Vse, kar morate vedeti by Mozaik knjiga

Glasba zlitje z božanskim skozi melodijo in ritem Filozofija veliki misleci, vplivne ideologije in teorije Jezik, pisava, knjiga človekovo najbolj dovršeno orodje

Vsak dan nas zasipa toča informacij in včasih se zdi, da več ko jih je, manj si zapomnimo. Dejstva nam servirajo v šolah, za informacijami brskamo v enciklopedijah, leksikonih in na spletu. Umetnost je vse te podatke povezati v zgodbo, ki se dobro bere in hkrati širi obzorja. Nemškemu profesorju in pisatelju Dietrichu Schwanitzu je to nedvomno uspelo – s sočno, duhovito in neredko ironično pripovedjo o vsem, kar je človek dosegel in ustvaril. V njej sestavlja usodne dogodke, zgodovinske mogočneže in pritlehneže, velike ustvarjalce in dosežke v bogat mozaik znanja, ki ga mora imeti vsak evropski izobraženec.

VEDETI

Likovna umetnost umetnostni slogi in njihovi nosilci

Barack Obama

Dietrich Schwanitz

Literatura velikani besede in njihove mojstrovine

V globalnem gospodarstvu, kjer je znanje največja sposobnost, ki jo lahko prodamo, dobra izobrazba ni le pot do priložnosti, temveč nuja.

VSE, KAR MORAMO

Zgodovina dogodki in ljudje, ki so jo pisali

Dietrich Schwanitz

VSE, KAR MORAMO

VEDETI Zgodovina v Literatura v Likovna umetnost Glasba v Filozofija v Jezik, pisava, knjiga

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili 

eta 1922 je irski pisatelj James Joyce objavil svoj monumentalni roman Ulikses. Opisuje pohajkovanje irskega malomeščana Leopolda Blooma po Dublinu 16. junija 1904. Ta dan odtlej Joyceovi oboževalci obhajajo kot »Bloomsday« (kar je besedna igra, ki namiguje na angl. doomsday, sodni dan). Junak romana je jud, epizode, ki jih doživlja v omenjenem dnevu, pa sledijo vzorcu Odiseje. S tem nas Joyce opozarja, da je naša kultura polje, ki ga napajata dva tokova – eden izvira v Izraelu, drugi pa v Grčiji. Ti dve reki sta obe osrednji besedili, ki s hranilnimi zgodbami oskrbujeta celotni namakalni sistem kulture. Osrednji besedili evropske kulture sta • judovska biblija in • dvojni grški ep o obleganju Troje: Iliada (grško ime Troje je bilo Ilion) in Odiseja, blodna plovba pretkanega Odiseja iz uničene Troje domov k Naša kultura je polje, ženi Penelopi. ki ga napajata dva tokova Grški ep je napisal Homer, biblijo pa Bog. Za oba je značilno, da sta mitološka avtorja – – eden izvira v Izraelu, Homer je bil slep, Boga pa ni bilo dovoljeno gle- drugi pa v Grčiji. dati; prepovedano je bilo izdelovanje njegovih podob. Zakaj sta postali ti dve besedili tako pomembni? Za odgovor na to vprašanje moramo skočiti v obdobje humanizma, renesanse in reformacije, torej v čas okoli leta 1500 (leta 1517 se z objavo Lutrovih tez začne cerkveni razkol). • Leta 1444 je mainški tiskar Johannes Gutenberg izumil knjigotisk. To je bila medijska revolucija. Nenadoma je bilo mogoče širiti klasična antična besedila, ki so jih humanisti ponovno odkrivali. V istem času je knezom uspelo zgostiti oblast na svojih dvorih. Da bi plemstvo ostalo v koraku s časom, je sprejelo dvorno življenje in se prilagodilo dvorni etiketi. Pri tem so si v slikarstvu in dvorskem gledališču po zgledu antičnih junakov in antičnega panteona ustvarjali stilizirane like – uprizarjali so Jupitra in Apolona, Artemido in Afrodito ter spodbujali takšno pesnjenje. • Sočasno so reformatorji – Luter, Calvin, Tyndale – duhovnikom izpulili iz rok biblijo in jo prevedli iz latinščine v ljudske jezike. Tako so vsakomur omogočili, da postane sam svoj duhovnik. Protestantizem pomeni demokratizacijo religije, vendar tudi oboževanje tekstov.

•  Zgodovina Evrope  Iz tega dvojega se je porodila mešana aristokratsko-meščanska kultura z vgrajeno napetostjo med Cerkvijo in državo – to pa je bila podlaga za dinamiko in nemir nadaljnjega razvoja Evrope. Da bi razumeli to kulturo, se moramo vrniti h Grkom in Judom.

rki, Olimp in heroji literature

Grške mestne države (800–500 pr. n. št.)

Do 800 pr. n. št. so grška plemena že poselila svoja poznejša ozemlja po Grčiji in egejskih otokih. V arhaični dobi med 800 in 500 pr. n. št. je plemstvo odvzelo oblast kraljem. Nastale so mestne države kot politični centri moči: Atene, Šparta, Korint, Tebe, Argos. Občutek medsebojne pripadnosti pa so Grki ohranjali s panhelenskimi (vsegrškimi) tekmovanji, igrami in kulti.

Olimpijske igre (776 pr. n. št.–393 n. št.) Bog in Homer, tvorca temeljnih besedil evropske kulture

Kot vse aristokratsko zaznamovane kulture so tudi Grki gojili šport. V Olimpiji so redno prirejali športna tekmovanja, ki so dokumentirana od leta 776 pr. n. št. in so potekala vse do leta 393 n. št. Udeleženci so se vsaka štiri leta pomerili v teku (na kratke in dolge proge), boksu, jahanju, dirki vpreg in teku v bojni opravi pa celo v tekmovanju trobentačev. Zmagovalci so prejeli venec iz vej oljke, ki jo je posadil Herakles. V bogatih Atenah je zmagovalec dobil povrhu tega še 500 drahem, častni sedež na javnih slovesnostih in dosmrtno socialno varnost, torej prehrano na državne stroške.

Preročišče v Delfih

Religijsko središče celotne Grčije je bilo Apolonovo preročišče v Delfih. Potem ko mu je iskalec nasveta postavil vprašanje, je svečenica po zaužitju drog vstopila v trans in nato izrekla nekaj nepovezanih besed, ki jih je za njo drug svečenik sestavljal v zagonetne izreke. Slednje si je spraševalec lahko razlagal kot napo16

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  vedi, ki pa so bile večinoma tako protislovne kot npr. priporočila naših modernih strokovnih komisij.

