Zadnje predavanje

Z ADNJE

PREDAVANJE RANDY PAUSCH, PROFESOR NA UNIVERZI CARNEGIE MELLON,

v sodelovanju z

JEFFREYJEM ZASLOWOM

S hvaleĹžnostjo mami in oÄ?etu, ki sta mi pustila sanjati, in z upanjem, da bodo sanjali tudi moji otroci.

Vsebina

Uvod

7

I. ZADNJE PREDAVANJE

9

II. KAKO ZARES URESNIČITI OTROŠKE SANJE

27

III. DOGODIVŠČINE ... IN KAJ SEM SE NAUČIL IZ NJIH

61

IV. OMOGOČITE SANJE TUDI DRUGIM

103

V. KAKO ŽIVETI?

127

VI. ZA KONEC

197

Zahvale

213

Uvod

Sem v logistični zagati.

V splošnem se lahko pohvalim z odlično telesno pripravlje­ nostjo, toda v jetrih mi raste deset tumorjev, zaradi česar bom živel le še nekaj mesecev.

Sem oče treh majhnih otrok, poročen z žensko svojih sanj. Čeprav imam dobre razloge, da bi se vdal samopomilovanju, to ne bi koristilo niti moji družini niti meni.

Kako naj torej izkoristim kratek čas, ki mi je še na voljo?

Jasno je, da moram čim več časa preživeti s svojimi najdraž­ jimi in skrbeti zanje. Dokler še lahko, uživam vsak trenutek, ko sem z njimi, hkrati pa poskušam opraviti vse, kar je treba, da bo njihovo življenje brez mene teklo kar se da gladko.

Veliko manj jasno pa mi je, kako naj otroke v tako kratkem času naučim, kar bi jih sicer naučil v prihodnjih dveh desetlet­ jih. Premajhni so še za takšne pogovore. Vsi starši bi radi otro­ ke naučili, kaj je prav in kaj narobe, kaj v življenju zares šteje in kako se spopasti z življenjskimi izzivi. Z njimi želimo deliti zgodbe iz lastnega življenja, pogosto zato, da bi iz njih izlušči­ li kak koristen nauk. Ker sem si vse to želel tudi sam, sem se odločil za ‘zadnje predavanje’ na univerzi Carnegie Mellon.

7

Ta predavanja se snemajo. Dobro sem vedel, česa se lotevam in zakaj. Pod pretvezo akademskega predavanja sem poskušal zlesti v steklenico, ki jo bo nekega dne morje naplavilo na oba­ lo mojih otrok. Če bi bil slikar, bi jim kaj naslikal. Če bi bil skladatelj, bi jim zložil skladbo. Ker pa sem profesor, sem jim pripravil predavanje.

Predaval sem o življenjskih radostih, o tem, kako rad imam življenje, celo zdaj, ko mi ga je ostalo tako malo. Govoril sem o poštenosti, integriteti, hvaležnosti in drugih pomembnih vred­notah. Na vso moč sem se trudil, da ne bi bil dolgoča­ sen.

S tole knjigo po svoje nadaljujem, kar sem začel na govorniš­ kem odru. Ker je moj čas dragocen in ga želim, kolikor se le da, preživeti z otroki, sem za pomoč prosil Jeffreyja Zaslowa.

Vsak dan kolesarim po soseski, ker je telesna dejavnost ključ­ na za ohranjanje mojega zdravja. Na triinpetdesetih dolgih ko­ lesarskih izletih sem s pomočjo slušalk in mikrofona mobilne­ ga telefona Jeffu pripovedoval zgodbe. On pa se je nato ure in ure trudil, da je iz teh zgodb – najbrž bi jim lahko rekli triin­ petdeset ‘predavanj’ – ustvaril knjigo.

