Vampirska akademija

Naslov izvirnika: Vampire Academy © Richelle Mead, 2007 © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009

Prevod: Ana Marija Toman

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.111-31 MEAD, Richelle Vampirska akademija / Richelle Mead ; [prevedla Ana Marija Toman]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Serija Vampirska akademija ; del 1) Prevod dela: Vampire academy ISBN 978-961-01-1090-3 247896576 Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Richelle Mead

1 Najprej je bil strah, sledilo je kričanje.

Njena nočna mora se je prikradla vame in mi spodrivala sanje o plaži in hudo dobrem tipu, ki me je mazal z oljem za sončenje. Podobe – njene, ne moje – so se mi podile po glavi: ogenj in kri, dim, zverižena avtomobilska pločevina.

Slike so bile vse jasnejše in začele so me dušiti, dokler me razum ni opozoril, da to niso moje sanje.

Zbudila sem se; prameni dolgih temnih las so se mi lepili na čelo.

Lisa je ležala v svoji postelji, se premetavala in kričala.

Pognala sem se iz postelje in hitro naredila tistih nekaj korakov, ki so naju ločevali. »Lis,« sem rekla, »Lis, zbudi se.« Nehala je kričati in začela tiho ihteti. »Andre,« je zamomljala. »O, bog.« Pomagala sem ji sesti. »Lis, zdaj si na varnem. Zbudi se.« Čez nekaj trenutkov je mežikajoče odprla oči in v šibki svetlobi sem videla, da počasi prihaja k sebi. Živčno dihanje se je umirilo, nagnila se je k meni in mi glavo naslonila na ramo. Objela sem jo in jo pobožala po laseh. »V redu je,« sem ji nežno rekla, »vse je v redu.« 5

»Spet se mi je sanjalo.« »Ja, vem.« Molče sva tako sedeli še nekaj minut. Ko sem začutila, da se je umirila, sem se sklonila k nočni omarici med posteljama in prižgala svetilko. Oddajala je medlo svetlobo, toda za naju je bilo dovolj. Svetloba je pritegnila sostanovalčevega mačka Oskarja, skočil je na polico odprtega okna.

Izognil se mi je v velikem loku – živali iz bogve katerega razloga ne marajo dampirjev –, a vseeno skočil na posteljo in se stisnil k Lisi, pri tem pa nežno predel. Živali imajo rade moroje, Liso pa še posebej. Nasmehnila se je, ga počohala pod brado in začutila sem, da se počasi umirja. »Kdaj sva te zadnjič nahranili?« sem vprašala, medtem ko sem pozorno opazovala njen obraz. Svetla polt je bila še bolj bleda kot navadno. Pod očmi je imela temne kolobarje in videti je bila krhka. Prejšnji teden je bilo v šoli noro in nisem se mogla spomniti, kdaj je zadnjič pila kri. »Več kot … dva dni je že, ne? Tri? Zakaj nisi nič rekla?« Skomignila je z rameni in se izogibala mojemu pogledu. » Imela si veliko dela za šolo. Nisem hotela …« »Pa kaj,« sem rekla in se presedla. Nič čudnega, da je tako šibka. Oskar, ki me ni hotel poleg sebe, je skočil s postelje in se vrnil na okensko polico. Od tam naju je opazoval z varne razdalje. »Pridi. Opraviva s tem.« »Rose …« »Daj no. Bolje se boš počutila.« Nagnila sem glavo in umaknila lase, tako da sem razkrila vrat. Videla sem, da omahuje, a pogled na moj vrat in to, kar je ponujal, jo je končno premamil. Na obrazu se ji 6

je zarisal lačen izraz in rahlo je razprla ustnice ter pri tem razkrila podočnike, ki jih je navadno skrivala pred ljudmi.

Ostri podočniki so bili v nenavadnem nasprotju z njeno celotno podobo. Ljubek obraz in zelo svetle lase bi prej pripisali angelu kot pa vampirju.

Ko se je z zobmi približala moji goli koži, mi je divje utripajoče srce po telesu pognalo mešanico strahu in pričakovanja. Slednje mi je šlo vedno na živce, a brez tega ni šlo, kot slaba navada, ki se je ne moremo otresti.

