 1:49:34 PM


brezglávjek

48

brezglávjek, brezglávec, duša mrtvorojenega ali pred krstom umrlega otroka (Prekm.). Po ljud. verovanju b. ponoči in v mraku plavajo kot lučke nad zemljo, prikazujejo se največkrat okoli pokopališč. Letajo brez glav, včasih z veliko hitrostjo, visoko nad zemljo in jokajo. Pregnale naj bi jih psovke, medtem ko naj bi molitev pripomogla k njihovi odrešitvi, zato naj bi se ljudem, ki molijo, približevali (→ movje).

brisáča, otiráča, brisáuka, tovalíč, pravokoten kos tkanine za brisanje telesa ali posode. V 19. in 1. pol. 20. stol. so uporabljali za brisanje obraza in rok predvsem platnene b. Na panon. obm. in na Gor. so imeli posebne vezene b., okrašene tudi s čipko in obešene na opaznem mestu. B. so poznali vsaj od 15. stol. Sredi 20. stol. so prišle v rabo bombažne b. za brisanje posode in b. frotirke za rabo v kopalnicah.

Lit.: Š. Kühar, Narodno blago vogrskij Slovencov, ČZN 8, 1911; D. M. K. Rešek, Brezglavjeki, Lj. 1995.

Lit.: V. Koren, Zbirka brisač v Pokrajinskem muzeju za Pomurje v Murski Soboti, SE 16–17, 1963–64, 1964; G. Makarovič, I. K. Slovenska ljudska umetnost, Lj. 1981.

brézova táca → pentagram

bríšelc → ovratnik

brgánt → kresnik Bríci (ž. Bríke), preb. Goriških brd, ki z manjšim delom segajo čez mejo v It. B. se do danes ukvarjajo s poljedelstvom in zlasti z → vinogradništvom. V mesta prodajajo svežo zgodnjo zelenjavo in sadje; prunele, delikatesno pripravljene posušene slive, so v 19. stol. prodajali tudi v oddaljene dežele. Ker so se priimki ustalili do 17. stol. in postali obvezni ob koncu 18. stol., razširjenost priimkov Bric priča, da so priseljence iz Brd pred omenjenim časom prepoznavali kot pripadnike pokr. skupine. Družb. so bili zelo razslojeni. Kolonat v Goriških brdih je bil odpravljen po 2. sv. v. (→ kolon). Lit.: Etnol. 2, št. 1 (Briški letnik), 1992.

G. M.

briljánt, brušen diamant. Izpričan je v nakitu pri višjih družb. plasteh na Slov. od 18. do 20. A. B. stol. (→ diamant). brìn (Juniperus communis), a. zimzelen grm z drobnimi plodovi. V ljud. zdravilstvu je bila uporabljena vsa rastlina navadnega b., tj. jagode, vejice in les. Brinove jagode se uživajo sveže, posušene, zmečkane, namočene v žganju, olju, iz brinovih jagod so včasih pripravljali mazilo in kuhali kompote, še vedno kuhajo žganje (brinjevec). S pripravki so zdravili astmo, migreno, revmo, žolč, jetra, želodec. Žvečenje jagod je bilo najboljše zdravilo proti vsem okužbam, v žganju namočene jagode pa odlično domače zdravilo proti driski. Zelene zmečkane jagode so polagali na čelo pri glavobolu ali so jih kuhali na masti in mazilo uporabljali pri srbečici, lišajih, oteklinah in čirih. Dim brinovih jagod in vršičkov so vdihovali pri zobobolu in boleznih dihal. Koreniko in les so kadili za odišavljanje oblek in prostorov in za preganjanje zlih duhov. Blagodejne učinke b. so uporabljali tudi v živinozdravstvu; b. strupeni b. (Juniperus sabina) so ženske uporabljale kot → splavilo. V ljud. živinozdravstvu je bil v V. M. rabi zoper gliste, garje in uši. brínovka (Turdus pilaris), severnoevropska ptica pevka s temno rjavimi krili in hrbtom; na Slov. prileti jeseni. Najrajši zoblje brinove jagode. Meso b. ima prijeten okus, lovci so jo pogosto lovili, bila je cenjena jed pri meščanih, T. Ci. plemstvu in duhovščini.