Od začetka nama je bilo povsem jasno, da nič od tega ne more nadomestiti živih staršev. Toda logistika nikoli ne poskr­ bi za popolne rešitve, temveč za najboljšo rešitev, ki jo dovo­ ljujejo omejena sredstva. In prav to sem hotel storiti s preda­ vanjem in tole knjigo.

8

I Z ADNJE PRED AVANJE

1 Tudi ranjen lev še vedno hoče rjoveti

Veliko profesorjev ima predavanje z naslovom Zadnje predavanje. Morda ste kakšno poslušali celo sami.

Na številnih univerzah je to pogosta praksa. Profesorje prosi­ jo, naj si predstavljajo, da jim je ostalo le še nekaj mesecev življe­ nja, in premislijo, kaj jim največ pomeni. Med predavanjem si najbrž tudi občinstvo zastavlja enako vprašanje. Kakšno modrost bi sporočil svetu, če bi mi bila dana ena sama – zadnja – prilo­ žnost? Če me jutri ne bi bilo več, kaj bi hotel zapustiti drugim?

Na univerzi Carnegie Mellon takšna predavanja prirejajo že vrsto let. Do takrat, ko so k sodelovanju povabili tudi mene, so serijo predavanj preimenovali v Popotovanja, češ da naj pro­ fesorji »razkrijejo svoje misli o osebnih in poslovnih popotova­ njih«. Čeprav me navodilo ni najbolj prepričalo, sem sprejel povabilo. Predaval naj bi septembra.

Ko so me povabili, sem že vedel, da imam raka na trebušni slinavki, toda bil sem poln optimizma. Nemara bom med red­ kimi srečneži, ki ga premagajo.

Medtem ko sem se zdravil, sem od organizatorjev predavanj večkrat dobil elektronsko pošto z enako vsebino: »O čem bo­ ste govorili? Prosimo, pošljite osnutek.« V akademskem svetu 10

Tudi ranjen lev še vedno hoče rjoveti

veljajo pravila, ki jih ni mogoče prekršiti, čeprav imaš polne roke dela s pomembnejšimi stvarmi, recimo s tem, da se tru­ diš ostati živ. Sredi avgusta 2007 so mi povedali, da je treba na­ tisniti plakat z vabilom, zato naj se vendar že odločim, o čem bom govoril.

Točno tisti teden pa sem izvedel slabo novico. Zadnje zdrav­ ljenje ni učinkovalo. Imel naj bi le še nekaj mesecev življenja.

Vedel sem, da bi lahko odpovedal predavanje. Vsakdo bi ra­ zumel. Na lepem je bilo treba postoriti toliko drugega. Spopa­ sti sem se moral z lastno potrtostjo in žalostjo vseh, ki me ima­ jo radi. Na vrat na nos je bilo treba spravljati v red naše dru­ žinske zadeve. Toda kljub vsemu se nisem mogel otresti želje, da bi vendarle predaval. Misel na zadnje predavanje, ki bo či­ sto zares zadnje, me je navdajala s posebno močjo. Kaj bi po­ vedal? Kako bi me sprejeli? Bi sploh zmogel? »Gotovo bi mi dovolili, da odpovem,« sem rekel ženi Jai, »toda rad bi predaval.« Jai (izgovarja se Džej) je že od nekdaj moja vneta navijačica.

Ko se navdušujem sam, je navdušena ona. Toda zamisel o zad­ njem predavanju jo je navdajala z dvomi. Pravkar smo se iz Pitts­burgha preselili v jugovzhodno Virginijo, da bodo po moji smrti žena in otroci bliže njeni družini. Zdelo se ji je, da bi bilo bolj pametno, če bi dragoceni čas preživel z otroki ali praznil selitvene škatle in urejal novo hišo, ne pa da zapravljam ure in ure, ko pripravljam predavanja, nato pa še potujem nazaj v Pitts­burgh. »Lahko, da sem sebična, nič ne rečem,« je rekla. »Toda ho­ čem te vsega. Vsak trenutek, ki ga boš zapravil za predavanje, se mi zdi izgubljen, ker ga ne boš preživel z menoj in otroki.« 11