Z dolgimi podočniki je zagrizla vame, močno, in zaradi kratke sunkovite bolečine sem zaječala. Bolečina je potem izzvenela v čudovito svetlo radost, ki se mi je razširila po telesu. Bilo je bolje kot vsaka pijanost ali zadetost. Bolje od seksa – tako si vsaj mislim, ker še nikoli nisem seksala. To je bila koprena čistega, izostrenega užitka, ki se je ovijala okoli mene in mi zagotavljala, da se bo vse na tem svetu dobro končalo. Užitku ni in ni bilo konca.

Snovi v njeni slini so v meni sprožile izločanje endorfina in izgubila sem občutek za okolico, izgubila sem občutek zase.

Potem je bilo, žal, konec. Trajalo je manj kot minuto.

Umaknila se je, me opazovala in si medtem z roko obrisala ustnice. »Si v redu?« »Jaz … Ja.« Legla sem na posteljo, omotična zaradi izgube krvi. »Naspati se moram. V redu sem.« V njenih žadasto zelenih očeh se je zrcalila skrb. Vstala je. »Prinesla ti bom kaj za pod zob.« V želji, da bi nasprotovala, sem le okorno premikala ustnice in odšla je, še preden mi je iz sebe uspelo spraviti 7

en sam stavek. Vznemirjenje zaradi ugriza je splahnelo takoj, ko je umaknila ustnice z vratu, a drobci prijetnega občutka so mi še vedno utripali v žilah in čutila sem, da se mi je čez obraz zarisal bedast nasmešek. Obrnila sem glavo in na okenski polici zagledala Oskarja. »Ne veš, kaj zamujaš,« sem mu rekla.

Njegovo pozornost je pritegnilo nekaj zunaj. V nizkem počepu je usločil hrbet. Rep mu je začel trzati.

Nasmeh mi je izginil z obraza in prisilila sem se, da sem sedla. Vse je plesalo okoli mene, in preden sem vstala, sem počakala, da se mi je nehalo vrteti. Ko sem se končno spravila na noge, se je vrtoglavica vrnila in tokrat ni popustila.

Kljub temu sem se počutila dovolj močno, da sem se privlekla do okna, kjer je Oskar kukal ven. Previdno me je pogledal, se umaknil stran od mene, potem pa se spet posvetil tistemu, kar je pritegnilo njegovo pozornost.

Topla sapica – nenavadna za portlandsko jesen – mi je mršila lase, ko sem se nagnila ven. Ulica je bila temna in precej mirna. Bilo je tri zjutraj, čas, ko se šolski kampus umiri, vsaj približno. Hiša, v kateri sva najeli sobo, je stala v stanovanjski ulici, polni raznovrstnih hiš. Na drugi strani ceste je migotal semafor, kot da bo vsak hip pregorel. Oddajal je dovolj svetlobe, da sem razločila obrise avtomobilov in zgradb.

Na našem dvorišču sem videla drevesa in grmovje.

Neki moški me je opazoval.

Presenečena sem se potegnila nazaj. Stal je poleg drevesa na dvorišču, kakih deset metrov stran, od koder je zlahka videl v sobo. Brez dvoma je bil dovolj blizu, da je videl, kaj sva počeli z Liso.

8

Tako spretno se je skril v senco, da celo s svojim sokoljim vidom nisem mogla ugotoviti, kdo je, videla sem le, da je visok. Res visok. Le za hip je stal na tistem mestu, potem pa je stopil korak nazaj in izginil v senco dreves na skrajnem koncu vrta. Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da se je nedaleč stran zganila še ena postava, potem pa je obe pogoltnila tema.

Kdor koli sta bili postavi, Oskarju nista bili všeč. Če izvzamem sebe, je imel rad ljudi, in nejevoljen je postal samo, ko je začutil, da ga kdo ogroža. Tip na vrtu mu ni naredil ničesar, ampak maček je zaznal nekaj, ob čemer se ni počutil dobro.

Nekaj podobnega, kar je čutil ob meni.

Spreletel me je leden srh, ki je skoraj – a ne povsem – zabrisal čudovito zamaknjenost Lisinega ugriza. Umaknila sem se od okna, si nataknila kavbojke, ki so ležale ob postelji, in se pri tem skoraj zvrnila po tleh. Ko sem bila oblečena, sem pograbila svojo in Lisino jakno ter najini denarnici. Natak­ nila sem najbližje čevlje in se pognala proti vratom.

Našla sem jo spodaj v tesni kuhinji, ko je ravno brskala po hladilniku. Jeremy, eden od sostanovalcev, je sedel pri mizi in z roko na čelu vztrajno strmel v matematični učbenik. »Ležati bi morala,« je presenečeno rekla. »Iti morava. Takoj.« Debelo me je pogledala, a že čez hip se ji je posvetilo, kaj se dogaja. »Si … res? Si prepričana?« Prikimala sem. Nisem imela časa razlagati, zakaj. Preprosto sem vedela.