SEL 1-B.indd 48

bríšt (iz nem. Frist, odlog, rok), rok za plačevanje dolgov. Štetje časa je še zdaj pomembno v materialnem pravu in postopku, tem večji pomen je imelo v ljud. pravu. Dolgove so na splošno plačevali o sv. Juriju (24. 4.), o sv. Jerneju (24. 8.) in o božiču (25. 12.); v tolminski gastaldiji so bili plačilni termini za dajatve pust, sv. Jurij, sv. Mihael (29. 9.), drugod nekateri drugi dnevi. Po plačilnih terminih so se označevale na ta dan zapadle dajatve; tako je bila npr. júrjevica podložniška dajatev za uživanje gosposkih zemljišč, ki J. F. se je plačevala o sv. Juriju. brívstvo, poklicno britje in striženje las moškim, pogosto združeno s → frizerstvom za oba spola. Delovni prostor za opravljanje te uslužnostne dejavnosti oz. obrti je brivnica; obrtnik, ki brije in striže, je brivec. Brivnice so bile tudi shajališča moških. P. Santonino (1485) navaja podatek, da so se na Kor. v Dravski dolini brili tudi z medsebojno pomočjo, torej drug drugega, J. B. ker ni bilo dovolj poklicnih brivcev. bŕklja, zvočna igrača iz lesene ali koščene ploščice (ali večjega gumba) in vrvice, ki je pretaknjena skozi dve luknji v ploščici in zvezana v zanko; če se s prsti obeh rok zanka izmenoma napenja in popušča, daje brenčeč zvok. B. je še Z. K. v uporabi. bŕna (Gor.), kaméla, goméla (Dol.), rüsa (Štaj.), ohcetna žival, podobna konju, oslu ali kozi. Predstavlja jo pod plahto skrit fant (včasih dva ali trije) z lončenim loncem za glavo. Na večjih ženitovanjskih gostijah na podeželju jo še privlečejo v hišo in jo po dolgem barantanju prodajo starešini. Ko b. prodajo, jo ubíjejo, udarijo po glavi, črepinje naj prinesejo srečo.

H. L. P.

bŕnek, zvočna igrača, vrtavka iz okrogle ploščice s paličico na sredini; če se daljši konec paličice zavrti med dlanmi in spusti po leseni podlagi, Z. K. zapleše in glasno brenči. brnístra (Spartium junceum, žuka), šibasta obmorska grmičasta rastlina z rumenimi cveti. Čaj so uporabljali pri težavah s srcem in za odvajanje vode iz telesa. Cenili so jo tudi pri ugrizih kač. B. je mnogostransko uporabna

21/11/07 1:49:35 PM


brucovánje

49

tekstilna rastlina, mlade veje še uporabljajo za privezovanje paradižnika in trte, za izdelavo metel, pletenje košar, včasih tudi vrš, rogoznic in obutve, za pletenje vrvi in ribiških mrež, tkanje vreč, preprog, jader. Zdaj so v rabi le še divje rastoče rastline. Lit.: T. Petauer, Leksikon rastlinskih bogastev, Lj., 1993.

V. M., M. Ra.

brnívka, zvočna igrača iz dolge, ozke deščice, privezane na vrvici; če se vrti v krogu po zraku, Z. K. daje močan brneč zvok. ●

