www.grafenauer.si 9 789616 864633
S SN
�AJA LUND�
SNEŽE�A SESTRA ISBN 978-961-6864-63-3
36,40 €
Božična zgodba nam v 24 poglavjih pričara pravljično vzdušje v tradiciji Charlesa Dickensa in Hansa Christiana Andersena.
LISA AISATO
K
malu bo štiriindvajseti december, sveti večer in hkrati Julianov rojstni dan. Po navadi je to najlepši dan v letu, ko so božična drevesca že okrašena in lučke prižgane, zrak je poln vonjav po klementinah in ingverjevih piškotih, v kaminu pa prasketa ogenj. Ampak to leto ni nič kot po navadi. Juliana in njegovo družino obdaja globoka žalost po smrti Julianove sestre Juni, in zdi se mu, da je božič preprosto odpovedan. Potem pa spozna radoživo Hedvig. Spomni ga, kako zabaven je lahko božič, in Julian začenja verjeti, da bo božič mogoče vseeno prišel … Hiša, v kateri živi Hedvig, pa je nekam skrivnostna. Kdo je nenavadni starec, ki hodi okrog nje? In kaj pravzaprav prikriva Hedvig?
Ilustrirala
»A si kdaj pomislil, da je sneg pravzaprav voda?« je vprašala Hedvig. »Niti ne,« sem rekel. »Čudno je, da lahko nekaj, kar je tako črno in temno in težko, postane nekaj tako lahkega in prijetnega in lepega.«
�AJA LUND� E A SE� ST O � S S T� Ž O RA E N
LISA Illustrert Ilustriralaav LISA
AISATO AISATO
»Ingverjevi piškoti,« sem rekel in začutil, kako mi kruli po trebuhu. Ingverjeve piškote imam namreč tudi najraje na svetu. Posebej skupaj s kakavom. »Saj ni daleč,« je rekla Hedvig. »Samo okoli vogala, Fjordska 2.« »No prav,« sem rekel. »Potem pa lahko naloge mogoče malo počakajo. Če imaš kakav.« In tako sem šel s Hedvig Hansen domov. Hiša je bila stara in bela. Stala je sredi velikega vrta, drevesa in grmovje so bili prekriti s snegom. V vseh oknih je bila topla svetloba in na vhodnih vratih je visel velik venec iz smrekovih vej, okrašen s temno rdečim svilenim trakom. Hedvig je odprla vrata in vstopila. »Halo?«
20
21
očitno vajena kuhinje, ker je s kljuke snela kozico, se zavrtela k štedilniku, prižga la eno od plošč, vzela mleko iz velikega hladilnika, čokolado iz predala, nalila je malo mleka v kozico, vrgla noter nekaj koščkov čokolade in začela mešati z metli co iz ocvetličenega vrča. »Velikokrat kuhaš?« sem vprašal. »Absolutno,« je rekla. »Posebej kakav.« Po kozici je mešala, ne da bi polila eno samo kapljico, potem pa se je nečesa spomnila. »Smetano rabiva!« Šla je k hladilniku in vzela ven skledo, v kateri je bila že stepena smetana. »Od zajtrka je,« je rekla Hedvig. »Za zajtrk imate kakav tudi med tednom?« »Skoraj vsako jutro. Vsaj kadar lahko jaz izbiram.« »Pa lahko?« »Kaj misliš?« Zasmejala se je in lahko sem videl špranjo med njenimi zobmi. Potem je nalila kakav v modra lončka in v vsakega dala veliko žlico smetane. Na mizo je postavila velik krožnik s piškoti in razširila roke. »Dragi gost, izvoli in sedi. Pojma nimaš, kako sem vesela, da sem te spoznala.« In medtem ko sva sedela v kuhinji in pila kakav in dobila brke, tako košate in bele, kot jih imajo starčki, sem pomislil, da ni edina, ki je vesela, da sva se spozna la. In nisem bil samo vesel, ampak se mi je tudi zdelo, da je najino srečanje po membno … Ampak da bo Hedvig zares spremenila moje življenje, tega takrat še nisem vedel.
#
24
25
»Saj niti ne vem, za kaj. Seveda lahko narediva sneženega moža, v hiši imam korenček in star klobuk, ki ga lahko uporabiva. Mogoče bi našla tudi pipo, ampak sneženi mož je tako navaden, a se ti ne zdi, morava narediti kaj drugega. Sneženo ženo, mogoče, to je vsaj malo manj navadno. Ali sneženega otroka, mogoče, ogrom nega dojenčka, ki kobaca, to bi že bilo nekaj, ali staro gospo, tako res sitno staro teto, ali podivjanega bratranca ali …« »Sestro,« je kar zletelo iz mene. »Sneženo sestro!« je rekla Hedvig. »Saj nisi tako neumen, Julian!« »Ampak ni pa treba,« sem rekel. »Mogoče bi bila sitna stara teta bolj zabavna.« »Ne,« je rekla Hedvig. »Naredila bova sestro. Starejšo sestro. Vedno sem si je želela. Zelo rada imam svojega starejšega brata, ampak vedno sem si želela tudi se stro. In zdaj jo lahko dobim. Iz snega.« In tako sva skupaj naredila sestro. Sneg je bil zbit in lahko ga je bilo oblikova ti in Hedvig je bila zelo spretna. Naredila sva še manjšo kepo in jo postavila na vrh velike, in potem še manjšo na vrhu. Potem sva ji naredila rame in roke. Največja spodnja kepa je postala veliko krilo. »Nališpala se je,« je rekla Hedvig. »Za božič.« Naredila sva ji dolge snežene lase, oblikovala snežen nos in ji naredila temne oči iz smrekovih storžkov. Na koncu je Hedvig nabrala šopek iz smrekovih vejic in ga pritrdila v njene roke. »To so telohi, božične rožice,« je rekla. »Se ti ne zdi, da bi si taka starejša se stra želela rožic za božič?« »Ja,« sem rekel. Več nenadoma nisem mogel reči. Ne vem čisto, kako se je to zgodilo, ampak snežena sestra je bila podobna Juni. Bila je enako visoka, kot bi bila Juni, njeni lasje so bili enako dolgi in nekaj je bilo z obliko brade, da je bila točno taka kot pri Juni.
