Svetlana MakaroviÄ?
Ilustriral Gorazd Vahen
16,95 â‚Ź
Svetlana MakaroviÄ?
Ilustriral Gorazd Vahen
To je bila taka sovica, ki je imela velike velike oči. Drugače pa je bila čisto majčkena, ker je bila še mladiček. Imela je še tri sestrice, ampak nobena ni imela tako velikih oči. Zato je samo ona dobila ime Oka. In kadar je Oka postala radovedna – in to se je zgodilo najmanj triintridesetkrat vsako noč, ko je letala okrog po gozdu – no, kadar je torej postala radovedna, so njene oči postale še večje in so bile tako ogromne in živahne, da tega skoraj ni mogoče opisati. Vsak večer je oče Sovir zaskovikal: »Alo, sovice, vstanite, gremo na lov!« »Gremo na lov, gremo na lov, krila razprimo, poletimo!« so se razveselile sovice in odprhutale v noč. Kajti sove letijo ponoči in zato je zanje večer to, kar je za druge živali jutro, in zato zajtrkujejo zvečer, ko si nalovijo zadosti hrane.
Ampak sovica Oka je imela svoje muhe. Nekega večera se ji ni ljubilo vstati. Odprla je eno oko, poškilila čez rob gnezda, na široko zazehala in spet zaspala. »Kaj se pa to pravi! Glej, očka, Oka pa kar spi!« so zavreščale njene sestrice. »Oka, pohiti, gremo na lov!« je zarohnel oče Sovir, Oka pa je kar nekaj zagodrnjala sama pri sebi in spala naprej. »Prav, še žal ti bo,« je rekel Sovir in odletel v gozd, sovice pa tudi. Pa Oka? Oka je kar spala in spala. Njene sestre so si nalovile hrane za zajtrk, se najedle, potlej pa so v mesečini letale med drevesi in se igrale razne sovje igre, metale v spečo Oko češarke – ona pa je kar spala in spala.
Zjutraj so utrujene sovice in njihov oče prileteli v domače gnezdo in zaspali. Takrat pa se je mala Oka prebudila, odprla je oči in zamežikala proti nebu. In je bila naenkrat čisto budna. Hitro se je danilo. Sonce se je že zalesketalo na rosnem listju. Oka je bila vsa iz sebe od začudenja, saj še nikoli poprej ni bila videla belega dne, sonca pa še manj. Potlej je rekla: »Kaj takega! Nikoli si ne bi mislila, da je dan tako lep. Dosti bolj mi je všeč dan kakor noč. Huhu, zakaj pa ne bi kar zmeraj ponoči spala, podnevi pa letala okrog? Res, zakaj pa ne? Kaj pa koga briga! Jaz sem sovica Oka in počnem, kar se mi zdi!«
Seveda njene oči niso bile vajene močne svetlobe, zato si je brž naredila sončna očala iz dveh bukovih listov in si jih nataknila na kljun. Poletela je iz gnezda. Letala je po gozdu in se čudila in se smejala in se spet smejala in se spet čudila. Na jasi je zagledala mladega zajčka, ki se je je tako prestrašil, da je kar vznak padel, in zavreščal: »Mamica, mamica, mamica, joj, sova me bo! Sova sredi belega dne!«
»Kaj pa vreščiš,« je bila užaljena Oka. »Ali ne vidiš, da sem tudi jaz mladič? Raje se igraj z mano, hočeš?« »Ne, neeee! Ne znam se igrati s sovami, še nikoli se nisem igral z nobeno sovo, mamica, mamica, mamica, sova me bo!« »Solit se pojdi!« mu je zabrusila Oka. »Kar pojdi lepo domov k mamici, pa naj te uči kvačkati, saj za kaj drugega nisi. Phu, kakšen strahopetec si, sram te bodi!« Zajček se je potuhnil pod grm in se sploh ni več hotel pogovarjati, Oka pa je slabe volje odletela med bukovje. Nenadoma se ji je zazdelo, da sliši oddaljeno grmenje. »Pa ne da bo nevihta?« jo je zaskrbelo. Ampak nebo je bilo jasno, niti oblačka ni bilo na njem. Pa se je spet zaslišalo: »Krrrl, krrrl, krrrlrom.« »Le kaj bi to bilo?« se je spraševala Oka.