Z ADNJE PREDAVANJE

Logan, Chloe, Jai, jaz in Dylan

Razumel sem jo. Ko sem zbolel, sem si svečano prisegel, da se ji bom povsem prilagodil in upošteval njene želje. Zdelo se mi je, da je moje poslanstvo, da ji odvzamem vsaj malo bre­ men, ki ji jih je na pleča naložila moja bolezen. Zato sem ve­ lik del dneva posvetil urejanju zadev v zvezi z življenjem dru­ žine brez mene. Kljub vsemu pa je v meni še naprej tlela želja po zadnjem predavanju.

V svoji profesorski karieri se lahko pohvalim s kar nekaj do­ brimi predavanji. Toda če te imajo za najboljšega govorca na oddelku za računalniške znanosti, je to tako, kot da si najvišji od sedmih palčkov. Pošteno povem, zdelo se mi je, da še nisem pokazal vsega; da bi, če bi napel vse sile, ljudem lahko ponudil nekaj posebnega. Modrost je sicer močna beseda, toda nemara sem imel v mislih prav to.

12

Tudi ranjen lev še vedno hoče rjoveti

Jai še vedno ni ravno skakala od navdušenja. Za pomoč pri odločitvi sva prosila Michelle Reiss, psihoterapevtko, h kate­ ri sva hodila zadnjih nekaj mesecev. Njeno strokovno področ­ je je pomoč družinam, v katerih je eden od članov neozdrav­ ljivo bolan. »Poznam Randyja,« ji je pripovedovala Jai. »Deloholik je.

Kar vidim, kako bo, ko bo začel pripravljati predavanje. Delo ga bo čisto posrkalo vase.« Predavanje, je pojasnjevala, bo le ne­ potreben odmik od vélikih vprašanj, s katerimi se trenutno spo­ padava.

Vznemirjalo pa jo je še nekaj. V Pittsburgh bom moral od­ leteti že dan prej, ravno na njen enainštirideseti rojstni dan. »To je moj zadnji rojstni dan, ki ga bova praznovala skupaj,« mi je dopovedovala. »Me boš na ta dan res pustil samo?« Priznam, ob misli, da bi morala praznovati brez mene, me je zabolelo. Toda še vedno se nisem mogel odreči predavanju.

V mojih očeh je bilo nekakšen sklepni trenutek moje kariere, slovo od kolegov in študentov. Zalotil sem se pri sanjarjenju, da bo moje zadnje predavanje prava govorniška mojstrovina – kot da bi bejzbolski igralec tik pred upokojitvijo še zadnjič osvojil končno cono nasprotnikovega polja. Priznam, vedno mi je bil pri srcu zadnji prizor filma Naravni talent (The Natural), ko ostareli igralec Roy Hobbs ves okrvavljen čudežno za­ dene veličastni home run.

Doktorica Reissova je prisluhnila najprej Jai, potem pa meni.

V Jai, je rekla, vidim močno ljubečo žensko, ki si je predstav­ ljala, da bosta z možem desetletja polno živela in vzgajala otro­ ke. Zdaj je na lepem treba ves ta čas skrčiti na nekaj mesecev.

V vas, je nadaljevala, vidim moškega, ki še ni povsem priprav­ 13

Z ADNJE PREDAVANJE

ljen, da bi bil vedno le doma, predvsem pa ne, da bi zlezel na smrtno posteljo. »Tole predavanje bo za mnoge ljudi, ki so mi pri srcu, zadnja priložnost, da me vidijo,« sem mirno pripo­ mnil. »Priložnost imam, da premislim, kaj je zame zares po­ membno, da vplivam na to, kako se me bodo ljudje spominja­ li, in da pred slovesom naredim še nekaj dobrega.« Ni bilo prvič, da naju je doktorica Reissova gledala, kako se, oba v solzah, na njeni zofi tesno stiskava drug k drugemu. Po­ vedala nama je, da čuti najino medsebojno spoštovanje in da je velikokrat globoko ganjena ob najini trdni odločenosti, da preostanek časa, ki nama je na voljo, kar se da polno izkoristi­ va. Dodala pa je, da nikakor ne more vplivati na odločitev, ali naj pripravim zadnje predavanje. »O tem se morata odločiti sama.« Svetovala nama je, naj prisluhneva drug drugemu, saj se bova le tako znala odločiti, da bo prav za oba.