45
»Ja,« sem rekel. »Mislim … o tem še nisem razmišljal.« »Vsaka snežinka je drugačna,« je rekla Hedvig. »In takšne jih ustvarja narava. Vsaka posebej je popolnoma drugačna od vseh drugih. Si to opazil?« »Ne,« sem rekel. »Tega tudi ne, v bistvu.« Snežni kristali so skoraj brez teže ležali na moji rokavici. In prav res: eden je bil podoben zvezdi s šestimi kraki, naslednji je bil podoben zobatemu kristalu, zad nji pa je spominjal na razcvetelo rožico. »Nič ne pričara božičnega vzdušja tako kot sneg,« je rekla Hedvig. Nasmehnila se mi je. »Kako ti pričaraš božično vzdušje?« »Ne vem,« sem rekel. Čeprav sem v resnici vedel. Vonj po ingverjevih piškotih, smrekovih vejah, ka dilu in kakavu. Okrašeno božično drevesce, cingljanje angelskega svečnika … Am pak vsega tega Hedvig nisem mogel razložiti, ker bi ji potem moral povedati več tudi o Juni. »Domov moram,« sem rekel. »In ti tudi. Ker se moraš dobro spočiti. In potem boš gotovo zelo dobra.« »Ja,« je rekla Hedvig. »Ampak Julian …« »Mhm?« »Lahko jutri počneva kaj, v čemer sem dobra?« »Kaj pa?« »Namesto plavanja?« »Ja … v redu. Kaj pa?« »Drsanje!« je rekla Hedvig in se nasmehnila z vsemi svojimi pegicami. »Imaš drsalke?« »Ja,« sem rekel. »Ampak mi ne gre dobro.« »Odlično! Se vidiva ob treh na drsališču.«
#
81
14. poglavje Vsako zimo so na ribniku v mestnem parku uredili drsališče in tam sem bil zmenjen s Hedvig. Ko sem prišel, se je mračilo, svetloba je bila modra in ob robu drsališča so se prižgale velike, rumene ulične svetilke. Videti je bilo kot rumen, okrogel planet sredi modrine. Zagledal sem Hedvig, dosti prej, preden je ona zagledala mene. Lahko sem sli šal, kako njene drsalke škripajo, ko je drsala z enega konca na drugega. Bila je po polnoma sproščena in se je premikala, kot da sploh ne potrebuje nobene moči. Vzela je zalet in skočila v zrak. Potem je varno pristala na nogah. Zadrsala je še dva koraka, potem pa se je začela vrteti.
104
LAV JE G O P
14
V
sako zimo so na ribniku v mestnem parku uredili drsališče in tam sem bil zmenjen s Hedvig. Ko sem prišel, se je mračilo, svetloba je bila mo
dra in ob robu drsališča so se prižgale velike, rumene ulične svetilke. Videti je bilo kot rumen, okrogel planet sredi modrine. Zagledal sem Hedvig, dosti prej, preden je ona zagledala mene. Lahko sem slišal, kako njene drsalke škripajo, ko je drsala z enega konca na druge ga. Bila je popolnoma sproščena in se je premikala, kot da sploh ne potrebu je nobene moči. Vzela je zalet in skočila v zrak. Potem je varno pristala na nogah. Zadrsala je še dva koraka, potem pa se je začela vrteti. Okrog in okrog, ne da bi se ji vrtelo. Okrog in okrog, pegasta vrtavka v rdečem plašču. Potem me je zagledala in zasijala. »Julian!« Pridrsala je k meni in se sunkovito ustavila. »Imaš drsalke?« je vprašala.
105
www.grafenauer.si 9 789616 864633
S SN
�AJA LUND�
SNEŽE�A SESTRA ISBN 978-961-6864-63-3
36,40 €
Božična zgodba nam v 24 poglavjih pričara pravljično vzdušje v tradiciji Charlesa Dickensa in Hansa Christiana Andersena.
LISA AISATO
K
malu bo štiriindvajseti december, sveti večer in hkrati Julianov rojstni dan. Po navadi je to najlepši dan v letu, ko so božična drevesca že okrašena in lučke prižgane, zrak je poln vonjav po klementinah in ingverjevih piškotih, v kaminu pa prasketa ogenj. Ampak to leto ni nič kot po navadi. Juliana in njegovo družino obdaja globoka žalost po smrti Julianove sestre Juni, in zdi se mu, da je božič preprosto odpovedan. Potem pa spozna radoživo Hedvig. Spomni ga, kako zabaven je lahko božič, in Julian začenja verjeti, da bo božič mogoče vseeno prišel … Hiša, v kateri živi Hedvig, pa je nekam skrivnostna. Kdo je nenavadni starec, ki hodi okrog nje? In kaj pravzaprav prikriva Hedvig?
Ilustrirala
»A si kdaj pomislil, da je sneg pravzaprav voda?« je vprašala Hedvig. »Niti ne,« sem rekel. »Čudno je, da lahko nekaj, kar je tako črno in temno in težko, postane nekaj tako lahkega in prijetnega in lepega.«
�AJA LUND� E A SE� ST O � S S T� Ž O RA E N
LISA Illustrert Ilustriralaav LISA
AISATO AISATO