Rojstvo bogov

Svet grških bogov – grški panteon – sestavlja močno razvejena rodovina z nepreglednimi sorodstvenimi razmerji. Mnoge posamezne zgodbe so torej pravzaprav delčki gromozanske družinske sage. Vse se je začelo tako, da se je Uran spozabil nad svojo materjo Gajo, znano tudi kot »Mati Zemlja«. Iz njune incestne zveze so se rodili titani in kiklopi. Potem ko je Uran neupogljive kiklope pahnil v Tartar (temno brezno pod Zemljo; razmeroma udobno podzemlje), je maščevalna Gaja najmlajšemu titanu Kronosu dapreročišče v Delfih la srp, s katerim je ta skopil svojega očeta in Uranovo spolovilo vrgel v morje. Kri in seme sta morje razpenila in po Heziodu je tako vzniknila Afrodita, »iz morske pene rojena boginja ljubezni«. Kronos se je poročil s svojo sestro Reo in se povzpel na prestol svojega očeta. Prerokovano pa mu je bilo, da bodo tudi njega strmoglavili lastni otroci – saj jim je ne nazadnje sam pokazal, kako se to stori. Da bi tak razplet preprečil, je pogoltnil vse svoje otroke (Hestijo, Demetro, Hero, Hada in Pozejdona) razen Zevsa. Slednjega je njegova mati Rea skrila na Kreti, kjer je zanj skrbela nimfa (koza) Amalteja in kjer je skupaj s Panom živel od kozjega mleka in medu (pozneje je Zevs iz hvaležnosti odlomljeni kozji rog spremenil v Trojica božanskih bratov »rog izobilja«). si je naposled razdelila

svet: Had je prevzel podzemlje, Pozejdon morje, Zevs pa obdržal oblast na nebu.

Zevsov upor

Potem ko je Zevs odrasel, se je – preoblečen v točaja – prikradel k svojemu očetu Kronosu in mu v ouzo primešal prašek za bruhanje, ki je povzročil, da je Kronos nepoškodovane izbljuval vse svoje otroke, ki jih je bil drugega za drugim takoj po rojstvu pogoltnil. To bruhanje je sprožilo celo vrsto spopadov med Kronosom in njegovimi otroki. Začelo se je tako, da je Zevs iz Tartarja osvobodil kiklope. Ti so v zahvalo svoje olimpske brate obdarovali: Zevs je prejel grom in strelo, Had nevidno pokrivalo, 17

•  Zgodovina Evrope  Pozejdon pa trizob. Nato je Had, pokrit s svojim čarobnim pokrivalom, Kronosu neopaženo izmaknil orožje, in medtem ko je Pozejdon očeta držal s svojim trizobom v šahu, ga je Zevs lahko pokončal z bliskom. Potem je sledil boj s titani. Zmagali so Zevs in njegovi bratje, premagance pa so strogo kaznovali – na primer Atlanta tako, da je moral na plečih držati nebeški svod; vsi drugi atlanti morajo zato še danes podpirati balkone razkošnih vil. Titankam so zmagoslavni Olimpijci prizanesli. Trojica božanskih bratov si je naposled razdelila svet: Had je prevzel podzemlje, Pozejdon morje, Zevs pa obdržal oblast na nebu.

Atena

Tako se je začela vladavina vrhovnega boga Zevsa. Njegovo prvo uradno dejanje na tej funkciji je bilo spolno nadlegovanje titanke Metide. Toda spet se je vmešal orakelj in napovedal, da bo njun potomec nekoč strmoglavil lastnega očeta. Da bi to preprečil, je Zevs preprosto pogoltnil nosečo Metido in s tem potrdil pravilo, ki trdi, da so sinovi obsojeni na posnemanje svojih osovraženih očetov. Devet mesecev kasneje ga je začel mučiti strašen glavobol, zato je Hefajstu ukazal, naj mu z labrisom odpre lobanjo – in iz Zevsove glave se je porodila Atena, v popolni bojni opravi. Ker se je rodila iz očetovih možganov, je postala boginja modrosti. Pri nabiranju svojih ljubezenskih trofej je postajal Zevs vse manj obziren. Ker je npr. korintski kralj Sizif obupanemu bogu rek izdal, da je njegovo hčer ugrabil Zevs, se je slednji ujezil in poslal nadenj Tanatosa; pozneje so ga bogovi obsodili na »Sizifovo delo« – za vse večne čase mora valiti v hrib težko skalo, ki pa se tik pred vrhom vsakokrat spet skotali na vznožje. Zevs

Zevsovi skoki čez plot: Temida, Leda, Semela

Zevs je le nekaj otrok zaplodil s svojo ženo Hero, na primer boga vojne Aresa in božanskega kovača Hefajsta. Hera ga je zaradi njegove nesposobnosti poglobljenega odnosa neprestano zasipala z očitki, to pa je Zevsa le še močneje pehalo v objeme drugih žensk. Tako je s Temido spočel trojico boginj usode, z Mnemozino (»Spominom«) devet muz, z Atlantovo hčerjo Majo pa Hermesa, božanskega sla. Na begu pred ljubosumno Hero je moral med svojimi avanturami nenehno menjavati videz. Tako se je denimo Per18

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  zefoni približal v obliki kače in z njo spočel Zagreja; k Ledi pa je legel kot labod, nakar je znesla jajce, iz katerega so se izvalili božanska dvojčka Kastor in Polidevk ter lepa Helena. Njegovo prešuštvo s Semelo, kateri se je približal kot smrtnik, je bilo še bolj spektakularno: Hera je nosečo Semelo nagovorila, naj od njega zahteva, da se ji pokaže v vsem sijaju; ta je zaljubljenega Zevsa res pregovorila, da ji je pokazal svoj blišč, kar pa je bilo za Semelo preveč in je podlegla njegovim bliskom in strelam. Na srečo je Hermes iz njenega telesa še pravočasno rešil nerojenega otroka in Zevs si ga je presadil v svoje stegno; po treh mesecih ga je donosil in tako se je rodil Dioniz, bog vina in veseljačenja.