Vedel sem, da moram zaradi ženinih pomislekov pošteno premisliti, zakaj si tako želim predavati. Zakaj je to predavanje zame tako pomembno? Hočem spomniti sebe in druge, da sem še živ? Da imam še vedno dovolj moči za javno nastopanje? Bi se rad še zadnjič kopal v soju žarometov? Na vsa ta vprašanja sem lahko odgovoril pritrdilno. »Ranjen lev bi rad preveril, ali še vedno zna rjoveti,« sem pojasnil Jai. »Gre za dostojanstvo in samospoštovanje, česar pa ni mogoče enačiti z nečimrnostjo.« Dobro pa sem vedel tudi, da gre še za nekaj drugega. Preda­ vanje sem začel pojmovati kot nekakšno vozilo, s katerim se bom odpeljal v prihodnost, ki je ne bom nikoli doživel.

Spomnil sem ženo, koliko so stari najini otroci: pet let, dve leti in eno leto. »Poslušaj,« sem jo prepričeval. »Dylan je zdaj star pet let. Ko bo odrasel, se me bo najbrž vsaj malo spomi­ 14

Tudi ranjen lev še vedno hoče rjoveti

njal. Toda koliko spominov bo zares ohranil? Se bo spomnil, kako sva se igrala in čemu sva se krohotala? V najboljšem pri­ meru bodo njegovi spomini precej megleni.

Kaj pa Logan in Chloe? Lahko, da se me sploh ne bosta spo­ minjala. Niti malo. Še posebno Chloe. Rečem ti, čez nekaj let te bodo zanesljivo začeli vztrajno obsipavati z vprašanji: ‘Kdo je bil moj očka?’ ‘Kakšen je bil?’ To predavanje bi ti lahko po­ magalo odgovoriti.« Zagotovil sem ji, da bom poskrbel, da bodo na univerzi predavanje zanesljivo snemali. »Priskrbel ti bom DVD. Ko bodo otroci zrasli, jim ga lahko predvajaš. Bo­ lje bodo razumeli, kdo sem bil in kaj mi je bilo pri srcu.« Poslušala me je, nato pa zastavila vprašanje, ki se je ponuja­ lo kar samo od sebe. »Če bi rad otrokom kaj povedal, jim sve­ toval, zakaj preprosto ne postaviš kamere na stojalo in se po­ snameš v dnevni sobi?« Morda me je s tem vprašanjem stisnila v kot. Ali pa tudi ne.

Levovo naravno okolje je džungla, moje pa univerza, kateder in študentje. »Nekaj sem se naučil,« sem začel. »Kadar želijo starši otroke kaj naučiti, je vedno pametno dobiti še zunanjo potrditev. Če bo občinstvo ploskalo in se smejalo ob pravih tre­ nutkih, bo to sporočilu mojim otrokom nedvomno dodalo težo.« Nasmehnila se mi je, meni, svojemu umirajočemu nastopa­ ču, in se končno vdala. Vedela je, da se na vse pretege trudim najti način, kako bi otrokom predal zapuščino. Naj mi bo to­ rej. Nemara mi bo s predavanjem to vendarle uspelo.

Ko mi je žena prižgala zeleno luč, sem se znašel pred izzi­ vom. Kako naj iz akademskega predavanja ustvarim nekaj, kar bo čez desetletje ali več nagovorilo moje otroke?

15