bród, čoln ali plavajoča ploščad za prevoz med bregovoma reke. O prehajanju reke z b. je poročal Valvasor (1689). B. so bili zlasti na širših in ne deročih rekah. B. je bil lahko le širši čoln ali lesena ploščad na dveh ali več čolnih, brodar ali brodnik jo je krmaril z brega na breg z veslom, drogom ali s pomočjo drsenja vodila po žici, napeti čez reko. Brodnik je tudi ime za širši čoln, kakršne so uporabljali za prevoz tovorov po rekah (→ transport). Brodarsko dejavnost so opravljale posamezne družine tudi po več rodov. B. je bil lahko skupna last soseske; za svoje člane so jih imele nekatere → sosečke na Štaj., lastnice pašnikov na dravskih otokih. V sosečkah se je z veslom simbolično predajalo nadzorstvo nad skupnimi b. Na posebnih zborovanjih je nadzornik b. do zač. 20. stol. predajal svojo funkcijo posestniku, ki je bil v vasi za to na vrsti. Do najnovejšega časa so se b. ohranili na Muri in na sp. toku Save (Mostec pri Brežicah). Motiv brodarja ali brodnika je izpričan v ljud. pesmi (Marija in brodnik). Do najnovejšega časa so se J. B., J. F. b. ohranili na Muri in sp. toku Save. brogovíta (Viburnum opulus, navadna b.), grm z belimi cveti v socvetju in rdečimi jagodami. Iz jagod so kuhali kompot, sadni sok, marmelado in sadno žganje. Čaj iz posušenih jagod so uporabljali kot domače zdravilo za prehlade, težave s srcem, kožna obolenja, zavretek iz lubja V. M. b. pri notranjih krvavitvah. brokát, vzorčasta, včasih z zlatom ali srebrom pretkana težka svila. V rabi je bil za oblačila pri višjih družb. plasteh na Slov. od 17. do 20. A. B. stol. bršlján (Hedera helix, navadni b.), drevju škodljiva rastlina z zimzelenimi listi. Častili so ga, ker naj bi po ljud. verovanju podaljševal življenje; je tudi simbol veselja, zdravja in moči. Rastlino, ki je strupena, so v manjših količinah uporabljali v zdravilne namene. Vodo, v kateri so se kuhali bršljanovi listi, so gospodinje včasih uporabljale za pranje perila in zatiranje naglavnih uši. B. so dajali v → cvetnonedeljske butare. Sadijo ga kot okrasno rastlino. Izobešen šop b. je na Primor. oznaka V. M. za → osmico. bršljánasta grenkúljica (Glechoma hederacea), zdravilna rastlina in začimba. Ljud. zeliš-

SEL 1-B.indd 49

Bb

čarske knjige so jo priporočale za zdravljenje zlatenice, išiasa, revme, protina, bronhitisa, raznih vnetij, črevesnih in želodčnih težav. Pripravljali so čaje, sveže stisnjen sok, mazilo in prašek. B. g. so kuhali na mleku pri pljučnici ali na vinu zoper vnete dlesni. Mladi poganjki b. g. so bili V. M. dodatek juham in solatam.

brštulín → mlinček

brúc (ž. brúcka, brucúlja), študent, študentka od vpisa v 1. letnik fakultete ali visoke šole do ritualnega sprejema (brucovanja) v skupnost študentov višjih letnikov. Izraz b. je povezan z lat. brutus (težak, neumen). Po 1. sv. v. so bili b. na Slov. pripisani brezspolnost, smrad, splošna neumnost in zelena barva (→ brucovaJ. B. nje).

Obnovljeni brod na Muri pri Ižakovcih, 2000

brúcmajór → vunbacitelj brucovánje, šega prehoda, študentska družabnost z ritualnim sprejemom novincev v skupnost višjih letnikov. Ob udeležbi prof. in nekdanjih študentov so → bruci sprejeti v družbo → starih bajt. B. je dediščina akademske družabnosti v srednjeveških šolah, zlasti se je izoblikovala v 19. stol. s pivskimi druščinami študentov. Temelji slov. b. so Križevački statuti, ki jih je za slov. in druge sla. študente na univerzi v Gradcu sestavil in 1889 obj. takratni študent medicine J. Rakež. Kot družabna in pivska pravila so bili Križevački statuti rodoljubno in narodnoobrambno pomembni, pozneje so vplivali na poglavitne značilnosti b. na lj. univerzi: osamitev brucov, veseljačenje starih bajt, prihod → Zelenega carja s spremstvom, zaslišanje brucov, kaznovanje in sprejem v skupnost starih bajt. Glavne osebe b. so Zeleni car, → kontrapikuš, → fiškuš, → vunbacitelj ali brucmajor, → pevovoj in → klobasar, stare bajte, → redni krokarji in bruci. Po 2. sv. v. so dediščino b. najdosledneje nadaljevali na neka-

21/11/07 1:49:38 PM


brúljer

50

terih tehniških fakultetah v Lj., drugod so se b. zlasti po 1970 spreminjala v družabne, plesne in disko prireditve. Posebna zvrst b. je → skok čez kožo.