Hermes

Hermes je bil najbolj nadarjen med bogovi. Že kot mladoletnik je zbujal pozornost s pobalinskim prestopništvom, predvsem je bil znan po krajah živine in notoričnih lažeh. Iznašel pa je liro, abecedo, tonsko lestvico, umetnost boksanja, številke, mere za dolžino in težo ter kulturo gojenja oljk. Njegova sinova sta enakomerno podedovala te številne talente – Avtolik je postal slaven tat, Dafnis pa je izumil bukolično pesništvo. Nazadnje je Hermes prekosil še celo samega sebe in je z Afrodito spočel dvospolnega Hermafrodita, mladeniča z dolgimi lasmi in dojkama.

Afrodita

Čeprav je bila poročena s Hefajstom, se je Afrodita prav tako strastno predajala svobodni ljubezni kakor sam Zevs. Zapeljati ji je uspelo celo zlovoljnega boga vojne Aresa. Z Dionizom je imela sina Priapa, čigar neizmerne grdote še malo ni zmanjšala niti njegova osupljivo bogato obdarjena moškost. Spečala se je celo s smrtnikom Anhizom in mu rodila Eneja, tistega trojanskega junaka, ki je edini preživel pekel svojega domačega mesta in je pozneje kot nadomestilo za Trojo ustanovil Rim. Vendarle pa je bila Afrodita ljubosumna boginja. Gnana od tega nevšečnega čustva, je poskrbela, da se je Mira zaljubila v svojega očeta, ciprskega vladarja Kinira, in ko je bil ta nekoč 19

Leda in labod

•  Zgodovina Evrope  dovolj v rožicah, je legla v njegovo posteljo. Potem ko se je oče streznil in spregledal svojo zlorabo, jo je jezen hotel zabosti, toda Afrodita jo je spremenila v dišavni grm (mirtovec), z njega pa je padel v življenje lepi mladenič Adonis. Ko je odrasel, je Afrodita tudi njemu zmešala glavo. To pa je v prepirljivem Aresu zbudilo tako močno ljubosumje, da se je nekoč med lovom na divje prašiče spremenil v besnega merjasca in Adonisa raztrgal s svojimi čekani. Dioniz nosi grozdje, Afrodita pa sina Erosa.

Artemida

Pravo nasprotje Afrodite je bila Zevsova hči Artemida. Pri svojem očetu si je izprosila dar večnega devištva. Potem ko si je nadela lok in tok s puščicami, je postala deviška boginja lova, ki so jo kasneje (Rimljani) imenovali tudi Diana ali Selena (Titanija). Pod temi imeni nastopi v Shakespearovem Snu kresne noči kot vilinska kraljica in postane model za »deviško kraljico« Elizabeto I.

Dioniz

Najbolj anarhistični Zevsov sin je bil Dioniz, ki je ljudi naučil delati vino in razvratno veseljačiti. Običajno se je potikal naokrog s tolpo divjih satirov in nebrzdanih menad (bakhantk) ter širil med ljudmi manično (bolestno-vzneseno) razpoloženje, kjerkoli se je pojavil. V sklopu izoblikovanja Dionizovih slavij v Atenah so menda izumili tragedijo (→ Grčija, tragedija, str. 39).

Prometej in Pandorina skrinjica Prometeju sta orla vsak dan izkljuvala jetra.

Prometej je ustvaril ljudi. Bil je eden od titanov, Atlantov brat. Vendar je bil bistrejši od njega, stavil je na Zevsovo zmago in se tudi boril na 20

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  njegovi strani. Toda pozneje je prišel navzkriž z Zevsovimi predstavami o oblasti in je ljudem prinesel ogenj. Zevs je za kazen ustvaril Pandoro, najlepšo od vseh žensk, in ji v roke potisnil skrinjico, v kateri so bile zaprte vse nadloge človeštva: nesreče, skrbi, bolezni, vojne, laži in spletke. Skupaj s to skrinjico jo je poslal k Prometejevemu bratu Epimeteju. Prometej je slutil nesrečo in ga je posvaril, da naj Pandorine skrinjice nikakor ne odpira. Zevs je nato Prometeja znova kaznoval, tokrat ga je prikoval na pečino na Kavkazu in poklical orla, da sta Prometeju vsak dan znova kljuvala jetra. Prometej je kot prinašalec luči, torej kot razsvetlitelj, postal prapodoba Prometej je kot prinašalec revolucionarja. luči, torej kot razsvetlitelj,

postal prapodoba revolucionarja.

Evropa

Bogovi so se mesenim užitkom vdajali tudi z ljudmi – iz teh zvez so se rojevali polbogovi in heroji. Agenor iz Palestine je bil oče Evrope. Potem ko je Hermes njegovo čredo odgnal k morski obali, se je Zevs spremenil v prekrasnega bika in Evropo ugrabil. Toda Agenor je poslal za njima svoje sinove, da bi jo poiskali: Fojniks je odšel v Fenicijo in postal očak Kartažanov, Kiliks je odpotoval v Kilikijo in Tarz na otok Tarsos. Kadmos pa se je podal v Grčijo, tam ustanovil mesto Tebe in se poročil z Aresovo hčerjo Harmonijo. Na njuno poroko so prišli vsi bogovi, med poročnimi darili pa je Harmonija dobila tudi ogrlico – ta je svojemu lastniku sicer zagotovila nepremagljivo lepoto, vendar je lahko prinašala tudi nesrečo. Ta je posebej kruto zadela enega od njunih potomcev, kralja Laja.

Ojdip

Tebanski kralj Laj je v delfskem preročišču izvedel, da ga bo ubil njegov sin ter se nato poročil s svojo lastno materjo. Da bi preprečil takšno katastrofo, je dal svojemu komaj rojenemu sinu Ojdipu prebosti gležnje in ga izpostaviti. Toda dečka je našel neki pastir in je nato odraščal na korintskem dvoru. Ko je odrasel, je naletel na svojega očeta (ne da bi ga spoznal) in ga v sporu zaradi njunih različnih interpretacij prometnih predpisov kar na tistem križišču – ubil. Za nameček je mesto Tebe rešil pred pošastno ljudožersko Sfingo, tako da je rešil njeno uganko (Kdo zjutraj hodi po štirih nogah, opoldne po dveh in zvečer po treh? – pravzaprav nič težkega, toda potem ko je ta uganka 21