Jaz pa vem, kaj je bilo, in vam lahko tudi povem. Čisto blizu, za grmom, je sedela velika lisica! Lačna lisica! In tej lisici je tako močno krulilo po praznem želodcu, da se je slišalo kot grmenje! Tedaj je lisica zagledala sovico in oči so se ji zeleno zalesketale in iz gobca so se ji ulile sline, tako da je komaj spregovorila: »O, kako lepa sovica, pravi biser lepote! Kaj pa počenjaš tam gori na veji, ti prekrasna živalca?« »Nič ne počenjam, kar tu sem,« je zmedeno odgovorila Oka. »Ali si meni rekla, da sem bi… bi… bister lopate?« »Biser lepote, seveda, to si ti, kdo pa drug,« se je slinila lisica. »Če bi lahko prišla še majčkeno bliže, da bi te bolje videla, bi bila zame to največja sreča … Pa nič zato, kar tam bodi! Čeprav sem nekoliko kratkovidna, mi je vendarle jasno, da si najlepša sova, kar sem jih kdaj videla.«
Oka je nagnila glavico in rekla: »Oh, ali se ti ne zdi, da sem čisto navadna majhna sova? Že mogoče, da imam izredno velike oči …« »Neverjetno velike,« je zaklicala lisica. »In mogoče se mi perje res za spoznanje bolj sveti kot drugim sovam.« »Za spoznanje? Lesketa se, da jemlje vid!« je zavpila lisica. »Ali res? No, mogoče. In mogoče je moj kljunček res nenavadno majčken in lepše zakrivljen, ampak to gotovo ni nič posebnega.« Lisica se je vrgla na hrbet in se valjala sem in tja. »Kaj pa govoriš? Da to ni nič posebnega? Tvoj kljunček je kratkomalo prečudovit! In kako lepo se smehljaš in kako lep glas imaš. Ah, res škoda, da nočeš priti malce bliže k meni – pa kaj, saj vem, da si plašna živalca in nikoli ne bi zbrala toliko poguma, da bi se mi približala.« To je Oko vznejevoljilo. »Kdo pravi, da sem plašna? Kdo pravi, da nimam poguma? Upam si priti bliže, čisto blizu tebe si upam, da veš!«
Lisica je sedla in zmajevala z glavo. »No, otrok, saj veš, da se le postavljaš. To ni lepo.« »Nič se ne postavljam,« se je razjezila Oka. »Kar poglej me!« Zaprhutala je z veje – tedaj pa je lisici spet z vso silo zakrulilo po želodcu. Oka se je prestrašila in se vrnila na vejo. »Tako se sliši, kot bi komu krulilo po želodcu,« je rekla. »Se ti zdi? Meni se zdi, da grmi. K dežju se pripravlja,« je zazehala lisica in se zvito zagledala v daljavo. »No, jaz zdaj grem,« je še dodala. »Kam pa greš,« je zanimalo Oko. »Oh, nekam, kjer je neverjetno lepo,« je rekla lisica. »Saj bi te povabila s seboj tja, pa kaj, ko vem, kako se majhne sovice bojite tako velikih živali, kakršna sem jaz …«
In lisica se je delala, ko da misli oditi. In Oka, radovedna kot je bila, je sfrlela z veje – naravnost lisici v gobec! In že je lisica držala med zobmi njen pernati repek! In je renčala in skakala in hotela Oko zgrabiti še s kremplji – na vso srečo so se ji tako na debelo pocedile sline iz gobca, da so ji strašni zobje zdrsnili na mokrem Okinem perju in se je sovica izmuznila in čisto nora od strahu sfrfotala na bližnje drevo. O, kako je bila lisica jezna! O, kako se je tolkla s tacami po glavi! O, kako je renčala in preklinjala in psovala! In zdaj je bilo Oki končno jasno, da z lisicami ni dobro imeti opravka. Še zmeraj je bila napol trda od strahu, ko je le zbrala toliko moči, da je odletela stran stran odtod, čim dlje stran!
