V deželi strašnih zmajev in pridnih šuštarjev

Vesna Levičnik

Ko generaciji, rojeni sredi prejšnjega stoletja, omeniš Tržič, najprej pomisli na tovarno Peko in nepozabne smučarske dosežke Bojana Križaja. Odlični smučarji dodajo še kakšno zanimivo zimsko anekdoto, tudi izkušnje s snežnimi plazovi, ki so bili značilni za nekoč izredno priljubljeno, danes pa propadlo smučišče Zelenica. Ribiči, predvsem muharji, pa se znajo pohvaliti z odličnim ulovom v Tržiški Bistrici. Vendar Tržič, ki je od prestolnice oddaljen le dobre pol ure vožnje, gostu, predvsem družinam z majhnimi otroki, lahko ponudi zanimiv vpogled v bogato dediščino kraja.

Otrokom prijazen muzej

Zadnja leta je mesto, ki ga večina le prevozi na poti čez prelaz Ljubelj, veliko pozornosti, energije, predvsem pa denarja namenilo razvoju turistične ponudbe. Od leta 2014 redno obnavljajo razstave, ki so svoj dom našle v Pollakovi kajži, kjer je bila nekoč manufaktura, danes pa je v njej urejen prostoren muzej. »Razstave so nove in vedno poskrbimo, da so pripravljene tako, da pritegnemo pozornost tako najmlajšega kot najstarejšega obiskovalca,« je povedala Jana Babšek, direktorica muzeja in izpostavila prav otroke, na obisk katerih so se dobro pripravili. »Zanje imamo poseben način vodenja, predvsem pri obrtnih zbirkah poskušajo naši kustosi dediščino razložiti na otrokom čim bolj razumljiv način. Prav zanje smo tudi pripravili ekrane, ki jih vodijo, veliko je predmetov na otip, prisluhnejo lahko tudi številnim zgodbam,« je povedala in omenila prav posebno sobo, ki jo otroci najraje obiščejo. »To je soba z zmajem, ki, če mu vržeš žogico v usta, glasno zarjove.«

Da je ogled za družine z otroki tudi motivacijsko zabaven, so pripravili posebno knjižico, ki družino vodi po sobah. »V vsaki sobi je skrinja z žigom, ki jih otroci zbirajo v knjižici. V njej pa so tudi različne uganke, vprašanja in nalepke, ki jih lepijo v knjižico,« je še povedala sogovornica in dodala, da razstava pritegne tudi starejše obiskovalce.

Na fliko v Kurnikovo domačijo

Del tržiškega muzeja je tudi najstarejša hiša, Kurnikova domačija. Po predhodnem dogovoru, kot je povedala Babškova, zakurijo peč v črni kuhinji, v kateri lahko obiskovalci spečejo svojo fliko. »Lahko bi rekli, da gre za daljno sorodnico današnje pice, ko so gospodinje ostanke testa od kruha ploščato razvlekle, nanj dale malo kisle smetane in kumine ali ocvirke in potisnile v peč,« je povedala direktorica in opo- zorila še na stalno razstavo bivanjske kulture s konca 19. in začetka 20. stoletja. »Ker so bili Kurniki kolarji, imamo v zgornjem nadstropju domačije razstavo o kolarstvu, otroci pa lahko poleg peke flik obiščejo delavnico pisanja s peresi na oblance, kot so to v hiši, v kateri se je rodil in živel pesnik Vojteh Kurnik, počeli nekoč.« Seveda se je za ogled hiše in delavnice treba predhodno dogovoriti.

Soteska, starejša od dinozavrov

Stari Tržičani znajo otroke hitro prepričati, da so tod nekoč lazili zmaji. Eden od njih naj bi celo zakrivil nastanek Tržiča. Tako vas ogromen zmaj pozdravi že ob prihodu v kraj. Če si boste za ogled soteske omislili lokalnega vodnika – vsekakor ga toplo priporočamo –, vas bo hitro prepričal, da ima vsak kamen v Tržiču svojo zgodbo. Ko v soteski, kjer kljub bogati geološki ponudbi ni gneče, pozornost presahne, pridejo na vrsto klini in jeklena vrv v steni. Plezalni del je ravno prav adrenalinsko obarvan, da poteši otroško radoživost, staršem pa dvigne adrenalin. V Dovžanovi soteski nikar ne spreglejte geološkega stebra. Če ste pri pouku geologije to prespali, vas bodo informativne table ponovno poučile o kamninah, starih od 260 do 300 milijonov let. *

Slovenj Gradec