•  Zgodovina Evrope  rešena, se osramočena Sfinga vrže s pečine v prepad); za nagrado se je poročil z ovdovelo kraljico, svojo materjo Jokasto, in tako v popolnosti izvršil orakeljsko prerokbo. Nato je moral skrbeti za blagor svojega mesta. Ko je v Tebah izbruhnila kuga, se je še sam podal v Delfe in tamkajšnje preročišče povprašal, kako naj se reši te nadloge; dobil je preprost nasvet – samo Lajevega morilca naj prežene. Na to mu slepi, dvospolni videc Tejrezias razodene, da je prav on, Ojdip, ubil svojega očeta in spal s svojo materjo. Ko je Ojdip to izvedel, je bil silno zgrožen; iz obleke svoje mrtve matere in žene je izpulil prsne igle ter se z njimi oslepil. Ker je to tragična snov, je pesnik Sofokles (496–406 pr. n. št.) napisal dve tragediji o Ojdipu. Freud pa je šel še veliko dlje kakor Sofokles in je kar vse evropske ter severnoameriške moške razglasil za ojdipe. Oblast nad Tebami je nato prevzel Ojdipov stric in svak Kreont in Ojdipovi hčeri AnSfinga napeto tigoni, nevesti svojega sina, prepovedal pokopati truplo svojega pričakuje v boju proti Tebam padlega brata Polinejka (→ jezik, samonanaOjdipov šalnost, str. 559). S tem je Antigono spravil v konflikt interesov odgovor. – saj je bila razpeta med državljansko dolžnostjo in družinsko pieteto –, ta pa je Sofoklesa navdihnil za traFreud je šel še veliko gedijo o Antigoni in Hegla za njegovo teorijo dlje kakor Sofokles in tragedije.

je kar vse evropske ter severnoameriške moške razglasil za ojdipe.

Amfitrion

Prava komedija pa je bila zgodba o Amfitrionu. Potem ko mu je mikenski kralj dal za ženo svojo hčer Alkmeno, se je Amfitrion tastu zahvalil tako, da ga je ubil. Nato je pred maščevanjem njegovega sina pobegnil v Tebe, kjer je stricu Kreontu pomagal pri njegovih vojnah. Zevs pa se je zaljubil v Alkmeno in se ji približal v podobi njegovega moža, tako da je bilo Amfitrionu ob vrnitvi od bitke povedano, da se vrača že drugič. Iz te snovi so Plavt, Molière, Kleist, Giradoux in mnogi drugi spisali čudovite komedije zamenjav.

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  Herakles

Iz te zveze se je rodil Herakles, znan po svojih dvanajstih napornih delih: med drugim je moral očistiti Avgijev hlev; ujeti Kerberja, čuvaja podzemlja; ubiti večglavo lernajsko hidro; zadaviti nemejskega leva, katerega kožuh je potlej sam nosil; prinesti zlata jabolka z vrta Hesperid, za kar je moral najprej zadaviti Antaja, ki je ob vsakokratnem dotiku zemlje dobil novo moč.

Labirint

Zevs pa je Evropo odvedel na Kreto. Tam je rodila Minosa, ki je po svoji materi podedoval ljubezen do lepih bikov. Nekoč se je uprl Pozejdonu, ki mu je iz morja poslal snežno belega plemenskega bika, namenjenega žrtvovanju, vendar ga je Minos raje obdržal zase, žrtvoval pa eno od svojih goved. Pozejdon se mu je za to nepokorščino maščeval tako, da je povzročil, da se je Minosova žena Pazifaa zaljubila v belega bika. Znamenitemu gradbeniku Dedalu je naročila, naj ji naredi votlo bronasto kravo z razkrečenimi nogami, da se bo lahko skrila vanjo. Ko je beli bik zagledal atrapo, je postal žrtev svoje slepe strasti in s Pazifao spočel pošast – pol bika, pol človeka –, ki je zrasla v strašnega in morilskega Minotavra. Da bi skril to sramoto, je moral Dedal okoli Minotavra zgraditi labirint. Ker je bil povezan s tem škandalom, ga Minos ni več izpustil s Krete; toda Dedal je bil spreten rokodelec ter je iz ptičjega perja in voska zase in za sina Ikara skrivaj naredil krila. Z njimi sta poletela nad morje in pobegnila. Ker pa je objestni Ikar kljub očetovemu opozorilu poletel preblizu soncu, se mu je zaradi vročine vosek stopil in izumiteljev sin je strmoglavil v Ikarsko morje.

Tezej

Potem ko je Tezej, sin atenskega kralja Egeja, odrasel, je odšel na Kreto, da bi jo odrešil Minotavra. Pri tem mu je pomagala Minosova hči Ariadna, ki mu je priskrbela klobčič preje, s katero je – potem ko je opravil z Minotavrom – na23

Tezej ubija Minotavra.

•  Zgodovina Evrope 

Parisova sodba

šel pot iz blodnjaka. Na njeno prošnjo jo je vzel s seboj na pot domov, vendar jo je zapustil na otoku Naksosu, kjer je potem točila bridke solze. Toda kmalu nato je bila maščevana, saj je Tezej ob svoji vrnitvi pozabil dvigniti belo jadro kot dogovorjeno znamenje uspešne odprave; potem ko je njegov oče Egej z obale zagledal črno jadro neuspeha, je od velikega razočaranja skočil v Egejsko morje in utonil. Pozneje se je Tezej večkrat zapletel tudi v spopade s feminističnimi Amazonkami (po neustrezni etimologiji iz gr. amazón – brez dojke, ker naj bi si bile bojevite ženske odrezale [desno] dojko, da jih ne bi ovirala pri napenjanju loka). Podobne strahote kakor v Ojdipovi družini so se dogajale tudi Atridom. Brata Atrej in Tiest sta tekmovala za oblast v Mikenah in za roko iste ženske. Aeropa je postala Atrejeva žena, vendar tudi Tiestova ljubica. Atrej je imel sinova Agamemnona in Menelaja, Tiest pa Ajgista, ki je pozneje ubil svojega očima Atreja. Po vseh teh zločinih je Agamemnon postal kralj in se poročil s Klitajmnestro, hčerjo Lede, žene špartanskega kralja. Njegov brat Menelaj pa se je oženil z drugo Ledino hčerjo, lepo Heleno. Afrodita je obema špartanskima lepoticama napovedala, da bo njuna zakonska nezvestoba priklicala nesrečo nad človeštvo. In tako smo pri trojanski vojni ter Iliadi in Odiseji.