Jeremy naju je začudeno opazoval: »Kaj se dogaja?« 9

Nečesa sem se domislila: »Lisa, vzemi njegove avtomobilske ključe.« Pogledal je najprej mene, potem še njo. »Kaj …« Lisa se je odločno napotila proti njemu. Zaradi duhovne vezi med nama sem začutila ne le strah, temveč še nekaj drugega: popolnoma mi je zaupala, da bom uredila stvari in da se nama ne bo nič zgodilo. Kot vedno sem si želela, da bi bila tega vredna. Široko se je nasmehnila in se mu zazrla naravnost v oči.

Jeremy jo je presenečeno pogledal, naslednji hip pa je že imela oblast nad njim. Občudujoče je zrl vanjo s steklenim pogledom. »Tvoj avto bi si sposodili,« ga je nagovorila z nežnim glasom. »Kje imaš ključe?« Nasmehnil se je in ob tem me je kar streslo. Bila sem odporna proti prisili, vendar sem zaznavala učinke, ki jih je imela na druge. Poleg tega so me vse življenje učili, da se ne sme uporabljati. Jeremy je segel v žep in ji dal ključe na dolgem rdečem obesku. »Hvala,« je rekla Lisa. »Kje si parkiral?« »Na koncu ulice,« je odgovoril zasanjano. »Na križišču.

Pri Brownu.« Štiri križišča. »Tvoji dolžnici sva,« se je zahvalila in se začela ritensko pomikati proti vratom. »Ko bova odšli, se boš spet začel učiti. Pozabil boš, da si naju nocoj sploh videl.« Ubogljivo je pokimal. Zazdelo se mi je, da bi skočil v prepad, če bi mu tako naročila. Vsi ljudje so dovzetni za prisilo, a Jeremy je bil videti še posebno šibek. To nama je prišlo zelo prav.

10

»Pridi,« sem jo priganjala, »pohiteti morava.« Šli sva ven in se napotili proti križišču, kjer je Jeremy parkiral. Še vedno sem bila omotična od ugriza in nisem mogla hoditi tako hitro, kot bi hotela. Lisa se je morala nekajkrat ustaviti in me podpreti, da ne bi padla. Ves čas je vame prodirala njena tesnoba. Trudila sem se, da se ne bi zmenila zanjo, dovolj dela sem imela s svojimi strahovi. »Rose … Kaj bova storili, če naju ujamejo?« je šepnila. »Ne bojo naju ujeli,« sem zatrdila, prepričana sama vase. »Ne bom jim dovolila.« »Ampak če so naju našli …« »To se je že zgodilo. Pa naju niso ujeli. Odpeljali se bova do železniške postaje in odšli v Los Angeles. Izgubili bodo sled.« Slišati je bilo preprosto. Kot vedno, čeprav v resnici ni bilo tako preprosto uiti ljudem, s katerimi sva odraščali. Že dve leti sva se skrivali in se pri tem trudili opravljati gimnazijo. Ravno sva začeli hoditi v četrti letnik in življenje v kampusu se je zdelo varno. Bili sva tako blizu svobode.

Ničesar več ni rekla in čutila sem, da se je njeno zaupanje vame spet okrepilo. Tako je bilo med nama. Jaz sem poskrbela, da so se stvari uredile – včasih precej drzno. Ona je delovala premišljeno: vse je premislila in podrobno raziskala, preden je ukrepala. Vsak od načinov ima svoje prednosti, a tisti hip je bila potrebna drznost. Niti trenutka nisva smeli izgubiti.

Z Liso sva se spoprijateljili na začetku osnovne šole, ko naju je učiteljica pri pisanju posedla skupaj. Pričakovati od petletnic, da bosta napisali Vasilisa Dragomir in Rosemarie 11

Richelle Mead Vampirska akademija (1. knjiga serije Vampirska akademija) Prva izdaja Prevedla Ana Marija Toman Uredila Ana Ugrinović Oblikovala in tehnično uredila Petra Jerič Fotografija na naslovnici Shutterstock Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2009 Predsednik uprave Peter Tomšič Izvršni direktor Založništva Miha Kovač Tisk Korotan - Ljubljana, d. o. o.

Naklada 1800 izvodov

318