Ob gozdni stezici je ležal majhen ribnik. Po njem je čofotala divja račka, plavala je sem in tja, veselo je gagala in si popevala, se malo potopila pa spet dvignila glavico in se otresala. Oka je sedla na grm ob ribniku, še vsa zasopla in objokana. Šele sedaj se je spomnila, da je njeno perje vse zlepljeno in umazano od lisičje sline. Pomislila je, da bi se tudi ona lahko malo okopala in osvežila v ribniku. Ampak kako le? »Hej, račka, nekaj mi povej,« je zaklicala. Račka se je začudeno zagledala v Oko. »Ti si vendar sova,« je rekla, »ti bi morala zdaj spati, ne pa letati okoli. Kakšen red pa je to?« »Kaj te briga,« se je ujezila Oka. »Jaz sem sovica Oka in počnem, kar se mi zdi. Nihče mi nič ne more, da veš, še lisici sem ušla!« »Lisici? Tega ti pa ne verjamem,« je zagagala račka. »Mislim, da se samo važiš in se postavljaš in si nekaj izmišljuješ.«
»Ni res! Jaz sem sovica Oka in zmorem vse in znam vse in si vse upam in …« »Tako? Da vse znaš? Da si vse upaš? Ta je pa bosa! Če res vse znaš in si vse upaš, pa pridi k meni v ribnik in malo zaplavaj, kot znam jaz.« »Saj to že ves čas nameravam,« je rekla Oka. »Samo najprej mi moraš povedati, ali je plavati lahko ali težko.« »Čisto lahko je,« je rekla račka, »kratkomalo greš v vodo in plavaš, to je vse.« Sovica je skakala po bregu sem in tja in se ni mogla odločiti. Ko je gledala račko, se ji je zdelo plavanje čisto enostavno, ko pa je hotela sama v vodo, se ji je zazdelo spet težko.
Nazadnje se je odločila, ker se ji je ogabna lisičja slina zlepila na perju in je bila že vsa živčna zaradi tega. Hop! In se je vrgla v vodo!
In v trenutku je spoznala, da plavati še malo ni enostavno, vsaj za sove ne! Na lepem je bila pod vodo in se je obupno borila za zrak, potlej pa je njeno premočeno perje postalo težje in začela se je utapljati … Račka je videla, kaj se dogaja, in se je zelo prestrašila. Brž se je pognala k sovici in jo v zadnjem hipu potegnila na suho. Sovica se je otresla, rekla pa ni nič, ker jo je bilo sram, drgetala je, dokler se ji ni perje posušilo, potlej je pa kar v tla gledala in molčala. Nazadnje je račka rekla: »Si kaj jezna, ker sem te izzivala?« »Saj si me tudi rešila,« je zagodrnjala Oka. »No, zdaj pa adijo!«
Ko se je vrnila domov, je že legal mrak. Oče Sovir je bil čisto iz sebe od skrbi za svojo Oko, sestrice pa si niso upale na glas skovikati – vsi so mislili, da se je Oki moralo zgoditi nekaj strašnega, mogoče jo je kakšna divja zver požrla, mogoče je utonila …
In seveda so bili vsi zelo veseli, ko je prifrfotala v domače gnezdo. Pa tudi jezni. »Kod si se potepala, smrklja,« jo je nahrulil oče Sovir in jo kavsnil po glavici, ampak seveda ne premočno. In potlej je morala Oka pripovedovati in pripovedovati, kaj vse je bila doživela v enem samem dnevu … In najbrž še zdaj pripoveduje. Ampak ker pripoveduje stvari, ki jih mi zdaj že vemo, naj se pravljica tukaj konča. Hej, saj se že večeri! Kako pa, da ste še zmeraj pokonci? Alo spat, saj niste sove!
Zbirka Svetlanovčki Urednik Andrej Ilc Svetlana Makarovič SOVICA OKA Prvič izšlo leta 1997 Četrti natis Ilustriral Gorazd Vahen Likovno uredil Pavle Učakar Oblikovala, opremila in tehnično uredila Nina Berčič Demšar Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Predsednik uprave Peter Tomšič Glavni urednik Miha Kovač Tisk Korotan - Ljubljana, d. o. o. © Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2011 Naklada 2000 izvodov
Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-93-34 087.5 MAKAROVIČ, Svetlana Sovica Oka / Svetlana Makarovič ; ilustriral Gorazd Vahen. – 4. natis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011. (Zbirka Svetlanovčki) ISBN 978-86-11-14622-5 254674688 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.
Svetlana MakaroviÄ?
Ilustriral Gorazd Vahen
16,95 â‚Ź