liada in Odiseja

Paris in lepa Helena

Med mnogimi drugimi otroki Priama, kralja mesta Troje ob vhodu v Dardanele, sta bila tudi sinova Hektor in Paris. Hekabi, njegovi materi, se je med nosečnostjo sanjalo, da bo ta otrok nekoč uničil Trojo. Priam je zato nekemu sužnju naročil, naj nevarnega novorojenčka ubije; toda ta ga je pustil živega in ga vzgojil v pastirca, ki je kmalu zaslovel po svoji lepoti in nezmotljivi 24

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  sodbi pri ocenjevanju živine. Glas je segel vse do Zevsa, ki je Parisa določil za razsodnika pri lepotnem tekmovanju med Ateno, Hero in Afrodito; najlepši od njih naj bi Paris dal jabolko. Potem ko ga je Afrodita podkupila z obljubo, da za ženo dobi lepo Heleno, je njej namenil zmaParisa je Afrodita govalno jabolko. Atena in Hera sta bili nad podkupila z obljubo, razpletom razočarani, zato sta sklenili ugonoda mu za ženo pridobi biti Trojo.

lepo Heleno, zato je njej namenil jabolko. Razočarani Atena in Hera sta sklenili ugonobiti Trojo.

Grška odprava v Trojo

Paris je odšel v Šparto in tam ugrabil Heleno. Na to je Agamemnon poklical vse grške kneze na shod v Avlido, kjer so sklenili, da se odpravijo na kazensko ekspedicijo. Toda radikalna peščica se je skušala temu izogniti; Odisej je hlinil blaznost, Ahila pa je njegova mati Tetida odela v ženska oblačila. Toda ob pomoči starega Nestorja in silaka Ajanta sta bila oba razkrinkana in sta se morala pohoda udeležiti; Ahilu so vendarle dovolili vsaj to, da je vzel s seboj svojega bratranca in ljubimca Patroklosa. Grško ladjevje je zajelo brezvetrje in ni moglo izpluti. Naposled je vedež Kalhant Grkom svetoval, naj užaljeni Artemidi žrtvujejo hčer Ifigenijo, da bi se boginja pomirila. Agamemnon je privolil, toda ob zamahu sekire je Artemida zamenjala Ifigenijo s košuto, njo pa odvedla v Tavrido. Grška mornarica je nato lahko izplula.

Ahilova jeza

Grki so mesto oblegali deset let. Zgodba Iliade se začenja šele v desetem letu bojev; eden najpomembnejših bojevnikov je v tem času postal Ahil s svojo četo. Toda ko mu je Agamem non vzel trojansko sužnjo Brizeido, se je Ahil umaknil in ni več hotel sodelovati v vojni. Trojanski junak Hektor je pograbil priložnost in udaril po Grkih, a utrpel hude izgube; vendarle je v tem boju ubil 25

Ahil in Patroklos

•  Zgodovina Evrope  Ahilovega ljubimca Patroklosa. To je Ahila strahotno razjezilo in Trojance je nagnal nazaj v mesto, ubil Hektorja ter njegovo truplo, privezano za rep svojega konja, vlekel trikrat okoli zidov Troje. Tetida je Ahila še kot novorojenčka okopala v podzemeljski reki Stiksu in mu tako zagotovila neranljivost. Samo pete, za katero ga je držala, voda Stiksa ni oblila, in to je bila njegova edina ranljiva točka. V peto ga je zadela Parisova puščica in tako je Ahil padel. Zidovi Troje pa še kar niso hoteli pasti.

Trojanski konj in Laokoont

trojanski konj

Tedaj se je Odisej spomnil genialne zvijače – Grki so zgradili velikanskega lesenega konja in po nekem domnevnem prebežniku razširili govorico, da naredi ta konj njegovega lastnika nepremagljivega. Nato so obleganje na videz opustili, vendar so se še prej njihovi najboljši vojščaki skrili v notranjost lesenega konja. Potem ko je svečenik Laokoont posvaril pred konjem, sta po morju priplavali velikanski kači ter njegova sinova dvojčka in njega umorili. Trojanci s Priamom na čelu so mislili, da je bil Laokoont kaznovan zaradi izraženega dvoma, s čimer naj bi bil užalil svoj kult, zato so lesenega konja zvlekli v mesto. Skriti junaki so počakali noči, nato pa potiho prišli iz konja in odprli mestna vrata. Tako se je začelo legendarno plenjenje, ropanje, klanje in uničenje. Naposled je bilo mestno obzidje razrušeno, mesto pa zravnano z zemljo.

Tragična medigra – Orest in Elektra

Toda Agamemnon se zmage ni mogel veseliti. Takoj ko se je vrnil domov, je njegova žena Klitajmnestra že naročila svojemu ljubimcu Ajgistu, da ga je ubil; Agamemnonov sin Orest in hči Elektra sta se izognila najhujšemu. Toda čez osem let se je Orest vrnil in ob pomoči svoje sestre ubil mater in njenega ljubimca. Potlej so ga kot morilca matere preganjale matriarhalne boginje maščevanja erinije. Končno je v Atenah sledil proces, na katerem se je tehtala prednost med patriarhatom in matriarhatom. Ker je Atena – rojena brez matere – potegnila z moškimi, je bil Orest oproščen: da bi maščeval očeta, je imel pravico do uboja matere. 26

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  Hamletu to že ni bilo več dovoljeno. Vse skupaj je postalo čudovita tragedijska snov, ki je med drugim tudi Eugena O'Neilla navdihnila za dramo Mourning Becomes Electra (Elektra mora žalovati, 1931).

Odiseja – Odisejeva pustolovščina

Odiseja pripoveduje o dolgotrajnem potovanju Odiseja domov na Itako – in o njegovem prihodu domov. Veliko je dogodivščin, v katerih ta grški junak lahko izkaže svojo prebrisanost. Ljudožerskega kiklopa Polifema so se Odisej in njegovi družabniki rešili tako, da so velikana opili, mu iztaknili edino oko in se – pri čemer so se skrili pod trebuhe njegovih ovac – izmuznili njegovemu zasledovanju. Uspešno se je uprl poskusu čarovnice

Kirke, da bi ga spremenila v svinjo – kar pač ne uspe prav vsakomur. Potem je naletel na sirene, katerih čarobno petje vsakogar, ki ga sliši, zvabi v pogubo na smrtonosnih čereh; toda Odisej je po Kirkinem nasvetu svojim možem zamašil ušesa z voskom, sebe pa privezal ob jambor, da ne bi podlegel smrtonosni privlačnosti pesmi. Tako je bil – po besedah nemškega glasbenega sociologa Theodorja W. Adorna – Odisej sploh prvi poslušalec kakega koncerta. Nato je moral prepluti morsko ožino, pri čemer mu je na levi strani grozil nevaren vrtinec Karibde, na desni strani pa šestglava pošast Scila. Naposled je Odisej sam, nag in po brodolomu pristal v deželi Fajakov, kjer ga je kraljeva hči Navzikaa negovala, da je ozdravel, njen oče pa mu je dal novo ladjo, ki ga je končno popeljala na Itako. 27

Prebrisani Odisej se užitku ni odrekel.