1988 je bil kustos v PM MS, od 1991 je zaposlen na OEKA FF v Lj. (od 1996 asistent za evr. etnol., od 2000 docent za urbano etnol. in etnol. Evrope; od 2003 predstojnik). Iz etnol. Evrope se je specializiral v Berlinu (1989–90). Od 1993 je sod. ISH v Lj. L. 1993 je magistriral z delom Urbani način življenja v Murski Soboti med l. 1919 in 1941 (obj. Na robu zgodovine in spomina, 1995), 1999 je doktoriral z disertacijo Socialni spomini, časi in identitete v vasi Sveti Peter v Slovenski Istri (obj. Sv. Peter in njegovi časi, 2000). Je soustanovitelj in soorganizator → MESS. Mediterranean Ethnological Summer School in sour. zbornikov teh srečanj. Na OEKA FF vodi predavanja in seminarje iz etnol. Evrope in Afrike. Raziskuje kult. procese v Evropi, antrop. podobo Sredozemlja in Afrike (ur. zbornika Afrike. ČKZ 29, št. 204–205–206, 2001), urbano kulturo, soc. čase in identitete, M. Ra., I. S. G. antrop. meje in konflikte.

Lit.: J.(osip) R.(akež) Mukolovecky, Križevački statuti, Lj. 1889; J. Fajfar in M. Močnik, Brucovanja ljubljanskih študentov v študijskih letih 1976/77 in 1977/78, Problemi 18, 1980; M. Rybář, J. B. Brucovanje po Križevačkih statutih, Trad. 15, 1986. ●

Goriški brúljer, Anhovo, risba, 1950

brúljer, v 19. stol. vodilni šemski lik na čelu anhovskega pustnega sprevoda (škalcír), im. po brulju (vrbovo lubje). Imel je visok usnjen širokokrajni klobuk s kozlovimi rogovi, naličje iz svinjskega mehurja in nanj prilepljeno krzno za obrvi, brado in brke, širok lesen obroč okoli vratu, z obroča je visela raznobarvna volna, in po vsej dolžini s trakovi iz brulja pošito obleko. V rokah je nosil brúlj, veliko trirogeljno, z bruljem okrašeno palico, s pasjo kostjo in kamnom na vrhu. Na pepelnično sredo so obleko napolnili s suhim listjem in zažgali, pepel spravili in ga naslednje l. v pustnem času potresali pred hišami za dobro letino (→ škalcir). Lit.: N. Kuret, Maske slovenskih pokrajin, Lj. 1984.

H. L. P

brusáštvo, obrtna dejavnost brušenja rezil, ki so jo brusači opravljali po hišah. Potujoči brusači, najštevilnejši so bili → Romi, so poleg brušenja rezil in rezilnih pripomočkov popravljali dežnike in krpali kovinsko kuhinjsko posodo. Kot brusači so bili pogosto omenjeni tudi → Rezijani, na Gor. so jih celó poistili z b. Ponekod so hodili brusači po hišah do 70. l. J. B. 20. stol. brúsnica (Vaccinium vitis-idaea), gorska grmičasta rastlina in njen užitni plod. Nabira se za prehrano in zdravilstvo. Poznano domače zdravilo je bil brusnični cvet, pripravljen z namakanjem cvetov v žganje, uporaben proti griži. Čaj iz posušenih b. so uživali za zdravljenje sečil. Iz V. M. jagod kuhajo marmelade in sokove. brúštah → suknjič