•  Zgodovina Evrope  Odisejeva vrnitev domov

V dvajsetih letih njegove odsotnosti od doma se je k Odisejevi ženi Penelopi prišlo šopirit kar 112 snubcev. Obljubljala jim je, da se bo odločila potem, ko bo stkala mrtvaški prt za svojega tasta Laerta – vsako noč pa je vse, kar je podOdisej je lok napel nevi stkala, znova razparala. Odisej se je vrnil domov preoblečen v berača, vendar ga žena ni in poslal puščico skozi prepoznala, ga je pa prepoznal njegov zvesti ušesa sekir, nato pa se pes Argos. Potem ko je Penelopa oznanila, da razkril ter ob pomoči se bo poročila s tistim snubcem, ki mu bo uspesvojih služabnikov lo napeti Odisejev lok in ustreliti puščico skozi ušesa dvanajstih sekir, je Odisej sam pograbil sina Telemaha povzročil lok, ga napel in poslal puščico skozi ušesa sepravi pokol med snubci. kir, nato pa se je razkril ter ob pomoči svojih služabnikov in sina Telemaha povzročil pravi pokol med snubci. Končno je bil znova združen s Penelopo, tako kakor 3000 let kasneje Leopold Bloom iz Dublina s svojo ženo Molly.

iblija

Bog

Tale zgodba je pa ukrojena povsem drugače kakor tista, ki nam jo pripoveduje Homer. Napisal jo je Bog, in sicer tisti, ki so ga Evropejci priznali kot edinega. Zato so tej zgodbi tudi verjeli dobesedno vse. Zaradi te zgodbe so bila prelita morja krvi. Zaradi komaj opaznih razlik pri razlaganju te zgodbe so bile opustošene cele dežele in so do temeljev Najpomembnejši lik v naši pogorela nešteta mesta. Najpomembnejši lik v kulturi je svetopisemski naši kulturi je svetopisemski Bog. Celo tisti, ki Bog. Celo tisti, ki vanj vanj ne verjamejo, si svojo predstavo o bogu ne verjamejo, si svojo sposojajo pri njej, da ga lahko potem zanikajo. predstavo o bogu sposojajo Kdor pravi, da ne verjame v Boga, s tem ne misli Zevsa, temveč Njega.

pri njem, da ga lahko potem zanikajo.

Stvarjenje in izvirni greh

Začetek poznamo vsi. Bog si nekaj zaželi, to izreče – in nastane svetloba. To se je zgodilo na prvi ponedeljek, ko se je svet začel. Nato je garal vse do sobote. Tedaj se je pogledal v ogledalo in ustvaril še bitje po svoji podobi – Adama. In da se 28

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili 

Adam ne bi dolgočasil, mu je vzel rebro ter iz njega naredil Evo. Potem jima je razložil hišni red in pravila uporabe vrta: na njem lahko jesta vse sadje, edino sadja od jablane z napisom »drevo spoznanja dobrega in hudega« ne smeta jesti, kajti to bi pomenilo zlo in bi se za jedca končalo s smrtjo. Eva v tem takoj zasluti protislovje – če je že zgolj odkritje razlike med dobrim in zlom nekaj zlega, potem je tale logika na močno majavih nogah. Da bi si razjasnila to negotovost, se posvetuje z izvedenko za paradok salno, kačo, ki pa zadevo razloži ideološko-kritično: prepoved je nedemokratična, grožnja s smrtjo pa le ščiti oblastno znanje; zato naj kar mirno ugrizneta v sadež, saj bosta potem tudi onadva – kakor Bog – lahko razlikovala med dobrim in zlom. In tako se je zgodilo tisto, kar poznamo kot izvirni greh, z vsemi posledicami vred: odkritje seksa in sramu; iznajdba figovega lista in morale; izgon iz raja; večna obsodba na službene obveznosti in zožitev porodnega kanala zaradi pokončne hoje ob ustrezno prezgodnjem ter nato bolečem porodu, dolgotrajni nebogljenosti otroka, dolgem obdobju nege in na splošno dvojni obremenitvi ženske, zaradi njene aktivne vloge pri izvirnem grehu.

Božja postava

Že do tod vidimo, da ni prav nič ostalo od tistih nepreglednih rodbinskih klanov Nebeščanov pri starih Grkih. Tukaj je en sam 29

Hieronimus Bosch: triptih Vrt zemeljskih užitkov, levo Adam in Eva v rajskem vrtu

•  Zgodovina Evrope  bog, in ta zastopa princip, s katerim se potlej judje v celoti identificirajo – Božje zapovedi oziroma Postava. Če so Grki hoteli odvrniti svoje bogove od izbruhov jeze, so jim prinašali darove. Tako zdaj Mojzes v svojih knjigah (Peteroknjižju ali Pentatevhu) naniza vrsto epizod, v katerih Postava postopoma zamenja darovanje oziroma žrtvovanje. Tako denimo Kajn ubije svojega brata Abela, ker je Boga bolj pritegnil vonj po pečenki z Abelovih živalskih daritev, na Kajnove vegetarijanske darove pa se ni ozrl. Potem ko se je siloviti napad Božjega uničevalnega besa, vesoljni potop, nekoliko unesel in se je Noe po dolgih tednih dežja končno spet lahko izkrcal iz svoje barke, opojno dišeči vonj po pečenki Noetove žgalne daritve Boga vendarle utrdi v odločitvi, da bo svetu potlej prizanašal. Posihmal ni več zahteval daritev. In v znamenje veljavnosti nove pogodbe postavi na nebo mavrico.

Abraham

Abraham žrtvuje Izaka.