Rezijanski popotni brusač in popravljalec loncev v Medani (Goriška Brda), pred 2. svetovno vojno

brúmbice → drumlica Brúmen, Bórut (MS, 1963 – Lj., 2005), etnolog in kult. antropolog. Diplomiral je iz etnol. in sociol. kulture 1987 na FF v Lj. Od

Lesena brv čez Soro blizu Medvod, 1932

SEL 1-B.indd 50

bŕv, deska ali bruno za prehod čez vodo. Pogosto je opremljena z ograjo oz. enostranskim ročajem. Razvitejša in razvojno mlajša je viseča b., ki rabi kakor manjši most za prehod oseb ali živine (npr. v dolini Idrijce). Sodobnejše b. so betonske in kovinske. B. je pogosten motiv v duhovni ustvarjalnosti, povezani z verovanji. J. B. búča (Cucurbita pepo, navadna b.), cúka, tíkev, kult. rastlina in njen debeli sad. Uporablja se v prehrani ljudi in krmi živine. Meseni del b. so uživali za zdravljenje želodčnih in sladkorne bolezni, protina, revmatizma, ledvičnih in srčnih obolenj. Seme je bilo za zdravilo proti glistam in trakulji, s posušenimi in v prah zdrobljenimi semeni so celili rane. Surovo meso b., zmečkano v kašo, so uporabljali kot obliž za utrujene noge in krčne žile. Iz bučnega mesa kuhajo kompote, juhe in prikuhe. Bučno (tíkevno) olje je veljalo za odlično zdravilo za rane in opekline. Na panon. obm. pridelujejo iz praženih in stisnjenih bučnih semen jedilno olje. Splošno je poznana vraža, da je treba v času sajenja b. V. M. obilno lagati, da bodo debelejše.

21/11/07 1:49:40 PM


butík

51

búčna péč, v kmečki izbi z izbočenimi → pečnicami, na Pohorju im. búčnice; te so starejše od T. C. konkavnih (→ krušna peč). bugárija, glasbilo v tamburaškem sestavu.

M. Kc.

bugárjenje, a. objokovanje rajnika (B. kr.); v Adlešičih b. pomeni kričanje ali ropotanje, pri rajniku tam divánijo; izraz v pomenu objokovanja rajnika poznajo tudi v Liki, od koder je prišel v B. kr.; b. petje starih ljud. pesmi (Istra, M. T. Primorje, Dalmacija). búj (iz shr. bujati, bučati, naraščati), hudournik M. T. (B. Kr.). bújica, hudourni vodni tok (B. Kr.).

M. T.

bújta répa → repa búkev (Fagus sylvatica, navadna b.), veliko gozdno listnato drevo z gladkim deblom, med ljudmi zelo čislano. S plodovi (žirom) so krmili živino (zato so prašiče pasli po bukovih gozdovih), ob pomanjkanju je bil žir tudi sestavina ljud. prehrane. Mlade liste so pripravljali kot solato, iz žira so pridobivali olje, iz debla drevesni sok. Veje so uporabljali za steljo, bukovo gobo kot kresilno gobo (→ drevesna goba; → kresilni pribor; → kresilo). Bukov les ima gosp. pomen V. M. (pohištvo, kurjava).

Bb

na katerega je na debelejšem koncu nasajeno železno viličasto prijemalo, ki objame lonec. Uporabljali so jih povsod po Slov., razen na PriF. Š. mor., do prvih desetletij po 2. sv. v.

búrmus → plašč búrovž, 1. velik kravji zvonec; 2. pustni lik z b., ki naznani zač. pustovanja (Ribniška dolina). P. Š. buržúj, pripadnik buržoazije; pogosto slabš. premožen in brezskrbno živeč človek; v socializmu zmerljivka za meščana, tj. tistega iz srednje D. O. ali višje družb. plasti. Búški, tudi ta Búški, rez. poimenovanje za vse, ki prihajajo z bovške strani meje, in vse, ki govorijo slov., saj se v rez. narečju stavek govorim A. F. slovensko glasi romonïn po buškin.