Naslednja zgodba, v kateri Bog mimogrede še uniči mesto Sodomo zaradi tamkajšnje homoseksualne dejavnosti, pripoveduje o odpravi darovanja ljudi. Bog prerokuje Abrahamu številno potomstvo, čeprav sta oba z ženo Saro za to že zdavnaj prestara. V dokaz, da svojo moško moč res posvečuje Bogu, Abraham po Božjem ukazu uvede obrezovanje. Nato – proti vsem zakonom narave – devetdesetletna Sara dejansko rodi njunega sina Izaka. Pozneje je Bog do skrajnosti zaostril preizkus Abrahamove vere in pokornosti, saj je od njega zahteval, naj mu daruje svojega edinega sina. Ker je bil Abraham res pripravljen to storiti, je Bog v zadnjem trenutku zamenjal dečka z ovnom. – To je torej še ena postaja na poti, po kateri so bila odpravljena darovanja in so jih nadomestile Mojzesove zapovedi.

Jakob, imenovani Izrael

Z zgodbo o Izakovem sinu Jakobu se Grkom še najbolj približamo. Jakob nekoliko spominja na Odiseja: svojega poraščenega 30

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  brata Ezava je ogoljufal za njegovo pravico prvorojenstva, tako da si je nadel kožuh kozličkov in prevaral svojega slepega očeta, da ga je blagoslovil (tako kot je Odisej storil pri Polifemu); svojega strica Labana je izigral z vzrejevalsko zvijačo ter si ob njegovih hčerah Lei in Raheli pridobil še najboljšo drobnico. Pozneje se je neko noč boril z Gospodovim angelom, ki mu je izpahnil kolk in ga krstil za Izraela.

Jožef v Egiptu

Lea je Jakobu rodila deset sinov – med njimi je bil tudi Juda, praoče Judov –, Rahela pa dva: Jožefa in najmlajšega, Benjamina. Leini sinovi so negodovali nad Jakobovo ljubeznijo do Jožefa in nad Jožefovimi sanjami o bleščeči prihodnosti, zato so svojega mladega brata prodali za sužnja v Egipt. Tam ga je žena njegovega delodajalca Potifarja skušala zlorabiti za popestritev svojega zakonskega življenja, ker pa Jožef ni maral zanjo, ga je obtožila spolnega nadlegovanja. V zaporu sta nanj postala pozorna faraonova točaj in pek, ki sta se za nekaj dni prav tako znašla za zapahi; Jožef je namreč znal natančno razlagati sanje in pojasnjevati napovedi za prihodnost. Nekoč pozneje, ko je točaj znova opravljal svojo službo, se je spomnil na Jožefa; faraon ga je dal poklicati iz ječe, Jožef pa je na mah tako uspešno razložil faraonove sanje, da je temu s pravočasnim nakopičenjem zalog uspelo preprečiti lakoto v Egiptu. Tako se je začela Jožefova kariera, in ko je lakota udarila po njegovi družini, je tudi svojim bratom priskrbel dovolj hrane za sušna leta.

Mojzes

V Egiptu so sicer živeli dobro, toda z novim faraonom je tudi Izraelove sinove doletelo suženjstvo in izpostavljeni so bili izpadom ksenofobije in pogromom: tako je denimo faraon zaradi strahu pred potujčevanjem Egipta organiziral kolektivni pomor novorojenčkov. Pred kruto usodo je bil rešen le mali Mojzes, ki ga je njegova mati skrila v košaro iz papirusa in prepustila vodam Nila, iz reke pa ga je potegnila ena od faraonovih hčera in ga vzgojila v imenitnega Egipčana. Po mnenju Sigmunda Freuda, ki je povsod videl nepoštene motive, pa je bila ta zgodba izmišljena – da bi egipčanskega sina neke 31

Mojzes

•  Zgodovina Evrope 

Bog se prikaže Mojzesu.

faraonove hčere naknadno lahko prikazali kot pristnega Juda. Toda naj je bil Egipčan ali ne – pri preganjanju Judov Mojzes ni zamižal na obe očesi in je ubil nekega izrazito sadističnega egipčanskega biriča. Nato je pobegnil v izgnanstvo v Midjan, kjer se je kasneje poročil z eno od hčera tamkajšnjega duhovnika in pasel tastove ovce. Tedaj se mu je prikazal Bog v podobi gorečega grma in ga poslal nazaj v Egipt, naj reši Izraelove otroke in jih popelje v obljubljeno deželo, Kanaan – v deželo, kjer se cedita mleko in med.

Izhod iz Egipta

Po dolgotrajnem cincanju je Mojzes vendarle privolil v Božji načrt; toda ker faraon Hebrejcev ni hotel kar tako odpustiti iz suženjstva, je Gospod udaril Egipt z mnogimi Eksodus Judov je postal nadlogami, nazadnje je zagrozil celo s pomosimbol vseh izgonov, rom vseh prvorojenih Egipčančkov. Šele potem se je faraon zlomil. Judom pa je Gospod navendar tudi ložil komplicirana navodila za pripravo hrane, osvoboditve sužnjev. na primer nekvašenega kruha, in jim ukazal obhajanje pashe, ki naj jih potlej spominja na izhod iz Egipta. Jezni faraon pa še ni popustil, ampak je poslal za Judi vojsko, ki jih je lovila proti Rdečemu morju. Judom je znova bolj slabo kazalo. Tedaj pa je Gospod razdelil vode morja, počakal, da so ga Izraelci prečkali, nato pa valove sprostil, da 32

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili  so padli po egipčanski vojski. Tako je demonstriral svojo moč – ne le Egipčanom, temveč tudi Izraelcem. Ta »izhod«, eksodus, je postal simbol vseh izgonov, vendar tudi osvoboditve sužnjev: Let my people go.1

Mojzesova postava

Medtem ko so bile zgodbice do tod samo ogrevanje, je šele po begu Izraelcev iz Egipta napočilo rojstvo Izraelovega ljudstva. Ko so prispeli ob vznožje Sinaja, je Bog z vulkansko dejavnostjo nakazal, da se želi tokrat razodeti v obliki gore. Pred očmi zbranega ljudstva se je Mojzes povzpel na to goro ter izginil v njenem dimu in ognju. Ob vrnitvi z gore je razodel deset Božjih zapovedi (dekalog) in še mnoge druge predpise iz tako imenovane Knjige zaveze. Zatem se je znova povzpel na goro in tam ostal 40 dni; v tem času mu je Bog razložil, da želi odtlej bivati pri njegovem ljudstvu, da naj mu zato zgradijo svetišče (Tabernakelj) in skrinjo zaveze, podal mu je tudi vse natančne mere. Ker pa Mojzesa tako dolgo ni bilo z gore in so ga njegovi razglasili za pogrešanega, so zbrali vse svoje zaloge zlata in iz njega naredili zlato tele, katero so potem častili v sklopu precej razposajenega slavja. Mojzes se je potem le vrnil z gore in se zgrnil nadnje kakor silovit vihar, od silne jeze razbil plošče z novo Božjo postavo ter popeljal levite v krvavo maščevanje zoper malikovalce zlata. Potem je spet izginil na gori in Bog je še drugič sklenil zavezo z ljudstvom Izraelovim. Mojzes je tako znova sestopil, obraz mu je sijal, ker je gledal Boga, s seboj pa je prinesel dve plošči s pričevanjem nove zaveze, ki ga je napisal Božji prst.