Zadnja stran predgovora v rokopisni knjigi cerkvenih pesmi, ki jih je zbral in v samozaložbi izdal bukovnik Luka Maurer v Podkloštru (avstr. Kor.), 1754

bútara, a. suho vejevje, šibje, dračje, praprot, povezano v sveženj. B. so uporabljali za krmo, kurjavo, steljo ipd. Zlagali so jih še sredi 20. M. I. stol.; b. → cvetnonedeljska butara.

bukovína → sukno ●

búkovnik, v 18. in 19. stol. nešolan lit. dejaven kmet ali podeželski obrtnik, ki se je ukvarjal s prepisovanjem, prevajanjem ali oblikovanjem slovstvenih del. Usposobil se je s samoizobraževanjem ali s šolanjem na osnovni stopnji. Oznako b. je vnesel v lit. vedo F. → Kotnik iz rodnega okolja (Mežiška dolina), kjer so b. rekli možu, ki se je odlikoval z znanjem in je kot pisar ali javni besednik služil potrebam soseske; izrazoslovno je oznako dognal in utrdil F. Kidrič. Lit.: F. Kotnik, Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci, v: NS 2, Lj. M. S. 1952. J. Koruza, Bukovnik, v: ES 1, Lj. 1987.

búla, lesena posoda, narejena iz drevesne korenine, kroglaste oblike z odprtino, nekoliko manjšo od premera. Na s. Primor., na Gor., Dol. in v Prekm. so b. do 50. l. 20. stol. uporabljali za shranjevanje živil (sol, moka) in semen, pa tudi za pripravo jedi (močnik). Lit.: G. Makarovič, Slovenska ljudska umetnost, Lj. 1981.

butík, prodajalna; na Slov. ob koncu 20. stol. specializirana trgovina, največkrat z oblačili. V socialističnem gosp. je izraz označeval → trgovino z boljšim blagom; zdaj so b. največkrat prodajalne poznanih blagovnih znamk ali zasebnih V. S. oblikovalcev oblačil.

Burja, bakrorez Andreja Trosta po risbi Janeza Kocha v knjigi J. V. Valvasorja Slava vojvodine Kranjske, 1689

F. Š.

búnkula → leseni bas ●

búrja, sunkovit, mrzel svz. veter, prinašalec lepega vremena, znan po vsej Slov., najbolj kot M. T. vipavska, tudi kraška b. búrkle, naprava za dviganje in prenos loncev pri kuhanju v kmečki peči in za premikanje gorečih drv. Narejene so iz dolgega lesenega držaja,

SEL 1-B.indd 51

Nameščanje loncev v peč z burklami, Podboršt (Komenda), 1967

21/11/07 1:49:44 PM


branje • čebelarstvo • čipkarstvo • delavska kultura • družina, so­rodstvo • gozdno gospodarstvo • igrače • igre • jezik • ljudska glasba • ljudska umetnost • ljudski ples • ljudsko gledališče • ljudsko vremenoslovje • ljudsko zdravilstvo • lov in ribolov • medkrajevni in medetični odnosi • medsebojna pomoč, posli • mere • meščanska kultura, plemiška kultura • nabiralništvo • oblačilna kultura • oljkarstvo • poljedelstvo • pravna etnologija • prebivalstvo, krajevna skupnost, fantovske in dekliške skupnosti, družbene organizacije • prehrana • promet in transport • proračun • rokodelstvo in obrt • sadjarstvo • Slovenci zunaj Slovenije • solinarstvo • sosedstvo • spolno življenje • stanovanjska kultura • stavbarstvo in etnološko konservatorstvo • šege • tehniško znanje • trgovina • turizem • ustno slovstvo • verovanje • vezenine • vinogradništvo • viri znanja • vrtnarstvo • zgodovina in teorija • vede • zgodovinska zavest, geografsko obzorje • znanje o rastlinskem svetu • živinoreja

SLO ENSKI ETNOLOŠKI

LEKSIK N

SLO ENSKI ETNOLOŠKI

LEKSIK N

114,96 €

Slovenski etnoloski leksikon OPREMA.indd 2

16.3.11 9:46


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.