Bog in njegovo ljudstvo

Tako je bil potrjen odnos med Bogom in njegovim ljudstvom. Ta odnos je določala postava in Bog je bil postava, ki leži v skrinji zaveze. Izrael je Božje ljudstvo, dokler spoštuje postavo. Njena prva zapoved se glasi: čeprav druga ljudstva častijo mnoge, vča1 »Odpusti moje ljudstvo« (2 Mz 5,1), tule kot pripev znane črnske duhovne pesmi Go Down Moses, najverjetneje iz časov ameriške državljanske vojne. (Op. ur.)

faraon in Rdeče morje

•  Zgodovina Evrope  sih tudi precej simpatične bogove in čeprav je težko biti drugačen od drugih, pa razen mene ne smeš imeti drugih bogov. Nadaljnja zgodovina Izraela se zato vrti okoli neprestano živih odmikov – poskusov, da bi zapustili to posebno pot, se oddaljili od Gospodove postave in se predali privlačnim krajevnim bogovom, kot je bil Belcebub, »gospodar muh«. Ta zgodovina opisuje tudi Božje napade jeze in njegove kazenske poteze. Potem ko so Judje zavzeli obljubljeno deželo, je ta problem prežemal tudi kralje Savla, Davida in Salomona, ki je skrinji zaveze končno zgradil Tempelj v Jeruzalemu. Obvladoval je tudi dobo prerokov in babilonske sužnosti – od leta 609, ko je babilonski kralj Nebukadnezar zavzel Izrael ter judovsko elito odvedel v Mezopotamijo, do leta 539 pr. n. št., ko je perzijski kralj Kir končal izgnanstvo in osvobodil Jude. deset zapovedi

Job

V Jobovi knjigi se problem zvestobe postavi zaostri do skrajnosti. V ta namen nastopi nov lik, ki je imel v poznejši krščanski Evropi še bleščečo kariero – satan. Pojavi se iznenada; morda je bil nekoč že kača v raju, toda zdaj nastopi kot on sam. In tudi govori že prav tako kakor Mefisto iz Fausta. »Job je pošten in pobožen,« pravi. »A saj ni čudno! Ko pa je z vsem tako dobro preskrbljen!« Tedaj se je Bog – kakor v Faustu – odločil za eksperiment in satanu dovolil, da preizkusi trdnost Jobove pobožnosti: satan mu pobije otroke, uniči njegovo lastnino in ga muči z boleznimi. Potem ko Job potoži zaradi samovolje, njegovim prijateljem pa se zdi versko nekorektno, karkoli očitati Bogu, Job vztraja pri tem, da Bog pošteno obrazloži svojo sodbo, končno pa doseže Gospodovo dvoumno hvalo. Ali je hotel ta s preizkusom dognati, ali bo Job vztrajal pri ideji pravičnega Boga? Ali je bila – če je Bog hotel ostati pravičen – zato potrebna tudi vključitev satana? Naj bo, kakor hoče, Jobov preizkus pa se konča v teodiceji, Božjem opravičenju spričo zla v svetu, kaže pa dediščino, ki smo jo prevzeli s tem Bogom: pripoved 34

•  Dve kulturi, dve ljudstvi, dve besedili 

mutira v neprekinjen pravni »proces«, v sodni postopek, katerega opravičenje ostaja na splošno odprto, vanj pa sta vgrajena stalna zavest o njegovem kršenju (s pričakovanjem Odrešenika) ter ideja o njegovi zajamčeni pravici.

Judje in kristjani

Kralj Salomon je bil moder razsodnik.

Preostala zgodba z Jezusom kot Odrešenikom se potem že dogaja v rimskem času; takrat so se kristjani odrekli pravičnosti v zameno za splošno pomilostitev. Judje so zase izbrali vlogo Joba, vztrajali so pri pravičnosti, s Kristjani so se s križanjem tem pa v kristjanih ohranjali pri življenju sum, Kristusa vrnili da so moralno odpovedali. Kristjani pa so se k človeškemu žrtvovanju, – s križanjem Kristusa – znova vrnili k človeškemu žrtvovanju, barbarstvu, ki so ga Judje barbarstvu, ki so ga Judje odpravili s pravom, Grki pa z estetiziranjem v odpravili s pravom, tragediji. So pa bili zato kristjani kaznovani s Grki pa z estetiziranjem filozofom Heglom, ki je znova uvedel sodno v tragediji. sposobnost v obliki dialektičnega »procesa« svetovne zgodovine: odtlej venomer nekdo obtožuje nekoga drugega, češ da greši proti zakonom zgodovine, zaradi česar število človeških žrtev leti v nebo – svetovna zgodovina se je spremenila v svetovno sodišče. 35

Glasba zlitje z božanskim skozi melodijo in ritem Filozofija veliki misleci, vplivne ideologije in teorije Jezik, pisava, knjiga človekovo najbolj dovršeno orodje

VEDETI

Likovna umetnost umetnostni slogi in njihovi nosilci

Barack Obama

Dietrich Schwanitz

Literatura velikani besede in njihove mojstrovine

V globalnem gospodarstvu, kjer je znanje največja sposobnost, ki jo lahko prodamo, dobra izobrazba ni le pot do priložnosti, temveč nuja.

VSE, KAR MORAMO

Zgodovina dogodki in ljudje, ki so jo pisali

Dietrich Schwanitz

VSE, KAR MORAMO

VEDETI Zgodovina v Literatura v Likovna umetnost Glasba v Filozofija v Jezik, pisava, knjiga